Predlani požari, lani ujme, letos pa … poletna vročina. A v senci se ne drži samo prebivalstvo, z izjemo tistega v avtomobilih, v senci je tudi vlada. Počiva, kot počivati zna. Čeprav je od poplav minilo leto dni, mnogi vodotoki ostajajo neurejeni, mnogi mostovi ostajajo zasilni, tudi glede hiš na plazovno ogroženih območjih se še niso uspeli dokončno uskladiti z lastniki. Bolj kot bodo dogodki oddaljeni, težje bo kogarkoli prepričati, da njegova hiša ni na varnem kraju …

Kam greš človek? Pred dnevi sem po naključju s police vzel knjigo, ki opisuje medvojna doživetja mojega že pokojnega dedka. Poleg živega in skozi človeške oči predstavljenega dogajanja med in po 2. vojni, ki je s krvavo tinto začrtala smer prebivalcem nove, osvobojene dežele in bolj od krutih doživljajev, ki jih je takrat še mladoletni domobranec Marko doživel in po nekakšnem čudežu preživel, se me je dotaknila otipljiva človeškost, ki je dihala iz strani pred menoj. Pripovedoval mi je dedek, kot bi bil še živ. Kot bi sedela ob kavi ter si delila trenutke in spomine. Trenutke, kakršnih je je bilo sicer zaradi razdalje med Slovenijo in Argentino, (pre)malo. In spomine, ki jih je prav rad delil in na srečo tudi rad zapisoval. Da bi tudi mi, ožji družinski člani, poznali njegovo zgodbo. Zgodbo družine. Da bi razumeli zakaj smo rojeni tam daleč pod južnim križem. Ljudje o katerih je pisal, s katerimi je delil tegobe vojnih in povojnih dni, pa so pravi ljudje. Z imeni in priimki. Nekateri so si v svetu ustvarili novo prihodnost, drugi so doma poskušali preživeti, tretji so morda za vedno izgubljeni in pozabljeni v velikem svetu ter v brezobličnem kolesju časa in pozabe ...Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišče.

Skavtstvo združuje 50 milijonov mladih, poudarja zaupanje, pustolovščine in pomoč. V Sloveniji se je začelo leta 1922 in ponovno vzcvetelo leta 1990. Skavtska izkušnja krepi odgovornost in zaupanje.

Počitniško pozdravljeni!Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej. Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo. Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic. V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne. Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh. Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom. Pa lepe počitnice!  

Zajel nas je vročinski val, osredotočeni smo na šport in zabavo, pomembna okoljska vprašanja, kot so podnebna kriza in uničenje ekosistemov, ostajajo prezrta. EU je sprejela zakonodajo o obnovi narave, a politični interesi otežujejo dolgoročne rešitve. V Sloveniji vročino spremlja polemika glede Magnificovega koncerta v Tivoliju, kar postavlja vprašanja o zaščiti narave pred kratkoročnimi političnimi in ekonomskimi interesi.

Boli me vse bolj skrivenčena oblika besede. Ta se širi kot virus, proti kateremu očitno nimamo nobenega ustreznega cepiva. Beseda zboleva v vseh družbenih okoljih in na vseh življenjskih področjih. Tako že vsi nekaj ’rabijo’ in ne ’potrebujejo’, ’zmagujejo nasprotnike’ namesto ’premagujejo’, ’ne rabijo priti’ namesto ’jim ni treba priti’, ’brez da bi vadili’ namesto ’ne da bi vadili’, začenjajo ’z gradnjo’, potrjujejo ’kvaliteto’, skrivajo pred ’otroci’, štejejo ’procente’ … Pohabljene besede in cele fraze krevsajo na vsakem koraku – ne le v pogovarjalnem jeziku, ampak na govorniških pultih, v popevkah, v medijih ... Le kdo jim bo pomagal!

Šolsko leto se je končalo in tako učenci kot učitelji so si oddahnili, saj je šola postala zelo stresen prostor za večino od njih. V zadnjih dveh mesecih smo priča številnim primerom psihološkega in fizičnega nasilja ter vandalizma na šolah, kar postavlja vprašanje varnosti v šolskem okolju.Za dolgoročno rešitev problema nasilja in varnosti v šolah je treba sodelovati z vsemi deležniki, vključno s starši, učitelji in lokalnimi oblastmi. Pomembno je tudi, da se vzpostavijo jasni mehanizmi za odstranjevanje nasilnih učencev iz šol ter da se izobražuje učitelje za boljše prepoznavanje in obravnavanje nasilja. Le tako lahko zagotovimo varno in spodbudno okolje za vse učence.

Ne vem, kako uspešni bi bili pri osnovnošolskem testu iz zgodovine in vprašanjih …

Tokratni Naš pogled so pripravili radijci počitnikarji Nataša, Urša, Tone, Jure, Izidor, Matej, Marjan in Rok.

... je v resnici prava zmagovalka nedeljskega referenduma. Za nami je volilna nedelja nedelja, ki je od rednega volilca zahtevala …

Pred nami je volilna nedelja. Petič v zgodovini samostojne Slovenije bomo volili Evropske poslanke in poslance. Tokrat bomo v Bruselj poslali devet izbranih. Bera je velika. Imamo namreč 11 list na vsaki od teh pa je devet kandidatk in kandidatov.

Ali res znamo odpreti okna različnih pogledov in pri tem ostati zvesti svojim vrednotam? Se je ob bližajočih se volitvah in referendumih bolje oportunistično obrniti tja, kjer domnevno piha veter, ali pa gre v nogometni govorici za avtogol? Tudi o pravem dialogu na misijonskem večeru z glasbenikom Magnificom je  tokrat razmišljal Blaž Lesnik.

Zdravje in varnost sta med temeljnimi dobrinami, ki si jih želi vsak človek. Kot se zdi, je za oboje v Sloveniji dobro poskrbljeno. Pa je res? Golob je napovedal spremembo zakona o zdravstveni dejavnosti. A ta naslavlja predvsem razmejitev med javnim in zasebnim. Po njegovih besedah bo »delo prek ur v zasebnih institucijah bistveno bolj oteženo, najverjetneje celo prepovedano«. Zdravniki s pismi opozarjajo na težke razmere v bolnišnicah, v ordinacijah,  socialnovarstvenih ustanovah. Premier ima rešitev! Je to evtanazija?

Ta četrtek, 16. maja ob 21. uri, na predvečer lani ukinjenega narodnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, smo spet povabljeni na slovesnost na Trg republike v Ljubljani. Štiri civilno družbene iniciative Nova Slovenska zaveza, Prebudimo Slovenijo, Vseposvojitev in Združeni ob lipi sprave, nam kažejo, da je civilna družba živa tudi na desni strani političnega spektra. Hočejo nas spomniti, da si je za sožitje med nami potrebno prizadevati in preseči nekatere necivilizacijske prakse, ki nas že predolgo bremenijo. V mislih imam seveda pokop pobitih, nikoli obsojenih žrtev med in povojnih pobojev in pa izdajo njihovih mrliških listov.

Postali smo ujetniki svobode, ki se zanaša samo še na lastno izkušnjo in samo to tudi priznava. Mnogi ne opazijo v tem nikakršne težave, še manj povezave s pritiski, izgorelostjo in depresivnostjo. Namreč, kdor želi presojati svoje odločitve zgolj na podlagi lastnih izkušenj, naj se pripravi na neprehodno goro preizkušenj in vprašanj, nenazadnje tudi odgovornosti. Tako o vprašanjih življenja in smrti razmišlja v komentarju odgovorni urednik Radia Ognjišče, Tadej Sadar.

Smo v prazničnem tednu, v času tradicionalnih prvomajskih praznikov. Jutri bo spet večina naših medijev polnih novic o delu, delavcih in delavskih pravicah, in še posebej, ko bodo objavljali povzetke nagovorov najrazličnejših politikov, ki tistega pravega fizičnega dela od blizu nikoli še videli niso in bodo, po utečeni navadi, peli slavo revolucionarnim vrednotam, se bomo mnogi, ki smo že malo bolj v zrelih letih le hudomušno nasmehnili.

Vsi se želimo biti srečni in to je možno. Zagotova pot je hvaležen človek, ki se zna vsaj zvečer zahvaliti za dobro in težko v preteklem dnevu. Sadovi so več zdravja, več zadovoljstva, več miru med ljudmi in več upanja. Kako se v tej kreposti vaditi, je razmišljala s. Meta Potočnik.

Od četrtka naprej bomo v Bohinju slišani na novi frekvenci 92.6 MHz. Tako domačinom kot obiskovalcem tega lepega koščka domovine želimo prijetno poslušanje in same lepe spomine na naš program.

Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina in naša družina. Mami že nekaj let sama skoraj ničesar več ne zmore. Lahko pije in si kaj nese v usta, ob pomoči naredi nekaj korakov. Pri vsem ostalem rabi našo pomoč. Ne govori prav veliko, razume vse. Živi doma. To je bila od nekdaj njena velika želja. Je izjemno potrpežljiva in dobronamerna. V nedeljo sem praznovala rojstni dan. Mami sem povedala: »Veš, danes imam rojstni dan. Hvala, ker si me rodila.« Ponudila mi je roko, češ, vse najboljše, pomežik in en brezzobi nasmeh. Zobna proteza namreč največkrat počiva v lončku.

