Winamp Logo
Duhovna misel Cover
Duhovna misel Profile

Duhovna misel

Slovenian, Religion, 1 season, 558 episodes, 2 days, 9 hours, 30 minutes
About
Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Episode Artwork

Metka Jakšič: O smehu

Ugotovili so, da le pet minut sproščenega smeha zadostuje za sintezo in sprostitev primerne doze endorfinov ali hormonov sreče. Ti pripomorejo k sprostitvi, optimizmu in dobremu razpoloženju. Smeh je edino zdravilo, ki se ga lahko užije v neomejeni količini in nima stranskih učinkov. V Svetopisemkih Pregovorih lahko preberemo: "Srce veselo daje dobro zdravilo, duh potrt pa kosti suši." Ta svetopisemski recept, ki je bil napisan pred skoraj 3000 leti podpirajo tudi ugotovitve strokovnjakov iz novejših časov. Ugotovili so, da smeh vzpodbudi delovanje imunskega sistema za 48 ur, medtem, ko pojav negativnega čustva ali neprijetne izkušnje ohromijo moč telesne obrambe za celih 24 ur. Optimističnim ljudem se hitreje celijo rane, zdravijo akutna obolenja, kronični potek bolezni pa poteka bolj umirjeno in z manj zapleti. Zanimivo je, da pri smehu obremenimo samo 14 obraznih mišic, pri jezi in nezadovoljstvu pa kar 72. Verjetno se boste strinjali, da je človek z nasmehom tudi nekako lepši. Smeh pozitivno vpliva tudi na okolico. Ljudje, ki se družijo z nasmejanim človekom, sčasoma tudi sami postanejo optimistični in dobrovoljni. In obratno, v negativnem okolju se lahko tudi sami navzamemo slabe volje in zamorjenosti. Nekdo je nasmeh opisal takole: Največkrat deluje prav čudežno. Obogati tistega, komur je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga podarja. Zablesti kot sončni žarek, a spomin nanj lahko ostane za vedno. Nihče ni tako bogat in niti tako reven, da si ga ne bi mogel privoščiti. Z njim lahko vsak samo pridobi. Nasmeh prinaša srečo v hišo, pozdrav bližnjemu, pomoč pri sklepanju poslov. Je počitek utrujenemu, kažipot izgubljenemu, sončni žarek žalostnemu in najboljše naravno zdravilo proti jezi. Ni ga moč kupiti, izprositi, izposoditi ali ukrasti, ker ima vrednost samo, kadar se podarja. Gotovo je, da se je bolje s smehom otresati sveta, kakor pa ga zalivati s solzami. Tudi Jezusovo priporočilo se glasi, naj hudo premagujemo z dobrim. Če boste pri drugih iskali in izpostavljali tisto, kar je dobro, boste povzdigovali dobro, ki je v vas samih. Ko boste utrujeni ali nesrečni, ko se vam bo zgodila krivica in vam bo hudo, se spomnite na nekaj, kar vas je v preteklosti nasmejalo. Pomislite na kaj vzpodbudnega in razmišljajte o dobrih rečeh.
7/16/20246 minutes, 56 seconds
Episode Artwork

Emanuela Žerdin: Verjameš v to, kar moliš

Molitev je dihanje duše in brez nje smo v svoji notranjosti suhi in nerodovitni kot puščava. Kako in kaj molimo? Navadno imamo v srcu skrite molitve, ki smo se jih naučili na pamet že kot otroci od staršev, dedkov in babic ali pa pri verouku. Če hodimo k maši, tudi mašno besedilo ostane neizbrisno vtisnjeno v naše srce. Vprašanje pa je, koliko verjamemo v to, kar izgovarjamo v svojih molitvah. Na primer v očenašu, tej osnovni molitvi, ki naj bi jo naj poznali vsi. Ali res verjamemo, da je naš oče Bog? Kajti, če res verjamemo, ko govorimo Oče naš, potem so vsi ljudje naši bratje in sestre! Vsi – ne glede na barvo kože, jezik, spol, bančni račun ali vero! V očenašu me posebej gane prošnja: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Božje kraljestvo naj pride k nam, kajti mi smo slabotni in grešni in težko se vzpenjamo, da bi šli v duhovne višave in se dotaknili Božjega prestola. Zato pa Božje kraljestvo prihaja k nam! Najbolj po daritvi svete maše, ko se po sveti hostiji sam Gospod dotakne naše duše in našega telesa, pa tudi po vseh dejanjih ljubezni in sočutja, ki smo jih deležni od svojih dragih ali tudi od ostalih ljudi. Če verjameš v to, da je Bog tvoj oče, potem ne moreš nikoli obupati! Tudi če bi te vsi zapustili, bi vendarle ostal zapisan v Božji dlani kot njegov ljubljeni otrok, ki ga ima Bog tako rad, da je dal svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje! In če veruješ, da je Bog tvoj oče, potem si tudi ti sam kraljevič ali kraljična, čeprav oblečen v krhko posodo človeškega telesa! Pri molitvi torej ni toliko pomembno, ali molimo v prekrasni cerkvi ali v svoji razmetani izbici, ampak da verjamemo v to, kar izgovarjamo. Potem nam molitev daje moč in greje srce.
7/15/20246 minutes, 44 seconds
Episode Artwork

Božo Rustja: Kako se spoprijeti z neuspehi

Današnji evangelij je izzivalen! Jezus naroča učencem, naj otresejo prah z nog in gredo iz mesta, ki jih je zavrnilo (Mr 6.11). Otresti prah z nog je bilo simbolično znamenje proti mestu. Jezus nas želi poučiti, kako naj ravnamo ob neuspehu. Kajti v življenju vsi doživljamo tudi poraze, izgube, zavračanja in neuspehe. Saj poznamo modrost, ki pravi, da kdor dela, se tudi moti. Uspeh ne pomeni odsotnost napak. Vsaka znana osebnost, ki je v življenju ustvarila kaj pomembnega, ni doživela enega neuspeha, ampak številne. Abraham Lincoln je 28 let doživljal neuspeh za neuspehom, vse dokler ni leta 1860 postal predsednik Združenih držav Amerike. Izumitelj Edison je doživel 14.000 neuspehov, dokler ni izumil žarnice. Tudi mi v življenju doživljamo take ali drugačne neuspehe. Z njimi se spoprijemamo dnevno, zato si zapomnimo, da neuspeh ni nikoli dokončen, razen če ga sprejmemo! Če smo doživeli neuspeh, nam je na voljo pet korakov, da začnemo na novo. 1. Sprejmite odgovornost za svoj neuspeh. – Če ste naredili napako, jo priznajte! Motiti se je človeško. Ne pripisujte krivde drugim. 2. Prepoznajte dobre strani neuspeha. – Neuspeh vam, na primer, pokaže, kaj ni učinkovito. Veliki izumitelj Thomas Edison je rekel: »Ne imenuj tega neuspeh. To imenuj šolanje!« Neuspeh vas prisili, da postanete bolj ustvarjalni. 3. Neuspeh preprečuje ošabnost in bahaštvo. – Če bi bilo vse, kar ste naredili, sijajen dosežek, nihče ne bi mogel živeti z vami! Neuspeh vas prisili, da vnovič presodite, kaj je v življenju pomembno. Neuspeh je eden od načinov, kako nas Bog pripravi do tega, da razmislimo, kam je naše življenje usmerjeno. 4. Prosite Boga za modrost, da boste doumeli, kaj je bil vzrok za neuspeh. – Vprašajte se: »Zakaj mi je spodletelo? Je morda kakšen vzrok, zakaj sem se stvari lotil tako, da se mi je ponesrečilo?« 5. Pozabite na preteklost in se usmerite v prihodnost. − Vaša preteklost je minila! Je lanski sneg. Ne morete je spremeniti, zato je bolje, da se nehate ukvarjati z njo. Sleherni dan pričakaj in ga zvečer odloži. Naredil si, kar si zmogel. Nedvomno se je vanj prikradlo nekaj spodrsljajev in neumnosti; pozabi nanje, kolikor hitro moreš. Jutri je nov dan; začni ga dobro in vedro in v tako veselem razpoloženju, da te ne bodo mogle obremenjevati tvoje stare slabosti. Ta dan je preveč dragocen s svojimi upi in težnjami, da bi smel potratiti tudi en sam trenutek za včerajšnji dan. (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, str. 40)
7/14/20247 minutes, 5 seconds
Episode Artwork

Zmago Godina: Izberite

Živimo v časovno izstradani družbi, ki nas neusmiljeno potiska do skrajnosti. Kupi več, naredi več, dosezi več. Hitro. Hitreje. Od nas se pričakuje večja učinkovitost, večja storilnost. Več. Več. Več. To kar danes velja za običajno, je noro. Večina ljudi dela veliko dlje, kot je včasih - kdo še spoloh dela štirideset ur na teden? Naši popoldnevi in prosti čas so natrpani z aktivnostmi. Veliko družin le redkokdaj jé skupaj. Zdaj je tipičen družinski obrok meni hitre hrane naročen iz avtomobila v tistih petnajstih minutah, ki so nam na voljo med uro kitare in treningom nogometa. V naši kulturi je vse to nekaj običajnega, celo pričakovanega. Vedno hitimo in nikoli nimamo dovolj časa. In najbolj tragično pri tem je to, da ima večina ljudi najmanj časa za stvari, za katere pravijo, da so jim najpomembnejše. Večina nas živi s hitrostjo, ki je nevzdržna. Običajni ljudje delajo običajne stvari z običajnim — vratolomnim — tempom in nikoli nimajo dovolj časa za najpomembnejše stvari v svojem življenju. Ena od temeljnih laži, ki smo jih sprejeli o pomenu zaposlenosti, je, da ta kaže našo vrednost. Imeti veliko dela pomeni, da smo uspešni in pomembni. Veliko “pomembnih” aktivnosti je znamenje naših sposobnosti in naše vrednosti. Vsakdo, ki karkoli velja, bo vedno kaj počel, ali ne? Toda zakaj mislimo, da javno mnenje ve, kaj je najbolje? Kaj daje večini pravico, da odloča o tem, kaj je prav? Zato vas danes želim povabiti, da naredite nekaj neobičajnega. Ste kdaj jedli v restavraciji, kjer lahko za določeno ceno jeste, kolikor želite? Vse je videti tako vabljivo — ocvrt piščanec s kokosovo moko, zavita telečja pečenka z drobljenim poprom v masleni omaki, gratinirani njoki, lisičkina rižota, sirovi štruklji z mandljevo omako, glazirano korenje, brokoli v smetanovi omaki, sadna solata, čokoladna kocka in grmada z višnjami in smetano. Toda če si boste na svoj krožnik naložili vse, kar je na voljo, bo nekdo moral vas naložiti v reševalno vozilo. Da bi lahko uživali v tem, kar jeste, in hkrati ohranili svoje zdravje, morate izbrati. Enako velja tudi sicer v življenju. Spomniti se morate, da samo zato, ker nekaj lahko naredite, to še ne pomeni, da tudi morate. Namesto besede “in” začnite uporabljati besedo “ali”. Namesto nogometa in učenja kitare lahko vi in vaš otrok izberete nogomet ali kitaro. Namesto da bi delali do poznega večera in odnesli delo s seboj domov, naj bo eno ali drugo. Medtem ko običajni ljudje še naprej dodajajo stvari na svoj seznam opravil, lahko vi sestavite svoj seznam stvari, ki jih ne boste naredili. Za začetek napišite nanj tri aktivnosti, ki jih boste prenehali opravljati. S tem boste v svojem življenju ustvarili prostor za to, kar je za vas resnično pomembno, in upočasnili hitrost, s katero živite. Če ste enako kakor ljudje okrog vas neprestano obremenjeni s težo številnih opravil, nalog, odgovornosti in obveznosti, potem je danes čas za spremembo. Upoštevajte poziv iz Svetega pisma: “Nikar se ne prilagajajte temu veku, ampak se preobražajte z obnovo svojega uma.” (Pismo Rimljanom 12,2) Z drugimi besedami: Prenehajte se prilagajati in početi to, kar počnejo običajni ljudje! Postavite si prioritete, dajte prednost pomembnemu pred nujnim in zaživite bolj polno življenje!
7/13/20245 minutes, 44 seconds
Episode Artwork

Sami Al Daghistani: Džihad

Za pravoverne muslimane Mohamed ni le zgodovinska osebnost, ampak predvsem prerok oziroma poslanik. Mohamed se je rodil leta 570. Hidžra (hijra) ali selitev iz Meke v Medino je močno zaznamovala Mohamedovo življenje in življenje muslimanske skupnosti, saj je pomenila njegovo prostovoljno odločitev, da se s svojimi privrženci »odseli« iz Meke v izognitev nadaljnjim konfliktom z mogočnim plemenom Kurejš. Med širitvijo islama so se večkrat spopadli Mohamedovi privrženci in nasprotniki, ki niso verjeli v njegovo poslanstvo in niso bili pripravljeni sprejeti njegove vloge preroka. Četudi so bili ti spopadi neizogibni in navsezadnje tudi pomembni za razširitev islama, so bili notranji konflikti znotraj muslimanske skupnosti ključni pri vprašanju nasledstva, ki je nastopilo po smrti preroka Mohameda leta 632. Pogosto se beseda džihad prevaja kot sveta vojna. A to bi bilo napačno. Beseda džihad izhaja iz arabskega korena ja-ha-da in pomeni »prizadevati si« oziroma »truditi se«. Prerok Mohamed v enem od svojih avtentičnih izrekov (ḥadīth) pravi, da džihad pomeni preživeti dan, ne da bi koga zlorabil ali oškodoval. Džihad je nepretrgoma povezan z božjo postavo, ki ji daje prednost pred osebnim egoizmom. Klasični učenjaki trdijo, da obstajata dve vrsti džihada, namreč veliki džihad (jihād al-akbar) in mali džihad (jihād al-asghar). Veliki džihad je tako imenovani notranji džihad oziroma boj v prsih vernikov in zadeva predvsem na duhovni, psihološki in osebni spopad s svojimi lastnimi pogledi, mislimi in odločitvami, medtem ko se mali džihad nanaša na oborožen spopad s t.i . nasprotniki islama, za katerega veljajo številne omejitve, povezane z obrambo in prepovedmi, med katerimi je tudi prepoved ubijanja civilistov. V Koranu se sicer beseda džihad pojavi le trikrat, in sicer v 9:24, 25:52 in 60:1. Zgodnja islamska misel je džihad pojasnjevala v kontekstu nenasilne interpretacije, predvsem za tiste muslimane, ki se fizičnega boja niso mogli udeležiti. Eden izmed klasičnih učenjakov, ki je zagovarjal literarno branje Korana, Ibn Hazm (umrl je leta 1064), trdi, da obstajajo štiri vrste džihada: džihad srca ali že omenjeni veliki džihad; džihad jezika, pokazujoč na pomembnost govorjenja resnice v brk politični oblasti; džihad roke, ki ponazarja fizični upor proti krivici; in džihad meča, ki pomeni oborožen spopad v imenu boga. Tega se pogosto interpretira v soju islamističnih in militantnih gibanj, ki instrumentalizirajo religijo za politične namene. A tovrstna gibanja poudarjajo selektivno branje Korana, ki ga militantni islamisti razumejo s stalnim poudarjanjem redkih koranskih verzov, s čimer nasprotujejo pluralni in fleksibilni islamski tradiciji interpretacije Korana, ki sveta ne deli na črnega in belega.
7/12/20246 minutes, 36 seconds
Episode Artwork

Gregor Čušin: Ljubezen

V današnji ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin razmišlja o ljubezni. Ne moreš je videti, pride nenadoma in te prevzame.
7/11/20246 minutes, 9 seconds
Episode Artwork

Daniel Brkič: Ali nimate kakšnega drugega sveta?

Ni globljega vprašanja, kot je krik: »Bog, zakaj?« Še najbolj se sprašujemo, kako pojasniti Božja početja, ko gre za neopravičljivo trpljenje. Teologi ne smemo ljudem ponujati poceni kupljene tolažbe, kajti večina ljudi tako in tako živi v tihem obupu. Jonathan Henry Sacks (r. 1948), britanski Jud, rabin, filozof in teolog, pravi, da Sveto pismo ne zagovarja, da moramo sprejeti, česar ne moremo razumeti, ampak da moramo sprejeti samo tisto, česar ne moremo spremeniti. Največji junaki vere v Svetem pismu so Boga veliko spraševali, a zaradi tega niso bili heretiki, skeptiki ali grešniki in niso izgubili vere v vero. Meni je všeč teologija protesta. Všeč mi je, da v Svetem pismu piše, da se je celo Bog spraševal in obžaloval, da je ustvaril človeka s svobodno voljo, kajti svoboda pomeni tudi svobodo delati zlo. Zakaj ni ustvaril programiranih bitij, ki bi mu prepevala slavo in bi pred njim klečeplazila, namesto da nam je zaupal svoje partnerstvo? Takšen Bog ne obstaja; razen če si ga predstavljamo kot filozofsko šalo. Toda če pravici ni zadoščeno na tem svetu, kdaj ji bo? Ali moramo plačevati kazen za zločin, ker živimo na planetu Zemlja, ne da bi nas kdo vprašal za našo privolitev. Ali je to pošteno? Zavedam se, da če bi bil Bog tako majhen, da bi ga lahko razumeli, ne bi bil dovolj velik, da bi ga oboževali. Vprašanja trpljenja in zla ne moremo razrešiti s filozofsko-teološkim razglabljanjem, ampak z odrešenjskimi dejanji. To zagovarja tudi Jonathan Henry Sacks v svoji uspešnici Veliko partnerstvo (The Great Partnership), v kateri je zapisal tragično judovsko šalo iz časa nastanka nacizma: »Čas: leto 1938, kraj: potovalna agencija v Nemčiji. V agencijo stopi Jud. Ženski za pisalno mizo pove, da bi rad kupil vozovnico za potovanje v tujino. »Kam?« ga vpraša potovalna agentka. »Kaj ponujate?« jo vpraša Jud. Potovalna agentka mu dá globus. Jud ga počasi vrti, gleda deželo za deželo, vedoč, da je vsaka od njih zaprla vrata za ljudstvo njegove vere. Potem vrne globus agentki in jo vpraša: »Ali nimate kakšnega drugega sveta?« Pisec pritrdi, da naš svet ni svet, ki bi ga izbrali mi, a je edini, ki ga imamo. Z zlom v njem se lahko sprijaznimo ali pa Bogu prijavimo protestno noto proti zlu. Potem pisec konča: »Protest se začne s krikom, ki utihne šele, ko slišimo Sodnika vse Zemlje, kako nas poziva, naj mu pomagamo prinašati pravičnost v človeški svet, ki ga gradimo skupaj.«
7/10/20246 minutes, 24 seconds
Episode Artwork

Alenka Veber: Življenjski studenec

Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
7/9/20245 minutes, 35 seconds
Episode Artwork

Ignacija Fridl Jarc: O izgubi etike v družbi

Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na razmišljanja starih grških filozofov o etiki in demokraciji v družbi. Lahko le z dobrimi zakoni dosežemo etično družbo, kot je predvideval Solon?
7/8/20246 minutes, 9 seconds
Episode Artwork

Andrej Šegula: Slovenci po svetu

Cerkev v Sloveniji danes obhaja nedeljo Slovencev po svetu. Sveti Frančišek Asiški je večkrat dejal, da smo le popotniki in tujci na tem svetu. Če pogledamo še dlje v zgodovino, v čas Stare zaveze, vidimo, da so ljudje potovali, se selili in iskali boljše pogoje za življenje. Razlogi, da nekdo zapusti dom, domovino in gre v svet, so zelo različni. Nekateri so šli, kot pravi slovenski pregovor, s trebuhom za kruhom, v upanju, da jim bo tujina dala tisto, česar doma niso našli. Mnogi so zapustili dom, družino in prijatelje ter se podali v tujino, ker so upali, da bodo tam našli boljše življenje. In res, nekateri so si materialno ustvarili boljše življenje, a nekje v globini svojega bitja so nosili “boleče” domotožje, nosili so dom. Nekateri so se vrnili, pri mnogih pa je želja po vrnitvi ostala neizpolnjena. To govorim iz osebne izkušnje. V družini mojega očeta je bilo pet otrok. Samo moj oče je ostal doma, v Sloveniji. Ostali so odšli v Nemčijo, ena sestra pa potem še naprej v Avstralijo. Vedno sem čutil to njihovo razpetost. Dom je dom, ampak del srca je pognal korenine tudi v tujini, kjer so se rodili njiihovi otroci, kjer so odraščali in si ustvarili svoje življenje. Danes bi lahko razmišljali tudi o tistih Slovencih, ki so “morali” zapustiti domovino zaradi političnih razlogov. Ti ljudje ne bi nikoli zapustili svoje domovine, preveč so jo imeli radi. Toda če so želeli rešiti svoje življenje, so to morali storiti. Lahko bi rekli, da je z njimi odšel v svet del Slovenije. In ta del še vedno živi. Mnogi, ki doma niso uspeli, so morali v tujino, kjer so jih priznali, šele pozneje pa je to priznanje sledilo tudi v domovini. O ozadjih teh resničnosti danes ne bomo razglabljali. Ustavimo pa se ob Jezusu – tudi on je bil popotnik. Oznanjal je tako, da je hodil iz kraja v kraj. V današnjem evangeliju ga srečamo, ko se vrne v domači kraj in tam doživi nesprejetje. Evangelist Marko je zapisal (Mr 6,1-6), da so se mnogi, ki so ga poslušali, spotikali nad njim. On pa jim je odgovoril: “Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.” Vsem Slovenkam in Slovencem želim predvsem notranjega miru. Pobrskal sem po spletu in našel res veliko pregovorov o domu in domovini, kar pomeni, da pregovor “Povsod je lepo, a doma je najlepše” resnično drži. Želim vam lepo nedeljo, doma v Sloveniji in po svetu.
7/7/20246 minutes, 29 seconds
Episode Artwork

Berta Golob: Izkušnje

Pesnica in pisateljica Berta Golob nas v današnji ponovljeni Duhovni misli opozarja veliko vrednost izkušenj v različnih življenjskih situacijah. Tudi iz neuspehov se lahko veliko naučimo.
7/6/20245 minutes, 58 seconds
Episode Artwork

Peter Millonig: Lenoba

Jem in spim. Svojemu telesu dajem po dobro prespani noči znova počitek. Nimam velikih načrtov, še manj volje, da bi se jih loteval in jih uresničeval. Sopotniki, ki so marljivi snovalci svojega življenja in v nenehnem boju za pridobivanje novega, se mi zdijo smešni. Čemu le se pehajo za bežnimi rečmi, se sprašujem z varne razdalje udobnega naslonjača. Nikamor se mi ne mudi. Odlašam z opravili, kolikor je le mogoče. Ne nalagam si novih, medtem ko se otresam tistih, ki so del mojega življenja. Nisem razpoložen, da bi se učil in spoznaval. Da bi gradil in se uveljavljal. Sem mojster zakopavanja talentov. Delam se, kot da nimam nobenih sposobnosti, kajti sicer bi bil prisiljen v delavnost. Tega pa si moje srce ne želi. Misli, da lahko živi brez napora. A pregovor pravi, da se brez muje še čevelj ne obuje. In resnično je vse, kar je lepega na svetu, plod številnih odrekanj in nagrada za trdo delo. Čim težja je pot, tem bolj se vedro srce veseli zmage nad ovirami življenja. To je Božji aksiom. Za lenuhe pa je načelo, ki ne potrebuje dokazov, povsem drugo. Odrekajo se lastnemu vložku v družino in družbo, ker odklanjajo, tako pravijo, prisilo. Suverenost si razlagajo kot izvzetost iz prizadevanj, da bi dajali od sebe, in ne kot pravico, celo dolžnost, da pomagajo pri razvoju sveta. A ta krog se logično ne zapre, kajti vse tisto, česar lenuhi ne delajo, naredijo zanje drugi. Med nami bodo torej vse dotlej, dokler se najdejo pridne roke, ki ustvarjajo namesto njih.
7/5/20246 minutes, 51 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec: Popoln rabinov nasvet

»Rabin, morate mi povedati, kaj naj naredim!« Trgovec z lesom se je znašel pred rabinom Mendelom in začel postopati po njegovi sobi. »Nočem užaliti svojega zeta, ampak nisem prepričan, ali ga naj vključim v svoj posel.« V rabinovi študijski sobi je bilo dovolj prostora le za enega sprehajalca, zato je moral rabin Mendel obsedeti za svojo mizo. Ker ni vedel, kako rešiti trgovčev problem, je začutil še večjo potrebo po tem, da bi se še sam sprehajal po sobi. Precej nelagodno se je počutil, ko je trgovec še naprej razlagal o svoji zadregi z zetom. »No,« je končno uspelo rabinu spregovoriti, »obstaja zgodba o starodavnem učenjaku, ki ...« Trgovec pa je rabina ignoriral in nadaljeval pripovedovanje: »Recimo, da pričakuje, da ga bom podpiral, da lahko še naprej študira. Če pa ga povabim v svoj posel, si bo lahko mislil, da ga ne spoštujem kot strokovnjaka ...« »Hm, o tem govori malo znani rabinski zakon, ki pravi ...« Trgovec je naredil še en korak po sobi in se nato obrnil. »Želim si, da bi delal z mano, ampak če si sam ne bo želel delati v mojem poslu, mi ne bo prav nič v pomoč. V tem primeru je že bolje, če ga le podpiram!« Tedaj je rabin poskusil še enkrat, vstal je in začel: »Če vprašaš mene za nasvet ...« Ampak trgovca to ni ustavilo: »Če bi le vedel, kaj hoče ...« Za trenutek je zastal in nato skoraj zavpil: »Čakaj! Tako je! Lahko ga preprosto vprašam, kaj hoče. Govoril bom z njim na samem, da ga ne postavim v neroden položaj pred hčerjo.« Trgovec se je že obrnil, da bi šel skozi vrata, ko je prek rame rekel: »Zares vam hvala, rabin. Vedel sem, da mi boste znali pomagati!« Čez nekaj časa je rabinova žena, Mimele, zagledala moža, ki se je sprehajal po svoji študijski sobi ves zamišljen. »Kaj te muči?« ga je vprašala. »Oh, Mimele, prava polomija sem kot rabin. Meščani mislijo, da jim pomagam, ampak to le zato, ker pričakujejo, da jim bo rabin pomagal. Prav nič jim nisem v pomoč!« Rabinova žena je položila roko na njegovo ramo in ga vprašala: »Povej mi, si kdaj pomislil, da je ta trgovec potreboval pomoč v tem, da si molčal, da si ga poslušal ob tem, ko si je on uredil misli?« Ljudje radi delimo nasvete, svoje izkušnje, priporočila in usmeritve. Običajno je težje prisluhniti sočloveku in mu ponuditi prostor, da osmisli svojo zgodbo in poišče svoje odgovore. To je lahko boljša pomoč kot pa vsi naši nasveti.
7/4/20245 minutes, 53 seconds
Episode Artwork

Emanuela Žerdin: Vedno pridiga prav zame

Slovenski pregovor pravi, da »beseda ni konj«. V poplavi novih internetnih medijev se to zdi še prav posebno res. Koliko milijonov besed spregovorimo, napišemo, vse lepo in grdo si upamo povedati v anonimnih komentarjih! Potem pa pride mlad računalnikar od maše, pri kateri vsako nedeljo pridiga precej starejši župnik, in se skrivnostno smehlja. Ko ga vprašam, zakaj tak nasmešek, mi odgovori: Veš, kadar koli grem k maši, župnik pridiga prav zame! Ostrmela sem. Da starejši župnik pridiga tako, da mlad računalnikar čuti, da so besede namenjene prav njemu? Šla sem poslušat tega pridigarja in odkrila, da ne pridiga za tega mladeniča, ampak zame! Ta duhovnik namreč govori predvsem o prebrani božji besedi. Vse njegove misli so oplemenitile besede Svetega pisma. Pri njegovi pridigi začutiš, da je beseda, ki jo izgovori, veliko vredna, ker je verodostojna, resnična, ima moč, da prodre v srce in se dotakne duše. Pri tem duhovniku je beseda res konj – in še veliko več. Je res nekakšen božji internet, ki te poveže z Njim, ki je vsemogočen in svet, tako vzvišen in tako oddaljen od nas ljudi in hkrati nam tako blizu, da si tega niti ne upamo pomisliti! Sredi poplave besed, anonimnih komentarjev, norčevanja, zasramovanja in osuplosti je duhovnik, ki še vedno govori iz oči v oči, iz srca. Še mikrofona ne uporablja, kajti njegova cerkev je majhna, vernikov malo. Njegov glas pa je kljub letom močan in jasen. Zdi se mi, da prav zato ljudje, ki ga poslušajo, čutijo, da govori in pridiga prav zanje, prav njim. In kot se božja beseda nikoli ne vrača od poslušalca, ne da bi obrodila vsaj majhen plod, tako tudi pridige tega neznanega župnika nikoli niso neuspešne. Poleg že omenjenega računalnikarja je še veliko takih, ki jim njegova beseda prinaša božji blagoslov. Ko si bodo ljudje upali povedati, kaj mislijo, iz oči v oči, tako kot ta župnik, bodo besede spet pridobile težo in gradile zaupanje. Če greste kdaj mimo te majhne neznane cerkve in slišite župnika pridigati, vstopite in prisluhnite. Pridiga namreč prav za vas.
7/3/20246 minutes, 59 seconds
Episode Artwork

Zmago Godina: Dajanje

Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu človeku, ve, da je to res. Toda na žalost niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi pomeni to izgubiti. Vsak človek ima eno od dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali miselnost obilice. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja, menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin - naj gre za denar, priložnosti ali katero drugo stvar. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov. Zato se borijo, da bi prišli do svojega kosa, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zaščititi in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilice pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi borijo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo obilice ta, da spečejo drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; ker so prepričani, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo; ker vedno ga lahko še kaj zaslužijo. Vedo, da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse, kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo, v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci - ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo to malo, kar imamo, in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to, kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obliljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če svoje moči združimo, če velikodušno dajemo, bomo tako ali drugače dobili veliko več, kot pa smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Negujmo miselnost obilja. Bodimo dajalci in ne jemalci; sodelujmo in ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi svoje lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli to, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”
7/2/20246 minutes, 9 seconds
Episode Artwork

Luka Jesenko: Talita kum!

»Talíta kum! Deklica, rečem ti, vstani!« Včeraj smo slišali, kako je s temi besedami Jezus obudil hčerko enega izmed predstojnikov shodnice. Ta je pred tem Jezusa na kolenih prosil, naj pride in ozdravi njegovo hčer, ki je umirala. Jezus je videl njegovo stisko, predvsem pa vero, s katero se je obrnil nanj. Med potjo proti hiši, kjer je ležala deklica, se je skozi množico ljudi prerinila žena, ki je že dvanajst let trpela zaradi krvavitve, in se dotaknila njegove obleke, misleč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu je bila ozdravljena svoje bolezni. Jezus je opazil, kaj se je zgodilo, in ženi pojasnil, da je ozdravitev sad njene vere. Ko je skupaj s predstojnikom shodnice želel nadaljevati svojo pot, so jima prišli naproti poslanci in sporočili tragično novico, da je deklica umrla. Še zadnji kanec upanja na srečen razplet se je razblinil. Ozračje sta napolnila jok in žalost. Rešitve ni več – smrt je zmagala. Nato pa je Jezus presekal to razpoloženje brezupa z besedami: »Ne boj se, samo veruj!« Predstojnik shodnice se je oprijel teh besed in zaupal Jezusu, čeprav mu je razum govoril, da to ni mogoče. Popeljal ga je v svojo hišo, do postelje, kjer je ležala deklica. Jezus jo je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum! Deklica, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila. Smrt se je umaknila življenju. Ta dva prizora nam pokažeta, kako velika je Jezusova skrb in pozornost do človeka v stiski. Jezusov zgled nam kaže, da Bog ni oddaljen, ni nekdo, ki bi svet samo od daleč opazoval in mu ne bi bilo mar za to, kar se na njem dogaja. Ravno nasprotno. Jezus je prišel na svet, da bi srečal človeka tam, kjer je, v njegovem vsakdanu, ki je pogosto poln preizkušenj in tudi trpljenja. Bog stopa k nam in nas vabi, kot v današnjem evangeliju, da bi mu zaupali in hodili za njim. Do nas prihaja tudi prek številnih ljudi, ki so življenje posvetili prav službi Bogu in ljudem. Tudi sam sem predvčerajšnjim postal duhovnik z namenom, da svoje življenje darujem Bogu in mu služim prek ljudi, h katerim bom poslan. Včeraj sem v svoji domači župniji pel novo mašo in pri tem me preveva želja, da bi po Jezusovem zgledu tudi sam prinašal ljudem upanje v preizkušnjah ter skupaj z njimi hodil po poti vere in zaupanja v Boga. V Boga, ki nam želi biti blizu in nas rešuje, če le zaupamo vanj. Želim vam polno življenje in vero, da to skupaj z Jezusom lahko delimo drugim.
7/1/20245 minutes, 16 seconds
Episode Artwork

Edvard Kovač: Evangelij življenja

Danes nas evangelij preseneti, ko nam spregovori o veliki ljubezni, ki jo občuti predstojnik judovske shodnice do svoje hčere. To nas še posebno čudi, saj je Jezusov čas bil zelo patriarhalen, se pravi, da so sinovi doživljali posebno pozornost občudujočih staršev, a deklice so ostajale v ozadju. Kako je mogoče, da ugleden Jud tako močno ljubi svojo hčer, da zaradi nje pade pred noge velikega učitelja? Ne smemo pozabiti, da judovska razlaga Postave, Talmud, še danes narekuje, naj ima vsak pravoveren Jud ne samo sina, ampak tudi hčer. Dekle je nositeljica življenja, in če oče želi, da se bo njegov rod nadaljeval, mora imeti tudi srečno hčer, saj le taka dekleta prinašajo na svet z radostjo novo življenje. Jezus je vedel, da se najlepša doživetja dogajajo le v globini src, ki jo smemo razkriti le najdražjim. Zato se hoče izogniti množici, ki si želi slikovitih prizorov. Z njim smejo iti k dekletcu le ti, ki znajo resnično ljubiti. To so njeni straši in njegovi najljubši učenci. Potem prime deklico za roko in ji v hebrejščini pravi: »Talita kum«, »Deklica, rečem ti, vstani!« Biblični strokovnjaki pravijo, da izraz spominja na gazelo, to pomeni, da se je deklica prebudila in pognala kot gazela v življenje. V tem dogodku je velika simbolika: Kristus prinaša novo življenje, novo radost in veselje tem, ki ga slišijo in sledijo klicu njegove ljubezni. Evangelist Marko, ki pripoveduje to zgodbo, želi še stopnjevati napetost te pripovedi, zato vrine vmes novo zgodbo. To je pripoved o ženi, ki je že dolgo trpela na krvotoku in je verovala, da bo v Mesijevi bližini ozdravela, samo da se ga dotakne. Vidimo, da Kristus občuti, da ga nekdo resnično ljubi in veruje v njegovo dobroto, a je presenečen nad njeno vero in nad njeno željo, da bi na novo zaživela. Pravi ji: Tvoja ljubezen je tako velika, da ni potrebno veliko, da se Bog skloni k Tebi. Res je, v življenju pogosto odločajo kratki trenutki, ki so navdihnjeni od zgoraj. In kaj je z deklico? Odslej hodi in poskakuje ter tako kot vsako judovsko dekle prepeva. A zakaj dobri Rabi iz Nazareta ne dovoli, da bi pripovedovala, kaj se ji je zgodilo, tudi staršem in najljubšim učencem ne? Odrešenik ve, da je neke reči mogoče slišati, videti in doumeti le takrat, ko obstaja vera v ljubezen, ki premaga vsako trpljenje, bolezen in smrt. Kristus pokaže, da je v njem taka božanska ljubezen, ki se ničesar ne boji, ampak prinaša novo življenje. To bodo opazile le najgloblje hrepeneče duše.
6/30/20246 minutes, 57 seconds
Episode Artwork

Matjaž Venta: Dva apostola, ena Pot

Danes pred nas stopata dva moža, Simon Peter in Pavel. Oba sta bila kljub svoji krhkosti odločna. Peter, preprost ribič iz vasi Kafarnaum, je resno jemal svoje delo, a je pogosto reševal stvari po svoje in rad je govoril. Enkrat je Gospodu celo dejal: „Življenje dam zate.“(Jn 13,37). Ko je šlo kaj narobe, pa je pobegnil. Bil je trmast, včasih grob, a je postal opora vsem apostolom in je vodil prvo cerkveno skupnost. Čeprav še vedno krhek, je postal trdna skala, na katero so se drugi lahko naslonili. Bil je prvi, a je ostal skromen. Bil je odločen in je verjel, da je vredno umreti za resnico in biti križan kot Kristus. Pavel, iz ugledne judovske družine, je bil učenjak – intelektualec, z najboljšim učiteljem – Gamalielom – v Jeruzalemu. Trdno zasidran v judovsko tradicijo. Tekoče je govoril aramejsko, hebrejsko, grško in latinsko. Znal je pisati in poznal je judovsko in rimsko pravo. Bil je netipičen voditelj, a je po Božji milosti postal vzor vsem misijonarjem – oznanjal je upanje, ki ga je nosil s pogumom pustolovca po vsem tedaj znanem svetu. Odločnost in gorečnost, da ponese evangelij med narode, sta presegli marsikatero mejo. Bil je avtoriteta v boju za resnico ter zgled vztrajnosti in poguma, dokler ga niso obglavili. Apostola Peter in Pavel sta postala močni osebnosti, potem ko ju je prevzel njun življenjski vzor, Jezus Kristus. Ob Njem sta zaživela novo poslanstvo! Dopustila sta Jezusu, da je usmerjal njuno življenje, ter ga osmislila s svojim darovanjem za širjenje dobre novice – oznanila odrešenja. Vsi potrebujemo zglede, da bi našli pogum in postali to, kar v resnici smo – edinstveni in zapisani na Božjo dlan. Kdo nam lahko pomaga? Najbolj tisti, ki pozna naše srce. Tja pa lahko seže le Bog. Kaj je tako edinstvenega v nas? Božja podoba. Ko najdemo to podobo, najdemo tudi sami sebe. Ko sta Peter in Pavel odkrila Božjo podobo v sebi in v svojem življenju, sta postala več kot edinstveni osebnosti – postala sta svetnika! Današnji praznik, poln upanja in spodbude, je dan, ko praznujemo Božje delovanje v življenju dveh zelo različnih ljudi. Lahko sem ribič iz vasi kot Peter ali otrok iz mesta kot Pavel. A poklican sem, da zaživim svojo resnično svobodo kot božji sin ali hči. Kadar sem v stiku s Tistim, ki me je ustvaril, bom dopustil, da zasije iz mojega življenja zgodba, ki jo bova napisala skupaj. Kristus je skala, ob kateri so mnogi postali močne osebnosti, to pa je prevzelo tudi mene in k temu vas vse vabim ter želim, da bi bil On naša trdna opora na poti življenja.
6/29/20247 minutes, 5 seconds
Episode Artwork

Gregor Markelc: Zakramentalna prvaka

Dobro jutro, spoštovane poslušalke in poslušalci. Smo pred praznikom svetih apostolov Petra in Pavla. Oba sta se neposredno srečala z Jezusom Kristusom. Petra je poklical skupaj z bratom Andrejem, da postaneta ribiča ljudi, Pavla pa je po letih, ko je ta preganjal prve kristjane, srečal v puščavi na poti v Damask. Srečanje z Jezusom pri njima povzroči spreobrnjenje. Njuno življenje se dobesedno obrne na glavo: Peter iz običajnega ribiča postane ribič ljudi, Pavel pa od preganjalca postane oznanjevalec živega Boga, Jezusa Kristusa. Srečanje z Jezusom se dotakne človekovega srca z vprašanjem »Za koga bije tvoje srce?« oziroma »Za koga živiš?« Srečanje z Jezusom te zaznamuje, srečanje z Jezusom pusti pečat za vse življenje. Tudi mene je zaznamovalo. V naši župniji je bila navada, da smo starejši veroučenci pomagali učiti verouk mlajše, tako da smo pri vsaki uri uprizorili kakšen evangeljski odlomek in moja vloga je bila pogosto uprizoriti Jezusa. Njegova dejanja in besede mi niso dali miru, odzvanjali so v meni tako močno, da sem Božjo besedo redno bral in jo premišljeval ter se vključeval v dejavnosti v župniji. Vedno bolj sem čutil, da Jezusa ne samo, da ga igram, da ne le govorim o Jezusu samo v razredu, ampak tudi drugje, da postajam vedno bolj On. Tako sem se že med gimnazijo odločil, da postanem salezijanec duhovnik. Danes zvečer na vigilijo praznika svetega Petra in Pavla bom v novomeški stolnici po rokah tamkajšnjega krajevnega škofa prejel zakrament mašniškega posvečenja. Odgovor na Božji klic, ki sem ga zaslišal že konec osnovne šole, je v meni postopoma zorel in vedno bolj uresničeval z mojimi konkretnimi koraki, predvsem pri delu z mladimi, zato sem salezijanec. Od malih nog sem čutil, da me Bog kliče kot mašnika in spovednika, še posebej med mlade. Sčasoma sem spoznaval, da je to moj poklic, klic na pot vzgoje, in to celostne, ne samo na duhovnem, ampak tudi fizičnem in čustvenem področju. Vedno bolj se zavedam, kaj pomeni v polnosti posvetiti svoje življenje. Biti ves za Boga in ves za ljudi. To ne pomeni odpovedati se svoji svobodi, ampak nasprotno: poslušati božjega Svetega Duha in mu svobodno odgovarjati na vsakem koraku. Povabim vas, da se danes spomnite duhovnikov, še posebej pa novomašnikov, ki bomo posvečeni v teh dneh, da bi bili goreči oznanjevalci evangelija in pričevalci za Kristusa, kot sta bila sveta Peter in Pavel. Veseli bomo, če nas boste podprli z molitvijo in kakšno spodbudno besedo. Gospod, duhovnikov nam daj!
6/28/20247 minutes, 9 seconds
Episode Artwork

Mel Kovic: Odločajmo se za L (ljubezen)

Vsak izmed nas se vsakodnevno odloča, kako bo preživel dan – bomo svoja življenja in življenja svojih bližnjih, torej vseh, ki jih bomo srečali na svoji vsakodnevni poti v službo, šolo, po opravkih, napolnili z veseljem in dobrimi deli, ali pa nas bo preprosta malenkost zmotila in bo naš dan uničen ter poln slabe volje in malodušja. Odločitev je na vsakem izmed nas. Dejstvo je, da bodo naša življenja veliko bolj izpopolnjena in polna veselja ter sreče, če bomo svoje dneve napolnjevali z dobrimi deli in ljubeznijo do Boga, do bližnjega in do nas samih. Pojdimo torej danes v ta naš svet, kakršen koli pač že je, polni zanosa, polni veselja nad čudesi, ki nas brez dvoma obdajajo, sklenimo že zdaj v tej zgodnji jutranji uri, da bo naš današnji dan poln veselja in upanja, poln Božje ljubezni, ki tako nežno trka na vrata naših src in nas želi osrečiti. In po nas tudi druge. Čez nekaj dni bom postal duhovnik. Nimam velikih želja ali pričakovanj, želim si le eno – da bi svoje dneve napolnil z veseljem in srečo, ki v mojem primeru izhajata od Boga, in bi to dvoje podarjal tudi drugim. Vsi mi pa lahko hrepenimo in moramo hrepeneti po največji dobrini in največji sreči – po ljubezni. Ne po neki romantični ljubezni, ki jo opevajo številne pesmi, ampak po tisti ljubezni, ki ne išče svojega, ki ne išče svoje sreče in veselja, temveč služi in se daruje za druge, ki išče in izkoristi vsako priložnost, da bi tudi druge osrečila in vzradostila. Vsak izmed nas ima že danes priložnost, da to ljubezen podari naprej, da s to ljubeznijo služi drugim, da prek te ljubezni v naša življenja vstopita veselje in sreča, da se izpolnijo vsa naša najgloblja hrepenenja, da se zacelijo naše najbolj skrite rane. Bodimo danes prinašalci ljubezni, veselja, sreče in miru v svet. Bodimo drugim svetla luč na njihovi poti, bodimo drugim prinašalci nasmeha na obraz. In Božji blagoslov bo z nami.
6/27/20246 minutes, 4 seconds
Episode Artwork

Vid Grdadolnik: : Iz smrti v življenje

Kiko Argüello je bil priznan španski umetnik, ki je bil slaven, uspešen in imel vse, kar bi si človek poželel. A globoko v njem so se vsak dan pojavljala vprašanja o smislu življenja. Kiko govori v svojem pričevanju: Veliko sem bral različne filozofe in ugotovil, da moram sprejeti to stvarnost, o kateri govorijo nekateri filozofi, da si ni treba izmisliti nobenih nebes niti karkoli iz tega sveta. Moramo vzeti v roke stvarnost, in to je, da ni ničesar. Poizkusil sem živeti tako, a sem hitro ugotovil, da mi je postalo življenje pretežko. V tem času globoke krize sem tudi dobil veliko državno nagrado, o kateri so poročali tudi televizija, časopisi ipd. A zanimivo je, da mi nagrada ni rešila problema, ki sem ga čutil v sebi. Že od zgodnjega jutra sem se spraševal: Kakšen je smisel življenja? Živeti – za kaj? Da bi imel denar? Da bi bil srečen? Zakaj? Denar imam, znan sem in nisem srečen. Znotraj sebe sem mrtev. Nebo je bilo zame zaprto, zabetonirano! Pod tem je Bog imel usmiljenje z menoj. Videl sem t. i. normalne ljudi in razmišljal: Zakaj se ljudje ne sprašujejo: kdo sem, kdo me je ustvaril, kaj je to življenje? Mogoče si ljudje ne postavljajo tega problema? Mogoče je problem samo v meni, narcisoidnem in čudnem? Za mene ni bilo vseeno, ali Bog obstaja ali ne, to je bilo vprašanje življenja in smrti! Globoko v meni mi je intuicija govorila, da je nemogoče, da je vse absurdno: lepota, umetnost, voda, drevesa. Prelepo, da bi bilo absurdno. Počasi sem začel razumeti, da je problem v veri, a nisem sam sebi mogel dati vere. Tedaj sem zaklical Gospodu in od tega trenutka sem občutil globoko v sebi gotovost, da Bog obstaja! Nisem tega občutil le kot razmišljanje ali neko teorijo, ne! Bog je obstajal! Sveti Pavel trdi, da Kristusov Duh pride na človeka in priča njegovemu duhu, da Bog obstaja. To se mi je zgodilo! Spomnim se, kako sem začel jokati, a nisem razumel, zakaj. Teklo mi je polno solz. Zakaj jokam? Jokal sem, ker sem se počutil kakor človek, ki je bil obsojen na smrt, da bi bil pogubljen, in prav v tem trenutku, ko ga želijo umoriti, mu rečejo, da je svoboden. Ker če Bog obstaja, jaz obstajam. Prešel sem iz smrti v življenje: Bog obstaja. Božji Duh se je dotaknil mojega duha. Bog obstaja! Dragi poslušalec, draga poslušalka, to pričevanje nam pomaga, da lahko razumemo, da smo vsi mi poklicani, da zakličemo Kristusovo ime in bomo rešeni. Ne boj se približati Gospodu. On je odgovor na vsako tvoje trpljenje.
6/26/20246 minutes, 13 seconds
Episode Artwork

Janez Vodičar: Dan državnosti 2024

Spoštovane državljanke in državljani Republike Slovenije. Kako lepo se je prebuditi v domovini, kjer se lahko veselimo drug drugega in skupaj že zjutraj zapojemo napitnico: Bog živi vse narode! Kje pojejo v svoji nacionalnem ponosu o drugih narodih, kot to delamo pri nas!? Zato naj bo tudi današnji praznik poln upanja, ki ga izraža naša himna: ki hrepene dočakat dan, da … S to radostjo in zavestjo, da smo sami odgovorni za svojo državo in tudi za ves svet, si zapojmo našo himno. Ni nam treba gledati preveč okoli sebe, da vidimo, kako dobra in tehtna je bila odločitev tistega junija 91'. Saj so strahovi, saj so težave, lahko bi šlo bolje. Za vse lahko najdemo take in drugačne krivce. Ne moremo pa reči, da so vsega krivi drugi. Poglejmo samo trenutke, ko naši športniki poslušajo himno, ki se poje v slovenščini, ob kateri se dviga slovenska zastava in nosi pomenljive besede našega pesnika. Zavedamo se, da smo tu na tem svetu, oblikujemo ta svet in prinašamo nekaj svojskega celotni človeški skupnosti. Pogosto vseeno slišimo, da tistega leta odločitev za neodvisnost ni bila nič posebnega, da nam bi šlo bolje, če ne bi prekinili s starim sistemom in državo. Tako tarnanje lahko razumemo, končno pa smo sami odgovorni, če se ne vključimo v družbeno življenje, če ne gremo vsaj na volitve in končno, če ne širimo vrednot, ki bi izboljšale naše skupno življenje. Ob vsem lahko navajamo Jezusove besede, da so ozka vrata zadovoljstva in široka, ki vodijo v pogubo. Kaj je nezadovoljstvo in nerganje drugega kot poguba za skupnost? In v današnjem evangeliju je tudi odgovor, kako lahko stopimo skozi ozka vrata. Vsi ga poznamo: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim; to je namreč postava in preroki.« Samo zahteve do drugih, pričakovanja, kaj vse bi moral kdo storiti, ne odpirajo vrat zadovoljstva. Če bomo trdili, da oblastniki nič ne naredijo za državljane; če bodo politiki trdili, kako se nič ne da narediti in državljani le izkoriščajo institucije, ne bomo odprli ozkih vrat zadovoljstva. Ljudje smo si različni, to nas lahko bogati, če zmoremo to različnost sprejeti in živeti po zlatem pravilu, ki ga postavlja Jezus. Prešernovi verzi sledijo temu hrepenenju. Kaj je drugega želja, da naj žive vsi narodi, kot to, da se trudimo storiti drugim, kar sami želimo od drugih. Bodimo ponosni, da živimo v državi, ki ji je to glavno in glasno vodilo. Vsi verni smo še posebej povabljeni, da prosimo Boga za pravo modrost nas samih in še posebej teh, ki so odgovorni za našo državo, da bi znali odpirati ozka vrata zadovoljstva. Bog živi našo samostojno Slovenijo!
6/25/20246 minutes, 21 seconds
Episode Artwork

Daniel Brkič: Naši grehi so gorivo za božjo ljubezen

Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna).
6/24/20246 minutes, 48 seconds
Episode Artwork

Daniel Brkič: Naši grehi so gorivo za božjo ljubezen

Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna).
6/24/20246 minutes, 48 seconds
Episode Artwork

Jakob Piletič: Po viharju in nevihti prijazni mir

»Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,40) morda malček očitajoče, sicer pa začudeno sprašuje Gospod prestrašene učence, potem ko je pomiril vihar in so se domala utopili. Vsaj tako so mislili, da se bodo potopili. Vihrava preplašenost je tako zagospodovala v srcih učencev, nagon po telesnem preživetju je tako rekoč v prah poteptal njihovo slabotno vero in iz njihovega spomina izbrisal čudeže ter velika Božja dela, ki jih je Jezus že storil pred njihovimi očmi. Čeprav se človeku sredi težav in nadlog velikokrat zdi, da Boga ni ali da ga je Bog zapustil, pa nam vendar naša vera daje to gotovost, da Gospod ostaja z nami v vseh trenutkih, čeprav morda - v prispodobi rečeno - zadremlje sredi naših življenjskih viharčkov. Gospod je vladar tudi naših viharjev in naših preizkušenj, vprašanje je, ali se bomo zoper valove, ki se zaganjajo v naše življenje, borili sami in bomo brezglavo popuščali kaosu ali pa zaupali, verovali, če hočete, v Božjo pomoč in Božje varstvo, v Gospodovo brezpogojno navzočnost. Skrivnost notranjega duhovnega življenja je torej v vsakodnevnem izgubljanju, krčevitem oklepanju in reševanju samega sebe ter na drugi strani v vedno trdnejšem oklepanju Gospoda, da bi končno sami sebi dobesedno izgubili v Kristusu in s tem vse pridobili. Končajmo z besedami svetega Ciprijana iz prve polovice 3. stoletja, ki je v svojih Pismih takole zapisal: »Prosimo, Gospod, naj nam bo kmalu povrnjen mir in hitro naj nam bo dana pomoč v teh teminah in nevarnosti, naj se dopolnijo obljube, ki si jih oznanil svojim služabnikom: obnovitev Cerkve, zagotovitev večnega življenja, po dežju naj se razjasni, po temi naj zasveti luč, po viharju in nevihti naj nastopi prijazni mir.« Tega »prijaznega miru«, ki prihaja po veri v Kristusa, vam, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim tudi v današnji nedelji in v vaših življenjih. Cyprianus, Epistolae 7,8.
6/23/20246 minutes, 27 seconds
Episode Artwork

Silva Matos: Darovati svoj čas za druge

Na senčnem, zelenem bregu, obdanem z bujno rastjo, drevesi, kjer je skozi veje prodirala bleščeča svetloba nedeljskega popoldneva, sem se nenadoma zavedela, da sem obkrožena z ljudmi, polnimi bolečin, življenjskih preizkušenj, nerešenih zapletov, ranjenih na raznih nivojih bivanja. Zaprla sem oči in poslušala enakomerno, navidezno monotono, toda globoko doživeto ponavljanje prošnje kot resnobno, zaupanja polno ihtenje k Materi Božji: Prosi za nas! Zazdelo se mi je, da besede izražajo popolnoma nesebično zavzetost. Kljub pogreznjenosti v svojo ranjenost ni bilo čutiti nobenega napuha. Bila je neke vrste nemoč, ki je v množici postajala moč. Moje življenje je lahko izpolnjeno le v prizadevanju za ljubezen. Gre za neke vrste umiranje v sebi, ki te pelje do korenin bistva tvojega bivanja. Edna od izredno pomembnih in tudi vrhunsko zahtevnih faz v razvoju človeka je spoznanje, da moram sprejeti svoje šibkosti, omejenosti, slabosti, kot jih doživljam. Sprejmem vse ranljive, senčne, temne plati sebe, ki se hočeš nočeš izrazijo ravno takrat, ko bi si človek najmanj želel. Na nek način prerastem otroško gledanje na druge, ki je v bistvu idealizacija avtoritet. Prav tako razčistim z odraščajočim odnosom, ko zavračam vse avtoritete. Grem dalje. Ne zatiskam oči pred pomanjkljivostmi drugih ljudi. Sprejmeš njihovo nepopolnost, jo pričakuješ, doživljaš z razumevanjem, tudi sočutno. Običajno je človek najbolj zahteven do samega sebe, celo nepopustljiv. To ogroža njegovo dobro samopodobo, mu jemlje notranji mir. Ko opazujem, kako v senci pred svojo hišo, pod slapom rdečih okenskih rož, sedi starček v miru s seboj in svetom, se zdi, kot da so mu vse bistvene stvari v življenju kristalno jasne. Mirno premišljuje, vedno rad pripoveduje o tem, kar je doživel v svojem življenju. Ni bilo samo lahko, a bilo je vredno. Kdaj se človek zave bistva, se sprašuje. Drviš po svojih poteh, imaš sredstva, ki ti pri tem pomagajo, veliko je informacij, a si negotov. Nemiren iščeš svojo srečo. Srečuješ ljudi, jih ocenjuješ po obrazih, po zunanjosti. Postopoma prihajaš sočloveku bližje, da lahko začutiš njegov nemir ali pa spokojnost. To je odvisno tudi od tebe samega, kaj se plete v tvoji glavi. Gledaš, ocenjuješ, doživljaš. Vedno bolj te nagovarja preprost način življenja, ki je v sozvočju z naravo. Čas je tako hitro minil, razmišlja starček. Komaj verjameš. Kje se je izgubil? Živel sem predvsem za druge, pravi. A ni mi žal, doda. Človek bi Izgubil manj svojega časa, če bi ga več dal drugim, je čudovita modrost.
6/22/20246 minutes, 14 seconds
Episode Artwork

