Ali je mogoče pravljice in sploh literaturo za otroke in mladino povezati s tehniško dediščino? Z letošnjo osrednjo razstavo z naslovom Pravljična tehnika je prav to poskusil Tehniški muzej Slovenije v Bistri. Razstavo so odprli preteklo sredo. Kako so se v muzeju sploh odločili za postavitev tovrstne dediščine oziroma s kakšnimi izzivi so se soočili pri izbiri predmetov, so povedale tri osrednje avtorice razstave – Urša Kres, ki jo je oblikovala, ter kustosinji Irena Marušič in Ajda Kozjek, ki sta vodili postavitev, prva v Bistri, kjer je razstava že odprta, druga pa v Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu, delu tehniškega muzeja. FOTO: Posnetek začetnega dela razstave Pravljična tehnika v TMS v Bistri VIR: Barbara Hrovatin

Kakšen je potencial industrijskega oblikovanja v deželah jugovzhodne Evrope? Na to vprašanje odgovarja gost v oddaji Zmago Novak, idejni vodja in ustanovitelj tridnevnega Festivala BIG Design, ki se je v soboto sklenil v Ljubljani. Organizatorji, socialno podjetje Zavod Big oziroma njihov Center za kreativno gospodarstvo jugovzhodne Evrope, so skušali opozoriti na oblikovalski potencial 21-ih držav od Avstrije pa do Turčije z več kot 200 milijoni prebivalcev. FOTO: Ena od petih velikih nagrad BIG Design 2024 za notranje oblikovanje VIR: https://bigsee.eu/tase-retail-store/

V okviru nedavnega Festivala za tretje življenjsko obdobje nas je OPRO, zavod za aplikativne študije, z že znamenito knjižno zbirko »Opuščeni program«, z vabilom trem družboslovcem spomnil na znamenito eruditsko študijo intelektualke in aktivistke Simone de Beauvoir (roj. l. 1908, umrla je l. 1986) izpred pol stoletja, s preprostim naslovom »Starost«. V našem jeziku smo to predhodnico družboslovnih analiz starosti in staranja v prejšnjih in sodobnih družbah v dveh delih (l. 2018 in l. 2020) dobili po zaslugi prav omenjenega zavoda, izdajatelja te knjige – prevedel pa jo je Tomaž Gerdina. Tako kot zavod OPRO na nedavni javni debati v ljubljanskem Cankarjevem domu smo tudi mi v studio povabili dve socialni psihologinji ljubljanske fakultete za družbene vede, zasl. prof. dr. Mirjano Ule in doc. dr. Metko Mencin, ter poznavalca socialne geografije in demografije dr. Damirja Josipoviča iz Inštituta za narodnostna vprašanja. Organizator je v vabilu med drugim zapisal, da »si je danes težko zamisliti, da bi eno samo delo ponudilo tako celovit in natančen historičen pregled obravnave starosti in statusa starih ljudi, kot je to storila Simone de Beauvoir v knjigi Starost. Poleg temeljne in lucidne kritike patriarhalne družbene ureditve v znameniti knjigi »Drugi spol« je v knjigi Starost pokazala, da so bili tudi stari ljudje v večini socialne zgodovine izločeni in družbeno marginalizirani.« Temeljno spoznanje tega eruditskega eseja, ki je bilo pri nas in še kje dolgo spregledano, je prikaz historičnih in aktualnih virov v prid tezi, da je starost bila in je vedno in povsod odvisna od materialnih možnosti starajočih se.

Pred 4 leti so v Tehniškem muzeju v Bistri odprli razstavo »Robot.si: začetki slovenske industrijske robotike«, pri pripravi katere je med drugimi sodeloval tudi naš tokratni gost prof.dr. Uroš Stanič, nekdanji dolgoletni vodja Odseka za avtomatizacijo, biokibernetiko in robotiko na Inštitutu Jožef Stefan. Po razstavi se je odločil napisati spomine na začetke in razvoj industrijske robotike pri nas, in jih objavil v pred kratkim izšli knjigi »Humanizacija dela«. V besedilu je rekonstruiral tudi delovanje uspešne trojne spirale med raziskovalci, industrijo in političnimi oblastniki, ki so vsaj v okviru Slovenije v desetletju pred razpadom zvezne države dosegli na mednarodni ravni razvoja industrijske robotike zavidljive rezultate. To se je spremenilo na začetku prvega desetletja samostojne države. V pogovoru bo opisal razsežnosti takratnega uspešnega sodelovanja, ki bi ga nemara potrebovali tudi danes. FOTO: Uroš Stanič na predstavitvi knjige v Atriju ZRC SAZU, september 2024 VIR: Goran Tenze, Program Ars

Kako svetloba vpliva na počutje ljudi v človekovih bivalnih prostorih? To vprašanje so si zastavili na Zavodu za gradbeništvo in začeli raziskovati v smeri, kako bodisi starejše bodisi nove stavbe prilagoditi ali pa zgraditi v skladu s povišanimi temperaturami in zahtevami trajnostne rabe. Na tamkajšnem oddelku za gradbeno fiziko se s tem, točneje z možnostmi, ki pri različnih virih svetlobe - od dnevne do umetne, razsvetljava ali osvetljava - vplivajo na termalno ugodje človeka, ukvarja arhitektka Katja Žagar. Slednja na to temo pripravlja znanstveni doktorat, o pripravi katerega bo spregovorila tudi v pogovoru. FOTO: Umetna svetloba mora biti ustrezna VIR: https://www.pexels.com/photo/silver-macbook-on-brown-wooden-table-4069291/

Tokrat je gostja biologinja dr. Eva Turk z oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo v Ljubljani. Že dlje časa se dejavno ukvarja z raziskovanjem biogeografije, večinoma na primeru vrste pajkov zlatih mrežarjev (lat. nephilidae), ki so se od obdobja kenozoika pred cca. 150 milijoni leti do danes razširili po vseh kontinentih razen na polih planeta in v Evropi. Sogovornica bo poskušala pojasniti temeljna načela raziskovanja biogeografije, fizičnogeografske vede, ki odkriva razširjenost in številčnost rastlin in živali v prostoru in času. FOTO: Premer mreže pajka iz vrste zlatih mrežarjev lahko preseže 1 meter - na sliki je zlati mrežar Nephila pilipes VIR: Matjaž Kuntner – NIB

Tokrat je gost arhitekt Milan Zdravko Kovač, ki se je nekaj desetletij ukvarjal z načrtovanji zaščite arhitekturne in arheološke dediščine predvsem v starih mestnih jedrih. Z letos umrlim arhitektom Petrom Kerševanom sta v zadnjem desetletju in pol tukajšnim oblastnim in dediščinskim ustanovam od ministrstva za kulturo do mestnega muzeja pro bono predlagala predloge sodobne prostorske zaščite in predvsem javne predstavitve in situ določenih kompleksov arheoloških najdb v stari Ljubljani in njenem barjanskem robu. Gre na primer za izzive gradnje podzemne garaže na Vodnikovem trgu, zdaj zasutega kolišča na Špici na ljubljanskih Prulah, svojstven predlog pa sta v skladu s sodobnimi načeli sodelovanja prebivalcev pri urejanju javnih prostorov dala tudi pri projektu posodabljanja ljubljanskega železniškega in avtobusnega vozlišča. Arhitekt Kovač je pred leti tudi patentiral sistem zaščite arheoloških najdb in situ »Eureka-Eurocare E! 1586 Arch«, in ga uporabil pri ureditvi ene od cesarskih grobnic v podzemni muzej na Kitajskem. V pogovoru gost pojasnjuje te dolgoletne izkušnje in, tako kot marsikdo ne zna odgovoriti na vprašanje, zakaj vse te institucije izpuščajo potencialne prednosti mesta Ljubljane pri javnem predstavljanju svoje izjemno bogate arheološke dediščine. Kovač je l.1964 diplomiral pri arhitektu Edvardu Ravnikarju in nadaljeval študij varstva dediščine na Švedskem in v Rimu. FOTO: Na levi sedanji pogled od vogala gostilne Vodnikov hram proti vzpenjači na grad, desno pa izsek skice nerealiziranega predloga dvojice Kovač/Kerševan za Srednjeveški muzej Ljubljane, del, ki je predvidel tudi predstavitev in-situ vzhodnega ljubljanskega obzidja s preostankom obrambne trdnjave barbakan pri Kloštrskih vratih VIR: avtor skice je arhitekt Peter Kerševan (1938-2024

Nedaleč od Ilirske Bistrice se nahaja vodoravna kraška jama z imenom »Račiška pečina«. V 20. stoletju so jo za skladišče uporabljale različne vojske, že dobra 3 desetletja pa jo raziskujejo krasoslovci in geologi. V njej je že v 30-ih letih zaradi ravnanja tal z namenom povečati skladični prostor, vojska Kraljevine Italije po sredini prerezala s sigo prekrito kopo. Kar bi bilo danes zaradi načel varstva naravne dediščine prepovedano, je bil takrat rezultat posega nastanek približno 3 metre visokega sedimentnega profila. Ta omogoča vpogled v preteklost njegovega nastanka od pliocena do danes, torej od cca. 2,6 milijona let pred nami. Tako je pred nekaj dnevi Mednarodna zveza za geološke znanosti na svojem 37. kongresu to naravno vrednoto uvrstila med »Drugih 100 geoloških dediščin Zemlje« (na prvem seznamu so na primer Škocjanske jame). Predsednica Mednarodne speleološke zveze izr.prof.dr. Nadja Zupan Hajna z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni bo povzela, kaj vse iz tega profila razberemo o geološki preteklosti teh krajev. FOTO: Izjemna stratigrafsko-sedimentna dediščina profila v kraški jami Račiška pečina VIR: Nadja Zupan Hajna, IZRK ZRC SAZU

Prebivalci Slovenije spadajo med tiste v Evropski uniji, ki pojedo najmanj rib, le Madžari so za nami zadnji. Lokalna akcijska skupina Istra iz Obale je že pred leti sprožila pobudo o trajnostnem ribištvu, ozaveščanju o nabavi v lokalnem morju ulovljenih rib, in še več, o boljšem spoznavanju za prehrano primernih jadranskih rib. V njem se le lovi okrog 70 vrst rib, večina ljudi pa povečini poleti na dopustu obeduje ali pripravlja le nekaj izbranih. Več o sami pobudi nam je po predstavitvi projekta v Fornačah pred dvema letoma povedala tamkajšna biologinja. Gre za dr. Andrejo Ramšak iz Morske biološke postaje Piran, sestavnem delu Nacionalnega inštituta za biologijo. Uvodoma je v pogovoru opisala projekt »Dobro za morje – dobro zame«.

V sklopu poletnih ponovitev vas tokrat vabimo, da prisluhnete pogovoru iz leta 2019 ob 300-letnici habsburške razglasitve Trsta in Reke za brezcarinski pristanišči. Sicer pa so že 2 leti prej z razglasitvijo proste plovbe po Jadranu ukinili večstoletni carinski in oblastni monopol Benetk. Gosta sta bila zgodovinarja dr. Nadja Terčon s Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran in prof.dr. Aleksander Panjek iz Fakultete za humanistične študije v Kopru. Pogovor smo posneli po mednarodnem simpozije v Kopru, s katerim so takrat poskušali vzbuditi zanimanje predvsem slovenskih zgodovinarjev za raziskave naše pomorske zgodovine.

Prof. dr. Danilo Zavrtanik je bil že večkrat gost naše oddaje o znanosti. Prvič ob ustanovitvi novogoriške Politehnike leta 1997, predhodnice leta 2006 ustanovljene Univerze v Novi Gorici, kjer je bil dolgo rektor, tam pa je še vedno profesor. V prvi polovici 90-ih je bil tudi direktor Inštituta Jožef Stefan, med drugim pa tudi pobudnik tehnoloških parkov v Ljubljani in Novi Gorici. Sredi desetletja je začel sodelovati v mednarodnem raziskovalnem projektu observatorija Pierre Auger, kjer že dolgo iščejo »izvor kozmičnih žarkov visokih energij«. Na to temo smo se z njim pogovarjali leta 2008.

V sredo, 7. avgusta v naši dnevni rubriki »Odprta knjiga« začenjamo z branjem knjige kapitana in upokojenega menedžerja tržaške ladjedelnice Bruna Volpija Lisjàka »Vonj po morju«. Je avtor več kot polovice ducata knjig, v katerih je ob pomoči javnih in osebnih arhivov iz zgodovinske pozabe potegnil preteklost tržaškega ribištva in pomorstva tamkajšnih Slovencev. Po izidu njegove že četrte tovrstne knjige »Tržaško morje: kraška obala, mesto in vasi«, s pomenljivim podnaslovom »prezrti del zgodovine Slovencev« leta 2010, smo ga skupaj z muzealko dr. Vereno Perko Vidrih obiskali na njegovem domu blizu Sežane, kamor se je preselil iz Trsta. Kapitan je tudi eden osrednjih pobudnikov za nastanek Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu, še pred drugo vojno tamkajšnem največjem ribiškem kraju. Poskušali smo preveriti kakšne argumente za omenjeno prezrtost kapitan ponuja. Slišali boste skrajšani posnetek z najbolj izrazitimi temami sicer enournega pogovora.

V torek, 30. julija bo minilo 88 let od rojstva slovenskega biologa in akademika SAZU Borisa Sketa. Profesor, ki je vzgojil generacije študentov na ljubljanski Biotehniški fakulteti, je dobra dva meseca pred svojim 87. rojstnim dnevom, lani maja odšel za vedno. Ob 100-letnici rojstva Charlesa Darwina leta 2009 smo z njim po njegovem predavanju za Društvo biologov z njim posneli pogovor o »spotikanjih« ob darwinizem kot teorijo evolucije. Boris Sket je bil priznan speleolog in član mednarodnih asociacij, njemu v čast so poimenovali okoli 40 živalskih vrst in par rodov, pri nas pa tudi obsežni Borisov rov v Najdeni jami, ki ga je sam odkril leta 1950.

Visoko poletje je čas, ko velika večina rastlinja buhti od rasti. Tudi »invazivne vrste«, torej tujerodne vrste, ki so se na tak ali drugačen način na račun avtohtonih razrasle v za njih novem naravnem okolju. O njihovi prezrtosti smo že konec prvega desetletja posneli pogovor s takratnim docentom na ljubljanski Biotehniški fakulteti, dr. Nejcem Joganom. Če vas tema bolj zanima, presodite, kakšno je stanje zdaj v primerjavi s takrat!

V predhodnici oddaje Pogled v znanost smo januarja 2008 na našem programu kot prvega predstavili sestavek pokojnega profesorja fizike Janeza Strnada o bratih Bernoulli, Jakobu in Johannu iz mesta Basel v Švici. Ustvarjala sta na prelomu iz 17. v 18. stoletje in veljata za znamenita matematika, Johann je na primer eden osrednjih utemeljiteljev variantnega računa.

V Notranjskem muzeju v Postojni je na ogled razstava z naslovom Kamen na kamen – palača!: Plemstvo na Postojnskem. Njena posebnost je v avtorstvu in med drugim, v izboru naslova, ki ga je izbrala spletna aplikacija ChatGPT. O razstavi smo se pogovarjali s kustosinjo Ano Čič, ki je koordinirala skupino štirih ljubiteljic preteklosti, natančneje zgodovine. V okviru andragoškega programa Muzej za zelence so razstavo pod njenim mentorstvom pripravile v sodelovanju z Ljudsko univerzo Postojna. Razstavo so udeleženke zasnovale kot časovni trak od leta 1136, ko je Postojna prvič omenjena v starih rokopisih Oglejskega patriarhata kot »Ariperch«, pa do konca druge vojne, ko na Slovenskem sloj plemstva dokončno izgine. Za vsako stoletje so izpostavile določene rodbine, osebnosti in dogodke, ki so se jim zdeli zanimivi. Tako na razstavi zasledimo preproste predstavitve družin znamenitih priimkov, kot so Auersperg ali Turjaški, Cobenzl, ki so izhajali iz Štanjela na Krasu, Codelli, Lueger, od katerih je najbolj znan Erazem Predjamski. Zasledimo še gospode Orehovške in rodbino Windischgraetz. Posebej so predstavile patriarhat iz Ogleja, ki je imel na območju južno od reke Drave dolga stoletja celo civilno moč jurisdikcije, in pa lokalne veljake, kot sta bila Anton Globočnik plemeniti in Josip Gorup plemeniti iz Slavine, ki je v 19. stoletju obogatel kot tržaški poslovnež. Glede na to, da je sama zamisel sodelovanja z nemuzejskimi ljudmi prišla iz sodobnih smernic muzealstva Mednarodnega muzejskega sveta, katerega člani so tudi tukajšni muzealci, Ana Čič v oddaji razmišlja tudi o tem, kakšno stopnjo tveganja za končen izgled razstave je njej predstavljalo sodelovanje z nešolanimi muzealci.

Izr.prof.dr. Dan Podjed, raziskovalec z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU se že precej dolgo ukvarja z razmerji med tehnologijo in njenim vplivom na ljudi, v sodobnem času seveda. Z metodo osebne udeležbe je tudi že dolgo redno sledil in aktivno pisal na nekaj internetnih platformah t.im družbenih omrežij (social networks) kot je bil npr. Twitter. Slednjega je pred leti z nemalo izstopnimi težavami zapustil, vsekakor pa ves čas reflektiral vsebine objav. Pravkar je pri tukajšni največji založbi objavil dve knjigi z naslovom »Krizolacija«, distopično »fantastično povest o izoliranih ljudeh« in drugo s podnaslovom »znanstveno branje o izoliranih ljudeh«. Obe sta plod kritičnega spremljanja in opazovanja, nenazadnje pa še vedno trajajoče raziskave s finančno podprtim projektom ARIS-a Izolirani ljudje in skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem (J6-4610). Po predstavitvi knjige je v pogovoru pojasnjeval, kako knjigi nista pisanje o bolezni virusa SARS-CoV-2, ki je spomladi 2020 služila oblastem kot povod za enega največjih zapiranj ljudi v lastne domove v zgodovini, temveč gre za pisanje o trajajočih krizah. Te so po njegovem prepričanju postale novo normalno stanje v sodobnih družbah razvitega sveta. In skozi pogled v ekran digitalnih napravic sta se srečala njegov raziskovalni in osebni interes, ob pomoči katerega je tudi skoval besedo »krizolacija«, krizo in izolacijo. Utemeljitev z dodatnimi razmisleki o nevarnostih prepogostega gledanja v ekrane za sodobne družbe je pojasnjeval v našem pogovoru z njim. FOTO: Dan Podjed na predstavitvi dveh knjig Krizolacija VIR: Program Ars, Goran Tenze

Ob vročih poletnih dnevih ob stoječih vodah pogosto opazimo sluzaste koprene zelene ali modre ali pa npr. v Blejskem jezeru, rdeče barve. Gre za mikroskopske alge in cianobakterije, organizme, ki predvsem v morjih proizvedejo dobro polovico kisika v zraku. Niso pa popolnoma vse sluzaste koprene na stoječih vodah v vročini strupene. In ravno zato so ob pomanjkanju državnih vlaganj v monitoring stoječih voda (razen kopalnih), v skupini za ekotoksikologijo Oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo že pred nekaj leti ustvarili spletno platformo https://ciano.si , kjer lahko vsakdo z dostopom do interneta raziskovalce obvešča o pojavu. Vzorce prevzame in analizira NIB s standardnimi znanstvenimi analitičnimi metodami. Ob nedavni razstavi o cianobakterijah jih je vodja skupine za ekotoksikologijo dr. Tina Eleršek opisala bolj podrobno. FOTO: Tina Eleršek na razstavi ob enem od plakatov v novih prostorih NIB VIR: Program Ars, Goran Tenze

Tokrat gre beseda o konstrukcijski zasnovi stolpnice TR3 na sedanjem Trgu republike v glavnem mestu, delu kompleksa prostorske preobrazbe nekdanjega nunskega vrta iz začetka 18.stoletja. Že konec 50-ih let si je tedanje republiško vodstvo na območju, kjer so se stikali severni rob antične Emone, baročno mesto in arhitektura Ljubljane 20. stoletja, zamislilo gradnjo reprezentativne četrti. Ob novi stavbi republiške skuščine so prvotno načrtovali tudi izgradnjo visoke stolpnice. Zaradi pritiskov iz zveznih krogov so ta smeli načrt začasno ustavili, to, kar pa lahko vidimo zgrajeno že od 80-ih let naprej, s trgovsko hišo, Cankarjevim domom in stolpnico NLB (tedaj Ljubljanska banka), pa je kompromisna prostorsko-arhitekturna rešitev prvotne zasnove. Nadaljevanje kompromisne so zaupali pionirju slovenske modernistične arhitekture Edvardu Ravnikarju, ki se je že pred vojno učil pri slovitem švicarsko-francoskem arhitektu s psevdonimom Le Corbusier. Po skopskem potresu l.1963 so v krogih profesorja gradbeništva dr. Petra Fajfarja, zdaj že dolgo akademika SAZU, izdelali teoretične zasnove jugoslovanske protipotresne zakonodaje. Gostja dipl.ing gradbeništva Ana Brunčič iz Zavoda za gradbeništvo je na podlagi arheoloških izkopavanj zapuščine Edvarda Ravnikarja in dokumentacije gradnje kompleksa tedanjega Trga revolucije ugotovila, kako je Ravnikar skupaj s konstruktorjem in statikom z Univerze v Ljubljani prof.dr. Ervinom Prelogom sledil omenjenim protipotresnim načelom in tako projektiral prvo po teh načelih zgrajeno stavbo v tedanji zvezni državi. V pogovoru je opisala takratno naprednost in modernost konstrukcijske zasnove stolpnice TR3, in ugotavljala, kako se je kar nekako pozabilo na tovrstno tehnično in kot takšno kulturno dediščino. Ugotovitve je predstavila na lanski razstavi v stolpnici TR3 v okviru 30-letnice smrti E. Ravnikarja, in letos konec maja na srečanju konservatorjev in restavratorjev. FOTO: Organizacija gradbišča TR3 – pripravljalna dela pred začetkom betoniranja temeljne plošče z deponijo vreč cementa, silosi za skladiščenje materiala in ročnim mešalcem za beton. VIR: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173 IZITR, t.e. 01.01, mapa B, fotografija 68.

Pretekli teden so v prostorih Inštituta Jožef Stefan na Brinju blizu Domžal pri Ljubljani, kjer že od leta 1966 deluje eksperimentalni jedrski reaktor Triga, slovesno prerezali trak nove naprave KATANA. Gre za poimenovanje po ikoničnem japonskem meču, ki označuje dejansko in simbolno lastnost te nove "zanke za aktivacijo vode", ki "reže meje med fisijo in fuzijo", torej med zlivanjem težjih jeder v lažja (fisija v jedrski elektrarni npr.) in fuzijo, procesom zlivanja lažjih jeder v težja - kar se že milijarde let dogaja na "našem" Soncu, središču domače galaksije. Gre za dolgoletno sodelovanje IJS v projektu fuzijskega reaktorja ITER, ki ga gradijo v južni Franciji. Takšne reaktorje imenujejo TOKAMAK, in jih hladijo z vodo. Ko ta pride v stik z visokoenergijskimi nevtroni iz plazme reaktorja, se slednji absorbirajo v jedrih atomov kisika, kar ustvari radioaktivno obliko dušika. Slednji je radioaktiven, in v slabi minuti razpade, ob tem pa sprosti žarke gama visokih energij. To kratkotrajno sevanje je velik izziv za vodni hladilni sistem. Zato v okviru konzorcija EUROFUSION razvijajo orodja za simulacijo in izračun ravni sevanja okoli tako aktivirane vode. KATANA je torej zaprta zanka za aktivacijo vode, ki služi kot stabilen vir nevtronov in žarkov gama visokih energij. Takšnih eksperimentalnih naprav doslej še ni bilo, KATANO pa je v celoti v zadnjih treh letih izdelala ekipa, ki jo je koordiniral in vodil prof.dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko - F8. Po slovesnem dejanskem zagonu Katane – kjer sta bila navzoča tudi programski direktor EUROFUSION prof.dr. Ambrogio Fasoli in dr. Xavier Litaudon, vodja evropskih raziskav za obratovanje fuzijskega reaktorja ITER – je Luka Snoj opisal vlogo te naprave v razvoju tehnologij za bodoči fuzijski reaktor ITER v južni Franciji. FOTO: Tik pred rezanjem traku ob napravi KATANA stojijo, z leve, v beli halji Luka Snoj, v modrih haljah pa proti desni, A. Fasoli in X. Litaudon VIR: Goran Tenze, Program Ars

V letošnjem jubilejnem letu, ob 250. obletnici izida prvega državnega odloka o osnovnem šolstvu vseh otrok med šestim in dvanajstim letom, je Slovenski šolski muzej skupaj s Slovensko matico in Društvom za preučevanje 18. stoletja pred kratkim pripravil znanstveni simpozij z naslovom »250 let Splošnega šolskega reda Marije Terezije«. O daljnosežnem pomenu začetkov obveznega šolanja pri nas in v srednji Evropi bosta temeljna spoznanja tega simpozija za poznavanje kulturne zgodovine pri nas povzela osrednja organizatorja, kustos iz omenjenega muzeja dr. Simon Malmenvall in predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič, sicer znanstveni svetnik z Inštituta za novejšo zgodovino. FOTO: Marija Terezija in soprog Karel VI. na poročnem zajtrku l.1736 VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Maria_Theresa#/media/File:Festm%C3%A5ltid_vid_hovet_i_Wien_En_grand_couvert_(Johan_Lundberg)_-_Nationalmuseum_-_15746.tif

Zadnja tretjina meseca maja kaže, da je v znamenju sodobnega aktivnega odnosa do naravnega okolja. V sredo, 22.maja smo beležili Mednarodni dan biodiverzitete, letos z osrednjim motom "bodimo del načrta", en dan prej so države Evropske unije obeleževale evropski dan Nature 2000, 20. maj je bil svetovni dan čebel, 24. maj pa evropski dan parkov. O stanju in uresničevanju zavez o ohranjanju raznovrstnosti rastlinskih in živalskih vrst, predvsem tistih ogroženih, bo več povedal biolog, doc.dr. Davorin Tome iz Nacionalnega inštituta za biologijo. FOTO: Repaljščica, znanstveno ime Saxicola rubetra, starinsko rjavi prusnik; gnezdi povečini na vlažnih traviščih, in je pri nas zaradi intenzivne košnje deloma ogrožena VIR: Davorin Tome, NIB, Oddelek za raziskave organizmov in ekosistemov

23. maja 1894 se je v Ljubljani rodil Vladimir Šubic, arhitekt, ki je v prvi polovici 30-ih let projektiral ljubljanski nebotičnik. 130-letnica njegovega rojstva nas bo z besedilom "Vladimir Šubic - arhitekt metropole" spomnila na njegovo takratno modernost. V začetku 90-ih let ga je v okviru našega takratnega cikla "Zgodovina idej v arhitekturi" pripravil že slabo desetletje pokojni arhitekt in predvsem teoretik arhitekture Janko Zlodre. Podpisoval se je tudi z materinim priimkom Gerdol. Zlodre je trdil, da je bil Šubic arhitekt metropolisa, torej urbanega gradbenega fenomena s katerim je glavno mesto Slovencev v obdobju med obema vojnama preseglo srednjeveško urbano zasnovo, in utiralo pot liberalni kapitalistični. Resda je mestu sodobno urbanistično strukturo po uničujočem potresu l. 1895 začrtal sloviti arhitekt Maks Fabiani, vendar pa nam Zlodre v pričujočem besedilu razkrije dve miselni struji na področju zidave na Slovenskem v medvojnem obdobju - konservativno in modernistično. Šubic niti zadnji ni pripadal absolutno, saj je arhitekturo po avtorjevem mnenju razumel kot veščino sodobnih tehnik, od zidave, organizacije dela do ekonomičnosti, skratka, načel sodobnega kapitalizma prve polovice 20. stoletja. Janko Zlodre se je rodil l.1949 in preminil aprila 2015. Publicistka Vesna Teržan je v nekrologu v reviji Mladina takrat zapisala, da "se je poslovil tam, ob modrini Jadranskega morja, v Splitu, kjer je živel zadnjih dvajset let. A za njim so ostala teoretska besedila o arhitekturi, iskriva in pronicljiva, da včasih kar zaskeli, ko se začuti rezilo njegovega ostrega uma." Vladimir Šubic je umrl v ne docela pojasnjenih okoliščinah leta 1946 na trasi gradnje železniške proge Brčko - Banoviči v Bosni, kjer je delal v sklopu takratnih takoimenovanih mladinskih delovnih brigad. FOTO: Vklesani podpis arhitekta metropole na pilastru vzhodne fasade nebotičnika, na kateri počiva figura genija kiparja Lojzeta Dolinarja (1893-1970) VIR: https://outsider.si/vladimir-subic-in-arhitektura-prepiha/

Kaj je ostalo od tukajšnjih nekajdesetletnih poskusov predstavljanja izvenevropskih kultur onstran kolonialnega načina prikazovanja Drugega kot kulturno manjvrednega od "zahodne civilizacije"? Na dan zmage nad nacifašizmom v drugi vojni, 9. maja, so v Slovenskem etnografskem muzeju v glavnem mestu odprli 2 razstavi, ki obujata spomin na te poskuse. Avtorica (poleg soavtorja dr. Marka Freliha) osrednje razstave "Prepletenost svetov: Zunajevropske zbirke v obdobju neuvrščenosti", kustosinja dr. Tina Palaić v pogovoru razmišlja in osvetljuje, kaj je SEM ob letošnji 60-letnici ustanovitve Muzeja neevropskih kultur v Goričanah pri Medvodah blizu Ljubljane (1964-2001) s to in bolj osebno zastavljeno razstavo avtorice dr.Nine Zdravič "Popotovanja spominov preko Alžirije v 60-ih letih 20.stoletja", poskusil posredovati v tukajšni javni prostor. FOTO: Ravnatelj muzeja dr. Boris Kuhar in kustosinja dr. Pavla Štrukelj z zakoncema Bebler pregledujeta indonezijsko zbirko, 1964. VIR: Dokumentacija SEM

Ekologija rastlinskega planktona oziroma fitoplanktona v morjih je organski okvir za temeljno razumevanje življenskih procesov enega od orjaških, a navadnemu človeškemu pogledu nevidnih proizvajalcev polovice kisika na planetu Zemlja. Kaj se dogaja z ekologijo tega morskega organskega sestava v severnem Jadranu oziroma v Tržaškem zalivu skozi desetletja? Raziskovalka z Morske biološke postaje Piran, dela Nacionalnega inštituta za biologijo, mikrobiologinja izr.prof.dr. Patricija Mozetič, se s fenomenom fitoplanktona raziskovalno ukvarja že desetletja. Na predavanju ob izvolitvi v naziv znanstvena svetnica pred nekaj leti, je predstavila rezultate raziskovalnega spremljanja fitoplanktona v Tržaškem zalivu v obdobju nekaj desetletij. Na začetku pogovora je povzela opažene spremembe, rezultat treh desetletij raziskav fitoplanktona v severnem Jadranu. FOTO: Ena od najbolj razširjenih vrst fitoplanktona so diatomeje - na sliki pod mikroskopom VIT: https://en.wikipedia.org/wiki/Phytoplankton#/media/File:Diatoms_through_the_microscope.jpg

Nacionalni inštitut za biologijo je pretekli teden predstavil zgoščen prikaz razvoja najsodobnejše diagnostike rastlinskih viromov, združb vseh precej različnih virusov v tarčnih vzorcih. Zadnji dve desetletji sta bili v znamenju razcveta t.im. metod visokozmogljivega sekvenciranja genomov s katerimi na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo lahko pri analizi vzorca odkrijejo tudi doslej še neznane viruse. Seveda predvsem škodljive rastlinske saj jih na NIB že desetletja dejavno preiskujejo s t.im. tarčnimi metodami sekvenciranja genomov. Nova diagnostika je predvsem omogočila odkrivanje doslej še nepoznanih škodljivih rastlinskih virusov, ki jih tarčni pristop zaradi logičnih omejitev metode ni mogel. Razvoj novejših diagnostičnih metod predstavlja vodja Enote Mikrobiologija na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo doc.dr. Denis Kutnjak. FOTO: Primer paradižnika z bolezenskimi znaki virusne okužbe VIR: Mark Paul Selda Rivarez, Nacionalni inštitut za biologijo

Na predlog Svetovnega gozdarskega kongresa l.1971, da se 28. junij obeležuje kot Svetovni dan dreves, na predlog FAO, Organizacije OZN za prehrano in kmetijstvo pa 21. marec kot Mednarodni dan gozdov, se je skozi desetletja izpostavila odločenost s stanjem gozda povezanimi ustanovami o pomembnosti ohranjanja tega poleg oceanov in morij drugega za biološko ravnovesje okolja pomembnega naravnega pojava. Na različnih koncih sveta povečini obeležujejo dan dreves v času rasti po hladnejšem letnem času. Na severu je to zdaj spomladi, na jugu pa po našem štetju časa v jesenskem obdobju. Nemara niso toliko pomembni datumi kot samo zavedanje o ključni vlogi gozdov pri vzpostavljanju neprestane reprodukcije naravnih habitatov, poraslih z drevesi. Eden od drevesom namenjenih dnevov naj bi bil tudi 27. april, vsem pa je skupna krepitev zavedanja o ključni vlogi dreves in tako tudi gozdov za vzdrževanje biotske raznovrstnosti in ohranjanja naravnih procesov v okolju. Redni profesor z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na ljubljanski Biotehniški fakulteti dr. Robert Brus nas bo spomnil na pomen dreves in gozda in na namen obeleževanja njihove vloge. FOTO: V državi premoremo tudi 13 pragozdov, eden od njih je Krokar na Kočevskem VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Starodavni_prvobitni_bukovi_gozdovi_Karpatov_in_drugih_delov_Evrope#/media/Slika:Kočevsko21.JPG

Eden od paradoksov javnega financiranja znanstvenih raziskav v okviru javnih raziskovalnih inštitutov je nedvomno obstoječi režim sistemskega vrednotenja objav v takoimenovanih »vplivnih revijah«. Dostop do objavljenih rezultatov raziskav je bil doslej »samoumevno« pogojen z visokimi stroški, in to za z javnimi sredstvi držav financirane dosežke. Koncept odprte znanosti, ki ga med drugim že nekaj časa podpira celo Komisija EU, pa zdaj preko državnih »Načrtov za okrevanje in odpornost« znotraj EU utira pot podpori uvajanja teh načel tudi pri nas. Maja lani je vlada RS kot del izvajanja zadnjega zakona o raziskovalni in inovativni dejavnosti sprejela uredbo o izvajanju raziskav v skladu z načeli odprte znanosti. Triletni projekt Spoznaj, ki se je začel jeseni, v njem pa sodeluje praktično ves javni raziskovalni sektor (20 javnih inštitutov in univerz) koordinira Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani. Direktor knjižnice mag.Miro Pušnik v pogovoru pojasnjuje potek izvedbe tega projekta. FOTO: Srečanje ob začetku projekta Spoznaj jeseni 2023 VIR: Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani (CC BY)

Tehnologije za samodejno prepoznavanje obrazov so postale resničnost. Z njimi lahko odklenemo svoj telefon ali pa že nekaj časa tudi fizični dom, če smo si privoščili vhodna vrata s to tehnologijo. Samodejno prepoznavanje obrazov z zraka z brezpilotnimi napravami na primer, pa za zdaj še ni mogoče. Vendar je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi te tehnologije s pomočjo umetne inteligence postale zanesljive. Ob tem pa se že zdaj odpira cela paleta vprašanj, ki so povezana z varovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. O razvoju, izzivih in tveganjih na tem področju smo se pogovarjali s prof. dr. Vitomirjem Štrucem in as. dr. Klemnom Grmom iz Laboratorija za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani (vir fotografije: Gerd Altmann / Pixabay).