Dragi poslušalci, danes bi se rad ustavil pri nekaj mislih o obilju, h katerim me je napeljalo prebiranje knjige Outlive - Preživeti, ki jo je napisal ameriški zdravnik dr. Peter Attia. V njej govori o različnih navadah, tako prehranskih kot tudi življenjskih, ki pripomorejo k bolj zdravemu življenju. In posledično daljšemu. Kot enega glavnih krivcev za mnoge bolezni in stanja pa dr. Attia navaja prav obilje. Kdo bi morda besedi rad dodal prepono pre – torej preobilje. A se zdi, da je naše bitje ustvarjeno za zgolj občasno obilje, vse kar je več kot to, nam v resnici škodi ...

Družina, toplina, dom. Vse to predstavljata krščanska starša, oče in mati, ki sta imela te dni svoj praznik. Kdo si te topline ne želi? In kje smo kot družba skrenili s poti, da je največja rak rana sodobne družbe osamljenost?

Spominjam se svojih šolskih let in prvih srečanj z Assisijem ter duhom svetega Frančiška. Kljub prvotnemu nasprotovanju sem vseeno sprejel ponudbo profesorice za romanje v Assisi, kar je postalo eno najboljših tednov mojega življenja. Ta izkušnja je vplivala tudi na moje delo v radijskem svetu in mi omogočila pomembne stike ter poglobitev v duhovno plat življenja. Zahvaljujem se Assisiju in spoštovani profesorici Veri Pavlič za to neprecenljivo priložnost.

Zakaj se zdi, da današnja mlada generacija ne vidi smisla in se njeno uporništvo pogosto ne kaže v tem, da bi nekaj v družbi spremenili na bolje? Nase opozarjajo z duševnimi stiskami, ki so v porastu. Je lahko vzgoja za kreposti eden od načinov, da popravimo tečaje, s katerih je padel svet?

Novinarski poklic je res lep poklic, če ga opravljaš s srcem in v mediju, ki ti to omogoča. Spoznaš vrsto izjemnih ljudi, prisluhneš njihovi življenjski modrosti in se učiš. Vsak dan. No, ja, ne naletiš vedno na pametne ljudi, žal, in tedaj se jezim, bila bi laž, če tega ne bi priznala …Komentar si lahko v celoti preberete na radio.ognjisce.si.

Nika med drugim namreč meni, da je splav dober, potreben, varen in nima posledic. Jaz pa ne samo menim, ampak TRDIM, da je splav zloben, krut, nepotreben, nevaren in ima veliko posledic..

Razočaranja so neizogiben del življenja. Spomnim se, da jih na začetku moje pevske poti ni bilo malo. A nobena zavrnitev, noben »ne« me ni zabolel tako, kot neizrečena pohvala ljudi, na katere mnenja sem dala ogromno. Živo se spomnim besed človeka, staroste slovenske glasbe, ki me je potolažil z besedami: »Manca, nekaj si zapomni, dokler so ljudje tiho, pomeni, da ti gre dobro.«

Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.

Za nami je dobrodelna sobota, 22. Pustna Sobotna iskrica, ki je rodila tako lep sad, da mi v srcu še danes odmevajo besede misijonarke s. Urše Marinčič: »Počutim se tako majhno, a hkrati neskončno ponosno in hvaležno, da pripadam narodu s tako velikim srcem in posluhom za najmanjše. Boglonaj. Bog žívi Slovenijo!«

Aktualni politični komentar.

V Vodniku po trajnostni potrošnji, ki naj bi bralce spodbudil k odgovornemu obnašanju do okolja, smo spet priča napadom na kmetijstvo. Kako si to razložiti?

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.Tega si želim.

Dražgoše. Nujne za ohranjanje revolucionarne dediščine. Matjaž Nemec je ob obletnici slavne bitke, ki se je skozi desetletja oblikovala v mit, dejal, da Dražgoše brezčasno odmevajo nauke, ki smo jim dolžni prisluhniti. Tako so pred njim pridigali tudi drugi govorniki na kraju, ki je bil za domačine predvsem kraj velikega trpljenja in tragedije. Tokrat so ga uporabili za začetek volilne kampanje pred evropskimi parlamentarnimi volitvami.  

Urednik Radia Ognjišče, raziskuje prehod v novo dobo, govori o vplivu tehnološke revolucije, ki je primerljiva z najpomembnejšimi izumi v zgodovini, in o družbenopolitičnih pretresih, ki še vedno oblikujejo naš svet. Sadar poudarja pomembnost naravovarstva in nujnosti sprejemanja odgovornih odločitev za prihodnost. Avtor vabi k razmisleku o starodavnih vrednotah, kot so poštenost, iskrenost in ljubezen, ter njihovi pomembnosti v sodobnem svetu. Obenem vas vabi k drobnim, a pomembnim odločitvam, ki lahko pripomorejo k boljši prihodnosti in oblikujejo svet v boljši kraj za prihodnje generacije. Ta navdihujoča epizoda je namenjena vsem, ki iščejo upanje in smernice v teh turbulentnih časih.

Kljub vsej razdeljenosti, za katero se zdi, da nas obdaja, se tokratni Naš pogled ne pridružuje tistim, ki iščejo raznovrstne razloge in dežurne krivce za slabo stanje v naši družbi. Na praznični dan bi rad avtor pogledal izven mehurčka. Vanje smo namreč ujeti vsi: tako udobni, domači in dosledni so. Hkrati bi ob prihajajočem letu vsem rad zaželel drznosti: da bi zmogli pogledati izven svojih mehurčkov zanikanja, dezinformacij in nesporazumov.

Naj na začetku dodam opombo k naslovu: svojih otrok seveda ne vzamem s seboj čisto povsod. Recimo v službo jih na običajen dan ne. Pa na svoje koncerte tudi ne. Seveda je situacij, ko otrok ne vzamem s seboj, mnogo. So situacije, ki zahtevajo mojo 100% pozornost, angažma, fokus in profesionalnost. Veliko pa je tudi takih, ki bi bile sicer lažje in manj stresne zame, če zraven ne bi bilo otrok, a jih zavestno vanje vključujem.

Pred nami je Evropsko taizejsko srečanje mladih v Ljubljani. Srečanje, ki bo pokazalo kako gostoljubni smo, srečanje, ki bo v tisočih mladih iz različnih koncev Evrope pustilo sledi in spomine na Slovenijo in Ljubljančane. Smo jih pripravljeni sprejeti?

Veseli december je tu! Lučke gorijo, kuhančki dišijo in mestne ulice je ob množicah preplavila tudi osladna božična glasba. Da ne omenjam božičnih popustov! Skratka, dočakali smo raj na zemlji. In to za ves mesec!

Z vami bi rad delil nekaj misli in občutji, ki sem jih pri sebi zaznal v zadnjih dneh, tednih, mesecih pa jih, prosim, vzemite s ščepcem soli in kančkom humorja. Pred kratkim sem namreč praznoval rojstni dan, s katerim vstopam v zadnji razred letnika, ki mu danes radi rečejo nova dvajseta, pa so v resnici trideseta … in ja, recimo bobu bob; s te stopničke se štirica številke štirideset zdi vse večja in bolj resnična. Vem, nekateri boste odmahnili z roko ob tem, mladostniškem preštevanju let, a resnici na ljubo je slovo od mladosti lahko, menda predvsem za nas, moški del populacije, sila stresno obdobje. Kriza pač …

V tem tednu bomo praznovali državni praznik, in sicer enega tistih, ki smo ga dobili pred 18-imi leti, čeprav njegov izvor sega mnogo dlje. Spomnili se bomo človeka, ki mu gre zahvala, da je Slovenija danes prostorsko razširjena tudi na Štajersko in Koroško. Pa bi bila še dlje, če bi šlo po njegovo, a ta načrt mu ni uspel. General Rudolf Maister, rojen 100 let pred menoj, se je trdno zapisal v slovensko zgodovino, čeprav ni bil vsem po godu, zaradi česar je bil tudi kazensko premeščen na Poljsko, a ni odnehal in ni obupal, celo napredoval je, ne le enkrat, navsezadnje beremo, da je postal general.

Od pobude torej mineva leto dni. Čeprav so nevladne organizacije v začetku meseca odgovorne na to pobudo spet spomnile, letos Teden slovenske hrane še ni uradno razglašen. Predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč pravi, da se vse skupaj preveč počasi obrača, na kmetijskem ministrstvu pa odgovarjajo, da pobudo podpirajo, da so preverili in se z njo strinjajo vsi, ki se jih dotika in je zato uvrščena v proceduro za uradni sprejem.

