Travma, spomin, identiteta – v kotu večine? »Lastni svet, ki ga doživljaš, se ne konča na karavanški meji,« pravi dr. Daniel Wutti, profesor, raziskovalec in psihoterapevt z Inštituta za večjezičnost in transkulturno izobraževanje celovške Visoke pedagoške šole. Svoje raziskovalno delo je posvetil travmi, identiteti in zgodovinskemu spominu. Vse troje je močno zaznamovalo generacije Slovencev na Koroškem. Tudi sam je odraščal v dvojezičnem okolju in okusil stene, ki so postavljene okoli manjšine. O pritisku ustrezati družbi, stiskah, ki jih to povzroči, o iskanju lastne identitete, uporu, sobivanju, preizkušnjah in priložnostih, ki se ob tem odpirajo, bo dr. Daniel Wutti spregovoril v oddaji Med štirimi stenami v ponedeljek po 10. uri na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.

Svojo slepoto je vzel kot neprijetno dejstvo, ki se ga ne da spremeniti in ga več ne obremenjuje. Sploh ni tako težko biti slep, pravi, kot mu je težko prenašati čudne odzive polnočutnih ljudi do slepih in slabovidnih. Sebastjan Kamenik je predsednik Društva za pravice invalidov, podpredsednik Združenja prijateljev slepih Slovenije, velik zagovornik brajeve pisave, urednikuje in se novinarsko udejstvuje pri zvočnem časopisu Obzorje, bil je radijski voditelj, je pa tudi pesnik, humorist in pisec besedil. Sebastjan Kamenik bo pred jutrišnjim mednarodnim dnem bele palice v oddaji Med štirimi stenami pripovedoval o svojem življenju, težavah slepih in slabovidnih ljudi v vsakdanjem življenju ter o predsodkih in stereotipih o slepoti. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.

Ko nas življenje preizkuša, ko se na glavo postavi vse, kar smo do takrat gradili ... vse to zelo dobro poznajo starši, ki se srečujejo v Društvu Viljema Julijana, društvu za pomoč otrokom z redkimi boleznimi. Pred sobotnim koncertom, ki ga pripravlja, bomo danes spoznali gospo Daliborko Bunič in zgodbo njenega petletnega sina. Z Daliborko Bunič se bo pogovarjala Lucija Fatur.

Kakšen je smisel življenja? To vprašanje je najbrž staro toliko kot človeštvo. Vsak izmed nas se kdaj znajde v situaciji, ko si zastavi prav to vprašanje. Ni povezano ne z materialnim položajem ne s starostjo. Kako torej v današnjem času vzpostaviti polno, izpolnjujoče življenje? O tem bo govorila gostja oddaje Tina Bončina, zdravnica in psihoterapevtka, ki je za knjigo Izgorelost zdaj izdala novo z naslovom A je to vse, kar je?

Melita Forstnerič Hajnšek je upokojena novinarka in urednica in avtorica in soavtorica več knjižnih del. Njenemu najnovejšemu delu z naslovom Taka nisem bila nikoli, je botrovala bolezen – plazmocitom. Kljub temu to ni priročnik za samopomoč, pač pa literaren, zelo oseben in razmišljajoč zapis razmislekov, ki so se ji porajali v vlogi osebe, ki jo čisto nepričakovano doleti resno bolezensko stanje, katerega poteka se ne da napovedati. Melito Forstnerič Hajnšek je v oddajo Med štirimi stenami povabila Cirila Štuber.

Ljubiteljica potovanj, narave, plesa in čaja, spletna vplivnica, predvsem pa borka za pravice in vključenost ljudi z različnimi oviranostmi. Sama je gluhoslepa, a je to ne ustavi in že vrsto let predava o invalidnosti in dostopnosti. V zadnjih letih pa Catarina Rivera iz Združenih držav Amerike potuje po svetu in na družbenih omrežjih objavlja izkušnje z dostopnostjo posameznih destinacij. Avgusta je na povabilo zavoda Turizem Ljubljana, ki od leta 2022 izvaja projekt izboljšanja univerzalne dostopnosti turistične infrastrukture v Ljubljani in ljubljanski regiji, obiskala Slovenijo. Ob tej priložnosti je več o sebi in svojih dejavnostih povedala Andreji Čokl. Catarino Rivera lahko spremljate na družbenih omrežjih Facebook, Instagram, TikTok, LinkedIn in YouTube z imenom Blindish Latina.

Gost tokratne oddaje Med štirimi stenami je izkušen alpinist in gorski vodnik. V svoji zbirki ima kot prvi slovenski vodnik tudi najvišjo goro sveta Mount Everest, preplezal je številne smeri in vrhove. Tomaž Jakofčič (izg. ozek o) je zapisan goram. A pred leti ga je presenetila drugačna izkušnja – doživel je pretreniranost, izgorelost, o kateri pa se pri vrhunskih športnikih ne govori veliko. Pot zdravljenja je bila posuta s številnimi vprašanji in neznankami, o katerih bo pripovedoval v naslednji uri. Na pogovor ga je povabila Lucija Fatur.

Jolanda Ravnikar je prostovoljka na onkološkem inštitutu v Ljubljani in organizatorka dobrodelnih koncertov. Leta 2017 je za izjemno prostovoljsko delo na področju socialne dejavnosti prejela priznanje Republike Slovenije za prostovoljstvo za leto 2016. Pravi, da ji je življenje dalo drugačna znanja. Že kot otrok se je morala spoprijeti z boleznijo, bolečino in izgubo svojih najbližjih. Svojo bolečino pa je spremenila v pomoč za vse druge, ki jih je na tej svoji poti srečala, saj pomaga najšibkejšim, da jim bo v njihovi bitki vsaj za malo laže. Z gostjo oddaje Med štirimi stenami Jolando Ravnikar se bo o njenem življenju in poslanstvu pogovarjala Petra Medved.

Ste že slišali za fibromialgijo? Dokaj slabo poznano in prepoznavno bolezen, opredeljeno kot kronični mišično-skeletni sindrom, za katero je značilna nepojasnjena in široko razširjena kronična bolečina v mišicah in v mehkem tkivu, poleg bolečine pa so zanjo značilni tudi številni drugi simptomi – med drugim nenehna utrujenost in slab spanec. Zanjo ni zdravila, v Sloveniji pa tudi ne specialista, ki bi bolnikom, ki so prepuščeni samim sebi, znal pomagati. Tako trkajo na vrata številnih specialistov, okolica jih razglaša za namišljene bolnike in pogosto so deležni posmeha. V veliko podporo jim je Društvo bolnikov Zebra z več skupinami za samopomoč, ki delujejo po državi. Postojnsko je obiskala Sabrina Mulec.

Diseminirani plazmocitom je drugo najpogostejše hematološko maligno obolenje. Bolezen se prepogosto odkrije prepozno, pogosto šele po več letih, saj so prvi simptomi precej splošni in zato ne pomislimo na to bolezen. Zato Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo opozarja na pomen pravočasnega prepoznavanja bolezni, ki narašča. V oddaji bosta o tem spregovorila Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo in prof. dr. Matjaž Sever, hematolog s Kliničnega oddelka za hematologijo UKC. V studio Prvega ju je povabila Lucija Fatur.

Še nedavno poln življenja in športno aktiven najstnik je bil Matic, potem pa se je soočil z rakom, ki ga je sprva premagal, a se je ta kmalu vrnil v sekundarni obliki in ga s svojo silovitostjo preklopil v umetno komo, da bi se lahko z vso energijo, ki jo je premogel, branil pred boleznijo in se obdržal pri življenju. Ni se izteklo srečno za njegove drage, kot še pri mnogih Junakih 3. nadstropja, ki so po hudem boju izgubili življenje. Smrt je grobo posegla v življenja vseh, ki so ga imeli radi, še zlasti se je z veliko izgubo soočila njegova mati, Doris Kukovičič, ki je v Pismih Maticu, ki so nedavno doživela knjižno izdajo, opisala svojo izkušnjo s soočanjem s smrtjo svojega prvorojenca. V oddajo Med štirimi stenami jo je povabila Cirila Štuber. Foto: Mankica Kranjec

Prvi teden v juniju je že tradicionalno namenjen ozaveščanju videčih o potrebah in izzivih, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni v vsakdanjem življenju. Tudi gostja tokratne oddaje Med štirimi stenami Gaja Beč se vsak dan sreča s kakšnim izzivom zaradi svoje slabovidnosti. Zelo blizu ji je tudi zagovorništvo slepih in slabovidnih, saj iz svojih lastnih izkušenj ve, kako pomembno je ozaveščanje splošne javnosti, da so lahko primerno razumljeni in se lahko zato bolje vključujejo v družbo. Z Gajo Beč se bo pogovarjala Petra Medved.

Multipla skleroza je neozdravljiva avtoimunska bolezen. Najpogosteje se pojavi od 20. do 40. leta. Bolezen še vedno ni ozdravljiva, brez ustreznega zdravljenja pa lahko vodi tudi v invalidnost. Za obvladovanje bolezni in kakovostno življenje bolnikov je pomembna celostna obravnava. Kakšno je življenje z multiplo sklerozo in kako pomembna je za bolnike nevrorehabilitacija – o tem se bomo pogovarjali v oddaji Med štirimi stenami z gostoma bolnikom Nikom Miškovičem in magistrico Jelko Janša, delovno terapevtko iz službe za nevrorehabilitacijo Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Z njima se bo pogovarjala Petra Medved.

Da je pisanje lahko tudi terapija in pomoč pri premagovanju najtežjih obdobij v življenju, pove tudi gost današnje oddaje. "Za vse nas" je knjiga izpod peresa Bojana Jurine, zgodba, ki ju je z ženo Branko doletela, in na katero ni pravega odgovora, pojasnila. Ko je bila bolečina ob izgubi obeh otrok najhujša, sta morala iti naprej, v življenje. Z Bojanom Jurino se pogovarja Lucija Fatur.

Na pogovor v tokratno oddajo je prišla Petra Škarja. Petra Škarja, ki je prehodila Camino in o tem napisala tudi knjigo Camino - od suženjstva do svobode. Petra Škarja, ki ji je življenje že v ranem otroštvu namenilo izkušnjo, zaradi katere se je kasneje Camino tudi zgodil. Koliko poti Camina moramo prehoditi, da v življenju najdemo pravo pot in sebe na njej? Kakšne izkušnje moramo prestati in zakaj? Je zmaga dokončna, ko o vsem lahko pripovedujemo na glas? S Petro Škarja se bo pogovarjala Lucija Fatur.

Damjana Bakarič je komunikologinja, publicistka in predavateljica, avtorica knjig Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Raziskovalka človekove psihologije, čustev in duše. Zadnja leta se posveča partnerskim odnosom in si prizadeva, da bi se potencialni partnerji srečevali prek poglobljenih pogovorov. Zato prireja debatno družabne večere za moške in ženske, ki si želijo ustvariti kakovostne partnerske odnose. Damjano Bakarič je v oddajo Med štirimi stenami povabila Cirila Štuber.

Igor Plohl, učitelj v bolnišnični šoli na Oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo v mariborskem Kliničnem centru, je od svojega 29. leta invalid na vozičku. O svoji težki življenjski preizkušnji in spoprijemanju z invalidnostjo je pred leti v zahvalo za pomoč svojim učencem na Osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru ustvaril slikanico o Levu Rogiju, ki je bila začetek novega življenja in poslanstva. O srečevanju z mladimi, aktivizmu za boljši položaj invalidov in delu bolnišničnega učitelja se je z Igorjem Plohlom pogovarjala Brigita Mohorič.

»Nikoli ne bom pozabila, kako mi je srce zaigralo, ko sem ga prvič zagledala. Njega in njegov začudeno preplašeni pogled. Zares me je nekaj privlačilo na njem. Neka neznana sila me je vlekla v njegov objem. Danes bi rekla, da me je vleklo v njegovo zanko.« Zgodba Petre Strelec je zgodba o družinskem in partnerskem nasilju in njeni moči, da je izstopila iz kroga nasilja. Je medicinska sestra in absolventka na Fakulteti za uporabne družbene študije, kjer bo diplomirala iz psihosocialne pomoči na temo vpliv travm iz otroštva na odnose in življenje v odrasli dobi. Je avtorica treh knjig: V postelji s sovražnikom?, Pot v svobodo – s preprostimi koraki do osebne svobode in Moje življenjske lekcije.

Živa Kuliš je posvojenka, ki je zelo globoko občutila zadrego, ki nastane med posvojitelji in otrokom, ki pride v družino neplodnega para, ki še ni popolnoma pozdravil svoje rane. Prepričana je, da je treba na posvojitev pripraviti tako otroka kot tudi par, ki ga sprejema v svojo družino, zato se v odraslosti udejstvuje v Deteljici, prostovoljnem društvu posvojiteljev in posvojencev ter rejnikov in rejencev.

Nastja Holc je po izobrazbi socialna pedagoginja, zadnjih devet let pa je bila zaposlena kot svetovalna delavka – pedagoginja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni. To je najstrožje varovan zapor pri nas, kjer svojo kazen prestajajo tisti, ki so bili obsojeni za najhujša kriminalna dejanja. Kako je mlado žensko karierna pot pripeljala v moški zapor, kako je tam pomagala zapornikom, jo je bilo pri tem kdaj strah, se v zaporu rodi tudi kakšna dobra zgodba? In kako se delo v zaporu razlikuje od dela v Prevzgojnem domu Radeče, kjer dela zdaj? Z Nastjo Holc se bo v oddaji Med štirimi stenami po deseti pogovarjala Andreja Čokl.

Žiga Kastelic je popoldneve in večere svojega otroštva preživljal s staršema alkoholikoma po gostilnah in bifejih. Zgodbo o vzponih in padcih v družinskih odnosih je opisal v knjigi Ti, v moji krvi, ki je po eni strani hvalnica ljubezni med starši in sinom, po drugi pa zelo trezen pogled na alkoholizem in posledice, ki jih ta povzroči. O razpletih, ki so lahko tudi srečni, se je v oddaji Med štirimi stenami z njim pogovarjala Cirila Štuber.

Zgodbo, ki jo je doživela kot 10-letna deklica, naša današnja sogovornica nosi s seboj že vse življenje. Izguba očeta se je Andreji Goropevšek zarezala globoko v srce, zbujala so se ji številna vprašanja in šele s tem, ko je razmišljanja zapisala in bo zgodba izšla v knjigi, je, kot pravi, prišla do določenih spoznanj. Nekaj misli bo Andreja Goropevšek podelila tudi z nami, na pogovor jo je povabila Lucija Fatur.

O različnih obrazih težav z duševnim zdravjem, mejah prištevnosti in neprištevnosti ter o relativnosti blodenj kot večinsko motečih pogledov na svet in pojave v njem bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Gost Cirile Štuber bo Tone Vrhovnik Straka, ki ima sam težave v duševnem zdravju, hkrati pa je aktivist za blaginjo in pravice takih oseb in avtor knjige »Si danes vzel tablete?«

ADHD je kratica za motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo. S temi motnjami oziroma drugačnostjo, posebnostjo, se posameznik rodi in živi. Ta drugačnost pa je lahko marsikdaj naporna za starše, učitelje, za vse, ki prihajajo v stik z otrokom, ki je nemiren, katerega pozornost bega in ima lahko vedenjske težave oziroma druge posebnosti. V tej motnji, poimenovani ADHD, se lahko skriva posebna moč, ki pa jo je treba razumeti. Skrita moč ADHD je tudi naslov priročnika, v katerem so rezultati projekta, pri katerem sta se v študijskem letu 2022/23 povezali Fakulteta za socialno delo v Ljubljani in Pedagoška fakulteta v Ljubljani. Avtorica knjige je doc. dr. Anamarija Kejžar.

»O tem, kako si oz. sta sprejela to odločitev, bi te rada slišala kaj povedati. Se mi zdi, da je to tabu v naši še vedno precej tradicionalni družbi. Sama tudi nisem največja navdušenka nad otroki, vendar ne morem oz. ne znam sprejeti odločitve in to me spravlja v tesnobo.« Tako je – ko je Tika Hribar na svojem Instagram profilu @tixibeauty razkrila, da nima in ne namerava imeti otrok – zapisala njena sledilka. Tika je načela temo in vsule so se zgodbe, vprašanja, mnenja, predvsem pa je bilo čutiti olajšanje, da se o tem nekje vendarle govori. Darja Pograjc jo je zato pred letom in pol povabila v oddajo Med štirimi stenami. Prisluhnite ponovitvi.

V oddaji Med štirimi stenami bomo govorili o zelo boleči in tragični temi – o samomorih med mladostniki. V petih letih si je v Sloveniji vzelo življenje 23 mladoletnikov, mogoče celo več. Zelo skrb vzbujajoča sta povečevanje števila samomorov med mladimi in zniževanje starostne meje, pri kateri mladi oziroma celo otroci že začnejo razmišljati o samomoru. Vsi strokovnjaki, pedopsihiatri, svetovalni delavci po šolah, psihologi, terapevti in drugi opozarjajo, da je duševno zdravje otrok na splošno zelo načeto. O pasteh ukrepov zaradi covida smo veliko govorili tudi na Prvem. V okviru univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani deluje Enota za intenzivno otroško in adolescentno psihiatrijo, ki je edina odprta 24 ur na dan, vseh sedem dni v tednu. Študija, ki so jo opravili, je pokazala, da se povečana stopnja samomorilnosti ni časovno ujemala z zaprtjem šol, ampak se je pokazala devet mesecev pozneje. Najmlajši pacient, ki je bil hospitaliziran zaradi samomorilnih misli, je bil star komaj osem let. Kaj se dogaja, sprašujemo dr. Alberta Mrgoleta, psihologa in psihoterapevta.

Šele, ko se je upokojila, je Jožica Rogelšek našla čas in moč, da je iz precej dolge časovne oddaljenosti zapisala zgodbe iz svojega otroštva, ki je bilo obremenjeno z materino boleznijo – shizofrenijo. Pogled na bolezen s stališča deklice - hčerke, ki jo je to doletelo v predpubertetnem času in jo prisililo, da je odrasla skoraj čez noč, je edinstven zapis o bolečini, strahu in občasnem brezupu na eni in tudi o poti iz brezna ter o posledicah, s katerimi mora živeti še danes, na drugi strani. Jožica Rogelšek je gostja Cirile Štuber v oddaji Med štirimi stenami.

Na platnici knjige, ki je bila iztočnica za naš današnji pogovor, lahko preberemo, da je "Za vse vas, ki doživljate panične napade, ste pogosto tesnobni in vas je strah, ker ne veste, kaj se dogaja z vami." Knjiga "Adijo, panika in tesnoba" se ponuja kot pomoč, opora, razlaga. Panika in tesnoba nista tako redki težavi, kot se morda komu zdi. Kako hudo je lahko in kako življenje postane lepše, pa pripoveduje avtorica knjige Adijo, panika in tesnoba Bojana Ivanovič. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur.

Rak, izgorelost, posttravmatski sindrom so se pojavili kot stanja telesa in psihe navzven najbrž kot posledica potlačenih zlorab in težkih življenjskih preizkušenj, ki jih kot močna ženska ne kaže niti svojim bližnjim, vse do dna, do soočenja z živeti ali umreti. Takrat pa iz dna duše privrejo pesmi kot način zdravljenja in zdravilo samo, predvsem pa kot pogumno razkritje svoje ranljivosti pred vsem svetom. Ksenija Medved je vstala kot feniks iz pepela in prišla v oddajo Med štirimi stenami.

V zadnjem obdobju smo priča več odmevnim primerom medvrstniškega nasilja. Strokovnjaki menijo, da je nasilja med mladimi res več kot nekoč, a to predvsem na račun spletnega nasilja. Splet je namreč odprl nov prostor, kjer se lahko – celo še lažje – izkazuje agresivno vedenje. Raziskave kažejo, da v Evropski uniji in tudi v Sloveniji približno 20 odstotkov otrok doživlja različne oblike medvrstniškega nasilja. Za kakšne oblike gre, kje je meja med igro in nasiljem, kako prepoznati stiske otrok, ki doživljajo nasilje, in kakšne so izkušnje tistih, ki se v svojem vsakodnevnem delu srečujejo z nasiljem med otroki in mladimi, smo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami.Gosta sta bila strokovnjaka Ajda Černe, socialna pedagoginja iz Združenja za MOČ, in Luka Vižintin, specializant zakonske in družinske terapije, psihoterapevt, ki sodeluje z Lunino vilo, inštitutom za zaščito otrok, prej pa je delal tudi v svetovalni službi na OŠ.  

Mineva sto let, odkar se je v stroki zdravstvene nege zgodil velik premik, začelo se je namreč formalno izobraževanje za poklic medicinske sestre. Krovna organizacija Zbornica – Zveza danes združuje več kot 16.800 članic in članov. O delu, razvoju, izzivih in še marsičem se bomo pogovarjali v tokratni oddaji, v kateri gostimo Moniko Ažman, predsednico Zbornice – Zveze.

Skotopični sindrom je motnja vizualne predelave informacij, ki lahko povzroča zelo blage težave, kot je utrujenost pri branju, ali pa glavobole, vrtoglavice in slabosti, ki osebi močno otežujejo in celo preprečujejo branje. O težavah s prepoznavanjem bolezni oz. stanja in diskriminacijo prizadetih v izobraževalnem sistemu bodo v oddaji Med štirimi stenami pripovedovali ljudje, ki se s skotopičnim sindromom soočajo sami ali pri svojcih.

Včasih se je mogoče še slišalo nenavadno, ko je kdo rekel, da meditira ali da obiskuje tečaj čuječnosti. Danes ni več tako. Blagodejni učinki vadbe, s katero treniramo pozornost in zavedanje, hkrati pa tudi neobsojajoče sprejemamo sedanji trenutek, so znani: lahko je tista dejavnost, ki nam omogoča premagovati stres in s katero skrbimo za dobro počutje. Čuječnost v zahodnih družbah uvajajo v šole, v zapore, lahko je del psihoterapije, kot dodatne možnosti izobraževanja jih ponujajo v vojski, policiji, javni upravi in športu, veliko je tudi skupinskih vadb in posameznikov, ki so meditacijo ali čuječnost uvrstili v svoj vsakdanjik. Po drugi strani je meditacija že stoletja pomemben del vzhodnih verskih praks, saj izvira iz budistične tradicije. Kako čuječnost spremeni naš odnos do sebe in drugih? Ali pomaga ohranjati naš um zbran in miren kljub stresu in intenzivnim odnosom, ki jih tkemo z drugimi ljudmi? Kako zbrati energijo in voljo, da se za nekaj minut zazremo sami vase in umirimo svoj um? Kakšna je sploh razlika med čuječnostjo in meditacijo? Odgovore izvemo v današnji oddaji Med štirimi stenami.

Kar 42 oddaj Med štirimi stenami se je zvrstilo v letu 2023, večino izmed njih smo predvajali v neposrednem prenosu oz. živo. Prvi dan novega leta je dan za počitek za vse naše goste, ki se bodo v tem letu še zvrstili med našimi štirimi stenami, zato smo se odločili, da danes predvajamo nekaj odlomkov iz lanskih oddaj, ki so se tako nas kot tudi vas najbolj dotaknile. Izbrale so jih avtorice Darja Groznik, Lucija Fatur in Cirila Štuber, ki jih je tudi povezala.

Naš čustveni svet je raznolik. Čustva so včasih gonilo našega vsakdana, drugič pa zaviralci našega vsakodnevnega življenjskega utripa. Med temeljna čustva sodijo veselje, žalost, jeza, strah, in druga čustva. Kaj je čustvena inteligenca? Kako se čustva spreminjajo skozi različna starostna obdobja? Ali sploh obstajajo primerna in neprimerna čustva? Ali čustva najbolj nihajo pri najstnikih in kakšna čustvena razmerja nastajajo med najstniki in starši? Gostja je Leonida Mrgole, svetovalka za kvaliteto odnosov v družinah in soavtorica knjige Izštekani najstniki.

Radi rečemo, da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev. "Moji IVF-otroci" je zgodba, ki ima v nekem obdobju več padcev, a se konča z velikim vzponom, srečo, pravzaprav dvema. Marija Martinčič Bauman pred bralci razkrije svojo pot do zanositve in srečne nosečnosti ter poroda. Z mislijo o neplodnosti se ni sprijaznila. Pot je bila dolga kar osem let, a danes nam pripoveduje, kakšen čudež je rojstvo. Marijo Martinčič Bauman je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.