9. marca 1894, torej pred 130 leti, se je rodila Melitta Pivec – Stele, prva Slovenka z dvema doktoratoma znanosti. Bila je zgodovinarka, naklonjena sociološki obravnavi preteklosti, pa tudi bibliotekarka. “Ženske so se smele v tistem obdobju z zgodovino ukvarjati le kot učiteljice, zato ni težko razumeti zadržkov slovenske zgodovinske stroke do raziskav Melitte Pivec – Stele, ki jih lahko kot pokroviteljsko muzanje ob omembi njenega imena zasledimo vse do danes,” je zapisala dr. Mateja Ratej. Njen zapis o Melitti Pivec – Stele objavljamo v celoti in dodajamo avtoričin pripis o prizadevanju za poimenovanje inštituta po Melitti Pivec – Stele. Besedilo dr. Ratej je bil prvotno objavljen v delu Naše znanstvenice: Kako so ženske soustvarjale znanost v Jugoslaviji, ki je lani izšla pri Založbi ZRC, uredila jo je Jovana Mihajlović Trbovc.

Ljudje od nekdaj intuitivno zaznavamo razlike med živimi bitji, a se je dojemanje pojma vrsta skozi zgodovino spreminjalo, pomembno ga je definiral tudi Charles Darwin, čigar dan zaznamujemo 12. februarja. Če so prej razlike med pripadniki vrste veljale za odklon, po Darwinu te razlike niso anomalija, temveč temeljna značilnost živega sveta, ki omogoča evolucijo, razloži prof. dr. Boris Kryštufek. Vrsta (lat. species) je v bioloških vedah ena od osnovnih kategorij biotske raznovrstnosti, a so torej Charles Darwin, Ernst Mayr in nenazadnje utemeljitelj znanstvene taksonomije živih bitij Karl Linne, o tem pojmu imeli različne predstave. Razumevanju problematike se v oddaji, ki je nastala leta 2019, skušamo približati s soočenjem historiata nastajanja pojma in njegovimi sodobnimi dilemami.

Izteka se sedemletni program Evropske unije LIFE Lynx, namenjen ohranitvi risov v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah. Po ponovni naselitvi, prva je bila že leta 1973, se njihova populacija povečuje. Ta zver iz družine mačk po izumrtju v začetku 20. stoletja spet živi v naših gozdovih. O ohranitvi populacije in reševanju risov v oddaji govori dr. Miha Krofel z biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Miha Krofel

Maja Gostič, doktorica znanosti, psihologinja in specializantka transakcijsko analitične psihoterapije, se je v svoji doktorski disertaciji posvečala konceptu intimnosti v zvezah na daljavo v družbah pozne moderne. Izraz »intimnost«, ki se nanaša na osnovno človeško potrebo, uporabljamo pogosto, morda celo vsakodnevno, a kot zapiše, ni nujno, da ga tudi zares poznamo. Vsekakor se spreminja glede na zgodovinski trenutek in družbo, o kateri govorimo. V času pozne moderne, kot jo poimenujejo sociologi, ki jo zaznamuje tudi individualnost, so romantični odnosi po eni strani razbremenjeni pritiskov tradicije, po drugi pa lahko prihaja tudi do njihovega poblagovljenja. Odnosi na daljavo, ki so morda pogostejši tudi zaradi večjih možnosti povezovanja s komunikacijskimi tehnologijami in dostopnejših potovanj, imajo v primerjavi s tradicionalnimi svoje posebnosti. Kaj torej pomeni intimnost brez fizične bližine in kako jo partnerji in partnerice nadomeščajo?.

V Ljubljani bodo jutri (v torek, 6. februarja 2024) odkrili natančno repliko zvezdnega opazovalnika, ki ga je po naročilu kitajskega cesarja sredi 18. stoletja v Pekingu izdelal slovenski jezuit, astronom, matematik, kartograf in diplomat p. Ferdinand Avguštin Hallerstein. Opazovalnik je darilo Veleposlaništva Ljudske republike Kitajske Ljubljani kot spodbuda za nadaljevanje kulturnih stikov med našo državo in Kitajsko. Bronasti opazovalnik, ki je težak več kot štiri tone in visok 3,3 metra, je postavljen na iztek Grudnovega nabrežja ob Šentjakobskem mostu pred Gruberjevo palačo, v kateri domuje državni arhiv. O dolgi poti Hallersteinovega opazovalnika v Slovenijo v pogovoru s sinologom prof. dr. Mitjo Sajetom, ki je med zaslužnejšimi za oživljanje spomina na Hallersteinovo delo. Foto: zgodovinska fotografija zvezdnega opazovalnika v starem pekinškem observatoriju, vir: katatalog razstave o Hallersteinu in njegovem spomeniku.

Biolog Andrej Hudoklin je za knjigo Bela krajina za radovedneže in ljubitelje, ki je izšla pri Založbi ZRC, prispeval zapis o črni človeški ribici oziroma črnem močerilu. Gre za endemita belokranjskega kraškega ravnika, ki so ga leta 1986 odkrili člani Inštituta za raziskovanje krasa. To je bilo več kot tristo let za njegovo belo sorodnico, ki jo je prvi omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. V oddaji v celoti objavljamo besedilo o črnem močerilu, ki mu, kot je zapisal Hudoklin, v Beli krajini ne kaže dobro, saj endemično vrsto posebno ogrožajo strupene in nevarne snovi, kot so nitrati, pesticidi in težke kovine. Andrej Hudoklin je zaposlen na Zavodu RS za varstvo narave v območni enoti Novo mesto. Posveča se predvsem problematiki varstva narave na Dolenjskem in ogroženim živalskim vrstam ter njihovim življenjskim prostorom. Interpretacija: Ivan Lotrič. Glasbena oprema: Mihael Kozjek. Urednica je Maja Žvokelj.

Spletni Geografski atlas naravnih nesreč v Sloveniji, ki ga je izdal Geografski inštitut Antona Melika pri ZRC SAZU, ponuja veliko podatkov o naravnih nesrečah, ki so prizadele slovensko ozemlje v zadnjih petsto in več letih. Lahko je tudi pomoč pri načrtovanju posegov v okolje. O atlasu se pogovarjamo z dr. Rokom Cigličem, znanstvenim sodelavcem inštituta. Vir foto: Geografski inštitut Antona Melika

Ena prvih besed, ki jih izgovori otrok, je avto. Prve ideje za nekaj avtomobilu podobnega pa so se porodile že v času renesanse. In kdo bi si mislil, da je od okoli treh milijard proizvedenih avtov v vsej zgodovini polovica še vedno voznih. Slovenci imamo s prevoznimi sredstvi sploh poseben odnos, Ljubljana na primer po deležu ljudi, ki se v službo odpravijo z avtomobilom, prednjači v Evropskem merilu. Avtomobili rastejo, ''to je že neke vrste oboroževalna tekma'', prostora zanje pa je vedno manj. O teh za človeštvo usodnih strojih je dr. Marko Kovač, raziskovalec na Centru za energetsko učinkovitost Instituta ''Jožef Stefan'', napisal knjigo s pomenljivim naslovom Pospeševanje skozi zgodovino – avtomobili med stereotipi in statistko, v kateri šofira med grafi in anekdotami, tehničnimi opisi in šalami. Zanj je sicer značilno, da poskuša pereče probleme osvetliti tudi z antropološkimi in sociološkimi ozadji ter da se ukvarja s popularizacijo znanosti.

Dr. Peter Turk, kustos za starejšo prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije, v oddaji predstavlja zgodovino merjenja in štetja let, ne nazadnje pa govori tudi o dilemah, povezanih s poimenovanjem štetja. Izhodišče za pogovor, ki je nastal leta 2019, je njegovo razmišljanje o zadregah, povezanih s poimenovanjema »pred Kristusom« oz. »pred našim štetjem«. O tej temi je istega leta objavil zapis v Sobotni prilogi Dela, ki je sprožil v Pismih bralcev polemiko. Gre za skrajšano različico pogovora, ki smo ga premierno predvajali pred štirimi leti v oddaji Ars humana. Pripravil ga je Goran Tenze.

Prof. dr. Boštjan Anko je bil eden izmed pionirjev trajnostnih načel v gospodarjenju z gozdovi. Ob 10. obletnici njegove smrti je izšel zbornik njegovih študij z odmevi njegovih sodelavcev z naslovom Gozdar pred svojim časom. Več o zborniku v oddaji z gostoma, urednikom zbornika dr. Petrom Skobernetom in dr. Edvardom Kovačem.

Dejstvo je, da je denar zelo pomemben tako v življenju vsakega državljana kot v državi, gospodarstvu in svetovni gospodarski politiki. Z ekonomistko Marjano Kos odpiramo vprašanja, kaj je denar, kaj je nacionalni denar, kaj so komplementarne valute itd. Marjana Kos je leta 2006 v Veliki Britaniji dokončala magistrski študij na temo denarja, pred mikrofon jo je Goran Tenze povabili ob odprtju Bankariuma, Muzeja bančništva Slovenije leta 2021.

Slovenski etnografski muzej letos obeležuje 100 let od ustanovitve. Ob tej priložnosti so izdali jubilejni zbornik z naslovom »Prvih 100 let«, ki ga je uredila kustosinja dr. Bojana Rogelj Škafar, tudi gostja v našem studiu. Pridružil se ji je kustos dr. Marko Frelih, in v pogovoru smo poskusili povzeti razvoj muzeja, njegovo vlogo v slovenski etnologiji, posebej pa spoznavna izhodišča, ki so se spreminjala skozi razgibano 20. stoletje (ponovitev). Foto: SEM

Slovenski etnografski muzej letos zaznamuje 100 let od ustanovitve. Ob tej priložnosti so izdali jubilejni zbornik z naslovom »Prvih 100 let«, ki ga je uredila kustosinja dr. Bojana Rogelj Škafar, tudi gostja v našem studiu. Pridružil se ji je kustos dr. Marko Frelih in v pogovoru smo poskusili povzeti razvoj muzeja, njegovo vlogo v slovenski etnologiji, še posebno pa spoznavna izhodišča, ki so se v razgibanem 20. stoletju spreminjala. (Ponovitev.)

Letos je minilo 30 let od smrti akademika fizika Antona Peterlina, ki je leta 1947 sprejel nalogo, da ustanovi raziskovalni inštitut; ta se je ob vselitvi v nove prostore na Viču leta 1952 preimenoval v Institut Jožefa Stefana. Leta 1984 je bil sogovornik Bojana Štiha na znamenitih Štihovih večerih v ljubljanskem Cankarjevem domu, govorila sta tudi o znanosti in človekovem blagru. Štih je Peterlina povprašal o mestu znanosti v takratni slovenski družbi in državi. Njun pogovor je za Peterlinov zbornik pred leti prepisala Vesna Arhar Štih, skrajšan izbor pa je za oddajo pripravil Goran Tenze. Pred desetimi leti sta ga prebrala Nadja Jarc in Igor Velše.

V soboto je Narodni muzej Slovenije gostil Dan grofov Celjskih, skupno delo s Pokrajinskim muzejem v Celju in z Zgodovinskim inštitutom Milka Kosa ZRC SAZU. Potekalo je več predavanj in vodstev po sicer redkih, ohranjenih materialnih ostankih rodbine, ki se je vsaj v okviru ozemlja sedanje države povzpela najvišje v državnih tvorbah srednje Evrope pred pol tisočletja, ko je tudi izumrla. O rodbini Celjskih, načinih spominjanja in pozabe skozi čas sta v našem studiu o Celjskih prišla svoje povedati zgodovinarja Miha Kosi in Tomaž Lazar. Foto: Goran Tenze Na fotografiji sta Tomaž Lazar (desno) in Miha Kosi (levo).

Inštitut za raziskovanje krasa v Postojni je nedavno z izdajo zbornika obeležil 75-letnico svojega delovanja. V njem so predstavili tudi predhodnike, saj je bila Postojna od začetkov znanstvenega raziskovanja kraškega podzemlja vsaj v 20. stoletju del kar treh oziroma štirih državnih tvorb. Gost je bil izvršni urednik jubilejnega zbornika, ki je izšel pri matični založbi ZRC SAZU, mikrobiolog z inštituta dr. Janez Mulec. FOTO: Janez Mulec z jubilejnim zbornikom v vhodni avli Inštituta v Postojni VIR: Program Ars, Goran Tenze

Francoska intelektualka, pisateljica Simone de Beauvoir je leta 1970 izdala knjigo Starost, ki jo je razdelila na dva dela; prvi nosi naslov Starost I.: Stališče zunanjosti, drugi pa Starost II.: Biti v svetu. V pogovoru o tej knjigi preizprašujemo enega od temeljnih izzivov pri nagovarjanju in razumevanju teme starosti. Ali starost bolje razumemo prek gerontoloških, torej načeloma znanstvenih raziskav, ali pa nam eruditski esej utegne dati boljši temelj za razumevanje? Na to in druga vprašanja je nedolgo po izidu slovenskega prevoda drugega dela knjige leta 2020 odgovarjal prevajalec Tomaž Gerdina.

Kaj storiti s ornitološkimi muzejskimi zbirkami v sodobnem svetu? Ta, na prvi pogled zastarela dilema ima tudi sodobnejši odgovor. Ponudil ga bo dr. Al Vrezec, ornitolog in muzejski svetovalec na kustodiatu za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Sam pravi, da so stari nagačeni ptiči "časovne kapsule", ki pomagajo razumeti tudi sodobni čas. To sicer ne velja le za omenjene nagačene živali, prirodoslovne zbirke kot fenomen so pravzaprav "okna v naravo preteklosti", in tako pomagajo razumeti razliko med naravnim okoljem nekoč in danes. Z Alom Vrezcem se je februarja lani pogovarjal Goran Tenze.

Tokrat gre beseda v oddaji o eni od predhodnic znanosti: alkimiji v novem veku. Gre za besedilo, ki ga je pred dvema desetletjema ob strokovnem srečanju poznavalcev alkimije v Idriji pripravil znanstveni publicist dr. Sandi Sitar. Gre za sklepni del daljšega besedila v katerem je avtor opisal razvoj te starodavne dejavnosti skozi čas. FOTO: Alkimistični laboratorij v srednjem veku VIR: https://commons.wikimedia.org/

Narodna in univerzitetna knjižnica je nedavno predstavila najnovejšo pridobitev, izvirnik Dnevnika grofa in diplomata habsburškega dvora, v Ljubljani rojenega Janeza Filipa Cobenzla iz l.1777. (Družina je izhajala iz Krasa, v Štanjelu su postavili prvi grad, v 17. stoletju so zgradili med 2.vojno porušeni baročni dvorec Hassberg pri notranjski Planini itd). Nekaj časa je dnevnik v antikvariatih v Evropi zasledoval dr. Janez Šumrada, zgodovinar, med drugim pa veleposlanih republike v Parizu pred leti. Z njim se pogovarjamo o ozadju nastanka dnevnika, ki ga je omenjeni diplomat pisal med politično-diplomatsko misijo v Pariz z bodočim cesarjem z Dunaja Jožefom II. Kot zanimivost omenimo, da je bil v času Napoleonove zasedbe Dunaja 1809, Cobenzl njegov sogovornik pri oblikovanju dekreta o ustanovitvi Ilirskih provinc. FOTO: Johann Philipp Cobenzl (1741-1810) vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/4b/JohannPhilippCobenzl1779.jpg

Že konec septembra in v prvih dneh oktobra je nekaj medijev poročalo o za ta letni čas nenavadno visokih temperaturah morske vode na globini 22 m v Piranskem, in širše v celotnem Tržaškem zalivu. Okoli 10. oktobra so na tej globini izmerili blizu 24 st C, kar je bilo celo za slabo stopinjo več kot izmerjena temperatura zraka. Raziskovalna morska boja »Vida«, last Morske biološke postaje Piran na tej in globini približno 1,5 m že leta poleg mnogih drugih meri tudi to vrednost. Oceanograf s postaje, ki je del Nacionalnega inštituta za biologijo, dr. Martin Vodopivec ta v času obstoja teh meritev nikoli zabeleženi fenomen imenuje »pridneni vročinski val«. Dokončne znanstvene potrditve fizikalnih razlogov za to stanje tako on kot njegovi kolegi iz sestrskih jadranskih raziskovalnih postaj do analize in sinteze vseh podatkov merjenja v daljšem obdobju, še ne morejo dati, o doslejšnih sklepanjih pa smo se z njim pogovarjali v prostorih postaje v Fornačah pod Piranskimi klifi. FOTO: Prikaz rasti pridnenih visokih temperatur na globini 22m v Piranskem zalivu od avgusta do septembra 2023 VIR: Morska biološka postaja, NIB

Tehniški muzej Slovenije v Bistri zbira, ohranja in razstavlja predmete tehniške dediščine s poudarkom na izdelkih znanja tukajšnih ali ljudi, ki so na te tozadevno vplivali. Že dolgo imajo delujoči oddelek za konservatorstvo in restavratorstvo, kjer že slaba tri desetletja dela Matej Žganjar s prvotnim poklicem gradbenik. V veliki meri ohranjanje tehniške dediščine zahteva znanja in veščine danes razmeroma redkejših poklicev, kot so mizarji, kovači, orodjarji, ključavničarji, varilci in še kaj bi se našlo. S kolegi vzdržujejo starodobnike muzeja, motorna kolesa in izvenkrmne motorje nekdanje tovarne Tomos, Žganjar pa posebej poudarja restavriranje pisalnega stroja Royal iz leta 1926, ki ga je osebno moral razstaviti do najmanjšega vijaka in sestaviti nazaj. Kako pa se veščine mehanika in tehnika prelivajo z odnosom do tehniške dediščine, pa v pogovoru, ki smo ga z njim posneli v našem studiu.

Letošnjo Evropsko noč raziskovalcev sta pri nas tokrat pripravila Hiša eksperimentov, koordinator projekta Noč ima svojo moč in Filozofska fakulteta Univerze v LJ s sloganom "Človek, žival« v projektu Humanistika, to si ti! Vse se je zgostilo zadnji petek, 29.9., z mnogimi dogodki v kar 24 krajih pri nas. Gre za vseevropski projekt v 26 članicah, ki ga financira Komisija EU, pri nas pa posreduje resorno ministrstvo. Od tam je v naš studio prišel dr. Stojan Sorčan, ki mu je pred mikrofonom družbo delala idejna pobudnica slogana »humanistike« dr. Mateja Gaber, dejavnosti Hiše eksperimentov pa je predstavljal direktor dr. Miha Kos. Rdeča nit pogovora sledi vprašanjem o pomenu vzpodbujanja logičnega mišljenja, radovednosti in sploh vsega v razmerah sodobnega sveta. Vedno redkejše celovito znanstveno mišljenje je dandanašnji malodane subverzivno početje nasproti načinom upravljanja sodobnih družb spektakla. FOTO: Z leve Stojan Sorčan, Mateja Gaber, Miha Kos v avli Radia Slovenija VIR: Program Ars, Goran Tenze

Zgodovinar dr. Dragan Matič je v svoji matični hiši, Arhivu RS, objavil knjigo "Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice". Že podnaslov, Zaplembe časopisov in druge tiskovne zadeve v obdobjih 1873-89 in 1908-14 v pravosodnih fondih Arhiva Republike Slovenije, časovno zaokrožijo to tudi v našem obdobju potrebno ovrednotenje tiskovne svobode v t.im. "dobri stari Avstro-Ogrski". Obsežna, dobrih 330 strani obsegajoča zgodovinsko-arhivska študija ohranjenih pravosodnih spisov ljubljanskega okrožnega sodišča in tožilstva tega obdobja, razkrije, kaj je takrat in tudi globoko v 20. stoletje pomenilo biti Slovenec ali Slovenka v dvojni monarhiji, ki je javno objavljal svoja razmišljanja. Prvi del razkrije historiat spreminjajočih se praks sodne in siceršnje državne administracije v obravnavanju svobode javne besede, ki je po ohranjenih virih sodeč strožje obravnavala sklicevanje slovensko govorečih na ustavno demokratično politično življenje v desetletjih po l.1848 do začetkov 1.svetovne vojne. Gre za potrebno in doslej manjkajoče delo, ki zamaje občasne nostalgične reminiscence po "stari Avstriji". Skozi prikaz obravnav sodnih zaplemb delo pokaže na že takrat rojevajoče se zametke radikalizacije nacionalizma nemško govorečih v smeri fašizacije v Avstriji. FOTO: Naslovnica dela »Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice« VIR: Program Ars, Goran Tenze

V okviru programa PETRI (Practical Education in Technology Research and Innovation) Evropske vesoljske agencije, skupina študentov Univerze v Ljubljani s projektom SpaceDent raziskuje, kako se bo v vesolju oziroma v breztežnostnem stanju na daljših potovanjih proti planetom skrbelo za zobe tudi z zobozdravniško prakso. Gre za multidisciplinarni zastavek, zato so v naš studio prišli, pobudnik sodelovanja in hkrati vodja v projektu Tine Šefic z Medicinske fakultete, Hana Prtenjak s Fakultete za strojništvo ter Matic Hvala s Fakultete za elektrotehniko. Povedali so, kako se lotevajo tega izziva, ki bo kulminiral v merjenju posledic zobozdravstvene obdelave modelov zob v pogojih simuliranega breztežnostnega stanja jeseni v Franciji. To bo izbrana skupina merila v nizu t.im. paraboličnih letov z letalom. FOTO: Z leve Tine Šefic, Hana Prtenjak in Matic Hvala, študenti Univerze v LJ VIR: Program Ars, G.Tenze

Avgustovske poplave so presenetile prebivalstvo, stroke vodarstva in hidrotehnike pa niti ne. Hidrologinja dr. Lidija Globevnik, dipl.ing.gradb., tudi predsednica Društva vodarjev Slovenije, že nekaj desetletij spremlja stanje voda pri nas. Zato smo jo med drugim vprašali, ali je šlo za kaj drugega kot stoletne vode oziroma povodenj, in ali so za to katastrofo krive podnebne spremembe ali način urejanja vodnih porečij? Odgovor ni enoznačen, saj je povedala, da ljudje jemljejo prostor vodi že stoletja, v 20. stoletju vedno bolj intenzivno, in da zgodovina pomni tudi poplave podobnih razsežnosti. Npr. v delu Savinje, pri mostu Juvanje blizu Letuša si je reka zaradi količine padavin utrla staro strugo, ki je lepo vidna na Franciskejskem katastru iz prvih desetletij 19. stoletja. Na prosto dostopni spletni strani Atlas voda si lahko ogledate taisto podobo tega okolja pred in po avgustovskih poplavah. V dveh stoletjih so ljudje reki odvzeli staro strugo in pridobili kmetijska polja, gradbena zemljišča ipd. Zato bo način dolgoročne prilagoditve vsakih nekaj deset let ponavljajočim se hudim poplavam izjemen razvojni izziv, saj gre za ljudem prirejena funkcionalna zemljišča. Niti ne tako redko pa so ta prav na nekdanjih strugah rek. FOTO: Juvanje ob Savinji blizu Letuša, izsek Franciskejskega katastra - reka si je avgusta nazaj vzela strugo izpred dveh stoletij VIR: https://geohub.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=f89cc3835fcd48b5a980343570e0b64e

Letos mineva 550 let od rojstva znamenitega poljskega astronoma Nikolaja Kopernika in 480 let od objave njegove prelomne knjige »O revolucijah nebesnih sfer«. To je bil začetek konca več kot tisočletnega ptolomajskega obdobja vere, da se planeti s soncem vred vrtijo okrog Zemlje, in hkrati zȏra t.im. heliocentričnega razumevanja vesolja. Par desetletij po prvem izidu te knjige leta 1543, se je eden od ponatisov znašel tudi pri jezuitih na Kranjskem. Toda šele leta 2006 je zgodovinar znanosti dr. Stanislav Južnič v NUK-u bolj ali manj po naključju našel to knjigo. Knjižničar Matija Čop je pri nekem katalogiziranju ljubljanske licejske knjižnice sredi 19. stoletja, namesto 1566 – šlo je za enega od ponatisov – pravo letnico izida spremenil v leto 1766. Zelo verjetno je, da se je tudi zato ohranila, ne da bi v nacionalki do takrat vedeli, kaj premorejo. Oktobra 2009 se je tam končevala razstava ki jo je pripravil zdaj že upokojeni srednješolski profesor fizike iz Ljubljane Boris Kham, redni sodelavec astronomske revije Spika. Novinarka Vida Curk ga je takrat povabila pred mikrofon, in nastal je pogovor, v katerem Kham razmišlja, kako je Kopernikova revolucionarna knjiga, ki je zamajala gotovost evropskega geocentričnega razumevanja sveta, takrat in skozi čas vplivala na tukajšne intelektualne tokove. FOTO: Nicolaus Copernicus (1473-1543), kot je podpisan v svojih v latinščini napisanih in izdanih delih VIR: http://www.inquiriesjournal.com/articles/1675/copernicus-galileo-and-the-church-science-in-a-religious-world

Naslovna tema je že desetletja izziv v medicinskih raziskavah, biofizik prof.dr. Tadej Kotnik, vodja Laboratorija za biokibernetiko in redni profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, pa je prepustnost celice začel raziskovati že z magisterijem in v dveh doktorskih disertacijah. Eno ("Vpliv dinamike električnega polja na učinkovitost elektroprepustnosti celične membrane") na Univerzi Paris XI, pred leti v Franciji prvouvrščene v naravoslovnih študijah in matematiki, drugo pa na matični fakulteti pri profesorju Damijanu Miklavčiču. Rdeča nit pogovora so torej njegove raziskave celične prepustnosti ob pomoči ustreznih električnih impulzov oziroma v največji meri elekroporacije kot vedno bolj upoštevanja vredne "neporušne" metode vplivanja na strukture DNK tako v prokariontskih kot tudi v evkariontskih celicah. Lab. za biokibernetiko z Inštitutom za neionizirna sevanja v Ljubljani sodeluje že 30 let na področju vpliva električnih in magnetnih virov na človeka. To pa bo tema ene od prihodnjih oddaj. FOTO: Tadej Kotnik VIR: Janez Kotar, © Laboratorij za biokibernetiko, UL-FE

Približuje se 23. avgust, ki ga je Evropski parlament leta 2009 z resolucijo razglasil za Evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma. V dobrem desetletju je obeleževanje pridobilo domovinsko pravico v mnogo državah tako zahodne kot srednje in vzhodne Evrope in tudi drugod po svetu. Predvsem v političnih predstavništvih držav zadnja leta z minuto molka skušajo okrepiti memorialni in aktualni pomen dneva, ki je povzet po datumu podpisa pakta Ribbentrop-Molotov med Tretjim rajhom in Sovjetsko zvezo leta 1939. V tajnih dodatkih je vseboval interesno razdeljenost srednje in vzhodne Evrope, ki so jo nacisti nadgradili z danes premalo znanim načrtom »Generalplan Ost«. Z njim so v primeru zmage nameravali pobiti, izseliti na vzhod ali pa germanizirati okoli 70 miljonov Slovanov v Evropi. Ta spominski dan pa je sicer v njenem bolj proti vzhodu obrnjenemu delu povezan tudi s poskusi revizije rezultatov druge svetovne vojne. Nekateri ga imenujejo tudi dan spominjanja na žrtve »vseh totalitarnih in avtoritarnih diktatur 20. stoletja«. V pripovedi o zgodovini idej konca prejšnega stoletja v povezavi z revizijo preteklosti, bolje – zgodovine – posebno mesto zaseda leta 1997 v Franciji izdani zbornik več avtorjev z naslovom »Črna knjiga komunizma«. Redakcijo sta opravila Stéphane Courtois in novinar Rémi Kauffer, ki sta naslov povzela po ruskem zborniku v redakciji dveh ruskih Judov »Črna knjiga« o iztrebljanju judov med vojno, v cenzurirani obliki izdanem 2 leti po koncu vojne, celovito pa leta 1990. Leta 1998, torej leto po izvirniku je v Italiji izšel prevod »Črne knjige komunizma«, in zato so se v reviji »L'esspresso« odločili pripraviti pogovor s francoskim zgodovinarjem. Piere Vidal Naquet je bil gost Maria Scialoje, občasnega sodelavca revije, med drugim pa tudi predstavnika Italije pri OZN-u. V posebni oddaji sem takrat pripravil uvod in prevod pogovora na temo tudi pri nas leta 1999 izdanem prevodu. FOTO: Leto po izvirniku 1997, je izšel italijanski prevod, v enem od poznejših polemičnih odmevov se je na FB pojavil pričujoča slikovna kombinacija VIR: https://www.facebook.com/IMaestriDelSocialismo/photos/a.188124971389462/534535670081722/

Tokrat gre za »vlogo izobčencev v zgodovini industrije sanj«. Pravzaprav gre bolj ali manj za svobodno razlago fenomena iz obdobja oblikovanja spomina na preteklost Združenih držav Amerike, ki v njihovi kulturni produkciji odmeva še danes. Ne delamo si iluzij, da so pripovedi o preteklosti vladarjev in junakov predhodnikov evropskih ljudstev zgodbe o le poštenih in pravičnih osebnostih. Ne, vendar je ameriška posebnost ta, da je svoje junake iz dejanskih zgodovinskih osebnosti izobčencev prek holivudske filmske industrije predelala v podobe dobrega v boju z zlim. Ta poskus interpretacije smo pripravili več kot dve desetletji nazaj, in glede na to, da ti arhivski posnetki niso javno dostopni v naši internetni ponudbi, vas vabimo, da prisluhnete. FOTO: Izobčenka Belle Starr sedi na konju v kraju Fort Smith, Arkansas, l.1886 VIR: https://www.thesun.ie/news/4206279/rare-19th-century-images-show-notorious-female-outlaws-who-ruled-the-wild-west/

Leta 1992 je knjiga z naslovom »Mediteranski brevir« profesorja Predraga Matvejevića prejela naziv »evropski esej leta«. Od prve izdaje 1. 1987 je preteklo pet let, in začela se je pot najbolj prevajane knjige, napisane v hrvaškem jeziku. V slovenskega smo jo – nemara zaradi znanja izvirnika – dobili šele dve desetletji po prvi izdaji. Leto dni pred 2017, ko je v Mostarju rojeni Matvejević v starosti 85 let preminil v Zagrebu, ga je 60 uglednih italijanskih intelektualcev, vključno z Umbertom Ecom in Claudiom Magrisom predlagalo za Nobelovo nagrado. Dobil je ni, vendar je s tem in njegovimi kasnejšimi deli o osrednjem evropskem morju starega sveta, predvsem v okoljih romanskih jezikov premikal spoznavne meje o njegovih civilizacijskih in človeških lastnostih, vplivih in njihovih trajanjih. Na Programu Ars smo konec 90-ih predvajali izbor prevodov šestih zaokroženih poglavij, ki jih je pripravil urednik Štefan Kutoš. Predzadnja oddaja, peta po vrsti, je nosila naslov »Neznosna teža govora o sebi«, v kateri se profesor Matvejević loti opisovanja ljudstev vzhodne jadranske obale in njenega zaledja skozi čas. Med drugim se je tam tudi spraševal: do kam seže Mediteran? Besedilo sta takrat prebrala Simona Juvan in Ivan Lotrič, z glasbo pa ga je opremil Blaž Šivic. FOTO: Ilirska plemena glede na vire antičnih avtorjev VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Desilo#/media/Slika:Ilirija_Ilirska_Ilira_plemena_Mapa.png

Letos mineva že 12. poletje po prezgodnji smrti enega najprodornejših tukajšnjih ljudi, ki so z znanjem in drznostjo utemeljevali prehod v vsaj približke demokratične politične ureditve od razpada Jugoslavije naprej. Samo Resnik (rojen je bil leta 1962, umrl leta 2011) je v zadnjem desetletju življenja deloval kot svobodnjak (kdaj pa ni?) in zato, če se je le dalo, objavljal, kjer so mu pač objavili. To smo storili tudi mi junija 2004 na programu Ars. Že takrat je ob analizi "realno obstoječe Evropske unije" z mandarinskimi vodstvi vred vlogam rastočih internetnih gigantov dal pravo ime: kiberfevdalci. Pa to še ni vse, kar je pokojni Mariborčan videl že v letu vstopa države v Evropsko unijo. Naslov besedila »Realno obstoječa Unija« iz leta 2004, leta vstopa države v EU, je dejansko parafraza na vsaj pri nas v osemdesetih letih popularno besedilo nemškega pesnika in letos umrlega publicista Hansa Magnusa Enzensbergerja o »hipotezi o realno obstoječem socializmu«. Ta analiza je na preprosti ravni opisovanja težav vsakdanjega življenja intelektualnim krogom pokazala pot do razumevanja bistva protislovij tedaj še krepko navzočih avtoritarnih režimov srednje in vzhodne Evrope. Samo Resnik je poskušal dileme sedanjosti in prihodnosti razširjene Evropske unije opisati v bolj civilizacijsko razvojnih okvirih.