Edvard Kovač: Mladeniški dar Sv. Alojzija Gonzage

V 16. stoletju je Evropa doživljala veliko duhovno in kulturno krizo, hkrati pa tudi očiščenje in duhovni razcvet. Po moralni prenovi, ki jo je v krščansko Cerkev prinesla reformacija, je nastopila še katoliška obnova, z njo pa nastanek novih redovnih skupnost. Na eni strani so to bili jezuitje sv. Ignacija Lojolskega in na drugi Frančiškovi bratje kapucini. Začeli so ustanavljati šole za mladino in pa knjižnice, ki so bile dobro založene in tudi obiskane z znanja željnimi obrazi. V ta duhovni in moralni preporod je v vstopil Alojzij Gonzaga, ki se je rodil l. 1568 stari plemiški družini v Mantovi v Severni Italiji. Oče je imel visok položaj nadvojvode in je želel, da bi njegov sin postal najprej vojščak, nato pa skrbel za veliko posest gradov,, ki jih je imela družina v lasti. Že zgodaj mu je pustil, da se je igral z orožjem. Deček je užival, ko je sprožil puško, enkrat si je celo dovolil prižgati z gorilno vrvico grmeči top. Vendar je kmalu začutil, da je v njegovem srcu gori nek drug ogenj, ki ga neti hrepenenje po večni ljubezni. Odkril je knjigo velikega teologa Petra Kanizija in začel se je poglabljati v molitev. Zato se ne čudimo, da je hotel vstopiti v »Družbo Jezusovo«, kot imenujemo jezuite. Spoznal je, da je pravo viteštvo nekje drugje kot na konju in na viteških dvorih. Prave bitke se odvijajo v nasprotovanju samoljubju in zaverovanosti vase. Ti boji pa se odvijajo v služenju drugim. V tem duhu je kot jezuitski gojenec radostno poprijel za vsako delo in se lotil vsakodnevnih opravil tem strežbe bolnikom, največje veselje pa mu je pomenilo, ko je lahko otroke učil verouk. Spoznal je, da je vsaka otroška duša daljna pokrajina, ki jo mora šele odkriti, tako kot oddaljene misijonske dežele, ki so ga prav tako mikale. Njegovi življenjepisci so radi poudarjali, da je bil odličen študent in kako si je nalagal spokorna opravila ter ohranjal čisto mladeniško dušo. Pisatelj Rebula, ki je nosil svetnikovo ime Alojz, je v teh hagiografskih zapisih videl pretiranost in poudarjal, da je bilo njegovo svetništvo predvsem v tem, »da je umrl od kuge, ki se jo je nalezel v junaški strežbi bližnjemu.« To se je zgodilo 21. junija 1591. Papež ga je po stoletju in pol skupaj s Stanislavom razglasil za svetnika in tri leta kasneje za zavetnika mladine. V našem času pa je sv. oče Pavel VI. dejal: »Še po štiristo letih je živ čar, ki ga odseva podoba tega sina sv. Ignacija, mojstrovina kulture in milosti… Svoje življenje je doumel kot dar, ki naj ga deli bližnjemu.«
6/21/20246 minutes, 17 seconds
Episode Artwork

Marko Rijavec: Predsednik za en dan

Kakšno leto pred tem, ko sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, prek česar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, ki mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Od tedaj naprej sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad nekom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna stvar, ko gledamo naše voditelje in prek njih našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminja stvari.
6/20/20245 minutes, 31 seconds
Episode Artwork

Stanislav Kerin: Iskanje resnice

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
6/19/20246 minutes, 49 seconds
Episode Artwork

Metka Klevišar: Prenašati vodo v situ

Zelo dobro se spominjam izjave neke socialne delavke, čeprav je od takrat, ko sem jo slišala, minilo že veliko let. Bila je na precej vodilnem položaju in je takole povedala, kako je doživljala svoje delo: »Imela sem občutek, da prenašam vodo v situ. V svojem življenju sem tako znosila ogromno vode.« Ali se ne dogaja podobno mnogim ljudem? Vse življenje se z vsem srcem trudijo za nekaj, pa so nazadnje praznih rok in nimajo kaj pokazati. Ali je bilo potem sploh vredno truditi se za vse to? Morda bi kdo tudi rekel, da vse skupaj ni imelo smisla in mu je na koncu žal za ves njegov trud. Socialna delavka, katere izjave se spominjam, ni rekla tako. Zelo veliko je delala, zdaj ima občutek, da nima kaj pokazati, pa vendar ji ni prav za nič žal. Zaveda se, da je vse imelo smisel in da je bilo v tistem trenutku potrebno. Ta zavest ji je dovolj, ne potrebuje drugih dokazov in potrdil. Zato govori tudi o situ in vodi z neko dobrohotnostjo in v njej ni začutiti nobene zagrenjenosti. Povsem drugače pa sem doživela starejšo žensko, ki je v času svojega aktivnega življenja tudi delala na vodilnem položaju. Zdaj skuša biti aktivna v župniji in pomagati na različne načine. Zelo odločno je večkrat ponovila: »Hočem videti efekt. Hočem videti, kaj je moje delo premaknilo, koliko je komu pomagalo. Če ne vidimo efekta, nimamo prave motivacije za delo.« Dva pristopa do dela, ki ju tudi sicer srečujemo v življenju. Prva ženska dela in živi zelo sproščeno. Ni obremenjena s tem, kakšen mora biti rezultat. Druga ženska je stalno nezadovoljna, ker učinek njenega dela ni nikoli tak, kot bi želela. Vedno bi želela kaj več. Kaj pa je tisto, kar ljudem resnično pomaga, ostaja skrivnost. Včasih mimogrede izgovorjena beseda, drobno dejanje, ki se ne zdi omembe vredno, ali kaj podobnega. Pomembno je, da prihaja iz srca in da živimo v zavesti, da ni nič, kar dobrega naredimo, zaman. Tudi če tega … ne vidimo.
6/18/20246 minutes, 47 seconds
Episode Artwork

Gregor Čušin: Hvaležnost

Sem hvaležen? O, seveda sem… Za mnogo reči. Najprej za to, da sploh sem! Lahko me tudi ne bi bilo! Ko bi moj oče ne srečal moje mame… Ali je morda ona srečala njega? Ko bi moj oče ne rekel moji mami, da jo ima rad… Ali je morda to ona prva rekla njemu? Ne vem. In pravzaprav ni važno. Ne vem koliko sta se sploh pogovarjala o ljubezni, a dejstvo je, da sta jo zaživela… In živela… Ter sem tako na svet prijokal tudi jaz, kot peti otrok! Podobno kot naš najmlajši – Peter! Tudi njega lahko ne bi bilo! Ko sva z možinjo odmislila, odželela in odnačrtovala svoje - ne nazadnje: pet otrok še lahko zbašeš v malo večji avto, več pa že ne gre brez kršenja pravil - je Bog odvezal žakelj in »kdor rad da nič ne vpraša« nasul dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero (Lk 6,38). In sva mu zato hvaležna, saj sva si potihem oba želela še, le iz obzirnosti drug do drugega, tega nisva upala na glas povedati. In sem Bogu hvaležen tudi zato, ker sem videl, da sva z možinjo tudi potihem istih misli. Vsi naši porodi so bili prešerni, lahki in hitri… Otrokom se je tako mudilo na svet, da sem Bogu zelo hvaležen, da sta mati in otrok povezana s popkovino, sicer bi jaz svoje že prvi dan pobiral po tleh. In vsakič, ko sem novorojeno dete prvič držal v naročju, sem bil Bogu neizmerno hvaležen, da si ni izmislil kakega pravila, da otrok mora biti podoben očetu. In imam tako lepe otroke. Zelo lepe. Luštkane, celo. In tako nas je osem: midva z možinjo in šest otrok. In čeprav ni nevarnosti, da bi kateri od otrok poslušal tole misel in bi jih lahko hvalil brez nevarnosti, da bi se prevzeli, jih ne bom, ker jih ne poznate in ker vem, da je vsak oče, ki ima srce in glavo tam kjer morata biti in ne obratno, nor na svoje otroke. Vem, da si me niso izbrali, a sem jim zelo hvaležen, da sem lahko njihov oče, čeprav tega včasih ne znam, in ne zmorem. A za to je tu možinja. Ki me, včasih bolj, včasih manj, kot si pač zaslužim, prenaša, sprejema, razume, posluša, predvsem pa ljubi, kar mi ne bo nikoli jasno, a sem ji zato kljub vsemu zelo hvaležen. In če pravijo, da je vsako sedmo leto v zakonu krizno, prihajava počasi v četrto, pa hvalabogu in predvsem hvala Bogu, še prvih dveh nisem čutil, saj če imaš otroke nimaš časa za recesijo. In tako preštevam blagoslove. In sem hvaležen: da sem živ. In zdrav. Da ljubim in sem ljubljen. Hvaležen za starše in otroke… In sploh – da sem!
6/17/20246 minutes, 30 seconds
Episode Artwork

Andrej Šegula: Včasih je treba počakati

Živimo v času, ko se nam vsem mudi, ko nimamo časa, ko lovimo svojo senco, ko imamo občutek, da zamujamo roke in termine. Vse to nas pripelje do velikih obratov in delujemo samo še na instantnih principih. Instantna kava, instantna juha, instantna zabava, pa instanten ... Naš svet in družba delujeta po načelu: pritisnem na gumb in se zgodi. Google vse ve, zdaj in takoj. Pritisnem na gumb in dobim odgovor o temperaturi snega na Aljaski, o korupciji v Argentini, o potresih. Vse to po najkrajši poti in zdaj. Po drugi strani ugotavljamo, da stvari niso vedno tako preproste in jih ne moremo doseči s pritiskom na gumb: starši ne morejo vzgajati otrok s pritiskom na gumb, na dopust tudi ne moremo iti, kadar bi si zaželeli ... Današnji evangelij pa nam ponudi v razmislek človeka, ki "vrže seme v zemljo" (Mr 4,26). Sejalec opravi svojo dolžnost in vrže seme, rast pa prepusti Bogu. Ko poseje seme, si želi, da bi zraslo in obrodilo sad, a za to ne more ničesar storiti, upajoč, potrpežljivo in ponižno čaka. Gre za krepost, ki je danes težko razumljiva in še težje sprejeta. Za papeža Janeza XXIII. govorijo, da prve dni po izvolitvi ni mogel spati. Skrb, ali bo dovolj dobro vodil Cerkev, mu ni dala spanca. Neke noči je le malo zadremal. Sanjalo se mu je, da je prišel k njemu Kristus in mu dejal: "Janez, Cerkve ne vodiš ti, ampak jaz! Kar mirno spi, ko boš opravil svoje delo!" Od takrat je bil papež, ki se je s pogumnimi dejanji zapisal v zgodovino Cerkve, miren. Zaupanje v Boga ne pomeni nedelavnosti. Pomeni, da bomo storili, kar moramo storiti. A takoj zatem moramo priznati, da ni vse v naših močeh. Sporočilo današnjega evangelija je pomenljivo tudi za današnji čas. Podoba o gorčičnem zrnu, "ki je manjše od vseh semen na zemlji", nam sporoča, da more Bog iz majhne stvari, ki jo imamo ljudje, narediti veliko stvar. Dobra beseda, ki jo izrečemo o drugem človeku, je lahko za nekoga začetek nove poti. Brez prvega koraka ni drugega, brez prvega koraka človek nikoli ne pride do cilja. Bodimo sejalci dobrote, optimizma in veselja tudi danes.
6/16/20247 minutes, 16 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec: Orlov preporod

Verjetno se vsi odrasli kdaj znajdemo v življenjskih obdobjih, ko zapademo v določeno rutino, ko nam je lahko prijetno in poznano, da iz dneva v dan ponavljamo podobna opravila. Tedaj rečemo, da smo se nekako potopili v cono udobja, ko se nam zdijo spremembe nepotrebne oziroma imamo celo občutek, da nas ogrožajo. Kar nekako 'fajn' nam je, tako kot je. Saj veste, kako znamo reči: »Takšen pač sem.« Ob tem se spomnim na zgodbo o orlu in njegovih življenjskih odločitvah. Orel doživi eno najvišjih starosti med vsemi pticami. Lahko živi tudi sedemdeset let, vendar le če vmes preživi zelo stresno obdobje. Da bi namreč doživel tako častitljivo starost, mora orel nekje pri štiridesetih sprejeti zelo težko odločitev. Pri tej starosti njegovi kremplji ne zmorejo več loviti oz. prijeti plena, ki mu predstavlja vso njegovo hrano. Njegov kljun toliko zraste in se zvije, da mu komaj kaj hrane še uspe požreti. Njegova stara in težka krila se zaradi zbitega perja zatikajo za trup, kar mu onemogoča letenje. Takrat orlu ostaneta zgolj dve možnosti: umreti ali iti skozi boleč proces, ki traja skoraj polovico leta. Večina orlov okrog štiridesetega leta dejansko umre, preživeli pa se odločijo za največje muke v svojem življenju. Ta proces od orla zahteva, da gre v svoje gnezdo in s kljunom kljuva po kamnu, vse dokler mu ta ne odpade. Potem čaka, da mu zraste nov kljun, s katerim skljuje stare kremplje. In potem spet čaka, da mu zrastejo novi kremplji, s katerimi lahko dobro prečeše staro perje. In tako šele po skoraj šestih mesecih orel poleti tako rekoč v novo rojstvo. V našem življenju gre redko za tako drastične spremembe, vendar se lahko v določenih življenjskih obdobjih srečamo s podobnimi odločitvami, kot jih je moral sprejeti orel v zgodbi. Ko se odločamo za več življenja, za bolj polno življenje, za spremembe, ki si jih hkrati želimo in se jih bojimo, je zelo pomembnega pomena motivacija. Da naredimo nekaj več, kar je morda nujno, običajno, vsakdanje. Že danes lahko nekaj malega naredimo za spremembe, čeprav nas bo tako kot orla to bolelo. A prav to bo znamenje, da se nekaj okostenelega premika, da se obnavljajo zakrnele mišice in se prebuja novo življenje.
6/15/20243 minutes, 16 seconds
Episode Artwork

Zmago Godina: Zlato pravilo družinskega življenja

Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
6/14/20245 minutes, 51 seconds
Episode Artwork

Polonca Zupančič: Mark Avrelij o blagohotnosti

Nepredvidljivi časi, hitro spreminjanje ukrepov in omejevanje pravic v nas vnašajo nemir. Veliko je različnih mnenj, vsak je prepričan v svoj prav, iz dneva v dan se povečuje nestrpnost. Tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stol. se v sedmi knjigi svojih dnevniških zapisov in filozofskih premislekov sprašuje, kako naj človek živi v skupnosti tako različno mislečih posameznikov. Pri tem izhaja iz stoiške predpostavke, da smo ljudje del skupne celote in neločljivo povezani med sabo. To dalje pomeni, da imajo dejanja medsebojen vpliv: če delujemo v skupno dobro, delujemo tudi sebi v prid in obratno: vsa naša nepremišljena dejanja bodo pustila posledice v širši skupnosti. V primeru nesoglasij in krivic zato Mark Avrelij ne verjame, da bomo z nasiljem in neprijaznostjo stvari kakorkoli izboljšali, pač pa priporoča blagohotnost. Naroča nam, naj se pogosto spominjamo, da so tisti, ki nam povzročijo nekaj slabega, enakega rodu kot mi sami – da smo torej vsi del istega sveta, da dihamo isti zrak, da enako živimo in enako umremo. V luči večnosti in človeške minljivosti pa so storjene krivice nepomembne in bomo nanje slej kot prej tudi pozabili. Dalje nas opozarja, da ljudje »delajo nápake iz nevednosti in zoper svojo voljo«, saj pogosto storijo kaj ponesreči, zaradi napačnih predpostavk ali pa njihovim dejanjem sledijo posledice, ki si jih pravzaprav niso želeli. Takole v nadaljevanju razmišlja filozof: »Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mogel grešiti. Kajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z njegovim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja.« V razmislek nam daje tudi naslednje: po stoiškem nazoru dejanje ni dobro ali slabo sámo po sebi, ampak smo mi tisti, ki ga kot takega dojemamo – od nas samih je torej odvisno, ali bomo sočloveka oklicali za krivičneža ali ne in s tem dopustili, da nas prizadene. Vpliv na nas bo imel le, če mu bomo to dovolili, zato nas Mark Avrelij opominja, da je moč pravzaprav v naših rokah. »Tvoja vladajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila prej,« zapiše v svojih premišljevanjih. Če nam nekdo stori krivico, s tem kvari le samega sebe, ne pa tudi nas, in prav blagohotnost mu bo pokazala, da zmoremo svojo moralno držo kljub krivicam ohranjati neoporečno.
6/13/20246 minutes, 46 seconds
Episode Artwork

Daniel Brkič: Božja matematika

Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma več ni bil razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje izven človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga ravno darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje.
6/12/20245 minutes, 36 seconds
Episode Artwork

Alenka Veber: Drevo spoznanja

Dobro jutro, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, verjamem, da marsikdo izmed vas pozna biblijskega Boga in njegovo ustvarjanje vesoljstva in človeštva. Če nič drugega, zagotovo poznate vsaj stavek iz Prve Mojzesove knjige, ki povzema njegovo ustvarjanje: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil.« (1 Mz 2,2) Bog pri ustvarjanju vesoljstva in človeštva ni mislil samo na svoj počitek, temveč tudi na mojega in vašega, saj nam naroča: »Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec!« (2 Mz 23,12) Bog je v raj, ki ga je ustvaril, postavil tudi človeka ter mu dal družico. In še nekaj: »Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.« (1 Mz 2,9) Še dandanes drevo življenja, ki zagotavlja nesmrtnost, čuvajo kerubi z mečem, gospod Bog pa je iz edenskega vrta izgnal človeka obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. Tako sta v potu svojega obraza Adam in Eva obdelovala zemljo, da je iz nje vzklila pšenica, sicer bi bila lačna. Upam, da je Bog Adamu in Evi vsaj sedmi dan pustil počivati. Mogoče sta si takrat vzela čas in razmislila, zakaj sta bila izgnana iz raja, po katerem bi se lahko mirno in brez oblačil sprehajala vseh sedem dni v tednu. Eva in Adam sta se, tudi zaradi prekanjene kače, raje odločila za drugačno pot. Ko danes govorimo o drevesu spoznanja, imamo v mislih življenjske izkušnje. Te niso samo lahke in neboleče. So tudi grenke in boleče. Ko je Eva Adamu ponudila jabolko z najlepšega drevesa v raju, je, slepo verujoč kačinim besedam, videla samo, da je sadež dober za jed, mikaven za oči in vreden poželenja. Pozabila je, kaj ju z Adamom čaka, če bo jedla od prepovedanega drevesa. V svoja naročja klatimo različna jabolka: črviva, rdeča, zrela in nezrela. Čeprav nas k ugrizu ne vabi kačji jezik z Gospodovega vrta, grizemo vse po vrsti. Tako si pridobivamo izkušnje. Tiste, ki nas lahko največ izučijo, so navadno bridke. Drage poslušalke in dragi poslušalci, mogoče imate hišo z vrtom, na katerem so posajena tudi drevesa, ali pa živite v bližini gozda. Vzemite si kakšen dan počitka in se ustavite v raju, ki ste si ga ustvarili. Usedite se pod svoje drevo spoznanja in razmislite, kaj ste v življenju storili dobrega in kaj slabega. Če bi Adam in Eva izpolnjevala zapovedi ob drevesu spoznanja, bi spoznala dobro, tako pa sta morala ob neizpolnjevanju zapovedi spoznati zlo. Zato naj vam ne bo žal dneva počitka, ki ga zapoveduje Gospod.
6/11/20246 minutes, 42 seconds
Episode Artwork

Berta Golob: Pravočasno

Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnosti je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in »v iste globočino reke dvakrat se ne potopiš«. Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem »našem« času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne-zanj, oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na mnogih ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste, in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter »brže od munje, a stigla prekasno«. Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal prazen izgovor. Pravočasnosti je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?
6/10/20245 minutes, 34 seconds
Episode Artwork

Andraž Arko: Brez politične korektnosti

Če si človek prizadeva, da živi v iskrenih in pristnih odnosih, ga lahko nekakšna navidezna pošitrkanost ali politična korektnost spravlja samo v slabo voljo. Preprosto zato, ker je nepristna. Nekaj, kar mora biti, kar vsi pričakujejo, čeprav se morda s tem sploh ne strinjajo. Večkrat v slogu Andresenovih Cesarjevih novih oblačil. Vsi vedo, da se nekaj ne ujema, a je pač vsak tiho zato, ker se boji zase, za svoj ugled, za svoj status. Preprosto ploskaš zato, ker vsi tako delajo, in zato, da ne bi štrlel iz množice; da ne bi izpadel kot bedak, nevednež ali nestrpnež. Ko beremo evangelije, pri Jezusu nikoli ne srečamo politične korektnosti. Lahko je vljuden, olikan, predvsem pa spoštljiv. Politično korekten pa nikoli. Določene stvari lahko pove malo bolj v rokavicah, da bi sporočilo lažje prišlo do poslušalca. Še raje uporablja zgodbe, prilike ali prispodobe zaradi njihove univerzalne in nadčasovne razsežnosti. Da je lahko sporočilo razumljivo v Jezusovem in v današnjem času. Evangeljski odlomek današnje nedelje pa je eden tistih, v katerih je Jezus zelo neposreden, brez vsakega olepševanja. Tako pač je. Naj si to želimo slišati ali ne. V evangelijih lahko na mnogih mestih beremo o Božjem usmiljenju in odpuščanju, še posebej v prispodobah o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in predvsem o izgubljenem sinu. Toda ob vsem usmiljenju in odpuščanju v enem primeru ni pardona – in to je v današnjem evangeljskem odlomku, ko Jezus jasno pravi, da bo človeškim sinovom »vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl.« V tem primeru ni usmiljenja, ni odpuščanja. Seveda moramo to razumeti v celotnem kontekstu sobesedila. Ko na začetku javnega delovanja po prvih čudežih in pridigah Jezus postane slaven, njegovi sorodniki nasedejo govoricam, da Jezus ni priseben, da se mu je odpeljalo. Še več: jeruzalemski pismouki ga začnejo obtoževati, da s hudičevo močjo dela čudeže. In prav s tem izbijejo sodu dno. Ko neki strokovnjaki za Sveto pismo, ki se imajo za verne in celo pravoverne, ne vidijo in ne prepoznajo, da Jezus vse to dela z močjo Svetega Duha. V tem je glavna težava. Človekovo zakrknjeno srce, ko noče, ko ne želi videti Božjega, ampak ima svoj prav, trmasto prepričanje in se oklepa svojih fiksnih predstav. Prav zato pravi Jezus, da bodo ljudem odpuščeni vsi grehi in kletve, če jih bodo obžalovali, samo kletev zoper Svetega Duha ne bo. Človek z zakrknjenim srcem, ki se popolnoma zapre pred Božjim, ga noče videti in sprejeti, ampak ga absolutno zavrača, se s to držo sam izolira od Boga. To pa je največje prekletstvo, ki ga ne izreče Bog, ampak si ga človek nakoplje kar sam.
6/9/20247 minutes, 27 seconds
Episode Artwork

Silva Matos: Prijateljsko praznovanje

Človek se po navadi razveseli, da bo praznoval. Taka je vsaj njegova prva misel. V njem se vzbudi pričakovanje, ki se opira na izkušnje s prejšnjih praznovanj, dogodkov, ki so se mu zapisali v srce. Tako je med nami, ki smo prijatelji. Imamo dragocene odnose in želimo doživljati stvari skupaj. Lahko bi se samo zahvalili za vse, kar nam je dano, za odnos, ki ga imamo. Vemo, da je nekaj prelepega, ko začutimo drug drugega, lahko se nasmejemo, iskrimo ob naših večnih primerjavah, se razumemo v težavah, se dobrohotno veselimo tudi majhnih uspehov vsakega izmed nas. Vsak praznik, ki živi v naših dušah kot del omike, sproži poseben občutek, zagon za to, da se premaknemo v neko smer, morda po utečeni navadi ali pa v kaj novega. Začnemo pripravo na dogodek. Vsak izmed nas na svoj način prispeva k temu, da je ozračje sproščeno, toplo, igrivo, a hkrati poskrbi za vse, kar nam lahko polepša praznovanje. Z leti je priprav vedno manj. Nihče ne pozabi poskrbeti tudi zase, za to, da se praznovanje ne bo po nepotrebnem spremenilo v problem. Pa vendar, tudi problem, ki ga nismo predvideli, lahko okrepi prijateljstvo. Kot tisto noč. Bila je ledeno mrzla noč s kristalno čistim snegom. Pešačili smo čez polja in gozdove po škripajočem snegu. Zvezdnato nebo. Svetilo nam je na milijone zvezd. Samota. Imeli pa smo tudi svoje svetilke. Sprva smo živahno klepetali med seboj, potem pa smo utihnili in začutili globino tišine. Nikjer nobenega prometa. Tišina je bila tako močna, da je delovala kot en sam velik, topel objem. Mraz se je zarezal v obraz, v pljuča. Zazdelo se mi je, da bom kmalu potrebovala zdravilo za lažje dihanje. Bolje, da to takoj storim, sem se odločila. Pobrskala sem po nahrbtniku, a zdravila ni bilo. Nedaleč stran se je iz nekega naselja v nebo pognala raketa. Odločila sem se, da prijateljem povem, kaj se mi dogaja. Pozabila sem nujni pripomoček za pohod. Neprijetno sem se počutila. Potem sem začutila roko. Skrb in razumevanje. Vsi so bili eno z menoj. Nič mi niso očitali. Vodja je povedal, da je v resnici naš cilj tisto naselje. Raketa. To je bilo znamenje zame, da je tam zatočišče, da je rešitev blizu. Hvala za vse, mi je pelo srce, ko smo na toplem, v prijaznem gostišču pili čaj. Hvala za prijatelje, za vse ljudi, za to, da lahko doživljam dobroto, prijazno pomoč. Topel napitek mi je pomagal, nekdo je prinesel še zdravilo, ki sem ga potrebovala. Kot majhen čudež. Ali pa velik. In igra luči, ki je sijala z neba, se je prepletala z našim praznovanjem, objela nas je Luč, ki je bila z nami in smo jo čutili skupaj, v dobrem in slabem povezani prijatelji.
6/8/20247 minutes, 12 seconds
Episode Artwork

Metka Klevišar: Jaz tudi

Vedno bolj spoznavam, kako pomembno je, da se znamo poslušati. Tega se pravzaprav nikoli nismo prav učili. Spominjam se, da smo imeli v šoli govorne vaje, kjer smo se učili govoriti in nastopati. Nihče pa nam ni spregovoril o tem, kako naj poslušamo. Celó med študijem medicine, kjer bi to pričakovali, so nam v glavo vtepali kup podatkov, od katerih mnogih nismo nikoli uporabili. O tem, kako naj dejansko pri vsakdanjem delu poslušamo ljudi (in jih tudi slišimo), pa nič. In tako se v naših pogovorih nekateri vzorci ponavljajo vsak dan. Znanka mi je pravila, kako bi se želela kdaj pa kdaj pogovoriti o svojih problemih, o svojih težavah, pa še o marsičem. Živi sama, mož ji je pred leti umrl, otroci živijo drugod. V začetku, po moževi smrti, je bilo težko, potem pa se je kar dobro vživela v to svoje novo stanje in zna biti tudi sama. Včasih pa si vendarle zaželi, da bi jo kdo poslušal. Nekaj prijateljic in znank ima, ki takole reagirajo na njeno pripoved: »Jaz tudi. Mene tudi bolijo kosti in sklepi. Jaz tudi včasih ne morem spati. Jaz tudi …« Postala je že skoraj alergična na ta »Jaz tudi«, ker ji s tem preprečijo, da bi spregovorila do konca o sebi, o svojem doživljanju. Nima občutka, da bi jo v njenem pripovedovanju vzeli resno. Ko bi vsaj nekdo rekel: »Res? Boli te? To je pa lahko neprijetno!« Mislim, da bi prav o tem moral razmisliti vsakdo izmed nas. Kolikokrat reagiramo s tem »Jaz tudi«, namesto da bi poslušali drugega človeka in mu pustili, da do konca spregovori o sebi. To nam je že tako prešlo v kri, da se največkrat niti ne zavedamo, da tako reagiramo na pripovedi drugih ljudi. Če hočemo kaj narediti za boljši in lepši svet, moramo paziti na naše medsebojne človeške odnose. Tu pa se vse začenja s sposobnostjo našega poslušanja. Najprej se moramo tega zavedati, potem pa korak za korakom, dan za dnem vedno bolj paziti, da bomo vedno manj govorili in vedno več poslušali.
6/7/20245 minutes, 49 seconds
Episode Artwork

Ignacija Fridl Jarc: O Talesovi modrosti

Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na modrost starogrškega filozofa, matematika in astronoma Talesa. Radovednim someščanom je odgovarjal, kaj je najstarejše, najlepše, najhitrejše, najmodrejše na tem svetu.
6/6/20246 minutes, 8 seconds
Episode Artwork

Janez Vodičar: Nahranimo človeštvo

Ko mislimo, da smo končno premagali kakšno krivico na svetu, nas hitro zadene novica, kako se je zgodil ta ali oni zločin. Veselim smo, da je našim prednikom uspelo verjeti, da je vsak človek vrednota sam po sebi in da so odpravili suženjstvo. Sklicujemo se na božje otroštvo in verjamemo, da moramo spoštovati vsakega takega, kot je. A ni dneva, ko ne bi slišali, kako živijo mnogi kot sužnji. Delajo za golo preživetje v nemogočih razmerah. Umirajo zaradi nasilja in pri tem si ne morejo nič pomagati. Niti napredek znanosti ni odpravil osnovnih bolezni in pregnal lakote. Samo zato, ker so se rodili na napačnem koncu sveta, so obsojeni na životarjenje. Če gledamo na svet s temi očmi, bomo težko ponosni na dosežke civilizacije. Pri tem ne gre pozabiti zgodovine. Ne zato, kar hvali ali graja, ampak da se naučimo, kako kljub vsemu trudu številnih človeštvo vedno znova pada v stare grehe. Krivic in zlorab se ne da nikoli odpraviti. Če bi le tožili, kako ne moremo nič spremeniti, bi še vedno ždeli v stanju suženjstva, izpostavljanja otrok, pobijanja vseh, ki so nam na poti. K sreči so bile žene in možje, ki se s tem niso sprijaznili in so marsikaj spremenili. Tudi danes lahko spremenimo svet na bolje, če se iz zgodovine ne naučimo samo, kako ni na svetu nič novega, ampak tudi, kako je koristen še tako droben prispevek za lepši jutri. Prerok Izaija nam danes riše sanjski cilj: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupíte brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko!« Opojnost takega življenja je res preroška. Dejstva govorijo, da ni bilo nič zastonj in tudi ne bo. A ti, ki so spreminjali svet na bolje, bi tega ne zmogli, če ne bi imeli vsaj kančka teh preroških sanj. Blagor nam, če verjamemo, da te sanje prihajajo od Boga. V človeški moči ni, da bi svet spremenili v raj. Če bi res hoteli sami uresničiti sanje, bi morali zabrisati vso preteklost, saj iz nje izhaja, da to ni mogoče. Današnja Jezusova beseda pa nam daje upanje, da ni treba uničevati preteklosti in ne obupati nad prihodnostjo. Slišati moramo le Jezusove besede: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Bog nam daje v vsakem trenutku priložnost, da svet spreminjamo na bolje. Izkoristiti moramo le to, kar nam je dano, naj bo to le pet hlebcev za velikansko množico lačnih. Bodimo kakor apostoli, opazimo tako ali drugače lačne, zapostavljene. Izkoristimo to, kar imamo. Z božjo pomočjo lahko tudi mi s samo petimi hlebci nahranimo množico. Le verjemimo, da Bog lahko stori čudež tudi po meni.
6/5/20246 minutes, 51 seconds
Episode Artwork

Zmago Godina: Zaskrbljenost

Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaš stalni spremljevalec, seveda, če ji to dovolite. Kaj pravzaprav je zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljujoči del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Oseba, ki je zaskrbljena, je povsem prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših možnih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost daje mali stvari veliko senco. Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se poveča aktivnost v naših možganih do te mere, da se ne moremo sprostiti. Zaskrbljenost nas ohromi in nas ovira, da bi glede težave naredili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav prispeva k temu, da se to zgodi. Kaj lahko naredite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite. Živite na enkrat samo en dan. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava,” (Matej 6,34 EKU) se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z možnimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete narediti ničesar? Osredotočite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredotočati na težavo (veter in valove), namesto na vir njegove moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredotočanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih. In kot zadnje in nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je kasneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), zakaj on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7) V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.
6/4/20245 minutes, 8 seconds
Episode Artwork

Daniel Brkič: Prazen stol in Jezus

Spoštovani, slišal sem, da je v neki španski vasi hči prosila duhovnika, naj pride k njim domov, da bi molil z njenim zelo bolnim očetom. Ko je duhovnik vstopil v siromašno sobo, je zagledal bolnega starčka, ki je hropel, čeprav je imel glavo na dveh vzglavnikih. Ob postelji je bil prazen stol. Duhovnik je mislil, da je tam nastavljen zato, da bi kot gost prisedel. Starček ga je vprašal: »Kdo ste? Zakaj ste prišli?« Gost se je sklonil nad posteljo in mu rekel: »Duhovnik sem. Vaša hči me je prosila, naj z vami pomolim za vaše zdravje. Opazil sem, da je poleg vaše postelje stol. Verjetno je pripravljen zame, kajne?« Starček je tiho odgovoril: »Ah, stol? Prosim, zaprite vrata, kajti tega nisem povedal še nikomur. Vse življenje sem se spraševal, kako moliti, a nisem vedel. Tudi v cerkvi so govorili o nujnosti molitve, in o tem, kakšen blagoslov prinaša, a mi ni šlo. Zato sem nekega dne prenehal moliti. Tako je trajalo do nekaj dni nazaj, ko me je obiskal prijatelj in mi povedal, da moliti pomeni pogovarjati se z Jezusom. Še vedno nisem dojel. Zato mi je svetoval, naj postavim poleg postelje prazen stol in skušam verjeti, da na njem sedi Jezus. Opogumil me je, naj se začnem z njim pogovarjati in tudi poslušati, kaj on govori meni.« Duhovnik je bolnega starčka napeto poslušal. Vprašal ga je, kako mu je šlo. Starček mu je rekel: »Poskusil sem. Postalo mi je tako všeč, da to počnem večkrat dnevno. A vedno pazim, da tega ne opazi hči, sicer bi mislila, da sem izgubil razsodnost.« Starčkova pripoved je duhovnika ganila. Svetoval mu je, naj tako nadaljuje. Nato sta skupaj molila in duhovnik se je vrnil domov. Čez čas je starčkova hči duhovniku sporočila, da je njen oče umrl. Vprašal jo je, ali je umrl potešeno. Povedala mu je: »Ko ste odšli, me je poklical k sebi. Bil je umirjen kot še nikoli. Celo nasmešek je imel na obrazu. Rekel mi je, da me ima zelo rad. Poljubil me je in me stisnil k sebi. Ko sem se čez kake pol ure vrnila, sem ga našla mrtvega, a v nenavadnem položaju. Ni mi jasno, kaj se je zgodilo, kajti preden je umrl, je očitno povlekel prazen stol k postelji in svojo glavo naslonil nanj. Kaj vi mislite o tem? Zakaj je to storil?« Duhovnik, ki si je brisal solze z oči, ji je rekel: »Njegova skrivnost pač. O, ko bi lahko vsi tako umrli.«
6/3/20246 minutes, 54 seconds
Episode Artwork

Edvard Kovač: Nedelja kot milostni čas ljubezni

Ko so se Izraelci v 5. stoletju pred Kristusom vrnili iz babilonske sužnosti, so njihovi preroki napisali »Ponovljeno Mojzesovo postavo«. Tako zdaj imenujemo tudi Peto Mojzesovo knjigo. Zelo zanimivo je, da so takrat Božjo zapoved o posvečenem dnevu v tednu ter dnevu počitka razširili še na vse starostne skupine, prav tako pa na služinčad in na tujca, ki je sicer na Vzhodu v tistem času veljal za brezpravnega. In kar še posebej preseneča, je, da so misili celo na domače živali, se pravi, da prepoved sobotnega garaškega dela velja prav tako za vola, osla in druga živinčeta. S tem so želeli poudariti, da je prav, da en dan v tednu počiva brez izjeme ne samo vsak človek, ampak tudi vsa narava. Toda sobotni praznik za Jude ni pomenil samo dneva brez dela, imel je tudi močno vsebino, ko se je pravoveren Jud zavedal, da ni samo homo faber, človek delavec, ampak je tudi religiozno bitje. Je tudi tisti del stvarstva, ki je sposoben počastiti Boga in doživljati nekaj lepega, nekaj svetega. In to naj počne v imenu vseh drugih živih bitij. K temu čaščenju Boga lahko povabi še druge ljudi, kajti vsak človek ima svoje dostojanstvo, vsako človeško bitje je Božja podoba, zato ga ne sme nihče skruniti, ampak spoštovati in zaščititi. Dovoljeno mu je tudi prekršiti sobotni počitek, samo da bi ostal živ in zdrav. Jezus pa prav na sobotni dan tudi ozdravlja. Njegovi rojaki so menili, da je to njegov poklic, njegov delavnik. Niso namreč razumeli, da Jezus ozdravlja iz ljubezni, ne pa zaradi svojih delovnih obveznosti. V ljubezni do trpečega, bolnega in do človeka v stiki ni omejitve. Vsak praznični dan je nekaj svetega, toda še bolj je svet človek sam. Kristus ozdravi revežu njegovo suho roko. V tem je nova simbolika. Roka ni samo zelo pripravno delovno orodje. Človek je veliko več kot le homo habilis, se pravi bitje z izurjeno in spretno roko. Njegova roka zna tudi pobožati, objeti, izkazovati ljubezen. Naša roka je tudi simbol darežljivosti, saj z njo znamo obogatiti druge. Človeška roka zna prav tako blagoslavljati. Da bi priklicala blagoslov z neba, se tudi sama dviguje kvišku, v smeri neba, in v molitvi prosi Boga, naj se skloni k trpečemu in ljubečemu človeku.
6/2/20246 minutes, 45 seconds
Episode Artwork

Polonca Zupančič: Seneka o premagovanju strahu

Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, je v 74. pismu prijatelju Luciliju zapisal nekaj misli o splošnem človeškem nagnjenju k temu, da smo nezadovoljni s svojo usodo in živimo v nenehnem strahu. »Eden je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalostí zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, da ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljubkuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služba naredi nesrečne. V vsem človeškem rodu pa je največ obžalovanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,« piše v uvodu. V nadaljevanju ugotavlja, da se je v našem kratkem življenju raznovrstnim udarcem usode nemogoče izogniti, pa naj ta zadene nas ali druge – vsepovsod je mogoče srečati koga, ki trpi zaradi neke nepredvidene nesreče. Nesreča nekoga drugega, ki smo ji priča, pa po njegovem mnenju prav zaradi bližine v nas vzbudi strah. Podobna je udarcu strele, ki ne zadene samo svojega cilja, ampak presune tudi okolico. »Tuje in nenadne nesreče plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, če le zaslišijo, da je nekdo ustrelil s pračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak že vsak hrup,« zapiše v svojem razmišljanju. Običajno je, da se človek ustraši, vendar pa je pretiran in dolgotrajen strah neutemeljen, je prepričan Seneka, saj tako posameznik sam sebi odvzema duševni mir. Če živimo v nenehnem strahu, ne moremo biti zares srečni, kajti ta nas bo hromil in obvladoval na vsakem nadaljnjem koraku. »Ni sreče brez neustrašnosti; slabo se živi, če je človek vedno v strahu,« ugotavlja filozof. Seneka je zato prepričan, da obstaja samo ena pot, ki nas bo pripeljala do mirnega življenja, osvobojenega pretirane bojazni pred usodo: pot kreposti oziroma poguma. »Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da je razen nje še kaka dobrina, sprejema v naročje vse, kar mu slepa sreča meče vanj, in boječe pričakuje njene izstrelke.« Če nismo zares krepostni in pogumni, bomo po njegovem mnenju vselej potihoma pričakovali nesrečo in se prepustili strahu, tako življenje v nenehni vznemirjenosti pa nas gotovo ne bo osrečevalo. Njegov nasvet je zato, da se povsem prepustimo usodi, na katero tako ali tako nimamo nobenega vpliva, in pomirjeno sprejmemo, kar nas bo zadelo. Resnično pogumen človek tako ni tisti, ki nima nobenih strahov, pač pa tisti, ki se zanje ne zmeni in z zaupanjem stopa po svoji življenjski poti – tak, ki kljub vsem strahovom sprejme neznano.
6/1/20246 minutes, 20 seconds
Episode Artwork

Gregor Čušin: Komu zvoni

»Noben človek ni otok,« je zapisal angleški pesnik in anglikanski duhovnik John Donne v svoji zbirki Pobožnosti ob nepričakovanih dogodkih, za njim pa ponovil nesrečni Ernest Hemingway v romanu Komu zvoni? Misel, da smo, čeprav je to velikokrat skrito pod vodno gladino, vsi del celine, istega kopnega, tudi nepoučenemu ali nevernemu preprosto in jasno razloži, da je vse človeštvo ena sama družina. Po krščansko: da smo vsi ljudje Božji otroci, bratje in sestre, eno samo občestvo. Čeprav živim blizu Bleda, sem bil na otoku le nekajkrat. Razlog za to je, da nisem prav spreten plavalec in da cena vožnje s »pletno« poštenega Gorenjca peha v pobožnost – seveda v želji, da bi zmogel hoditi po vodi. Po številu obiskov te »slovenske znamenitosti« me moja žena za en obisk prehiteva. Kot dvanajstletno dekletce je vlekla za vrv zvona želja in prosila Marijo, da bi jaz postal njen mož. Njena prošnja je bila silna, zvonjenje pa tudi, tako da so na otok prihiteli gasilci, misleč, da gori, in precej prestrašenih Blejcev, misleč, da zopet prihajajo Turki. Da bi se izognila škandalu, Marija ni imela druge možnosti, kot da dekletce usliši. In tako sva, srečno poročena, pred leti prvič skupaj obiskala otok. Na njem k sreči ni bilo ne gasilcev ne Turkov, bili pa so japonski turisti, ki so udrli v cerkev, ravno ko sva molila pred zlatim oltarjem. Vodič je hitel z razlago o zvonu in Mariji, ki bojda uslišuje, Japonci pa so se vzorno postavili v vrsto pred vrv, da sami preverijo, kaj drži in kaj ne. Nisem si mogel kaj. Pristopil sem k vodiču in ga poprosil, naj jim pove, naj bodo pazljivi v prošnjah. Da sva živi dokaz, da Marija sliši tako zvon kot prošnje in da tudi usliši. In ko jim je vodič prevedel moje besede, so se, seveda potem ko so pozvonili, postavili v vrsto in fotografirali še naju, tako da se še danes sprašujem, če morda ne visiva uokvirjena med drugimi trofejami v kaki japonski dnevni sobi. Da prideš do Marije na otoku, se moraš potruditi ali plačati ceno. Obiska ne zmore in si ne more privoščiti vsak. A Marija, čeprav na videz oddaljena, ni daleč, ni na otoku, saj noben človek ni otok. Blizu je in nas sliši. Ni nam treba ne plavati ne veslati, da bi bili plat zvona. Nihče ni sam. Nihče tako tudi ne moli sam. Ne more. Ker ni otok. Vedno, ko molim, molim z vsemi vami. Molimo skupaj, torej, združeni v občestvo, v telo. V celino. Zato ne sprašuj, komu zvoni, niti ne, kdo zvoni in zakaj zvoni. Vedno zvoni tebi in vedno zvoniš ti in vedno zvoni zate!
5/31/20246 minutes, 19 seconds
Episode Artwork

Edvard Kovač: Telovske procesije

Vstali Gospod je Mariji Magdaleni naročil, naj učencem pove, da gredo v Galilejo, kjer ga bodo lahko srečali. Kdor je že kdaj bil v tej rajski deželi, se ni mogel načuditi njeni lepoti. Morda jim je njihov učitelj hotel sporočiti, da ko pride drugič, bo vsa zemlja postala takšen nepozaben raj, kjer se bodo pretakale žive vode, bujno rastlinje in kjer bodo živali bivale v sožitju s človekom. Toda do takrat mora človek to zemljo varovati in jo očuvati. Zato jih je potem napotil nazaj v Jeruzalem, v dvorano zadnje večerje, kjer bodo prejeli svetega Duha, ki jih bo vodil v oznanjevanju, da je Bog dober, da je ustvaril ta čudoviti svet ter da ga mora človek napolniti z novimi odnosi prijateljstva in ljubezni. V jeruzalemski dvorani, kjer učenci molijo, se je odvijala tudi Jezusova poslovilna večerja. Med obhajanjem tega slavja jim je zapustil evharistično daritev, se pravi sveto rešnje telo. Tega lepega dogodka se kristjani spominjamo na veliki četrtek. Toda sami velikonočni dogodki so takrat preblizu, da bi se lahko posebej ustavili ob skrivnosti evharističnega kruha, ki pomeni, da Gospod prihaja k nam, kadar smo zbrani v njegovi ljubezni. Zato je katoliška tradicija uvedla poseben praznik Svetega rešnjega telesa, da bi se te skrivnosti lahko resnično razveseliti, saj Kristus prihaja med nas pod podobo kruha pri vsaki maši, ko se ponovno daruje v ljubezni. Prva Cerkev Jezusovih učencev je po tej ljubezenski daritvi skrivoma odnesla sveti kruh bolnikom in zapornikom. Različne skupnosti so si izmenjavale ta Božji kruh, da bi si povedale, kako so združene v isti veri in ljubezni. Katoliško izročilo poudarja, da Kristus ne zapušča tega kruha, zato ga lahko vedno počastimo, se zazremo v tabernakelj, kjer je shranjen, in ga prosimo, naj blagoslovi nas, pa tudi vse stvarstvo: rastline in živali, zemljo in zrak, Luno in Sonce ter vso zvezdnato nebo. Zato so se razvile telovske procesije. Danes jih znova oživljamo na deželi, ko deklice trosijo rožnate cvetove na pot, po kateri bo prišel Gospod v svetem rešnjem telesu. Žene postavijo oltarčke in jih prekrijejo z lepo vezenimi prti in duhovnik ob njih zapoje evangelij. Zbor poje iz vsega srca, mašni strežniki zvonijo in ponekod fantje prižigajo možnarje. Te procesije izražajo v vsaki omiki tisto veselje, ki govori, da nam je Bog podaril nepozabno lepoto v stvarstvu, zato jo blagoslavlja in nam jo pomaga ohranjati.
5/30/20246 minutes, 7 seconds
Episode Artwork

Stanislav Kerin: Čut za človeka

Iz medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke znašajo nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako je obraz človeka. Oh pogledu na otroke in matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo mi ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil družino. Mati in trije otroci so ostali sami, brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti za izobraževanje. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali, pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu propadanju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in šolanje. Izvedeli pa so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji) in se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali prebivališče in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne čustveno, ampak preprosto s hvaležnostjo do ljudi, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje: brez pomoči, ki je prišla s Petrom Opeko in združenjem AKAMASOA, bi skoraj zagotovo umrli na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo leta 1995. Upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, poskuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje odstranjuje krivičnost iz življenja. Take ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje ob pomoči dobrih ljudi postajalo lepše.
5/29/20246 minutes, 5 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec: Prava molitev

Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratkega značaja, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.
5/28/20242 minutes, 57 seconds
Episode Artwork

Alenka Veber: Božji prst

Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe. Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim. Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno. Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok številni planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta. Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge. Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami. Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih. In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.
5/27/20243 minutes, 33 seconds
Episode Artwork

Jakob Piletič: Blaženost

»O, brezno, o, večno božanstvo, o, brezdanje morje! Ali si mi mogel dati kaj več kot samega sebe? Ti si ogenj, ki vedno govori in ne uničuje. Ogenj, ki v svojem žaru požiga v duši vsako samoljublje. Ogenj, ki odjemlje vsako mrzloto; razsvetljuje ... V tvoji luči spoznavam in si predstavljam tebe, ki si najvišja in neskončna dobrina, dobrina nad vsako dobrino ... Lepota nad vsako lepoto ... V tebi je sama sladkost brez vsake grenkobe« so besede, ki jih je v mističnem zamaknjenju nerekovala sveta Katarina Sienska, morda ena najodločnejših, najpogumnejših in tudi najjasnejših in v Boga zamaknjenih žena 14. stoletja. Presveta Trojica ostaja skrivnost, četudi je razvoj teologije skozi stoletja prinesel kar nekaj spoznanj. Občestvo treh oseb, Boga Očeta, Boga Sina, Boga Duha, troedinost, prešinjajoča ljubezen je tista blaženost, so tista nebesa, po katerih hrepeni sleherna človeška duša, zavedno ali nezavedno. Po krstu smo poklicani, da bi v to občestvo vstopili, da bi v njem večno živeli, vendar pa nas konkretnost zemeljskega življenja in greha začasno še ločujejo od tega neskočno blaženega utrpevanja Boga. In vendar nam Bog, ko se nam sam daje v jed pri svetem obhajilu, daje okušati predokus tega, kar upamo, da bomo nekoč dosegli – zedinjenosti z njim. Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, preljubi v Kristusu, verujmo, upajmo in ljubimo tako, da tudi mi nekoč vstopimo v to blaženost nebes, v notranje življenje Presvete Trojice, h kateri smo povabljeni. Prijetno nedeljo želim. Caterina da Siena: Il Dialogo, a cura di G. Cavallini. Rim: Ed. Cateriniane, Roma, 1968, pg. 500−501.
5/26/20244 minutes, 22 seconds
Episode Artwork

Raid Al Daghistani: Nočno potovanje

V življenju preroka Mohameda je bilo nekaj prelomnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali njegovo nadaljnje poslanstvo. Eden takšnih dogodkov je »al-isra«, »nočno potovanje«, ki ga Koran v 17. suri opisuje z naslednjimi besedami: »Hvala Tistemu, ki je ponoči popeljal svojega služabnika od Svetega hrama do najbolj oddaljenega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatere od naših znakov! Zares, On sliši in ve vse.« V arabskem izvirniku se na tem mestu pojavi beseda »asra«, ki pomeni »potovati ponoči« oz. »povzročiti, da nekdo potuje ponoči«. Na podlagi islamske tradicije naj bi Bog preroka Mohameda ponoči popeljal do mošeje Al-Aqse v Jeruzalemu, nato pa od tam vzdignil v »sedma nebesa«. Tako je »nočno potovanje« pravzaprav sestavljeno iz dve delov: iz potovanja iz Kabe v Meki do Al-Aqse v Jeruzalemu (»al-isra«), in iz »dviga v sedma nebesa« (»al-mi`aradž«). Islamsko izročilo opisuje, kako naj bi se med tem »dvigom v nebo« preroku Mohamedu razodela narava raja in pekla, srečal pa naj bi se tudi s številnimi predhodnimi preroki in Božjimi poslanci, ki naj bi mu razkrili skrivnosti Božje resničnosti. Prerokovo videnje nebes in srečanje z Bogom je še najbolje opisano v prvih vrsticah 53. sure. Ko se je Mohamed znašel v sedmih nebesih, se je približal Božanstvu do razdalje »dveh lokov ali še manj« in Ga zagledal … O naravi tega »nočnega potovanja«, ki obsega tako potovanje od enega kraja do drugega (»al-isra«) kakor tudi vzdig v nebo (»al-mi`aradž«), se med muslimanskimi učenjaki in eksegeti mnenja razhajajo. Nekateri ta dogodek tolmačijo kot metafizično zrenje, drugi pa ga razumejo kot dejansko potovanje skozi prostor in čas, ki naj bi se zgodilo natanko leto dni pred Mohamedovo migracijo iz Meke v Medino. Toda medtem ko religijski učenjaki in koranski eksegeti razpravljajo o naravi tega dogodka, pa sufiji, muslimanski mistiki, v prerokovem »nočnem potovanju« prepoznavajo arhetipsko izkustvo vzpona k Bogu in paradigmo za svoje lastno notranje približevanje k Božjemu. Za muslimanske mistike je Prerokov vzpon v nebesa zgled njihove lastne duhovne vznesenosti in ekstatične izkušnje. Hkrati pa, kot pravilno opozarja Marijan Molè, zaznamuje tudi mejo te izkušnje: Božje bistvo ostaja namreč nedosegljivo. Sufijska literatura tako razpolaga s številnimi pričevanji o podobnih izkušnjah mističnega vzpona, o srečanjih z Božjim in – o nedosegljivosti Njegovega bistva. Eden takšnih najbolj znamenitih opisov je zagotovo poročilo Bayazida Al-Bistamija, velikega mistika iz 9. stoletja, znanega po svojih izrekih o ekstatičnih stanjih in mističnih videnj. Takole pravi: »Brž ko sem šel Njegovi edinosti naproti, sem postal ptica, katere telo je bilo v Enosti, krila pa v Večnosti. In deset let nisem jenjal leteti po nébesu kakšnosti, dokler ga nisem sto tisočkrat preletel. In nisem jenjal leteti, dokler nisem priletel do planote Predvečnosti in tam zagledal drevo Enosti […] Gledal sem in videl, da je vse to samo slepilo.«
5/25/20247 minutes, 11 seconds
Episode Artwork