»Danes vem, da sem v resnici ves čas tekmovala sama s seboj, da bi sebi in drugim lahko dokazala, da sem vredna ljubezni in spoštovanja,« je v svoji knjigi Izstopi iz izgorelosti in zaživi sebe zapisala Romana Čolić, ki se je v zgodnji mladosti srečala z izgorelostjo v vrhunskem športu in se potem izobrazila na področju zakonske in družinske psihoterapije, da lahko zdaj pomaga mladim športnikom. Romana Čolić bo gostja Cirile Štuber v oddaji Med štirimi stenami.

Nenehno hitenje in stres lahko zaustavijo hude preizkušnje. Slovenski igralec Matjaž Javšnik, ki ga občinstvo po vsej Sloveniji pozna po monokomedijah, nastopa pa tudi v številnih drugih filmskih projektih, je pred letom dni doživel srčni infarkt. Pa to še ni vse. Sledili so še hudi zdravstveni zapleti. Vse se je srečno končalo. Mu je ta izkušnja spremenila življenje?

November je mesec ozaveščanja o pljučni hipertenziji. Gre za stanje z zvišanim krvnim tlakom v pljučnem krvnem obtoku, katerega posledica so lahko resni zapleti. Pomembno je, da je diagnoza postavljena čimbolj zgodaj. Gre sicer za redko bolezen, lahko pa se pojavi v vseh starostnih obdobjih. O soočenju, zdravljenju in življenju s pljučno hipertenzijo bomo govorili v tokratni oddaji. Goste je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.

Kako zlahka zdrsnemo v spiralo dolgov ob izgubi bližnjih, ločitvi, izgubi dela in ob drugih življenjskih prelomnicah, bomo slišali v oddaji Med štirimi stenami, kjer bomo predstavili zgodbo družine samostojnega podjetnika, ki se je ujela v spiralo dolgov, iz katere so se rešili z brezplačno strokovno pomočjo tik pred tem, ko bi se njihova družinska hiša že znašla na dražbi.

Ko nam življenje pokaže drugo plat, ko potrebujemo podporo, razumevanje - in plemenite odločitve. To so zgodbe vseh, ki potrebujejo darovan organ. "Transplantacija - zgodba o partnerstvu" je kampanja, ki so jo ob letošnjem evropskem dnevu darovanja organov in tkiv začeli v Slovenskem društvu Transplant. Radi bi nam predstavili svoje zgodbe in nam povedali, kako pomembna je odločitev za darovanje organov. Tokratno oddajo posvečamo tej temi, goste je v studio povabila Lucija Fatur.

Spremljanje umirajočih se je v zadnjih desetletjih v Sloveniji uveljavilo kot prostovoljska dejavnost, ponudba umirajočim in svojcem je prek Slovenskega društva Hospic razširjena po vsej državi. Kaj potrebuje umirajoči, ko se mu življenje začne iztekati, in kaj potrebujejo svojci – pa tudi o tem, kaj je tisto, kar bogato žanje spremljajoči prostovoljec, se bo Cirila Štuber pogovarjala z Žigo Čamernikom, prostovoljcem pri Slovenskem društvu Hospic.

Ksenija Trs že tri desetletja dela kot knjižničarka v bibliobusu, torej v potujoči knjižnici Knjižnice Maribor, pred dobrima dvema letoma pa je izšla njena knjiga Kdo se boji črnega moža. V njej v prvem delu na duhovit način opisuje svoje ne prav preprosto otroštvo, v drugem delu pa opiše leta v zakonu, ko je na lastni koži več let doživljala nasilje zaradi posesivnega moža, ki ga je vodil alkohol. Je ena redkih žrtev nasilja v družini, ki ji je uspelo uiti iz tega in se sami, z otrokoma, ponovno postaviti nazaj na noge. V oddajo Med štirimi stenami jo je povabila Andreja Čokl.

Bliža se november, ki je bil razglašen za movember - mesec je namenjen opozarjanju moških, da morajo biti pozorni do zdravja, ki je lahko ogroženo. Rak prostate je najpogosteje diagnosticirana oblika raka pri moških, kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Za rakom vsako leto po svetu zboli več kot 12 milijonov moških. Kakšna je statistika v Sloveniji, zakaj je pomembna preventiva in kakšne so aktivnosti Onkomana, slovenskega onkološkega društva za moške? O tem Matej Pečovnik, predsednik društva Onkoman.

Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije praznuje 40 let delovanja. Združuje več kot štiri tisoč ljudi s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi, njihovih svojcev in strokovnih sodelavcev. Prizadevajo si za sistem vzgoje in izobraževanja, ki bo vključujoč za otroke s posebnimi potrebami. O tem bomo govorili v tokratni oddaji, goste je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.

Zadnjih 10 let pri nas v povprečju vsako leto zboli za rakom 150 mladih med 15. in 29. letom starosti. Pogosto gre za krvne rake, še posebno limfome. Mladi so specifična populacija, ki se ob težavah in skrbi zaradi bolezni sooča še s stigmo na drugih področjih življenja. Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo zato predstavlja kampanjo "Pridem takoj", o kateri govorimo v tokratni oddaji. Goste je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.

Med štiri stene smo povabili starše otrok, ki so se odločili za šolanje svojih otrok na domu. Njihove zgodbe in tudi razlogi za takšno odločitev so raznoliki. Zanimalo nas bo, zakaj je za njihovo družino šolanje na domu boljša rešitev kot klasično šolanje, kako poskrbijo za izobrazbo in socializacijo svojih otrok, kako organizirajo življenje družine in kako je njihovo odločitev sprejema okolje, v katerem živijo.

Najrazličnejše so poti in stranpoti naših življenj. Včasih ravne in gladke, drugič z mnogimi ovinki in posute z makadamom. V tokratni oddaji bomo spoznali zgodbo Lucije Zajc, ki jo delno avtobiografsko razgrne pred nas v svojem prvencu z naslovom "S tem boste morala živeti". Pripoved junakinje Larise nas popelje v svet, ki je za mnoge še vedno tabu, pogovor o tem pa vedno neprijeten in ovit v tančico strahu in predsodkov. Lucijo Zajc je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.

Z začetkom šolskega leta otroci in mladostniki začenjajo tudi zunajšolske aktivnosti. Šport je gotovo zelo pogosta izbira. Ampak – kako izbrati primeren šport za otroka? Kateri šport je primeren za katero starostno skupino? Katere so prednosti ekipnega, katere pa individualnega športa? Zakaj je šport koristen in kdaj je ta meja presežena? Smo do otrok preveč zaščitniški ali jim prepogosto naložimo pretirane športne obremenitve? O tem z gostom oddaje Med štirimi stenami Andrejem Miklavcem, nekdanjim vrhunskim športnikom in piscem priročnika Šepetalec športnim otrokom.

V osnovi je namen psihološke pomoči s strani usposobljenih zaupnikov predvsem varovanje pred poklicnim izgorevanjem in zmanjševanje stresa med pripadniki interventnih služb. Psihološka pomoč, ki jo nudijo zaupniki, ponuja možnosti za hitrejše okrevanje po travmatskih dogodkih s pomočjo razvijanja zaupanja in sodelovanja v skupini ter z izmenjavo izkušenj. V oddaji Med štirimi stenami je o tovrstni pomoči spregovoril strokovno usposobljen zaupnik, sicer reševalec in vodja izmene na Reševalni postaji v Ljubljani, Boštjan Plahutnik.

Stojan Rozman je pred 27 leti zaradi utrujenosti zaspal za volanom. Prometna nesreča mu je v hipu spremenila življenje, saj je postal tetraplegik. Po poklicu je elektrotehnik in inženir varstva pri delu in okolja, po poškodbi pa se je odločil, da bo kljub temu živel dejavno in neodvisno življenje. Je predstavnik Zveze paraplegikov Slovenije v delovni skupini Gibalno ovirani gore osvajajo pri odboru inPlaninec Planinske zveze Slovenije, sodeluje v delovni skupini za evropski standard za pse pomočnike in je organizator Festivala drugačnosti. Prav tako je tudi član Sveta invalidov v več koroških občinah ter popisuje ovire v okviru projekta Multimodalna mobilnost. Z gostom Stojanom Rozmanom se bo v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.

Zgodbe o krajah novorojenčkov iz porodnišnic so zadnjih 10 let prihajale iz Srbije. Tam so najprej odkrili, da so v 70tih in 80tih letih 20. stoletja organizirano kradli novorojenčke iz porodnišnic, ponarejali dokumentacijo in starše obvestili, da je njihov otrok po porodu umrl, ne da bi jim pokazali truplo. Na podlagi resnične zgodbe so na to temo posneli celo igrani dokumentarni film Šivi, ki smo si ga lahko pred tremi leti ogledali tudi na Televiziji Slovenija. Do nedavna smo verjeli, da se v Sloveniji kaj takega ni moglo dogajati, čeprav so nekateri srbski ukradeni dojenčki s ponarejeno dokumentacijo pristali tudi v slovenskih družinah. Še danes bi verjeli, da so slovenske porodnišnice in centri za socialno delo brezmadežni, ko gre za tovrstno trgovino z ljudmi, če ne bi Simona Š. Kalanj raziskala primera svojega bližnjega, ki ni vedel, da je bil v resnici posvojen, se je pa v svoji družini počutil nenavadno. V zadnjih dveh letih je do zaključka pripeljala vsaj dve taki zgodbi, še več pa jih čaka na razplet in pomoč državnih organov pri dostopu do dokumentacije. Simona Š. Kalanj je gostja Cirile Štuber v oddaji Med štirimi stenami.

Da imajo živali številne terapevtske razsežnosti, ni nič novega. To velja tudi za konje. Na zavodu Nazaj na konja imajo veliko izkušenj z različnimi terapijami s konji. K njim prihajajo predšolski otroci, šolarji, mladostniki, odrasli, osebe s posebnimi potrebami in tudi tisti z različnimi življenjskimi stiskami. Prihajajo skupine in tudi posamezniki. V oddaji Med štirimi stenami bosta terapije s konji predstavila Aleksander S.Goljevšček in Metka Demšar Goljevšček iz zavoda Na konju.

Življenje nas vodi po najrazličnejših poteh, nekatere so nujne in vsakodnevne, druge izberemo sami ali pa nam kratko malo same pridejo naproti. Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki so in še vodijo do svetišča svetega Jakoba v Santiagu de Compostela. In prav Camino, kot krajše rečemo, marsikdaj marsikomu pride naproti kot umik od vsakdanjega življenja, kot življenjska odločitev. Naša današnja sogovornica pravi, da je na Camino odšla, ko je na poti življenja izgubila sebe. In ko je odšla leta 2009 prvič in se po 800 prehojenih kilometrih vrnila domov, jo je ta pot tako prevzela, da se je tja vrnila še osemkrat in prehodila krajšo razdaljo. O svoji poti življenja bo pripovedovala Tanja Šuligoj. Na Camino se bo vračala vedno znova, pravi. Tanjo Šuligoj je obiskala Lucija Fatur.

V Sloveniji živi od 3100 do 3500 ljudi z multiplo sklerozo. Multipla skleroza je neozdravljiva avtoimunska bolezen in je drugi najpogostejši vzrok invalidnosti pri mladih. Po navadi zbolevajo odrasli, stari od 20 do 40 let. Kakšno je življenje z multiplo sklerozo, kako bolniki premagujejo vsakdanje stiske ter kako si lahko organizirajo kakovostno življenje? Kako pomembno je zgodnje zdravljenje bolezni, kakšne so najsodobnejše terapije? O tem bosta v oddaji Med štirimi stenami govorila predsednik Združenja multiple skleroze Slovenije Pavel Kranjc, združenja, ki letos zaznamuje 50-letnico delovanja, in nevrolog asist. dr. Gregor Brecl Jakob, vodja Centra za multiplo sklerozo iz nevrološke klinike UKC Ljubljana. Oddajo pripravlja Petra Medved.

V oddaji smo govorili o travmi in njeni obravnavi s pomočjo psihoterapije. Cirila Štuber je obiskala Inštitut za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo, ki ga vodi doc. dr. Robert Óravecz, psihiater in psihoterapevt, ki z ekipo del psihoterapevtskih storitev za zdravljenje travme izvaja v obliki dnevne bolnišnice v okviru javnega zdravstvenega sistema. Doc. dr. Robert Óravecz je bil kot vojvodinski Madžar zaposlen v jugoslovanski vojski v Ljubljani in je, ko se je začela vojna v Sloveniji, prestopil v Teritorialno obrambo. S travmo se je srečal, ko je kot psihiater nudil pomoč hrvaškim in bosanskim beguncem.

Duševno zdravje je po opredelitvi Svetovne zdravstvene organizacije »dobro počutje, v katerem posameznik uresničuje svoje sposobnosti, normalno obvladuje stres v vsakdanjem življenju, svoje delo opravlja produktivno in je sposoben prispevati k skupnosti, v kateri živi«. Prizadevati si moramo za čim večjo ozaveščenost o duševnem zdravju in tematiko približati ljudem. Zato z današnjo oddajo napovedujemo Festival duševnega zdravja, ki ga boste pri nas prvič lahko obiskali ta četrtek na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani med 10.00 in 19.00 uro. V prihodnji uri bomo govorili o demenci, saj ta neozdravljiva bolezen pomeni velik izziv glede na to, da se življenjska doba prebivalstva postopoma podaljšuje in naj bi se vsakih 20 let število bolnikov z demenco skoraj podvojilo - leta 2030 bo v Sloveniji 48.000 oseb z demenco, starejših od 60 let. V tokratni oddaji želimo znova osvetliti problematiko te bolezni, saj poleg bolnika samega močno prizadene njegove bližnje. Lucija Fatur je v studio povabila gospo Štefanijo Lukič Zlobec, predsednico Združenja Spominčica, slovensko združenje za pomoč pri demenci Alzheimer Slovenije in Vido Drame Orožim, dr. med., upokojeno specialistko nevrologije in psihiatrije.

V današnji oddaji Med štirimi stenami se bomo pogovarjali o naglušnosti in gluhoti. Gluhe in težko naglušne osebe imajo zaradi okvare sluha velike težave pri sporazumevanju in vključevanju v okolje, v katerem živijo, se izobražujejo, delajo ali preživljajo prosti čas. To pa lahko vodi v različne oblike socialne izključenosti. S kakšnimi težavami se v vsakdanjem življenju spopadajo ti ljudje in kako to vpliva na njihovo življenje, bosta pripovedovala gosta oddaje predsednik Ddruštva Auris – Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko - Kranj Boris Horvat Tihi ter sekretarka društva in tolmačka za slovenski znakovni jezik Zlata Crljenko. Pred mikrofon ju je povabila Petra Medved.

Na praznik dela bomo govorili o tem, kakšno je spodbudno delovno okolje, kako vplivajo odnosi in počutje na delovnem mestu na delovno storilnost in zakaj potrebujemo počitek. O tem bo govorila dr. Eva Boštjančič, psihologinja, redna profesorica za psihologijo dela in organizacije na Oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ali podpira pobude za 4-dnevni delovni teden, ki tudi v slovenskem prostoru utira pot? In še – v Evropi je kar 41 % zaposlenih dosegljivih tudi zunaj delovnega časa. Ali ta visoki odstotek velja tudi za Slovenijo? Na praznik dela o delu v psiholoških dimenzijah.

Spolna disforija je stiska zaradi občutenja neskladja med biološkim in družbenim spolom. Ljudje, ki menijo, da so se rodili v biološkem telesu napačnega spola, ker se psihično počutijo nasprotnega, se včasih odločijo za t.i. tranzicijo ob pomoči hormonske terapije s hormoni nasprotnega spola kot je biološki in pozneje še z operacijo, s katero spremenijo zunanje telesne spolne znake. Kako to izgleda z zornega kota mame, ki ji je hči pri 15tih razkrila, da si želi spremeniti spol, bomo slišali v oddaji Med štirimi stenami, ki jo pripravlja Cirila Štuber.

Poškodbe glave se k sreči največkrat končajo le z manjšo rano, mogoče blažjim glavobolom, buško, to pa mine v nekaj dneh. Drugače je s hudimi poškodbami glave, ki so najpogosteje posledica prometnih in drugih nesreč. Največ takih hudih poškodb glave doleti mlade ljudi v starostni skupini 15-29 let. S hudo poškodbo glave in vsemi posledicami se je soočila tudi gostja oddaje Med štirimi stenami Alida Klemenčič. Zgodilo se je leta 2006 – med delom v njeni vrtnariji v Izoli ji je v glavo priletel kovinski delec stroja. Hudi nesreči je sledila dolga pot okrevanja – tako telesnega kot duševnega. Svojo zgodbo je iskreno razkrila v knjigi Dolga je ta pot.

V tokratni oddaji, katere ponovitev bomo slišali danes, so nam odprli vrata stanovalci z vodjo in mentorico v Stanovanjski skupini za mlade v Novi Gorici, ki deluje v okviru Slovenskega združenja za duševno zdravje ŠENT. Gre za skupino, ki mladim, ki se znajdejo v stiski, pomaga na poti v življenje na mnogih področjih. Kako poteka njihov dan, česa vsega se naučijo, kateri so posebni izzivi, s katerimi se srečujejo – o vsem tem pripovedujejo. Vodja stanovanjske skupine za mlade Edina Kovač Cvetko je najprej predstavila življenje v skupini.

Kaj je motnja senzorne integracije in kakšne težave imajo otroci zaradi nje? Zakaj se izogibajo ali iščejo določene senzorne dražljaje in kako ta motnja vpliva na njihovo vključevanje v vsakdanje dejavnosti doma, v vrtcu ali šoli ter pri igri z vrstniki? Kakšna je povezava z avtizmom in kakšne so senzorne strategije, ki izboljšajo otrokov taktilni, vestibularni in proprioceptivni senzorni sistem? Gostji oddaje Med štirimi stenami bosta višja predavateljica na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani, smer delovna terapija magistrica Nevenka Gričar, ki je delovna terapevtka s specialnimi znanji za izvajanje terapije senzorne integracije po Ayresovi, in doktorica Jerneja Terčon, profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike. Z njima se bo pogovarjala Petra Medved.

Bipolarno motnjo zaznamujejo skrajni premiki v razpoloženju. Iz čustveno izredno veselega stanja ljudje nihajo v čustveno žalostno in potrto obdobje. Pojavi se po navadi med 20. in 40. letom, pri moških so bolj pogoste manične faze, ženske pa pogosteje doživijo depresivno. Kakšno je življenje z bipolarno motnjo? Kaj diagnoza pomeni za bolnika in njegove bližnje? V tokratni oddaji Med štirimi stenami bo o svoji bipolarni motnji spregovoril gospod Radovan Lango, v pogovoru bo sodeloval tudi psihiater dr. Marko Pišljar.

Kako je na drugi strani štirih sten življenja odvisnika, kjer so njegovi svojci, ljudje, ki ga imajo radi, še zlasti matere, ki z brezpogojno ljubeznijo poskušajo pomagati svojemu otroku, da bi opustil drogo. Saša Kveder, ki je svojo zgodbo izlila na papir v obliki romana z naslovom Tokrat bo drugače, je gostja Cirile Štuber v oddaji Med štirimi stenami.

17. marca obeležujemo svetovni dan spanja. Motnje spanja so pogoste, saj samo za kronično nespečnostjo trpi več kot 30% ljudi. Nespečnost je po Mednarodni klasifikaciji motenj spanja le ena od 90 različnih motenj. Ker nezdravljene motnje vodijo v kronične bolezni, vplivajo pa tudi na psihično ravnovesje, jih je treba prepoznati in tudi zdraviti. To počnejo priznani strokovnjaki z dolgoletnimi kliničnimi izkušnjami v Centru za motnje spanja. Ena le teh je dr. Barbara Gnidovec Stražišar, dr. medicine, specialistka otroške nevrologije in specialistka pediatrije, ki se že več kot 20 let ukvarja s preučevanjem spanja in motenj spanja.

Kaj je samopoškodovanje in kateri so najpogostejši vzroki? V kakšni čustveni stiski se znajde mladostnik, da ga privede do takega vedenja, in kako mu pomagati, da se bo naučil prepoznati in zdravo izražati svoja čustva? Kakšno vlogo imajo pri tem družina, starši, vrstniki in strokovne službe ter kakšno je zdravljenje? Gostja oddaje bo dr. Andreja Poljanec, psihologinja, specialistka zakonske in družinske terapije in vodja oddelka za psihologijo Univerze Sigmunda Freuda na Dunaju – podružnice v Ljubljani.

V Sloveniji živi približno 120 tisoč ljudi z redkimi boleznimi. Redke bolezni so tiste, za katerimi zboli pet ali manj ljudi na 10 tisoč prebivalcev. Genetske bolezni mrežnice so skupina bolezni, za katere je značilna postopna izguba fotoreceptorskih celic. Najpogostejša je pigmentna retinopatija. Kako s to redko boleznijo živita fotograf Branko Čeak in predsednica društva Svetloba Mihela Gorše, bosta pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. Pred mikrofon ju je povabila Petra Medved.

Kaj človeka pripelje do tega, da zapusti podjetje, ki ga je ustanovil, s tem pa tudi odličen in stalen dohodek, ter se poda s kitaro na ulico? Rory Hughes se je odpravil v nasprotno smer – v proces sestopa z uspešne podjetniške poti na negotovo pot iskanja umetniškega navdiha. Kako je potekal ta proces preobrazbe in kam ga je pripeljal, je zanimalo Cirilo Štuber.

Britanski pisatelj Joe Randolph Ackerley je zapisal: Pes ima v življenju en sam cilj – da podari svoje srce. Ne samo, da je človekov prijatelj. Tudi terapevtske sposobnosti psa so nedvomne in pridobivajo vse večjo veljavo tudi v strokovni javnosti. Slovensko društvo za terapijo ob pomoči psov Tačke pomagačke je bilo ustanovljeno leta 2007. Delo vodnikov in psov je usmerjeno v izboljševanje počutja otrok, mladostnikov, odraslih, starostnikov in ljudi s posebnimi potrebami. Terapevtsko delo ob pomoči psov opravljajo že v 126 različnih ustanovah po vsej Sloveniji - tudi v Domovih za starejše.

Izguba otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu zaznamuje vso družino. Žalost, vprašanja, mnogo vprašanj, bolečina. Kako živeti naprej? Kako s tem soočiti otroka, ki se veseli bratca ali sestrice? Bomo zmogli? "Nad mavrico" je slikanica Katje Rinc, namenjena prav najmlajšim, s pomočjo katere starši lahko razložijo sorojencu, kaj se je zgodilo.

»Vse se da, če se hoče. Potem najdeš pot,« pravi Saša Petričič Vučko, mama slepe sedmošolke in nadarjene mlade glasbenice Mile. Mila je predlani na državnem tekmovanju TEMSIG postala državna prvakinja iz nauka o glasbi – solfeggia. Na istem tekmovanju je lani marca postala tudi državna prvakinja iz igranja na kljunasto flavto v svoji kategoriji. Leta 2021 pa je osvojila prvo nagrado na tekmovanju Glasbena čipka iz Idrije. O njej so v društvu Svetloba posneli tudi kratki dokumentarni film, bila pa je tudi predstavljena na razstavi Ustvarjalci sprememb, ki jo je priredila Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije. O soočanju družine z Milino slepoto, o tem, kako je potekala vzgoja slepe deklice, o podpori družine na njeni poti ter o glasbenem ustvarjanju – o vsem tem bosta v oddaji Med štirimi stenami pripovedovali gostji oddaje Saša Petričič Vučko in Mila Vučko. Pred mikrofon ju je povabila Petra Medved.

Kako travmatski porod vpliva na otroka, ki se rojeva, kakšne posledice lahko ima za odnose v družini in zakaj lahko povzroči poporodno depresijo tudi pri novopečenih očetih. O pomenu dobre porodne izkušnje se bomo v oddaji Med štirimi stenami pogovarjali z Majo Majcen Nadu, mamo z dvema različnima porodnima izkušnjama, in dr. Špelo P. Peternel, mamo in dulo, ki že 15 let spremlja nosečnice pred porodom in ob njem.

Uporaba pametnih naprav skriva številne pasti in povzroča odvisnost že pri majhnih otrocih, opažajo pediatri. Otroci so zelo nemirni, imajo težave s pozornostjo in komunikacijo. V prvih nacionalnih Smernicah za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih je zapisan napotek, naj otrok do drugega leta starosti sploh ne bo izpostavljen zaslonom. Pa se starši tega držijo? Žal ne. Kot pravi dr. Denis Baš, gost oddaje Med štirimi stenami, opažajo pediatri že pri majhnih otrocih določene razvojne probleme, ki so posledica uporabe zaslonov.