Sončni žarki, ki zadnje dni precej bolj uspešno kot prejšnji teden podijo oblake iznad naših krajev, med nas zopet prinašajo več optimizma in lepši pogled v prihodnost. Vreme, večno živa in hvaležna tema pogovorov, letos s številom svojih uničujočih aktivnosti res ni skoparilo. Navajeni oporekanja, nasprotovanja, ugovarjanja, prelaganja odgovornosti in še številnih drugih novodobnih razvad, ki nam jih je prinesla demokracija in sodoben svet, smo se naenkrat znašli pred nečim Popolnim, absolutnim. V svetu, kjer nas vztrajno prepričujejo, da smo sami gospodarji svojega življenja in da se moramo temu primerno tudi obnašati, smo ob pogledu na radarsko sliko in vremensko napoved ostajali nemočni in brez besed. Marsikdo si je v mislih vrtel čas nazaj in se spraševal, kaj je naredil in kaj bi moral narediti, da bi ne občutil posledic divjanja narave.

Ob zdajšnji situaciji v svetu še posebej radi izbiramo strani – za ali proti cepljenju, za, oziroma proti Evtanaziji, za, oziroma proti Rusiji ali Izraelu. Pa ste ob tem pomislili, da pred odločitvijo za oziroma proti, stoji sodba? In da je pred sodbo razprava? In da mora biti – bolj kot je zadeva zapletena – razprava tudi bolj poglobljena. Koliko ljudi ima čas in voljo prebrati, npr. članek večkrat nagrajene vojne dopisnice Marthe Gellhorn, ki je leta 1961 objavila poglobljen prispevek s področja Gaze, kjer je obiskala obe sprti strani? Sodimo pa, Izraelce, Palestince, Ukrajince, Ruse, sosede, prijatelje, sodelavce... in vedno znova se od naših duš, kot od teflona, odbija stavek Matere Terezije, ki čudovito dopolni oni prvi citat: »Če ljudi sodite, nimate časa, da bi jih ljubili.«

Ob zdajšnji situaciji v svetu še posebej radi izbiramo strani – za ali proti cepljenju, za, oziroma proti Evtanaziji, za, oziroma proti Rusiji ali Izraelu. Pa ste ob tem pomislili, da pred odločitvijo za oziroma proti, stoji sodba? In da je pred sodbo razprava? In da mora biti – bolj kot je zadeva zapletena – razprava tudi bolj poglobljena. Koliko ljudi ima čas in voljo prebrati, npr. članek večkrat nagrajene vojne dopisnice Marthe Gellhorn, ki je leta 1961 objavila poglobljen prispevek s področja Gaze, kjer je obiskala obe sprti strani? Sodimo pa, Izraelce, Palestince, Ukrajince, Ruse, sosede, prijatelje, sodelavce... in vedno znova se od naših duš, kot od teflona, odbija stavek Matere Terezije, ki čudovito dopolni oni prvi citat: »Če ljudi sodite, nimate časa, da bi jih ljubili.«

Svet se začne umirjati. Tišina in večer prideta prej. Prišla je jesen, za letošnjim poletjem pa ostaja velika negotovost.

Svet se začne umirjati. Tišina in večer prideta prej. Prišla je jesen, za letošnjim poletjem pa ostaja velika negotovost.

Vlada Roberta Goloba je doživela več sprememb, saj so štirje resorji v nekaj dneh dobili oziroma izgubili ministre. Iz vladne ekipe so odšli Irena Šinko, Uroš Brežan in Sanja Ajanović Hovnik, prišla pa je Valentina Prevolnik Rupel. Golob je slednji ob predaji poslov dejal, da verjame, da bodo imeli vsi prebivalci Slovenije in pacienti od nove ekipe na ministrstvu za zdravje takojšnje in konkretne koristi. Verjeti v nekoga, zaupati mu - to je bilo odločilno pri izbiri ali odstranitvi ministrov, pravi Golob. Zato tokrat o zaupanju po Golobu.

Vlada Roberta Goloba je doživela več sprememb, saj so štirje resorji v nekaj dneh dobili oziroma izgubili ministre. Iz vladne ekipe so odšli Irena Šinko, Uroš Brežan in Sanja Ajanović Hovnik, prišla pa je Valentina Prevolnik Rupel. Golob je slednji ob predaji poslov dejal, da verjame, da bodo imeli vsi prebivalci Slovenije in pacienti od nove ekipe na ministrstvu za zdravje takojšnje in konkretne koristi. Verjeti v nekoga, zaupati mu - to je bilo odločilno pri izbiri ali odstranitvi ministrov, pravi Golob. Zato tokrat o zaupanju po Golobu.

Res, dogodek kot je Pohod za življenje, je nekaj edinstvenega, kar je treba osebno doživeti. Ljubljano je za en dan preplavilo življenje, ki se mu ni moč upreti.Razne ideologije lahko vplivajo na ljudi, puščajo za seboj tudi žrtve, vendar bo Življenje na koncu zmagalo, saj izhaja iz Boga, ki je življenje. To smo lahko začutili v soboto v naši prestolnici in to veselje želim prenesti tudi vam, drage poslušalke in spoštovani poslušalci. Ostanimo ljudje upanja in ljubezni v vseh naših okoljih.

Res, dogodek kot je Pohod za življenje, je nekaj edinstvenega, kar je treba osebno doživeti. Ljubljano je za en dan preplavilo življenje, ki se mu ni moč upreti.Razne ideologije lahko vplivajo na ljudi, puščajo za seboj tudi žrtve, vendar bo Življenje na koncu zmagalo, saj izhaja iz Boga, ki je življenje. To smo lahko začutili v soboto v naši prestolnici in to veselje želim prenesti tudi vam, drage poslušalke in spoštovani poslušalci. Ostanimo ljudje upanja in ljubezni v vseh naših okoljih.

Začel bom z zgodbo o vasi Struge, kjer prizadeti že tretji mesec čakajo in ne dočakajo nič. Hiše, ki so na pol podrte, so ostale nedotaknjene, dela se skoraj da ne opravljajo, domačini pa čakajo. Čakajo na tisto množico obljub o tem, kako bo vse narejeno še pred jesenjo.

Začel bom z zgodbo o vasi Struge, kjer prizadeti že tretji mesec čakajo in ne dočakajo nič. Hiše, ki so na pol podrte, so ostale nedotaknjene, dela se skoraj da ne opravljajo, domačini pa čakajo. Čakajo na tisto množico obljub o tem, kako bo vse narejeno še pred jesenjo.

“Prvi med ministri pa glavo v pesek in naprej z izgovorom, da kritiki tako ali tako ustvarjajo strah in s kazanjem na napake iz preteklosti. Pa ni ravno Svoboda obljubljala drugačnega dela? Boljšega. Hitrejšega. Preglednejšega. Vrhunskega. Kaj od tega se je uresničilo do danes, ocenite sami,” v komentarju opozarja Alen Salihović.

“Prvi med ministri pa glavo v pesek in naprej z izgovorom, da kritiki tako ali tako ustvarjajo strah in s kazanjem na napake iz preteklosti. Pa ni ravno Svoboda obljubljala drugačnega dela? Boljšega. Hitrejšega. Preglednejšega. Vrhunskega. Kaj od tega se je uresničilo do danes, ocenite sami,” v komentarju opozarja Alen Salihović.

… Poslanke in poslanci, ki so vse tri omenjene novele pospremili v sprejemanje v Državni zbor so bili s strani Zakonodajno pravne službe, ustavnih pravnikov in nenazadnje tudi opozicije jasno opozorjeni v kaj se spuščajo. Pijani oblasti v sprejemanje zavestno pošiljajo zakone, ki kršijo zakonodajo, se požvižgajo na Ustavo in teptajo človekove pravice. Zavestno torej kršijo prisego, da bodo spoštovali ustavni red in samo vprašanje časa je, kdaj se bodo spravili na naslednjo družbeno skupino in ji kratili njihove pravice …

… Poslanke in poslanci, ki so vse tri omenjene novele pospremili v sprejemanje v Državni zbor so bili s strani Zakonodajno pravne službe, ustavnih pravnikov in nenazadnje tudi opozicije jasno opozorjeni v kaj se spuščajo. Pijani oblasti v sprejemanje zavestno pošiljajo zakone, ki kršijo zakonodajo, se požvižgajo na Ustavo in teptajo človekove pravice. Zavestno torej kršijo prisego, da bodo spoštovali ustavni red in samo vprašanje časa je, kdaj se bodo spravili na naslednjo družbeno skupino in ji kratili njihove pravice …

Veliko ljudi zmotno misli, da je prerok tisti človek, ki zna napovedovati prihodnost. Da je to človek, ki mu je vse jasno in vse ve, zato mu lahko sledimo, saj nas bo popeljal v lepšo prihodnost. A resnica ne more biti dlje od tega, saj večkrat vidimo, v kakšne zablode lahko vodi takšen pogled. Iz konkretnega primera vam bom skušala pokazati, kako sama razumem preroštvo, ki ga danes še kako potrebujemo.

Veliko ljudi zmotno misli, da je prerok tisti človek, ki zna napovedovati prihodnost. Da je to človek, ki mu je vse jasno in vse ve, zato mu lahko sledimo, saj nas bo popeljal v lepšo prihodnost. A resnica ne more biti dlje od tega, saj večkrat vidimo, v kakšne zablode lahko vodi takšen pogled. Iz konkretnega primera vam bom skušala pokazati, kako sama razumem preroštvo, ki ga danes še kako potrebujemo.