Janez Vodičar: Iskanje gotovosti

Spoštovane poslušalke, poslušalci, ste se danes že pošteno usedli? Verjetno je za to še prezgodaj. Pošteno sedeti je za zvečer in ne za zjutraj, bi kdo rekel. Vseeno bi vas povabil, da se spomnite trenutkov, ko ste končno našli čas in prostor, da ste se lahko oddahnili na udobnem sedežu. Ob takih priložnostih se najprej umirimo. Naše misli ne begajo več. Telo se sprosti. Spomin prebudi. Udobno nameščenim na težko pričakovanem stolu nam pogosto mislijo pohitijo na pot, ki nas je pripeljala do tega trenutka. V hvaležnosti ali obžalovanju. Tarnanju nad izgubljenimi trenutki, naporom, ki ga je terjalo življenje, ali z radostjo dosežkov, ki smo jih uspeli narediti. Pogled s stola je jasnejši. Naše sodbe, ko smo udobno nameščeni, so veliko bolj plodne za trenutke, ko bo spet treba vstati. Če ste kdaj poromali v Rim, ste kljub velikemu drenju pred njo gotovo obiskali baziliko sv. Petra. Čisto na koncu te mogočne cerkve je posebno okno, ki ga je oblikoval slavni Bernini. Rumeno prosojen alabaster ima v svojem spodnjem delu vdelan stol. Naj bi šlo za sedež apostola Petra. Človek se ob trumah turistov, ki poslušajo svoje vodiče, posnamejo nekaj fotografij in pohitijo k drugim znamenitostim, tam težko umiri. Se pa je vredno prepustiti rumeni svetlobi in teži in mogočnosti stola, ki ga nosijo dva zahodna in dva vzhodna učitelja Cerkve. Najprej se je smiselno vprašati, kako to, da je v oltarju stol. V zgodovini in še danes najrazličnejši vladarji uporabljajo tron, prestol za vladanje. Tudi papeži so nastopali z veliko oblasti. Pobožnost, ki je ohranjala spomin na sedež apostola Petra, se je začela v časih, ko ni bilo nobene možnosti po oblastni drži. Voditelji Cerkve so bili v prvih stoletjih, v času preganjanja predvsem tisti, ki so tolažili, opogumljali in sami trepetali za svoja življenja. Številne naše prednike je vodila globoka potreba po človeku, ki bi zmogel miren premislek, jasno sodbo in odločno besedo. Podobo Svetega Duha, ki je nad sedežem sredi tega okna, sporoča prav to. Na ta sedež naj bi sijala moč resnice, ki jo podpirajo štirje modri možje vzhoda in zahoda. Pogosto so v umetniških delih upodobljene sedeče matere, ki sprejemajo v svoje naročje otroke. Mati, ki tolaži; mati, ki sprejema; mati, ki varuje. Vsega tega ne potrebuje le otrok. Vsak izmed nas kdaj pa kdaj želi najti varno zavetje sredi nemira, tolažbo sredi razočaranj, jasnosti sredi negotovosti. Prav to so naši predniki razumeli ob misli na apostola Petra in njegove naslednike. Želim nam vsem, da bi se danes dobro usedli, ne samo na kakšen udoben stol, ampak tudi v življenju. Našli trdnost in gotovost, modrost in treznost, da bomo lahko vladali svojemu življenju.
5/24/20247 minutes, 1 second
Episode Artwork

Lama Karma Wangmo: Zgodba o dveh duhovih

V tibetanskem budizmu poznamo veliko duhov. Obstaja osem glavnih razredov duhov, ki jih lahko razdelimo še na stotine podrazredov. Toliko jih je, da jih lahko preučujete vse življenje. Ne vem, ali jih lahko vidite, vendar obstajajo njihovi opisi. V tej zgodbi nastopata dva duhova: prvi je gjalpo in drugi tsen. Tsen je običajno rdeče barve in včasih jezdi rdečega konja. Je zelo uren in hitro napade. Gjalpo je precej bolj pretanjen. Morda tega ne bi smeli reči, vendar so gjalpoji običajno duhovni mojstri, ki se izpridijo! Nekega dne sta se gjalpo in tsen srečala na cesti. Pozdravila sta se, nato pa je tsen vprašal: »Koliko hudega lahko storiš drugim bitjem?« Gjalpo mu je odgovoril: »Ah, veliko več kot ti.« Tsen se ni strinjal: »Ne! Več gorja lahko povzročim kot ti!« Ker se nista mogla strinjati, sta se odločila za tekmovanje, kjer se bo pokazalo, kdo lahko stori več hudega. Ozirala sta se naokrog, vendar je bila okolica zapuščena. Nazadnje sta v daljavi le opazila lami, ki sta sedela v bližnjih jamah, in prvi duh je dejal drugemu: »Znesiva se nad tistima lamama, ki prakticirata dharmo v jamah. Izberiva si vsak svojega in videla bova, kdo lahko stori več gorja.« Tako sta si izbrala vsak svojega meniha in tsen se je nemudoma odpravil do njega in ga porinil čez prepad. Zgrmel je v globino in umrl. Tsen se je vrnil k svojemu pajdašu in mu rekel: »Glej, kaj sem storil! Kaj boš pa ti naredil? Saj samo sediš tu!« Gjalpo se je zarežal in mu zabrusil: »Misliš, da si mu škodoval? Bedak! Poglej ga.« Ozrla sta se v prepad in videla lamovo zavest, ki je odšla naravnost v nebesa. »Pravkar si ga osvobodil,« je pripomnil gjalpo. »Temu ti praviš škodovanje? Za nobeno rabo nisi! Poglej zdaj mene. Boš videl, kako bom opravil z drugim lamo.« Sprva je drugemu lami vse šlo gladko od rok. Kadarkoli je koga blagoslovil, je ta oseba ozdravela. Celo riž, ki ga je vrgel zunaj svoje jame, je vzklil, rasel in uspeval. Vsi so bili malce presenečeni, saj so bila njegova dejanja tako osupljiva. Vse, kar je storil, je bilo izjemno uspešno in je prineslo veliko koristi. Celo čudeže je lahko delal. Lama je postajal vse slavnejši in vse bogatejši. Čez nekaj časa se je iz svoje jame preselil v mesto, kjer je spoznal najlepše dekle in se z njo poročil. Zdaj so njegove dejavnosti segale že na vsa področja. Postal je tako uspešen, bogat in vpliven, da je bil v družbi mnogih ljudi. Pridobil si je preveč sovražnikov in preveč prijateljev. Vse to je vodilo do sporov, ti pa do spopadov, polemik, pravd in prepirov, vse dokler se neke noči k njemu niso prikradli sovražniki, ga napadli in ubili. V času do svoje smrti je lama popolnoma izgubil vse rezultate prakse dharme. Popolnoma se je zapletel v samsarično življenje, zato je njegova zavest postala gjalpova sužnja. Gjalpo se je nato obrnil k tsenu in mu rekel: »Tako to naredim jaz!« * * * * Ovire v naši duhovni praksi se včasih pojavijo v obliki uspeha, v obliki na videz dobrih stvari. Celo ko imate videnje Bude, včasih ni nujno, da je to resnično videnje Bude. Lahko gre za maro, ali demona, ki vpliva na vas, da si mislite: »O, imel sem videnje Bude. Res sem zelo posebna oseba.« Tako razvijete ponos in vse stvari, ki mu sledijo, zato tako videnje ni bilo koristno. Vse, kar vas naredi arogantne, egocentrične in samovšečne ter povzroči, da izgubite bodhičito oziroma sočutje, je ovira.
5/23/20246 minutes, 10 seconds
Episode Artwork

Zmago Godina: Več kot "fair play"

Kaj je treba storiti, da bi uničili kateri koli odnos? Biti zloben? Lagati? Ne posvečati pozornosti? Kritizirati? Ko gre za škodovanje odnosu, je vsaka izmed teh stvari zelo učinkovita. Toda da bi uničili kateri koli odnos v svojem življenju, je dovolj, da ne igrate pošteno. Verjetno takega odgovora niste pričakovali ali pa se morda celo ne strinjate z njim. Dovolite mi, da pojasnim. Prav tako pa vam želim predlagati boljšo alternativo. Biti "fair" pomeni, da z drugimi ravnamo dobro, dokler tudi oni z nami ravnajo tako. Smo prijazni, dokler so drugi prijazni do nas. Smo ljubeči, dokler smo ljubljeni. Smo pošteni, dokler so drugi pošteni do nas. Toda kaj se zgodi, ko v odnosu dobimo manj, kot menimo, da si zaslužimo? Ali pa takrat, ko se nam to zgodi v poslu ali življenju na splošno? Takrat vrnemo z enakim. In to po navadi takoj. Naše besede ali pa dejanja govorijo: “Kar si storil, ni prav. Zato tudi jaz več ne bom dober. Pravzaprav ti bom vrnil natanko to, kar ti daješ meni. Potem boš videl, kako je to.” Težava delovanja po načelu poštene igre v katerem koli odnosu je, da je za uničenje odnosa dovolj, da ena oseba ne zadosti pričakovanjem druge. Potem se druga oseba odzove enako. Ena oseba se zapre vase, druga se zato počuti zapuščena in se odzove z molčečnostjo. Ena oseba je malo sarkastična, zato se druga odzove enako. Eden se razjezi, drugi ugrizne nazaj. Kaj menite, kakšen bo naslednji korak v vsakem izmed teh scenarijev? Po navaditak, da “žogico vrnemo čez mrežo”. Svoj odziv po navadi opravičujemo z besedami: “Ampak on je začel!” Kot da nam to daje pravico vrniti milo za drago. Toda tako ravnanje ne prinese nič dobrega, nobene pozitivne spremembe. Na koncu sta prizadeta dva, ne le eden. Bes in jeza sta se sprostila, toda težava še vedno ni rešena. Kaj torej lahko storimo? Ko nas kdo razočara, ali naj ravnamo, kot da se ni nič zgodilo? Ali naj vse molče sprejemamo in postanemo predpražnik? Bo to koristilo odnosu? Zagotovo ne! Kakšen je torej odgovor? V evangeliju po Luku 6,32-35 beremo: “Ali mislite, da imate kakšno posebno zaslugo, če imate radi ljudi, ki imajo radi vas? Tudi navadni grešniki imajo radi tiste, ki jih imajo radi. Ali mislite, da vam gre kakšno posebno priznanje, če ste dobri do ljudi, ki so dobri do vas? Tako vendar dela vsak povprečen človek, tudi tisti, ki se ne meni za Boga. Ali mislite, da vam gre posebna pohvala, če posojate ljudem, od katerih lahko pričakujete, da vam bodo vrnili? Še zločinec posoja svojemu tovarišu in pričakuje, da mu bo povrnil isto vrednost. Vi pa bodite drugačni. Imejte radi tudi svoje sovražnike. Bodite dobri do vseh. Posojajte brez pričakovanja, da vam bo kaj vrnjeno. Tako boste ravnali kakor sinovi in hčere Njega, ki je nad vsem, in on vas bo bogato nagradil. Bog je namreč radodaren tudi do hudobnežev, ki ne poznajo hvaležnosti.” Odgovor je torej zelo preprost, a ga je zelo težko uresničiti: Vrnite bolje, kot ste prejeli. To je edini način za ohranitev dobrih odnosov in izboljšanje težavnih. Zato upoštevajmo nasveta, zapisana v pismu Rimljanom: “Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Ne dajte se premagati hudemu, temveč premagajte hudo z dobrim.” (Rimljanom 12,17.21)
5/22/20246 minutes, 22 seconds
Episode Artwork

Daniel Brkič: Bog in dežela Eldorado

Spoštovani, vprašanje zla v svetu je za skrajne registre mojega razuma izziv, ker Boga jemljem tako zares, da se bojim, da bi me slepa vera zapeljala v zmoto. Kot jurišnik in upornik si privoščim majhna, a sladka zadovoljstva, misleč, da kalim večni mir v nebesih. Osrečuje me občutek evforije, da morda celo Bog nebogljeno zardeva pred mojim vprašanjem, zakaj trpljenje. Sprašujem ga, zastava katere barve naj plapola na strehi sveta. Rdeča, s črnim kljukastim križem, ali rdeča, z rumenim srpom in kladivom? Zvezda katere partije naj hipnotizira psihologijo histerične množice in umiri divje strasti? Zelene, rumene, bele, črne, mavrične …? Včasih imam občutek, da je dobri stari Bog zaspal in se pridružujem besedam svetopisemskega pisca: »Zbudi se! Zakaj spiš, o Gospod? Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš našo nesrečo in našo stisko?« (Psalm 44,24-27) Moreče vprašanje zla je v velikih filozofijah in religijah, posebno v krščanstvu, pravzaprav vprašanje metafizike in etike. Nemški filozof Leibniz (1646–1716) je skoval metafizično domišljijo o najboljšem mogočem svetu, ki lahko obstaja. A kaj, ko se je francoski filozof Voltaire (1694–1778) v satiričnem romanu z naslovom Kandid (1759) iz nje sarkastično norčeval in se ironično spopadel z realnim zlom, še posebno zaradi nedolžnih trpinov uničujočega potresa v Lizboni. S humorističnimi alegorijami je ošvrknil iluzijo naivnih o obljubljeni mitski deželi Eldorado. Bog nam je svobodo Eldorada podaril, a kaj, ko smo jo zlorabili. Tudi če bi bili ustvarjeni kot Božji sužnji, se avantura ne bi končala drugače; sprva bi bili srečni, ker smo se znebili odgovornosti, čez čas pa bi se duh sužnja v nas itak uprl. Tudi če se ne bi, bi se sužnja naveličal gospodar, ker mu suženj, avtomatizirani robot, nima ponuditi ničesar drugega razen čemerne poslušnosti. Kdo bi v nedogled živel s tem, da v poslušnosti ni svobode in ljubezni? Ker smo pravo svobodo zapravili, ustvarjamo politično in duhovno svobodo z nazadnjaškimi silami logike totalitarne svobode. Celo Bog ne more ničesar storiti za svet, ki mu ne dá prilike in prostora. Kaj storiti z našimi majhnimi razmišljanji o velikem Bogu? Koliko časa bo še zaprt v naši črni železni škatli, medtem ko nemirno sedimo na njej kot na sodu smodnika? Zakaj ne moremo dvigniti rok od svojega nevidnega spremljevalca in utišati svoje slabe vesti? Ujeli smo se v past in smo prepričani, da imamo v svetu podivjane praznine in tesnobe nekaj, česar nimamo.
5/21/20245 minutes, 7 seconds
Episode Artwork

Berta Golob: Opazujoč

Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu. Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se. Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let. Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana. Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam. »Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes.
5/20/20246 minutes, 6 seconds
Episode Artwork

Božo Rustja: Neizmerna moč Duha

Edina vredna stvar, ki jo je imel indijski berač je bila stara, umazana posoda. Z njo je prosil vbogaime. Zaradi svoje revščine je menil, da ni nič vreden in ničesar sposoben ter je zato najbolj ubog človek na svetu. Nekoč je stopil v starinarnico, da bi prosil miloščine. Pred starinarja je pomolil svojo umazano posodo. Trgovec pa je prosil berača, če sme samo za trenutek pogledati umazano posodo. Berač ga je rotil, naj se ga usmili in mu da samo toliko denarja, da si bo lahko kupil nekaj hrane, posodo pa naj mu pusti, saj je to edina stvar, ki jo ima. Toda starinar mu je, potem ko je dobro pogledal posodo, dejal: »Kakšen berač ste. Imate zlato posodo, ki je veliko vredna. Prodajte jo in bogati boste. Zlata je!« (Zgodbe in prilike, 79.). Kristjani smo prepogosto podobni temu prosjaku, ki se ni zavedal in ni znal ceniti vrednosti beraške posode. Ne zavedamo se in ne cenimo neizmerne vrednosti Svetega Duha, ki prebiva v vsakem izmed nas in nam naklanja svoje darove in karizme. Na binkoštni praznik smo povabljeni, da okusimo in cenimo preoblikovalno in posvečevalno navzočnost Svetega Duha, ki prebiva v nas. To je priložnost, da obnovimo obljube, ki smo jih izrekli pri krstu in birmi. Neki duhovnik je v študentskem domu srečal mladeniča, za katerega je dejal, da je najbolj žalosten človek, kar jih srečal v življenju. Sostanovalec, tudi katoličan, ga je vprašal: »Zakaj te ne srečam ob nedeljah pri maši?« Fant mu je odgovoril: »Ali bom šel sam iz celega nadstropja?« Študent je prejel dar moči Svetega Duha, a se ga je bal uporabljati. Pa ne samo študent, mi vsi smo pri krstu in pri birmi prejeli sedmero darov Svetega Duha: duha modrosti, razumnosti, sveta, moči, vednosti, pobožnosti in strahu Božjega. S pomočjo teh darov lahko dosežemo velike stvari. Naučiti se jih moramo uporabljati. Lahko se vprašamo, kako to, da je dvanajst apostolov zmoglo oznaniti celemu svetu Jezusov evangelij in osvojiti cel svet za Kristusa, več kot milijarda današnjih kristjanov pa tega ni sposobna? Odgovor je preprost. Apostoli so popolnoma uporabljali darove Svetega Duha, mi pa ne. S pomočjo Svetega Duha ljudje dosežejo tako velike stvari, ki si jih niti ne predstavljamo. Napoleon Bonaparte je dejal: »Na svetu sta dve moči. Moč orožja in moč Duha. Moč duha je močnejša!« Če je ta vojskovodja, zavezan orožju, menil tako, lahko mi na današnji binkoštni praznik prosimo, da da bi pokazali s svojim življenjem, da je moč sv. Duha močnejša kot moč orožja.
5/19/20246 minutes, 43 seconds
Episode Artwork

Emanuela Žerden: Pravo vprašanje

Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določeni fazi odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo še preden odgovoriš na že postavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost postaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa moder odgovor. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu ki je v templju postavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem iz svoje šole bila navajena, da vprašanja postavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele dosti pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, posebej, če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo in se različno odzovemo na njih. Ali se razjezimo, ali se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa tisto vprašanje, ki zbode naše srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem zelo rada imela skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najbolj neumna in nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so potem sami prišli do odgovora. Tudi Jezus je rad postavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vsa vremena, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti na njih neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takšnih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano vprašanje, ki ga je postavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem in na to vprašanje so prav vsi apostoli znali odgovor! Kar prehitevali so eden drugega, da bi mu povedali, kako ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca… Ko pa jim je Jezus zastavil to znano drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastava velika tišina… Šele Peter se je opogumi lin odgovoril: Ti si Kristus, Sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem jaz? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor?
5/18/20246 minutes, 33 seconds
Episode Artwork

Polonca Zupančič: Aristotel o krepostih

Grški filozof Aristotel se v drugem razdelku svoje Nikomahove etike ukvarja zlasti z vprašanjem vrline in pravilnega delovanja – sprašuje se torej, kako postati kreposten in dober človek. Na začetku tako najprej razloči med naravnimi sposobnostmi in nravnimi krepostmi: med prve spadajo na primer naše zmožnosti čutnega zaznavanja, s katerimi smo se že rodili, so torej nekaj vrojenega, danega po naravi in jih zato ni mogoče prevzgojiti, vrline pa si »nasprotno, pridobimo ravno s tem, da se v nečem udejstvujemo«. To pomeni, da nam moralne kreposti niso že vrojene, pač pa nam jih narava ponuja kot možnost, na nas pa je, da jih izpopolnjujemo ali ne. Zaradi tega so po Aristotelovem mnenju precej podobne obrtem, saj se jih moramo najprej šele izučiti, da se potem lahko v njih udejstvujemo, izučimo pa se prav s tem, ko se v njih urimo in jih stalno obnavljamo. »Zidar postaneš s tem, da zidaš,« pravi Aristotel, »kitarist postaneš s tem, da igraš na kitaro. In tako postanemo tudi pravični, če ravnamo pravično, umerjeni, če umerjeno delamo, hrabri, če se hrabro zadržimo.« S tem hoče reči, da se človek ne rodi že kot dober in pravičen, pač pa se mora takega šele narediti, to pa mu bo uspelo samo tako, da bo neprestano ponavljal dobra oziroma pravična dejanja. Naša dejanja in odločitve so torej tisti, od katerih bo odvisno, kakšni ljudje bomo postali. Zato tudi sam v nadaljevanju opozori, da njegovo »razpravljanje ne sme biti samo teoretično kot druge razprave.« Kajti njegov cilj ni golo razpredanje z namenom, da bi ugotovili, kaj je vrlina, pač pa bi moral biti naš končni cilj, da se je dejansko priučimo in jo izvajamo, saj sicer od tega premišljevanja ne bi imeli nobene koristi. Prav v tem vidi največjo napako večine ljudi, saj se navadno »zatekajo k besedam, misleč, da bodo že z golim filozofiranjem postali pravični.« Aristotel jih zato primerja z bolniki, ki sicer »skrbno poslušajo zdravnikove besede, a ne izpolnjujejo njegovih navodil.« In kakor bolniki na tak način seveda ne bodo mogli ozdraveti, tako tudi ljudje, ki samo teoretizirajo in premišljujejo o pravičnem ravnanju, ne bodo mogli postati pravični in dobri. Smisel vrline je namreč prav v delovanju v skladu z njo in stalnem udejstvovanju, ne pa v premišljevanju o njej.
5/17/20245 minutes, 47 seconds
Episode Artwork

Metka Klevišar: Živeti z napakami

Za vse nas pomeni napaka nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi naredili čim manj napak. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z napakami. Ob vsaki napaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vsakršne napake. Znanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ko je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere tekst in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Res, da je pisal v knjigi o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je postala stiska še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno! Tako je razmišljal in poslal nekaj ostrih protestov založbi. Knjiga pa je bila že natisnjena in pomagati se ni dalo več. Napaki sta bili tu in sta tudi ostali. Potem pa je vendarle začel razmišljati še drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev tega najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak kraval zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni. Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo. Tako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da je moral tako burno odreagirati pri založbi. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi on učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni.
5/16/20246 minutes, 20 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec: Nasrudin in njegov osel

Sosed, ki ga Nesrudin ni preveč maral, je prišel nekega večera na obisk. Prišel je z namenom, da Nesrudina poprosi, da mu posodi osla. Potreboval ga je, da bi nekaj pretovoril na njivo ob koncu vasi. Nesrudinu je bil sosed tako zoprn, da mu nikakor ni želel posoditi osla. Rekel mu je: »Z veseljem bi ti posodil svojega osla, ampak ravno včeraj je prišel k meni brat iz sosednje vasi in si ga je sposodil, da bi pretovoril nekaj pšenice v bližnji mlin. Žal osla ni tukaj.« Sosed je bil razočaran, saj mu je to prekrižalo načrte. Vseeno pa se je prijazno zahvalil Nesrudinu in se obrnil, da bi odšel. Ko je naredil le nekaj korakov stran, je iz hleva zaslišal oslovo riganje. Nekoliko zmeden se je obrnil k Nesrudinu in ga vprašal: »Sosed, mar mi nisi rekel, da osla ni tukaj?« Nesrudin pa se je ozrl k sosedu in mu odvrnil: »Prijatelj, komu boš vendar verjel? Meni ali oslu?« Ljudje imajo zelo močno sposobnost, da se o nečem prepričajo, rečemo celo, da nekdo tako laže, da samemu sebi verjame. Živimo tudi v obdobju lažnivih novic, ki nam ne dajejo gotovosti, ampak ima vsak izmed nas nalogo, da prebira zrno od plevela. To nam jemlje precej moči in pozornosti, ki bi jo sicer lahko namenili čemu drugemu. Vendar je pomembno, da postavimo predse filter, ki ne spusti kar vsakega plevela skozi. Vseeno pa je dobro, če znamo tudi v novicah, ki pridejo do nas, odkriti plati, ki nam sprva niso čisto razvidne. Morda novica z bombastičnim naslovom v sebi skriva tudi kaj dobrega, če smo to pripravljeni videti. Tako se je tudi v Nesrudinovem kraju razširila razburljiva vest, da se je njegov osel izgubil. Ko so za to novico izvedeli Nesrudinovi sosedi, so se razžalostili. Odpravili so se k našemu učenjaku na dom, da bi mu pomagali poiskati dragocenega osla. Ko pa so prispeli pred hišo, so zagledali Nesrudina, kako se veseli in zahvaljuje Bogu. Vprašali so ga: »Učenjak, mar nisi žalosten, ker se je tvoj osel izgubil?« Nesrudin pa se je le nasmejal in jim rekel: »Pravzaprav sem vesel, da mi je Bog pomagal, da nisem jezdil osla, sicer bi se z njim izgubil še sam!«
5/15/20244 minutes, 22 seconds
Episode Artwork

Marko Rijavec: Koliko stane človek?

Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal v zaslon, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred menoj sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža niti hitro računati niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in ne prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri oglašanju želodcau prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
5/14/20246 minutes, 35 seconds
Episode Artwork

Ignacija Fridl Jarc: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem

»Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno«, so besede iz znamenite knjige Mali princ. Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno opominja na moč čustev pri oblikovanju empatije.
5/13/20245 minutes, 22 seconds
Episode Artwork

Božo Rustja: Varuj jih

Zadnje besede umirajočega človeka so izredno pomembne. Za številne ljudi, zlasti za najbližje, so naravnost svete. V današnjem evangeliju beremo Jezusove zadnje besede, ki jih je namenil učencem malo pred svojo smrtjo. Učenci so se, ne da bi vedeli, kaj se bo zgodilo, zbrali okoli učitelja in poslušali njegove zadnje besede, ki so pravzaprav molitev. Za kaj je Jezus prosil Očeta? Najprej zato, da jih Oče varuje: »Prosim, …. da jih obvaruješ hudega« (Jn 17,15). In vendar so učenci prebili veliko hudega. Že Apostolska dela, ki opisujejo življenje prve Cerkve, pripovedujejo o tem. Vsi apostoli, razen Janeza, so umrli kot mučenci. Zgodovina Cerkve je zgodovina preganjanja njenih članov. V vseh dobah imamo mučence. V 20. stoletju več kot v vseh treh prvih stoletjih, je poudarjal sv. Janez Pavel II. Najbrž tudi mi doživljamo težave kot kristjani v družini, službi in v družbi. Nismo prvi, ki jih doživljamo, zato nas ne smejo zmesti in prestrašiti. Če gledamo zgodovino Cerkve, vidimo, da naše težave niso najhujše! Kaj vse so pretrpeli kristjani v zgodovini! A v težavah nismo sami. Sam Jezus je v svetem trenutku pred smrtjo prosil za nas, za varstvo sredi težav na tem svetu. V težavah se moramo zavedati Božjega varstva. Današnji evangeljski odlomek je nekaj posebnega, saj je evangelist Janez samo v njem uporabil besedi »sveti oče« (Jn 17,11). Kakor da bi hotel poudariti, da nas Bog varuje kot oče svoje otroke. Poglejmo na to Jezusovo prošnjo s starševskega vidika. Starši so vzgojili otroke. Ti so zdaj odrasli in odhajajo od doma, na primer na študij. Zapustili bodo svoj varni, topli dom. In starši zdaj preprosto prosijo Boga, naj jih odslej On varuje, ker sami tega ne morejo več. Podobno Jezus v molitvi v evangeliju prosi, naj Oče varuje tiste, ki mu jih je dal, kajti sam jih ne more več varovati. Kako ljubeče in skrbno se nam kaže Jezusovo srce iz teh besed! Drugič Jezus Očetu izroča v varstvo svoje učence, ko ga prosi, naj jih obvaruje hudega. Spet poglejmo to s starševskega vidika. Starši se bojijo za svoje otroke. V negotovosti se sprašujejo, ali se bodo zdaj izgubili, potem ko so jih toliko let varovali. Ne želijo, da bi bili izpostavljeni nevarnostim, ki jim grozijo »v svetu«. Hkrati pa se zavedajo, da bodo izpostavljeni vsem nevarnostim in pastem »tega sveta« (Jn18,14), ko bodo zapustili dom. Zato Jezus preprosto prosi Očeta, naj jih obvaruje hudega. Tako prosijo tudi številni današnji starši in tako prosimo tudi mi.
5/12/20246 minutes, 22 seconds
Episode Artwork

Alenka Veber: Življenjska zgodba

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. V današnjem jutru vas bom povabila, da spet sedemo v šolske klopi. Ne za ves dan, ampak samo za slabo šolsko uro. Povabila vas bom k pisanju šolskega spisa. Pri pouku slovenskega jezika smo, če me spomin ne vara, v vsakem ocenjevalnem obdobju morali napisati tudi šolski spis. Enkrat smo morali pisni izdelek izvirno oblikovati, drugič pa spis napisati po prebranem besedilu. V tretjem in četrtem letniku srednje šole sem sedela v isti klopi kot prijateljica, ki ji je pisanje šolskega spisa pomenilo najhujšo šolsko moro. Meni je tesnobne občutke povzročala matematika, a pri tej si je bilo vendarle malo laže pomagati z nedovoljenim prepisovanjem pri reševanju nalog kot pa pri izlivanju črnila na bel list papirja. Matematični testi so bili navadno sestavljeni iz lažjih in težjih nalog, pri pisanju šolskega spisa pa smo se morali držati preprostih sestavnih delov spisa: napisati uvod, jedro in sklep. Drugih formul nismo imeli. H končni oceni spisa sta nekaj pripomogla tudi naše poznavanje pravopisa in vsebina. Seveda je bila ta, vsaj pri meni, odvisna tudi od izvirnosti naslova, ki ga je določil učitelj. Sem pa tja sem svoj šolski spis na glas prebrala pred razredom. Dragi poslušalci, drage poslušalke, tako moja kot vaša življenjska zgodba si zaslužita, da ju kdo prebere na glas. Zato vas v današnjem jutru povabim, da napišete preprost spis z naslovom Življenjska zgodba. Toda z enim pogojem: pri pisanju spisa boste morali enega izmed treh sestavnih delov prepustiti komu drugemu. Za katerega izmed treh delov bi se odločili: za uvod, jedro ali sklep? Veste, ko drugim pripovedujemo svojo zgodbo, si naši poslušalci, četudi ta že ima konec, najraje sami izmislijo, kako se je končala. Vsakdo, ki bo našo zgodbo bral ali poslušal, bo slišal drugačno. Nekaterim bo pritegnila pozornost, drugim vzbudila usmiljenje ali pa bodo ob prebiranju zdolgočaseno zehali. Ni treba, da ste mojstri umetniške besede in da imate bogat besedni zaklad. Zato ošilite pero in se posvetite pisanju, predvsem pa pozabite na malo prej postavljene pogoje. Če želite, da bo vaša zgodba zanimiva za večji krog poslušalcev, lahko pustite, da zadnje poglavje napišejo drugi. Tako bo zgodba dobila pridih senzacionalnosti. In ne pozabite: samo vi sami ste tisti, ki lahko napiše vašo življenjsko zgodbo: z uvodom, vsebino in sklepom. Včasih bodo prišli nenadni zapleti, a tudi razpleti, žalostni in veseli. Ne dopustite, da poglavja vašega življenja zlagajo drugi. Zložiti jih morate sami, zašiti z močno nitjo in povezati s trdimi platnicami.
5/11/20247 minutes, 6 seconds
Episode Artwork

Gregor Čušin: Zaljubljenost

Vstopili smo v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti… In o zaljubljenosti od nekdaj govorimo tako malo v oklepajih, z omalovažujočim prizvokom, kot o nekakšni otroški, šolski bolezni kot so norice ali ošpice, kot o nečem prehodnem, nečem kar nujno mine, kot o nečem kar je le del odraščanja, začetni del nekega odnosa, kot o nečem kar še ni ljubezen in ki le utrjuje in pripravlja pot za tisto pravo ljubezen… Pa je temu res tako? Zakaj potem mi, odrasli, zreli ljudje, ki smo že krepko zakoračili po utrjeni in pravi poti ljubezni, hrepenimo po zaljubljenosti in skušamo svoj odnos vedno znova pomlajevati in ga osveževati z zaljubljenostjo? Je mar kje kdo, ki bi si želel še enkrat prebolevati norice? Ali ošpice? Gre res le za hrepenenje po mladosti? Ali pa hrepenimo po obdobju, ko smo premogli toliko ljubezni, da smo bili slepi za vse drugo razen za ljubljeno osebo? Ko smo bili sposobni spregledati, pozabiti in odpustiti vse, in ko smo verjeli, da je tudi nam vse spregledano, pozabljeno in odpuščeno! Saj vendar ljubimo! Ko smo živeli in dihali le eno: ljubljeno osebo in ime. In smo v tej svoji zaljubljeni ljubezni vedno in povsod, hote in nehote zapisovali: ljubim, ljubim, ljubim… Na šolsko klop, na sosedov plot, na steno gasilskega doma, na debla dreves… Srček pri srčku in: ljubim, ljubim, ljubim… O, te pomladne norosti, zaljubljenosti v slehernega … v Boga, v Marijo, v bližnjega, v oddaljenega, skratka: v stvarstvo, ti želim v tem mesecu, mesecu ljubezni.
5/10/20246 minutes, 24 seconds
Episode Artwork

Stanislav Kerin: Ostati miren v nemirnih časih

Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi pa tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot s menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati to upanje. Jasen nam mora biti cilj h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve, pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za drugega človeka. Ko v sebi začutimo željo, da bi moral nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjal k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da je dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, ga ohranja ta naš svet pri življenju. Potrebna je vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo na tisoče družin. Kot pravi Peter Opeka, treba je vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Trenutno se zdi, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej potrebno ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?
5/9/20246 minutes, 7 seconds
Episode Artwork

Janez Vodičar: Druge spreminjati

Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo, že od mladega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih.
5/8/20245 minutes, 44 seconds
Episode Artwork

Daniel Brkič: Vse je nečimrnost

Spoštovani, razburljivo in neustavljivo gonjo zoper teror nebes zasledimo vse od Sofokleja, Joba, Danteja, Becketta, Dostojevskega, Camusa, Heineja … Noben prepirljivec z Bogom ne izpusti te kljuke iz rok. Tudi slavna sufijska poetična drama Zborovanje ptic, ki jo je leta 1177 napisal perzijski pisec Farid ud-Din Attar, govori o iskanju mitskega kralja ptic z imenom Simorgh in je metaforična vseživljenjska zgodba o iskanju smisla življenja, trpljenja in minevanja. O Bogu je težko govoriti tudi tistim, ki vanj verujemo. Sploh ko v temni noči vere ostanemo brez besed. Toda najslabše je, če se ne sprašujemo; takrat se odpovemo človeškosti in živimo kot neuka žival. Takrat vera v Boga izhlapi in nastopi praznina z neskončnim hladom (Friedrich Nietzsche). Takrat se ne osramoti vera v Boga, ampak se osramotimo mi. Brez Boga ni nobene instance več, na katero bi se bilo mogoče sklicevati, in nobenega upanja več v poslednji smisel in poslednjo pravičnost. Reševanje vprašanja trpljenja brez Boga je zato domišljavost. Tudi Franz Kafka (1883–1924), veliki pisatelj judovskega rodu, je iskal rešitve. Ne drži, da Kafka ni verjel v nobenega Boga; verjel je v vsaj »nemočnega« Boga, danes pa je Bog zradiran. Kafka je v delu Cesarjevo sporočilo (1919) pisal o neznanem cesarju (Bogu?), ki na smrtni postelji zaupa svojemu glasniku skrivnostno sporočilo, ta pa ga mora prenesti neznanemu naslovniku. Glasnik se ves čas prebija skozi množico in gnečo prisotnih v cesarjevi palači, a kljub prerivanju nikoli ne pride do cilja. Njegova prizadevanja, da bi skrivnostno sporočilo predal, postanejo neznosno moreča, saj se na hodnikih cesarjeve palače vse bolj izgublja. Glasnik nikoli ne zapusti palače, ker ne najde poti do vrat. Brezizhoden položaj se konča brezizhodno tudi za čakajočega naslovnika, ki sedi na oknu in zre v votlo noč, upajoč, da glasnik prihaja … Pisatelj je že vnaprej uprizoril krizo postmodernega človeka. Ker smo Boga izgnali skozi glavna vrata, nam skozi okna, špranje in luknje vdira v izpraznjen prostor groza nihilističnega šoka. Ne čudimo se, da po neuspelem magičnem svojem lastnem pomlajevanju čofotamo in hropemo v kaosu teme, obsedeni z miselnimi stroji in lovljenjem mističnih signalov iz vesolja, a brez utehe in kisika. »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« (Pridigar 1,2) Tako je zapisal svetopisemski judovski filozof.
5/7/20246 minutes, 58 seconds
Episode Artwork

Zmago Godina: Premagaj hudo z dobrim

Eno izmed pravil sobivanja – predvsem tam, kjer je več otrok – se glasi: “V naši družini/šoli se ne tepemo.” Zagotovo je to dobro pravilo, ki naj bi se ga držali tudi odrasli. Toda velikokrat nam tako mlajšim kakor tudi starejšim uspe, da čeprav ne uporabljamo svojih pesti, tepemo drug drugega s svojimi besedami. Verjetno ste že kdaj srečali koga, ki je ponosen na svojo sposobnost, da z ostrimi besedami poniža ali užali drugega. Seveda se običajno ta drugi prav tako odzove z ostrimi besedami. Po navadi to pomeni začetek besedne vojne ali pa vsaj tekmovanja, kdo bo pametnejši ali boljši od drugega. Ton takšnega soočenja je napet, rezultat pa vedno pomilovanja vreden. Za uporabo zbadljivk in žaljivk se običajno skriva močan občutek manjvrednosti. Gre za poskus, da oseba, ki se počuti manjvredno, drugo osebo potegne na svoj nivo. Kakor da bi tak človek želel reči: “Ko se primerjam s teboj, se počutim manjvrednega. Zato te bom poskusil prikazati slabšega, kot si, in potem bodo drugi morda mislili, da si tako slab, kot sem jaz.” Tisti, ki spretno in ustvarjalno uporabljajo zmerljivke in žaljivke, imajo temeljno potrebo po gotovosti glede lastne vrednosti in po sprejemanju samega sebe. Kako se lahko odzovemo, kadar smo tarča strupenih besed? Protistrup je potrditev. Ko se na žaljive besede odzovem s potrditvijo, to iz izmenjave besed odstrani želo maščevanja; hkrati pa lahko naše pozitivne besede podprejo osebo, ki se očitno počuti manjvredno. Vsekakor je pri tem dobro poskrbeti, da to željo po potrditvi drugega izraža tudi ton našega glasu, saj je sicer zelo verjetno, da bodo naše besede zvenele sarkastično ali cinično. Če vas oseba poskuša ponižati s tem, da govori o vašem videzu, se ni treba strinjati ali preslišati komentarja. Odzovite se nanj z iskreno potrditvijo kot na primer: “Tvoja pričeska je vedno čudovita. V čem je skrivnost?” Če se nekdo oklepa tega, kar ste rekli, in vašo izjavo namenoma napačno razlaga ali pa izrablja vašo napako, se lahko, recimo, odzovete tako: “Želim si, da bi imel tvoj smisel za humor in tvojo sposobnost jasnega izražanja.” Osebi, ki vas pogosto zbada s svojimi besedami, pa vendarle morate pokazati, da takega ravnanja ne odobravate. A naredite to zasebno in nežno z izjavo, kot je: “Niso mi všeč misli, ki se mi podijo po glavi, ko me ponižuješ s svojimi besedami. Si za to, da se od zdaj naprej drug do drugega vedeva pozitivno?” Če vadimo in izražamo iskrene potrditve drugih, te postanejo naša navada. In skoraj vsakdo si bolj želi biti v potrjujočem kot pa jedkem okolju. Vi ne? Odločimo se torej, da bomo danes in od danes naprej, ko gre za naše besede in odzive, uresničevali ta svetopisemska nasveta: “Zato spodbujajte drug drugega in drug drugega izgrajujte.” (1 Tes 5,11) ter: “Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.” (Rim 12,21)
5/6/20245 minutes, 38 seconds
Episode Artwork

Aleksandar Obradović: Pravoslavna velika noč 2024

Danes nekatere pravoslavne cerkve, med njimi je tudi Srbska pravoslavna cerkev, praznujejo veliko noč. Srbski pravoslavni duhovnik, paroh Aleksandar Obradović v Duhovni misli govori o velikem upanju, ki ga prinaša Jezusovo vstajenje od smrti.
5/5/20247 minutes, 8 seconds
Episode Artwork

Raid Al Daghistani: Razmislek o Rumiju

Leto 2023 je bilo med drugim posvečeno spominu na 750. obletnico smrti enega najvplivnejših muslimanskih mistikov in pesnikov, Mavlane Dzalaladdina Rumija, ki s svojo bogato duhovno poezijo še dandanes navdušuje in zapeljuje ljubitelje lepe besede. V ta namen so se lansko leto po vsem svetu dogajale številne prireditve, na katerih so umetniki in intelektualci s svojimi nagovori in prispevki počastili tega velika muslimanskega učenjaka in sufija. Toda kdo je bil Rumi in v čem je pravzaprav njegova veličina? Rumi, ki se je rodil v Balkhu na severu današnjega Afganistana in je kot religijski učitelj in učenjak preživel večino svojega življenja v Konji, ne pripada enemu narodu in enemu kraju. Rumi je – tako kot Goethe, Shakespeare ali Dante – “svetovni fenomen”. Njegov opus, ki zajema več kot petinpetdeset tisoč verzov in je preveden v številne jezike, predstavlja sam biser islamske literature in – kot pravi izvrsten poznavalec sufizma slovensko-poljskega rodu Marjan Molè – enega “izmed vrhov perzijske mistične poezije” (Molè, 2003, str. 110). Njegovo zagotovo najbolj znano delo “Masnavi” je tako zaradi svoje duhovno-etične vsebine kot tudi zaradi jezikovno-slogovne lepote kot edino delo v islamski tradiciji označeno s častnim nazivom “perzijski Koran”. Znano je tudi, da je Rumijevo srečanje s skrivnostnim dervišem Šamsom iz Tabriza pomenilo preobrat v mistikovem življenju. Poslej naj bi namreč Rumi prevzel obliko mističnega zamaknjenja, ki jo je poznal Šams, mistična ekstaza (“samā`”), ki jo je mogoče doseči, prek duhovne glasbe, plesa in invokacije Božjega imena, pa je postala središče ne le duhovnega življenja Rumija, temveč tudi njegovega sufijskega reda, ki se je uveljavil in razširil predvsem na območju Turčije. Tako je tudi Rumijevo glavno delo Masnavi nastalo predvsem pod vplivom strastne ljubezni, hrepenenja in izkustev mistične zamaknjenosti. To pa so tudi osrednje teme Rumijeve poezije, h katerim lahko dodamo še vprašanja duhovnega iskanja, smrti in posmrtnega življenja, bolečine ločitve in blaženosti mističnega zedinjenja, trpljenja in odrešitve ter vprašanje skrivnega védenja, narave uma in spoznanja poslednje resničnosti. Ljubezen pomeni za Rumija izvor vsega; ustvarjalno silo, ki presega razum. Njegova najbolj notranja izkušnja ga je pripeljala do spoznanja, da je prek ljubezni do Stvarnika mogoče ljubiti celotno stvarstvo. Religija Islama za Rumija tako ni le utemeljena na religijskem zakonu, “šariji”, temveč pomeni notranjo pot, “tariqo”, ki je prvenstveno “pot ljubezni”. Resnična in dokončna predanost Absolutu za Rumija ni mogoča brez ljubezni kot “alkimije duha”, ki ima spoznavni značaj in presega razumska spoznanja. Rumi pravi, da »ko ljubimci vino v sebi odkrijejo […] intelekt izgubijo”, kajti “intelekt zanika ljubezen, a kljub temu meni, da pozna skrivnosti ljubezni. […]” (Rumi, Masnavi, Knjiga 1, prev. Viktorija Kos). Če se torej bralec nemara sprašuje, kaj se lahko mi, ki živimo v 21. stoletju, naučimo od Rumija, lahko to najbolje povem z odgovorom, ki ga je ob neki priložnosti podal iranski filozof in teolog Abdolkarim Sorush: »Preprosto berite njegovo delo! Kajti njegovo delo je kakor širen ocean. A kdor želi vedeti, kaj je ocean, se mora podati vanj in se v njem naučiti plavati. Kdor prebira […] Rumija, bo odkril neki drug svet. In prav to potrebujemo.« Seveda tako branje ne predpostavlja le izhodiščnega zanimanja za mistično misel, temveč od bralca zahteva tudi kontemplativni pristop – in nekaj potrpljenja.
5/4/20247 minutes, 2 seconds
Episode Artwork

Polonca Zupančič: Seneka o krhkosti življenja

Rimski stoični filozof Seneka v tolažilnem pismu Marciji, ki je izgubila dva svoja sinova in nikakor ni mogla preboleti njune smrti, med drugim razmišlja tudi o človeku in krhkosti njegovega življenja. Večkrat poudari, da je človek v svojem temelju minljivo bitje – v trenutku, ko se rodi, je obsojen na to, da bo enkrat tudi umrl. Zato Marciji reče: »Če žaluješ, ker ti je umrl otrok, obtožuješ uro, ko se je rodil; smrt mu je bila namreč naznanjena že ob rojstvu. Pod takšno postavo ti je bil dan; taka usoda ga je zasledovala od trenutka, ko je prišel iz materinega telesa.« Smrt je torej del našega življenja, z nami je že od trenutka našega rojstva in je naša večna spremljevalka na življenjski poti, ki nas venomer opominja, kako krhka bitja pravzaprav smo. Seneka v nadaljevanju človeka zato primerja s posodo, »ki jo lahko zdrobi že najšibkejši udarec, že najmanjši tresljaj.« Tako je ranljiv in občutljiv, da »ni treba hudega viharja, da ga sesuješ v prah: kjerkoli udariš, ga boš zlomil.« Kajti človek se rodi kot nebogljeno in šibko dete, povsem »brez naravne obrambe, potrebno tuje pomoči, izpostavljeno vsem napadom in poniževanju usode.« Pa tudi kasneje, ko že odraste, ko uri svoje telo in duha, je še vedno krhek, saj je občutljiv na mraz, vročino, napor in druge nadloge – »kamor se le gane, se takoj zave svoje nemoči,« ugotavlja Seneka. S takšnim razmišljanjem želi filozof Marcijo spomniti, da smo ljudje umrljiva bitja, katerih smrt je neizbežno del vsakdana. »Smrtnica si se rodila,« opominja Seneka Marcijo, »smrtnikom si dala življenje; ti sama si trohljivo, minljivo telo, ki ga pogosto napadajo bolezni: si mar upala, da bo iz tako krhke snovi zraslo trdno in večno bitje?« Seneka namreč verjame, da bomo lažje prenašali vse tegobe življenja, še zlasti pa izgube bližnjih, če bomo imeli vselej pred očmi to našo krhko naravo. Kajti smrt grozi vsem ljudem, »nič na svetu ne uide tem grabežljivim rokam,« ljudje pa si kljub temu stalno prizadevajo, da bi jo nekako zaobšli. To po njegovem mnenju ni prava filozofska pot – bolje bi storili, če bi sprejeli to končnost kot dejstvo našega obstoja, saj nas tako smrt ne bi mogla nikdar presenetiti in nas prizadeti. Po drugi strani ravno ta naša končnost daje vrednost našemu kratkemu veku – takšno razmišljanje je potemtakem pravzaprav poziv k temu, da začnemo ceniti vse, kar nam je v življenju dano.
5/3/20246 minutes, 58 seconds
Episode Artwork

Edvard Kovač: Luč z vzhoda

Sveti Atanazij, katerega god danes obhajamo, je bil doma iz Aleksandrije. To ni bilo samo trgovsko cvetoče egipčansko mesto, ampak izjemno kulturno središče, ki se še danes ponaša z neprecenljivo starodavno knjižnico z neprecenljivimi rokopisi in zvitki. Atanazij je bil v 4. stoletju tamkajšnji škof, ki je med svojimi verniki utrjeval veroizpoved Nicejskega koncila iz l. 325. Ta cerkveni zbor je zatrdil, da je bil Vstali Gospod tudi Božji sin. To pomeni, da je bil Bog sam in ne zgolj človek, ki bi bil podoben nam, navadnim ljudem. Seveda pa je takšno pojmovanje Vstalega Gospoda kot Božjega sinu zahteval izjemen intelektualen napor. Veliko lažje bi bilo misliti, da je bil Kristus samo izreden človek, prerok, ki je prišel le na pol poti k Bogu. To je učil menih Arij. Atanazij se mu je zoperstavil kot sijajen mislec, s tem pa si je nakopal ne malo nasprotnikov, tudi med oblastniku. Ti so namreč iskali enostaven nauk, danes bi rekli enostavno ideolologijo, ki bi jo širili po Sredozemlju in s katero ne bilo težko vladati. Sedaj razumemo, zakaj so Atanazija večkrat izgnali iz Aleksandrije. Toda vedno znova se je vračal, saj ima resnica svoje dostojanstvo in se venomer znova pojavlja. A Atanazij pomeni tudi ločnico med Vzhodom in Zahodom, ki jo bomo zasledili tudi v kasnejših stoletjih. Zahod je bil vedno bolj nagnjen k praktičnim in uporabnim rešitvam, Vzhod pa se je znal zamisliti, biti tudi duhovno prodoren in seči prav tja v večnost. Prvi hip se nam zdi spor med Atanizijem in Arijem debata dveh mislecev, ki nima kaj velikega za povedati današnjemu človeku. Kakor da se ne bi v ničemer dotikala naših vsakdanjih tegob in upov. Toda resnica je ravno obratna. Tudi danes se pri vprašanju temeljne etike sprašujemo, ali je dovolj, da se sporazumemo, kako bomo uravnali vsakodnevno življenje, se pravi, kako bomo pregnali kar največ bolečin in truda, dosegli zadovoljstvo ter bili uspešni v gospodarstvu, znanosti in uporabni umetnosti. Lahko pa se zamislimo in rečemo, da vsi ti uspehi niso dovolj in se raje odločamo pogumnejše ter sprejmemo vero v Vstalega Gospoda, ki nas vabi, da nas popelje k neskončni ljubezni, preko katere se je mogoče že v tem življenju družiti s samim Bogom. To je vera v Božjega sina, ki nas tolaži in navdihuje ter daj moč, da lahko tudi najbolj šibak človek kljub svoji grešnosti postane izjemno visoko etičen in sposoben največji ljubezni, skratka daje možnost, da postane svetnik.
5/2/20246 minutes, 9 seconds
Episode Artwork

Metka Klevišar: Ko bom šla v pokoj

Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že zdaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi potem, ko bo imela veliko časa. Takole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« Ni edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« Ob tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Mnogi ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. Še pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti naprej, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si izpolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in zdaj, v tem trenutku.
5/1/20245 minutes, 19 seconds
Episode Artwork

Berta Golob: Ta čas

Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov stvaritve vseh vrst, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te puščave se prebija na dan marjetica. Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo usmeritev k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomnil me je na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore je zapisal, da ima sonce »luč za vse nebo, svoje temne pege pa zase«. »Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca. Daje mi misliti. »Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo je že to rekel? Mislec, filozof. Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti. Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda našla pomoč za prizadete. Velja pregovor, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu. Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od malega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacač odrgne koleno, še ni treba z njim v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim. Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … ali nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prava vznesenost! Največ sveta otrokom sliši Slave … V ozadju pa pandemija in pišmveuška obrazna maska. Ta čas je razsut. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Sestaviti nazaj pa ne!
4/30/20246 minutes, 24 seconds
Episode Artwork

Alenka Veber: Grčasti ljudje

Toplo, pomladno vreme me je zvabilo ven na bližnji hrib, ki stoji nedaleč stran od naše domačije. Na prisojni strani hriba druga za drugo stojijo štiri hiše. V prvi osamljeno jesen življenja preživlja starejša ženska, v tretji živijo starši s svojo že odraslo hčerko. Na koncu prisoje se v četrti hiši število prebivalcev nenehno spreminja. Stanovalci prihajajo in odhajajo. Med prvo in tretjo stoji druga hiša, najmanjša izmed vseh štirih. Prazna. Z dvojnimi okni, na katerih visijo doma izvezene zavese. Poleg kamnite hiše stojita drvarnica in manjši skedenj. Oba sta prazna in zaprta z rigljem. Skedenj stoji tik ob ozki asfaltni cesti, ki vodi do četrte hiše. Ob njem stoji klop iz grobo poskobljane deske, pribite z žeblji na dva okrogla neobdelana kosa lesa. Skedenj je z vseh štirih strani obdan s podolžno razžaganimi smrekovimi deskami, med katerimi so manjše ali večje reže zaradi sušenja lesa. Skoznje močan veter ob sneženju nanaša sneg v notranjost skednja. Preden sem se usedla na ozko klop, sem se zazrla v deske na skednju. Pritrjene z dolgimi žeblji so še vedno pokončno stale. Le da niso bile več svetlih barv. S svojo sivo patino in z grčami nepravilnih okroglih oblik so tiho pripovedovale zgodbe o grčastih, pokončnih ljudeh. Ne samo zgodbe domačinov iz prve, druge, tretje in četrte hiše, temveč zgodbe cele vasi. Vasi, ki se prazni leto za letom, desetletje za desetletjem. In še veliko več od tega: prazni se že stoletje. Dandanes na klopci pred skednjem posedam samo še jaz. In ker vem, da me nihče ne sliši, grčam tudi sama pripovedujem svojo zgodbo. O ljudeh, ki so živeli v tem kraju in danes umirajo drug za drugim. Sami, osamljeni in zapuščeni. Nekoč, še ne tako dolgo tega, smo stare grče, tako smo rekli krepkim in trdnim ljudem, spoštovali ter občudovali njihovo modrost. Med njimi je bil tudi naš sosed, ki je rad posedal na klopci pod domačo hruško. Posedanje v njegovem času ni bil greh, temveč povabilo k pogovoru. Čeprav neizobražen je z radovednostjo zrl v svet in njegovo dogajanje. Velikokrat se spomnim njegovih besed: »Bog ve, kaj nas še čaka.« Soseda ni več. Prav tako ne klopce in domače hruške. Je le še klopca na sosednjem hribu. In nekaj starih grčavih ljudi. Spoštovani poslušalci in spoštovane poslušalke, starost, kakršno sem doživljala kot bosonoga deklica, in starost, kakršno doživljam danes, obuta v modrejše čevlje, je kakor stoleten skedenj, ki tiho ječi na bližnjem hribu. Dokler ne odpremo njegovih vrat, ne vemo, ali je prazen ali poln. Vanj lahko poškilimo tudi skozi luknjo izpadle grče. Mogoče bomo opazili samo pajčevino. Nič hudega. Tudi z nje lahko začnemo odmotavati spomine. »Pred sivo glavo vstani, prikloni se staremu človeku,« (3 Mz 19,32) je Gospod naročil Mojzesu. Priklonimo se sivi starosti tudi mi.
4/29/20246 minutes, 55 seconds
Episode Artwork