Čeprav nas bolečina največkrat opozori na dogajanje v telesu, pa nam kronična bolečina lahko temeljito spremeni življenje. Nevromodulacija je skupno ime za različne oblike terapij, s katerimi na določen način vplivamo na živčni sistem in se učinkovito uporablja za zdravljenje kronične neobvladljive bolečine. O tem smo govorili v novembrski oddaji, gostje pa so bile asist. dr. Zala Kuret, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, Nika Bolle, specialistka klinične psihologije, obe iz URI Soča, osebno zgodbo pa je z nami delila Tanja Hartman. Slišali boste ponovitev oddaje, ki jo je pripravila Lucija Fatur.

Janez Hudej je prostovoljec in nekdanji dolgoletni predsednik Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske, ki dokazuje, da je življenje lahko kakovostno tudi na invalidskem vozičku. Je ustanovitelj Zavoda Vozim, ki je znan po delavnicah »Vozim, vendar ne hodim«, in začetnik potapljanja za invalide. Decembra lani je od državnega sveta Republike Slovenije za svoje prostovoljno delo dobil plaketo, ki so jo podelili najzaslužnejšim društvenim delavcem prostovoljcem. Janez Hudej bo gost oddaje Med štirimi stenami. Z njim se bo pogovarjala Petra Medved.

Porodna izkušnja je tema, o kateri se po navadi pogovarjamo v zaprtih krogih. Še zlasti slabe izkušnje ostajajo zaprte med štirimi stenami ali zato, da ne bi prestrašili nič hudega slutečih kandidatk za porod, ali pa zato, ker porodnica s tako izkušnjo občuti sram in krivdo, ker ni znala ali zmogla roditi drugače, zato o tem raje ne govori. O porodnih izkušnjah se je Cirila Štuber pogovarjala z mamo Majo Majcen Nadú in mamo in dulo Špelo P. Peternel.

Multiplo sklerozo imenujejo tudi bolezen tisočerih obrazov, saj se pri vsakem bolniku kaže drugače. Je neozdravljiva avtoimunska bolezen, običajno gre za vnetno stanje, ki uniči mielin in tako upočasni ali povsem zavre prevajanje živčnih impulzov. Zbolevajo odrasle osebe, stare med 20 in 40 let. Bolezen je drugi najpogostejši vzrok za invalidnost pri mladih. »Da se živeti in doživeti in preživeti. Kljub oviram, kljub bremenom, kljub zankam in pastem življenja,« je zapisala Darja Majce, bolnica z multiplo sklerozo, v svojem blogu Izgubljena v vesolju. Kako ohraniti svoj način življenja kljub hudi bolezni in kako živeti kakovostno življenje? Kakšen je proces sprejemanja bolezni, kako spreobrniti miselnost v: kaj zmorem in ne, česa ne zmorem – o tem bosta pripovedovali gostji oddaje Med štirimi stenami bolnica Darja Majce ter doktorica zakonske in družinske terapije in magistrica zdravstvene nege Anita Pirečnik Noč. Pred mikrofon ju je povabila Petra Medved.

V tokratni oddaji so nam odprli vrata stanovalci z vodjo in mentorico v Stanovanjski skupini za mlade v Novi Gorici, ki deluje v okviru Slovenskega združenja za duševno zdravje ŠENT. Gre za skupino, ki mladim, ki se znajdejo v stiski, pomaga na poti v življenje na mnogih področjih. Kako poteka njihov dan, česa vsega se naučijo, kateri so posebni izzivi, s katerimi se srečujejo – o vsem tem pripovedujejo.

»Od sobote pogrešajo 76-letnega …« Tako se pogosto začne informacija o pogrešani osebi v medijih. Vsako leto je takih pogrešanih oseb približno 500, pravijo na Generalni policijski upravi. Največ je odraslih starejših, 30 odstotkov pa znaša delež pogrešanih mladoletnih. Kakšni so razlogi, da kdo postane pogrešan, kako gredo iskalne akcije in kako se končajo – o tem v oddaji Med štirimi stenami, v kateri bo gost Damjan Miklič, vodja oddelka za krvne in seksualne delikte in vodja evropske Mreže policijskih strokovnjakov za pogrešane osebe.

Jaka Tomc je svoje doživljanje manične depresije oz. bipolarne motnje opisal v knjigi Manični poet. Kaj se dogaja med maničnimi napadi na eni in napadi depresije na drugi strani? Kako se je soočil s hospitalizacijo, kako se je na to odzvala okolica in kako se je nazadnje moral sprijazniti s tem, da je motnja del njegovega življenja, so vprašanja, ki smo jih Jaki Tomcu, sicer mlademu pisatelju iščočega duha, ki si vztrajno utira svojo pot med bralce, zastavili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami.

Sladkorna bolezen je za bolnika veliko breme, saj vpliva na kakovost njegovega življenja in življenja njegove družine. Poznamo več tipov sladkorne bolezni, najpogostejša pa je sladkorna bolezen tipa 2, ki jo ima približno 90 odstotkov vseh ljudi s sladkorno boleznijo. Kako pomembna sta preventiva in pravočasno odkrivanje sladkorne bolezni, kako zmanjšati zaplete, kakšne so terapije in kako povečati kakovost bolnikovega življenja? Gosta oddaje Med štirimi stenami bosta bolnik Matej Mihelčič in doc. dr. Igor Frangež, predstojnik kliničnega oddelka za kirurške okužbe Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, na katerem se ukvarjajo tudi s kirurško obravnavo pacientov s sindromom diabetičnega stopala. Z gostoma se bo pogovarjala Petra Medved.

Čeprav nas bolečina največkrat opozori na dogajanje v telesu, pa nam kronična bolečina lahko temeljito spremeni življenje. Nevromodulacija je skupno ime za različne oblike terapij, s katerimi na določen način vplivamo na živčni sistem in se učinkovito uporablja za zdravljenje kronične neobvladljive bolečine. O tem bomo govorili v tokratni oddaji, naše gostje bodo asist. dr. Zala Kuret, spcialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, Nika Bolle, specialistka klinične psihologije, obe iz URI Soča, osebno zgodbo pa bo z nami delila Tanja Hartman.

Pred prvim novembrom, dnevom spomina na mrtve, v oddaji Med štirimi stenami gostimo Urško Kolenc, predsednico društva Junaki 3. nadstropja. To društvo povezuje starše otrok, obolelih za rakom. In prav ti otroci so Junaki, ki se zdravijo ali so se zdravili na hematoonkološkem oddelku v tretjem nadstropju Pediatrične klinike v Ljubljani. Ker gre za hude bolezni, se včasih zgodbe teh otrok ne končajo dobro. Tudi zgodba Urškine hčerke Eme je takšna. Kako se spopada z izgubo, kako društvo lahko pomaga drugim, ki se spoprijemajo s smrtjo ljubljenih, ali obstajajo glede žalovanja zmotna prepričanja, o vsem tem v oddaji, ki jo je pripravila Darja Groznik.

Moja soba je projekt dijakov, ki so si želeli izraziti svoje misli ob dveletni negotovosti in v okviru tega več obdobjih karantene, ki so jih izkusili v prejšnjih dveh letih. Nekateri so se v odsotnosti družbe vrstnikov, prireditev in druženj ter pouka in študija na daljavo še kar znašli, večina jih poroča vsaj o osiromašenju življenja v pomembnem razvojnem obdobju, nekateri pa tudi o resnih težavah, v katere jih je pahnilo zaprtje in so se izrazili kot bolni odnosi z domačimi in tudi v obliki psiholoških in mentalnih stisk. Projekt Moja soba bomo gostili v oddaji Med štirimi stenami, v kateri bo z nami pobudnica Ela Potočnik, dijakinja 4. letnika gimnazije Vič.

»O tem, kako si oz. sta sprejela to odločitev, bi te rada slišala kaj povedati. Se mi zdi, da je to tabu v naši še vedno precej tradicionalni družbi. Sama tudi nisem največja navdušenka nad otroki, vendar ne morem oz. ne znam sprejeti odločitve in to me spravlja v tesnobo.« Tako je – ko je Tika Hribar na svojem Instagram profilu @tixibeauty razkrila, da nima in ne namerava imeti otrok – zapisala njena sledilka. Tika je načela temo in vsule so se zgodbe, vprašanja, mnenja, predvsem pa je bilo čutiti olajšanje, da se o tem nekje vendarle govori. Darja Pograjc jo je zato povabila v oddajo Med štirimi stenami.

Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja bomo v oddaji govorili o shizofreniji, duševni motnji, ki ni tako redka, se je pa še vedno drži močna stigma. Zaznamuje celotno družino in okolico človeka s shizofrenijo, ki potrebuje podporo zdravil, podporo domačih in preostale družbe.

Za Luka Plavčaka je bil usoden skok v vodo pred devetimi leti. Športniku, tekmoval je v judu, in študentu Fakultete za pomorstvo v Portorožu, je trenutek usodno zaznamoval življenje. Postal je tetraplegik, vendar je zbral moč in pogum ter se odločil, da ga poškodba hrbtenjače ne bo ustavila v življenju. Kljub težki izkušnji in drugačnemu načinu življenja je postal motivator mladih, ostal zvest športu, pred nekaj dnevi pa je odprl tudi svoje podjetje. Z Lukom Plavčakom se bo v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.

Anksioznost oziroma tesnoba je neprijetno čustvo, ki ga kdo morda niti ne prepozna, drugi pa se borijo z njim več let, a pomoči ne poiščejo. Prav o tem, torej pomoči, smo govorili, predstavili možnost in osvetlili dogajanje. Daša Cek Stepančič je magistrica psihosocialne pomoči, ustanoviteljica združenja kognitivno-vedenjskih svetovalcev - KVS Slovenija - in avtorica Kodeksa etike v psihosocialnem svetovanju Slovenije. Po lastni izkušnji anksioznosti je ustanovila Center za anksioznost, v katerem sodeluje tim strokovnjakov z različnih področij. Center deluje na Goriškem, v Ljubljani, pa tudi na daljavo.

Alkoholizem je odvisnost oziroma bolezen, iz katere se posameznik težko izvije sam, saj je vsak vpet v mrežo odnosov z bližnjimi, med katerimi je pogosto nekdo, ki je tudi sam alkoholik. Pomoč in upanje za alkoholike so skupine za samopomoč, ki jih organizirajo pri društvu Anonimni alkoholiki, in za svojce alkoholikov, ki jih organizirajo pri društvu Al Anon. Zgodbo o tem, kako so take skupine pri izhodu iz začaranega kroga pomagale Mojci in Damirju, bomo slišali po 10. uri v oddaji Med štirimi stenami.

Za vsakega je hudo, če zboli za težko boleznijo, če pa zboli otrok, je še toliko hujše. Po definiciji spada rak pri otrocih med redke bolezni v Sloveniji. Na leto zboli med 70 in 80 otrok. Najpogostejša je levkemija, kar v tretjini primerov, sledijo tumorji osrednjega živčevja, limfomi in drugi tumorji. Rakave bolezni pri otrocih se zdravijo s standardnimi metodami – operacije pri solidnih tumorjih, obsevanje, kemoterapija in presaditev kostnega mozga. Skoraj vsi otroci, ki so v otroštvu zboleli za rakom, imajo pozneje v življenju kronične zdravstvene težave, pogosto tudi življenjsko ogrožajoče. Deliti zgodbe otrok, izkušnje, govoriti o bolezni na glas, je vodilo letos ustanovljenega Inštituta Zlata pentljica.

Bil je otrok brez staršev, brez doma, otrok v rejništvu. Čutil je besede, ki so bile pretežke za otrokovo dušo, ki so ga ranile, zabolele, izključevale, ponižale in razvrednotile. Rejništvo in še posebno beseda rejenec sta ga zelo zaznamovali. S svojima knjigama Vonj pečenih jabolk in Kdo sem? Alberto Avguštinčič, upokojeni profesor sociologije in filozofije, odpira veliko bolečih vprašanj o svojem življenju brez nežnosti, ljubezni, sprejetosti v otroštvu. Alberto Avguštinčič, ki pravi, da je pot odpuščanja težka, bo gost oddaje Med štirimi stenami. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.

»Boriti se ali se vdati? Vsak zagon lupusa, ki sem ga premagala, je pustil v mojem telesu dodatno škodo«, je v svoji avtobiografiji Življenje z volkom zapisala Špela Novak, ki je pri petih letih zbolela za avtoimunsko kronično boleznijo, imenovano sistemski lupus eritematozus. »A največji izzivi v življenju nas prisilijo, da se postavimo sami sebi po robu in se borimo s seboj. In to so najhujše in največje bitke v našem življenju«, pripoveduje v knjigi. O posvojitvi in iskanju bioloških staršev, o boju s hudo boleznijo, ki so jo spremljali osamljenost, depresija, anoreksija, bulimija, nesprejemanje sebe, misli na samomor, ter o pogumu, ki ga je našla v sebi, da je odšla v tujino kot prostovoljka, da bi pomagala drugim, je Špela Novak pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved. Slišali boste ponovitev oddaje.

Duševne stiske kmečkega prebivalstva so povezane s specifiko tega trdega delovnega in življenjskega okolja ter prevladujočo patriarhalno tradicijo in trdno hierarhijo vrednot. Veliko trenj nastane ob predaji kmetije s starejše na mlajšo generacijo. V podeželskih ali vaških okoljih posamezniki čustvene težave bolj skrivajo kot v urbanih obočjih. Tudi med kmeti se pojavljajo depresija, izgorelost, partnerska nesoglasja, a le redko se obrnejo na pomoč. Jernejka Drolec se je o teh stiskah pogovarjala z eno od mladih 'prevzemnic kmetije', ki ne želi biti imenovana in smo ji spremenili glas, ter z Anjo Mager, predsednico Zveze slovenske podeželske mladine, ki je s projektom 'NE-MOČ podeželja' prvič naslovila prav te tabu teme.

Gostja današnje oddaje Med štirimi stenami bo 27-letna parašportnica Nastija Fijolič, ki ima spinalno mišično atrofijo. Je paraplesalka, pleše standardne in latinskoameriške plese na vozičku. Po poklicu je diplomirana fotografinja, ukvarja se s fotografijo in video produkcijo, dejavna pa je tudi na na socialnem omrežju. O paraplesu, ustvarjanju in invalidnosti se bo z Nastijo Fijolič pogovarjala Petra Medved. Slišali boste ponovitev majske oddaje.

V tokratni ponovitvi oddaje govorimo o patološkem odnosu med materjo in sinom, ki pozneje odraslemu moškemu lahko pomeni resne težave. Kako in zakaj je lahko ta odnos zapleten, kako se kaže v primarni družini in kako pozneje, kakšen je zdrav odnos med materjo in sinom? O vsem tem se Lucija Fatur pogovarja s Petrom Topičem, psihoterapevtom z Inštituta za zasvojenosti in travme.

Dr. Anica Mikuž Kos življenje posveča duševnemu zdravju otrok. Kot otroška psihiatrinja, dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino v Ljubljani, predsednica Slovenske filantropije, avtorica številnih knjig, člankov o duševnem zdravju otrok in dobitnica številnih priznanj tudi danes budno spremlja področje duševnega zdravja otrok in z izkušnjami spremlja begunski val iz Ukrajine, ki je pljusknil tudi v Slovenijo. Kako razmišlja o postcovidnem času in vplivu na duševno zdravje otrok? Kakšne travme otrokom povzročajo vojna, beg, novo okolje?

Vsakodnevno kakovostno življenje je težavna naloga za bolnike, ki se spopadajo z boleznijo Hashimoto tiroiditis. Že pot do diagnoze je trnova in pogosto odvisna od sreče, iskanje vzrokov in zdravljenje pa sta sploh individualna. O tem, kako pomembno je za ljudi z avtoimunskimi boleznimi, da imajo na voljo ustrezna zdravila, da bi lahko vzdrževali tako želeno vsakodnevno kakovostno življenje, in kakšne boje bijejo bolniki, smo slišali v oddaji Med štirimi stenami konec maja, zdaj pa še enkrat prisluhnimo zgodbi Željke Bohar.

Aspergerjev sindrom je motnja avtističnega spektra, za katero so značilni težave v socialnih interakcijah ter omejeno in ponavljajoče se vedenje in zanimanje. Gre za vseživljenjsko stanje. Kakšno je življenje z aspergerjevim sindromom, bosta razložila gosta oddaje Med štirimi stenami Jan Hlade in Aljaž Koželj, ki imata ta sindrom. Slišali boste ponovitev aprilske oddaje, ki jo je pripravila Petra Medved.

Gospa Alenka Matko Juvančič je žena, mati treh otrok in trenerka tenisa. Z družino so preživeli težko preizkušnjo bolezni mlajšega sina in morali so spoznati življenje tudi z druge plati. Tako obdobje prinese številna vprašanja, a žal premalo odgovorov. O tej preizkušnji, pa tudi o tenisu in o ženski v današnjem svetu se je z Alenko Matko Juvančič pogovarjala Lucija Fatur, slišali boste ponovitev oddaje.

Šolsko leto je za nami in spričevala, ki so prinesla veselje ali razočaranje, so doma. Najbrž se je pri nekaterih starših že polegla tudi slaba volja. Začele so se počitnice in tudi večno vprašanje za starše, kakšne naj bodo: naj otrokom pustijo prosti čas, da si ga organizirajo po svoje, ali naj poskrbijo, da ne bo dolgočasja in da bodo počitnice polne aktivnosti. Vse se reši, če se starši in otroci dobro razumejo. Kaj pa, če se ne? Če je odnos poln sporov in nerazumevanja? Kako rešiti ta problem? O tem Darja Groznik z gostjo Leonido Mrgole, partnersko in družinsko svetovalko.

Plodnost ob številnih okoljskih vplivih na življenje ljudi in industrijsko predelani hrani, ki nam je vedno hitro pri roki, ni več samoumevna. Petra Planinc meni, da je že v mladosti veliko znakov kazalo na to, da bo imela v rodni dobi težave s plodnostjo, vendar jih ni znala brati. Diagnoza neplodnost jo je zelo prizadela, vendar ji ni vzela poguma. Poleg medicinske obravnave, ki je je bila deležna, se je kot doktorica medicine lotila še študija nemedicinskih pristopov k problematiki plodnosti. Sprememba prehrane je prinesla odlične rezultate. Ko je rodila, se je soočila še z nezmožnostjo polnega dojenja zaradi hipoplastičnih dojk. Tudi to težavo je rešila in njeni otroci so ob pomoči doniranega materinega mleka polno dojeni. O samosvojih rešitvah za na videz nerešljive probleme se je s Petro Planinc pogovarjala Cirila Štuber.

Polona Car je vodja posebnih socialnih programov pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Rada potuje, bere in hodi na sprehode v naravo. A njeno življenje že od rojstva spremlja redka genska bolezen, ki se imenuje albinizem. Kakšno je življenje s to boleznijo, na kaj vse je treba paziti in kakšni stereotipi spremljajo bolnike s to boleznijo? O tem se bo z gostjo oddaje Med štirimi stenami Polono Car pogovarjala Petra Medved. Na kaj vse je treba paziti in kakšni stereotipi spremljajo bolnike s to boleznijo?Polona Car je vodja posebnih socialnih programov pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Rada potuje, bere in hodi na sprehode v naravo. A njeno življenje že od rojstva spremlja redka genska bolezen, ki se imenuje albinizem. Kakšno je življenje s to boleznijo, na kaj vse je treba paziti in kakšni stereotipi spremljajo bolnike s to boleznijo? O tem je spregovorila v oddaji Med štirimi stenami. Polona Car je zaradi albinizma slabovidna. V oddaji Med štirimi stenami je povedala: »Sem močno slabovidna, sodim v tretjo kategorijo slepote in slabovidnosti – to je v bistvu slepota z ostankom vida. Vendar jaz funkcioniram z ostanki vida, ne delujem po metodi slepih, ne uporabljam brajice, ampak močno povečan tisk, berem s povečevalnimi stekli, z elektronskimi lupami. Na računalniku si pomagam s povečevalniki zaslona. Uporabljam tudi zvočne knjige, vendar najraje še vedno v roke vzamem fizično knjigo in jo berem s povečevalnim steklom, kar je sicer zelo mučno, saj se čas branja podaljšuje, vendar mi je ta občutek za zdaj še vedno ljubši. Ko ne pišem na računalnik, pišem lahko z normalnim svinčnikom, težava pa je v tem, da za seboj ne znam popolnoma nič prebrati oziroma ne morem prebrati.«      

V tokratni oddaji bomo govorili o patološkem odnosu med materjo in sinom, ki kasneje odraslemu moškemu lahko predstavlja resne težave. Kako in zakaj je lahko ta odnos zapleten, kako se kaže v primarni družini in kako pozneje, kakšen je zdrav odnos med materjo in sinom? O vsem tem se bo Lucija Fatur pogovarjala s Petrom Topičem, psihoterapevtom z Inštituta za zasvojenosti in travme. Odnos matere s sinom je lahko patološkiV tokratni oddaji bomo govorili o patološkem odnosu med materjo in sinom, ki kasneje odraslemu moškemu lahko predstavlja resne težave. Kako in zakaj je lahko ta odnos zapleten, kako se kaže v primarni družini in kako pozneje, kakšen je zdrav odnos med materjo in sinom? O vsem tem s Petrom Topičem, psihoterapevtom z Inštituta za zasvojenosti in travme.

Kako ohraniti pozitivno družinsko življenje, ko se v družini rodi otrok s posebnimi potrebami? Ko se staršem zruši svet in s tem načrti za otrokovo prihodnost? Kako poskrbeti za sorojence, da ne ostajajo zapostavljeni ob skrbi staršev za takega otroka? Kako ohraniti dober partnerski odnos in preprečiti izgorelost staršev, otroku pa omogočiti brezskrbno otroštvo kljub drugačnosti? Gostja oddaje Med štirimi stenami bo mama otroka s posebnimi potrebami in vodja osebne asistence pri Zvezi Sonček Violeta Suhadolnik, ki bo na podlagi svoje osebne izkušnje osvetlila stanje, v katerem se čez noč znajdejo starši otrok s posebnimi potrebami. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.»Ugotovila sem, da sem postala preveč medicinska sestra, in sem želela, da ima hči mamo, ne pa zdravstveni kader okoli sebe.« Kako ohraniti pozitivno družinsko življenje, ko se v družino rodi otrok s posebnimi potrebami? Ko se staršem zruši svet in s tem načrti za otrokovo prihodnost? Kako poskrbeti za sorojence, da ne ostajajo zapostavljeni ob skrbi staršev za takšnega otroka? Kako ohraniti dober partnerski odnos in preprečiti izgorelost staršev, otroku pa omogočiti brezskrbno otroštvo kljub drugačnosti? Gostja oddaje Med štirimi stenami bo mama otroka s posebnimi potrebami in vodja osebne asistence pri Zvezi Sonček Violeta Suhadolnik, ki bo skozi svojo osebno izkušnjo osvetlila stanje, v katerem se čez noč znajdejo starši otrok s posebnimi potrebami. Violeta Suhadolnik je v oddaji povedala: » V prvi fazi, ko se otrok rodi, in potem v otroštvu zdravniki in preostali zdravstveni delavci, od fizioterapevtov do delovnih terapevtov in logopedov, govorijo: Več boste z njim delali, bolje bo. Toda mi starši se ne zavedamo, da ima vsak otrok tudi svoje meje in da jih ne more preseči. Lahko še tako pričakuješ, da boš s terapijami dosegel to in to, v našem primeru na začetku, da bo Taja shodila in tako naprej … pa ni tako. Ko smo prišli v določeno fazo, ko se je res že postavljala na noge, so se začeli hudi epileptični napadi in smo bili spet na začetku. Tako se ti vse skupaj lahko sesuje. Zato pravim staršem: Ne glede na to, kakšne so težave, to je vaš otrok, dajte mu srečno otroštvo, dajte mu možnost, da se vključuje v okolje, da ga čim več ljudi pozna. Prišel pa bo tako daleč, kolikor bo zmogel.«

Po zadnjih statističnih podatkih je bilo v letu 2020 sklenjenih 5214 zakonskih zvez. Razvez, torej ločitev, je bilo 1774. V 883-tih razvezah so bili udeleženi tudi otroci. Kar vsak tretji otrok v Sloveniji je udeležen pri ločitvi staršev. Kako otroci doživljajo razvezo staršev, kakšne so najbolj travmatične izkušnje in kako otrokom prihraniti stres, bolečino in žalost? Ali drži, da se otroci ločenih staršev tudi sami v dobi odraslosti najverjetneje ločijo? O tem v pogovoru z Alenko Lanz, zakonsko in družinsko terapevtko, specializirano za področje okrevanja po ločitvi pri otrocih in odraslih. Ločitve so stres za vse, še posebej za otroke Po zadnjih statističnih podatkih je bilo v letu 2020 sklenjenih 5214 zakonskih zvez. Razvez, torej ločitev, je bilo 1774. V 883-tih razvezah so bili udeleženi tudi otroci. Kar vsak tretji otrok v Sloveniji je udeležen pri ločitvi staršev. Kako otroci doživljajo razvezo staršev, kakšne so najbolj travmatične izkušnje in kako otrokom prihraniti stres, bolečino in žalost? Ali drži, da se otroci ločenih staršev tudi sami v dobi odraslosti najverjetneje ločijo? O tem v pogovoru z Alenko Lanz, zakonsko in družinsko terapevtko, specializirano za področje okrevanja po ločitvi pri otrocih in odraslih.  