Konec junija so v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani odprli občasno razstavo z izborom fotografij dediščine starega Egipta, ki bo žal odprta le do zadnje avgustovske nedelje. Gre za izbor iz bogate arhivske zbirke zakonskega para iz Avstrije, profesorja Güntherja in soproge Ingrid Hölbl. Oba sta klasična filologa, s tem, da je on priznani egiptolog, ki se – kot boste slišali v pogovoru s kustosem in soavtorjem razstave, arheologom dr. Markom Frelihom – že pol stoletja ukvarja z raziskovanjem vplivov staro-egipčanske dediščine na sredozemske in z njim povezane civilizacije in kulture. Leta 2021 sta zakonca Hölbl digitalizirano zbirko več kot 14 tisoč fotografij podarila SEM. FOTO: Sebu'a, Nubija, l.2002, klančina, ki vodi od drugega dvorišča proti tretjemu pilonu iz peščenjaka; pred južno steno je kolos faranona Ramzesa s princeso ob njegovi levi nogi; na stenah pilonov Ramzes premaguje sovražnike, na jugu stoji pred Amonom, ki nosi krono z dvema peresoma, na severu je kralj pred Ra-Haraktijem s krono atef. VIR: Ingrid in Günther Hölbl, SEM

11. julija l. 1810 so tedanje francoske okupacijske oblasti v glavnem mestu prehodne politične tvorbe Ilirske province Ljubljani v okviru ustanavljanja laičnega visokega šolstva ustanovile tudi vrt domovinske flore. 200-letnica najstarejše akademske ustanove pri nas l. 2010 je maloštevilni skupini pod vodstvom dr. Jožeta Bavcona vzbudila upanje za financiranje njihovih - tudi iz mednarodnih zavez države o ohranjanju rastlinske biodiverzitete - zaupanih nalog. Vendar se Botanični vrt Univerze v Ljubljani še vedno sooča s pomanjkljivim financiranjem in temu ustreznim kadrovskim pomanjkanjem. Ob tej sicer neokrogli obletnici bomo povzeli njihovo delo pri raziskovalnih projektih, uspešno mednarodno sodelovanje z uglednimi vrtovi predvsem iz anglosaških dežel, vključenost v mednarodne rastlinske semenske banke in skrb za pisanje strokovnih člankov ter knjig o ključnih ljudeh vrta v njegovi preteklosti in o razsvetljenskih predhodnikih. Pravkar so ob letošnji 300-letnici rojstva izdali tudi zbornik o eni osrednjih polihistorskih osebnosti Vojvodine Kranjske 18. stoletja. Janez Anton Scopoli (na južnem Tirolskem rojen 1723 kot Giovanni Antonio Scopoli, umrl v Pavii 1788) je v Idriji deloval kot rudniški zdravnik od 1754-1769, medtem pa je objavil nekaj temeljnih oziroma prvih bioloških znanstvenih knjig o flori in favni Kranjske. Najbolj je znana »Flora Carniolica« iz 1760. Gosta v studiu sta vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani doc.dr. Jože Bavcon in njegova namestnica dr. Blanka Ravnjak. FOTO: Polihistor Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788) ima v Botaničnem vrtu UL doprsni kip VIR: Botanični vrt UL

V Ljubljani se danes začenja že tretja poletna šola Oblikovanje in znanost - ker je mednarodna torej "Design + Science " - na kateri bodo do petka govorili na temo "parainteligenca". Arhitekti, umetniki, oblikovalci, računalničarji in naravoslovci bodo iskali plodne povezave bodisi na robovih ali onstran ustaljenih razumevanj teh področij. Predstavnika organizatorja šole, prof. Boštjan Botas Kenda z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Maja Drobne - KUD PiNA, pojasnjujeta podrobnosti srečanja dveh ducatov udeležencev. Prvo srečanje leta 2021 so pripravili na temo "sintetična hrana", lani pa so govorili o "kohabitaciji". Letos šolo organizirajo v sodelovanju s Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo (UL FKKT), z Oddelkom za oblikovanje vizualnih komunikacij Umetniške akademije v Splitu, z Inštitutom Joanneum Univerze uporabnih znanosti v Gradcu in s Cankarjevim domom. FOTO: 3.poletna šola Design+Science 2023 VIR: Tine Lisjak

S prvo julijsko oddajo se obračamo v polpreteklo obdobje pred koncem tisočletja. Nekaj let po prvi objavi leta 1990, ko je ameriška profesorica humanistike in javna intelektualka Camille Paglia po nekaj letih založniških zavračanj uspela objaviti svojo prvo prebojno knjigo, smo na našem programu povzeli temeljne obrise te za bele feministke tako kontroverzne kritičarke sodobnega feminizma in družbe. Naslov knjige je "Sexual personae; umetnost in dekadenca od Nefretete do Emily Dickinson". V osnovi je šlo za njeno razširjeno doktorsko disertacijo. Paglia še vedno največ prahu dviga zaradi svojevrstne razlage vloge moških in žensk, predvsem pa spolnosti v sodobni družbi. Poudarek današnjega prispevka je na tezi, da je "ženska kot boginja".

Znanstveni način spoznavanja in razmerij med živimi bitji in okoljem je že pred dobrim stoletjem skoval izraz ekologija. Njene ugotovitve so botrovale skovanki »antropocen«, obdobja ko naša vrsta, torej človek, s prekomernim onesnaževanjem povzroča prehitro izumiranje mnogih rastlin in živali. Politični konsenz v EU je tako že pred leti botroval objavi t.im. »načrta za okrevanje in odpornost«, ki je med drugim univerze pozval k pripravi izvedbe »zelenega prehoda« v trajnostno gospodarstvo, poskus prilagajanja kapitalistične ekonomije omejenostim naravnih virov. Na Univerzi v Mariboru je izziv sprejel redni profesor študijskih programov biologije in ekologije dr. Franc Janžekovič. Na podlagi dolgoletnih izkušenj in raziskav je spomladi pri domači založbi objavil univerzitetni učbenik z naslovom »Makroekologija: analiza biodiverzitetnih podatkov«. Ponuja temeljit uvod v vprašanje kako in s katerimi metodami raziskovati biodiverziteto na lokalni in povezovalno na planetarni ravni. Ilustracije je prispevala Maša Miklavc, ki zaključuje osnovno šolo in zelo rada riše. FOTO: Naslovnica univerzitetnega učbenika VIR: Program Ars, Goran Tenze

S kustosinjo pravkar odprte razstave "Vlasto Kopač: neutrudni humanist" Ano Porok se pogovarjamo o vsestranski oblikovalski ustvarjalnosti javno po njenem prepričanju premalo upoštevanega arhitekta Vlasta Kopača. Rodil se je v Žireh l. 1913 in v visoki starosti preminil 27. aprila 2006. Ustvarjalno pot je začel v seminarju Jožeta Plečnika na ljubljanski Šoli za arhitekturo l. 1934. Mojster mu je kmalu zaupal vodenje operative gradnje vhodnega kompleksa na ljubljanskih Žalah in zaključni izris njegovih oblikovnih zamisli kapelic in monumentalnega vhoda v "Vrt vseh svetih", kot ga je imenoval Plečnik. Po okupaciji je od začetka kot komunist vodil tiskarsko tehniko tukajšne komunistične partije in OF, po aretaciji ga je nemški vojni stroj jeseni l.1943 zaprl v taborišče Dachau na Bavarskem, odkoder se je vrnil mesec po osvoboditvi. Po obsodbi na Dachauvskih procesih je bil tu zaprt od jeseni l.1947 skoraj 6 let. Nadaljeval je med drugim s svojo že predvojno zamislijo o gradnji počitniških hišic po modelu pastirskih stanov, ki jih je spoznal že v študentskih letih. Zasnoval je koncept Poti ob žici okupirane Ljubljane, že kot upokojenec je vodil obnovo kompleksa ljubljanskih Žal od 1985-1992. Razstava v Hiši Plečnik v Ljubljani bo odprta do 8.oktobra. FOTO: Vlasto Kopač kot študent riše v Plečnikovem seminarju na Stari tehniki v Ljubljani, leto 1938 VIR: zasebni arhiv

Besedo kaos ponavadi razumemo kot nasprotje reda, toda če bi vam nekdo rekel, da naj bi bila moderna teorija kaosa poleg relativnostne in kvantne tretje pomembno znanstveno spoznanje 20. stoletja, bi vsaj zainteresirani želeli izvedeti več. Za tiste tokrat govori prof.dr. Jure Zupan, ki se je že pred 40 leti ukvarjal s fenomenom umetne inteligence v povezavi s kemijo. Na ljubljanski FKKT je tudi upokojeni redni profesor, še vedno pa sodeluje s Kemijskim inštitutom. Le vnaprejšne "opozorilo": znanstvena raba izraza kaos se ne nanaša na starodavnega, na globok nered vezan pomen. Mejnik začetka moderne teorija kaosa je leto 1838, ko je matematik Pierre François Verhulst, Bruselj 1804-1849) objavil alternativo Malthusovemu modelu rasti prebivalstva v obliki diferencialne enačbe, bolje poznano kot "logistična enačba". Več pa v pogovoru! FOTO: Naslovnica študije The Patterns of Chaos avtorja Irfana Bashirja VIR: https://projectnile.in/2021/07/24/quantifying-the-patterns-of-chaos/

V obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skušamo izpolnjevati poslanstvo na področju "popularizacije znanosti".

Slovensko muzejsko društvo je nedavno dolgoletni direktorici Mestnega muzeja Idrija, muzejski svetnici Ivani Leskovec podelilo Valvasorjevo nagrado za življensko delo. V skoraj 30 letnem vodenju muzeja so njeni in dosežki dediščinskih zanesenjakov muzeja za Cerkljansko in Idrijsko zabeležili vpis dediščine rudnika živega srebra na seznam svetovne dediščine Unesca, tradicijo klekljarstva na soroden seznam nesnovne dediščine, Partizanska bolnica Franja pa od 2014 premore »znak Evropske dediščine«, od začetka tisočletja ukrep Evropske unije za razumevanje dediščine humanosti. V časovnem okviru poltisočletne zgodovine drugega največjega rudnika živega srebra na svetu v Idriji je bilo to mesto še v 18. stoletju drugo največje na Kranjskem, takoj za glavnim deželnim mestom. FOTO: Ivana Leskovec VIR: idrija.com

V soboto, 20. maja je bil Svetovni dan čebel, nekaj dni prej pa so na Nacionalnem inštitutu za biologijo predstavili zasnovo metodologije monitoringa divjih opraševalcev v Sloveniji. V sodelovanju z ZRC SAZU in Prirodoslovnim muzejem Slovenije je NIB po treh letih projekt sklenil tako, da bo izvršna oblast - i.e. ministrstva za kmetijstvo in za naravne vire in prostor - ugotovitve lahko uporabljala za naravovarstvena ukrepanja. V triletni raziskavi so od 575 pri nas doslej najdenih vrst divjih čebel, čmrljev in čebel samotark, našli 239 vrst na petih območjih. Več kot polovico opraševanja v kmetijstvu namreč ne opravijo medonosne, »domače« čebele temveč divji opraševalci, kamor spadajo divje čebele, muhe trepetavke in druge žuželke. Poznavalec njihove vloge doc. dr. Danilo Bevk z inštituta za biologijo pravi, da bi brez njih tudi medonosne čebele ne mogle opraviti levjega deleža razmnoževanja cvetočih rastlin, predvsem kulturnih. To pa je za prehransko samostojnost življenskega pomena. FOTO: Temnokrili zemeljski čmrlj, VIR: Blaž Koderman, NIB

Biolog dr. Davorin Tome je pretekli teden v krajšem predavanju na Nacionalnem inštitutu za biologijo z retoričnim vprašanjem »Kaj pomeni biti travniška ptica?« osvetlil temelje razumevanja počasnega zmanjševanja travniških vrst ptic pri nas in v severnem Sredozemlju. Šlo je za prireditev na kateri je butična štajerska pivovarna, ki na pločevinke tiska življensko ogrožene vrste živali, Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov na NIB podarila prispevek za del izvedbe raziskav travniških ptic. D.Tome je postregel s primerjalnimi podatki spremljanja in štetja travniških ptic selivk, ki zaradi intenzivne kmetijske obdelave travnikov množično izumirajo. FOTO: Davorin Tome na predavanju na NIB na temo, kaj pomeni danes biti travniška ptica VIR: Goran Tenze, Program Ars

Pokojni ameriški pisatelj Ray Bradbury (1920-2012) je najbolj znan po svojem distopičnem romanu »Fahrenheit 451«, ki označuje temperaturo 232 stopinj Celzija pri kateri se vname papir. Izšel je v prvi polovici 50-ih, avtor pa je v intervjujih poudarjal, da njegovi opisi družbe, postavil jih je v naše sedanje desetletje, ne govorijo toliko o takratnih ali bodočih komunističnih državah temveč o v Ameriki že obstoječi prevladi vizualnih medijev, ki so nadomestili knjige kot simbol premišljevanja. Na temo je v eseju z naslovom »Cenzorjev največji trik« pred 15 leti razmišljala Tadeja Krečič. FOTO: Ray Bradbury v svoji delovni sobi VIR: https://americanwritersmuseum.org/exhibits/temporary-exhibits,virtual-exhibits/ray-bradbury-inextinguishable/

Ali v slovenskem delu Alp še imamo ledenike? Seveda večina ve za Triglavski ledenik in ledenik pod Skuto v Kamniških Alpah. Na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU deluje geograf dr. Matej Lipar, vodja raziskav slovenskih ledenikov. Raziskovalci zadnja leta zaradi njihovega večjega taljenja bolj pogosto govorijo o ledeniških zaplatah ali celo krpah, torej o ostankih ledenikov. Spoznanja v zadnji odmevni raziskavi vzorcev Triglavskega ledenika so med drugim pokazala, da povišane povprečne temperature ozračja same po sebi niso temeljni vzrok taljenja, pač pa so to posredno zaradi posledic industrijskega onesnaževanja spremenjeni vetrovi, ki tudi v Alpe "dostavijo" drobni pesek iz Sahare. Ta na zasneženih površinah poveča temperaturo vpojnosti sončnih žarkov in od tod večje taljenje ledenikov. FOTO: Kopanje profila na Triglavskem ledeniku, v ozadju koča na Kredarici VIR: Arhiv GIAM ZRC SAZU

Dolgoročni cilj trajnostne pridelave rastlinske hrane med drugim predpostavlja tudi manjšo rabo fitofarmacevtskih sredstev proti rastlinskim škodljivcem. Nacionalni inštitut za biologijo je prispeval kamenček v mozaiku metod na poti k tem ciljem. V mednarodni raziskavi, sledile so objave v znanstvenih revijah, so ob pomoči umetne inteligence oblikovali sintetično DNK, ki nadzoruje proizvodnjo beljakovin v celici. Kaj pa ta dosežek pomeni za biotehnološke metode, razložita prof.dr. Kristina Gruden, vodja Oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo NIB, in njen kolega dr. Jan Zrimec.

Redkokateri je v kopenskih vozilih presegel višjo hitrost kot dobrih 300 km/h, nemara v hitrih vlakih TGV v Franciji in Nemčiji. Tudi v zraku je redkokateri doživel in presegel povprečno hitrost potniških letal. Tokrat pa v pogovoru gostimo človeka, ki je dobri dve desetletji letel z nadzvočnimi lovci, poučeval druge pilote, in na višini 25 km dosegel nevarno bližino temine vesolja oziroma temnega neba nad seboj. O teoriji letenja in fiziki stanja onstran zvočnega zidu tokrat v našem studiu V ŽIVO Vojko Gantar – Gašo, upokojeni vojaški pilot letal Mig 21. FOTO: Vojko Gantar - Gašo v kabini vojaškega letala Mig 21 VIR: osebni arhiv

Za razliko od verjetja, ki je povezano z vero oziroma religijo, se znanost praviloma ukvarja s fenomeni, ki jih lahko dokaže ali ovrže. Toda kaj storiti s tem čemur pravimo svoboda, tako osebna kot politična? Ali vanjo verjamemo ali jo zgolj dokazujemo ali ovržemo? Pokojni francoski liberalec Bertrand de Jouvenel (1903-1987) je sredi prejšnega stoletja pisal o dostojanstvu svobode in političnem dobrem. Prevod Natalija Mikec, objavljeno v zborniku Založbe Krt "O sodobnem liberalizmu" leta 1992. FOTO: Bertrand de Jouvenel VIR: https://www.memoiresdeguerre.com/article-jouvenel-bertrand-de-59361183.html

Te dni so v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani v okviru obeleževanja 100-letnice ustanovitve odprli že tretjo letošnjo razstavo, katere naslov ne opisuje vsebine temveč poti do nje. Razstava »Peš, s kolesom, vlakom in tovornjakom« namreč prikazuje izbor fotografij in predmetov povojnih raziskovalnih odprav na primorsko in dolenjsko podeželje pod vodstvom povojnega ravnatelja muzeja Borisa Orla. Tako je v nekaj desetletjih nastal t.im. Orlov fond, ki je začel nastajati poleti l. 1948, kot poletni etnografski raziskovalni tabori pa so se te skupinske odprave sklenile l. 1982. V povojnih letih se do tja seveda ni dalo priti tako kot po tem obdobju, ko so noge, kolesa in vlak zamenjala osebna vozila. Orlov fond predstavlja enega od temeljev povojne slovenske etnografije o katerem v oddaji govorita avtorja razstave v SEM, kustosa Miha Špiček in Blaž Verbič. Predvidoma bo odprta do 25. junija letos. FOTO: Domačini opazujejo etnografinjo Marjeto Gal pri risanju v kraju Kolombar v koperskem zaledju poleti 1949 VIR: Boris Orel, Arhiv SEM

Tokrat je oddaja v znamenju spomina na prelomno osebnost fizike in pogojev za razvoj tehnike pri Slovencih. Namreč, pred 70 leti so slovesno odprli osrednjo stavbo Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani, pred tremi desetletji, točneje 24. marca 1993 pa je v svojem rojstnem mestu preminil Anton Peterlin, ki se je v nekdanjem glavnem mestu Kranjske rodil leta 1908. V zadnji marčevski številki internega glasila Novice IJS je njegova hčerka dr. Tanja Peterlin Neumeier, objavila spominski zapis o času po koncu vojne, ko je bil njen oče, že pred vojno edini usposobljeni univerzitetni učitelj fizike na ljubljanski univerzi z doktoratom Humboldtove univerze v Berlinu, v nelahkih razmerah osrednja organizacijska osebnost ustanavljanja bodočega inštituta Jožef Stefan. Bil je eden redkih, ki so že v prvi polovici 20. stoletja vedeli, da le s politiki, duhovniki, advokati in pesniki slovensko ljudstvo nima razvojnih pogojev za zrelo nacijo. Inštitutu, predvsem pa avtorici se zahvaljujemo za objavo spominskega zapisa. Bere ga Jure Franko. FOTO: Letalski posnetek stavb IJS l.1960 VIR: Arhiv IJS

Ob letošnji 60-letnici Programa Ars predstavljamo izbor posameznih oddaj iz preteklih let, na katere bi vas radi še enkrat opozorili. Sredi prejšnega desetletja smo v Laboratorijih Maxa Perutza v okviru univerzitetnega raziskovalnega središča Vienna Biocenter na Dunaju posneli pogovor o izvoru univerzalnega genetskega koda in izzivih sodobne molekularne biologije. Gost je bil biofizik iz Zagreba, ki tam vodi oddelek za računalniško biofiziko molekul dr. Bojan Žagrović, na Kemijskem inštitutu v Ljubljani pa smo na podobno temo pred mikrofon povabili raziskovalko z Odseka za sintezno biologijo in imunologijo, izr.prof.dr. Mojco Benčina. Oddajo je pripravil Goran Tenze. FOTO: Shema prevajanja DNK (mRNK je izpuščena) VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Genetski_kod

Ali so ženske v sodobnem času kaj manj uspešne v tako tradicionalno moškem poklicu kot je arhitektura? Temu že nekaj desetletij ni več tako – vsaj tako misli trojica predstavnikov Centra arhitekture Slovenije, ki so pretekli teden v ljubljanski Galeriji DESSA odprli razstavo z naslovom »V ospredje VI. : slovenske arhitektke, gradbenice in oblikovalke«. Ta prikazuje vlogo v javnem prostoru premalo znanih ustvarjalk, ki pa so pomembno zaznamovale več tudi pomembnih javnih zgradb ali prostorskih sklopov, kot je npr. Trg republike v glavnem mestu. O ženskah v arhitekturi pri nas nekoč in danes tokrat Barbara Viki Šubic, Nives Čorak in Miha Benčina. FOTO: Občutek za prostor se vzgaja že v otroštvu VIR: avtorica Jana Jocif, https://www.centerarhitekture.org/10let-igrive-arhitekture/#iLightbox[gallery2777]/3

Vpliv preteklih in sedanjih strupenih izpustov industrijske dobe je po ugotovitvah znanstvenih raziskav zadnjih desetletij za seboj pustil za daljše obdobje neizbrisljive škodljive anorganske ostanke, pri nas v veliki meri živega srebra iz rudnikov v Idriji in Mežici, v tleh, zraku in v vodah. In ker vedno več ljudi živi v urbanih naseljih, se je za poizvedovanje o teh vplivih razvila tudi "urbana geokemija", ki preučuje mnoge aspekte vpliva takšnih potencialno strupenih elementov v teh okoljih. Bolj podrobno se s tematiko ukvarjata dr. Mateja Gosar in dr. Martin Gaberšek z Geološkega zavoda Slovenije, današnja gosta v oddaji. FOTO: Mateja Gosar in Martin Gaberšek VIR: Goran Tenze, Program Ars

Hribovito območje med Slovenj Gradcem in Velenjem je bilo pred približno 15 milijoni leti ravninsko, prekrivalo pa ga je plitvo morje, ki mu poznavalci geološke preteklosti pravijo centralna Paratetida. Povečini se je rastezalo po današnji Panonski nižini. Miha Marinšek in dr. Kristina Ivančič z Geološkega zavoda Slovenija bosta ob pomoči teorije tektonskih plošč in razumevanja fosilnih ostankov v kamninah in sedimentih pojasnila, kako je tu prišlo do hribovite pokrajine, in kako so slednje pravzaprav nastale skozi čas. FOTO: Z leve Miha Marinšek in Kristina Ivančič VIR: Program Ars

Pomorski muzej Sergej Mašera v Piranu je te dni predstavil najnovejšo monografijo z naslovom "Rex - mit iz plitvine". V pogovoru z direktorjem Francom Jurijem, urednico knjige, kustosinjo dr. Nadjo Terčon, njenima kolegicama Bogdano Marinac in Snježano Karinja skušamo odgovoriti na vprašanje, zakaj, kako in za koga naj bi nastal mit o med vojnama eni najhitrejših prestižnih potniških čezoceank, ponosu predvojnega italijanskega fašističnega režima, ladji Rex, ki je po tem, ko so jo Nemci l. 1944 iz Trsta odvlekli do obale med Koprom in Izolo, nasedla. Po letalskem napadu zaveznikov je gorela cel teden dni, po vojni pa razrezana končala v plavžih jeseniške železarne. FOTO: Otroka Jasna in Dušan Podgornik se l. 1959 igrata na obali "pri Rexu" med Koprom in Izolo, v ozadju ostanki ladje Rex VIR: avtor je njun oče Jože Podgornik, hrani Pomorski muzej SM Piran

V obdobju pandemije Covida 19 je nemalo ljudi prvič v življenju slišalo za zadevni test PCR, kar ne pomeni nič drugega kot test z metodo »verižne reakcije s polimerazo«. Kot je znano, ne gre za t.im. »hitri test«, ki naj bi dokazoval bolezen Covid 19 oziroma virus SARS CoV-2, temveč gre za drugačno metodo, do katere so prišli mnogo pred izbruhom te bolezni. Raziskovalci pa iščejo hitrejšo in tudi cenejšo metodo oziroma izboljšanje »PCR testa«. Tokratni gost, raziskovalec z Nacionalnega inštituta za biologijo, doc. dr. David Dobnik je danes kar v studiu V ŽIVO predstavil raziskovalna spoznanja pri razvoju digitalne metode izvedbe PCR testa, oziroma njegov prispevek pri mednarodni raziskavi o izboljšanju ustreznih metod. FOTO: David Dobnik v laboratoriju NIB VIR: Nacionalni inštitut za biologijo

Fortunat Bergant (1721-1769) je bil po razlagah nekaterih slikarjev in umetnostnih zgodovinarjev 20. stoletja najbolj slovenski baročni slikar Kranjske 18. stoletja. Najdba njegovih dveh, desetletja izgubljenih slik "Prestar" in "Ptičar" je pred dobrega pol desetletja restavratorski stroki ponudila zahteven izziv, o katerem bo spregovorila mag. Simona Škorja iz restavratorske delavnice Moderne galerije. Zanj je lani skupaj z dvema kolegoma prejela cehovsko priznanje Mirka Šubica Društva restavratorjev Slovenije.