Božo Rustja: Ostati v Kristusu

Slavni slikar Michelangelo je nekoč stopil v atelje, da bi pregledal platna svojih učencev. Nekatere je pohvalil, drugim je dejal, naj nadaljujejo svoje delo. Navsezadnje se je ustavil pri najboljšem učencu. Fant je slikal na majhno platno. Mojster je vzel čopič in na platno napisal besedo: AMPLIUS, ki v latinščini pomeni večji. Veliki mojster mu je dal vedeti, da dela premalo glede na svoje sposobnosti. Hotel je, da svoje delo začne znova. Učenec ga je tako ubogal in ustvaril izredno lepo sliko. Psihologi menijo, da zapustimo ta svet, ne da bi razvili velik del svojih možganov. Najbrž bi Bog lahko velikokrat napisal besedo AMPLIUS na naše življenje. Dobri smo v tem, kar naredimo, a lahko bi naredili več. (Vodi me, dobrotni duh, 112). Modro je, da si v življenju zastavimo visoke cilje in ideale in se ne zadovoljimo prehitro s nizkimi cilji. Spominjam se, kako nam je nekdanji koprski škof Pirih kot bogoslovcem večkrat dejal, naj si postavimo visoke ideale v življenju in v duhovništvu, da bomo potem vsaj nekaj dosegli. Kajti če si bomo postavili nizke ideale, bomo v življenju in v duhovništvu dosegli zelo malo. Neki svetnik je to mojstrsko strnil v rek: »Če težiš k zvezdam, boš mogel doseči gore. Če pa boš težil h goram, boš končal v blatu.« V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi: »Vsako mladiko, ki ne rodi sadu, odstrani, in vsako, ki rodi sad, očisti, da rodi še več sadu« (Jn 15,2). V petih vrsticah nam osem krat pravi, naj ostanemo v njem. S tem poudari, kako je pomembno, da ostanemo povezani s Kristusom. Na vprašanje, zakaj nam Jezus to naroča, najdemo odgovor v nadaljevanju evangelija, ko pravi, »brez mene ne morete ničesar storiti« in »kdor ostane v meni, obrodi obilo sadu« (Jn 15,5). Še več: lahko bi nadaljevali: z Jezusom pa moremo veliko storiti! Ko beremo življenjepise svetnikov, vidimo, kako so prav svetniki, ki so bili zelo povezani s Kristusom, naredili veliko v življenju. Povezanost z Bogom je pri njih rodila veliko sadov v službi človeku. Ali če povemo v slogu začetne zgodbe današnjega evangelija – slika našega življenja bo večja. Ne bomo gledali samo na to, da se bomo izogibali greha, ampak tudi na to, da bomo v življenju naredili nekaj več in da bomo naredili veliko dobrega. Velikokrat se trudimo, da bi sami napredovali v duhovnem življenju. Opazujmo gosi, ki letijo. Videli bomo, da letijo v čudovitem redu. Pred tisočletji so se naučile, kako težko je dolgo leteti in da je laže leteti tako dolge razdalje, če letijo v skupini. Tudi mi bomo napredovali v veri, če bomo napredovali skupaj z drugimi verniki. Vsi pa tako, da bomo povezani s Kristusom.
4/28/20246 minutes, 38 seconds
Episode Artwork

Ignacija Fridl Jarc: O naravnem družbenem razvoju

Na današnji praznik ponavljamo Duhovno misel filozofinje in urednice dr. Ignacije Fridl Jarc o naravnem družbenem razvoju. Ta je bil pred 83 leti pri nas okrutno presekan z vojno in okupacijo.
4/27/20246 minutes, 41 seconds
Episode Artwork

Sami Al Daghistani: Ramazan in orientalizem

10. marca so muslimani širom sveta praznovali Bajram (ali po arabsko Eid), ki oznanja konec meseca ramazana in muslimanskega posta. Ramazan velja za sveti mesec za muslimane, saj naj bi se takrat pričelo koransko razodetje. Tekom ramazana se pravoverni muslimani po dnevi odrečejo hrani, pijači in ostalim telesnim nasladam, posvečajo pa se tudi intenzivnemu branju koranskega teksta in vsesplošni duhovni praksi. Zgodovinsko se je tekom ramazana poskušalo izogniti tudi vojskovanju. A tokratni ramazan še posebaj zaznamujejo dogajanja na Bližnjem vzhodu, predvsem v Palestini in Gazi. Današnje dogajanje v Palestini pa je nepretrgoma povezano s kolonizacijo Bližnjega vzhoda in z določeno reprezentacijo muslimanov oziroma Arabcev. Evropski kolonializem 17. in 18. stoletja ni pomenil le vojaške moči in politične nadvlade nad koloniziranimi narodi velikega predela sveta, temveč predvsem postopno spremembo načina življenja, ki je bil tesno povezan s predmoderno kulturo in sociologijo znanja širom Bližnjega vzhoda, Severne Afrike, Indije in držav južne Azije. Kolonialni administratorji so v tem obdobju pravzaprav razkosali Bližnji vzhod in vzpostavilo se je meje držav, ki jih poznamo danes. Za Edwarda Saida (umrlega leta 2003), nekdanjega profesorja angleške literature na Univerzi Columbia in začetnika orientalizma kot znanstvenega diskurza, ki se je posvečal vprašanju zastopanja oziroma reprezentiranja muslimanskega sveta v literaturi in kulturi, je orientalizem tesno povezan z obdobjem moderne in z reprezentacijo »drugega«. Orientalizem je postal orodje znotraj evropskega kolonializma in je močno povezan z izvajanjem moči nad podrejenimi družbami, pri čemer je »drugega« mogoče proučiti, ovrednotiti, izmeriti in navsezadnje tudi reproducirati. Kolonizirani subjekt je po Frantzu Fanonu subjekt brez možnosti izbire. Sodoben arabsko-muslimanski svet tako ni več subjekt znanja in znanosti, temveč objekt plenjenja in reprezentacije. V imenu svobode in samoobrambe se danes nemalokrat gleda na Bližnji vzhod v soju terorizma, arabske grožnje ali muslimanskega vdora v Evropo. A potrebno se je vprašati – kdo ima moč zapečatiti usodo muslimanov, kristijanov in Judov na Bližnjem vzhodu? Kdo ima znanje, da poda zgodovinsko in zaokroženo presojo o tem delu sveta? In po drugi strani, kako dolgo bodo muslimani oziroma prebivalci Bližnjega vzhoda morali zagovarjati, razlagati in opravičevati svoj način življenja, zgodovino, veroizpoved in lastno bivanje?
4/26/20247 minutes, 2 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec: Smo že notri

Rabija, slavna sufijska mistikinja iz srednjega veka, je tako kot vsak dan hodila po ulici na poti na tržnico. Na tržnici je vsak dan razglašala spoznanja, do katerih je prišla. Tam je vsak dan opazovala drugega znanega mistika, Hasana, kako je sedel pred vrati mošeje in glasno molil: »Bog, odpri vrata! Prosim, odpri vrata in me spusti noter!« Tistega dne Rabija ni več uspela prenašati Hasanovega joka in vpitja. Hasan je neprestano vpil: »Odpri vrata, spusti me noter! Zakaj me ne poslušaš, zakaj ne uslišiš mojih molitev!« Vse prejšnje dni se je Rabija le nasmejala ob prizoru jokajočega Hasana, tisti dan pa je stopila k njemu, ga močno stresla in rekla: »Prenehaj s tem nesmislom! Vrata so oprta. Dejansko si že noter!« Hasan je pogledal Rabijo in v tistem trenutku doživel spoznanje. Globoko se je priklonil pred Rabijo in dejal: »Pravočasno si prišla, sicer bi takole prosil vse življenje. Vendar sem že leta to počel, kje si bila do sedaj? Vem, da greš po tej ulici vsak dan. Morala si me videti tukaj, kako molim in jočem?« Rabija mu je odgovorila: »Res je, vendar lahko resnico izrečemo le v določenem trenutku, prostoru in kontekstu. Čakala sem na pravi, rodoviten trenutek. Danes je napočil, zato sem se ti približala. Če bi te nagovorila včeraj, bi se razburil, morda celo ujezil. Lahko bi se uprl ali mi dejal: ’Zmotila si mojo molitev!’ - in ni prav, da zmotimo molitev.« »Hotela sem ti povedati, da ne bodi nespameten, da so vrata že odprta – da si dejansko že noter! Ampak morala sem čakati na pravi trenutek,« je Hasanu še dejala Rabija. V muslimanskem svetu celo kralj ne sme zmotiti molitve berača. Tudi policija ne sme zmotiti molitve osumljenca, ki ga išče. Počakati mora, da ta dokonča molitev, šele nato ga lahko prime. Molitve se ne sme zmotiti. Mistikinja Rabija je čakala na pravi trenutek, ko bi Hasan lahko sprejel resnico. Tudi v naših življenjih smo le v redkih trenutkih dojemljivi za spoznanja, ki ne sodijo v naš kontekst. In prava umetnost je povedati naš vidik resnice na način, da jo drugi lahko sprejme. Rabija je Hasanu hotela sporočiti, da se mu ni treba več mučiti in da je že sprejet, vključen. Da je že noter. Božja vrata so odprta, ampak mi smo tudi že ves čas na notranji strani. Le kdaj nam je to težko sprejeti in potrebujemo čas milosti, da to spoznamo.
4/25/20246 minutes, 29 seconds
Episode Artwork

Marko Rijavec: Pomladi se ne da ustaviti

Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni možnosti za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene. Ne gre za poceni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj popolnoma iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri bo, ko bo spet zapadel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad. V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo. Pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih; nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja. Pomlad pač ni uspeh, dosežen rezultat, sadovi – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je napor, samo to, da se spopadamo in soočamo s svojimi mejami, ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, saj so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo. To je pomlad: »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti)
4/24/20246 minutes, 20 seconds
Episode Artwork

Emanuela Žerdin: Samo nasmeh potrebujem

Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepremični bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.
4/23/20246 minutes, 22 seconds
Episode Artwork

Zmago Godina: Sreča

Skoraj vsi verjamemo v tako imenovane mite o sreči. Prepričanja, da nas bodo določeni dosežki – poroka, otroci, napredovanje v službi ali bogastvo – za vedno osrečili. Prav tako verjamemo, da nas bodo določene težave – zdravstvene tegobe, življenje brez partnerja, pomanjkanje denarja – za vedno onesrečili. Kultura, v kateri živimo, utrjuje to omejeno razumevanje sreče, ki nas vztrajno spremlja, in to kljub neizpodbitnim dokazom, da naše dobro počutje in naša blaginja ne delujeta po teh črno-belih načelih. Eden od mitov o sreči je predstava “Srečen bom, ko …” Srečen bom, ko bom napredoval v službi, ko se bom poročil, ko bom dobil otroka, ko bom imel več denarja in tako naprej. Težava ni v tem, da nas uresničitev teh sanj ne bo osrečila – skoraj zagotovo nas bo. Težava je, da nas ti dosežki ne bodo osrečili tako močno ali za toliko časa, kot smo pričakovali. In če nas doseganje teh ciljev ne osreči tako, kot smo želeli, začnemo misliti, da je nekaj narobe z nami ali pa da smo edini, ki se tako počutimo. Zato prenehajmo verjeti v te strupene mite o sreči. Sreča namreč ni cilj, ampak način življenja. “Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad,” je zapisal Tone Pavček. In kaj lahko naredite, da bi bili srečni? Poiščite smisel in višji namen v stvareh, ki jih počnete vsak dan. Naj vaše delo ne bo le sredstvo za preživetje, ampak poslanstvo, s katerim ustvarjate boljši svet in boljše življenje za ljudi okrog sebe. Vlagajte čas in energijo v izgradnjo dobrih medsebojnih odnosov. Spoštujte ljudi, ki so vam pomembni. Srečno življenje je posledica ljubečih odnosov s partnerji, družinskimi člani, prijatelji, sosedi in sodelavci. Zavzemite držo hvaležnosti za to, kar imate in kar ste dosegli. “Kdor ni zadovoljen s tem, kar ima, ne bo zadovoljen s tem, kar si želi imeti,” je rekel že Sokrat. Apostol Pavel pa je zapisal, da je pobožnost, združena z zadovoljnostjo, velik dobiček (1 Tim 6,6). Vir dobrega počutje črpajte iz tistega, kar imate. In nenazadnje: prenehajte se primerjati z drugimi. Primerjanje pokvari srečo in slabo vpliva na vaše počutje. Morda boste zaradi tega morali izbrisati svoj profil na družabnih omrežjih in se tako izogniti novicam o tem, kje vse so bili vaši prijatelji in kaj vse vznemirljivega so počeli, medtem ko ste vi živeli svoje bedno življenje. Preženite iz svojega življenja zavist in naredite v njem prostor za ambicijo. Osredotočite se na lastne načrte in lastno življenje. “Vsak je svoje sreče kovač,” se glasi znani pregovor. Vendar pa, kadar kujete svojo srečo, nikar ne udarjajte po prstih drugih.
4/22/20245 minutes, 7 seconds
Episode Artwork

Andraž Arko: Reciklaža

Živimo v času zelenega prehoda, ko vse bolj v naš način življenja vstopa ozaveščenost o skrbi za okolje in naš planet, ko nas k temu spodbujajo ideje ali pa zavajajo ideologije. Vsekakor je pomemben zdrav in spoštljiv odnos do okolja in do virov. Še zdaj se spomnim, kako je srednješolska profesorica za sociologijo ob navajanju besedila z začetka Svetega pisma trdila, da Cerkev zagovarja neekološko ravnanje. Češ, da besede, ki jih Bog ob stvarjenju nameni Adamu in Evi – »napolnita zemljo in si jo podvrzita« - v samem bistvu zagovarjajo neekološko, če ne kar destruktivno in izkoriščevalsko držo do stvarstva. Toda tako na praktični kot tudi teološki ravni je spoštljiv odnos do stvarstva v jedru krščanske drže. Nenazadnje je reciklaža, če se smemo malce teološko poigrati, zapisana v jedro krščanskega oznanila. Jezusa vodilni Judje v njegovem času niso prepoznali in sprejeli kot Odrešenika, ki so ga v Stari zavezi napovedovali preroki, ampak so ga zavrgli, izdali in dali umoriti na križu. Zato lahko apostol Peter tem judovskim voditeljem upravičeno pravi glede Jezusa, da je on »kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, a je postal vogelni kamen.« Ali mogoče to ni reciklaža? Nekaj, kar je zavrženo in je ponovno uporabljeno. In v Jezusovem primeru na najodličnejši način: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.« Prav zato lahko apostol Peter nadaljuje: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.« Prav v tej točki pa se srečamo z enim največjih absurdov krščanstva. Absurdov seveda, če gledamo skozi človeško preračunljivo logiko. Odrešenje, o katerem govori apostol Peter, namreč prihaja po Jezusu – z njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem od mrtvih. Oziroma kot Jezus opiše samega sebe v Janezovem evangeliju, ki ga beremo pri bogoslužju današnje nedelje: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce.« Prav te besede, ta Jezusova drža trdo trči s človeško logiko. Nedoumljivo je, da pastir umre za ovco! In v resnici je nedoumljivo, da Bog umre za človeka. Zato, da ga odreši; zato, da mu pove, da ni zavržen, nepomemben ali pozabljen; zato, da mu da vedeti, da ni sam v trpljenju in preizkušnjah; zato, da mu pove, da je ljubljen. Zato dobri pastir dá svoje življenje za nas – zate in zame. V tej Jezusovi darovanjski odprtosti je vabilo zate in zame, da sprejmeva to podarujočo se ljubezen. Dana nama je svobodna volja, da to ljubezen sprejmeva ali zavrževa. In, če ga zavrževa, bo vedno znova obveljala logika »reciklaže«, da bo kamen, ki so ga zavrgli, postal vogelni kamen. Če ne zate ali zame, pa prav gotovo za nekoga drugega, ki bo to sprejel in resnično živel.
4/21/20246 minutes, 59 seconds
Episode Artwork

Duhovna misel

Mark Avrelij je bil znameniti rimski cesar in filozof iz 2. stoletja. Živel in vladal je v enem izmed najbolj kriznih obdobij rimskega imperija, ki se je že bližalo svojemu zatonu. Že takoj ob nastopu svoje vladavine se je moral spopasti z izredno težkimi razmerami v rimskem cesarstvu, ki jih lahko v marsikaterem vidiku primerjamo z današnjo situacijo v Evropi in po svetu: na več mestih so namreč izbruhnili upori ali vpadi različnih plemen, ki so za sabo puščala razdejanje, reka Tibera je tistega leta prestopila svoje bregove in na veliko poplavljala, sledila je huda lakota, rimske legije pa so med prebivalce zanesle kugo in tifus. Poleg tega so Marka Avrelija zadele še zasebne skrbi, saj mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan, bolezen pa je zadela tudi njegovo ženo in otroke, ki so prav tako eden za drugim umirali. Kljub temu Mark Avrelij ni klonil pred osebno nesrečo, ni prenehal braniti rimskega imperija pred vpadi tujih ljudstev, ampak je odredil številne ukrepe, s katerimi bi ublažil položaj, v katerem se je rimsko cesarstvo znašlo: uvedel je nove javne pobožnosti, nabiral prostovoljce za vojsko, prodal dragocenosti vladarske hiše ter si tako zagotovil potrebna sredstva za oborožitev in vzdrževanje vojske. Naposled je tudi sam podlegel bolezni, vendar je še pred smrtjo bodril svoje prijatelje z naslednjimi besedami: »Zakaj bi jokali zaradi mene? Mislite rajši na kugo in na množice vojakov, ki umirajo! Jaz grem pred vami tja, kjer se bomo nekoč vsi srečali.« Očitna nesebičnost, razsodnost in modrost Marka Avrelija je bila tako izjemna, da si je zasluženo pridobil vzdevek »filozofa na prestolu«. Prav ta njegova notranja moralna moč je nedvomno vodilno pripomogla k temu, da se je lahko uspešno boril proti vsem nesrečam, tako javnim kot zasebnim. Njegov notranji boj in oporo, ki jo je videl v stoiški filozofiji, lahko še dandanes spremljamo ob branju njegovega dnevnika, v originalu naslovljenega Samemu sebi – ta sicer ni bil namenjen objavi, saj je nastajal v vojaškem šotoru sredi vojne vihre in opustošenj, vendar nudi edinstven vpogled v njegovo notranje doživljanje in razmišljanje o življenju, smrti, usodi in vlogi posameznika v svetu. »Njegova filozofija ne raste iz knjig, temveč iz življenja,« je o vsebini zapisal komentator Kajetan Gantar. Njegov dnevnik ni dodelano literarno besedilo, pač pa pogosto le kratke zabeležke in misli, zapisane v naglici, s katerimi je želel cesar bodriti predvsem samega sebe in se ob pogledu na vse tegobe vedno znova opominjati, naj ohranja notranjo mirnost in se ne vdaja bolečini in pesimizmu. Morda bi lahko sedaj, ko imamo več časa zase, branje njegovih razmišljanj pomagalo tudi nam ...
4/20/20247 minutes, 3 seconds
Episode Artwork

Silva Matos: Zaupati skupaj

Zaupanje je velika, čudovita beseda. Pomeni skupaj verjeti, ko sem povezana z drugim. In kako dragoceno je, da me druga oseba z zaupanjem podpira, ko pride dvom. Ko drugi izgublja upanje, pa mu lahko jaz pomagam. Čim nevarnejše je, čim bolj negotovo življenje, bolj se med seboj podpiramo. To je kot refleks, iščemo skupno dobro. Ne zapiram se samo v svoje lastno preživetje, upanje najdem tudi v srečanju, sodelovanju z drugimi. Skupaj smo, spoznali smo se, si zaupali, pomagali in se učili bolje poslušati, se slišati in prilagajati. Lepo je, če nimam okoli sebe samo žrtev, ki se sramotijo in zaničujejo drugačnost. Verjamem v dobro, prijazno ljubezen, ki daje, kar more, kar zna. Nočem biti žrtev, ki se umika in včasih celo sovraži druge, medtem ko se ji po glavi podijo užaljene misli, da je vse dala, a drugi nič ne vidijo. In potem zaničuje tudi sebe. V odnosih postane previdna, kot na preži. Bremeni jo čakanje, kdaj bo naredila kaj narobe, da jo bo spet nekdo zaničeval. Sramotili jo bodo, spregledali, ti obrnili hrbet. Zdi se mi, da me nima nihče rad. Ko pa se potopim v megleno, hladno jezero bolečine, pa me lahko preseneti mehkoba vode, občutek miru. Ta mir je treba najti v človeškosti. Kako velik korak je, da odprem oči za sočloveka. Se mu približam, mu sledim, ga spodbudim. Nisem samo užaljena, prenesem začetni strah, kaj bo, če bo, če me zavrne. Dajem luč, prijazno besedo, prijazen žarek svetlobe v najino srečanje. Pogum ne pomeni, da se ne bojim, a nočem biti ujetnica strahu. Pogumno storim, kar je treba storiti. Tvegam svoj ponos. Ne pobegnem. Upam, zaupam v neskončno srečo. To ni predrznost, nespamet, ampak jedro naše človeškosti. Poslušam več glasbe, saj je pogosto temelj iskanja miru in harmonije in odpira vrata v presežno. Duša se zazre v globino, da osvetli duha. Luč osvetli pot iz labirinta tesnobe.
4/19/20246 minutes, 57 seconds
Episode Artwork

Janez Vodičar: Obljubljati nebesa

Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in že pred večerom vam želim prijetne sanje. No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Sanje in upanje morajo biti del življenja, ki ga živimo tukaj, zdaj. Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Čeprav je danes veliko laže potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave in se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem pa se morajo varovati pred slepilom lahkih rešitev, kot so fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, pa moraš imeti pred očmi oazo, saj samo dokler imaš vero, da je tam nekje obljuden svet, boš šel naprej. Pred kratkim sem poslušal neko žensko; z možem se že osem let trudita, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali upanje. Hkrati pa nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženski, ki čuti praznino, ker nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo vse čez noč uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno pa mora imeti upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele takrat, ko si tam. Tej ženski smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za tiste, ki so že okoli nje. Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Vsem nam želim, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa malo že del našega življenja in da jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli.
4/18/20245 minutes, 21 seconds
Episode Artwork

Gregor Čušin: Modri in razumni

Se spomnite, kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini hudi problemi črke in številke … in pozneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis … Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?! ... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo in se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi ste naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdeš več brez urnika in navigacije. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati, kako je, če se ne mudi, in kako diši v večernem mraku, preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja … Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zapiše v razpredelnice … Modri in razumni … Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar je še podobnih … nadutih in zagledanih vase … Ki živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati … Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle … V svetu, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako v treh potezah spravite žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, postavite noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni, kot smo, ne znamo več predstavljati … ker ne verjamemo … ker ne verujemo … Ali veste, kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce … Odprete srce!
4/17/20246 minutes, 32 seconds
Episode Artwork

Berta Golob: Naše gmajne

Mestni ljudje so hodili v gozd, ne v gmajno, in verjetno je še tako. Sicer pa noben gozd ni gmajna, saj ima lastnika, pa tudi če je to država. Gmajna ima izvor v nemškem gemein, skupnem. Skupna nam ostaja v tem, da se lahko gibljemo v njej, če ni označeno drugače. Prajvit, privat, namreč. A tudi tam ni ravno ograje; vsaj zdi se mi, da ne. Je pa pogosto drugače, kot je bilo. Bilo je urejeno in zgledno, zdaj pa ni. Gozd se zarašča v goščo. Lastniki ga ne čistijo več, saj kdo pa še potrebuje butare! Preveč krušnih peči je spremenjenih v kamine. Lepo, kolikor je to priča dobrih časov. Slabo, kolikor je to dokaz nepremišljene brezskrbnosti. Značilna za goščo je zaraščenost. Prejšnje gozdne poti postajajo bolj stezice kot vozna smer. Uhojene, a le od sprehajalcev. In mnogi med njimi ne ločijo gabra od hrasta, za brest pa mogoče še slišali niso, kaj šele za maklen. Kaj menite, kaj je to za eno drevo, me je pred kratkim ogovorila sprehajalka. Divja češnja, drobnica, njen kiselkasti sad je za ptice poslastica. Veliko naših gmajn ima oznako mešanih gozdov. Jeseni se zgodi, da naletiš na šolarja s šopom raznovrstnih listov. Pri pouku, da se bodo učili z njih prepoznavati drevesa. Poklon učiteljici, če jih pozna iz narave, ne iz učbenika. Gmajne, gozdovi so prostor za živali in mnogim varen dom. Sovražnik jim vseeno grozi od povsod. Polhec in tvoj kožušček! A si se končno le ujel v ono past? Sicer bi še visela obešena na veji. Polšja mast velja za domače zdravilo. Polhovke mogoče tudi še niso iz mode. Lisice in jazbec in razna zavetja divjadi. Precej blizu prihaja medved; včasih na sprehodu pomislim nanj. In me je že malo strah. Da je ne na hitro ucvreti, je bilo slišati lovčev poduk na teve. Pa volk? Ne vem, kako bi ravnala Rdeča kapica. Na bližnji jasi srna. Spomni me na šolsko berilo z naslovom Bambi. Mama srna v njem poučuje svoj radovedni naraščaj. Sploh ne induktivno, kar so nam glede poučevanja vtepali glavo, češ ki da je edino pravilno. Ampak kar deduktivno, kar je v teoriji veljalo za najboljše, v praksi ga je bilo pa bore malo. Mladi srnjaček je namreč hotel od mame zvedeti potrebne reči o poti, po kateri hodita. A mu ni povedala drugega, kot da je to »pot srn«. Nobene razlage; kar zapomni si, smrkavček. Eh, gmajne. Kaj vse bi nam lahko povedale, a molčijo. Vredno je razumeti pomen tega, iz katere smeri privršijo vetrovi. V starem šolskem berilu je pisalo: Komur gozd prijazen je, neznana mu bojazen je. Mogoče pa to še velja.
4/16/20244 minutes, 7 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec: Življenje in delo

Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odsotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trosobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
4/15/20243 minutes, 13 seconds
Episode Artwork

Andrej Šegula: Velikonočni odmev

Za nami so velikonočni prazniki. Kristjani ob teh praznikih podoživljamo Kristusovo trpljenje in smrt – še posebno pa njegovo vstajenje. Glede velikega petka smo bolj ali manj enakega prepričanja. Kristus je živel, bil je dober človek, pomagal je ljudem, bil je dober govornik, retorik, bil je čudodelnik. Vse to poskušamo dojeti in razumeti v koordinatah njegove človeške narave. Potem prideta trpljenje na križu in smrt. Tudi to je del naše narave. Velikonočno jutro pa postavi naše dojemanje življenja in Boga na glavo. Kristus, ki je umrl, vstane in živi. Na velikonočno jutro se svet razkolje na dva pola: na tiste, ki sprejmejo, da je Kristus vstal in živi, in tiste, ki ostajajo v človeških koordinatah – ki pravijo, da je to nemogoče, da ni res. Ne bomo govorili o tem, zakaj nekateri ne »morejo« verovati. Govorili bomo o nas, ki verujemo. V bistvu tudi nam – gledano s človeškimi očmi – Jezusovo vstajenje ni čisto jasno. Toda glede na to, da so evangelisti vse podrobno opisali v Svetem pismu, ki je za kristjane od Boga navdihnjena knjiga, je laže vstopiti v velikonočno logiko. In velikonočna osmina, to je teden dni po veliki noči, kakor ves velikonočni čas, nas Božja beseda potrjuje v naši veri. Danes, na tretjo velikonočno nedeljo, bogoslužje znova postavlja v središče naše pozornosti skrivnost vstalega Kristusa. Veliki teolog Romano Guardini je o Jezusovih prikazovanjih zapisal: »Gospod se je spremenil. Ne živi več tako, kot je živel prej. Njegovega bivanja /.../ ne moremo razumeti. Pa vendar je telesno, saj vsebuje vse njegovo dosedanje življenje in usodo, ki jo je moral doživeti, torej trpljenje in smrt. Vse je resnično. Jezus se je po vstajenju – skoraj ob vsaki prikazni – legitimiral. Kaj to pomeni? Vstajenje namreč ni izbrisalo znamenj križanja. Vsakič, ko se je prikazal, jim je pokazal prebodene roke in noge. Pa ne samo to: da bi jih prepričal, jih je prosil, naj mu dajo kaj jesti.« Jezus se torej razodeva na različne načine. Po znamenjih, Božji besedi, najrazličnejših pričevalcih in karizmatikih. Glede na to, da kristjani verujejo, da so ustvarjeni po Božji podobi, to pomeni, da se Bog lahko razodeva po vsakem izmed nas. Apostol Janez je zapisal: Bog je ljubezen. Lahko bi rekli: kjer je ljubezen, tam se razodeva Bog. V bistvu smo mi ljudje, ko ljubimo in ko se ljubimo, najbolj ljudje, najbolj Božji.
4/14/20246 minutes, 3 seconds
Episode Artwork

Marko Rijavec: Gledati, kar imamo

Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in bleščečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce revnejše vasi sploh nisem pogrešal. Torej stvari, ki jih nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in tako sem postal žalosten, saj sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A. M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti za to, kar imamo, ampak žalosti, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, zato meče v smeti tisto, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen. Žal ni tako samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnika, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, vendar ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo, kot je tvoja žena, s postavnejšim in zabavnejšim, kot je tvoj mož. In tako zaradi divje in pravzaprav neresnične želje izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, ampak nam tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, za vedno zapravi. Če te tvoje oko pohujšuje, si ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne bi privoščil sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno, če ga gleda z vidika hvaležnosti, ne poželenja.
4/13/20246 minutes, 30 seconds
Episode Artwork

Alenka Veber: Kukavičji let

Dobro jutro, spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke. Letošnja prebujajoča se pomlad v našo deželo ni prinesla samo zdravih semen, zdravja in veselja, kot poje belokranjska pesem o treh tičicah, ampak tudi črni scenarij. Kaj vse bo pognalo z njive svetovne krize, ne vemo. Lahko samo ugibamo in se prepustimo modrovanju. Predvsem pa upamo, da bomo mi sami tisti, ki bomo spet vzkalili. Tako kot mora kmet vsako pomlad na novo rahljati zemljo s plugom in jo pobranati z železno brano, tako ostro bomo morali po njivah življenja zaorati prav vsi, ne samo kmetje. Če se nam je še do včeraj zdelo, da gre pšenica v klasje sama od sebe, smo se grenko motili. Se pa lahko zgodi, da bo šel pomladni črni scenarij res komu v klasje. »Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave,« (Jer 8,7) je zapisal prerok Jeremija. V naše gospodarsko poslopje se je letos vrnila prva lastovka, kmalu za njo druga. Vrnile so se v gnezda, ki so čez zimo samevala. Po splošnem verovanju naj bi lastovka prinašala srečo hiši, v kateri gnezdi, zato je pri nas vedno dobrodošla. Za pticami z vitkimi krili se bodo počasi vračale tudi druge. Med njimi bodo moj domači kraj preletele jate žerjavov, ki bodo z glasnim kričanjem opominjali, da prav tako poznajo čas. Le železne ptice so bile letošnjo pomlad prisiljene za nekaj časa ostati na zemlji. S pomladjo na podeželje prileti še ena ptica selivka: kukavica, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk. Kljub kukavičjemu značaju imam rada to ptico, čeprav me iz leta v leto s svojim kukanjem prehiti. Vsaj pri nas še vedno velja, da je ob prihodu pomladi dobro imeti pri sebi denar, ko prvič slišimo kukavico, saj se nam tako v prihodnjem letu ne bo treba bati denarnih težav. Tako nekako se je do letošnje pomladi pri nas na podeželju pomlad bližala poletju. Čeprav so lastovke začele vse bolj čebljati in so zares prinesle pomlad, jih je preglasil letošnji kuku kuku. Kot opomin, namenjen tako meni kot vam. A opomin ne odzvanja kot povabilo, da moramo v žepu imeti denar in bomo s tem odrešeni vseh težav in nadlog. Letošnji kuku kuku odzvanja kot apel naši človečnosti v medsebojnih odnosih. Odmeval bo še dolgo, tudi po tem, ko se bodo iz kukavičjih jajc izvalile nove ptice pevke in kot vsako pomlad prepevale kuku kuku. Bog daj, dragi poslušalci in poslušalke, da bi v naše kraje letos priletela vsaj ena izmed treh belokranjskih tičic. Tista tretja: ta nosi zdravje in veselje. Za zdravo seme na polju in ljuljko pa bomo morali poskrbeti sami.
4/12/20245 minutes, 16 seconds
Episode Artwork

Ignacija Fridl Jarc: O listih in plodovih

Kdo še ni slišal svetopisemskega reka »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15−20) Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.« Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede. Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razraste. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge. Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.
4/11/20246 minutes, 3 seconds
Episode Artwork

Nevzet Porić: Ramazanski bajram

Smo ob koncu postnega obdobja in se oziramo nazaj ter povzemamo bogoslužja, dobra dela, predanost in pokornost Vzvišenemu Stvarniku, ki smo jih uresničevali v preteklem mesecu. Ramazan je osvežil naše duše, izpopolnil vero in duhovnost ter nas očistil grehov. Ramazan je bil odlično zdravljenje, ki je očistilo našo dušo in jo povzdignilo na višjo raven. Ramazan je bil tudi telesna sprostitev, ki je našemu telesu pomagala spočiti se od vsakodnevnega uživanja hrane in pijače. Okrepili smo svojo zavest o Vzvišenem Bogu v vseh življenjskih trenutkih. Post je pri vernikih obnovil in okrepil vrednote, kot so iskrenost, potrpežljivost, solidarnost, medsebojno zaupanje in razumevanje. Živimo v negotovih časih, ko divjajo vojne. Mir ni več tako samoumeven. Vsi skupaj se moramo zavzemati za mir. Lahko opazujemo, da se svetovni red iz dneva v dan spreminja. Negotovost, ki je pred nami, nas obvezuje, da kot verniki krepimo svoje molitve za mir v svetu. Zato se posvetimo molitvi in se spomnimo vseh tistih, ki so potrebni naše pomoči. Bajram označuje poseben duhovni čas oziroma duhovno sproščanje. Dnevi bajrama so intimen in oseben počitek za dušo in telo. Duša je lahko vesela, ker se je v mesecu ramazanu izpopolnjevala in gradila svoj plašč pobožnosti, premagala je strast in slabost ter odločno odgovorila Vzvišenemu Bogu, da se posti in si zasluži Božjo milost. Telo je veselo, ker se v bajramskih dneh lahko sprosti ob hrani in pijači v družbi družinskih članov, prijateljev in sosedov. Bajrami so dnevi našega zbliževanja in povezovanja, dnevi radosti v veri, tradiciji in kulturi. V teh prazničnih trenutkih vam želim veliko sreče, veselja in radosti. Bajram šerif mubarek olsun, vesel in srečen bajram!
4/10/20247 minutes, 16 seconds
Episode Artwork

Zmago Godina: Zapravljiva ljubezen

Ena izmed čarobnih besed v sodobnem gospodarstvu (pa tudi življenju sploh) je učinkovitost. Pomeni, da se neko opravilo izvede z najnižjimi mogočimi stroški. Zapravljanje je prepovedano, viri se uporabljajo varčno, stroški se znižujejo. Racionalizacija in optimizacija. Seveda je dobro, če lahko enako razdaljo prevozimo z manj goriva ali če lahko perilo operemo z manj vode. A učinkovitost ima tudi svojo slabo stran. Naše mišljenje in delovanje lahko namreč tako zoži, da mislimo, da šteje samo to, kar koristi in kar se splača. In učinek takega mišljenja je enako boleč, ko gre za medosebne odnose, kot takrat, ko zaradi njega brez dela in prihodka ostanejo zaposleni v kakšnem podjetju. V Markovem evangeliju najdemo v 14. poglavju opisan dogodek, ki se je zgodil v vasi Betanija. Jezus je skupaj s svojimi učenci gostoval pri nekem Simonu, ki je imel vzdevek Gobavec. Ko so bili pri jedi, je prišla neka ženska s stekleničko zelo dragocene dišave, za katero je odštela izjemno visoko vsoto – celoletno plačo. Odprla jo je in izlila dišavo na Jezusovo glavo. Nekatere izmed prisotnih pa je to dejanje zelo razjezilo, zato so se začeli zgražati nad tem: “Kakšna potrata! In to tako dragocene dišave!” (Marko 14,3.4 ŽJ) Dodali so še, da bi denar vendar lahko veliko bolje uporabili za revne ali druge socialne namene. Drži. Toda Jezus se je odzval drugače in temu dejanju ljubezni pripisal pomen, ki se je ohranil vse do danes. Rekel je: “Resnično, povem vam: Kjer koli po svetu bo oznanjen evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.” (Marko 14,9 SSP) Življenje je več kakor učinkovitost, gospodarnost in analize uporabe sredstev. Ideologije ekonomičnega mišljenja ne bi smeli prevzeti brez pomisleka. Še posebno kot kristjani smo pozvani ustvariti drugačen svet, svet za ljudi, ki obupujejo zaradi tega sveta. K človeka in življenja vrednemu svetu spadajo tudi stvari, ki so kdaj videti neučinkovite, zamudne in ovinkaste. Na primer, kakšna vožnja na vrtiljaku z otroki, kak sladoled z družino ali prijatelji, pogovor, pri katerem ne gledamo na uro, ter čas, namenjen sebi in drugim. Če imamo resnično radi ljudi, imata ekonomičnost in učinkovitost svoje meje. Potem se “zapravljamo” za druge, s tem ko si vzamemo čas, tolažimo in spodbujamo, pomagamo ali darujemo denar. Vse to se morda zdi nespametno, neekonomično in skoraj nesmiselno, vendar pa je izraz čiste ljubezni in znak pristne vere v Jezusa Kristusa, ki je za nas “zapravil” svoje življenje. “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” (Janez 3,16 SSP)
4/9/20246 minutes, 40 seconds
Episode Artwork

Polonca Zupančič: Cicero o slepoti in sreči

Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen, tudi če ostane brez vida. Ciceronova poanta je, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, ampak mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil veliko let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kje naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred svojimi lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
4/8/20246 minutes, 4 seconds
Episode Artwork

Božo Rustja: Dokler ne odpustimo

Prijatelja sta potovala skozi puščavo. Nekega dne sta se sprla in eden od njiju je v jezi udaril drugega. Tega je udarec prizadel, toda molče je zapisal v pesek: »Danes me je moj najboljši prijatelj udaril.« Nadaljevala sta pot in prišla do oaze, kjer sta si nameravala malo odpočiti. Mož, ki je dobil klofuto, je zabredel v blato in se začel pogrezati, toda prijatelj ga je rešil. Rešeni je potem v kamen vklesal besede: »Danes mi je moj prijatelj rešil življenje.« Tisti, ki je prijatelja udaril in rešil, ga je vprašal: »Ko sem te udaril, si to zapisal v pesek, ko sem ti rešil življenje, pa si to vklesal v kamen. Zakaj tako?« Prijatelj je odgovoril: »Ko nas kdo rani, zapišimo to v pesek, saj veter odpuščanja to izbriše. Ko pa nam kdo naredi kaj dobrega, moramo to vklesati v kamen, kjer ostane za vedno.« (Zgodbe za veselje do življenja, 57.) Tako ravna tudi Bog z nami: naše grehe vpisuje v pesek in jih pozablja, naša dobra dela pa vkleše v kamen. V današnjem evangeliju vidimo, kako je Kristus odpustil svojim učencem, ki so ga zapustili v trpljenju. Odpustil je apostolu Tomažu, ki ni verjel v njegovo vstajenje, ker ni videl Vstalega Gospoda. Še več, prav tem učencem da nalogo odpuščati grehe: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni« (Jn 20,22-23). S tem je pokazal na svoje bistvo, da je usmiljen Bog, česar se spominjamo tudi na današnjo nedeljo božjega usmiljenja. Neka žena si je hotela iz obupa vzeti življenje v vodah oceana. Pred tem pa se je sprehodila po prazni obali, da se poslovi od sveta. Nenadoma je slišala glas: »Ozri se nazaj!« Storila je tako in zagledala svoje stopinje v mivki. Ko jih je gledala, so jih morski valovi brisali. Skrivnostni glas ji je rekel: »Kakor valovi brišejo tvoje stopinje, tako jaz brišem tvojo preteklost.« Ta doživljaj je pomenil nov začetek v njenem življenju. (Zgodbe za veselje do življenja, 58.) Gospod že v Stari zavezi pravi po preroku: »Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor bagrenina, bodo beli kakor volna« (Iz 1,18). Naučimo se tudi mi napisati svoje rane in svoje prizadetosti v pesek ter vklesati v kamen prijaznosti in usluge, ki smo jih bili deležni. Gospod nam je podelil svojega svetega Duha, da nas preoblikuje in da bomo postali učenci miru in odpuščanja. Dal nam je priložnost, da postanemo podobni njemu v našem odnosu do tistih, ki nam delajo slabo, so nas prizadeli ali užalili.
4/7/20246 minutes, 40 seconds
Episode Artwork

Emanuela Žerdin: Bela oblačila

Stali so pred prestolom in Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila( Jn 7,9) V knjigi Razodetja so odrešeni, stanovalci nebes oblečeni v bela oblačila. A že tukaj na zemlji se ljudje radi oblečemo v bela oblačila, posebno ob pomembnih priložnostih in posebnih slovesnostih. Tudi Jezus je na gori spremenitve bil oblečen v bela oblačila: Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu ( Mk9,3). Belo oblačilo, bela barva ima v sebi nekaj skrivnostnega, nekaj duhovnega. Barva vseh barv je bela barva. Še danes moderne žene, dekleta in neveste želijo vsaj enkrat v življenju obleči sanjsko poročno obleko bele barve. Kot otroci smo prvič oblekli bele oblekice za sprejem prvega svetega obhajila. Takrat smo se res počutili kot posebna bitja, a prek te bele obleke je na nas prišlo nekaj angelske miline in lepote in zato so se nam zasvetile otroške hrepeneče oči. Bela oblačila so odsev večnega človeškega hrepenenja, da se vzdigne nad svojo revščino grešnosti, da iz blata skušnjav, ki jim vsakodnevno podleže, zaživi v tisti lepoti in sijaju, ki jo daje svetost. Svetost namreč naredi ljudi neizmerno privlačne, lepe in neustavljive. V belih oblačilih smo podobni zasanjani zimski pokrajini, ko čisti sneg pokrije vse smetišča, vse nepravilnosti, norosti in napake človeških rok in naredi iz naše zemlje pokrajino pravljične lepote. Spomnim se deklice, ki je pri verouku, ko smo govorili o poroki, narisala sijajno kočijo, bele konje in mamico in očka v belih oblačilih. Spodaj je napisala: Poroka mojih staršev v prihodnosti … takrat bom tudi jaz nosila belo obleko. V belih oblekah smo ljudje podobni svojemu Stvarniku, ki, kot pravi knjiga Razodetja, sedi na »velikem belem prestolu ( Rz 20,11)«, oblečen v oblačila bela kot sneg in obličje mu sveti kakor sonce. A tudi vsako dejanje ljubezni, dobrote in sočutja našo dušo pobeli od znotraj. To je bela lepota svetosti, ki nikoli ne mine.
4/6/20245 minutes, 11 seconds
Episode Artwork

Stanislav Kerin: Nimam časa

»Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi, do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najpomembneje, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določeni projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, česar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo, kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih. Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. Zdaj je čas, da odkrivam, kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO!
4/5/20247 minutes, 3 seconds
Episode Artwork

Gregor Čušin: Bodi to, kar si

Če gre verjeti spletu, se je Charlie Chaplin na vrhuncu svoje slave v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja udeležil prireditve »Kdo je najbolj podoben Charliju Chaplinu« in pristal na dvajsetem mestu, neki drug vir navaja celo sedemindvajseto, tretji pa tretje mesto. Vsekakor ni zmagal. Morda pa je vse skupaj samo legenda. Kar hočem reči, je: bodi to, kar si – toda zavedaj se, da včasih to ni dovolj! Da se vedno najde kdo, ki je boljši od tebe. Vedno se najde kdo, ki je boljši kot ti. Včasih se jih najde devetnajst … ali pa šestindvajset! Charlie Chaplin je šel na tekmovanje in ugotovil, da je na svetu vsaj šestindvajset boljših Charlijev Chaplinov, kot je sam! Temu se reče lekcija iz ponižnosti. Toda dodajmo še lekcijo iz pravičnosti: žirija, komisija … zaradi mene ves svet … je lahko mnenja, da je teh šestindvajset ljudi bolj podobnih Charliju Chaplinu, kot je pravi Charlie sam sebi … vendar to še ne spremeni dejstva, da je le on resnični Charlie Chaplin. Samo ti si lahko ti. Lahko so ti podobni, lahko so boljši ali slabši, nihče drug pa ne more biti ti namesto tebe. Pomisli: toliko milijard ljudi je živelo v zgodovini, a le ti si ti! Enkraten in neponovljiv, ustvarjen po božji podobi. To ne pomeni, da si videti božanski … Čeprav, ne vem, ste videli mojo ženo? … Bodi to, kar si, torej pomeni biti v tem »Bogu podobnem« telesu, živeti v tem telesu, živeti to telo, ljubiti to telo in ljubiti s tem telesom, ljubiti samega sebe in ljubiti bližnjega v telesu, ki je od Boga in je Bogu podobno … pomeni tudi ljubiti Boga! To pa ni več floskula. To je izpolnitev prve in največje božje zapovedi: Ljubi! Zato: Bodi to, kar si. In to ne napol, temveč z vsem srcem, vso dušo, vso močjo in vsem mišljenjem. »Ful gas«. Polno. Oziroma: popolno!
4/4/20246 minutes, 30 seconds
Episode Artwork

Berta Golob: Pravočasno

Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnosti je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in »v iste globočino reke dvakrat se ne potopiš«. Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem »našem« času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne-zanj, oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na mnogih ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste, in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter »brže od munje, a stigla prekasno«. Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal prazen izgovor. Pravočasnosti je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?
4/3/20245 minutes, 36 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec: Danes je čas

Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.
4/2/20245 minutes, 13 seconds
Episode Artwork

Jakob Piletič: Ostani z nami, Gospod!

Prvi dan velikonočne osmine nas vabi, da bi novico Kristusovega vstajenja, veselo alelujo poneseli drugim, med svoje bližnje in do skrajnih mej sveta. Po starem izročilu danes namreč premišljujemo o poti emavških učencev, ki se pobita ob dejstvu Kristusove smrti vračata domov ... Razočarana, kot pogosto tudi mi, ker je bil Kristus nemara le še eden izmed karizmatičnih voditeljev, novih obrazov na mesijanski sceni, v bistvu pa, tako se je zdelo, recept za propad ... Ko so že mislili, da je on Mesija, glej, ga pribijejo na križ in tam se vse konča. Nič spektakularnega, nič osupljivega se ne zgodi ... Domnevni Mesija pač umre ... In vendar resnica ni tako preprosta. Učenca namreč odpotujeta proti Emavsu še pred zarjo velike nedelje in klicem radosti, ki se izvije iz grla Marije Magdalene, prve priče praznega groba. A zato se jima na poti pridruži modri, vsevedni neznanec, ki jima brž, ko ne razodene srčike odrešenjske skrivnosti, ki je pogosto tako absurdna, da je ne razumemo v celoti niti danes. »Ostani z nami« mora zato, predragi, postajati tudi naša prošnja. Ostani z nami, Gospod, razodeni nam, da bomo razumeli, daj se nam spoznati, da te bomo še bolj ljubili. »Gospod, ne dopusti, da bi grehi zatemnjevali oči duha, tako da bi te ne videli, četudi si pri meni, in bi te ne prepoznali, četudi slišimo tvoj glas.« Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj svetloba slavno vstalega Kristusa razsvetli tudi naše oči, nas prežari in napolni z velikončnim veseljem, da bomo mogli iz njega živeti in ga deliti tudi z drugimi. Milosti poln dan vam želim. 1 Da Ponte, Ludovico. Meditazioni V. Torino: Marielli, 1852.
4/1/20245 minutes, 1 second
Episode Artwork

Mojca Šimenc: Velikonočno voščilo

O, harmonija sobotne tišine, jutri bo sveta velika noč, zopet so me prinesle stopinje, zopet prinesel me je tvoj glas, je zapisal pesnik. Prisrčno pozdravljeni, dragi prijatelji, ki poznate ne le soboto in nedeljo, ampak tudi besedo velikega petka v kakršni koli barvi in odtenku besed, kot so odsotnost resnice, obrekovanje, prisila, razgaljanje skrivnosti, prikovanost, prazen pogled, obsodba, popolna zapuščenost. Ki poznate besede velike sobote! Te izhajajo iz ene same. Iz besede upanja, zaupljivega čakanja, ko se hranimo z obeti, željami, pričakovanji, hrepenenjem, nado. Troštom, kot so rekli naši stari, da bo napočil nov dan, tretji dan, ki bo prinesel radost, izpolnil sanje, odprl pot do milosti, prebudil novo pesem, osmislil darovanje, življenje, pogumno zavzemanje za vse majhne in na koncu odrešenje. Vsi naši težki človeški položaji danes so doma v pravkar povedanem in se povezujejo z Jezusovim takratnim. Zato vsi čutimo, da nam velika noč govori. Nekaterim kot osebni praznik in čas, ko družina pride skupaj, kar je res velika vrednota. Drugim kot spomin na krst in vso po krstu narejeno pot iz Egipta v obljubljeno deželo oziroma iz majhne ter vase zaprte zgodbe v potovanje človeka, ki ga je osvobodil Kristus. Vsaka stiska nas prikuje v občutek brezčasne muke, a nekje v srcu, kot bilka, ki bo prebila kamen, raste drobna lučka upanja, ki se bo, naenkrat ali postopno, razplamenela v veselje, mir, vero, zavest, da smo doma prav tukaj in da nam negativna zunanja sila lahko vzame vse, razen globokega zavedanja, da smo, da smo zvesti temu, v kar verjamemo, in da prizadevanja za dobro ne obžalujemo. Velikonočno tridnevje, ki se je za kristjane začelo na veliki četrtek zvečer in se končuje z velikonočno nedeljo, ima v sebi vse tri korake preizkušnje: veliki petek kot nesmiselno smrt človeka, ki se počuti pozabljenega od vseh, celo od Boga, in pod njegovim križem stojijo le njegova mati in nekaj tesnih prijateljev; veliko soboto, dan priprave na praznik, ki vsebuje upanje na to, da smrt in pribitost na križ nimata zadnje besede; in veliko noč, ko nas petje aleluje spomni, da je muka premagana, da srce spet lahko zadiha, da se korak razveže. Vera in vesela novica, da se je zgodilo nekaj res pomenljivega, nas spodbudi, da gremo na pot, ven, k ljudem, na obisk, se poveselit ali preprosto biti skupaj. Vsak človek, religiozen, kristjan, katolik in vsak drug, ki pripada kateri koli konfesiji ali pa nobeni, doživlja bolečino in radost, primerljivo velikonočni poti, ko sam ali skupaj z drugimi gre skozi življenje. Vsak človek hrepeni po harmoniji, ki jo v srcu prebujajo simboli, zaradi katerih ga ob velikonočnih dneh noge zopet ponesejo do bližnje ali pa malo bolj oddaljene cerkve, če ne že kar k obredu velikonočne vigilije na veliko soboto zvečer ali k vstajenjski procesiji na velikonočno jutro in k velikonočnemu zajtrku po njej. Ta glas spomina, ki je veliko več kot le osebni, saj tega morda sploh ni ali pa je zelo šibak, ta glas spomina pripada globinam, ki so jih oblikovali rodovi pred nami, zelo daleč v preteklost, do tistega prvega velikega petka, sobote in vstajenjskega dogodka, ki nas zbira skupaj še danes. In vendar, šibak ali močan, vedno znova nas pripelje domov, tja, kjer se naše zgodbe začenjajo in dopolnjujejo, zapletajo in odpletajo, kjer umiramo in vstajamo, iz zgodbe v zgodbo, iz trpljenja v veselje, iz dneva v noč in iz noči v rosno jutro. Umiramo in vstajamo vsakokrat, ko iskreno, svobodno in v resnici sledimo življenjski poti, saj vsako drugo vase usmerjeno prizadevanje povzroča umiranje tako nam kot ljudem okoli nas; če nekdo povzroča trpljenje drugim, bodo drugi umrli in vstali; povzročitelj trpljenja pa se bo, po Judeževo, znašel v svoji lastni zanki. Zato vsakemu in najprej sebi ob tej veliki noči želim, da bi zaradi smisla, ki ga ima ta pot, zaradi svobode, ki jo prinašajo pravilne odločitve in zaradi spoštovanja do miroljubnega medčloveškega sobivanja bili pripravljeni po njej iti in jo živeti res velikonočno in do kraja. Vsem želim veselo in blagoslovljeno veliko noč.
3/31/20246 minutes, 55 seconds
Episode Artwork

Andraž Arko: "Ko vabi molit Božji grob kristjana..."