Ali nam umetna inteligenca lahko pomaga pri protislovjih, v katera se človek in človeštvo vse bolj zapletata?

Tokrat je Naš pogled pripravila s. Meta Potočnik. 

Tokrat je Naš pogled pripravila s. Meta Potočnik. 

24. aprila 2022 so volitve prinesle novo sestavo državnega zbora. Včeraj je tako minilo leto dni od tega dogodka. V predvolilni kampanji, ki jo je zaznamovala korona in izogibanje glavnega akterja volitev prvaka Gibanja Svoboda Roberta Goloba jasnim odgovorom, predvsem pa predstavitvi programa, smo slišali veliko obljub. Še več, bilo je toliko zatrjevanja, česa ne bodo počeli v primeru izvolitve, da so mnogi nasledli tem besedam in praznim obljubam in tako kot že tolikokrat poprej kupili mačka v žaklju. Brez programa, brez jasnih obrazov, kdo bo zastopal volivce, še več, karizma je bila pred vsebino, leporečenje pred dejanji... In kje smo danes po letu volitev? Gibanje Svoboda je v primerjavi z lanskim letom po anketah izgubilo kar 20 odstotkov javne podpore. Kar ni presenečenje, saj so iz tedna v teden z obljubami, kako ne bodo delali, požirali lastne besede in tako do danes ugotovili, da reform takšnih, kot so jih želeli, ne bo, da bodo strokovni sveti ugotavljali kaj in kako jesti, se zdraviti, pomagati kmetijstvu, gospodarstvu... Besede, besede, besede ob tem pa kup časovnic in praznih obljub. Predvsem pa, kot pravi premier, preslabo skomuniciranih akcij, zato naj bi v prihodnje pred nas prihajali zgolj z rezultati. Tukaj pa se postavi vprašanje, s kakšnimi rezultati? Takšnimi, ki bodo dobri za njih ali tudi za nas državljane? Če bodo postopali tako rokohitrsko kot so pri obljubi 600 evrov dodatka uslužbencem v pravosodju ter pri piraovski potezi o ukinitvi, čeprav to ni, dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Kar čez noč so na plano privlekli stari zakon Levice in ga vložili, v strahu, da tega pred njimi ne bi storil Pavle Rupar in gibanje 1. oktober. In to je tudi vse, kar je bilo storjeno, če seveda ne omenim slabih davčnih popravkov, ki so začeli veljati v začetku leta in so številne prej sprejete ukrepe odpravili. Novela zakona o dohodnini je ustavila postopno zviševanje splošne olajšave ter odpravila nekatere razbremenitve, prav tako je zvišala obdavčitev najvišjih plač in tudi najemnin. In v tem stilu lahko glede na veliko trošenje, ki si ga privošči ta vlada, tudi z večjim državnim aparatom, imamo namreč največ ministrstev v zgodovini samostojne Slovenije, če seveda izvzamemo osamosvojitveno vlado, pričakujemo nove in nove davčne obremenitve. Treba bo plačati račune. Tako pač je, če na pozicijo prideš s pomočjo »svoje« civilne družbe ter odpadnikov iz parlamenta. Vsak hoče svoje. Ob tem pa bode v oči odnos aktualne oblasti do civilne družbe, ki ji ni po volji. Ko protestirajo »ne njihovi« gre za politično spodbujene proteste, če protestirajo njihovi pa jim kimajo, prisluhnejo, celo njihove zakone vključujejo v parlamentarno proceduro. Milo rečeno, narobe svet. Narobe svet, ker se politika tako ne dela. To, čemur smo priča, ni več prava demokracija. Gre za igranje z demokracijo, izigravanje vrednot osamosvojitve in vsega za kar so se borili naši predniki, ki se niso osamosvojili leta 1945, ampak bistvo kasneje. Številni so po tem letu zaradi nestrinjanja s komunisti ostali brez življenja, bili izgnani ali pa so sami odšli, saj so vedeli, da se jim ne piše nič dobrega. Danes pa smo priča, da se te ljudi ubija še enkrat. Še enkrat se jih izganja s tem, ko se oblast klanja ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki je takrat povzročala in tudi še danes povzroča gorje narodu. Žalostno, kako nizko smo padli! Ne morem mimo jeznih kmetov, ki so danes že drugič protestirali proti vse večjim omejitvam in zmanjšanju njihovih obdelovalnih površin zaradi Nature 2000 in so glasno proti spornemu kanalu C0. Kmetje so poleg upokojencev edini, ki so se do danes jasno uprli tej vladi in ljubljanskemu županu. Ta vlada in mestna oblast pa jim ne želi prisluhniti oziroma jim prisluhne le pred kamerami potem pa naredi po svoje. Vse bolj jasno je, da so protesti in podpora posameznim skupinam edini način, da pridejo s svojimi stališči v medije in med ljudi. Brez kmeta ni hrane, smo slišali v minulih dneh, a to kabineta predsednika vlade in njegovih sodelavk vegank ter ljubiteljic živali ne moti. Še več, vegansko hrano bi radi spravili v vrte in šole, kljub jasnemu nasprotovanju pediatrov. In še bi lahko našteval težave, a se bom tukaj ustavil... In kako naprej, kaj lahko pričakujemo? Vse dokler bodo večinski mediji brez trohice kritičnosti obravnavali afriško opičje podvige predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, prazne obljube premiera Roberta Goloba in njegove ekipe, samovoljo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ob tem pa s prstom kazali na edinega nasprotnika proti kateremu so se združili, to pa je Janezu Janši, ne bo sprememb. Ne bo nič bolje. Še slabše bo. Danes je na vrsti kmet, ki mu jemljejo, jutri bo delavec, nato gospodarstvenik, pač kot sem že dejal, račune je treba plačati in denar je treba nekje dobiti... Čas je, da se po letu dni od volitev politika sestavi. Da se zave, da ni bila izvoljena za lastne interese ampak za dobrobit državljanov. Predvsem vladna, deloma pa tudi opozicijska stran, bosta morali stopiti dva koraka nazaj in narediti enega skupaj naprej. Z dialogom. Ne z metanjem polen. Teh se nabira vse več in preko njih ne padajo več samo politiki ampak narod. Nedavno so v eni od trgovin zalotili rednega kupca, ki je ukradel dva kilograma riža, prodajalke so ga ujele in se družno odločile, da ga spustijo skupaj z rižem. Dragi moji, to ni politika, ki so jo obljubljali. To ni stanje, ki je človeka vredno življenje. Danes je še čas, da vladni predstavniki in tudi drugi akterji ugotovijo, da voz drvi v povsem drugo smer. Treba ga je ustaviti in usmeriti na pravo pot. Mogoče je za marsikoga že prepozno, a verjamem, da ne za vse! Naš pogled sem pripravil Alen Salihović.