Tako kot jezik tudi roka ne uspe opisati vseh čudežev morja, je pred pol tisočletja zapisal Krištof Kolumb. Raziskovalec in biolog z Morske biološke postaje Piran prof.dr. Lovrenc Lipej pa to dela že dobri dve desetletji tudi v časniku Primorske novice. V prostorih postaje, niti 50 metrov od morja, nam je razčlenil biodiverziteto Tržaškega zaliva in vsega Jadrana, vključno z v času zamrznjenem otokom Mljet, kjer s hrvaškimi kolegi raziskuje že dolga leta, in da celotnega Sredozemlja niti posebej ne omenjamo. Tema "kaj naredi ljudi, da o morju ne mislijo le turistično", je bila le logični dodatek skozi katerega je povzel osrednja spoznanja svoje nedavno predstavljene knjige Podobe iz modrine. Na naslovnici se nam veselo smehlja njegov posnetek velike pliskavke - lat. Tursiops truncatus kot lep primer izjemne naravne dediščine slovenskega morja. FOTO: Velika pliskavka, lat. Tursiops truncatus je prebivalka našega morja in živ dokaz, da le-to še vedno premore izjemno naravno dediščino VIR: Lovrenc Lipej, MBPP-NIB

Kaj in kdo so bili Kelti? »Kaj in kdo so bili Kelti?«, je vprašanje, ki si ga je nemalokrat zastavil vsakdo, ki je hotel razumeti pomen različnih ohranjenih pisnih označb skupin plemen od antične starogrške označbe »Keltoi« do kopice vztrajnih iskanj izvora v obdobju nastajanja predstav o evropskih ljudstvih 19. stoletja. Kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije, arheolog dr. Boštjan Laharnar je V ŽIVO poskusil zgoščeno odgovoriti na to in na vprašanja razumevanja njihovih materialnih ostankov. FOTO: "keltska glava" s pečatnika, ki so ga našli v kraju Dunaj pri Krškem VIR: Tomaž Lauko, NMS

Eno od področij vlaganja denarja in vzpodbujanja javnih razprav v okviru javnih politik Komisije EU je tudi področje "citizen science", kot navajajo v angleškem izvirniku. Pri nas se termin prevaja dokaj različno, od pridevnika državljanska, skupnostna, nenazadnje pa občanska znanost. V temelju pa ne gre toliko za terminološki kot za vsebinski izziv. Kako znanost približati ljudem, ali bolje, kako tiste, ki jih zanima, vključiti v raziskovalne kroge, pa četudi le kot zunanje sodelavce? Predvsem pa, kako lahko pri tem sodelujejo knjižnice? O njihovi dejavni vlogi v vzpodbujanju omenjene občanske znanosti, kot temu zdaj rečejo, in o tem, kaj naj bi to sploh bilo, bosta govorila mag. Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani in kolega iz knjižnice, dr. Uroš Kunaver. FOTO: V okviru koncepta odprte znanosti EU vzpodbuja tudi »občansko znanost« VIR: https://odprtaknjiznica.splet.arnes.si/novice/

Prva naravoslovna razstava v ljubljanskem Cankarjevem domu z naslovom »V vrtincu sprememb« (12.dec.2022 - 5.nov.2023) prikazuje zakonitosti narave od nastanka Zemlje, da celo vesolja – skratka večno spreminjanje. Tako vsebinsko kot oblikovno pa so jo zasnovali kot etično dilemo: smo osebno pripravljeni na z naravo skladnim življenjem? Več o nujnosti povezovanja naravoslovnih in humanističnih spoznanj pri vzdržnosti sobivanja na planetu povesta oblikovalka razstave, arhitektka Sanja Jurca Avci in koordinatorica in avtorica končnih besedil, kustosinja v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, biologinja dr.Staša Tome. FOTO: Utrinek z razstave »V vrtincu sprememb« v Galeriji CD, posneto 4.januarja VIR: Program Ars

Med je eno tukajšnih najstarejših živil popolnoma naravnega izvora. Če je pristen, seveda. O tej lastnosti, predvsem pa o metodah preverjanja te lastnosti, bo v oddaji vnovič spregovorila poznavalka z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Mojca Korošec, trenutno docentka na Oddelku za živilstvo. Pred leti je obranila doktorsko disertacijo z naslovno temo «Določitev fizikalnih in kemijskih parametrov za ugotavljanje pristnosti medu«. Zaradi zlorab v industriji in trgovini z živili je delo živilskih strokovnjakov vedno bolj cenjeno in pomembno, če pa gre za med, je povod za pogovor na temo še bolj utemeljen. V pogovoru je najprej povedala, zakaj si je za doktorat izbrala prav takšno temo. FOTO: Primer naravno kristaliziranega meda, ki je znak pristnosti VIR: https://cebelarstvo-kozmus.si/zanimivosti/kristalizacija-medu/

Najhujši obliki možganskega raka, glioblastomi, doslej ni prišla do živega niti kemoterapija. Skupina raziskovalcev, ki jo vodi prof.dr. Tamara Lah Turnšek z Nacionalnega inštituta za biologijo je odkrila presenetljivo sposobnost določene mešanice kanabinoida konoplje kanabinerola, CBG v kombinaciji s kanabidiolom, CBD, ki glede na njihove predklinične raziskave povzroči programirano celično smrt glioblastome. CBG ni psihoaktiven kanabinoid konoplje, in je eden manj raziskanih od sicer več kot stotih, ki jih je v 60-ih letih odkril še delujoči izraelski kemik Raphael Mechoulam s Hebrejske univerze v Jeruzalemu. Glede na tudi v zdravniških krogih zakoreninjeno prepričanje o konoplji kot »drogi«, čeprav že vrabci čivkajo, da je najbolj razvpita le ena njena komponenta, psihoaktivni kanabinoid THC, je omenjeno odkritje, v pogovoru ga povzame Tamara Lah Turnšek, nedvomno vzpodbuda za nove raziskave ene najstarejših kulturnih in industrijskih rastlin, konoplje. FOTO: Shema biokemije CBG in CBD vs matična celica glioblastoma VIR: Metka Novak, NIB

Premična dediščina v galerijah in muzejih med drugim potrebuje tudi naprave za merjenje in uravnavanje temperature, osvetlitve in vlage. Za vse to je že pred dvema desetletjema s sistemom Telehum poskrbel Andrej Mohar in zato so mu restavratorji pred kratkim podelili častno članstvo v Društvu restavratorjev Slovenije. V pogovoru bo osvetlil še, kakšno vlogo pri tem je imela njegova dejavnost pri Društvu proti svetlobnemu onesnaževanju!

Ste že slišali za hroščka drobnovratnika ali ga celo videli v kateri od naših kraških jam? Če je odgovor ne, bo tokrat za pojasnilo poskrbel dr. Slavko Polak, kustos za naravoslovje in muzejski svetnik v Notranjskem muzeju v Postojni. Tega, sicer enega od prvih v podzemlju našega krasa opisanih organizmov so opisovali že v prvi polovici 19.stoletja, in tako zgodovinsko utemeljili to območje kot geografsko izhodišče nastanka biospeleologije. Kustos Polak pa nam predstavi rezultate dveh desetletij lastnih raziskav sistematike in sorodstvenih odnosov jamskih hroščev podzemljarjev, med katere spada tudi drobnovratnik. Pri molekularnih raziskavah njihovega genoma je v okviru priprave doktorske naloge na Univerzi v Ljubljani, z računalniškim primerjanjem kratkih odsekov molekul DNK ali PCR testiranjem (večina je zanj prvič slišala pri diagnosticiranju virusa SARS CoV-2), ugotovil ne le vrstno pripadnost pač pa tudi sledi evolucije organizmov. Rezultati testa pa so doprinesli tudi k boljšemu razumevanju nastanka kraškega podzemlja. FOTO: Povečava izgleda drobnovratnika (lat: Leptodirus hochenwartii) in na desni Slavko Polak v laboratoriju VIR: Notranjski muzej Postojna

V drugi polovici novembra je na Morski biološki postaji Piran potekal zaključek projekta oziroma akcije osveščanja o trajnostnem ribištvu z motom »Kar je dobro za morje – je dobro zame«. Projekt je bil sicer lokalne, obalne narave, toda sodelujoča raziskovalka, biologinja dr. Andreja Ramšak z MBPP, dela Inštituta za biologijo nam je v pogovoru pojasnila, da bi bilo dolgoročno koristno nekaj podobnega razširiti – poraba in poznavanje rib na prebivalca Slovenijo namreč uvrščata na eno od zadnjih mest v okviru EU. Sogovornica je najprej opisala, kdo vse je sodeloval v projektu, zasnovanem na kombinaciji raziskovalnih in podatkov lokalnih ribičev. Foto: Andreja Ramšak na dan zaključka projekta v prostorih MBPP-NIB v Piranu VIR: Goran Tenze, program Ars

Rastlinski virusi povzročajo polovico vseh novih bolezni rastlin in škodo kmetijstvu, ocenjeno na desetine milijard evrov. Raziskovalne preboje za njihovo zmanjšanje, predvsem pa za njihovo boljše razumevanje ter preseganje je na Nacionalnem inštitutu za biologijo nedavno soočilo več kot 200 raziskovalcev iz 43 držav na mednarodni konferenci "International Advances in Plant Virology". Konferenca je potekala v okviru projekta odličnosti Marie Sklodovska Curie INEXTVIR. Biologinja prof.dr. Maja Ravnikar, tudi direktorica NIB bo povzela napredek in raziskovalne dosežke rastlinskih virologov s srečanja v Ljubljani, ki so ga pripravili skupaj z angleškim biološkim društvom. FOTO: Učinek virusa pegavosti in uvelosti paradižnika TSWV VIR: Nejc Jakoš, arhiv NIB

Na začetku novembra je začela izhajati nova mednarodna spletna revija Frontiers of Arachnid Science, revija za znanosti o pajkovcih, lat. arachnida, predvsem na kopnem razširjene skupine členonožcev, kamor spadajo npr. pajki, škorpijoni, mušice, med drugim pa tudi suhe južine. Glavni urednik nove na konceptu odprtega dostopa utemeljene revije "mejniki znanosti o pajkovcih", arahnologije, znanstveni svetnik z Nacionalnega inštituta za biologijo, izr.prof.dr. Matjaž Kuntner, je gost v oddaji. Založba Frontiers s preko 160 znanstvenimi revijami je sicer tretja najbolj citirana in šesta največja raziskovalna založba na svetu. Na mreži je dostopna na naslovu https://www.frontiersin.org/ . FOTO: revija Frontiers of Arachnid Science vir: Frontiers of Arachnid Science

Geološki zavod Slovenije je pred nekaj dnevi predstavil letos zaključeni 4-letni program Evropske unije GeoERA, ki je zbral in poenotil znanja in sodobne načine upravljanja z mineralnimi surovinami pod zemljo iz vse Evrope. Nastajajoča »Geološka služba za Evropo« - »GeoService Europe« pa naj bi postala izvedbeni načrt zbranih znanj in podatkov. O tem strateškem podvigu govorita, direktor Geološkega zavoda Slovenije dr. Miloš Bavec in njegov kolega dr. Klemen Teran, vodja Oddelka za regionalno geologijo ki bo povzel »potrebe Evrope po strateških mineralnih surovinah«. FOTO: z leve, Klemen Teran in Miloš Bavec VIR: Program Ars, Tenze

Molekula je najširše vzeto, najmanjša enota žive snovi v naravi, toda še pred desetletji je bila vsaj med večino biologov sinonim pojma za vedo kemije. Izjemni spoznavni preboji takoimenovanih ved o življenju v zadnjih desetletjih so radikalno spremenili temelje razumevanja mesta in vloge molekule v biologiji sami. Nastavke za razumevanje njenih osnov in pomena je v poljudno pisani knjižici "Molekule, zelo kratek uvod", pred leti pripravil britanski publicist Philip Ball, pri nas pa prevedel dr. Gregor Zupančič, nekdanji predstojnik Katedre za fiziologijo živali z oddelka za biologijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Zaradi informativnosti tematike vas vabimo, da še enkrat prisluhnete pogovoru. foto: Pomen molekulskih formul elementov vir: https://eucbeniki.sio.si/kemija8/933/index3.html

Novembra 1918 so se s podpisi vdaj in premirij končali poglavitni vojaški spopadi zaveznikov in t.im. centralnih sil v prvi svetovni vojni. Ozemlje sedanje Slovenije je spadalo med poražence, toda 100 let je moralo miniti, da smo novembra 2018 v koordinaciji Inštituta za novejšo zgodovino dobili preverljiv, na arhivskih dokumentih utemeljen seznam vojaških žrtev iz naših krajev. Inštitut je na portalu »Sistory«, javno dostopnih podatkovnih bazah, arhivskih dokumentov in zgodovinskih študij, v štirih letih od prve objave zabeležil za okoli 4 tisoč več preverljivih vojaških žrtev. Junija letos je številka presegla 30 tisoč. Dan pred dnevom spomina na mrtve vas vabimo, da prisluhnete pogovoru o tem seznamu. Pred štirimi leti sta bila gosta zgodovinarja z inštituta, mag. Miha Ojsteršek, odgovoren za analizo podatkov, in Neja Blaj Hribar, ki je koordinirala sredi desetletja začeti projekt. Prvo vprašanje je bilo: zakaj tak seznam šele po stoletju? seznam vojaških žrtev 1SV v Sloveniji: https://zv1.sistory.si/ FOTO: Šempeter pri Gorici. Pred 104 leti se je s podpisom premirja končala 1SV. Zahtevala je na milijone življenj in za sabo pustila veliko razdejanje. VIR: Arhiv Goriškega muzeja

Kakšna je razlika med srednjeveškimi roparskimi vitezi in sedanjimi plačljivimi internetnimi ponudniki objav znanstvenih rezultatov s strani držav financiranih raziskav? Dejansko majhna, le da je danes zakonsko dovoljena. Direktor ARNES, akademske raziskovalne mreže Slovenije mag. Marko Bonač in vodja Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani mag. Miro Pušnik bosta pojasnila, kaj pomeni nedavna ustanovitev slovenske skupnosti odprte znanosti, ki se zavzema za prosti dostop do objav znanstvenih člankov. Iz sredstev NOO, t.im. načrta EU za okrevanje in odpornost, bo država financirala gradnjo dveh za ta namen namenjenih podatkovnih centrov, projekt pa vodi ARNES. FOTO: z leve, Marko Bonač in Miro Pušnik VIR: Program Ars, Tenze

Pogostejše toče in njeni občasno vse večji kosi, ki pustošijo po naseljenih območjih raziskovalcem ponujajo tudi priložnost analize, in tako kamenček v razumevanju mozaika povodov in vzrokov vedno bolj očitnih podnebnih sprememb. Junija 2019 je v Beli krajini padla toča, največji kosi so dosegali dobrih 12 cm premera, in nekaj so jih prizadeti prebivalci takoj shranili v zamrzovalne skrinje. Tako so prišli tudi do Biotehniške fakultete UL, kjer so hitro ugotovili, da bodo analizo opravili le skupaj s kolegi iz nekaj raziskovalnih inštitutov. Oni so razumeli organske mikrodelce v kosih toče, anorganske pa je skupina desetih naravoslovcev skupaj analizirala skozi več faz. Tako smo nedavno dobili obvestilo o objavi članka o rezultatih raziskave v reviji Science of the Total Environment« (https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0048969722058855?via%3Dihub). Gostje, trije iz skupine 10 raziskovalcev, dr. Manca Viršek Kovač (Inštitut za vode RS), dr. Matejka Podlogar (IJS), mag. Marko Kozjek (UL-BF) so pojasnjevali rezultate raziskave, iz katerih izhaja, da zdaj bolj razumemo, kaj povzroča točo v zemeljski troposferi. Foto: z leve Manca Viršek Kovač, Marko Kozjek in Matejka Podlogar Vir: Program Ars, Tenze

Preteklo sredo so v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki odprli razstavo z naslovom »O svetlobi«. Tako kot odmevno razstavo »Skoraj vse o zvoku« v letu 2016, jo je zasnoval tokratni gost, kustos dr. Orest Jarh. Po osnovni izobrazbi je fizik, in tako prepričan, da je za večino ljudi svetloba sicer pomembnejša od zvoka, saj največ informacij iz okolice prejemamo prav skozi njo. Obiskali smo ga na pripravah dan pred otvoritvijo, in bili deležni njegovih povzetkov okrog 4 vprašanj, ki si jih zastavlja postavitev razstave: kako vidimo, kaj je svetloba, kakšna je njena hitrost in kaj sploh in kakšen je »eter«. Sprehod med vitrinami tako pokaže presek dveh tisočletij iskanja pravega pojasnila, kaj svetloba dejansko je, hkrati pa je na razstavi videti tudi širok nabor razvoja ponudbe izdelkov tako nekdanje kot sedanje slovenske optične in industrije svetil. FOTO: Levo replika Galileovega teleskopa, desno replika Newtonovega teleskopa na razstavi »O svetlobi« v TMS VIR: Program Ars

Kemijski nadzor delovanja človeških celic igra pomembno vlogo pri zasnovi novih genskih in celičnih terapij, saj omogoča uravnavanje delovanja terapevtskih celic preko telesu lastnih ali vnesenih majhnih molekul. Tak sistem omogoča nadzor s strani zdravnika in prekinitev morebitnega pretiranega odziva ali avtonomno odzivanje terapevtskih celic na stanje v telesu. Za uravnavanje delovanja celičnih zdravil so raziskovalci doslej uporabljali predvsem bakterijske ali rastlinske proteine, ki pa lahko sprožijo neželen imunski odziv. SKupina raziskovalcev Kemijskega inštituta pod vodstvom prof.dr. Romana Jerale je ponudila inovativno rešitev tega izziva z uporabo sintezne biologije. Pripravili so novo tehnologijo za kemijski nadzor celičnih procesov, ki je zasnovana na človeku lastnih proteinih, ki so sposobni vezave majhnih molekul, predvsem klinično preizkušenih ali telesu lastnih molekul, kot so npr. hormoni. Tehnologija, ki so jo poimenovali INSPIRE, predstavlja pomembno novo orodje na področju biotehnologije in biomedicine, predvsem za nadzor celičnih in genskih terapij, kar so uspešno demonstrirali na zaznavanju dviga koncentracije hormona kortizola in zmanjšanja njegovega delovanja s povratno zanko. Izsledke so objavili v članku z naslovom Chemically inducible split protein regulators for mammalian cells v vplivni reviji Nature Chemical Biology (objava 26.IX). Jeralov doktorski študent mag. Erik Rihtar je v pogovoru skupaj z mentorjem povzel njihov osrednji inovativni prispevek, rabo izključno človeških beljakovin pri vplivanju na terapevtsko celico. Poglavitni del raziskave je z njim opravila dr. Tina Lebar, ki je na post-docu v ZDA, nezanemarljivi del pa so prispevali še, inštitutski kolega dr. Duško Lainšček, in mag. Katarina Kores, dr. Samo Lešnik ter dr. Urban Bren z Univerze v Mariboru. FOTO: Z leve, Erik Rihtar in Roman Jerala v avli radijske hiše VIR: Program Ars

Ali ste vedeli, da okoli 240 tisoč živalskih vrst za medsebojno sporazumevanje uporablja mehansko ustvarjene vibracije, od katerih ljudje nekatere slišimo, čričke npr., mnogih pa ne. Gre za skriti svet sporazumevanja živali s tresljaji, o katerem je pretekli teden na Morski biološki postaji Piran potekala 3. mednarodna konferenca vede, ki se s tem ukvarja – biotremologije. Še sveže vtise s te konference sta tokrat z nami delili izr.prof.dr. Meta Virant Doberlet, ena osrednjih organizatoric, sicer pa biologinja z Nacionalnega inštituta za biologijo in hkrati vodja Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov in njena kolegica dr. Nataša Stritih-Peljhan. FOTO: Mnoge žuželke, med njimi tudi škržatki, uporabljajo vibracijsko komunikacijo za prepoznavo ustreznega potencialnega partnerja. Rdeča pika na desni je odsev laserskega vibrometra s katerim prisluškujemo pogovorom žuželk VIR: Jernej Polajnar, NIB

Veliki poletni požar na zahodnem Krasu je vnovič postavil izziv: kaj in kako saditi na gozdnih pogoriščih v izmeri okoli 3500 hektarjev tega za naše razmere posebnega biotopa. Raziskave so pokazale, da je v obdobju po tajanju ledenikov v zadnjih 10 tisoč letih listnati gozd segal prav do morja, in da je človekova dejavnost skozi srednji vek do 19. stoletja ustvarila kamnito kraško goličavo. Organizirano pogozdovanje z edino pionirsko vrsto, sposobno odrasti na njej, borom, je po desetletjih šele na začetku 20. stoletja pokazalo prve vidne rezultate. In sinonim tega prostora, bor, je ob podnebnih spremembah oziroma požaru ob suši tudi nakazal paradoks, saj ob njem tudi gasilci ob vetru težko pogasijo ujmo. Zeleni Kras je torej v veliki meri rezultat opuščanja paše in gospodarske odvisnosti domačinov od gozdnatih površin. Osrednje vprašanje, kaj in kako spet pogozditi Kras v prihodnosti bo načel prof.dr. Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire ljubljanske Biotehniške fakultete. FOTO: Kraški gozd z avtohtonimi vrstami hrasta, na fotografiji, in drugih listavcev je dolgoročni cilj gozdarske stroke VIR: Robert Brus

Tokrat bomo iz prve roke slišali, kako krasoslovec z Inštituta za raziskovanje krasa iz Postojne dr. Mitja Prelovšek z ekipo različnih strokovnjakov raziskuje doslej že 24 najdenih jam na trasi graditve drugega tira do Kopra. Posebej se je sogovornik posvetil doslej največji pod predorom Lokev in jami pod črnokalskim kamnolomom, možnim novim virom vode na Primorskem. FOTO: Dr. Prelovšek na dvigalu v enem od predorov trase drugega tira med Divačo in Koprom VIR: 2TDK

Zavod za gradbeništvo Slovenije je v petek, 2. septembra, v Logatcu odprl nov požarni laboratorij, ki meri 3500 kvadratnih metrov. Gre za največji in edini tovrstni objekt v tem delu Evrope, ki bo omogočal kakovosten in raziskovalni razvoj na področju preizkušanja požarnih lastnosti materialov in konstrukcij. Diplomirani fizik Friderik Knez bo v vlogi vodje nove pridobitve osvetlil njegove zmogljivosti in lastnosti. Objekt v logaški industrijski coni ima dve veliki peči, pripadajočo čistilno napravo in preostalo sodobno opremo za testiranje preizkušancev od mikroravni do velikosti 4 krat 8 metrov. Novi objekt bo tudi sedež nedavno ustanovljenega oddelka za raziskave požarno varnega in trajnostno grajenega okolja, ki je rezultat projekta Frissbe iz EU- programa Obzorja 2020. Gre za enega izmed štirih projektov EraChair, ki jih je do zdaj dobila Slovenija. Poglavitni cilji tega oddelka so povečanje ugleda ZAG v širšem raziskovalno- razvojnem prostoru, pa tudi njegove znanstvene odličnosti, in prilagoditve za še uspešnejše pridobivanje virov financiranja nacionalnih in mednarodno konkurenčnih raziskav. Zavod za gradbeništvo Slovenije je osrednja znanstveno-raziskovalna ustanova na področju gradbeništva v Sloveniji. Glavnino njegove dejavnosti obsegajo raziskave in razvoj na področju konstrukcij, materialov in okoljskih tehnologij, v katere je vedno bolj sistematično vključena tudi požarna varnost. FOTO: Friderik Knez pred eno od dveh preizkuševalnih peči v novem Požarnem laboratoriju ZAG Vir: Program Ars

Veliki poletni požar na zahodnem Krasu je pred gozdarje postavil velik izziv. Kaj posaditi, glede na to, da raziskave o pretekli zaraslosti kažejo, da so bili tam pred tisočletji celo bukovi gozdovi, med drugim? Vodja sežanske enote Zavoda za gozdove RS, dipl.ing. gozdarstva Boštjan Košiček nam bo osvetlil pogoje pogozdevanja tega od preostalih naših gozdov razlikujočega se kraškega gozda. Foto: Boštjan Košiček v prostorih Zavoda za gozdove RS v Sežani Vir: G.Tenze, Program Ars

Pred dobrimi osmimi desetletji so v Nevljah v okolici Kamnika našli ostanke okostja ledenodobnega mamuta. Prirodoslovni muzej Slovenije njegove izvorne ostanke že dolgo časa hrani v depojih. Za konservacijo s t.im. vakuumsko impregnacijo je poskrbela ekipa pod vodstvom tukajšnega takrat največjega strokovnjaka za vakuumske tehnologije, pokojnega profesorja Jožeta Gasperiča z Inštituta Jožef Štefan. Doktor Gasperič se je rodil l. 1932, preminil pa leta 2019. Dobro leto pred njegovim odhodom nam je slikovito osvetlil zgodbo o poteku del. FOTO: Ko so marca 1938 pri regulaciji potoka Nevljica naleteli na kosti, si niso niti predstavljali, da so odkopali enega največjih paleontoloških zakladov v Sloveniji VIR: Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Matjaž Učakar

Ko je Karl Linné, »oče biološke taksonomije«, prvega modernega poimenovanja rastlin in živali, sredi 18. stoletja iskal informacije o gozdnem sesalcu polhu – takrat ga je za preživetje lovilo pol Evrope - je osnovne podatke dobil iz tedanje vojvodine Kranjske. Posredoval mu jih je v Idriji delujoči Tirolec, zdravnik Giovanni Antonio Scopoli, navdušen bralec in poznavalec Valvasorjeve »Slave …«, v kateri je polihistor slikovito opisal tudi polha. Danes najstarejšo vrsto glodalcev v okviru držav EU lahko lovijo le še pri nas. Mnogo desetletij polha, znanega neznanca, preučuje prof.dr. Boris Kryštufek, donedavna vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani, trenutno pa vodja Mediteranskega inštituta za okoljske študije v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. V okviru visokemu poletju bolj primernih tem, se bomo tokrat spomnili pogovora, ki smo ga o »polhu, znanem neznancu« z njim posneli pred desetletjem. FOTO: Polh v gozdu, avtor Miha Krofel VIR: https://galerija.foto-narava.com/displayimage.php?album=search&cat=0&pos=20

V okviru visokemu poletju bolj primernih tem je tokrat na sporedu izsek iz slovite knjige pokojnega Predraga Matvejevića "Mediteranski brevir", ki je prvič izšla l.1987 v Zagrebu. Eruditska vsebina in njegov esejistični pristop k premisleku ljudstev in kultur osrednjega morja stare Evrope in Bližnjega vzhoda, med drugim, sta že l.1991 prepričala italijansko intelektualno javnost s prevodom v Milanu. Sledili so prevodi, l. 1992 v Parizu in Barceloni, pri nas nemara zaradi poznavanja izvornega jezika šele l.2008, pa vse tja do 23., arabskega prevoda l. 2007 v Kairu. Bil je prejemnik več državnih priznanj, l. 2014 tudi najvišjega civilnega Republike Francije, reda Legije časti. Bil je profesor slavistike na več univerzah, v Zagrebu, Parizu, najdlje na rimski Sapienzi. Na Hrvaškem ni do smrti v 85. letu starosti l.2017 prejel nobenega priznanja države, pa čeprav gre za najbolj prevajano delo iz tega jezika. Tokratni uredniški izbor z naslovom "Od koptske fonetike somraka do grške nostalgije" je del serije prevodov zaključenih izsekov iz knjige, ki jih je desetletje pred izidom slovenskega prevoda iz hrvaščine prestavil Štefan Kutoš, uredil in za radijsko predvajanje pa pripravil Goran Tenze. Tokratni izbor sta brala Mojca Blažej Cirej in Boštjan Romih. FOTO: Predrag Matvejević (1932 - 2017) VIR: http://penbih.ba/2022/05/knjizevna-nagrada-predrag-matvejevic-2022/

V okviru visokemu poletju bolj primernih tem vas tokrat vabimo na poletno reportažo po Planinskem polju. Pred nekaj leti jo je na tem našem najbolj tipičnem kraškem polju izpeljal kustos Muzeja Kras oziroma Notranjskega muzeja v Postojni, biolog in ornitolog mag. Slavko Polak. Na začetku poznopoldanske ekskurzije je mikrofon vključil avtor reportaže Goran Tenze, in avantura spoznavanja biotske raznovrstnosti in izzivov posledic intenzivnega kmetijstva nanjo se je začela. FOTO: Cvetoči travnik na Planinskem polju VIR: https://www.notranjski-muzej.si/

Ob letošnji 20-letnici podeljevanja najprestižnejših nagrad EU na področju dediščine, nagrade EUROPA NOSTRA, so nedavno v 5 kategorijah nagradili 30 dosežkov iz 18 evropskih držav, med njimi tudi projekt Silknow, pri katerem je sodelovala skupina z Odseka za umetno inteligenco na Inštitutu Jožef Stefan. 3-letni projekt je koordinirala Univerza v Valencii, Španija, v njem pa so sodelovali še humanisti od zgodovinarjev in muzealcev iz Francije, Italije in Poljske, skupaj s strokovnjaki za umetno inteligenco iz Nemčije in Slovenije. Šlo je za projekt EU iz naslova Obzorja 2020, v katerem so izdelali na umetni inteligenci zasnovan računalniški sistem za boljše razumevanje in predvsem ohranjanje evropske dediščine svile. Koristen bo za muzeje, izobraževanje, turizem, za kulturne in t.im. kreativne industrije. Nagrade bodo podelili na srečanju septembra v Pragi. Slovensko skupino je vodila vodja Odseka za umetno inteligenco prof.dr. Dunja Mladenić, ki je v pogovoru opisala idejo in izvedbo projekta Silknow. Povezave: europeanheritageawards.eu/winners/silknow/ silknow.eu FOTO: Dunja Mladenić v studiu Radia Slovenija VIR: Goran Tenze, Program Ars

2 dneva pred 200 letnico rojstva 20. julija 1822 Gregorja Mendla, pionirja genetike in zakonov dedovanja je gost prof.dr. Boris Kryštufek, donedavni dolgoletni vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, trenutno pa predstojnik Mediteranskega inštituta za okoljske študije v ZRS Koper. Gregor Johann Mendel (umrl 1884), avstrijsko-češki duhovnik avguštinec je l.1843 vstopil v samostan avguštincev v Brnu na Moravskem, danes Češka republika, l.1847 tam končal teologijo in postal duhovnik. Na dunajski univerzi je od 1851-53 študiral naravoslovne vede, in pri slovitem fiziku Christianu Dopplerju pridobil znanja o nadzorovanih naravoslovnih poskusih. V brnskem samostanu je začel z eksperimenti križanja rastlin, in l.1866 v lokalni znanstveni reviji objavil slabih 50 strani dolg članek o zakonih dedovanja, ki jih je dobil z večletnim križanjem graha in še nekaterih rastlin. Šele na začetku 20. stoletja so začeli razumevati njegovo pionirsko vlogo in širiti njen pomen med raziskovalci. Profesor Kryštufek bo povzel historiat te zakasnitve, pojasnil zakone dedovanja, ki se jih že dolga desetletja učijo osnovnošolci, in ovrednotil Mendlov pomen skozi čas. FOTO: Gregor Johann Mendel, kot opat avguštinske opatije v Brnu VIR: gregormendel200.org

Nedavna 10. obletnica potrditve obstoja Higgsovega bozona v Evropskem centru za jedrske raziskave CERN je bila tudi povod, da spomnimo na razvoj nove fizike. To znanstveno spoznanje je zaokrožilo standardni model fizike osnovnih delcev in bistveno prispevalo k omejitvi njegovih možnih nadgradenj. Usmerilo je teoretske modele in eksperimentalne raziskave v dobro definirano smer, npr. v teoretične modele, ki vsebujejo več kot en Higgsov bozon. Fiziki pravijo, da je izhodišče za ponovni zagon novih spoznanj o nastanku vesolja. Več pa eden od ducata slovenskih fizikov, ki že dolgo aktivno raziskujejo na CERN, prof.dr. Borut Paul Kerševan z Inštituta Jožef Stefan. Foto: Borut Paul Kerševan v studiu Radia Slovenija VIR: Program Ars

Že ves dan po svetu potekajo obeleževanja desetletja od 4. julija 2012, torej dneva javne objave potrditve Higgsovega bozona v CERN-u pri Ženevi. Fizik iz Anglije Peter Higgs je skupaj s kolegom iz Belgije, Françoisem Englertom za osvetlitev poti do tega osnovnega delca naslednje leto prejel Nobelovo nagrado. Tudi na Inštitutu Jožef Stefan se čez nekaj ur začenja serija predavanj treh v okviru eksperimenta ATLAS na LHC, torej Velikem hadronskem trkalniku dejavnih slovenskih fizikov. Sodelovali so pri potrditvi obstoja manjkajočega delca, ki je po velikem poku po vsem vesolju snovi podelil maso. Pol stoletja iskanja bo predstavil vodja slovenske raziskovalne ekipe v CERN-u dr. Marko Mikuž, njegov kolega dr. Miha Nemevšek pa okvir razumevanja takoimenovane "nove fizike". Dr. Borut Paul Kerševan od začetka analizira podatke, zajete pri detektorju ATLAS, on pa bo predstavil prihodnje eksperimente v fiziki delcev. Nekaj dni po objavi uspešne potrditve pred desetimi leti, smo z njim pripravili poljuden pogovor o osnovah razumevanja epohalnosti tega raziskovalnega uspeha.

Pretekli četrtek je na Inštitutu Jožef Štefan potekala zaključna predstavitev 5 letnega sodelovanja v Konzorciju za prenos tehnologij iz javnih raziskovalnih organizacij v gospodarstvo. V Konzorciju sodelujejo pisarne za prenos tehnologij z Inštituta Jožef Stefan, Univerze v LJ, Univerze v MB, Univerze na Primorskem, Nacionalnega inštituta za biologijo, Kemijskega inštituta in Kmetijskega inštituta ter Fakultete za informacijske študije v Novem mestu. Več o rezultatih, vlogi in pomenu sodelujočih oddelkov za prenos tehnologij ključnih slovenskih inštitutov in univerz V ŽIVO dr. Marijan Leban, ki se že od leta 2007 ukvarja z upravljanjem intelektualne lastnine in njenim prenosom v gospodarstvo.

Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05. Na prehodu v 21. stoletje se je meroslovje tako v svetu kot tudi na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani začelo razvijati na področju kemije in biologije. NIB se že od takrat ukvarja z natančnim merjenjem organskih spojin in delcev, npr. množico virusov ali njihovih nukleinskih kislin, torej z DNK ali RNK. Predvsem gre za področja celične biologije, genetike, mikrobiologije in molekularne biologije, razvijajo pa tudi aplikacije v  biotehnologiji, medicini, veterini in pri zagotavljanju nadzora varne hrane in spremljanja okolja. Meroslovno delovanje na področju biologije so začeli še intenzivneje razvijati po letu 2009, ko so se vključili v delovanje državnega meroslovnega sistema pod pokroviteljstvom Urada RS za meroslovje. Zaradi večletnih izkušenj pri razvoju metod določanja virusov iz različnih vodnih okolij so med prvimi na svetu vzpostavili monitoring SARS-CoV-2 v odpadnih vodah iz komunalnih čistilnih naprav, Komisiji EU pa pomagali oblikovati strategije in priporočila za vse države članice EU. Biologinja dr. Mojca Milavec z oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo, NIB, bo osvetlila njihovo tovrstno vlogo v državnem in mednarodnem okviru.

