Nenavadna imena slovenskih krajev že od nekdaj privlačijo medije. A vse »Griže,« »Pekli« in kar je podobnih nenavadnih imen, se lahko skrijejo pred »Šestdobami!« Težko zamisljivo in težko izgovorljivo ime kraja domuje na prisojnih pobočjih framskega Pohorja. Tako kraj kot ime samo sta v svoji preteklosti videla premnoge spremembe. Nekatere na boljše, mnogo pa je bilo tudi manj prijetnih časov. In kljub temu, da sta tako zaselek kot narava tam okoli magično lepa, sta vsaj osamljena, če že ne pozabljena. Trenutek v življenju Šestdob je v reportažni zapis ujel Marko Radmilovič.

Pogosto slišimo, da je slovenska obala s svojimi 46 kilometri le delček obsežne Jadranske obale, vendar vseeno najdemo na njej izjemno pestro naravno in kulturno dediščino. Med zelo zanimive in najbrž malo manj znane posebnosti lahko zagotovo štejemo tudi žveplene termalne izvire na območju Izole. Gre tako za izvire pod morsko gladino, kot tudi za izvire na kopnem. Morfološke oblike z izviri pod morsko gladino imenujemo po njihovem odkritelju, geografu Jožetu Žumru ‒ Žumrove kotanje. Omenjeni je podmorske izvire odkril poleti 2002, nato je to območje raziskoval skupaj z društvom Potapljači Luke Koper in že takrat so na morskem dnu pri Izoli odkrili 9 kotanj z izviri termalne žveplene vode. Tem raziskavam so sledile še druge in število izvirov se je povečalo, raziskovanje pa še zdaleč ni končano. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor Milan Trobič.

Izzivi, ki jih prinaša s seboj kmetovanje, ali obdelovanje zemlje, ali pa samo razmislek o vlogi narave v sedanjem svetu, so posamezniku, ki v ta krog ni neposredno vpleten, neizmerno oddaljeni. Hrana nas čaka v trgovinah, narava kot rekreacijski ali pač terapevtski element nam je na voljo, kadar koli si je poželimo. In je tako rekoč zastonj. Ob tem pa se z naravo da lepo nabirati ali zbijati politične točke, lahko pa, ko se postavi po robu, postane tudi reden član črnih kronik javnih občil. Kaj globlje o naravi, o odnosu do nje, o kmetovanju, o pridelavi hrane v sožitju z naravnim okoljem pa večinoma ne razmišljamo. Najprej zato, ker se nam zdi narava samoumevna, ali pa zato, ker vsak razmislek zunaj te cone obdobja zahteva poglobljena znanja, energijo in čas, ki ga sodoben človek raje namenja drobnim zadovoljstvom potrošništva. Zato sprehod po Borisovem gruntu oziroma reportažni zapis, ki je med njim nastal, ne bo odveč.

Mesecu juliju bi lahko nadeli ime »praznik sivke«. Če sem prištejemo še nekaj dni konec junija in začetek avgusta sicer tudi ne bo nič narobe – od vrste sivke in vremenskih pogojev je namreč odvisen čas njene žetve. Konec julija se je tako Darja Pograjc odpravila v Divačo, v nasad sivke na robu Krasa, in nastala je Nedeljska reportaža, ki vabi na sprehod med vijoličaste grmičke, obogatene z čmrljim brenčanjem, pa tudi v prostor parne destilacije in polic, obloženih z dišečimi mili, hidrolati, olji ter drugimi izdelki iz sivke.

V pasjem poletju vsako živo bitje išče osvežitev. In ni hujšega, ko je gostinski lokal, to varno zavetje pred sončnimi žarki, ali zaprt, ali prepoln, ali pa kako drugače kontaminiran. Vsak izmed nas je kdaj že pomislil, kako lepo bi bilo imeti napravo, ki bi ves čas, ne glede na čas v dnevu ali dan v tednu, ponudila primerno postreženo pijačo. Brezoblični stroji to naredijo z konzervami sode, a da bi si kdo umislil avtomatizirano strežnico piva ali vina, do pred nedavnim še ni bilo mogoče. Nato se je začelo, najprej v Žalcu, danes pa se zdi, da pohoda najrazličnejših fontan ne more nihče več ustaviti. V drobovje pivske in vinskih fontan v Žalcu, Merezigah, Vodolah in Šmarjeti je pogledal Marko Radmilovič.

»Četudi nisem glasbeno nadarjen, naravo še posebej dobro slišim, v vseh tonih in odtenkih, v neprestani glasbi, ki jo ustvarjajo šumi gozda, šelestenje listja, žuborenje potoka, petje ptic, pa tudi piš viharja ali drobljenje snežink v globokem snegu. Dejansko tudi tišina zveni,« o svojih poteh, ki jih je opisal v knjigi Hodim, torej grem pravi Marjan Bradeško. V ponovitvi Nedeljske reportaže bomo odmaknjene poti, ki jih v knjigi predstavlja 32 zgodb, spoznavali v Polhograjskem hribovju. Avtor oddaje je Aleš Ogrin. #IzArhiva

Kulturno društvo Josipa Jurčiča Muljava letos praznuje 180. obletnico Jurčičevega rojstva in 100-letnico uprizarjanja Jurčičevih literarnih del v izvedbi muljavskih amaterskih igralcev. Letos mineva tudi 160 let od izdaje zgodovinske povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar. Zato so za letošnjo uprizoritev izbrali prav to Jurčičevo delo. Dramatizacijo je pripravil Danijel Zupančič, ki je delo tudi režiral. Aprila letos pa je bilo letno gledališče na Muljavi vpisano tudi v register nesnovne kulturne dediščine. Kako so se pripravljali igralci, kakšno scensko postavitev so izdelali domači mojstri, kako so izbrali blago in sešili kostume za igralce ter kako negujejo pristno muljavsko govorico – vse to so v zaodrju ustvarjalci povedali novinarki Petri Medved, ki si je predstavo Jurij Kozjak, slovenski janičar tudi ogledala.

Ormoške lagune: nenavadno ime, ki pa ima nadvse zanimivo ozadje. Gre namreč za opuščene industrijske bazene za odlaganje odpadnih voda iz nekdanje ormoške tovarne sladkorja. Že ko je ta tovarna delovala, so se na teh vodnih površinah zadrževale ptice. To so seveda opazili tudi v Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije DOPPS in prepoznali pomen tega območja tako za stalno naseljene ptice kot za selivke. Tako so že v osemdesetih letih 20. stoletja s skupnimi močmi zaposlenih v tovarni, med katerimi so spoznali ljudi z veliko naravovarstveno zavestjo, in prostovoljcev DOPPS z različnimi ukrepi, kot so gnezditveni splavi, prilagojen vodni režim in pozna košnja nasipov, ustvarili pravo žarišče ornitološke pestrosti v Sloveniji in pomembno jedro območij Natura 2000. Ormoške lagune bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Slovenske gore letno obišče več kot milijon in pol ljudi in verjetno se veliki večini med njimi zdi samoumevno, da bodo na svoj cilj prišli po lepo urejeni in varni planinski poti. A vzdrževanje in urejanje planinskih poti, ki ju opravljajo markacisti Planinske zveze Slovenije, ni enostavno. Še posebej kadar gre za zahtevne in zelo zahtevne poti v visokogorju, ki pogosto prečijo tudi steno gore. Markacisti svojega dela ne opravljajo le v visokogorju, ampak tudi po vseh nižje ležečih planinskih poteh. V Nedeljski reportaži se odpravljamo v sotesko Predoselj pri Kamniški Bistrici, kjer bomo spoznali delo markacistov Planinske zveze Slovenije. Izvedeli bomo tudi, kako se pravilno nariše Kanfelčevo markacijo, ki je zagotovo eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov slovenskega planinstva. In še zanimivost, oče rdeče-bele markacije Alojz Knafelc se je rodil na današnji dan leta 1859. Nedeljsko reportažo je pripravil Aleš Ogrin.

Že pred nekaj desetletij se je zbiranje starih predmetov na Slovenskem spremenilo v manijo. Če izpustimo filatelijo, se je pred desetletji zbiralo značke, prtičke ali kaj podobnega. Od takrat pa so zbiranje, zbirateljstvo in zbiratelji prerastli v nacionalni fenomen, ki mu ni videti konca. Zbirke so tako različne, kot je pač različna naša civilizacija. Zbiratelji pa imajo ogromen problem, saj te zasebne zbirke največkrat ostanejo v garažah, kleteh, na podstrešjih, da ne govorimo o tem, kako brezsramno romajo na deponije, ko se zbirateljeva življenjska usoda dopolni. Zato je toliko bolj zanimivo obiskati zasebne zbirke, ki jim je uspelo najti svoj prostor pod soncem. Že pred leti so z zasebnimi zbirkami začeli predvsem v Posočju zbiratelji predmetov iz velike vojne, danes pa se predstavljene zasebne zbirke najdejo tudi drugje po državi. Tri izmed njih je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.

Kako prenesti sodobno umetnost v vaško okolje? Kako domačine navdušiti za sodobne umetniške prakse? Kaj lahko umetnost prinese v lokalno okolje in kako se okolje odziva? Je lahko umetnost identifikacijska točka neke skupnosti? Projekt Hiša na Hribu, ki ga je s sodelavkami in sodelavci zagnala Zvonka Simčič pred desetimi leti, odgovarja prav na ta vprašanja. Miha Žorž je obiskal eno od prireditev, ki nastajajo v okviru Hiše na hribu. V Dolu pri Ljubljani se je udeležil ustvarjalne delavnice skupnostnega prta. Več pa v tokratni Nedeljski reportaži.

Marsikdo bo prvič slišal, da je srednjeveška Evropa, ki je za čistost telesa, vsaj javno, skrbela precej slabše kot za čistost pobožne duše, poznala javna kopališča, kjer je bilo mogoče odvreči oblačila, se malo pomasirati in okopati. Ta družabnost umivanja in sproščanja se menda ponekod ni menila za spol, tako da si lahko le predstavljamo, kako se je takratna duhovno - moralna policija zgražala nad vodnimi sproščanji v skupnih ali ločenih prostorih za odrasle. Na drugi strani pa že od zgodnjih dni na pragu srednjega veka, poznamo prepričanja o trpljenju telesa zaradi čutnega nagona, hudo sovraštvo do človeškega telesa, sramotenje minljive mesene telesnosti, podvržene človeški šibkosti; velikokrat je v nasprotju z duhovnim telesom, ki ga šele čaka vstajenje ... Več v Nedeljski reportaži iz Narodnega muzeja Slovenije, kjer so v okviru različnih razstav prikazane upodobitve telesa od srednjega veka do danes … fotografija: Kristusovo sorodstvo, po 1510, Mojster iz Okoličnega, olje na lesu, NMS, foto: Tomaž Lauko  

Jadransko morje je sicer veliko bolj varno kot nekatera druga morja ali oceani, v katerih živijo tudi človeku smrtno nevarne živali. Po odkritju zelo strupene ribe v Jadranskem morju pa se je zastavilo vprašanje, katere strupene živali živijo pri nas? Naše morje je sicer zelo plitvo, a zanimivo in biotsko pestro. Katere živali ga naseljujejo, katere med njimi so strupene in zakaj je veliko vrst ogroženih? Odgovore nam daje tokratna Nedeljska reportaža.

Dolenjska prestolnica Novo mesto je imela v prazgodovini izjemno pomembno vlogo, predvsem v starejši železni dobi, saj jo imenujejo tudi mesto situl. V tem obdobju so namreč nastale bronaste okrašene situle. In kot so zapisali v Dolenjskem muzeju, so situle »bronaste posode za shranjevanje in serviranje pijač. Izdelane so iz tanke, sijoče kovine in okrašene z mitskimi in herojskimi prizori. Bogata in živo pisana situlska pripoved dopolnjuje naše vedenje o življenju socialno močno razslojene prazgodovinske družbe, saj v tem obdobju še niso poznali pisave. Vrhnji sloj, elita te dobe, so bili imenitni posamezniki, ki so združevali v svojih rokah politično, vojaško, gospodarsko, duhovno in socialno moč. Bogato okrašene bronaste situle so uporabljali kot prestižno namizno in protokolarno posodje. Iz njih so gostom na praznovanjih stregli dragocena opojna vina.« Konec navedka. Glede na to, da četrtina vseh najdenih situl na Slovenskem prihaja iz Novega mesta, ni čudno, da tam vsako leto pripravijo praznik situl. In o tem prazniku bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

V Mestnem muzeju v Ljubljani je na ogled nadvse privlačna razstava Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov od 1850. do 1950. Razstava ponuja skoraj 400 predmetov iz tekstilne zbirke Mestnega muzeja in obiskovalkam ter obiskovalcem omogoča dragocen vpogled v stoletje življenja ljubljanskih meščank in meščanov ter njihovega oblačilnega videza, pa tudi spoznavanje s podobami mojstrskih delavnic. Razstavo si je za tokratno Nedeljsko reportažo ogledal Miha Žorž.

Zaplešimo med gozdovi in vrhovi, raziskujmo poti, vrtimo se s kompasom in se podajmo na noro dogodivščino planinske orientacije v čarobni Sloveniji, je ob predstavitvi planinskih orientacijskih tekmovanj zapisano na spletni strani Planinskega društva Vitanje. Z društvom se bomo v Nedeljski reportaži odpravili v svet orientacije in organizacije tekmovanj v teh posebnih znanjih.

Kako bi odgovorili, če bi vas kdo vprašal, ali poznate Muzej baroka v Šmarju pri Jelšah? Mogoče ste ga že obiskali, morda ste prebrali časopisni članek ali si ogledali kakšen drug medijski zapis o tem zanimivem kraju, lahko pa, da zanj slišite prvič. V Šmarju pri Jelšah imajo poleg drugih zanimivosti tudi znano romarsko cerkev, posvečeno zavetniku proti kugi sv. Roku, in do te cerkve vodi zelo opazna kalvarijska pot s kapelami, v katerih sta predstavljena trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Med zadnjo celovito obnovo kalvarije v začetku leta 2000 se je pojavilo vprašanje, kam naj po obnovi za stalno postavijo 45 restavriranih lesenih kipov iz kapel. V sodelovanju z župnijo Šmarje pri Jelšah je lokalna skupnost z evropskimi sredstvi rekonstruirala staro župnijsko gospodarsko poslopje in ga spremenila v muzej. Obiskovalci so si ga lahko prvič ogledali avgusta 2015, dokončno pa so ga uredili in slovesno odprli junija 2016. Na obisk muzeja vas vabimo v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Kljub temu da Slovenci obožujemo svojo domovino in njene pokrajine, so kotički, ki - na srečo – ostajajo neodkriti. Eden takšnih kotičkov, kotov, ali kar pokrajin, so gozdovi, grmovje, mrtvice, travniki in ostale prepreke, ki obdajajo reko Muro. Prepreke seveda samo za tistega, ki se nameni prevoziti breg Mure s kolesom. Na avstrijski strani Mure, ko je ta mejna reka, poteka kolesarska pot, imenovana »R2«. Naši severni sosedje so jo zgradili pred leti, začne pa se v srcu Visokih Tur in konča, ko reka zapusti Avstrijo. Našemu dokumentaristu Marku Radmiloviču pa je prišla pod pedala drugačna ideja … Kaj če bi prevozil Muro po slovenski strani, kjer ni udobja asfalta in kažipotov, kjer se steze in stezice in poti navezujejo na breg brez pravega reda in logike? Kako mu je to uspelo, izveste tokratni Nedeljski reportaži.

Če le imajo srečo, da jih pred plenilci in drugimi nevarnostmi opazijo in pravočasno zaščitijo čuteči ljudje, pelje njihova pot v eno izmed zavetišč za prostoživeče živali. V tokratni Nedeljski reportaži bomo stopili v osrednji center za nastanitev, oskrbo in zdravljenje zaščitenih prostoživečih živali na Muti, ki ga vodi veterinarski strokovnjak dr. Zlatko Golob. Četudi oskrbijo od 500 do 1000 živali na leto in je njihova oskrba zakonsko predpisana, so letos ostali brez sredstev za delovanje. Pa vendar nobena pomoči potrebna žival ni ostala brez oskrbe. Tudi velika uharica, ki so jo našli ob enem izmed celjskih trgovskih središč, ne. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.

Že od sredine februarja se letos v Sloveniji odvija množična selitev dvoživk, ki v iskanju vodnih površin za odlaganje mresta prečijo ceste. Prav zato v tem času potekajo tudi številne akcije prostovoljcev. Na portalu Pomagajmo žabicam lahko vidimo, kje vse v Sloveniji ljudje rešujejo žabe in druge dvoživke pred tem, da bi jih med prečkanjem cest povozil avto. Ene od teh akcij se je v Ljubljani udeležila tudi Špela Šebenik in nastala je Nedeljska reportaža.

Povezanost Posavskega muzeja v Brežicah z elementom vode je vidna že v imenu, saj gre za muzej ob Savi v Posavju. Zelo posebna povezanost pa se kaže tudi v freskni poslikavi v viteški dvorani brežiškega gradu, ki je pravi biser baročnega stenskega slikarstva. Na banjastem prehodu stene v strop si sledijo prizori iz grško-rimske mitologije iz zelo znanih Ovidovih metamorfoz, ki hkrati ponazarjajo štiri elemente. Tu poleg elementa zraka, ognja, zemlje najdemo tudi element vode- ki je prikazan s Pozejdonom in ženo Amfitrito, enookim Polifemom, Piramom in Tisbo in ugrabljeno Evropo na biku. Seveda pa je voda zastopana tudi v stalnih zbirkah muzeja, kjer spoznamo odnos do vode, delo ob in v vodi, nevarnosti, zabavo in še marsikaj. Tako tudi ne preseneča, da so ob zanimivi razstavi z naslovom Ženske nosijo svet, dodali tudi svoj interaktivni prispevek Ženske nosijo vodo. Vse to prepletanje brežiškega muzeja in vode bomo odkrivali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Kaj je to »mofeta«? Čeprav smo našo po površini sicer skromno, po raznovrstnosti pa neverjetno deželo prečesali po dolgem in počez, se še vedno najdejo bolj ali manj neznana čudesa, ki letijo ali obstajajo ali, bolje rečeno, brbotajo. Sploh v predelih Slovenije, ki medijsko niso tako zelo izpostavljeni zaradi preprostega dejstva, da so po kilometrih preveč oddaljeni od velepomembne prestolnice. Takšna pokrajina so Slovenske Gorice. Ob znani in priznani vinorodnosti pa to gričevje na vzhodu skriva tudi kakšno bolj neverjetno posebnost, ki jo znanost uvršča med geološka čudesa. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži izgubljal v gozdovih nad dolino reke Ščavnice.

V Sloveniji imamo kar trinajst potujočih knjižnic, ena izmed njih je tudi ljubljanska. Ta deluje v prirejenem avtobusu, imenovanem bibliobus; z njim obiskuje urbane predele in podeželske kraje, v katerih ni v bližini stacionarnih knjižnic. Lani je ljubljanska potujoča knjižnica dobila nov bibliobus, letos pa praznuje že 50. obletnico delovanja. Na eno izmed poti se je za nedeljsko reportažo z bibilobusom zapeljala Tadeja Bizilj.

V Nedeljski reportaži se bomo odpravili v Narodni muzej Slovenije, kjer je na ogled interaktivna razstava z naslovom Nekoč je bil Gutenwerd. Na razstavi je približno 600 predmetov, ki pričajo o naselju trškega značaja, ki je poleg drugih ohranjenih in že izginulih naselji ob Krki, tam obstajalo več stoletji, razstava pa se osredotoča na obdobje med 12. in 15. stoletjem, do krvavih dogodkov, ko so med roparskimi pohodi kraj uničili osmanski Turki. Razstava pripoveduje predvsem o vsakdanjem življenju prebivalcev izginulega naselja na današnjem Šentjernejskem polju, njihovih dejavnostih, znanjih in veščinah, trdem življenju, pa tudi umetnosti, ki je velikokrat pomenila način sprostitve v zahtevnih življenjskih okoliščinah. Raziskovalce so zanimali tudi urbanistični načrti, kako so bile speljane ceste, kje so stale hiše in kakšne so bile. V oddaji pripovedujejo dr. Tomaž Nabergoj iz Narodnega muzeja Slovenije, vodja projekta, arhitektka Sanja Jurca Avci, ki je oblikovala razstavo in dr. Eva Menart z oddelka za konserviranje in restavriranje v Narodnem muzeju Slovenije. foto: Narodni muzej Slovenije 

Iskanje formule za življenje in preživetje v vedno bolj kompleksni, tudi razslojeni družbi daje večkrat zanimive rezultate. Zavedanje o demografski ogroženosti večine razvitih držav je na površje prineslo mogoče rešitve problema v sodelovanju in vključevanju več generacij. Kajti sodobnost je prinesla dramatično razdružitev posameznih generacij, kar je bilo še pred desetletij nekaj povsem nepredstavljivega. Družine in člani širših skupnosti so živeli skupaj in nihče se ni spraševal ali dvomil v urejene in zacementirane odnose med generacijami. Najrazličnejše revolucije dvajsetega stoletja pa so posamezne generacije razdružile do te mere, da se danes organizacije in posamezniki trudijo člane posameznih generacij ponovno spraviti za isto mizo ali vsaj v isti prostor. Nedeljska reportaža govori o enem takšnih poizkusov. Marko Radmilovič je oddajo naslovil »Medgeneracijsko sodelovanje družine Novak!«

Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje, ki pa mora biti seveda varno. Čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, v katerih se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub sta v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je Špela Šebenik za lansko marčevsko oddajo Nedeljska reportaža odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame. To sezono so jo odprli prejšnji konec tedna, pripravljajo tudi drsališče.

Knjiga Pohodniška pot Juliana in njene zgodbe se je rodila z namenom, da bi ljudi odvrnili od pretiranega obiskovanja in obremenitve Triglava, da bi jih povabili na krožno pot. Najprej je bila to pot okoli bohinjskih planin, da bi od daleč občudovali čudovite razglede na Triglav. Zamisel je nastala iz potrebe, da bi pohodnikom predstavili ta izjemni prostor naravnih, krajinskih, kulturnih in zgodovinskih posebnosti Julijskih Alp. Omenjena knjiga ni tehnični opis poti, ampak so v njej zgodbe, ki naj bi pohodnika spremljale kot tihe sopotnice v nahrbtniku. Tudi ta pohodniška pot ni taka kot nekatere druge, na katerih si pohodniki prizadevajo, da bi jih čim prej prehodili. Nasprotno: zgodbe popotnika nagovarjajo, naj se kje ustavi, si vzame čas zase in hkrati poišče še dodatne opise, posebnosti zunaj ustaljenih pohodniških poti. Tako so pohodniki povabljeni, naj obiščejo recimo Ajdno, dolino Vrat, Trento in kobariške konce. Na pot Juliana se bomo odpravili v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Od leta 2008 v stavbi polhograjske graščine domuje Muzej pošte in telekomunikacij. Tam ga je po obnovi gradu uredil Tehniški muzej Slovenije. Ta z graščino tudi upravlja. Grad s svojo prostornostjo ponuja možnost dveh zbirk oziroma stalnih razstav – Zgodovina pošte in (Tele)komunikacije včeraj, danes, jutri. V Nedeljski reportaži se je po obeh stalnih razstavah Muzeja pošte in telekomunikacij sprehodil Aleš Ogrin.