»Boriti se ali se vdati? Vsak zagon lupusa, ki sem ga premagala, je pustil v mojem telesu dodatno škodo«, je v svoji avtobiografiji Življenje z volkom zapisala Špela Novak, ki je pri petih letih zbolela za avtoimunsko kronično boleznijo, imenovano sistemski lupus eritematozus. »A največji izzivi v življenju nas prisilijo, da se postavimo sami sebi po robu in se borimo s seboj. In to so najhujše in največje bitke v našem življenju«, pripoveduje v knjigi. O posvojitvi in iskanju bioloških staršev, o boju s hudo boleznijo, ki so jo spremljali osamljenost, depresija, anoreksija, bulimija, nesprejemanje sebe, misli na samomor, ter o pogumu, ki ga je našla v sebi, da je odšla v tujino kot prostovoljka, da bi pomagala drugim, bo Špela Novak pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved. O boju s hudo boleznijo in pogumu, ki ga je našla v sebi. »Boriti se ali se vdati? Vsak zagon lupusa, ki sem ga premagala, je pustil v mojem telesu dodatno škodo«, je v svoji avtobiografiji Življenje z volkom zapisala Špela Novak, ki je pri petih letih zbolela za avtoimunsko kronično boleznijo, imenovano sistemski lupus eritematozus. »A največji izzivi v življenju nas prisilijo, da se postavimo sami sebi po robu in se borimo s seboj. In to so najhujše in največje bitke v našem življenju«, pripoveduje v knjigi. O posvojitvi in iskanju bioloških staršev, o boju s hudo boleznijo, ki so jo spremljali osamljenost, depresija, anoreksija, bulimija, nesprejemanje sebe, misli na samomor, ter o pogumu, ki ga je našla v sebi, da je odšla v tujino kot prostovoljka, da bi pomagala drugim, je Špela Novak pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. Špela Novak je povedala, da jo je spremljala velika osamljenost. Tudi sošolci je niso sprejeli, ker je bila večino časa v bolnišnici. Ni bila del njihovih pogovorov, v knjigi je zapisala, da je med odmori večino časa preživela na stranišču. Zelo je trpela zaradi nesprejemanja sošolcev. »Veliko je bilo teh prepovedi, preveč. Med telovadbo sem sedela na klopi, odmori pa – tudi sem jih preživela na stranišču. Čutila sem tisto neko žalost, tisto osamljenost, ker sem se želela vsaj o nečem pogovarjati. Ampak glede na to, da sem toliko časa preživela v bolnišnici, sem se znala pogovarjati o svoji bolezni, svojih zdravilih, svoji diagnozi. Nisem pa se znala pogovarjati o tem, kaj bi se igrala, kako bi se igrala, kakšna so pravila igre, ki se jih sošolci igrajo. Nisem vedela, o čem se pogovarjajo, ker me ni bilo zraven. Na začetku sem imela vsakih 14 dni kemoterapijo, že takrat sem veliko izostajala. Njihov svet je bil njihov svet, moj je bil pa bolnišnica.«  

Vsakodnevno kakovostno življenje je težavna naloga za bolnike, ki se spopadajo z boleznijo Hashimoto (Hašimoto) tiroiditis. Že pot do diagnoze je trnova in pogosto odvisna od sreče, iskanje vzrokov in zdravljenje pa je sploh individualno. O tem, kako pomembno je za ljudi z avtoimunskimi boleznimi, da imajo na voljo ustrezna zdravila, da bi lahko vzdrževali tako želeno vsakodnevno kakovostno življenje in kakšne boje bijejo bolniki bomo slišali v zgodbi Željke Bohar.V Sloveniji imamo samo eno hormonsko terapijo za ščitnico, ščitnični bolniki pa si želijo večjo izbiro, saj morajo mnogi zaradi stranskiih učinkov samoplačniško po hormone v tujino.Vsakodnevno kakovostno življenje je težavna naloga za bolnike, ki se spopadajo z boleznijo Hashimoto (Hašimoto) tiroiditis. Že pot do diagnoze je trnova in pogosto odvisna od sreče, iskanje vzrokov in zdravljenje pa je sploh individualno. O tem, kako pomembno je za ljudi z avtoimunskimi boleznimi, da imajo na voljo ustrezna zdravila, da bi lahko vzdrževali tako želeno vsakodnevno kakovostno življenje in kakšne boje bijejo bolniki bomo slišali v zgodbi Željke Bohar. Kamama

Gostja današnje oddaje Med štirimi stenami bo 27-letna parašportnica Nastija Fijolič, ki ima spinalno mišično atrofijo. Je paraplesalka, pleše standardne in latinskoameriške plese na vozičku. Po poklicu je diplomirana fotografinja, ukvarja se s fotografijo in videoprodukcijo, dejavna pa je tudi na socialnem omrežju. O paraplesu, ustvarjanju in invalidnosti se bo z Nastijo Fijolič pogovarjala Petra Medved.O paraplesu, ustvarjanju in invalidnosti.Gostja današnje oddaje Med štirimi stenami bo 27-letna parašportnica Nastija Fijolič, ki ima spinalno mišično atrofijo. Je paraplesalka, pleše standardne in latinskoameriške plese na vozičku. Po poklicu je diplomirana fotografinja, ukvarja se s fotografijo in video produkcijo, dejavna pa je tudi na socialnem omrežju. O paraplesu, ustvarjanju in invalidnosti se bo z Nastijo Fijolič pogovarjala Petra Medved.

Dr. Anica Mikuš Kos življenje posveča duševnemu zdravju otrok. Kot otroška psihiatrinja, dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino v Ljubljani, predsednica Slovenske filantropije, avtorica številnih knjig, člankov o duševnem zdravju otrok in dobitnica številnih priznanj tudi danes budno spremlja področje duševnega zdravja otrok in z izkušnjami spremlja begunski val iz Ukrajine, ki je pljusknil tudi v Slovenijo. Kakšne travme otrokom povzročajo vojna, beg, novo okolje? Kako razmišlja o pocovidnem obdobju in vplivu na duševno zdravje otrok?Otroci v primežu vojnih travm. Kako pomagati?Dr. Anica Mikuš Kos življenje posveča duševnemu zdravju otrok. Kot  otroška psihiatrinja, dolgoletna vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino v Ljubljani, predsednica Slovenske filantropije, avtorica številnih knjig, člankov o duševnem zdravju otrok in dobitnica številnih priznanj tudi danes budno spremlja področje duševnega zdravja otrok in z izkušnjami spremlja begunski val iz Ukrajine, ki je pljusknil tudi v Slovenijo. Kakšne travme otrokom povzročajo vojna, beg, novo okolje? Kako razmišlja o pocovidnem obdobju in vplivu na duševno zdravje otrok?  

Zgodba Danice Vidmar je zgodba deklice, za katero si je oče odkrito želel, da bi bila deček. Svojo neustreznost je v primarni družini reševala z odličnim učnim uspehom, s katerim je prišla do poklica, ki ji je omogočil samostojnost. Družinski odnosi in vzorci pa so jo kljub temu zavirali v rasti in odločilno vplivali na izbiro partnerja, ki ga je po zaslugi sposobnosti za samostojno življenje zapustila in kot samohranilka z dvema hčerkama zagrizeno garala za zaslužek in tudi za to, da bi hčerkama nadomestila očeta. V tem prizadevanju je ostala slepa za to, kar sta zares potrebovali in tako je tlakovala pot skrbi, želje dati vse, in tako se je gradil neljubeč družinski vzorec. Danica Vidmar si je začela utirati pot do odraslih hčera šele sredi svojega petega desetletja, ko je srečala danskega družinskega terapevta in uvidela razliko med potrebami in željami tako sebe kot tudi hčera in se naučila najprej poskrbeti zase. Danico Vidmar, avtorico knjige Deklice brez gnezda, je pred mikrofon povabila Cirila Štuber."Samo do sebe odgovorni posamezniki lahko delajo, boljšo, bolj odgovorno, družbo."Zgodba Danice Vidmar je zgodba deklice, za katero si je oče odkrito želel, da bi bila deček. Svojo neustreznost je v primarni družini reševala z odličnim učnim uspehom, s katerim je prišla do poklica, ki ji je omogočil samostojnost. Družinski odnosi in vzorci pa so jo kljub temu zavirali v rasti in odločilno vplivali na izbiro partnerja, ki ga je po zaslugi sposobnosti za samostojno življenje zapustila in kot samohranilka z dvema hčerkama zagrizeno garala za zaslužek in tudi za to, da bi hčerkama nadomestila očeta. V tem prizadevanju je ostala slepa za to, kar sta zares potrebovali in tako je tlakovala pot skrbi, želje dati vse, in tako se je gradil neljubeč družinski vzorec. Danica Vidmar si je začela utirati pot do odraslih hčera šele sredi svojega petega desetletja, ko je srečala danskega družinskega terapevta in uvidela razliko med potrebami in željami tako sebe kot tudi hčera in se naučila najprej poskrbeti zase. Danico Vidmar, avtorico knjige Deklice brez gnezda, je pred mikrofon povabila Cirila Štuber.

"Nisi okej? Povej naprej." Ste kdaj razmišljali, zakaj tako težko govorimo o duševnih stiskah, zakaj jih marsikdo še vedno skriva, zakaj jim marsikdo še vedno ne verjame? Klara Leben je ena tistih mladih, ki so o svojih težavah pripravljeni spregovoriti in s tem nagovoriti vse tiste, ki se jim zdi tema duševne stiske še vedno tabu. Postala je ena od ambasadork kampanje Nacionalnega inštituta za javno zdravje, njena izkušnja pa jo je pripeljala do tega, da zdaj sama pomaga. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur. Klara Leben, ambasadorka kampanje "Nisi okej? Povej naprej.""Nisi okej? Povej naprej." Ste kdaj razmišljali, zakaj tako težko govorimo o duševnih stiskah, zakaj jih marsikdo še vedno skriva, zakaj jim marsikdo še vedno ne verjame? Klara Leben je ena tistih mladih, ki so o svojih težavah pripravljeni spregovoriti in s tem nagovoriti vse tiste, ki se jim zdi tema duševne stiske še vedno tabu. Postala je ena od ambasadork kampanje Nacionalnega inštituta za javno zdravje, njena izkušnja pa jo je pripeljala do tega, da zdaj sama pomaga.

Aspergerjev sindrom je motnja avtističnega spektra, za katero so značilni težave v socialnih interakcijah ter omejeno in ponavljajoče se vedenje in zanimanje. Gre za vseživljenjsko stanje. Kakšno je življenje z aspergerjevim sindromom, bosta razložila gosta oddaje Med štirimi stenami Jan Hlade in Aljaž Koželj, ki imata ta sindrom. Oddajo pripravlja Petra Medved.Drugačnosti se ne smemo bati. Aspergerjev sindrom je motnja avtističnega spektra, za katero so značilne težave v socialnih interakcijah ter omejeno in ponavljajoče se vedenje in zanimanje. Gre za vseživljenjsko stanje. Kakšno je življenje z aspergerjevim sindromom bosta razložila gosta oddaje Med štirimi stenami Jan Hlade in Aljaž Koželj, ki imata ta sindrom. O tem, kaj si želijo ljudje z avtizmom in kakšno podporo bi potrebovali, je Jan Hlade povedal: »Ljudje z avtizmom si želimo stabilnega življenja, ki ni na robu socialne izključenosti, pod pragom revščine. Želimo si življenja z ljudmi, ki nas razumejo in ki so nam blizu, ki nam pomagajo, če se znajdemo v stiski, s katerimi vzdržujemo vsakodnevno komunikacijo, vsakodnevne stike, in če smo dovolj zavedni, širimo zavedanje o nas - ljudeh, ki smo se rodili drugačni, ne po svoji krivdi. Ljudem lahko pokažemo, da se drugačnosti ne smemo bati, da se je ni treba bati, da je drugačnost v marsičem dobra, saj izobražuje, širi poglede in upajmo, da to našo dolino Šentflorjansko nekoč osvobodimo večnega strahu pred njo.«

"V šoku sem sedela na postelji in premlevala. Manjši dvojček ima 900 gramov! Ali sploh lahko preživiš z 900 grami?" Tako se spominja Petra Znoj. Dvojčka Adam in Žan sta zdaj stara dobri dve leti in sta taka kot njuni vrstniki – radoživa in polna otroške radovednosti. A njuna zgodba je tudi zgodba dveh malih borcev, rojenih prezgodaj. Približno 1400 otrok na leto se v Sloveniji rodi prezgodaj . V knjigi Junaki prvega nadstropja je Petra Znoj zbrala pripovedi mamic nedonošenih otrok. Njihove zgodbe so polne strahu, pa tudi izjemne življenjske moči. Naj bo knjiga opora in moč vsem, ki se bodo s to problematiko še spoprijeli, razmišlja. Zgodbe malih junakov, velikih kot naša dlan"V šoku sem sedela na postelji in premlevala. Manjši dvojček ima 900 gramov! Ali sploh lahko preživiš z 900 grami?" Tako se spominja Petra Znoj. Dvojčka Adam in Žan sta zdaj stara dobri dve leti in sta taka kot njuni vrstniki – radoživa in polna otroške radovednosti. A njuna zgodba je tudi zgodba dveh malih borcev, rojenih prezgodaj. Približno 1400 otrok na leto se v Sloveniji rodi prezgodaj . V knjigi Junaki prvega nadstropja je Petra Znoj zbrala pripovedi mamic nedonošenih otrok. Njihove zgodbe so polne strahu, pa tudi izjemne življenjske moči. Naj bo knjiga opora in moč vsem, ki se bodo s to situacijo še spoprijeli, razmišlja.

Popolno in učinkovito sodelovanje in vključevanje v družbo je geslo današnjega svetovnega dneva Downovega sindroma. Osebe z Downovim sindromom in drugimi motnjami v duševnem razvoju morajo imeti dostop do kakovostnega izobraževanja, vključujočega zaposlovanja in čim bolj samostojnega bivanja. Kako opolnomočiti invalidne osebe za uspešnejše vključevanje v skupnost in kako lahko pridobijo veščine in znanja za čim bolj samostojno življenje v skupnosti, še posebno na svojem domu? O tem se bomo pogovarjali v oddaji Med štirimi stenami s koordinatorjem projekta Veščine za samostojno življenje in psihoterapevtom zakonske in družinske terapije Dragom Švajgerjem. V oddaji boste slišali tudi uporabnici projekta iz Varstveno-delovnega centra Želva Anito Banko in Petro Jurečič ter zgodbo mame otroka z Downovim sindromom Petre Jesenovec. Oddajo pripravlja Petra Medved.Inkluzija za osebe z Downovim sindromom mora potekati v vseh življenjskih obdobjih posameznika.Polno in učinkovito sodelovanje in vključevanje v družbo je geslo današnjega svetovnega dneva Downovega sindroma. Osebe z Downovim sindromom in drugimi motnjami v duševnem razvoju morajo imeti dostop do kakovostnega izobraževanja, vključujočega zaposlovanja in čim bolj samostojnega bivanja. Kako opolnomočiti invalidne osebe za uspešnejše vključevanje v skupnost in kako lahko pridobijo veščine in znanja za čim bolj samostojno življenje v skupnosti, še posebej na svojem domu? O tem se bomo pogovarjali v oddaji Med štirimi stenami s koordinatorjem projekta Veščine za samostojno življenje in psihoterapevtom zakonske in družinske terapije Dragom Švajgerjem. V oddaji boste slišali tudi uporabnici projekta iz VDC Želva Anito Banko in Petro Jurečič ter zgodbo mame otroka z Downovim sindromom Petre Jesenovec. Drago Švajger je na vprašanje, ali bodo s to podporo ti ljudje lahko živeli sami doma, tudi po smrti staršev - ali bodo lahko skrbeli zase - odgovoril: »Ravno to je pomen tega našega projekta, torej da daje možnost samostojnega bivanja, ker do zdaj financiranje oseb, ki so precej samostojne, vendar ne dovolj, da bi lahko živele popolnoma same, ni sistemsko urejeno. In ta naš projekt teži k temu, da uporabnike zelo opolnomoči za samostojno življenje ob podpori. Podpora ni vsakodnevna, ampak jo dobijo tu in tam, ko se srečajo s kakšnim izzivom, težavo. In ko imajo uporabniki oporo nekoga, ki ga lahko vedno pokličejo in jih vodi skozi izziv, s tako podporo lahko živijo sami in jim ni treba v nobeno institucijo.«

Kako poteka življenje z otrokom z redko boleznijo, za katero obstaja zdravilo, a kljub temu ni nobenega zagotovila, da bo terapija uspešna. Kako se spremeni življenje družini in kakšna je pot do rešitev, do katerih si jo pri redkih boleznih pogosto starši gradijo sproti sami in ne predstavlja le poti do zdravila, pač pa tudi do psihosocialne pomoči, ki je praviloma zanemarjena. O tem se bo v oddaji Med štirimi stenami z dr. Nejcem Jelenom, očetom otroka z ozdravljivo redko boleznijo, pogovarjala Cirila Štuber.Od staršev ne moremo pričakovati, da se bodo čez noč prelevili v strokovnjake z več področijKako poteka življenje z otrokom z redko boleznijo - limfangiom, za katero obstaja zdravilo, a kljub temu ni nobene garancije, da bo terapija uspešna. Kako se spremeni življenje družini in kakšna je pot do rešitev, do katerih si jo pri redkih boleznih pogosto starši gradijo sproti sami in ne predstavlja le poti do zdravila, pač pa tudi do psihosocialne pomoči, ki je praviloma zanemarjena. O tem se je v oddaji Med štirimi stenami z dr. Nejcem Jelenom, očetom otroka z ozdravljivo redko boleznijo, pogovarjala Cirila Štuber.

Gospa Alenka Matko Juvančič je žena, mati treh otrok in trenerka tenisa. Z družino so preživeli težko preizkušnjo bolezni mlajšega sina in morali so spoznati življenje tudi z druge plati. Tako obdobje prinese številna vprašanja, a žal premalo odgovorov. O tej preizkušnji, pa tudi o tenisu in o ženski v današnjem svetu se bo z Alenko Matko Juvančič pogovarjala Lucija Fatur. Alenka Matko Juvančič: "Bili smo vrženi in morali smo plavati."Gospa Alenka Matko Juvančič je žena, mati treh otrok in trenerka tenisa. Z družino so preživeli težko preizkušnjo bolezni mlajšega sina in morali so spoznati življenje tudi z druge plati. Tako obdobje prinese številna vprašanja, a žal premalo odgovorov. O tej preizkušnji, pa tudi o tenisu in o ženski v današnjem svetu se bo z Alenko Matko Juvančič pogovarjala Lucija Fatur.  

Pretekli teden so imeli počitnice otroci iz vzhodne in osrednje Slovenije, ta teden pa tisti iz zahodnega dela. Covid je tudi v tem šolskem vplival na otroke in mladostnike, otežil običajne stike s sovrstniki in marsikatere zunajšolske dejavnosti. Covid je otroke tudi še dodatno priklenil na pametne naprave. Včasih se zdi, da pozabljamo na pomen igre in pomen kvalitetnega preživljanja prostega časa otrok - oboje pa ima v vsestranskem razvoju otrok gotovo velik pomen. Ne prepuščajmo otrok pametnim napravam! Pretekli teden so imeli počitnice otroci iz zahodne in osrednje Slovenije, ta teden pa tisti iz vzhodnega dela. Covid je tudi v tem šolskem vplival na otroke in mladostnike, otežil običajne stike s sovrstniki in marsikatere izven šolske dejavnosti. Covid je otroke tudi še dodatno priklenil na pametne naprave. Včasih se zdi, da pozabljamo na pomen igre in pomen kvalitetnega preživljanja prostega časa otrok - oboje pa ima v vsestranskem razvoju otrok gotovo velik pomen.

Sašo Dudić je uspešen tetovator, pa tudi gorski reševalec, amaterski igralec, glasbenik, oče, plezalec in potapljač. Na svoji poti v uspešno odraslo življenje se je soočal s slabo samopodobo, depresijo, občutki panike in utesnjenosti ter motnjami hranjenja. Takrat si je želel več strokovne pomoči in predvsem to, da bi se že prej opogumil in svojo stisko delil z drugimi.Še vedno nisem ves čas OK in poiščem pomoč, ko jo potrebujemSašo Dudić je uspešen tetovator, pa tudi gorski reševalec, amaterski igralec, glasbenik, oče, plezalec in potapljač. Na poti v uspešno odraslo življenje se je spoprijemal s slabo samopodobo, depresijo, občutki panike in utesnjenosti ter motnjami hranjenja. Takrat bi si želel več strokovne pomoči in predvsem to, da bi se že prej opogumil in svojo stisko delil z drugimi. Prisluhnite njegovi zgodbi. Nisi OK? Povej naprej!

Gostja oddaje Med štirimi stenami bo nekdanja vrhunska športnica biatlonka s štirimi nastopi na olimpijskih igrah Tadeja Brankovič. Športu je ostala zvesta tudi po koncu kariere, saj predava različnim organizacijam, poučuje smučarski tek, nordijsko hojo in rolanje. O svojem življenju je napisala knjigo Peta olimpijada. »Štiri olimpijske igre so merile rezultat na štoparici. Peta ne meri hitrosti,« je zapisala v knjigi. Ta je zanjo najtežja, saj se spopada z rakom. Naučila jo je zavedanja, da je vse minljivo. In kot nadaljuje v knjigi: »Zato je potrebno živeti. Biti hvaležen za vse, kar imaš. Ni vse samoumevno. Treba je zaupati vase in se imeti rad. Biti optimističen in pozitiven.« O vrhunskem športu in boju z boleznijo se bo s Tadejo Brankovič, ki svoj mir in svobodo išče v gibanju, pogovarjala Petra Medved.O vrhunskem športu in boju z boleznijo. Gostja oddaje Med štirimi stenami je bila nekdanja vrhunska športnica biatlonka s štirimi nastopi na olimpijskih igrah Tadeja Brankovič. Športu je ostala zvesta tudi po koncu kariere, saj predava različnim organizacijam, poučuje smučarski tek, nordijsko hojo in rolanje. O svojem življenju je napisala knjigo Peta olimpijada. »Štiri olimpijske igre so merile rezultat na štoparici. Peta ne meri hitrosti,« je zapisala v knjigi. Ta je zanjo najtežja, saj se spopada z rakom. Naučila jo je zavedanja, da je vse minljivo. In kot nadaljuje v knjigi: »Zato je potrebno živeti. Biti hvaležen za vse, kar imaš. Ni vse samoumevno. Treba je zaupati vase in se imeti rad. Biti optimističen in pozitiven.« Tadeja Brankovič svoj mir in svobodo išče v gibanju. »Bolezen pride nepričakovano, in to je bil zame največji izziv, v tem smislu, ker sem bila celo življenje navajena načrtovati treninge, tekmovanja. Na bolezen ne moreš vplivati, zgodi se, pride in samo od tebe je odvisno, kako jo boš sprejel. To je bil zame izziv, po drugi strani pa sem bila vesela, da sem tako športno to prenesla. In tudi bolezen sem vzela zelo športno, s ciljem, da pridem na cilj tudi pete olimpijade. Če rečem po biatlonsko: zdaj sem v zadnjem krogu in mi gre dobro," je povedala Tadeja Brankovič.