24. aprila 2022 so volitve prinesle novo sestavo državnega zbora. Včeraj je tako minilo leto dni od tega dogodka. V predvolilni kampanji, ki jo je zaznamovala korona in izogibanje glavnega akterja volitev prvaka Gibanja Svoboda Roberta Goloba jasnim odgovorom, predvsem pa predstavitvi programa, smo slišali veliko obljub. Še več, bilo je toliko zatrjevanja, česa ne bodo počeli v primeru izvolitve, da so mnogi nasledli tem besedam in praznim obljubam in tako kot že tolikokrat poprej kupili mačka v žaklju. Brez programa, brez jasnih obrazov, kdo bo zastopal volivce, še več, karizma je bila pred vsebino, leporečenje pred dejanji... In kje smo danes po letu volitev? Gibanje Svoboda je v primerjavi z lanskim letom po anketah izgubilo kar 20 odstotkov javne podpore. Kar ni presenečenje, saj so iz tedna v teden z obljubami, kako ne bodo delali, požirali lastne besede in tako do danes ugotovili, da reform takšnih, kot so jih želeli, ne bo, da bodo strokovni sveti ugotavljali kaj in kako jesti, se zdraviti, pomagati kmetijstvu, gospodarstvu... Besede, besede, besede ob tem pa kup časovnic in praznih obljub. Predvsem pa, kot pravi premier, preslabo skomuniciranih akcij, zato naj bi v prihodnje pred nas prihajali zgolj z rezultati. Tukaj pa se postavi vprašanje, s kakšnimi rezultati? Takšnimi, ki bodo dobri za njih ali tudi za nas državljane? Če bodo postopali tako rokohitrsko kot so pri obljubi 600 evrov dodatka uslužbencem v pravosodju ter pri piraovski potezi o ukinitvi, čeprav to ni, dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Kar čez noč so na plano privlekli stari zakon Levice in ga vložili, v strahu, da tega pred njimi ne bi storil Pavle Rupar in gibanje 1. oktober. In to je tudi vse, kar je bilo storjeno, če seveda ne omenim slabih davčnih popravkov, ki so začeli veljati v začetku leta in so številne prej sprejete ukrepe odpravili. Novela zakona o dohodnini je ustavila postopno zviševanje splošne olajšave ter odpravila nekatere razbremenitve, prav tako je zvišala obdavčitev najvišjih plač in tudi najemnin. In v tem stilu lahko glede na veliko trošenje, ki si ga privošči ta vlada, tudi z večjim državnim aparatom, imamo namreč največ ministrstev v zgodovini samostojne Slovenije, če seveda izvzamemo osamosvojitveno vlado, pričakujemo nove in nove davčne obremenitve. Treba bo plačati račune. Tako pač je, če na pozicijo prideš s pomočjo »svoje« civilne družbe ter odpadnikov iz parlamenta. Vsak hoče svoje. Ob tem pa bode v oči odnos aktualne oblasti do civilne družbe, ki ji ni po volji. Ko protestirajo »ne njihovi« gre za politično spodbujene proteste, če protestirajo njihovi pa jim kimajo, prisluhnejo, celo njihove zakone vključujejo v parlamentarno proceduro. Milo rečeno, narobe svet. Narobe svet, ker se politika tako ne dela. To, čemur smo priča, ni več prava demokracija. Gre za igranje z demokracijo, izigravanje vrednot osamosvojitve in vsega za kar so se borili naši predniki, ki se niso osamosvojili leta 1945, ampak bistvo kasneje. Številni so po tem letu zaradi nestrinjanja s komunisti ostali brez življenja, bili izgnani ali pa so sami odšli, saj so vedeli, da se jim ne piše nič dobrega. Danes pa smo priča, da se te ljudi ubija še enkrat. Še enkrat se jih izganja s tem, ko se oblast klanja ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki je takrat povzročala in tudi še danes povzroča gorje narodu. Žalostno, kako nizko smo padli! Ne morem mimo jeznih kmetov, ki so danes že drugič protestirali proti vse večjim omejitvam in zmanjšanju njihovih obdelovalnih površin zaradi Nature 2000 in so glasno proti spornemu kanalu C0. Kmetje so poleg upokojencev edini, ki so se do danes jasno uprli tej vladi in ljubljanskemu županu. Ta vlada in mestna oblast pa jim ne želi prisluhniti oziroma jim prisluhne le pred kamerami potem pa naredi po svoje. Vse bolj jasno je, da so protesti in podpora posameznim skupinam edini način, da pridejo s svojimi stališči v medije in med ljudi. Brez kmeta ni hrane, smo slišali v minulih dneh, a to kabineta predsednika vlade in njegovih sodelavk vegank ter ljubiteljic živali ne moti. Še več, vegansko hrano bi radi spravili v vrte in šole, kljub jasnemu nasprotovanju pediatrov. In še bi lahko našteval težave, a se bom tukaj ustavil... In kako naprej, kaj lahko pričakujemo? Vse dokler bodo večinski mediji brez trohice kritičnosti obravnavali afriško opičje podvige predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, prazne obljube premiera Roberta Goloba in njegove ekipe, samovoljo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ob tem pa s prstom kazali na edinega nasprotnika proti kateremu so se združili, to pa je Janezu Janši, ne bo sprememb. Ne bo nič bolje. Še slabše bo. Danes je na vrsti kmet, ki mu jemljejo, jutri bo delavec, nato gospodarstvenik, pač kot sem že dejal, račune je treba plačati in denar je treba nekje dobiti... Čas je, da se po letu dni od volitev politika sestavi. Da se zave, da ni bila izvoljena za lastne interese ampak za dobrobit državljanov. Predvsem vladna, deloma pa tudi opozicijska stran, bosta morali stopiti dva koraka nazaj in narediti enega skupaj naprej. Z dialogom. Ne z metanjem polen. Teh se nabira vse več in preko njih ne padajo več samo politiki ampak narod. Nedavno so v eni od trgovin zalotili rednega kupca, ki je ukradel dva kilograma riža, prodajalke so ga ujele in se družno odločile, da ga spustijo skupaj z rižem. Dragi moji, to ni politika, ki so jo obljubljali. To ni stanje, ki je človeka vredno življenje. Danes je še čas, da vladni predstavniki in tudi drugi akterji ugotovijo, da voz drvi v povsem drugo smer. Treba ga je ustaviti in usmeriti na pravo pot. Mogoče je za marsikoga že prepozno, a verjamem, da ne za vse! Naš pogled sem pripravil Alen Salihović.

Ključ mirnega družinskega življenja je v načrtovanju. A vsega se ne da kontrolirati. Na nekatere stvari nimamo vpliva, imamo pa jasno izbiro.Hvaležnost je tista, ki človeka drži pokonci v še tako brezizhodni situaciji.

Ključ mirnega družinskega življenja je v načrtovanju. A vsega se ne da kontrolirati. Na nekatere stvari nimamo vpliva, imamo pa jasno izbiro.Hvaležnost je tista, ki človeka drži pokonci v še tako brezizhodni situaciji.

Urša Sešek je opisala dogodek, ki bi se lahko zgodil kjerkoli, komurkoli … Razplet zapleta ob ukradenem kolesu pa je precej nenavaden, zelo zgovoren in lahko tudi poučen. Resnična dogodivščina, ki lahko vrne zaupanje v dobro.

Urša Sešek je opisala dogodek, ki bi se lahko zgodil kjerkoli, komurkoli … Razplet zapleta ob ukradenem kolesu pa je precej nenavaden, zelo zgovoren in lahko tudi poučen. Resnična dogodivščina, ki lahko vrne zaupanje v dobro.

Na mumbajskem letališču, naši vstopni indijski točki, sem naletela na časopis Times of India. Z zanimanjem sem ga prelistala in iz vsebine so vame bolščale same slabe novice: eksplozije, protesti, nesreče, ...

Na mumbajskem letališču, naši vstopni indijski točki, sem naletela na časopis Times of India. Z zanimanjem sem ga prelistala in iz vsebine so vame bolščale same slabe novice: eksplozije, protesti, nesreče, ...

V naši deželi vre. Pomlad končno prebuja ljudi. Zdi se, da metadonska brezbrižnost, v katero se je ujelo naše narodno občestvo, vendarle popušča. Končno se prebuja kritična masa razmišljujočih in dejavnih, ki jim ni vseeno, kakšen bo naš jutri in kaj bo življenje prineslo nam in našim potomcem.

V naši deželi vre. Pomlad končno prebuja ljudi. Zdi se, da metadonska brezbrižnost, v katero se je ujelo naše narodno občestvo, vendarle popušča. Končno se prebuja kritična masa razmišljujočih in dejavnih, ki jim ni vseeno, kakšen bo naš jutri in kaj bo življenje prineslo nam in našim potomcem.

O tej silni reformni naravnanosti vlade se vzbuja dvom, kako realne so reforme in kako resni načrti. 

O tej silni reformni naravnanosti vlade se vzbuja dvom, kako realne so reforme in kako resni načrti. 

Tisti trenutek, ko s čolna stopiš na kopno, ko je ena noga še na zibajoči se lupini, druga pa se že dotakne tal in s svojo trdnostjo prinese olajšanje in umirjanje – tisti trenutek je res nekaj posebnega. Saj ste ga že kdaj doživeli, kajne? Ena sama noga se tako oklene čvrstosti pomola, brega, zemlje ali betona, da povleče težo celotnega telesa nase in skoznjo prodira v prezibano drobovje sproščenost ter mir, mir, mir … Krč napetosti popušča in otresejo se ga ne le mišice, ampak predvsem misel … Tak trenutek sem doživel na tako imenovanem ’Kratkem oddihu z Radiem Ognjišče’; poseben trenutek, ki je trajal tri dni. Zato se mi zdi vredno pisati o njem. 

Tisti trenutek, ko s čolna stopiš na kopno, ko je ena noga še na zibajoči se lupini, druga pa se že dotakne tal in s svojo trdnostjo prinese olajšanje in umirjanje – tisti trenutek je res nekaj posebnega. Saj ste ga že kdaj doživeli, kajne? Ena sama noga se tako oklene čvrstosti pomola, brega, zemlje ali betona, da povleče težo celotnega telesa nase in skoznjo prodira v prezibano drobovje sproščenost ter mir, mir, mir … Krč napetosti popušča in otresejo se ga ne le mišice, ampak predvsem misel … Tak trenutek sem doživel na tako imenovanem ’Kratkem oddihu z Radiem Ognjišče’; poseben trenutek, ki je trajal tri dni. Zato se mi zdi vredno pisati o njem. 

Zadnjič sem se pri delavniški maši malce ozrl naokoli. Ker po slabi krščanski navadi ponavadi sedem v zadnje klopi, vidim skoraj vse. Pretirane gneče ni bilo, sorodniki pokojnega, za katerega se je darovala sveta maša in par deset ženic. Pa mi je nekaj padlo v oko. Oz. mi ni padlo, ker je to pravzaprav že izginilo iz našega vsakdanjika. Rute.

Zadnjič sem se pri delavniški maši malce ozrl naokoli. Ker po slabi krščanski navadi ponavadi sedem v zadnje klopi, vidim skoraj vse. Pretirane gneče ni bilo, sorodniki pokojnega, za katerega se je darovala sveta maša in par deset ženic. Pa mi je nekaj padlo v oko. Oz. mi ni padlo, ker je to pravzaprav že izginilo iz našega vsakdanjika. Rute.

Abraham Maslow, slavni psiholog, je v času druge svetovne vojne razvil še bolj slavno teorijo, ki ji danes rečemo kar maslowa piramida in na drugo mesto po pomembnosti postavil Potrebo po varnosti. Varnost je gotovost, gotovost pa je dobrina, ki je danes ni!, izginila je s pojavom interneta.Komentar je pripravil odgovorni urednik Radia Ognjišče - Tadej Sadar.

Abraham Maslow, slavni psiholog, je v času druge svetovne vojne razvil še bolj slavno teorijo, ki ji danes rečemo kar maslowa piramida in na drugo mesto po pomembnosti postavil Potrebo po varnosti. Varnost je gotovost, gotovost pa je dobrina, ki je danes ni!, izginila je s pojavom interneta.Komentar je pripravil odgovorni urednik Radia Ognjišče - Tadej Sadar.

Naš pogled je tokrat prinesel iskreno zahvalo misijonark, sodelavcev Misijonskega središča Slovenje in Radia Ognjišče ob uspeli dobrodelni pustni akciji. V njej ste poslušalci za lačne otroke v Senegalu, Kongu in na Arktiki darovali več kot 134.000 evrov. Iskrena hvala!

Naš pogled je tokrat prinesel iskreno zahvalo misijonark, sodelavcev Misijonskega središča Slovenje in Radia Ognjišče ob uspeli dobrodelni pustni akciji. V njej ste poslušalci za lačne otroke v Senegalu, Kongu in na Arktiki darovali več kot 134.000 evrov. Iskrena hvala!

Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je včeraj sprejela predstavnike Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki so predstavili pobudo za povečanje obsega učnih programov z vsebinami o narodnoosvobodilnem boju. Težko si predstavljam, kaj pravzaprav želijo. Tisto, kar oni imenujejo narodnoosvobodilni boj, je bila tudi revolucija in državljanske vojna; oni bi zagotovo dodali kolaboracijo. O tem so zgodovinarji, čeprav zelo različno gledajo na to obdobje, napisali marsikaj. Ne verjamem, da v združenju borcev želijo, da vse to uvrstijo v učne programe. Če pa se zavzemajo za to, jim čestitam.

Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je včeraj sprejela predstavnike Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki so predstavili pobudo za povečanje obsega učnih programov z vsebinami o narodnoosvobodilnem boju. Težko si predstavljam, kaj pravzaprav želijo. Tisto, kar oni imenujejo narodnoosvobodilni boj, je bila tudi revolucija in državljanske vojna; oni bi zagotovo dodali kolaboracijo. O tem so zgodovinarji, čeprav zelo različno gledajo na to obdobje, napisali marsikaj. Ne verjamem, da v združenju borcev želijo, da vse to uvrstijo v učne programe. Če pa se zavzemajo za to, jim čestitam.

Kdaj bomo torej znali svoje velikane ceniti po njihovih delih in jim ne bomo dodajali političnih predznakov, ki jih delajo neenakovredne. Katera leva vlada bo torej razglasila Balantičevo leto?Naš pogled je pripravila profesorica slovenščine Mirjana Furlan.

Kdaj bomo torej znali svoje velikane ceniti po njihovih delih in jim ne bomo dodajali političnih predznakov, ki jih delajo neenakovredne. Katera leva vlada bo torej razglasila Balantičevo leto?Naš pogled je pripravila profesorica slovenščine Mirjana Furlan.

Grožnje, ki naj bi bile samo čvrsti moški pogovori, strupene puščice, ki švigajo sem in tja, nato pa opravičevanje, trepljaje po ramenih, skoraj objemanje, PR-ovsko umirjanje napetosti – seveda zgolj do naslednje scene, ko se bo takšen izliv čustev ponovil. Govorim o zdravstveni telenoveli, ki jo gledamo v zadnjem času. Če dobro pomislimo, smo zdaj pravzaprav že v x-sezoni, le da je trenutno zgodba dobila še več tipičnih značilnosti limonadnice, kot telenovele imenujemo tudi v slovenščini.

Grožnje, ki naj bi bile samo čvrsti moški pogovori, strupene puščice, ki švigajo sem in tja, nato pa opravičevanje, trepljaje po ramenih, skoraj objemanje, PR-ovsko umirjanje napetosti – seveda zgolj do naslednje scene, ko se bo takšen izliv čustev ponovil. Govorim o zdravstveni telenoveli, ki jo gledamo v zadnjem času. Če dobro pomislimo, smo zdaj pravzaprav že v x-sezoni, le da je trenutno zgodba dobila še več tipičnih značilnosti limonadnice, kot telenovele imenujemo tudi v slovenščini.

Lepa beseda lepo mesto najde, je star pregovor, ki pa ima glede na zadnja dogajanja v Sloveniji vse manj prostora v javnosti. Retorika sovražnosti, nastrojenosti, tudi dvoličnosti postaja iz dneva v dan močnejša. Iz dneva v dan se bolj etiketiramo, označujemo z zmerljivkami in, kar je še huje, drugega proti drugemu ščuvamo z neresnicami ali polresnicami. In vse to pod pretvezo svobode govora in misli, dekoracije in podobno.

Lepa beseda lepo mesto najde, je star pregovor, ki pa ima glede na zadnja dogajanja v Sloveniji vse manj prostora v javnosti. Retorika sovražnosti, nastrojenosti, tudi dvoličnosti postaja iz dneva v dan močnejša. Iz dneva v dan se bolj etiketiramo, označujemo z zmerljivkami in, kar je še huje, drugega proti drugemu ščuvamo z neresnicami ali polresnicami. In vse to pod pretvezo svobode govora in misli, dekoracije in podobno.

Zdi se, da kmečke vrste v prvih dneh novega leta ni nič razburkalo tako kot novica o dogajanju v Koroški kmetijsko gozdarski zadrugi, ki se je znašla globoko v rdečih številkah. Vzrok za to naj bi bila goljufija s strani enega od tujih dobaviteljev.

Zdi se, da kmečke vrste v prvih dneh novega leta ni nič razburkalo tako kot novica o dogajanju v Koroški kmetijsko gozdarski zadrugi, ki se je znašla globoko v rdečih številkah. Vzrok za to naj bi bila goljufija s strani enega od tujih dobaviteljev.

V hramu demokracije smo konec leta presenečeni slišali besedo Bog je ljubezen. Kako si to razložiti in zakaj napuhnjena domišljavost lahko pristane v Ljubljanici? Isto besedo pa je v povsem drugačnem kontekstu uporabil pokojni papež Benedikt XVI., ko je leta 2005 izdal svojo prvo okrožnico z istimi besedami. Zanj je ljubezen eros, agape in caritas. 

V hramu demokracije smo konec leta presenečeni slišali besedo Bog je ljubezen. Kako si to razložiti in zakaj napuhnjena domišljavost lahko pristane v Ljubljanici? Isto besedo pa je v povsem drugačnem kontekstu uporabil pokojni papež Benedikt XVI., ko je leta 2005 izdal svojo prvo okrožnico z istimi besedami. Zanj je ljubezen eros, agape in caritas. 

… vse to je res. Vendar je tudi res, da se je prav v ta svet, v te razmere, v naše bolečine, veselje, razočaranja, neuspehe in zmage, znova rodil Jezus. On me nevsiljivo, diskretno in tiho vabi, da na vse te razdeljenosti pogledam z Njegovimi očmi. Ni prišel kot kralj, ampak kot majhen otrok. Zato me vabi, naj v sebi najdem tega otroka in se na celotno leto ozrem še enkrat.

… vse to je res. Vendar je tudi res, da se je prav v ta svet, v te razmere, v naše bolečine, veselje, razočaranja, neuspehe in zmage, znova rodil Jezus. On me nevsiljivo, diskretno in tiho vabi, da na vse te razdeljenosti pogledam z Njegovimi očmi. Ni prišel kot kralj, ampak kot majhen otrok. Zato me vabi, naj v sebi najdem tega otroka in se na celotno leto ozrem še enkrat.

Življenje je skrivnostno, nedoumljivo, veličastno, tudi zaradi tega, ker nimamo uvida, kaj vse nas na poti v naslednji uri, mesecih, desetletjih, čaka. In, še dobro. Sicer bi v strahu in zakrčeni čakali na neizogibno. Življenje pa bi ušlo …

Življenje je skrivnostno, nedoumljivo, veličastno, tudi zaradi tega, ker nimamo uvida, kaj vse nas na poti v naslednji uri, mesecih, desetletjih, čaka. In, še dobro. Sicer bi v strahu in zakrčeni čakali na neizogibno. Življenje pa bi ušlo …

“Ni prav, da najbolj ranljive v družbi puščamo na obrobju in jih ob njihovi nemoči puščamo v njihovih najbolj temnih mislih.” v Našem pogledu razmišlja Rok Mihevc in sv. Miklavža prosi za zvrhan koš zdrave kmečke pameti. 

“Ni prav, da najbolj ranljive v družbi puščamo na obrobju in jih ob njihovi nemoči puščamo v njihovih najbolj temnih mislih.” v Našem pogledu razmišlja Rok Mihevc in sv. Miklavža prosi za zvrhan koš zdrave kmečke pameti. 

Danes je nekoliko poseben dan, saj je na koledarju zapisan sv. Nikolaj, za otroke najpomembnejši svetnik v letu. A z njim smo tudi odrasli povezani vse življenje. V otroških letih smo pričakovali, v odraslih pa smo se znašli na drugi strani, saj veste, kateri …

Danes je nekoliko poseben dan, saj je na koledarju zapisan sv. Nikolaj, za otroke najpomembnejši svetnik v letu. A z njim smo tudi odrasli povezani vse življenje. V otroških letih smo pričakovali, v odraslih pa smo se znašli na drugi strani, saj veste, kateri …

Pred dnevi sem ob izidu pesmi Only Good Will Grow naletel na zanimivo misel njenega avtorja, kanadskega glasbenika Matt-a Maher-a. Govoril je o posebnih krajih, kjer se zdi, da se ta svet in duhovni svet približata, skoraj dotakneta. Krajih, kjer razum in srce zaslutita, da sta v stiku z nečim večnim, transcendentnim. Kjer se tukaj in zdaj stikata z večnostjo. Na Irskem takim krajem pravijo ‘Thin places’, kar bi lahko prevedli kot tanki kraji, torej kraji, kjer je zavesa med tem in onim svetom tanjša. Verjamem, da je vsak od nas kdaj občutil vsaj kanček te bližine. Mogoče v veličastni ostrini visokogorja ali v tišini meglic zgodnjega jutra, mogoče ob skupni molitvi tesno povezane družine ali ob zadnjem slovesu od dragega prijatelja ali svojca … Ko je torej ta sveti kraj pogojen oziroma zaživi zaradi tam zbranih, ki so med seboj uglašeni in s podobno željo odprti za dotik Svetega …Tako je svoj komentar začel Andrej Jerman, celotno besedilo pa je objavljeno na spletni strani Radia Ognjišče.

Pred dnevi sem ob izidu pesmi Only Good Will Grow naletel na zanimivo misel njenega avtorja, kanadskega glasbenika Matt-a Maher-a. Govoril je o posebnih krajih, kjer se zdi, da se ta svet in duhovni svet približata, skoraj dotakneta. Krajih, kjer razum in srce zaslutita, da sta v stiku z nečim večnim, transcendentnim. Kjer se tukaj in zdaj stikata z večnostjo. Na Irskem takim krajem pravijo ‘Thin places’, kar bi lahko prevedli kot tanki kraji, torej kraji, kjer je zavesa med tem in onim svetom tanjša. Verjamem, da je vsak od nas kdaj občutil vsaj kanček te bližine. Mogoče v veličastni ostrini visokogorja ali v tišini meglic zgodnjega jutra, mogoče ob skupni molitvi tesno povezane družine ali ob zadnjem slovesu od dragega prijatelja ali svojca … Ko je torej ta sveti kraj pogojen oziroma zaživi zaradi tam zbranih, ki so med seboj uglašeni in s podobno željo odprti za dotik Svetega …Tako je svoj komentar začel Andrej Jerman, celotno besedilo pa je objavljeno na spletni strani Radia Ognjišče.

Volitve spomladi, jeseni, nova imena, referendumi, …Komentirala je novinarka Tanja Dominko.

Volitve spomladi, jeseni, nova imena, referendumi, …Komentirala je novinarka Tanja Dominko.

V tokratnem Našem pogledu je skozi izkušnjo doživljanja utripa v ekumenski skupnosti v francoski vasici Taizé predstavljeno, kako vse težave enkrat minejo, kako so vsi izzivi enkrat premagani. In kljub temu, da se naš svet spreminja, nekaj ostaja isto in sicer to, da je Bog tam, kjer sta ljubezen in dobrota – kot pojemo tudi v taizéjskem spevu: Ubi caritas et amor, Deus ibi est.

V tokratnem Našem pogledu je skozi izkušnjo doživljanja utripa v ekumenski skupnosti v francoski vasici Taizé predstavljeno, kako vse težave enkrat minejo, kako so vsi izzivi enkrat premagani. In kljub temu, da se naš svet spreminja, nekaj ostaja isto in sicer to, da je Bog tam, kjer sta ljubezen in dobrota – kot pojemo tudi v taizéjskem spevu: Ubi caritas et amor, Deus ibi est.

V novembrskih dneh imamo pogosto pred očmi grobove, ki so ob večerih preplavljeni z morjem prižganih sveč, podnevi s cvetjem … To je čas, ko se mi, ki še živimo, povežemo s svetom mrtvih, s tistimi, ki so onkraj ali kot verujemo kristjani: so pred Božjim obličjem. Obisk grobov ima tudi občestveni značaj. Kristjani so se zbirali k skupni molitvi pri grobovih mučencev, v katakombah ... Tudi slovenski prostor je dobil novo obliko občestvenih srečevanj na grobovih, ki jih desetletja ni bilo oziroma ni smelo biti. Ko je bila krvava vojna po zaslugi Kreona in njegovih veljakov končana in zmaga dobljena, je prišlo na vrsto čiščenje.

Avtor v komentarju razmišlja o tem, da je svet že daljše obdobje ujet v različne krize, ki so močno vplivale na ljudi in družbo. Odziv držav je v več primerih bil zelo pozen, del politike in nekatere interesne skupine pa posamezne krize izkoriščajo za lastne interese.

Za nami je misijonska nedelja, ki nam vsako leto znova ponuja vpogled v delo in življenje misijonarjev. Tudi oni pogosto naletijo na birokratske ovire, ki jim onemogočajo delo. V teh dneh se s podobnimi težavami ukvarjamo tudi na Radiu Ognjišče.

Odgovorni urednik Radia Ognjišče se sprašuje kaj je v ozadju odločitve agencije AKOS, ki nam zapira usta v bohinjskem kotu, kar je že drugi poseg nekega državnega organa v mesecu dni - prvi je bila odločba Zagovornika načela enakosti. “Vsak, ki Radio Ognjišče posluša več kot pet minut in dlje kot dva dni, ve, da se že dobrih sedemindvajset let trudimo za kulturen dialog, za spravo in za sožitje. Nerazumljivo in nerazumno je, da lahko koga ta drža moti do te mere, da nam maši usta, kar ugašanje oddajnika za radio pomeni v prenesenem smislu.”

O medijih, ki zamolčijo cerkvene dogodke. Pa čeprav so mednarodni, lepo obiskani in tradicionalni. Pa tudi o tem, da potrebujemo misijonarje in pogum.

Podnebno razmišljanje ob godu sv. Frančiška Asiškega in ob rob vsem krizam, skozi katere smo šli v zadnjih 15-ih letih: finančne, zdravstvene in vojne. Kje najti upanje? In kako odgovoriti?

  Razmišljam na simbolni ravni – z zgodbo o modernem vlaku, ki trči v otroke, ki se nič hudega sluteč igrajo na železniških tirih. Ko povozi otroke, se ne ustavi, ne opazi razdejanja, ki ga je povzročil. 

Včeraj je vlada končno zagnala že pred precej časa obljubljeni Primerjalnik cen osnovnih živil. Med ljudmi je zbudil precej pozornosti, saj se je, verjetno zaradi precejšnjega obiska, spletna stran včeraj zvečer na trenutke zatikala. A vlada bi, ker so ji seveda na voljo vsi podatki, lahko vedela, da mehak pristop ne bo rodil sadov. Na to namreč zelo jasno kažejo izkušnje Varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, ki že leta ne more doseči ničesar oprijemljivega…

V Našem pogledu smo vam tokrat ponudili razmišljanje zgodovinarke dr. Helene Jaklitsch. Prebrali smo njen govor, ki ga je imela v nedeljo Ferdrenku na spominski slovesnosti na kraju koncentracijskega taborišča, ki so ga poleti 1949 postavili komunisti.

V tokratnem komentarju se Jure Sešek sprašuje o moči športa in uspehov, o kritikah “kavč selektorjev, pa tudi o zaupanju slovenskim organizatorjem velikih športnih dogodkov. Vse v želji, da bi nas šport povezoval, plemenitil in krepil našo narodno zavest.

V tem poletju sem imela možnost prvič osebno govoriti z mamico, ki ima za seboj izkušnjo splava. Pred tem sem večkrat prebirala, kakšne težke in raznolike posledice pušča na materi, partnerju in njunih otrocih prekinitev otrokovega življenja. Ko pa se s takšno osebo srečaš v živo in z njo posnameš oddajo, je to nekaj povsem drugega.

Smo v času sezonske selitve narodov, ki v poletnih močno zaznamuje tudi našo prometno realnost. Včasih med potjo v službo opazujem neskončne kolone vozil v katerih se ljudje iz celotne Evrope skozi slovenski prometni lijak pretakajo nekam tja na jug, oddihu in poletnim sanjam naproti. In ko se tako, stoječ v koloni, čudim obsegu te migracije ter poskušam doumeti kaj vse poganja in na kaj vse vpliva ta sezonski pojav, si v igri kratkočasja poskušam predstavljati kakšna so, seveda namišljena, življenja in zgodbe mimoidočih.Tako je svoje poletno razmišljanje začel Andrej Jerman. Celoten komentar si lahko preberete na spletnih straneh Radia Ognjišče.

V iskanju smisla življenja se zahodni svet utaplja v smeteh, ki jih ustvarja ob zadovoljevanju svojih vsakovrstnih naslad, vzhodni pa je spet zajahal zver, o kateri je pisal že Dostojevski.Posebna živalska vrsta, ki sebe imenuje humana!Ne bom se postavljal za razsodnika svetovnih razmer, saj so mnogo prekompleksne za moje znanje, bi pa kot tenkočuten opazovalec sveta rad prižgal nekoliko drugačno luč na kaos, ki ga na zemlji povzroča živalska vrsta, ki sama sebi pravi, da je humana in to besedo razlaga s pojmi pozitivnih moralnih lastnosti. S čim lahko človek, ki je human, torej poln pozitivnih vrednot, opraviči obstreljevanje nedolžnih civilistov in totalno uničevanje celih mest od Čečenije do Alepa in današnje Ukrajine? In vendar to počne ta ista vrsta, ki se imenuje človek. Če smo pošteni, moramo opaziti težavo tudi v drugem polu, namreč v tistih, ki veljamo za razviti zahod in prav tako sebe imenujemo človek / human, je pa za to potrebno precej več truda …Tako je svoj komentar v rubriki Naš pogled začel Tadej Sadar. Celoten komentar si je mogoče prebrati na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Saj vsi poznate izraz - čas kislih kumaric - čas, ko se zelo malo dogaja in novinarji na dolgo in široko poročajo o manj pomembnih temah …

… Težave imam s tem, ko se pred mene kar naprej postavljajo takšni in drugačni ljudje ter me dregajo pod rebra, naj se vendarle odločim o njihovem življenju - ali sem za ali proti, ali jim nekaj dovolim ali prepovedujem … In jaz bi jim najraje zavpil: “Ali naj vam ga še prežvečim?!” …

Je prav, da smo tiho? Je prav, da nam je odvzeto temeljno poslanstvo materinstva in očetovstva, da s tem ne bi žalili čustev tistih, ki se ne identificirajo niti z enim niti z drugim spolom? Ne. Ti ljudje gotovo potrebujejo podporo in pomoč, da bodo v resnici našli svojo identiteto in ne nekaj, k čemur jih sili družba – žal po mnenju poznavalcev le zato, da oslabi moč posameznika, ki ni več del trdne družine in tako zaradi globoke negotovosti postane odličen potrošnik. Praznino je namreč treba z nečim napolniti.Starši pa imamo neprecenljivo poslanstvo najprej do naših otrok, potem pa tudi v svetih staršev in širše v družbi. Ne živimo v zaprtih otočkih, ampak smo vsi del iste družbe in nanjo lahko vplivamo z resnico in ljubeznijo.

Rok Mihevc v Našem pogledu razmišlja o novomašnih dogajanjih, ki jih je bil kot fotograf deležen v Šiški v Ljubljani in na Krki na Dolenjskem. “Bližino duhovnika in svetega cenimo vsi, od tistih v parlamentu do zadnjega na gasilski veselici,” je ena od misli v komentarju. 

Zdaj so dolgi dnevi in veselimo se priložnosti, ki se z dolžino dneva namnožijo. Si želim, da bi imeli takšen pogled tudi ob praznikih, saj so med drugim tudi priložnost za namnožitev kreposti. Priložnost premisleka in na novo začrtanih poti ali pa rahle preusmeritve. Ali pa, če že smo na poti, ki je dobra za nas in za vse ljudi tega sveta, da ob prazniku dobimo potrditev in moč za vztrajno nadaljevanje.

Čeprav dolgo nismo imeli svoje države, smo imeli svoj dom. Kraj kjer smo se rodili, kamor smo se vračali. In če smo odšli daleč od doma, če smo ostali brez njega, smo si ga zgradili v svojih srcih. Tudi domovino smo imeli daleč pred lastno državo. Zato ob dnevu državnosti vedno pomislim na domovino …Tako je svoje razmišljanje ob skorajšnjem dnevu državnosti začel Tone Gorjup.

Potem ko Putin v imenu Velike Rusije in priročne doktrine »zaščite Rusov izven meja Rusije« zanika ukrajinsko narodno identiteto, kulturo in jezik in njegovi vojaki ubijajo, posiljujejo in rušijo vse kar je pred njimi, je jasno, da bi Rusi zagotovo ravnali drugače, če bi njihova soseda, ki je s svojimi naravnimi danostmi za pridelavo hrane in izjemnim bogastvom rudnin postala cilj njihovega pohlepa, še imela v rokah jedrsko orožje.

Marta Jerebič v komentarju razmišlja o tem, kako so določeni elementi koalicijske pogodbe zgolj provokacija. Dodaja, da se katoličani na določene provokacije te vlade sploh ne bi smeli odzivati.

Poslovil se je velik Slovenec, Boris Pahor. Bil je človek na prepihu. Slovenec na prepihu. Član slovenskega naroda, zgodovinsko na neprestanem prepihu, ki so ga v zadnjem stoletju prizadeli fašizem, nacizem in komunizem, kar je ta prepih še potrojilo. Pahorjevo življenje, kot življenja mnogih drugih, je bilo zaznamovano z vsemi travmami, ki so v tem času prizadele Slovence. Ob njegovem odhodu v večnost lahko rečemo, da je umrl velik Slovenec, prepričan demokrat in za duhovno plemenitost zavzet človek.Naš pogled je pripravil Alen Salihović. 

V nedeljo zvečer me je pretresel ogled dokumentarnega filma Bitka za Kijev, vojnega dopisnika RTV Slovenija Valentina Areha. Na njemu lasten način je skupaj s snemalci gledalcu približal trpljenje preprostih, nič krivih ukrajinskih ljudi, na katere se je v onemoglosti svoje zavedenosti spravil vsa gnev ruske vojne pošasti, katere osnovni gradnik so spet navadni ljudje, mladi fantje, na silo in zavedeni potisnjeni v morijo. 

Vlada v odhajanju je kot eno svojih zadnjih dejanj razglasila današnji dan, 17. maj za Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Kot so zapisali, so pri tem izhajali iz civilizacijske norme, da vse povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih.

Kdaj ste nazadnje v kateremkoli mediju lahko slišali ali prebrali, kakšno je stanje v Venezueli, o kateri smo pred nekaj leti lahko poslušali, da ljudje živijo v skrajni revščini in množično bežijo iz države? Se še spomnite Jemna in pretresljivih prizorov otrok, ki na ulicah umirajo zaradi lakote? Kdaj je bilo nazadnje, razen ob obletnici začetka vojne, slišati kaj o Siriji? Da ne omenjam držav Južne Amerike in Afrike, ki je tako ali tako pozabljena celina...

Točno devet dni je že od volitev, narejene so bile mnoge analize, napisani številni komentarji, z mnogimi sem se lahko samo strinjala. Stranke reflektirajo kampanjo, tiste, ki so izpadle ali bile vržene iz vladnega sedla, si bodo morale odgovoriti na zahtevna vprašanja. Še posebej to velja za desnosredinske stranke. Težka naloga bo tudi za novo vlado skoraj samih novincev, ki so plesali ob zmagi.

Po naravnost spektakularni zmagi Gibanja Svoboda na nedeljskih parlamentarnih volitvah se marsikdo sprašuje, kaj nam to novo dejstvo zna prinesti. Pa niti ne šele po preštetju glasov, marveč že takrat, ko se je gibanje pojavilo s provokativnim imenom, kot ga nosi samo pojmovanje besede svoboda, ker je bilo postavljeno in predstavljeno kot fronta proti obstoječi oblasti, ki kot da omejuje svobodo ljudem, medijem, drugim pobudam.Če se torej pomudite in preberete vsaj nekaj tistega, kar na Googlu najdete pod pojmom svobode – ker vam ne kanim prepisovati od tam – potem boste zlahka dojeli tudi razliko med pojmom svobode kot hrepenenju po nečem, po želji po prosti izbiri med alternativama, kar je bilo najbrž tudi vodilo vodje gibanja Robertu Golobu, ko se je spustil v to avanturo, in stanjem, v kakršnem sta se on in njegovo gibanje znašla zdaj, po volitvah.Komentar je pripravil Jože Praprotnik (casnik.si).

V nedeljo, 24. aprila, obeležujemo Dan brez zavržene hrane. Zaskrbljujoče je, da letno na svetu zavržemo tretjino vse proizvedene hrane. S to količino bi nahranili 3 milijarde ljudi, kar je skoraj 40 % svetovne populacije. Na svetu šestina ljudi trpi lakoto in če bi to dvoje nekako uravnali, na svetu ne bi bilo lačnih. Na temo zavržene hrane je razmišljala Mirjam Judež, celoten komentar pa si lahko tudi preberete na spletni strani Radia Ognjišče.

Ponosna na SlovenijoLeta 1995 sem šla prvič na Dansko.Slovenija je bila takrat še mlada država, čez Tromostovje smo se še vozili z avti in prevladujoča barva je bila siva.