Včasih so jo imenovali najdaljša noč v letu, a zadnja leta je postala najbolj množična in najbolj bučna. Silvestrovanja na prostem so silvestrsko obredje v marsičem postavila na glavo in z njimi je nekaj malega izgubil tudi najbolj slavnostni obrok leta: silvestrska večerja. Vsaj malo bomo pokukali v jedilnik in tradicije okoli tega znamenitega obroka, a v Nedeljski reportaži to storimo nekoliko drugače. Prepustili se bomo umetnosti in spominom profesionalnih gostincev, ki jim je bila silvestrska večerja nekoč največji poklicni izziv v vsem letu.

Letos mineva 800 let od prve postavitve živih jaslic – sv. Frančišek Asiški jih je postavil v votlino v italijanskem Grecciou, od takrat pa se je ta upodobitev Jezusovega rojstva razširila v vse dele sveta. Konec decembra lahko ponekod občudujemo žive jaslice, figuralne upodobitve Jezusovega rojstva pa krasijo številne trge, vasi, cerkve in domove. Da bi spoznali zgodovino jaslic, njihov pomen, raznolikost ter neizmerno ustvarjalnost, smo obiskali en muzej, dve cerkvi in se pogovarjali s tremi ljudmi, ki o jaslicah vedo res veliko. Vabljeni k poslušanju Nedeljske reportaže, v kateri bomo izvedeli, kako se jaslice pripravljajo v frančiškanski cerkvi v Ljubljani in kakšen zaklad jaslic z vsega sveta skriva Muzej jaslic Brezje.

Letos mineva 800 let od prve postavitve živih jaslic – sv. Frančišek Asiški jih je postavil v votlino v Grecciu v Italiji, od takrat pa se je ta upodobitev Jezusovega rojstva razširila v vse dele sveta. Konec decembra lahko ponekod občudujemo žive jaslice, figuralne upodobitve Jezusovega rojstva pa krasijo številne trge, vasi, cerkve in domove. Da bi spoznali zgodovino jaslic, njihov pomen, raznolikost ter neizmerno ustvarjalnost, smo obiskala muzej, dve cerkvi in se pogovarjali s tremi ljudmi, ki o jaslicah vedo res veliko. Vabljeni k poslušanju Nedeljske reportaže, v kateri bomo izvedeli, kako se jaslice pripravljajo v frančiškanski cerkvi v Ljubljani in kakšen zaklad jaslic z vsega sveta skriva Muzej jaslic Brezje.

Ljubljana je bila že od nekdaj znana kot bela, zelena, baročna, Plečnikova ali kot, recimo, mesto ob reki. V zadnjem času pa na primer poudarjajo, da je pravzaprav otok, obdan z vodnim tokom. Ena izmed oznak je tudi, da je Ljubljana mesto mostov. In eden najzanimivejših je zagotovo Zmajski ali – z malo manj znanim imenom – Jubilejni most. Ta most je imel med Plečnikovimi hudo konkurenco in je postavljen prav na rob območja, ki ga zajema zaščita Unescove svetovne dediščine. To območje sega od Špice do zapornic. Zmajski most tako sodi v najvišjo kategorijo svetovne, ne samo krajevne ali državne kulturne dediščine. Ob tem je zelo pomembna njegova simbolika, ki ga povezuje z ljubljanskim grbom. Ta je imel najprej v središču utrdbo, v baročnem obdobju pa je dobil tudi na stolpu sedečo kačo ali kuščarja, ki se je v stoletjih razvil v zmaja. Ta je skupaj s svojimi tovariši na Zmajskem mostu postal simbol mesta Ljubljana. O Zmajskem mostu, simboliki zmaja in mostu pa več v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Slovenci smo bili vedno tesno povezani z gorami. V njih so pastirji pasli živino, rudarji kopali rudo, botaniki odkrivali nove vrste … Občudovali so jih umetniki, opevali pesniki. Naša prestolnica Ljubljana leži v kotlini in je obdana s hribčki in hribi, na katere se vzpenja vedno več ljudi. Ne tako zelo daleč pa lahko ob lepem vremenu vidimo tudi najvišje slovenske gore. Kaj nas na gore, njihove osvajalce, občudovalce in zgodovino organiziranega planinstva spominja v samem središču Ljubljane, pa boste izvedeli v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.

Mi Slovenci smo bili vedno tesno povezani z gorami. V njih so pastirji pasli živino, rudarji kopali rudo, botaniki odkrivali nove vrste … Občudovali so jih umetniki, opevali pesniki. Naša prestolnica Ljubljana leži v kotlini in je obdana s hribčki in hribi, na katere se vzpenja vedno več ljudi. Ne tako zelo daleč pa lahko ob lepem vremenu vidimo tudi najvišje slovenske gore. Kaj nas na gore, njihove osvajalce, občudovalce in zgodovino organiziranega planinstva spominja v samem središču Ljubljane, pa boste izvedeli v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.

Nedeljska reportaža nas popelje v butično destilarno Karakter, v kateri nastaja in zori gin z bohinjskim značajem, obogaten z okusi in aromami tamkajšnjega sadja ter zelišč in ruševja z okoliških gora.

Ko s prstom kažemo na krivce, ki naš matični planet vedno bolj potiskajo, vsaj za človeštvo, proti preživetvenemu robu, redko pomislimo na modo. Na oblačila, na tekstil kot tak. Bolj v ospredju in tudi medijsko bolj pokrite so vsebine, ki govorijo o škodljivem vplivu fosilnih goriv in njihove uporabe na okolje, tako da tekstilna industrija pogosto ostane v ozadju transporta oziroma mobilnosti kot take. To pa ne pomeni, da je tekstilna industrija glede opotekajočega se okolja brez greha. Ravno nasprotno. Štejejo jo za drugega največjega onesnaževalca in Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži predstavlja prakse, ki pomenijo sicer majhen kamenček v naporih po trajnostni uporabi tekstila. Obiskal je Gornjo Radgono in nastala je oddaja z naslovom: Gornja Radgona proti hitri modi.

Konec letošnjega septembra je zaživela Pot cistercijanov v Stični, del več kot 6300 kilometrov dolge mednarodne pohodniške poti, ki povezuje samostanske pokrajine šestih evropskih držav. To je projekt Cisterscapes, Cistercijanske pokrajine, v njem sodeluje 17 partnerjev iz petih držav, med njimi tudi Slovenije. Podrobno so preučili in raziskali sledi, ki jih je v kulturni krajini v dolgih stoletjih pustilo za seboj delovanje cistercijanov. Pobudniki tega projekta prihajajo iz Nemčije, okrožja Bamberg, v katerem je cistercijanski samostan Ebrach, s projektom pa so hoteli povezati evropske partnerje. Cistercijani so bili navzoči v Evropi že od srednjega veka, in to je bil že nekakšen začetek povezovanja evropske skupnosti. Pot cistercijanov v Stični v sklopu projekta cistercijanske pokrajine bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Pred kratkim sta odprtje v prestolnici dočakala dva kompleksa, ki sta dolgo razburjala javnost. Precej prahu sta pravzaprav dvigovala tudi njuna predhodnika. Ob tem se je v javnosti še bolj kot prej začelo razmišljati o gentrifikaciji in prevladujočih interesih kapitala – Ljubljana pri tem ni osamljen primer, podobno se dogaja ostalim zgodovinskim mestom v Evropi. Kako k temu prispevata prenovljeni Center Rog in prestižni stanovanjski kompleks Schellenburg, je vprašanje, s katerim smo se ukvarjali v zadnji Intelekti, v Nedeljski reportaži pa bomo pobliže spoznali eno izmed teh novosti – kompleks Schellenburg. Obiskala ga je Darja Pograjc, pa tudi preletela zgodovino prostora, ki ga ta kompleks zdaj zaseda.

Vse se je začelo z veliko ljubeznijo in vnemo poznavalca in zbiralca mineralov Zmaga Žorža iz Radelj ob Dravi, ki je pošteno prečesal Pohorje in Kozjak. Sled do davno tega zaprtega rudnika na Remšniku, kjer so pred dobrim stoletjem in pol natopili še okoli 70 kg srebra na leto, je odkril v graških arhivih. Tako je bila odrta pot do izjemnega bogastva mineralov. Ti so na ogled v muzeju na Remšniku. Tja nas bo popeljala Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Stane Kocutar.

V Nedeljski reportaži se bomo odpravili na pot, na kateri je brez sodelovanja, logike in kančka igrivosti težko uspeti oziroma bolje rečeno priti na svobodo. V ljubljanskem Enigmariumu smo obiskali sobo pobega. V Sloveniji je bila prva odprta leta 2014, ta hip jih pod omenjeno znamko deluje 20, ki jih je letos obiskalo že približno deset tisoč igralcev. Kaj so sobe pobega in kako so se razvile tudi v vrhunsko izkušnjo, je raziskoval Aleš Ogrin. Slišali boste še, kako je potekalo reševanje iz podmornice oziroma kako povodnemu možu vrniti glavo in Urški srce.

Zbirateljstvo je ena skritih slovenskih strasti. Število zbiralcev glede na število prebivalcev mora biti v samem svetovnem vrhu. Slovenci zbiramo vse, kar je mogoče zbirati. Nekatere stare zbiralske strasti, kot so recimo znamke, prtički ali kemični svinčniki, so se z vzponom novih tehnologij nekoliko umirile, prišle pa so mnoge nove. Ob klasičnih, kot so motorna kolesa, kmetijski stroji ali etnološki predmeti, pa obstaja pri nas tudi nekaj skrajno nenavadnih zbirk. Recimo zbirka figuric iz »Kinder jajčk«! A verjetno je zastavonoša neobičajnih zbiralskih predmetov zbirka tisočih medvedkov, ki jo je skozi leta zbral Bor Sojar Voglar. V teorijo in prakso plišastega medvedka se je v Nedeljski reportaži potopil Marko Radmilovič.

Nedeljska reportaža se skupaj z njenima snovalcema, Danajo Kek in Simonom Trampušem, sprehaja po gozdni učni poti na Golem Brdu - Pustolovščini koconogega čuka Valentina.

Lani so ob koncu tedna gozdov in tedna vseživljenjskega učenja v Zeliščarskem centru JV Slovenije v Zagradu odprli prvo gozdno knjižnico v Sloveniji, ki je bila zgrajena v okviru projekta Herbalium ‒ prostor narave, zdravja in dobrega počutja, ki ga je organizirala občina Škocjan na Dolenjskem. V sklopu tega projekta so uredili tudi gledališče v gozdu, čutno gozdno pot, geološki stolpec, energijski krog, učni čebelnjak in lesena gibalna igrala. Tako je nastala gozdna učilnica, v kateri so za posamezne točke uporabili material iz okolice. Ponekod pa so tudi zasadili avtohtone drevesne vrste, zelišča in medovite rastline. Kot nadgradnja in dopolnilo je, kot smo omenili, nastala tudi gozdna knjižnica. V njej prevladujejo knjige o naravi, gozdu in tudi osebni rasti in samooskrbi. Projekt Herbalium in gozdno knjižnico bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Gasilske veselice obstajajo skoraj tako dolgo kot gasilstvo samo. Njihov namen in izvedba sta se skozi leta spreminjala, a v očeh lokalne skupnosti ta dogodek ostaja predvsem priložnost za druženje in izkazovanje podpore pogumnim dekletom in fantom, ki prostovoljno rešujejo življenja in premoženje. Predvsem pa je tudi v ozadju takega dogodka duh prostovoljstva in usklajenega dela za lokalno skupnost, ki mu neizprosni čas, v katerem živimo, ne pride do živega. V ozadje veselice v malem kraju na obrobju Ljubljane se je v oddaji Nedeljska reportaža podal Jure K. Čokl.

V Dornavi pri Ptuju so pred sedemdesetimi leti ustanovili zavod, ki je skrbel za invalidno mladino. Na začetku se je zavod imenoval, vsaj za današnje standarde, precej brutalno: »Dom za duševno defektno mladino«. V sedemdesetih letih je prerasel v sodoben zavod za usposabljanje, delo in varstvo, ki je dobil ime po tragično preminulem prvem direktorju dr. Marijanu Borštnarju. Dolga desetletja je bil dom zavoda »baročna graščina Dornava« ter kot takšen tudi simbol odnosa do hendikepa pri nas, ki pa so ga začeli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja počasi prazniti. Do dokončne preselitve na novo, sodobno in vrhunsko opremljeno lokacijo, prav tako v Dornavi, pa je prišlo pred približno dvema desetletjema. V zavodu se ukvarjajo, ob mnogih tradicionalnih metodah pomoči in terapije invalidnim osebam, tudi z manj konvencionalnimi prijemi. Eden izmed njih je tudi delovanje pevske skupine pod vodstvom kreativnega terapevta Davida Vezjaka. Zbor Belkanto je na vaji obiskal Marko Radmilovič.

Nočni tek Ljubljanica je letos privabil 285 tekačic in tekačev, ki so se pomerili na 5- in 10-kilometrski razdalji. Gre za eno izmed številnih tekaških prireditev v Sloveniji in vse pogostejšo obliko nočnega teka. Tek po nočnih ljubljanskih ulicah in nabrežjih je posebno doživetje, ki pa se ne more primerjati s tekom v naravi ali z največjim tekaškim praznikom pri nas- Ljubljanskim maratonom. Miha Žorž se je podal na daljšo preizkušnjo skupaj z nekaterimi tekači iz tekaške skupine Urbani tekači, ki jo vodita Jasmina Kozina Praprotnik in Urban Praprotnik. Več o skupinski tekaški vadbi v tokratni Nedeljski reportaži.

Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V aprilski Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.

Nekatere slovenske kmetije so se že pred leti odločile za smer, ki se ji strokovno reče »dopolnilna dejavnost«. Gre za oblike dela na kmetiji, ki niso nujno povezane z neposredno kmetijsko proizvodnjo, pa vendar izražajo duha slovenskega kmetstva v najlepši luči. A med »dopolnilnimi dejavnostmi« je prav malo takih, ki bi poudarile tudi ustvarjalno dušo ne le kmetij, temveč slovenskega podeželja na splošno. V Nedeljski reportaži se odpravljamo na kmetijo Leber-Vračko v Juriju ob Pesnici, na kateri gospodarica Alenka svoj dom, pa tudi bližnjo okolico, razveseljuje in olepšuje s številnimi izdelki, ki v mnogočem presegajo ljudsko ustvarjalnost in so plod vrhunskega oblikovanja.

V tokratni Nedeljski reportaži se odpravljamo na morje. In to dobesedno: v začetku meseca smo se odpravili v Izolo na poletno šolo jadranja in se mladim jadralcem Jadralnega kluba Burja pridružili na poletnem počitniškem treningu. V klubu skrbijo tako za tiste, ki se na jadrnice in morje šele navajajo, kot za mlade, ki že tekmujejo na regatah. Kako mladi jadralci iz Jadralnega kluba Burja preživljajo poletje, v katerem vetru najraje jadrajo, kakšne so njihove jadrnice in kako jih je spremljati na motornem gumijastem čolnu?

V Gdansku na Poljskem bo med 5. in 9. septembrom potekalo največje tekmovanje za mlade strokovnjake Euroskills. Gre za prestižno evropsko tekmovanje mladih strokovnjakov, starih med 18 in 25 let, mladi pa na njem tekmujejo v več kot 40 različnih panogah. To je največji dogodek na področju poklicnega izobraževanja in pomembno prispeva k ugledu poklicnih panog, ki v zadnjem času izgubljajo zanimanje. Slovenijo bo na tekmovanju zastopalo 12 tekmovalcev, ki bodo svojo strokovnost in spretnosti pokazali v devetih panogah oziroma kategorijah, udeležili se ga bodo v okviru Centra za poklicno izobraževanje. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, se odpravljamo v šolske delavnice Šolskega centra Škofja Loka. S tekmovalcem v stavbnem mizarstvu Janom Kožuhom in mentorjem Jožetom Jarcem bomo predstavili, kako potekajo priprave na to veliko tekmovanje.

Ena izmed zabav poletnih dni so v zadnjem desetletju postali »koruzni labirinti«. Čeprav je o teh spreminjajočih se postavitvah v medijih najti čez glavo zapisov, se šele Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča pogumno in celostno odpravlja v koruzni labirint. To pa ne pomeni, da bo našla tudi pot iz njega. Koruzni labirinti namreč upoštevajo dolgo tradicijo teh osupljivih poti, ki koreninijo pri samem vodnjaku človeške civilizacije. Kar se zdi kot skromna poletna zabava, je v resnici tisočletja stara kultura, v kateri je izgubljanje ali le sprehod po blodnjaku veliko več kot samo kratkočasje za vso družino.

Na obalnem območju, predvsem pa v njegovi okolici, je več kot 150 različnih tematskih poti. Od pohodnih, konjeniških, planinskih do kolesarskih, to pomeni, da je to območje še toliko pomembnejše za rekreacijo, dejavno preživljanje prostega časa in turizem na splošno. Tako je recimo pred več kot desetimi leti Mestna občina Koper v okviru projekta LAS skupaj z obalnim planinskim društvom identificirala 15 tematskih pohodnih poti. Od teh je bilo devet pohodnih, pet kolesarskih in ena učna pot. Vse te poti so uredili, očistili in označili z enotnimi informacijskimi tablami. Izdali so tudi različno promocijsko gradivo, od načrtov do zgibank. Glavni kriterij izbora tematskih poti je bil ta, da so te poti geografsko razpršene po celotnem koprskem podeželju. Pozneje so izbor teh poti ob pomoči drugih projektov LAS še dopolnjevali. V Nedeljski reportaži bomo spoznali eno izmed teh tematskih poti, ki ima izhodišče v Dekanih, avtor oddaje je Milan Trobič.

V slikoviti alpski dolini Radovne stoji Pocarjeva domačija, v katero je zgodovina več kot tristo let nalagala zgodbe in predmete, zaradi katerih je danes to kulturni spomenik državnega pomena in eden od biserov kulturne dediščine Triglavskega narodnega parka.

Tretji vikend v juniju je v Pliskovici potekal festival kamna. Šlo je za 7. izdajo te prireditve, kjer v ospredje stopi zapostavljena, težka, a vseeno impresivna umetniška obrt: kamnoseštvo. Čeprav se je na prireditvi predstavljalo več različnih rokodelcev in je bilo poskrbljeno tudi za bogat spremljevalni program, je glavno besedo imel kamen. V Pliskovici je namreč potekalo tekmovanje mladih kamnosekov, predizbor državnega kamnoseškega prvenstva. O tekmovanju, kamnoseštvu in festivalu v idilični vasici na Krasu, izvemo več v Nedeljski reportaži. »Projekt sofinancirata Republika Slovenija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Evropska unija – NextGenerationEU.«

Nedeljska reportaža predstavlja številne podrobnosti in zanimivosti o pomenu, izobešanju in izdelavi slovenskih državnih zastav.

Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.

Sprehod po Ljubljani ni nič posebnega in neobičajnega, boste rekli. Opazujemo dogajanje okoli sebe, občudujemo lepote in že s kotičkom očesa lahko zaznamo nevarnosti v okolju in se jim lahko uspešno izognemo. Po večini prostor dojemamo vizualno. Hoja po mestu pa postane izziv, če je človek slep, saj slepi in slabovidni prostor, ki nam je skupen, doživljajo drugače. Se videči zavedamo, kako pomembna je dostopnost prostora? Vemo, kaj pomeni talni taktilni vodilni sistem, ki izboljša gibanje ljudi z okvarami vida, s tem pa tudi njihovo samostojnost in kakovost življenja? Kakšne ovire na pot, ki naj bi bila varna, postavljajo neozaveščeni posamezniki in kako jih lahko ogrožajo v prometu? Petra Medved se je na sprehodu po prestolnici pridružila Timoteju Skledarju in Boštjanu Vogrinčiču, ki uporabljata belo palico.

Ste že slišali za Menišijo? To je gozdnata visoka kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod. Večji del Menišije porašča gozd, v katerem se ni težko izgubiti. No, mi se bomo odpravili v enega izmed šestih krajev na tej planoti, v Selšček. Tu je bil rojen znameniti slikar Maksim Gaspari. V njegovi rojstni hiši so imeli vaško furmansko gostilno, v kateri so se ustavljali furmani, ki so vozili les iz hribovskih vasi. Ta živahni promet je spodbudil še prijatelja Gasparijevih, Šviglovega očeta, ki je v Selščku zgradil hišo in v njej odprl še eno gostilno, po domače Pri Markotovih, v kateri je ponujal tudi malice. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prav to danes popolnoma obnovljeno nekdanjo furmansko gostilno. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Pod starim Kranjem se vijejo podzemni rovi – tisoč tristo metrov je njihova skupna dolžina. Gradili so jih med 2. svetovno vojno, v 80-ih so v njih zaradi ustreznih pogojev gojili šampinjone, od leta 2008 pa so prepoznavna turistična znamenitost Kranja, ki si je prislužila celo srebrnega Sejalca – priznanje za ustvarjalne in inovativne dosežke v slovenskem turizmu. 10 tisoč obiskovalcev na leto je statistika, ki je k obisku skrivnostnih rovov spodbudila tudi Darjo Pograjc in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.

Stroji delajo za nasV času, ko ves planet govori o rojstvu umetne inteligence in številni strokovnjaki napovedujejo, kako bo spremenila vsakdan in kdo vse bo ostal brez službe, je čas, da pogledamo tudi, kako bo ta tehnološka senzacija vplivala na delo dokumentarno-feljtonskega uredništva. Konkretno: Nedeljske reportaže.Ali je mogoče, da umetna inteligenca spiše celotno dokumentarno oddajo? Kaj njena potentnost ali pa nezmožnost do zadane naloge govori o naši prihodnosti? Marko Radmilovič se je odpravil v globine algoritmov.

Pred drugim predizborom festivala šansona bomo izvedeli, kakšna produkcijska in tehnična ekipa stojita za tako velikim glasbenim radijskim dogodkom.

Kolesarjenje postaja iz dneva v dan bolj priljubljena oblika rekreacije, prav tako vsakodnevne mobilnosti, vse bolj pa je pomembno tudi v turistični ponudbi. V času globalnih podnebnih sprememb je kolesarjenje ključnega pomena za zmanjševanje ogljičnega odtisa, za manj emisij v ozračju. Poleg hoje tvori prvi steber trajnostne mobilnosti. V drugi steber sodi javni potniški promet, v tretjega motorni promet, četrti steber je tovorni promet, peti pa celostno prometno načrtovanje. A kaj se skriva za temi visokoletečimi besedami? Kakšna je kolesarska podoba ljubljanske urbane regije? Ob vsem tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V današnji Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.

Igre s kartami so priljubljena zabava, da pa je mogoče poseči z njimi tudi na višje ravni človeškega mišljenja, se strinjajo mnogi besni igralci taroka, pasjanse, ali katere drugih priljubljenih iger. Večina kvartopircev pa spoštljivo umolkne, ko beseda nanese na bridž. Globalni fenomen, ki ga uvrščajo celo med športne panoge, je v Sloveniji malo znan, kar pa ne pomeni, da ga Slovenci ne igramo. Delček bridž scene nam bo Marko Radmilovič predstavil v Nedeljski reportaži.

Prizadevanja za varstvo gorske narave segajo že v konec 19. stoletja, v čas ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Pomlad je čas, ko tudi v sredogorju zacvetijo najrazličnejše rastline, mnoge med njimi so zavarovane. Uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah prepoveduje zavestno uničevanje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave, poškodovanje ali zbiranje rastlin in ogrožanje obstoja teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo predstavili dve zavarovani gorski roži – blagajev volčin in clusijev svišč.