Epilepsija - bolezen, ki morda še vedno prinaša strah in mnogo vprašanj. A tudi bolezen, ki jo medicina že dobro obvladuje, zato se bolniki in njihovi svojci vedno bolj uspešno spopadajo z vsakdanjim življenjem. K sprejemanju epilepsije prav tako pripomore širjenje znanja in vedenja, predsodkov je vse manj. Drugi ponedeljek v februarju skupaj z več kot 140-imi državami po svetu zaznamujemo mednarodni dan epilepsije. Naša tokratna sogovornica je dr. Natalija Krajnc, dr. med., specialistka otroške nevrologije in specialistka pediatrije, strokovna direktorica Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in predsednica Društva Liga proti epilepsiji. Z Lucijo Fatur sta pogovor začeli o tem, zakaj velja, da je epilepsija bolezen z mnogimi obrazi. Odpri srce - geslo letošnjega mednarodnega dneva Epilepsija - bolezen z mnogimi obrazi. Bolezen, ki morda še vedno prinaša strah in mnogo vprašanj. A tudi bolezen, ki jo medicina že dobro obvladuje, zato se bolniki in njihovi svojci vedno bolj uspešno spopadajo z vsakdanjim življenjem. K sprejemanju epilepsije prav tako pripomore širjenje znanja in vedenja, predsodkov je vse manj. Drugi ponedeljek v februarju skupaj z več kot 140-imi državami po svetu obeležujemo mednarodni dan epilepsije. Naša sogovornica je dr. Natalija Krajnc, dr. med., specialistka otroške nevrologije in specialistka pediatrije, strokovna direktorica Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in predsednica Društva Liga proti epilepsiji.

V pandemičnih časih je zaznati več tesnobnih, depresivnih stanj. Strokovnjaki govorijo tudi o pandemični utrujenosti. Kako se s tem časom spopadajo starejši, pri katerih postaja depresija že tako ali tako pogostejša? Nekateri podatki govorijo o petini oziroma tretjini starostnikov, ki jih pesti depresija. Kako jo prepoznavamo, kako starejšim pomagamo in kako jo lahko preprečimo?Depresija je pri starejših pogosto prezrtaDepresija je najpogostejša duševna bolezen v starosti. V pandemičnih časih je zaznati opazno več tesnobnih, depresivnih stanj. Kako se s tem časom spopadajo starejši?  Kako depresijo prepoznavamo, kako starejšim pomagamo in kako jo lahko preprečimo?

O sramu kot normalnem čustvu, ki se pojavi v določenem obdobju otroštva, in o sramu kot pretirano toksičnem stanju, ki povzroča izgubo stika med starši in otroki, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Tudi o tem, kako pomembno je samoopazovanje in v skladu s tem spreminjanje svojih odzivov v odnosu z otrokom, da nas ne odnese predaleč, se bo Cirila Štuber pogovarjala z dr. Janezom Sečnikom, relacijskim družinskim terapevtom iz Študijskoraziskovalnega centra za družino.Dr. Janez Sečnik: Veliko vidimo v očeh otrokaO sramu kot normalnem čustvu, ki se pojavi v določenem obdobju otroštva, in o sramu kot pretirano toksičnem stanju, ki povzroča izgubo medsebojnega stika med starši in otroki, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Tudi o tem, kako pomembno je samoopazovanje in v skladu s tem spreminjanje svojih odzivov v odnosu z otrokom, da nas ne odnese predaleč, z dr. Janezom Sečnikom, relacijskim družinskim terapevtom iz Študijsko raziskovalnega centra za družino.

Anže in Enej Strazberger sta živahna 12 let stara dvojčka. Njuna mladost pa se razlikuje od mladosti vrstnikov, saj imata cerebralno paralizo in sta težko gibalno ovirana. Najbolj si želita, da bi lahko hodila, se ukvarjala s športom in se sproščeno igrala na otroških igriščih, tako pa dogajanje spremljata le iz električnih invalidskih vozičkov. Kakšno je življenje družine, ki ima dva invalidna otroka, kakšno pomoč bi potrebovala, kako poskrbeti za potrebe otrok in kako preprečiti izgorelost staršev? Gostja oddaje bo Darja Strazberger, mama, ki požrtvovalno skrbi za svoja otroka. Z njo se bo pogovarjala Petra Medved. Darja Strazberger - mama, ki skrbi za dva otroka s cerebralno paralizo in težko gibalno oviranostjo. Anže in Enej Strazberger sta živahna 12 let stara dvojčka. Njuna mladost pa se razlikuje od mladosti vrstnikov, saj imata cerebralno paralizo in sta težko gibalno ovirana. Najbolj si želita, da bi lahko hodila, se ukvarjala s športom in se sproščeno igrala na otroških igriščih, tako pa dogajanje spremljata le iz električnih invalidskih vozičkov. Kakšno je življenje družine, ki ima dva invalidna otroka, kakšno pomoč bi potrebovala, kako poskrbeti za potrebe otrok in kako preprečiti izgorelost staršev? Gostja oddaje je bila Darja Strazberger, mama, ki požrtvovalno skrbi za svoja otroka. Darja Strazberger se zavzema za to, da bi se na tem področju izboljšalo kar nekaj stvari: »Rada bi povedala, da se od leta 2014 naše delno plačilo za izgubljeni dohodek ni usklajevalo z minimalno plačo, kot je bilo obljubljeno. In za to razliko smo prikrajšani vseh 7 let. Že od leta 2019 pošiljam dopise na ministrstvo za delo, varuhu človekovih pravic, zagovorniku načela enakosti in tudi poslancem in poslanskim skupinam – skratka, vsem odločevalcem – da bi predlagala, da se uredi sofinanciranje družinskega avtomobila oz. invalidskega kombija za družine za otroke s posebnimi potrebami. Če imaš otroka s posebnimi potrebami, potrebuješ večji avto in kombiji so res zelo dragi, če želimo, da so prilagojeni. Sofinancirana je samo rampa.« »Potrebno bi bilo sofinanciranje bivalnih površin. Pri nas bi, ker živimo v hiši, nujno potrebovali dvigalo, vendar tega država ne sofinancira. Prosila bi tudi za zagotovitev pomoči tretje osebe družinam in otrokom na domu, ko so otroci doma. Delno plačilo za izgubljeni dohodek bi moralo biti usklajeno s povprečno plačo, ker je bilo ves čas v višini minimalne plače, le da se od leta 2014 sploh ni več usklajevalo z njo. Predlagam ministrstvu za zdravje, da se zagotovijo dodatne fizioterapije ali druge terapije za otroke na področju, na katerem jih potrebujejo.«

»Ko življenje vzameš kot potovanje v neskončnost svojega uma, zares zaživiš. Živiš polno, radostno in spoštljivo. Spoštljivo do sebe in do drugih.« Tako pravi Breda Rožič, avtorica knjige Skrivnosti življenja. V tokratni oddaji boste izvedeli, zakaj je pomembno zavedanje, da nič na tem svetu ni samoumevno in ni naključje, kaj je tisto, kar nas omejuje na naši poti, in kako lahko na tej poti zadihamo s polnimi pljuči. Bredo Rožič je na pogovor povabila Lucija Fatur. Breda Rožič o skrivnostih življenja in egu»Ko življenje vzameš kot potovanje v neskončnost svojega uma, zares zaživiš. Živiš polno, radostno in spoštljivo. Spoštljivo do sebe in do drugih.« Tako pravi Breda Rožič, avtorica knjige Skrivnosti življenja. V tokratni oddaji boste izvedeli, zakaj je pomembno zavedanje, da nič na tem svetu ni samoumevno in ni naključje, kaj je tisto, kar nas omejuje na naši poti in kako lahko na tej poti zadihamo s polnimi pljuči.

Tudi učilnica je prostor, kjer se odnosi, situacije in težave odvijajo med štirimi stenami. Vzpostaviti prijetno vzdušje, v katerem se vsi učenci počutijo sprejete, so odnosi dobri, se težave rešujejo sproti in je delovna vnema velika, pa je težko. Nekaj smernic, strategij daje učiteljem in vzgojiteljem program Neverjetna leta - program vodenja razreda za učitelje. Več pa z gostjami v oddaji Med štirimi stenami.V razredu ne smemo le grajati in disciplinirati, treba je podpreti tudi želena vedenja in vzpostaviti prijetno ter spodbudno učno okolje Pred nekaj leti smo v oddaji Med štirimi stenami govorili o Neverjetnih letih – programu za usposabljanje staršev in otrok, ki pri majhnih otrocih preprečujejo in obravnavajo težave z neustreznim vedenjem, hkrati pa spodbujajo njihovo socialno in čustveno komponento. Temu programu krepitve duševnega zdravja otrok, ki sicer izvira iz Severne Amerike, se je kmalu pridružil tudi program vodenja razreda za učitelje. Tudi učilnica je namreč prostor, kjer se odnosi, situacije in težave odvijajo med štirimi stenami. Vzpostaviti prijetno vzdušje, v katerem se vsi učenci počutijo sprejete, so odnosi dobri, se težave rešujejo sproti in je delovna vnema velika, pa je težko. Nekaj smernic, strategij daje učiteljem in vzgojiteljem program Neverjetna leta - program vodenja razreda za učitelje. Med drugim se izvaja na Finskem, Norveškem, Danskem, Portugalskem, Irskem, Novi Zelandiji, v Belgiji in Veliki Britaniji, pri nas se ga je udeležilo 180 učiteljev in vzgojiteljev z nekaterih slovenskih šol (OŠ Trnovo, OŠ Kolezija, OŠ Martina Krpana, OŠ Antona Aškerca v Rimskih Toplicah, OŠ Šalek Velenje ter OŠ Logatec). Gostje: dr. Marija Anderluh, predstojnica službe za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki, ki je pred leti ta severnoameriški program, ki ga je utemeljila Dr. Carolyn Webster-Stratton, pripeljala v Slovenijo; Natalija Plajnšek, izvajalka programa, sicer pa svetovalna delavka na OŠ Trnovo, Sonja Stepančič - izvajalka programa, učiteljica razrednega pouka na OŠ Trnovo, Nina Triller - ravnateljica OŠ Kolezija, udeleženka programa v šolskem letu 2020/2021.

Poslavljamo se od leta in razmišljamo, kaj nam bo prineslo novo. Upamo, da bo srečno in zdravo. To želimo tudi drugim. Včasih pa nam leto ni ravno naklonjeno. Televizijska novinarka, voditeljica in urednica Darja Korez Korenčan je letos prebolela hujšo obliko covida. Ostale so posledice, a življenjskega optimizma ji ni zmanjkalo. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi Korak za korakom."Moja pripoved lahko komu pomaga."Poslavljamo se od leta in razmišljamo, kaj nam bo prineslo novo. Upamo, da bo srečno in zdravo. To želimo tudi drugim. Včasih pa nam leto ni ravno ni naklonjeno. Televizijska novinarka, voditeljica in urednica Darja Korez Korenčan je letos prebolela hujšo obliko covida. Ostale so posledice, a življenjskega optimizma ji ni zmanjkalo. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi Korak za korakom.

Vlado Peterlin je pred sedmimi leti na poti domov vozil prehitro, pod vplivom alkohola in ni bil pripet z varnostnim pasom. V prometni nesreči je utrpel tako hude posledice, da je postal tetraplegik. Kljub težki osebni izkušnji je ostal pozitiven in že nekaj časa kot ambasador Zavoda VOZIM ozavešča mlade, da alkohol in volan ne gresta skupaj. Sam pripoveduje: »Moja pot od službe do doma je namesto deset minut trajala osem mesecev.« Vlada Peterlina je v oddajo Med štirimi stenami povabila Petra Medved. Ambasador Zavoda VOZIM tetraplegik Vlado Peterlin.Vlado Peterlin je pred sedmimi leti na poti domov vozil prehitro, pod vplivom alkohola in ni bil pripet z varnostnim pasom. V prometni nesreči je utrpel tako hude posledice, da je postal tetraplegik. Kljub težki osebni izkušnji je ostal pozitiven in že nekaj časa kot ambasador Zavoda VOZIM ozavešča mlade, da alkohol in volan ne gresta skupaj. Sam pripoveduje: »Moja pot od službe do doma je namesto deset minut trajala osem mesecev.« Vlado Peterlin je bil gost tokratne oddaje Med štirimi stenami. Ob bližajočih se praznikih, ki so tudi čas zabav in alkohola, je sporočilo Vlada Peterlina, ki je član Zveze paraplegikov Slovenije in ambasador Zavoda VOZIM, jasno: »Če imamo denar za alkohol, ga imamo tudi za taksi. Naj pelje nekdo, ki ne uživa alkohola. Ali pokličemo starše ali babico, dedka, teto, strica. Mislim, da je vseeno lažje preživeti kakšno kritiko od staršev, kakor presedeti potem celo življenje na vozičku oziroma, da se zgodi še hujše - smrt. Rekel bi vsem, ki se bodo v teh praznikih zabavali s kuhančki in s kostanjem, naj imajo glavo na mestu, naj pustijo avto tam, kjer je, naj raje uporabljajo javni prevoz, samo naj se ne usedejo za volan pod vplivom alkohola, ker lahko rešijo življenje sebi in komu drugemu.«

Evropska unija je razglasila leto 2022 za evropsko leto mladih. Leto bodo polnile konference, različni drugi dogodki in kampanje. Z evropskim letom mladih želi EU dati poudarek na mlade, ki so v času pandemije covida-19 prestali veliko stisk. Izrazito poslabšanje duševnega zdravja v družbi, ki ga je mogoče pripisati epidemiji, beležimo tudi v Sloveniji. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem področjem, so zaskrbljeni. Otroci in mladostniki doživljajo veliko stisk, veča se tudi število duševnih bolezni in dejanj, ki kličejo po strokovni – tudi bolnišnični pomoči. Takšna so na primer samopoškodovanja. Odraz česa so in kako se jim upreti?Dr. medicine, pedopsihiatrinja Jerneja MačekEvropska unija je razglasila leto 2022 za evropsko leto mladih. Leto bodo polnile konference, različni drugi dogodki ter kampanje. Vse to naj bi pripomoglo k temu, da bi mlade bolj upoštevali pri oblikovanju politik EU. Z evropskim letom mladih želi EU dati poudarek na mlade, ki so med pandemijo covida-19 prestali veliko stisk. Izrazito poslabšanje duševnega zdravja v družbi, ki ga je mogoče pripisati epidemiji, opažamo tudi v Sloveniji. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem področjem, so zaskrbljeni. Otroci in mladostniki doživljajo veliko stisk, veča se tudi število duševnih bolezni in dejanj, ki kličejo po strokovni, tudi bolnišnični pomoči. Takšna so na primer samopoškodovanja. Odraz česa so in kako se z njimi spoprijeti?

Ocenjujejo, da v Sloveniji za eno od šest do osem tisoč redkih bolezni trpi 120 tisoč ljudi. Večina niti ne pride do diagnoze in 75 % med njimi je otrok. Pri Društvu Viljem Julijan si prizadevajo za zgodnjo diagnostiko redkih bolezni, med katerimi je večina genetskih, da bi tako povečali možnosti za pravočasno zdravljenje. Prav tako si želijo, da bi imele družine tistih otrok, ki so zaradi redkih bolezni obsojeni na smrt že v otroštvu, možnost dostojanstvenega poslavljanja od svojega družinskega člana v otroškem hospicu. V oddaji Med štirimi stenami bomo gostili Gregorja in Nino Bezenšek, starša Viljema Julijana, ki sta po njegovi zgodnji smrti ustanovila sklad za pomoč otrokom z redkimi boleznimi.Poznamo od šest do osem tisoč redkih bolezni, zaradi katerih trpi manj kot pet ljudi na deset tisoč prebivalcev, 75 odstotkov med njimi je otrokOcenjujejo, da v Sloveniji za eno od šest do osem tisoč redkih bolezni trpi 120.000 ljudi. Večina niti ne pride do diagnoze in 75 odstotkov med njimi je otrok. Pri Društvu Viljem Julijan si prizadevajo za zgodnjo diagnostiko redkih bolezni, med katerimi je večina genetskih, da bi tako povečali možnosti za pravočasno zdravljenje. Prav tako si želijo, da bi imele družine tistih otrok, ki so zaradi redkih bolezni obsojeni na smrt že v otroštvu, možnost dostojanstvenega poslavljanja od svojega družinskega člana v otroškem hospicu. V oddaji Med štirimi stenami gostimo Gregorja in Nino Bezenšek, očeta in mamo Viljema Julijana, ki sta po njegovi zgodnji smrti ustanovila sklad za pomoč otrokom z redkimi boleznimi.

Soočenje z rakom ni velik izziv le za bolnika, pač pa tudi za njegove bližnje. Vsi se znajdejo v povsem novi situaciji, ki čez noč obrne prioritete in doživljanje običajnega življenja. Marsikomu vsakdan postane pretežak. Do psihološke podpore je včasih težko priti, še posebej se je to pokazalo v času epidemije covida. Dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihiloginja, bo spregovorila o stiskah bolnikov in o psihološki pomoči, Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo pa bo predstavila novo spletno platformo za bolnike s krvnim rakom POSVETUJ.SE, ki bolnikom in njihovim svojcem ponuja brezplačne individualne spletne posvete. Oddajo pripravlja Lucija Fatur. Pri zdravljenju raka je pomembna tudi psihološka podporaSoočenje z rakom ni velik izziv le za bolnika, pač pa tudi za njegove bližnje. Vsi se znajdejo v povsem novi situaciji, ki čez noč obrne prioritete in doživljanje običajnega življenja. Marsikomu vsakdan postane pretežak. Do psihološke podpore je včasih težko priti, še posebej se je to pokazalo v času epidemije Covida. Dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihologinja, bo spregovorila o stiskah bolnikov in o psihološki pomoči. Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo pa bo predstavila novo spletno platformo za bolnike s krvnim rakom POSVETUJ.SE, ki bolnikom in njihovim svojcem ponuja brezplačne individualne spletne posvete.

Življenje piše različne zgodbe. Zgodba Hejdi Koren Corel je zgodba o bolečini ob izgubi otroka in zavedanju, da trpljenja ni več. Je zgodba o pogumu, odrekanju in skrbi za otroka s posebnimi potrebami. Je zgodba mame, ki je zmogla sprejeti ta življenjski izziv. S kakšnimi strahovi se spoprijemajo starši otrok s posebnimi potrebami, kako se odnosi v družini spremenijo in kakšno skrb potrebuje tak otrok? O tem z ekonomistko Hejdi Koren Corel, ki pravi, da je po srcu žena in mama. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved. Življenjska zgodba Hejdi Koren Corel in njene družine.Življenje piše različne zgodbe. Zgodba Hejdi Koren Corel je zgodba o bolečini ob izgubi otroka in zavedanju, da trpljenja ni več. Je zgodba o pogumu, odrekanju in skrbi za otroka s posebnimi potrebami. Je zgodba mame, ki je zmogla sprejeti ta življenjski izziv. S kakšnimi strahovi se spoprijemajo starši otrok s posebnimi potrebami, kako se odnosi v družini spremenijo in kakšno skrb potrebuje tak otrok? O tem z ekonomistko Hejdi Koren Corel, ki pravi, da je po srcu žena in mama. »Otroci s posebnimi potrebami se rodijo posebnim mamam. Treba je potem na drugi stani videti, koliko mam sprejme ta življenjski izziv. Nekatere najdejo pogum in moč, nekatere ne. Jaz osebno se počutim zelo privilegirano. Počutim se kot veteran, ki je preživel eno veliko vojno. In meni je uspelo in jaz sem preživela. In jaz sem danes dobro. Niko, hvala, ker sem danes tako bogat človek, kot jih je malo,« je povedala Hejdi Koren Corel.

Več kot polovica žensk priznava, da menopavzne spremembe negativno vplivajo na njihovo delo. Kljub temu so menopavzne težave tabu tema, saj ženske nerade govorijo o njih, delodajalci pa so s to problematiko v glavnem slabo seznanjeni. Magdalena Fabčič je univ. dipl. biologinja, ki je prek izobraževanja na tem področju najprej iskala rešitve zase, potem pa je svoje znanje začela deliti z drugimi kot svetovalka za izzive srednjih let, ki pomaga posameznicam in podjetjem ohranjati polno angažiranost ter zmanjšati vpliv stresa in hormonskih težav na uspešnost in odnose na delovnem mestu in ohraniti kakovostno življenje. Z njo se bomo pogovarjali o težavah z menopavzo na delovnem mestu.Šest od desetih žensk je povedalo, da menopavzne spremembe negativno vplivajo na njihovo delo.Več kot polovica žensk priznava, da menopavzne spremembe negativno vplivajo na njihovo delo. Kljub temu so menopavzne težave tabujska tema, saj ženske nerade govorijo o njih, delodajalci pa so s to problematiko v glavnem slabo seznanjeni. Magdalena Fabčič je univ. dipl. biologinja, ki je z izobraževanjem na tem področju najprej iskala rešitve zase, potem pa je svoje znanje začela deliti z drugimi kot svetovalka za izzive srednjih let, ki pomaga posameznicam in podjetjem ohranjati polno angažiranost ter zmanjšati vpliv stresa in hormonskih težav na uspešnost in odnose na delovnem mestu in ohraniti kakovostno življenje. Z njo se bomo pogovarjali o težavah z menopavzo na delovnem mestu.

Gostja oddaje Med štirimi stenami bo upokojena učiteljica in ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič iz Svetega Tomaža pri Ormožu. V knjigi Sam bog naj jo Bere, napisati ji jo je pomagala Petra Škarja, je opisala svoje življenje skozi prizmo bolezni: čudovito otroštvo, starševsko toplino in ljubezen do poučevanja. Že od rojstva živi z Morquijevim sindromom, ki prizadene vse sklepe. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo. Za bolezen ni zdravila. Imela je več operacij, neznosne bolečine jo spremljajo že vse življenje. Kljub preizkušnjam ima neizmerno voljo do življenja. V knjigi je zapisala: »Življenje me je naučilo, da je pomembno poslušati in slišati svoje telo. In prav zato vem, da mi dolgo ne bo več služilo, kot mi je do zdaj. V teh letih se je izčrpalo … ne naveličalo. Še vedno živim radostno.« Alenko Čurin Janžekovič je pred mikrofon povabila Petra Medved.Življenjska zgodba Alenke Čurin Janžekovič, ki že od rojstva živi z Morquijevim sindromom.Gostja oddaje Med štirimi stenami bo upokojena učiteljica in ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič iz Svetega Tomaža pri Ormožu. V knjigi Sam bog naj jo bere, napisala jo je Petra Škarja, je opisala svoje življenje skozi prizmo bolezni: čudovito otroštvo, starševsko toplino in ljubezen do poučevanja. Že od rojstva živi z Morquijevim sindromom, ki prizadene vse sklepe. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo. Za bolezen ni zdravila. Imela je več operacij, neznosne bolečine jo spremljajo že vse življenje. Kljub preizkušnjam ima neizmerno voljo do življenja. V knjigi je zapisala: »Življenje me je naučilo, da je pomembno poslušati in slišati svoje telo. In prav zato vem, da mi dolgo ne bo več služilo, kot mi je do zdaj. V teh letih se je izčrpalo … ne naveličalo. Še vedno živim radostno.« »Jaz ne želim tretjega življenjskega obdobja končati v domu za ostarele, tudi na domu, da me kdo neguje, ker si prvič ne želim trpljenja, ker sem ga imela preveč in tudi preveč videla pri svojcih. Drugič pa sem prepričana, da ima človek to pravico, da sam odloča o končanju življenja, kajti rodimo se, ne da bi pri tem bili kot tisti udeleženci, ki smo se odločili roditi, potem moramo živeti kakorkoli že pač je, danes v tem našem svetu pa se mi zdi, da obstaja toliko možnosti, ki lahko človeku olajšajo to zadnjo pot brez trpljenja,« je povedala Alenka Čurin Janžekovič v oddaji Med štirimi stenami.

Na pragu jesenskih počitnic nas zanima, s kakšnimi izzivi se sooča šolski prostor – točneje OŠ Preserje pri Radomljah, ki je prejemnica naziva najbolj kulturna slovenska šola – to priznanje podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Ker se covida nismo otresli, je šolski prostor še vedno v primežu ukrepov, pa vendar je naloga vseh, ki delajo v šolah, da zagotovijo čim bolj normalno življenje na šoli. Je v tem šolskem letu kaj lažje, saj že imamo izkušnje pandemije, ali pa težje, ker se težave kopičijo? Šola je skupnost otrok, učiteljev in celotne ekipe zaposlenih na šoli. Na kakšen način to skupnost oblikovati in voditi tako, da bo varna, spodbudna in ustvarjala? Zakaj je pomembno, da se že pri otrocih spodbuja empatijo, sposobnost razumeti drugega? Na Osnovni šoli Preserje pri Radomljah se držijo načel Williama Glasserja – kakšna so in zakaj so se odločili zanje?

Na pragu jesenskih počitnic nas zanima, s kakšnimi izzivi se sooča šolski prostor – točneje OŠ Preserje pri Radomljah, ki je prejemnica naziva najbolj kulturna slovenska šola – to priznanje podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Ker se covida nismo otresli, je šolski prostor še vedno v primežu ukrepov, pa vendar je naloga vseh, ki delajo v šolah, da zagotovijo čim bolj običajno življenje na šoli. Je v tem šolskem letu kaj lažje, saj že imamo izkušnje pandemije, ali pa težje, ker se težave kopičijo? Šola je skupnost otrok, učiteljev in celotne ekipe zaposlenih na šoli. Na kakšen način to skupnost oblikovati in voditi tako, da bo varna, spodbudna in ustvarjala? Zakaj je pomembno, da se že pri otrocih spodbuja empatijo, sposobnost razumeti drugega? Na Osnovni šoli Preserje pri Radomljah se držijo načel Williama Glasserja – kakšna so in zakaj so se odločili zanje? Šolsko okolje - izzivi in rešitveNa pragu jesenskih počitnic nas zanima, s kakšnimi izzivi se sooča šolski prostor – točneje OŠ Preserje pri Radomljah, ki je prejemnica naziva najbolj kulturna slovenska šola – to priznanje podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Ker se covida nismo otresli, je šolski prostor še vedno v primežu ukrepov, pa vendar je naloga vseh, ki delajo v šolah, da zagotovijo čim bolj običajno življenje na šoli. Je v tem šolskem letu kaj lažje, saj že imamo izkušnje pandemije, ali pa težje, ker se težave kopičijo? Šola je skupnost otrok, učiteljev in celotne ekipe zaposlenih na šoli. Na kakšen način to skupnost oblikovati in voditi tako, da bo varna, spodbudna in ustvarjala? Zakaj je pomembno, da se že pri otrocih spodbuja empatijo, sposobnost razumeti drugega? Na Osnovni šoli Preserje pri Radomljah se držijo načel Williama Glasserja – kakšna so in zakaj so se odločili zanje?

Sprejeti raka ni velik izziv le za bolnika, pač pa tudi za njegove bližnje. Vsi se znajdejo v povsem novih okoliščinah, ki čez noč obrnejo prioritete in doživljanje običajnega življenja. Marsikomu vsakdan postane pretežak. Do psihološke podpore je včasih težko priti, še posebej se je to pokazalo med epidemijo covida. Dr. Vesna Radonjič Miholič, klinična psihiloginja, bo govorila o stiskah bolnikov in o psihološki pomoči, Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, pa bo predstavila novo spletno platformo za bolnike s krvnim rakom POSVETUJ.SE, ki bolnikom in njihovim svojcem ponuja brezplačne individualne spletne posvete. Kronični bolečinski sindrom, ki zelo poseže v življenje posameznikaFibromialgija je sicer že stara bolezen, gre za sindrom, ki združuje veliko simptomov, vendar jo kot bolezen priznavajo šele zadnjih 30 let. Pot do diagnoze je dolga, fibromialgija pa zelo poseže v življenje bolnikov, saj ima mnogo obrazov. V tokratni ponovitvi oddaje bomo sindrom fibromialgije spoznali z medicinskega vidika in slišali lastno izkušnjo.

Sanja Kos je diplomantka sociologije in interdisciplinarnega družboslovja. Zaradi svoje slepote od rojstva se redno sooča z raznovrstnimi izzivi na vseh področjih svojega življenja, a kljub temu se trudi, da živi čim bolj enakovredno življenje, čeprav je v nekaterih pogledih drugačno. Aktivna je na mnogih področjih – je članica reprezentance v showdownu – namiznem tenisu za slepe, že vrsto let pa je dejavna tudi na področju ozaveščanja družbe o slepoti. Je predsednica Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje, kjer je članica že od otroštva. Sanjo Kos je v oddajo Med štirimi stenami povabila Petra Medved. Trudi se, da živi čim bolj enakovredno življenje, čeprav je v nekaterih pogledih drugačno zaradi slepote. Sanja Kos je diplomantka sociologije in interdisciplinarnega družboslovja. Zaradi svoje slepote od rojstva se redno sooča z raznovrstnimi izzivi na vseh področjih svojega življenja, a kljub temu se trudi, da živi čim bolj enakovredno življenje, čeprav je v nekaterih pogledih drugačno. Aktivna je na mnogih področjih – je članica reprezentance v showdownu – namiznem tenisu za slepe, že vrsto let pa je dejavna tudi na področju ozaveščanja družbe o slepoti. Je predsednica Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje, kjer je članica že od otroštva. Sanja Kos je bila gostja oddaje Med štirimi stenami. »Vsem bi rada sporočila, naj se ne bojijo stikov z invalidi. Tistih stvari, ki jih mi ne poznamo, se načeloma bojimo. Veliko delamo na ozaveščanju otrok in mladine, ker njim te predsodke – če govorimo konkretno o slepoti – najlaže razložimo. To sporočilo pa je bolj za starše otrok. Izredno sem razočarana, ko hodim po ulicah  in slišim - otroci so radovedni in iskreni ter vprašajo: »Zakaj pa ima punca palico?« Potem starši rečejo: »Ne, pojdi greva naprej.« Ne tega počet, ker slepi in slabovidni smo del družbe, praktično vsi invalidi, smo aktivni del družbe in slej ko prej se bodo vaši otroci srečali z nami, s katero koli vrsto invalidnosti in če jim boste vi v otroštvu skupaj z nami, ki se trudimo, da ozaveščamo, če se boste tudi vi trudili z nami in svoje otroke vzgajali v tej smeri, bo to zelo koristno za nas,« je v oddaji Med štirimi stenami povedala Sanja Kos.

Zanimanje za šolanje na domu strmo raste, čeprav se mora v večini primerov vsaj eden izmed staršev odpovedati zaposlitvi in čeprav starši prevzamejo vso odgovornost za izobraževanje svojega otroka. Nekateri prek institucije šolanja na domu svoje otroke vpišejo v neverificirane šole in poleg tega, da otroci ob koncu šolskega leta opravljajo izpite na matični šoli, se to sploh ne razlikuje od običajnega šolanja. Klasično šolanje na domu pa pomeni, da se otrok šola doma in da je tisti, ki skrbi za njegovo izobrazbo in tudi socializacijo zunaj družine, eden od staršev. Pred 15 leti so se na domu izobraževali štirje otroci, v prejšnjem šolskem letu je ta številka zrastla že na 687, letos pa se na domu šola že 1613 otrok. Cirila Štuber je v oddajo Med štirimi stenami povabila Gito Matejo de Laat, univerzitetno diplomirano zgodovinarko, ki se je za šolanje na domu odločila že pred enajstimi leti in na domu šola svoje tri otroke.Gita Mateja de Laat se je za šolanje otrok na domu odločila tudi zaradi svobode in razvijanja samostojnosti, ki ju to prinašaZanimanje za šolanje na domu strmo raste, čeprav se mora v večini primerov vsaj eden izmed staršev odpovedati zaposlitvi in čeprav starši prevzamejo vso odgovornost za izobraževanje svojega otroka. Nekateri prek institucije šolanja na domu svoje otroke vpišejo v neverificirane šole in poleg tega, da otroci ob koncu šolskega leta opravljajo izpite na matični šoli, se to sploh ne razlikuje od običajnega šolanja. Klasično šolanje na domu pa pomeni, da se otrok šola doma in da je tisti, ki skrbi za njegovo izobrazbo in tudi socializacijo zunaj družine, eden od staršev. Pred 15 leti so se na domu izobraževali štirje otroci, v prejšnjem šolskem letu je ta številka zrastla že na 687, letos pa se na domu šola že 1613 otrok. Cirila Štuber je v oddajo Med štirimi stenami povabila Gito Matejo de Laat, univerzitetno diplomirano zgodovinarko, ki se je za šolanje na domu odločila že pred enajstimi leti in na domu šola svoje tri otroke.

Darovanje organov je vedno aktualna tema, saj potreba vedno presega možnosti. Slovenci smo po raziskavah javnega mnenja naklonjeni darovanju organov, vendar je odstotek tistih, ki se uradno opredelijo za to, še vedno precej nizek. Trenutno na presaditev organa čaka več kot 200 bolnikov. Transplantacijska medicina v Sloveniji je tudi v obdobju korone dosegla nekaj izjemnih dosežkov - izstopata predvsem prva presaditev pljuč pri otroku in uspešna presaditev pljuč pri COVID bolniku. O vsem tem z direktorico zavoda Slovenija Transplant prim. dr. med. Danico Avsec.  Več kot 200 bolnikov čakaDarovanje organov je vedno aktualna tema, saj potreba vedno presega možnosti. Slovenci smo po raziskavah javnega mnenja naklonjeni darovanju organov, vendar je odstotek tistih, ki se uradno opredelijo za to, še vedno precej nizek. Trenutno na presaditev organa čaka več kot 200 bolnikov. Transplantacijska medicina v Sloveniji je tudi v obdobju korone dosegla nekaj izjemnih dosežkov - izstopata predvsem prva presaditev pljuč pri otroku in uspešna presaditev pljuč pri COVID bolniku. O vsem tem z direktorico zavoda Slovenija Transplant prim. dr. med. Danico Avsec.  

Žalovanje je težka in zelo osebna izkušnja. Predvsem pa je proces, ki ga doživlja vsak drugače. Je proces, ki se nenehno spreminja in za katerega se zdi, da se morda nikoli ne konča. "Moč moškega žalovanja" je projekt, s katerim skušajo v Slovenskem društvu Hospic omogočiti moškim ustrezno podporo v njihovih posebnostih ob žalovanju, saj opažajo, da se na poti žalovanja ženske odzivajo drugače kot moški. Projekt Moč moškega žalovanja Slovenskega društva HospicŽalovanje je težka in zelo osebna izkušnja. Predvsem pa je proces, ki ga doživlja vsak drugače. Je proces, ki se nenehno spreminja in za katerega se zdi, da se morda nikoli ne konča. "Moč moškega žalovanja" je projekt, s katerim skušajo v Slovenskem društvu Hospic omogočiti moškim ustrezno podporo v njihovih posebnostih ob žalovanju, saj opažajo, da se na poti žalovanja ženske odzivajo drugače kot moški. Prav o tem bomo govorili v tokratni oddaji, goste je v studio povabila Lucija Fatur.

Enoletni Milan Kristanc je otrok s posebnimi potrebami. Rodil se je s težkima razvojnima nepravilnostima, z redko prirojeno okvaro desne roke in deformacijo leve noge. Starši se trudijo, da bi mu z operacijami in nadaljnjim zdravljenjem omogočili čim bolj normalen razvoj. Za dokaj normalno delovanje desne roke bo potreboval dve operaciji. Ker pa sta operaciji dragi, se obračata na dobre ljudi, da bi skupaj zbrali sredstva, ki bi njunemu otroku pomagala, da v prihodnosti zaživi tako kot njegovi vrstniki in vstopi v obdobje odraslosti z veliko mero samozavesti. Zgodbo malega Milana nam bo v oddaji Med štirimi stenami zaupal njegov oče Matic Kristanc. Z njim se bo pogovarjala Petra Medved.Za dokaj normalno delovanje desne roke bo potreboval dve operaciji.Enoletni Milan Kristanc je otrok s posebnimi potrebami. Rodil se je s težkima razvojnima nepravilnostima, z redko prirojeno okvaro desne roke in deformacijo leve noge. Starši se trudijo, da bi mu z operacijami in nadaljnjim zdravljenjem omogočili čim bolj normalen razvoj. Za dokaj normalno delovanje desne roke bo potreboval dve operaciji. Ker pa sta operaciji dragi, se obračata na dobre ljudi, da bi skupaj zbrali sredstva, ki bi njunemu otroku pomagala, da v prihodnosti zaživi tako kot njegovi vrstniki in vstopi v obdobje odraslosti z veliko mero samozavesti. Zgodbo malega Milana nam je v oddaji Med štirimi stenami zaupal njegov oče Matic Kristanc. »Z drugo operacijo mu želijo omogočiti, da bo pozneje v življenju lahko prijemal stvari. Naredili mu bodo uporaben palec, kar je v bistvu najbolj pomembno, za kar se boriva. Da bo lahko samostojen, da bo lahko prijemal stvari, da bo lahko pisal, da bo lahko sam skrbel za osebno higieno, da se bo lahko normalno oblačil,« je povedal Matic Kristanc. Če želite pomagati lahko sredstva nakažete na naslednji način: pošljite sporočilo SMS s ključno besedo MILAN5 na številko 1919 in prispevali boste 5 EUR za operaciji Milana. Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, Telemacha, A1 in T2-ja. Pogoji in navodila za sodelovanje pri storitvi SMS- donacija so objavljeni na spletni strani: www.milanovo-upanje.si Sredstva lahko nakažete tudi na transakcijski račun društva Slatna Stopimo Skup:  SI 56 6100 0000 7878 978, Delavska hranilnica.

Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje Svetovni dan spolnega zdravja. Letos je pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu, ki je spremenil intimna in seksualna življenja ljudi pa tudi dostop do pornografije. Otroci se lahko z njo srečajo zelo zgodaj, zato jim je treba pojasniti, za kakšne filme gre in komu so namenjeni. Paulita Páppel je producentka in režiserka pornografskih filmov, vodja spletne platforme lustery.com, na kateri pari z vsega sveta delijo svoje posnetke seksa, soustanoviteljica studia Hardwerks in kuratorka festivala pornografije v Berlinu. Z njo smo se pogovarjali o pornografiji, seks pozitivni skupnosti, ženski seksualnosti, soglasju, spolni vzgoji in številnih drugih aktualnih vprašanjih o seksu v sodobni digitalizirani družbi.Paulita Pappel, producentka, režiserka in avtorica pornografskih filmovSvetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti ozaveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra zaznamuje svetovni dan spolnega zdravja. Letos je pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu, ki je spremenil intimna in seksualna življenja ljudi, pa tudi dostop do pornografije. Otroci se lahko z njo srečajo zelo zgodaj, zato jim je treba pojasniti, za kakšne filme gre in komu so namenjeni. Paulita Pappel je producentka in režiserka pornografskih filmov, vodja spletne platforme lustery.com, na kateri pari z vsega sveta delijo svoje posnetke seksa, soustanoviteljica studia Hardwerks in kuratorka festivala pornografije v Berlinu. Z njo smo se pogovarjali o pornografiji, o seks pozitivni skupnosti, ženski seksualnosti, soglasju, spolni vzgoji in številnih drugih aktualnih vprašanjih o seksu v sodobni digitalizirani družbi.   Seks je v družbi še vedno tabu tema, o seksu se ne govori. Kakšne so po vašem mnenju negativne posledice na seksualnosti, ki jih ima ta tišina? Mislim, da je tišina v povezavi s seksualnostjo nekaj najhujšega. Soglasno spolnost, ki torej temelji na soglasju in spoštovanju samega sebe in partnerja, lahko dosežemo le s komunikacijo. Če torej ne govorimo o seksualnosti, se torej ne naučimo, kako govoriti o seksualnosti. To po mojem mnenju ustvarja tabuje, stigmatizira in krepi občutke sramu. Kadar je ljudi sram svoje seksualnosti, postanejo nesrečni.   Kako torej prekiniti to tišino, razbiti tabuje in se znebiti sramu? Kako ljudem približati pozitiven pogled na seksualnost? Po mojem mnenju je izjemno pomembno, da se začnemo pogovarjati o seksualnosti, tako kot zdaj počneva midve, hvala za to. Mislim, da moramo ljudi za takšne pogovore najprej opremiti. Težava je v tem, ker ljudje že vse življenje ne govorijo o seksu. Pogovor o seksu pa se začne že z jezikom, kako na primer govorimo o genitalijah oziroma kako o njih ne govorimo. Z besedami, ki jih uporabljamo ali pa ne uporabljamo, stvari zakrivamo ali razkrivamo. Začne se torej že tu. V šolah bi morali spolno vzgojo poučevati na vključujoč način, to pomeni, da predstavimo različnosti in vse razlike, ki obstajajo na področju seksualnosti in seksualne preference. Po mojem mnenju se spolna vzgoja ne bi smela osredotočati tako kot zdaj le na bolezni in nosečnost, to se dandanes po večini uči v šolah. Govoriti bi morali o poželenju, hrepenenju in soglasju. Te pogovore pa moramo odpreti ne le za mlade, ki jih res zelo potrebujejo, ampak tudi za odrasle. Še vedno je veliko cenzure okrog golote, telesa in seveda seksualnosti, zato bi te težave morali obravnavati neposredno. Od politikov in drugih odločevalcev pa bi morali zahtevati, da ustvarijo prostor, jasen okvir za dialog o teh temah.   To je zagotovo ena od vročih tem v povezavi s seksom, seveda pa ni edina. Katere bi še omenili? Zelo zelo veliko jih je. Od začetka gibanja #jaztudi se je v ospredje prebil problem zlorab. To ostaja vroča tema, saj, še enkrat, nismo opremljeni za pogovore o tem na pravi način. Ljudje se zelo bojijo. Ti pogovori so povezani s seksizmom, zato bomo potrebovali še kar nekaj časa, da se bomo o tem lahko pogovarjali na pomenljiv, odprt in iskren način. Po mojem mnenju je zato zelo pomembno, da začnemo na novo izpraševati svoje ustaljeno mnenje, ki ga imamo o seksualnosti. Svoje ustaljene ideje o tem, kaj pomeni soglasje in kako bi oblikovali družbo, v kateri bi imeli prost dostop do virov za spolno zdravje v precej širšem smislu, kot to poznamo zdaj. To bi bil po mojem mnenju pravi začetek, da se začnemo pogovarjati o teh vročih temah, povezanih s seksualnostjo.   Preden spregovoriva o tem, kako to storiti, torej, preden pogledava v prihodnost, poglejva, kje smo zdaj. Pandemija in z njo povezani ukrepi so imeli izjemen vpliv na naše vsakdanje življenje, na intimno partnerstvo in seksualno življenje, pa tudi na določene dele gospodarstva. Še posebej turizem, gostinstvo in široko področje industrije srečanj in dogodkov je pandemija, zdi se, spremenila za vedno. Mislite, da bo pandemija dolgoročno vplivala na naše seksualno življenje, na intimo, ali je to samo kratkoročni pretres? Se bomo vrnili v normalnost, ko se bo vrnila normalnost? Iskreno, ne vem. Mislim, da nisem opremljena, da vam dam pravi odgovor na to vprašanje. Lahko povem, kaj si mislim. Mislim, da se bomo vrnili nazaj v normalnost, kako bo ta normalnost videti, pa res ne vem. Mislim pa, da bomo spet flirtali in se poljubljali z ljudmi na zabavah, spet bomo hodili na play partije – zabave, kjer se lahko zgodi kar koli. Mislim, da je bila seks pozitivna skupnost bolje opremljena za spopadanje s tem kot drugi deli populacije. V seks pozitivni skupnosti smo se od nekdaj pogovarjali o spolnem zdravju, na primer, si testiran, si cepljen. To so vprašanja, ki smo si jih pred pandemijo zastavljali pogosteje kot drugi deli populacije. Morda nam zato ni tako narodno. Prepričana sem, da bomo kmalu spet seksali brez ovir, tako kot smo včasih. Nobena pandemija nam tega ne bo odvzela.   Omenili ste seks pozitivno skupnost. Lahko prosim razložite, kaj to pravzaprav pomeni? Kaj mislite s tem, ko rečete seksualno pozitivna skupnost? Ja, seveda, hvala, to je dobro vprašanje. Kaj mislim s tem, ko rečem seks pozitivna skupnost? Govorim o ljudeh, ki jih zanimajo teme, povezane s seksualnostjo in soglasjem. To ne pomeni ljudi, ki veliko seksajo. Gre za ljudi, ki si vzamejo čas za to, da se poučijo o tem, kako ustvariti družbo, v kateri se vsi počutijo bolje s svojo seksualnostjo. To lahko tudi pomeni, da ustvariš prostor za ljudi, ki sploh nočejo seksati, torej priznati aseksualnost, na primer. Pa tudi priznati, da imata seksizem in rasizem velik vpliv na našo seksualnost in na to, kako dojemamo druge ljudi, kako stopami z njimi v interakcijo, v zelo širokem smislu seksualnosti, vse od flirtanja do seksa. V Berlinu je ta skupnost velika, saj je tega prostora veliko, bogata je zgodovina seksualnih dogodkov in zabav, pa tudi akademski in umetniški pristop k seksualnosti je bolj odprt. Seks pozitivno skupnost tukaj je pandemija zato močno prizadela, saj se je pred njo veliko dogajalo.   Od zasebnega pa k javnemu – preusmeriva zdaj najin pogovor na pornografijo, ki je že pred pandemijo doživela izjemne pretrese in spremembe. Seveda tu mislim na digitalizacijo in brezplačen dostop do pornografije prek spleta kjer koli in kadar koli. Kaj vse se je v industriji, v kateri delujete in jo kot producentka, režiserka in igralka tudi dejavno soustvarjate, najbolj spremenilo? Ja, zelo rada bi o tem govorila. Jasno, največja sprememba se je zgodila z internetom. Ki je bil, saj veste, vzrok za največje spremembe povsod, ne le na področju pornografije. Je pa zanimivo, kako je nanjo vplival. Za pornografski film ni bilo več velikih proračunov, oblikovala se je množična produkcija poceni filmov. To je bilo po mojem mnenju slabo. Po drugi strani pa so se spremenila razmerja moči – nastale so nove platforme, ki omogočajo, da nastopajoči lahko svoje vsebine prodajajo naravnost končnim uporabnikom. Govorim o minivids, onlyfans pa tudi lustery na neki način, kjer so nastopajoči tudi producenti. To za njih sicer pomeni več dela, saj skrbijo tudi za oglaševanje, kar ni enostavno, vendar imajo hkrati tudi precej več nadzora nad tem, kaj snemajo, kako to označijo. Vedno bodo ljudje, ki želijo videti različna telesa, različne seksualne preference in prakse. Na neki način lahko rečem, ne vem, ali je to prava beseda, ampak na neki način se je pornografija demokratizirala. Saj več ljudi lahko ustvarja in upravlja svoje vsebine. Zgodil se je vzpon tako imenovane amaterske pornografije – ko ljudje snemajo same sebe. Sama ne maram izraza amaterska pornografija, saj to pomeni, da nekdo to počne kot hobi in ne kot poklic. Ko govorim o lustery, rada uporabljam izraz dokumentarna pornografija. To pomeni, da ni scenarija in vlog in likov in koreografije, ampak le dva ali več ljudi, ki so to, kar so, in seksajo tako, kot bi, če ne bi bilo kamere. Mislim, da živimo v času dokumentarne pornografije.   Ko gre za pornografijo, je še en izraz, ki ga slišimo, ko govorimo o spremembah pornografije, in sicer feministična pornografija. Kakšno je vaše mnenje o tej besedni zvezi? Se imate za feministično pornografinjo? Kratek odgovor je: ja. Zase menim, da sem feministična pornografinja, saj sem feministka. To sem bila od nekdaj. To je pomemben del moje identitete, zelo pa se je spremenilo, kaj zame pomeni feminizem. Pri 15 letih sem mislila, da je pornografija nekaj slabega, čeprav sem bila nad njo očarana. Nato sem ugotovila, da sem lahko feministka, seks pozitivna feministka in ustvarjam pornografijo. Zame je to torej nekaj, kar me je od nekdaj vodilo naprej. Feminizem je nekaj, kar od nekdaj uporabljam kot metodologijo za boljše razumevanje sveta, za vnovično izpraševanje sveta in same sebe. To je del moje identitete in pomemben del načina, kako delam in ustvarjam vse, kar ustvarjam. Mislim, da je izraz feministična pornografija problematičen, saj se ga uporablja na drugačen način kot na drugih področjih kulture. Imamo na primer književnost in feministično književnost. V tem primeru gre za knjige, ki so jih  napisali ljudje, ki se imajo za feministe, zato lahko predvidevamo, da so razmišljali o spolnih vlogah, vlogi spola v družbi in da želijo pokazati nov in drugačen pogled na to. Hkrati pa zato ne mislimo, da je vsa preostala književnost nefeministična ali izkoriščevalska. Pri pornografiji pa je ta problem, da če imamo na eni strani feministično pornografijo, ljudje mislijo, da so v vseh drugih oblikah pornografije ženske vedno izkoriščane. In to ni res. Mislim, da je zelo pomembno, da opredelimo pornografijo kot ogromno industrijo, ki je taka kot vsaka druga industrija, na primer filmska, glasbena, modna industrija. Živimo v patriarhatu in seveda imajo v vseh teh industrijah glavno besedo moški, ki so v preteklosti izkoriščali ženske in povsod se moramo proti temu boriti. Ni pa pornografska industrija slabša od katere koli druge industrije. In ideja, da se ženske v pornografiji izkorišča bolj kot kje drugje, da je že samo dejstvo, da ženska nastopa v porniču, izkoriščevalsko, je problematična. Moramo se proti temu boriti. Če to vidimo tako, potem v bistvu govorimo, da so ženske, ko gre za seks, vedno žrtve. In ne odločajo same zase. Seveda je to narobe. In če rečemo, da je pornografija vedno slaba, trdimo, da so ženske pasivne žrtve. Ne. To se mora končati. V pornografiji so različni žanri, različni produkcijski standardi in boriti se moramo za dobre produkcijske standarde. Seveda je dobro, če pornografijo delajo feministke in feministi, saj se tako industrija premika naprej. Ne pomeni pa, da je vsa druga pornografija slaba.   Že na začetku pogovora sva se pogovarjali o soglasju. Soglasje je v pornografski industriji še posebej pomembno, drži? Absolutno. Soglasje je osnova. Brez soglasja ni pornografske industrije. Če jo primerjate recimo s kakšno drugo kulturno industrijo, še posebej prevladujočo filmsko industrijo, ima pornografija veliko boljše prakse, ko gre za vzpostavljanje in pogajanje o soglasju. Če predstavim plastičen primer, kaj to pomeni zame. Pred snemanjem, med njim in po snemanju mora biti transparentna in nenehna komunikacija o res vsem. Pred snemanjem moram tako igralce kot tudi druge člane ekipe obvestiti, kaj delamo, o čem govori ta film, kako bo videti, kdaj ga bomo posneli, kaj se pričakuje od vsakega posebej, hkrati vprašam tudi, kaj so preference, kje so skrajne točke in meje. S pogovorom ustvarimo delovni prostor, ki je varen. Med snemanjem se pogajanje nadaljuje in če se kaj spremeni, mora biti ustvarjen prostor za pošteno pogajanje o tem, kar se dogaja. Po snemanju pa se je seveda treba držati odločitev in dogovorov, s tem mislim na distribucijo. Gre torej za pregledno in neprestano komunikacijo. To je jedro soglasja. In to ni recimo splošno sprejeta praksa v filmski industriji. Pri resničnostni televiziji na primer, producenti z manipulacijo ustvarjajo dramo in prodajajo, tam je zelo malo soglasja. Mainstream industrije bi se lahko torej veliko naučile iz pornografske in kako imamo odprte in iskrene pogovore. In tega ne znamo kar sami od sebe, takih pogovorov se je treba naučiti in vaditi soglasje.   Številne raziskave so pokazale, da ljudje pornografijo po večini uporabljajo za masturbacijo. To je najpogostejša raba pornografije. Ne le moški, tudi ženske masturbirajo. Kako se pri ustvarjanju pornografskih filmov ukvarjate z občinstvom – so pornografski žanri, ki so za specifičen spol, ali so druge lastnosti bolj odločujoče v smislu, kaj kdo gleda? Ja, seveda, vedno je treba imeti v mislih, za koga ustvarjaš film, kdo je ciljno občinstvo, sploh ko gre za marketing, je to ključno, pa tudi za to, da reflektiraš, zakaj delaš to, kar delaš, in za koga. Sama sem si zadala cilj, da ustvarjam pornografijo, ki je zanimiva tako za moške kot za ženske, ne glede na spol. Imamo podatke, ki kažejo na to, da imajo različne demografske skupine več tega in manj česa drugega. Je pa zelo pomembno, da poudarimo, da spol ni edini, ki vpliva. Večji vpliv na to, kaj je komu všeč, imajo družbeni kontekst in osebne izkušnje. In vsi ti biološki vzroki, ki jih ljudje navajajo, na primer moškim so bolj všeč veliki penisi in vagine, ženske imajo rade zgodbo in romantiko. To sploh ne drži. Ni biološkega razloga, zakaj bi bila ženski bolj pomembna zgodba. Gre za družbene razloge, zakaj imajo ljudje različne vzorce obnašanja in potrošnje. In veliko teh vzorcev ima ogromno opraviti z občutkom sramu. In sva spet na začetku najinega pogovora. Žensk družba ne spodbuja, da bi masturbirale, da bi gledale porniče, da bi poiskale seksualnega delavca. Ovire, ki jih morajo ženske prestopiti, ko masturbirajo, ko gledajo porniče, so precej višje, saj morajo veliko delati na tem, da se znebijo sramu in si rečejo: "Ok, to bom naredila, kaj ob tem občutim, kaj mi je všeč." Za žensko je to precej težje kot za moškega, ki od družbe že od zgodnje starosti dobiva sporočila, da moški to pač počnejo in to pač so. Fante učimo, da so moški seksualna bitja, v najslabših primerih jih učimo, da so predatorji, ki svojih spolnih potreb sploh ne morejo nadzorovati. Ženske pa že od majhnega učimo, da morajo biti previdne, da jim noben predator ne bo ukradel nedolžnosti. To so zelo starinske podobe spolov, ki pa so še vedno zelo prisotne, saj so to globoke, ponotranjene ideje o seksualnosti, ki jih imamo. Torej bolj odkrito ko bomo govorili o seksu, več ko bomo govorili o tem, da ženske masturbirajo in so seksualna bitja in niso žrtve, ampak samouresničena seksualna bitja, bolj pogosto bodo ženske gledale pornografijo in bolj raznovrstno pornografijo. Če zdaj to dolgo zgodbo skrajšam. Sama poskušam ustvarjati filme, ki slavijo seks, ki pozitivno prikazujejo seks. To pa ne pomeni, da mora biti tak seks srčkan ali vesel, lahko je to trda pornografija BDSM. Pri tem žanru gre lahko za to, da premikamo meje, lahko pa gre tudi za kaj drugega. Meni so najljubši trenutki, kadar snemam tak film, ko vidim pri podrejeni osebi majhen nasmešek, da vidim, da se ljudje zabavajo, da se imajo dobro. To želim slaviti.   Želite slaviti užitek? Ja, užitek, velike besede, res je.   Če se spet vrnem k ženskam. Ženske v resnici zelo malo vemo o svojem telesu. V šoli se sicer učimo o reprodukciji, kontracepciji in zaščiti pred spolno prenosljivimi okužbami. Ne naučimo pa se, da lahko masturbiramo, da raziskujemo svoje telo in uživamo v dotiku same sebe. Ne izvemo niti, kakšen je klitoris oziroma ščegetavček – ta organ za užitek. Mislim, da je to, kar govorite, zelo pomembno. Sama še do pred sedmimi leti ali nekaj takega nisem vedela, kako je videti klitoris. Vedno sem mislila, da je klitoris majhen gumbek na vrhu vulve, ko pa sem izvedela, da ima dolge noge, sem bila osupla. In da se tega nismo učili v šoli, se mi zdi nezaslišano. Mislim, da smo 3D-model klitorisa dobili šele pred dobrim desetletjem, res nedolgo tega. Popolnoma prav imate, manjka nam osnovno razumevanje anatomije naših teles, kar je noro! Zato se stoodstotno strinjam z vami, da moramo imeti dostop do temeljnih informacij o delovanju naših teles. Ampak stvari se ne bodo spremenile, če bomo še naprej sramotili ljudi. Zato je s feminističnega zornega kota po mojem mnenju zelo pomembno, da poskusimo te teme osvetliti z osredotočenostjo na užitek, pristop moramo usmeriti k poželenju in želji. Zato mi je besedna zveza seks pozitiven pristop tako všeč. Stran moramo od cenzure, sramu in negativnih občutkov, ob katerih smo odraščali in nam onemogočajo raziskovanje svojih teles in uživanje v njih in odnosih. Zato moramo ljudem dati pravo orodje, da to raziskujejo brez cenzure in sramotenja.   V enem od intervjujev, ki sem ga prebrala ob pripravi na pogovor z vami, ste dejali, da vas je nastopanje v pornografskih filmih opolnomočilo. V kakšnem smislu, lahko razložite? Seveda. Najprej naj poudarim, da je to zelo osebna in subjektivna izkušnja. Ne želim reči, da bi se vse ženske ali vsi ljudje morali počutiti opolnomočeni, ko snemajo porniče. Pomembno je poudariti, da je pornografija v večini primerov samo služba. In kot vsaka druga služba, tudi tukaj ni veliko ljudi, ki bi se počutili opolnomočene, kadar gredo v službo. Pač hodijo v službo, da dobijo denar, in to je življenje. Rada bi poudarila, da ne mislim, da bi pornografija morala opolnomočiti ljudi. Moja osebna izkušnja je popolnoma privilegirana, saj sem se pornografije lotila iz radovednosti. Res sem si to želela doživeti in imela sem veliko srečo, da sem našla skupino kvirovskih feminističnih žensk, ki so pornografijo uporabljale kot del svoje feministične umetniške prakse. Ko sem odraščala, sem se sramovala svojih želja, očaranosti nad pornografijo in radovednosti za seks. Potem pa sem bila v prostoru, kjer se je to slavilo, kjer sem lahko sama odločala o tem, da bom svoje telo umestila v ta prostor. V seks, ki nima nobene povezave z ljubeznijo ali odnosi, seks, ki je osvobojen od omejitev, ki ga običajno uokvirjajo. Še posebej za ženske je seks povezan ali z ljubeznijo ali z nosečnostjo ali s preprečevanjem nosečnosti ali z odnosi. Pornografija pa je osvobojena vsega tega. Gre le za seks, to je to. Seks kot nastop, kot nekaj, kar delam zase in za druge. In ja, ta izkušnja je bila tako opolnomočena, saj sem videla samo sebe. Imela sem tudi težave s svojim telesom; kot veliko ljudi se nisem počutila, da sem dovolj suha, dovolj lepa, dovolj visoka, dovolj kar koli. In potem sem videla sebe in svoje golo telo in videla sem se golo, taka, kot sem. In počutila sem se boljše, imela sem občutek, da imam večji nadzor nad svojimi izbirami in svojim telesom in svojo seksualnostjo.   Zdi se, da je dovoljeno vse. Ampak tako se samo zdi, ni res? Bi rekli, da nam družba in kultura ne dovolita svobodnega užitka v seksu? Rekla bi, da ne. Rekla bi, da so v zgodovini seksualnost izrabljali za nadzor nad ljudmi. Seveda vse monoteistične religije nadzorujejo seksualnost, vendar ne le religije, ampak vse institucije. Način, na katerega družba nadzoruje, v kakšna razmerja se ljudje spuščajo, kakšne seksualne odnose imajo drug z drugim, komu je in komu ni dovoljeno imeti kakšne spolne odnose, vse to veliko pove o tem, kakšna je ta družba. Mislim, da je to eden od razlogov, zakaj se številne ženske začnejo ukvarjati s pornografijo ali seksualnim delom. Seveda je teh razlogov več, ampak zagotovo gre tudi za to, da nimajo občutka, da lahko v družbi svobodno izražajo svojo seksualnost. Od žensk se pričakuje, da seksajo samo iz ljubezni. In to je zelo omejujoče. Eden od načinov, kako se tega osvoboditi, je obiskovanje svingerskih zabav, seks zabav ali seksualnega dela. Po mojem mnenju je to znak, kako malo prostora v družbi ima veliko ljudi za uživanje v seksu brez teh ovir.   Pa še nekaj družba počne, ko gre za pornografijo. Obravnava jo kot nekaj problematičnega – še posebej, ko se pogovarjamo o tem, da jo mladi na internetu odkrijejo že zelo zgodaj. Rekli ste, da bi se morali že kmalu pogovarjati o seksu. Tudi o pornografiji? Kaj bi morali otrokom povedati o pornografiji? Kdaj in kako jih pripraviti na to, da bodo razumeli, kaj gledajo, ko bodo videli pri sošolcu na pametnem telefonu na stranišču med odmorom prvi pornič? Mislim, da je to zelo pomembno vprašanje. Resnično verjamem, da je zelo pomembno, da se začnemo z otroki zelo zgodaj pogovarjati o pornografiji. Kot pravite, otrokom danes res težko preprečimo, da bi videli pornografijo. Dobro, pri malčkih še lahko nadzorujemo, kaj gledajo, mladi ljudje, stari 11, 12 let, pa že imajo dostop do vsebin ali imajo telefon ali kar koli, pa tudi če ga nimajo, te vsebine lahko vidijo v šoli na telefonu koga drugega. Zato je zelo pomembno, da otroke opremimo z orodjem, ki jim bo pomagalo razumeti, kaj vidijo. Mislim, da je zelo pomembno, koliko so mladi ljudje stari. Leta pomembno vplivajo na to, kako jim kaj razložimo. Seveda. Najpomembnejša stvar, ko se z otroki pogovarjamo o pornografiji, je ustvarjanje odprtega prostora, v katerem bodo imeli občutek, da se lahko pogovarjajo odkrito in brez sramu. Če bo otrok na primer imel občutek, da bo po razkritju tega, kaj je gledal, za to kaznovan, ker je nekaj naredil narobe, potem z vami zagotovo ne bo odkrit. Nič vam ne bo več povedal, hkrati pa se bo seksualnosti začel sramovati. Zato bodite odkriti z njimi. Razložite jim, da je to žanr, ki obstaja, da ni namenjen otrokom, tako kot grozljivke ali drugi filmi niso za mlade ljudi, ker lahko vplivajo na oblikovanje napačnih predstav. In otroci to vedo, saj ves čas, ko odraščajo, vedo, da določenih vsebin ne smejo gledati. To za njih ni nekaj novega. Če torej pornografijo obravnavamo kot kateri koli drug kulturni izdelek, ki ni za otroke, in jim razložimo, da gre pri pornografiji za telesa in za način, kako se odrasli družijo – odvisno od tega, koliko je star otrok. Lahko recimo govorimo o igrah za odrasle, lahko celo govorite o seksu ali seksualnosti odraslih. Treba je biti odkrit z njimi in jim razložiti, da obstajajo različni žanri pornografije in zelo jasno poudariti, da tako kot v akcijskih filmih ali grozljivkah tudi v pornografiji ni vse tako kot v resničnem življenju. Ne smejo misliti, da je tisto, kar vidijo v porničih, prikaz resnične seksualnosti. Tudi Spiderman na primer poleti skozi okno in se povzpne po hiši in mladi ljudje seveda razumejo, da to ni resnično. Tako jim je treba razložiti, da je tudi pri porničih priprava, posebna skrb pred snemanjem in po njem, česar v pornografskem filmu ne vidimo. In jim povedati, da zato ne bodo izkusili tega, kar vidiš v porničih, v svojem resničnem seksualnem življenju, ko se bo začelo. Z mladimi moramo torej odpreti iskren pogovor, brez sramotenja in kaznovanja, ne smemo jim vzbuditi krivde, če so morda kakšen tak film že gledali. Mladi potrebujejo sogovornika, da bodo razumeli, kaj se v pornografiji dogaja in zelo bodo hvaležni, če bodo imeli odgovore na svoja vprašanje. Na njihova vprašanja moramo odgovoriti na starosti primeren način, ne smemo pa jim lagati, jih kaznovati ali cenzurirati.   Pornografija ni problem, problem je tišina, molk, nepripravljenost družbe, da dovoli odprt in iskren pogovor o seksu. Se s tem strinjate? Ja, to bi rekla sama. Popolnoma se strinjam, da je problem to, da nimamo odprtih in iskrenih pogovorov o seksualnosti. Nimamo vključujočih seks pozitivnih virov ne za mlade ne za starejše, odrasle. In to je po mojem mnenju problem. Škoda, ki jo otroci in mladi ljudje lahko utrpijo, če vidijo na primer prizore nasilnega seksa, ni niti približno tako velika, kot če tega mladega posameznika ljudje, ki so zanj odgovorni, učitelji, starši, kaznujejo ali strašijo in jim vzbujajo občutke sramu, ko jim razkrijejo, kaj so videli. To je veliko bolj nevarno in usodno za zdrav razvoj mladega kot pa sam ogled filma, če seveda imajo orodje, ki jim pomaga razumeti, kaj gledajo in lahko sprejmejo informirano odločitev o tem, ali to želijo gledati ali ne.  

Ljudje se pogosto znajdemo v situaciji, ki od nas zahteva spremembo. Čeprav so spremembe del življenja, nam v določenem obdobju lahko povzročijo stisko in zato doživljamo skrbi, nemoč in stres. Stiska se lahko še poveča, če pravočasno ne poiščemo ustrezne podpore. Pogosto pomaga, da se o njej pogovorimo s svojci, partnerjem ali prijatelji, včasih pa se je dobro obrniti na strokovno pomoč. Telefon v čustveni stiski »Prisluhnem ti« na telefonski številki 031 50 60 50 je projekt Psihološke svetovalnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, podružnice v Ljubljani. Namenjen je otrokom, mladostnikom, študentom, odraslim in starejšim. Kdaj je treba poiskati strokovno pomoč, kako pomemben je razbremenilni pogovor za posameznika v stiski in kakšno pomoč lahko pričakujejo na telefonu »Prisluhnem ti« – o tem se bo Petra Medved pogovarjala s psihologinjo, zakonsko in družinsko psihoterapevtko in supervizorko doc. dr. Andrejo Poljanec v današnji oddaji Med štirimi stenami.Strokovna pomoč in razbremenilni pogovor za vse, ki se znajdejo v čustveni stiski 031 50 60 50. Ljudje se pogosto znajdemo v situaciji, ki od nas zahteva spremembo. Čeprav so spremembe del življenja, nam v določenem obdobju lahko povzročijo stisko in zato doživljamo skrbi, nemoč in stres. Stiska se lahko še poveča, če pravočasno ne poiščemo ustrezne podpore. Pogosto pomaga, da se o njej pogovorimo s svojci, partnerjem ali prijatelji, včasih pa se je dobro obrniti na strokovno pomoč. Telefon v čustveni stiski »Prisluhnem ti« na telefonski številki 031 50 60 50 je projekt Psihološke svetovalnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, podružnice v Ljubljani. Namenjen je otrokom, mladostnikom, študentom, odraslim in starejšim. Kdaj je treba poiskati strokovno pomoč, kako pomemben je razbremenilni pogovor za posameznika v stiski in kakšno pomoč lahko pričakujejo na telefonu »Prisluhnem ti«? Gostja oddaje je bila psihologinja, zakonska in družinska psihoterapevtka in supervizorka doc. dr. Andreja Poljanec. O tem, zakaj nekateri posamezniki v čustveni stiski tako težko poiščejo pomoč ali pokličejo po telefonu v duševni stiski je doc. dr. Andreja Poljanec povedala: "Če si se kot otrok ali mladostnik moral naučiti, da ko si zajokal ali če si komu težil – kar je za otroka naravno, in si doživel, da so se ti drugi posmehovali, so bili brezbrižni do te tvoje stiske ali da so te prezrli, si se na žalost naučil, da je veliko bolj pametno, da stisko zadržiš zase. In pogosto v mladosti in odraslosti imajo prav ti posamezniki največje težave pri klicanju drugih za pomoč. Zato, ker so se iz izkušenj naučili, da to ni pametno. In to je tisto, kar bi si želeli, da se te mite, ki so napačni razbija in da se na neki način začenja v družbi razumeti, da je to nekaj lepega, če pokličeš. Tudi tisti, ki se tam oglasi, da te je vesel. Vesel tvojega poguma, da si ga poklical in da boš skupaj predebatiral, se začutil in našel smernice, kako se boš lažje pomiril."  

NAPOVED: Zgodba malega Urbana, pri katerem so odkrili redko gensko napako gena CTNNB1, je prišla v javnost aprila letos in se od takrat že razširila po Sloveniji in svetu. Danes lahko poslušate ponovitev majske oddaje. Zgodba je navdihujoča predvsem zaradi njegovih staršev, ki so z znanstveno pismenostjo in osebno vztrajnostjo našli pot do zdravila za to gensko napako, ki še vedno velja za neozdravljivo. Preučili so študije o tem sindromu in se povezali z njihovimi avtorji ter drugimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem genskih terapij za okvarjene gene. Tako zdaj vodijo projekt razvoja zdravila za to gensko napako, ki združuje znanstvenike s specialnimi znanji. V projekt so vložili vse, kar imajo, kar pa manjka, pa zbirajo prek platforme množičnega financiranja. Rezultat tega projekta ne bo le zdravilo za Urbana, pač pa tudi za druge otroke z enako gensko napako. O podrobnostih se je Cirila Štuber pogovarjala z magistrico Špelo Miroševič, Urbanovo mamo.Špela Miroševič: Zamisel se je zdela nora, a dobila sva odlične odzive raziskovalcev, ki so se bili takoj pripravljeni lotiti delaZgodba malega Urbana, pri katerem so odkrili redko gensko napako gena CTNNB1, se je v preteklem tednu že razširila po Sloveniji in svetu. Navdihujoča je predvsem zaradi njegovih staršev, ki so z znanstveno pismenostjo in osebno vztrajnostjo našli pot do zdravila za to gensko napako, ki še vedno velja za neozdravljivo. Preučili so študije o tem sindromu in se povezali z njihovimi avtorji ter drugimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem genskih terapij za okvarjene gene. Tako zdaj vodijo projekt razvoja zdravila za to gensko napako, ki združuje znanstvenike s specialnimi znanji. V projekt so vložili vse, kar imajo, kar pa manjka, pa bodo poskusili zbrati prek množičnega financiranja. Rezultat tega projekta ne bo le zdravilo za Urbana, pač pa tudi za druge otroke s to gensko napako. O podrobnostih se je Cirila Štuber pogovarjala s Špelo Miroševič, Urbanovo mamo. Zdravilo, ki ga razvijajo, ne bo pomagalo samo malemu Urbanu, pač pa vsem otrokom s tem sindromom. Prizadevajo si, da bi v klinične študije poleg Urbana vključili čim več otrok. Če bo zdravilo prestalo zahteve registracije, bo nato na voljo za vse, ki ga potrebujejo. Razvitih je že 287 genskih terapij za razne mutacije, ki so vzrok genskih bolezni. KAKO BO DELOVALO ZDRAVILO OZ. GENSKA NADOMESTNA TERAPIJA, KI JO POTREBUJE URBAN? V Urbanovo telo bodo skozi hrbtenjačo vstavili injekcijo, v kateri bodo zdravi geni skupaj z vektorji, torej vektor, prilepljen na zdrav gen. Te molekule bodo šle v možgane, kjer je izvor Urbanovih težav, v čim več celic, kjer bodo delovale kot nadomestni gen za gen, ki je okvarjen, in proizvajale protein, ki ga potrebuje, a ga zdaj okvarjen gen ne proizvaja. V Sloveniji je 100.000 otrok z različnimi redkimi mutacijami genov, ki bi jim lahko koristile različne vrste genskih terapij, ki bi jih lahko razvili, a si jih ne morejo privoščiti. Akciji Koraki za Urbana se je pridružilo tudi Društvo Palčica Pomagalčica, ki bo vsa zbrana sredstva od aprila do zaključka projekta namenila Urbanu. Koraki za Urbana Fundacija CTNNB1

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. Posvojila dvojčka iz Afrike in o tem napisala knjigo (ponovitev)Uresničitev želje, imeti in skrbeti za malo bitje, za otroka, ga obkrožiti z vso starševsko skrbjo in srečo, je včasih povezana z zelo ovinkasto potjo. V zadnjem desetletju so posvojitve v tuji državi, tudi v kakšni od afriških držav, pogoste. V Sloveniji je namreč veliko več želja po posvojitvah, kot je realnih možnosti za to. Po spletu življenjskih dogodkov je bila posvojitev edina možnost, da Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman postaneta starša. Danes sta starša dvojčkov iz Guinee Bissao. Svojo zgodbo sta opisala v knjigi Srce bije v dvojini.

Kako pomemben je odnos do sebe, nam bo povedala naša tokratna sogovornica. In da je pomembno tudi to, da se poslušamo in si sledimo. Alenka Peterlin je ena tistih, ki je svoje življenje temeljito prevetrila in zdaj s svojo izkušnjo pomaga tudi drugim ženskam. Spoprijemanje z lastno bolečino je težko, a velikokrat nujno. Del svojega življenja in razmišljanja je delila z nami v oddaji, ki jo bomo zdaj ponovili. Z Alenko Peterlin se je pogovarjala Lucija Fatur. Alenka Peterlin je ženska, ki sledi svojemu srcu (ponovitev)Kako pomemben je odnos do sebe, nam bo povedala naša tokratna sogovornica. In da je pomembno tudi to, da se poslušamo in si sledimo. Alenka Peterlin je ena tistih, ki je svoje življenje temeljito prevetrila in zdaj s svojo izkušnjo pomaga tudi drugim ženskam. Soočenje z lastno bolečino je težko, a mnogokrat nujno. Del svojega življenja in razmišljanja je delila z nami v oddaji, katere ponovitev sledi. Z Alenko Peterlin se je pogovarjala Lucija Fatur.

Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, je to za družino šok, pogosto se spremenijo odnosi v družini. Številni starši se z Downovim sindromom pri svojem otroku ne zmorejo sprijazniti, razlaga gostja oddaje Med štirimi stenami, predsednica Medobčinskega društva Sožitje s sedežem v Mengšu in mama otroka z Downovim sindromom Tatjana Novak. Downov sindrom ali trisomija 21. kromosoma pomeni dodaten kromosom na 21. paru, ki vpliva na posameznikov telesni in duševni razvoj. Razvoj otrok z Downovim sindromom je upočasnjen, zato potrebujejo več časa za učenje; pomoč in vodenje pa vse življenje. Kakšni so predsodki do družin z otrokom z Downovim sindromom? Kakšno je življenje z otrokom z Downovim sindromom? Kako pomembna je njihova socializacija, da kot odrasli ljudje zaživijo čim samostojneje? O tem v ponovitvi oddaje z gostjo Tatjano Novak. Z njo se je pogovarjala Petra Medved.Tatjana Novak, mama otroka z Downovim sindromom (ponovitev)Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, je to za družino šok, pogosto se spremenijo odnosi v družini. Mnogi starši se z Downovim sindromom svojega otroka ne zmorejo sprijazniti, razlaga gostja oddaje Med štirimi stenami, predsednica Medobčinskega društva Sožitje s sedežem v Mengšu in mama otroka z Downovim sindromom Tatjana Novak. Downov sindrom ali trisomija 21. kromosoma pomeni dodaten kromosom na 21. paru, ki vpliva na posameznikov telesni in duševni razvoj. Razvoj otrok z Downovim sindromom je upočasnjen, zato potrebujejo več časa za učenje, pomoč in vodenje pa vse življenje. Kakšni so predsodki do družin z otrokom z Downovim sindromom? Kakšno je življenje z otrokom z Downovim sindromom? Kako pomembna je njihova socializacija, da kot odrasli ljudje zaživijo čim samostojneje? Slišali boste ponovitev junijske oddaje. »Včasih je veljalo, da če otrok ni okej, ga je treba nekam dati, ali v zavod ali v neke posebne šole – bila je sramota, če se je v družini rodil otrok z neko posebno motnjo ali Downovim sindromom. Smo šli čez vse te prepreke, vse te osebne rasti, če lahko tako rečem, in na koncu zmagali oziroma prišli do te stopnje, da je Gregor danes precej samostojen, vesel, zadovoljen, res sončen otrok,« je povedala Tatjana Novak.

Da je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe, vemo in tudi to vemo, da večina ostane prikrita. V ponovitvi oddaje Med štirimi stenami pa bomo slišali nekaj o tem, zakaj bližnji tako skrbno prikrivajo spolno zlorabo otroka, zakaj žrtev prikrivanje še bolj prizadene kot zloraba sama, in kako to vse skupaj deluje kot pomembna blokada v njegovem odraslem življenju. Gostja Cirile Štuber je Maja Megla, avtorica knjige Smem biti to, kar sem.S spolno zlorabo v otroštvu se številni spoprimejo šele prek krize v odraslem življenju, ko jih k temu prisili bolezen, prag, ki ga marsikdo ne more prestopiti (ponovitev) Da je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe, vemo in tudi to vemo, da večina ostane prikrita. V ponovitvi majske oddaje Med štirimi stenami pa bomo slišali nekaj o tem, zakaj bližnji tako skrbno prikrivajo spolno zlorabo otroka, zakaj žrtev prikrivanje še bolj prizadene kot zloraba sama, in kako to vse skupaj deluje kot pomembna blokada v njegovem odraslem življenju. Gostja Cirile Štuber je bila Maja Megla, avtorica knjige Smem biti to, kar sem.

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. Pediatri opažajo negativne posledice uporabe zaslonov (ponovitev)Otrok ne zmore odložiti zaslona niti pred spanjem. Raje kot druženje z družino in prijatelji otrok izbere zaslon. To sta dva znaka za alarm  in iskanje pomoči, zapisana v Smernicah o priporočeni povprečni uporabi zaslonov v prostem času pri otrocih in mladostnikih. Napisali so jih tisti strokovnjaki, ki pri svojem delu, predvsem pediatri v ambulantah, že opažajo določene težave zaradi čezmerne uporabe. Otroci do drugega leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom. Otroci od 10. do 12. leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom več kot uro in pol na dan, najstniki do 18. leta pa ne več kot dve uri. Kako realne so te smernice? Kakšne so izkušnje staršev? Slišali boste ponovitev oddaje.

Anji Detiček, gostji oddaje Med štirimi stenami, slepota ni ovira, temveč izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. Zaposlena je v Centru IRIS – Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne v Ljubljani. Večino časa namenja delu z otroki, ki jih uči vsakodnevnih veščin. V prostem času se ukvarja s showdownom – namiznim tenisom za slepe, pikadom in jogo. Samostojnosti jo je naučila mama, zato danes popolnoma samostojno skrbi za gospodinjstvo in moža. Slišali boste ponovitev oddaje, ki jo je pripravila Petra Medved.Slepota ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. (ponovitev)Anji Detiček, gostji oddaje Med štirimi stenami, slepota ne pomeni ovire, temveč ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. Zaposlena je v Centru IRIS – Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne v Ljubljani. Večino časa namenja delu z otroki, ki jih uči vsakodnevnih veščin. V prostem času se ukvarja s showdownom – namiznim tenisom za slepe, pikadom in jogo. Samostojnosti jo je naučila mama, zato danes popolnoma samostojno skrbi za gospodinjstvo in moža. Slišali boste ponovitev oddaje. »Če vidite nekoga na cesti z belo palico, pa se vam zdi, da ne potrebuje pomoči, da ga ne ogovarjate in ga ne sprašujete, če mu lahko pomagate oziroma lahko, ampak, če vam on reče, da pomoči ne potrebuje, pojdite stran in ne biti užaljeni. Zato, ker mi se pot naučimo na pamet in če nam vi ponudite svojo pomoč, ki je mi ne potrebujemo, nas lahko zmedete,« je povedala Anja Detiček

Kako smo se v obdobju, ko so nam delodajalci odredili delo od doma, prilagodili na novo obliko dela, katere so njene dobre in katere slabe strani, ki smo jih prepoznali v praksi, in kakšne spremembe nas čakajo v prihodnosti? Bomo bistveno več delali od doma kot prej, tudi ko tega od nas delodajalec ne bo zahteval, zaradi višje sile? Sta za zaposlene prihranek časa za prevoz na delo in delo v udobnih oblačilih dovolj velik magnet za odločitev za delo od doma? Kaj pa delodajalci – jih prepriča prihranek pri prostoru in energiji?Največja ovira za delodajalce pri delu od doma je občutek pomanjkanja nadzora nad zaposlenimi.Kako smo se v obdobju, ko so nam delodajalci odredili delo od doma, prilagodili na novo obliko dela, katere so njene dobre in katere slabe plati, ki smo jih prepoznali v praksi, in kakšne spremembe nas čakajo v prihodnosti? Bomo bistveno več delali od doma kot prej, tudi ko tega od nas delodajalec ne bo zahteval, zaradi višje sile? Sta za zaposlene prihranek časa za prevoz na delo in delo v udobnih oblačilih dovolj velik magnet za odločitev za delo od doma? Kaj pa delodajalci - jih prepriča prihranek pri prostoru in energiji?   Vesna Čerin, specialna pedagoginja: "Neposreden stik z ljudmi je tisto, zaradi česar sem se lotila tega poklica." Zakaj raje delamo na delovnem mestu kot doma? -Ker imamo tam na voljo vse informacije ter več miru in smo zato bolj učinkoviti. Doc. dr. Mojca Bernik: "Nad možnostjo dela od doma so navdušeni le redki delodajalci. To so tisti, ki bi tako ali tako počasi prešli na delo od doma. Razlog pa je v občutku pomanjkanja nadzora." Vesna Čerin: "Ker nimam družine, me ni motilo, da delovnik raztegujem na cel dan, sodelavke, ki so imele doma šoloobvezne otroke, pa je to motilo." Doc. dr. Mojca Bernik: "Še vedno je človek tisti, ki je središče delovnega procesa in tisti, ki rešuje probleme in se tudi odloča. Nadomestiti ga ne more nobena informacijska tehnologija ali umetna inteligenca." Tehnične težave z delom na domu veliko laže rešimo kot psihološke.

Darovanje organov je vedno aktualna tema, saj potreba vedno presega možnosti. Slovenci smo po raziskavah javnega mnenja naklonjeni darovanju organov, vendar je odstotek tistih, ki se uradno opredelijo za to, še vedno precej nizek. Trenutno na presaditev organa čaka več kot 200 bolnikov. Transplantacijska medicina v Sloveniji je tudi v obdobju korone dosegla nekaj izjemnih dosežkov - izstopata predvsem prva presaditev pljuč pri otroku in uspešna presaditev pljuč pri bolniku s covidom. O vsem tem z direktorico zavoda Slovenija Transplant prim. dr. med. Danico Avsec.Več kot 200 bolnikov čakaDarovanje organov je vedno aktualna tema, saj potreba vedno presega možnosti. Slovenci smo po raziskavah javnega mnenja naklonjeni darovanju organov, vendar je odstotek tistih, ki se uradno opredelijo za to, še vedno precej nizek. Trenutno na presaditev organa čaka več kot 200 bolnikov. Transplantacijska medicina v Sloveniji je tudi v obdobju korone dosegla nekaj izjemnih dosežkov - izstopata predvsem prva presaditev pljuč pri otroku in uspešna presaditev pljuč pri COVID bolniku. O vsem tem z direktorico zavoda Slovenija Transplant prim. dr. med. Danico Avsec.

V času t.im. "lockdowna" se je problem različnih zasvojenosti marsikje pojavil v vsej svoji razsežnosti. 4 nevladne ustanove (Slovenska Karitas, Društvo Žarek upanja, Zavod Samarijan, Zavod Pelikan), so se projektno povezale in zgradile mrežo posebnih stanovanjskih skupnosti in spremljanih gospodinjstev, v katere se osebe, ki imajo težave z ohranjanjem treznosti, lahko vključijo po zaključku osnovnega zdravljenja.Reintegracija in resocializacija oseb v posebnih stanovanjskih skupnostihV času t.im. "lockdowna" se je problem različnih zasvojenosti marsikje pojavil v vsej svoji razsežnosti. 4 nevladne ustanove (Slovenska Karitas, Društvo Žarek upanja, Zavod Samarijan, Zavod Pelikan), so se projektno povezale in zgradile mrežo posebnih stanovanjskih skupnosti in spremljanih gospodinjstev, v katere se osebe, ki imajo težave z ohranjanjem treznosti, lahko vključijo po  zaključku osnovnega zdravljenja.

Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, je to za družino šok, pogosto se spremenijo odnosi v družini. Mnogi starši se z Downovim sindromom svojega otroka ne zmorejo sprijazniti, razlaga gostja oddaje Med štirimi stenami, predsednica Medobčinskega društva Sožitje s sedežem v Mengšu in mama otroka z Downovim sindromom Tatjana Novak. Downov sindrom ali trisomija 21. kromosoma pomeni dodaten kromosom na 21. paru, ki vpliva na posameznikov telesni in duševni razvoj. Razvoj otrok z Downovim sindromom je upočasnjen, zato potrebujejo več časa za učenje, pomoč in vodenje pa vse življenje. Kakšni so predsodki do družin z otrokom z Downovim sindromom? Kakšno je življenje z otrokom z Downovim sindromom? Kako pomembna je njihova socializacija, da kot odrasli ljudje zaživijo čim samostojneje – o tem se bo s Tatjano Novak pogovarjala Petra Medved.Tatjana Novak, mama otroka z Downovim sindromomKo se rodi otrok z Downovim sindromom, je to za družino šok, pogosto se spremenijo odnosi v družini. Mnogi starši se z Downovim sindromom svojega otroka ne zmorejo sprijazniti, razlaga gostja oddaje Med štirimi stenami, predsednica Medobčinskega društva Sožitje s sedežem v Mengšu in mama otroka z Downovim sindromom Tatjana Novak. Downov sindrom ali trisomija 21. kromosoma pomeni dodaten kromosom na 21. paru, ki vpliva na posameznikov telesni in duševni razvoj. Razvoj otrok z Downovim sindromom je upočasnjen, zato potrebujejo več časa za učenje, pomoč in vodenje pa vse življenje. Kakšni so predsodki do družin z otrokom z Downovim sindromom? Kakšno je življenje z otrokom z Downovim sindromom? Kako pomembna je njihova socializacija, da kot odrasli ljudje zaživijo čim samostojneje? »Včasih je veljalo, da če otrok ni okej, ga je treba nekam dati, ali v zavod ali v neke posebne šole – bila je sramota, če se je v družini rodil otrok z neko posebno motnjo ali Downovim sindromom. Smo šli čez vse te prepreke, vse te osebne rasti, če lahko tako rečem, in na koncu zmagali oziroma prišli do te stopnje, da je Gregor danes precej samostojen, vesel, zadovoljen, res sončen otrok,« je povedala Tajtana Novak.  

Ob začetku tedna slepih bo gostja oddaje Med štirimi stenami Anja Detiček. Anja Detiček je zaposlena v Centru IRIS – Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne v Ljubljani. Večino časa namenja delu z otroki, ki jih uči vsakodnevnih veščin. V prostem času se ukvarja s showdownom – namiznim tenisom za slepe, pikadom in jogo. Samostojnosti jo je naučila mama, zato danes popolnoma samostojno skrbi za gospodinjstvo in moža. Slepota ji ne pomeni ovire, temveč ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. Anjo Detiček je pred mikrofon povabila Petra Medved.Slepota ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. Ob začetku tedna slepih bo gostja oddaje Med štirimi stenami Anja Detiček. Anja Detiček je zaposlena v Centru IRIS – Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne v Ljubljani. Večino časa namenja delu z otroki, ki jih uči vsakodnevnih veščin. V prostem času se ukvarja s showdownom – namiznim tenisom za slepe, pikadom in jogo. Samostojnosti jo je naučila mama, zato danes popolnoma samostojno skrbi za gospodinjstvo in moža. Slepota ji ne pomeni ovire, temveč ji je izziv, s katerim se spoprijema vsak dan. »Če vidite nekoga na cesti z belo palico, pa se vam zdi, da ne potrebuje pomoči, da ga ne ogovarjate in ga ne sprašujete, če mu lahko pomagate oziroma lahko, ampak, če vam on reče, da pomoči ne potrebuje, pojdite stran in ne biti užaljeni. Zato, ker mi se pot naučimo na pamet in če nam vi ponudite svojo pomoč, ki je mi ne potrebujemo, nas lahko zmedete,« je povedala Anja Detiček

Otrok ne zmore odložiti zaslona niti pred spanjem. Raje kot druženje z družino in prijatelji otrok izbere zaslon. To sta dva znaka za alarm in iskanje pomoči, zapisana v Smernicah o priporočeni povprečni uporabi zaslonov v prostem času pri otrocih in mladostnikih. Napisali so jih tisti strokovnjaki, ki pri svojem delu, predvsem pediatri v ambulantah, že opažajo določene težave zaradi čezmerne uporabe. Otroci do drugega leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom. Otroci od 10. do 12. leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom več kot uro in pol na dan, najstniki do 18. leta pa ne več kot dve uri. Kako realne so te smernice? Kakšne so izkušnje staršev?Pediatri opažajo negativne posledice uporabe zaslonov Otrok ne zmore odložiti zaslona niti pred spanjem. Raje kot druženje z družino in prijatelji otrok izbere zaslon. To sta dva znaka za alarm  in iskanje pomoči, zapisana v Smernicah o priporočeni povprečni uporabi zaslonov v prostem času pri otrocih in mladostnikih. Napisali so jih tisti strokovnjaki, ki pri svojem delu, predvsem pediatri v ambulantah, že opažajo določene težave zaradi čezmerne uporabe. Otroci do drugega leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom. Otroci od 10. do 12. leta naj ne bi bili izpostavljeni zaslonom več kot uro in pol na dan, najstniki do 18. leta pa ne več kot dve uri. Kako realne so te smernice? Kakšne so izkušnje staršev? Smernice za uporabo zaslonov (zdravniskazbornica.si)

Da je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe, vemo in tudi to vemo, da jih večina ostane prikritih. V oddaji Med štirimi stenami pa bomo slišali nekaj o tem, zakaj bližnji tako skrbno prikrivajo spolno zlorabo otroka, zakaj žrtev prikrivanje še bolj prizadene kot zloraba sama in kako to vse skupaj deluje kot pomembna blokada v njegovem odraslem življenju. Gostja Cirile Štuber je Maja Megla, avtorica knjige Smem biti to, kar sem.S spolno zlorabo v otroštvu se številni spoprimejo šele prek krize v odraslem življenju, ko jih k temu prisili bolezen, prag, ki ga marsikdo ne more prestopiti.Da je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe, vemo in tudi to vemo, da večina ostane prikrita. V oddaji Med štirimi stenami pa bomo slišali nekaj o tem, zakaj bližnji tako skrbno prikrivajo spolno zlorabo otroka, zakaj žrtev prikrivanje še bolj prizadene kot zloraba sama in kako to vse skupaj deluje kot pomembna blokada v njegovem odraslem življenju. Gostja Cirile Štuber je Maja Megla, avtorica knjige Smem biti to, kar sem.

Vsako leto na drugi torek v maju obeležujemo Evropski dan osveščanja o možganski kapi, ki je še vedno tretji najpogostejši vzrok smrti pri nas. Nujno je hitro prepoznavanje, gre za kratico GROM, saj posledice pri mnogih ostanejo vse življenje - več kot polovica bolnikov namreč potrebuje pomoč pri izvajanju najbolj osnovnih dnevnih aktivnosti. Kako pa je potekala obravnava v času epidemije? V tokratni oddaji bosta gostji izr. prof. dr. Janja Pretnar Oblak, dr. med., in gospa Ana Sušanj z lastno izkušnjo. V studio ju je povabila Lucija Fatur. Osveščanje o možganski kapi (ponovitev)Vsako leto na drugi torek v maju obeležujemo Evropski dan osveščanja o možganski kapi, ki je še vedno tretji najpogostejši vzrok smrti pri nas. Nujno je hitro prepoznavanje, gre za kratico GROM, saj posledice pri mnogih ostanejo vse življenje - več kot polovica bolnikov namreč potrebuje pomoč pri izvajanju najbolj osnovnih dnevnih aktivnosti. Kako pa je potekala obravnava v času epidemije? Slišali bomo ponovitev oddaje, v kateri sta bili gostji izr. prof. dr. Janja Pretnar Oblak, dr. med., in gospa Ana Sušanj z lastno izkušnjo. V studio ju je povabila Lucija Fatur.

Lina je šestletna deklica s posebnimi potrebami. Rodila se je v 24. tednu nosečnosti in ima zaradi nedonošenosti razvojne in zdravstvene težave. Starši se trudijo, da bi ji omogočili čim več terapij, tudi samoplačniških, za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Ker je Lina odvisna od 24-urne nege, je mama ostala doma. Kako se starši trudijo, da bi Lina napredovala, kako so zbirali informacije o tem, kaj naj bi hčerki pomagalo, in kako poteka njeno zdravljenje v tujini? O tem se bo z Linino mamo Mirjano Šukelj v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.Pogovor z Mirjano Šukelj, mamo deklice Line s posebnimi potrebami.Lina je šestletna deklica s posebnimi potrebami. Rodila se je v 24. tednu nosečnosti in ima zaradi nedonošenosti razvojne in zdravstvene težave. Starša se trudita, da bi ji omogočila čim več terapij, tudi samoplačniških, za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Ker je Lina odvisna od 24 urne nege, je mama ostala doma. Kako se starša trudita, da bi Lina napredovala, kako sta zbirala informacije o tem, kaj naj bi njuni hčerki pomagalo in kako poteka njeno zdravljenje v tujini? Njihovo družinsko zgodbo je v oddaji Med štirimi stenami pripovedovala Linina mama Mirjana Šukelj. »Kadar otrok nima glasu, ga mora imeti mama. Na žalost je to tudi leta 2021 še vedno res. Skozi moje oči, navkljub zgodnji obravnavi, ki je bila uvedena nedavno nazaj, otroci še vedno ne dobijo vsega, kar jim po zakonodaji pripada, če smo starši tiho. Starši moramo biti tisti, ki se povezujemo, tisti, ki gradimo na pravicah naših otrok, tisti, ki se trudimo ozaveščati in mame smo v bistvu tiste, ki moramo verjeti v naše otroke, tudi takrat, kadar nam vsi rečejo, da je nekaj nemogoče, da bi se doseglo. Mi smo tipičen primer, ko so nam bile dane zelo slabe napovedi, pa sem jaz tako močno verjela v svojega otroka in v to, da lahko to spremenimo, da se to zdaj tudi dogaja,« je povedala Mirjana Šukelj.  

Zgodba malega Urbana, pri katerem so odkrili redko genetsko napako gena CTNNB1, se je v preteklem tednu že razširila po Sloveniji in svetu. Navdihujoča je predvsem zaradi njegovih staršev, ki so z znanstveno pismenostjo in osebno vztrajnostjo našli pot do zdravila za to genetsko napako, ki še vedno velja za neozdravljivo. Preučili so študije o tem sindromu in se povezali z njihovimi avtorji ter drugimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem genskih terapij za okvarjene gene. Tako zdaj vodijo projekt razvoja zdravila za to genetsko napako, ki združuje znanstvenike s specialnimi znanji. V projekt so vložili vse, kar imajo, kar pa manjka, pa bodo poskusili zbrati prek množičnega financiranja. Rezultat tega projekta ne bo le zdravilo za Urbana, pač pa tudi za druge otroke s to genetsko napako. O podrobnostih se je Cirila Štuber pogovarjala s Špelo Miroševič, Urbanovo mamo.Špela Miroševič: Zamisel se je zdela nora, a dobila sva odlične odzive raziskovalcev, ki so se bili takoj pripravljeni lotiti delaZgodba malega Urbana, pri katerem so odkrili redko gensko napako gena CTNNB1, se je v preteklem tednu že razširila po Sloveniji in svetu. Navdihujoča je predvsem zaradi njegovih staršev, ki so z znanstveno pismenostjo in osebno vztrajnostjo našli pot do zdravila za to gensko napako, ki še vedno velja za neozdravljivo. Preučili so študije o tem sindromu in se povezali z njihovimi avtorji ter drugimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z razvojem genskih terapij za okvarjene gene. Tako zdaj vodijo projekt razvoja zdravila za to gensko napako, ki združuje znanstvenike s specialnimi znanji. V projekt so vložili vse, kar imajo, kar pa manjka, pa bodo poskusili zbrati prek množičnega financiranja. Rezultat tega projekta ne bo le zdravilo za Urbana, pač pa tudi za druge otroke s to gensko napako. O podrobnostih se je Cirila Štuber pogovarjala s Špelo Miroševič, Urbanovo mamo. Zdravilo, ki ga razvijajo, ne bo pomagalo samo malemu Urbanu, pač pa vsem otrokom s tem sindromom. Prizadevajo si, da bi v klinične študije poleg Urbana vključili čim več otrok. Če bo zdravilo prestalo zahteve registracije, bo nato na voljo za vse, ki ga potrebujejo. Razvitih je že 287 genskih terapij za razne mutacije, ki so vzrok genskih bolezni. KAKO BO DELOVALO ZDRAVILO OZ. GENSKA NADOMESTNA TERAPIJA, KI JO POTREBUJE URBAN? V Urbanovo telo bodo skozi hrbtenjačo vstavili injekcijo, v kateri bodo zdravi geni skupaj z vektorji, torej vektor, prilepljen na zdrav gen. Te molekule bodo šle v možgane, kjer je izvor Urbanovih težav, v čim več celic, kjer bodo delovale kot nadomestni gen za gen, ki je okvarjen, in proizvajale protein, ki ga potrebuje, a ga zdaj okvarjen gen ne proizvaja. V Sloveniji je 100.000 otrok z različnimi redkimi mutacijami genov, ki bi jim lahko koristile različne vrste genskih terapij, ki bi jih lahko razvili, a si jih ne morejo privoščiti. Akciji Koraki za Urbana se je pridružilo tudi Društvo Palčica Pomagalčica, ki bo vsa zbrana sredstva od aprila do zaključka projekta namenila Urbanu. Koraki za Urbana Fundacija CTNNB1