Naš največji pesnik v sonetu Je od vesel'ga časa teklo leto opisuje svoje prvo srečanje s Primičevo Julijo, ki se je zgodilo na veliko soboto, 6. aprila leta 1833. Takole je zapisal: Bil vél’ki teden je; v saboto sveto, / ko vabi môlit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana! / v Trnovo, tje sem uro šel deseto. Ob tem se nam lahko malce hudomušno zastavlja vprašanje, kaj dejansko je počel Prešeren v trnovski cerkvi? Prav gotovo ne tega, kar so počeli ostali, ki so torej na veliko soboto prišli molit v Božji grob, kot je to bil starodaven običaj, ki je v navadi še danes. Če lahko te verze razumemo avtobiografsko, je torej dvaintridesetletni France, namesto da bi častil Najsvetejše ob Božjem grobu, zijal naokoli in se boleče zatreskal v Julijo Primic. Z nekaj privoščljivosti bi lahko kdo rekel: »Prav mu je bilo, kaj pa je zijal naokoli, namesto da bi imel pogled usmerjen v Najsvetejše, če je že prišel molit k Božjemu grobu.« Kakor koli je že bilo – dejanski dogodek ali samo pesniški motiv – je Prešeren v teh verzih podal opis ljudske pobožnosti, ki je med kristjani še danes navzoča. Ne le blagoslov velikonočnega ognja v ranem jutru velike sobote, ampak predvsem češčenje Jezusa v grobu. To je danes pogosto povezano tudi z blagoslovom velikonočnih jedil, ko se marsikdo po blagoslovu jedil vsaj za nekaj trenutkov ustavi v tihi molitvi ob Božjem grobu, da počasti Jezusa s hvaležnostjo, da je daroval svoje življenje za naše odrešenje. Seveda blagoslov ognja in velikonočnih jedil, pa tudi molitev v Božjem grobu ter z vsem tem povezani ljudski običaji niso najpomembnejši dogodki velike sobote, ampak maša na večer velike sobote – vigilija, ki je maša vseh maš, začenši s slavjem luči ob prepevanju hvalnice velikonočni sveči, ki simbolizira vstalega Kristusa, ki je z vstajenjem od mrtvih premagal têmo. Kristus kot luč, ki razsvetljuje têmo tega sveta, têmo nesmisla, têmo greha in ki je zmagal nad têmo smrti. Nekoč je ta maša trajala vso noč do vstajenjskega jutra, ko so verniki bdeli in čuli v molitvi in slavljenju in od tod tudi izvira ime vigilija, ki pomeni bedenje ali nočno stražo. Sveti Janez je na začetku svojega evangelija zapisal, da je Jezus »luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« Da bi bili odprti in pripravljeni sprejeti to luč, ki razsvetljuje naše temine. Da bi skupaj s Prešernom, ne od zagledanosti v Julijo ali kogar koli drugega, ampak ob radostnem veselju o siju velikonočne sveče lahko rekli: »Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, / v srcé mi padla iskra je ognjena, / ki ugásnit' se ne da z močjo nobeno.«
3/30/20247 minutes, 17 seconds
Episode Artwork

Leon Novak: Veliki petek 2024

Zgodba o dobrem pastirju je zagotovo ena najbolj znanih v Novi zavezi. Ko je Jezus povedal: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce (Jan 10,10), je vsakdo takoj vedel, o čem govori. V tistih časih so ovce držali v obzidanih ali ograjenih prostorih; čredo so običajno sestavljale živali, ki so pripadale različnim lastnikom. V ta zaščiteni notranji prostor so ovce vstopale skozi vrata, ki jih je varoval "vratar oziroma čuvaj". Čez dan je najeti pastir živali vodil na dobre pašnike in jih oskrboval z vodo. To ni bilo brez nevarnosti. V gorah so čredo lahko napadli gorski levi, medvedi ali volkovi, zato je pastir pogosto tvegal svoje življenje, da bi jo zaščitil. Pastir je bil edini odgovoren za blagor črede. Jezusova pastirska služba je aktualna še danes. Tudi zdaj je v celoti in popolnoma s tabo in mano. To je dokazal, ko je "položil svojo dušo (za tebe in mene ) na križu". Od takrat naprej Nova zaveza govori o tem, da nas zastopa pred našim nebeškim Očetom. On je pastir, ki skrbi za svoje ljudstvo. Prišel je, "da bi imeli življenje in ga imeli v obilju". (Jan 10,10) Zato lahko mirno izpovemo: Kristus je prišel osvobodit ljudi strahu pred smrtjo, saj smo v Kristusu tudi mi premagali smrt in bili tako spravljeni z Bogom. Apostol Pavel je zato lahko hladnokrvno zapisal: »Zanesljiva je tale beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli.« (Tim 2,11). To je torej poslanstvo Dobrega pastirja. Da skrbi za nas ovce in da za našo varnost in odrešitev daruje svoje življenje. To je Kristus storil na veliki petek za vsakega izmed nas. Tudi jaz in ti lahko rečeva: »Vzljubil naju je, in daroval sam sebe za naju.« Apostol Pavel je v Pismu Rimljanom (8,35) zapisal: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? In potem nadaljuje: »Nobena stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni.« Izhajajoč iz tega, želim vsem trpečim, bolnim, žalostnim in umirajočim telesno in duhovno ozdravitev, tolažbo in prenovljeno skupnosti z Vstalim Kristusom. Velika noč je premagala veliki petek, zato bodimo neomajni in vztrajni v deljenju Božje ljubezni, usmiljenja in molitvi za trpeče.
3/29/20247 minutes, 13 seconds
Episode Artwork

Milan Knep: Ljubite se med seboj

Sodobna družba je prenormirana z zakoni, podzakonski akti in odloki; utapljamo se v nepreglednem morju predpisov. Takoj, ko gre v politiki, sodstvu in poslovnem svetu kaj narobe, nadrejeni uvedejo nove kontrolne mehanizme. Vsak eksces družbo opozori, da stvari niso bile dovolj natančno opredeljene, kar privede do zahteve po okrepitvi nadzora. Praksa vedno znova pokaže, da inšpekcijske službe na pol spijo, svoje delo pa opravljajo selektivno in površno, korupcija pa se navkljub vsem ukrepom samo še razrašča. Zakaj množenje zakonov ne prinaša sadov? Ker nihče nikomur ne zaupa. Celo pari, ki naj bi se poročali iz ljubezni, zaradi medsebojnega nezaupanja sklepajo predporočne pogodbe. Družbenega veziva ni več, smo samo še posamezniki, ki bijemo boj vsakega z vsakim. Ni čudno, da se v zrelih letih mnogi umaknejo v popolno zasebnost, kjer jim namesto sozakoncev delajo družbo kužki in mucki. Ta uvod v duhovno misel za veliki četrtek sem naredil zato, da bi pokazal na popolnoma drugačen model odnosov, ki ga je pri zadnji večerji demonstriral Jezus. Njemu in apostolom je bilo tisto noč nedvoumno jasno, da se bliža ura, ko bodo Jezusa prijeli, ga sodili in usmrtili. Juda Iškarjot, eden od udeležencem omizja zadnje večerje, je izdajo že konkretiziral, nadaljevanje Jezusovega prijetja je bilo samo še tehnično vprašanje. Jezus je imel za druženje z apostoli na voljo komaj še nekaj ur. Pričakovali bi, da jim bo dal vsaj osnovna navodila, kako naj po njegovi usmrtitvi nadaljujejo njegovo delo. Toda v roke jim ni dal nobenega besedila svojih naukov, da bi se lahko pozneje, ko ga ne bo več med njimi, sklicevali nanj. Ni spregovoril niti o najosnovnejših obrisih institucije, bodoče Cerkve, ki naj bi povezovala njegove učence in vse, ki se jim bodo pridruževali v naslednjih desetletjih in stoletjih. Z vidika modernističnega razmišljanja bi se vprašali, ali se je Jezus v urah, ko se je poslavljal, sploh zavedal, kaj dela. Še kako dobro. Jezus je bolj kot kdor koli drug vedel, da je vse odvisno od ene bistvene stvari. O tem bistvenem je sv. Janez zapisal: Ker je Jezus vzljubil svoje, jim je izkazal ljubezen do konca. Vsakemu posebej je umil noge in nato rekel: Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Ljubite se med seboj. V zavesti, da bodo učenci zaradi človeške slabosti to naročilo težko izpolnili, jim je obljubil dar Svetega Duha, ki jim bo dal moč za življenje v ljubezni, obenem pa jih bo učil in spomnil vsega, kar so nekoč skupaj doživeli in spoznali. Kajti samo tam, kjer ljubezen poraja zaupanje, ljudje predpise ponotranjijo in upoštevajo.
3/28/20246 minutes, 28 seconds
Episode Artwork

Alenka Veber: Pajkova mreža

En mali slonček se je pozibaval / na pajčevini tam pod drevesom, / ko je ugotovil, da stvar je zanimiva, / je poklical še enega slončka. / Dva mala slončka sta se pozibavala na pajčevini … / Deset malih slončkov se je pozibavalo / na pajčevini tam pod drevesom, ko so ugotovili, da stvar je zanimiva, / se je pajčevina strgala. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se kdaj v jutranji rosi ali v kotu stare hiše zazrli v eno izmed najlepših stvaritev, ki je umetnina sicer ne najbolj priljubljene živali s štirimi pari dolgih, tankih nog, v pajkovo mrežo? Pajki že stoletja vzbujajo strah ter so del mitologije in zgodb v različnih kulturah. Tisto, kar mene privlači, je njihovo tkanje mreže, pajčevine. Čeprav je svilnata nit pajkove mreže stokrat tanjša od lasa, je najmočnejši material, ki ga poznamo. Ali ste vedeli, da če bi lahko spletli vrv iz pajkove niti, ki bi bila za prst debela, bi bila ta tisočkrat močnejša od jeklene vrvi in hkrati dosti bolj elastična? Pajčevina je po mnenju strokovnjakov eden izmed najodpornejših znanih materialov. Znanstveniki so poskušali narediti podobne umetne materiale, a doslej neuspešno. Pajkova mreža je torej osupljiv primer nečesa, kar je ustvarila narava in česar ni moč posnemati. Tako kot je osupljiva mreža, ki jo pletemo ljudje. Če pajčevino lahko hitro ometemo iz kotov naših stanovanj ali jo raztrgamo, ko se v naravi ujamemo vanjo, pa imajo naše, človeške mreže večjo moč od pajkovih. Močnejšo od visečih ali ribiških mrež. Naše mreže niso samo preplet lepih in nelepljivih niti, temveč tudi takih, iz katerih se ne moremo rešiti ali pobegniti. In tu nam omelo prav nič ne pomaga. Tako kot pajki tudi ljudje pletemo brezoblične mreže, ki spominjajo na pravo zmešnjavo, ali pa take, ki so izoblikovane stvaritve. Pletemo in se ujamemo v prijateljske, ljubezenske in poklicne mreže, če jih naštejem le nekaj. Za vsako izmed njih veljajo posebne zakonitosti. In če se nanjo obesi preveč slončkov, tako kot v otroški pesmici, se pajčevina lahko strga ali pa se ujamemo vanjo. Da, tudi take mreže upravljamo ljudje. Klobčič naših niti ni podoben samo mehki in lesketajoči se svili, temveč ga lahko obtežimo z našo samopašnostjo in drugimi nečednostmi. Lahko pa je nit našega klobčiča za koga iz naše človeške mreže njegovo edino upanje. Na to, kako in s kakšnimi nitmi pletejo mreže drugi, verjetno ne moremo vplivati. Lahko pa mrežo naredimo po vzorcu, ki nam ga je pokazal Gospod. Z vsem srcem se potrudimo, da bi bile naše človeške mreže prepletene z nelepljivimi nitmi in da bi se naš klobčič lepo odvijal. Kaj storiti, če se ujamemo v lepljivo človeško mrežo, ne vem. Zato raje ostanimo na varni razdalji ročaja omela, saj bomo le tako lahko ometli pajčevino.
3/27/20246 minutes, 26 seconds
Episode Artwork

Duhovna misel

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmislek o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
3/26/20246 minutes, 26 seconds
Episode Artwork

Ignacija Fridl Jarc: O liku matere v slovenski književnosti

Danes praznujemo materinski dan, v preteklem letu pa smo se spominjali 100-letnice smrti Ivana Cankarja. O njem se je upravičeno govorilo na številnih simpozijih in posvetih, v novih literarnozgodovinskih knjižnih prikazih in revialnih prispevkih. Govorilo se je o vsem mogočem - o pisateljevem odnosu do žensk, njegovi politični dejavnosti, jeziku in seveda tudi o literarnem liku njegove matere. Novi interpreti so v svoji inventivnosti hoteli postaviti tudi povsem nove teze o pisateljevem odnosu do nje. Že dlje časa pa prevladuje psihoanalitična razlaga, da je bilo razmerje med Cankarjem in mamo nezdravo, celo patološko in da je bila njegova mati nekakšna preračunljiva žrtev, ki je s svojo trpečo podobo privezala nase svojega sina. Zato naj nikoli ne bi mogel odrasti in kot odrasel moški razviti zdravega odnosa do žensk. Še več, branje Cankarja in njegovo prikazovanje materinske vloge naj bi celo prek šolajočih se generacij oblikovalo nekakšno psiho slovenskega naroda, ki je prav zaradi takega modela starševstva travmatiziran in blokiran v svoji moški moči. In vse te razlage se vrstijo samo zato, ker je pisatelj kot mnogi drugi slovenski literarni klasiki v svojem delu poveličal lik matere kot žrtvujoče se in trpeče ženske, tiste, ki dobesedno daruje svoje telo in svoje solze, da da kruh svojim otrokom. Če se že sprašujemo o škodi, ki naj bi jo narodovi identiteti povzročalo Cankarjevo razumevanje materinstva, bi se morda ob takih razlagah moral tudi kdo upravičeno povprašati o škodi, ki jo te interpretacije prizadevajo ženskam. Kdo ima pravico, da razglasi za patološko dejstvo, če moški vidi vsakodnevno žrtvovanje lastne matere in ga ovekoveči z močjo svoje literarne besede? In v čigavem interesu je danes materinstvo ponižano tako zelo, da ga literati, če hočejo biti proglašeni za mentalno stabilne osebnosti, naj ne bi prikazovali kot žrtvovanje?
3/25/20245 minutes, 40 seconds
Episode Artwork

Andrej Šegula: Jezusova pot ponižnosti

Postni čas se počasi izteka. Obhajamo cvetno nedeljo, ko pri mašah prebiramo pasijon, tisti del evangelija, ki govori o Jezusovem trpljenju in smrti. Papež Frančišek je ob neki cvetni nedelji poudaril, da je v središču tega tako slovesnega praznovanja beseda, ki smo jo slišali v himni iz pisma Filipljanom: Ponižal se je (2,8). Gre za Jezusovo ponižanje. Te besede nam razodevajo slog Boga, s tem pa tudi slog kristjana – torej ponižnost. In zopet smo v evangeljskem paradoksu. Svet, v katerem živimo, nas sili k dokazovanju, k vzpenjanju po družbeni lestvici navzgor, k zmagam, k nadvladi. Potem pa se srečamo z besedo o »ponižnosti«, »majhnosti«. Če vzamemo v roke Sveto pismo, ga beremo in smo pozorni na Božje delovanje, vidimo, da je to slog Boga, ki se poniža, da bi hodil s svojim ljudstvom. Ljudstvo pa je svojeglavo, trmasto. Išče svoje rešitve. Toda Bog jih kljub temu, da vidi njihove zablode, zgrešenosti, prenaša in spremlja. Spomnimo se samo na tiste strani Svetega pisma, kjer Bog spremlja izvoljeno ljudstvo na poti iz Egipta. S kakšno ponižnostjo je moral prenašati njihovo godrnjanje in pritoževanje! Ljudstvo je godrnjalo in se pritoževalo Mojzesu, v resnici pa je bila njihova nejevolja naslovljena proti Bogu, njihovemu Očetu, ki jih je izpeljal iz sužnosti in jih vodil po poti skozi puščavo proti deželi svobode. V tednu med cvetno nedeljo in veliko nočjo bomo hodili po poti Jezusovega ponižanja. Preprosto – z Jezusom bomo na križevem potu. Na poti, na kateri je Jezus tako človeški: obsojen je, trpi, boli ga, krvavi, pade pod križem … Vse te občutke bolj ali manj poznamo, ker so to velikokrat tudi naši občutki in doživetja. To je Božja pot, to je pot ponižnosti. To je Jezusova pot in ni druge. Ni pa ponižnosti brez ponižanja. Ko razmišljamo o ponižnosti, ne moremo mimo zgleda številnih moških in žensk, ki se v skriti tišini življenja vsak dan odpovejo samemu sebi, da bi služili drugim, kakšnemu sorodniku, osamelemu ostarelemu, prizadeti osebi, brezdomcu ... Če si danes ponižen, te bodo imeli hitro za slabiča, za revo, za nesposobnega. Nič za to. Iz perspektive ponižnosti je svet drugačen. V ponižnosti lahko delamo velike stvari, veliko dobrega. V ponižnosti lažje stopimo do sočloveka in mu pomagamo. Vsak dan nam ponuja veliko priložnosti. Morda lahko prav danes storimo kaj dobrega tudi v smislu ponižnega služenja.
3/24/20246 minutes, 30 seconds
Episode Artwork

Marko Rijavec: Nežnost besede

Zdi se, kakor da nam je danes ostala samo še beseda … Od vsega tako »človeškega«, kar smo imeli nekoč, od razkošja srečanj in dotikov, objemov in poljubov, iger, praznovanj, popotovanj – od vsega nam je ostala samo beseda. »Tako malo,« bomo navrgli, ko tako zelo pogrešamo vse ostalo, tisto tako domače konkretno in otipljivo. A je ostalo dovolj, povsem dovolj, da smo še vedno to, kar smo. Ker je prav beseda najbolj človeška stvar, kar jih imamo, saj smo ravno po njej nastali, po Besedi, zaradi nje, »Bog je rekel« (1 Mz 1,26) in smo bili, ker smo nastali, kadar je nekdo z nami stopil v odnos. Po njej smo zdaj morda najbolj podobni Bogu, ki tudi nima drugega kakor besede. Samo z njimi da vedeti vse, kar človek res potrebuje, da je tu, tudi v temi, tudi ko se ga ne vidi. Da nismo sami, da je nekdo pozoren na nas, da mu ni vseeno. To vse zmorejo besede: dokazati ljubezen v nemogočih okoliščinah. Ampak bodimo pozorni! To je mogoče, kadar so besede rojene iz ljubezni. Tako je beseda lahko tudi srečanje in dotik, lahko je objem in poljub, lahko veselo praznovanje, varno zavetje, mehko naročje, topla bližina. Kadar je beseda kakor Božja beseda, kadar je iskrena in čista, dobrohotna, miroljubna, kadar pride zato, da po njej »nekaj nastane« (Jn 1,3), in ne, da bi nekaj razpadlo in se uničilo. Kadar je »v njej življenje« in »luč ljudi« (Jn 1,4), kadar pride, da daje in raste, ne da jemlje in pobija, da osvetljuje in ne zakriva. Kadar ustvarja odnos in ga ne uničuje. Vendar so ravno zato, ker danes nimamo več nobene možnosti, s katero bi se jim izmaknili, s katero bi jih nadomestili, s katero bi popravili svoje uboge besede, prav te razkrile šokantno resnico, da smo v bistvu grši drug do drugega, kot se nam zdi. To, kako z njimi opletamo, kako se z njimi obkladamo, zmerjamo in bojujemo, kako pod pretvezo, da je treba vsakemu povedati, kar mu gre, bruhamo vse sorte neumnosti iz sebe, prav to sporoča, da smo povsem izven tega, kar naj bi bili, namreč podobni Bogu-Besedi, ki odrešuje. Z drugo, tujo besedo, nehali smo biti gentlemanski drug do drugega. Biti gentleman pomeni biti dovolj nežen do drugega, nežen, ne mehkužen, biti nekoliko bolj viteški. Se spomnite vitezov iz davnine? Vitez je nekdo, ki svojo ljubo reši pred ogenj bruhajočim zmajem, predvsem pa pred tistim zmajem, ki bruha iz njega samega. Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, to pomeni biti plemenit. Gentlemanski. Biti nežen torej pomeni biti dovolj občutljiv, da človeka pred seboj razumemo in mu damo tisto, kar res potrebuje. Da tako naša res postane kakor Božja Beseda, ki »je postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,14). Beseda mora postati Bližina, potem je boljša od tišine.
3/23/20246 minutes, 32 seconds
Episode Artwork

Raid Al Daghistani: O molku

Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni govoriti navznoter. Molčati pomeni preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu demiurg resničnosti, je molk demiurg pojma. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz Andaluzije Ibn Arabi razlikuje med molkom jezika in molkom srca. Medtem ko molk jezika pomeni prenehanje govorjenja, pa molk srca pomeni transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
3/22/20247 minutes, 45 seconds
Episode Artwork

Metka Klevišar: Jaz tudi

Vedno bolj spoznavam, kako pomembno je, da se znamo poslušati. Tega se pravzaprav nikoli nismo prav učili. Spominjam se, da smo imeli v šoli govorne vaje, na katerih smo se učili govoriti in nastopati. Nihče pa nam ni povedal, kako naj poslušamo. Celó med študijem medicine, pri katerem bi to pričakovali, so nam v glavo vtepali kup podatkov, od katerih številnih nismo nikoli uporabili. O tem, kako naj pri vsakdanjem delu poslušamo ljudi (in jih tudi slišimo), pa nič. In tako se v naših pogovorih vsak dan ponavljajo nekateri vzorci. Znanka mi je pravila, da bi se želela kdaj pa kdaj pogovoriti o svojih težavah, pa še o marsičem drugem. Živi sama, mož ji je pred leti umrl, otroci živijo drugod. V začetku, po moževi smrti, je bilo težko, potem pa se je kar dobro vživela v svoj novi položaj in zna biti tudi sama. Včasih pa si vendarle zaželi, da bi jo kdo poslušal. Nekaj prijateljic in znank ima, ki se takole odzovejo na njeno pripoved: »Jaz tudi. Mene tudi bolijo kosti in sklepi. Jaz tudi včasih ne morem spati. Jaz tudi …« Postala je že skoraj alergična na ta »Jaz tudi,« ker ji s tem preprečijo, da bi do konca povedala, kaj doživlja. Nima občutka, da bi njeno pripovedovanje vzeli resno. Ko bi vsaj kdo rekel: »Res? Boli te? To je pa neprijetno!« Mislim, da bi prav o tem moral razmisliti vsak izmed nas. Kolikokrat reagiramo z »Jaz tudi«, namesto da bi poslušali drugega človeka in mu pustili, da do konca pove nekaj o sebi. To nam je že tako prešlo v kri, da se največkrat niti ne zavedamo, da se tako odzivamo na pripovedi drugih ljudi. Če hočemo kaj storiti za boljši in lepši svet, moramo paziti na medsebojne odnose. Tu pa se vse začne s sposobnostjo poslušanja. Najprej se moramo tega zavedati, potem pa korak za korakom, dan za dnem vedno bolj paziti, da bomo vedno manj govorili in vedno več poslušali.
3/21/20245 minutes, 39 seconds
Episode Artwork

Silva Matos: Iskanje bistva je blizu

Jutro je kot vsak čas dneva najlepše. Kapljice jutranje rose se bleščijo v svetlobi novega dne. Ozreš se naokoli, polno je biserčkov vode. Vse je umito in človek takrat težko uporablja samo glavo. Prebudi se občutljiva globina, oglasi se srce. In vidiš, začutiš podrobnosti, odseve izvora, skrivnost smisla. V kapljici jutranje rose odsevajo globine oceanov, pravi modrost. Nespametno je iskati bistvo, rešitve in smer življenja nekje daleč, ker so že tukaj. Če se je srce zaradi strahov in zamer preveč ogradilo, se zastrlo, ker se tako počuti varnejše, se prebudi takrat, ko spoznaš, da je prava varnost skrita prav v srcu. Treba ga je samo odpreti. Ko to zmoreš, v vsaki celici svojega telesa in uma veš, preprosto veš. Ne povoziš samega sebe. Namesto drugega ne moreš hoditi, a lahko ga navdihneš, da pobrska, poišče v sebi. Se približa, sprejme, se odloči. Pripoveduješ svojo zgodbo in dvigneš ušesa, napneš možgane, začneš odkrivati tudi druge zgodbe, jih poskušaš povezati s seboj. A tvoja osebna pot je enkratna, vodi skozi osebno izkušnjo, se zbrusi tudi s stiskami, trpljenjem, da postaneš res pristen, pristen do sebe in do soljudi. Danes vlada velik nesporazum o tem, kdo so otroci tega sveta. Radi se norčujemo iz omikanosti, sočutja, ljubezni, ki je resnična. Norčujemo se iz morale in »počasne«, nerodne pozornosti, dobrote, ki jo nekdo kaže do drugih. Treba je vendar vse na hitro. Slavimo zunanji videz, blišč, spretnost v zavajanju drugih. Če se ne oziraš na Boga, je to dokaz, da si samostojno misleč in sodoben, namesto da bi skromno priznal, da je življenje skrivnostno. Življenje me napravi vrednega samo, če posredujem svoj mir, če prinašam odpuščanje, upanje, luč, resnico in če ne bežim pred temo. Spoprijeti se moram s spori, lažjo, zavidanjem, trmoglavostjo, obupom – in potem zmorem, zaslutim, kako v kapljici rose odseva neskončni ocean. Zaslišim, kako se v otroškem smehu skriva angelsko petje nebes, kako se v hvaležnem pogledu nemočnega starčka zrcali modrost življenja, kako se v očeh deklice zazna hrepenenje po pomladi, kako se v ostarelem možu in ženi iskri skrivnost velike ljubezni, ki premika gore. Saj pride tudi tesnoba. Te opozori, da se ustaviš in se ozreš vanjo. Težko se premakneš. A ko se vendarle zaveš in zbereš moči, da zmoreš na pot v svoje srce, se poglobiš v območje svetega, daruješ svojo nemoč, te On okrepi. Vedno je s teboj, je usmiljen in dobrotljiv. Niti ena kapljica, niti ena tvoja solza ne gre mimo Božjega srca.
3/20/20246 minutes, 23 seconds
Episode Artwork

Zmago Godina: Post

Post je tema, ki običajno ne navdušuje velikega števila ljudi. Večina v postu vidi aktivnost, ki naj bi spodbujala izgubo telesne teže ali prispevala k čiščenju telesa. Toda Sveto pismo v svojih več kakor šestdesetih omembah post povezuje z duhovnimi vprašanji. Po navadi z molitvijo in pogosto v kontekstu posebne potrebe ali prošnje. To nas ne bi smelo presenetiti, saj vsa večja svetovna verstva ‒ z judovstvom, islamom, hinduizmom in budizmom vred ‒ uporabljajo in promovirajo post v povezavi z verskim življenjem. Kaj je post? Post je popolna, delna ali izbirna prostovoljna odpoved določeni snovi ‒ običajno hrani in/ali pijači ‒ oziroma določeni dejavnosti. V Svetem pismu je post kot popolna odpoved hrani in pijači za krajše časovno obdobje prikazan kot skrajni odziv na strahotno stisko, kakršno na primer vidimo pri kraljici Esteri, ki ji je skupaj z njenim ljudstvom grozila usmrtitev (Estera 4,6). Delni post, ki je najpogostejša oblika posta, vidimo v Jezusovi izkušnji štiridesetdnevnega posta, ko se je ta odpovedal hrani, ne pa tudi vodi (Lk 4,2). Izbirni post pa je opisan v primeru preroka Daniela, ki se je za tri tedne odpovedal “okusnim jedem, mesu in vinu” (Dan 10,3). Post ni le vzdržnost od hrane ali pijače, ampak lahko vključuje tudi druge dejavnosti. Prerok Daniel v prej omenjenem odlomku pravi, da se je v času svojega izbirnega posta odpovedal maziljenju. V Izaijevi knjigi 58,6.7 pa zasledimo poziv, naj se ljudstvo posti s tem, da odpne spone krivičnosti, osvobodi zatirane, daje lačnemu svoj kruh in brezdomce pripelje v svoje domove. Vzdržnost od določenih dejanj ali nadomestitev krivičnih s takimi, ki prinašajo pravico, je prav tako post. Pri vsem tem pa je pomembno, da je post vedno prostovoljna odločitev posameznika ali skupnosti. Čeprav je bil v Stari zavezi na dan sprave zahtevan post celotne skupnosti (3. Mojzesova knjiga 16,29.31), pa Nova zaveza nikjer ne zapoveduje posta. Samo usmerja nanj in ga vidi kot običajen del vernikovega življenja (npr. v Matej 6,16 “kadar se postite”). In zakaj naj bi postili? V Svetem pismu je post predstavljen kot duhovna disciplina, torej dejavnost, ki je del krščanske duhovnosti in ki posamezniku omogoča osredinjanje na Boga in soočanje s samim seboj (npr. Luka 2,37 in Psalm 69,10.11). Omogoča nam, da čas, ki bi ga sicer uporabili za nakupovanje, pripravo in pospravljanje hrane, uporabimo za molitev, branje Svetega pisma in premišljevanje in da tako užijemo številne duhovne prednosti. Post prav tako osredinja naše misli in jih naredi jasnejše. Ko naredimo nekaj neobičajnega, nas ta sprememba vsakdanje rutine spominja, da se dogaja nekaj posebnega, to pomeni, da smo bolj čuječi, in posledica tega so bolj osredinjene in jasnejše misli. Zagotovo pa post prinaša tudi zdravstvene prednosti in iz našega telesa in prebavnega traka čisti toksine, ki so se nabrali v njem. Vse našteto kaže, da je post prednost ne le za našo duhovnost, ampak tudi za naše telo in naš um. Dovolite mi za konec še tri nasvete glede posta. Prvič, izberite pravo spodbudo za post. Ta namreč ne pomeni pridobivanje verskih zaslug in izkazovanje lastne pobožnosti niti siljenje Boga, da nas usliši ali deluje v našo korist. Drugič, razmislite o pravi obliki posta. Pri tem pa poleg hrane pomislite tudi na post od medijev, nakupovanja ali uporabe interneta. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: posta se lotite postopno. Tudi tukaj namreč velja, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.
3/19/20246 minutes, 35 seconds
Episode Artwork

DAniel Brkič: Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje

Nekoč boste slišali, da sem umrl, a temu ne verjemite; bolj živ bom kot kdaj prej. S tem bi se strinjal tudi Viktor Frankl (1905–1997), avstrijski profesor nevrologije in psihiatrije, ki je kot Jud preživel Kalvarijo koncentracijskih taborišč peklenskega holokavsta in velja za ustanovitelja logoterapije. Pozneje je vsakemu pacientu postavil vprašanje: »Zakaj se niste ubili?« S tem je hotel prebuditi v njem voljo do smisla, saj logoterapija zdravi ob pomoči smisla, tega pa brez Boga ni. Zaradi ideologij smrti si zastavljamo vprašanje, ali je vera v Boga sploh še mogoča. Francoski filozof André Glucksmann je v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisième Mort de Dieu) zapisal, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja in tretjič v duši evropskega človeka zaradi zla in trpljenja v taboriščih smrti in gulagih. Tako kot se ima hudič za boga v peklu, se ima človek za boga na Zemlji. Ni čudno, da se dušimo v krvi. Toda zmerjanje Boga je pravzaprav iskanje Boga, kajti vsak »ne« določa ustrezni »da«. To je zagovarjal francoski filozof Jacques Derrida (roj. l. 1930, umrl l. 2004), rekoč, da ni zunajbesedilnosti. Franklova pretresljiva izkušnja je aktualna tudi v zvezi s trpljenjem eksistencialnega vakuuma sodobnega človeka danes. Dokazal je učinkovitost nasprotnega namena, pri katerem človek premaga strah celo tako, da si zaželi, da bi se uresničilo prav tisto, česar se boji. Ko ne moremo spremeniti položaja, smo izzvani, da spremenimo sebe. Človek brez cilja želi posnemati tisto, kar počnejo drugi, temu rečemo konformizem, ali pa počne tisto, kar zahtevajo drugi; temu rečemo totalitarizem. Samo krščanstvo presega oboje, saj veruje, da je ljubezen zadnji, najvišji smisel človekove eksistence. Frankl je trdil, da je človekova odrešitev možna le v ljubezni, saj sta ljubezen in oseba neločljivi. Krščanstvo je edina religija, ki ne temelji na nauku, ampak na osebi Jezusa Kristusa, ki je vidna slika nevidnega Boga. Bog ne zagotavlja smisla samo v življenju, ampak tudi v trpljenju in smrti. Vabi nas k večnemu smislu, rekoč: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Izpolniti najgloblji smisel svojega življenja pomeni izpolniti s smislom tudi svoje trpljenje. Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje.
3/18/20246 minutes, 24 seconds
Episode Artwork

Edvard Kovač: Nova zaveza

Danes je prerok Jeremija napovedal, da bo Bog sklenil s svojim ljudstvom »novo zavezo«. To se nam zdi malce čudno, saj je bila v dobi preroka Jeremije med Judi v veljavi Mojzesova zaveza, ki jo je podpirala podrobno izdelana Mojzesova postava. Gre namreč za ritualne predpise, ki imajo vsi veliko simbolno vrednost, saj vsak obred močno spominja na Božji poseg v zgodovino božjega ljudstva. Obredi, še posebno velikonočni, pripovedujejo o Božjem varstvu, dobrohotnosti in prizanesljivosti do njegovega ljudstva. Toda sčasoma so Izraelci pozabili na to, kar je bistvenega v tej obredni postavi. Pozabili so na pravo vsebino Mojzesovih zahtev. Tako so postavo izpolnjevali le na zunaj, zato v njej niso vztrajali in so zlahka prelomili zavezo z ljubečim Bogom Jahvejem. Tako je prerok napovedal novo postavo, tisto, ki jo bo njegovo ljudstvo odslej nosilo v srcu. Jeremija je obljubljal, da bo odslej Bog Jahve posebej nagovarjal prav vsakega človeka, od dojenčkov do starčkov. Šepetal bo v duši vsakega posameznika in v vsaki ljubeči skupnosti in prebival bo pri njih. Človeško srce se bo tokrat pustilo nagovoriti z njegovo ljubeznijo, saj bo poslušalo njegov dobrohotni glas. A ljudje potrebujejo tudi zunanje znake, da bi razkrili to, kar nosijo v srcu. Slovenski pregovor pravi: »Česar je polno srce, to usta govore.« Vidimo, da so Judje, ki so prišli v Jeruzalem iz Grčije, prosili apostola Filipa, naj jim pokaže preroka, učitelja iz Nazareta, tistega, za katerega upajo, da je Mesija. Zanimivo je, da Kristus tokrat ni opozarjal, da je prinesel zdravje duše in telesa, čeprav je ozdravil vsakega bolnika, ki ga je prosil usmiljenja. Učencem in tistim, ki so ga iskreno iskali, je razkril svojo notranjost. Povedal jim je, da je v njem srce, ki ljubi do konca, se pravi, neomajno in neskončno. Prav za vsakogar se je pripravljen žrtvovati. To je globoka resnica ljubezni, ki jo je Odrešenik razkril svojim prijateljem. Zagotovil jim je: »Nihče nima večje ljubezni kakor ta, ki da svoje življenje za svoje prijatelje.« In dodal je: »Vi ste moji prijatelji.« Za to ljubezen pa ni nič nemogoče, nič ni odveč. Take ljubezni bodo sposobni tudi njegovi učenci, saj bodo sklenili z njim novo zavezo, zavezo prijateljstva in novega upanja.
3/17/20247 minutes, 32 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec: Najpomembnejše vprašanje

Tudi na današnji dan se bomo odpravili naproti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda spet zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste le opis nalog in zares postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi kakšno, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Eden izmed učencev je dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje štelo pri oceni testa. »Seveda,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej so pomembni. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko imelo bolj človeški obraz, če bi namenili več skrbi našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba vložiti veliko truda v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso več pozabili.
3/16/20245 minutes, 24 seconds
Episode Artwork

Polonca Zupančič: Aristotel o zlati sredini

Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja«. Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »Čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, ampak mora vsakdo presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe«, da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdor si bodi, ampak le, kdor je tega vešč.«
3/15/20245 minutes, 39 seconds
Episode Artwork

Silva Matos: Mešani občutki v jeseni življenja

3/14/20245 minutes, 43 seconds
Episode Artwork

Gregor Čušin: Odločitve

3/13/20245 minutes, 24 seconds
Episode Artwork

Alenka Veber: Kaj smo?

Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najbolj nedolžni. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljeni način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, a plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, a če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo dokaj hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. A zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem s pomočjo tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takšnih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom spraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta, Sirahov, eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.
3/12/20246 minutes, 31 seconds
Episode Artwork

Sead Karišik: Ramazanski post

Ramazan je mesec, ki pozitivno vpliva na večino muslimanov. Verniki ga sprejemajo z velikim veseljem. Postni mesec je glavno gonilo, saj spodbuja ljudi, ki so do vere pogosto brezbrižni, da se sprašujejo o smislu svojega življenja in o bistvu duhovnosti. Mesec ramazan ponovno okrepi našo skupnost in naše skupno bogoslužje. Post je obveznost za odrasle, zdrave in svobodne osebe. Gre za zavestno odrekanje blagoslovom, ki jih imamo, in to počnemo iz ljubezni do Stvarnika. V bosanski verski tradiciji se post jemlje zelo resno, veliko ljudi, ki opravljajo težja fizična dela, se posti, pa čeprav so posta opravičeni. Enako je s popotniki, ki se najpogosteje odločijo za post, čeprav imajo tudi možnost, da se ne postijo. Ta odnos do posta je razvil posebno tradicijo, saj se kljub temu, da ni več izrazitega družbenega pritiska, večina ljudi za post odloča svobodno in z močjo svoje lastne vere. Navdušujejo me odnos ljudi do posta, družinska in socialna povezanost, obiskovanje mukabel, skupnega branja Kur’ana, skupnih molitev, pridig in veselje na obrazih ljudi. V naši tradiciji je ramazan tisti mesec, ki sprosti več pozitivne energije kot vsi preostali meseci, umiri napetosti in nesporazume med ljudmi. Ramazan je pomemben tudi zaradi začetka razodetja Kur'ana, saj je Muhamedu, naj je mir z njim, bilo dano znanje, ki osvobaja človekov um površnosti, znanje, ki človeku pomaga, da ne pade v suženjstvo lastnih slabosti. Ramazan je mesec knjige, mesec, ki nas uči, da se mora človek nenehno izobraževati, izpopolnjevati in se zavedati, da, kot pravi Vzvišeni Bog: »Mi povzdigujemo, kogar hočemo, in nad vsakim, ki ima znanje, je tisti, ki vse ve." (Kur’an, XII, 76) Duhovna ustanova posta je bila prisotna v vsakem zgodovinskem obdobju in v vsaki skupnosti, ki ji je Bog razodel knjigo. V tem smislu je duhovna ustanova posta v prvotni monoteistični veri ostala v bistvu nespremenjena, arabski izraz za to vrsto posta pa je sijam. Post ni samo stradanje, ampak pomeni duhovno preobrazbo telesa, uma, duše in srca. Lepota se skriva v duši, ne v človeškem telesu. Danes je v središču človeka telo, ne duša. Ravno post nas potegne iz telesnega v duhovno, preusmeri našo pozornost z robov telesa v globine duše. Ramazan pride tudi zato, da pogleda v naš um in vidi, ali je tam ljubezen do resnice in pravičnosti, v naše srce, da vidi, ali so v njem moralne vrline in dobrota, v našo dušo, da vidi, ali je tam duhovna krepost in plemenitost, v našo ustvarjalno domišljijo, da vidimo, ali je kaj občutka za duhovno lepoto, v naše oko, da vidimo, ali je vsaj kanček sramu, v naše uho, da vidimo, ali je vsaj kanček posluha za krik brezpravnih, za trpljenje zatiranih.
3/11/20247 minutes, 11 seconds
Episode Artwork

Milan Knep: Če Bog je, zakaj to dopušča?

Že štiri mesece se nam trga srce, ko poslušamo poročila in gledamo prizore morije otrok in civilistov v Gazi. V popolni nemoči nas bolj kot politična ozadja tragedije presune vprašanje: Če Bog je, zakaj to dopušča? Težko razumemo, kaj ob tem, kar vidimo, pomenijo besede iz današnjega evangelija: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil.« Na to najtežje vprašanje pred katerim stojimo vsi, verni in neverni, sem moral pred dvema letoma nekaj reči mladim staršem, sorodnikom in vsej vaški skupnosti, ki se je zbrala na pogrebu petnajstletnega fanta. Najraje bi molčal, a nisem smel. V grozo nepovratne izgube otroka sem rekel tole: »Kje je bil Kristus, ko je deček tisti večer zapeljal s ceste, z glavo udaril v skalo in negiben obležal? Zakaj Kristus ni naredil čudeža in dečka vrnil staršem? Tako se ob dečkovi smrti sprašujemo vsi, ki se zdaj poslavljamo od njega. Podobno trpko občutje je nekoč spreletavalo Dostojevskega, ki se je spraševal, kje je bil Kristus, ko so psi raztrgali otroka. Dostojevski, globok pravoslavni vernik, ki mu ni bil skrit noben kotiček človeške misli in duše, se iz zadrege ni izvlekel s svojo umetniško besedo, s kašnimi stavkom, ki bi si ga vsi zapomnili, marveč je vse človeško umovanje pustil ob strani in v veri rekel: Kristus je bil v tem ubogem otroku, pa tudi v njegovi materi, ki zobem razjarjenih psov ni mogla iztrgati nemočnega bitja; tudi njega, Kristusa, so raztrgali psi, tudi otrokova mati je kot Marija stala ob križevem potu, ko so v smrt peljali trpinčenega sina. Ko je deček padel, je v njem padel tudi Kristus. V Njem, ki je na veliko noč vstal, bo vstal tudi ta otrok, ki ga zdaj polagamo v grob. Od krsta naprej je bil deček eno s Kristusom, ki si je privzel njegovo telo. Zato vse, kar pripada Kristusu, pripada tudi našemu dragemu otroku. Eno sta bila v uri njegove smrti ob cesti, eno bosta tudi ob vstajenju. Zato se ta hip ne oziramo na dečkovo mrtvo telo, ki iz nas izvablja solze, ne ustavljamo se pri njegovem negibnem telesu, ki se bo znova sprijelo s prvinami zemlje, ampak kot apostoli ob Jezusovem vnebohodu gledamo za njim, ki prehaja v slavo vstajenja. Tam je zdaj ob Njem tudi naš dragi otrok. Ta duhovni pogled naj se v teh težkih trenutkih dotakne tudi naših čustev, ki v ničemer okoli sebe ne najdejo tolažbe. Dopustimo, da Kristusov Duh, skrivnostna duhovna sila njegove ljubezni in moči preide v nas in nevidno preobrne naš pogled, od znotraj presvetli naša boleča občutja, da se ne sesedemo sami vase.« Tako sem govoril tisto žalostno popoldne, ko smo pokopavali petnajstletnika. Tudi v letošnjem postnem času združeni s Kristusom, trpečim in vstalim, že vnaprej prehajamo iz smrti v življenje.
3/10/20247 minutes, 18 seconds
Episode Artwork

Stanislav Kerin: Polnost sreče

Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav uresničil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse, kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Ker smo zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešni mladi poslovnež Jean-Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnosti sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!
3/9/20246 minutes, 35 seconds
Episode Artwork

Jakob Piletič: Nihil amori Christi praeponere

»Nihil amori Christi praeponere« – »ničesar ne postavljati pred ljubezen do Kristusa« je najverjetneje ena ključnih duhovnih usmeritev ustave zahodnega meništva Pravila svetega očeta Benedikta. Oče zahodnega meništva v četrtem poglavju svojim menihom namreč predstavlja in v življenje ponuja pripomočke za dobra dela, ki morejo ne malo koristiti tudi nam. Menihovo in - na drugačen način, pa vendar - tudi kristjanovo življenje mora vsak dan bolj postajati kristocentrično. Že pri najzgodnejših iskalcih Resnice najdemo to temeljno usmeritev, ko denimo tako v Vita Antonii svetega Atanazija beremo prav podoben aksiom »... μηδὲν τῶν ἐν τῷ κόσμῳ προκρίνειν τῆς εἰς Χριστὸν ἀγάπης« - »ničesar na svetu ne gre postavljati pred ljubezen do Kristusa« ali pri svetem Ciprijanu »Christo nihil omnino praeponere« - »sploh ničesar ne postavljajte pred Kristusa«. Če bomo torej svoje življenje vsak dan bolj in vsekakor zavestno prilikovali Kristusovemu življenju, če bomo svojo voljo ukrojevali po Kristusovi volji, ki je iskala le izpolnitev Očetove volje, potem bomo enkrat morda resnično mogli postati eno z njim samim. Ne le v trenutkih blagoslovljenosti in motrenja na tem svetu, marveč v večnosti. Če bomo torej na prvo mesto v svojem življenju postavljali Kristusa in bo naš edini cilj posnemati njega, potem ne bomo težko postali sveti, dobrotljivi, človekoljubni, usmiljeni, ljubeznivi, vztrajni ali miroljubni. Če bo Kristus naše edino vse, potem bo celo ta solzna dolina v kateri čakajoč večnost ždimo, postala prijetnejša, svetlejša, bolj Božja. Preljubi v Kristusu, drznite si vsaj danes postaviti Kristusa v središče svojega življenja in dopustite, da vas spremeni ter napolni z mirom in ljubeznijo. Miren postni dan vam želim. RB IV,21 Vita Antonii 14. Cf. Movrin, David, ur. Izviri meništva. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2011. Cypr. Dom. Orat. 15.
3/8/20244 minutes, 44 seconds
Episode Artwork

Berta Golob: Čenče

Obrekljivost je grda navada in obrekljivcem se radi izognemo. Obrekovanje je celo kaznivo, ker vsebuje lažne izjave. Opravljanje je morda manj podvrženo sodnim instancam, čenčanje pa razumemo kot navadno preganjanje dolgčasa; lahko pa, čeprav nedolžno, povzroči zamero in ima posledice. Čenčavost kakor da je značilna samo za ženske. Ne poznamo le čenč – to je oznaka predvsem zanje – ampak tudi čenčarje in prave čenčurje oziroma knjižno: čenčače. Ko se znajdeš v družbi čenč – ne glede na njihov spol – lahko kaj zveš tudi o sebi. Pač nekaj tistega, kar je načenčala znana ali pa neimenovana čenča. Zanimivi so odzivi. Hladnokrvnež ostane »flegma«, kot pravimo. Če je duhovit, doda kakšno na račun opravljivca in stvar je zanj končana. Vročekrvnež se zavaruje drugače, a je vprašanje, ali ga odziv kaj zavaruje. Vsi temperamenti vmes pa se odzivajo po svoje, to je odvisno še od okoliščin in trenutnega razpoloženja. Navadno pa je tako, da bolj se kopljemo iz kaše, bolj se pogrezamo vanjo. Rad se spominjam svojega gimnazijskega učitelja še iz časov, ko smo dijaki ves čas sedeli v klopeh kot prikovani. To sicer ne pomeni, da se skrivaj ni nič dogajalo. Listki so kljub njegovim sokoljim očem romali po vsej učilnici. Prav gotovo jih je nalašč prezrl! Sicer ne bi bil njegov najhujši udar po siromaku ravno čenča. Prislužil si jo je vsak, kdor se je poskušal nespretno izmotati. Beseda je samo beseda. Pomen ji daje človekova misel. Koliko zidov in sten z nametanimi besedami! Ali pa tako priljubljene majice. Kaj vse mi sporočajo s hrbtov in prsi oseb, ki jih srečam na malo daljši ulici. Pravzaprav je navdušujoče, da je največ takih z napisom love (l,o,v,e), ljubezen. Zdaj se skoraj ne more več zgoditi, da bi kakšna stara Gorenjka vprašala, koga da lovijo … menila je pač, da nekoga lové. O tem bi se dalo tudi čenčati. Malo poopravljati in se tako pozabavati. Saj ni tako hudo, če se prijateljsko razklepetamo. Recimo, da se spominjamo kakšne skupne dogodivščine, ko smo koga vzeli na piko in se sprostili. Pa še zraven je bil, da se je lahko branil. Če je širokogruden, se je zabaval tudi sam. Zadnje čase kar naprej govorimo o odnosih. Vsi so pravi, samo da ne žalijo.
3/7/20246 minutes, 29 seconds
Episode Artwork

Zmago Godina: Jeza

Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in napoved ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komaj zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1. Ohladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2. Razmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3. Poslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.
3/6/20246 minutes, 35 seconds
Episode Artwork

Emanuela Žerdin: Dotik

Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživela nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo, da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih … To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, ki bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame celo telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni treba preplezati nevarnih sten in hribov, ni treba preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Treba je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki nas je in ki bo ljubil in nas ljubi že zdaj. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
3/5/20246 minutes, 46 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec: Drevo problemov

Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, običajno precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
3/4/20245 minutes, 39 seconds
Episode Artwork

Andraž Arko: Očiščenje

Režiser Julien Duvivier spada med petih velikih klasikov v zgodovini francoske kinematografije. Med drugim je znan tudi po ekranizaciji slavnega župnika don Camilla in njegovega nasprotnika, župana Pepponeja. Duvivier pa je leta 1935 posnel tudi film Golgota, v katerem Jezus prvič govori na filmskem platnu, in to po francosko. Ena izmed odlik tega filma je, da pripoveduje pasijonsko zgodbo precej nekonvencionalno, medtem ko gledalec postane del množice, ki je vpeta v celotno dogajanje. Verjetno pa je eden najboljših prizorov iz filma Jezusov izgon trgovcev iz templja. Hitra menjava kadrov doseže vrh v impresivnem prizoru, ko kamera sledi Jezusu skozi stebrišče, pri tem pa je bolj kot Jezus v središču sam vstop v čustveno situacijo dogodka. S tem, ko kamera skuša zajeti kaotično dogajanje, je prizor izgona trgovcev iz templja prikazan tako, kot ga ni uspelo prikazati nobenemu režiserju ne prej ne pozneje. Ta evangeljski odlomek, ki ga beremo tudi pri bogoslužju današnje, tretje postne nedelje, je še kako izzivalen. Ne le za filmske ustvarjalce, ampak za vse nas, saj je res nenavadno, da je Jezus, ki spodbuja k dobremu in govori o ljubezni, spletel iz vrvi bič in tako goreče nagnal trgovce in menjalce denarja iz judovskega templja. To je popolnoma logično, saj je bil tempelj namenjen molitvi, ne poslu. Ta tam ni imel kaj početi. V tej luči nam lahko ta dogodek pomaga pri samoizpraševanju o našem mešanju svetega in posvetnega, pa naj si bo to v cerkvenem, institucionalnem ali občestvenem smislu, lahko pa tudi čisto osebnem. Nekako v duhu Pavlove misli, ko pravi, da smo Božji tempelj in da Božji duh prebiva v nas. In postni čas je idealna priložnost, da pri sebi pogledam, kaj se je v moje življenje, v moje odnose, v moj odnos z Bogom vpletlo takega, kar tja preprosto ne spada. Kaj je treba očistiti, izgnati, odstraniti. Pa ne z lastno močjo. Trgovce in menjalce z vso živino vred je iz templja izgnal Jezus. Zato je dobro, da ko prepoznam stvari, ki ne spadajo v moj tempelj, prosim Jezusa, naj jih od tam izžene in odstrani. Vrata svojega templja pa mu seveda lahko odprem tako v osebni molitvi kot predvsem v zakramentu spovedi, ko prav v Jezusovem odpuščanju prejmem to očiščenje, ko mu dopustim, da iz mojega templja izžene vse, kar tja ne spada. Ne nazadnje je to eden najlepših načinov priprave na naš največji praznik, veliko noč, ko se spominjamo tega, kar s podobo nakazuje tudi Jezus v današnjem evangeljskem odlomku: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.
3/3/20246 minutes, 22 seconds
Episode Artwork

Daniel Brkič: Vse je nečimrnost

Pastor Evangeljske cerkve dobrega pastirja Novo mesto dr. Daniel Brkič v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o človekovem odnosu do Boga. Človek z njim razpravlja, se nanj jezi, ali pa ga tudi popolnoma zavrača, kar je za avtorja Duhovne misli precejšnja človeška nečimrnost.
3/2/20246 minutes, 42 seconds
Episode Artwork

Metka Klevišar: Ko boš boljši

O težkih stvareh se je težko pogovarjati. Celo o bolj vsakdanjih se nam ni vedno lahko, ko pa kdo zboli, hudo zboli, se nam zdi to skoraj nemogoče. Kaj lahko sploh rečemo? Ali je bolje, da smo tiho, ali naj se zlažemo, stvar postavimo drugače, preslišimo zastavljena vprašanja in se delamo, da jih nismo slišali? Ženska, ki ji je pred dobrim letom umrl mož, mi je pripovedovala, kaj vse je doživljala med njegovo boleznijo. Ko je bil že hudo bolan in so vsi vedeli, da se mu življenje izteka, ji je nekajkrat rekel: »Veš, zdaj bi se morala pogovoriti!« Ona pa se je vsakokrat izmotavala in mu zagotavljala: »Ne zdaj; ko boš boljši.« Pri tem pa je prav dobro vedela, da se to ne bo nikoli zgodilo. Čas je neizprosno tekel in mož je umrl, ne da bi se pogovorila. Danes ji je žal, da ga ni poslušala. Podobnih zgodb bi lahko slišali veliko. Skoraj vsakdo izmed nas bi lahko povedal kakšno svojo zgodbo, ko je tako ravnal. Včasih nas potem muči občutek krivde, ker nismo storili drugače. Prav se mi zdi, da si to povemo, da se iz tega nekaj naučimo. Ko sem na predavanjih in delavnicah govorila o tem, kaj umirajoči in njihovi svojci najbolj potrebujejo, tega nisem počela zato, da bi v ljudeh vzbujala občutke krivde in bi si potem še bolj očitali. Vsak izmed nas bi s spoznanji, ki jih ima v tem trenutku, marsikaj v svojem življenju spremenil, če bi lahko kolo življenja zavrtel nazaj. To pa seveda ni mogoče in tako so vsa naša spoznanja namenjena temu, da se iz njih nekaj naučimo za prihodnost. Tako se je ženska, ki se ob moževi bolezni z njim takrat ni mogla odkrito pogovoriti, ker v tistem trenutku preprosto ni zbrala dovolj moči za to, iz tega nekaj naučila. Pravi, da bi sedaj ravnala drugače, ker je na svoji koži spoznala, kako hudo je, ko naenkrat ni več časa, da bi še kaj popravila. Take so naše življenjske zgodbe in ko si jih podelimo, vidimo, kako smo si v svojem bistvu podobni.
3/1/20245 minutes, 19 seconds
Episode Artwork

Alenka Veber: Kolo sreče

Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je kljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele zdaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se ponovno pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.
2/29/20245 minutes, 57 seconds
Episode Artwork

Emanuela Žerdin: Jaz pa še zmeraj učim o Bogu

Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najvažnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker me se dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni.
2/28/20245 minutes, 10 seconds
Episode Artwork

Stanislav Kerin: Čut za človeka

Prek medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Ob pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali in ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla prek Petra Opeke in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj gotovo že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, skuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi pomeni ublažiti krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo prek dobrih ljudi manj krivično.
2/27/20246 minutes, 21 seconds
Episode Artwork

Polonca Zupančič: Cicero o zadovoljstvu z malim

Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje obilice eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo naslednje anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Spartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Spartancih.«
2/26/20244 minutes, 54 seconds
Episode Artwork

Edvard Kovač: Hromi hodijo in grehi so jim odpuščeni

Zelo zanimivo je, da danes beremo pri sveti maši poročilo o Abrahamovi pripravljenosti, da daruje svojega sina Bogu Jahvetu skupaj s poročilom o Jezusovi ozdravitvi hromega in odpuščanju njegovih grehov. Kje je vez teh dveh na prvi pogled tako različnih besedil? Povezuje ju vera! Vera, v kateri hodimo skozi življenje in pridemo prav do samega Boga. Kajti ne gre samo za sposobnost našega uma, tudi ne samo za našo dobro voljo ali za globoko hrepenenje. Če v veri srečamo Boga, je to zaradi tega, ker nam tudi Bog sam prihaja naproti. Abraham veruje, da je njegov Bog Bog živih in ne mrtvih. Zato neizmerno zaupa svojemu Gospodu, da mu bo ohranil sina Izaka pri življenju in da bo našel na mesto njega neko drugo, nadomestno žrtev. Kako bo Bog to izvedel, tega ne ve, toda ko želi opraviti daritev, pričakuje čudež in takrat mu Bog resnično pride naproti ter najde drugo žrtev. Tudi mi se pehamo v življenju in želimo doseči to in ono, toda potem pridemo kdaj pred hudo izbiro: ali biti uspešen brez etike ali biti vedno etičen in s tem kdaj tudi neuspešen? Ali storiti hudo, da bi dosegli kaj dobrega, ali pa verovati, da je mogoče delati dobro tudi brez hudega? Abraham nas uči, da se je mogoče odreči tej izbiri in delati samo dobro, če le verujemo, da je čudež mogoč. Veliki junaki v zgodovini človeštva in svetniki v zgodovini krščanstva so dokazali, da se takšni moralni čudeži dogajajo. Zaradi takšne vere se je svet lahko premaknil naprej. Podobno je v evangeljski zgodbi o ozdravitvi hromega. Gotovo je to čudežni dogodek, toda poprej se je zgodil še večji čudež odpuščanja grehov. Odpuščanje grehov namreč pomeni novo življenje, novo duhovno radost in veselje za tistega, ki veruje, da je Kristus kot Božji sin sposoben odpustiti mu grehe. Zato mu tudi ni težko verovati v nekaj, kar je v resnici še bolj presunljivo kot dejstvo, da bo znova hodil. Ozdravitev hromih udov je samo odmev velikega čudeža vere v odpuščanje grehov. Tudi pisatelj Marjan Rožanc sklene enega izmed svojih znamenitih esejev z vzklikom: »In sedaj nas lahko reši le še čudež!« Če kristjani verjamemo, da nam Bog prihaja naproti in da je za nas pripravljen narediti čudež, se bomo podali na marsikatero življenjsko pot, pa naj bo to duhovni poklic ali zakon, zavzetost v družbi ali javna odgovornost. Ne bomo odnehali verovati, da je dobro brez zla mogoče, kot ni odnehal Abraham v molitvi za življenje svojega sina in tudi ne mrtvoudni s svojo prošnjo: Ozdravi me, dobri Gospod.
2/25/20247 minutes, 6 seconds
Episode Artwork