Čas velike noči vsako leto postreže s posebnim rastjem, značilnim za zgodnjepomladne dni, obstaja pa rastlina, ki je po prazniku dobila ime, in prav njej bomo namenili osrednjo pozornost v tokratni Nedeljski reportaži.

Redke so igrače, ki imajo toliko ljubiteljev med starimi in med mladimi, kot jih imajo legendarne danske kocke lego. Po vsej verjetnosti si njihov ustanovitelj, danski mizarski mojster Ole Kirk Christiansen, ko je leta 1932 ustanovil podjetje, kjer so izdelovali lesene igrače, tega ni predstavljal niti v najbolj norih sanjah. Ogromno ljubiteljev teh igrač živi tudi v Sloveniji in najbolj strastni izmed njih so že 25. po vrsti pripravili Kockefest, razstavo njihovih lastnih stvaritev, ki v nekaterih primerih vsaj konkurira domiselnosti izvirnih kreacij. Na kockefest je mikrofon Prvega odnesel Jure K. Čokl in ga vklopil med milijoni drobnih kock.

V sredo, na svetovni dan vode, se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začela druga mednarodna konferenca o vodi, Slovenija pa bo v prihodnjem letu prevzela predsedovanje Konvenciji o vodi. V Nedeljski reportaži se ne bomo posvetili dejavnostim in zavezam Slovenije, temam, ki so bile na dnevnem redu konference, ampak fotografski razstavi v Galeriji Jakopič v Ljubljani, kjer je že nekaj časa na ogled 130 fotografij z naslovom: VALOVANJE: VIZUALNI DNEVNIK VODE, fotografska zbirka različnih možnih življenjskih oblik vode. Lirično temačna mističnost in zadržana živahnost vode je ob glasbi in spremljevalnemu besedilu podana kot prvoosebna pripoved, ki je nastala ob fotografijah članov nizozemske agencije NOOR Images. Kuratorja razstave sta dr. Marija Skočir in Stefano Carini.

Vse večja urbanizacija že desetletja krči naravno okolje in tako zmanjšuje življenjski prostor za rastline in prosto živeče živali. Te so se najprej umaknile iz naselij, v zadnjem času pa so se vrnile v betonske džungle in ta trend se bo nadaljeval tudi v prihodnje. Dandanes ni več čudno, da se na primestnih in mestnih zelenih površina pasejo srne, košute ali poljski zajci. Medvedi so redni gostje v vaseh na Notranjskem in Kočevskem. Ježi in kune se prosto podijo po mestnih ulicah, lisice pa oprezajo v bližini hiš in smetnjakov. Na mestnih stavbah gnezdijo galebi, vrnil se je sokol selec, da ne govorimo o sivih vranah, kavkah in drugih pticah. O vsem tem bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Oddaja med sprehodom po knjižnici ugotavlja, da zlaganje knjig na police ni tako zelo preprosto, kot se to nam, uporabnikom knjižnic, morda to kdaj zazdi.

Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje. Sanka lahko prav vsak in čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, kjer se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub se nahajata v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je ekipa Prvega odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame.

Na začetku vsega stoji razmislek o hrani. O hrani, kot jo razumemo in uživamo danes, ko so živila zasužnjena v velikih trgovskih verigah. Ko sta sadje in zelenjava tako brezoblična, da stežka prepoznamo okuse mladosti; ko je meso tako polno rastnih hormonov, da naši otroci z lahkoto zabijejo žogo v koš; ko ni na trgovskih policah nobene prsti, nobenega vonja po naravi, po zrelosti, ali, bog ne daj, po gnitju. Naravo smo stisnili v črtno kodo in ni nam mar niti za na pol sužnjelastniško delovno silo, ki na poljih južne Italije pobira vaš paradižnik za en evro po košarici. O samooskrbi in posameznikih, ki vedo, kaj imajo na svojem krožniku, v oddaji Nedeljska reportaža.

V naslednjih minutah vas vabimo, da zaplešete. Obiskali smo plesni klub Zebra v Ljubljani, ki je edini plesni klub v Sloveniji, kjer ljudje z različnimi vrstami invalidnosti plešejo standardne in latinskoameriške plese na invalidskih vozičkih. Ali se paraples razlikuje od običajnega plesa, kakšne izzive in zadovoljstvo prinaša ter kakšni so uspehi naših paraplesalcev, boste izvedeli ob poslušanju današnje Nedeljske reportaže, ki jo je pripravila Petra Medved.

V nekdanji skupni državi Jugoslaviji so po letu 1948 začeli graditi bunkerje, ki bi jih ob napadu nanjo uporabili za zaščito takratnega zveznega in republiških političnih vodstev. V tistem času je namreč nastal tako imenovani informbirojevski spor med Titom in Stalinom. Podobno kot v drugih jugoslovanskih republikah so tudi v Sloveniji začeli graditi zaščitne objekte, ki bi jih uporabili tako politiki kot tudi vojska. Leta 1950 so najprej opredelili zaprto območje: Kočevska Reka, Gotenica in Škrilj, in takrat so že začeli graditi bunker v Gotenici, tri leta pozneje pa še bunker Škrilj. Projektant obeh objektov je bil inženir Matija Kodela, graditev obeh pa so končali konec leta 1957. Po letu 1991 je slovenska javnost prvič spoznala skrbno varovano skrivnost nekdanje Jugoslavije. Takrat so javnosti ob pomoči televizijskih kamer prvič pokazali bunker v Gotenici, bunker Škrilj pa je vse do leta 2017 ostajal skrivnost. Več o tem skrivnostnem bunkerju v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Zima je čas, ki za malo in veliko divjad prinese številne izzive. Za živali je čas počitka, a na drugi strani čas intenzivnega iskanja hrane in boja za preživetje. Pri tem jim na pomoč priskočijo tudi lovci. V Nedeljski reportaži bomo predstavili skrb za divjad pozimi. Obiskali smo Lovsko družino Škofljica, kjer nas je sprejel Borut Bitenc, lovec z več kot 55-letnim stažem. Lovska družina Škofljica obstaja od leta 1946, trenutno ima 53 članov in skrbi za več kot sedem tisoč hektarov površin. To s seboj prinese tudi številne odgovornosti. Kakšno je delo lovcev pozimi, boste slišali v oddaji, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.

Čez nekaj dni bomo praznovali slovenski kulturni praznik. Kot vsako leto. In bomo ponosni na to »Visoko mašo« slovenske ustvarjalnosti ter počastitev vseh tistih več kot sto tisoč ustvarjalcev in zanesenjakov, ki se v Sloveniji poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo s katero od umetnosti ali pa s kulturo v ožjem pomenu besede. Proslave bodo in govori, o katerih bomo vsaj dan ali dva ur debatirali, če bo govornik na državni proslavi oster, tudi polemizirali. V Nedeljski reportaži se spustimo do neposrednih proizvajalcev. Do baze; do kulturnikov, ki so to, kar so, zaradi težko razložljivega hotenja. Ter so zategadelj najčistejši kulturni delavci na Slovenskem …Marko Radmilovič se posveča ustvarjalcu, ki je eden najeminentnejših predstavnikov naše kulture že več kot šest desetletij: Tonetu Partljiču.

Sándor Petőfi je bil sodobnik Franceta Prešerna, ki se je že kot dijak navdušil za literaturo in gledališče, svojo prvo pesem pa je objavil leta 1842. O njem vemo, da velja za največjega madžarskega lirika, da je sodeloval v revolucionarnem gibanju in leta 1849 v boju tudi umrl. Le malokdo pa ve, da je nekaj dni ali tednov svojega življenja preživel tudi v Mariboru, še manj pa, da je tam nastala tudi ena njegovih pesmi.

Ajdovska jama pri Nemški vasi leži na tako imenovanem otoku osamelega krasa, ki se razteza na površini, dolgi dobrih 10 in široki dobrih 6 kilometrov, na južnem obrobju Krškega hribovja. Gre za posebnost − tam so se namreč razvili kraški pojavi, od manjših kraških polj, dolin, med katerimi je najizrazitejša Podjama, kjer se odpirata dva vhoda v Ajdovsko jamo. To je prava vodna jama, nastala v krednih apnencih, ki jih prekrivajo mlajše kamenine in sedimenti. Jamo je oblikoval manjši vodni tok, to lahko opazimo med sprehodom skozi jamo, dolgo le slabih 140 metrov, pa vendar je največja na tistem območju. Poleg dveh vhodov ima v osrednjem delu večjo podzemsko dvorano, žal pa je nadaljevanje jame zasuto s podornim kamenjem. Kljub temu pa so jamarji spet našli vhod v aktiven vodni rov, pod jamo, kjer si obetajo pomembnih odkritij. Ajdovska jama pri Nemški vasi je namreč izjemna arheološka lokacija, kjer so odkrili ostanke jamskega medveda, neolitsko orodje in grobne površine iz obdobja bakrene dobe. Več pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Praznični jedilniki so za nami, pred nami pa izpolnitev novoletnih zaobljub. Shujšati, prenehati kaditi, več se gibati pri odraslih, pri mladih pa izboljšati ocene, se sproti učiti in mogoče tudi izboljšati svoje kuharske spretnosti. Pri tem jim lahko pomagajo babice in starši, različni tečaji, delavnice in spletno gradivo, gotovo pa imajo najboljše urjenje na kuharskih srednjih šolah. V začetku leta smo zato obiskali Srednjo šolo za gastronomijo in turizem Ljubljana in se dijakom pridružili pri kuhanju kosila. \n\n

Tokratna Nedeljska reportaža se bo v duhu praznika pomudila ob koledarju in uri. Nastajanje in izoblikovanje koledarja ima bogato in zanimivo zgodovino, nastajanje, uravnavanje in vzdrževanje merilcev časa pa je znanost in obrt hkrati.

V histeriji varovanja tradicije, ki je to državo zajela v zadnjih desetletjih, se je varuhom naše dediščine spotaknilo že na nižjih stopnicah. Dvorni etnologi so spisali na kopice knjig, folklorne skupine so odplesale na stotine plesov in turistična društva so pripravila na tisoče veselic, s prikazom starih običajev. Le redki so šli korak dalje. Le redki so ohranili materialno dediščino. Ker les gnije, kamen se kruši in temelji se ugrezajo. Stavbe ne poznajo teorije in raziskovalnih nalog. Stavbe ali stojijo ali propadejo! In stavbe je mogoče ohraniti tudi tako, da jih prenesemo v muzej - čisto poseben muzej, ki ga je Marko Radmilovič obiskal v Rogatcu.

Pred 61 leti so na Prevaljah začeli bralno značko, ki je prerastla v vseslovensko gibanje. O tem, kako ohranjati kulturo branja tudi v digitalnem svetu, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži. Na Prevaljah pripravljajo muzej bralne značke in kraj z branjem res živi. Naši gosti: pisatelj Primož Suhodolčan, učiteljica Greta Jukič in župan Matic Tasič.

Ste že kdaj med sprehodom opazovali kamne? Se vprašali kakšno zgradbo imajo, kako so nastali in kaj nam lahko povedo o naši daljni preteklosti? Morda ste opazili tudi kakšen fosilni ostanek v naravnem kamnu? Ljubljanski grad je v geološkem pogledu zelo zanimiv, saj lahko tam najdemo veliko značilnih slovenskih kamnin, različne vrste fosilov in nekaj vrst tekstur – posebnih oblik v kamninah, ki so zanimive za razlago geološkega okolja, v katerem so nastale. V tokratni Nedeljski reportaži vas vabimo, da se z Matevžem Novakom z Geološkega zavoda Slovenije in novinarko Petro Medved odpravite na geološki sprehod na Ljubljanski grad.

Kog v ljutomersko-ormoških goricah v pozni jeseni razkriva svoje zaklade, pa tudi mladostno zagnanost mladih moči, ki so se oprijele dela v obnovljenem objektu, znanem kot Košárkina hiša. Kakšna je njena zgodba, zakaj se je obnova začela pri kleti in ne morda pri strehi? Kaj vas čaka, ko vas bo pot zanesla na Kog, izveste ob poslušanju Nedeljske reportaže.

Vino je znamenita slovenska ikona; res, da ima to pijačo večina narodov za svojo ikono, vendar Slovenci, kot po navadi, spet pretiravamo. Ljudsko blago, nacionalni ponos, lokalpatriotstvo, politične elite in bog ve, kaj še vse, smo ubogi pijači nakopali za vrat! Slovensko vinogradništvo pač je takšno, kot je; organizacijsko vpeto med vikendaše na eni strani in ogromne posocialistične kleti na drugi strani! Vmes so individualni pridelovalci in vampirski gostinci, vsi skupaj pa prepuščeni krutosti trga. Tudi slovenska vina so takšna, kot so: od vrhunske kakovosti prek industrijske pridelave vse do v tujini težko razumljenih posebnosti, se tke naš vinski svod. O vinu bo na martinovo nedeljo tekla beseda tudi v Nedeljski reportaži. Pripravil jo je Marko Radmilovič.

Ura je mehanska naprava, ki kaže čas. Je eden izmed najstarejših človekovih izumov, saj prve omembe sončne ure zasledimo že leta 742 pred našim štetjem. Skozi razvoj in čas so sestopile s stolpov in zvonikov in svoje mesto našle tudi na zapestjih. Danes vrhunec urarske industrije predstavljajo mehanske ročne ure prestižnih znamk. To so ure, katerih cene – zaradi načina izdelave, mehanizmov in komplikacij – lahko dosežejo vrtoglave zneske. Ob tem pa tistim, ki jih nosijo, kot bomo izvedeli v današnji Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, ne pomenijo le časomera, ampak mnogo več. A kljub vrhuncu urarske obrti, ki jih predstavljajo prestižne mehanske ročne ure, je zanje treba ustrezno poskrbeti in jih vzdrževati, kdaj tudi popraviti. Sprehodimo se torej skozi urarsko delavnico.

Zgodovina rudarjenja na Slovenskem ima zelo bogato in dolgo tradicijo. Poleg zelo znanih rudarskih središč, od Idrije do revirjev in recimo Velenja, je tu še vrsta manjših krajev, v katerih so nekoč rudarili. Eden takih je tudi Črna pri Kamniku. Najdišča v Črni ležijo severovzhodno od Kamnika, dobre tri kilometre vzhodno od vasi Stahovica, v dolini Črne ob potoku s tem imenom. Dostopna so po cesti, ki iz Kamnika skozi Črnivec vodi proti Gornjemu Gradu. Najdišče je bilo znano po pridobivanju kaolina, zato je dobilo ime Rudnik kaolina Črna. Vendar je bil kaolin le trgovsko ime, saj prevladuje glineni mineral illit. Tega so pridobivali le v dolini Črne, drugje so rudišča samo raziskovali. Več o razvoju in usodi rudnika kaolina Črna pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Med gradniki naroda in državnosti sta gotovo znanje in tudi univerza. Da je bila ta leta 1919 ustanovljena v Ljubljani, je bil velikanski korak naprej pri vzpostavljanju slovenske identitete. Predtem je bil več kot pol tisočletja politično, duhovno in kulturno središče slovenskih dežel, vključenih v habsburško monarhijo, Dunaj. Na dunajski univerzi je v letih od 1848 do 1918, ko je habsburška monarhija razpadla, študiralo tudi 1897 študentov iz Kranjske. Ključno finančno pomoč jim je dajala predvsem Knafljeva ustanova, ki deluje še danes. Ustanovljena je bila sicer že dosti prej – leta 1676. Pridih s kranjskega, slovenskega ozemlja torej, je najti marsikje na Dunaju, pojasnjuje kurator Knafljeve ustanove Anton Levstek. Na to spominjajo spominske plošče, doprsni kipi, seznama zaslužnih profesorjev in rektorjev na dunajski univerzi, ki so bili doma prav s Kranjskega, ter številne arhitekturne znamenitosti in drugi kulturni spomeniki.

Bela kavka, Gosjenog, Ložinka, Vranek, Zagajec in Zelenika je nekaj imen starih sort vinske trte, ki so se skoraj po čudežu ohranile do današnjih dni. Kje jih najti in zakaj je to, kar je bilo zadnjih nekaj generacij v največji meri pozabljeno, spet pomembno, bomo izvedeli v družbi raziskovalcev s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.

V Nedeljski reportaži gremo danes po sledeh zgodbe, ki je v preteklih mesecih kar dobro razburkala del laične in precej večji del strokovne javnosti. Ob obnovi samostanskega kompleksa v Žičah so na novo ostrešili tudi ruševine cerkve sv. Janeza Krstnika. Samostanski kompleks je obiskal Marko Radmilovič.

Slovenske gorice niso samo največje slovensko gričevje, sestavljeno iz sedimentnih kamenin, ki niso nič drugega kot usedline že davno izginulega panonskega morja, ampak so tudi veliko več. Ta valovita pokrajina med avstrijsko in hrvaško mejo je omejena z rekama Muro in Dravo. Tu gojijo izvrstna vina, tu so gradovi, jezera, dobri ljudje in naravne znamenitosti, ki jim ni para. To so slatine, mineralni izviri in mofete, za katere najbrž še niste slišali. Mofeta je naravni izvir, ki se na površju vidi kot reža ali kroglasta odprtina v tleh, iz katere izhajajo plini, največkrat hladen in skorajda čist ogljikov dioksid. Navadno je ta suha oziroma je njena kotanja zapolnjena le z deževnico, in vodna gladina živahno brbota, ko plin prehaja iz vode v ozračje. V Sloveniji so mofete predvsem na območju Slovenskih goric, v vzhodnem, panonskem delu države. V svetu pogosto kažejo na aktivno ognjeniško delovanje, ki ga v Sloveniji ni več, zato so bolj posledica dobrih 30 kilometrov globokih prepustnih con, ki segajo v zemljino skorjo. Mofete, slatine in mineralni izvir bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Po Nedeljsko reportažo se tokrat odpravljamo k našim kolegom na radio Maribor. In še k mnogim drugim ustvarjalcem, ki so se združili okoli projekta »Štajerski argo«! Prvič pa na nacionalni ravni v tokratni Nedeljski reportaži tudi razkrivamo osebo, ki se je kar štiri leta uspešno skrivala za enkratnim slovarjem mariborskega in na splošno štajerskega izrazoslovja. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Naslednje pol ure vas v Nedeljski reportaži vabimo, da se razgibate. Začeti dan z gibanjem pomeni, da dobro vplivate na svoje zdravje, razlagajo v Društvu Šola zdravja, v katerem organizirajo jutranjo telovadbo, imenovano 1000 gibov, že v 90 občinah po Sloveniji. Z vadbo skrbijo za ohranjanje in izboljšanje zdravja udeležencev, predvsem starejših. Njihovi udeleženci vadijo v skupinah vsako jutro in v vsakem vremenu, 30 minut. Jutranji telovadbi v ljubljanskem Tivoliju se je pridružila tudi novinarka Petra Medved.

V tokratni Nedeljski reportaži vas bomo odpeljali na Gorenjsko, na kamniti vrh pod Stolom, ki ni zanimiv le za pohodnike, temveč tudi za ljubitelje zgodovine. Potovali torej ne bomo le po zemljevidu, temveč tudi v času in se preselili 1.500 let ali še več v preteklost. Vabljeni na Ajdno, pomembno arheološko najdišče v Sloveniji, ki leži nad Žirovnico na tisoč metrih nadmorske višine …

Nedeljska reportaža se bo tokrat vzpela k svetemu Miklavžu na Goro, na vzpetino nad Tuhinjsko dolino, ki je skriti biser za izletnike in ljubitelje kulturne dediščine. Sveti Miklavž skozi vse leto pripoveduje zgodbe, ki jih je skril v vsak kotiček svoje gore - naj gre za zidove protiturškega tabora, pisano poslikani cerkveni strop, etnološke zanimivosti stare mežnarske domačije ali pa za prečudovite razglede.

Zadnje tedne in mesece iz dežel na balkanskem polotoku ponovno prihajajo vznemirljive novice. Prostore nekdanje skupne države politika po novem imenuje »Države zahodnega Balkana«, novinarstvo uporablja izraz »regija,« nostalgiki pa jih še kar kličejo za »bivšo Jugoslavijo!« Nekoliko manj je oglaševano, da mnogo Slovencev, ali pač prebivalcev Slovenije, vsako leto obišče države južno od Kolpe. Ne le obal Jadranskega morja, temveč tudi notranjost. Ali kot turisti ali PA se vračajo v svoje rojstne kraje. Med vso to pisano množico, ki se poleti poti na balkanskih mejah, se je letošnjega avgusta znašel tudi Marko Radmilovič. Svoja doživetja in vtise je popisal v tokratni Nedeljski reportaži

Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem. Poslušali bomo ponovitev oddaje.

Družina Pahernik in sonaravno gospodarjenje z gozdom v radeljski enoti Koroškega pokrajinskega muzeja Dobrih 500 hektarjev gozdov, ki so bili nekoč v lasti inženirja Franja Pahernika (1882–1976), pionirja sonaravnega gozdarstva na Slovenskem, danes občudujejo strokovnjaki od blizu in daleč. Njihovo povezanost z družino Pahernik bomo v tokratni Nedeljski reportaži spoznavali na terenu in v enoti Koroškega pokrajinskega muzeja v Radljah ob Dravi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.

Nedeljska reportaža se je tokrat ustavila v Podsmreki pri Velikih Laščah in obiskala staro, s slamo krito kaščo na domačiji, kjer se je rodil pisatelj, pesnik in dramatik Josip Stritar. Kašča danes še vedno služi svojemu osnovnemu namenu, z zbirko starega kmečkega orodja pa je tudi pomnik lokalne kulturne dediščine. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.

Sveta Trojica v Slovenskih goricah je celo med vsemi čudesi, polnimi v slovenskih krajih, poseben trg. Čudes se tam gori kar tre: od energijskega parka do Cankarjevega bivališča prek poti sv. Martina. Predvsem pa so ponosni na prekrasno romarsko cerkev sv. Trojice, ki je eden najlepših primerov baročne arhitekture v naših krajih. Daleč vidno svetišče se ponaša, kar je velika posebnost, kar s tremi zvoniki. In o teh zvonikih bo tekla beseda v Nedeljski reportaži, ki jo je z naslovom Zgodba o odsluženem zvoniku pripravil Marko Radmilovič.

Oblačila slavnih so od nekdaj pravi magnet za vse, ki se hočejo poistovetiti z občudovanja vrednimi vzorniki, pa naj bo iz sveta zabavne industrije, politike, umetnosti in še česa. Zanimiva je zgodba o usodi uniforme, ki naj bi pripadala nekdanjemu avstro-ogrskemu cesarju Francu Jožefu Prvemu in jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Nanjo so naleteli po naključju. Ob pripravah na odprtje velike razstave Znameniti Slovenci in njihova odlikovanja sta dr. Pavel Car, nekdanji direktor Narodnega muzeja Slovenije, in Marko Ličina iz Muzeja novejše zgodovine odšla v Pokrajinski muzej v Maribor. Tam sta v depoju opazila uniformo, ki je bila del razstave v Mariboru in so jo mariborski muzealci hoteli vrniti v Narodni muzej Slovenije. In tu se začne zgodba razpletati, prisluhnite ji v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Tokratna Nedeljska reportaža sestavlja čudovite podobe iz živopisanih kamenčkov in keramike. V svojo delavnico v Mozirju jo je povabila mojstrica mozaika, Mojca Černivšek. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.

Slovenija ima kar nekaj zelo znameniti termalnih vrelcev, ki slovijo širom sveta. Polege teh pa je tudi kar nekaj malo manj znanih izvirov, ki jih ljudje imenujejo toplice zaradi tople vode in zdravilnosti, kot sami radi rečejo. Ene takih so Klunove toplice v Bušeči vasi. Tu je izvir, ki ima celo leto stalno temperaturo 27 stopinj Celzija. Nastanek toplic je povezan z grofom Aleksandrom Auerspergom, lastnikom gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Jamo z vrelcem je kupil leta 1811, pet let po rojstvu prvorojenca, Antona Aleksandra – Anastasiusa Grüna/Anastazija Zelenca, nemškega pesnika in politika. Nad toplim vrelcem je dal leta 1816 zgraditi kopališče, ki deluje še danes. Zemljišče s toplicami je od Auerspergov kupil Matija Kodrič in ga nato leta 1923 prepisal za doto hčeri Tereziji, poročeni z Ivanom Klunom iz Ribnice. Tako so toplice, ki so še vedno v lasti omenjene družine, dobile današnje ime. Več o Klunovih toplicah pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjeveške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič.Pomembnost izumrlih nordijskih plemen za današnjo raboVikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjevaške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič

Knjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.V ormoški Knjižnici Franca Ksavra Meška je to pomlad zaživela knjižnica semenKnjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.

Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode. Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Vodnjaki so ključen del tako imenovanega mestnega nakita oziroma tiste mestne opreme ali mestnega pohištva, ki je žlahten del sobivanjaSprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode.  Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezane legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju, ob Akademiji za glasbo v Ljubljani, leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Aequorna, pozneje pa se je to spremenilo v Ekorno, kar naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino in tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža. Sogovornika Ljubljana otok? Začnimo z zanimivim izhodiščem. Ljubljana je v bistvu otok. Z izgradnjo Grubarjevega kanala je mestno središče, ki je srce, duša in ikona Ljubljane, postalo mesto na vodi.  Od vseh strani ga namreč oblivajo vode. Tu je Ljubljanica, ki soustvarja in poplavlja ljubljansko Barje. Ljubljana pa se je že približala tudi reki Savi, ki povezuje vodno obširen slovanski svet. Hkrati pa je to neka reka, ki je mogoče malo manj prijazna, meni prof. Janez Koželj, arhitekt, podžupan mesta Ljubljana. Njene vode so bolj divje, bolj naravne. V mestni hiši Povezanost Ljubljane z vodo je vidna tudi v mestni hiši. Vodnjaki ali fontane Pomaknimo se od tekočih voda, na mestne trge in druge prostore. Te so poleg stavb, spomenikov in drugih znamenj od nekdaj zaznamovali vodnjaki ali fontane. Prof. Janez Koželj doda, da so ti sestavni del javnih prostorov in zato jih najdemo v vseh mestih po svetu. Mag. Gojko Zupan, sekretar v Informacijsko-dokumentacijskem centru za dediščino, direktorat za kulturno dediščino, Ministrstvo za kulturo, je prepričan, da so vodnjaki ključen del tako imenovanega mestnega nakita oziroma tiste mestne opreme ali mestnega pohištva, ki je žlahten del sobivanja. Vodnjak- deček z ribico, grad Tivoli, Ljubljanafoto: www.wikipedia.si Pitniki

Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo prek razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.Stanko in StančiLažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo preko razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.

Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punkvskih skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega veliko dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in prigodami uporniške generacije. .Zgodovina slovenskega punka po ljubljanskih ulicahPankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punk skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. Punk se je po Ljubljani širil kot virus in postal prevladujoča subkultura. Postavil se je po robu takratnemu režimu in bil glasen znanilec družbenih sprememb, ki so desetletje kasneje pripeljale do samostojne države. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega obilo dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije insajderski pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in drugimi prigodami uporniške generacije. Esad Babačič je izjemen pripovedovalec zgodb in duhovit kronist časa, ki ga je doživel kot mladenič. Njegova pripoved je prvoosebna zgodba o mladosti, uporu in hrepenenju, Babačič pa je hkrati živi dokument iz časov, ki so zaznamovali naslednje generacije.  

Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Kljub temu, da ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, kjer so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe pa so dodobra spremenile doslej znane podatke o življenju v zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Arheološke najdbe so dodobra spremenile podobo Zgornjega Posočja, deželice Simona RutarjaSimon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi  Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Čeprav ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, na kateri so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe so dodobra spremenile doslej  znane podatke o življenju v Zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža. Sogovorniki   Deželica Posočje je geografsko območje ob reki Soči. Od severa proti jugu imamo Zgornje, Srednje in Spodnje Posočje, ta delitev pa je nekako vezana na podnebne, reliefne in druge značilnosti, ki oblikujejo in zaznamujejo to slikovito pokrajino. Večkrat slišimo tudi poimenovanje Tolminsko, Kobariško, Bovško in Podkrnsko območje, kar seveda številni pomešajo. Če pa k temu dodamo še ime deželica Simona Rutarja, potem je treba razjasniti, kaj ta izraz sploh pomeni. To nam je v oddaji razkril Pavel Gregorčič iz vasi Vrsno pod Krnom. Glavni najdišči sta Veliki Gradec pri Drežnici in Gradec pri vasi Krn, ki ga je poznal že Simon Rutar, saj je ta hrib v bližini njegove rojstne hiše, in zato ga je najbrž Simon Rutar opazoval v mladih letih, se na tem hribu mogoče tudi igral. Izkopavanja Razstava Povodov za arheološko razstavo v Tolminskem muzeju je več, eden je 170. obletnica rojstva Simona Rutarja, drugi je, da so v zadnjih 20 letih odkrili več zelo pomembnih arheoloških najdb, tretji razlog pa je ta, da arheologi že desetletje skušajo združiti najdbe na posameznih geografskih območjih, ki jih nato predstavijo javnosti. Tako so predstavili Šentviško planoto, Breginjski kot, dolini reke Tolminke in Zadlaščice in zadnja v sklopu regionalnih razstav je ta, ki predstavlja najdbe v deželi Simona Rutarja, nam je povedal mag. Miha Mlinar kustos, arheolog v Tolminskem muzeju.   Situla Med najdbami je na prvem mestu vsekakor bronasta figuralna situla, ki je šele tretja najdba situlske umetnosti v Posočju. Železna doba je bila na tem območju zelo bogata in zato so znanstveniki eno od petih velikih halštatskih skupin v Sloveniji poimenovali posoška ali svetolucijska kultura, ki je znana že vse od 19. stoletja. Od takrat so na Mostu na Soči izkopali bogate najdbe iz več kot 7000 izkopanih grobov. Med vsemi tisoči bogatih najdb pa so le trije doslej znani primerki situlske umetnosti, nam je povedal dr. Boštjan Laharnar, arheolog kustos v Narodnem muzeju Slovenije. Čelada Druga zelo zanimiva najdba je bronasta, etruščansko-italska čelada iz 2. stoletja pred našim štetjem, kar pomeni, da je mlajša od najdene situle in drugih predmetov iz železne dobe in sodi v obdobje rimske republike.

Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje cvetna nedelja. Ta praznik, zunaj verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva veljavo: predvsem pa ga zadnja desetletja zaznamujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.Kdo ima največjega na Cvetno nedeljoOb začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje Cvetna nedelja. Ta praznik, izven verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva na veljavi: predvsem pa ga zadnja desetletja obeležujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.Tiha gradnja na ŠtajerskemZ velikimi infrastrukturnimi objekti je podobno kot z umetniki. Nekateri so enostavno bolj razvpiti, čeprav ni rečeno, da je umetnost njihovih skromnejših kolegov kaj manj vredna. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži odpravil na skromno in malo znano gradbišče na Štajerskem, za katerega se bo izkazalo, da je vse prej kot skromno.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.

Ob obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih praznovanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še eno praznovanje, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.Mednarodno leto steklaOb obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih obeleževanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še ena obeležitev, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

Zagotovo ste slišali za flosarje iz Ljubnega ob Savinji in iz drugih krajev Savinjske doline, za splavarje na reki Dravi, najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v Radečah ob reki Savi. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani posavje.com: »Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj domačega borovničevca. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen.« Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Zgodba o splavarjenju v Radečah ni naključnaZagotovo ste slišali za flosarje z Ljubnega ob Savinji in iz drugih krajev Savinjske doline, za splavarje na reki Dravi, najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v Radečah ob reki Savi. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile znane na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani posavje.com: "Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj z domačim borovničevcem. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen." Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža. Sogovornika Zgodovina Zgodba o splavarjenju v Radečah ni naključna. Reka Sava že od nekdaj pomembno sooblikuje razvoj krajev na njenih bregovih. Včasih je bila pomembna transportna pot za raznovrstno trgovsko blago, še posebno živahno pa je bilo trgovanje z lesom, ki so ga iz Zgornje Savinjske doline z rečnimi splavi – flosi po domače – prevažali vse tja do Črnega morja. Eno izmed osrednjih splavarskih pristanišč na reki Savi so bile ravno Radeče. Kako živahen je bil nekoč promet po rekah, dokazuje tudi ta zapis: Rečica ob Savinji. Zopet je zaživelo na naši bistri Savinji. Vsak dan vozijo naši splavarji svoje flose v spodnje kraje naše države. So dnevi, ko lahko naštejete od 150 do 200 splavov. Res je trgovina zopet oživela, toda na žalost morajo naši gospodarji čakati na plačilo blaga po pol letaa in tudi po celo leto in to brez obresti. — Tu bi opozorili in priporočali našim lesnim trgovcem, da bi se bolj trdno oprijeli svoje splavarske zadruge. Vsi bi se morali obvezati, da bi svojega blaga ne peljali poprej naprej, dokler blago še ni prodano. Šele ko bi se to zgodilo, tedaj naj bi dotičnik peljal svoje splave. S tem bi dosegli neprimerno boljše ceno in izognili bi se tudi izkoriščanju kupovalcev. Ne pa tako, kot se to dela zdaj, ko večina pelje blago, ki še ni prodano in jo potem prisiljen prodati ga za vsako ceno. Malo volje in zadružnega duha — in manj egoizma, pa bo šlo! —(Vir: Slovenec: političen list za slovenski narod (28. 4. 1931, letnik 59, številka 95) Str. 5.) Zagon Oživitev izročila splavarjenja je dala zagon tudi drugim projektom v javnem zavodu Kulturno turistični rekreacijski center Radeče. Splav V vabilu na radeški splav piše: "Na radeškem splavu vam bodo postregli z okusnim domačim splavarskim golažem, tako dobrim, da ga boste pomazali s kruhom in prosili za repete. Med rajžo po reki Savi boste uživali v elitni družbi rdeče kraljice posavskih vinogradov, modre frankinje. Ob zvokih harmonike zagotovo ne boste ostali ravnodušni, z nekoliko šaljivo obarvanim krstom 'zelenca' pa se vam bo ta vožnja s splavom za vedno vtisnila v spomin." Plovba   Splav kot priložnost Vezni člen Oživitev Radeški splav je spodbudil različne projekte in dejavnosti. In še več ... Pred sezono  

Sodobna muzejska postavitev 'Nadvojvoda Janez, oče Meranovega' na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.200 let po prihodu nadvojvode Janeza na Meranovo nad Limbušem je sredi vinogradov na ogled sodobna razstavaSodobna muzejska postavitev Nadvojvoda Janez, oče Meranovega na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega, pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa.

Ob omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem. Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Gorjanci drugačeOb omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem. Knjiga Bajke in povesti o Gorjancih, 1906, gradivo PLJM8GZ1foto: Digitalna knjižnica Slovenije Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža. Sogovornika Gorjanci so najbolj znano in obiskano dolenjsko pogorje, ki se nad Krško kotlino dviguje do Trdinovega vrha. Slovenski Gorjanci so le del celovitega prostora, ki se razteza še daleč na Hrvaško. Tu se prepletata izjemno bogati naravna in kulturna dediščina, nam je povedal Andrej Hudoklin iz Zavoda za varstvo naravne dediščine, organizacijska enota Novo mesto, ki opozori, da gre za zelo mogočen masiv, Gorjanci pa se raztezajo vse od Save pri Brežicah do kočevskega masiva. Avtor razstave, kustos Dolenjskega muzeja dr. Borut Križ je povedal, da bodo obiskovalci spoznavali obdobje med 3. in 6. stoletjem, ko je v takratnih nemirnih časih na majhnem območju zraslo kar pet utrjenih naselij, ki so vsaj nekaj časa živela sočasno. Zgradili so jih na gre­benih s strmimi pobočji, na že naravno dobro zavarovanih višinah, dodatno pa so jih utrdili z obrambnimi obzidji, jarki in stolpi. Osrednje mesto v skupini petih na­selij ima Zidani gaber. S svojo lego najvišje na Gorjancih (688 m), z zaporo poti, ki je povezovala dolino Krke z dolino Kolpe z močnimi kamnitimi, z malto vezanimi obzidji in z zgodnjekrščansko cerkvijo ter z dolgotrajnim, verjetno nepretrganim, življenjem vsaj od 4. do 7. stoletja ter z najdbami, ki segajo še v 8., 9. in zgodnje 10. stoletje, predstavlja enega najpomembnejših upravnih, vojaških in verskih centrov na območju Slovenije.( vir: https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936)   Razstava Razstavo spremlja  katalog s fotografijami in opisi razstavljenih predmetov ter številnimi zgodovinskimi in arheološkimi podatki o obravnavanem področju.   Najdbe Bogato in številno arheološko gradivo iz poznoantičnega in zgodnjesrednjeveške­ga obdobja, ki ga s pobočij Gorjancev hrani Dolenjski muzej Novo mesto, se tokrat prvič predstavlja širši javnosti na razstavi, kjer so zbrani predmeti in topografski podatki šestih najdišč, od tega so bila tri do sedaj neznana. Pomen razstave je toliko večji, saj doslej ne poznamo primera, da se na tako majhnem prostoru, kot je naše obrav­navano področje, nahaja kar pet sočasnih utrjenih višinskih naselij, ki so od 3. do 6. stoletja nekaj časa sobivala.(vir:https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936)                                 Izročilo Naredimo lok in se vrnimo k omembi Janeza Trdine in njegovih Bajk in povesti o Gorjancih. Gradivo, opisi in izročilo, ki so tu zajeti, prinašajo podatke o antičnih in predantičnih staroselcih na Gorjancih in o njihovih stikih s prišleki.  Dodajmo še odlomek iz Bajk in povesti, z naslovom:  VILA Na Gorjancih so prebivale v stare čase vile. Vile so bile prelepe, mlade deklice, ki niso poznale ne matere ne očeta. Ljubiti in možiti se niso smele. Oblačile so se v belo tančico, ki jim je pokrivala vse truplo do gležnjev. Las si niso spletale, padali so jim prosto do kolen z gostimi zlatorumenimi kodri. Vendar pa so se jako marljivo česale, in to vselej o zarji. Takrat jih je človek najlaže videl, ker so bile jako zamaknjene v to opravilo, da niso zapazile, ali se nahajajo same ali ne. Človeške družbe so se bale in ogibale, dasiravno ljudi niso sovražile, ampak jim le dobro svetovale in jim o priliki rade tudi kaj dobrega storile. Peti so znale tako lepo, da se jih človek nikoli ni naveličal poslušati, toda ni jim bilo povšeči, da jih kdo čuje. Tudi ples so ljubile, ali gorje si ga tistemu, ki je prišel iz zvedavosti gledat njihovo kólo. Živele so ob sadju, grozdju in gorskih zelih. Po navadi so samo večerjale, podnevi pa niso drugače nič uživale, razen če jih je povabil kak junak in poštenjak, ki ni vedel, kdo so. Kdor jih je videl na plesu ali pri jedi in jih poznal, so ga kamnovale brez milosti. Ustrelile so ga v roko ali nogo, včasi tudi v obe roki in nogi; če so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar precej umrl. Pod zemljo so imele spravljene silne zaklade zlata, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno, da jih ni mogel nihče zaslediti in dvigniti...  

V času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebno pomembno omeniti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena največjih nevarnosti, ki grozijo v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.Kubični meter snega, ki v plazu pokoplje žrtev, lahko tehta tudi 600 kilogramovV času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebej pomembno izpostaviti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena izmed največjih nevarnosti, ki preti v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti. Spodnji del Kotliške grapeFoto: Aleš Ogrin Plazovni trojčekFoto: Aleš Ogrin Snežna žagaFoto: Aleš Ogrin Tablica za določanje velikosti snežnih kristalovFoto: Aleš Ogrin Merjenje naklona pobočjaFoto: Aleš Ogrin Naklonometer, v ozadju je vidna snežna sondaFoto: Aleš Ogrin Merejenje temperature snegaFoto: Aleš Ogrin Izdelava snežnega profilaFoto: Aleš Ogrin

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.

Nekaterih stvari se januarja ne počne; ne sanja se o toplih mesecih, poletju in brezskrbnosti, ne nosi se lahke obutve in ne filozofira se o zelenjavi. A storimo prav to … Posvetimo se zelenjavi. Ne le zato, ker lahko, temveč predvsem zato, ker je zelenjava zdrava – to pa je blagor v teh bolnih časih. Marko Radmilovič na tržnici Nedeljske reportaže ponuja »Košarice, polne zelenjave!«. Partnersko kmetovanjeNa začetku vsega stoji razmislek o hrani. O hrani, kot jo razumemo in uživamo danes, ko so živila zasužnjena v velikih trgovskih verigah. Ko sta sadje in zelenjava tako brezoblična, da stežka prepoznamo okuse mladosti; ko je meso tako polno rastnih hormonov, da naši otroci z lahkoto zabijejo žogo v koš; ko ni na trgovskih  policah nobene prsti, nobenega vonja po naravi, po zrelosti ali, bog ne daj, po gnitju. V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič posveča alternativni metodi kmetovanja, ki je v Sloveniji z večjim ali manjšim uspehom prisotna že kar desetletje. Le nekaj kmetovalcev pa pri njej ves ta čast tudi vztraja. Gre za »partnersko kmetovanje« in v oddaji z naslovom »Košarice, polne zelenjave« se bomo posvetili tej nenavadni, a brez dvoma zdravi metodi prehranjevanja.

Nedeljska reportaža vabi na sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami na Titovem trgu predstavlja srce in dušo našega največjega obalnega mesta.Sprehod po Pretorski palači v KopruVabljeni na radijski sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki mestu in njegovi istrski okolici že od srednjega veka predstavlja tako moč in oblast, kot tudi lepoto in identiteto. Palača je postavljena na južno stran Titovega trga in skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami sestavlja dušo in srce našega največjega obalnega mesta. Po Pretorski palači nas vodi Peter Žudić iz Zavoda za mladino, kulturo in turizem Koper: "Na hodniku v pritličju stoji stara železna avstrijska blagajna iz 16. stoletja. Po zgodbi naj bi bila blagajna najdena na ladji Rex, luksuzni potniški ladji, ki je potonila med Koprom in Izolo ob koncu druge svetovne vojne. Konkretnejših informacij o tej blagajni ni, smo pa bili tudi že prepozni, saj je pač prazna." "Balkonček na Čevljarsko ulico je tipa balconcino petto d'oca, kar pomeni balkonček v obliki gosjih prsi. To pa zato, ker so ženske v takratnem času nosile široka krila; in da si ne bi umazale oblek so ograjo naredili v takšni izbočeni obliki." "Z balkona palače ali pa z zvonika stolnice se lepo vidi, da okoli celotnega trga poteka ena takšna bela črta. Legenda pravi, da so se v srednjem veku znotraj te črte lahko sprehajali samo plemiči, bogataši. Zunaj nje pa pač vsi ostali."

Koroška, z lesom v Sloveniji najbolj poraščena pokrajina, skriva številne posebnosti. Ena izmed njih so tudi celki – visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja. Kako danes na njih živijo njihovi lastniki z družinami, kako vidijo svojo prihodnost in kaj jim življenje, kakršno so poznali njihovi predniki, pomeni danes? V koroške gozdove se je po zavitih gozdnih cestah, ki vodijo do njih, odpravil raziskovat Jure K. Čokl.Visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja.Koroška,  v Sloveniji najbogatejša pokrajina z lesom, skriva številne posebnosti. Ena izmed njih so tudi celki – visoko ležeče kmetije, ki v enem kosu združujejo njive, gozd, pašnike, domačijo in pripadajoča gospodarska poslopja. Kako danes na njih živijo njihovi lastniki z družinami, kako vidijo svojo prihodnost in kaj jim življenje, kakršno so poznali njihovi predniki, pomeni danes? Celki izvirajo iz 13. stoletja. Od takrat se je spremenilo marsikaj, še zmeraj pa so te za Koroško tako značilne kmetije v svoji osnovi takšne, kot so bile, pravi gospodar kmetije oziroma celka Kajžer, Ivan Praznik. Hinko Krejan, nekdanji gospodar celka Krejan, ki je kmetijo predal najstarejšemu sinu, na domačiji skupaj s svojo ženo Kristino še zmerom dela. Drugače ne gre, pravi, saj vztrajajo le še redki.  Jerneja Čoderl, gozdarka iz Radelj ob Dravi, ki prav tako živi na celku, je poznavalka zgodovine tovrstnih kmetij. Na to koroško posebnost in s tem svoje korenine je zelo ponosna - nekateri celki so preživeli vsaj 7 stoletij, pa domačije na mestih prvotnih skromnih hišic še stojijo. Izročilo se prenaša iz roda v rod, kar pa ni enostavno, sploh v časih, ko mladi svojo prihodnost na kmetijah vidijo vedno redkeje. Celki so preživeli tudi zato, ker so se znali prilagajati nastalim razmeram. Sedanjost prinaša mnoge izzive, med njimi tudi vprašanje turizma, okoli katerega pa imajo lastniki celkov deljeno mnenje. A vsi sogovorniki se strinjajo, da bodo celki preživeli in živeli naprej.    

Turistična zveza Slovenija je letos že 30. leto zapored objavila tekmovanje Moja dežela- lepa in gostoljubna. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še Zavod za gozdove Slovenije in Outdoor Slovenija, in izmed 37 prijavljenih je zmagala Pot po Logarski dolini. Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves, in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom, in sanacija poti je zastala. Snovalci so si zato vzeli čas in ponovno premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo izpostaviti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič. Pot po Logarski dolini je tematska, naravoslovno-etnografska potTuristična zveza Slovenija je letos že 30. leto zapored objavila tekmovanje Moja dežela – lepa in gostoljubna. Gre za vseslovensko tekmovanje v urejenosti in gostoljubnosti mest, vasi, krajev, glampingov, hostlov, tematskih poti ter mestnih, trških in vaških jeder. Tudi letos so tako izbirali naj tematske poti, pri tem s Turistično zvezo Slovenije sodelujeta še Zavod za gozdove Slovenije in Outdoor Slovenija, in izmed 37 prijavljenih je zmagala Pot po Logarski dolini. Pot Ta naravoslovno-etnografska pot je 20 let dobro služila svojemu namenu, vendar jo je bilo treba prenoviti. Komaj so se za tak korak dogovorili, pa je v Logarski dolini orkanski veter podrl veliko dreves in tako se je najprej začela sanacija po naravni ujmi. Tej je leta 2018 sledil še en vetrolom in sanacija poti je zastala. Snovalci so si zato vzeli čas in še enkrat premislili, katere vsebine naj ponudijo na poti. Odločili so se, da ne bodo dodajali nič novega, ampak bodo predvsem izpostavili tiste točke, ki jih želijo poudariti domačini, naravovarstveniki in varstveniki kulturne dediščine in ki so v Logarski dolini res vredne ogleda in varovanja. Več o Poti po Logarski dolini v oddaji Nedeljska reportaža. Sogovorniki Jože Prah, predsednik komisije za izbiro naj poti, Zavod za gozdove Slovenije. Marko Slapnik, načrtovalec prenove Poti po Logarski dolini in vodnik po naravi. Jernej Slapnik, vodnik, ohranjevalec in pripovedovalec solčavskega izročila.   Izbira naj poti Letošnje izbiranje naj tematske poti je zaznamoval tako imenovani koronski čas, kljub temu pa se je prijavilo kar 37 tematskih poti, je povedal predsednik komisije za izbiro naj poti Jože Prah iz Zavoda za gozdove. Tudi letos so si člani komisije pripravili natančen elaborat in urnik obiska posamezne tematske poti.   Trasa poti Tematska pot po Logarski dolini je nekakšen preplet vsebin, ki pomagajo obiskovalcem, da lažje vzpostavijo stik z naravo in krajinskim parkom. Pot poteka skozi celotno dolino in se začne v Logu, v spodnjem delu doline malo nad kmetijo Logar. Prva opazna točka na poti je sprehod ob potoku Črna do njenega izvira. Tu je miren kotiček, ki je kot nalašč, da se obiskovalec najprej sprosti in približa naravi in tako postane dovzetnejši za vse, kar ga obdaja in čaka na poti. Pot potem vodi skozi vso dolino do slapa Rinka, dolga je sedem kilometrov. Načrtovalci prenove poti pa so pri tem izbrali tak način, da so pot razdelili na več krajših delov, ki so vsebinsko zaključeni. Če obiskovalec prehodi celotno pot, potem naleti na pet tematskih sklopov, ki združeni dajo sliko celotne doline. Lahko pa se odloči le, da bo prehodil del te poti, pove Marko Slapnik, načrtovalec prenove poti in vodnik po naravi. Vodnik po Logarski dolini je tudi Jernej Slapnik, ki doživeto in v narečju pove zgodbo o gozdarjih – o olcarjih. Od gozdarske – olcarske bajte vodi pot naprej do slapa Palenk. Logarska dolina čuva številne pravljične skrivnosti, ki so že od nekdaj burile domišljijo. Potem se odpre pogled na severno steno Ojstrice. Zanimivosti in ... Kako naprej? Ob vsem tem se seveda postavljajo vprašanja, kako je bilo s pridobivanjem soglasij za traso poti po zasebnih zemljiščih in kdo bo to pot vzdrževal in zanjo skrbel. Marko Slapnik nam je med drugim povedal, da je to urejeno v dogovoru z lastniki parcel. Za vzdrževanje poti pa bo skrbel režijski obrat občine Solčava. Pot po Logarski dolini ni edina znamenitost Solčavskega, tu je tudi pred leti prenovljena panoramska cesta in še veliko drugega. Kot nam je povedal Marko Slapnik, bodo te zgodbe in poti povezali med seboj. Zakladi  

Človeku pravzaprav ni več jasno, kam drvi ta ljudski rod. Recimo pregledi leta v medijih. Pred časom še drobne uredniške akrobacije so se spremenile v velik biznis, brez katerega ne more več shajati noben medij, ki da kaj nase. Tako so pregledi leta in zbiranja osebnosti in dogodkov leta postali ob koncu 365-ih dni tako običajni, kot je običajno kupovanje daril in novoletna jelka. Pri nas se seveda ne moremo držati ob strani in Marko Radmilovič v tokratni Nedeljski reportaži odpira sezono pregledov dogodkov iztekajočega se leta.Hvalnica dvojiškemu sistemuČloveku pravzaprav ni več jasno, kam drvi ta ljudski rod. Recimo, pregledi leta v medijih. Pred časom še drobne uredniške akrobacije so se spremenile v velik biznis, brez katerega ne more več shajati noben medij, ki da kaj nase. Tako so pregledi leta in zbiranja osebnosti in dogodkov leta postali ob koncu 365-tih dni tako običajni, kot je običajno kupovanje daril in novoletna jelka. Pri nas se seveda ne moremo držati ob strani in Marko Radmilovič v tokratni Nedeljski reportaži odpira sezono pregledov dogodkov iztekajočega se leta…

Avstrijska in slovenska Štajerska sta skoraj pol tisočletja sestavljali skupen zgodovinski prostor. Zdaj se pravzaprav spet povezujeta, in sicer s tako imenovano Cesto gradov. Ta združuje gradove in dvorce, ki so veliko več kot zgolj točke na zemljevidu. 37 avstrijskim in slovenskim gradovom so se pred kratkim pridružili še 4 hrvaški gradovi, tako da lahko zdaj na poti po Cesti gradov obiščete kar 41 gradov. Slovenski členi Ceste gradov so gradovi Ormož, Velika Nedelja, Ptuj, Slovenska Bistrica, Lendava, Negova, Murska Sobota, grad Grad in dvorec Rakičan. Kaj jim prinaša članstvo v tem združenju, kaj se lahko naučijo od upravljavcev oziroma lastnikov avstrijskih gradov in obratno, je na avstrijskem Štajerskem raziskovala Andreja Čokl.Združenje Cesta gradov povezuje kar 37 gradov in dvorcev v Avstriji in Sloveniji, kmalu dodajo še hrvaškeAvstrijska in slovenska Štajerska sta skoraj pol tisočletja tvorili skupen zgodovinski prostor. Zdaj se na nek način spet povezujeta, in sicer s t. i. Cesto gradov. Ta združuje gradove in dvorce, ki so veliko več kot zgolj točke na zemljevidu. 37 avstrijskim in slovenskim gradovom so se pred kratkim pridružili še 4 hrvaški gradovi, tako da lahko zdaj na poti po Cesti gradov obiščete kar 41 gradov. Slovenski člani Ceste gradov so gradovi Ormož, Velika Nedelja, Ptuj, Slovenska Bistrica, Lendava, Negova, Murska Sobota, grad Grad in dvorec Rakičan. Kaj jim prinaša članstvo v tem združenju, kaj se lahko naučijo od upravljavcev oz. lastnikov avstrijskih gradov? Kako živijo in se tržijo avstrijski gradovi ter katere dobre zglede bi lahko posnemali pri nas? Tudi samostan Vorau je del Ceste gradov. Pohvali se lahko z bogato okrašeno baročno cerkvijo ... ... in bogato založeno knjižnico. Simbol Ceste gradov, vojščak s helebardo, pred gradom Festenburg. Grad Festenburg, skrit med gozdovi na visokem grebenu, v svojih 6 kapelah človeka z impresivnimi poslikavami popelje od nebes .... ... do pekla. Na gradu Aichberg obiskovalce sodobna umetnost pozdravi že pred vhodom. Grad je poln umetniških del ... ... in nenavadnih starin, kot je originalni turški šotor. Že vhod v dvorec Obermayerhofen pove, da gre za romantičen dvorec, namenjen predvsem porokam. Dvorec je tudi hotel ... ... v katerem lahko prespite po dokaj sprejemljivih cenah ... ... zajtrk pa si privoščite v lepo poslikani jedilnici. Dvorec Heberstein navdušuje s svojo lego in velikim arkadnim dvoriščem ... ... mnogi pa ga obiščejo zaradi zgodovinskih vrtov in živalskega vrta. Grad Deutschlandsberg je lepo obnovljena in mogočna trdnjava ... ... znana predvsem po bogatih zbirkah s področja arheologije, orožja in steklovine. Romantični dvorec Ottersbach se zaradi svoje zunanjosti in parka večkrat znajde tudi v kakšnem filmu .... ... priljubljen pa je predvsem za poročna slavja. Vhod v zgodovinski del gradu Seggau, ki je sicer moderen kongresni center .... ... pritegne pa tudi ena najstarejših in največjih vinskih kleti v Evropi.Foto: A. Č./Prvi Konzul mag. Andreas Bardeau, predstavnik združenja Cesta gradov in lastnik gradu Kornberg Princesa Sonja Liechtenstein z gradu Riegersburg Mag. Josef Wallner, župan občine Deutschlandsberg, ki je lastnica istoimenskega gradu.

Zgodba o treh gradovih ima zanimiv začetek. V Tolminskem muzeju si namreč prizadevajo opozarjati tudi na ohranjanje ne samo premične, ampak tudi nepremične kulturne dediščine. Tega so se zavedali tolminski muzealci že v petdesetih letih preteklega stoletja in izvedli številne akcije za ohranitev omenjene dediščine na ožjem lokalnem območju. To usmeritev so prevzeli tudi njihovi nasledniki, ki so pripravil vrsto zanimivih razstav, s katerimi so opozorili na bogato dediščino, ki jih obdaja, a je širša javnost tako rekoč ne pozna. Sem sodi spominska cerkev sv. Duha v Javorci, o kateri so pripravili obsežno razstavo in z njo gostovali v številnih evropskih krajih, letos je bila postavljena v Idriji. Lani so izpostavili nemško kostnico in pripravili obsežno predstavitev teh spomenikov tudi v Furlaniji, pri tem pa so sodelovali z italijanskimi strokovnjaki. Med pomembno dediščino sodijo tudi ostanki gradu Kozlov rob nad Tolminom, ki ga domačini dobro poznajo kot rekreativno točko, manj pa kot ostanek gradu. Odločilna za večjo prepoznavnost je bila vključitev Občine Tolmin v strateškem projektu programa sodelovanja Interreg Italija-Slovenija, pod pokroviteljstvom katerega poteka tudi čezmejni projekt Merlin CV. In to je sprožilo idejo: trije gradovi, tisoč zgodb, več o tem v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan TrobičTrije gradovi, tisoč zgodbZgodba o treh gradovih ima zanimiv začetek. V Tolminskem muzeju si namreč prizadevajo opozarjati tudi na ohranjanje ne samo premične, ampak tudi nepremične kulturne dediščine. Tega so se zavedali tolminski muzealci že v petdesetih letih preteklega stoletja in izvedli številne akcije za ohranitev omenjene dediščine na ožjem lokalnem območju. To usmeritev so prevzeli tudi njihovi nasledniki, ki so pripravili vrsto zanimivih razstav, s katerimi so opozorili na bogato dediščino, ki jih obdaja, a je širša javnost tako rekoč ne pozna. Sem sodi spominska cerkev sv. Duha v Javorci, o kateri so pripravili obsežno razstavo in z njo gostovali v številnih evropskih krajih, letos je bila postavljena v Idriji. Lani so izpostavili nemško kostnico in pripravili obsežno predstavitev teh spomenikov tudi v Furlaniji, pri tem pa so sodelovali z italijanskimi strokovnjaki. Med pomembno dediščino sodijo tudi ostanki gradu Kozlov rob nad Tolminom, ki ga domačini dobro poznajo kot rekreativno točko, manj pa kot ostanek gradu. Odločilna za večjo prepoznavnost je bila vključitev Občine Tolmin v strateškem projektu programa sodelovanja Interreg Italija-Slovenija, pod pokroviteljstvom katerega poteka tudi čezmejni projekt Merlin CV. In to je sprožilo idejo: trije gradovi, tisoč zgodb, več o tem v Nedeljski reportaži. Sogovornika Raziskave, razstava in zbornik V okviru mednarodnega projekta Merlin CV je bila predvidena tudi arheološka raziskava na Kozlovem robu nad Tolminom in izkopavanja so prinesla nove rezultate in nova spoznanja. Vse to je kustose Tolminskega muzeja spodbudilo, da so pripravili razstavo s prikazom nekdanjih grajskih stavb. Ob razstavi je nastal tudi zbornik. Trije gradovi Najbrž je malo manj znano, da se v Tolminu ponašajo kar s tremi gradovi: s Kozlovim robom, Coroninijevo graščino, v kateri je danes Tolminski muzej, in ostanki patriarhovega dvora na Doru. Predvsem ostanki zadnjega so bili muzealcem znani iz arhivskih virov, poleg tega pa je ledinsko ime na Doru nakazovalo, da se pod površjem zemlje skrivajo ostanki grajskih stavb. Kozlov rob Kozlov rob je strma vzpetina nad Tolminom. Zakaj se tako imenuje, pa nam je v oddaji zaupala mag. Damjana Fortunat Černilogar. Grad na Kozlovem robu je povezan s številnimi zgodbami. Leta 1926 je bila v enem izmed časopisov objavljena tudi tale zgodba: Stara povest o tolminskih grofih, ki so prebivali na slovitem Kozlovem robu in izžemali podanike, gre takole: Ko je bilo na polju dela največ, je dal grof sklicati svoje podložnike v soboto. Nositi so morali kamenje in zidati močan zid okoli gradu, zakaj prijel ga je čuden in na zunaj neutemeljen strah, ki je izviral iz njegove notranjosti in izpraševanja vesti. Pa je prišel njegov sluga in grof ga je vprašal: "Čuj, kako je? Kaj delajo kmetje?" In sluga birič je dejal: "Kolnejo te!" — "Dobro zame!" je vzdihnil grof. Pa je prišel sluga v drugič, ko ga je grof znova vprašal, je bil odgovor tak kot prejšnji. V tretjič pa je sluga razširil obraz v smeh, zakaj zdelo se mu je, da je dobro tako, in je dejal: "Zdaj pa kmetje molijo!" In se je sluga neznansko začudil, ko je videl, da je grof spačil obraz in dejal: "To je slabo. Gorje meni!" — Pri tisti priči so začele iz grofa lesti uši in so ga požrle. Tudi arheološka podoba Kozlovega roba je zanimiva, in čeprav ta grad omenjajo že ob koncu 12. stoletja, tega še niso potrdili z materialnimi ostanki. Prva izkopavanja so tu potekala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pod vodstvom profesorja Emila Smoleta iz takratnega spomeniškega varstva iz Nove Gorice, nam je v oddaji povedal mag. Miha Mlinar, kustos za arheologijo v Tolminskem muzeju. Izkopavanja Fotografije arheoloških izkopavanj na Kozlovem robu, Matija Lukić, Skupina STIK. Dvorec na Doru Med tremi tolminskimi gradovi je zelo zanimiv dvorec na Doru, za katerim so izginili vsi sledovi na površju, in so ga poznali le iz arhivskih virov in izročila. Točno lokacijo kraja pa so pokazala arheološka sondiranja. Coroninijeva graščina Izmed vseh treh tolminskih gradov je najbolje ohranjena najmlajša Coroninijeva graščina sredi mesta Tolmin, kjer je sedež Tolminskega muzeja. So pri obnovitvenih delih in sanaciji odkrili  kakšno neznano podrobnost? O tem več v oddaji. Najdbe Pri arheoloških izkopavanjih so odkrili zelo zanimive najdbe, največ jih je bilo na lokaciji Kozlov rob.    

Martinov konec tedna je spet minil kilavo, če pa vam je tega svetnika morda uspelo pocukati za brado, ste verjetno bili v nasprotju z zakonom. Vsaj malo vinskega razpoloženja naj v vaše domove prinese Nedeljska reportaža. Kam naj se skrije ljubitelj vina, ko na planem in v lokalih nanj preži virus? Ideja je kot na dlani in jo generacije ljubiteljev vina poznajo že stoletja. Ko je najhuje, se je treba zateči v klet. Tako je storil tudi Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži. Sprehod po mariborskem (vinskem) podzemljuMartinov vikend je spet minil kilavo, če pa ste tega svetnika slučajno uspeli pocukati za brado, ste verjetno bili v nasprotju z zakonom. Vsaj malo vinskega vzdušja naj v vaše domove prinese Nedeljska reportaža. Kam naj se skrije ljubitelj vina, ko na planem in v lokalih nanj preži virus? Ideja je kot na dlani in jo generacije ljubiteljev vina poznajo že stoletja. Ko je najhuje, se je potrebno zateči v klet. Tako je storil tudi Marko Radmilovič v nedeljski reportaži

Slovenija je zelo vodnata dežela, ki ponuja ogromno možnosti za ribolov. V naših vodah – tekočih in stoječih – živi 77 sladkovodnih vrst rib. Med njimi jih je 33 vrst trajno zaščitenih, za športni ribolov pa je zanimivih okoli 20 vrst. Med njimi je tudi ščuka. V Nedeljski reportaži se bomo odpravili ob Ribnike Opekarna Vrhnika, kjer bomo skušali ujeti to ribo, ki slovi po svoji izmuzljivosti in agresivnosti. Pa tudi po odličnem vidu. A Ribniki Opekarna s svojimi zaraščenimi bregovi ponujajo obilo mest, kjer se lahko ribič skrije in poskusi ščuko, ki ji pravijo tudi ''profesorica'' in ''kraljica sladke vode'', pretentati in spraviti na suho. Ali je to uspelo avtorju Alešu Ogrinu in njegovemu sogovorniku Juretu Furlanu iz Ribiške družine Vrhnika, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.Lov na ščuko v Ribnikih Opekarna VrhnikaSlovenija je zelo vodnata dežela, ki ponuja ogromno možnosti za ribolov. V naših vodah – tekočih in stoječih – živi 77 sladkovodnih vrst rib. Med njimi jih je 33 vrst trajno zaščitenih, za športni ribolov pa je zanimivih okoli 20 vrst. Med njimi je tudi ščuka. V Nedeljski reportaži se bomo odpravili ob Ribnike Opekarna Vrhnika, kjer bomo skušali ujeti to ribo, ki slovi po svoji izmuzljivosti in agresivnosti. Pa tudi po odličnem vidu. A Ribniki Opekarna s svojimi zaraščenimi bregovi ponujajo obilo mest, kjer se lahko ribič skrije in poskusi ščuko, ki ji pravijo tudi ''profesorica'' in ''kraljica sladke vode'', pretentati in spraviti na suho. Ali je to uspelo avtorju Alešu Ogrinu in njegovemu sogovorniku Juretu Furlanu iz Ribiške družine Vrhnika, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.

Josip Primožič Tošo se je rodil leta 1900 v Ljubljani. Bil je vrhunski telovadec z najvišjimi odličji s svetovnih tekmovanj, udeleženec olimpijskih iger 1924 v Parizu, dve leti pozneje je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in osvojil srebrno kolajno kot član vrste, 1927 pa se je na pregovarjanje Leona Štuklja preselil v Maribor, ker je ta ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, in postal član Sokola Maribor - Matica. Kot 28-letni mladenič je leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah: v Amsterdamu je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste. Leta 1930 je v Luksemburgu postal štirikratni prvak na svetovnem prvenstvu, ker pa se je tam smrtno ponesrečil reprezentant Anton Malej, je gimnastična vrsta predčasno zapustila tekmovanje in domov prinesla le diplome, odličij pa ne. V Luksemburgu je bil Primožič najboljši telovadec na svetu v skupni razvrstitvi in prosti vaji, na bradlji in konju z ročaji, z izbrano vrsto pa je osvojil tretje mesto. S 36 leti je nastopil še v Berlinu, na svojih tretjih in hkrati zadnjih olimpijskih igrah, v Pragi leta 1938 pa še zadnjič na svetovnem prvenstvu, tam je na bradlji in ekipno v mešanih vajah osvojil bronasti kolajni. To pa še ni vse. Bil je tudi odličen slikar, gledališki scenarist – osebnost, ki si zasluži pomnik. Pot do njega pa bomo spoznali v tokratni Nedeljski reportaži.Kako je dobro desetletje vztrajnega dela skupine zagnanih Mariborčanov vrnilo v spomin in zavest pomembno osebnost preteklosti?Josip Primožič Tošo se je rodil leta 1900 v Ljubljani. Bil je vrhunski telovadec z najvišjimi odličji s svetovnih tekmovanj, udeleženec olimpijskih iger 1924 v Parizu, dve leti kasneje je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in osvojil srebrno kolajno kot član vrste, 1927 pa se je na pregovarjanje Leona Štuklja preselil v Maribor, ker je ta ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, in postal član Sokola Maribor - Matica. Kot 28-letni mladenič je leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah: v Amsterdamu je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste. Leta 1930 je v Luxembourgu postal štirikratni prvak na svetovnem prvenstvu, ker pa se je tam smrtno ponesrečil reprezentant Anton Malej, je gimnastična vrsta predčasno zapustila tekmovanje in domov prinesla le diplome, odličij pa ne. V Luxembourgu je bil Primožič najboljši telovadec na svetu v skupni razvrstitvi in prosti vaji, na bradlji in konju z ročaji, z izbrano vrsto pa je osvojil tretje mesto. S 36 leti je nastopil še v Berlinu, na svojih tretjih in hkrati zadnjih olimpijskih igrah, v Pragi leta 1938 pa še zadnjič na svetovnem prvenstvu, tam je na bradlji in ekipno v mešanih vajah osvojil bronasti kolajni. To pa še ni vse. Bil je tudi odličen slikar, gledališki scenarist – osebnost, ki si zasluži pomnik. Pot do njega pa bomo spoznali v tokratni Nedeljski reportaži.

Odkrivanje podzemnega sveta je sicer delo jamarjev in speleologov, a v tokratni Nedeljski reportaži se bomo imeli priložnost tudi mi spustiti v brezno in občudovati podzemne kraške pojave. Pri tem ne bo šlo brez vrvi, oponk in plezalnih prijemov, saj je dostop do kraške jame, ki jo v katastru kraških jam Slovenije najdemo pod katastrsko številko 3893, dokaj težak. Podoživite spust v jamsko brezno v oddaji Nedeljska reportaža.Kraški biser sredi Zasavja ima vse, kar imajo najbolj znane kraške jame, obisk v jami pa je pravo adrenalinsko doživetje Odkrivanje podzemnega sveta je sicer delo jamarjev in speleologov, a v tokratni Nedeljski reportaži se imamo priložnost tudi mi spustiti v brezno in občudovati podzemne kraške pojave. Pri tem ne bo šlo brez vrvi, vponk in plezalnih prijemov, saj je dostop do kraške jame, ki jo v katastru kraških jam Slovenije najdemo pod katastrsko številko 3893, dokaj težak. Da bi obiskali kraško jamo Štangovc, se nismo odpeljali proti Primorski, temveč proti Zagorju ob Savi - jama je namreč del zasavskega osamelega krasa. Ta kraški biser sredi Zasavja, pod Veliko skalo nad naseljem Kisovec, se nahaja na strmem pobočju, sredi gozdov in polj, do stalagmitov in stalaktitov pa pridemo šele, ko se spustimo po več kot 30 metrov globokem jamskem breznu. Brez jamarjev in domačinov na taki dogodivščini vsekakor ne gre. Naša vodnika sta bila domačin in jamar Alojz Klančišar ter jamar in reševalec Aleš Stanislav Stražar, oba iz Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale. Spust v jamo Štangovc, ki je bila z občinskim odlokom leta 1997 zaščitena in razglašena za naravni spomenik, je torej mogoč le v spremstvu pravih jamarskih mojstrov in v polni jamarski opremi: v kombinezonu, s čelado s svetilko, rokavicami in plezalnim pasom, z metri vrvi in s številnimi oponkami in varovali. Vse to je sicer prav prišlo že na poti do vhoda v jamo: spust po zaradi deževja rahlo spolzkem, neuhojenem in zelo strmem pobočju je bil pravo malo doživetje. A ko premagaš prvo oviro in nato v rovu in breznu še strah pred temo in višino, je vse poplačano. Manjša kraška jama (dolžina 99 metrov) je namreč polna najlepših kraških pojavov: stalagnitov, stalaktitov, stebrov, zaves, ponvic ... Videli smo vse, razen prav posebnega prebivalca te jame: hrošča, ki živi le v tej jami in ga je med raziskovanjem jame odkril Andrej Kapla. Podoživite spust v jamsko brezno v oddaji Nedeljska reportaža! Že pot do vhoda v jamo je pravo doživetje. Votlina nad jamo, v kateri se vidi, da je jamo poškodoval potres v 60-ih letih minulega stoletja. Vhod v jamo Štangovc.Foto: Špela Šebenik Alojz Klančišar in Aleš Stražar na kmetiji Medvedovih, ki so lastniki posestva, kjer leži vhod v jamo in kjer je izhodišče do nje.  

Sopota je reka, bolje rečeno, rečica, ki se v Radečah z desne strani izlije v reko Savo na nadmorski višini 200 m. Njena dolina in s tem seveda tudi večji del njenega toka potekata v smeri od zahoda proti vzhodu. Izvir leži v gozdu med vasjo Velika Preska in zaselkom Borovak na 760 m nadmorske višine in ima tri pritoke. Do izliva pa Sopota opravi skoraj 21 km dolgo pot. Veliko večino te poti teče skozi gozd, nekaj po kmetijskih površinah ter na koncu skozi strnjeno urbano okolje. Ta rečica je redek primer sonaravne rabe tekočih voda, ki je bil na Sopoti živ še po drugi svetovni vojni, ko je na njej delovalo vsaj 38 mlinov, 19 žag, 4 kovačije in 8 malih hidroelektrarn. To zanimivo dolino bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.Rečica Sopota je redek primer sonaravne rabe tekočih vodaSopota je reka, bolje rečeno rečica, ki se v Radečah z desne strani izlije v reko Savo na nadmorski višini 200 m. Njena dolina in s tem seveda tudi večji del njenega toka potekata v smeri od zahoda proti vzhodu. Izvir leži v gozdu med vasjo Velika Preska in zaselkom Borovak na 760 m nadmorske višine in ima tri pritoke. Do izliva pa Sopota opravi skoraj 21 km dolgo pot. Velika večina te poti teče skozi gozd, nekaj po kmetijskih površinah ter na koncu skozi strnjeno urbano okolje. Ta rečica je redek primer sonaravne rabe tekočih voda, ki je bil na Sopoti živ še po drugi svetovni vojni, ko je na njej delovalo vsaj 38 mlinov, 19 žag, štiri kovačije in osem malih hidroelektrarn. To zanimivo dolino bomo spoznali v nedeljski reportaži. Sogovorniki Dolina Sopote Dolina Sopote je čudovita dolina v Posavskem hribovju, ki meji z dolenjskim gričevjem. Dolina je dobila ime po potoku ali rečici Sopota, ki na svoji poti ustvarja divjo, slikovito in ozko dolino s številnimi brzicami in slapovi. Najslikovitejši del soteske je ozka Vidrna peč, poseben čar pa dolini dajejo tudi ostanki žag in mlinov. Ti so v časih, ki so že zdavnaj minili, dajali kruh prenekateremu prebivalcu doline. Dolina Sopote je dandanes lahko dostopna z avtom, saj po njej poteka magistralna cesta Radeče–Litija. Omenjena dolina je kraj, kjer so si gozd, voda in človek podali roko. Dolina Sopote je naravna ločnica in meja treh občin, sedmih krajevnih skupnosti in teritorialna meja zavodov, razvojnih agencij in še bi lahko naštevali. Dolina je obdana z gospodarskimi in varovalnimi gozdovi, ki skrivajo v svojih nedrjih prav vse znane naloge oziroma vloge gozdov. Ljudje v tistih krajih, ob Sopoti, se znajo boriti in nista jim tuja delo in skrb za gozdove, naravo, soljudi. Prireditve Jože Prah verjame, da bodo znali skupaj na vrednotah, ki jih ponuja dolina Sopote, ohranjati in zasnovati nove trajnostne smeri razvoja. Zato so na predlog Zavoda za gozdove Slovenije, Kulturno turističnega rekreacijskega centra Radeče, Centra za zunanjo ureditev in Mizarstva Kos Velika Preska pripravili program skupnega oživljanja doline Sopote na treh stebrih trajnosti: socialnem, okolijskem in gospodarskem. V projekt so vključeni številni deležniki, ki želijo s sodelovanjem in v medsebojnem spoštovanju ustvariti nove razvojne možnosti tako na področju gospodarstva kot kulture.     Dolina izzivov V Mizarstvu Kos, Centru za zunanjo ureditev imajo muzej Lesarius, ki si ga lahko tisti, ki jih lesarstvo zanima, ogledajo na spletni strani. Vendar pa je za popolno sliko treba muzej tudi obiskati, saj lahko samo tako doživiš vse to, kar ponuja, pove Jože Kos.        

V Sloveniji nam je uspelo ohraniti nekaj lepih šolskih poslopij. Sploh gimnazijske stavbe so pogosto okras svojih lokalnih okolij in eno najlepših takšnih poslopij stoji v Mariboru. Prva gimnazija Maribor ni le pomembna za zgodovino šolstva v mestu, temveč je tudi pomemben arhitektonski spomenik. A oddaja Nedeljska reportaža govori o enem samem detajlu na veličastni fasadi te stavbe. Govori o uri. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.Bivši dijaki in merjenje časa.V Sloveniji nam je uspelo ohraniti nekaj lepih šolskih poslopij. Sploh gimnazijske stavbe so pogosto okras svojih lokalnih okolij in eno najlepših takšnih poslopij stoji v Mariboru. Prva gimnazija Maribor ni le pomembna za zgodovino šolstva v mestu, temveč je tudi pomemben arhitektonski spomenik. A oddaja Nedeljska reportaža govori o enem samem detajlu na veličastni fasadi te stavbe. Govori o uri. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

V današnji Nedeljski reportaži se bomo ustavili v Višnji Gori, v starem mestnem jedru, kjer nas čakajo znamenje kranjske čebele oblikovalca Roberta Kuharja, obnovljena šola z novo vsebino in učni čebelnjak z vrtom medovitih rastlin. V Hiši kranjske čebele, kot so jo poimenovali, bosta predstavljeni zgodovinska in kulturna dediščina kranjske čebele, pogled v prihodnost pa prinaša sodobno središče inovativnih tehnologij ApiLab. Kaj vse se bo dogajalo v Hiši kranjske čebele, njeno odprtje je predvideno v prvi polovici oktobra, je poizvedovala Petra Medved.Muzej bo skrbel za ohranjanje, preučevanje in zbiranje slovenske kulturne dediščine s področja čebelarjenja ter za prenašanje znanja o kranjski čebeli. V današnji Nedeljski reportaži se bomo ustavili v Višnji Gori, v starem mestnem jedru, kjer nas čakajo znamenje kranjske čebele oblikovalca Roberta Kuharja, obnovljena šola z novo vsebino in učni čebelnjak z vrtom medovitih rastlin. V Hiši kranjske čebele, kot so jo poimenovali, bosta predstavljeni zgodovinska in kulturna dediščina kranjske čebele, pogled v prihodnost pa prinaša sodobno središče inovativnih tehnologij ApiLab. Kaj vse se bo dogajalo v Hiši kranjske čebele, njeno odprtje je predvideno v prvi polovici oktobra, je poizvedovala Petra Medved. Učni čebelnjak z vrtom medovitih rastlinFoto: Rebeka Medved Učni čebelnjakFoto: Rebeka Medved Znamenje kranjske čebele oblikovalca Roberta KuharjaFoto: Rebeka Medved kranjske čebeleFoto: Rebeka Medved kranjska čebelaFoto: Rebeka Medved Stekleni panji s čebelamiFoto: Rebeka Medved

Ozemlje današnje Slovenije je imelo zelo burno in zanimivo geološko zgodovino, v kateri opažamo tudi vulkansko dejavnost. To pa med drugim pomeni, da smo imeli dva čisto prava vulkana ali ognjenika, in sicer Smrekovec in vulkan na Goričkem. Na območju vasi Grad je pred 3 milijoni let bruhal zadnji ognjenik na Slovenskem. Njegovo žrelo je imelo premer približno 1 kilometer. Danes na delu tega vulkanskega žrela leži Doživljajski park Vulkanija. Smrekovec pa je bil aktiven v geoloških obdobjih terciarja, pred 23 do 27 milijoni let. Takrat je ležal pod morjem in je večkrat zaporedoma izbruhal vulkanski prah, pepel in lavo. Šlo je za zelo velik ognjenik in njegovi ostanki so kljub pestri geološki zgodovini vidni še danes. In prav Smrekovec bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Zgodba o starodavnem vulkanuOzemlje današnje Slovenije je imelo zelo burno in zanimivo geološko zgodovino, del katere je tudi vulkanska dejavnost. To pa med drugim pomeni, da smo imeli dva čisto prava vulkana ali ognjenika, in sicer Smrekovec in vulkan na Goričkem. Na območju vasi Grad je pred tremi milijoni let bruhal zadnji vulkan na Slovenskem. Njegov krater je imel premer približno enega kilometra. Danes pa na delu tega kraterja leži Doživljajski park Vulkanija. Smrekovec je bil vulkansko aktiven v geoloških obdobjih terciarja, pred od 23 do 27 milijoni let. Takrat je ležal pod morjem in je večkrat zapored izbruhal vulkanski prah, pepel in lavo. Šlo je za zelo velik vulkan, njegovi ostanki so kljub pestri geološki zgodovini vidni še danes. In prav Smrekovca bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Sogovorniki Dr. Polona Kralj Tomo Drolec Ivan Vrhnjak Ivan Vrhnjak je pomočnik oskrbnika koče na Smrekovcu že drugo sezono. Zanimivo pa je, kako ga je življenjska pot zanesla v to kočo. Ivan je doma iz Velenja in prej – razen na Uršljo goro – v hribe ni zahajal in tudi na Smrekovcu ni bil nikdar prej. Vulkani, ognjeniki Preden se lotimo Smrekovca, spoznajmo vulkane ali ognjenike. To so globoke razpoke v Zemljini skorji oziroma litosferi, skozi katere na Zemljino površje izhajajo raztaljena kamninska masa, piroklastični material in vulkanski plini. Raztaljeno kamninsko maso pod površjem imenujemo magma, ko pa se razlije po površju, pa jo imenujemo lava, nam je povedala Dr. Polona Kralj, geologinja, strokovnjakinja za vulkane na Geološkem zavodu Slovenije.     Smrekovec Pa se odpravimo na Smrekovec. To je 1577 metrov visok ugasli ognjenik, kjer rastejo številne rastlinske vrste, med 358 je tudi nekaj zelo redkih. Tu je tudi največje sklenjeno območje divjega petelina. Sicer pa Smrekovec obsega 15 km dolgo pogorje predalpskega sveta, ki je zavarovano tudi kot geološki in botanični rezervat Smrekovec - Komen in spada pod evropsko omrežje ekološko zaščitenih predelov Natura 2000.       Smrekovec – vulkan Intenzivni procesi, ki so potekali ob izbruhu smrekovškega vulkana, so pustili sledi, ki so vidne še danes. Vulkanski ostanki Slovenski vulkani Na Slovenskem najdemo v pohorskem metamorfnem masivu najstarejše paleozojske vulkanske kamnine, stare 541 milijonov let. Mlajše mezozojske kamnine so bolj razprostranjene, stare so približno 242 milijonov let, najdemo pa jih na območju Cerkljanskega, na Blegošu, Kokrici itd. Poleg teh pa imamo ostanek delujočega vulkana na Goričkem, ki je star tri milijone let.   Planinska koča Pod vrhom Smrekovca je tudi planinska koča. Prvo kočo je pred drugo svetovno vojno postavilo Planinsko društvo Šoštanj, med vojno pa je bila koča požgana. Po vojni pa je lastništvo prešlo na Planinsko društvo Žerjav, ki se je pozneje  preimenovalo v Planinsko društvo Črna, in to je leta 1953 postavilo zdajšnjo stavbo. V času njenega delovanja se je v koči zvrstilo več oskrbnikov, danes je to Tomo Drolec.   Predstavitev Smrekovca – vulkana Pod kočo na Smrekovcu je tudi predstavitveni center oziroma hiška, v kateri se lahko podrobneje seznanimo z vulkansko preteklostjo. Na zunanjih stenah hiške je predstavljeno naravno bogastvo smrekovškega pogorja.   Previdnost ni odveč Slovenija leži na tako imenovani evrazijski plošči in najbližji vulkani so v Italiji, to so Etna, Vezuv in Stromboli, in pa v Grčiji, Santorin. Sicer pa na našem ozemlju strokovnjaki v bližnji in tudi daljni prihodnosti kakšnih vulkanskih aktivnosti ne pričakujejo. Naš potep po Smrekovcu, ostanku starega vulkana, začinimo še z opozorilom, da je treba biti ob obisku delujočih vulkanov zelo previden in je treba upoštevati vsa opozorila, nam je povedala dr. Polona Kralj. Fotozgodba      

Javnost so nedavni ekscesi s pojavom neonacizma precej vznemirili. Precej mirni pa so ostali danes seniorji, ki so vso reč enkrat že doživeli. Med strahom pred kovidom so lahko le nemočno zavzdihnili: »Adolf? Pa menda ja ne že spet…!«Svastika na pokopališkem ziduSlavni časi povojne revolucije so zameglili marsikatero zgodovinsko resnico, ki jih danes odkrivamo na novo in zaradi njih vsaj malo zardevamo. Podobno skrita zgodba je pojav navdušencev nad Adolfom Hitlerjem, ki so se v Mariboru in njegovi okolici množili, tem bolj se je bližala pomlad leta 1941. Še sploh, ker je tudi kraljevina postala do tega prekrška, zaradi katerega se je šlo sredi tridesetih sedet, vedno bolj tolerantna. O tej temi se Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži pogovarja z dr. Matejo Ratej.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.Onkraj jurčkov in lisičk

Vsako mesto ima svojo goro, ki je v kolektivno zavest prebivalcev njene okolice zapisana kot simbolična predstavnica tega kraja. Maribor ima Pohorje in če bi morali na njem poiskati kočo, ki okoliškim prebivalcem nekoč in danes pomeni simbol tega pogorja, potem je to Mariborska koča na Pohorju. Zakaj ima tak pomen, kakšna je njena povezava z rokometom, slapovi in metulji ter zakaj še danes slovi po izjemni kulinariki, je v nedeljski reportaži preveril Jure K. Čokl.Med pohorskimi lonci, gobami, slapovi in obiskovalci od blizu in od daleč.Vsako mesto ima svojo goro, ki je v kolektivno zavest prebivalcev njene okolice zapisana kot simbolična predstavnica tega kraja. Maribor ima Pohorje in če bi morali na njem poiskati kočo, ki okoliškim prebivalcem nekoč in danes pomeni simbol tega pogorja, potem je to Mariborska koča na Pohorju. Zakaj ima tak pomen, kakšna je njena povezava z rokometom, slapovi in metulji  ter zakaj še danes slovi po izjemni kulinariki, je v nedeljski reportaži preveril Jure K. Čokl. Fotografije: Robert Zajšek, Nadia Petauer, Jure K. Čokl

Ste že kdaj slišali za izraz cvinger? To je ledinsko ime, ki ga najdemo povsod po Sloveniji in pri katerem gre najbrž za nekoliko popačen nemški izraz, ki pomeni zid, obzidje, prostor med dvema zidovoma. Najpogosteje se nanaša na obzidja okrog cerkva, samostanov, pokopališč pa tudi okrog ostankov gradov in dvorcev ter povsod tam, kjer so ostaline antičnih in prazgodovinskih naselij. Tak primer je recimo Cvinger pri Stični, kjer je bilo veliko prazgodovinsko naselje, pa tudi Cvinger pri Dolenjskih Toplicah. V tem zadnjem primeru so ga ljudje zaradi naselja, ki se imenuje Meniška vas, povezovali s samostanom. In res je ta vas dobila ime po menihih stiškega samostana, ki so na območju te in bližnjih vasi imeli svoje fevdne posesti. Arheološke raziskave vrha hriba Cvinger pa tam ostankov samostanskih ali kakih drugih srednjeveških in novodobnih obrambnih stavb niso odkrile. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prazgodovinsko podobo Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah, ki sodi med najzanimivejša naselja tedanjega časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.Prazgodovinsko metalurško središčeSte že kdaj slišali za izraz cvinger? To je ledinsko ime, ki ga najdemo povsod po Sloveniji in pri katerem gre najbrž za nekoliko popačen nemški izraz, ki pomeni zid, obzidje, prostor med dvema zidovoma. Najpogosteje se nanaša na obzidja okrog cerkva, samostanov, pokopališč in tudi okrog ostankov gradov in dvorcev ter povsod tam, kjer so ostaline antičnih in prazgodovinskih naselij. Tak primer je na primer Cvinger pri Stični, kjer je bilo veliko prazgodovinsko naselje, pa tudi Cvinger pri Dolenjskih Toplicah. V tem zadnjem primeru so ga ljudje zaradi naselja, ki se imenuje Meniška vas, povezovali s samostanom. In res je ta vas dobila ime po menihih stiškega samostana, ki so na območju te in bližnjih vasi imeli svoje fevdne posesti. Arheološke raziskave vrha hriba Cvinger pa tam ostankov samostanskih ali kakih drugih srednjeveških in novodobnih obrambnih stavb niso odkrile. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prazgodovinsko podobo Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah, ki sodi med najzanimivejša naselja tedanjega časa.   Sogovorniki Opis Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah najdemo na spletni strani cvinger.net, za katero skrbita Marko in Luka Pršina. Na njej so objavljeni zanimive fotografije, zemljevidi, literatura in avtorska besedila strokovnjakov, ki so raziskovali Cvinger. Kot so zapisali, je to eno najpomembnejših središč iz starejše železne dobe v Sloveniji in na širšem jugovzhodnem predalpskem območju. Najdišče, ki leži na odlični strateški lokaciji, je v naravi predstavljeno kot arheološki park. Njegove najpomembnejše gradnike povezuje arheološka pot, tako pa prazgodovinsko dediščino predstavlja v izvirnem okolju. Arheološko najdišče Cvinger sestavlja več arheoloških predelov, ki jih moramo razumeti kot neločljivo povezano celoto. Osrednji del je prazgodovinsko gradišče, ki je obdano z nekoč mogočnim obzidjem in je v krajšem segmentu delno rekonstruirano. Na njegovem južnem pobočju se razteza talilniško območje, na katerem so staroselci v več sto talilnih pečeh pridobivali železo. Tega so potem s kovanjem predelovali v orodje, orožje in nakit ter druge uporabne izdelke, s katerimi so domnevno trgovali daleč naokoli. Vsebinsko celoto najdišča sklepajo gomilna grobišča, kjer so v številnih zemljenih gomilah skupaj z grobnimi pridatki pokopani nekdanji pripadniki tukajšnje dolenjske prazgodovinske skupnosti.   Cvinger pri Dolenjskih Toplicah je raziskoval dr. Borut Križ v letih od 1986 do 1991. Arheologi so tam izkopali šest sond. Pri tem so odkrili tudi obsežen talilni kompleks, prostore za talilne peči, to pa je glede na število teh ostankov presenečenje.   Docent dr. Matija Črešnar, arheolog na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je vodil raziskave v zadnjih letih, nam je povedal, da so te nadgradile tiste, ki so jih arheologi opravili v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Najdišče je kot enota kulturne dediščine Dolenjske Toplice ‒ Arheološko najdišče Cvinger vpisano v register kulturne dediščine. Status kulturnega spomenika je z občinskim odlokom pridobilo že leta 1992. Današnjo pravno zaščito temu kulturnemu spomeniku zagotavlja Odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Dolenjske Toplice iz leta 2018. Jama sredi gradišča Arheološka pot Cvinger pri Dolenjskih Toplicah je najstarejša arheološka tematska pot v samostojni Sloveniji, pravi Marko Pršina, zaposlen na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Organizacijska enota Novo mesto. Je domačin, tudi jamar, ki ima do Cvingerja poseben odnos. Spomni se, da so prve informativne table leta 1990 predstavili še v tehniki sitotiska. Zaradi svojega regionalnega pomena je bil Cvinger kot železarsko središče vključen v več mednarodnih raziskovalnih in promocijskih projektov. V sklopu projekta Iron Age Danube je bila tako med drugimi obnovljena tudi arheološka pot, ki jo je mogoče skupaj s še nekaterimi potmi v okolici obiskati tudi ob pomoči spletnega vodnika. Ob tem je Cvinger tudi eno pomembnejših najdišč Železnodobne poti po Podonavju, ki povezuje najpomembnejša najdišča iz tega obdobja v širši podonavski regiji.  

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.Praznik Marijinega vnebovzetja v romarskem središču celjske škofijePraznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgust, vsako leto zaznamuje številne Marijine cerkve po Sloveniji, še posebej pa tudi šest romarskih središč slovenskih škofij. Romarsko središče celjske škofije je bazilika Marijinega oznanjenja v Petrovčah v Spodnji Savinjski dolini, kamor se romarji zgrinjajo že stoletja. Nedeljska reportaža raziskuje, kako Petrovče in njihovi prebivalci živijo s svojo baziliko ter z največjim Marijinim praznikom. Gosta oddaje sta predsednica KS Petrovče, mag. Jasna Sraka, ter tamkajšnji župnik in rektor bazilike, pater mag. Ivan Arzenšek. Romarji prihajajo v Petrovče k petrovški Mariji, kipu Marije z Jezusom, ki je eden od redkih kipov v Sloveniji, na katerem je Marija nasmejana. - p. Ivan Arzenšek

Že sredi devetnajstega stoletja najdemo prve omembe veselic, ki so takrat bile še narodno budniški, skoraj politični element. Sčasoma so veselice postale organizirana in predvsem sproščujoča nabirka, med katero so svoje finančno stanje izboljševala številna slovenska društva. Najbolj tradicionalno prostovoljna gasilska društva, zato se je za to vrsto zabave ob koncih tedna prijelo ime gasilska veselica. Gasilska veselica je fenomen slovenskega podeželja in je tako za urbane, pogosto preurbane medije, večkrat kraj in čas nerazumljivega, predvsem pa nebrzdanega veselja. Kako se veselice držijo v časih globalne epidemije, je poskušal razvozlati Marko Radmilovič, njegove ugotovitve pa boste slišali v Nedeljski reportaži.Kako preživeti sobotni večerŽe sredi devetnajstega stoletja najdemo prve omembe veselic, ki so takrat bile še narodno budniški, skoraj politični element. Sčasoma so veselice postale organizirana in predvsem sproščujoča nabirka, med katero so svoje finančno stanje izboljševala mnoga slovenska društva. Najbolj tradicionalno prostovoljna gasilska društva, zato se je za to vrsto vikend zabave prijelo ime »gasilska veselica«. Gasilska veselica je fenomen slovenskega podeželja in je tako za urbane, pogosto pre-urbane medije, večkrat kraj in čas nerazumljivega, predvsem pa nebrzdanega veselja. Kako se veselice držijo v časih globalne epidemije, je poskušal razvozlati Marko Radmilovič in ugotovitve boste slišali v Nedeljski reportaži.

Da je bil vinograd z obilnim pridelkom skozi stoletja vedno dragocenost, pripovedujejo številni zgodovinski zapisi in ohranjene umetniške stvaritve. Da se je zanimanje zanj med ljudmi in živalmi v času zorenja grozdja povečalo, je prav tako razumljivo, saj ne manjka pesniških stvaritev, ki slavijo "sladko grozdje", simbol blaginje in poželenja. Lastniki vinogradov so si za varovanje pred vsiljivci lastnega rodu omislili čuvaja vinogradov ali po štajersko "outarja", zoper ptičjo tatinsko nadlogo pa so si omislili ropotajočo napravo, ki jo poganja veter, in ji dali ime klopotec. Tako kot mlinček na vodi še danes pritegne otroke in njegova izdelava predstavlja prvi preizkus otroških ročnih spretnosti, tako je klopotec izziv za odrasle mojstre in tisti, ki znajo z lesom, so kot posebno mojstrstvo uveljavili izdelavo klopotcev. V tokratni Nedeljski reportaži se je Stane Kocutar ustavil na prireditvi postavitve klopotca na kmetiji Sončni raj na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru.Nekaj čez palec o čaru postavljanja klopotcev Da je bil vinograd z obilnim pridelkom skozi stoletja vedno dragocenost, pripovedujejo številni zgodovinski zapisi in ohranjene umetniške stvaritve. Da se je zanimanje zanj med ljudmi in živalmi v času zorenja grozdja povečalo, je prav tako razumljivo, saj ne manjka pesniških stvaritev, ki slavijo »sladko grozdje«, simbol blaginje in poželenja. Lastniki vinogradov so si za varovanje pred vsiljivci lastnega rodu omislili čuvaja vinogradov ali po štajersko »outarja«, zoper ptičjo tatinsko nadlogo pa so si omislili ropotajočo napravo, ki jo poganja veter in ji dali ime – klopotec. Tako kot mlinček na vodi še danes pritegne otroke in njegova izdelava predstavlja prvi preizkus otroških ročnih spretnosti, tako je klopotec izziv za odrasle mojstre in tisti, ki znajo z lesom, so kot posebno mojstrstvo uveljavili izdelavo klopotcev. V tokratni Nedeljski reportaži se bomo ustavili na prireditvi postavitve klopotca na kmetiji Sončni raj na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru. Utrinki s postavitve klopotca na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru. Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija Utrinki s postavitve klopotca na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru. Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija Utrinki s postavitve klopotca na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru. Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija

Krajinski park Kolpa je leta 1998 ustanovila Občina Črnomelj in se je takrat spopadal s poglavitno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati. Najpomembnejši del parka je reka Kolpa, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je 9 vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni EU, 2 vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, belokranjski steljniki in gozdovi. Polovica parka sodi v območje Nature 2000. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.Krajinski park Kolpa je prepreden s številnimi pohodnimi potmiKrajinski park Kolpa je leta 1998 ustanovila Občina Črnomelj in se je takrat spopadal z osnovno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati.   Najpomembnejši del parka je reka Kolpa, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je devet vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni Evropske unije, dve vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, belokranjski steljniki in gozdovi. Polovica parka sodi v območje Nature 2000. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Kraj srečanj, predstavitev, predavanj in še in še ... Pomembna točka v krajinskem parku je domačija Škočev dvor. Škočev dvor je tudi točka, kjer potekajo najrazličnejša srečanja, predavanja, izobraževanje in še bi lahko naštevali. Sogovorniki Muzejska zbirka Šokčev dvor je v muzej preoblikovana tradicionalna kmečka hiša, v kateri v vsakem kotičku živi spomin na stare čase. Ohranjeni predmeti pričarajo duh nostalgije in krušna peč kar sama riše sliko družine, ki se je ob večerih grela ob njej. Ljubitelji starih šeg in navad lahko doživijo prikaz "tučnje lanu", pisanja pisanic, filcanja volne, vezenja, spletanja košar in opletanja steklenic. Izdelki pridnih rok V Šokčevem dvoru imajo razstavljene tudi izdelke iz platna, volne in še marsikaj. Pohodne poti Krajinski park Kolpa je prepreden s številnimi pohodnimi potmi, nekatere so nastajale v času, ko so bila dejavna posamezna društva. Žal so nekatera prenehala delovati, zato poskušajo v javnem zavodu to tradicijo vzdrževanja poti ohranjati in nadaljevati. Tu je najjužnejša pohodna pot ob reki Kolpi v naši državi, mlinarska z velikim številom opuščenih mlinov, tu je sejemska pešpot, ki vodi v dveh variantah do Vinice, kjer je bilo nekoč znano sejmišče. Zanimiva je grajska pohodna pot, ki povezuje uskoške vasi z gradom Pobrežje, ki je bil pomembna točka v obrambi pred Turki.   Vučji ogrizek Na pohodnih poteh po krajinskem parku lahko obiskovalci obiščejo kar nekaj zelo zanimivih točk, ena takih je kmetija Vučji ogrizek. Kmetija Vučji ogrizek obsega 50 hektarjev, slabo polovico ima v najemu in zemljišča so precej razpršena. V glavnem gre za travnike, manj kot dva hektarja je njiv, vse pa je v krogu 20 kilometrov okrog kmetije, kar je določen tehnični problem, ki pa mladega prevzemnika kmetija Izidorja Grabrijana ni prestrašil.   Cerkev Zanimiva točka ob pohodnih poteh je tudi pravoslavna cerkev, ki stoji v vasi Miliči. Kot nam je povedal Boris Grabrijan, to ni zelo stara cerkev, saj v okoliških vaseh stojijo tudi starejše pravoslavne cerkve. Stari pod Zanimiva točka v parku je tudi kamp, imenovan Stari pod. Stari pod, kamp Jankovič v Adlešičih ob reki Kolpi, je že 30 let oaza sožitja narave in zabave, nam je povedala lastnica Tončka Jankovič.   Številne možnosti V Krajinskem parku Kolpa ponujajo še veliko več.  

Leta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi.Nevsakdanje vsakdanje potovanjeLeta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi. Moja soba se nahaja na petinštiridesetih stopinjah vzhodne zemljepisne dolžine; razteza se od vzhoda proti zahodu; obliko ima dolgega pravokotnika, šestintrideset korakov v obsegu, če objameš steno. Moje potovanje pa bo merilo veliko več kot to, saj bom sobo prečkal po dolžini ali pa diagonalno, brez kakršnega koli pravila ali metode, velikokrat. Šel bom celo cikcak, in po potrebi bom izrisal vse možne geometrijske poti, kar jih je. -Xavier de Maistre, 1790

Pevska kultura je bistveni del slovenske kulture; pa ne le kulture. Petje, še posebej tisto v zboru, Slovenci razumemo kot del splošne omike in redki so tisti, ki ne poznajo, ali ne prepevajo temeljnih del naše glasbene tradicije. Dejstvo, ali ima pojoči posluh ali ne, pri tem ne igra bistvene vloge. Kar 3000 zborov, manjših vokalnih zasedb in ostalih pevskih družin deluje v Sloveniji, večina jih je združenih pod dežnikom Javnega sklada ljubiteljske kulture. Mnogi med njimi delujejo v težkih razmerah, mnogi med njimi vztrajajo že desetletja, nekateri so vrhunski, nekateri pa zgolj ljubiteljski. V Bovcu premorejo moški pevski zbor, ki letos praznuje svojo sedemdeset letnico To niti ni velika posebnost, mnogi slovenski pevski zbori imajo še daljšo tradiciji. Posebnost bovškega zbora je dejstvo, da ga že od ustanovitve vodi isti dirigent. Zgodbo o Danilu Durjavi in moškem pevskem zboru »Golobar« pripoveduje v Nedeljski reportaži Marko Radmilovič. Pevskemu slavju v Ljubljani ob robPevska kultura je bistveni del slovenske kulture; pa ne le kulture. Petje, še posebej tisto v zboru, Slovenci razumemo kot del splošne omike in redki so tisti, ki ne poznajo, ali ne prepevajo temeljnih del naše glasbene tradicije. Dejstvo, ali ima pojoči posluh ali ne, pri tem ne igra bistvene vloge. Kar 3000 zborov, manjših vokalnih zasedb in ostalih pevskih družin deluje v Sloveniji, večina jih je združenih pod dežnikom Javnega sklada ljubiteljske kulture. Mnogi med njimi delujejo v težkih razmerah, mnogi med njimi vztrajajo že desetletja, nekateri so vrhunski, nekateri pa zgolj ljubiteljski. V Bovcu premorejo moški pevski zbor, ki letos praznuje svojo sedemdeset letnico To niti ni velika posebnost, mnogi slovenski pevski zbori imajo še daljšo tradiciji. Posebnost bovškega zbora je dejstvo, da ga že od ustanovitve vodi isti dirigent. Zgodbo o Danilu Durjavi in moškem pevskem zboru »Golobar« pripoveduje v Nedeljski reportaži Marko Radmilovič. 93-letni Danilo Durjava je dirigent moškega pevskega zbora Golobar že sedem desetletij. Foto: MPZ Golobar Moški pevski zbor Golobar iz BovcaFoto: MPZ Golobar

Služba za dostopnost programov RTV Slovenija skrbi za prilagoditev in dodatno opremo vsebin, ki nastajajo v programih RTV Slovenija, skladno s potrebami tistih gledalcev in poslušalcev, ki ne morejo brez težav spremljati rednega programa. Mednje sodijo poslušalci in gledalci z okvaro sluha ali vida, pa tudi tisti z določenimi kognitivnimi ovirami, kot je npr. motnja koncentracije. Ena od rednih oblik zagotavljanja dostopnosti zlasti televizijskih, to je vizualnih vsebin za gledalce z okvaro vida je zvočno opisovanje. Kako se je zvočno opisovanje pri nas razvijalo in kako danes nastajajo zvočni opisi na RTV Slovenija, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.Kako vizualne vsebine RTV Slovenija približamo ljudem z okvaro vida?Služba za dostopnost programov RTV Slovenija skrbi za prilagoditev in dodatno opremo vsebin, ki nastajajo v programih RTV Slovenija, skladno s potrebami tistih gledalcev in poslušalcev, ki ne morejo brez težav spremljati rednega programa. Mednje sodijo poslušalci in gledalci z okvaro sluha ali vida, pa tudi tisti z določenimi kognitivnimi ovirami, kot je npr. motnja koncentracije. Ena od rednih oblik zagotavljanja dostopnosti zlasti televizijskih, to je vizualnih vsebin za gledalce z okvaro vida je zvočno opisovanje. Kako se je zvočno opisovanje pri nas razvijalo in kako danes nastajajo zvočni opisi na RTV Slovenija, izveste v tokratni Nedeljski reportaži.

Vsako leto se slovenski šesto- in devetošolci ob rednih šolskih obveznostih spoprimejo tudi z nalogami nacionalnega preverjanja znanja. Zdaj že nekajletni projekt Državnega izpitnega centra vedno znova prinese dragocen pogled v znanje, ki ga osnovnošolci odnesejo s sabo v življenje, ter v možnosti za izboljšave izobraževalnega procesa.Nacionalno preverjanje znanja za osnovnošolceVsako leto se slovenski šesto- in devetošolci poleg rednih šolskih obveznosti spoprimejo tudi z nalogami nacionalnega preverjanja znanja. Dolgoleten projekt državnega izpitnega centra vedno znova prinese dragocen vpogled v znanje, ki ga osnovnošolci odnesejo s sabo v življenje, ter v možnosti za izboljšave izobraževalnega procesa. Dosežki na teh preizkusih znanja so sicer izključno informativne narave in niso za oceno - na veliko srečo avtorja tokratne Nedeljske reportaže.

Med državnimi simboli je mogoče najbolj sprejeta himna, najbolj običajna pa zastava. In prav v povezavi z zastavo beležimo žalostno dejstvo, da smo Slovenci do njenega izobešanja precej brezbrižni. Medtem ko je uporaba državne zastave natančno zakonsko predvidena, pa je naš odnos do nje, tudi po tridesetih letih, še vedno skrivnosten. Na eni strani so javni deležniki obvezani k njenemu izobešanju, na drugi strani pa se zdi, da intimno še vedno ni vraščena v narodovo telo. Predvsem pa zastava globoko priča o našem domoljubju in prav o tej temi se Marko Radmilovič sprašuje v tokratni Nedeljski reportaži.Tri zgodbe o domoljubjuMed državnimi simboli je mogoče najbolj sprejeta himna, najbolj običajna pa zastava. In prav v povezavi z zastavo beležimo žalostno dejstvo, da smo Slovenci do njenega izobešanja precej brezbrižni. Medtem ko je uporaba državne zastave natančno zakonsko predvidena, pa je naš odnos do nje, tudi po tridesetih letih, še vedno skrivnosten. Na eni strani so javni deležniki obvezani k njenemu izobešanju, na drugi strani pa se zdi, da intimno še vedno ni vraščena v narodovo telo. Predvsem pa zastava globoko priča o našem domoljubju in prav o tej temi se Marko Radmilovič sprašuje v tokratni Nedeljski reportaži.

Ste vedeli, da imamo pri nas 90 vrst sesalcev in da je vsaka tretja vrsta sesalca netopir? Razstava Preživeti z netopirji v nekdanji šoli v Kančevcih je prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Posebnost te razstave je, da lahko obiskovalci netopirje opazujejo tudi prek zaslona v obliki prenosa v živo iz kleti ali podstrešja, kjer bivajo. Kakšno je življenje netopirjev, kaj so njihove posebnosti, kakšen odnos imamo ljudje do te zaščitene vrste in kako jim škoduje svetlobno onesnaževanje, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.Netopirji so lahko naši stalni sosedje, vendar živijo tako skrito, da jih niti ne opazimoSte vedeli, da imamo pri nas 90 vrst sesalcev in da je vsaka tretja vrsta sesalca netopir? Razstava Preživeti z netopirji v nekdanji šoli v Kančevcih je prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Posebnost te razstave je, da lahko obiskovalci netopirje opazujejo tudi preko zaslona v obliki prenosa v živo iz kleti ali podstrešja, kjer bivajo. Kakšno je življenje netopirjev, kaj so njihove posebnosti, kakšen odnos imamo ljudje do te zaščitene vrste in kako jim škoduje svetlobno onesnaževanje -  vse to bomo izvedeli v Nedeljski reportaži. Podrodniška skupina malih podkovnjakov v Kančevcih. Foto: Gregor Domanjko Mladiči malega podkovnjaka v Kančevcih. Foto: Gregor Domanjko   Samica malega podkovnjaka (Rhinolophus hipposideros) s sivim mladičem na trebuhu. Foto: Eva Pavlovič Navadni netopirji (Myotis myotis) v zvoniku cerkve. Foto: Eva Pavlovič Usnjebradi uhati netopir (Plecotus macrobullaris). Foto: Eva Pavlovič

Nedeljska reportaža se sprehaja po Motniku v Tuhinjski dolini; natanko tam, kjer se je pred 25 milijoni let sprehaljal tudi pritlikavi nosorog. Ta zadovoljen v svojem prazgodovinskem močvirju niti slutil ni, da bo nekoč poleg bogate zgodovine in kulturne dediščine tudi sam postal motniška krajevna znamenitost. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.... oziroma nosorog in njegov MotnikV tokratni oddaji se bomo sprehodili po Motniku v Tuhinjski dolini; natanko tam, kjer se je pred 25 milijoni let sprehaljal tudi pritlikavi nosorog. Ta zadovoljen v svojem prazgodovinskem močvirju niti slutil ni, da bo nekoč v prihodnosti - poleg bogate zgodovinske, stavbne in etnološke dediščine, združene v motniško turistično pot - tudi sam postal motniška krajevna znamenitost. Marsikomu se zdi čudno - motniški nosorog?! Ta nosorog je bil sicer precej manjši kot so današnji afriški nosorogi, nekako velikosti večjega psa ali zajca. Ampak kljub temu - imamo ga pa! V Motniku imamo dve cerkvi. Vrli Motničani so najprej zgradili manjšo cerkev, posvečeno sveti Magdaleni. Ostalo pa jim je toliko gradbenega materiala, da  so potem zgradili še taveliko (smeh). - Marjan Semprimožnik, predsednik turističnega društva Motnik

Če sredi poletja naletite na plezalce, ki v skalnih previsih plezajo z derezami na nogah in s cepini v rokah, ni nič narobe ne z vami ne z njimi. Kar počnejo, je ena izmed najmlajših vej plezanja, imenovana orodno plezanje ali po angleško 'dry tooling'. Gre za zelo atraktivno in zelo naporno početje, ki ima tudi pri nas vedno več ljubiteljev in celo tekmovalce, ki nas v tej disciplini zastopajo na evropskih prvenstvih. Privežite se na vrv, v nedeljski reportaži z njimi pleza Jure K. Čokl.Adrenalinska poslastica, ki postaja vedno bolj priljubljena tudi pri nas.Če sredi poletja naletite na plezalce, ki v skalnih previsih plezajo z derezami na nogah in s cepini v rokah, ni nič narobe ne z vami ne z njimi. Kar počnejo, je ena izmed najmlajših vej plezanja, imenovana orodno plezanje ali po angleško 'dry tooling'. Gre za zelo atraktivno in zelo naporno početje, ki ima tudi pri nas vedno več ljubiteljev in celo tekmovalce, ki nas v tej disciplini zastopajo na evropskih prvenstvih. Dry tooling. Zadrego s poimenovanjem športa, pri katerem zatikamo cepine in dereze za razčlembe v skali, sta rešili uredniški odbor Planinskega vestnika in terminološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Na vprašanje, kako naj po slovensko imenujemo ta šport, so nam prijazno odgovorili: Po mnenju terminološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in Planinskega vestnika je za angleški termin dry tooling besedna zveza orodno plezanje ustrezna možnost, saj dovolj natančno označuje obravnavani pojem, kar omogoča njegovo nedvoumno uvrstitev v pojmovno skupino in tudi razlikovanje med različnimi plezalnimi disciplinami znotraj nje, na primer ledno plezanje, kombinirano plezanje, skalno plezanje, balvansko plezanje … Poleg tega je termin tudi jezikovnosistemsko ustrezen, saj gre za levoprilastkovno zvezo, ki je tipična oblika večbesednih terminov v slovenščini. Dry tooling torej po slovensko pomeni orodno plezanje. Kaj pa pomeni orodno plezanje, pojasnjujejo gorski vodnik z mednarodno licenco in tekmovalec v orodnem plezanju, Miha Habjan, Maja Šuštar, naša najboljša tekmovalka v evropskem pokalu v orodnem plezanju in gorski tekač in alpinist Gregor Šegel, ki spada med mlajše orodne plezalce. Vsi tirje sogovorniki se strinjajo, da orodno plezanje kot vsak adrenalinski šport, povezan s tveganjem in stroški, zahteva znanje, razmislek in veliko treninga, preden nam lahko zares postane všeč.

Izmed dvesto dvanajstih slovenskih občinskih grbov jih enaindvajset krasijo ptice najrazličnejših vrst. Vsaka izmed teh pernatih znanilk lokalne identitete - naj gre za simbol, ki obstaja že od srednjega veka, ali pa za rezultat domišljije sodobnega časa - pa ima posebna pomen in zgodbo.Orel, golob, krokar, petelin, gos, štorklja, slavček ...Izmed dvesto dvanajstih slovenskih občinskih grbov jih enaindvajset krasijo ptice najrazličnejših vrst. Vsaka izmed teh pernatih znanilk lokalne identitete - naj gre za simbol, ki obstaja že od srednjega veka, ali pa za rezultat domišljije sodobnega časa - pa ima posebna pomen in zgodbo. Glede na to, da je v kraju zelo veliko dobrih pevcev, tudi v zgodovini se je veliko prepevalo, smo na grb dali pojočega slavčka, ki simbolizira lepo petje, ki je tukaj pri nas doma. - Franc Leskovšek, župan občine Dobje Na gradu Pungart je živela grofica trdega srca. Tudi preklinjala je in njena kletev je imela moč, da je vsakega prekletega v hipu okamenela. Metliko so nekoč pogosto napadali Turki, vendar gradu Pungart niso mogli nikoli zavzeti. Neko noč pa sta dva stražarja na stolpu zaspala in Turki so vdrli v grad. Grofica je v jezi preklela zaspana stražarja in spremenila sta se v črna krokarja. Turki so grad zažgali, ostal je le stolp, na katerem sta venomer posedala dva krokarja in žalostno krakala noč in dan. - Legenda o nastanku metliškega grba. Pripoveduje Alenka Misja, kustosinja v Belokranjskem muzeju

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.Čebelarsko popoldne pri Danijeli in Blažu Ambrožiču v Selu pri Bledu20. maja, bomo četrtič obeležili Svetovni dan čebel. Čebele so eden od pomembnih opraševalcev, ki zagotavljajo hrano in prehransko varnost, trajnostno kmetijstvo, biotsko raznovrstnost ter pomembno doprinesejo k blažitvi podnebnih sprememb in ohranjanju okolja. Slovenci smo zelo ponosni na kranjsko čebelo, z latinskim poimenovanjem Apis mellifera carnica. Kranjska sivka, kakor jo tudi imenujemo, je trenutno za italijansko čebelo druga najbolj razširjena vrsta medonosne čebele na svetu. Kakšno je življenje čebelje družine? Zakaj čebele rojijo in kaj pomeni čebelji rop? Kdaj se začne čebelje leto? S kakšnimi težavami se soočajo slovenski čebelarji v zadnjih letih, ki jih zaznamujejo vremensko neugodni pogoji za čebelarjenje? V reprizi oddaje Nedeljska reportaža je Bojan Leskovec obiskal Čebelarstvo Ambrožič v Selu pri Bledu.

Drevo v prostoru je od najstarejših obdobij človeške zgodovine pomenilo nekaj posebnega, če pa je bilo zasajeno v urbanem okolju, pa še toliko bolj. Že od nekdaj pojmujejo drevo kot vertikalo, ki povezuje nebo in zemljo, in zato je spremljalo človeštvo kot tako imenovan - axis mundi, steber sveta ali kozmična os. Nekoč so zato drevesa zasajali ob upoštevanju simbolnih vidikov, danes pa jih zasajamo po drugačnih načelih, predvsem kot neko uporabno vrednoto. Danes je drevo sestavni del zelenih površin, kjer se rekreiramo, sproščamo in nam obogati naše vsakdanje življenje in izboljšuje življenjsko okolje. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu. V oddaji Nedeljska reportaža bomo tako spoznali zanimiva drevesa, ki krasijo mestno središče Ljubljane. Avtor oddaje je Milan Trobič.V sodobnem mestu je danes veliko težje posaditi in vzgojiti mogočno drevo kot pa zgraditi visoko hišo – Društvo Pazi!parkDrevo v prostoru je od najstarejših obdobij človeške zgodovine pomenilo nekaj posebnega, če pa je bilo zasajeno v urbanem okolju, pa še toliko bolj. Že od nekdaj pojmujejo drevo kot vertikalo, ki povezuje nebo in zemljo, in zato je spremljalo človeštvo kot tako imenovan - axis mundi, steber sveta ali kozmična os. Nekoč so zato drevesa zasajali ob upoštevanju simbolnih vidikov, danes pa jih zasajamo po drugačnih načelih, predvsem kot neko uporabno vrednoto. Danes je drevo sestavni del zelenih površin, kjer se rekreiramo, sproščamo in nam obogati naše vsakdanje življenje in izboljšuje življenjsko okolje. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu. V reprizi oddaje Nedeljska reportaža bomo tako spoznali zanimiva drevesa, ki krasijo mestno središče Ljubljane. Avtor oddaje je Milan Trobič, ki se je o ljubljanskih drevesih pogovarjal z doktorjem gozdarstva, dendrologom Robertom Brusom, krajinsko arhitektko in umetnostno zgodovinarko doktorico Ines Babnik, članom društva Pazi!pak Luko Vidicem in aboristom Nejcem Praznikom.

Pred nekaj dnevi je odstopila direktorica našega največjega socialnovarstvenega zavoda - Zavoda Hrastovec. Na ta način je impozantno grajsko poslopje, za zidovi katerega živijo osebe z motnjami v duševnem razvoju, vnovič prišlo v ospredje zanimanja javnosti. Ampak niso le kadrovske čistke pripeljale ta zavod v središče zanimanja. Njegova podružnica, grajsko poslopje gradu Cmurek, je zdaj že skoraj osem let domovanje Muzeja norosti. Gre za civilnodružbeno pobudo domačinov iz Trat, ki v širokem spektru svojih dejavnosti poskušajo tako stavbo kot okolico duhovno in materialno revitalizirati. Muzej norosti je v zadnjih mesecih medijsko izjemno prisoten in tudi dokumentarno-feljtonsko uredništvo se je v Nedeljski reportaži odpravilo v Slovenske gorice. Tam je bil Marko Radmilovič.Kdo je tu nor?Pred nekaj dnevi je odstopila direktorica našega največjega socialnovarstvenega zavoda - Zavoda Hrastovec. Na ta način je impozantno grajsko poslopje, za zidovi katerega stalno živijo osebe z motnjami v duševnem razvoju, ponovno prišlo v ospredje zanimanja javnosti. Ampak niso le kadrovske čistke pripeljale ta zavod v medijski fokus. Njegova podružnica, grajsko poslopje gradu Cmurek, je sedaj že skoraj osem let domovanje Muzeja norosti. Gre za civilnodružbeno pobudo domačinov iz Trat, ki v širokem spektru svojih dejavnosti poskušajo tako stavbo kot okolico duhovno in materialno revitalizirati. Muzej norosti je v zadnjih mesecih medijsko izjemno prisoten in tudi dokumentarno-feljtonsko uredništvo se je v Nedeljski reportaži odpravilo v Slovenske gorice. Tam je bil Marko Radmilovič.

Zlati studenec je izvir čiste pohorske vode, ki je že pred več kot 2 tisoč leti napajala rimsko Petoviono – današnji Ptuj. Čeprav so o pomenu in zgodovinski vlogi tega izvira pisali že pred drugo svetovno vojno, so ga ob pomoči lastnice gozda, kjer se nahaja, in občine znova obudili člani domačega društva »Gremo naprej«. Prepričani so, da lahko izvir s svojo zgodbo postane atraktivna turistična točka ob vznožju Pohorja. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.Rimski legionarji so del novodobne oživitve zgodbe Zlatega studenca v okviru društva »Gremo naprej« iz Frama.Zlati studenec je izvir čiste pohorske vode, ki je že pred več kot 2 tisoč leti napajala rimsko Petoviono – današnji Ptuj. Čeprav so o pomenu in zgodovinski vlogi tega izvira pisali že pred drugo svetovno vojno, so ga ob pomoči lastnice gozda, kjer se nahaja, in občine ponovno obudili člani domačega društva »Gremo naprej«. Prepričani so, da lahko izvir s svojo zgodbo postane atraktivna turistična točka ob vznožju Pohorja. Izvir Zlati studenec danes Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija Skica korita podzemeljskega kanala rimskega vodovoda. Arheolog Balduin Saria, 1938 – informativna tablaFoto: Stane Kocutar, Radio Slovenija Verodostojna rekonstrukcija podzemeljskega kanala rimskega vodovoda Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija

Nedeljska reportaža se sprehaja po prostorih in okolici dvorca Gutenbuchel v Ravnah pri Šoštanju. Pred stotimi leti je bil ta skriti biser stavbne dediščine dom šoštanjskih industrialcev, družine Vošnjak; pred petdesetimi oddelek psihiatrične bolnišnice Vojnik; danes pa se z dogodki in razstavami ter ob pomoči lokalne skupnosti spet prebuja. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.Očarljivi biser stavbne dediščine, ki mu zgodb ne zmanjka Vabljeni na sprehod po prostorih in okolici čudovitega dvorca Gutenbuchel v Ravnah pri Šoštanju. Tam vladata skladnost in mir, ki so ju v preteklosti uživali podjetni lastniki, po drugi svetovni vojni pacienti psihiatrične bolnišnice Vojnik, danes pa občudovalci lepega in iskalci zgodb, ki jih dvorcu ne zmanjka nikoli.  Po dvorcu Gutenbuchel nas vodi njegova skrbnica, arhitektka Mateja Kumer: "Eno največjih bogastev dvorca je čudovit, ročno izdelan intarzijski parket. Po nekih podatkih naj bi bil ta parket prinešen celo s cesarskega dvorca Schönbrunn na Dunaju, vendar tega še ni bilo mogoče potrditi." "V gozdu za vrtovi in rastlinjakom smo našli kamnit spomenik, kjer je nekdanja lastnica dvorca pokopala svojega psa. In smo zaradi tega spomenika tudi razširili območje varovanja stavbne dediščine." "V času, ko je bil v dvorcu oddelek psihiatrične bolnišnice Vojnik, so v njegov park namensko naselili ptice pevke za terapijo tukajšnjim pacientom. In tukaj ptice prekrasno pojejo v vseh letnih časih."  

Cirkus je krovni pojem, ki zajema umetnost in veščine ravnotežnostne in višinske akrobatike, žongliranja, klovnovstva in vsega vmes. Je pa cirkus tudi izjemno pedagoško orodje, ki uči vztrajnosti, odgovornosti in sodelovanja. Tujina se tega že zelo zaveda, Slovenija še ne. Ambrož Kvartič je za tokratno Nedeljsko reportažo spoznaval, kako dobro bi bilo, da bi vsak obvladal vsaj eno cirkuško spretnost.Zakaj bi se morali vsi učiti cirkuških veščin'Cirkus' je krovni pojem, ki zajema umetnost in veščine ravnotežnostne in višinske akrobatike, žongliranja, klovnovstva in vsega vmes. Je pa cirkus tudi izjemno pedagoško orodje, ki uči vztrajnosti, odgovornosti in sodelovanja. Tujina se tega že zelo zaveda, Slovenija pa še ne. Tokratna Nedeljska reportaža - medtem ko se uči žongliranja s tremi žogicami - spoznava, zakaj bi bilo dobro, da bi čisto vsak med nami obvladal vsaj eno cirkuško spretnost. S cirkuškimi veščinami je najbolje začeti nekje od osnovne šole naprej. Mlajši gibalnih sposobnosti še nimajo tako razvitih, od sedmih ali osmih let naprej pa že lahko. Omejitve navzgor pa ni! - Jaka Srpčič, cirkuški artist Klovn Jaka Meni je pri cirkusu zelo všeč, da je sodelovalen in ne tekmovalen. Srečanje z drugimi cirkuškimi ljudmi je bilo vedno prostor skupnega ustvarjanja. Skupaj se učimo, si pomagamo in smo drug za drugega veseli. In ta atmosfera me je vedno vlekla zraven. - Andrej Pivk, socialni delavec, ki v program Vzgojnega zavoda Planina vpleta cirkuške veščine

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.Pomota ali posebnostNedeljska reportaža nas vodi v Malečnik. V kraj, stisnjen med staro strugo reke Drave in bližnje vinorodne gorice. Ob velikonočnem času sredi pandemijske vihre, je tudi tam praznično vzdušje pokvarjeno in Marko Radmilovič je za las še ujel mojstra jasličarja Dušana Knehtla, ki je v farni cerkvi pospravljal jaslice. Toda počakajte trenutek; jaslice, velika noč in pandemija? Je vse to mogoče stlačiti v eno samo reportažo? Da: v Nedeljsko reportažo z naslovom Pasijonske jaslice!

Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v vasi Cerovo, ki leži v občini Grosuplje, blizu Turjaka. Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti Vodomčevim gajem. Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice. Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame. Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo. Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo. Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami in tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem. Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, je ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave. Pot, vodomčev gaj in druge zanimivosti bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič. Cerovo na majhnem območju ponuja veliko slikovitih lokacij in skritih biserov naravne in kulturne dediščineNaša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v mali vasi Cerovo v občini Grosuplje blizu Turjaka. Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti, Vodomčevim gajem. Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice. Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame. Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo. Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo. Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami ter tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem. Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, sta ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave. Sogovorniki Tjaša Zaletelj, Andreja Lotrič, Lučka Jere. Anton Lesnik Nekaj zgodovine V vasi Cerovo pri Grosupljem že od leta 1866 stoji domačija družine Koščak. Stoletje in več trdega kmečkega dela na poljih in travnikih ter konjereja sta tradicija te družine. Na tem posestvu so bili od nekdaj delovni konji. Z njimi je gospodar oral njive, vozil drva in seno. Sedlarstvo je bilo iskana obrt in stari oče bil mojster obdelave usnja in žime. Pozneje, v osemdesetih letih, je na posestvu deloval konjeniški klub. Delovne konje so z leti zamenjali športni, danes pa so pašniki namenjeni čredi islandskih konj in čredi dalmatinskih osličkov. Leta 2009 je družina ustanovila društvo Cer, ki združuje prave ljubitelje narave, konj in rekreacije. Društvo je dobilo ime po vrsti hrasta, ki raste v gozdovih ob vasi. Tudi vas Cerovo nosi ime tega mogočnega drevesa. Člani turističnega društva so nato začeli saditi drevesa in urejati Vodomčev gaj, leta 2018 pa so slovesno odprli  5,2 km dolgo učno pot  Po sledeh vodomca, nam je povedala Andreja Lotrič, vodja kreativnih vsebin ter avtorica prostorskih in oblikovnih rešitev v Turističnem društvu Cer Cerovo. Vodomčev gaj Ko govorimo o poti Po sledeh vodomca, je treba povedati, da gre za dvoje. Najprej je tu Vodomčev gaj, ki  je zaprto območje, saj je le tako mogoče zagotoviti mir in varnost tukaj živečim pticam in drugim živalim, ki so si v zavetju mejice in trstja našle dom. Ta gaj si lahko ogledajo obiskovalci v spremstvu vodnika. Drugi del pa je Pot po sledeh vodomca, ki je odprta za vse obiskovalce.   Zavarovano območje Meja ob učni poti in nasad na otoku v Vodomčevem gaju sta zasajena z različnimi vrstami grmovnic. To okolje daje zavetje in hrano številnim pticam, ki živijo ob gozdu, na travniku in ob vodi. Nad sadovnjakom in zeliščnim vrtom, v katerem uspevajo različne medovite rastline, stoji čebelnjak. Vrednost Vodomčevega gaja kot območja, na katerem imajo postajališče ptice selivke, je tudi v tem, da je privabil določene vrste, ki jih prej tam niso opazili oziroma so bile zelo redke.   Žabja vas v Vodomčevem gaju V sklopu Vodomčevega gaja je na novo zaživela Žabja vas. Tu vas pozdravi žabica Liza z družino Blatnik, ki je priimek dobila po vodni rastlini z živo rumenim cvetom. Liza vam predstavi svoje repate in krilate, dolgokrake in breznoge, drobne in zajetne ter hitre in počasne prijatelje iz Žabje vasi.   Ornitologi Ob ribnikih je urejena ornitološko-botanična krožna učna pot z opazovalnicami za ptice, mejico z različnimi vrstami grmovnic in lesenim pomolom, ki vodi v osrčje mokrišča. Pot Po sledeh vodomca     Pot Po sledeh vodomca je tudi del evropske pešpoti E6.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.'Bele lise' na zemljevidu pokritosti ozemlja Slovenije z mobilnim signalom

Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje. Takole so zapisali: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, ki pripadajo gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve Sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje »U Gorjah zvoni, da se turn maje«. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je njega dni dejal Ivan Godec: »Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti.« Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v starejšo kameno dobo. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič. Poglejska cerkev ni stavba, ampak je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih GorjahZa popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, pripadajoče gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje U Gorjah zvoni, da se turn maje. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je nekoč dejal Ivan Godec: "Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti." Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v mlajši del  starejše kamene dobe. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji Nedeljski reportaži.   Sogovorniki Tomaž Bregant je strokovni vodja v Turističnem društvu Gorje. Dr. Milan Sagadin je upokojeni konservator svetnik. Judita Lux, arheologinja konservatorka, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Organizacijska enota Kranj. Gorje Ime Gorje pomeni, da so ti kraji gor, so visoko. Gorjanske vasi so zadnje večje vasi pod Triglavom. Imena vasi so stara in so nastala predvsem po imenih okoliških hribov. Višelnica se imenuje tako, ker je višje od središča, Zatrata, ker je za trato, Poljšica, ker je za poljem, Podhom, ker je pod hribom Hom, Krnica, ker leži v tipični ledeniški obliki krnici. Gorje obsegajo skupaj enajst vasi, poleg že naštetih še Zgornje Gorje, ki veljajo za nekakšno središče Gorij, sledijo Spodnje Gorje, ki so po površini in številu prebivalcev največje, Mevkuž, Radovna, Perniki, Spodnje Laze, Zgornje Laze in Grabče. Poglejska cerkev Kaj sploh je Poljšiška ali Poglejska cerkev? To je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah. To naravno votlino je ob svojem umiku izdolbel Triglavski ledenik. Arheologi so v njej našli človekovo orodje, kar dokazuje obstoj pračloveka v Triglavskem pogorju pred poljedelskimi kulturami. Najdbe segajo v mlajši del starejše kamene dobe (okvirna starost od 13.000 do 11.000 let pred sedanjostjo). To naj bi bila najstarejša najdba bivanja človeka na tem koncu Slovenije.  Ob izkopavanju so našli tudi bronast kovanec in bronast prstan iz poznejšega časa naseljevanja starih Slovanov. Poglejska cerkev je ena prvih zaščit ljudi pred različnimi zunanjimi nevarnostmi. To se v jami kaže vse od mlajšega paleolitika dalje. Skromne najdbe iz rimske dobe, zgodnjega srednjega veka in ob izkopavanjih ugotovljene sledi utrjevanja vhoda, najverjetneje z leseno palisado in obrambnim jarkom, pa nakazujejo, da so jamo obiskovali in jo uporabljali za zaščito tudi pozneje. Dr. Milan Sagadin, upokojeni konservator svetnik, nam je v oddaji povedal tudi, kakšna je bila širša arheološka podoba Gorenjske.   Točka Poglejska cerkev je registrirana kulturna dediščina, nam je povedala Judita Lux, arheologinja konservatorka z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Organizacijske enote Kranj.   Člani Turističnega društva Gorje so uredili tudi dostop do Poglejske cerkve, in prav ta dostop ponuja zanimive poglede na bližnjo in daljno okolico blejske kotline, planot Mežakle in Pokljuke in dolino reke Radovne. Prireditve Kot nam je povedal Tomaž Bregant, si v društvu želijo, da bi Poglejska cerkev postala osrednji prostor za različne prireditve na prostem. Lani zaradi epidemičnih razmer prireditev niso mogli organizirati. Med lanskim adventom pa so v sodelovanju s Kulturnim društvom Gorje postavili jaslice in jih osvetlili. To so v preteklosti počeli tudi sami krajani.  

Gozd je naš najljubši ekosistem. Brez njega tudi nas ne bi bilo in plenilska civilizacija, v katero smo se spremenili, to rada pozablja. Z gozdom na svetovni ravni ravnamo kot svinja z mehom. Ker je gozd star in pameten, bo preživel, mi pa si s krčenjem žagamo vejo, na kateri sedimo. Slovenci smo ob številnih hibah, ki ovirajo naš razvoj, vsaj v odnosu do gozda vzorni. Oziroma smo bili. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi umnih gozdarjev preteklosti. Zadnja leta slovenskemu gozdu grozijo ujme, bolezni in urbanizacija, a je naše drevje še vedno v dobri kondiciji. Tako kaže vsakoletna dražba vrednejšega lesa, ki jo pripravljajo v Slovenj Gradcu. V Nedeljski reportaži jo je obiskal Marko Radmilovič.Po hlod v PamečeGozd je naš najljubši ekosistem. Brez njega ne bi bilo niti nas in plenilska civilizacija, v katero smo se spremenili, to temeljno rada pozablja. Z gozdom na globalni ravni ravnamo kot svinja z mehom in ker je gozd star in pameten, bo preživel. Mi pa si z njegovim krčenjem žagamo vejo, na kateri sedimo. Slovenci smo ob številnih hibah, ki ovirajo naš razvoj, vsaj v odnosu do gozda vzorni. Oziroma smo vzorni bili. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi umnih gozdarjev preteklosti. Zadnja leta slovenskemu gozdu pretijo ujme, bolezni in urbanizacija, a je naše drevje še vedno v dobri kondiciji. Kot kaže vsakoletna dražba vrednejšega lesa, ki jo pripravljajo v Slovenj Gradcu. V Nedeljski reportaži jo je obiskal Marko Radmilovič. Dražba lesaFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija Dražba lesaFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija Dražba lesaFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija

Med epidemijo se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bodo oziroma ne bodo odprti frizerski saloni. V obdobju vsesplošnih prepovedi, ki jim je bilo včasih težko slediti, je bila ta ena izmed tistih, ki je bila tudi med prvimi preklicana. Zakaj je tudi med izrednimi razmerami frizerstvo tako pomembno in kaj vse pomeni strankam, se je v Slovenj Gradec odpravil raziskovat Jure K. Čokl.Za na videz še tako nenavadnimi frizurami se skrivajo zgodbe o prijateljstvu, druženju in – normalnostiMed epidemijo se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bodo oziroma ne bodo odprti frizerski saloni. V obdobju vsesplošnih prepovedi, ki jim je bilo včasih težko slediti, je bila ta ena izmed tistih, ki je bila tudi med prvimi preklicana. Zakaj je tudi v času izrednih razmer frizerstvo tako pomembno in kaj vse pomeni strankam, se je v Slovenj Gradec v eni od preteklih oddaj Nedeljska reportaža odpravil raziskovat Jure K. Čokl. Da so frizerke in frizerji marsikaj, je jasno – spretni obrtni mojstri svojega poklica, ustvarjalci trendov, poslušalci in v marsikateri skupnosti tudi središče družabnega življenja. Ko so se zaprli frizerski saloni, je izginilo tudi vse našteto, zato je razumljivo, da so se vrste, ko so se frizerski saloni vsaj pogojno odprli, vile neskončno daleč. Frizerske storitve so za nekaj časa postale celo politično orodje, saj so se nekateri spraševali, od kod politikom urejene frizure, če pa so saloni zaprti. Odgovorov na ta vprašanja v tokratni oddaji ne bomo iskali, tudi zato, ker frizerji o svojih strankah podobno kot zdravniki ne govorijo. Torej sem stranke v salonu Žana Zajca Usagija v Slovenj Gradcu o pomenu frizerskih uslug zanje to vprašal kar sam. Jana, ki je ravno sedela na frizerskem stolu, je svoj obisk razložila kot preplet socialnega s koristnim in kot čas, ki ga lahko porabi samo zase. Prihaja samo zaradi striženja? Nikakor. Morda je včasih res veljalo, da so ženske stranke bolj zahtevne od moških, a v teh časih zagotovo ni več tako, doda Nina. Frizure so moškim pomembne vsaj toliko kot ženskam. Očitno je razlogov za obisk veliko in če smo do zdaj mislili, da gre samo za frizure, lahko sklenemo, da ni čisto tako. In ko je v to sožitje posegla epidemija, ni bilo nikomur lahko, pripoveduje Žan Zajc Usagi, modni frizer iz koroške metropole. Malo manj težav so imeli frizerji s prilagajanjem zdravstvenim ukrepom, saj so jih večino upoštevali že prej, pove Žan Zajc. Vsega je enkrat konec in končala se bo tudi epidemija, dodajata mojstra pričesk Zala Vitrih in Žan Zajc Usagi. Bo kateri izmed ukrepov ostal, ker se je izkazal za dobrega? Vsekakor. Normalnost. To pa je tisto, česar si navsezadnje želimo vsi. In če k njej veliko doprinesejo tudi mojstrice in mojstri frizur, potem si lahko samo želimo, da bi na cestah videvali čim več različnih pričesk, saj se za na videz še tako nenavadnimi frizurami skrivajo zgodbe o prijateljstvu, druženju in – normalnosti.

Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako. Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita. Pa o tem več v oddaji. Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih področij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Navajam: »Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.« Konec navedka. Društvo dolomitne lutke bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič. Dolomitne lutke so društvo, ki prenaša znanost med ljudi: “Če ljudje bolj razumemo pokrajino, v kateri živimo, jo bolj varujemo”Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako. Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita. Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih območij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. »Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo, in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.«   Sogovorniki Matej Kržič Polona Klavžar Boris Kočevar Lokacija Ko se pripelješ do sedeža njihovega društva na Bloški Polici, je zanimivo, da stoji hiša na pomembnem križišču, kjer en krak vodi na Bloke, in potem na Dolenjsko, drugi pa pelje mimo Križne jame v starodavno mesto Lož in naprej proti Babnemu Polju. Ta lega je taka, kot da bi namigovala na to, da tu ne boš našel klasičnega turizma z znano turistično agencijo, ampak nekaj drugega. Poslanstvo Člani Društva dolomitne lutke so raziskovalci narave, ki verjamejo v harmonično sobivanje človeka, živali in rastlin. Prepričani so, da v vsakem človeku tli iskra raziskovalca, zato so za  svoje obiskovalce pripravili zanimive dogodivščine in programe, ki jih popeljejo skozi naravo in kulturno dediščino Notranjske. Tu ne stavijo na množični instant turizem, ki ima za obisk turističnih točk točno odmerjen čas in se strogo drži programa. Njihova usmeritev je drugačna.   Drugače Predsednik in ustanovitelj Društva dolomitne lutke Matej Kržič, geograf in jamar, pravi, da ime društva kaže, da gre za neko drugačno ponudbo. Dolomitne lutke so namreč geomorfološki pojav v jamah in so nekaj posebnega. Vsakdo v jamah opazi predvsem jamsko okrasje, kapnike in mogoče kako jamsko žival, ali vodo, redkeje pa vidi dolomitne lutke. In tako je tudi pri njihovem društvu, ki je nekaj drugačnega, saj ponujajo  drugačne programe. "Člani društva smo ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj naših prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje." Delavnice Izdelovanje lesenih žlic   Polstenje Mladinske delavnice V Društvu dolomitne lutke so se usmerili v različne programe, te pa dopolnjujejo s povratnimi informacijami, ki jih dobijo od samih gostov.   Svoja pot Društvo dolomitne lutke hodi svojo pot, ki je sveža, drugačna. Prav zato je zanimiva in privlačna.  Gost, obiskovalec, turist, ali kakor koli ga že imenujemo, pri njih ni samo številka, ampak navežejo z njim stik, ki je spodbuda za pisanje novih popotniških, raziskovalnih in drugih zgodb. Zanje velja reklo – Raziskujem, torej sem. Pohodi "Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine." Video vsebine