V okviru prejšni teden minulega že 7. tedna Kemijskega inštituta smo v naš studio povabili zagovornike postavljanja t.im. zelenih streh predvsem v urbanih okoljih. Direktor inštituta prof.dr. Gregor Anderluh je ljubljanskemu Botaničnemu vrtu UL predlagal ureditev zelene strehe s trpežnimi avtohtonimi rastlinami na njihovem Preglovem raziskovalnem centru. Iz vrta sta se odzvala njegov vodja znanstveni svetnik dr. Jože Bavcon in raziskovalka dr. Blanka Ravnjak. Vsi trije so biologi, in so se hitro dogovorili o izvedbi. V pogovoru izveste, zakaj in s kakšnim ciljem. Pri zeleni strehi Preglovega centra na Kemijskem inštitutu gre za modelni primer nadomestnega rastišča več kot 40-im avtohtonim rastlinam Slovenije in lep primer rastlinske biodiverzitete našega naravnega okolja. foto: Sogovorniki od leve proti desni, Gregor Anderluh, Blanka Ravnjak in Jože Bavcon vir: Goran Tenze, Program Ars

Slovensko konservatorsko društvo je konservatorski svetnici območne enote ZVKDS Piran dr.Mojci MarjAni Kovač podelilo to najvišje konservatorsko odličje pri nas za njen življenski prispevek k razvoju konservatorske stroke, predvsem pa za njene večletne posege na obali, torej v treh starih beneških mestih. Komisija je posebej izpostavila njeno vodenje dolgotrajne in celovite prenove kompleksa stolne cerkve sv.Jurija v Piranu. Za potrebe ustreznih rešitev je pri tem projektu vzpostavila tudi mednarodno svetovalno komisijo, raziskave pa nadgradila z mednarodnimi objavami, nenazadnje z doktoratom na temo. V njem je ta izjemen sakralni spomenik utemeljila kot poznorenesančni tip cerkve beneškega prostora z nespregledljivim vplivom arhitekta, ki se je v beneški Padovi leta 1508 rodil kot Andrea di Pietro della Gondola, bolj pa je znan kot Andrea Palladio, torej modri, po Paladi Ateni. Odločilno je sodelovala tudi pri utemeljitvi za izbiro zdaj že nekaj časa vidne izvirne barve fasade znamenite »beneške« hiše na vogalu Tartinijevega trga, prenovi krstilnice koprske stolne cerkve in mnogih hiš v Piranu in zaledju. FOTO: Piranska cerkev sv.Jurija z morske strani, foto Župnija Piran VIR: http://www.zupnija-piran.si/piranske-cerkve Urejanje kompleksa cerkve sv. Jurija v Piranu, vmestitev kora in orgel v koprski stolnici s krstilnico Rotunda Carmine in izbira barve fasade Benečanke so njeni izstopajoči uspehiSlovensko konservatorsko društvo je konservatorski svetnici območne enote ZVKDS Piran dr. Mojci MarjAni Kovač podelilo to najvišje konservatorsko odličje pri nas za njen življenski prispevek k razvoju konservatorske stroke, predvsem pa za njene večletne posege na obali, torej v treh starih beneških mestih. Komisija je posebej izpostavila njeno vodenje dolgotrajne in celovite prenove stolne cerkve sv.Jurija v Piranu. Za potrebe ustreznih rešitev je pri tem projektu vzpostavila tudi mednarodno svetovalno komisijo, raziskave pa nadgradila z mednarodnimi objavami, nenazadnje z doktoratom na temo. V njem je ta izjemen sakralni spomenik utemeljila kot poznorenesančni tip cerkve beneškega prostora z nespregledljivim vplivom arhitekta, ki se je v beneški Padovi leta 1508 rodil kot Andrea di Pietro della Gondola, bolj pa je znan kot Andrea Palladio, torej modri, po Paladi Ateni. Odločilno je sodelovala tudi pri utemeljitvi za izbiro zdaj že nekaj časa vidne izvirne barve fasade znamenite »beneške« hiše na vogalu Tartinijevega trga – spremembe skozi čas glej spodaj na fotografijah.

V depojih državnih muzejev v Pivki bo do 18. decembra odprta razstava z naslovom Vsak milimeter šteje. Geodezija je veda, ki meri in predstavlja Zemljo in njeno površje na načrtih in kartah. Njen razvoj pri nas skozi stoletja si lahko od sredine maja ogledate v državnih depojih muzejev v Pivki, za zdaj žal le ob koncih tedna. Predstavitev je nastala na podlagi kombinacije dveh geodetskih zbirk v državi, geodetske v Tehniškem muzeju Slovenije in državne geodetske zbirke pri Zvezi geodetov Slovenije. Moči sta združila vodja prenove slednje zbirke, mag. Janez Slak in kustosinja v Tehniškem muzeju iz Bistre mag. Martina Orehovec. FOTO: Lokacija depojev državnih muzejev v Pivki v kompleksu PVZ - Parka vojaške zgodovine VIR: Park vojaške zgodovine v Pivki Celovit pregled geodezije na Slovenskem v depojih državnih muzejev v Pivki do konca letaGeodezija je veda, ki meri in predstavlja Zemljo in njeno površje na načrtih in kartah. Njen razvoj pri nas skozi stoletja si lahko od sredine maja ogledate v državnih depojih muzejev v Pivki, za zdaj žal le ob koncih tedna. Predstavitev je nastala na podlagi kombinacije dveh geodetskih zbirk v državi, geodetske v Tehniškem muzeju Slovenije in državne geodetske zbirke pri Zvezi geodetov Slovenije. Moči sta združila tokratna gosta, vodja prenove slednje zbirke, geodet in publicist mag. Janez Slak in kustosinja v Tehniškem muzeju iz Bistre mag. Martina Orehovec. Temeljni naslov te razstave, ki bo odprta do 18. decembra letos je "Vsak milimeter šteje".      

22. maj je že dobri dve desetletji Mednarodni dan biodiverzitete, od proglasitve v začetku 90-ih so ga članice OZN sicer obeleževale v decembru. Pred nekaj dnevi je Nacionalni inštitut za biologijo, koordinator 5-letnega projekta LIFE NATURAVIVA, Biodiverziteta - umetnost življenja, predstavil promocijsko delo, fotografsko publikacijo s katero bo poskušal vizualno izpostavljati pomen biotske pestrosti Slovenije. Prvenstveno gre za ozaveščanje tistih, ki pomena in razsežnosti raznovrstnosti vrst pri nas še ne poznajo dovolj, v primeru knjige fotografij pa naj bi podobe govorile bolj kot množica besed. O sami publikaciji in o projektu ve več povedati gost, biolog dr. Davorin Tome z Nacionalnega inštituta za biologijo, ki je kot urednik in fotograf, poleg koordinatorice projekta in tudi urednice knjige dr. Maje Opalički Slabe, prispeval lepo število več kot 140izbranih fotografij rastlin, gliv in živali pri nas. FOTO: Metulj lastovičar, lat. Papilio machaon VIR: Davorin Tome, NIBZadnji promocijski podvig 5-letnega projekta LIFE NATURAVIVA, Biodiverziteta - umetnost življenja, fotografska publikacija NIB, bo poskušal vizualno izpostavljati pomen biotske pestrosti Slovenije22. maj je že dobri dve desetletji Mednarodni dan biodiverzitete, od proglasitve v začetku 90-ih so ga članice OZN sicer obeleževale v decembru. Prvenstveno je pri omenjenem projektu šlo za ozaveščanje tistih, ki pomena in razsežnosti raznovrstnosti vrst pri nas še ne poznajo dovolj, v primeru knjige fotografij pa naj bi podobe govorile bolj kot množica besed. O sami publikaciji in o projektu je več povedal gost, biolog dr. Davorin Tome z Nacionalnega inštituta za biologijo, ki je kot urednik (poleg koordinatorice projekta in tudi urednice knjige dr. Maje Opalički Slabe) in fotograf prispeval lepo število več kot 140 fotografij rastlin in živali pri nas.         Video projekta na internetu je TU                

Zvok je temelj komunikacije med mnogimi živimi bitji, vibracijsko krajino tisočev vrst živalic pa smo spoznali šele po razvoju občutljivih laserskih senzorjev, saj frekvenc njihove komunikacije človek brez njih ne more slišati. Skriti svet sporazumevanja s tresljaji bo pojasnjeval biolog dr. Rok Šturm z Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Foto: Laserski vibrometer s katerim so odkrivali skriti svet sporazumevanja s tresljajiDoslej spregledani vibracijski svet živali razkriva njihovo presenetljivo usklajenost in upoštevanje drug drugega, kar izkoriščajo tudi plenilciZvok je temelj komunikacije med mnogimi živimi bitji, vibracijsko krajino tisočev vrst živalic pa smo spoznali šele po razvoju občutljivih laserskih senzorjev, saj frekvenc njihove komunikacije človek brez njih ne more slišati. Skriti svet sporazumevanja s tresljaji pojasnjuje biolog dr.Rok Šturm z Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Predstavitveno besedilo NIB: Govor je osrednja oblika sporazumevanja med ljudmi. Komuniciranje s pomočjo zvokov oziroma mehanskih valov, ki se prenašajo po zraku, predstavlja enega od najpomembnejših načinov za vsakdanjo medčloveško interakcijo. A ljudje ne slišimo le drug drugega, ampak tudi večino zvokov, s katerimi se oglašajo in sporazumevajo živali.  Človek je tesno povezan s svojim zvočnim okoljem (angl. soundscape). Z zaprtimi očmi si lahko le na osnovi zvokov, ki jih sliši, ustvari predstavo o okolju, ki ga obdaja. Ljudje se navdušujemo tudi nad zvoki nam neznanih in nedostopnih okolij, kot so na primer morske globine, ne zavedamo pa se, da se povsod okoli nas razprostira še svet mehanskih valov, ki se prenašajo preko trdne snovi. Tovrstne vibracijske krajine ljudje s svojimi čuti neposredno ne moremo zaznati. Vibracijskemu svetu lahko prisluhnemo s tehničnimi pripomočki. Raziskovalci z Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo so svoje laserske vibrometre prenesli na travnik ter v raziskavi, ki so jo objavili v reviji iScience, opisali ta doslej spregledani vibracijski svet. Pokazali so, da je naravno vibracijsko okolje (angl. vibroscape), polno do sedaj nepoznanih signalov ter izjemno pestro in zapleteno. Primer posnetkov vibracij različnih organizmov, ki so jih na travnikih ljubjanskega Barja posneli z laserskim vibrometrom lahko slišite TU Poleti je bila vibracijska krajina zapolnjena s signali, s katerimi se sporazumevajo žuželke. V enem dnevu se je na isti rastlini izmenjalo tudi do 30 različnih signalov. Komunikacijski prostor si živalske vrste, ki živijo blizu skupaj, razdelijo tako, da se pri sporazumevanju ne motijo. Vrste na travniku se pri uporabi vibracijskega prostora medsebojno izmenjujejo, saj so na posnetkih le redko govorile druga čez drugo. Vibracijski signali živalskih vrst so se prekrivali v času, predvsem v primerih, ko so se razlikovali v frekvenci. Komunikacijo s pomočjo vibracij uporablja najmanj 240.000 živalskih vrst, tako vretenčarji kot nevretenčarji. Profesorica Peggy Hill z Univerze v Tulsi (ZDA) je raziskavo pozdravila: »Zelo berljiv in poučen članek Šturma in sodelavcev v iScience poroča o ugotovitvah pionirske študije ekološkega konteksta vibracijske komunikacije – vibracijske krajine. Pomena dela, ki so ga opravili, ni mogoče preceniti. O interakcijah v naravnih združbah smo se veliko naučili že z raziskavami zvočne krajine, vendar nam ta prva študija vibracijske krajine omogoča, da vključimo tudi milijone členonožcev, katerim informacije o njihovem okolju posredujejo skoraj izključno le vibracije podlage. Ta članek je vredno prebrati!« Vibracijska krajina je pomembna tudi za živali, ki le prisluškujejo signalom drugih vrst in jih izkoriščajo za lovljenje plena. Tovrstne pojave preučuje znanstvena disciplina, ki se imenuje biotremologija. Na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta v Ljubljani deluje ena najvidnejših raziskovalnih skupin za biotremologijo na svetu, ki z raziskavami vibracijske krajine orje ledino v poznavanju skritega vibracijskega sveta.

Prostor sedanje države in njenih ljudi skozi preteklo stoletje je bil čas treh večjih prelomnic in temeljitih obratov smeri razvoja, ki so vsakič precej zamenjali elite. Razstava v Mestnem muzeju Ljubljana z naslovom Dr. Otmar Pirkmajer. Pozabljene elite, poskuša obuditi spomin na namestnika bana Dravske banovine med 1929 in 1935 Otmarja Pirkmajerja, roj.1888 umr.1971. Kot predvojni jugoslovanski liberalec je l.1944 podpiral sporazum Tito-Šubašić med partizani in jugoslovansko vlado v izgnanstvu, zato ga je Gestapo aretiral in poslal v koncentracijsko taborišče Dachau blizu Muenchna. Tam je konec aprila l.1945 kot tifusni bolnik doživel osvoboditev, bil poleti v Ljubljani v odsotnosti obsojen na smrt in čez dva meseca rehabilitiran, konec leta pa se je prijavil za profesorja upravnega prava na novi UNRRA Univerzi, ki so jo ustanovili OZN in ZDA. Tam je postal tudi prvi rektor, toda kmalu ga je aretirala ameriška kontraobveščevalna služba C.I.C. O njegovem življenju in zasnovi razstave v studiu govori avtorica, kustosinja dr.Irena Žmuc. Razstavo je oprla na družinski arhiv, državni bavarski arhiv v Muenchenu in na arhiv Službe državne varnosti Arhiva RS. FOTO: dr. Otmar Pirkmajer (1888-1971) na proslavi l.1935 VIR: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:IMG-CT0MB94ERazstavo Pozabljene elite o dr. Otmarju Pirkmajerju (1880-1971) je dr. Irena Žmuc oprla na družinski arhiv, državni bavarski arhiv Muenchen in arhiv Službe državne varnosti Arhiva RSProstor sedanje države in njenih ljudi skozi preteklo stoletje je bil čas treh večjih prelomnic in temeljitih obratov smeri razvoja, ki so vsakič precej zamenjali elite. Razstava v Mestnem muzeju Ljubljana »Dr. Otmar Pirkmajer. Pozabljene elite« poskuša obuditi spomin na namestnika bana Dravske banovine med leti 1929 in 1935 Otmarja Pirkmajerja. Kot predvojni jugoslovanski liberalec je l.1944 podpiral sporazum Tito-Šubašić med partizani in jugoslovansko vlado v izgnanstvu, zato ga je Gestapo aretiral in poslal v koncentracijsko taborišče Dachau blizu Muenchna. Tam je konec aprila l.1945 kot tifusni bolnik doživel osvoboditev, bil poleti v Ljubljani v odsotnosti obsojen na smrt in čez dva meseca rehabilitiran, konec leta pa se je prijavil za profesorja upravnega prava na novi, t.im UNRRA Univerzi, ki so jo ustanovili OZN in ZDA. Tam je postal tudi prvi rektor, toda kmalu ga je aretirala ameriška kontraobveščevalna služba C.I.C. O njegovem življenju in zasnovi razstave je v studiu govorila avtorica, kustosinja dr.Irena Žmuc.

Pred slabim desetletjem je v visoki starosti preminil Niko Kralj, arhitekt, predvsem pa pionir industrijskega oblikovanja lesa v nekdanji skupni državi v drugi polovici preteklega stoletja. Najbolj je poznan kot avtor stola REX kot sinonima za estetsko in razmeroma poceni pohištvo v povojnih desetletjih sprememb bivalnih navad v takrat modernih manjših stanovanjih v blokih in stolpnicah. V njegovih zadnjih nekaj letih sta izšla 2 zbornika o dosežkih tega arhitekta, univerzitetnega profesorja in iskalca harmonije med funkcijo in obliko. Založba Slovenska matica pa je nedavno poskrbela za izid tretjega v okviru novejše zbirke Odstiranja. Gre za zbornik besedil, ki odkrivajo tudi Kraljeve manj poznane dosežke pri oblikovanju predmetov iz lesa. Pogovarjali smo se z eno od dveh urednic, Špelo Šubic, kustosinjo z Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. FOTO: izsek iz naslovnice novega zbornika o Niku Kralju VIR: Slovenska maticaPo desetletju pri Slovenski matici izšel novi zbornik o katerem je spregovorila ena od dveh urednic, Špela ŠubicPred slabim desetletjem je v visoki starosti preminil Niko Kralj, arhitekt, predvsem pa pionir industrijskega oblikovanja lesa v nekdanji skupni državi v drugi polovici preteklega stoletja. Najbolj je poznan kot avtor stola REX kot sinonima za estetsko in razmeroma poceni pohištvo v povojnih desetletjih sprememb bivalnih navad v takrat modernih manjših stanovanjih v blokih in stolpnicah. V njegovih zadnjih nekaj letih sta izšla 2 zbornika o dosežkih tega arhitekta, univerzitetnega profesorja in iskalca harmonije med funkcijo in obliko. Založba Slovenska matica pa je nedavno poskrbela za izid tretjega v okviru novejše zbirke Odstiranja. Gre za zbornik besedil, ki odkrivajo tudi Kraljeve manj poznane dosežke pri oblikovanju predmetov iz lesa.O zborniku in Niku Kralju smo se pogovarjali z eno od dveh urednic, Špelo Šubic, kustosinjo z Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.

Obvladovanje poplav ob rekah se spreminja skozi čas, ampak njihovo upravljanje je v zadnjih dveh, treh desetletjih torišče protislovnih interesov stroke in ljudi, ki živijo ob vodah. V okviru slovensko-italijanskega projekta VISFRIM - zajema območje od Postojne do Vidma v Furlaniji ter vzhodni del dežele Veneto – smo sredi meseca obiskali delavnico v organizaciji Agencije Republike Slovenije za okolje, na kateri so iskali načine sodelovanja občanov pri obveščanju o poplavah reke Vipave. Foto: V okviru projekta VISFRIM je nastal tudi protipoplavni zid ob reki Vipavi v občini Miren-Kostanjevica Vir: https://www.ita-slo.eu/sl/visfrim Delavnico v okviru italijansko-slovenskega projekta je organizirala Agencija RS za okolje, ki med drugim po zakonu ne upravlja z vodamiObvladovanje poplav ob rekah se spreminja skozi čas, ampak njihovo upravljanje je v zadnjih dveh, treh desetletjih torišče protislovnih interesov stroke in ljudi, ki živijo ob vodah. V okviru slovensko-italijanskega projekta VISFRIM - zajema območje od Postojne do Vidma v Furlaniji ter vzhodni del dežele Veneto - smo sredi meseca obiskali delavnico v organizaciji Agencije Republike Slovenije za okolje, na kateri so iskali načine sodelovanja občanov pri obveščanju o poplavah reke Vipave.

Kako brati več stoletij stare zemljevide, ki so se od današnjih razlikovali po točnosti prikaza prostora, pričajo pa o takratnih predstavah o prostoru? Gost v pogovoru je geograf dr. Primož Gašperič, upravnik Zemljepisnega muzeja na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. Pravkar pri Založbi ZRC SAZU izdana monografija tako dopolnjuje l.2020 izdano delo Kartografski zakladi slovenskega ozemlja istega avtorja, le da ga bogati z znanstveno metodologijo branja takšnih zemljevidov. Prav slednja v delu temelji na analizi 58 zemljevidov ozemlja sedanje države od 16. pa do konca 19. stoletja. Njeno izhodišče in osrednja tema analize so kartografski elementi kot so npr. elementi prikaza naravnega okolja, človekovih gradenj v njem, naselja, prometnice ipd. Gre še za zemljepisna imena, matematične in pojasnjevalne elemente. Sogovornik jih je na starih zemljevidih analiziral skozi časovno obdobje, in izdelal enotno metodologijo njihovega branja. Na sliki kolaž starih zemljevidov, ki jih hrani Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU Vir: Zemljepisni muzej Stari zemljevidi sodijo med primarne zgodovinske vireKako brati več stoletij stare zemljevide, ki so se od današnjih razlikovali po točnosti prikaza prostora, pričajo pa o takratnih predstavah o prostoru? Gost v pogovoru je geograf dr. Primož Gašperič, upravnik Zemljepisnega muzeja na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. Pravkar pri Založbi ZRC SAZU izdana monografija tako dopolnjuje l.2020 izdano delo Kartografski zakladi slovenskega ozemlja istega avtorja, le da ga bogati z znanstveno metodologijo branja starih zemljevidov. Prav slednja v delu temelji na analizi 58 zemljevidov ozemlja sedanje države od 16. pa do konca 19. stoletja. Njeno izhodišče in osrednja tema analize so kartografski elementi kot so npr. elementi prikaza naravnega okolja, človekovih gradenj v njem, naselja, prometnice ipd. Gre še za zemljepisna imena, matematične in pojasnjevalne elemente. Sogovornik jih je na omenjenih zemljevidih analiziral skozi časovno obdobje, in izdelal enotno metodologijo njihovega branja. Nekaj primerov starih zemljevidov slovenskega ozemlja in naslovnica monografije:

Redne volitve v državni zbor so pred vrati, in tako politične stranke kot njihovi državljanski odvodi skozi številne kanale poskušajo vplivati na volilne odločitve. Eden od njih so ankete javnega mnenja, ki jih občasno imenujejo tudi raziskave javnega mnenja. Z njihovimi rezultati na soočenjih, v komentarjih različnih medijev, in, seveda, na družabnih omrežjih, mnogi krepijo lastne kampanje. Kako so dobljeni rezultati vredni zaupanja, sploh glede na njihove razlike ? Katerim zaupati, nenazadnje, če bodoči volilec ali volilka še nima oblikovane volilne odločitve, zanima pa jo ali ga, katerim rezultatom gre najbolj zaupati, verjeti, kaj šele jih razumeti? In, ali agencije z njimi bolj ustvarjajo kot pa merijo preference? O strokovnih kriterijih priprave in izpeljave anket javnega mnenja, kjer je na prvem mestu reprezentativnost in ne število vprašanih, tokrat V ŽIVO govori prof.dr. Anuška Ferligoj, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, prejemnica Zoisove nagrade za življensko delo na področju akademske statistike! Slika: Kako priti do ustreznih odstotkov v anketah javnega mnenja? Vir: www.dobradrzava.si Ali agencije z njimi bolj ustvarjajo kot pa merijo volilne preference?Redne volitve v državni zbor so pred vrati, in tako politične stranke kot njihovi državljanski odvodi skozi številne kanale poskušajo vplivati na volilne odločitve. Eden od njih so ankete javnega mnenja, ki jih občasno imenujejo tudi raziskave javnega mnenja. Z njihovimi rezultati na soočenjih, v komentarjih različnih medijev, in, seveda, na družabnih omrežjih, mnogi krepijo lastne kampanje. Kako so dobljeni rezultati vredni zaupanja, sploh glede na njihove razlike ? Katerim zaupati, nenazadnje, če bodoči volilec ali volilka še nima oblikovane volilne odločitve, zanima pa jo ali ga, katerim rezultatom gre najbolj zaupati, verjeti, kaj šele jih razumeti? O strokovnih kriterijih priprave in izpeljave anket javnega mnenja, kjer je na prvem mestu reprezentativnost in ne število vprašanih, govori prof.dr. Anuška Ferligoj, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, prejemnica Zoisove nagrade za življensko delo na področju akademske statistike!

Pred 200 leti je francoski baron Charles Cagniard de la Tour (1777–1859) – bil je tudi fizik in inženir – želel razumeti, kaj se zgodi s tekočino pri vrenju v zaprti puškini cevi, ki je delovala na principu Papinovega lonca (pod pritiskom). Pravzaprav je raziskoval zvok, in z večanjem pritiska v cevi je zvok izginjal in v nekem trenutku popolnoma izginil. Tako približno se je začela raziskovalna in tehnološka pot tako imenovane "super kritične tekočine", posebnega stanja snovi v pogojih, ko se stisnjen plin začenja vesti kot tekočina – in lahko topi zelo različne snovi. Seveda je to "tehnologijo" že pred milijardami let in jo še, uporabila "narava", na primer planet Venera je tako rekoč v stanju "super kritične tekočine". O začetkih moderne ekstrakcije snovi in o mnogih drugih namenih rabe tega fizikalno-kemičnega stanja snovi govori dr. Marko Likon, vodja razvoja uspešne visokotehnološke domače tvrdke v Batujah (Škrlj). FOTO: Grafični prikaz posebnega stanja snovi oziroma t.im. super kritične tekočine Vir: Marko Likon Baron Charles Cagniard de la Tour je l.1822 nehote uvedel eno okolju najbolj prijaznih in vsestranskih tehnologij za obdelavo snovi v sodobnostiPred 200 leti je francoski baron Charles Cagniard de la Tour (1777-1859) - bil je tudi fizik in inženir - želel razumeti, kaj se zgodi s tekočino pri vrenju v zaprti puškini cevi, ki je delovala na principu Papinovega lonca (pod pritiskom). Pravzaprav je raziskoval zvok, in z večanjem pritiska v cevi je zvok izginjal in v nekem trenutku popolnoma izginil. Tako približno se je začela raziskovalna in tehnološka pot t.im. "super kritične tekočine", posebnega stanja snovi v pogojih, ko se stisnjen plin začenja obnašati kot tekočina - in lahko topi zelo različne snovi. Seveda je to "tehnologijo" že pred milijardami let in jo še, uporabila "narava", npr. planet Venera je praktično v stanju "super kritične tekočine". O začetkih moderne ekstrakcije snovi in o mnogih drugih namenih rabe tega fizikalno-kemičnega stanja snovi govori dr. Marko Likon, vodja razvoja uspešne visokotehnološke domače tvrdke v Batujah (Škrlj).

To soboto se začenja že 14. festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, v nedeljo pa s slovesno podelitvijo stanovskih nagrad Teden slovenske drame, ki bo trajal 13 dni. Povzeli bomo nekaj izvlečkov s Sejma otroške knjige v Bologni, ki ga je obiskal naš dopisnik. Obiskali smo novo stalno razstavo v Slovenskem šolskem muzeju v glavnem mestu z naslovom Šola je zakon – o izobraževanju in vzgoji na Slovenskem skozi čas. Za konec smo strnili vtise s sredi tedna odprte fotografske razstave Onkraj objektiva v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani.Nova stalna razstava v prenovljenih prostorih Slovenskega šolskega muzeja v glavnem mestu sloni na sodobnih muzealskih načelihSlovenski šolski muzej v središču glavnega mesta v prenovljenih prostorih od srede ponuja novo stalno razstavo z naslovom »Šola je zakon! O izobraževanju in vzgoji na Slovenskem skozi čas«. Njeno oblikovno jedro predstavlja dolga črna stenska omara v dvoriščnem hodniku z mnogimi predali, ki ponazarja šolsko tablo. Gre seveda za linearno časovno predstavitev od začetkov izobraževanja v prazgodovini, sledi jim obdobje rimske okupacije, in tako naprej do Bele knjige šolske reforme v 90-ih. Ideja omenjene prostorske zasnove prikaza je delo oblikovalske skupine pod vodstvom arhitektke Ane Kreč. O tem, kaj ponuja na 13 časovnih točkah smo se pogovarjali z dvema muzealcema. Vodja projekta  v muzeju je bila mag. Marjetka Balkovec Debevec, k mikrofonu pa se ji je pridružil kustos Anton Arko.

Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.doc.dr. Marko Jošt s skupino je v laboratoriju z integracijo CIGS sončne celice v tandemsko s pomočjo modela za izračun energijskega donosa pokazal pot do vsaj 50% večjega donosaEno od pomembnih področij strategije razogljičenja je tudi razvoj celic, ki sončno pretvarjajo v električno energijo. Doc.dr. Marko Jošt  iz Laboratorija za fotovoltaiko in optoelektroniko na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko je s kolegi iz nekaj evropskih držav dosegel zvišan odstotek izkoristka sončne energije v laboratorijskih pogojih. To je skupini raziskovalcev uspelo zaradi lastnosti in ustreznega mešanja snovi iz katerih so razvili t.im. perovskitno CIGS tandemsko sončno celico z doslej največjo, 24,2% učinkovitostjo pretvorbe sončne v električno energijo.  Sončne celice so izdelali v suhi komori, napolnjeni s čistim dušikom, N2, nadaljnje možnosti izboljšav pa so začrtali s pomočjo optičnih simulacij. Članek v reviji ASC Publications Ime PEROVSKIT opisuje razred spojin, ki imajo enako kristalno strukturo kot mineral kalcijevega titanovega oksida, CaTiO₃. Perovskiti iz organskih-anorganskih kovinskih halogenidov imajo tudi fotovoltaične lastnosti, ki jih lahko učinkovito uporabimo za izdelavo sončnih celic. Kot kaže, je tako po pogostosti kot ceni neposredna kunkurenca najpogostejši osnovni snovi za izdelavo sončnih celic, siliciju. Izdeluje se ga pri temperaturi cca 100 st.C, silicij pa pri temperaturah med 800 in 1000 st.C.

Gost doc.dr. Benjamin Zorko je ključna oseba za pripravo ocene vplivov delovanja JEK in drugih monitoringov v okolju. Vojaška zasedba dveh ukrajinskih jedrskih elektrarn je vsekakor povod za pogovor z jedrskimi strokovnjaki, ki so pri nas osredotočeni na Inštitutu Jožef Stefan. Naš tokratni prihaja z Odseka za fiziko nizkih in srednjih energij z oznako F-2, in je vodja tamkajšne skupine za meritve ionizirajočega sevanja. Od leta 2017 je tudi docent za področje ekotehnologije na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana v Ljubljani. Med drugim opiše tudi obris državnega načrta za primer povečanega sevanja JEK in nakaže, v kakšnih pogojih delujejo jedrski strokovnjaki, ki vsaj pri nas skrbijo za redno spremljanje jedrskih sevanj. Fotografija, avtor je B.Zorko, prikazuje več vzorčevalnih naprav za meritve ionizirajočih sevanj v okviru ene od merilnih postaj v državi, ki si sledijo od leve proti desni: vzorčevalnik za zrak, vazelinska plošča (ugotavljanje suhega useda), Envinet MIRA Sonda, ki je vključena v mrežo zgodnjega obveščanja v katero je vključeno 72 avtomatskih merilnikov hitrosti doze zunanjega sevanja (MFM), ki pošiljajo izmerjene podatke v centralni računalnik na ARSO in na Upravi za jedrsko varnost RS. Prikaz hitrosti doz zunanjega sevanja po Sloveniji lahko spremljamo na spletnem naslovu https://www.radioaktivnost.si/rvo_public/RVO/Map , termoluminiscenčni okoljski dozimetri (merjenje okoljskega doznega ekvivalenta), in lovilniki za dež za ugotavljanje padavinskega useda. Podobne vzorčevalne postaje so nameščene tudi v okolici JEK.Gost doc. dr. Benjamin Zorko je ključna oseba za pripravo ocene vplivov delovanja JEK in drugih monitoringov v okoljuVojaška zasedba dveh ukrajinskih jedrskih elektrarn je vsekakor povod za pogovor z jedrskimi strokovnjaki, ki pri nas delujejo na Inštitutu Jožef Stefan. Naš tokratni gost prihaja z Odseka za fiziko nizkih in srednjih energij z oznako F-2, in je vodja tamkajšne skupine za meritve ionizirajočega sevanja. Od leta 2017 je tudi docent za področje ekotehnologije na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana v Ljubljani. Med drugim opiše tudi obris državnega načrta za primer povečanega sevanja JEK in nakaže, v kakšnih pogojih delujejo jedrski strokovnjaki, ki vsaj pri nas skrbijo za redno spremljanje jedrskih sevanj. Več vzorčevalnih naprav za meritve ionizirajočih sevanj v okviru ene od merilnih postaj v državi, ki si na fotografiji sledijo od leve proti desni: vzorčevalnik za zrak, vazelinska plošča (ugotavljanje suhega useda),  Envinet MIRA Sonda, ki je vključena v mrežo zgodnjega obveščanja v katero je vključeno 72 avtomatskih merilnikov hitrosti doze zunanjega sevanja (MFM), ki pošiljajo izmerjene podatke v centralni računalnik na ARSO in na Upravi za jedrsko varnost RS. Prikaz hitrosti doz zunanjega sevanja po Sloveniji lahko spremljamo na spletnem naslovu,  termoluminiscenčni okoljski dozimetri (merjenje okoljskega doznega ekvivalenta), in lovilniki za dež  za ugotavljanje padavinskega useda. Podobne vzorčevalne postaje so nameščene tudi v okolici JEK.

Gost je prof.dr. Leon Cizelj, vodja Odseka za reaktorsko tehniko na Inštitutu Jožef Stefan, nekdanji predsednik upravnega odbora Evropskega združenja za izobraževanje na področju jedrske tehnike, nenazadnje pa trenutni predsednik Evropskega združenja jedrskih strokovnjakov. Pogovor je nastal sredi prejšnega tedna, ko je ruska vojska prevzela nadzor nad jedrsko elektrarno Zaporožje s šestimi delujočimi reaktorji. Prvič v več kot polstoletni zgodovini delovanja jedrskih elektrarn se je zgodil vojaški napad na takšen pogon, FOTO: Jedrska elektrarna Zaporožje v južni Ukrajini s 6 reaktorji, največji tovrstni pogon v Evropi VIR: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/2/2c/Kernkraftwerk_Saporischschja.JPG Jedrska elektrarna Zaporožje je kot prva delujoča doživela vojaški napadGost je prof.dr. Leon Cizelj, vodja Odseka za reaktorsko tehniko na Inštitutu Jožef Stefan, nekdanji predsednik upravnega odbora Evropskega združenja za izobraževanje na področju jedrske tehnike, nenazadnje pa trenutni predsednik Evropskega združenja jedrskih strokovnjakov. Pogovor je nastal sredi prejšnega tedna, ko je ruska vojska prevzela nadzor nad jedrsko elektrarno Zaporožje s šestimi delujočimi reaktorji.

Kaj storiti s ornitološkimi muzejskimi zbirkami v sodobnem svetu? Ta, na prvi pogled zastarela dilema ima tudi sodobnejši odgovor. Ponudil ga bo dr. Al Vrezec, ornitolog in muzejski svetovalec na kustodiatu za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Sam pravi, da so stari nagačeni ptiči "časovne kapsule", ki pomagajo razumeti tudi sodobni čas. To sicer ne velja le za omenjene nagačene živali, prirodoslovne zbirke kot fenomen so pravzaprav "okna v naravo preteklosti", in tako pomagajo razumeti razliko med naravnim okoljem nekoč in danes. Z Alom Vrezcem smo se pogovarjali po njegovem predavanju o pomenu tovrstnih zbirk, ki jih je v okviru evropskega leta kulturne dediščine leta 2018 pripravila njegova matična hiša.So kot okna v naravo preteklosti, ki nam pomaga razumeti sedanjost v naravnem okoljuKaj storiti s ornitološkimi muzejskimi zbirkami v sodobnem svetu? Ta, na prvi pogled zastarela dilema ima tudi sodobnejši odgovor. Ponudil ga bo dr. Al Vrezec, ornitolog in muzejski svetovalec na kustodiatu za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Sam pravi, da so stari nagačeni ptiči "časovne kapsule", ki pomagajo razumeti tudi sodobni čas. To sicer ne velja le za omenjene nagačene živali, prirodoslovne zbirke kot fenomen so pravzaprav "okna v naravo preteklosti", in tako pomagajo razumeti razliko med naravnim okoljem nekoč in danes. Z Alom Vrezcem smo se pogovarjali po njegovem predavanju o pomenu tovrstnih zbirk, ki jih je v okviru evropskega leta kulturne dediščine leta 2018 pripravila njegova matična hiša.

Botanični vrt Univerze v Ljubljani že od ustanovitve leta 1810 brez prestanka skrbi za ohranjanje rastlinske biodiverzitete pri nas. Bogato izročilo so nedavno dopolnili kar s štirimi knjigami o katerih bosta govorila vodja vrta dr. Jože Bavcon in dr. Blanka Ravnjak. Med njimi je tudi zgodba o botaniku Alfonzu Paulinu, ki je vrt vodil od l.1886 do l. 1931, in ga vmestil med mednarodno prepoznavne botanične vrtove. Pri obeh zgodovinskih pregledih delovanja vrt in njegovih osebnosti je sodelovala tudi dr. Nada Praprotnik. Poleg lani izdane publikacije o 210 letih delovanja, ki so jo sicer beležili leta 2020, bo govora tudi o knjigi o Jegličih pri nas in o Terapevtskem vrtu, knjigi, ki so jo pripravili skupaj z Univerzitetnim rehabilitacijskim inštitutom Univerze v Ljubljani "Soča".Hrambo 20 % avtohtonih rastlinskih semen na državni ravni, del Globalne strategije ohranjanja rastlinskih vrst v semenski banki, je vrt dosegel že l.2020Botanični vrt Univerze v Ljubljani že od ustanovitve leta 1810 brez prestanka skrbi za ohranjanje rastlinske biodiverzitete pri nas. Bogato izročilo so nedavno dopolnili kar s štirimi knjigami o katerih bosta govorila vodja vrta dr. Jože Bavcon in dr. Blanka Ravnjak. Med njimi je tudi zgodba o botaniku Alfonzu Paulinu, ki je vrt vodil od l.1886 do l. 1931, in ga vmestil med mednarodno prepoznavne botanične vrtove. Pri obeh zgodovinskih pregledih delovanja vrta in njegovih osebnosti je sodelovala tudi dr. Nada Praprotnik. Poleg lani izdane publikacije o 210 letih delovanja, ki so jo sicer beležili l.2020, bo govora tudi o knjigi o jegličih pri nas in o Terapevtskem vrtu, knjigi, ki so jo pripravili skupaj z Univerzitetnim rehabilitacijskim inštitutom Soča Univerze v Ljubljani.

Charles Darwin je bil sredi 19. stoletja eden od dveh utemeljiteljev teorije evolucije oziroma razvoja vrst z naravnim izborom. Alfred Russel Wallace je bil drugi. Zgodba o tem, zakaj se ta tudi danes še vedno revolucionarna teorija imenuje po prvem, je posebna zgodba, a dejstvo ostaja, da v svetu 12. februar obeležujejo kot Darwinov dan že nekaj časa. Tudi Društvo biologov Slovenije je pretekli teden objavilo letno poslanico na Darwinov dan, ki jo je tokrat pripravil biolog prof.dr. Boris Kryštufek, vodja Oddelka za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in visokošolski učitelj na slovenskih univerzah. V predavanju z naslovom Darwinov kaos je med drugim izpostavil, da sta Darwin in Wallace svetu odvzela red, uravnoteženost, smisel in lepoto, in tako zamajala tisočletno gotovost evropskega človeka o božanskem izvoru in nastanku živih bitij, vključno s človekom. Posledice čutimo še danes, saj nezanemarljiv del človeštva še vedno nasprotuje temeljnim znanstvenim spoznanjem o izvoru življenja. Darwinistična teorija sloni na 3 stebrih, variabilnost, hiperprodukcija in selekcija ali izbor. Zato je dr. Kryštufek tudi poudaril, da moramo mladim razložiti naravo znanosti, ki ni samoumevno dejstvo temveč sistem s pravili dokazovanja in zavračanja hipotez. Foto: Boris Kryštufek v svojem kabinetu v Prirodoslovnem muzeju Slovenije Vir: Program Ars Darwinistična teorija sloni na 3 stebrih, variabilnost, hiperprodukcija in selekcija ali izborCharles Darwin je bil sredi 19. stoletja eden od dveh utemeljiteljev teorije evolucije oziroma razvoja vrst z naravnim izborom. Alfred Russel Wallace je bil drugi. Zgodba o tem, zakaj se ta tudi danes še vedno revolucionarna teorija imenuje po prvem, je posebna zgodba, a dejstvo ostaja, da v svetu 12. februar obeležujejo kot Darwinov dan že nekaj časa. Tudi Društvo biologov Slovenije je pretekli teden objavilo letno poslanico na Darwinov dan, ki jo je tokrat pripravil biolog prof.dr. Boris Kryštufek, vodja Oddelka za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in visokošolski učitelj na slovenskih univerzah. V predavanju z naslovom Darwinov kaos je med drugim izpostavil, da »sta Darwin in Wallace svetu odvzela red, uravnoteženost, smisel in lepoto«, in tako zamajala tisočletno gotovost evropskega človeka o božanskem izvoru in nastanku živih bitij, vključno s človekom. Posledice čutimo še danes, saj nezanemarljiv del človeštva še vedno nasprotuje temeljnim znanstvenim spoznanjem o izvoru življenja. Zato je dr.Kryštufek tudi poudaril, da moramo mladim razložiti naravo znanosti, ki ni samoumevno dejstvo temveč sistem s pravili dokazovanja in zavračanja hipotez.

Zaenkrat človeštvo nima drugega odgovora na globalne spremembe, ki jih s hitrim razvojem povzroča, kot je narava, razmišlja današnji gost. Sredi prejšnega tedna je bil svetovni dan mokrišč, ki ga je nekaj članic OZN določilo s podpisom Ramsarske konvencije o mokriščih 2. februarja 1971 v iranskem mestu Ramsar. Zato se bomo spomnili, zakaj so ta pomembna za ohranjanje biodiverzitete in zakaj jih moramo ohranjati. O tem vnovič z doc.dr. Andrejem Sovincem. Je nekdanji dolgoletni predstojnik Krajinskega parka Sečoveljske soline in predavatelj upravljanja krajinskih parkov na univerzi na Primorskem v Kopru in na Univerzi Alpe-Adria v Celovcu. Andrej Sovinc je bil tudi evropski podpredsednik Svetovne komisije za zavarovana območja pri Svetovni zvezi za varstvo narave, IUCN. Detajl iz zaščitenega območja - Krajinski park Strunjan VIR: https://parkstrunjan.si/naravovarstveni-nadzor/#gallery-34143020-4Zaenkrat človeštvo nima drugega odgovora na globalne spremembe, ki jih s hitrim razvojem povzroča, kot je narava - Andrej SovincSredi prejšnega tedna je bil svetovni dan mokrišč, ki ga je nekaj članic Organizacije združenih narodov določilo s podpisom Ramsarske konvencije o mokriščih 2. februarja 1971 v iranskem mestu Ramsar. Zato se bomo spomnili, zakaj so ta pomembna za ohranjanje biodiverzitete in zakaj jih moramo ohranjati. O tem vnovič z doc.dr. Andrejem Sovincem. Je nekdanji dolgoletni predstojnik Krajinskega parka Sečoveljske soline in predavatelj upravljanja krajinskih parkov na Univerzi na Primorskem v Kopru in na Univerzi Alpe-Adria v Celovcu. Andrej Sovinc je bil tudi evropski podpredsednik Svetovne komisije za zavarovana območja pri Svetovni zvezi za varstvo narave, IUCN.

Višja strokovno-raziskovalna sodelavka NIB dr. Tina Eleršek, dolgoletna raziskovalka cianobakterij in alg, je mikrobiologinja, in je pri njeni izdelavi koordinirala mlade raziskovalce in študente. Ideja za spletno stran je izrasla iz prepričanja, da so rezultati spremljanja in raziskovanja cianobakterij in alg premalo opazni v javnem prostoru, in da bi vključitev državljanske znanosti oziroma aktivacija za onesnaževanje površinskih voda zainteresiranih ljudi zvišala zavedanje o pomembnosti ohranjanja čiste pitne vode. Sicer pa so cianobakterije prokariontski organizmi, ki s fotosintezo ustvarjajo pomemben del kisika v zraku, in so pravzaprav pred več milijardami let z njegovo proizvodnjo ustvarile našo atmosfero. Prisotne so v skoraj vseh vodnih ekosistemih, npr. izviri, reke, jezera, zadrževalniki, ribniki ipd., najdemo pa jih tudi na kopnem, v tleh, v turističnih jamah in na drugih vlažnih površinah. Večina cianobakterij v svojih celicah proizvaja različne sekundarne snovi in nekaterim zaradi strupenosti za višje organizme pravimo cianotoksini. Nekateri so po strupenosti primerljivi s toksinom zelene mušnice in toksinom kače kobre. Zato je pomembno vedeti, da so nekateri cianotoksini izjemno strupeni, nekateri so celo tumorski promotorji, povezujejo pa jih tudi z nevrodegenerativnimi boleznimi sodobnega časa. V skupini dr. Tine Eleršek, Ekotoksikologija na Oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka NIB, so pripravili tudi video, ki opiše njihovo delo. FOTO: Škrlatna cianobakterijska gošča na Blejskem jezeru. Prevladuje cianobakterija vrste Planktothirx rubescens VIR: Maša Zupančič, NIBVišja strokovno-raziskovalna sodelavka NIB dr. Tina Eleršek je pri njeni izdelavi koordinirala mlade raziskovalce in študente Dolgoletna raziskovalka cianobakterij in alg je mikrobiologinja. Ideja za spletno stran je izrasla iz prepričanja, da so rezultati spremljanja in raziskovanja cianobakterij in alg premalo opazni v javnem prostoru, in da bi vključitev "državljanske znanosti" oziroma aktivacija za onesnaževanje površinskih voda zainteresiranih ljudi zvišala zavedanje o pomembnosti ohranjanja čiste pitne vode. Sicer pa so cianobakterije prokariontski organizmi, ki s fotosintezo ustvarjajo pomemben del kisika v zraku, in so pravzaprav pred več milijardami let z njegovo proizvodnjo ustvarile našo atmosfero. Prisotne so v skoraj vseh vodnih ekosistemih, npr. izviri, reke, jezera, zadrževalniki, ribniki ipd., najdemo pa jih tudi na kopnem, v tleh, v turističnih jamah in na drugih vlažnih površinah. Večina cianobakterij v svojih celicah proizvaja različne sekundarne snovi in nekaterim zaradi strupenosti za višje organizme pravimo cianotoksini. Nekateri so po strupenosti primerljivi s toksinom zelene mušnice in toksinom kače kobre. Zato je pomembno vedeti, da so nekateri cianotoksini izjemno strupeni, nekateri so celo tumorski promotorji, povezujejo pa jih tudi z nevrodegenerativnimi boleznimi sodobnega časa. V skupini dr. Tine Eleršek, Ekotoksikologija na Oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka NIB, so pripravili tudi video, ki opiše njihovo delo. Še nekaj fotografij za ilustracijo:

Nadaljujemo s tematiko Odprta znanost, v okviru t.im. raziskovalno inovacijskega programa EU za obdobje od 2021 do 2027, Obzorje oziroma HorizonEU. Dr. Uroš Kunaver, vodja I.R.I.S, oddelka za informacijske, razvojno raziskovalne in izobraževalne storitve v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani, ctk.uni-lj.si , se že nekaj časa ukvarja s aspektom izvora oziroma provenience raziskovalnih podatkov. Znanost pravzaprav temelji na njih, in dobro raziskovanje je podprto z natančnimi dokazi. Ti pa morajo omogočati tudi ponovljivost na podlagi dotičnih metapodatkov, ki naj bi bili prosto dostopni. V okviru znanstvenih objav v mnogih uglednih revijah to ni vedno primer, zato je dolgoročni interes oblikovanje pogojev za svobodni pretok znanstvenih spoznanj. In prav s tem se ukvarja gost, po osnovni izobrazbi kemik in strokovnjak za informacijsko tehnologijo, ki med drugim povzema načela F.A.I.R., ki bodo slej ko prej potrebna pri uporabi javnih proračunskih sredstev za raziskovalne programe in projekte. Gre za najdljivost, dostopnost, interoperabilnost in ponovna uporabnost raziskovalnih podatkov. foto: Uroš Kunaver, CTK UL vir: Program Ars Uroš Kunaver govori o načelih FAIR, najdljivost, dostopnost, interoperabilnost in ponovna uporabnost raziskovalnih podatkovNadaljujemo s tematiko Odprta znanost, v okviru t.im. raziskovalno inovacijskega programa EU za obdobje od 2021 do 2027, Obzorje oziroma HorizonEU. Dr. Uroš Kunaver, vodja I.R.I.S, oddelka za informacijske, razvojno raziskovalne in izobraževalne storitve v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani,  se že nekaj časa ukvarja s aspektom izvora oziroma provenience raziskovalnih podatkov. Znanost pravzaprav temelji na njih, in dobro raziskovanje je podprto z natančnimi dokazi. Ti pa morajo omogočati tudi ponovljivost na podlagi dotičnih metapodatkov, ki naj bi bili prosto dostopni. V okviru znanstvenih objav v mnogih uglednih revijah to ni vedno primer, zato je dolgoročni interes oblikovanje pogojev za svobodni pretok znanstvenih spoznanj. In prav s tem se ukvarja gost, po osnovni izobrazbi kemik in strokovnjak za informacijsko tehnologijo.

Nacionalni inštitut za biologijo, NIB, v spomin na pionirja morske biologije Miroslava Zeia podeljuje Zeiove nagrade. Lani decembra so prvič podelili "strokovno nagrado za izjemni prispevek na področju dejavnosti inštituta", in to mag. Francu Potočniku, vrsto let vodji finančno računovodskega področja. V pogovoru nam je opisal več kot dve desetletji izkušenj pri zagotavljanju stabilnega okolja, ki omogoča nemoten potek raziskovalne dejavnosti.Prejemnik mag. Franc Potočnik je pomočnik direktorice za finančno-računovodsko področjeNacionalni inštitut za biologijo, NIB, v spomin na pionirja morske biologije Miroslava Zeia podeljuje Zeiove nagrade. Sredi decembra so prvič podelili "strokovno nagrado za izjemni prispevek na področju dejavnosti inštituta", in to mag. Francu Potočniku, vrsto let vodji finančno računovodskega področja. V pogovoru nam je opisal več kot dve desetletji izkušenj pri zagotavljanju stabilnega okolja, ki omogoča nemoten potek raziskovalne dejavnosti..

Od začetkov na področjih razumevanja fiziologije rastlin se je izr.prof.dr. Jana Žel na Nacionalnem inštitutu za biologijo kmalu usmerila v iskanje še nepoznanih aspektov gensko spremenjenih rastlinskih organizmov, ki so pred slabega pol stoletja tudi v svetovnem merilu pomenili začetke sodobne biotehnologije. Že takrat je šlo za razumevanje tako vzgoje kot diagnostike GSO, tako da je z izkušnjami kmalu skupaj s sodelavci ustanovila akreditirani laboratorij za določanje GSO v živilih, krmi, semenih in na poljih. V vlogi nacionalnega referenčnega laboratorija so od začetka tesno sodelovali tudi s pristojnimi ministrstvi. Bila je dolgoletna članica znanstvenega odbora za sproščanje GSO v okolje in njihovo trženje, pomagala pa je tudi pri vzpostavljanju portala biološke varnosti v državi. Prek intenzivnega sodelovanja z enim od treh Evropskih raziskovalnih središč oziroma Joint Research Center, Institute for Health and Consumer Protection, v kraju Ispra v Lombardiji, in zaradi zadevnih raziskovalnih uspehov je bila zadnji dve desetletji članica upravnega odbora in številnih strokovnih skupin Evropske mreže za določanje GSO ter teles za standardizacijo ISO tako v Evropi kot doma. Na inštitutskem Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo je tudi veliko prispevala pri vzpostavitvi novih področij, tako meroslovja v molekularni biologiji, kot področja t.im. terapevtskih virusov, in nenazadnje, nezanemarljiva je njena vloga pri vzgoji mlajših generacij, ki prevzemajo odgovorne naloge v okviru NIB. foto: Jana Žel v studiu Radia Slovenija Prejemnica Jana Žel je ena od pionirk razumevanja razvoja rastlinskih tkivnih kultur in gensko spremenjenih rastlinOd začetkov na področjih razumevanja fiziologije rastlin se je izr.prof.dr. Jana Žel na Nacionalnem inštitutu za biologijo kmalu usmerila v iskanje še nepoznanih aspektov gensko spremenjenih rastlinskih organizmov, ki so pred slabega pol stoletja tudi v svetovnem merilu pomenili začetke sodobne biotehnologije. Že takrat je šlo za razumevanje tako vzgoje kot diagnostike GSO, tako da je z izkušnjami kmalu skupaj s sodelavci ustanovila akreditirani laboratorij za določanje GSO v živilih, krmi, semenih in na poljih. V vlogi nacionalnega referenčnega laboratorija so od začetka tesno sodelovali tudi s pristojnimi ministrstvi. Bila je dolgoletna članica znanstvenega odbora za sproščanje GSO v okolje in njihovo trženje, pomagala pa je tudi pri vzpostavljanju portala biološke varnosti v državi. Prek intenzivnega sodelovanja z enim od treh Evropskih raziskovalnih središč oziroma Joint Research Center, Institute for Health and Consumer Protection, v kraju Ispra v Lombardiji, in zaradi zadevnih raziskovalnih uspehov je bila zadnji dve desetletji članica upravnega odbora in številnih strokovnih skupin Evropske mreže za določanje GSO ter teles za standardizacijo ISO tako v Evropi kot doma. Na inštitutskem Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo je tudi veliko prispevala pri vzpostavitvi novih področij, tako meroslovja v molekularni biologiji, kot področja t.im. terapevtskih virusov, in nenazadnje, nezanemarljiva je njena vloga pri vzgoji mlajših generacij, ki prevzemajo odgovorne naloge v okviru NIB.

Pisateljska vila na Tomšičevi ulici v Ljubljani – kdo je ne pozna, saj je bila predvsem v obdobju pred dobrimi tremi desetletji eno osrednjih prizorišč civilnodružbenih dejavnosti krogov blizu Društva slovenskih pisateljev. Založba ZRC SAZU ji je postavila spomenik v novi knjižici iz zbirke Umetnine v žepu, ki jo je napisala sodelavka Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU dr. Barbara Vodopivec. Poleg historične evidence nastanka konec 70-ih let 19. stoletja kot zasebnega doma meščanske družine je sogovornica izpostavila predvsem njeno javno vlogo kot sedež DSP, tukajšnega PEN-a in prevajalcev, predvsem pa kot družabna točka v legendarnem lokalu v vili, pri Mikiju. Na fotografiji je Barbara Vodopivec Vir: Program Ars Po izgubi prvotne vloge zasebnega doma meščanske družine je pisateljska vila šele kot sedež DSP izstopila iz področja zasebnega v javni prostorPisateljska vila na Tomšičevi ulici v Ljubljani – kdo je ne pozna, saj je bila predvsem v obdobju pred dobrimi tremi desetletji eno osrednjih prizorišč civilnodružbenih dejavnosti krogov blizu Društva slovenskih pisateljev. Založba ZRC SAZU ji je postavila spomenik v novi knjižici iz zbirke „Umetnine v žepu", ki jo je napisala sodelavka Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU dr. Barbara Vodopivec. Poleg historične evidence nastanka konec 70-ih let 19. stoletja kot zasebnega doma meščanske družine je sogovornica izpostavila predvsem njeno javno vlogo kot sedež DSP, tukajšnega PEN-a in prevajalcev, predvsem pa kot družabne točke v legendarnem lokalu "pri Mikiju".

Inštitut Jožef Stefan je v sodelovanju z razvojnim centrom orodjarstva Slovenije TECOS med 27. novembrom in 22. decembrom v okviru t.im. SRIP Tovarne prihodnosti v DIGITALNEM SREDIŠČU SLOVENIJE pripravil mesec INDUSTRIJA 4.0 IN ROBOTIKA. Med več kot 30 dogodki so lep del dogajanja namenili izobraževanju srednješolcev, študentov, in mladih raziskovalcev, vabili pa so tudi mlade podjetnike, institucije, podjetja oz. njihove predstavnike iz Slovenije in Evrope. Iz nabora sodelujočih s strani IJS, smo se pogovarjali z enim od dveh osrednjih organizatorjev, docentom dr. Igorjem Kovačem z Odseka za avtomatizacijo, biokibernetiko in robotiko, E1 na IJS. Sogovornik ima za seboj več kot 40 let izkušenj tako raziskovalne kot proizvodne plati robotike. Povezava na spletno stran meseca Industrija 4.0 in robotika: https://eu2021.dihslovenia.si/december-mesec-robotike-in-industrije-4-0/ Na fotografiji Igor Kovač v studiu Radia Slovenija Vir: Goran Tenze, Program Ars "Navdušenje in poklicna orientacija v inženirstvo in znanost imata zametke v otroštvu ..." pravi doc.dr. Igor KovačInštitut Jožef Stefan je v sodelovanju z razvojnim centrom orodjarstva Slovenije TECOS med 27. novembrom in 22. decembrom v okviru t.im. SRIP Tovarne prihodnosti v DIGITALNEM SREDIŠČU SLOVENIJE pripravil mesec INDUSTRIJA 4.0 IN ROBOTIKA. Med več kot 30 dogodki so lep del dogajanja namenili izobraževanju srednješolcev, študentov, in mladih raziskovalcev, vabili pa so tudi mlade podjetnike, institucije, podjetja oz. njihove predstavnike iz Slovenije in Evrope. Iz nabora sodelujočih s strani IJS, smo se pogovarjali z enim od dveh osrednjih organizatorjev, docentom dr. Igorjem Kovačem z Odseka za avtomatizacijo, biokibernetiko in robotiko, E1 na IJS. Sogovornik ima za seboj več kot 40 let izkušenj tako raziskovalne kot proizvodne plati robotike.

Zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani dr. Anuška Ferligoj je letošnja prejemnica Zoisove nagrade za življensko delo na področju statistike. V utemeljitvi tega najvišjega državnega priznanja za znanstveno raziskovanje so med drugim izpostavili, da je bila in je "osrednji steber in gibalo razvoja akademske statistike pri nas". V svet statistike je na začetku 70-ih let vstopila na pobudo profesorja Dolfeta Vogelnika, ki je sicer po vojni v Beogradu vzpostavljal državni urad za statistiko. Po izobrazbi je matematičarka, in že dolgo raziskuje družbena omrežja s sodobnimi metodami. Desetletja dolgo predava predmete kot so statistika, multivariatne metode, metodologijo družboslovnega raziskovanja in analizo družbenih razmerij na do-in podiplomski ravni na več fakultetah ljubljanske univerze, pa tudi zunaj države. Bila je tudi predsednica Statističnega sveta RS, ko je po lanski nepričakovani pomladanski menjavi direktorja Statističnega urada RS dala pobudo, na podlagi katere je ta strokovni organ slovenske statistike na Ustavno sodišče RS dal v presojo ustavnost te zamenjave. Na fotografiji Anuška Ferligoj vir: https://www.fdv.uni-lj.si/obvestila-in-informacije/imenik-sodelavcev/zunanji-sodelavci/kartica/anuska-ferligoj/ V svet statistike je na začetku 70-ih let vstopila na pobudo profesorja Dolfeta Vogelnika, ki je sicer po vojni v Beogradu vzpostavljal državni urad za statistiko.Zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani dr. Anuška Ferligoj je letošnja prejemnica Zoisove nagrade za življensko delo na področju statistike. V utemeljitvi tega najvišjega državnega priznanja za znanstveno raziskovanje so med drugim izpostavili, da je bila in je "osrednji steber in gibalo razvoja akademske statistike pri nas". Po izobrazbi je matematičarka, in že dolgo raziskuje družbena omrežja s sodobnimi metodami. Desetletja dolgo predava predmete kot so statistika, multivariatne metode, metodologijo družboslovnega raziskovanja in analizo družbenih razmerij na do-in podiplomski ravni na več fakultetah ljubljanske univerze, pa tudi zunaj države. Bila je tudi predsednica Statističnega sveta RS, ko je po lanski nepričakovani pomladanski menjavi direktorja Statističnega urada RS dala pobudo, na podlagi katere je ta strokovni organ slovenske statistike na Ustavno sodišče RS dal v presojo ustavnost te zamenjave.

V okviru projekta LIFE SEEDFORCE botanični vrtovi in univerze poskušajo izboljšati stanje ohranjenosti 29 rastlin v Italiji, Franciji, Sloveniji in na Malti. Ohranjanje naravnih habitatov in njihove biodiverzitete je navodilo časa, ki ga živimo. Oblasti v ta namen plačujejo monitoringe, ampak kaj pomaga, če način proizvodnje določa način uporabe tega istega naravnega okolja. Zato nam bosta dr. Blanka Ravnjak in dr. Jože Bavcon, vodja ljubljanskega Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani povzela, kako v okviru evropskega projekta LIFE SEEDFORCE načrtujejo ohranjanje pestrosti rastlinskih semen. Pri tem imajo eno osrednjih vlog semenske banke, z njimi pa imata sogovornika dolgoletne izkušnje. Na fotografiji ogrožena gorska roža Kraljica gora, lat. Eryngium alpinum Vir: Jože Bavcon, Bot. vrt ULV okviru projekta LIFE SEEDFORCE botanični vrtovi in univerze poskušajo izboljšati stanje ohranjenosti 29 rastlin v Italiji, Franciji, Sloveniji in na MaltiOhranjanje naravnih habitatov in njihove biodiverzitete je navodilo časa, ki ga živimo. Oblasti v ta namen plačujejo monitoringe, ampak kaj pomaga, če način proizvodnje določa način uporabe tega istega naravnega okolja. Zato nam bosta dr. Blanka Ravnjak in dr. Jože Bavcon, vodja  ljubljanskega Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani povzela, kako v okviru evropskega projekta LIFE SEEDFORCE načrtujejo ohranjanje pestrosti rastlinskih semen. Pri tem imajo eno osrednjih vlog semenske banke, z njimi pa imata sogovornika dolgoletne izkušnje.

V Tehniškem muzeju Slovenije so v petek odprli začasno razstavo z naslovom Človek in hrana v začaranem krogu. Pod drobnogled so vzeli torej nekaj tako vsakdanjega in nujno potrebnega vsem živim bitjem na našem planetu. O poudarkih in namenu te na prvi pogled za dediščino nevsakdanje teme je v oddaji, ki jo je pripravil Goran Tenze, spregovorila ena od treh soavtoric razstave Ana Katarina Ziherl, sodelovali pa sta še Ajda Kozjek in avtorica projekta Irena Marušič. Razstavo v prostorih TMS v Bistri pri Vrhniki so pripravili v okviru dveh letošnjih poudarkov, 70-letnice muzeja in letošnjega projekta Tehnika v gospodinjstvu. Še do konca decembra si je moč ogledati razstavo o Tovarni gospodinjskih aparatov Nazarje, avgusta in septembra pa je bila v Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivolu na ogled panojska razstava fotografij, ki je prepletala področja intelektualne lastnine, kulturne dediščine in hrane, in so jo pripravili z Uradom RS za intelektualno lastnino. foto: Na enem od delov razstave je na vsakem od krožnikov povečava fenomenu hrane posvečenih znamk, ki jih je izdala Pošta Slovenije VIR: TMS Vodja projekta razstave je Irena Marušič, soavtorici pa Ajda Kozjek in Ana Katarina ZiherlV Tehniškem muzeju Slovenije so v petek odprli začasno razstavo z naslovom "Človek in hrana: v začaranem krogu". Pod drobnogled so vzeli torej nekaj tako vsakdanjega in nujno potrebnega vsem živim bitjem na našem planetu. O poudarkih in namenu te na prvi pogled za dediščino nevsakdanje teme je v oddaji spregovorila ena od treh soavtoric razstave Ana Katarina Ziherl. Razstavo v prostorih TMS v Bistri pri Vrhniki so pripravili v okviru dveh letošnjih poudarkov. 70-letnice muzeja in letošnjega projekta Tehnika v gospodinjstvu. Še do konca decembra si je moč ogledati razstavo o Tovarni gospodinjskih aparatov Nazarje, avgusta in septembra pa je bila v Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivolu na ogled panojska razstava fotografij, ki je prepletala področja intelektualne lastnine, kulturne dediščine in hrane, in so jo pripravili z Uradom RS za intelektualno lastnino.

Poneverbe ribiških proizvodov so vedno bolj pogoste in pomembne kot tema predvsem zaradi povečanega povpraševanja po morski hrani in tudi zaradi prelova ribolovnih virov. Ribiška panoga je na njih zelo občutljiva v celotni oskrbni verigi od ulova in akvakulture pa do končnega potrošnika. Najpogosteje gre za zamenjave vrst ribe, bodisi nenamerne zaradi velike podobnosti vrst in težke taksonomske določitve, ali namerne, da se prikrije ilegalni ribolov, in manj kakovostno vrsto ribe proda kot bolj kakovostno. Gostja doc. dr. Andreja Ramšak z Nacionalnega inštituta za biologijo in Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem v Kopru bo povzela poglavitne ugotovitve ciljnega raziskovalnega programa z naslovom Uporaba tehnologije DNA za ugotavljanje poneverb v ribiških proizvodih z vrednotenjem socio-ekonomskih vidikov. V projektu so razvili natančne teste za identifikacijo nekaterih vrst in ovrednotili trg rib v Sloveniji. Foto Odprta konzerva sardin, vzorec, ki so ga v okviru projekta analizirali s pomočjo tehnologije DNA VIR: NIBTehnologije DNK ali DNA razkrivajo tudi poneverbe v ribiških proizvodihPoneverbe ribiških proizvodov so vedno bolj pogoste in tako pomembne kot tema predvsem zaradi povečanega povpraševanja po morski hrani in tudi zaradi prelova ribolovnih virov. Ribiška panoga je na njih zelo občutljiva v celotni oskrbni verigi od ulova in akvakulture pa do končnega potrošnika. Najpogosteje gre za zamenjave vrst ribe, bodisi nenamerne zaradi velike podobnosti vrst in težke taksonomske določitve, ali namerne, da se prikrije ilegalni ribolov, in manj kakovostno vrsto ribe proda kot bolj kakovostno. Gostja doc. dr. Andreja Ramšak z Nacionalnega inštituta za biologijo in Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem v Kopru bo povzela poglavitne ugotovitve ciljnega raziskovalnega programa, t.im. CRP "Uporaba tehnologije DNA za ugotavljanje poneverb v ribiških proizvodih z vrednotenjem socio-ekonomskih vidikov". Napori raziskovalcev so bili pri tem CRP-u usmerjeni v razvoj tehnik za čimbolj poenostavljeno, hitro in zanesljivo identifikacijo vrst. V projektu so razvili natančne teste za identifikacijo nekaterih vrst in ovrednotili trg rib v Sloveniji. Projekt sta izvajala Nacionalni inštitut za biologijo in UP FAMNIT, sofinancerja projekta sta ARRS in Min. za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS.

Gostja v oddaji je zgodovinarka Vlasta Beltram, med drugim avtorica nedavno izdane obsežne monografije z naslovom Svet med Snežnikom in Slavnikom med drugo svetovno vojno. Založil in izdal jo je Pokrajinski arhiv Koper. S to edicijo je še zadnje manjkajoče ozemlje Primorske v okviru sedanje države dobilo zgodovinsko ovrednoteno pričevanje obdobja upora proti okupaciji v 2. svetovni vojni. Ko je avtorica pri snovanju knjige prebirala spomine, arhivske vire in poslušala pričevalce, je spoznavala svet, ki si ga danes ne moremo predstavljati in tako tudi ne popolnoma razumeti. Seznam osrednjih zgodovinskih pregledov obdobja upora proti okupaciji v istrskem in območju okrog Pivke, monografija današnje gostje povzema medvojno dogajanje v nekdanjem brkinskem okrožju. Svet med Snežnikom in Slavnikom (Narodnoosvobodilno in socialno-revolucionarno gibanje v nekdanjem brkinskem okrožju, Pokrajinski arhiv Koper, 2021 Slovenska Istra v boju za svobodo, urednik zbornika Vid Vremec, 2. dopolnjena izdaja, Založba Lipa, KP, 1998 Živa Kraigher: Ljudje in kraji na Pivškem med NOB, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, LJ, 2002 Na fotografiji Šproharjeva domačija v kraju Padež, kjer je bila 11. oktobra 1944 ustanovna skupščina Narodnoosvobodilnega odbora za Južno Primorsko foto: Dominik MaražKo je Vlasta Beltram prebirala spomine, arhivske vire in poslušala pričevalce, je spoznavala svet, ki si ga danes ne moremo predstavljati in tako tudi ne popolnoma razumetiGostja v oddaji je zgodovinarka Vlasta Beltram, med drugim avtorica nedavno izdane obsežne monografije z naslovom »Svet med Snežnikom in Slavnikom med drugo svetovno vojno«. Založil in izdal jo je Pokrajinski arhiv Koper. Poleg pred leti izdanih obsežnih publikacij, ki so zgodovinsko obdelale čas upora proti okupaciji v istrskem in območju okrog Pivke, monografija današnje gostje povzema medvojno dogajanje v nekdanjem brkinskem okrožju, ki ga zamejuje tudi naslov. S to edicijo je še zadnje manjkajoče ozemlje južne Primorske v okviru sedanje države dobilo zgodovinsko ovrednoteno pričevanje obdobja upora proti okupaciji v 2. svetovni vojni Svet med Snežnikom  in Slavnikom (Narodnoosvobodilno in socialno-revolucionarno gibanje v nekdanjem brkinskem okrožju (Pokrajinski arhiv Koper, 2021) Slovenska Istra v boju za svobodo, urednik zbornika Vid Vremec (2., dopolnjena izdaja, Založba Lipa, KP, 1998) Živa Kraigher: Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, LJ, 2002)

Od razmaha internetnih povezav pred četrt stoletja se je v akademskih raziskovalnih krogih stopnjevala cena objav znanstvenih člankov v revijah s takoimenovanim velikim faktorjem vpliva. Dostop do njih in celo objave same je potrebno drago plačati, čeprav založbe v dobljene rezultate raziskav niso vložile centa. Tako kot večina financiranja raziskav, gre tudi ogromno sredstev iz javnih proračunov za objavo v omenjenih revijah. Vsaj v okviru EU je načrtovana alternativa temu sistemu pravice do prve noči z nazivom »Open Research Europe«, ORE, platforma za odprte objave znanstvenih del, o kateri bo govoril direktor Tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani mag.Miro Pušnik. Na fotografiji mag. Miro Pušnik v našem studiu VIR: Goran Tenze, Program Ars mag. Miro Pušnik o tem, kako naj bi v okviru ORE, Open Research Europe, presegli pravico prve noči revij s faktorji vplivaOd razmaha internetnih povezav pred četrt stoletja se je v akademskih raziskovalnih krogih stopnjevala cena objav znanstvenih člankov v takoimenovanih revijah z velikim faktorjem vpliva. Dostop do njih in celo objave same je potrebno drago plačati, čeprav založbe v dobljene rezultate raziskav niso vložile centa. Vsaj v okviru EU je načrtovana alternativa temu sistemu pravice do prve noči z nazivom »Open Research Europe«, ORE,  platforma za odprte objave znanstvenih del, o kateri bo govoril direktor Tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani mag.Miro Pušnik.

Letos mineva 510 let od po virih najmočnejšega potresa na ozemlju Slovenije, Idrijskega, ki je leta 1511 porušil večino tukajšnih najmočnejših gradov, predvsem na zahodu. Ob 500-letnici pred desetletjem je bila v Tolminskem muzeju razstava ANNO DOMINI 1511, ki jo je na podlagi boj poglobljenih preverjanj zgodovinskih virov o njem zasnoval zgodovinar dr. Matevž Košir, sogovornik v oddaji. Idrijski potres se je zgodil sredi prve beneške vojne, ko je obmorska republika branila poskus prodora Habsburgov na Jadransko morje. In to bo tudi izhodišče pogovora o prelomnem času, ko so Benetke začele počasi a vztrajno izgubljati premoč v severnem delu Jadrana. Na sliki obseg idrijskega potresa 1511 vir: https://falajfl.si/zanimivosti-iz-sveta/idrijski-potres-leta-1511/Viri oblastnikov opisujejo nastalo škodo zlasti na zidanih stavbah, gradovih, obzidjih in cerkvah, večina ljudi pa živela v lesenjačah Letos mineva 510 let od po virih najmočnejšega potresa na ozemlju Slovenije, Idrijskega, ki je leta 1511 porušil večino tukajšnih najmočnejših gradov, predvsem na zahodu. Ob 500-letnici tega potresa pred desetletjem je bila v Tolminskem muzeju razstava ANNO DOMINI 1511, ki jo je na podlagi boj poglobljenih preverjanj zgodovinskih virov o njem zasnoval zgodovinar dr. Matevž Košir. Idrijski potres se je zgodil sredi prve beneške vojne, ko je obmorska republika branila poskus prodora Habsburgov na Jadransko morje. In to bo tudi izhodišče ponovljenega pogovora o prelomnem času, ko so Benetke začele počasi a vztrajno izgubljati premoč v severnem delu Jadrana.

Stavbe iz lesa ljudje gradijo že tisoče let, zadnje desetletje pa so marsikje predvsem v razvitem svetu začeli graditi večnadstropne, celo stolpnicam podobne zgradbe. V okviru iskanja doslej neobstoječih standardov za takšno gradnjo bo docent z Univerze v Kopru dr. Iztok Šušteršič govoril tudi o tem, zakaj les ni nujno požarno najbolj nevaren material, in med drugim povzel, kateri so najbolj izraziti izzivi pri projektiranju takšnih stavb. Sogovornik je koordinator mednarodnega projekta oziroma akcije HELEN COST, Holistični dizajn visokih lesenih zgradb. Ta pa je del strateških načrtov EU na poti v brezogljično družbo in gospodarstvo. Cilj štiriletnega projekta je povezati izkušnje mnogih strok na poti k poenotenim standardom gradnje doslej povečini nižjih lesenih zgradb. Les kot obnovljiva surovina, predvsem pa njegove gradbene sposobnosti za višje stavbe naj bi občutno nadomestile doslejšna beton in jeklo, in tako dolgoročno znižala trenutni tretjinski delež emisij CO2 gradbenega sektorja. Sedež koordinacije je raziskovalni inštitut InnoRenew CoE, ki se bo to jesen in zimo preselil v večnadstropno, tudi z lesom zgrajeno stavbo inštituta v Izoli. Na fotografiji 85m visoka lesena stolpnica HoHo Wien v 22. dunajskem okrožju Seestadt Aspern, vseljena l.2019 vir: https://www.wien.gv.at/stadtentwicklung/projekte/aspern-seestadt/wohnen-arbeiten/holzhochhaus.html Cilj štiriletnega projekta je povezati izkušnje mnogih strok na poti k poenotenim standardom gradnje doslej povečini nižjih lesenih zgradbStavbe iz lesa ljudje gradijo že tisoče let, zadnje desetletje pa so marsikje predvsem v razvitem svetu začeli graditi večnadstropne, celo stolpnicam podobne zgradbe. V okviru iskanja doslej neobstoječih standardov za takšno gradnjo bo docent z Univerze v Kopru dr. Iztok Šušteršič govoril tudi o tem, zakaj les ni nujno požarno najbolj nevaren material, in med drugim povzel, kateri so najbolj izraziti izzivi pri projektiranju takšnih stavb. Sogovornik je koordinator mednarodnega projekta oziroma akcije HELEN COST, Holistični dizajn visokih lesenih zgradb. Ta pa je del strateških načrtov EU na poti v brezogljično družbo in gospodarstvo. Les kot obnovljiva surovina, predvsem pa njegove gradbene sposobnosti za višje stavbe naj bi občutno nadomestile doslejšna beton in jeklo, in tako dolgoročno znižala trenutni tretjinski delež emisij CO2 gradbenega sektorja. Sedež koordinacije je raziskovalni inštitut InnoRenew CoE, ki se bo to jesen in zimo preselil v večnadstropno, tudi z lesom zgrajeno stavbo inštituta.

Ob vstopu v Desetletje oceanov 2021-2030, se z morsko biologinjo prof.dr. Alenko Malej pogovarjamo o ogroženih obalnih ekosistemih severnega Jadrana in zaliva Chesapeake Bay na vzhodni obali ZDA. Predstavila bo poglavitne ugotovitve več kot dvajsetletnega sodelovanja ameriških, hrvaških, italijanskih in slovenskih raziskovalcev pri razumevanju sprememb teh morskih habitatov. V ZDA je prav nedavno izšel zbornik o teh obalnih ekosistemih na prehodu. Na fotografiji je videti polipe uhatega klobučnjaka na ostrigi v Luki Koper Foto: Tihomir Makovec, MBPP-NIB prof.dr. Alenka Malej o obalnih ekosistemih severnega Jadrana in zaliva Chesapeake, ZDA, na podlagi desetletij raziskavEna od poglavitnih nalog raziskovalcev morskih habitatov je spremljanje, v končni instanci pa razumevanje in razlaga njihove ekologije, torej vzajemne odvisnosti živih bitij, ki živijo v njih. Ob vstopu v Desetletje oceanov 2021-2030, so nedavno na Morski biološki postaji NIB Piran predstavili zbornik študij o ogroženih morskih ekosistemih severnega Jadrana in zaliva Chesapeake Bay na Vzhodni obali ZDA, plod več kot dvajsetletnega sodelovanja raziskovalcev iz ZDA, Italije, Hrvaške in Slovenije. Uredili so ga dr. Jadran Faganeli, dr. T.C.Malone in sogovornica, priznana morska biologinja, prof. dr. Alenka Malej, nekdanja direktorica MBPP. Pogovor je predvsem pokazal, kako prepleten je vpliv različnih okoljskih dejavnikov na obalne ekosisteme, na katere še najbolj vplivajo dejavnosti sodobne civilizacije potrošništva.

Deželni stanovi Kranjske so 15.oktobra 1821 ustanovili Kranjski deželni muzej. Ob 200-letnici ustanovitve prvega muzeja na Slovenskem se pogovarjamo z direktorjema naslednikov tega muzeja do začetka 20ih let 20. stoletja v Ljubljani, ko se je deželni muzej transformiral v Narodni muzej. Od njega se je l.1944 osamosvojil Prirodoslovni muzej. Že nekaj let Prirodoslovni muzej Slovenije vodi dr. Breda Činč Juhant, od lanskega decembra pa dr. Pavel Car Narodni muzej Slovenije. Poleg njune dediščinske vloge in pogojev delovanja v stavbi Rudolfinum, neorenesančni palači iz leta 1888, sogovornika izpostavljata še enotnost razumevanja kulturne in naravne dediščine - spoznanje, do katerega bi počasi morala priti tudi naša država. V pogovoru poudarjata tudi, kaj ju predvsem druži v skrbi za dediščino. Na fotografiji nekdanji Rudolfinum, sedež Kranjskega deželnega muzeja od l.1888, od začetka 20-ih sedež Narodnega muzeja, od katerega se l.1944 osamosvoji Prirodoslovni muzej foto: Blaž Gutman, NMS Deželni stanovi Kranjske so 15.oktobra 1821 ustanovili Kranjski deželni muzejOb 200-letnici ustanovitve prvega muzeja na Slovenskem se pogovarjamo z direktorjema naslednikov tega muzeja do začetka 20ih let 20. stoletja v Ljubljani, ko se je transformiral v Narodni muzej.  Že nekaj let Prirodoslovni muzej Slovenije vodi dr. Breda Činč Juhant, od lanskega decembra pa dr. Pavel Car Narodni muzej Slovenije. Poleg njune dediščinske vloge in pogojev delovanja v stavbi Rudolfinuma, neorenesančni palači iz leta 1888, sogovornika izpostavljata še enotnost razumevanja kulturne in naravne dediščine - spoznanje, do katerega bi počasi morala priti tudi naša država. V pogovoru poudarjata tudi, kaj ju predvsem druži v skrbi za dediščino.

Govorili bomo o divjih zvereh v slovenskih gozdovih o katerih precej ve dr. Miha Krofel, znanstveni sodelavec s Katedre za zdravje gozda in upravljanje prostoživečih živali na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Ni jih lahko spremljati in raziskovati, predvsem pa na podlagi dobljenih rezultatov utemeljeno sklepati, kako naj živijo v sožitju s človekom. Z njim se je pogovarjala Tina Kozin. Na fotografiji evrazijski ris v snegu VIR: https://www.kocevsko.com/sl/zgodbe/evrazijski-ris/Raziskave kažejo, da so divje zveri v gozdovih pomemben dejavnik, ki uravnava prekomerno razmnoževanje manjših plenilcev in prostoživečih parkljarjevGovorili bomo o divjih zvereh v slovenskih gozdovih o katerih precej ve dr. Miha Krofel, znanstveni sodelavec s Katedre za zdravje gozda in upravljanje prostoživečih živali na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire . Ni jih lahko spremljati in raziskovati, predvsem pa na podlagi dobljenih rezultatov utemeljeno sklepati, kako naj živijo v sožitju s človekom.

Biologinja dr. Manca Kovač Viršek, Inštitut za vode RS, predstavlja zgodovino raziskovanja mikroplastike globalno in izsledke raziskav pri nas. Plastika, inovativen material, ki se zaradi širokega nabora prednosti širi na najrazličnejša področja človekovega delovanja, se masovno proizvaja že od leta 1940. 30 let po začetku masovne produkcije so odkrili prve mikroplastične delce v oceanu, hkrati pa že nekatere negativne učinke mikroplastičnih delcev na okolje. V zadnjih 50 letih se je njena proizvodnja povečala za skoraj osemkrat, kar pomeni tudi njeno znatno povečanje v okolju. Tako je mikroplastika povsod okrog nas, v morskih in celinskih vodah, v zraku, padavinah, zemlji in v organizmih. Zaradi svoje majhnosti se prenaša med zračnim, vodnim in kopenskim ekosistemom, vstopa pa tudi v prehranjevalno verigo ter tako ogroža prav vsa živa bitja. Slovenija sledi globalnemu trendu hitro naraščajočih raziskav na področju spremljanja mikroplastike v različnih okoljih in sodeluje pri razvoju standardiziranih metod. Z vzpostavljanjem monitoring programa za spremljanje mikroplastike v morju, rekah in organizmih so v Sloveniji na voljo rezultati o prisotnosti mikroplastike v morskem in nekaterih sladkovodnih okoljih, ki so nam v pomoč pri iskanju virov mikroplastike in iskanju ustreznih rešitev za zajezitev vnosa mikroplastike v okolje. dr. Manca Kovač Viršek predstavlja zgodovino raziskovanja mikroplastike globalno in izsledke raziskav pri nasPlastika, inovativen material, ki se zaradi širokega nabora prednosti širi na najrazličnejša področja človekovega delovanja, se masovno proizvaja že od leta 1940. 30 let po začetku masovne produkcije so odkrili prve mikroplastične delce v oceanu, hkrati pa že nekatere negativne učinke mikroplastičnih delcev na okolje. V zadnjih 50 letih se je njena proizvodnja povečala za skoraj osemkrat, kar pomeni tudi njeno znatno povečanje v okolju. Tako je mikroplastika povsod okrog nas, v morskih in celinskih vodah, v zraku, padavinah, zemlji in v organizmih. Mikroplastika se zaradi svoje majhnosti prenaša med različnimi ekosistemi (zračnim, vodnim in kopenskim) in vstopa v prehranjevalno verigo ter tako ogroža prav vsa živa bitja. Slovenija sledi globalnemu trendu hitro naraščajočih raziskav na področju spremljanja mikroplastike v različnih okoljih in sodeluje pri razvoju standardiziranih metod. Z vzpostavljanjem monitoring programa za spremljanje mikroplastike v morju, rekah in organizmih so v Sloveniji na voljo rezultati o prisotnosti mikroplastike v morskem in nekaterih sladkovodnih okoljih, ki so nam v pomoč pri iskanju virov mikroplastike in iskanju ustreznih rešitev za zajezitev vnosa mikroplastike v okolje. Biologinja dr. Manca Kovač Viršek je raziskovalka na Inštitutu za vode Republike Slovenije.

Pred kratkim se je v visoki starosti poslovil pionir morske biologije v Sloveniji, prof.dr. Jože Štirn (1934-2021), nekdanji predstojnik Morske biološke postaje Piran, znanstveni svetnik na Nacionalnem inštitutu za biologijo in upokojeni redni profesor na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Med drugim je konec 60-ih vodil Oddelek za bentoške nevretenčarje ameriškega Inštituta Smithsonian v Salamboju v Tunisu, imel profesorsko stolico na Univerzi v Nici v Franciji, bil je vodja oddelka za bazično in aplikativno ekologijo morja na Centre d'études et de recherches de biologie e d'oceanographie, CERBOM, postavil pa je tudi temelje razumevanja kroženja fitoplanktona v severnem Jadranu. Leta 2012 je prejel veliko nagrado Miroslava Zeia za življenjsko delo, ki jo podeljuje Nacionalni inštitut za biologijo, katerega del je tudi Morska biološka postaja Piran. Mi smo takrat posneli pogovor z njim, ki ga tokrat ponavljamo v njegov spomin. Foto: Jože Štirn v Luki Koper l.2009 Vir: https://www.zivetispristaniscem.si/mednarodno-priznani-oceanolog-raziskuje-morje-v-koprskem-zalivu/ Med drugim je postavil temelje razumevanja kroženja fitoplanktona v severnem JadranuPred kratkim se je v visoki starosti poslovil pionir morske biologije v Sloveniji, prof.dr. Jože Štirn (1934-2021), nekdanji predstojnik Morske biološke postaje Piran, znanstveni svetnik na Nacionalnem inštitutu za biologijo in upokojeni redni profesor na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Med drugim je konec 60-ih vodil Oddelek za bentoške nevretenčarje ameriškega Inštituta Smithsonian v Salamboju v Tunisu, imel profesorsko stolico na Univerzi v Nici v Franciji, bil je vodja oddelka za bazično in aplikativno ekologijo morja na Centre d'études et de recherches de biologie e d'oceanographie, CERBOM, postavil pa je tudi temelje razumevanja kroženja fitoplanktona v severnem Jadranu. Leta 2012 je prejel veliko nagrado Miroslava Zeia za življenjsko delo, ki jo podeljuje Nacionalni inštitut za biologijo, katerega del je tudi Morska biološka postaja Piran. Mi smo takrat posneli pogovor z njim, ki ga tokrat ponavljamo v njegov spomin.

Približno polovico svetovne proizvodnje vina proizvedejo v sredozemskih deželah, zato podnebne spremembe še posebej slabo vplivajo na pridelavo grozdja. Zato centri moči v procesu prilagajanja na vedno hujše posledice ekstremnih vremenskih razmer od suše, zmrzali do toče tudi podpirajo sodelovanje vinogradnikov in raziskovalcev. Dr. Alen Albreht, vodja laboratorija za prehrambeno kemijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, in dr. Jan Reščič s Centra za raziskave vina ter asistent na Fakulteti za vinogradništvo in vinarstvo Univerze v Novi Gorici bosta osvetlila primere takšnega sodelovanja v okviru EU projekta MEDCLIV in spletne platforme VINEAS, ki so jo javno predstavili spomladi letos.Predvsem v zadnjih dveh desetletjih so se razmere za pridelavo grozdja in vina v celotnem Sredozemlju precej poslabšale, odtod tudi povezovanje z raziskovalnim sektorjemPribližno polovico svetovne proizvodnje vina proizvedejo v sredozemskih deželah, zato podnebne spremembe še posebej slabo vplivajo na pridelavo grozdja. Zato centri moči v procesu prilagajanja na vedno hujše posledice ekstremnih vremenskih razmer od, suše, zmrzali do toče, tudi podpirajo sodelovanje vinogradnikov in raziskovalcev. Dr. Alen Albreht, vodja Laboratorija za prehrambeno kemijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani in dr. Jan Reščič s Centra za raziskave vina ter asistent na Fakulteti za vinogradništvo in vinarstvo Univerze v Novi Gorici bosta osvetlila primere takšnega sodelovanja v okviru EU projekta MEDCLIV in spletne platforme VINEAS, ki so jo javno predstavili spomladi letos.  

Ob letošnji 75-letnici je Geološki zavod Slovenije med drugim izdal tudi knjigo spomminov nekdanjega dolgoletnega sodelavca. Geološke raziskave so bile predvsem od 19. stoletja naprej ena od mnogih tehnoloških prednosti evropskih držav, ki so si skozi čas podredile tudi večino zemeljskih bogastev, od nafte pa do redkih mineralov. Slovenski geologi so v okviru aktivne neuvrščene zunanje politike SFRJ v drugi polovici 20. stoletja svojo aktivno vlogo v teh procesih nadoknadili od 60-ih pa do 80-ih let. Naš tokratni sogovornik, Valentin Lapajne, nekdanji uslužbenec Geološkega zavoda Ljubljana, zdaj Geološki zavod Slovenije, je v letos izdanih dnevniških zapisih opisal svojo vlogo v geoloških raziskavah vzhodne Afrike in delov južne Amerike skozi omenjena tri desetletja. Naslovil jih je »Geologija med strahom in pogumom«, v njih pa spoznamo s kakšnimi izzivi so se takrat soočale geološke raziskovalne ekipe. Na fotografiji je najbolj gorata etiopska pokrajina Begem – Eder Vir: Valentin Lapajne Ob letošnji 75-letnici je Geološki zavod Slovenije med drugim izdal tudi spominsko knjigo nekdanjega dolgoletnega sodelavcaGeološke raziskave so bile predvsem od 19. stoletja naprej ena od mnogih tehnoloških prednostih evropskih držav, ki so si skozi čas podredile tudi večino zemeljskih bogastev, od nafte pa do redkih mineralov. Slovenski geologi so v okviru aktivne neuvrščene zunanje politike SFRJ v drugi polovici 20. stoletja svojo aktivno vlogo v teh procesih nadoknadili od 60-ih pa do 80-ih let. Naš tokratni sogovornik, Valentin Lapajne, nekdanji uslužbenec Geološkega zavoda Ljubljana, zdaj Geološki zavod Slovenije, je v letos izdanih dnevniških zapisih opisal svojo vlogo v geoloških raziskavah vzhodne Afrike in delov južne Amerike skozi omenjena tri desetletja. Naslovil jih je »Geologija med strahom in pogumom - afriški in južnoameriški dnevniki«, v njih pa spoznamo s kakšnimi izzivi so se takrat soočale geološke raziskovalne ekipe. Za pripravo fotografij se zahvaljujemo Mohorju Pleničarju

Tokrat bomo na sledi iskanju preostankov kulturne krajine, ki so jo sredi Evrope skozi srednji vek pa vse do danes vtisnili »cistercijanci«, katoliški meniški red, pri nas še deluje v samostanu v Stični, v njihovem bivšem samostanu v Kostanjevici na Krki pa je že dolgo Galerija Božidarja Jakca. Direktor GBJ Goran Milovanović, zgodovinar dokumentalist Mladen Bačić in arheologinja Maja Bahar bodo opisali, kako do cilja tega iskanja s projektom »CISTERSCAPES« napreduje odkrivanje sledi cistercijanov. Skupaj še z 19 ustanovami, ki delujejo v nekdanjih cistercijanskih samostanih, nekateri pa so tako kot tisti v Stični še vedno dejavni, kandidirajo za naziv Evropska dediščina, ki ga na podlagi posvetovanja s strokovnjaki podeljuje Komisija EU.Galerija Božidar Jakac v nekdanjem samostanu v Kostanjevici na Krki in Muzej krščanstva na Slovenskem v Stični kandidirata za naziv evropske dediščine za leto 2023Tokrat bomo na sledi iskanju preostankov kulturne krajine, ki so jo sredi Evrope skozi srednji vek pa vse do danes vtisnili »cistercijanci« - katoliški meniški red, pri nas še deluje v samostanu v Stični - v njihovem bivšem samostanu v Kostanjevici na Krki pa je že dolgo Galerija Božidarja Jakca. Slednja in Muzej krščanstva na Slovenskem v Stični sta se leta 2019 vključila v triletni mednarodni projekt povezovanja in ohranjanja kulturne krajine in dediščine cistercijanskega reda v Evropi z akronimom CISTERSCAPES oziroma Cistercian Landscapes Connecting Europe, torej cistercijanske krajine povezujejo Evropo. Namen je kandidatura za naziv evropska dediščina kulture za leto 2023, na predlog strokovnih ekip ga podeljuje Komisija EU. V ta namen se je povezalo 19 sodelujočih institucij v delujočih ali nekdanjih cistercijanskih samostanih iz Nemčije, Francije, Avstrije, Češke, Poljske in Slovenije. Direktor GBJ Goran Milovanović, zgodovinar dokumentalist Mladen Bačić in arheologinja Maja Bahar bodo opisali, kako do cilja tega iskanja s projektom »CISTERSCAPES« napreduje odkrivanje sledi cistercijanov.

Imunska sposobnost organizma, tako pa tudi celic, je temeljno prirojena, precej pa jo pridobimo z razvojem od rojstva naprej. Ob vsaki poškodbi v telo oziroma v celice vdrejo mikrobi, torej molekule, ki sprožijo obrambne mehanizme za odstranitev tujkov. Ob tem umre tudi mnogo okuženih celic, in če jih je preveč, za telo to ni dobro, saj kronično vnetje dolgoročno škoduje. Zato raziskovalci skušajo razumeti biokemične procese t.im. celične smrti. V oddaji bomo pobliže spoznali raziskovalni interes, kako se ob okužbi, ki povzroči specifično in programirano celično smrt, t.im. piroptozo, obnaša prirojena imunost celice. Dr. Iva Hafner Bratkovič s Kemijskega inštituta (D12- Odsek za sintezno biologijo in imunologijo) bo opisala nov kamenček v mozaiku razumevanja teh procesov, ki se je odmevno zgostil v objavi v reviji CELL. To spoznanje bo pomembno za medicinsko pomoč pri nevrodegenerativnih in srčno-žilnih boleznih. Povod za pogovor je nedavna objava članka v omenjeni reviji, kjer je sogovornica podpisana kot soprva avtorica, s Kemijskega inštituta pa je sodelovala tudi njena doktorska študentka Elvira Boršić. Slovenski del raziskave je omogočila ARRS, začetek pa program Fullbright. Na sliki: Metabolna signalna pot mTORC1 preko oksidativnega stresa okrepi piroptozo. Vir: Kemijski inštitut, D12 dr. Iva Hafner Bratkovič pojasnjuje, kako se ob okužbi, ki povzroči specifično in programirano celično smrt, t.im. piroptozo, obnaša prirojena imunost celiceImunska sposobnost organizma, tako pa tudi celic, je temeljno prirojena, precej pa jo pridobimo z razvojem od rojstva naprej. Ob vsaki poškodbi v telo oziroma v celice vdrejo mikrobi oziroma molekule, ki sprožijo obrambne mehanizme za odstranitev tujkov. Ob tem umre tudi mnogo okuženih celic, in če jih je preveč, za telo to ni dobro, saj kronično vnetje dolgoročno škoduje. Zato raziskovalci skušajo razumeti biokemične procese t.im. »celične smrti«. V oddaji bomo pobliže spoznali raziskovalni interes, kako se ob okužbi, ki povzroči specifično in programirano celično smrt, t.im. piroptozo, obnaša prirojena imunost celice. Dr. Iva Hafner Bratkovič s Kemijskega inštituta (D12- Odsek za sintezno biologijo in imunologijo) bo opisala nov »kamenček« v mozaiku razumevanja teh procesov, ki se je odmevno zgostil v objavi v reviji »Cell«. To spoznanje bo pomembno za medicinsko pomoč pri nevrodegenerativnih in srčno-žilnih boleznih. Povod za pogovor je nedavna objava članka v reviji CELL, kjer je sogovornica podpisana kot soprva avtorica, s Kemijskega inštituta pa je sodelovala tudi njena doktorska študentka Elvira Boršić. Slovenski del raziskave je omogočila ARRS, začetek pa program Fullbright. Ko pride toksična beljakovina gasdermin D (zeleno) na celično membrano (rdeče), tam tvori pore, celica postane prepustna za barvilo (modro). V sredini je piroptotična celica z značilno napihnjeno obliko. Skupina raziskovalcev je na video posnela tudi, kaj se v procesu preprečevanja odmiranja celice, t.j. pri piroptozi, dogaja v celici.  