Zmago Godina: O odpuščanju

Vas je že kdaj kdo resnično globoko prizadel? Z žaljivimi ali neresničnimi besedami? Z nepremišljenim in sebičnim dejanjem, ki vam je škodilo? Kako ste se odzvali? Ste se maščevali? Kaznovali človeka tako, da z njim niste želeli komunicirati, posledica česar so bili tihi dnevi, tedni, meseci ali celo leta? Ste se storilca začeli izogibati, seveda na načine, ki so mu to dali povsem jasno vedeti? Katerega koli od naštetih ali pa drugih načinov “poravnavanja računov” ste že uporabili, ste zagotovo ugotovili, da ne delujejo. Morda so vam prinesli trenutno zadoščenje, toda vsako novo srečanje s človekom, ki vas je prizadel, vas je boleče spomnilo na to, da negativna čustva, ki jih čutite do njega, ali tega, kar je naredil, niso izginila. Predvsem pa noben od teh načinov zagotovo ni izboljšal odnosa s storilcem. Obstaja boljši odziv. Odpuščanje. “Motiti se je človeško, odpuščati pa božansko,” je zapisal angleški poet Alexander Pope. Morda se boste na to odzvali z večkrat slišanim “Odpuščati je res božansko, toda mi smo samo ljudje.” In čeprav te besede zvenijo kot pojasnilo, zakaj imamo težave z odpuščanjem, pa gre v resnici za izgovor, da tega ne naredimo. Preprosto se odločimo, da bomo poskušali “račune poravnati” na katerega od omenjenih načinov. Ali pa, da se bomo raje kot za odpuščanje, ki znanstveno dokazano prinaša številne prednosti na področju telesnega, čustvenega zdravja in odnosov, odločili za gojenje zamere. Mislimo, da nam bo ta prinesla materialno ali nematerialno korist, na primer posebne usluge, ki jih lahko zahtevamo od storilca, ali pa občutek moralne večvrednosti, ki je posledica upravičene ogorčenosti nad storjenim dejanjem. Z odpuščanjem se tako enim kot drugim navideznim koristim odrekamo. Morda pa pričakujemo, da bomo s tem, ko ne odpustimo, preprečili, da bo dejanje ponovil, saj bomo storilca lahko še naprej spominjali na njegov prestopek. Ne glede na to, zakaj se namesto odpustiti odločimo gojiti zamero, bomo plačali visoko ceno. Z zavračanjem odpuščanja se namreč odrekamo možnosti za srečo, ustvarjamo niz negativnih čustev, ki so popolnoma nesmiselna in brezplodna in ki poleg tega, da škodijo edino nam, ne pa tudi storilcu, vodijo le do vse večje zagrenjenosti. Nekdo je rekel, da je neodpustiti enako, kot če bi popili stekleničko strupa in pričakovali, da bo umrl kdo drug. Zato vas danes vabim, da upoštevate nasvet iz pisma Kološanom 3,13: “Odpustite, če vam kdo stori kaj slabega.” (ŽJ) Odpuščanje je dejanje dobre volje, ki žrtev osvobaja negativnih čustev do storilca in s tem želje po gojenju zamere ali maščevanju. Toda poleg te čustvene razsežnosti odpuščanja obstaja tudi odnos. Odpuščanje je tudi priložnost za obnovitev porušenega ali poškodovanega odnosa, saj pri storilcu velikokrat spodbudi priznanje storjenega in željo po spremembi. Prav tako pa je odpuščanje tudi priložnost za morebitno vnovično vzpostavitev zaupanja. Odpuščanje ne pomeni, da bomo pozabili na to, kar nam je bilo storjeno; pomeni pa, da prestopka ne bomo več omenjali. In prav konec starega in začetek novega leta je čudovita spodbuda za to. In hkrati priložnost, da začnemo znova graditi porušene in obnavljati poškodovane odnose z ljudmi okrog sebe.
2/24/20246 minutes, 53 seconds
Episode Artwork

Ignacija Fridl Jarc: O rakavih ranah družbe

Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, to lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, to bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zato ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.
2/23/20246 minutes, 3 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec; Tako kot je, je lepo

V slavnem zenovskem templju na Japonskem so menihu, ki je prišel iz sosednjega samostana, naložili, da skrbi za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, v katerem je živel ostarel zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebno posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvečal čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala oba templja. Ko je po večurnem delu končal, je menih obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« je zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa okleval, nato pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na številne stiske in delovne akcije v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, katere namen je, da nas pokaže v čim boljši luči. Pa ne gre le za obiske, na splošno se želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče, popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in dovršenost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vsa lepotna merila in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in dovršenost nista v popolnosti, ampak v čim pristnejši naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas naredi edinstvene in zato tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!
2/22/20246 minutes, 18 seconds
Episode Artwork

Daniel Brkič: Križa se vsi otepamo

Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane kot vernike križa (religiosi crusis) med prvimi uradno poimenoval teolog in cerkveni oče Tertulijan (160 – 225). Preden so kristjani začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbolno sredstvo, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča oznanjevanje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znak prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znak, navržen vsem, ki razdvaja in družbo polarizira, sploh pa, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi glede na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist, če bi prišel med nas? Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne pa afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednota, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki gredo skozi agonijo trpljenja, ne pa zgolj uspeha. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj ali stanje, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v trpljenju nismo sami, zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano.« (sv. Bernard) Priznam, da se v meni neopazno rojeva motrenje takšne Božje ljubezni. Moje pobóženje. Trudim se, čeprav težko, raje hoditi z Bogom v temi kot sam v svetlobi, in ljubiti Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki od človeka ni sprejeta, ampak je zavrnjena.
2/21/20246 minutes, 43 seconds
Episode Artwork

Silva Matos: Moje bistvo v odnosu z drugim

Ob doživljanju najbolj čistih trenutkov ljubezni pridem do virov moči, prižigam luč v temačnost duše, odpiram prostor za dobro. Za tem je moja odločitev, da se potrudim ločiti »zrnje od plev«. Trud uspe le, če razmišljam globlje in če pač iskreno pogledam resnici v oči. Če ločim, kaj si želim, od tistega, kakšno je dejansko stanje. Ko se ozrem v obraz svojega bližnjega, s katerim se skušam sporazumevati, je na njem veliko zapisanega. A koliko je še vsega, kar moje oči ne vidijo. Marsikdaj mislim, da vidim vse, kar je treba za dober odnos. Toda veliko je še skritega. Obraz morda samo nakazuje, je izhodišče za to, da temu posvetim več pozornosti. Da lahko odpreva novo poglavje najinega odnosa. Ko sem začela delati z ljudmi v stiski, sem hotela takoj pomagati. Nisem želela imeti premoči nad trpečimi, ampak hitro, čim bolje pomagati. Spoznala pa sem, da takrat, ko človeka samo pozorno poslušam, govori in ob tem razmišlja, govori tudi sebi. In ve, da ni sam. Vsako poslušanje ne pripelje do spremembe, ne spodbudi preobrazbe. Človek v stiski mora čutiti zaupanje, da je nekdo z njim, ko se trudi priti ven iz temačnosti, nevarnega brezna. Samo človek to potrebuje. Govori in prileze ven. In je resničen ta njegov svet. Včasih je čustveno boleče, naporno vsestransko. Potrebuje pa nekoga, ki ga posluša. Drevesa, trava, cvetje rastejo v tišini, pravi mati Terezija. Tudi moja tišina daje drugemu nov pogled na stvari, odpira možnost rasti. Ostati v tišini drugega, ki je dragocen, nepogrešljiv Dotik. Razmišljam o težavah, ki se odvijajo med nami v bližnjih odnosih. Pa ni nujno, da gre za sebične, slabe ali celo ničvredne osebe. Marsikdaj pride do hudih zapletov. Čisto nepričakovano, radi rečemo. V resnici pa je bilo že prej veliko pometenega pod preprogo, v strahu pred neprijetnimi posledicami. Marsikoga prestraši dejstvo, da je v zakonskem odnosu malo stvari, za katere se ni vredno prepirati. Zato se je treba prepirati - na dober, resen način. S pozornim, natančnim, dobrohotnim pogovarjanjem. Ko skupaj iščeva soglasje, se pogajava, postavljava stvari na pravo mesto. Ob nemočnih, nejasnih točkah se ozirava Vanj. Iskreno in potrpežljivo, z novo orientacijo se učiva slišati, gledati s srcem, kot pravi Mali princ. To je »prepir«, ki ima za cilj mir in prevzem odgovornosti zase, za najino ljubezen. In doživiva skrivnosten, blagodejni božji dotik.
2/20/20245 minutes, 13 seconds
Episode Artwork

Alenka Veber: Statve življenja

Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Sveto pismo, eno najbolj branih knjig v zgodovini, sestavljata dva dela: Stara in Nova zaveza. Stara zaveza obsega tudi Jobovo knjigo, Knjigo pregovorov, Pridigarja, Knjigo modrosti in Siraha, ki jih strokovnjaki za svetopisemska vprašanja uvrščajo med modrostne knjige. Izmed naštetih knjig velikokrat izberem Jobovo. Mogoče Joba poznate po sliki, na kateri sedi na kupu gnoja in objokuje kazen, ki mu jo je namenil Bog. Trpeči Job na gnoju, ki kliče na pomoč, se je znašel na številnih panjskih končnicah, to pa pomeni, da so njegovo zgodbo naši predniki dobro poznali in se po vsej verjetnosti tudi bali »strahu božjega«. Job je bil moder mož z veliko družino in služinčadjo. Neizmerno je častil Boga in se varoval hudega. Tudi Gospod je bil ponosen na svojega služabnika. A v brezskrbne Jobove dni se je vrinila stava med Satanom in Gospodom. Satan je Gospodu dejal, naj prizadene Joba, da bi tako preizkusil njegovo zvestobo. Prepričan je bil namreč, da Job v nesreči ne bo več zvest Gospodu. A Satan je prvič in drugič izgubil stavo. Job je izgubil imetje in otroke, dobil gnojne razjede od podplatov do temena. K njemu so prišli trije prijatelji, vsak iz svojega kraja, in začeli z njim razpravljati o zlu, človeški bolečini in trpljenju. Hoteli so ga prepričati, da je njegovo trpljenje božja kazen, ker je storil nekaj hudega. Job pa je ves čas pogovora s prijatelji trdil, da je nedolžen. Ostal je sam, sedeč na kupu gnoja, prekrit s smrdljivimi ranami, a pri vseh preizkušnjah in izgubah ni grešil z ustnicami, temveč je svoji ženi odgovoril: »Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj ne bi hudega sprejeli?« (Prim. Job 2,9) Ob koncu Jobove knjige lahko preberemo, da je Gospod Jobu dvakratno povrnil vse, kar je imel prej. Ko prebiram Jobovo knjigo, me preveva misel, da se tudi meni spodmikajo tla pod nogami ter mi iz rok polzijo niti upanja. Zakaj tudi mene življenje preizkuša, zakaj se tudi vam dogajajo hude preizkušnje? Ne vem. Nimam dovolj modrosti. Prebiranje Jobove knjige me navdušuje samo, dokler imam knjigo odprto. Ko jo zaprem, navdih izpuhti. V njej nisem našla odgovorov na svoja vprašanja, kvečjemu so se mi odpirala še nova. Mogoče je ravno v tem največja modrost modrostne knjige. Kljub svoji šibkosti vsak dan znova, jutro za jutrom, navijam niti na statve in gonim življenje naprej. Niti, ki se strgajo, zategnem skupaj. Le tako lahko tkem naprej. Sem in tja se usedem na kup gnoja in se pritožujem. Šele ko vidim, na kako visokem kupu sedim, se zavem svoje majhnosti. In pomislim: ko bomo v celoti doumeli svojo človeško majhnost, bomo našli odgovor za svoje trpljenje.
2/19/20246 minutes, 43 seconds
Episode Artwork

Božo Rustja: Zakaj je bil Kristus skušan?

Slavni arhitekt Donato Bramante je poslal svojega še zelo mladega sina, naj nese načrte za cerkev sv. Petra papežu Juliju II. (umrl je leta 1513). Papež je bil z načrti zadovoljen. Hotel je nagraditi dečka in je odprl skrinjo, polno zlatnikov. Dečku je dejal: »Vzemi jih, kolikor jih zajameš v eno prgišče.« Deček je že stegnil roko, a jo takoj spet umaknil. Papežu je dejal: »Dajte mi jih vi, sveti oče, eno prgišče. Vaše roke so večje od mojih!« Nekaj podobnega naredimo mi, ko končujemo svoje molitve z besedami: »Prosimo te po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« (Zgodbe kažejo novo pot, 11) V življenju smo postavljeni pred izbiro, ali sprejeti Božji načrt za svoje življenje ali vsiljevati svojega. Ko smo v takem precepu, raje izberimo Božji načrt. Božja roka je namreč večja. Božji načrti so večji, pa tudi božja milost je velika. V evangeliju prve postne nedelje beremo, kako je bil Jezus skušan. Upravičeno se vprašamo: zakaj je bil skušan? Ali ni bil Božji sin? Odgovor je preprost: ker je bil pravi človek. Podobno je bilo že pri krstu. Kristus ni imel greha, a je vseeno šel k Janezu Krstniku in se dal krstiti v znamenje odpuščanja grehov. Kristus je sprejel krst, da bi pokazal, da želi s človekom deliti vse, da se želi približati grešnemu človeku in mu pokazati, da mu je blizu. Podobno je Kristus pustil, da ga je hudič skušal. Vsak človek izkuša moč in privlačnost zla. Človek pravzaprav ne bi bil človek, če ne bi doživel skušnjav; na začetku se nam greh prikazuje kot privlačen in lep, na koncu pa nas pusti razočarane. Kristus je zavrnil vse skušnjave, čeprav je bil to zanj čas nevarnosti sredi puščave. Evangelij pravi: »In angeli so mi stregli« (Mr 1,13). Varovali so ga in ga vodili v puščavi, kot je Gospod varoval in vodil Izraelce na poti po puščavi. Zakaj beremo evangelij o skušnjavah vsako leto na začetku posta? Cerkev nas hoče v postnem času povabiti, naj delamo tako, kakor je delal Kristus: da zapustimo svoje ustaljeno življenje in se soočimo z zlom, ki nam grozi. Skušnjave sicer niso tako vabljive kot Jezusove, a so v bistvu zelo podobne. Zlo nas skuša z udobjem. Ne gre za običajno udobnost v življenju, ampak za udobnost, ki je posledica naše sebičnosti. Postni čas je nekakšna puščava, v katero stopamo vsako leto, da bi se soočili z zlom, ki nas napada. V nasprotju s Kristusom smo mi grešniki in vse nas ogrožajo skušnjave, s katerimi je hudi duh skušal njega. Soočenje s skušnjavami je za nas boleče, saj nam kaže, kako krhki in slabotni smo; vendar nam Bog stoji ob strani, podobno kakor je stal ob strani Jezusu.
2/18/20246 minutes, 15 seconds
Episode Artwork

Gregor Čušin: O molitvi

»Kadar pa moliš, pojdi v svojo sobo,« je, nekoliko iztrgano iz konteksta, rekel Jezus. (Mt 6,6) Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trisobnem. Kakor koli že, svoje sobe nisem imel in kadar koli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom »moja soba«, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem. Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In čeprav je kar precej prostora, svoje sobe še nimam. Molim pa še vedno. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina. Še najbliže svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … v katerem sem imel garderobo. Še te ne čisto zase, vendar sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe svoji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo. Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več tako kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih. Molim pa še … kot včasih. »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« (Jn 4, 22) Tako je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, drugače verujoči, ob vodnjaku. Stavek je, čeprav je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben. Še posebno za tiste izmed nas, ki vsak dan odhajajo iz svojih vasi, čez zidove svojih cerkva, plotove svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa – na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, gostilnah, trgovinah, bolnišnicah, telovadnicah … torej vsepovsod … srečujemo z neverujočimi, drugače mislečimi in čutečimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru. Veliko je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil. Toda znova in znova spoznavam: »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« Previdno torej v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: »Daj mi piti!« ima veliko pojavnih oblik … včasih prav nenavadne.
2/17/20246 minutes, 40 seconds
Episode Artwork

Stanislav Kerin: Si upam razmišljati in iskati resnico?

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
2/16/20246 minutes, 53 seconds
Episode Artwork

Metka Klevišar: Sprejmi vsako povabilo

Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. Včasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vse starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. Hčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. Lepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti celo življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vse bolj veseliti življenja. Postaja vse modrejša. Ob tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje in z leti vse bolj vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vse bolj so sami, vse bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.
2/15/20245 minutes, 31 seconds
Episode Artwork

Andrej Šegula: Pepelnica – začetek posta

Človek ima občutek, da smo še včeraj prepevali božične pesmi in občudovali jaslice. Danes pa s pepelnično sredo že začenjamo postni čas, štiridesetdnevno obdobje priprave na veliko noč. Ko slišimo besedo post, nam postane neprijetno. Spet neka odpoved, neko premagovanje. Ko razmišljam o postnem času, vidim dve možnosti. Lahko ga preživimo aktivistično. To obliko bolj ali manj poznamo. Na začetku si naredimo seznam, čemu vse se bomo odpovedovali, kaj bomo premagovali. In potem se začne boj. Veseli smo, ko zmagamo, malo manj veseli ali celo žalostni, če nam ne uspe. Po navadi so to odpovedi kakšni jedi, sladici ali pa odločitev za kakšno dobro delo. To navdušenje nas drži ali pa ne. Včasih nekaj dni, en teden. Mogoče celo ves postni čas. Škoda je, če se post vrti samo okoli mene, okoli mojega jaza. Še bolj zgrešeno je, če si rečemo, da se bomo postili (samo) za to, da bomo shujšali, da se bomo očistili, da bomo videti bolje. Ja, tudi to je post. Ni pa to post, ki nas pripravlja na velikonočne praznike. Lahko pa se odločimo za pasivno obliko posta: ta je na videz enostavnejša. Ampak samo na videz. Zakaj? Ker si v prvem delu tega posta ni treba zadati nobene postne vaje. Treba se je samo odločiti, da si bomo vsak dan vzeli pet minut časa in se v duhu postavili pred Boga. V teh petih minutah ni treba nič delati, nič misliti, ampak preprosto biti pred Njim. Na začetku ga samo prosimo, naj nam On »pove«, kaj želi od nas, kako naj preživimo ta postni čas. In prepričan sem, da nam bo prej ali slej jasno, kaj je treba. Če primerjamo ta dva posta, je prvi veliko bolj obvladljiv, ker si sami postavljamo »norme«. Drugi pa je veliko bolj adrenalinski. Nikoli namreč ne vemo, kaj nam Bog pripravlja in v kakšen »postni ogenj« nas pošilja. Kakor koli, post je tukaj, vsak po svoje vstopamo v ta sveti čas, ki nas želi usmeriti k bistvu, in to je k velikonočni skrivnosti. Papež Frančišek je na začetku nekega postnega časa katoličane pozval, naj v postnem času prebirajo Sveto pismo in so pozorni na sočloveka. Sveto pismo kot navdih, kot razodetje. Pozornost do sočloveka pa pomeni izstop iz cone samovšečnosti in samozadostnosti. Mislim, da bi bil svet drugačen, če bi to postno dimenzijo življenja bolj ozavestili. Pred nami je pepelnica, ki nam prinaša nove priložnosti, da delamo dobro.
2/14/20245 minutes, 53 seconds
Episode Artwork

Polonca Zupančič: Diotimina lestvica ljubezni v "simpoziju"

V delu Simpozij, neskončni hvalnici ljubezni, Sokrat gostom na večerji razkrije skrivne nauke svečenice Diotime o pravi naravi Erosa. Po njenem prepričanju je bistvo ljubezni v dviganju od čutnega k duhovnim sferam – življenje je tako nekakšna lestev, pri čemer vsaka nadaljnja stopnička predstavlja višjo in bolj poduhovljeno raven ljubezni. Na prvi, torej najnižji stopnji je ljubezen do telesa in zunanje lepote: ta temelji na fizični privlačnosti in strasteh, zanjo pa je značilno, da je nujno omejena in kratkotrajna. Posameznik se namreč v mladosti najprej zagleda v lepo telo svojega ljubljenega, pri tem pa mora spoznati, da je lepota »v vseh telesih ena in ista. Ko bo to uvidel, mora postati zaljubljenec v vsa lepa telesa in popustiti pri vneti ljubezni do enega,« pojasni Diotima. Drugo stopnico predstavlja ljubezen do posameznika, natančneje do lepote v duši: filozof mora priti do spoznanja, »da je lepota v dušah dragocenejša od lepote v telesu, tako da mu bo zadostoval tudi nekdo, ki ima dobro dušo, čeprav ni lep.« Na tej ravni ljubezen preseže telesne užitke in se preobrazi v čustveno povezavo med ljubimcem in ljubljenim. Tretja stopnja je vezana na ljubezen do človeških dejavnosti in zakonov. Na tej stopnji posameznik spozna, da niso lepa samo telesa in duše, ampak tudi stvari in dejanja – tako je prisiljen »uzreti in opazovati tudi lepoto v opravilih in zakonih ter videti to, da je vsa lepota sorodna s seboj.« Na naslednji stopnji se filozof osredotoča na razumevanje večnih resnic in idej, ki presegajo posameznika, ter občuti ljubezen do lepote spoznanj in znanja. »Lepemu ne bo služil več v eni podobi, kot služabnik, … temveč se bo obrnil proti širokemu oceanu Lepega, motril ga bo ter tako porodil mnoge lepe in veličastne besede in razmisleke,« zatrdi svečenica. Vrh stopnic Erosa pa je videnje Lépega in ljubezen do te Lepote, ki jo najdemo v svetu idej. Ta stopnja, ki jo je seveda najtežje doseči in se pokaže le najbolj prodornim mislecem, presega fizične omejitve in posameznika združuje z večno resnico in božanskim principom. To pa je po Diotiminem prepričanju tudi končni cilj lestvice – da posameznik uvidi, kako se to Lépo čudovito udejanja na mnogotere različne načine tako v fizičnem kot v duhovnem svetu. Dragi bralec, na kateri stopnji te lestvice si pa ti?
2/13/20246 minutes, 27 seconds
Episode Artwork

Zmago Godina: Velike in majhne stvari

Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o izpolnjevanju majhnih nalog. Vsi dosti krat mislimo samo na velike zadeve v svojem življenju in jih poskušamo čim bolje opraviti. To je dobro, ne bi pa smeli pozabiti majhnih stvari, še posebej v odnosu do bližnjih.
2/12/20246 minutes, 43 seconds
Episode Artwork

Andraž Arko: Srčika vere

Kako bi lahko rekli za nekega človeka, da je veren? Je to zato, ker gre vsako nedeljo k maši ali mogoče celo še kdaj med tednom? Je to nekdo, ki redno pristopa k zakramentom – k obhajilu in spovedi? Je to človek, ki veliko moli? – Recimo, vsaj en rožni venec na dan. Je to nekdo, ki se nekajkrat v letu udeleži verskih obredov za božič in ob veliki noči, predvsem blagoslova velikonočnega ognja in velikonočnih jedil? Je to preprosto nekdo, ki je krščen? Ali je to nekdo, ki priznava obstoj Boga? Seveda je vsakršno sociološko predalčkanje ljudi v določene kategorije vedno pavšalno, predvsem pa brezosebno. Vernosti se preprosto ne da izmeriti. Nekdo, ki lahko živi globok odnos z Bogom, bo še vedno lahko gledal nase kot na človeka s šibko vero in bo mogoče o sebi rekel, da ni veren. Po drugi strani pa bo lahko nekdo, ki pač priznava obstoj nečesa večjega nad nami, sebe jasno opredelil kot vernega človeka. Dokler dojemamo vero kot razumsko kategorijo, ko človek priznava obstoj nečesa višjega nad sabo, potem govorimo o veri kot o prepričanju, oziroma kot o verovanju, da pač obstaja nekaj nad nami, kar nas presega. Če na vero gledamo z vidika izpolnjevanja verskih predpisov in udeležbe pri verskih obredih, potem govorimo o verski praksi, kar še nujno ne predpostavlja vere. Kajti krščanski pogled na vero ne vključuje zgolj priznavanje obstoja Boga, niti ni zreduciran na izpolnjevanje moralnih norm in udeleževanje pri obredih. Kajti bistven je odnos, ki je srčika krščanstva. Bog sam v sebi je odnos par excellence v najgloblji povezanosti treh Božjih oseb. Mi, ki smo ustvarjeni po Božji podobi, smo prav zato bitja odnosov. Odnosi so tisti, ki nas zares delajo ljudi. To, da je Bog Oče poslal svojega Sina, je v samem bistvu odnosno, saj je bistvo Jezusovega učlovečenja prav v tem, da bi nas privedel v odnos z nebeškim Očetom in nam pokazal, da naj bomo med sabo bratje in sestre in ne homo homini lupus. Prav zato je tudi srčika naše vere odnos. Odnos, ki ga živimo z Bogom. Ne, da mislimo ali priznavamo, da Bog je, ampak, da smo z njim v odnosu. Samo predstavljajmo si, da bi mož mislil in priznaval obstoj svoje žene, z njo pa ne bi bil v odnosu. Totalno sterilna brezosebnost. Zato je vera predvsem odnos, ki ga IMAM z Bogom in ki ga IMAMO kot občestvo z Bogom, saj Jezus pravi: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Ne neko individualistično in intimistično verovanje, ampak osebno in občestveno. Če je torej središče vere odnos, potem je tudi življenje po zapovedih, molitev in udeležba pri bogoslužju nekaj, ker ta odnos le gradi in poglablja. Hkrati pa odpira za popolno vsakdanjo normalnost, o kateri danes beremo v Prvem pismu Korinčanom, ko apostol Pavel pravi: »Bratje in sestre, najsi jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.«
2/11/20245 minutes, 19 seconds
Episode Artwork

Lama Karma Wangmo: Resnična nevarnost

Njegova svetost dalajlama pogosto pripoveduje zgodbo o menihu, ki ga je poznal še iz časa, preden je leta 1959 zbežal iz Tibeta. Ko se je to zgodilo, so Kitajci meniha vrgli v zapor, kjer je ostal osemnajst let. Ko so ga končno izpustili, je tudi on prišel v Indijo, kjer se je ponovno srečal z dalajlamo. Dvajset let se nista srečala, vendar se je menih dalajlami zdel enak. Seveda se je postaral, vendar je bil še vedno dobrega zdravja, njegov um pa je bil po dolgih letih zapora še vedno enako oster. Še vedno je bil isti prijazni menih. Menih je povedal dalajlami, da so ga Kitajci silili, naj se odpove svoji veri. V zaporu so ga pogosto mučili, trpel je tudi zelo težke življenjske pogoje, pomanjkanje hrane in oblačil. Dalajlama ga je vprašal, ali se je kdaj bal, ali je bil kdaj v nevarnosti, in menih mu je odgovoril: »Da, enkrat sem res čutil, da sem v resnični nevarnosti. Zelo hudo so me mučili in na neki točki sem se zbal, da bom izgubil sočutje do Kitajcev.« Dalailamo je menihov odgovor močno ganil in navdihnil. Ko ga je vprašal, ali je bil kdaj v nevarnosti, je s tem mislil na življenjsko ogroženost ali podobno telesno nevarnost, vendar je bil presenečen, ko je slišal, da je bila edina nevarnost, ki jo je menih občutil, nevarnost izgube sočutja do tistih, ki so mu povzročali toliko trpljenja. V zaporu sta menihu najbolj pomagala odpuščanje in sočutje. Zaradi odpuščanja njegova strašna izkušnja ni postala še hujša. Njegovo trpljenje je bilo le telesno, duševno in čustveno pa ni preveč trpel. Ker je vedel, da ne more pobegniti, je presodil, da je bolje sprejeti resničnost, kot da bi ga ta travmatizirala. Morda mu je prav ta odnos pomagal preživeti dolga leta v zelo težkih razmerah. Menih je dočakal več kot devetdeset let in užival zdravo in srečno življenje. Intervjuji in študije so pokazali, da so Tibetanci, ki so bili zaprti in mučeni, nenavadno mirni in sočutni, brez sledi psiholoških travm, zamere in jeze. To je nekaj, kar lahko pomaga tudi vsakemu od nas, ko se v življenju srečamo s težavami in z izzivi – namesto brezupa in jeze se poskušajmo z njimi soočiti s sočutjem, jasnostjo in zavedanjem.
2/10/20243 minutes, 10 seconds
Episode Artwork

Ignacija Fridl Jarc: O upanju

»Sem dolgo upal in se bal / slovo sem upu, strahu dal, / srce je prazno, srečno ni, / nazaj si up in strah želi,« se glasijo znameniti Prešernovi verzi. Z njimi hoče povedati, da lahko človek živi polnost življenja le, dokler nosi v sebi skrajna čustva – tako bojazen kot upanje, tako žalost kot radost. Ko postane posameznik brezčuten, se šele zaveda, da je upanje tisto, ki daje življenju smisel. Podobna misel izhaja že iz antike. Že starogrški pesnik Teokrit je v svojih idilah, v katerih je opeval lepoto narave in kmečkega življenja, upanje razglasil za znamenje življenja. Kot pravi: »Dokler so bitja živa, je upanje, samo mrtvi so brez njega.” (Idile 4, 42). Rimski govornik Cicero pa je o upanju spregovoril v svojih pismih prijatelju Atiku. Ko je prejel njegovo obupano pismo, prazno slehernega upa, je zapisal: »Aegroto, dum anima est, spes est.« (Epistolarum ad Atticum, IX, 10, 4). (Bolni ima upanje, dokler je živ). Skrajšano in v čudoviti glasovni igri med glagoloma dihati (spirare) in upati (sperare) se ta Ciceronova misel v latinščini glasi: »Dum spiro, spero.« (Dokler diham, upam.) Še bolj strnjeno pa prispodoba, da mora človek upati vse do svoje smrti, če hoče sploh živeti in preživeti, sporoča znani slovenski pregovor: »Upanje umre zadnje.« Dobra popotnica za čas, ko smo z velikim upanjem zrli v samostojno Slovenijo, danes pa razočarani in brezupno zremo njen počasni družbeni propad. Misel, da upanje mora živeti v nas, če hočemo preživeti, nas mora torej voditi v teh kritičnih trenutkih, kakor je vodila nemočne ljudi v še hujših svetovnih kataklizmah. A vendarle je treba poudariti, da upanje ni dovolj. 'Dokler diham, upam,' pomeni tudi, da je treba dihati s polnimi pljuči, če hočemo upati. Povedano drugače: biti je treba dejaven, če hočemo, da se bo kar koli spremenilo.
2/9/20246 minutes, 31 seconds
Episode Artwork

Edvard Kovač: Slovenski jezik

Prešernov dan izraža bistvo naše omike, hkrati pa tudi izvor naše narodne samozavesti in vere, da sta vendarle kultura in jezik tista, ki bosta popeljala narod v prihodnost in ga tudi ohranila ter ga uvrstila v širšo družino evropskih držav. Slovenski jezik ima izvor v večnostnem hrepenenju, in ker se je do njega že zgodaj oblikoval odnos do svetega, se je lahko ohranjal tudi v nemogočih razmerah, pa naj so te bile strahote turških vpadov, črna kuga, ali pa zimsko preživetveno bivakiranje po naših gozdovih in suženjski odnos do tovarniškega traku onstran Luže. Vendar pa se je ta jezik izražal na umirajoči ustnicah, ki so z materinimi besedami klicale usmiljenja in tolažbe: »Oče naš …« To je bila molitev, ki je še danes najstarejši pisni spomenik slovanski besedi. Zato bi lahko brez pretiravanja rekli, da se slovenski jezik ni porodil iz romantičnega zanosa in sanj, ampak iz duhovnosti in etičnosti. Toda kako potem razumeti Prešerna? Kot vemo, je velikan slovenske poezije svoj jezik povzdignil na najvišjo pesniško melodičnost, ritmičnost in metričnost. S tem pa je pokazal, da je njegovo blagoglasje sposobno doseči tudi najvišjo pretanjenost in lepoto. Prešeren in za njim njegovi duhovni dediči, so bili verniki Lepote. To pomeni, da jim Lepota ni bila samo okrasek, trenutek sproščenosti, ampak temeljna človeška naravnanost. S tem so se nehote približali pitagorejcem, ki so že učili, da se po lepoti prihaja do resnice, ali pa grškim cerkvenim očetom, ki so na obzorju Platonove misli zahtevali Lepo, da bi lahko hodili večnosti naproti. S Prešernom Lepota in umetniški izraz slovenskega jezika odkrijeta novo stezo do večnost. Na tej poti, ki etičnost povezuje z najvišjimi hrepenenji po neskončnosti, vsakodnevne stvari izgubijo svojo neizbežnost in se razkrijejo ničeve. Če se znova vrnemo k slovenski besedi in njenemu etičnemu temelju, potem lahko v javnem, gospodarskem in političnem življenju nastane neverjeten preobrat. Seveda pa ostaja odprto vprašanje, ali lahko ta etični zasuk k temelju slovenske besede izvedemo brez duhovne prenove in brez etičnega cenjenja večnostne Lepote. Slovenska beseda, ki jo postavimo pred večnostni prestol, nam lahko omogoči, da tudi danes spoštujemo nravni pluralizem, ki je za pomoderno družbo nekaj naravnega in običajnega, hkrati pa odločno zahtevamo temeljno spoštovanje človeškega življenja, cenjenje otroka in seveda pristne slovenke besede, ki to temeljno etiko tudi izraža. V luči take etike tudi ne bo težko ponovno prenoviti in ohraniti našo slovensko družbo.
2/8/20246 minutes, 29 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec: Skodelica kave na zidu

Prijatelj je pripovedoval, da je pred leti z ženo pil kavo v Benetkah. Ko sta sedela v kavarni, je opazil moškega, ki je vstopil v kavarno, se usedel na bližnji stol in poklical natakarja. Naročil je: »Dve skodelici kave, eno zame in eno za na zid.« Natakar ga je očitno razumel, saj je pokimal in odšel pripravit naročilo. Prijatelj in žena pa sta bila začudena. Opazovala sta, kako je natakar prinesel eno kavo, moškemu pa je zaračunal dve. Ko je ta moški nato odšel iz kavarne, je natakar na zid pri točilnem pultu obesil listek, na katerem je pisalo: »Skodelica kave«. Čez nekaj časa sta v kavarno vstopila dva moška in sedla. Naročila sta tri skodelice kave, »dve za na mizo in eno za na zid«. Popila sta svoji kavi, plačala za tri in odšla. Natakar je storil enako kot pri prejšnji stranki. Na zid je pritrdil listek z napisom »Skodelica kave.« Slovenskima gostoma se je tedaj to vedenje zdelo precej nenavadno in nerazumno. Vendar nista nič rekla; ko sta popila kavo, sta plačala in odšla. Čez nekaj dni pa sta slučajno spet zašla v isto kavarno. Kmalu za njima je v kavarno stopil tudi brezdomec. Sedel je in pogledal na zid. Natakarju je dejal: »Eno skodelico kave z zidu.« Natakar je očitno s precej spoštovanja postregel moškemu s kavo. Ta jo je popil in brez plačila odkorakal iz kavarne. Natakar pa je z zidu odstranil listek in ga zavrgel. Tedaj sta tudi naša gosta razumela pomen ’skodelice na zidu’. V to kavarno lahko vstopijo ljudje z malo denarja in brez sramu naročijo skodelico kave. Ni jim treba prosjačiti ali spraševati po kavi zastonj. Zaradi prijaznega odnosa someščanov se lahko v miru usedejo, pogledajo na zid, naročijo in uživajo v kavi. Prijatelj je dejal, da je bil to verjetno najlepši zid, kar jih je kdaj videl. Bil je zid, ki je sporočal, da nekomu ni vseeno, da lahko da tisto malo več, da bi lahko v toplem in poživljajočem napitku užival še kdo drug. Malo je potrebno, da lahko razveselimo še koga v svoji bližini. Morda je prav ta skodelica kave tista, ki človeku pomaga preživeti dan. Končno ne gre le za toplo črno tekočino, marveč za spoštljiv odnos sočloveka, ki mu ni vseeno. Kako lahko midva danes pokaževa, da nama ni vseeno?
2/7/20245 minutes, 51 seconds
Episode Artwork

Berta Golob: Bahaštvo

Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. *Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
2/6/20246 minutes, 31 seconds
Episode Artwork

Daniel Brkič: Pravljice za odrasle

Terezija Avilska (1515–1582) se je slikovito izrazila in rekla, da ima Bog »tanke živce« in da popusti, ko mu sitnarimo. Toda sprašujem se, zakaj mi Bog ne odgovori, ko gre za moje izsiljevanje glede vprašanja, zakaj dopušča zlo. Ker v blišču svoje slepote ne dobim odgovora, mi pomaga eden največjih mislecev 20. stoletja, imenovan homo universalis, gospod G. K. Chesterton (1874–1936), ki mi je všeč zato, ker je princ paradoksa. Ljudje se sprašujemo, ali je bil nor ali pa je bil obnoren s svojim Bogom. On sam je podal odgovor in zapisal, da človeštvo vzdržujejo pri zdravi pameti ravno vera, skrivnost nedoumljivega, vključujoč tudi obstoj zla. Ko vero uničimo, ustvarimo morbidnost, hudo bolehnost in raznoliko smrt; grozečo praznino ničevosti, ki duši. Chesterton je trdil, da je navaden človek od vedno zdrav, ker je navaden človek od vedno vernik. Po Chestertonovi oceni ni norec tisti, ki je razum izgubil, ampak tisti, ki je izgubil vse, razen razuma. Kaj pa, ko gre za vprašanje trpljenja? Kdor se ga boji, trpi že zaradi strahu pred njim. Napoleon Bonaparte je trdil, da potrebujemo za soočenje s trpljenjem več poguma kot za soočenje s svojo lastno smrtjo. Chesterton je menil, da delamo napako, ker pravljice beremo samo otrokom, saj so namenjene predvsem odraslim. Njihove metafore bi morali brati ravno takrat, ko trpimo, ker so ogledalo duše (Freud). Za otroke so največja čudesa gola stvarnost, ne pa domišljijske pravljice, saj je zanje čudo, ko piha veter, pada dež, se premikajo oblaki, pojejo ptice in se bleščijo zvezde, zato odrasle vsakič vprašajo, zakaj je tako. Odrasli menimo, da je vse to samoumevno, ni pa nam samoumevno, zakaj je na svetu zlo, medtem ko se otroci o njem ne sprašujejo tako. V pravljicah se jim zdi zlo pravično in pošteno, če ne celo privlačno. Med odraslimi in otroki je še ena bistvena razlika. Ko pade in se poškoduje odrasel, se sprašuje, zakaj se je to zgodilo, in išče logične odgovore. Ko pade in si razbije koleno otrok, pa jokajoč priteče v mamin objem. Mati mu takrat ne razlaga fizikalnih zakonitosti glede padca, kajti otrok potrebuje mamino prisotnost in tolažbo.
2/5/20246 minutes, 23 seconds
Episode Artwork

Božo Rustja: Tekač se skloni na startu

Iz evangelija današnje nedelje izhaja, da je imel Kristus »poln« dan, nabit z obveznostmi. S štirimi učenci je šel v shodnico, kjer ni samo učil, ampak je tudi izgnal hude duhove. Po tem je šel v Simonovo hišo in ozdravil njegovo taščo. Zvečer so k njemu še prinašali bolnike, da bi jih ozdravil. To je gotovo trajalo pozno v noč. Zato bi razumeli, če bi Jezus naslednje jutro »malo potegnil«, da bi dlje spal. Toda Kristus je zgodaj zjutraj vstal in se opravil na samoten kraj, da bi molil. Namesto da bi si mislil, da ve, kaj Bog hoče od njega, je v molitvi prosil za Božje vodstvo, naj ga Bog vodi. Iz te globoke povezanosti z Očetom je jasno izhajal naslednji korak, da bo šel tudi v druga naselja oznanjat evangelij. Biti z Gospodom ni izgubljen čas. Jezus je bil nenehno v gibanju. Celo njegova molitev je bila dejavna. Ni zgodaj zjutraj vstal, da bi užival ob lepem sončnem vzhodu in zmolil nekaj molitev, ne, on je prosil, iskal in trkal. V molitvi je odkrival Očetov načrt. Zato je bil pripravljen, da spremeni stvari v življenju, da bi izpolnil ta načrt. Podobno kot se tekač skloni na startu, je bila Jezusova molitev dejavno čakanje, ne nedejavno izgubljanje časa. Ali nas preseneča, da je celo Jezus, sin večnega Očeta, potreboval čas, da je govoril z Očetom in tako razločeval svoje načrte in namene? Če je to res Jezus, koliko bolj je pomembno potem to za nas? Mladi Friderik Ozanan (1813–1853), ustanovitelj Vincencijevih konferenc, ki so pomagale ubogim, je doživljal globoko duhovno krizo. Ko je nekoč šel mimo ene pariških cerkva, je iz navade vstopil vanjo. V cerkvi je zagledal slavnega fizika Ampera, ki je zbrano molil. Ko je znanstvenik odhajal iz svetišča, ga je Friderik vprašal: »Gospod profesor, ali je mogoče, da nekdo velik kakor vi, še vedno moli?« Ampere je odgovoril: »Velik sem samo, kadar molim!« Italijanski pisatelj Giovanni Papini je zapisal: »Če se človek hoče dvigniti, mora poklekniti.« (Zgodbe kažejo novo pot, 21). Na neki način je molitev kot zbranost na startu. Bolj ko se zbereš, bolje boš tekel. Zato lahko rečemo, da je molitev celo nevarna. Neki politik je videl množico ljudi, ki je v cerkvi molila. Redovniku je dejal: »Če molijo, je vse v redu!« Ta mu je takoj odgovoril: »O ne! Če prav molijo, se bo nekaj zgodilo. Svet bo postal drugačen. Z molitvijo se vse spremeni. Molitev je nevarna, vse obrne na glavo!« (Zgodbe kažejo novo pot, 19).
2/4/20245 minutes, 55 seconds
Episode Artwork

Gregor Čušin: Ljubezen

V današnji ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin pripoveduje o vetru, ki ga ne moremo videti, lahko pa ga občutimo. Tako je tudi z ljubeznijo.
2/3/20246 minutes, 6 seconds
Episode Artwork

Jakob Piletič: Prižgane sveče nesoč

Skrivnost svetlobe, skrivnost luči, kljub danes razmeroma enostavni znanstveni razlagi, človekovi notranjosti vseeno ostaja skrivnost. Od prvega zavedanja je luč, svetloba navajala človeški um k motrenju Presežnega. Tako tudi danes, preljubi, štirideseti dan po prazniku Gospodovega rojstva, ko slavimo praznik Gospodovega darovanja ali bolje Gospodove predstavitve, srečanja in Marijinega očiščevanja, kakor je sveto izročilo tudi imenovalo današnjo skrivnost, ko je svetu še jasneje zasvetila tista prava Luč (cf. Iz 9,1; Mt 4,16), Luč v razsvetljenje poganov (cf. Lk 2,32), Vzhajajoči z višave (cf. Lk 1,78), Luč od luči, Jezus Kristus. »Tebi naproti, o Kristus, hitimo mi vsi, ki iskreno in vdano častimo tvojo skrivnost: na poti k tebi smo polni veselja,« vzklika sveti Sofronij Jeruzalemski. »S seboj nesemo prižgane sveče kot znamenje tvojega Božjega sijaja. [...] Te prižgane sveče naj bodo predvsem znamenje notranje luči, s katero se hočemo pripraviti na srečanje s teboj, o Kristus.«1 Sveča je simbol Kristusa samega, saj sama sebe použiva, da sveti drugim, kakor je Kristus sam sebe použil in daroval Bogu Očetu v odkupljenje in zadoščenje za vse, »da bi imeli življenje.« (cf. Jn 10,10) »Kakor je torej tvoja Mati, Prečista Devica, nesla na svojih rokah tebe, pravo luč,« nadaljuje sveti jeruzalemski patriarh v začetku 7. stoletja »in te darovala za tiste, ki so bili v temi, tako tudi mi držimo v rokah to vsem vidno luč in v njeni svetlobi hitimo naproti tebi, ki si prava luč.«1 Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj luč učlovečenega Boga razsvetli in sebi priliči tudi temine našega srca in našega življenja. Prijeten praznik vam želim.
2/2/20247 minutes, 16 seconds
Episode Artwork

Raid Al Daghistani: O bližini in daljini

O bližini in daljavi je mogoče govoriti v različnih pomenih; o njiju lahko npr. govorimo v prostorsko-fizičnem, časovnem, čustvenem, sorodstvenem ali pa duhovnem pomenu besede. Toda še tako prepričljivo filozofsko utemeljevanje bližine in daljave nam ne more posredovati občutka in izkušnje ene ali druge razsežnosti. Ker sta torej bližina in daljava predvsem izkustveni razsežnosti, govor o njiju predpostavlja, da smo ju izkusili. Toda tako na logično-mišljenjski kot tudi na eksistencialno-izkustveni ravni velja, da bližino in daljavo razumemo oz. zaznavamo le v njunem medsebojnem razmerju. Bližino spoznamo oz. občutimo glede na daljavo in daljavo glede na bližino. Obe se tako nujno medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Njuno merilo je razdalja. Bližino in daljavo je mogoče določiti le glede na razdaljo. To načelo seveda velja za človeka tudi na religijskem področju. Bog nam je blizu, ko občutimo njegovo navzočnost, in daleč, ko je ne občutimo. Občutiti njegovo navzočnost pa – ne glede na vso možno raznovrstnost psihološko-čustvenih učinkov – pomeni predvsem gotovost vere. Bog nam je lahko torej bolj ali manj blizu glede na stopnjo gotovosti naše vere, ki se lahko kaže tako v občutku ljubezni in duševni spokojnosti kot tudi v mistični vznesenosti in doživljanju metafizične povezanosti s celotnim stvarstvom. Toda ali je mogoče kategoriji bližine in daljave uporabiti za samega Boga, če pojem Boga razumemo kot absolutno transcendentno in hkrati imanentno, vseobsegajočo in hkrati vsepresegajočo poslednjo in navsezadnje edino Resničnost? V Koranu beremo, da je edini in večni Bog, »ki mu ni nihče enak« (sura 112:4), človeku hkrati »bližji od njegove vratne žile« (50:16). Po islamskem duhovnem izročilu je Bog »najbolj notranji misterij človeka« – skrivnost, ki je ni mogoče razkriti, vendar je hkrati skrivnost, ki ravno določa človeka kot človeka, njegovo resnično bit. Človek se s svojo vero Bogu lahko približuje in oddaljuje, Bog pa je kot Absolut vselej onstran bližine in daljave – in onstran vsake relacije. O tem, kako božja Resničnost presega kategoriji bližine in daljave, zgovorno pričajo osebna Božja razodetja muslimanskega puščavnika in mistika iz 10. stoletja, Abdaldžabarja an-Niffarija. V drugem poglavju svojega dela o »mističnih postajališčih« je zapisal besede, s katerimi bi rad končal svoje razmišljanje o bližini in daljavi. Bog je an-Niffariju dal spoznati: »Jaz sem Bližina, toda ne kakor bližina med stvarmi; in Jaz sem Daljava, toda ne kakor daljava med stvarmi. Tvoja bližina ni tvoja daljava in tvoja daljava ni tvoja bližina. Toda Jaz sem Bližina-Daljava, tisti, čigar daljava je bližina in bližina daljava. Kajti bližina in daljava, ki ju ti poznaš, sta razdalji: Jaz pa sem Bližina-Daljava brez razdalje.«
2/1/20246 minutes, 41 seconds
Episode Artwork

Silva Matos: Belo na modrem, kot sanje

Življenje je čudež narave, je del večnosti. Ko se moj pogled sprehaja po valovih morske gladine, prevlada modrina. Modra barva morja se z vso svojo lepoto razkazuje svetu. V ozadju je zeleni breg, ki se zrcali v vodi. Kako lepa podoba šumečih valov, s katerimi se igra veter. Bela pena na robovih valov pride in se spet potopi v vodno gmoto. Kot negotov otrok, ki se skrije v materino naročje. Veter se nenadoma odločno zažene v našo ladjo, jo zaziblje in šumenje postane glasno, odrezavo. Dokler se spet ne pomiri. Le rahlo ziblje moje ležišče. Kot da bi sanjala. Zdi se mi, da me valovi nosijo v svetlobo nad nami, v občutek povezanosti z Izvorom in ciljem, tja, kjer je smisel, vrednost moje poti. V teh lepih podobah narave prepoznam dragocenost svoje ljubezni, vere Vanj, v njegovo navzočnost. In se mu pustim najti, tako se mi zdi, da se počutim čisto varno, sprejeto, ljubljeno. Kolikokrat pa v življenju spet pride drug občutek, drugačno stanje, ko zdrsnem v zaprtost. A ne, ne želim ostati v njej. Vedno večkrat se pustim najti. Verjamem, da prihaja tudi po drugih ljudeh, tistih, ki jih srečujem na poti. Vsak dan. In živimo povezani, kot na tej ladji, na kateri smo skupaj preživeli teden dni.. Nova izkušnja, s katero sem Ga lahko doživela. Tokrat se mi zdi, da sem stopila k Njemu, da mi lahko govori, da ga slišim. Fantazije so lahko neskončne, skoraj neustavljive. Potrebuješ mir in razmislek, da bi lahko okušal notranjo vrednost stvari. Notranjo vrednost pa odkriješ, ko si vzameš čas, ko prosiš za to. Moliš. Srečaš se s svojo drobno kapljico, ki je del oceana. Tako dragocena je, da te ohranja v stiku s svojim smislom. Z Ljubeznijo, ki sije kot sonce, ko smo drug za drugega vir radosti sprejemanja.
1/31/20245 minutes, 51 seconds
Episode Artwork

Stanislav Kerin: Kam gre življenje?

Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo sovraštvo med ljudi, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti, na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26–28). Mar ni to krivično? Na prvi pogled morda res. Toda! Bolj ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je, kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka so jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okrog sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam pri sebi, v svojih mislih odloči, ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.
1/30/20246 minutes, 22 seconds
Episode Artwork

Marko Rijavec: Čas za dolgčas

Prav mogoče, da se že bojite, kako bo izgledal vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali na še verouk in angleščino, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še na klarinet v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rasejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in ostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.
1/29/20245 minutes, 51 seconds
Episode Artwork

Edvard Kovač: Biti prerok

V vsakdanjem življenju imamo navado reči: Saj nisem prerok, da bi vedel, kako se bodo stvari odvijale v prihodnosti! Ali pa: Ko bi bil prerok, bi vedel povedati, kaj se bo zgodilo. Po našem prepričanju prerok napoveduje prihodnje dogodke, to je ta, ki ima jutrišnji dan na dlani. Vloga bibličnega preroka pa je drugačna: razlaga nam sedanjost, na dogodke, ki se odvijajo pred njim, gleda z Božjimi očmi. Zato takrat, ko spregovori prerok, ne govori le v svojem imenu, ampak v imenu samega Boga, ki ga navdihuje. Z Božjimi besedami, ki jih izgovarja, krepi, opogumlja in razsvetljuje svoje ljudstvo. Po potrebi ga tudi svari in okara. Med preroki najdemo zelo različne može in žene. Prerok Jeremija je npr. aristokrat, ki se lahko svobodno giblje na jeruzalemskem dvoru in ki uporablja kultiviran jezik. A na drugi strani so med preroki tudi pastirji drobnice ,kot npr. prerok Amos, ki je gojil le smokve. Zato se ob Božjem klicu v preroško službo izgovarjajo, da ne znajo govori. Toda Božji klic je močnejši, kot vsi človeški pomisleki in ovire, zato je prerok opogumljen, da stopi pred Gospoda in vzklikne: »Tukaj sem!« Gotovo je bil največji izmed vseh prerokov Mojzes. Bilo mu je dano, da je že v Mandianski deželi, kamor je pribežal, ko je hotel uiti faraonovi jezi, doživel nekaj nepopisnega. Znašel se je namreč pred ognjenim grmom, ki ni zgorel. Ko se mu je približal, je zaznal, da stoji pred samim Bogom. Takrat si je zastrl oči, ker je vedel, da bo sicer umrl. Prav ta izjemna duhovna izkušnja mu je pomagala, da je doumel, kako nevarno se je podati v samo skrivnost Boga, ali celo misliti, da jo je mogoče zaobjeli. To je mogoče le z izkušnjo smrti. Mojzes ve, da tudi svojega ljudstva ne sme peljati naravnost v to skrivnost Božje navzočnosti, sicer ga bo ugonobil. Potrebno je, da se njegovi rojaki zadovoljijo s preroško besedo. Najprej njegovo, potem pa z besedo prerokov, ki jih bo Bog obujal med iskrenimi ljudmi. Preroki so svoje duhovne izkušnje, ki jih je navdihnil sam Bog, zaobjeli v svoja razmišljanja, doživetja in spoznanja ter jih nato posredovali svojemu ljudstvu. Božja beseda tudi v takšni človeški obliki ostane močna in navdihujoča in jo je mogoče razumeti, se prek nje z Bogom pogovarjati, hkrati pa ostati živ in ne umreti. Zato mora prerok vedno znova premišljevati Božje sporočilo in ga očistiti svojih čustev, predsodkov in hotenj. Tako bo lahko v nedolžnosti svojega srca povedal tisto, kar mu Bog resnično sporoča.
1/28/20247 minutes, 8 seconds
Episode Artwork

Metka Klevišar: Prenašanje vode v situ

Zelo dobro se spominjam izjave neke socialne delavke, čeprav je od takrat, ko sem jo slišala, minilo že veliko let. Bila je na precej vodilnem položaju in je takole povedala, kako je doživljala svoje delo: »Imela sem občutek, da prenašam vodo v situ. V svojem življenju sem tako znosila veliko vode.« Ali se ne dogaja podobno mnogim ljudem? Vse življenje se z vsem srcem trudijo za nekaj, pa so nazadnje praznih rok in nimajo kaj pokazati. Ali je bilo potem sploh vredno truditi se za vse to? Morda bi kdo tudi rekel, da vse skupaj ni imelo smisla in mu je na koncu žal za ves njegov trud. Socialna delavka, katere izjave se spominjam, ni rekla tako. Veliko je delala, sedaj ima občutek, da nima kaj pokazati, pa vendar ji ni prav za nič žal. Zaveda se, da je vse imelo smisel in da je bilo v tistem trenutku potrebno. Ta zavest ji je dovolj, ne potrebuje drugih dokazov in potrdil. Zato govori tudi o situ in vodi z neko dobrohotnostjo in v njej ni začutiti nobene zagrenjenosti. Povsem drugače pa sem doživela starejšo žensko, ki je v času svojega aktivnega življenja tudi delala na vodilnem položaju. Sedaj skuša biti aktivna v župniji in pomagati na različne načine. Zelo odločno je večkrat ponovila: »Hočem videti efekt. Hočem videti, kaj je moje delo premaknilo, koliko je komu pomagalo. Če ne vidimo efekta, nimamo prave motivacije za delo.« Dva pristopa do dela, ki ju tudi sicer srečujemo v življenju. Prva ženska dela in živi zelo sproščeno. Ni obremenjena s tem, kakšen mora biti rezultat. Druga ženska je stalno nezadovoljna, ker učinek njenega dela ni nikoli takšen, kot bi želela. Vedno bi želela kaj več. Kaj pa je tisto, kar ljudem resnično pomaga, ostaja skrivnost. Včasih mimogrede izgovorjena beseda, drobno dejanje, ki se ne zdi omembe vredno ali kaj podobnega. Pomembno je, da prihaja iz srca in da živimo v zavesti, da ni nič, kar dobrega naredimo, zaman. Tudi če tega… ne vidimo.
1/27/20246 minutes, 53 seconds
Episode Artwork

Emanuela Žerdin: Mir v cerkvi

Nedavno smo se pri verouku z letošnjimi prvoobhajanci pogovarjali o tem, kaj jim je v cerkvi najbolj všeč. Presenetil me je odgovor bistrega Marka, ki je povedal, da mu je najbolj všeč – mir! Kar nisem mogla verjeti! Tretješolcu je najbolj všeč mir v cerkvi! Bila sem prepričana, da se otroci pri navadnih mašah v glavnem dolgočasijo, kadar ne sodelujejo, ne pojejo ali ne prinašajo darov, a mali Mark je povedal, da mu je mir všeč! Ob obisku Marijine cerkve v središču našega glavnega mesta me je toplo prešinilo: tudi meni je v cerkvi najbolj všeč mir! Ko se zapro velika vrata, se naenkrat znajdeš v svetu tišine, miru, urejenosti. Prav zato je dobro in dragoceno, da so naše cerkve odprte, tudi ko ni v njih svete maše, turističnih obiskov ali koncertov. Ni nam treba vedno kaj slišati, videti, doživeti, početi. Včasih je dovolj stopiti v cerkev in se potopiti v mir in tišino, ki sta v njej doma. Redko kje zunaj cerkva danes čutimo mir, redko kdaj umolknejo ulice, domovi … Vse je polno glasov, takih in drugačnih, polno telefonov – ker so postali naše tretje oko, polno nemira, predvsem pa hitenja, iskanja, drvenja. Ljudje skoraj ne gledajo več drug drugemu v obraz, niti imajo časa za sproščen prijateljski pogovor, ki je blažilen za srce in zdravilen za dušo. Zato še kako potrebujemo mir, ki kraljuje v naših cerkvah! In ko se potopimo v mir, ko brez besed stojimo pred drobno lučko, ki trepeta tam ob tabernaklju, lahko doživimo navzočnost Njega, ki govori brez besed, ki deluje brez dejanj in ozdravlja brez zdravil. Ne samo, da naše telo potrebuje tak mir, da si odpočije od vrvenja vsakdanjega življenja, pogosto ga potrebuje tudi naša utrujena duša, da se ne zapre, ampak ostane v stiku z večnim Gospodom, Darovalcem življenja in Odrešenikom sveta. Kako zelo si želim, da bi bile vse naše cerkve odprte, da bi iskalci našli mir in tišino in zaslutili navzočnost Njega, ki je tam doma.
1/26/20246 minutes, 35 seconds
Episode Artwork

Alenka Veber: Potrti duh

»Človekov duh prenaša telesno bolečino, a kdo bo vzdignil potrtega duha?« (Prg 18,14) je eden izmed pregovorov v starozavezni modrostni knjigi. Na prvi pogled skrivnosten, kakor osti, s katerimi so nekoč zbadali in poganjali vole, in kakor klini, s katerimi so pritrjevali šotor pred viharjem. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se že kdaj sprehodili po vinogradu ali nasadu marelic v času bujne rasti in vzpenjanja proti nebu? Tako vinogradnik kot sadjar vesta, da trta in sadno drevo za rast potrebujeta oporo oziroma latnik, kot imenujemo ogrodje iz letev. Če vaše domove krasijo sobne rastline, so med njimi mogoče tudi vzpenjavke, rastline, ki za svojo rast prav tako potrebujejo oporo. Ne samo zrelo grozdje, rumenkaste marelice in okrasne rastline, za svojo duhovno rast tudi mi potrebujemo oporo. In ta je, v simbolnem pomenu, lahko podobna železnemu ali lesenemu drogu, ki nam omogoča, da ostanemo v pokončnem položaju. Ko se potrti duh začne prosto vzpenjati po latniku proti nebu, v svoji prostranosti postaja lahkoten. Da bi videli in začutili lahkotnost njegove rasti, moramo najprej pasti na dno življenjskega lonca, v globine smisla življenja. Vzpenjanje proti vrhu lonca največkrat ni lahko, brez opore soplezalca vzpon zmorejo le redki. Življenje mi je doslej prizanašalo s telesno bolečino: čutila sem le bolečino zaradi zloma noge, mogoče zobobola. Otroške bolezni so iz moje zavesti že zdavnaj izpuhtele. Ni pa izpuhtela telesna bolečina mojih najbližjih, prijateljev in znancev. Četudi smo sami odporni proti telesnim bolečinam, lahko ob dojemanju preizkušenj naših najbližjih naš duh postane potrt. Koliko lažje je na zlomljeno roko namestiti žičnato opornico kot namestiti opornico pri duševni potrtosti. Nanjo ne vplivajo samo neozdravljiva bolezen, zlom noge in zobobol. Toliko drugega je, kar nam trga duha. V katerem grmovju raste pravšnji latnik za vas, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ne vem. Želim pa, tako sebi kot vam, da bi ob preizkušnjah zmogli dvigniti svojega duha iz potrtosti in da bi vaš duh ostal jasen. Tako bo pogled na telesne bolečine še jasnejši. V nasprotju z oporo grozdju in marelici, ki je z žico povezana ob trti in steblu, mora biti naša opora prosta spon, sicer nam bo omejila dvig duha. Sposobnost duha je močnejša od odganjanja vinske trte, a le če naš duh ostane jasen in pokončen. Ko ga napadejo škodljivci, jih moramo zatreti in znova moramo začeti rasti ob opori. Mogoče bo vinska trta prej pognala v zrak, kot se bo vzdignil naš potrti duh, nedvomno pa bo naš duh ob pravi opori poletel višje.
1/25/20247 minutes, 1 second
Episode Artwork

Lama Karma Wangmo: Zgodba o pasjem zobu

Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna, in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bila to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se je odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin spet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot po navadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je čez vroče planjave, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter petbarvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.
1/24/20246 minutes, 52 seconds
Episode Artwork

Zmago Godina: Nesebičnost

“Naj nihče ne gleda samo nase, temveč tudi na druge,” se glasi nasvet, zapisan v pismu Filipljanom (2,4). Sebični ljudje v vsaki stvari vztrajajo pri svojem. Žalostna resničnost je, da smo vsi nekoliko sebični; to je naša narava. Je kdo bolj sebičen od dojenčka? Kar šteje, je torej, da odrastemo, dozorimo. Biti nesebičen, kot smo slišali v besedilu na začetku, ne pomeni misliti o sebi manj, ampak manj misliti nase. Toda pot od sebičnosti do nesebičnosti ni lahka. Zares odrastemo in dozorimo takrat, ko spoznamo, da gre v življenju bolj za to, kar damo, kot za tisto, kar dobimo. Obstajajo različni načini, kako lahko pokažemo svojo nesebičnost. Ne moremo vsi dajati enakih stvari na enak način. Toda obstaja nekaj splošnih zamisli o dajanju, ki jih lahko uresniči vsakdo. Omenimo tri. Najprej denar. Po navadi mislimo, da ga imamo premalo, da bi ga lahko dali. Toda, prav tako po navadi, to ne drži. Prvi korak do izoblikovanja nesebične drže, ko gre za denar, je, da damo, preden porabimo. Zato določite odstotek svojega prihodka, ki ga boste namenili za druge. Če boste čakali na to, kar vam bo ostalo, ne boste dali ničesar. Nesebičnost na finančnem področju je način, da se osvobodite primeža, v katerem vas denar pogosto drži. Potem so tukaj vaše sposobnosti. Možno je nameniti določen del denarja za neko stvar, ne da bi se za to pretirano zavzemali. Toda v trenutku, ko nečemu namenite svoje sposobnosti in darove, pokažete, da v to vlagate sebe, hkrati pa tudi spodbujate ljudi v okolici, da storijo isto. Odločite se, da boste danes naredili za eno osebo to, kar si želite, da bi lahko naredili za vse. Morda lahko postanete nekomu mentor in nanj prenesete svoje znanje ali pa s tem, kar znate narediti z rokami, nekomu močno olajšate življenje. In ne nazadnje, čas. Poleg denarja in sposobnosti je prav razmišljati še o darilu svojega časa. Kakšen je videti vaš tedenski urnik? Je v njem načrtovan čas za pomoč drugim? Če ga ni, se to samo po sebi ne bo zgodilo. Zato načrtujte svoj čas tako, da ga boste del lahko namenili tudi drugim. Le nekaj minut nemotenega časa, ki ga posvetite nekomu, ki je pogosto neopažen ali spregledan, lahko življenje te osebe zelo izboljša. Kako nesebični ste, ko gre za vaš denar, sposobnosti in čas? Jih uporabljate le zase ali tudi za druge? Želim vas povabiti, da ste s temi dobrinami nesebični že danes, ne šele nekoč v prihodnosti. Nobenega dvoma ni, da boste zato postali bolj celovita in skrbna oseba. In še nekaj: Ko dajete, nikoli ne veste, kaj se bo zgodilo. Pogosto namreč prav tisti, ki daje, poleg tega, da svet dela boljši, prejme nepričakovane prednosti!
1/23/20246 minutes, 28 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec: Čuječnost do sebe

Nekoč je bil par akrobatov, ki sta ga sestavljala učitelj, stari vdovec, in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si tako služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbranih gledalcev. Pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju zbranosti in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim, da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da veliko pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo o drugih ali jih opravljamo. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo govoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in zbranosti potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
1/22/20246 minutes, 3 seconds
Episode Artwork

Andraž Arko: Nadgradnja

Se spomnite, ko ste kdaj začutili vzgib ali občutek, da bi ravnali ali se odločili kako drugače, pa ste z racionalnimi argumenti povozili ta občutek in izbrali drugo pot? Pa se je nazadnje izkazalo, da ta razumska odločitev ni bila dobra ali prava in bi vendarle morali prisluhniti tistemu notranjemu občutku ali vzgibu in mu slediti. V luči vere bi lahko rekli tudi, da ne prisluhnemo tistemu, nežnemu šepetu Svetega Duha, ki nas skuša voditi k dobremu, in raje dopustimo, da ga preglasijo drugi, bolj kričeči glasovi. Ob evangeliju za današnjo nedeljo se lahko vprašamo, kaj je bilo z Jezusovimi prvimi učenci, ki jih je povabil, naj hodijo za njim, naj se mu pridružijo in mu sledijo? Kako to, da so brata Peter in Andrej, za njima pa še Zebedejeva sinova Jakob in Janez, prav slišali Jezusovo vabilo in mu odgovorili? Zakaj so prisluhnili njegovemu glasu in ne drugim, predvsem tistim, ki so jim očitno govorili, da se to ne izplača, da nima smisla? Če bi razumsko pogledali na stvar, to res ni imelo smisla. Vsi štirje so bili ribiči, ki so obvladali svoj posel. Zakaj bi torej zapustili svoje družine in dober posel ter začeli slediti nekemu pridigarskemu mizarju iz Nazareta? Mogoče zato, ker so kljub vsej svoji ribiški robustnosti in robatosti dopustili, da se je njegovo vabilo dotaknilo njihovih src, in niso pustili, da bi ta dotik preglasili racionalni argumenti? Pri tem pa je najbolj zanimivo to, da Jezus od njih ne pričakuje, naj zavržejo svoj poklic ribičev in z njim povezano znanje in spretnosti. Nikakor. Jezus njihov poklic samo nadgradi oziroma ga dvigne na drugo raven, ko pravi Petru in Andreju: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Ker torej obvladata ribolov, sta nadarjena in izučena v tem, jima tega znanja in sposobnosti ne bo treba zavreči, ampak bosta to prenesla na drugo raven. Edini pogoj je: »Hodita za menoj.« Ribiča ljudi pa ne bosta postala sama od sebe, ampak ju bo v to spremenil Jezus. On bo tisti, ki ju bo narédil za ribiča ljudi. Ta dvig, ta nadgradnja se lahko zgodi, ko dopustim, da Jezus vstopi v moje življenje. Ko mu dopustim, da se dotakne mojega srca. Ko pred temi dotiki srca ne pobegnem ali jih ne povozim in preglasim s kričečimi racionalnimi argumenti, kaj se izplača in kaj ne. Če torej zares dopustim, da se Jezus dotika mojega srca in zmorem prisluhniti tem vzgibom, če se res odločim, da bom, kot ti štirje ribiči, tudi jaz v življenju sledil Jezusu, potem lahko On naredi, da se moji talenti, moje sposobnosti, zanje, strokovnost in usposobljenost – to in še vse drugo – nadgradijo na višjo raven. Raven, ki dejansko predstavlja polnost in izpolnjenost življenja. To ne pomeni, da bom brez stisk, težav, preizkušenj in trpljenja. To preprosto pomeni, da zaživim polnost v tem, s čimer sem obdarjen in s tem naprej obdarjam druge, kar je eden največjih vidikov življenjske izpolnjenosti.
1/21/20247 minutes, 13 seconds
Episode Artwork

Gregor Čušin: Nič ni nemogoče

Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo, morda celo kakšen učitelj, nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju. Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče. Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo skozi zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno. Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče, je le neverjetno. Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res in da resnica ni mogoča. Nemogoče je NEmogoče: iz svoje lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno. Ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera. Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija. Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu. To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost. Nič ni nemogoče. Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni, raka, poškodb? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno. Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. Nič ni nemogoče torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero.
1/20/20244 minutes, 18 seconds
Episode Artwork

Daniel Brkič: Verovati je zdravo

Spoštovani, sodobni človek ima težave z Bogom zato, ker o njem govorimo analogno, živimo pa digitalno. Praznina v nas pa stalno išče Boga. Francoski matematik, fizik, izumitelj in filozof Blaise Pascal (oče prvega računalnika, imenovanega »pascalin«) je zapisal: »V srcu vsakega človeka je praznina (vakuum), ki jo oblikuje Bog in je ne more zadovoljiti (utešiti) nobena ustvarjena stvar, ampak samo Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu.« Človeka, ki živi brez Boga, je groza praznine. Zakaj ne more praznine v človeku potešiti niti religija? Zato, ker je tudi religija ustvarjenina; ustvarja jo človek in vsebuje sistem verovanja, ne pozna pa odnosa. Krik po odnosu z Bogom prihaja iz vsake duše. Duša je tisti del človeka, ko začutimo zlomljenost ob izgubi ljubljene osebe, ali pa domotožje, ko smo daleč od doma. Psiholog Carl Jung je zapisal: »Tretjina mojih pacientov ne trpi zaradi klinično opredeljive nevroze, ampak zaradi nesmiselnosti in praznine svojega življenja. To je splošna nevroza našega časa.« Danes je eksistenčni vakuum v nas še očitnejši. Stanje je vznemirljivo. Za mnoge je postala smrt manj grozljiva kot življenje, zato se v brezupu odločijo za samomor. Počenjamo vse, da bi bili srečni in zadovoljni, a nam ne uspe. Uspešnica Orel je pristal, ki jo je napisal Jack Higgins, in je po njej posnet film, pravi: »Ko prideš na vrh, tam ni ničesar.« Sprašujemo se, ali je to vse, kar imamo od življenja? Danes svet živi v laži in od laži. Poskušamo vse: graditi urbana velemesta, spreminjati življenjski slog, partnerje, družbene norme in vrednote, tešiti svojo praznino z glasbo, zdravo hrano, imetjem, kopičenjem, avanturami, znanostjo, tehnologijo, lepotičenjem, estetsko kirurgijo, a ko pridemo na vrh, tam ni ničesar. Hrepenenje po Bogu je odskočna deska do Boga. Luknja hrepenenja je tako gromozanska, da jo lahko izpolnijo samo nebesa, to je Bog. Kako naivni smo, ker verujemo, da bo naša hotenja izpolnilo to, kar je manjše od Boga. Nevroznanost dokazuje, da so naši možgani pripravljeni verovati. Verovati je zdravo. Življenje zahteva Boga, ne glede na to, ali smo verni ali ne. Pascal je rekel, da je Bog dal dovolj svetlobe za tiste, ki ga iščejo in ga želijo videti, in dovolj teme za tiste, ki ga ne iščejo in ga ne želijo videti. Odločitev je naša.
1/19/20246 minutes, 6 seconds
Episode Artwork

Janez Vodičar: Iskanje gotovosti

Spoštovani poslušalke in poslušalci, ste se danes že pošteno usedli? Verjetno je za to še prezgodaj. Pošteno sedeti je za zvečer in ne za zjutraj, bi kdo rekel. Vseeno bi vas povabil, da se spomnite trenutkov, ko ste končno našli čas in prostor, da ste se lahko oddahnili na udobnem sedežu. Ob takih priložnostih se najprej umirimo. Naše misli ne begajo več. Telo se sprosti. Spomin prebudi. Udobno nameščenim na težko pričakovanem stolu nam pogosto mislijo pohitijo na pot, ki nas je pripeljala do tega trenutka. V hvaležnosti ali obžalovanju, v tarnanju nad izgubljenimi trenutki, naporom, ki ga je zahtevalo življenje, ali z radostjo ob doseženem. Pogled s stola je jasnejši. Naše sodbe, ko smo udobno nameščeni, so veliko bolj plodne za trenutke, ko bo spet treba vstati. Če ste kdaj poromali v Rim, ste gotovo obiskali baziliko svetega Petra, pa čeprav je bila pred njo velika gneča. Čisto na koncu te mogočne cerkve je posebno okno, ki ga je oblikoval slavni Bernini. Rumeno prosojen alabaster ima v svojem spodnjem delu vdelan stol. Naj bi šlo za sedež apostola Petra. Človek se ob trumah turistov, ki poslušajo svoje vodiče, fotografirajo znamenitosti in hitijo k drugim, tam težko umiri. Se je pa vredno prepustiti rumeni svetlobi in teži in mogočnosti stola, ki ga nosijo dva zahodna in dva vzhodna učitelja Cerkve. Najprej se je smiselno vprašati, kako to, da je v oltarju stol. V zgodovini in še danes najrazličnejši vladarji uporabljajo tron, prestol za vladanje. Tudi papeži so nastopali z veliko oblasti. Pobožnost, ki je ohranjala spomin na sedež apostola Petra, se je začela v časih, ko ni bilo nobene možnosti po oblastni drži. Voditelji Cerkve so bili v prvih stoletjih, v času preganjanja predvsem tisti, ki so tolažili, opogumljali in sami trepetali za svoja življenja. Številne naše prednike je vodila globoka potreba po človeku, ki bi zmogel miren premislek, jasno sodbo in odločno besedo. Podobo Svetega Duha, ki je nad sedežem sredi tega okna, sporoča prav to. Na ta sedež naj bi sijala moč resnice, ki jo podpirajo štirje modri možje vzhoda in zahoda. Pogosto so v umetniških delih upodobljene sedeče matere, ki v svoje naročje sprejemajo otroke. Mati, ki tolaži; mati, ki sprejema; mati, ki varuje. Vsega tega ne potrebuje le otrok. Vsak izmed nas kdaj pa kdaj želi najti varno zavetje sredi nemira, tolažbo sredi razočaranj, jasnosti sredi negotovosti. Prav to so naši predniki razumeli ob misli na apostola Petra in njegove naslednike. Želim nam vsem, da bi se danes dobro usedli, ne samo na kakšen udoben stol, ampak tudi v življenju. Našli trdnost in gotovost, modrost in treznost, da bomo lahko vladali svojemu življenju.
1/18/20246 minutes, 57 seconds
Episode Artwork

Raid Al Daghistani: Telo v islamski duhovnosti

Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisovala velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fī aḥsani taqwīmin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in prav v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradicij. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri čemer stoja predstavlja izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, a vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu predstavlja vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha je namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej prek dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik prek askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Nenazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.
1/17/20246 minutes, 24 seconds
Episode Artwork

Silva Matos: Kam usmerjam svoj pogled

Gledala sem njegov obraz. Bil je miren in lep. Občasno je odprl svoje oči, ki so ohranjale nekaj njegove modrine, in se mi rahlo nasmehnil. Vse je bilo kot običajno. Nič drugače, pa vendarle nekaj čisto drugega. Nisem vedela, kaj. A bilo je v zraku. V vsej sobi. Potem mi je povedal, kako dobro je, da sem prišla. Da si je tega zelo želel, a me ni hotel obremenjevati. Hitela sem mu razlagati, da sem tudi jaz vesela, da ga vidim, pa tudi, da je tako lepo skrbijo zanj. Govorila sem mu o vsem, kar sem mislila, da ga zanima. Govorila sem bolj na splošno, nič o njem. Tudi o tem, kako se veselimo, da se bo vrnil v našo družbo, da bomo spet skupaj praznovali, se veselili, si pomagali. Spet se je nasmehnil in pokimal. Zanimal se je zame, povedal, da mi želi, da sem dobro. Povedal, kako je zadovoljen, da je spret doma s svojimi dragimi, da so vsi dobri, potrpežljivi z njim. Dobro je, je zatrdil. Potem je rekel, da bo malo počival. Prosil je za vodo In sva se poslovila. Ozrla sem se na razpelo nad njegovo posteljo. In sem šla. Nekaj je manjkalo. Jaz sem povedala le tisto, kar je rad slišal, sem razmišljala, nič o svojih težavah, nič o negotovosti, skrbeh. On pa tudi, kot da je pozabil na svojo bolezen. Verjela sem, da mu gre dobro. Kmalu za tem je umrl. Šele pozneje se je v meni kot strela z jasnega utrnila misel, da je bilo takrat to slovo, da je on vedel zanj. Jaz pa sem ostala v svoji lažni drži, vsa zadovoljna, da ga ne obremenjujem, ampak božam njegovo srce. Daješ prednost zunanjosti, lepemu (ki sicer tudi je), a je daleč od resnice. Bilo me je strah. Njegov pogled je ostal v moji zavesti. Govoril je tudi o resnici, o hrepenenju, pogled, ki mi govori še danes. Govoril je o svobodi, o smislu trpljenja in bližine, o Resnici, ki te osvobaja narejenosti, bleščečega odra, polnega prevar, užitkarstva, bega pred sabo. Namesto tega si želim široko odpreti oči in se sočutno ozreti v sočloveka, ljubeče doživeti njegovo hrepenenje po Bližini, po roki, ki ga lahko spremlja na negotovi Poti umiranja, prehoda v večno življenje.
1/16/20245 minutes, 37 seconds
Episode Artwork

Metka Klevišar: Živeti z napakami

Za vse nas napaka pomeni nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi naredili čim manj napak. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z njimi. Ob vsaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vseh napak. Znanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ko je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere besedilo in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Resda je pisal o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, pa tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je stiska postala še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno! Tako je razmišljal in poslal založbi nekaj ostrih protestov. Knjiga pa je bila že natisnjena in se ni dalo več pomagati. Napaki sta bili v njej in sta tudi ostali. Potem pa je vendarle začel razmišljati drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev ju najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak hrup zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni? Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo. Tako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da se je moral tako burno pritožiti pri založbi. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi on učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni.
1/15/20246 minutes, 18 seconds
Episode Artwork

Milan Knep: Pristna zakonska zveza

Vsak par, ki si želi ustvariti trajno in ljubečo zakonsko skupnost, brez težav najde kopico strokovnih nasvetov. Pristop Svetega pisma je drugačen. Ne navaja elementov srečnega partnerstva, temveč predstavi cilj in pot do njega. Že na začetku Svetega pisma beremo, da »bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso«. Eno srce in ena duša. V čem je problem neštetih knjig, ki parom svetujejo, kako naj ustvarijo ljubečo zvezo, v čem je problem vseh dosedanjih modelov priprave na zakon, tega neskončnega nizanja vsebin, ki naj bi jih pari poznali že pred poroko? V tem, da ti modeli in te gore knjig o zakonu sicer povedo veliko koristnih stvari, zakoncev pa ne uvedejo v skrivnost, kako postati eno meso, ena duša in eno srce. Očitno ne razumemo dvojega. Prvič, da kopičenje vedenja z nizanjem elementov o tem, kaj je dober zakon, ne rodi bistvenega – enosti srca in duše. Drugič, da ima ta enost duhovno oz. presežno bit, ne pa le psihološke, biološke in etične. Moderni zakoni, žal, preveč temeljijo na psihologiji in biologiji, premalo pa na veri, po kateri v zakon vstopa Bog s svojo odrešenjsko močjo. Poglejmo sporočilo preproste primerjave. Šele v zadnjem obdobju, ko je vsakomur jasno, kako ogrožena je Zemlja, naš edini planet, na katerem lahko preživimo, smo začeli dojemati Zemljo kot en sam velik organizem. To, kar se zgodi v Sahari, ima vpliv na brazilski deževni pragozd; to, kar se dogaja na dnu oceanov ali v navadnih glivah, je odločilno za razgraditev snovi v minerale, ohranitev fotosinteze in kisika v ozračju itn. Bog med zakoncema je ta kozmos, ta eksistencialna celota, v kateri imajo elementi, ki smo jih omenjali, vsak svoje mesto. Če zakonca vsega, kar se jima dogaja, in vsega, kar vesta o zakonskem življenju, ne znata vstaviti v okvir, ki ga zarisuje Bog, če tega okvira ne znata vzpostaviti, če med njima ni Boga kot milostne gravitacijske sile, ki elemente povezuje v hierarhičnem redu in jih drži v ravnovesju, v njihovi imanentni funkciji, ne zadostuje nobeno vedenje o posameznih elementih, ampak vse leti narazen. Ko to dojamemo, ko to resnico ponotranjimo, naj se napotimo k bistvenemu izzivu zakonske zveze, ki je: kako naj midva, duhovno in psihološko krhka, z božjo pomočjo vzpostaviva ta kozmos – enost najinih src, duš in teles? Kajti šele tedaj, ko med nama v Bogu nastaja ta kozmos, zares obstajava kot mož in žena; šele potem naju je smiselno poučevati o številnih elementih za dobro partnersko zvezo, in šele po vsem tem nama je smiselno govoriti o poslanstvu in nalogah, ki jih imava kot mož in žena, oče in mati.
1/14/20245 minutes, 53 seconds
Episode Artwork

Berta Golob: Z oblaki

Če vam je kdaj kdo rekel, da živite na oblakih, vam je dal vedeti, da življenja ne dojemate v vsej stvarnosti. Na oblakih smo vedno v vzporednem svetu. Zanaša nas, odnaša, prekucuje. Je kar lepo, še posebno če lahko dolgo traja. Sestop pač je, kakršen je, a ni nujno, da je tragičen. Kaj vas preganja, se sprašuje Puškin, usoda, zavist, zloba …, pa ugotovi, da »večno holodnije, večno svobodnije, njet u vas rodini, njet vam izgnanija«. Jadrajo z milega severa v južno deželo. Belim oblakom pravimo tudi ovčice. Po nebu se pasejo in imajo moč, da nas pritegnejo k premisleku. Nismo njihovi pastirji, vabljivo pa jim je slediti, le da hitro spremenijo obliko in niso več to, kar so bili. Vzbujajo občutek o neujemljivi svobodi. Oblaček beli moj, ko plul boš nad vasjoj – je spesnil pesnik Aškerc – postoj nad njoj, postoj. Tako marsikdo s tujih tal pozdravlja domači kraj; pomislimo na številne begunce, izgnance, izseljence. Računalniški jezik pozna oblake, besedilca v stripih pogosto tičijo v njih. Oblak simbolizira tudi občutek, razpoloženje, našo naravo. Čustveno potlačenost primerjamo z oblačnim nebom, svojo vihravost s plesom oblakov. Vse pogosteje mislim na vitkega, že priletnega profesorja Azarova, ki nas je poučeval ruščino. V naše kraje ga je zanesel beg pred boljševiško revolucijo. Djeti, djeti, vi ne razumeti, je pravil, vi razumeti, ko ostareti. Nanašalo se je na pesem o oblaku, ki jo je napisal na tablo. Oblaček se je spustil na morsko čer, da bi prenočil. Ko se je zjutraj dvignil na nebo, je skalnati velikan, vlažen od njegove sledi, tihceno zajokal. I tihonko plačet on v pustinje … Oblaki so rdeči, kaj nek' pomenijo … pravi naša stara vojaška pesem. Številne je pospremila na odprta bojišča in v strelske okope. Prva svetovna, prej že balkanska, pozneje druga svetovna vojna, za njo tista milostno kratka – Bog daj, da zadnja pod našim obokom neba, da ne bo več treba peti Oblekla bom črn gvant. Simon Gregorčič prijateljstvo črnogledo povezuje z oblakom; prijatelj da je kakor senca, a ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Za jokavce pravimo, da se ulije iz njih kot iz oblaka. So pa oblaki povezani z obleko. Obleka je namreč obvleka in oblaki so obvlaki.
1/13/20246 minutes, 20 seconds
Episode Artwork

Peter Millonig: Napuh

Eden od poglavitnih človeških grehov je napuh. Nastaja, kadar se precenjujemo. In poveličujemo svoje odlike. Kadar je srce prepričano, da smo prvaki v znanju in kreposti. V intuiciji, preroštvu in razumu. Uspeva nam prodorna družbena analiza, vsakršna kombinatorika umskih prebliskov – in že smo polni sami sebe. Kot genialci napredujemo naglo po lestvici ugleda. Ko je treba druge očarati, potegnemo iz zakladnice življenjskih izkušenj barvite kostume lastne odličnosti. Ne vemo, zakaj nas je Bog ustvaril tako dovršene, vemo le, da smo izjemni. Izklesani iz žlahtnega kamna največje veljave. Nič ni polovično na nas, poosebljamo celovitost. Izobilje lepote, privlačnosti, razuma. Naša karizma je neprimerljiva in daleč nad vsem, kar so kdaj koli videle človeške oči. Naši čezmernosti se klanjajo na levi in desni. Na parketu imenitnih zabav in na časopisnih straneh oblikovalcev javnega mnenja. Prosijo nas, da bi komentirali pojave časa, saj vidimo s svojega gledišča ves svet. Ni zgodbe, ki je ne bi poznali, tudi ne takšne, ki je ne bi razumeli. Znamo presojati, pijemo globoke požirke iz čaše razumnosti, v nas domuje sila modrosti. Nikoli nismo v zadregi za katerikoli odgovor. Vse vemo, vse obvladujemo, vse prekašamo. Človek napuhnjenih misli je odložil ponižnost. Nima slabosti. Poraz ga nikoli ne oprasne. Kako torej, ob vsem naštetem, napuh ne bi bila poglavitna hiba srca?
1/12/20244 minutes, 41 seconds
Episode Artwork

Stanislav Kerin: Kakšne sledi puščam v življenju?

Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kakovost življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarja po srečanju s Petrom Opeko omenil, da je presenečen, kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed, ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo, ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!
1/11/20245 minutes, 25 seconds
Episode Artwork

Gregor Čušin: Zapovedi

Vem, da ni priporočljivo, popularno pa sploh ne, da govorim o božjih zapovedih. Saj imamo ljudje težave že z najbolj osnovnimi pravili, kaj šele, da bi upoštevali prepovedi ali celo zapovedi … božjih pa sploh ne! Naše ceste so dokaz, da je tako. In žal tudi pokazatelj, kam takšno ravnanje pripelje. In če že drugim ne, bi moralo biti vsaj kristjanom upoštevanje cestnih predpisov preprosto izkazovanje ljubezni do bližnjega, ki je del prve in največje zapovedi. Morda se bo komu zdelo čudno, smešno ali celo pregrešno primerjati cestne predpise z božjimi zapovedmi, vendar sem osebno zelo prepričan, da je primerjava še kako na mestu. Prepričan sem, da se ljudje za volanom na cesti vedejo ravno tako kot v stvarnem življenju. Nekdo, ki divja, ne meneč se za kogar koli, ki brezobzirno prehiteva in izsiljuje prednost, bo naredil kariero s komolci in prek trupel. Nekdo, ki vpije na druge voznike, bo vpil tudi na ženo in otroke. Ali na sodelavce. Ali na učence. In nasilnež bo parkiral svoj avto prek dveh, celo treh parkirnih prostorov. In nekdo, ki pobegne s kraja nesreče, bo pustil, da podjetje mirno propade, in si izplačal še mastno odpravnino. In predpisi, zapovedi so nujni za red na cesti, za red na svetu. In so enaki vsepovsod, za ves svet, za bele in črne, za Eskime in Kitajce. In niso komplicirani. To niso neki pravniški akti s po sto šestindvajsetimi amandmaji, da na koncu več ne veš, kaj si bral na začetku. Ne. Zapoved oziroma predpis je jasna, enostavna reč, da lahko vsakdo razume, da lahko vsakdo v hipu razbere: omejitev šestdeset. Obvezna smer. Prepovedano prehitevanje. Veruj v Boga. Ne ubijaj. Ne kradi. Kratko, enostavno, jasno. Samo upoštevati jih je treba. A vsakič, ko podražijo kazni za prekrške, vzdihujemo: »Kako bomo pa zdaj to plačali?« »Kako bomo pa to zdaj plačali?!« in ne »Bomo pa nehali kršiti predpise!« Ne! Ker to vsi počnemo. Vsi kršimo pravila. In se potem še čudimo, zakaj je toliko nesreč na naših cestah, toliko mrtvih. Tako kot nihče več ne upošteva zapovedi, sploh pa ne, če, ali pa prav zato ne, ker so božje. Ker se to pač ne dela, ker ni moderno, ker me omejuje … In se potem čudimo, da gre svet, kamor pač že gre.
1/10/20245 minutes, 4 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec: Kako najti srečo?

Mnogi med nami ste se že udeležili službenih usposabljanj in izobraževanj. Na enem takšnih seminarjev, ki se ga je udeleževalo približno petdeset oseb, je predavatelj sredi svojega referata presenetil zbrane. Nenadoma se je odločil za skupinsko igro. Vsakemu izmed zbranih je razdelil po en balon in jih prosil, da nanje napišejo svoje ime. Nato so vse balone zbrali in jih dali v drugo sobo. Tedaj so udeležence seminarja napotili v to sobo in jim naročili, naj vsak izmed njih v petih minutah najde balon s svojim imenom. Udeleženci so se zagnali v sobo in mrzlično iskali svoje ime na balonu. Pri tem so se zaletavali drug v drugega, se prerivali in si stopali na prste. Vse skupaj je v petih minutah preraslo v popoln kaos. Po koncu odmerjenega časa ni bilo prav nobenega udeleženca, ki bi v rokah držal svoj balon. Takrat je predavatelj zaprosil zbrane, naj poberejo najbližji balon, pokličejo ime, ki je napisano na balonu, in ga izročijo lastniku. V nekaj minutah je imel vsak izmed njih pripadajoči balon. Predavatelj je povzel izkušnjo skupinske igre: »To je pokazatelj dogajanja v naših življenjih. Vsak izmed nas kot ves iz sebe išče uresničitev vse naokrog, ne da bi vedeli, kje jo najti. Naša uresničitev pa je povezana z uresničitvijo drugih. Ko pomagamo drugim odkrivati njihovo srečo, bomo našli tudi svojo.« Nekdo je dejal, da je ljubezen stanje, ko nam sreča drugih ljudi predstavlja takšno nujnost kot naša sreča. Kot udeleženci seminarja nas zasledovanje le lastne sreče lahko tako zaslepi, da lahko pri tem pohodimo ljudi okrog sebe. Tako smo osredotočeni na ’svoj’ balon sreče, da kar pozabimo, da srečo iščejo tudi drugi okrog nas. Pa sreče končno sploh ne dočakamo, saj nam običajno zmanjka časa. » Vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna,« je pred leti napisal Andrej Šifrer za Neco Falk. Tudi danes se bomo morda znašli med temi ljudmi, ki hitijo za srečo. Pa čeprav se je že tolikokrat izkazalo, da je ne dosežemo in da se nam vedno znova izmuzni. Morda bi jo lažje našli, če bi se znali kdaj ustaviti, si pogledati v oči in si podariti nasmeh. Morda pa je vredno poskusiti. Namesto da se prerivamo za svojem balonom, ga podajmo in bomo prejeli svojega.
1/9/20246 minutes, 28 seconds
Episode Artwork

Polonca Zupančič: Sokrat o skromnosti

Sokrat, eden izmed najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti ljudje pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha«, zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom. Le-ta je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabše vrste hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš čevljev in ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in ki imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko potemtakem kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je v nasprotju z Antifontom veliko svobodnejši in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako skušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi povsem preprosta hrana. Sreče torej ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je pobaral. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč povsem dovolj, da ga ščiti pred mrazom. »Se ti ne zdi torej, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in sklenil: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa sem mnenja, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«
1/8/20246 minutes, 23 seconds
Episode Artwork

Andrej Šegula: Jezusov krst

Na današnjo nedeljo v Katoliški cerkvi obhajamo nedeljo Jezusovega krsta, s katero se liturgično zaključuje božični čas. Slovenska tradicija pa je, da po naših cerkvah jaslice pustimo vse do svečnice, to je do drugega februarja. Tu in tam pa še zapojemo kakšno božično pesem. Evangelij opisuje to, kar se je zgodilo na obali Jordana. Vedeti moramo, da Jezus ni bil krščen kot otrok, ampak kot odrasel. Bil je krščen na pragu svojega javnega delovanja, pri svojih tridesetih. Besede, ki jih evangelist Marko navaja na začetku današnjega evangelija: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11), nas uvedejo v jedro današnjega praznika Gospodovega krsta. V sklopu božičnih slovesnosti razmišljamo o Jezusovem rojstvu, kakor so ga napovedali angeli, odeti v čudovito Božjo svetlobo. Papež Benedikt je zapisal, da je pomen božiča kakor tudi pomen bogoslužnega leta v tem, da se približamo božjim znamenjem in jih prepoznamo vtisnjene v dogodkih vsakdanjega življenja. Božič in Gospodovo razglašpenje sta praznika, ki nam želita odpreti oči in srce za skrivnost Boga, ki je prišel, da bi bil z nami. Praznik Jezusovega krsta nas uvede v vsakodnevnost osebnega odnosa z Njim. S potopitvijo v Jordan se je združil z nami. Postal je z nami solidaren. Eden izmed nas. In v tem je Jezusova veličina. Čeprav je vladar sveta, ni prišel kot kralj, ni prišel kot predsednik, ni prišel kot diktator, ni prišel kot vsemogočni oblastnik, ampak je prišel kot človek, ki želi biti blizu vsakemu človeku. In prav zato so vrata do njega odprta vsem ljudem: majhnim in velikim, revnim in bogatim, preprostim in pametnim. In krst je za kristjana »vstopno« mesto v to solidarnost, v to občestvo, v Cerkev. Lahko bi nadaljevali in dejali: zgled nam je dal. Martin Luther King, veliki borec za državljanske pravice, je dejal: »Če samo enemu človeku pomagam do upanja, ne bom živel zaman!« Zveni tako preprosto. Poskusimo. S prvim korakom lahko poskusimo že danes. Izkoristimo priložnost.
1/7/20246 minutes, 59 seconds
Episode Artwork

Duhovna misel

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
1/6/20247 minutes, 1 second
Episode Artwork

Emanuela Žerdin: Samo nasmeh potrebujem

Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot negiben bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.
1/5/20246 minutes, 7 seconds
Episode Artwork

Lama Karma Wangmo: Milarepa Rečungpa in jakov rog

To je zgodba o razumevanju prave narave stvari. Iz budističnega stališča sta relativna celo čas in prostor, zaradi česar nimata nespremenljivega, trdnega obstoja. Različni dogodki lahko v istem prostoru potekajo istočasno. To lepo prikazuje zgodba o tibetanskem mojstru Milarepi in jakovem rogu. Tibet je zelo mrzla dežela, vendar je Milarepa obvladal jogijsko tehniko notranje toplote (»tumo«), zato je celo v visokih pogorjih Himalaje nosil le bombažno ogrinjalo. Tudi eden od njegovih učencev je obvladal tumo, vendar je bil manjše rasti kot Milarepa, zato so ga imenovali Rečungpa. »Re« v tibetanščini pomeni bombaž, »čung« pa majhen, zato so ga klicali »mali, v bombaž oviti jogi«. Milarepa ga je nekoč poslal v Indijo, da bi od tam prinesel nauke, ki jih še ni prejel. Rečungpa se je vrnil z naročenimi nauki, vendar je zraven prinesel še nekaj knjig o črni magiji. Ker je v Indiji prejel veliko redkih in dragocenih naukov, je bil na to malce preveč ponosen in si je mislil, da je že dosegel enako raven spoznanja kot njegov učitelj. Milarepa, ki mu je prišel naproti, da bi ga pozdravil, je to vedel in je nameraval uničiti te knjige, ki bi Rečungpi samo škodovale. Medtem ko je Rečungpa odšel po vodo, jih je Milarepa hitro sežgal. Ko se je Rečungpa vrnil in to videl, se je silno razjezil in je Milarepi dejanje zameril. Hodil je za njim in kuhal mulo. Morala sta prečkati prostrano planoto, kjer ni bilo ne rastja ne zavetja. Na tleh sta našla jakov rog in Milarepa je dejal Rečungpi, naj ga vzame, saj jima bo morda kmalu prišel prav. Rečungpa ga je nejevoljno ubogal in si mislil, da se je njegovemu učitelju zmešalo, saj uničuje dragocene stvari in zbira ničvredne. Ko sta dosegla osrednji del planote, se je nad njima razbesnela silovita nevihta s točo. Milarepa je Rečungpi naročil, naj rog položi na tla, in Milarepa je hitro smuknil v zavetje notranjosti roga. Rog se ob tem ni povečal in tudi Milarepa se ni skrčil. Udobno se je namestil v rogu in začel prepevati pesem, s katero je vabil Rečungpo, naj se mu pridruži. Seveda Rečungpa tega ni zmogel, ker še ni dosegel končnega spoznanja prave narave resničnosti, zato je ostal zunaj sredi nevihte in njegov ponos se je razblinil v nič. Kako je to mogoče? Kako se lahko človek usede v jakov rog, ne da bi se rog povečal ali človek zmanjšal? Take navidez nemogoče stvari se lahko zgodijo, ko popolno razumemo pravo naravo stvari.
1/4/20245 minutes, 30 seconds
Episode Artwork

Raid Al Daghistani: O upanju in zaupanju v sufizmu

Dvom, strah in negotovost so stalni spremljevalci človeka kot končnega bitja, ki se zaveda samega sebe. Ti občutki so sestavni del človekovega prebivanja v svetu kot odprtem prostoru iskanja in osmišljanja. Toda k eksistencialni dinamiki človeka sodijo tudi njihova pozitivna nasprotja, kot so gotovost, upanje in zaupanje. Pri tem gre za univerzalna človekova notranja stanja in občutenja. Upanje (»radža«) in zaupanje (»tawakkul«) zavzemata tudi pomembno mesto znotraj islamske religije, predvsem znotraj njegove mistične tradicije, sufizma, ki ga je mogoče na splošno opredeliti kot »vedo o človekovih duhovnih stanjih«. Muslimanski mistiki »upanje« pogosto obravnavajo skupaj z njegovim dopolnjujočim elementom »strahu«, ki pa nikakor ni razumljen negativno. Strah pred Božjim srdom – ki sovpada s strahospoštovanjem pred Transcendenco in pred Svetim – in upanje na Božjo milost, sta kakor dvoje »kril«, ki vernika med njegovim letom k Stvarniku držita v duhovno-duševnem ravnovesju. Sufijski mistiki upanje na splošno označujejo za »naravnanost in navezanost srca« na nekaj, kar mu je ljubo in po čemer hrepeni, a se še ni zgodilo, temveč se bo uresničilo šele v prihodnosti. Upanje je upanje na prihajajoče. Tako je upanje tesno povezano z »za-upanjem«, ki pa v islamski kontemplativni tradiciji ne velja le za notranje stanje, temveč tudi za pomembno religijsko-duhovno vrlino in celo za najvišji izraz religioznosti same. Po Al-Ansariju resnično »zaupanje v Boga« vznikne šele iz človekovega duhovnega uvida v Božjo absolutnost in vsemogočnost. Popolno zaupanje v Božjo voljo – ki je nasprotje slepega verovanja, saj izvira iz gotovega spoznanja in človekove predanosti – nikakor ne izključuje človekove zavzetosti in prizadevnosti. Prav nasprotno: zaupanje spodbuja človekovo udejstvovanje, tako da ga napolnjuje s prizanesljivostjo, notranjim mirom in gotovostjo. Sufijsko »hermenevtiko zaupanja« je tako mogoče povzeti s Schleiermacherjevim razumevanjem bistva religioznega občutja kot »občutja popolne odvisnosti«, izhajajočega iz same »izkušnje neskončnosti«, ki človeka neskončno presega in ga hkrati tudi osmišlja. Pri tem ne gre za suspenz človekovega dejanja, temveč za njegovo dejansko poglobitev prek zavesti o Presežnosti. Takšna drža lahko prispeva k večji humanosti: človek ravno NI absolutno svoboden in vsemogočen, pa vendarle absolutno odgovoren in bistveno dejaven. »Popolno zaupanje« gre tako z roko v roki s »popolno odgovornostjo«, da moramo storiti vse, kar moremo, in sprejmemo ter zaupamo, česar ni mogoče spremeniti. Upanje na Božjo milost in zaupanje v Njegovo previdnost tako iz sufijske perspektive ne pomenita človekove pasivnosti in nedejavnosti, temveč zmogljivost in vzgib, ki pa ju je treba nenehno kultivirati, vzgajati in ohranjati.
1/3/20247 minutes
Episode Artwork

Alenka Veber: Novoletne zaobljube

Nenapisano pravilo slovesa od starega leta so tudi novoletne zaobljube. Osrednji statistični urad je med prebivalci naše domovine izvedel raziskavo o desetih najpogostejših novoletnih zaobljubah, ki jih naredimo Slovenci. Vabim vas, da skupaj preletimo deset najpogostejših zaobljub po uradnih statističnih podatkih, saj o njih poročajo malodane vsi mediji, resni in malo manj resni. Naše zaobljube se vrtijo okrog odvečnih kilogramov, pitja alkohola, neuživanja sadja in zelenjave, kajenja, telesne neaktivnosti, zapečkarstva, možganske zaspanosti, zapravljivosti, deloholizma in z njim povezanega stresa ter dobrodelnosti. Vrstni red zaobljub sem povzela po uradnih podatkih. Največji problem, ki nas pesti, so torej kilogrami. Po uradnih podatkih nas je bilo v letu 2017 čezmerno hranjenih ali debelih več kot polovica prebivalcev Slovenije, starih 18 let ali več. Človek bi pomislil, da res živimo v deželi, kjer se cedita med in mleko. Pravzaprav se vse vrti okrog telesne teže: čezmerno pitje alkohola – še posebej napitka iz hmelja – povzroča nabiranje odvečnih kilogramov. Če prenehamo kaditi, postanemo kandidati za preveliko telesno težo. Zaradi telesne neaktivnosti naši sklepi zarjavijo. Če delamo po 16 ur na dan pred računalniškim zaslonom, komajda še znamo hoditi … Še in še vzporednic s kilogrami bi lahko našli. A kaj, ko novoletne zaobljube že prvi dan novega leta izpuhtijo v nič. Poleg novoletnih zaobljub poznamo še zaobljube, ki jih redki poklicani dajo Bogu: poznamo redovne in samostanske, začasne in večne zaobljube. Največkrat so to zaobljube čistosti, pokorščini in uboštvu. A ne samo v religiji, tudi v javnem življenju poznamo zaobljube, kot so sodniške, vojaške, predsedniške … Da ne omenjam Hipokratove prisege … Ali je težje, ko prelomimo besedo, ki smo jo dali sami sebi, ali tisto, ki smo jo dali drugim, boste presodili sami. Je pa boj z odvečnimi kilogrami, ko se čarobne formule in napitki izkažejo za neučinkovite in zdravju škodljive, izjemno zahtevna zaobljuba. Če odmislimo, kaj vse lahko s seboj prinese odvečna telesna teža, debelušni ljudje veljamo za dobrovoljne. Znamo se pošaliti na svoj račun in iz svojih novoletnih zaobljub. In tako se bo ob koncu leta ponovno zamenjala samo letnica, konfekcija v garderobni omari pač ne. Hkrati pa se nam bodo zaobljube, kot so čistost, pokorščina in uboštvo, zdele preprostejše. Naj zaključim z modrim Sirahom, dragi poslušalci in poslušalke: »Ne obotavljajte se ob pravem času izpolniti obljubo, ne odlašajte vse do smrti s poravnavo dolga. Preden se zaobljubite, se pripravite, ne bodite kakor človek, ki preizkuša Gospoda.« (Prim. Sir 18,22–23)
1/2/20245 minutes, 20 seconds
Episode Artwork

Metka Klevišar: Potica namesto kruha

Fanta, ki sta okrog božiča hodila po hribih, sta zgrešila pot in nato veliko ur hodila, preden sta prišla v neko vas. Ker nista predvidevala, da bosta toliko časa na poti, ju je zalotila tema, predvsem pa sta bila tudi zelo lačna. Ko sta prišla do vasi, sta potrkala pri prvi hiši in povedala, da sta zašla, da sta lačna in da prosita za malo kruha. V hiši so ju najprej malo začudeno gledali, ker se pač redko zgodi, da pride kdo prosit za kruh. Potem pa so ju prijazno povabili noter in prednju na mizo postavili potico. Fanta sta pozneje pripovedovala: »Vzela sva samo majhen košček, ker je bila potica. Če bi nama dali kruha, bi si upala vzeti več in bi se bolj najedla.« Ob tej pripovedi sem premišljevala o naši pomoči. Velikokrat se želimo pri pomoči izkazati, velikokrat pa tudi mislimo, da dobro vemo, kaj drugi potrebuje. V resnici pa v pomoč projiciramo svoje lastne želje in potrebe in se sploh ne poglobimo v to, kaj drugi od nas pričakuje in za kaj nas prosi. Fanta bi bila bolj vesela kruha kot potice, ker bi lahko bolj potešila svojo lakoto. Lahko pa razmišljamo ob njuni pripovedi tudi drugače. Bili so praznični dnevi, prijazno so ju povabili noter in postregli s potico. Želeli so, da tudi premražena in tuja fanta občutita praznično vzdušje. Morda fanta preprosto nista znala sprejeti daru, ki jima je bil dan zastonj. Tudi tega se bosta morala v življenju še naučiti, zakaj najlepše in največje stvari v življenju dobivamo zastonj kot dar.
1/1/20245 minutes, 5 seconds
Episode Artwork

Edvard Kovač: Drugi sveti večer

Še ne dolgo tega smo kristjani in vsi ljudje dobre volje praznovali božični sveti večer, ko smo se spomnili, da je bil rojen odrešenik in ko se je v najdaljši noči začela svetlikati božanska svetloba, ki je posvetila v našo nebogljenost. Nocoj pa se bomo spomnili, da ta luč, ki nam ogreje in razsvetli srce, prežene tegobo in daje novo upanje, znova prihaja k nam z jutrišnjim novim letom. Znova si bomo nazdravljali in si zaželeli sreče, zdravja in lepih dogodkov. Po navadi ta večer najprej pomislimo na vse tisto lepo, kar smo v tem letu doživeli pa tudi na preizkušnje, ki so se nam zgodile. Najprej smo veseli, ker smo še vedno živi. Ko pomislimo, kaj vse se je v tem letu dogajalo po svetu, vidimo, da to ni nekaj nujnega. Tudi, da smo za enkrat kolikor toliko zdravi, vsaj toliko, da si lahko z nasmehom zaželimo vse dobro v letu, ki prihaja. Prav pa je, da rečemo Bogu hvala tudi za preizkušnje. Res nam je marsikatera zadala rane, toda hkrati nas je utrdila bolj pogumno zremo v prihodnje. S pogledom v prihodnost nam papež vsako leto za novo leto zaželi mir. Mir pa v svetem pismu ne pomeni zgolj odsotnosti vojn, spopadov in ubijanj. Mir, o katerem govorijo judovski preroki, je veselje, kjer je vsega dovolj. To je čas, ko so vsi ljudje spoštovani, ko tudi revež ni lačen in ga ne zebe. Takrat mladina prepeva in starčki imajo lepe sanje. Tudi zanje misel na prihodnost ni mora. Toda življenje poznamo in težko verjamemo, da bodo kmalu iz sveta izginili sovraštvo, nasilje in trpljenje. Toda če se začnemo zavzemati za vsakega otroka, potem bo ljubezen do nedolžnih in nebogljenih otrok zmanjšala tudi nasilje in sovraštvo v svetu. Ko bi si vojskujoče strani zastavile vprašanje, ali je ljubezen do njihovih lastnih otrok res večja kot sovraštvo do nasprotnikov, bi zelo zmanjšali svoja nasilna dejanja. Tako se nam božična skrivnost prelije v novo leto. Včasih je bil ta dan »praznik obrezovanja Gospodovega«. V Bibliji pomeni obreza zavezo z Bogom, z njegovo dobroto, pravičnostjo in usmiljenjem. S tem obredom je otrok postal Božji ljubljenec, z njim bo Bog imel posebno veselje in ga bo varoval. Toda prerok Ezekijel je spregovoril o »obrezi srca«. Če ljudje obrežemo svoja srca samoljubja in zaverovanosti vase, potem bomo Bogu dopustili, da prek nas blagoslavlja svoje ljubljence. V novem letu se bo lahko Božja svetloba s svojo milino širila na naše otroke in vse ljudi.
12/31/20237 minutes, 4 seconds
Episode Artwork