Ozemlje Slovenije na stičišču treh klimatskih območij premore dobrih 3000 rastlinskih vrst od katerih jih je medovitih kar tretjina. Tokrat se bomo pogovarjali o avtohtonih medovitih rastlinah, o temi v kateri spoznamo celovito problematiko pestrosti teh rastlin v naravnem okolju in vrtovih, predvsem pa njihovo soodvisnost z opraševalci, povečini s čebelami in čmrlji. Pri tem bodo pomagali biologi, iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani - BF, dr. Blanka Ravnjak in znanstveni svetnik dr. Jože Bavcon, vodja vrta, in profesor, hkrati pa tudi čebelar dr.Janko Božič, Biotehniška fakulteta UL. Trojica je ob lanski okrogli 210-letnici ustanovitve ljubljanskega Botaničnega vrta izdala istoimensko knjigo, povod teme pogovora. FOTO: Čebelnjak med medovitimi rastlinami VIR: Jože Bavcon, BV-UL Ozemlje Slovenije na stičišču treh klimatskih območij premore dobrih 3000 rastlinskih vrst od katerih jih je medovitih kar tretjinaTokrat se bomo pogovarjali o »avtohtonih medovitih rastlinah«, o temi v kateri spoznamo celovito problematiko pestrosti teh rastlin v naravnem okolju in vrtovih, povečini pa njihovo soodvisnost z opraševalci, predvsem čebelami in čmrlji. Pri tem bodo pomagali biologi, iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani (BF) dr. Blanka Ravnjak in znanstveni svetnik dr. Jože Bavcon, vodja vrta, in profesor, hkrati pa tudi čebelar dr.Janko Božič, Biotehniška fakulteta UL. Trojica je ob lanski okrogli 210-letnici ustanovitve ljubljanskega Botaničnega vrta izdala letos javnosti predstavljeno istoimensko knjigo, povod teme pogovora.  

Tokratno poletno oddajo posvečamo spominu na javni pomen Nede Pagon, 1941-2020, lani oktobra preminule doktorice sociologije, prevajalke, nenazadnje pa dolgoletne urednice zbirke Studia Humanitatis. Pomen v čem? Predvsem v vzdrževanju intelektualne ravni njenih javnih posegov v množičnih medijih. Ne bomo enciklopedično naštevali njenih dosežkov, saj je bila med tistimi, katerih pomen in vloga sta bili pri nekaterih takšna, kot da bi ona sama poznala nas, ki smo jo brali in občasno poslušali – če povzamemo del spominskega zapisa zgodovinarja Igorja Grdine lani jeseni po njenem odhodu. Ker je znala subtilno prodreti v nedrje mentalitet družb – tudi slovenske skozi različna obdobja po vojni. Danes ponavljamo del njenega eseja z naslovom Presojanje duha časa oziroma Poskus za čas od 1950 do 1955. Nastal je v njeni vlogi ene od urednic oziroma urednikov izbranih del Borisa Ziherla, ki jih je SAZU izdala v prvi polovici 80-ih. Pri poskusu osvetlitve vloge marksističnega filozofa, tudi enega od začetnikov povojne slovenske sociologije, s katerim je pri tem početju sodelovala Neda Pagon, takrat tudi Brglez, je v pričujočem poskusu, torej eseju, med drugim zapisala, da se je v tem obdobju marsikaj družbenega in človeškega prelamljalo, in se marsikaj družbenega ni zares prelomilo, marsikaj človeškega pa se je resnično zlomilo. Mi smo na tretjem programu to besedilo predvajali daljnega leta 1992, zdaj pa vas vabimo k preskusu, kaj ima še povedati danes, poleti, po pravzaprav skoraj štirih desetletjih! Foto: Lojze Jerala: Zbrana množica ob slovesnem praznovanju desetletnice ustanovitve Primorskih brigad, Okroglica, september 1953 Vir: Avtorske pravice so pridobljene in so v lasti Muzeja novejše zgodovine SlovenijeEsej je nastal kot del predgovora k izbranim delom Borisa Ziherla v prvi polovici 80-ih let 20.st.Tokratno poletno oddajo posvečamo spominu na javni pomen Nede Pagon (1941-2020), lani oktobra preminule doktorice sociologije, prevajalke, nenazadnje pa dolgoletne urednice zbirke Studia Humanitatis. Pomen v čem? Predvsem v vzdrževanju intelektualne ravni njenih javnih posegov v množičnih medijih. Ne bomo enciklopedično naštevali njenih dosežkov, saj je bila med tistimi, katerih pomen in vloga sta bili pri nekaterih takšna, kot da bi ona sama poznala nas, ki smo jo brali in občasno poslušali – če povzamemo del spominskega zapisa zgodovinarja Igorja Grdine lani jeseni po njenem odhodu. Ker je znala subtilno prodreti v nedrje mentalitet družb – tudi slovenske skozi različna obdobja po vojni. Danes ponavljamo del njenega eseja z naslovom „Presojanje duha časa“ oziroma Poskus za čas od 1950 do 1955! Nastal je v njeni vlogi ene od urednic oziroma urednikov izbranih del Borisa Ziherla, ki jih je SAZU izdala v prvi polovici 80-ih. Pri poskusu osvetlitve vloge marksističnega filozofa, tudi enega od začetnikov povojne slovenske sociologije, s katerim je pri tem početju sodelovala Neda Pagon, takrat tudi Brglez, je v pričujočem „poskusu“, torej eseju, med drugim zapisala, „da se je v tem obdobju marsikaj družbenega in človeškega prelamljalo, in se marsikaj družbenega ni zares prelomilo, marsikaj človeškega pa se je resnično zlomilo“. Mi smo na tretjem programu to besedilo predvajali daljnega leta 1992, zdaj pa vas vabimo k preskusu, kaj ima še povedati danes, poleti, po pravzaprav skoraj štirih desetletjih!

Prejšni teden se je s predstavitvijo rezultatov na Ljubelju sklenil 3-letni avstrijsko-slovenski projekt CROSSRISK. V njem je 7 ustanov, od metereoloških uradov do univerz in inštitutov z obeh strani meje razvilo nove standardizirane sisteme napovedi in opozarjanja na poplave in snežne plazove. V tej oddaji smo domet javno prek interneta s snežnimi plazovi povezane informacije z večjega dela avstrijskih dežel Štajerske in Koroške ter našega visokogorja, obdelali v pogovoru z geografom Miho Pavškom z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU v mesecu marcu, danes pa boste slišali povzetek izbranih sodelavcev državne Agencije RS za okolje. V projektu CROSSRISK so sodelovali pri spremljanju in napovedovanju režimov poplav v luči izkušenj z očitnimi klimatskimi oziroma podnebnimi spremembami. ARSO - kot ljubkovalno imenujejo tukajšni pandan vodilnega partnerja v projektu, avstrijskega ZAMG oziroma Zvezni urad za meteorologijo in geodinamiko – je namreč projekt navezal na svoje dolgoletno spremljanje različnih vodnih režimov v obmejnem prostoru, od reke Mure pa do gorenjskih planin. Rezultate projekta CROSSRISK, katerega rezultat so tudi koristne javno dostopne informacije o poplavah in nevarnostih snežnih plazov pozimi, so na Ljubelju delili sodelavci ARSO, Mojca Dolinar, vodja sektorja za analizo podnebja, hidrologinja Maja Koprivšek in metereolog Boštjan Muri. Na fotografiji je merilna postaja projekta ARSO Bober pri koči na Zelenici v zimskih razmerah VIR: Agencija RS za okolje Rezultat projekta so standardizirane napovedi poplav, snežnih plazov in obtežbe, hkrati pa vpliv podnebnih sprememb na te nevarnostiPrejšni teden se je s predstavitvijo rezultatov na Ljubelju sklenil 3-letni avstrijsko-slovenski projekt CROSSRISK. V njem je 7 ustanov, od metereoloških uradov do univerz in inštitutov z obeh strani meje razvilo nove standardizirane sisteme napovedi in opozarjanja na poplave in snežne plazove. V tej oddaji smo domet javno prek interneta s snežnimi plazovi povezane informacije z večjega dela avstrijskih dežel Štajerske in Koroške ter našega visokogorja, obdelali v pogovoru z geografom Miho Pavškom z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU v mesecu marcu, danes pa boste slišali povzetek izbranih sodelavcev državne Agencije RS za okolje. V projektu CROSSRISK so sodelovali pri spremljanju in napovedovanju režimov poplav v luči izkušenj z očitnimi klimatskimi oziroma podnebnimi spremembami. ARSO - kot ljubkovalno imenujejo tukajšni pandan vodilnega partnerja v projektu, avstrijskega ZAMG oziroma Zvezni urad za meteorologijo in geodinamiko – je namreč projekt navezal na svoje dolgoletno spremljanje različnih vodnih režimov v obmejnem prostoru, od reke Mure pa do gorenjskih planin. Rezultate projekta CROSSRISK, katerega rezultat so tudi koristne javno dostopne informacije o poplavah in nevarnostih snežnih plazov pozimi, so na Ljubelju delili sodelavci ARSO, Mojca Dolinar, vodja sektorja za analizo podnebja, hidrologinja Maja Koprivšek in metereolog Boštjan Muri.

V razvitem svetu, kjer je hrane preveč in se z nasveti trudimo celo izstopiti iz evolucijsko zasnovanega načina prehrane človeka, redki poznajo izvor problematike prehranske varnosti. Biologinja prof. dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo je pred nekaj leti na enem od dnevov odprtih vrat na temo čudovitega sveta rastlin v biološkem središču v glavnem mestu predavala o konceptu prehranske varnosti kot izzivu 21. stoletja. Pogovor z njo je takrat nastal po predavanju. Pripravil in posnel ga je Goran Tenze, ki vas vabi, da prisluhnete ponovitvi pogovora o tudi danes še kako aktualni temi.

V juliju je docent za zgodovino na Univerzi v Novi Gorici dr. Željko Oset v samozaložbi izdal diplomatični prepis v Arhivu Republike Slovenije na mikrofilmu hranjenega učbenika takratne jugoslovanske tajne službe UDB v Sloveniji (izv: Uprava državne bezbednosti oziroma varnosti po slovensko). V pogovoru je orisal okoliščine nastajanja izdaje tega zgodovinskega dokumenta iz obdobja, ko je takratna oblast oziroma komunistična partija hotela posodobiti izobrazbeno podhranjenost svojih agentov, od katerih jih je vsaj v okviru Slovenije kar nekaj prihajalo iz zahodnih, po prvi svetovni vojni Kraljevini Italiji priključenih ozemelj. Glede na to, da je bil komunikacijski jezik na ravni države srbohrvaščina, primorski Slovenci pod Italijo niso imeli izkušenj z njim, zato so se odločili zadevo prevesti v slovenščino. Temeljni vir je torej razmeram prilagojena slovenščina iz terminov, prevzetih iz ruskih in srbskih izrazov. Skratka, gre za dokument časa, zakaj pa naj bi bil zanimiv več kot pol stoletja po nastanku, v pogovoru z gostom. Sogovornik sicer raziskuje intelektualno in kulturno zgodovino, preteklost SAZU, novogoriške in ljubljanske univerze in nenazadnje, temo, o kateri gre beseda v pogovoru.

Tokrat vas vabimo k poslušanju teme na meji med znanostjo, umetnostjo, človekovo kognicijo oziroma spoznanjem in razlik med takoimenovanima »kulturo in naturo«, torej naravo. Konec prejšnega desetletja je v eni od naših oddaj Veno Taufer prevedel del odmeva slovitega profesorja Terryja Eagletona na prelomno knjigo Briana Boyda On the Origin of Stories: Evolution, Cognition, and Fiction, slovensko: O izvoru zgodb: evolucija, spoznanje in leposlovje. Slednja je predvsem v anglosaškem akademskem svetu intelektualno vzpodbodla mnogo razprav, in v drugi polovici prejšnega desetletja pripeljala celo do zanimive razstave v avstralskem Muzeju stare in nove umetnosti z naslovom On the Origin of Art oziroma O izvoru umetnosti. Temeljno je pri vsem šlo za različne razlage razmerij med umetnostjo in znanostjo. Eagleton je tu podal fragmente evolucijske teorije umetnosti. Pred dobrim desetletjem smo Tauferjev prevod izseka razmišljanja Terryja Eagletona objavili z uredniškim naslovom Darwin ne pomaga. Oddajo je takrat uredila Tadeja Krečič, uvod ponovitve je pripravil Goran Tenze, besedilo pa interpretirata Jasna Rodošek in Jure Franko. Na fotografiji Terry Eagleton vir: http://zofijini.net/zavetje-v-viharju-zgodovine/Profesor Terry Eagleton se je pred dobrim desetletjem vključil v razprave ob knjigi Briana Boyda "O izvoru zgodb. Evolucija, kognicija in leposlovje"Tokrat vas vabimo k poslušanju teme na meji med znanostjo, umetnostjo, človekovo kognicijo oziroma spoznanjem in razlik med takoimenovanima »kulturo in naturo«, torej naravo. Konec prejšnega desetletja je v eni od naših oddaj Veno Taufer prevedel del odmeva slovitega profesorja Terryja Eagletona na prelomno knjigo Briana Boyda »On the Origin of Stories: Evolution, Cognition, and Fiction«, slovensko: O izvoru zgodb: evolucija, spoznanje in leposlovje. Slednja je predvsem v anglosaškem akademskem svetu intelektualno vzpodbodla mnogo razprav, in v drugi polovici prejšnega desetletja pripeljala celo do zanimive razstave v avstralskem Muzeju stare in nove umetnosti z naslovom »On the Origin of Art« oziroma »o izvoru umetnosti«. Temeljno je pri vsem šlo za različne razlage razmerij med umetnostjo in znanostjo. Eagleton je tu podal fragmente evolucijske teorije umetnosti. Pred dobrim desetletjem smo Tauferjev prevod izseka razmišljanja Terryja Eagletona objavili z uredniškim naslovom »Darwin ne pomaga«. Oddajo je takrat uredila Tadeja Krečič, uvod ponovitve je pripravil Goran Tenze, besedilo pa interpretirata Jasna Rodošek in Jure Franko.

V razvitem svetu kjer je hrane preveč, in se z nasveti trudimo celo izstopiti iz evolucijsko zasnovanega načina prehrane človeka, redki poznajo izvor problematike prehranske varnosti. Biologinja prof.dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo je pred nekaj leti na enem od t.im dnevov odprtih vrat na temo čudovitega sveta rastlin v biološkem središču v glavnem mestu, predavala o konceptu prehranske varnosti kot izzivu 21. stoletja. Pogovor z njo je takrat nastal po predavanju. Pripravil in posnel ga je Goran Tenze, ki vas vabi, da prisluhnete ponovitvi pogovora o tudi danes nikakor ne neaktualni temi. fotografija B1-FOTO/PIXABAY vir: https://blog.ucsusa.org/sarah-reinhardt/across-the-united-states-local-food-investments-link-harvest-to-health/S prof.dr. Marino Dermastia vnovič o izzivih prehranske varnosti v XXI.stoletjuV razvitem svetu kjer je hrane preveč, in se z nasveti trudimo celo izstopiti iz evolucijsko zasnovanega načina prehrane človeka, redki poznajo izvor problematike prehranske varnosti. Biologinja prof.dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo je pred nekaj leti na enem od t.im dnevov odprtih vrat na temo »čudovitega sveta rastlin« v biološkem središču v glavnem mestu, predavala o "konceptu prehranske varnosti kot izzivu 21. stoletja«. Pogovor z njo je takrat nastal po predavanju. Pripravil in posnel ga je Goran Tenze, ki vas vabi, da prisluhnete ponovitvi pogovora o tudi danes nikakor ne neaktualni temi.

V mesecu juliju je docent za zgodovino na Univerzi v Novi Gorici dr. Željko Oset v samozaložbi izdal diplomatični prepis v Arhivu RS na mikrofilmu hranjenega učbenika takratne jugoslovanske tajne službe UDB v Sloveniji (izv: Uprava državne bezbednosti oziroma varnosti po slovensko). V pogovoru je orisal okoliščine nastajanja izdaje tega zgodovinskega dokumenta iz obdobja, ko je takratna oblast oziroma komunistična partija hotela posodobiti izobrazbeno podhranjenost svojih agentov, od katerih jih je vsaj v okviru Slovenije kar nekaj prihajalo iz zahodnih, po 1.vojni Kraljevini Italiji priključenih ozemelj. Glede na to, da je bil komunikacijski jezik tajnih služb na ravni države srbohrvaščina, primorski Slovenci pod Italijo niso imeli izkušenj z njim, zato so se odločili zadevo prevesti v slovenščino. Temeljni vir je torej razmeram prilagojena slovenščina s prek ruskih in srbskih izrazov prestavljenih terminov. Skratka, gre za dokument časa, zakaj pa naj bi bil zanimiv več kot pol stoletja po nastanku, v pogovoru z gostom. Sogovornik sicer raziskuje intelektualno in kulturno zgodovino, preteklost SAZU, novogoriške in ljubljanske univerze in nenazadnje, temo o kateri gre beseda v pogovoru. Avtor naslovne strani je Rok Ločniškardoc.dr. Željko Oset je v samozaložbi izdal diplomatični prepis arhivskega dokumenta iz 40-ih letV mesecu juliju je docent za zgodovino na Univerzi v Novi Gorici dr. Željko Oset v samozaložbi izdal diplomatični prepis v Arhivu RS na mikrofilmu hranjenega učbenika takratne jugoslovanske tajne službe UDB v Sloveniji (izv: Uprava državne bezbednosti oziroma varnosti po slovensko). V pogovoru je orisal okoliščine nastajanja izdaje tega zgodovinskega dokumenta iz obdobja, ko je takratna oblast oziroma komunistična partija hotela posodobiti izobrazbeno podhranjenost svojih agentov, od katerih jih je vsaj v okviru Slovenije kar nekaj prihajalo iz zahodnih, po 1.vojni Kraljevini Italiji priključenih ozemelj. Glede na to, da je bil komunikacijski jezik tajnih služb na ravni države srbohrvaščina, primorski Slovenci pod Italijo niso imeli izkušenj z njim, zato so se odločili zadevo prevesti v slovenščino. Temeljni vir je torej razmeram prilagojena slovenščina s prek ruskih in srbskih izrazov prestavljenih terminov. Skratka, gre za dokument časa, zakaj pa naj bi bil zanimiv več kot pol stoletja po nastanku, v pogovoru z gostom. Sogovornik sicer raziskuje intelektualno in kulturno zgodovino, preteklost SAZU, novogoriške in ljubljanske univerze in nenazadnje, temo o kateri gre beseda v pogovoru.

Nacionalni inštitut za biologijo je v petek obeležil začetek gradnje dolgo pričakovanega in potrebnega objekta raziskovalne infrastrukture. Gre za »Biotehnološko stičišče« (BTS-NIB) ki bo po dveh letih gradnje rešilo njihove akutne prostorske stiske, saj del inštituta že leta deluje v gruči kovinskih zabojnikov. O tem, kaj bodo s tem pridobile tukajšne znanosti o življenju, predvsem pa njihova vpetost v mednarodne raziskave in sodelovanje s kmetijstvom ter farmacevtsko industrijo, v pogovoru razložita prof.dr. Maja Ravnikar, direktorica inštituta, in doc.dr. Špela Baebler. Na računalniški grafiki jevideti stavbo in okolico bodočega BTS-NIB VIR: Nacionalni inštitut za biologijoVir dobrih 27 miljonov EUR vrednega projekta so kohezijska sredstva EU v višini 80%, preostanek pa državni proračun Nacionalni inštitut za biologijo je v petek obeležil začetek gradnje dolgo pričakovanega in potrebnega objekta raziskovalne infrastrukture. Gre za »Biotehnološko stičišče« (BTS-NIB) ki bo po dveh letih gradnje rešilo njihove akutne prostorske stiske, saj del inštituta že leta deluje v gruči kovinskih zabojnikov. O tem, kaj bodo s tem pridobile tukajšne znanosti o življenju, predvsem pa njihova vpetost v mednarodne raziskave in sodelovanje s kmetijstvom ter farmacevtsko industrijo, v pogovoru razložita prof.dr. Maja Ravnikar, direktorica inštituta, in doc.dr. Špela Baebler.

Pred kratkim so v središču glavnega mesta odprli nov muzej – Muzej bančništva Slovenije Bankarium. Najdemo ga v prvem nadstropju poslovalnice NLB, v secesijski palači Mestne hranilnice ljubljanske na Čopovi ulici (zgrajena l.1905). Predstavljal naj bi dediščino te zahtevne in včasih težko razumljive dejavnosti v zadnjih dveh stoletjih pri nas. V zasnovi muzeja so začetek bančništva pri nas postavili v leto 1820, ko so v Ljubljani ustanovili Kranjsko hranilnico, drugo banko po času nastanka v habsburški monarhiji. Kustosinja muzeja dr.Meta Kordiš in muzejski svetnik Narodnega muzeja Slovenije dr. Andrej Šemrov bosta poleg predstavitve koncepta muzeja skušala osvetliti tudi, kako naj bi na stalni razstavi obiskovalcem približali pomen denarja, bank, njihovih praks in vpliv na življenje skozi dve stoletji. V pogovoru smo z gostoma načeli kar nekaj ključnih a v javnem prostoru premalo znanih tem o finančni suverenosti.Pogovor z gostoma je načel kar nekaj ključnih a v javnem prostoru premalo znanih tem o finančni suverenostiPred kratkim so v središču glavnega mesta odprli nov muzej – Muzej bančništva Slovenije Bankarium. Najdemo ga v prvem nadstropju poslovalnice NLB, v secesijski palači Mestne hranilnice ljubljanske na Čopovi ulici (zgrajena l.1905). Predstavljal naj bi dediščino te zahtevne in včasih težko razumljive dejavnosti v zadnjih dveh stoletjih. V zasnovi muzeja so začetek bančništva pri nas postavili v leto 1820, ko so v Ljubljani ustanovili Kranjsko hranilnico, drugo banko po nastanku v habsburški monarhiji. Kustosinja muzeja dr.Meta Kordiš in muzejski svetnik Narodnega muzeja Slovenije dr. Andrej Šemrov bosta poleg predstavitve koncepta muzeja skušala osvetliti tudi, kako naj bi na stalni razstavi obiskovalcem približali pomen denarja, bank, njihovih praks in vpliv na življenje skozi dve stoletji.

V mesecu rožniku, kot se je nekoč reklo juniju, se naravno okolje razbohoti do vrhunca rasti. Seveda pa je narava, kot rečemo naravnemu okolju, že stoletja kulturna pokrajina, saj tako dolinam, poljem, kotlinam in gozdovom ljudje podobo sodoločajo že stoletja. Kaj bi se, hipotetično rečeno, torej zgodilo, če bi ljudje za dve desetletji dvignili roke nad urejanjem naravnega okolja? Prav na ta način je svojo pripoved o fenomenu kulturne pokrajine Ljubljansko barje ob letu izida njene skrajšane doktorske disertacije z naslovom Varovanje in trajnostni razvoj kulturne pokrajine Ljubljanskega barja (GIAM ZRC SAZU, 2016) v oddaji začela dr. Mateja Šmid Hribar, znanstvena sodelavka Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Vabljeni k poslušanju ponovitve! Na fotografiji Zahodni rob Barja, pogled s hriba Sveta Ana nad Podpečjo foto: Yerpo, CC BY-SA 3.0 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ljubljana_marsh_-_W.jpg Ljubljansko barje so ljudje bolj spremenili v zadnjih dveh stoletjih kot v dveh tisočletjihV mesecu »rožniku«, kot se je nekoč reklo juniju, se naravno okolje razbohoti do vrhunca rasti. Seveda pa je »narava«, kot rečemo naravnemu okolju, že stoletja kulturna pokrajina, saj tako dolinam, poljem, kotlinam in gozdovom ljudje podobo sodoločajo že stoletja. Kaj bi se, hipotetično rečeno, torej zgodilo, če bi ljudje za dve desetletji dvignili roke nad urejanjem naravnega okolja? Prav na ta način je svojo pripoved o fenomenu kulturne pokrajine Ljubljansko barje ob letu izida njene skrajšane doktorske disertacije ("Varovanje in trajnostni razvoj kulturne pokrajine Ljubljanskega barja", GIAM ZRC SAZU, 2016) v oddaji začela dr. Mateja Šmid Hribar, znanstvena sodelavka Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.  Vabljeni k poslušanju ponovitve!

Ta ponedeljek so v Rudolfinumu - ob 600-letnici priključitve Kranjske Habsburški oblasti l.1888 so stavbo odprli kot novi sedež Deželnega muzeja - že stoletje pa v njem domuje Narodni muzej Slovenije - slovesno odprli razstavo ob 200-letnici prvega muzeja pri nas, l.1821, z naslovom "Zlata sled". Gre za projekt v katerem je osrednji državni muzej k sodelovanju povabil kar 32 slovenskih muzejev, koordinirali pa sta ga kustosinji, dr. Mateja Kos in dr. Alenka Miškec. Z njima smo se pogovarjali o konceptu in sporočilu obsežne razstave, katere osrednja rdeča nit je pravzaprav zlata, saj prikazuje zgodbe 172 zlatih ali z zlatom okrašenih predmetov in skupin predmetov iz teh muzejev, ki pričajo o dediščini ozemlja Slovenije.

V tem tednu odpira vrata nov muzej, kot ga pri nas še ni bilo. V srcu glavnega mesta bodo kmalu odprli Bankarium, Muzej bančništva Slovenije. V njem bomo izvedeli mnogo o preteklosti bank od začetka 19. stoletja naprej, ko so na Kranjskem odprli prvo bančno ustanovo. Ali bomo izvedeli kaj več tudi o naravi samega denarja, boste izvedeli po našem obisku, za predpripravo pa vas vabimo, da prisluhnete pogovoru z ekonomistko, magistrico Marjano Kos o preprostem vprašanju: kaj je denar? In, ali vemo, na podlagi česa ga banke "izdelujejo"? Grafika prikazuje seznam alternativnih valut v Evropi leta 2017 Vir: https://horizon-magazine.eu/article/alternative-currencies-rapid-growth-phase-researchers.html Zdi se, da za rokovanje z denarjem ni potrebno razumeti kaj več kot vsoto, ki jo zmoremo za nakup. Ali pač ...V tem tednu odpira vrata nov muzej, kot ga pri nas še ni bilo. V srcu glavnega mesta bodo kmalu odprli Bankarium, Muzej bančništva Slovenije. V njem bomo izvedeli mnogo o preteklosti bank od začetka 19. stoletja naprej, ko so na Kranjskem odprli prvo bančno ustanovo. Ali bomo izvedeli kaj več tudi o naravi samega denarja, boste izvedeli po našem obisku, za predpripravo pa vas vabimo, da prisluhnete pogovoru z ekonomistko, magistrico Marjano Kos o preprostem vprašanju: kaj je denar? In, ali vemo, na podlagi česa ga banke "izdelujejo"?

Oceani in morja pokrivajo skoraj 3/4 površine planeta in zagotavljajo številne ekosistemske storitve, od preskrbe s hrano do uravnavanja podnebja. Zato je pot do trajnostnega upravljanja oceanov in morij bistvena za njihovo ohranitev. Varstvo oceanov in morij močno zaostaja za varstvom kopenskih habitatov. V zadnjem stoletjju je npr. zaradi prelova izginilo 90% morskih plenilcev. Dan pred 8. junijem, svetovnim dnevom oceanov se pogovarjamo z raziskovalko, dr. Andrejo Ramšak, biologinjo z Morske biološke postaje Piran. Sodeluje v projektu COST SEA-UNICORN, ki poskuša povezati nekaj doslej ločenih metod spoznavanja morske biodiverzitete. Zbiranje znanja o povezanosti morskih populacij in habitatov je šele prvi ključni korak, saj ne pomaga le pri ohranjanju ranljivih vrst in ekosistemov, temveč tudi pri ustvarjanju zavarovanih območij, predvsem pa bi razvoj v to smer lahko omogočil bolj trajnostno upravljanje oceanov. Na sliki logo akcije-projekta COST SEA - UNICORNPosebnost COST akcije SEA-UNICORN je povezovanje različnih disciplin in metodologij v raziskovanju biodiverzitete oceanov in morijOceani in morja pokrivajo skoraj 3/4 površine planeta in zagotavljajo številne ekosistemske storitve, od preskrbe s hrano do uravnavanja podnebja. Zato je pot do trajnostnega upravljanja oceanov in morij bistvena za njihovo ohranitev. Varstvo oceanov in morij močno zaostaja za varstvom kopenskih habitatov. V zadnjem stoletjju je npr. zaradi prelova izginilo 90% morskih plenilcev. Dan pred 8. junijem, svetovnim dnevom oceanov se pogovarjamo z raziskovalko, dr. Andrejo Ramšak, biologinjo z Morske biološke postaje Piran. Sodeluje v projektu oziroma akciji COST SEA-UNICORN, 2020-2023, ki poskuša povezati nekaj doslej ločenih metod spoznavanja morske biodiverzitete. Zbiranje znanja o povezanosti morskih populacij in habitatov je šele prvi ključni korak, saj ne pomaga le pri ohranjanju ranljivih vrst in ekosistemov, temveč tudi pri ustvarjanju zavarovanih območij, predvsem pa bi razvoj v to smer lahko omogočil bolj trajnostno upravljanje oceanov.    

Mineva debelo desetletje od razglasitve Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena v l. 2008. Leta 2010 se je ob 200-letnici te najstarejše tukajšne visokošolske ustanove s častitljivo starostjo dičilo nemalo predstavnikov različnih vej oblasti. Vse našteto pa ni preprečilo njegove vedno slabše finančne podhranjenosti in celo izgube rastlinjaka. In vendar je skupina manj kot ducata zanesenjakov pod ljubljanskim Golovcem z vodjo, znanstvenim svetnikom dr. Jožetom Bavconom in njegovo pomočnico dr. Blanko Ravnjak, vrt v zadnjih letih po kar nekaj kriterijih popeljala med vodilne v svetu. Med 3712 evidentiranimi botaničnimi vrtovi, člani Botanic Gardens Conservation International, BGCI, s sedežem v Londonu, spada ljubljanski v petnajsterico s certifikatom Conservation Practitioner – status praktika varstva narave. Vrt pod Golovcem premore 5729 rastlinskih vrst, podvrst in sort, BGCI pa jim jih je potrdila že 4844. Majhna primerjava za razumevanje, več pa v oddaji: njihov podobnik na Dunaju ima 11000 vrst, v bazi BGCI pa le 1758 zabeleženih vrst. Bogata semenska banka ga uvršča v sam vrh botaničnih vrtov v Evropi. Z gostoma povzemamo trenutno stanje biodiverzitete vrta in sramotno financiranje te najstarejše akademske ustanove pri nas, katere dosežke po sodobnih načelih varstva biodiverzitete bi država lahko pri bližnjem predsedovanju Svetu EU lahko uporabila kot prednostno lastnost. Blišč bogastva biodiverzitete tega vrta in beda njegovega financiranja kot znak nerazumevanja države o njihovi sodobni vlogiMineva debelo desetletje od razglasitve Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena v l. 2008. Leta 2010 se je ob 200-letnici te najstarejše tukajšne visokošolske ustanove s častitljivo starostjo dičilo nemalo predstavnikov različnih vej oblasti. Vse našteto pa ni preprečilo njegove vedno slabše finančne podhranjenosti in celo izgube rastlinjaka. In vendar je skupina manj kot ducata zanesenjakov pod ljubljanskim Golovcem z vodjo, znanstvenim svetnikom dr. Jožetom Bavconom in njegovo pomočnico dr. Blanko Ravnjak, vrt v zadnjih letih po kar nekaj kriterijih popeljala med vodilne v svetu. Med 3712 evidentiranimi botaničnimi vrtovi, člani Botanic Gardens Conservation International, BGCI, s sedežem v Londonu, spada ljubljanski v petnajsterico s certifikatom Conservation Practitioner – status praktika varstva narave. Vrt pod Golovcem premore 5729 rastlinskih vrst, podvrst in sort, BGCI pa jim jih je potrdila že 4844. Majhna primerjava za razumevanje, več pa v oddaji: njihov podobnik na Dunaju ima 11000 vrst, v bazi BGCI pa le 1758 zabeleženih vrst. Bogata semenska banka ga uvršča v sam vrh botaničnih vrtov v Evropi. Z gostoma povzemamo trenutno stanje biodiverzitete vrta in sramotno financiranje te najstarejše akademske ustanove pri nas, katere dosežke po sodobnih načelih varstva biodiverzitete bi država lahko pri bližnjem predsedovanju Svetu EU lahko uporabila kot prednostno lastnost.