Marko Rijavec: Brez recepta

Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
12/30/20236 minutes, 9 seconds
Episode Artwork

Daniel Brkič: Pet stvari, ki jih lahko povem o Bogu

Spoštovani, sprašujem se, kaj sploh lahko povemo o Bogu? Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je izvirni povzetek krščanskega verovanja, pove o Bogu le nekaj enostavnih besed: »Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari.« Ali so te besede dovolj? Zagotovo lahko o Bogu povemo več. Vendar ali res? Kakšno je tveganje, ko povemo o Bogu preveč? Ko govorimo o Bogu, moramo biti zelo previdni, da iz Boga ne ustvarimo idola, ki ustreza našim pričakovanjem in predstavam, nakar sledi razočaranje, ko se kaj ne zgodi. Stara Cerkev se je tega zavedala, zato so veroizpovedne izjave o Bogu jedrnate in brez podrobnosti. Bog ni problem, ki ga je treba rešiti, ni vprašanje, na katero je treba odgovoriti, ni stvar, ki jo je treba dokazati, ni nauk, ki ga je treba pojasniti. Bog je skrivnost, ki jo je treba izkusiti. Verske izjave prvenstveno niso rezultat naše inteligence, ampak našega srca. Gre za odnos, tako kot ga imamo z drugimi. Kristjani izpovedujemo o Bogu v prvem delu Nicejsko-carigrajske veroizpovedi pet reči. Prvič, verujemo, da Bog obstaja. Priznavamo, da nismo mi Bog, ampak smo od njega odvisni. Drugič, verujemo, da je Bog, ki se je sam razodel, samo eden. Tretjič, verujemo, da je Bog Oče. Ne gre za spol ali projekcije človeškega očetovstva. Božje očetovstvo pomeni, da je Bog oseben in odnosen (občestven), ker je Trojstven. Ker je Oče, ni abstrakten in ravnodušen, ampak je v življenje sveta vpleten in vključen. Četrtič, verujemo, da je Bog vsemogočen. Priznavamo, da se Bog razlikuje od človeka, ker je v Bogu končna moč in vir vse moči. Bog je vsemogočen v svoji ljubezni, zato ni strašljiv. Božja vsemogočnost ne pomeni, da lahko Bog naredi vse, saj ne more neobstajati, lagati, grešiti, storiti zla, ker je to proti njegovi naravi. Triada atributov Božje vsemogočnosti, vsevednosti in vseprisotnosti govori o gospostvu Boga, zato ga imenujemo Gospod. Petič, verujemo, da je Bog stvarnik nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari. To pomeni, da stvarstvo ni bog, in da obstajata materialna in nematerialna resničnost. Na tej točki mora naše natolcevanje o Bogu utihniti, kot je to storila prva Cerkev v svoji veroizpovedi. V Svetem pismu ni brez razloga zapisano: »Utihnite in spoznajte, da sem jaz Bog.« (Ps 46,11) »Gospod je v svojem svetem templju, umolkni pred njim vsa zemlja!« (Hab 2,20)
12/29/20235 minutes, 36 seconds
Episode Artwork

Gregor Čušin: Veselje

Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi … veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje … V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze … V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč … Na moje veselje pa čakaš zaman … Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak … in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši, pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In da bom odkril veselje v svojem srcu! Amen.
12/28/20234 minutes, 5 seconds
Episode Artwork

Janez Vodičar: Druge spreminjati

Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečene življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Če hočemo ali ne, že od mladih dni smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki nenehno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in bodimo pozorni na lepe lastnosti svojih bližnjih.  
12/27/20235 minutes, 47 seconds
Episode Artwork

Polonca Zupančič: Mark Avrelij o blagohotnosti

Nepredvidljivi časi, hitro spreminjanje ukrepov in omejevanje pravic v nas vnašajo nemir. Veliko je različnih mnenj, vsak je prepričan o svojem prav, iz dneva v dan se povečuje nestrpnost. Tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stol. se v sedmi knjigi svojih dnevniških zapisov in filozofskih premislekov sprašuje, kako naj človek živi v skupnosti tako različno mislečih posameznikov. Pri tem izhaja iz stoiške predpostavke, da smo ljudje del skupne celote in neločljivo povezani med sabo. To dalje pomeni, da imajo dejanja medsebojen vpliv: če delujemo v skupno dobro, delujemo tudi sebi v prid, in nasprotno: vsa naša nepremišljena dejanja bodo pustila posledice v širši skupnosti. V primeru nesoglasij in krivic zato Mark Avrelij ne verjame, da bomo z nasiljem in neprijaznostjo stvari kakor koli izboljšali, ampak priporoča blagohotnost. Naroča nam, naj se pogosto spominjamo, da so tisti, ki nam povzročijo nekaj slabega, enakega rodu kot mi sami – da smo torej vsi del istega sveta, da dihamo isti zrak, da enako živimo in enako umremo. V luči večnosti in človeške minljivosti pa so storjene krivice nepomembne in bomo nanje slej ko prej tudi pozabili. Dalje nas opozarja, da ljudje »delajo nápake iz nevednosti in zoper svojo voljo«, saj pogosto storijo kaj po nesreči, zaradi napačnih predpostavk ali pa njihovim dejanjem sledijo posledice, ki si jih pravzaprav niso želeli. Takole v nadaljevanju razmišlja filozof: »Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mogel grešiti. Kajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z njegovim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja.« V razmislek nam daje tudi tole: po stoiškem nazoru dejanje ni dobro ali slabo sámo po sebi, ampak smo mi tisti, ki ga kot takega dojemamo – od nas samih je torej odvisno, ali bomo sočloveka oklicali za krivičneža ali ne in s tem dopustili, da nas prizadene. Vpliv na nas bo imel le, če mu bomo to dovolili, zato nas Mark Avrelij opominja, da je moč pravzaprav v naših rokah. »Tvoja vladajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila prej,« zapiše v svojih premišljevanjih. Če nam nekdo stori krivico, s tem kvari le samega sebe, ne pa tudi nas, in prav blagohotnost mu bo pokazala, da zmoremo svojo moralno držo kljub krivicam ohranjati neoporečno.
12/26/20236 minutes, 35 seconds
Episode Artwork

Peter Štumpf: Nagovor na božično jutro

Oznanjam vam veliko veselje. Danes je božič. Prebujamo se v praznik, ki ga kristjani po vsem svetu obhajamo kot rojstni dan Besede večnega Boga, ki je bivala, še preden se je začel obstoj vesoljnega stvarstva, in si je v tihoti noči nadela našo, človeško naravo. Po Mariji, ki je žena iz neznatnega judovskega Nazareta, je v Jezusu Kristusu Bog postal izmed nas. Prišel je k nam, da ostane z nami in se od nas več ne odmakne. V božični noči si je Bog začel deliti z nami našo zemeljsko usodo. Postal je sopotnik našim korakom, v bolezni in zdravju, v sreči in nesreči – vse dni našega življenja. Znanilec njegovega prihoda je mir, ker on je Knez, ki nikomur ne grozi – samo blagruje; nikogar ne zavrne – vse blagoslavlja; nihče mu ni odvraten – vse ljubi. Veseli se vsakega. Prišel je zato, da bi poiskal izgubljene, ker mi ne najdemo poti do njih; da bi ozdravil bolne, ker drug jih ne more; da bi potolažil hudo žalostne, ker to zmore samo njegovo sočutje. Tudi on je živel sredi nemira in nevarnosti, sredi preganjanj in trpljenja. Ni se ustrašil. Delal je samo dobro, govoril je besede blagodejnosti, ki imajo moč rešitve. Še zmeraj trka na vsa vrata. Povsod želi biti doma. Rad bi nam dal svoj mir. Med nami je ustanovil majhno in skrito kraljestvo pravičnosti, miru in veselja, ki ni vidno, vendar je zelo učinkovito. To kraljestvo v sebi nosijo vsi, ki so delavci za mir. Čeprav se zdi, da so ga krivičnosti in vojne povsem poteptale, ga ni mogoče uničiti. Je namreč večno in z Božjo močjo. Nad njim ima oblast samo Bog. Novorojeni Bog nam je prišel povedat, naj nas ne bo strah. Kdor se mu zaupa in ga vzljubi, bo našel rešitev – ne na tem, ampak v njegovem blaženem svetu, kamor se je po grozovitem trpljenju in vstajenju od mrtvih vrnil, da nam pri sebi pripravi nesluteno čudovitost bivanja, ki nikdar več ne mine. Ob koncu zemeljskega popotovanja bomo potrkali na vrata tega blagodejnega sveta. Ne bomo razočarani, ker nam jih bo odprl Knez miru. Takrat nas bo spomnil, kako zelo je bil vesel, ko smo mu na božič odprli vrata svojega doma. Blagodejen, vesel in miren božič vam želim. Vse vas blagoslavljam z ljubeznijo novorojenega Boga: Očeta, Sina in Svetega Duha.
12/25/20236 minutes, 16 seconds
Episode Artwork

Andraž Arko: Frančiškov božič

Letošnje praznovanje božiča je res prav posebno. Danes smo prižgali še zadnjo, četrto svečko na adventnem vencu. Hkrati pa nas danes čaka tudi obhajanje prvega svetega večera in za njim še polnočnice. Letošnje praznovanje božiča pa je prav posebno tudi za nas, frančiškane, saj obhajamo 800-letnico postavitve prvih jaslic. Ne takih, kakršne postavljamo po naših cerkvah in domovih, ampak lahko bi rekli živih jaslic. Vse skupaj se je začelo, ko je malo več kot pred 800 leti naš redovni ustanovitelj sv. Frančišek Asiški poromal v Sveto deželo in v Betlehemu obiskal tudi votlino, v kateri se je rodil Jezus. Verjetno je tam dobil zamisel, da bi na prav poseben način obhajal božič. Ko je leta 1223 obiskal papeža Honorija III., je od njega dobil posebno dovoljenje za obhajanje svete maše zunaj cerkve. Tako se je na poti iz Rima skupaj z brati ustavil v vasici Greccio, kjer je živel njegov prijatelj Janez Vellita. Frančišek je prosil Janeza, naj na svojem posestvu v skalnati votlini pripravi vse tako, da bodo lahko v njej obhajali božič. Frančišek je namreč želel na konkreten način doživeti, kako je bilo videti Jezusovo rojstvo. Zato so votlino nastlali s slamo, vanjo privedli vola in osla ter postavili jasli, ki so bile za oltar. Ko je napočila sveta noč, so k votlini prišli ljudje s svečami in baklami, Frančiškovi bratje pa so prepevali psalme in hvalnice. Opolnoči so v votlini darovali mašo, pri kateri je Frančišek kot diakon pel evangelij, po njem pa je zbrane nagovoril še v pridigi. Bil je močno ganjen in v goreči ljubezni do Jezusa ni mogel izgovoriti njegovega imena, ampak je ves čas govoril o betlehemskem detetu. Prvi Frančiškov življenjepisec Tomaž Čelanski je zapisal, da se je takrat zgodil poseben čudež. Nekdo od navzočih je na jaslih zagledal dojenčka, ki je ležal kakor mrtev. Ko je Frančišek stopil k njemu in ga vzel v naročje, je dojenček oživel. Simbolno sporočilo tega dogodka pa je, da je Frančišek z ljubeznijo do Jezusa to ljubezen vnel tudi v srcih drugih ljudi. Med drugim tudi s tem, ko je na tak poseben način obhajal božič in tako postavil prve žive jaslice. Predvsem pa je Frančišek poudarjal, da se Jezus ni rodil samo na božični dan, ampak da se rojeva vsak dan, ko Sveti Duh pri maši po duhovnikovih rokah posveti kruh in vino v Kristusovo telo in kri. Naj nas letošnje obhajanje božiča, tudi ob 800. obletnici postavitve prvih jaslic v Grecciu, znova in znova spominja na to skrivnost – da nismo sami, da je Jezus – Emanuel, Bog z nami. Ne le pred več kot 2000 leti, ampak tudi tukaj in zdaj. Pri vsaki sveti maši in vsakič, ko je med nami, saj je sam rekel: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« To je tisti večni božič med nami.
12/24/20237 minutes, 3 seconds
Episode Artwork

Stanislav Kerin: Kdo usmerja moje življenje?

Dragi prijatelji! Čas, v katerem živimo, je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vsega, kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene sklepe, in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo, kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje, kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje vedenje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro, kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju, kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob na novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postajata človek in z njim človeštvo bolj občutljiva za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja, je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
12/23/20236 minutes, 19 seconds
Episode Artwork

Zmago Godina: Samopravičnost

“Ne bodi preveč pravičen in ne delaj se pretirano modrega: zakaj bi se ugonabljal?” (Pridigar 7,16) Te besede dajo misiliti. Očitno je, da naj bi si po eni strani prizadevali za pravičnost in modrost, po drugi strani pa nas Salomon, ki je to napisal, opozarja, naj ne bomo preveč pravični še posebej, ko sodimo o drugih, predvsem pa se ne bahajmo s tem. Povedano drugače: Ne bodimo torej samopravični. To pomeni, naj ne postanemo ošabni in to ne glede za katero našo lastnost, spoznanje ali dosežek gre. Pozvani smo razmišljati o sebi, se vprašati, zakaj se do drugih vedemo kot sodniki in zakaj se bahamo s svojim znanjem oziroma tem, kar vemo ali kar smo dosegli. Neizpodbitno dejstvo je namreč, da na zemlji ni človeka, ki bi delal samo dobro in nikoli ne bi naredil ničesar narobe. Vozniki avtomobilov se srečujemo s trenutki, ko nam zastane dih; nevarna prehitevanja in prehitra vožnja sta zagotovo primer tega. Prav tako pa tudi s trenutki, ki nas ujezijo: ko nam nekdo vzame prednost ali se s prehitevanjem kolone na avtocesti poskuša vrniti pred vse čakajoče in tako pridobiti nekaj metrov. Toda če smo iskreni, si moramo priznati, da tudi sami kdaj prekršimo kakšen prometni predpis, spregledamo kakšen avto ali s prehitevanjem poskušamo pridobiti nekaj sekund na naši poti do cilja kamor potujemo. V Pismu Rimljanom 12,3 piše: “Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal.” S temi besedami smo povabljeni, da se bolje spoznamo, da smo v določenih okoliščinah bolj zadržani in da drugim ne vsiljujemo svojih pogledov. Prav je, da smo v življenju načelni; a poučevanje drugih o tem kakšni bi morali biti, ohranimo za tiste res redke trenutke in posebne priložnosti, ko je to na mestu. Največkrat je vse, kar ljudje okrog nas potrebujejo od nas le malo ljubezni, usmiljenja in razumevanja. Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bomo danes hitri v hvaljenju in počasni v graji. Hitri v odpuščanju in počasni v sojenju, hitri v pomoči in počasni v zavračanju. Brzdajmo svoj temperament in svoj jezik, da bomo namesto besed, ki ranijo in povzročajo škodo, govorili tiste, ki zdravijo in prinašajo korist. Ne bodimo samopravični in ne delajmo se pretirano modre: ne škodimo sebi in drugim!
12/22/20234 minutes, 48 seconds
Episode Artwork

Duhovna misel

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
12/21/20235 minutes, 31 seconds
Episode Artwork

Jakob Piletič: Advent

Adest sponsus, qui est Christus, – vigilate, virgines! Advent je čas upanja, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, ki je ves usmerjen v veselje prihajanja, v prihod Ženina in učlovečenje Božje Besede ter njeno prebivanje med nami. Da pa bi Ženina ne zgrešili in bi nam, kot v priliki o desetih devicah, ne dejal: »Resnično povem vam, ne poznam vas.« (Mt 25,12), moramo biti čuječi. Toda kaj je čuječnost? Ni zgolj pričakovanje ali le budnost, je aktivna pasivnost v presežnostni dimenziji. Ta, po katerem hrepenimo, prihaja, »čeprav tudi kot strašen Sodnik, vendar tudi kot Ženin naše duše. Prihaja, da bi dovršil intimno zvezo, ki se je že začela z darom milosti, vendar je bila v tem življenju zakrita. Že v tem življenju namreč Gospod obiskuje naše srce, se z njim v trenutkih združuje in mu daje slutiti, kakšna bo sreča popolnega zedinjenja. Pogosto pa se pokaže v šumenju lahkega vetriča: z naše strani je potrebno namreč veliko pozornosti in razpoložljivost čistega srca. Čuječnost je življensko stanje kontemplativnega človeka, čuječnost hrepenenja, čuječnost ljubezni. Včasih čaka v temi, komaj ve, kaj čaka, a vseeno čaka. Ali bo prišel? Ali je prišel?« Zaključimo z besedami knjige Razodetja: »In Duh in nevesta pravita: 'Pridi!' [...] 'Da, pridem kmalu.' - 'Amen, pridi, Gospod Jezus!' (Raz 22,17a.20) Bodimo čuječi, Gospod prihaja. Milosten preostenek adventa vam želim.
12/20/20235 minutes, 15 seconds
Episode Artwork

Berta Golob: Prijatelj

Saj me niti ni hudo presenetilo dejstvo, da veliko mladih ne ve več za Simona Gregorčiča. Za znamenito Sočo, kako potem za »nazaj v planinski raj«! Kako neki za njegovo spoznanje, da prijatelj senci tvoji je enak, ki zvesto za teboj se vije, dokler ti sonce sreče sije. A ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Mar je res tako? Prijateljstvo velja kot visoko cenjena dobrina. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje,« je rečeno v evangeliju. Oho, življenje za prijatelja. Ja, pa tudi za domovino! Glede na to, kako se znamo igrati z življenjem in si ga nezdravo zapravljati, je pa komaj kaj upanja, da bi za tako imenovano prijateljstvo položili glavo pod giljotino. »Et tu, mi Brute«, tudi ti, Brut, (prijatelj, si me izdal!), je po Shakespearu široko znano razočaranje Julija Cezarja. A ni treba biti Cezar, nekoč vladar sveta, po komer se še danes ravna kak koledar. Povsem navaden Zemljan je že lahko izkusil, da mu je prijatelj obrnil hrbet. Toda – mar je to bil prijatelj? Prijatlji, obrodile so trte vince nam sladko! Ni rečeno, da so vinski bratci tudi že prijatelji. Je lahko kdo le senca tegá. Do kam daleč v mladost in otroštvo pa sega kako prijateljstvo? Prav hudo je v vsakodnevni gruči otrok ali mladostnikov (na primer v vrtcu ali v razredu) opaziti enega, ki kar nikamor in k nikomur ne sodi. Izločen je, izloči se od drugih. Namenoma? Zaradi kake notranje stiske, preobčutljive narave? Obenem opazovati druge, kako spontano igrivi so in družabni. Navsezadnje, kaj pa odrasli? Zakaj je kdo nenavadno samotarski, drug se pa brati navzkriž in počez. Ki smo zato se zBRATli, ker v srcu dobro mislimo /…/, ljudje, vsi bratje, bratje vsi narodi. Potemtakem tudi vsi prijatelji? Če le izvorno velja, da smo pripadniki iste jate: pri-jate-lji? Ali je v nemščini Freund to, kar izhaja iz freuen; veseliti se? Kakor koli. Temeljna lastnost prijatelja je zvestoba. Zenit, ki ne meče sence. Ali po Tagorejevo: Mesec ima luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase.
12/19/20235 minutes, 53 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec: Nepoznani diamanti

Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in da se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš, kako težko je tovoriti.« Moški položi roko na dečkovo ramo in reče: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je nasproti približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar ta moški se ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil nobene peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem odkril zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov,« ga je prekinil deček, »gotovo jih je še kaj v dolini?« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel lahko v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo takšne ali drugačne nahrbtnike s seboj. Kdaj niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati tisto vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat, ali je potrebno, morda se le kaj zalesketa.
12/18/20236 minutes, 7 seconds
Episode Artwork

Božo Rustja: Se upamo veseliti?

Tretja adventna nedelja se po latinsko imenuje gaudete, kar pomeni nedelja veselite se. Motiv veselja najdemo v obeh berilih današnjega dne. Posebej izstopa sporočilo iz pisma Tesaloničanom: »Vedno se veselite« (5.16). Tako naroča apostol Pavel preganjanim vernikom v Solunu. Kako nenavadno naročilo za vernike sredi sovraštva, trpljenja, pritiskov in preganjanja! Kje lahko najdemo veselje v svetu, ki je poln težav, skritega trpljenja in najrazličnejših stisk in preizkušenj? Oglejmo si nekaj razlogov za veselje. 1. Glej raje na to, kar je prav, kot na to, kar je narobe. Ko zjutraj vstaneš, lahko takoj najdeš najmanj pet stvari, ki so na svetu dobre. Imaš hrano, vodo, obleko in streho nad glavo. Voziš se z avtom, imaš elektriko v stanovanju. Imaš prijatelje in si svoboden. Nimaš razlogov, da bi bil nesrečen. 2. Uživaj v potovanju na tem svetu. V vsaki težavi ali porazu v življenju je skrit poduk, pa tudi priložnost. Odkrij ta nauk. Težave so na poti, niso pa cilj potovanja. 3. Bodi duhovit, smej se. Poišči si veselje. Ne druži se z ljudmi, ki v tebi ne vzbujajo dobrega. Strogost, prevelika resnost in napetost lahko v tebi ubijejo veselje in povzročijo tesnobnost. Nauči se ugasniti računalnik in mobilnik ter si najdi primerno sprostitev. Ne pozabi na molitev in meditacijo. 4. Ljubi vse. Nikoli ne veš, skozi kakšne notranje boje je moral človek. Blagoslavljaj ljudi, ki so ranjeni ali bolni. Vsi ljudje želimo enake stvari: ljubiti, prejemati ljubezen in imeti zagotovilo, da smo enkratni in dragoceni drugim. Vedi, da si ljubljen, ker te Bog ljubi. Ni večjega veselja kot to, da smo ljubljeni. 5. Bodi velikodušen in radodaren. Največji uspeh dosežeš, ko se ne zanimaš za denar, pohvalo ali pojavljanje v javnosti. Pohvali druge, živi za to, da boš dajal. 6. Modro uporabljaj svoj denar. Bogat je človek, ki mu je všeč najcenejše. Nauči se porabljati manj. Varčuj denar in ceni vse, kar imaš. Kupuj samo stvari, ki jih potrebuješ. Blago ne prinaša sreče. Če bomo uporabljali samo to, kar potrebujemo, bo dovolj sredstev za vse. 7. Odpuščaj vsak dan. Življenje je neprestano odpuščanje. Dokler živimo, bomo imeli komu odpuščati. Na primer: voznik, ki nas nevarno prehiti, neprijazen uslužbenec, otrok, ki ne uboga, nadrejeni, ki ne prisluhne … Seznama ni konec. Odpuščati ljudem majhne pregreške je tako pomembno kot odpuščati velike. Veseli smo lahko sredi trpljenja in preizkušenj, dokler smo blizu Kristusu. To je skrivnost veselja svetnikov. Bližje kot bomo Kristusu, večje bo naše veselje.
12/17/20236 minutes, 52 seconds
Episode Artwork

Metka Klevišar: Imeti temelj

V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, kako na vseh koncih srečujemo ljudi, ki dajejo sicer imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečuješ med vsemi sloji ljudi, med izobraženimi in med neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi okrog sebe. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je takšno življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub številnim težavam, s katerimi se dan za dnem spoprijemamo, lepo? V to naše skupno razmišljanje je ena od udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto. Če bi si v neki skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni ta temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda to laže začutimo brez besed. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi ves čas razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katero moramo vse življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če prej ne, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo. Zdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam, ali je to človek s temeljem ali brez njega. To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo čisto preprost kmet, ki sem ga pred leti obiskala v februarju. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. V postu da v okvir postno, potem velikonočno in tako naprej. Tudi na ta način govori o svojem temelju.
12/16/20236 minutes, 2 seconds
Episode Artwork

Gregor Čušin: O ljubezni in usmiljenju

Srce, ki tehta, ni sposobno ljubiti. Zabavno, mar ne, toda če odmislimo tržnico, mesnico, mešalec za beton in tekmovanja in se obrnemo k tistemu, kar je res pomembno v življenju, potem … Potem tisto, kar vržemo na tehtnico, nima teže. Kar merimo, je vedno premajhno. In premalo. Kar štejemo, ne šteje. In tisto, čemur postavimo ceno, nima vrednosti! Morda je Jezus prav zato dal le eno zapoved. Da bi nas obvaroval pred preštevanjem, ki vodi v računanje, preračunljivost in nadaljnje tehtanje, merjenje in zamero! Kajti: ene same stvari ne šteješ. Še meriš in tehtaš je po navadi ne, ker je nimaš s čim primerjati. Eno samo zapoved: ljubi! »Ljubi Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo! Ljubi bližnjega kakor samega sebe! Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« In še tisto, kar radi preslišimo in neradi sprejmemo: »Ljubite svoje sovražnike!« Neki dober duhovnik mi je pred kratkim rekel, da se to, da sem kristjan, mora nekako poznati v mojem življenju. Mora! Kot se pozna, če sem športnik ali pesnik ali vegetarijanec. Da sem kristjan, se mora, če ne drugje, kazati vsaj v tem, kako vozim, kakšen šofer sem. Mora se. »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če delate dobro le tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto! … Vi pa ljubíte svoje sovražnike. … In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6, 32-36) Bog je duhovit. Ko nas je ustvaril, nam je dal telo, kakršno imamo. Le dveh delov telesa ne moremo videti brez tuje pomoči, brez pomoči ogledala: Obraza in zadnje plati! Drugi – naši bližnji – nam držijo ogledalo. Drugi – naši bližnji – nam povejo, ali imamo obraz ali smo brez njega ter kolikšne in kakšne riti smo.
12/15/20236 minutes, 25 seconds
Episode Artwork

Polonca Zupančič: Cicero o vzrokih za vznemirjenja

V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč nenehno rušijo vznemirjenja, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana navdušenost – taka čustva so po njegovem mnenju nekaj neumnega in celo nenaravnega, iz njih pa pridejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za tako duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz čezmernega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost«. V nadaljevanju pogovora Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Pride do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri tem se veseljačenje nanaša na prisotne dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih reči pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje reči, potrtost pa na prisotne«. Tako potrtost v duši nastopi, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je v primeru, ko menimo, da nam preti nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja nastopijo zaradi neke sodbe in mnenja«, zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronov in stoikov niso samo izkrivljene in pogosto večinoma napačne, ampak tudi »povsem v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko potemtakem sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost«, ampak je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti.
12/14/20235 minutes, 5 seconds
Episode Artwork

Marko Rijavec; Nenormalnost

Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega. Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen. Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).
12/13/20236 minutes, 36 seconds
Episode Artwork

Raid Al Daghistani: O revščini in odnosu do revnih v sufizmu

Sufizem, duhovno-mistična tradicija islama, je s svojimi nauki, praksami in vrednotami stoletja dolgo pomenil ideal religiozno-moralnega življenja muslimanov in muslimank. Tudi danes ima v različnih delih islamskega sveta zelo velik vpliv na vsakdanjo pobožnost verujočih. V ospredju sufizma kot poti duhovnega izpopolnjevanja in mističnega spoznanja stoji nauk o vrlinah, ena izmed osnovnih kategorij tega nauka pa je – revščina. Seveda je v kontekstu sufizma revščina (arab. faqr) razumljena v duhovnem smislu, torej kot zavestno prizadevanje za skromnost in materialno neodvisnost. Zato lahko govorimo o »kultivirani« ali »hoteni revščini« kot notranji drži in religiozni vrlini. Tak pomen pojma revščine ustreza njeni duhovno-eksistencialni razsežnosti, ki muslimanskim mistikom pomeni eno izmed tako imenovanih »postajališč« na poti k Bogu. V tem smislu revščina ne pomeni mistikovega cilja samega na sebi, temveč metodo za doseg svoje notranje čistosti in Božje bližine. Sufi je nekdo, ki je ravnodušen do materialnega izobilja in bogastva: v tem smislu je preprosto faqir, »reven«. Revščina je »protiutež poželenja«, »vzgojiteljica osebnega značaja«, »dresura jaza«. Kot asketska drža ni nujno v eksplicitnem nasprotju do bogastva, čeprav njegovo legitimnost napravi vprašljivo. Znameniti sufijski mojster iz 9. stoletja, Ibrahim Al-Khawas, hvali revščino kot duhovno-religiozno vrlino z najlepšimi oznakami in nazivi. Tako je revščina zanj »ogrinjalo plemenitosti, obleka Božjih poslancev, plašč dobrosrčnih, krona bogaboječih, okrasje verujočih, zakladnica spoznavalcev, hrepenenje novincev, trdnjava poslušnih in ječa grešnikov«. »Kultura revščine« ima v zgodovini islamske pobožnosti dolgo in bogato tradicijo. Toda šele z uveljavitvijo sufizma kot duhovne znanosti je kot osebna lastnost postala nujna dimenzija islamske duhovnosti in religiozne moralnosti. Nauk o revščini, ki v tem kontekstu združuje asketsko držo in voljo po samopremagovanju, pa tudi skromnost, zaupanje, hvaležnost in radodarnost, je tako sestavni del sufijske literature in učenja o duhovno-moralnem samoizpopolnjevanju človeka. Toda sufiji imajo ob učenju o revščini v duhovnem smislu v mislih tudi čisto konkretno socialno revščino, ki jo obravnavajo kot del človekovega položaja v svetu. Pri tem sufijski mojstri in učenjaki soglasno poudarjajo pravičen, sočuten in predvsem milosten odnos do revnih. Koransko oznanilo in prerokovo izročilo sta tudi v tem primeru pomembna vira njihovega učenja. Tako se sufiji pogosto sklicujejo na prerokovo izjavo, po kateri je ravno ljubezen do revnih ključ do raja. Poudarjajo, da je za revne treba poskrbeti in da jim je treba pomagati po svojih najboljših močeh. S tem skrb za revne postane religijska dolžnost in duhovna naloga tako posameznika kot tudi skupnosti. Naklonjen, prizanesljiv in strpen odnos do revnih je tako eden ključnih aspektov kolektivne moralnosti v sufizmu. Dovzetnost za revščino in sočutje do revnih sta pomembni lastnosti duhovne zavesti v islamu. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada je opozarjal: »Če srečaš revnega človeka, se mu približaj z milino in blagostjo, ne z učenjaštvom in znanjem.« Kajti milina vzpostavi zaupanje, medtem ko pretirana vednost revnega lahko spravi v zadrego. Vrlina prijaznosti ima pri tem pomembno vlogo: revnim iskrena prijaznost včasih pomeni več kot materialna pomoč, ki jo damo z notranjo prisilo ali očitno ošabnostjo.
12/12/20236 minutes, 38 seconds
Episode Artwork

Daniel Brkič: Kdo koga goljufa, Bog nas, ali mi Boga?

Spoštovani, vabim vas na zmenkarije z Bogom, a pri tem nočem spodbujati le intelekta in dajati krme za filozofiranje. Vprašanje, zakaj Bog dopušča zlo, je moja ahilova peta. Zdi se mi, kot da mi Bog zaupno prišepne, da bi najraje postal ateist, ko gleda, kaj se dogaja v njegovi škripajoči mašineriji razpadajočega sveta. To mi gódi, ker vem, da razume, kako težko je verovati. Sprašujem se, kdo je zapustil križanega Božjega sina, ko je v agoniji smrti ječal: »Bog moj, zakaj si me zapustil?« Ali ga je pustil na cedilu Bog kot Oče ali Oče kot Bog? (H. G. Geyer.) Bog ni odvisen od našega žongliranja z njim, saj je parolo »Ecce Homo, glejte človeka na križu« spremenil v »Ecce Deus – glejte Boga na križu«. Bog ni ravnatelj gledališča, ampak je solidarni soudeleženec človeške tragedije. Križ Kalvarije je na odru njegovega srca od večnosti do večnosti. Trpeči Bog ni bil nikoli tako potreben kot danes. Če ne bi obstajal, bi si ga morala moderna civilizacija izmisliti, kajti le Bog zadostuje: Solo Dios basta (T. Avilska). Čas je, da se ga spomnimo. Človek je ovijalka, ki se poskuša povzpeti do sonca, toda potrebuje čvrsto drevo. Ta opora je Bog, čeprav je v svetu zla težko verovati vanj. Vendar vera lahko obstaja samo v svetu, v katerem je verovati težko. Kjer je verovati lahko, vera ni potrebna. Če trpljenja ni sposobna razložiti vera, ga razum zmore še manj. Veliki mislec Pascal je zapisal, da se bo marsikdo počutil osramočenega, ker bo spoznal, da ga je pogubil razum, s katerim je hotel pogubiti Boga. Zato je zrnce iskrene vere več kot gora hlinjene. Rabin Abraham Isaac Kook (živel je v letih od 1865 do 1935) je zapisal, da je drobcen ostanek dobre stvari boljši od celote slabe. Majhna sveča velja več kot vsa tema skupaj. Zlo nima zadnje besede in ni neskončno. Ko sem to prebral, sem dojel, da boljšega ne morem spoznati, dokler bolj ne spoznam slabega, to pa pomeni, da je lahko zlo celo v službi dobrega. Francoska filozofinja Simone Weil (rojena l. 1909, umrla l. 1943) je zapisala: »Trditi, da zlo dokazuje, da življenje nima smisla, je nesmisel, kajti če življenje res ni nič vredno, kaj nam potem zlo odvzame?« Zakaj v svoje smešno ambiciozne igre vključujemo Boga kot dežurnega krivca, če ga hkrati zanikujemo? Kdor je količkaj pošten, ga ne more obtoževati, da je ustvaril zlo, če Bog ne obstaja! Če pa je Bog spodrsljaj, nesporazum, zabloda ali slepilo, se pridružujem nekdanjemu kriku, ki odmeva pod zaprtim nebom: »Gospod Bog, če smo tukaj v zmoti, potem si ti sam tisti, ki nas je ogoljufal.« (Riccardo di San Vittore, ki je živel približno od l. 1110 do l. 1173).
12/11/20235 minutes, 35 seconds
Episode Artwork

Božo Rustja: Samo v prazno skodelico lahko natočimo čaj

Nekoč je živel univerzitetni profesor, ki je iskal smisel življenja. Po mnogih letih in dolgih poteh je prispel do koče svetega puščavnika in ga prosil za razsvetljenje. Sveti mož je obiskovalca povabil v svoje skromno bivališče in mu postregel s čajem. Natočil je romarjevo skodelico do vrha, pa je še vedno nalival, tako da je čaj začel teči po tleh. Nekaj časa je profesor to gledal, potem pa ni mogel več zdržati: »Nehajte! Polna je! Saj ne more nič več noter!« »Podobno kot ta skodelica,« je povzel puščavnik, »si tudi ti poln svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te česa naučim, dokler ne izprazniš samega sebe?« (Drobne zgodbe za dušo, …. ) Če smo polni, ne moremo sprejeti nič več. Niti Božje besede. V današnjem evangeliju nas k sprejemu božje besede spodbuja stavek: »Pripravite Gospodovo pot!« Te besede so vzete iz knjige preroka Izaija, ki so zapisane v prvem berilu in razlagajo, kako naj pripravimo pot Gospodu do nas: »Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža« (Iz 40,4). Prav v času priprave na božič, se nam samo postavlja vprašanje, česa smo polni, da ne sprejemamo Božje besede, ampak gre ta mimo nas, se poliva in teče na vse strani, samo v nas ne. Veliko stvari nas lahko ovira. Zelo pogosto je to zaverovanost vase, v lastni prav, neki plehki napuh. Skratka naš veliki ego. Kdor meni, da ima samo on prav, ne bo niti slišal, še manj poslušal drugega. Še najmanj pa bo poslušal Boga. Božje sporočilo bo šlo gotovo mimo takega človeka. Poslušanje, priprava srca in spreobrnjenje ni stvar enega trenutka. Neki duhovnik se je spominjal, kako se je kot otrok s starši vozil po avtocesti na obisk k svojim starim staršem. Vedno je bil del avtoceste v popravilu. Spominjal se je prometnih znakov, ki so opozarjali na to, strojev ter delavcev. Mislil si je: kako čudovita bo ta avtocesta, ko jo bodo prenovili. Dobrih deset let pozneje je spet potoval po isti avtocesti. Takrat k svojim staršem. Še vedno so tam potekala dela. Ko so obnovili en odsek, so začeli z obnovo drugega. Celo tako se je zgodilo, da so čez desetletje znova popravljali isti odsek. Po tolikih letih je bil namreč spet potreben obnove. Ne spreobrnemo se enkrat za vselej. Ne, to je stalen proces in neprestan trud. Naj postane advent čas, ko bomo iz svojih src izkoreninjali zlo in slabe navade ter pripravljali pot Gospodu.
12/10/20235 minutes, 29 seconds
Episode Artwork

Stanislav Kerin: Dobro z dobrim

Dragi prijatelji, vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda slišimo na radiu ali vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje in vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo tako rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, pa bomo videli, da ni najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po koncu vojne v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničeno otroštvo so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega Josipa, ki mi je rekel: »Stric! Mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje obnovili hišo za njegovo družino. Ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen, močnejša od najbolj uničujočega orožja?« Ob vseh ruševinah človek dobi občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice so takoj vidne. Toda vsako nasilje prej ali slej izgubi ostrino, se utrudi, izčrpa. V razvaline in med vojno uničene hiše so se začeli vračati ljudje ter z dobroto in ob pomoči drugih obnovili porušene vasi. V te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali z dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je bilo zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi vsako jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!
12/9/20235 minutes, 49 seconds
Episode Artwork

Andrej Šegula: Praznik Brezmadežne

Preteklo nedeljo smo v Katoliški cerkvi obhajali prvo adventno nedeljo. Po domače bi rekli, da smo začeli duhovno pripravo na božične praznike, na praznike, ko obhajamo rojstvo Jezusa Kristusa. Nekaj dni po začetku adventnega časa pa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznačil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sv. Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.
12/8/20237 minutes, 24 seconds
Episode Artwork

Alenka Veber: Vijuganje

Pred skoraj pol stoletja so moje otroštvo in otroštvo mojih sovrstnikov zaznamovale bele in ostre zime. Nizke temperature in visoki snežni zameti so nedvomno prispevali k izoblikovanju moje pokončnosti. Ko sem se pozneje začela vzpenjati po življenjskih gričih in gorah, sem verjetno zaradi svoje značajnosti marsikomu šla na živce, mogoče sem komu stopila na prst. Verjetno me kdo tudi ni razumel ali pa ni hotel razumeti in prebiti moje ledene skorje. Življenjska pot je marsikoga od nas odnesla in tudi zanesla na različne poljane. Fižolovke, okrog katerih smo otroci vijugali s prevelikimi smučmi, so kaj kmalu nadomestili debeli koli. Le da sama nisem več vijugala okrog kolov, temveč sem jih s kolom dobivala po glavi. Upam pa, da je zaradi mojega udrihanja s kolom glava bolela čim manj ljudi. Ob pravih zimah in visokih zametih vsaj vemo, kdo je krivec za zdrs na ledu in slabo splužene ceste, mar ne? Veliko težje pa je s prstom pokazati na krivca, ko se znajdemo v težkih, velikokrat čudnih življenjskih zametih. Še težje je uperiti prst vase. Res pa je tudi, da za vse padce in zdrse v življenju nismo krivi sami. Srčika mojega današnjega razmišljanja ni iskanje izgubljenega krivca v kupu snega in ledu, prav tako ne iskanje zmagovalca, ki se je iz golega veselja zaril v kup snega. Govoriti želim le o našem vijuganju po progi življenja. Po moji ali vaši progi življenja, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, so postavljeni različni količi. Tako kot so proge naših življenj različno dolge. Nekateri elegantno vijugajo mimo količev, spet drugi mogoče šele stojijo na startu življenja in s strahom zrejo v globino. Ne, v življenju nimamo vsi enakih možnosti. Tako kot tudi enako ne prenašamo ostrih in dolgih zim. Nekaj pa vendarle imamo skupnega. Progo življenja, pa naj bo ta še tako zavita, moramo prevoziti vsi. In to od vrha navzdol. Še prej pa se moramo na vrh povzpeti: s smučkami na rami ali pa s kabinsko žičnico. Lahko pa se nam zgodi tudi, da bo sneg, preden bomo prišli na vrh vzpetine, skopnel. A to ne pomeni, da moramo čakati na prihod nove zime, navzdol se lahko spustimo tudi po suhi travi. Na kako visoko zasneženo goro se morate povzpeti vi, da boste začeli vijugati v globine svojega življenja, ne vem. Vem pa, da se lahko že z manjše vzpetine zazremo v čisto belino življenja. Šele z vrha vzpetine ali ledene gore bomo lahko opazili umazane zaplate snega, ki tudi za snežne kepe niso več primerne. Snežni zameti pa bodo videti majhni in lažje premostljivi. In še nekaj: življenje ni sestavljeno samo iz ene discipline. Včasih se vrtimo na eni nogi, drugič na obeh. Predvsem pa moramo paziti pri doskoku. Lahko še tako dolgo letimo in na svet okrog sebe gledamo zviška, na koncu lahko pristanemo v kupu umazanega snega. Pa mirno in varno vijuganje vam želim.
12/7/20237 minutes, 1 second
Episode Artwork

Milan Knep: Sv. Miklavž in vzgoja otrok

Vzgojna inovativnost staršev nima meja. Razumljivo. Starši se morajo nekako znajti, da njihova vzgoja ne bo ne avtoritarna ne permisivna, marveč, kot pravijo psihologi, rahločutna. A je to laže reči kot izvesti. To izkušajo vsi starši. Otrok hoče od zibelke naprej ubirati svoja pota, izsiliti svoje zahteve, pri tem pa seveda ne pomisli, ker tega v prvih letih življenja niti ni sposoben, da ima vse svoje meje, da so ob njem še drugi, ki imajo vsak svoja pričakovanja. Majhen otrok se doživlja kot središče sveta, in ne le družine, svet je zanj in on je edini, zaradi katerega ima svet smisel, zato refleksno zakriči, če mu kaj ni všeč, brez zadržkov krikne – »ne bom«, brez kančka slabe vesti odrine krožnik, če na njem ni tisto, kar hoče. A to bitje, majhna zverinica, ki starše vsaj trikrat na dan spravi na rob živčnega zloma, kot je nekoč zapisal dr. Alojz Ihan, je za očeta in mamo največje bogastvo; za njegovo dobro bi dali vse, kajti vse, kar delajo in načrtujejo, se stika v njihovem ljubljenem otroku. In to je prav. Toda ta dvojnost, ko je otrok najprej angel, a hkrati tudi mala zverinica, zaradi katere staršem včasih poči film, nam nazorno razodeva našo človeško naravo. Ne samo otrok, tudi odrasli delamo drugače, kot hočemo. O tem stanju naše ranjene narave se je razpisal sv. Pavel v sedmem poglavju Pisma Rimljanom, kjer je rekel, da tudi on sam dela celo tisto, česar noče. V tem kontekstu laže razumemo uvodni stavek, da je za dobro vzgojo potrebna velika iznajdljivost, nekakšna umetniško-vzgojna ustvarjalnost. Pred kratkim sem na obisku pri svojih pranečakih doživel, kako so mladi starši za svoja mala angela zastavili adventni vzgojni projekt. Namesto da bi otrokoma pomagali sestaviti pismo za sv. Miklavža in mu našteli, česa vse si otroka želita, so storili nasprotno, v dogovoru z Miklavžem so otrokoma posredovali njegovo pismo. V njem je sv. Miklavž sestavil adventni program, kako naj otroka preživita ta lepi poznojesenski čas v pričakovanju njegovega skrivnostnega obiska. Za vsak adventni dan, ko otroka izpolnita Miklavževo priporočilo, ju v adventnem koledarju čaka čokoladna nagrada. Otroka sta mi navdušeno kazala Miklavževo pismo, ki sta ga vsega okrasila, da zdaj z veliko vnemo izpolnjujeta, kar jima je naročil. Uporni »ne bom« skoraj vsak dan znova udari na plan, a že naslednjih hip se otroka spomnita na Miklavževo pismo in naredita kot tisti mož iz evangelija, ki je zavrnitev po premisleku preobrnil v plemenito dejanje. Sv. Miklavž je poosebljal dobroto, zato ga je Cerkev v 4. stoletju razglasila za svetnika. Naj se na njegovo velikodušnost, ljudomilost in dobroto spomnimo odrasli ali otroci, učinek je enak, vsi mu želimo biti podobni.
12/6/20234 minutes, 31 seconds
Episode Artwork

Emanuela Žerdin: Pričakovanje Odrešenika

Začel se je advent, čas priprave na božične praznike, ki so ga trgovci preimenovali v »veseli december«. Bistvo božiča so prekrili z lučkami, kolački, dedki Mrazi, Božički in darili. Pa vendar – tudi v 21. stoletju ljudje pričakujejo Odrešenika! Koliko filmov in zgodb je nastalo prav na podlagi tega vse človeškega hrepenenja in iskanja nekoga, ki je sposoben odrešiti svet. Ti junaki so navadni ljudje, ki imajo skrite čudežne moči in jih izkoristijo za reševanje. Take junake si ljudje želijo! Zamislite si, da bi nekdo našel način, kako ozdraviti vse vrste raka. Ne samo, da bi dobil Nobelovo nagrado, bil bi spoštovan in cenjen po vsem svetu. Ali pa, da bi nekdo bil tako nadarjen in karizmatičen, da bi napisal enkratno ustavo za vse narode, po kateri ne bi bilo nikoli več, nikjer več vojn, ampak bi se spori in težave reševali drugače. Ali pa »odrešenik«, ki bi iznašel pravilo, po katerem bi imeli vsi narodi enake pravice in dolžnosti, »obrobni« azijski in afriški narodi pa bi bili enakopravni z nami – razvajenimi, bogatimi evropskimi … Če priznamo ali ne, ljudje iščejo odrešenika. Nekateri ga iščejo v politiki, drugi tečejo za posebnimi »preroškimi« osebami; nekateri iščejo odrešenika med največjimi bogataši našega planeta, ki bi z desetino svojega bogastva lahko izbrisali lakoto med ljudmi, ali pa med geniji, ki bodo našli planet, na katerega se bomo preselili, če bomo našega uničili … Kristjani pa ob adventu pričakujejo pravega Odrešenika. Odrešenik, rojen v božični noči, stopa v naša srca, naše duše, tja, kamor drugi ne morejo ali kamor tudi sami včasih ne zmoremo vstopiti. Tam je kraj odrešitve, kjer nas On rešuje teme, da se spet in spet odločimo za življenje, ljubezen in upanje. Ob srečanju s takim Odrešenikom izgubimo strah pred prihodnostjo in strah pred močmi zla in hudobije. V svojem zemeljskem življenju ni reševal velikih svetovnih problemov, ampak je živel med nami kot preprost človek, ki je sredi vsakdanjega življenja zorel za svoje odrešenjsko poslanstvo. Stoji nam ob strani, ponuja rešitve za naše osebne težave in nas naredi sposobne za reševanje velikih svetovnih problemov z močjo ljubezni. Pridi, Gospod Jezus!
12/5/20236 minutes, 14 seconds
Episode Artwork

Janez Vodičar: Kaj čakamo

Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, v teh temačnih dneh se že navsezgodaj sprašujemo, ali bo danes svetleje kot včeraj. Želimo si svetlobe, ki bi razsvetlila te decembrske dni. Primeren čas, bi lahko rekli, za novo pričakovanje, upanje in pripravo načrtov. Pred kratkim sem bil priča pogovoru o življenjskem zadovoljstvu. V majhni skupini smo se spraševali, ali je res smiselno stalno tehtati svoje odločitve. Vzemimo primer. V soboto bi se lahko usedli v avto in odpeljali proti morju, si privoščili sprehod z malo več sonca, sproščeno popili kavo in pozabili na vsakdanjik. A kaj, ko imamo kopico pomislekov. Celo morje! Kdo bi stal v koloni, da bo preživel nekaj časa na obali? To ni niti ekološko, še manj prijazno do tistih, ki si česa takega ne morejo privoščiti. Hkrati bi ta čas doma lahko izkoristili za kaj pametnejšega. Da ne govorimo o varčevanju. Vsi ti pomisleki nas vežejo, da ostanemo doma. To pa prinese le to, da smo potem slabe volje, ker si nismo privoščili tega, kar toliko ljudem pomeni sprostitev, užitek in vir novih moči. Pogovor ni prinesel zadovoljivih rešitev in verjetno smo vsi kdaj v podobnem razcepu. Nič novega na svetu. Že stari grški misleci so se spraševali o tem. Čeprav je bil starogrški mislec Epikur na svojem razvpitem vrtu prepričan, da je veliko užitka znamenje dobrega življenja, je hkrati učil, da morajo biti užitki taki, da je zanje potrebno čim manj napora. Zato je po njegovem, in to je tudi počel, najbolje ostati doma in uživati v tistem, kar je pri roki. Lahko bi rekli, da je morje postalo zanimivo, ker večina rine tja. Kar vsi hočejo, hočem tudi sam. Redko se vprašamo: ali me bo to res napolnilo z vsem, po čemer hrepenim? Prav ti temačni dnevi so primerni za tuhtanje o tem. Čas pred božičem je tako in tako čas pričakovanja. Vedno pričakujemo koga ali kaj. Ob iskanju odgovora na vprašanje, kaj bo napolnilo moje življenje, je pametno, da se vprašam, ali sploh vem, kaj je moj zadnji cilj. Gotovo ne smemo prezirati ekoloških vidikov, prijateljskih in drugih obveznosti. Najbolj pa moramo imeti pred očmi vse življenje, če seveda želimo najti odgovor na to, ali je pametneje ostati doma ali iti na morje. Ob tem ne pozabimo, da imamo doma kopico možnosti, ki so veliko bolj pri roki kot morje. Naj se vam danes utrne vsaj ena misel, ki vam bo odprla možnost, da to, kar je pri roki, izkoristite za lepši dan zase in za druge.
12/4/20233 minutes, 52 seconds
Episode Artwork

Andraž Arko: Adventna alternativa

Danes smo prižgali prvo svečko na venčku in tako stopili v adventni čas. Na adventnem vencu gori samo ena svečka, iz nedelje v nedeljo pa jih bo gorelo več, da bomo tako simbolno ponazorili postopno pripravo na praznik rojstva Jezusa Kristusa, ki je Luč od Luči in pravi Bog od pravega Boga. To je bistvo adventa. Mi pa smo iz tega naredili veseli december, ki je že skoraj od srede novembra naprej odet v praznično razsvetljavo. Namesto priprave na praznovanje praznujemo že več kot mesec prej. Si predstavljate, da bi se na primer na praznovanje okrogle obletnice svojega rojstva pripravljali s proslavljanjem, nazdravljanjem in zabavami že kar dober mesec pred rojstnim dnem? Na koncu takega celomesečnega veseljačenja bi bilo verjetno sámo praznovanje precej klavrno. Dejstvo je, da smo iz adventne priprave na božič naredili decembrsko veseljačenje s predbožičnimi in prednovoletnimi nastopi, šovi in zabavami; z lučkami, ki romantično, ponekod pa tudi precej kičasto, krasijo naše ulice; s stojnicami s kuhanim vinom in pečenjem; predvsem pa s predprazničnim nakupovanjem daril. Kot da bomo z vsem tem zares doživeli pravi božič ali pa tudi novo leto. Kako bi bilo, če bi se letos odločili za alternativo temu decembrskemu veseljačenju, predvsem pa zapravljanju? Če se ne bi vdali komercialnemu pritisku, ki v nas vzbuja potrebo in skoraj krivdo, češ da vsekakor moramo bogato obdarovati tiste, ki jih imamo radi? Kaj če bi jih obdarovali z nečim osebnim: na primer, če bi vsakemu izmed bližnjih za božič ali novo leto napisali pismo, v katerem bi mu izrazili hvaležnost za to, kar je in kakršen je? Nekaj od srca, kar se bo dotaknilo srca drugega. Verjetno je to precej teže storiti kot pa izbrati in kupiti darilo. Če ob vsem tem zapravljanju pomislimo, da imamo med seboj ljudi, ki zaradi nedavnih poplav nimajo več niti svojega doma in še vedno živijo v garažah ali vikendih svojih sorodnikov in prijateljev; ljudi, ki morda ne bodo mogli praznovati božiča v takem obilju in razkošju kot mi; ljudi, na katere smo vse prehitro pozabili … Mogoče pa bi bili prav v tem lahko naša adventna spodbuda in priprava na božič – da se odpovemo podivjanemu zapravljanju in se spomnimo teh ljudi. Mogoče nekako tako, kot se je zgodilo pred dobim mesecem, ko je neki gospod iz Dolenjske slavil petdesetletnico in so mu prijatelji in sorodniki za abrahama namesto kičastih daril podarili kar kuverte z denarjem, da si bo kupil kaj uporabnega. Slavljenec pa se je temu odpovedal v korist poplavljencev. Mogoče bi bila lahko to spodbuda tudi za nas ob začetku letošnjega adventa: da bomo ob prižiganju svečk na adventnem vencu nekomu prižgali tudi luč upanja in pristnega veselja, ker je za nas pomemben in nam ni vseeno zanj in za njegovo stisko.
12/3/20236 minutes, 48 seconds
Episode Artwork

Robert Friškovec: Vsa sprememba na svetu

Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku v njem, ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale v pasti. Četrto je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep. »To je pa res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Tako se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko ta čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvalevreden, ampak želve živijo v številnih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov teh želv nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko z vašim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je želvo v svojem naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, in dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne vsega naenkrat, to bi bilo nemogoče. Lahko pa spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo naenkrat. Tudi v današnji dan se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko danes prinesemo spremembo. Ker tudi jo, in zavestno se lahko odločimo za spremembe na bolje.
12/2/20236 minutes, 32 seconds
Episode Artwork

Ignacija Fridl Jarc: O naravnem razvoju družbe

Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc premišljuje o naravnem razvoju družbe. Številni misleci iz preteklosti so menili, da mora družba napredovati postopno, brez skokov oziroma nenadnih sprememb – revolucij. To so utemeljevali z razvojem življenja v naravi.
12/1/20236 minutes, 24 seconds
Episode Artwork

Berta Golob: Izkušnje

Pesnica in pisateljica Berta Golob v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o življenjskih izkušnjah. Najbolje jih je nabirati ob lastnih napakah, čeprav je to boleče. Seveda pa lahko črpamo tudi iz modrosti drugih.
11/30/20236 minutes, 4 seconds
Episode Artwork

Alenka Veber: Življenjski studenec

Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na Zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo nove in čiste izvire vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
11/29/20235 minutes, 40 seconds
Episode Artwork

Gregor Čušin: Moliti ali ne moliti?

Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini