V zadnji epizodi planinske sezone naPOTkov smo raziskali še en čudovit del Slovenije. Zanj so poleg čudovite narave, številnih hribov in gora, značilni tudi jezero, mohant, kravji bal, dež in še marsikaj. To je Bohinj, ki ga je alpinist, pedagog in naravovarstvenik Jože Mihelič opisal kot eno "najlepših alpskih dolin, pa ne samo v naših slovenskih gorah, ampak v Alpah nasploh." Bohinj pa ni le okolica jezera, temveč vanj sodi celotno povirje Save Bohinjke z vsemi gorami in planinami vred.

Mrežce in Lipanski vrh sta le dva vrhova, do katerih je možen dostop z Blejske koče. Izhodišče tokratnih naPOTkov je bila sicer Medvedova konta, ki je od Blejske koče oddaljena pol ure hoda, pot do koče pa nas vodi po nezahtevnem terenu - prav zato je primerna tudi za manj izkušene in mlajše planince. Roman Tratar, planinski vodnik in avtor knjige Julijske Alpe - Vzhodno od Soče in Pišnice, nas v oddaji popelje do nadmorske višine 1975 metrov, na Lipanski vrh in na Mrežce, ki so lahko odlična planinska destinacija tudi v hladnejših mesecih.

V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roki preteklost in sedanjost, predvsem pa je interaktivnost tista, ki obiskovalcu nudi vpogled v bogato slovensko planinsko tradicijo in njen pomen. Stalna razstava je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo skozi vzpon na goro. Tokratni naPOTki nas torej peljejo na več ciljev in poti, vse pa se bo dogajalo v Mojstrani. Tam je bila Nadia Petauer.

Vezno planinsko pot 14. divizije so osnovala planinska društva iz celjske regije 9. novembra 1958 na Slemenu. Sestavlja jo 28 etap, z začetkom v Sedlarjevem in zaključkom v Ljubenskih Ravnah. Prehodite jih lahko posamično ali pa povezujete, seveda odvisno od razmer in vaše fizične pripravljenosti. Etapa, ki jo je za Napotke izbral gospod Franci Horvat, avtor vodnika Po poteh XVI. divizije, je primerna za vse starosti in, kot pravi ta vsestranski fotograf, gornik, alpinist, popotnik in pisec knjig, »tudi za telesno manj pripravljene, če se le malce potrudijo«. V prihodnjih minutah vas Mojca Delač vabi, da v nekaj minutah krajevno prepotujemo pot od Smrekovca do Komna, časovno pa kar nekaj desetletij.

Med tem poletjem se v oddaji naPOTki odpravljamo v hribe in gore – in tudi danes se bomo podali na pot. A tokrat ta ne bo tako zahtevna in dolga, Tadeja Bizilj je namreč iskala cilj, ki je primeren za hojo z mlajšimi otroki. Z avtorico knjige Pravljičarije pod Triglavom, publicistko, pravljičarko in prevajalko Kristino Menih, sta se odločili, da obiščeta Zapotoške slapove. Na poti do prvega med njimi je namreč čez strugo Suhega potoka, mimo melišč in čez gozd ob čudovitih pogledih na bližnje hribe pot prijetna za vse družinske člane, tudi tiste najmlajše.

Zaradi njene oblike ji včasih rečejo tudi štajerski Triglav. Seveda ji za to manjka približno dva tisoč višinskih metrov. Je pa kljub svojim le 884 metrom višine del Karavank, in sicer njihov najvzhodnejši izrastek. Donačka gora ima tri vrhove, na najvišjem, srednjem, planinci najdejo tudi žig. Nekoč je tu stala cerkvica, a jo je doletela kruta usoda, del je zajet v legendi o Donački gori. Po lahki označeni poti nas je na vse vrhove te gore nad Rogatcem popeljal vodnik Marjan Bradeško.

V Napotkih, ki so v tej sezoni v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije planinsko obarvani, se tokrat odpravljamo plezat. Slovenske gore poleg več kot 10 tisoč kilometrov označenih planinskih poti ponujajo tudi ogromno število plezalnih smeri. V eno izmed njih vas v tokratni epizodi popelje Aleš Ogrin.

V najnovejši epizodi naPOTkov raziskujemo hribovit svet ob bregovih reke Save. "Po poteh ljudskih pripovedi" je naslov knjige, ki združuje ljudske pripovedi in opise poti, primerne za družine z otroki. Značilnostim in zanimivostim vsake od destinacij so dodani tudi podatki o višinski razliki, zahtevnosti poti in priporočeni opremi. Nekajurni izlet otrokom takoj postane bolj zanimiv, če vanj vpletemo zgodbe z zmaji, vitezi in velikani, pravita avtorici knjige, Dušica Kunaver in Irena Mušič Habjan.

Obdobje rapalske meje spada med temnejša obdobja slovenske zgodovine. V procesu utrjevanja meje sta nastali dve fortifikaciji, na italijanski Alpski zid, na jugoslovanski Rupnikova linija. Pohodi ob utrdbenih sistemih so v tujini prava turistična uspešnica. V zadnjih letih postajajo priljubljeni tudi pri nas. Zato se je tudi odprava NaPOTkov odločila prehoditi en majhen del »meje po razvodnici« Zakaj zgolj en majhen del? Ne samo zaradi julijskega vročinskega vala, ampak tudi zato, ker je bila celotna dolžina rapalske meje 264 kilometrov. Utrdbe, opuščeni železniški predor, bunkerji in temperaturni spust s 35 na 10 stopinj Celzija.

Pot nas bo tokrat popeljala dobro uro iz Ljubljane, mimo Škofje Loke vse do Bevkovega vrha. Ta vrh je namreč točka Slovenske planinske poti in leži med Cerknim in Spodnjo Idrijo. Kaj Slovenska planinska pot sploh je in kakšne posebnosti so na njej, izveste v današnjih Napotkih, ki jih je pripravila Lana Furlan.

2. epizoda 17. sezone naPOTkov nas to nedeljo odpelje na Pokljuko. Tja sta se konec junija v iskanju »šepeta samotnih stezic« odpravili Darja Pograjc in njena sogovornica Jana Remic. Njun cilj je bil sicer neizrazit vrh Galetovec, ki pa lahko - kot boste slišali - odprtim očem in ušesom pohodnika ponudi ogromno.

Začenjamo 17. sezono naPOTkov. V njej vas bomo peljali po planinskih poteh, pripravljali jo bomo namreč v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije in njenimi strokovnjaki, vodniki in inštruktorji. V prvi epizodi, ki jo je pripravila Nataša Rašl, še ne bomo sopihali na višjih nadmorskih višinah, ampak bomo ture samo načrtovali. Vemo, kakšna pot je pred nami, ko si v dolini zavežemo pohodniške čevlje in si na ramena nadenemo nahrbtnik?

Delo solinarja ni enostavno. V najbolj vročih poletni mesecih, ko večina išče senco in osvežitev v vodi, posamezni solinar v povprečju na dan pograbi več kot tono soli. A zdaj še ni čas za žetev, če bo vreme suho, bodo prvi kupčki soli na Sečoveljskih solinah, kjer pridelujejo edino slovensko sol, vidni čez dober teden dni. Piranska sol je kar 3-krat dražja od kakšne uvožene soli na trgovskih policah, razlog za tako ceno pa je postopek pridelave. Ta je ročen in je skoraj poponoma enak že vsaj 700 let. Solinarjev sicer ni dovolj, tisti najbolj zagnani, med njimi tudi naš sogovornik Osman Dedič, pa to delo opravljajo tudi po upokojitvi.

Cokle so leseno obuvalo, ki je bilo nekdaj razširjeno po vsem svetu, pri nas je bila to obrt, za katero so se izučili moški in se je lotili pozimi, ko na kmetiji ni bilo toliko dela. Kljub temu, da so bile že pred stoletji cokle izjemno priljubljene, zlasti pri revnejšem sloju, zaradi vsestranske uporabe in enostavne izdelave, pa je v vsakem paru ogromno mojstrstva. Od izbire lesa do njegove obdelave. Kljub temu, da je coklarstvo nekdaj predstavljalo pomembno domačo obrt na Gorenjskem, v Zgornjem Posočju, na Kozjaku, Koroškem, zlasti pa na Pohorju, je gospod Martin Mumelj z Brega nad Zrečami še eden redkih, ki to obvlada. Po Napotke se je k njemu odpravila Mojca Delač.

16. sezona NaPOTkov, v kateri predstavljamo različne obrti, se počasi bliža koncu, pred nami so še tri oddaje – in danes gremo na Dolenjsko, točneje v Ribnico. Zagotovo je večina ob omembi tega kraja zdaj pomislila na suho robe in prav imate – Tadeja Bizilj je obiskala Rokodelski center Ribnica in tam izvedela več o tej obrti, ki je ena najstarejših in najbolj prepoznanih zgodovinskih obrti in je predvsem razvita na območju Ribniške doline. Suha roba je tesno povezana z bogato kulturno dediščino in rokodelstvom v regiji, znanje in spretnosti so se prenašale iz generacije v generacijo ribniških rokodelcev, še več pa v tokratni oddaji.

Čipkarske šole sicer delujejo v Žireh, Železnikih in Idriji, čipkarstvo pa bomo v naPOTkih spoznali s sogovornicami iz Idrije in se zaradi tega usmerili na idrijsko čipko. Naša postaja je bila Čipkarska šola Idrija, ki je najstarejša čipkarska šola na svetu z neprekinjenim delovanjem. Leta 1876 je bila ustanovljena po dekretu tedanjega ministrstva za trgovino na Dunaju, med ustanovitelji in prva učiteljica pa je bila domačinka Ivanka Ferjančič. Danes šolo obiskuje skoraj 500 otrok, zato se za klekljanje ni bati, da bi izginilo v pozabo. Kot se je prepričala Špela Šebenik, pa ta obrt zahteva spretne roke, vztrajnost, natančnost in umetniško žilico.

Čevljarstvo je naslednja obrt, ki jo bomo spoznali v Napotkih. A v tokratni epizodi ne bomo gledali v zgodovino najmlajše izmed množičnih obrti v Tržiču, pač pa bomo spoznali, kakšen je sodobni postopek izdelave obutve po meri. Napotke je pripravil Aleš Ogrin.

'Lectarstvo je rokodelska dejavnost, povezana z izdelovanjem in prodajo lecta, poltrajnega medenega peciva v obliki ploščic in okrašenih figuralnih piškotov, izdelanih s pomočjo pločevinastih modelov,' je zapisano v nacionalnem Registru nesnovne kulturne dediščine. Lectarska obrt se lahko povezuje z medičarstvom in svečarstvom, med nosilci te dejavnosti pa sta najbolj znani družina Perger iz Slovenj Gradca in Gostilna Lectar v Radovljici. Lectarsko delavnico v slednji je obiskala Andreja Čokl.

Ste vedeli, da imajo sodarji svojega boga? V današnjih NaPOTkih, ki jih je pripravila Darja Pograjc, razkrijemo, kako se imenuje. Stare obrti raziskujemo ob nedeljah na Prvem in sodarstvo je naslednja, šesta po vrsti. Kot boste slišali delo sodarja združuje številna znanja: znanja s področja lesarstva, sommeliejsko znanje in seveda znanje izdelave sodov, ki vključuje poznavanje postopkov segrevanja, krivljenja in obžiganja sodov. Obiskali smo sodarstvo Učakar na Vranskem!

Današnji Napotki so kot nalašč za deževne dni. Odpravili se bomo namreč k edini dežnikarici v Ljubljani. Lana Furlan je vzela svoj polomljen dežnik in se sprehodila do Trubarjeve ulice 13. Tam jo je že pričakala Marija Lah, ki ji je povedala vse skrivnosti popravljanja in izdelovanja dežnikov in senčnikov. Več pa v Napotkih.

Lončarstvo spada med najstarejše in nekoč najbolj razširjene obrti na Slovenskem. Leta 1751 omenja princ Friedrich Otto Hermann v svojih potopisih, da ni v nobeni avstrijski deželi sorazmerno toliko lončarjev kakor ravno na Kranjskem. Lončarstvo se je razvijalo v različnih lončarskih središčih: Ljubno na Gorenjskem, Komenda, Ribniška dolina, Šentjernejsko in Krško polje, okolica Celja, Dravsko in Ptujsko polje ter Prekmurje. Osnova za lončarske izdelke je primemo mastna glina, prosta peščenih in drugih škodljivih snovi. Najvažnejše lončarsko orodje je vreteno ali lončarski kolovrat, kot so ga imenovali nekdaj. Lončeni izdelki imajo dekorativen in uporaben namen. Sodeč po tem, da so med najpogostejšimi arheološkimi najdbami ostanki lončenih posod in keramike, lahko zaključimo, da lončarske izdelke odlikuje trajnost. Kako poteka delo v lončarski delavnici, kjer se spajata tradicija rokodelstva in sodobnost, bomo izvedeli v tokratnih NaPOTkih. Bojan Leskovec je obiskal lončarstvo Dobo v Žalni pri Grosuplju.

Lovro Jurečič je kovač, ki je v Vorančevi kovačiji obudil družinsko kovaško tradicijo. Čeprav se zdi, da njegova zgodba sega v leto 2019, ko je izdelal svoj prvi nož, v naPOTkih izvemo, da ga je kovaštvo nekako spremljajo že dlje časa, zahvaljujoč dedku Francu. Vsak nož, ki ga skuje mladi Podbočjan, skriva veliko simbolike in govori svojo zgodbo. Nekaj jih izvemo tudi v tokratnih naPOTkih.

V uvodni epizodi 16. sezone naših naPOTkov, v kateri predstavljamo stare obrti in rokodelce, smo na Dolenjskem podrobneje spoznavali tradicijo mlinarstva, tokrat pa se je Jure Čepin odpravil v Postojno, kjer ima "dolgo brado" še ena tradicionalna obrt, in sicer je obiskal brivca. Ti so bili od nekdaj značilnejši za mesta in trge kot za podeželje, brivski in frizerski saloni pa so bili skozi vsa desetletja tudi aktivni prostori zbiranja ter druženja. Vse to velja tudi za brivski in frizerki salon Ozbič, ki letos obeležuje že svojo 100. obletnico obstoja. Prepoznavna hiša na vogalu je razdeljena na dva dela - brivnico in razstavni prostor, v katerem obiskovalci spoznajo bogato dediščino brivske obrti.

Poznate tisti pregovor, da se samo v mlinu neka stvar dvakrat pove? Njegov izvor je gotovo povezan s hrupom, ki ga boste slišali tudi v reportaži, ki sledi. Ampak tokrat upravičeno. V novi 16. sezoni naPOTkov bomo predstavljali rokodelce in stare obrti. Tiste, s katerimi se ukvarja le še en ali dva posameznika, pa tudi tiste, ki v zadnjem času z modernejšimi pristopi dobivajo nov zagon. V prvi epizodi torej obiščemo enega redkih še delujočih mlinov pri nas, ki bogato družinsko tradicijo uspešno povezuje s sodobnimi načini pridelave. Nataša Rašl se je odpeljala v občino Šmarješke Toplice in potrkala na vrata mlina Košak.

V nadaljevanju bomo vstopili v svet skrivnostnih kočevskih gozdov, kjer narava še vedno kaže svoj prvinski obraz. To je prostor z največjo gostoto rjavih medvedov in največjim številom pragozdnih ostankov v Evropi. Od aprila do oktobra lahko obiskovalec postane del raziskovalne ekspedicije in stopi na pot rjavega medveda. Pod vodstvom lokalnega vodnika doživi divjo naravo kočevskih gozdov in čisto od blizu spozna »kralja« kočevskih gozdov. Kako torej poteka samo srečanje z medvedom na robu pragozda?

Danes se odpeljemo na Štajersko, natančneje v Cógetince. Današnje doživetje na domačiji Firbas zajema spanje na seniku. Vonj po domačih jedeh, hranjenje domačih živali, pobiranje jajc in vožnja s traktorjem. Vse to je na domačiji Firbas pričakalo Lano Furlan. Več pa v prihodnjih minutah.

Kar 700 metrov pod površje zemlje se odpravljamo. Napotki nas odpeljejo v podzemlje Pece, v rove in odkope nekdanjega Rudnika svinca in cinka Mežica. Rudnik je z odkopavanji prenehal leta 1994, leta 1997 je sprejel prve obiskovalce, od leta 2015 pa se lahko na raziskovanje podamo tudi s kajakom, kar je še eno izmed Edinstvenih doživetij Slovenije. Po vpadniku oziroma šahtu se spustimo do 12. obzorja, kjer dosežemo nivo vode. Raziskovanje globin je tudi nekoliko adrenalinsko, nanj se je odpravil Aleš Ogrin.

Nikjer v Sloveniji ne boste na tako majhnem območju našli toliko gradov, kot jih ima Posavje, zato temu pogosto rečemo tudi 'slovenska dežela gradov'. In tja se odpravljamo s tokratnimi naPOTki, saj je eno od edinstvenih doživetij Slovenije tudi celodnevno popotovanje med sedmimi posavskimi gradovi ob in nad reko Savo. Del doživetja, poimenovanega Sedem veličastnih, si je privoščila Andreja Čokl.

To bo zgodba rudarjev, ki so se jim, zaradi težkih vozičkov krivili hrbti globoko pod površjem Šaleške doline. Zgodba vaščanov, ki so izgubili svoje domove, ker jim je rudnik dobesedno spodjedel tla pod nogami. In zgodba o premišljenem turizmu, ki dragocene spomine na omenjeno, ohranja in z njimi gradi na domači in mednarodni prepoznavnosti Šaleške doline. Celotno doživetje z naslovom Skrivnosti potopljenih vasi traja 4 ure, Darja Pograjc pa vas zdaj odpelje na radijskemu poslušalcu prijaznih 13 minut popotovanja.

Le sedem arhitektov je s svojimi deli vpisanih na UNESCOV seznam kulturne in naravne dediščine, na enega pa smo Slovenci še posebej ponosni. Govorimo o arhitektu Jožetu Plečniku, ki je pustil viden pečat v več mestih po Sloveniji ter tudi širše po Evropi, denimo na Dunaju in v Pragi. V tokratnih naPOTkih nas bo pot vodila po Plečnikovi Ljubljani, kjer bomo pobližje spoznali arhitekturne stvaritve na njegovi vodni in kopenski osi.

NaPOTki v aktualni sezoni odkrivajo svet izvirnih doživetij po izboru Slovenske turistične organizacije. Kdor je vsaj enkrat obiskal Prekmurje, ve, da se od tam ne moreš vrniti lačen. Gostoljubnost Prekmurcev tega preprosto ne dopusti. Zdaj že veste na kateri konec Slovenije bomo šli v naslednjih minutah. Kaj pa vsebina tokratnega doživetja? Priprava stejkov je med slovenskimi poklicnimi in ljubiteljskimi kuharji v zadnjih letih zelo priljubljena tema. Mimogrede, v slovarju Fran ob geslu stejk najdete razlago, da gre za debelejši zrezek. V šunkarni Kodila so pripravili zgodbo o mesu, za katerega si je vredno vzeti čas. In res, »mala mesna akademija« je za potrpežljive gurmane, celovito doživetje vam bo vzelo v povprečju okoli 5 ur. Ogledi sušilnic in zorilnic mesa, spoznavanje zanimivih dejstev o mesu in naposled kuharski praktikum z vmesnimi in končnimi degustacijami rezultatov dela. Današnjo epizodo NaPOTkov je pripravil Bojan Leskovec.

V današnjih Napotkih se bomo odpravili v Sodarjevo domačijo, ki se nahaja sredi idilične alpske vasice Bodešče in je od turističnega bisera Bleda oddaljena le nekaj minut. V več kot 500 let stari hiši na doživetju z naslovom Zveni po praznikih ustvarjalci skozi predstavitev slovenske kulturne dediščine goste odpeljejo v preteklost, ko so imeli prazniki na Gorenjskem posebno veljavo. Predstavljali so čas veselja, radosti, hkrati pa tudi čas, ko so se pripravljale posebne, nevsakdanje jedi. Tadejo Bizilj so njeni sogovorniki z besedo, glasbo in s plesom odpeljali nazaj v Prešernov čas, kamor zdaj vabimo tudi vas.

"Male skrivnosti družinske oljarne pri predelavi prvovrstnega bučnega olja" - tako je zgodbo oljarne Kocbek strnila Slovenska turistična organizacija, ki je multisenzorične vodene oglede oljarne izbrala za eno od svojih edinstvenih doživetij Slovenije. V Sveti Jurij ob Ščavnici se je odpravil Jure Čepin in z lastnikom oljarne Gorazdom Kocbekom podrobneje spoznal postopek predelave bučnih semen v olje, ovrgla pa sta tudi še vedno precej zakoreninjeno prepričanje, da je bučno olje dobro samo za na solato.

Posploševanje pri gobah ne obstaja. To je eno izmed ključnih navodil, preden se podamo v gozd, v kraljestvo gob. V naPOTkih v aktualni sezoni odkrivamo edinstvena doživetja in eno izmed njih – ki tudi ni pogojeno z letnim časom, saj gobe rastejo vse leto – je doživetje z naslovom: "Dr. Fungi: Mi gremo po gobe!". Kdo je Dr. Fungi, katere gobe januarja rastejo v Iškem vintgarju in kaj je gozdni laboratorij? V naslednjih minutah gremo na gozdno pustolovščino.

Na seznamu edinstvenih doživetij Slovenije, s katerimi se Slovenija predstavlja domačim in tujim turistom, je tudi prav posebna izkušnja, s katero potujemo v neke druge čase: v čas bivšega režima skupne države. Čeprav Jugoslavija ne obstaja že več kot tri desetletja, ima tisto obdobje še nekaj tem, ki so zavite v tančico skrivnosti. Ena takih se nam razkriva v turističnem doživetju iskanja tajnih prostorov Hotela Jama. Ste vedeli, da so v hotelu, ki stoji pred eno naših največjih turističnih znamenitosti Postojnsko jamo, med prenovo našli skrivne prostore? Čemu so služili? In kako to, da niti malo ne spominjajo na zaklonišče, ki naj bi se po prvotnih načrtih tam nahajalo?

Ribogojnica Fonda v Seči ponuja dve doživetij s seznama edinstvenih doživetij Slovenije. Eno izmed njih, Nepozabni dan v ribjem vrtu Fonda, je že nekaj let na prvem mestu po številu obiskov. 2. epizoda 15. sezone je hkrati tudi zgodba o ribogojstvu, varstvu okolja in trajnostnem turizmu.

»Doživite Slovenijo na najboljši način. Prelevite se v raziskovalce izvirnih butičnih zgodb in doživetij ter si ustvarite lepe spomine za vse življenje.« Slovenska turistična organizacija s temi besedami vabi k raziskovanju izvirnih, butičnih zgodb slovenskega turizma, ki ponujajo nekaj več v smislu doživetja samega. Prav takšna doživetja bodo v ospredju nove, že 15. sezone naPOTkov. V Radgonskih goricah je v praksi zaživel ustvarjalen in inovativen turistični produkt, ki temelji na doživetju v popolni temi. Tam – omejeni na čute sluha, vonja in okusa – spoznate prvo penino na svetu, ki je bila tudi pridelana v popolni temi.

“Dvakrat grad, dvakrat samostan” - s temi besedami pater Ernest opiše minoritski samostan Olimje. Po ustnem izročilu naj bi njegova zgodovina segala vse v leto 1015, ko je na ozemlju današnjega samostana stal stolp. Od sedemnajstega stoletja dalje pa v gradu deluje tudi zeliščna lekarna, ki so jo prvi postavili pavlinci, njihovo tradicijo pa danes nadaljujejo minoriti.

Graščina Kodeljevo s kapelo v ljubljanskih Mostah je bila leta 1984 razglašena za kulturni spomenik, park ob njej pa za naravno znamenitost. Najbrž je kakšen delček še vedno povsem tak, kot je bil takrat, ko je tam zrasel »Turn ob Ljubljanici«. A nekaj je gotovo – tako polnega parkirišča v tistem času zagotovo ni bilo. Prvi avtomobil je Codelli v Ljubljano pripeljal leta 1898. Zgodovina dvorca v sebi skriva mnoge biserčke umetnostne zgodovine, pa se je začela pisati že 250 let pred tem. S pomočjo umetnostnih zgodovinark dr. Helene Seražin in Katarine Metelko se je vanjo poglobila Mojca Delač.

Ob obisku Vile Vipolže mnoge najprej navdušijo čudoviti razgledi širom Goriških brd in lepo urejen park pred vilo. Ta je bila že v 19. stoletju znana po cipresah, ki so bile takrat največje v goriški grofiji, so tudi del naravne dediščine, po nekaterih podatkih stare več kot 250 let. Sama stavba, ki jo po obnovi opisujejo kot najlepšo renesančno vilo v Sloveniji, pa stoji na tem mestu že več kot 800 let.

Strmol na Gorenjskem, slikovito postavljen na majhni vzpetini na vznožju strmega Dvorjanskega hriba med vasmi Češnjevek, Grad in Dvorje, je eden redkih gradov na Kranjskem, ki je ves čas ohranil slovensko ime. V 13. stoletju so se tu naselili vitezi Strmolski, po katerih je utrdba tudi dobila ime, ob koncu 14. stoletja pa so ti zanimivo ime svojega gradu ponesli tudi na sosednjo Štajersko, kjer danes najdemo Strmol pri Rogatcu. A mi smo se kot rečeno odpravili tokrat kar na Gorenjsko na ogled gradu, ki je eden redkih, ki so nepoškodovani in brez posebnega pretresa preživeli drugo svetovno vojno in leta po njej, morda še posebej zato, ker se je tako lepo vpel v okolico in postal njena nepogrešljiva sestavina. Tja se je odpravila Tadeja Bizilj.

Z Napotki gremo tokrat 15 kilometrov iz Ljubljane, kjer v objemu Polhograjskih dolomitov stoji Polhograjska graščina. Ta predstavlja enega od najpomembnejših spomenikov v občini Polhov Gradec in je središče njenega kulturnega utripa. Temelji graščine segajo v čas 13. in 14. stoletja, ko je na tem mestu stal stolpast dvor. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V graščini je tudi Krajevni muzej. Graščina omogoča še nepozabne poroke v poročni dvorani ali paviljonu v grajskem parku, obiskovalci pa si lahko tam privoščijo tudi čaj z grofom Blagajem. Polhograjsko graščino je obiskal Aleš Ogrin.

V starem mestnem jedru Radovljice stoji Radovljiška graščina. Njeno zgodovino je od 13. stoletja dalje zaznamovalo vsaj 5 družin, nazadnje grofje Thurn-Valsassina. Danes je graščina dom Muzejev radovljiške občine, tam sta Čebelarski in Mestni muzej, ob popoldnevih iz učilnic odmeva pouk Glasbene šole, svoje prostore je tam našel tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti. Kako so včasih živeli grofje, katere se najbolj zanimive panjske končnice, ki jih hrani čebelarski muzej in kakšno vlogo ima danes sramotilna klopca? Radovljico je obiskala Ana Skrt.

Danes se bomo odpravili v deželo terana, burje in pršuta. Tako je - na Kras, natančneje v Štanjel. Značilno za to pokrajino, Grad Štanjel obdajajo ozke in strme ulice ter gole kamnite hiše. Vse okoli Gradu Štanjel pa se razprostira obzidje, utrjeno s stolpi. Med zidove dvorca se je odpravila Lana Furlan, glas je posodila Nataša Rašl.

"Malo je na Slovenskem grajskih stavb, katerih preteklost bi bila tako pisana kot to velja za mariborski dvorec in obenem že tolikokrat predmet stavbno-zgodovinskih študij". S temi besedami se v knjigi dr. Ivana Stoparja Najlepši slovenski dvorci začne opis Mestnega gradu v Mariboru. Odlična popotnica za obisk in snemanje naPOTkov, ki jih je pripravila Nadia Petauer.

Čeprav uradno sodi med dvorce, ima ta veličastna in prenovljena graščina že v samem imenu besedo grad. Govorimo o gradu Tuštanj v Moravški dolini, ki je nekoč slovela po gradovih, a se je ohranil le ta dvorec iz tufa ali groha. V zadnjih desetletjih je postal kulturno središče za okoliške kraje, saj se v njem odvijajo številni kulturni dogodki in poroke. A grad je zanimiv tudi širše, saj je edini grad na Slovenskem, ki ni bil podržavljen, eden redkih, ki hrani originalno pohištvo, in že 170 let ostaja v lasti Slovencev. Za tem stoji čudovita ljubezenska zgodba, ki vam jo razkrivamo v naPOTkih.

V aktualni sezoni NaPotkov raziskujemo in obiskujemo dvorce. Dvorec je reprezentančna, običajno v nižinskem svetu zgrajena grajska stavba, namenjena predvsem bivanju. Dvorci obstajajo v večini evropskih držav, kjer je obstajal fevdalizem, in so bili včasih znani kot gradovi ali tudi palače. V Sloveniji jih je kar nekaj, ki smo jih že ali pa jih še bomo obiskali. Enega izmed takih draguljev ima tudi Koroška. Zdaj sicer ne nosi več prvotnega imena Streiteben in v njem plemiči ne živijo več, je pa zato ohranil plemenito vsebino. Za njegove zidove se je podal Jure K. Čokl.

Odprava NaPOTkov se danes ne bo pohvalila z velikim številom prevoženih kilometrov, a doživetje zato ne bo nič manjše. Začelo se je z utrdbo zgrajeno na živi skali leta 1268, s pozidavo v 16. stoletju nastane dvorec z renesančnim značajem. Grad Jable stoji v neposredni bližini Loke pri Mengšu, na precej velikem posestvu so bili nekoč urejeni razkošni vrtovi, še danes je tam največji strnjen nasad ameriške duglazije pri nas. Najlepša soba na Slovenskem, v kamen ujeta zaljubljenca, klop prijateljstva, pri ljudeh priljubljena baronica, najdaljša grajska lega in skrivnostna sova, je nekaj gesel zgodb, ki jih je v reportažo strnil Bojan Leskovec.

Grad Bogenšperk je znan po eni najdaljših poročnih tradicij pri nas ter seveda po najuglednejšem in najbolj prepoznavnem lastniku Janezu Vajkardu Valvasorju. Grad je bil v njegovi posesti sicer zgolj skromnih dvajset let, vseeno pa je njegova zapuščina med grajskimi zidovi tudi danes še kako živa.

Glede na knjigo Najlepši slovenski dvorci dr. Ivana Stoparja grad Gewerkenegg v Idriji pravzaprav uvrščamo med dvorce. O tej dilemi več v današnji 2. epizodi 14. sezone Napotkov, v kateri bomo spoznali ta renesančni objekt, v katerem niso nikoli prebivali plemiči, graščaki ali grajske gospodične. Veliko trapezasto dvorišče s tremi okroglimi grajskimi stolpi z ene strani varuje hudourniška Nikava – pritok reke Idrijce. Je pa poslopje tudi strateško umeščeno na vzpetino nad mestom. Darja Pograjc si je med drugim ogledala uro v grajskem stolpu, kamor obiskovalcem sicer ni dovoljeno.

Grad Brežice, katerega začetki segajo v 13. stoletje, je v svoji večstoletni zgodovini sprva služil v upravne in obrambne namene salzburške nadškofije, danes pa v njegovih prostorih deluje Posavski muzej Brežice. Zaradi čudovite lokacije s pogledom na stari del mesta in izjemne Viteške dvorane, prvovrstne baročne galerije z bogato mitološko vsebino, je grad prizorišče mnogih prireditev, razstav in koncertov.

V objemu reke Drave, gozdov in barvite Koroške se nahaja Green Resort - Vodni park Radlje ob dravi, ki ponuja vse, kar potrebujemo, da se počutimo povezan s prvinsko naravo. V naravnih, lesenih hišicah, avtodomih in hostlu se ob bližini biološkega bazena vsako leto pred mestnim vrvežem skrije več in več turistov. Zaradi poplav je resort že zaprl vrata za obiskovalce, mi pa smo jih v naPOTkih kljub temu obiskali in se pozanimali, kdaj bodo vrata zelenega resorta ponovno odprta.

Kamp Natura v Podčetrtku je del priljubljenih Term Olimia. Nudi tako prostore za avtodome, počitniške prikolice in šotore kot tudi namestitev v mobilnih hišicah in petzvezdičnem glampingu. Zakaj je kamp poleti najbolj priljubljen med družinami, spomladi in jeseni pa med pari, je preverila Andreja Čokl.

Lovenjakov dvor – manjše posestvo v naselju Polana – leži zgolj nekaj kilometrov iz Murske Sobote. V prvi vrsti je znano po gostilni z lokalno kulinariko, zdaj tudi zaradi manjšega hotela Štrk, ki sloni predvsem na kongresni dejavnosti, od nedavnega pa tudi zaradi postajališča za avtodome in počitniške prikolice.

Ali bi lahko v Ljubljani kot turist prespali za slabih 12 evrov po osebi? Lahko, če ste ljubitelj narave in imate s seboj šotor ali avtodom. Blizu prestolnice je nekaj kampov, Špela Šebenik je tako našla manjši družinski kamp, ki so ga avgusta prizadele poplave, a je zdaj že odprt, njegova posebnost pa je igrišče za nogometni golf. Od tod tudi njegovo ime Camping @ Footballgolf Ljubljana.

Včasih nas oddaja NaPotki odpelje tako daleč, da bi kot uvod vanjo najlaže uporabili tisti znameniti »za devetimi gorami in devetimi vodami«. In ker so na Koroškem gore že od nekdaj, za devet voda pa je poskrbela besneča narava v zadnjih tednih, se je zgodilo prav to. Odpeljali smo se na Ribniško Pohorje, kjer smo obiskali Urško Šantl Urh oziroma teto Leno in njenega moža Marka, lastnika Kmetije tete Lene s campom in apartmajem.

V Marezigah so gostinsko-turistično ponudbo pred dvema mesecema dopolnili še z odprtjem glamping naselja Wine Paradise Marezige. Nahaja se tik pod vinsko fontano, ki je ena od znanih atrakcij tega kraja v zaledju slovenske Istre. Dvanajst luksuznih hišic je ime dobilo – kako pa drugače – po vinskih sortah.

Na vroč poletni dan se je Klara Eva Kukovičič odpeljala proti Šaleški dolini v Camp Velenje. Zaradi svoje odlične lege tik ob Velenjskem jezeru kamp svojim obiskovalcem ponuja pestro ponudbo športnih aktivnosti na vodi - od supanja, jadranja na deski in veslanja. Priljubljen pa je tudi med glasbenimi navdušenci, ki lahko v času festivalov v bližnjem Vista parku prenočijo v mobilnih hiškah, glamping šotorih, avtodomih ali v šotorih na parcelah v velikosti do 100 m2.

V tokratni epizodi nas razvajajo z belokranjsko gostoljubnostjo ob eni najtoplejših rek pri nas, reki Kolpi. Obiskali smo kamp Bela krajina - Podzemelj, ki se je pred leti iz običajnega manjšega družinskega kampa razvil v – še vedno sicer majhen – a bogat prostor preživljanja prostega časa, dopusta ali preprosto vmesnega postanka na poti proti hrvaški obali. Kamp tujci zapolnijo ravno zaradi same lokacije, med slovenskimi obiskovalci pa je kar nekaj takšnih, ki se štejejo že med stalne goste. Čez Gorjance se je odpeljala Nataša Rašl.

13. sezona naših naPOTkov, v kateri raziskujemo slovenske kamp destinacije, je v polnem teku, poletna sezona pa se bliža vrhuncu. Zato smo tokrat kampiranje združili z morskim okoljem in se odpravili v enega najstarejših in največjih kampov pri nas, ki se, nekoliko ironično, nahaja v eni najmanjših in najmlajših občin pri nas. Govor je o kampu Adria v Ankaranu, ki domače in tuje kampiste privablja že več kot 60 let. Ugodna lokacija in številna drevesa, ki nudijo senco več kot 400 parcelam za kampiranje, sta le dve od prednosti, ki se jih vodstvo kampa dobro zaveda in skuša nadgraditi z dodatno ponudbo.

V petek se je Darja Pograjc odpravila v Sočo - vas, ki se nahaja v bovški občini. Ko se spustila v dolino Trente, je najprej opazila, kako prijetno se je razredčil avtomobilski promet – več kot avtomobilov je bilo na cesti motoristov, kolesarjev, pohodnikov pa tudi kakšen tabornik se je znašel vmes. Cilj njenega obiska: Turistična kmetija Jelinčič in kamp Jelinc.

Odprava NaPOTkov je ta teden obiskala Jezersko. Kamp in glamping Cvet gora že z imenom nakazuje na vpetost v lokalno okolje in zavezanost k naravi. Lesene hiške, ena izmed teh je na drevesu, prostor za šotore in avtodome, skupna letna kuhinja, zajtrk na terasi s pogledom na cvetoče travnike in okoliške gore. Vse skupaj se je začelo pred natanko 10 leti z obnovo 130 let stare hiše. Zgodbo Cveta gora pišejo Tanja, Jure in Živa. Po navdih se vračajo k naravi, ki nam razkriva svoje zgodbe in nam daje odgovore na vsa naša vprašanja. Kaj imajo s kampiranjem opraviti materina dušica, jerebika in ognjič, izveste v reportaži, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.

Različnih bolj ali manj udobnih, če že ne luksuznih kampov ali z drugo besedo glampov je v Sloveniji vse več. Premik miselnosti turistov, ki si na eni strani želijo pristnega stika z okoljem in na drugi hotelskega udobja, je očiten. Ampak kjer je povpraševanje, se zmeraj najde tudi ponudba in tudi na sončni strani Alp ni nič drugače. Načinov, kako dati gostom nekaj več, je veliko. Težava je le v tem, da nekateri delujejo, drugi pa ne. NaPotki so tokrat vodili pod Veliko Planino, kjer na s ceste precej neopaznem mestu stoji Slovenia Eco Resort, ki ponuja doživetje pastirske akademije. Ta je premamila kolega Jureta K. Čokla.

Začenjamo novo sezono Napotkov, v njej bomo raziskovali slovenske kamp destinacije. In že v prvi epizodi se odpravljamo v najboljšega v letu 2022 po izboru Slovenske turistične organizacije, to je v Kamp Šobec. Idilična narava ob Savi Dolinki, sodobna infrastruktura, pa tudi bližina kulturnih in naravnih znamenitosti, so stvari, ki vanj privabijo veliko število domačih, predvsem pa tujih gostov. V Kamp Šobec se je odpravil tudi Aleš Ogrin.

Zadnjo epizodo 12. sezone Napotkov smo posneli v Kneških Ravnah. Tam zadnja tri leta za dežemer skrbi gospod Simon Podoreh, pred tem pa je skoraj 40 let zanj in seveda za padavinska poročila skrbela njegova mama. Gre morda za dežemer z najlepšim razgledom, saj se v ozadju rišejo vrhovi Vogel, Šija in Rodica. Če se boste kdaj odpravili do (sicer kar malo odmaknjenih) Kneških Raven pa raje, tako kot v dobi pred pametnimi telefoni, sledite obcestnim tablam. Največji spletni brskalnik v svoji storitvi zemljevidov namreč do cilja sploh ne ponudi možnosti načrtovanja poti z avtomobilom, temveč samo peš.

Napotki nas danes popeljejo globoko na Notranjsko, v kraje, ki jim ne prizanašata sneg in mraz. No, saj včasih je bilo tako. Meteorološka opazovanja in meritve v vasi Šmarata imajo več kot stoletno zgodovino. Zadnjih 40 let vremenska postaja domuje na naslovu Šmarata 1, družinsko tradicijo spremljanja, beleženja in posredovanja vremenskih podatkov na Agencijo za okolje zdaj že 11 leto nadaljuje Franc Avsec, ki je na prvi dan letošnjega meteorološkega poletja sprejel avotrja današnje epizode NaPOTkov, Bojana Leskovca.

V tokratnih naPOTkih potujemo proti Cerkniškemu jezeru. Tam je to pomlad kar nekaj vode zaradi padavin, vseeno pa je teh manj kot pred desetletji, bomo izvedeli v naslednjih minutah. V vasi Otok, ki je lahko ob res močnem deževju nastal pravi otok v Cerkniškem jezeru, je digitalni register padavin, v samem središču Cerknice pa je merjenje količine padavin že več kot 80 let naloga družine Gógala. Tja se je na deževen majski dan odpravila Špela Šebenik.

Opazovalna postaja Dravograd je le streljaj oddaljena od sotočja Drave, Mislinje in Meže, malce dvignjena nad ta hip nič kaj lenobno Dravo, postavljena v zaselek Robindvor, planotasto ujet med dolino in gozdovi, ki se vijejo proti Ojstrici in dlje v sosednjo Avstrijo. Stane Kocutar je pozvonil pri družini Gantar Kališnik in pripravil naPOTke.

Deset vremenskih postaj širom po Sloveniji smo že obiskali v tokratni sezoni oddaje Napotki. Danes je pred nami enajsta postaja in da bomo prišli do te, se bo treba kar precej povzpeti – na več kot 1000 metrov nadmorske višine. V Belih vodah količino padavin za Agencijo RS za okolje meri Irena Mazej. Pri njej se je oglasila Andreja Gradišar.

V Napotkih se odpravljamo v slovensko Sibirijo – na Babno Polje. Tam je bila izmerjena najnižja uradna temperatura v Sloveniji, ki je -36,4 °C, povprečna letna temperatura pa je okoli 7 °C, tako da ni nič nenavadnega, če prebivalci kraja kurijo tudi sredi poletja. Tradicija opazovanja vremena je na Babnem Polju sicer že zelo dolga. Kako nalogo v zadnjem letu in pol opravlja Nevenka Ule in da je bila najnižja uradna temperatura v naši državi izmerjena prav na njihovi vremenski postaji, izveste v Napotkih, ki jih je pripravil Aleš Ogrin.

Od marca po Sloveniji obiskujemo številne opazovalce vremena, ki so vključeni v državno mrežo honorarnih meteoroloških opazovalcev Agencije za okolje. V 12. sezoni naPOTkov jih bomo tja do sredine junija spoznali še približno sedem, danes pa gremo v sevniško občino. Nataša Rašl je potrkala na vrata 93-letnega gospoda, ki je prostovoljni meteorološki opazovalec že več kot 40 let.

Verjetno vas ni veliko, ki bi že slišali za vas Čolnica. Brez skrbi, v tokratni epizodi Napotkov jo omenimo večkrat, saj tam živi vremenski opazovalec Slavko Jereb, ki ima dežemer postavljen kar na svojem vrtu pred hišo. Pravi, da v zadnjih letih, odkar ga je Agencija za okolje povabila k sodelovanju in opazovanju vremenskih pojavov, opaža kar nekaj sprememb, med drugim pojav megle. Kaj je še značilno za vreme na Kanalskem kolovratu in zakaj meni, da kostanjev med ni čisti kostanjev med, slišite v novi epizodi 12. sezone Napotkov. Pripravila jo je Ana Skrt.

Naslednja epizoda Napotkov nas bo odpeljala na Zgornji Kamenščak nad Ljutomerom. V omenjenem naselju, na domačem vrtu Stanislave in Darka Beka, se nahaja padavinska postaja, ki ji namenjamo naslednjih (dobrih) 10 minut. Upokojeni par, ki skrbi za postajo zadnjih 5 let, pa je opazovanje vremena spremljalo že od malih nog oz. veliko prej kot sta prevzela to dnevno jutranjo obveznost. Avtorica: Darja Pograjc.

V 12. sezoni naše jutranje nedeljske oddaje naPOTki obiskujemo vremenske postaje po Sloveniji, tokrat ostajamo blizu Ljubljane. Postaja, ki beleži vremenske razmere v zahodnem delu Polhograjskega hribovja, stoji v Topolu pri Medvodah, takoj pod vrhom priljubljene izletniške točke Katarina nad Ljubljano. Prvo meteorološko postajo so v Topolu postavili že leta 1895, nato pa jo večkrat premaknili. Na mestu, kjer stoji zadnjih 30 let, se je ustavila Andreja Čokl.

»Marelice in breskve so zdaj začele cveteti, prvi je bil pa dren,« je Darji Pograjc razložil Franc Čahuk, ki skrbi za padavinsko postajo v vasi Ivanovci. Zadnji dve leti so mu namreč na Agenciji za okolje zaupali novo nalogo. Poleg opazovanja padavin in priprave mesečnega poročila o vremenu, mora zdaj zapisovati tudi fenološka opažanja. Nalogo je z veseljem sprejel. 67-letnik namreč vreme oz. padavine opazuje že več kot 50 let! Pa pojdimo v Prekmurje in preverimo, kako opravlja to delo. Napotki!

Bizeljsko je naselje v občini Brežice, ki leži ob meji s Hrvaško. Tja se je tokrat odpeljala Nataša Rašl v lov za novo epizodo naPOTkov, v kateri trkamo na vrata honorarnih meteoroloških opazovalcev, ki v sodelovanju z Agencijo za okolje v okviru državne meteorološke mreže spremljajo podatke te vrste na določenem območju. Na Bizeljskem imajo sončnih dni dovolj, merilnik za višino snežne odeje ta hip miruje, v pokoju pa je zadnjih 10 let Viktor Karničnik, tamkajšnji prebivalec. In točno toliko časa na vrtu pred njegovo hišo stoji tudi vremenska hišica.

12. sezona Napotkov prinaša spoznavanje dela na postajah državne meteorološke mreže oziroma v njej obiskujemo opazovalce, ki po vsej državi skrbijo za to, da na Agencijo za okolje prihajajo ažurirani podatki o vremenu na določenem območju. Bili smo že v Vipavski dolini, Sevnem, danes pa je čas za obisk Koroške. Gremo na vremensko postajo Šmartno pri Slovenj Gradcu.

naPOTki gredo v jugovzhodni del občine Šmartno pri Litiji, v vas Sevno, kjer vreme ''merijo'' že več kot 60 let. Prebivalcev je po zadnjih podatkih nekaj manj kot 50, med njimi tudi meteorološki opazovalec, ki je pred štirimi leti prevzel omenjeno nalogo od gospe, ki je meritve opravljala od začetka. Z vidika klimatologije je Sevno - zaradi specifične lege v Posavju - zelo pomembna točka. Tudi zato imajo meteorološke meritve in opazovanja tam dolgoletno tradicijo.

12. sezono naPOTkov začenjamo z obiskom padavinske postaje v Podragi v Vipavski dolini, kjer upokojeni gradbenik Miro Trošt že več kot 15 let vsak dan odčita količino padavin in zabeleži pomembnejše atmosferske pojave. Padavinsko poročilo nato konec meseca pošlje na Agencijo za okolje, kjer podatke pretipkajo v digitalno bazo, poročilo pa shranijo v arhivu.

V Napotkih se odpravljamo v srce Oglarske dežele. Tam 30 kilometrov vzhodno od Litije, 30 kilometrov severozahodno od Trebnjega in 70 kilometrov od Ljubljane leži Smučarsko rekreacijski center Dole pri Litiji. Smučišče ima skupno en kilometer prog, eno vlečnico, stavijo pa na domačnost, ki k njim vedno znova vrača smučarje, ki se spustijo po strminah. To domačnost je na smučišču Dole pri Litiji izkusil tudi Aleš Ogrin.

Tokrat smo ugodno smuko iskali na smučišču, ki se vzpenja nad knežjim mestom in pod Tolstim vrhom. 15-minutna vožnja nas iz Celja pripelje na smučišče Celjska koča. Prvič so tam smučali že leta 1932. Malo smučišče nudi skupaj 1200m prog, dve vlečnici in trak za najmlajše pa omogočajo smuko za vso družino. Na voljo je tudi nočna smuka, zato se radi pohvalijo, da imajo vse, kar imajo veliki.

Odprava NaPOTkov je tokrat obiskala smučišče, ki je od Ljubljane oddaljeno pičlih 25 kilometrov. Smučišče Šentjošt nad Horjulom se razteza na površini hektar in pol, leži na nadmorski višini 600 metrov in spominja na amfiteater sredi vasi. Čeprav malo smučišče, ima vse kar imajo veliki: umetno zasneževanje, nočno smuko, šolo smučanja, nujno medicinsko pomoč in več kot 50 letno tradicijo. Zadnja leta so, kljub prislovično zelenim zimam, za Šentjošt ugodna- lani so imeli 82 smučarskih dni, današnji je 32-ti v letošnji sezoni. Bojan Leskovec je spoznal družinam prijazno smučišče Šentjošt nad Horjulom na sončen in mrzel zimski dan, ki ga je popestril živahen počitniški utrip.

V nekaterih delih severovzhodne Slovenije so – vsaj za zdaj – ostali brez snežne odeje. Tudi na najnižje ležečem smučišču pri nas, ki deluje od konca 90-ih let prejšnjega stoletja: na Smučišču Globoki klanec, ki leži v trikotniku med Ptujem, Ormožem in Ljutomerom. Lanska sezona je bila najuspešnejša, na letošnjo še optimistično čakajo.

18 km od Ajdovščine, 17 km od Idrije in 22 km od Logatca se nahaja smučišče SKI BOR Črni vrh. Darja Pograjc se je v četrtek dopoldne odpravila v snežnobelo odeto idilo v omenjene konce – proti Črnemu vrhu nad Idrijo. V času njenega obiska je smučišče pravzaprav šele ravno dobro zaživelo. Pretekli vikend je bil namreč prvi, ki je dejansko ponudil vremenske pogoje, ki so omogočili odprtje smučišča.

Veste, kje je bila zgrajena ena prvih smučarskih sedežnic v Sloveniji? Ali pa raje kar v bivši Jugoslaviji? Odgovor je za marsikoga malce nepričakovan – na Španovem vrhu, smučišču nad Jesenicami in pod Golico. Planina pod Golico je sicer najbolj znana po rastišču narcis, a nekoč je bila tudi pomembno smučarsko središče, dolgo časa pa je veljala za najdaljo sedežnico v skupni državi. Po zaslugi zanesenjaških domačinov, ki so leta 2016 sedežnico in smučišče odkupili od občine Jesenice in ju tako rešili pred uničenjem, pa se lahko smučarji tudi letos med vikendi smučajo na 2.200 metrov dolgi progi.

Nadaljujemo serijo Napotkov, v kateri obiskujemo manjša slovenska smučišča. Iz 430 metrov nadmorske višine v Zasavju, kjer smo obiskali prvo smučišče Kandrše Vidrga, se zdaj v iskanju snega dvigamo nad 1200 metrov nadmorske višine, kjer leži smučišče z imenom Trije kralji. Glede na klasifikacijo Ministrstva za infrastrukturo sicer to smučišče na Pohorju sodi med velika smučišča. Glede na klasifikacijo, ki jo upoštevajo pri projektu Naj smučišče, in klasifikacijo, ki jo ima Združenje slovenskih žičničarjev, pa spada pod manjša smučišča. V sredo, ko sta bili tam odprti dve od skupno štirih smučarskih prog, se je na Tri kralje odpravila Darja Pograjc.

Serijo oddaj NaPOTki, v kateri bomo obiskovali manjša slovenska smučišča, začenjamo v Zasavju, na le 430 metrih nadmorske višine. Tam se v Krajevni skupnosti Mlinše-Kolovrat nahaja smučišče Kandrše Vidrga. Kljub temu, da je manjša dolina, v kateri leži, hladnejša od okoliških krajev, se vse pogosteje zanašajo na umetno zasneževanje. Smučišče je namenjeno najmlajšim, ima pa tudi sankališče. Obiskala ga je Andreja Gradišar.

»Slovenija je povezana z avtocesto od palm ob Jadranskem morju do štorkelj ob 'panonskem morju',« so konec oktobra leta 2008 zapisali v časniku Finance. Takrat so namreč odprli celotno pomursko avtocesto A5 Maribor-Pince, kar je prineslo olajšanje predvsem prebivalcem ob tranzitno zelo obremenjeni cesti od Lenarta mimo Gornje Radgone proti Murski Soboti in naprej proti Dolgi vasi oz. meji z Madžarsko. Avtocesta A5 se v razcepu Dragučova odcepi od avtoceste A1, poteka prek Slovenskih goric in Prekmurja in je bila dokončana rekordno hitro. Pospešeno so jo začeli graditi leta 2006 in dokončali dve leti pozneje. Izjema je bil že leta 2000 začeti odsek Vučja vas – Beltinci, ki je pravzaprav predstavljal 'obvoznico' Murske Sobote in je bil končan že leta 2003. Prav ta del pomurske avtoceste se lahko pohvali tudi z najdaljšima slovenskima cestnima mostovoma prek reke Mure, dolga sta 837 oz. 833 metrov. Druge značilnosti 'pomurke' je odkrivala Andreja Čokl.

Pot nas bo tokrat popeljala po najmlajši slovenski avtocesti A4. Avtocesta Draženci–Gruškovje teče najprej po Dravskem polju, po prečkanju vodotoka Polskava pa preide na gričevnato območje Haloz. V nasprotju z drugimi je zgraditev tega projekta civilna iniciativa težko pričakovala, celoten proces od začetka do konca pa se bere kot dober roman. Ob odprtju se je izboljšala kakovost življenja ljudi ter povečala prometna varnost. A4 je namreč prevzela velik del mednarodnega tranzitnega prometa med mednarodnima mejnima prehodoma Šentilj in Gruškovje. O tem, kakšen je občutek, ko izveš, da bodo porušili tvoj dom, ki stoji na trasi bodoče avtoceste, in še o drugih zanimivostih A4 v NaPOTkih.

V tokratni epizodi naPOTkov, ki jih posvečamo petdesetletnici slovenskih avtocest, se bomo z Mojco Delač odpravili v svet krasa in burje. Sežanski krak primorske avtoceste A3 se začne v razcepu Gabrk in konča na meji z Italijo. Cesto so začeli graditi leta 1994 in jo zaključili v le nekaj letih. Kako so jo načrtovali, kakšen gradbeni izziv je bilo ravno podolje, kako je z vzdrževanjem in kako ob njej živijo domačini? Vse to v naslednjih minutah.

Tokrat se peljemo od predora Karavanke, od slovensko-avstrijske meje, od Gorenjske čez osrednjo Slovenijo proti jugovzhodu, mimo dolenjskih gričev do meje s Hrvaško. Takšna je trasa avtoceste A2 v skupni dolžini nekaj več kot 175 kilometrov.

10. sezona Napotkov bo posebna, jubilejna! Prvo izmed petih epizod v seriji, ki smo jo naslovili 50 let avtocest v Sloveniji, je pripravila Darja Pograjc. Znašla se je pred izredno zahtevno nalogo, in sicer kako predstaviti kar 230,7 km dolg odsek avtoceste od Srmina do Šentilja – povezavo med slovensko obalo in avstrijsko mejo na severu. A1 je ime pod katerim sta združeni primorska in štajerska avtocesta, avtorica pa je z vsakega dela za Napotke izbrala po en element.   Tu lahko prisluhnete pogovorom (v celoti), iz katerih je nastala repotaža: Pogovor z mag. Gregorjem Fickom, direktorjem Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala, GZS Pogovor z Rudijem Blažkom, podjetnikom in domačinom, ki je bil v času grajenja avtoceste predsednik krajevne skupnosti v Razdrtem Pogovor z Mitjo Stojnškom, vodjo nadzornega centra Vransko in Slovenske Konjice

Dolina Draga je dolga le 2 kilometra, v njej ni naselja, le nekaj posameznih hiš, gostišče in lokostrelski park, pa vendar ta ozka dolina skriva veliko zgodb in zgodovine. Nekoč so se po njej raztezali pašniki. danes pa je poraščena z gozdovi, obdajajo jo gore, med njimi tudi domačinom zelo draga Begunjščica. Dolino opevajo tudi Avsenikove pesmi, skriva pa tako veličastne kot tragične zgodbe: od viteških lastnikov gradu Kamen, številnih običajev in šeg, ki še vedno živijo med domačini, uspeha narodno-zabavne glasbe, do poboja talcev v 2. svetovni vojni. Po dolini in okoliških planinah vodita tudi dve tematski poti: Lambergova in pastirska pot. Pojdite s Prvim v dolino, kjer murke cveto, tja, kjer ptički pojo ...

Naše raziskovanje slovenskih dolin bomo nadaljevali na Gorenjskem. Tam leži tudi ledeniška dolina Planica, ki jo seveda najbolj poznamo po skakalnicah in smučarskih skokih. Zato smo raje kot njen začetni del raziskali zatrep planiške doline, ki ga mnogokrat zmotno poimenujemo kar za svojo dolino. Več pa v naPOTkih, ki jih je pripravil Aleš Ogrin.

Raziskovanje slovenskih dolin nas bo tokrat vodilo v Tuhinjsko dolino. Dolina, ki leži med Celjsko in Ljubljansko kotlino se med drugim ponaša z zdravilno vodo. Pot skoznjo je bila v srednjem veku prometno pomembnejša kot na primer pot čez Trojane, ki so jo radi uporabljali Stari Rimljani. Posledično se je v dolini takrat močno razvilo gostilničarstvo. Če gremo še dlje v zgodovino – na tem območju so našli tako ostanke mamuta kot pritlikavega nosoroga.

Vipavska dolina se je kot turistična destinacija začela tržiti pozno, lokalni vodniki pravijo, da velja celo za eno najmlajših destinacij. Nasprotno lahko rečemo, ko govorimo o vinskih kleteh – na Gočah so te stare več sto let. Gre za vasico, ki je v celoti spomeniško zaščitena, Ana Skrt pa poleg omenjenih Goč v današnjih Napotkih predstavlja še vinarski muzej v Vipavi, spoznali boste avtohtono vipavsko vinsko sorto, poleg enogastronomskih dražljajev pa morda dobili tudi idejo za aktiven obisk doline med Nanosom in Novo Gorico.

Na Prvem odprava NaPOTkov nadaljuje s potepi in raziskovanji slovenskih dolin in grap. Slikovita Bohinjska proga, reka Bača, s katero je mogoče tudi slikati, sledovi Rapalske meje, tematska pot Na svoji zemlji, izzivi za gorske tekače in kolesarje, botanične posebnosti in presežki- vse to v Baški grapi, ki jo je obiskal Bojan Leskovec.

Tokrat smo obiskali eno najlepših alpskih dolin – Logarsko dolino. Marsikomu je dobro poznana, najbolj obiskana je v poletnem času. Recimo na topel oktobrski četrtek pa boste tam našli tudi še kakšno organizirano skupino šolarjev ali upokojencev, največ pa domačinov, kolesarjev.

Začenjamo novo sezono naPOTkov, do decembra bomo vijugali med nekaterimi slovenskimi dolinami. Danes navigacijo nastavljamo v porečje poljanske Sore, na območje jugovzhodne Gorenjske in tja, kjer je pisatelj Ivan Tavčar našel navdih za eno najlepših slovenskih ljubezenskih zgodb. V Poljansko dolino in v novo sezono naPOTkov vabi Nadia Petauer.

Bukovniško jezero leži čisto blizu meje z Madžarsko, v občini Dobrovnik, ne poznajo pa ga le prekmurski ribiči, temveč tudi ljubitelji lepe narave in iskalci človeku blagodejnih energij in izvirov zdravilne vode. Kar nekaj presenečenj nas je čakalo tam, tudi to, da je jezero trebutno prazno! A na srečo okolica jezera ponuja številne druge možnosti za preživljanje časa v lepi naravi, jezero pa bo spet polno prihodnje leto, upajo ribiči.

Z Napotki se tokrat odpravljamo v Triglavski narodni park, kjer nad Mojstrano leži jezero Kreda. Kot je izvedel avtor oddaje Aleš Ogrin, ki je omenjeno umetno jezero obiskal, je bilo nekdaj industrijsko pomembno – nastalo je zaradi kopanja Krede – danes pa je pravo nasprotje tega, saj je postalo vodni biser sredi narave. A jezero nad Mojstrano ni edino z imenom Kreda na tem območju.

V 8. sezoni oddaje naPOTki raziskujemo slovenska jezera in njihovo okolico. Jezero, ki vam ga bomo predstavili danes, je že odkrilo veliko prebivalcev osrednjeslovenske regije, ob njem pa se radi ustavijo tudi tuji popotniki. Leži namreč nedaleč od Ljubljane, blizu štajerske avtoceste, delita pa si ga dve občini: občina Lukovica in občina Moravče. Gradiško jezero, ki je nastalo šele pred dvema desetletjema, obdaja dobre 4 kilometre dolga sprehajalna pot, po kateri se rada sprehodi tudi kolegica Andreja Čokl, tokrat se je tja odpravila z mikrofonom. In še to: če boste Gradiško jezero obiskali prav danes, boste tam srečali številne tekače, danes dopoldne bo namreč okoli jezera potekal Gradiški tek. Dodajmo še, da bo okolica Gradiškega jezera kmalu bogatejša še za sedež Lovske zveze Slovenije, medtem ko le nekaj kilometrov stran, na Brdu pri Lukovici, že 20 let kraljuje Čebelarski center Slovenije oz. sedež Čebelarske zveze Slovenije.

NaPOTki nas danes popeljejo v deželo Martina Krpana, na nadmorski višini približno 750 metrov leži jezero, ki je sredi gozdov, ki jim gospodari medved, dobilo ime Volčje, v širši javnosti pa je bolj znano pod imenom Bloško jezero. Spada med manjša jezera, saj je njegov obseg le dober kilometer. Njegovo zaledje pa je izjemno bogat habitat rastlinskih in živalskih vrst. Na pot se je odpravil Bojan Leskovec.

V tokratnih naPOTkih se odpravljamo na severovzhod države. Če približno na sredini avtoceste med Mariborom in Mursko Soboto zavijete proti vasi Cerkvenjak ali pa proti Svetemu Juriju ob Ščavnici, se lahko kaj hitro pripeljete do precej velikega in z gozdom obkroženega Blaguškega jezera. Kako je to sploh nastalo in kaj vse je tam mogoče početi, je raziskovala Alja Zore.

Starodavni gozdovi Pohorja, ki se razprostirajo nad geološko najstarejšo kamnino pri nas, skrivajo v svojih nedrih zaklad črne barve. Do njega na nadmorsko višino 1197 m pridemo po skrivnostnih stopnicah, stezicah in brveh. Če boste tam imeli občutek, da vas nekdo opazuje, imate prav. Starodavna bitja, ki so burila domišljijo naših prednikov, imajo tam svoj dom. In še danes spremljajo naključne mimoidoče in skrbijo, da po njihovem obisku jezero ostane prav takšno, kakršno je bilo. Ob Črno jezero na Pohorju se je odpravil Jure K. Čokl.

V naPOTkih smo se odpravili proti Ilirski Bistrici in obiskali dve jezeri, ki ležita jugozahodno od tega mesta: Klivnik in Mola. Obe sta umetni, nastali sta zaradi uravnavanja vodostaja reke Reke v sušnih mesecih in preprečevanja poplav v času obilnih padavin. Kopanje v obeh jezerih je prepovedano, kljub temu pa sta vredni obiska – zelo dobro ju poznajo ribiči in domači ljubitelji narave in miru.

V naPOTkih se tokrat odpravljamo na jug države, v Kočevje, da od bliže spoznamo Kočevsko oziroma Rudniško jezero. Kot razkrije že ime, je tesno povezano z rudnikom rjavega premoga, ki je 175 let obratoval na tem mestu. Površina jezera meri približno 1,5 km2, naravna kulisa, ki ga obdaja, pa je pomemben habitat za rastline in živali ter v vseh letnih časih skrbi za impresivne prizore, ki so v navdih tudi fotografom. Vse bolj priljubljeno točko za turistični postanek, je obiskala Mojca Delač.

Čas je za novo izdajo NaPOTkov. Andrejo Gradišar je pot nedavno vodila v kraje, kjer se pozdravljajo s »srečno«. Gre torej za rudarsko območje. Prav rudarstvo in iskanje energentov v globinah Zemlje pa je razlog, da je nastalo jezero, ki ga bomo podrobneje spoznali tokrat. Družmirsko jezero je to; v širši Sloveniji ga verjetno bolje poznamo pod imenom Šoštanjsko. Nastalo je leta 1975 in je z izjemo sifona Divjega jezera najglobje jezero v Sloveniji. Pa ga obiščimo.

Na začetku leta, januarja, smo v oddaji Napotki obiskali kraj Podpeč, tokrat pa predstavljamo jezero v bližini tega kraja. Jezero pri Podpeči ali kar Jezero je pravi naravni biser ob robu Ljubljanskega barja. Je majhno, skoraj popolnoma okroglo, globoko in se napaja iz sedmih kraških izvirov pod bližnjim gozdom. Velja za priljubljeno izletniško točko in kraj osvežitve v vročih poletnih dneh. Z njim pa je povezanih tudi veliko različnih pravljic in pripovedk. O vsem tem v nadaljevanju. Na Jezero se je odpravil Marko Rozman.

Pivška presihajoča jezera so tema oziroma lokacija tokratnih naPOTkov. Najbrž ni treba podrobneje razlagati, da je od jezer trenutno prisotna le trava oziroma sušno dno. Je pa Nadia Petauer v Pivki oziroma v tamkajšnjem Krajinskem parku našla štiri odlične sogovornike. V reportaži o rastlinah, ki rastejo na območju jezer, nekdanjem vojaškem poligonu, ledu, ki so ga pivški kmetje od konca 18. do sredine 20. stoletja vozili v Trst ter o povezanosti sedanjih prebivalcev z vodo.

Nekoč so bile Trboje znane po nogometu in smučarski skakalnici. Zajezitev Save, zaradi katere je v 80-ih nastalo Trbojsko jezero, pa je življenje domačinov za vedno spremenilo. Umetno jezero je danes tisto, kar privablja domače turiste, predvsem ljubitelje supa in jagod! Do ene redkih točk, kjer obiskovalec lahko dostopa do sicer precej zaraslega obrežja jezera, se je v sredo odpeljala Darja Pograjc in nastali so današnji Napotki.

4. postaja aktualnih naPOTkov, v katerih raziskujemo slovenska jezera, je na največjem slovenskem umetnem jezeru. Ima kar 113 hektarov površine, celotna pot okoli jezera je dolga 12 kilometrov. Večina ga leži v občini Celje, del v Vojniku. Ime je jezero dobilo po krajevni skupnosti, v kateri se ga nahaja velik del – KS Šmartno v Rožni dolini. In iz vsega tega je verjetno že jasno, da je Andreja Gradišar obiskala Šmartinsko jezero. V dnevu, ko je temperatura zraka presegala 30 stopinj, je tam srečala kar nekaj obiskovalcev, ki so iskali ohladitev; naletela pa je tudi na tekmo ribičev upokojencev.

Tokrat se bomo ustavili nekaj kilometrov severovzhodno od Maribora ob akumulacijskem Perniškem jezeru. Na prvi pogled naravni biser, košček neokrnjene narave, s katerim pa so žal že več kot 50 let – praktično od njegovega nastanka – povezane anomalije z neurejenim lastništvom, koncesijo in posledično nabiranjem mulja.

Nekoč so tu kopali glino, zdaj pa je priljubljeno sprehajališče ter prostor za rekreacijo in srečanja. Veste, o kateri točki v Ljubljani govorimo? Koseški bajer – rečejo mu tudi Koseško jezero – je umetno jezero, ki pa je del Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Ima pa tudi slavne prebivalce – labodjo družino, ki je postala v zadnjih letih prava privlačnost. V naPOTkih, ki se to sezono posvečajo jezerom, je Koseški bajer raziskala Tina Lamovšek.

Na Prvem začenjamo že osmo sezono oddaje in podkasta Napotki. Vse do oktobra bomo namreč spoznavali slovenska jezera. Ana Skrt se je za uvod v sezono odpravila k najglobljemu pri nas, k Divjemu jezeru. To, na površju majhno jezero, velja za prvi naravni spomenik, zanimivo pa je tudi pod gladino, saj še niso dokončno izmerili dolžine rova in s tem njegove globine. Sogovorniki pravijo, da gre za geološko, hidrološko, botanično in speleološko posebnost. Če prav je po imenu divje, pa je treba za to lastnost počakati na pravi trenutek.

7. sezono oddaje naPOTki, v kateri raziskujemo občinske grbe, končujemo v »srcu Slovenije«. Osrednjeslovenska regija je središčna, po gostoti prebivalcev najgosteje naseljena, po številu prebivalcev največja, po površini pa druga največja statistična regija. Pripada ji 25 občin, dve od njih oz. njuna grba je pod drobnogled vzela Andreja Čokl. Pri obeh je v ospredju človeški lik, uravnoteženo enkrat ženski, drugič moški, oba lika pa sta tudi sicer močno povezana z zgodovino in sedanjostjo obeh občin. Kdo še ni slišal za kamniško Veroniko in kdo ne pozna rokovnjačev iz Lukovice? Izbor je torej dobro utemeljen, pod drobnogledom pa grba občin Kamnik in Lukovica.Kakšna je zgodba osrednjih likov grbov občin Kamnik in Lukovica?7. sezono oddaje naPOTki, v kateri raziskujemo občinske grbe, končujemo v »srcu Slovenije«. Osrednjeslovenska regija je središčna, po gostoti prebivalcev najgosteje naseljena, po številu prebivalcev največja, po površini pa druga največja statistična regija. Pripada ji 25 občin, dve od njih oz. njuna grba je pod drobnogled vzela Andreja Čokl. Pri obeh je v ospredju človeški lik, uravnoteženo enkrat ženski, drugič moški, oba lika pa sta tudi sicer močno povezana z zgodovino in sedanjostjo obeh občin. Kdo še ni slišal za kamniško Veroniko in kdo ne pozna rokovnjačev iz Lukovice? Izbor je torej dobro utemeljen, pod drobnogledom pa grba občin Kamnik in Lukovica.

V tokratnih naPOTkih smo se odpravili v Goriško statistično regijo. Kaj nam o zgodovini, naravi in kulturi občin Vipava in Nova Gorica povesta njuna grba, smo govorili z lokalno turistično vodnico iz Vipave Jano Kete in sodelavko Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC Sazu na novogoriški raziskovalni postaji dr. Petro Kolenc. Oddajo je pripravila Alja Zore.Skozi zgodbi grbov dveh občin z Goriškega ne spoznavamo le različnosti naravnih in kulturnih značilnosti obeh področij, ampak tudi dva različna pristopa k snovanju občinskega simbolaV tokratnih naPOTkih smo se odpravili v Goriško statistično regijo. Kaj nam o zgodovini, naravi in kulturi občin Vipava in Nova Gorica povesta njuna grba, smo govorili z lokalno turistično vodnico iz Vipave Jano Kete in sodelavko Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC Sazu na novogoriški raziskovalni postaji dr. Petro Kolenc.

Med grbi občin na Gorenjskem smo si izbrali grb občine Žirovnica, z njim pa bomo ta del Slovenije spoznali predvsem kot zibelko kulturne dediščine Slovenije. V majhni občini na severu Slovenije leži najvišji vrh Karavank Stol, čeznjo pelje pohodniška pot Julijana Trail, tam najdemo tudi eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji - Ajdno, a raziskovanja te občine se bomo lotili prav s pomočjo grba. Na zlato obrobljenem zelenem ščitu je v satovje nanizanih 5 zlatih peres. Simbolizirajo 5 velikih mož, pet piscev, ki so se rodili na območju majhne, le dobrih 42 km2 velike občine. V grbu občine Žirovnica, zibelki kulturne dediščine Slovencev, jih simbolizirajo zlata peresaMed grbi občin na Gorenjskem smo si izbrali grb občine Žirovnica, z njim pa bomo ta del Slovenije spoznali predvsem kot zibelko kulturne dediščine Slovenije. V majhni občini na severu Slovenije leži najvišji vrh Karavank Stol, čeznjo pelje pohodniška pot Julijana Trail, tam najdemo tudi eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji, Ajdno, a raziskovanja te občine se bomo lotili prav ob pomoči grba. Na zlato obrobljenem zelenem ščitu je v satovje nanizanih pet zlatih peres. Simbolizirajo pet velikih mož, pet piscev, ki so se rodili na območju majhne, le dobrih 42 km² velike občine. Vpliv in pomembnost teh mož pa presegata celo meje Slovenije … Avtor grba Klemen Rodman pravi, da bi se sicer našlo 15 pomembnih mož, ki so se rodili na tem majhnem območju Slovenije, a na grbu peresa simbolizirajo Franceta Prešerna, Matijo Čopa, Antona Janšo, Frana Saleškega Finžgarja in Janeza Jalna. V občino sicer sodijo naselja: Breg, Breznica, Doslovče, Moste, Rodine, Selo pri Žirovnici, Smokuč, Vrba, Zabreznica, Žirovnica. Rojstne hiše petih velikih mož povezuje 10-kilometrska Pot kulturne dediščine Žirovnica. Vabljeni, da se v naPOTkih odpravite po Kašariji in spoznate okolje, iz katerega izhajajo naši največji pisatelji, pesniki, čebelarji in misleci. Naši sogovorniki: Matjaž Koman, direktor Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica, Aleksander Mežek, kantavtor in domačin, Petra Kržan, vodnica v Finžgarjevi rojstni hiši, pranečak Janeza Jalna Janez Mulej in Janez Dolžan, vodnik v Prešernovi rojstni hiši.  

Obalno- kraška statistična regija obsega dobrih 1000 kvadratnih kilometrov površine Slovenije in je tako ena njenih manjših regij, v kateri živi približno 5,5 odstotkov prebivalcev. Ankaran, Divača, Hrpelje- Kozina, Izola, Komen, Koper, Piran in Sežana so občine, ki jo sestavljajo, in bržkone bi znali opisati vsaj kakšen njihov grb, morda obalnih. Od sonca do bele golobice z oljčno vejico v kljunu in seveda piranskega rdečega križa Svetega Jurija. Mi pa bomo tokrat spoznali dva malo manj znana in skoznju tudi zgodbe krajev, ki jih objemata. Gremo na Kras z Mojco Delač!Dve občini Obalno- kraške regije, Divačo in Komen, spoznavamo skozi zgodbo občinskega grba in občinskega znaka Obalno- kraška statistična regija obsega dobrih 1000 kvadratnih kilometrov površine Slovenije in je tako ena njenih manjših regij, v kateri živi približno 5,5 odstotkov prebivalcev. Ankaran, Divača, Hrpelje- Kozina, Izola, Komen, Koper, Piran in Sežana so občine, ki jo sestavljajo, in bržkone bi znali opisati vsaj kakšen njihov grb, morda obalnih. Od sonca do bele golobice z oljčno vejico v kljunu in seveda piranskega rdečega križa Svetega Jurija. Mi pa bomo tokrat spoznali dva malo manj znana in skoznju tudi zgodbe krajev, ki jih objemata. Gremo na Kras z Mojco Delač!  

Koroška je regija, do katere nas pripelje grozna cesta, po kateri se vsak dan vijejo kolone pločevine, v kateri Korošice in Korošci potrpežljivo čakajo na dan, ko bo z gozdom najbolj poraščen del Slovenije vendarle dobil svoje okno v svet. Razdeljena je na 12 občin, vsaka ima svoj grb in seveda svojo zgodbo o tem, kako je ta nastal. Da bi prišel na Koroško in poizvedel, kaj predstavljajo njihovi grbi je na prej omenjeni cesti svoje zdravje tvegal kolega Jure K. Čokl. Cesta ga je pripeljala do Slovenj Gradca, kjer je sredi mesta na Starem trgu zavil v Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer ga je sprejel Marko Košan, kustos in muzejski svetnik galerije, sicer pa umetnostni zgodovinar.Kaj imajo skupnega slaba cesta, kralj Matjaž, prepir o tem, katero je v resnici središče regije in lipa, ki je morda hrast? Koroška je regija, do katere nas pripelje grozna cesta, po kateri se vsak dan vijejo kolone pločevine, v kateri Korošice in Korošci potrpežljivo čakajo na dan, ko bo z gozdom najbolj poraščen del Slovenije vendarle dobil svoje okno v svet. Razdeljena je na 12 občin, vsaka ima svoj grb in seveda svojo zgodbo o tem, kako je ta nastal. Da bi prišel na Koroško in poizvedel, kaj predstavljajo njihovi grbi je na prej omenjeni cesti svoje zdravje tvegal kolega Jure K. Čokl. Cesta ga je pripeljala do Slovenj Gradca, kjer je sredi mesta na Starem trgu zavil v Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer ga je sprejel Marko Košan, kustos in muzejski svetnik galerije, sicer pa umetnostni zgodovinar.

Koroška je regija, do katere nas pripelje grozna cesta, po kateri se vsak dan vijejo kolone pločevine, v kateri Korošice in Korošci potrpežljivo čakajo na dan, ko bo z gozdom najbolj poraščen del Slovenije vendarle dobil svoje okno v svet. Razdeljena je na 12 občin, vsaka ima svoj grb in seveda svojo zgodbo o tem, kako je ta nastal. Da bi prišel na Koroško in poizvedel, kaj predstavljajo njihovi grbi je na prej omenjeni cesti svoje zdravje tvegal kolega Jure K. Čokl. Cesta ga je pripeljala do Slovenj Gradca, kjer je sredi mesta na Starem trgu zavil v Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer ga je sprejel Marko Košan, kustos in muzejski svetnik galerije, sicer pa umetnostni zgodovinar.

Prvi od dveh grbov, ki ju spoznamo tokrat, je nastal leta 1999, motiv zanj izhaja iz bogate kulturne zgodovine, drugi pa je nastal leta 2006 in poudarja predvsem naravne znamenitosti občine. Predstavljamo občinska grba Podravske statistične regije: Poljčane in Hajdina. Občinska grba Podravske statistične regije: Poljčane in HajdinaPrvi od dveh grbov, ki ju spoznamo tokrat, je nastal leta 1999, motiv zanj izhaja iz bogate kulturne zgodovine, drugi pa je nastal leta 2006 in poudarja predvsem naravne znamenitosti občine. Sogovorniki: Mojca Vomer Gojkovič iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, Jelka Hribernik, svetovalka za turizem, kulturo in splošne zadeve na občini Poljčane ter Janko Kovačič, predsednik Planinskega društva Poljčane.

V naPOTkih bomo tokrat raziskovali nekatere grbe Pomurske statistične regije. Aleš Ogrin se je tja odpravil v lov za vzhajajočim soncem, različnimi žiti in seveda štorkljo. Omenjene značilnosti območja je našel v občinah Murska Sobota, Odranci in Velika Polana.Grbi občin Murska Sobota, Odranci in Velika PolanaV naPOTkih bomo tokrat raziskovali nekatere grbe Pomurske statistične regije. Aleš Ogrin se je tja odpravil v lov za vzhajajočim soncem, različnimi žiti in seveda štorkljo. Omenjene značilnosti območja je našel v občinah Murska Sobota, Odranci in Velika Polana.

Zakaj je avtorica tokratnih naPOTkov po Primorsko-notranjski statistični regiji izbrala Postojno, Cerknico in Bloke? Zato, ker je v 1. sezoni raziskovala ostale kraje v omenjeni regiji. V aktualni seriji naših jutranjih reportaž pa odkrivamo slovenske občinske grbe in Nadia Petauer v naslednjih minutah vabi v družbo človeške ribice, orla z zlatim kljunom, abstraktnih vodnih in gozdnih linij ter najstarejšega smučarja na območju srednje Evrope. Grbi občin: Postojna, Cerknica in BlokeZakaj je avtorica tokratnih naPOTkov po Primorsko-notranjski statistični regiji izbrala Postojno, Cerknico in Bloke? Zato, ker je v 1. sezoni raziskovala ostale kraje v omenjeni regiji. V aktualni seriji naših jutranjih reportaž pa odkrivamo slovenske občinske grbe in Nadia Petauer v naslednjih minutah vabi v družbo človeške ribice, orla z zlatim kljunom, abstraktnih vodnih in gozdnih linij ter najstarejšega smučarja na območju srednje Evrope.

Odpravili smo se v Jugovzhodno regijo, a ker je ta sestavljena iz 21 občin in – kakopak – preobsežna za spoznavanje vseh občinskih grbov samo v eni oddaji, je Tina Lamovšek obiskala 3 občine, ki jim je nekaj skupno. Vse imajo v grbu žival! Tokrat bomo spoznali risa, petelina in čebelice.Rdeča nit v grbih Šentjerneja, Mirne Peči in Žužemberka? Žival! Odpravili smo se v Jugovzhodno regijo, a ker je ta sestavljena iz 21 občin in – kakopak – preobsežna za spoznavanje vseh občinskih grbov samo v eni oddaji, je Tina Lamovšek obiskala 3 občine, ki jim je nekaj skupno. Vse imajo v grbu žival! Tokrat bomo spoznali risa, petelina in čebelice.

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.Kaj so šoštanjski tržani z orlom sporočali lokalni gosposki in kakšen je "kozozmaj"?V 7. sezoni NaPOTkov spoznavamo zanimive zgodbe grbov slovenskih občin. Danes gremo v savinjsko statistično regijo, ki jo tvori 31 občin, in to posledično pomeni prav toliko grbov-31. Izbor le dveh ni bilo lahko delo. Bojan Leskovec se je najprej odpravil v Šoštanj in nato še na Kozjansko ter današnjo epizodo NaPOTkov naslovil » od orla do kozozmaja«. Zakaj simbol občine Kozje ni koza, ampak kozozmaj? Kako lahko samo ena črka spremeni podobo grba in kaj ima z zgodovino šoštanjskega grba opraviti znana mineralna voda? Vse to izveste v tretji epizodi NaPOTkov o občinskih grbih.

Najmanjša slovenska statistična regija je Zasavje, ki obsega 4 občine oz. 4 grbe, med katerimi večina vsebuje vsaj en element rudarske tradicije. Hrast v grbu občine Hrastnik stoji na črni zemlji, med štirimi polji v grbu občine Zagorje ob Savi je eno obarvano črno, občina Trbovlje pa ima v grbu črn rudarski voziček s premogom. Darja Pograjc je podrobneje raziskala prav slednjega in pa litijskega, ki od omenjenih nekoliko izstopa.Od štirih občinskih grbov Zasavja kar trije vsebujejo elemente rudarske tradicijeNajmanjša slovenska statistična regija je Zasavje, ki obsega štiri občine oziroma štiri grbe, med katerimi večina vsebuje vsaj en element rudarske tradicije. Hrast v grbu občine Hrastnik stoji na črni zemlji, med štirimi polji v grbu občine Zagorje ob Savi je eno obarvano črno, občina Trbovlje pa ima v grbu črni rudarski voziček s premogom. Darja Pograjc je podrobneje raziskala prav tega in pa litijskega, ki od omenjenih nekoliko izstopa. Sogovorniki: Gregor Jerman, višji kustos Zasavskega muzeja Trbovlje, Marko Boltin, arhitekt, domačin, avtor občinskega grba in zastave, Tina Šuštaršič, kustosinja, delna vodja Mestnega muzeja Litija, Javni zavod za kulturo, mladino in šport Litija.   Sedma sezona naPOTkov se je podala na lov za zanimivimi grbi! Spremljanje naših radijskih reportaž pa vas spet pripelje do glavne nagrade: vikend paket za 2 osebi z zajtrkom in večerjo v Hotelu Histrion, St. Bernardin resort Portorož (SAVA Hotels & Resorts). Med oleandri, palmami, rožmarini in lovorji se med Portorožem in Piranom razprostira letovišče St. Bernardin resort Portorož, v katerem leži tudi povsem prenovljen Hotel Histrion, največji hotel na Obali, ki je z vseh strani obkrožen z neskončno modrino morja in pripoveduje zgodbo edinstvenih lepot in doživetij Istre. Iz hotela je neposreden dostop v Morski vodni park Termaris z najlepšimi razgledi na slovensko morje in Wellness Benedicta, ki obsega svet savn, solno sobo ter različne istrsko obarvane masaže in lepotne tretmaje. Slovenska turistična organizacija, ki podarja tedenske nagrade, pa nagovarja domače goste v kampanji z geslom Vzemi si čas. Moja Slovenija.

Od arheološko in zgodovinsko zelo dobro dokumentiranega in relativno preprostega grba občine Brežice še iz 16. stoletja, do razgibanega sevniškega grba, ki je predvsem v zadnjih desetletjih doživel prenovo, ter nazadnje grba občine Bistrica ob Sotli, ki je samostojna šele dobrih 20 let, in je nastal po ideji enega samega človeka ... Sogovorniki: avtor grba občine Bistrica ob Sotli in kipar Franci Černelč, Mihaela Kovačič, zgodovinarka v Posavskem muzeju Brežice, ter akademski slikar in profesor likovnega pouka na brežiški gimnaziji Alojz Konec, ki je zasnoval celostno grafično podobo Občine Sevnica.V 7. sezoni radijskih reportaž odkrivamo grbe nekaterih občin posameznih regij. Najprej je na vrsti Posavje. Od arheološko in zgodovinsko zelo dobro dokumentiranega in relativno preprostega grba občine Brežice še iz 16. stoletja do razgibanega sevniškega grba, ki je predvsem v zadnjih desetletjih doživel prenovo, ter nazadnje grba občine Bistrica ob Sotli, ki je samostojna šele dobrih 20 let, in je nastal po ideji enega samega človeka ... Sogovorniki: avtor grba občine Bistrica ob Sotli in kipar Franci Černelč, Mihaela Kovačič, zgodovinarka v Posavskem muzeju Brežice, ter akademski slikar in profesor likovnega pouka na brežiški gimnaziji Alojz Konec, ki je zasnoval celostno grafično podobo Občine Sevnica.

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.Ali sta imeni briških vasic Snežeče in Snežatno povezani s snegom?Na Goriškem bomo zaokrožili šesto sezono NaPOTkov. Na pragu koledarske pomladi bomo skušali najti še poslednji zimski odtis, ki se zrcali v slovenskih krajevnih imenih. Ali sta briški vasici Snežeče in Snežatno povezani s snegom? Kaj popotnik lahko počne in doživi med vinogradi, sadovnjaki in oljčnimi nasadi? Je življenje v kraju brez cerkve in vaške gostilne dolgočasno? O zlatem kolesarskem pravilu, ki si ga velja zapomniti preden se podate na briške griče, o prvih češnjah, rebuli, krodeginih in burji strnjeno v reportaži zaradi katere se je na pot odpravil Bojan Leskovec.

Za tokratne naPOTke smo odšli na Lopato. In to ne tisto Lopato pri Celju ob avtocestnem postajališču, ampak v prav majhno vas pri Hinjah kakšnih 15minut vožnje od Žužemberka, na drugi strani reke Krke. Kraj, ki je v dokumentih prvič omenjen na začetku 15. stoletja, ime pa je dobil po svoji obliki, krasi izjemno lepa in restavrirana cerkev Sv. Neže, zgrajena v 13. stoletju. Že zgodovinsko precej revno območje, kjer zemlja ni zelo dobra za kmetovanje, pa je tudi polno zgodb iz polpretekle zgodovine. Po Lopati smo potovali s pomočjo dolgoletne ravnateljice Osnovne šole Žužemberk Jelke Mrvar, ki se veliko ukvarja s popularizacijo Suhe krajine, in pa s pomočjo Lopatčanke Irene Špiler, ki nam je prijazno razkazala vas, seznanila pa nas je tudi z zakoncema Slavkom in Marijo Robida, ki sta z nami podelila nekaj spominov na to, kako so v Lopati živeli med in po drugi svetovni vojni. Reportažo je pripravila Alja Zore. foto: Lopata, Irena ŠpilerMajhna vas v Suhi krajini, kjer poleg neokrnjene narave naletimo tudi na restavrirano cerkev iz 13. stoletja ter cel kup zgodb iz polpretekle zgodovineZa tokratne naPOTke smo odšli na Lopato. In to ne tisto Lopato pri Celju ob avtocestnem postajališču, ampak v prav majhno vas pri Hinjah kakšnih 15minut vožnje od Žužemberka, na drugi strani reke Krke. Kraj, ki je v dokumentih prvič omenjen na začetku 15. stoletja, ime pa je dobil po svoji obliki, krasi izjemno lepa in restavrirana cerkev Sv. Neže, zgrajena v 13. stoletju. Že zgodovinsko precej revno območje, kjer zemlja ni zelo dobra za kmetovanje, pa je tudi polno zgodb iz polpretekle zgodovine. Po Lopati smo potovali s pomočjo dolgoletne ravnateljice Osnovne šole Žužemberk Jelke Mrvar, ki se veliko ukvarja s popularizacijo Suhe krajine, in pa s pomočjo Lopatčanke Irene Špiler, ki nam je prijazno razkazala vas, seznanila pa nas je tudi z zakoncema Slavkom in Marijo Robida, ki sta z nami podelila nekaj spominov na to, kako so v Lopati živeli med in po drugi svetovni vojni.

Znano je, da začetki gradiča mala Vas segajo v leto 1471 in da se je območje današnje vasi Luža imenovalo Grajske Lokve. Vas je svoje ime dobila po naravni luži, ki je bila po premeru velika od 30 do 35 m in globoka okoli 3,5 m. Po sredini je bila pregrajena s skalo na dva dela. Voda se je v njo zlivala ob padavinah po površini, nekaj vode pa je prišlo tudi izpod skal na dnu luže. Po obilnejšem deževju je iz nje voda lahko tekla še 14 dni. Znano je tudi, da je bila ob največji luži najprej pastirska koča. Danes je v vasi Luža 18 naseljenih hiš, vas šteje nekaj več kot 60 prebivalcev, dve družini pa se še vedno preživljata s kmetijstvom. Skozi vas poteka tudi več pohodnih poti, obdajajo pa jo čudoviti razgledi.Kraj je dobil ime po naravni luži, ki je bila velika od 30 do 35 m in globoka 3,5 mSončen in precej topel zimski dan je napovedoval, da bom imela ob obisku naselja Luža tudi kakšno bližnje srečanje z lužo v obliki manjše plitve kotanje s stoječo vodo. Pred Občino Trebnje, kamor spada samo naselje, sta me pričakala moja sogovornika, Brane Praznik, publicist, slikar in upokojeni major Slovenske vojske, in Uroš Primc, oskrbnik Jurjeve domačije in učitelj na OŠ Trebnje. Predlagala sta, da najprej obiščemo naselje Luža in se potem odpravimo še do bližnje Mrzle Luže. In smo šli … Znano je, da začetki gradiča Mala Vas segajo v leto 1471 in da se je območje današnje vasi Luža imenovalo Grajske lokve. Vas je svoje ime dobila po naravni luži, ki je bila po premeru velika od 30 do 35 m in globoka okoli 3,5 m. Po sredini je bila pregrajena s skalo na dva dela. Voda se je v njo zlivala ob padavinah po površini, nekaj vode pa je prišlo tudi izpod skal na dnu luže. Po obilnejšem deževju je iz nje voda lahko tekla še 14 dni. Znano je tudi, da je bila ob največji luži najprej pastirska koča. Danes je v vasi Luža 18 naseljenih hiš, vas šteje nekaj več kot 60 prebivalcev, dve družini pa se še vedno preživljata s kmetijstvom. Skozi vas poteka tudi več pohodnih poti, obdajajo pa jo čudoviti razgledi. Danes popotniki v Luži in Mrzli Luži najdejo veliko zanimivosti - od čudovitih razgledov do kolesarskih in pohodnih poti. V okolici vidimo gozdove, njive, travnike in pašnike. Iz vasi Luža se lepo vidijo vasi Knežja vas, Rožempelj, Sela Šumberk in Občine ter gradič Mala vas, razvaline gradu Kozjek in ostanki gradu Šumberk. Pogled nam seže tudi do hriba Lisec, kjer je znano vinorodno območje. Znana je pohodna pot Vinogradnikov lisec, ki poteka od Občin do Piramide na vrhu Lisca. Skozi vas potekata tudi Jakobova in Baragova pohodna pot.

V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.

V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.Čeprav je Mrzlica sredogorski hrib, ima mnoge značilnosti visokogorjaMrzlica je del Zasavskega hribovja in je s 1122 metri nadmorske višine četrti najvišji vrh. Ni le vrh, ampak tudi pogorje, ki od Savinjske doline ločuje Zasavje. Čeprav podpredsednik Planinskega društva Trbovlje Bojan Gorjup v slednjem živi že več kot šest desetletij, pravi, da izvor imena Mrzlica ni natančno znan. A o tem kroži zanimiva legenda, ki sega v čas Rimljanov. Čete, ki so prodirale po Savinjski dolini, je na pobočju Mrzlice varovalo podporno krilo. A vojaki niso bili pripravljeni na zimo in mraz, zato jih je takrat ob napredovanju precej zmrznilo. Na Mrzlico z zasavske in savinjske strani vodijo številne dobro uhojene poti. Po najkrajši, ki proti vrhu vodi s prelaza Podmeja, bomo Mrzlico osvojili v uri in 15 minutah, po najdaljši, ki vodi iz Hrastnika, pa po treh urah hoje. Mrzlica je ob tem tudi del več veznih poti – je del razširjene Slovenske planinske poti, del Zasavske planinske poti in Badjurove planinske poti, na Mrzlico se podajo tudi tisti, ki opravljajo Slovensko turnokolesarsko pot. Vse te poti se večinoma vijejo skozi gozdove in čez travnike – in to je še ena izmed iztočnic za pogovor o Mrzlici. Biologinja Vlasta Medvešek Crnkovič je povedala, da so pobočja Mrzlice, ki sodijo v Občino Trbovlje, od leta 1996 namreč razglašena za krajinski park. Pripovedi o tako raznolikem okolju so me napotile tudi do Lovske družine Trbovlje. Tam je predsednik Urban Berger povedal, da je nekoč na Mrzlici živel divji petelin, danes pa lahko ob srnjadi, mali divjadi in divjih prašičih srečamo tudi medveda in dve nekoliko posebni živali - muflona in gamsa goščarja. Na poteh prek zavarovanih gozdov in travnikov Mrzlice bomo torej videli mnogo takšnih in drugačnih naravnih lepot, a ena izmed glavnih, lahko bi rekli znamenitosti, ki proti vrhu privablja množice planincev in kolesarjev, je Planinski dom na Mrzlici. Ta je v lasti Planinskega društva Trbovlje, oskrbujeta ga Jože in Bojana Jeglič. Ker je Mrzlica lahko dostopna, je cilj več organiziranih pohodov, tradicionalni so štirje, velja izpostaviti tiste, ki so povezani z delavstvom in družinske pohode. Obstaja pa tudi Klub ljubiteljev Mrzlice. Ob tem oskrbnica izpostavi še neugodne vremenske razmere, ki se lahko pojavijo na Mrzlici. Hriba namreč ne zaznamuje le mraz, ampak tudi plazovi in veter. To velja predvsem za zimo, v drugih letnih časih težav s snegom seveda ni, zato je Mrzlica s svojimi lahkimi označenimi potmi odličen cilj za družine. Otroci se bodo ob domu lahko igrali na različnih igralih, ob igri pa je seveda treba osvojiti tudi vrh Mrzlice, ki je od doma oddaljen le nekaj minut. Ob razgledu lahko družine in vse ostale planince na Mrzlico privabijo tudi legende, povezane z njo. Če smo res pozorni, bomo morda ugledali avtohtonega prebivalca gore, saj tu biva zeleni možiček. Govori se tudi, da naj bi bila gora votla, v njenih nedrjih pa menda živi zmaj. Pravijo tudi, da se po bregovih plazi orjaška bela kača, na metli pa naokoli straši še čarovnica. A sogovorniki pravijo, da nobene od naštetih stvari tam še niso videli.

Čeprav okrog nas snega ni več veliko, pa ga bomo vseeno nekaj prinesli v naPOTke. To sezono smo odeli v zimska imena. Za tokratno oddajo je Tina Lamovšek odšla proti Snežniku. foto: Mario Žnidaršič (z dovoljenjem TIC Snežnik)Najbolj znana nosilca imena Snežnik sta gora in gradČeprav okrog nas snega ni več veliko, pa ga bomo vseeno nekaj prinesli v naPOTke. To sezono smo odeli v zimska imena. Za tokratno oddajo je Tina Lamovšek odšla proti Snežniku. Sogovorniki: -lokalna turistična vodnica za Notranjsko Janja Urbíha -zgodovinar, geograf in lokalni turistični vodnik, ki raziskuje Kras in gozdove Matej Kržíč -strokovna sodelavka za grad Snežnik pri Narodnem muzeju Slovenije Majda Obreza Špeh Tudi v 6. sezoni naPOTkov sodelujemo s Slovensko turistično organizacijo, ki ponuja tedenske nagrade, nagradno igro pa zaokrožujemo z glavno nagrado; tokrat sta to dve nočitvi v Kendov Dvorec! Mrzli Vrh

Marsikje smo že bili, ampak v Brlogu in v Kotlu pa še ne. Ob številnih križih in težavah, kako bi prišel tja, se je avtor tokratnih NaPotkov Jure K. Čokl spomnil Ščurkov, kjer smo v NaPotkih že bili. In če je Danijela Gruden, predsednica Turističnega društva Turjak vedela za Ščurke, je pomislil, bo vedela tudi za Brlog in Kotel. Res je bilo tako in kmalu sta se odpeljala proti Brlogu in nato še v Kotel. »Kaj pa, če se izgubiva?« Pomislek, ki je bil več kot na mestu. Zakaj? Zato, ker vam v tem primeru ne bi mogel pomagati niti sistem za satelitsko navigacijo.Vasici, kjer imajo tistega, česar ne moreš odpeljati s seboj, v izobilju.Marsikje smo že bili, ampak v Brlogu in v Kotlu pa še ne. Ob številnih križih in težavah, kako bi prišel tja, se je avtor tokratnih NaPotkov Jure K. Čokl spomnil Ščurkov, kjer smo v NaPotkih že bili. In če je Danijela Gruden, predsednica Turističnega društva Turjak vedela za Ščurke, je pomislil, bo vedela tudi za Brlog in Kotel. Res je bilo tako in kmalu sta se odpeljala proti Brlogu in nato še v Kotel. »Kaj pa, če se izgubiva?« Pomislek, ki je bil več kot na mestu. Zakaj? Zato, ker vam v tem primeru ne bi mogel pomagati niti sistem za satelitsko navigacijo.

Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.Ena od kočav(ar)skih vasi na Kočevskem, kjer danes živi manj kot 70 prebivalcevBrez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Morali so izsekati gozd in od tod tudi razlaga uradnega nemškega imena vasi: Langenton (bie der langen Thonen), pove ljubiteljski zgodovinar in turistični vodnik za Kočevsko Miha Petrovič: "To bi pomenilo pri dolgih jelkah. Verjetno je šlo za to, da so prvi naseljenci izsekali star jelov gozd. Slovensko ime Smuka pa po Franu Ramovšu izhaja iz lege te vasi. Če pogledamo naokrog, vidimo, da je dejansko vas postavljena na nagnjenem, padajočem terenu. In tak nagnjen padajoč teren imenujejo smuka. Tudi Kočevski Nemci so narečno uporabljali besedo Zmug."  Preteklost območja, ki sta ga močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno, se obiskovalcu težko razkrije sama, zato so nam pri tem poleg Mihe Petroviča pomagali še direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje Vesna Jerbič Perko, domačinka Jožica Papež in Anton Novak iz Ekološke kmetije Avark. Miha Petrovič in Jožica Papež Ena redkih starih in ohranjenih hiš, nekoč domačija Papeževih, danes v lasti Novakovih. Kapelica Sv. Roka v spomin na cerkev, ki so jo podrli v 50. letih prejšnjega stoletja. Vas Smuka pred drugo svetovno vojno - fotografija iz zbirke v Pokrajinskem muzeju Kočevje. Požgana vas Smuka med drugo svetovno vojno - fotografija iz zbirke v Pokrajinskem muzeju Kočevje. Stara šola in zadaj zvonik cerkve Sv. Roka - fotografija iz zbirke v Pokrajinskem muzeju Kočevje. Sakralno obeležje pri Novakovih, ki stoji prav na mestu, kjer je bil v cerkvi Sv. Roka stal oltar. Visokogorsko škotsko govedo, iz katerega na Ekološki kmetiji Avark pridelujejo mesnine.  

Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.

Leksikon slovenskih krajevnih imen pravi, da imamo v Sloveniji vsaj 7 krajev z imenom Podpeč. Darja Pograjc se je odpravila v Podpeč, ki se nahaja v občini Brezovica, in pri domačinih preverila, kaj je treba o tem kraju vedeti in česa ne smete izpustiti, če se tja odpravite na izlet. V tretjih zimskih Napotkih razkrije tudi, da se boste domačinom zamerili, če se boste odpravili do »Podpeškega jezera«. Raje recite, da greste do »jezera pri Podpeči«. Tako se boste izmuznili marsikateri dvignjeni obrvi ali namrščenemu pogledu. V Napotkih izveste, zakaj.Naselje Podpeč leži na robu Ljubljanskega barja pod vznožjem KrimaNajprej razrešimo pomembno dilemo: drugo najgloblje jezero v Sloveniji, t. i. Podpeško jezero, ni v Podpeči, ampak v sosednji vasi, ki se imenuje Jezero. "Jezero, če je tu na Jezeru, potem naj bo Jezersko. Če bi bilo pa v Podpeči ... "  s temi besedami me je ob prihodu pozdravil Franc Maček, član Planinskega društva Podpeč-Preserje. "Najlepši razgled je s hriba svete Ane! Največ barja se vidi, pa tudi hribe." Kamnolom je tista znamenitost kraja, ki je ne morete zgrešiti. "Podpečan" pa kamen, ki mu je pravi sijaj in veljavo dal arhitekt Jože Plečnik. Marjan Svete, domačin, upokojenec, ki je s kamnom odraščal in z njim pozneje poklicno služil kruh, živi v bližini še ene podpeške znamenitosti – Kobijeve vile, v kateri je danes zdravstvena ambulanta. "Kobijevo vilo je projektiral neki projektant, ki je bil Plečnikov študent. Je pa res, da je ta vila težka gradnja na barju. Včasih se je na roko zabijalo pilote, tako da je ta vila vsaj pol metra, če ne več, notri zlezla." V Podpeči oz. v kamnolomu ob cesti, ki vodi proti Rakitni, že tretja generacija družine Grebenc prideluje apno. Domačin, upokojenec Marjan Grebenc, me je pospremil do vhoda v apnenico – do peči za žganje apna. "Nekje tri metre in pol je premer, višina je pet metrov in pol. To se do vrha napolni s kamnom in se kuri en teden, da nastane temperatura 1000 stopinj in potem se apno počasi žge. Kamen se spremeni v apno." Pentlja, krožna pot po občini Brezovica.Foto: Darja Pograjc Kamnolom, v katerem pridelujejo apno. Pogled v apnenico od zgoraj. Pogled v apnenico od spodaj. Pridobivanje apna. Tudi v šesti sezoni naPOTkov sodelujemo s Slovensko turistično organizacijo, ki ponuja tedenske nagrade, nagradno igro pa zaokrožujemo z glavno nagrado; tokrat sta to dve nočitvi v Kendovem Dvorcu! Gre za edinstven hotel s petimi zvezdicami v Spodnji Idriji, člana mednarodnega združenja Relais & Châteaux. Korenine Kendovega dvorca segajo v davno leto 1377. Mogočno poslopje nekdanje Kendove domačije je danes obnovljeno in oživljeno v duhu preteklih časov. Kulinarična ponudba Kendovega dvorca, ki jo priporoča Michelinov vodnik, temelji na preizkušenih starodavnih receptih in svežih lokalnih sestavinah.

Od vseh okoliških zaselkov je prav Mrzla Planina v občini Sevnica, ki obsega približno 6,7 km2 površine, najbolj razpotegnjena, razgibana in redko poseljena. Na kvadratnem kilometru živi približno 17 prebivalcev. Blizu je Bohor – najbolj priljubljena izletniška točka Posavskega hribovja, zato ravno čez Mrzlo Planino na vzhodni strani tega pogorja poteka več pohodniških poti. Mrzla Planina nad Sevnico Od vseh okoliških zaselkov je prav Mrzla Planina v občini Sevnica, ki obsega približno 6,7 km² površine, najbolj razpotegnjena, razgibana in redko poseljena. Na kvadratnem kilometru živi približno 17 prebivalcev. Blizu je Bohor – najbolj priljubljena izletniška točka Posavskega hribovja, zato ravno čez Mrzlo Planino na vzhodni strani tega pogorja poteka več pohodniških poti. Sogovornika: Ana Ivanić, predsednica Krajevne skupnosti Zabukovje, in domačin Branko Klenovšek. Tudi v šesti sezoni naPOTkov sodelujemo s Slovensko turistično organizacijo, ki ponuja tedenske nagrade, nagradno igro pa zaokrožujemo z glavno nagrado; tokrat sta to dve nočitvi v Kendovem Dvorcu! Gre za edinstven hotel s petimi zvezdicami v Spodnji Idriji, člana mednarodnega združenja Relais & Châteaux. Korenine Kendovega dvorca segajo v davno leto 1377. Mogočno poslopje nekdanje Kendove domačije je danes obnovljeno in oživljeno v duhu preteklih časov. Kulinarična ponudba Kendovega dvorca, ki jo priporoča Michelinov vodnik, temelji na preizkušenih starodavnih receptih in svežih lokalnih sestavinah.

V hribovju, ki se med Idrijo in Žirmi vleče od Cerknega proti Logatcu, poteka razvodje med Idrijco in Poljansko Soro, torej med Jadranskim in Črnim morjem. Križišče cest z gorenjske in primorske strani je Ledinsko razpotje – od tam pa v Ledine pelje le dva kilometra dolga cesta. Z malo besedne igre in domišljije so Ledine legitimen kandidat naše zimske edicije naPOTkov. Čeprav gre za ime, s katerim opisujemo neobdelano zemljo, se v njem skriva beseda »led«, tri kilometre stran in nekaj metrov višje pa leži tudi Mrzli Vrh. Več kot dovolj razlogov, da se odpravimo na pot …Ledine in Mrzli Vrh: skrita planota ter široki panoramski razgledi na vse strani V hribovju, ki se med Idrijo in Žirmi vleče od Cerknega proti Logatcu, poteka razvodje med Idrijco in Poljansko Soro, torej med Jadranskim in Črnim morjem. Križišče cest z gorenjske in primorske strani je Ledinsko razpotje – od tam pa v Ledine pelje le dva kilometra dolga cesta. Z malo besedne igre in domišljije so Ledine legitimen kandidat naše zimske edicije naPOTkov. Čeprav gre za ime, s katerim opisujemo neobdelano zemljo, se v njem skriva beseda »led«, tri kilometre stran in nekaj metrov višje pa leži tudi Mrzli Vrh. Več kot dovolj razlogov, da se odpravimo na pot … Tudi v 6. sezoni naPOTkov sodelujemo s Slovensko turistično organizacijo, ki ponuja tedenske nagrade, nagradno igro pa zaokrožujemo z glavno nagrado; tokrat sta to dve nočitvi v Kendov Dvorec! Mrzli Vrh

Viadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji. Podrobneje v oddaji Napotki, ki jo je pripravil Marko Rozman.Viadukt je bil prvič v celoti povezan že pet mesecev pred uradnim odprtjem, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po ItalijiViadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji. Marjan Pipenbaher je eden najbolj priznanih evropskih graditeljev in projektantov mostov. Je avtor in odgovorni projektant več kot 200 mostov doma in po svetu. Med njimi najdemo tudi največjega v Sloveniji, viadukt Črni Kal. "Vedno se mi milo stori pri duši in imam ga zelo rad. Vedno, ko se peljem iz Kopra, grem po stari cesti in ga malo od spodaj pogledam. To lepo linijo, cesta je v radiju, stebri imajo mehko linijo ženskega boka in vse to daje temu viaduktu dinamičnost." V viadukt je bilo vgrajenih 50.000 kubičnih metrov betona, več kot 1000 ton kablov za prednapenjanje in okoli 8000 ton armaturnega jekla. Najvišji steber skupaj z voziščno konstrukcijo meri 95 metrov. Gre za najdaljši premostitveni objekt na avtocesti A1. "Gre za dolinski viadukt, kar vključuje zahtevno temeljenje, prostokonzolno gradnjo in betonski most. In viadukt Črni Kal je tudi pri močnih vetrovih na miru." Vprašanje burje je bilo vse od začetka projekta uganka tudi za domačine, ki so z zanimanjem spremljali graditev pred več kot 17 leti. Med njimi je bil tudi domačin iz Ospa Dario Lazar. "Strokovnjak iz bližnje vasi je preučeval nastajanje sunkov burje. Zgoraj v okolici viadukta nastanejo sunki burje z močjo čez 200 km/h. Tako smo vsi pomislili, kako bo, ko bo zgrajen viadukt. Bo premikalo avtomobile? Ampak ko si na viaduktu v največji burji, ne dobiš občutka, da sploh je burja." Soproga Lilijana Lazar poudarja, da je viadukt prinesel veliko dobrega za lokalno prebivalstvo. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Tik pred otvoritvijo pa se je zapletlo. "Na dan otvoritve je prišlo obvestilo, da je v okolici nameščena bomba. Kot kaže, so bili nekateri jezni, ker so se bali, da bo ob odprtju ceste preveč hrupa. Dejstvo je, da še zdaj čutijo ta hrup." Trenutno sta na tem področju v teku projekt Drugi tir in tudi graditev dveh železniških viaduktov, pri katerem prav tako sodeluje inženir Marjan Pipenbaher. "Ta dva viadukta bosta šla do 60 metrov čez dolino pod trenutnim viaduktom. Jaz pravim, da je obstoječi viadukt oče, prihajajoča dva pa sta sinova, ki mu morata biti podrejena." Že poldrugo leto v rubriki naPOTki spodbujamo poslušalke in poslušalce, naj odkrivajo (ne)znane kotičke Slovenije. S tem se pridružujemo vseslovenski nacionalni kampanji Zdaj je čas. Moja Slovenija. NaPOTki pa tudi v peti sezoni v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo podarjajo tedenske nagrade I feel Slovenia, s katerimi si prislužite možnost za žrebanje glavne nagrade: brezplačna nočitev z zajtrkom za dve osebi v Hotelu Lev v obliki darilnega bona z veljavnostjo do 31. 3. 2022. Za domače goste so v hotelu skupine Union Hotels Collection pripravili posebne paketne ponudbe, za katere lahko koristijo tudi turistične bone.

V tokratnih naPOTkih se bomo odpravili v kraj, kjer se domačini radi pošalijo, da imajo - tako kot Ljubljančani - tudi oni Tromostovje. V Solkanu se čez Sočo namreč pnejo trije mostovi: brv, ki po dolgem času ponovno povezuje Slovenijo in Italijo, cestni most čez Sočo iz leta 1985 in seveda svetovno znan železniški kamniti most čez Sočo. In prav slednjega bomo spoznali v prihodnjih minutah, saj je to železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Čeprav gre za gospodarski objekt, po katerem še danes peljejo vlaki, pa mu nihče že od samega začetka ne more oporekati tudi arhitektonske in estetske vrednosti. Solkanski železniški most čez Sočo, ki že 115 let povezuje Dunaj in Trst, ni le gospodarski objekt, temveč edinstven arhitektonski dosežek V tokratnih naPOTkih smo se odpravili v kraj, kjer se domačini radi pošalijo, da imajo - tako kot Ljubljančani - tudi oni Tromostovje. V Solkanu se čez Sočo namreč pnejo trije mostovi: brv, ki po dolgem času ponovno povezuje Slovenijo in Italijo, cestni most čez Sočo iz leta 1985 in seveda svetovno znani železniški kamniti most čez Sočo. In prav slednjega bomo spoznali v prihodnjih minutah, saj je to most z največjim kamnitim lokom na svetu. Čeprav gre za gospodarski objekt, po katerem še danes peljejo vlaki, pa mu nihče že od samega začetka ne more oporekati tudi arhitektonske in estetske vrednosti. Solkanski železniški most čez Sočo je dolg 220 metrov, nad Sočo se dviga 36 metrov visoko, ima pa največji kamniti lok na svetu. Ta je dolg 85 metrov, nastal pa je po sili razmer, če uporabimo besede iz knjige Kamniti velikan na Soči Gorazda Humarja. Zakaj, razloži predsednik turističnega društva iz Solkana Branko Belingar: "Ni največji kamniti most, ampak most z največjim kamnitim lokom na svetu. In s tem se lahko kitimo. Največji razpon je 85 metrov, čeravno je bilo na začetku v načrtih mišljeno, da bo to samo 80 metrov. Ampak pri gradnji temeljev so ugotovili, da se brežina na desni strani reke malo pogreza in so potem premaknili temelje. Tako je postal lok za dobrih pet metrov daljši." Gorazd Humar, domačin in strokovnjak za mostove: "Lahko rečem, da je Solkanski most v svetovnem merilu – poleg tega, da ima največji lok – tudi najpomembnejše delo v kamnu, ki je ostalo. Z današnjega vidika se lahko samo čudimo spretnosti in znanju, ki so ga imeli takratni graditelji mostu." Most, ki že 115 let povezuje Dunaj s Trstom, je zahteval veliko znanja, bil je pravi arhitektonski dosežek, sam lok pa so Avstrijci zgradili v le 18 dneh. V vseh teh letih je most doživel marsikaj. Ker stoji na mejnem območju, je bil večkrat bombardiran ali razstreljen, tako da lok, ki stoji danes, ni iz leta 1906, temveč iz 20-ih let, ko so ga obnovili Italijani. Tu lahko prisluhnete vojnim zgodbam, ki jih je z nami delil Andrej Černe, in jih nismo uvrstili v oddajo. Za piko na i smo od športnega plezalca Domna Škofica izvedeli tudi to, kako je bilo plezati po tem mostu. Branjko Belingar in Andrej Černe. Soča s progo za kajak in kanu.. Pogled proti Solkanu. na bližnjem pokopališču v Solkanu je pokopan France bevk. Monografija Gorazda Humarja: Kamniti velikan na Soči, Branko, Nova Gorica, 1996 A železniški kamniti most čez Sočo ni edini most, ki povezuje oba bregova reke. Andrej Černe in Branko Belingar sta bila polna zanimiv zgodb tudi o brvi, ki je nekoč, do časa med obema vojnama, povezovala Solkan in Štmaver. "Pašarela" je bila pred kratkim ponovno postavljena, namenjena je pešcem, kmalu tudi kolesarjem. Že poldrugo leto v rubriki naPOTki spodbujamo poslušalke in poslušalce, da odkrivajo (ne)znane kotičke Slovenije. S tem se pridružujemo vseslovenski nacionalni kampanji Zdaj je čas. Moja Slovenija. naPOTki pa tudi v 5. sezoni v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo podarjajo tedenske nagrade I feel Slovenia, s katerimi si prislužite možnost za žrebanje glavne nagrade: brezplačna nočitev z zajtrkom za 2 osebi v Hotelu Lev v obliki darilnega bona z veljavnostjo do 31.3.2022. Za domače goste so v hotelu skupine Union Hotels Collection pripravili posebne paketne ponudbe, za katere lahko koristijo tudi turistične bone.

Čez Sočo se v Solkanu ne pne le kamniti železniški most z največjim kamnitim lokom na vsetu. Najprej je slovensko in italijansko deželo povezovala brv čez reko Sočo. O tem prvem mostu, ki zdaj ponovno povezuje oba bregova reke (le za pešče, kmalu tudi za kolesarje), sta več povedala Brane Belingar in Andrej Černe.

Svoje spomine na dogajanje ob in na kamnitem Solkanskem mostu iz časov med in po drugi svetovni vojni je z nami delil Andrej Černe.

Na Ptuju preko Drave mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let vse od časa Rimljanov. Trenutno v mesto vodijo štirje mostovi. Dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo/zgodovino, ki jo je mogoče najti tudi na spletnem portalu slovenskih knjižnic Kamra z naslovom Drobci iz življenja ptujskih mostov. Njihovo zgodovino je odkrivala Gabrijela Milošič.Od mostu, zgrajenega v 33 dneh, prek Luciferja do najdaljšega mostu v ovinekNa Ptuju čez Dravo mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let, vse od časa Rimljanov. V mesto vodijo štirje mostovi, dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo. Enako kot antični Poetovini je prav most omogočil razcvet srednjeveškemu Ptuju, pravi Tjaša Mrgole Jukič iz Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, ki je raziskovala zgodovino mostov na Ptuju: "Leta 1503 je mesto dobilo skladiščno pravo, to je nekaj, kar je bilo za samo mesto izjemno pomembno. In oni so prečkali most, morali so skladiščiti vso robo, morali so biti v mestu do prvega dne sejma, to je do četrtka in to blago ponuditi Ptujčanom. Ti so to kupili ali ne, ampak oni so točno vedeli, kaj se v svetu ponuja, kaj ima svetovni, evropski trg. Potem so lahko mesto zapustili. To skladiščno pravo je dolgo ostalo in je bilo velik ter pomemben vir mesta." Neverjetna pa je zgodba železniškega mostu po drugi svetovni vojni. Ob umiku so ga porušili Nemci. Slovenski borci, obrtniki in vojni ujetniki pa so nov lesen železniški most na Ptuju postavili v samo 33 dneh, je ugotovila Mrgole Jukičeva: "Rusija je za Slovenijo oziroma Jugoslavijo pripravila celo konstrukcijo vagonov z žitom in oljem. Konec vojne je bil 8. maj. Ljudje niso imeli ne žita ne hrane ne nič in ta vlak je čakal z Madžarsko. Pri nas v Sloveniji so bili mostovi porušeni, porušeni so bili vsi mostovi od Kotoribe do Pragerskega. Most čez Muro, Studenčnico, manjši mostovi in najzahtevnejši most čez Dravo. Če ne bi zgradili dovolj zgodaj teh mostov, bi to žito odšlo v Avstrijo." Zato so nujno potrebovali nov železniški most čez Dravo na Ptuju. "Vsi borci, ki so bili kakor koli povezani z gradbeništvom itn., niso smeli domov, ampak so jih potegnili na to območje, da bi zgradili mostove. Ti ljudje so imeli šest tovornjakov, pa še goriva je primanjkovalo, odločili so, da bodo zgradili lesen most, ker je to najhitreje, in mobilizirali so vse, kar se je mobilizirati dalo. Tu je bilo več kot tisoč obrtnikov, tu je bilo 3000 vojnih ujetnikov, največ Nemcev, in 2000 jih je gradilo ta ptujski most. Skratka, to je bil blazen dosežek tistega čas in ptujski železniški most je bil zgrajen v 33 dneh in nočeh." Ta je na Ptuju nato stal kar nekaj let. Ima pa najstarejše slovensko mesto tudi most, ki mu domačini pravijo Lucifer, saj je bil zgrajen v času župana Miroslava Lucija. Zadnji most so na Ptuju zgradili pred skoraj 15 leti. Tako imenovani most extradosed je na pogled podoben kabelskim mostovom, ki so ena najzahtevnejših inženirskih konstrukcij. Ob robu Ptujskega jezera je 430 metrov dolg Puhov most z dolgim zavojem zasnoval dr. Viktor Markelj, direktor podjetja Ponting, in zanj prejel tudi nagrado Inženirske zbornice Slovenije. "V ovinek, tega nismo ponovili nikoli. V takšen ovinek s kabli ni bilo ponovitve. Leta 2021 so odprli en podoben most med Bocvano in Zambijo, kjer so naredili podobno rešitev, to, vidite, je bilo skoraj 15 let za nami. Zanimivo, cena, ki jo navajajo na spletu, je 225 milijonov evrov, medtem ko Puhov most, ki je sicer pol krajši, pa enako širok, je stal 8,8 milijona. Toliko za primerjavo."

Z NaPOTki bomo danes odkrivali sledove slovenske vinske tradicije tam, kjer jih morda sploh ne bi pričakovali. Ali verjamete, da so nekoč vinsko trto gojili nad meglami slabih 3 km oddaljenega ljubljanskega barja? Vas Vino je dandanes naselje, ki ga tvori 52 stanovanjskih hiš in leži v severnem delu Turjaške pokrajine, na strmem zahodnem pobočju Vinjega hriba, ki se vzpenja zahodno nad Grosupeljsko kotlino. Zakaj so kraj nekoč imenovali Weingarten in pozneje Weindorff? So grofje Turjaški v Vino nekoč res imeli kamnito vinsko klet? Katere sorte so pridelovali in kaj danes ponujajo vaške brajde častitljive starosti? Ob raziskovanju vinske preteklosti, pa so NaPOTki odkrili še zanimivo stavbarsko dediščino, imeniten sakralni spomenik in izvedeli za legendo o zlatem teletu. Na Vino se je odpravil Bojan Leskovec. Vas Vino, kjer je nekoč uspevala vinska trta, ne leži v nobeni izmed treh slovenskih vinorodnih dežel. Z NaPOTki bomo danes odkrivali sledove slovenske vinske tradicije tam, kjer jih morda sploh ne bi pričakovali. Ali verjamete, da so nekoč vinsko trto gojili nad meglami le 3 km oddaljenega ljubljanskega barja? Vas Vino je dandanes naselje, ki ga tvori 52 stanovanjskih hiš in leži v severnem delu Turjaške pokrajine, na strmem zahodnem pobočju Vinjega hriba, ki se vzpenja zahodno nad Grosupeljsko kotlino. Zakaj so kraj nekoč imenovali Weingarten in pozneje Weindorff? So grofje Turjaški na Vinu nekoč res imeli kamnito vinsko klet? Katere sorte so pridelovali in kaj danes ponujajo vaške brajde častitljive starosti? Ob raziskovanju vinske preteklosti, pa so NaPOTki odkrili še zanimivo stavbarsko dediščino, imeniten sakralni spomenik in izvedeli za legendo o zlatem teletu.

Mostovi povezujejo ljudi - to frazo pogosto uporabljajo tudi naši in tuji politiki. A v resnici ni vedno tako, če na zadevo gledamo z zgodovinske distance in upoštevamo dejstvo, da lahko včasih tudi podrti mostovi pomenijo korak k svobodi. Vse to in še marsikaj pomeni tudi stari ali glavni most v Mariboru, čez katerega so se sprehodili tudi Adolf Hitler, Josip Broz – Tito in Jure K. Čokl. Most, ki je v zgodovini ločeval in združeval, brez njega pa si Maribora ne moremo predstavljati.Mostovi povezujejo ljudi - to frazo pogosto uporabljajo tudi naši in tuji politiki. A v resnici ni vedno tako, če na zadevo gledamo z zgodovinske razdalje in upoštevamo, da lahko včasih tudi podrti mostovi pomenijo korak k svobodi. Vse to in še marsikaj pomeni tudi stari ali glavni most v Mariboru, čez katerega so se sprehodili tudi Adolf Hitler, Josip Broz - Tito in Jure K. Čokl.

Kamniti most v Škofji Loki je najstarejši ohranjen most na Slovenskem, ki sodi celo med najstarejše srednjeveške kamnite mostove v Evropi. Zgrajen je bil v sredini 14. stoletja kot masivna enoločna kamnita konstrukcija. Lok je pravilne polkrožne oblike, grajen iz pravilno klesanih kamnov, razpon loka je 12,80 metra, razpon kamnitega ločnega zidu 3,63 metra, širina pohodne in vozne površine skupaj pa dobrih 6 metrov. Najtrdnejši loški most je izjemen primer srednjeveškega graditeljstva in konstruiranja mostov, trdno pa je zasidran tudi v zavesti Ločanov, saj jih spremlja že od otroštva prevdsem zaradi živega izročila loških legend in zbirke pripovedk z naslovom »Kamniti most« Lojzeta Zupanca. »Kap'cinarsk' most«, če uporabimo poimenovanje domačinov, ima za slednje poseben pomen, zanimiva pa je tudi njegova zgodovina.Most v Škofji Loki se imenuje tudi Kapucinski mostKamniti most v Škofji Loki je najstarejši ohranjen most na Slovenskem, ki sodi celo med najstarejše srednjeveške kamnite mostove v Evropi. Zgrajen je bil v sredini 14. stoletja kot masivna enoločna kamnita konstrukcija. Lok je pravilne polkrožne oblike, grajen iz pravilno klesanih kamnov, razpon loka je 12,80 metra, razpon kamnitega ločnega zidu 3,63 metra, širina pohodne in vozne površine skupaj pa dobrih 6 metrov. Najtrdnejši loški most je izjemen primer srednjeveškega graditeljstva in konstruiranja mostov, trdno pa je zasidran tudi v zavesti Ločanov, saj jih spremlja že od otroštva prevdsem zaradi živega izročila loških legend in zbirke pripovedk z naslovom »Kamniti most« Lojzeta Zupanca. »Kap'cinarsk' most«, če uporabimo poimenovanje domačinov, ima za slednje poseben pomen, zanimiva pa je tudi njegova zgodovina. Kip sv. Janeza Nepomuka na mostu Zbirka loških pripovedk z legendo o škofu Leopoldu Najbolj znana loška legenda je svoje mesto našla tudi v stripu. Jože Štukl (Loški muzej) in Jernej Tavčar (Občina Škofja Loka)Foto: A. Č./Prvi Igor Šuštar Že poldrugo leto v rubriki naPOTki spodbujamo poslušalke in poslušalce, da odkrivajo (ne)znane kotičke Slovenije. S tem se pridružujemo vseslovenski nacionalni kampanji Zdaj je čas. Moja Slovenija. naPOTki pa tudi v 5. sezoni v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo podarjajo tedenske nagrade I feel Slovenia, s katerimi si prislužite možnost za žrebanje glavne nagrade: brezplačna nočitev z zajtrkom za 2 osebi v Hotelu Lev v obliki darilnega bona z veljavnostjo do 31.3.2022. Za domače goste so v hotelu skupine Union Hotels Collection pripravili posebne paketne ponudbe, za katere lahko koristijo tudi turistične bone.

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.Lantierijev most izpričuje znanje kamnoseških mojstrov iz 17. stoletja, kot tudi okus in omikanost naročnikov mostu grofov Lantieri. Napotki nas danes peljejo v Vipavsko dolino, spoznali bomo most, ki so ga zgradili sredi 17. stoletja, v dolžino meri 14 metrov in pol, je neločljivo povezan s plemiško družino Lantieri, in mu v evropskem in svetovnem merilu ni para. Z nekaj vznesenosti bi lahko rekli, da je kamniti biser iz Vipave pravzaprav skulptura. In zaradi vseh posebnosti in presežkov Lantierijevega mostu, celo kronane glave, Casanova, Goldoni in druge slavne osebnosti, v njegovi zgodbi igrajo le stranske vloge.

Za Borovniški viadukt, na katerega danes spominja edini ohranjeni steber sredi Borovnice, ste najverjetneje že velikokrat slišali. Je pa verjetno precej manj tistih, ki spoznate njegovega manjšega in pogosto prezrtega brata, ki se imenuje Jelenov viadukt. Če ob prihodu v Borovnico niste pozorni, ga lahko hitro spregledate. Darja Pograjc v Napotkih pove, kam se morate ozreti, da ga ne zgrešite.230 metrov dolg in 29 metrov visok most je (bil) nekakšen podaljšek znamenitega Borovniškega viaduktaZa Borovniški viadukt, na katerega danes spominja edini ohranjeni steber sredi Borovnice, ste najverjetneje že slišali. Je pa verjetno precej manj tistih, ki poznate njegovega manjšega in pogosto prezrtega brata, ki se imenuje Jelenov viadukt. Gre za največji večzložni zidani most za železniško uporabo pri nas in enega najstarejših mostov z dvotirno železnico v Sloveniji. "Borovničani Jelenovemu viaduktu pravimo tudi Dolinski most. Verjetno zato, ker na starih fotografijah zasledimo napis v nemščini Hirschthal viadukt. Se pravi Viadukt v jelenovi dolini. Poleg tega je tule malo višje tudi Jelenska jama." – Peter Bezek, domačin in ljubitelj lokalne zgodovine "Jelenov viadukt je bil pravzaprav neke vrste navoz na Borovniški viadukt," pove dr. Tadej Brate, industrijski arheolog. Nastala sta v istem obdobju in iz enakih materialov. "Ampak zdaj pa pomislite, takrat so čez ta most vozile lokomotive, težke 20, 30 ton. Danes pa 120 ali 130 ton! Pa še zmeraj gre. To je dokaz izjemno dobre gradnje."

Če bi vas vprašali, ali si želite ogledati Napoleonov most, bi bilo na mesto vprašanje 'Katerega pa?' Namreč, v Sloveniji obstaja več kot eden. Tina Lamovšek se je odpravila v zahodni del države. Napoleonov most na Nadiži, na Soči, v Kobaridu, Ajbi, Desklah...Če bi vas vprašali, ali si želite ogledati Napoleonov most, bi bilo na mesto vprašanje 'Katerega pa?' Namreč, v Sloveniji obstaja več kot eden. Tina Lamovšek se je odpravila v zahodni del države. Napoleonov most na Soči v Kobaridu... Ko sem se v sredo peljala proti Kobaridu, sem razmišljala, da dan ni bil najbolj primeren za obisk. Dež ni ravno prava izbira pri tem, kakršno vreme si želimo za turistični obisk. A ko sem prispela v Kobarid in se s sogovornikom sprehodila do Napoleonovega mostu, me je očaralo ozadje z meglicami in zelenimi hribi. Lepoto se da najti v vsem, če se jo le išče. A vrnimo se k Napoleonovemu mostu. Z Leonom Četrtičem iz fundacije 'Poti miru v Posočju' sva stopila nekaj korakov vstran od trenutnega mostu. Na mesto nekdanjega mostu: "Do 1. svetovne vojne je bil tu most, ostanke se še vidi. Med vojno ga je prvo uničila umikajoča avstrijska vojska maja 1915, potem so pa Italijani postavili železnega in ga uničili oktobra 1917. V takšni podobi, kot je danes, torej betonskega, so prav tako postavili Italijani." Zakaj Napoleonov most, je skoraj jasno. Izhaja namreč iz njegovih časov. ...pa tisti v Ajbi... Na snemanje v Kobarid sem prišla z mislijo, da bom v tistih koncih govorila o dveh Napoleonovih mostovih. A obstaja jih več: V Kobaridu, na Nadiži in še v Desklah in Ajbi. Tako sem se tja nenačrtovano odpravila z Niko Testen iz TIC-a Kanal: "Tu mimo je potekala glavna prometna povezava proti Benečiji pa tudi kmetje so imeli dostop prek njega do svojih gozdov. Je pa v kar slabem stanju, je v državni lasti, država bi morala poskrbeti za sanacijo mostu. Smo ga pa kot občina pred leti vsaj toliko "zakrpali", da se ne bi porušil. ...in še na Nadiži. Bolj stabilen je tisti na Nadiži, kjer je tudi kopališče. Kar ga dela arhitekturno posebnega, je njegova oblika in tehnika gradnje, za katero niso potrebovali veliko materiala, pravi predsednica Razvojnega društva Breginjski kot Vanessa Marcola: "Izpostavimo pa lahko tudi dejstvo, da je v hudem potresu ki je leta 1976 prizadel Posočje ostal povsem nepoškodovan. Kot zanimivost lahko povem, da je most po obliki skoraj identičen staremu mostu v Mostarju, katerega načrt je narisal istanbulski arhitekt v 16. stoletju v času osmanskega imperija." Napoleonov most spada pod ločne mostove. Oblikovan je podobno kot obok, ima pa zaradi svoje oblike (vitkosti) večjo nosilnost. Kamniti mostovi so zaradi lastnosti materiala v glavnem obokani. Pomembni so bili v preteklosti, ko še niso poznali drugih tehnologij in materialov. Prednost kamnitih mostov je bila v dostopnosti surovine in možnostih oblikovanja. Most je grajen s posebno tehniko klesanega kamna z zelo malo vmesnega veziva. Od vseh začetkov stoji na istem mestu, namreč že stari graditelji mostov so vedeli, da Nadiže zaradi njene hudourniške narave in pogoste spremembe struge ne gre premoščati na mestih, kjer je to najlažje storiti, zato se most pne čez skale nad koriti. Že poldrugo leto v rubriki naPOTki spodbujamo poslušalke in poslušalce, da odkrivajo (ne)znane kotičke Slovenije. S tem se pridružujemo vseslovenski nacionalni kampanji Zdaj je čas. Moja Slovenija. naPOTki pa tudi v 5. sezoni v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo podarjajo tedenske nagrade I feel Slovenia, s katerimi si prislužite možnost za žrebanje glavne nagrade: brezplačna nočitev z zajtrkom za 2 osebi v Hotelu Lev v obliki darilnega bona z veljavnostjo do 31.3.2022. Za domače goste so v hotelu skupine Union Hotels Collection pripravili posebne paketne ponudbe, za katere lahko koristijo tudi turistične bone.

5. sezono radijskih naPOTki reportaž bomo posvetili nekaterim mostovom v Sloveniji. Začenjamo s Kandijskim mostom, ki z edinstveno železno konstrukcijo predstavlja pomembno tehnično dediščino dolenjske prestolnice.Kandijski most v Novem mestu je star več kot 120 let 5. sezono radijskih naPOTki reportaž bomo posvetili nekaterim mostovom v Sloveniji. Začenjamo s Kandijskim mostom, ki z edinstveno železno konstrukcijo predstavlja pomembno tehnično dediščino dolenjske prestolnice. Janez Pezelj, nekdanji novinar, urednik, dopisnik, direktor novomeškega kulturnega centra in generalni sekretar Rdečega križa: "V otroških letih smo radovedni seveda raziskovali tudi ta most. Plezali smo celo do podesta in uživali, ko smo pod cesto prečkali most." Gre za 123 let star železni most čez reko Krko na spodnjem delu Glavnega trga oz. pri mestnih vratih. Je eden od treh cestno-prevoznih mestnih mostov. Leta 92 so ga razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena. Judita Podgornik Zaletelj, konservatorska svetovalka iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Novo mesto: "Most nikoli ni imel svečane otvoritve, ker je bil dokončan ravno v času velikega žalovanja po smrti cesarice Elizabete, bolj znane kot Sissi. Septembra 1898 jo je v Ženevi ubil italijanski atentator."   Že poldrugo leto v rubriki naPOTki spodbujamo poslušalke in poslušalce, da odkrivajo (ne)znane kotičke Slovenije. S tem se pridružujemo vseslovenski nacionalni kampanji Zdaj je čas. Moja Slovenija. naPOTki pa tudi v 5. sezoni v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo podarjajo tedenske nagrade I feel Slovenia, s katerimi si prislužite možnost za žrebanje glavne nagrade: brezplačna nočitev z zajtrkom za 2 osebi v Hotelu Lev v obliki darilnega bona z veljavnostjo do 31.3.2022. Za domače goste so v hotelu skupine Union Hotels Collection pripravili posebne paketne ponudbe, za katere lahko koristijo tudi turistične bone.  

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.V sopotniško sosesko spadata vasi Sopotnica in Sv. FlorijanPrvoten načrt je bil, da za konec poletne sezone NaPOTkov obiščemo Konec na dolenjskem koncu. A splet okoliščin je prinesel spoznanje, da bolje kot obhajati »konec«, je poiskati dobrega sopotnika ali sopotnico. Bojan Leskovec je obiskal Sopotnico, naselje, ki ga sestavljajo samotne kmetije v povirju potoka Sopotniška grapa v Škofjeloškem hribovju.

V naPOTkih se danes podajamo na 500 m nadmorske višine, v naselje Čolnišče v občini Zagorje ob Savi, ki ima 270 prebivalcev. Od Zagorja je naselje oddaljeno 2 kilometra in pol, v Ljubljani ste v dobre pol ure, sodi pa v krajevno skupnost Kisovec-Loke. In če vsi poznamo Kisovec, saj od tam prihaja naš športni as Primož Rogljič, je za Čolnišče najbrž slišal malokdo. Kako je kraj povezan s čolni in kakšne zgodbe ter znamenitosti skriva?In kraj, kjer so doma dobri ljudje, pravi Ivan Janez Pavšek, ki nam razkaže zaselke Krbulje, Vrh, Spodnje in Zgornje Čolnišče V naPOTkih smo se podali na 500 m nadmorske višine, v naselje Čolnišče v občini Zagorje ob Savi, ki ima 270 prebivalcev. Od Zagorja je naselje oddaljeno 2 kilometra in pol, v Ljubljani ste v dobre pol ure, sodi pa v krajevno skupnost Kisovec-Loke. In če vsi poznamo Kisovec, saj od tam prihaja naš športni as Primož Rogljič, je za Čolnišče najbrž slišal malokdo. Kako je kraj povezan s čolni in kakšne zgodbe ter znamenitosti skriva? Tudi moj vodnik Ivan Janez Pavšek, nekdanji predsednik sveta Krajevne skupnosti Kisovec-Loke, sicer pa eden najbolj aktivnih domačinov v Čolnišču, priznava, da izvora imena kraja ne morejo z zagotovostjo potrditi. Obstaja več razlag: "Nekateri pravijo, da je ime izpeljanka iz 'čoln išče'. Iz tega izhaja zgodba, da so brodarji ali pa tisti, ki so čoln spravljali sem gor v hrib, iskali čolne. Nekateri pravijo, da je naša dolina - polja in spodnjačolniška kotlina - v obliki čolna in da so po njej imenovali Čolnišče. Legenda pa pravi, da je bila tukaj voda, da je bilo tukaj jezero, po katerem so se peljali s čolni. Ena gospodična je v njem utonila, in ker so jo hoteli najti, so prekopali teren proti Renkam in je ta voda odtekla."  Glede na ime kraja, legende, ki se ga držijo, in cerkev Sv. Miklavža, zavetnika brodarjev, ki stoji sredi vasi, je kar malo čudno, da so imeli prebivalci teh krajev dolgo časa težave z oskrbo vode. Vodovod so dobili šele leta 2005, za kar se je aktivirala vsa skupnost. V kraju, ki so ga v preteklosti zaznamovali rudarstvo, železnica in Sava, večina ljudi pa je imela doma kmetije, je danes urejeno plezališče Čolnišče, v njegovi bližini se skriva pravi kraški biser jama Štangovc (o kateri veliko ve domačin Alojz Klančišar), okoliška narava pa ponuja veliko priložnosti za pohodništvo. Plezališče Čolnišče Športniplezalec Vili Guček. Jama pod steno, v kateri so se pred Nemci skrivali partizani. Kašča na domačiji Zvoneta Grabnerja, postavljena leta 1850. Družinska hiša Grabnarjevih je še starejša. Lesena vrata v družinsko hišo so "originalna". Zvone Grabnar Ivan Janez Pavšek in Anton Klančišar Spodnje Čolnišče Zgornje Čolnišče je nastalo v času razmaha premogovništva, ko so si drug zraven drugega hiše postavljali rudarji. Vrh Razgled z Vrha proti Kumu na desni. Cerkev Sv. Miklavža, zavetnika brodarjev 300 let stara hiša na kmetiji Ivana Janeza Pavška in njegove žene Na poti iz Zagorja ob Savi proti Čolnišču se peljemo mimo skakalnic, kjer je smučarke skoke treniral Primož Rogljič. Objava o jami in njegovem posebnem prebivalcu v Zasavcu; arhiv Alojza Klančišarja.Foto: Alojz Klančišar Fotografija iz jame, arhiv Alojza Klančišarja.      

Kot vemo, je ladja plovilo, veliko vodno vozilo, ki izpluje iz pristanišča, pluje, lahko tudi nasede ali se potopi. V naši državi pa najdemo tudi kraj s tem imenom. Pri imenu kraja Ladja gre za vodno krajevno ime, ki po vsej verjetnosti izhaja iz dejstva, da je bil v bližini jez. Predvidevajo, da je bilo v preteklosti sotočje Save in Sore v bližini ladenske cerkve ter da je zato nastal v dolini jez. Od kod torej izvor imena kraja? Je kdaj po reki Sori plula kakšna ladja?Gre za predel občine Medvode, na katerega sta pomembno vplivali ustanovitev Papirnice Goričane in tudi železniška proga, ki je Ladjo razpolovila.Kot vemo, je ladja plovilo, veliko vodno vozilo, ki izpluje iz pristanišča, pluje, lahko tudi nasede ali se potopi. V naši državi pa najdemo tudi kraj s tem imenom. Pri imenu kraja Ladja gre za vodno krajevno ime, ki po vsej verjetnosti izhaja iz dejstva, da je bil v bližini jez. Predvidevajo, da je bilo v preteklosti sotočje Save in Sore v bližini ladenske cerkve ter da je zato nastal v dolini jez. Od kod torej izvor imena kraja? Je kdaj po reki Sori plula kakšna ladja? Obstajajo mnoge domneve o izvoru imena, bodisi zapisane, bodisi v obliki ustnega izročila. V zgodovinske podrobnosti se je poglobil tudi domačin in ljubitelj zgodovine Mirko Mihovec, ki poudarja, da gre za predel občine Medvode, na katerega sta pomembno vplivali ustanovitev Papirnica Goričane in tudi železniška proga, ki je samo Ladjo razpolovila. Tomaž Luštrek je rojen na Ladji in še vedno prebiva na Ladji. "Vsakemu, ki me vpraša, kje živim, rečem na Ladji. In ko me potem vpraša, kako velika je ta Ladja, odgovorim, da tudi Amerika nima takšne." Predsednik krajevne skupnosti Senica - Ladja, Stanislav Ulanec poudarja, da je ta predel občine Medvode pred velikimi izzivi glede infrastrukturnega razvoja kraja Ladja. Domačin Boštjan Mežnaršič nam z materjo Ano, ki je najstarejša prebivalka Ladje, predstavi tudi druge zgodovinske podrobnosti kraja. "Leta 1870 je skozi vas prvič zapeljal vlak. Zgrajena je bila namreč železniška proga Ljubljana–Trbiž. Vas je bila presekana na pol. Presekane so bile vse poti, ki so peljale na polja. Spomnim se parnih lokomotiv, ki sta jih spremljala dim in hrup."

NaPOTki se tokrat odpravljajo v Prekmurje, v manjšo ravninsko občino Tišina. Tam te kdaj pa kdaj zmoti regljanje Plavčka, brnenje traktorja ali klopotanje štorklje, ki na zorani njivi išče črve. Občina se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino in nudi številne možnosti aktivnega preživljanja prostega časa in rekreacije ali pa oddih in sproščujoče sprehode v naravi in parkih. Ljudje so gostoljubni, kar je občutila tudi Tadeja Bizilj – kam vse sta jo odpeljala njena sogovornika in kje se morate ustaviti tudi sami, če obiščete te kraje pa v naslednjih minutah …. V Prekmurju se drugače diha»Dober den, kak ste kaj« - tako prijazno, skoraj enoglasno in z nasmehom na obrazu sta me pričakala moja sogovornika, ko sem se iz Ljubljane preko Štajerskega konca pripeljala na levi breg reke Mure v Prekmurje. Za petanjskim mostom sem zagledala neskončno prekmursko ravnico in tablo Občina Tišina. No, radijski mikrofon in tišina ne gresta prav dobro skupaj - a moj prvi sogovornik, Marjan Šiftar, dolgoletni podpredsednik Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, me je hitro pomiril, da te v teh krajih ni prav veliko. Simbol fundacije in hkrati njena temeljna dejavnost je skrb za ohranjanje in razvoj Vrta spominov in tovarištva, ki se nahaja na Petanjcih. Kot posebni spominski park je vrt simbolno povezan z bogato zgodovinsko, kulturno in naravno dediščino krajev ob Muri. Nastal je kot simbolni spomin in opomin na grozote 2. svetovne vojne in v želji prizadevanja za mir na svetu.   Občina Tišina ima bogato in razgibano preteklost. Ozemlje, na katerem leži, je bilo verjetno naseljeno že v mlajši kameni dobi, o čemer pričajo ploščate sekire, najdene na tem prostoru. Življenje ljudi je tako kot v preteklosti še danes tesno povezano z reko Muro, mi je povedal moj drugi sogovornik, Milan Karoli, občinski svetnik in predsednik odbora za turizem v občini. Reka Mura povezuje ljudi in ponuja številne možnosti sožitja z naravo in številne aktivnosti. Tako se lahko po njej spustimo z rafti in čolni ali pa se po sprehajalnih potek sprehodimo po njenih peščenih bregovih.   In tako kot reka Mura povezuje ljudi, jih v prekmurskem koncu tudi hrana – ko so na mizi domače dobrote, je okoli nje veselje - ko boste v tamkajšnjih koncih tudi sami pa ne pozabite poizkusiti domačih dödol, ciganske pečenke in poslank.  

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.Vas Železnica je opisal že Valvasor in jo imenoval EisenhofNaPOTki ta teden raziskujejo osrednjo Slovenijo, natančneje med Turjakom in Škocjanom je kraj, ki ima v duhu poletnih dopustniških migracij ime, ki nas spomni na nekdanja potovanja z vlakom v bolj ali manj oddaljene letoviške kraje. Železnica je nekdaj imela status dvora, leta 1689 jo je opisal baron Janez Vajkard Valvasor. Dvora, ki so ga pozidali v renesansi ni več, ime Eisenhof se je spremenilo v Železnico, nahajališča železove rude, ki so jo tu topili in v fužinah predelovali, so le še spomini. V ruševinah je tudi nekdanji mlin, krajina se zarašča, razlogov za rekreativni obisk teh krajev pa je še vedno, ali pa ravno zato dovolj.

Zdaj pa iščemo Borovce. A ne tistih na morju, pod katerimi tako radi poležavamo, temveč se bomo zapeljali po regionalni cesti med Ptujem in Ormožem, kjer je tudi kraj s tem imenom. Njegova prva omemba sega v daljno leto 1458, tako da so leta 2018 zaznamovali 560. obletnico. V Borovcih je rubriko naPOTki snemala Tina Lamovšek.V prebivalcih in prebivalkah Borovcev v občini Markovci živi športni duh: od ribarjenja, seniorskega nogometa do kolesarjenje Zdaj pa iščemo Bôrovce. A ne tiste na morju, pod katerimi tako radi v zavetju njihove sence poležavamo, temveč se bomo odpeljali po regionalni cesti med Ptujem in Ormožem, kjer se tudi nahaja kraj s tem imenom. Prva omemba tega kraja sega v daljno leto 1458, tako da so leta 2018 obeleževali 560 obletnico te omembe. V Bôrovcih je rubriko naPOTki snemala Tina Lamovšek. BorovciFoto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija BorovciFoto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Zbornik ob 550. obletnici vasi Borovci (iz leta 2008)Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Gasilski dom v Borovcih.Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Gasilski dom v Borovcih.Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija

Kraji, ki jih v naPotkih obiskujemo v poletnih mesecih imajo precej zanimiva imena, ki so načeloma povezana s poletjem – morda je današnja vasica, ki leži pod Turjakom in je del Velik Lašč kar na vrhu izvirnosti. Na vrsti za obisk je namreč vas Ščurki, ki je povezana s turjaško grofično, ki se je v dolino, kjer teče Ščurkov potok, hodila hladit. Tja - v Ščurke - se je odpravil velik prijatelj ščurkov, Jure K. Čokl.Vasica pod Turjakom, ki šteje 12 prebivalcev, med katerimi se nihče več ne piše Ščurk.Kraji, ki smo jih obiskali v NaPotkih, imajo zelo različna in tudi zelo zanimiva imena. A tako izvirnega imena za kraj, kot je Ščurki, ne najdemo ravno povsod. Če pa vam zaupamo še to, je vasica povezana s turjaško grofično, ki se je v dolino, kjer teče Ščurkov potok, hodila hladit, potem je že jasno, da gre za zares poseben kraj. Do vasice, ki jo sestavljajo tri hiše, vodi štiri kilometre dolga, zelo razgledna cesta po gozdu. Ne preseneča, da jo zelo radi pretečejo, prehodijo ali prevozijo obiskovalci, ki se podajo v te kraje in se običajno v vasici Ščurki ne ustavljajo. Pa bi se lahko. Ima čudovit razgled na Turjaški grad nad njo, hladen potok in veliko sence, v kateri se skriva tudi bližnjica na grad, po kateri se je nekoč prav tja hodila hladit grofična turjaška. Ščurki so lahko tudi izhodišče za izlet – mimo vasice vodijo cesta in številne poti na Kuršeček, v Sodražico in druge okoliške kraje, vredne obiska.

Na zemljevidu Slovenije najdemo dva kraja z imenom Ples. Eden je v savinjski statistični regiji v Občini Bistrica ob Sotli ob meji s Hrvaško, drugi pa je – zanimivo – tako po skromni površini kot po majhnem številu prebivalcev – zelo podoben prvemu in leži v osrednjeslovenski regiji, približno tri kilometre od Moravč proti Izlakam. Tja se je odpeljala Nataša Rašl. Ples, občina Moravče Na zemljevidu Slovenije najdemo dva kraja z imenom Ples. Eden je v savinjski statistični regiji v Občini Bistrica ob Sotli ob meji s Hrvaško, drugi pa je – zanimivo – tako po skromni površini kot po majhnem številu prebivalcev – zelo podoben prvemu in leži v osrednjeslovenski regiji, približno tri kilometre od Moravč proti Izlakam. Tam nas na hišni številki 2 pričaka Gorazd Rotar, peti iz generacije mlinarjev, ki na tem mestu delujejo že od leta 1904. "Od tukaj je še kakšnih 200 metrov in se Ples konča. Torej kratek "ples". Moja družina pa je tukaj že 117 let. Srce mlina so valjčni stroji, najstarejši je star približno 80 let in še vedno deluje."  Ples pa ni edino manjše naselje v moravški občini. Vseh skupaj je 49 in v večini je samo nekaj deset prebivalcev, redko več kot 100, v središču občine – v Moravčah – razlaga Vojka Rebolj, predsednica Društva upokojencev Moravče. V narodni noši – v moravških oblačilih iz druge polovice 19. stoletja – nas pozdravita tudi člana folklorne sekcije v društvu Anka in Rajko Uštar. "Ples je razgiban in ob njem se sprostiš, zelo pomembno pa je tudi druženje."  Magnet za obiskovalce v Moravški dolini je predvsem Pohod po nagelj na Limbarsko goro vsako leto v marcu tudi z več kot 10.000 pohodniki – v nekoronskem času, seveda. Predvsem spomladi pa plešejo tudi na bližnjem gradu Tuštanj, ko tam poteka ena izmed največjih prvomajskih prireditev pri nas. Pa tudi sicer je na obnovljenem gradu iz leta 1490 zelo pestro. To je edinstven primer gradu v Sloveniji s prvotno zbirko pohištva, porcelana in preostalega inventarja. V njem z družino živi graščakinja Petra Pirnat.  

Suša nima svoje krajevne table, niti prebivalcev. Je pa to kraj, ki ima dve kapelici, čudežni studenec, cerkev na vrhu skalne pečine, nekaj sprehajalnih poti, plezalno steno, v neposredni bližini pa je Selška Sora, ki je še posebej poleti primerna za hitro osvežitev. Sušo najdete približno 3 kilometre po tem, ko prevozite Železnike. Sicer pa se nahaja med Železniki in Zalim Logom, krajem, ki je med drugim znan po »senci in zelju«. Zakaj, v Napotkih razloži Darja Pograjc, ki je v Suši senco in hlad iskala pretekli teden, ko so se nižinski kraji borili z vročino. Zdravilni studenec, kranjski Loreto, muzej na prostem, naravna plezalna stena in osvežitev v Selški SoriDo Suše vodi več poti, vse pa so prijetne in kratke. Na eni od njih najdete kapelico s studencem. Klavdija Škulj, domačinka in predsednica Kulturnega in turističnega društva Zali Log, razloži, da naj bi bil po ljudskem izročilu zdravilen. "Zgodba pripoveduje, da je mati sem pripeljala svojo hčerko, ki je slabo videla. Ko si je oči umivala s to vodo, se ji je vid izboljšal. Je pa ta voda res bakteriološko čista. Jaz sem jo recimo natočila in jo hranim v steklenici že šesto leto. Ta voda nima spremenjenega vonja, okusa. Tudi topla ali postana ni. Ostane ista." O tem, da je bilo tu nekoč jezero, pričajo klini za privezovanje čolnov na robu skalne pečine. Na njej stoji tudi cerkev (t. i. "kranjski Loreto"), ki je bila zgrajena v 19. stoletju in je danes ena izmed točk Emine romarske poti. Okolica ponuja veliko priložnosti za rekreacijo – od pohodniških in učnih poti do naravne plezalne stene. "Pod Sušo je super stenca za plezalce, tako za amaterje kot profesionalce. So zahtevnejše smeri ... Mislim, da so ocene tudi 8+ in naprej. Okoli štiri pa mislim, da je najnižja ocena. Kot amater se zahtevnejših nisem niti loteval." – domačin, nekdanji rekreativni plezalec V bližini sta dve naravni kopališči, primerni za hitro osvežitev v Selški Sori. Sogovornica priporoča še ogled muzeja na prostem z deli protitankovskih ovir, ki se nahaja pred naseljem Zali Log, in omenjeno vas, ki je znana po škrilju, senci in zelju. Pot do studenca. Kapelica Marije Brezmadežne izpod katere teče zdravilna voda. Pogled s Suše v dolino.Foto: Darja Pograjc Notranjost "kranjskega Loreta". Do Suše vodijo številne poti (pohodniške, sprehajalne in učne). Prostor za poletno osvežitev. Naravna plezalna stena pod Sušo. Muzej na prostem in bunker (v ozadju). Pot v Sušo.

V tokratnih Napotkih se bomo vkrcali na Barko. Pri tem pa nam bodo bolj kot vesla pomagale noge. Zavijamo v jugozahodni del Slovenije. Le nekaj minut vožnje iz Divače, mimo svetovno znanih Škocjanskih jam, vas table usmerijo – na Barko. Začetki tega kraja naj bi segali že v prazgodovinsko obdobje, prva pisna omemba pa v leto 1460, v Senožejskem katastru. Na radijskih valovih s pomočjo treh domačinov, Primoža Polha, Stanka Polha in Denisa Ambrožiča, Barko navigira Mojca Delač.Plujemo v osrčje Brkinov, v idlično vasico med 'Balkanom' in 'Slovanom'V tokratnih Napotkih se bomo vkrcali na Barko. Pri tem pa nam bodo bolj kot vesla pomagale noge. Zavijamo v jugozahodni del Slovenije. Le nekaj minut vožnje iz Divače, mimo svetovno znanih Škocjanskih jam, vas table usmerijo – na Barko. Začetki tega kraja naj bi segali že v prazgodovinsko obdobje, prva pisna omemba pa v leto 1460, v Senožejskem katastru. Na radijskih valovih s pomočjo treh domačinov, Primoža Polha, Stanka Polha in Denisa Ambrožiča, Barko navigira Mojca Delač. Stanko Polh, Denis Ambrožič, Primož Polh Obeležje na začetku vasi Barka Foto: Mojca Delač Barka Foto: Mojca Delač BarkaFoto: Mojca Delač Stanko Polh pred svojo domačijo Fontana in zadaj 'balar' plesiščeFoto: Mojca Delač CerkvicaFoto: Mojca Delač Ob jasnih dnevih se vidi vse do SnežnikaFoto: Mojca Delač Zaraščeni ostanki prvotne vasi Foto: Mojca Delač Okoli kraja je vse polno priložnosti za sprehode Foto: Mojca Delač Kal, ki so ga, se spominja Stanko Polh, zazidali leta 1942. Foto: Mojca Delač Barka od daleč Foto: Mojca Delač FOTOGRAFIJE: PRIMOŽ POLH Razglednica Barke 1910, hrani Primož Polh Foto: Primož Polh Otroci z Barke pred cerkvijo. Med njimi tudi Stanko PolhFoto: Primož Polh Bujni nasad jabolk. Te kraji so seveda zelo znani tudi po sadjarstvu. Foto: Primož Polh CerkevFoto: Primož Polh Glavni oltarFoto: Primož Polh Gotski prezbiterijFoto: Primož Polh Pogled proti Snežniku Foto: Primož Polh

Veliko Slovencev v tem času išče morsko osvežitev. Takšne, s slano vodo povezane osvežitve vam v tokratnih naPOTkih žal ne bomo ponudili, vam bomo pa ponudili Morsko. Naselje, ki šteje približno 200 prebivalcev, leži na levem bregu reke Soče v občini Kanal ob Soči. Mogoče se bo kakšnemu domačemu gostu zabavno fotografirati ob tabli naselja. A kar dela to vas bogato, so predvsem zgodbe domačinov. Tina Lamovšek vas s povabilom v naselje Morsko vabi tudi v čas pustovanja pod vodstvo idejnega in umetniškega vodje Branka Drekonje. Zakaj? Prisluhnite današnjim naPOTkom.Ko je Morsko pravzaprav blizu reke …Veliko Slovencev v tem času išče morsko osvežitev. Takšne, s slano vodo povezane osvežitve vam v tokratnih naPOTkih žal ne bomo ponudili, vam bomo pa ponudili Morsko. Naselje, ki šteje približno 200 prebivalcev, leži na levem bregu reke Soče v občini Kanal ob Soči. Mogoče se bo kakšnemu domačemu gostu zabavno fotografirati ob tabli naselja. A kar dela to vas bogato, so predvsem zgodbe domačinov. Tina Lamovšek vas s povabilom v naselje Morsko vabi tudi v čas pustovanja pod vodstvo idejnega in umetniškega vodje Branka Drekonje. Zakaj? Prisluhnite današnjim naPOTkom. Domačin Karel Zidarič (po domače Drago) in predsednik Športnega društva Morsko Primož Božič Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Razgled z glavnega trga v naselju MorskoFoto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Korito, v katerega je po ceveh stekla prva voda v vasi (kraj Morsko)Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija V vasi Morsko se nahaja še eno korito. Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Delo umetnika Branka Drekonje. Sprehod po vasi.Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Skoraj kraška podoba vasi Morsko.Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Naselje Morsko v občini Kanal ob Soči.Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija

In tudi izvor imena Morje, kraja v občini Rače-Fram, ni povezan z vodo. Na poti tja pa se ne boste mogli izgubiti, saj je kraj Morje edini v Sloveniji s tem imenom.In tudi izvor imena Morje, kraja v občini Rače-Fram, ni povezan z vodo.Kraj Morje je idilična vas, ki leži kakšnih 15 kilometrov južno od Maribora. Spada v krajevno skupnost Fram in občino Rače-Fram. Milojka Dreo, soustanoviteljica Društva krajanov in svetnica v občini Rače-Fram, pove, da se kraj zelo hitro širi, čemur botruje prijetna sončna lega na pohorskih obronkih. Morje trenutno šteje 1307 prebivalcev, če pokukamo v zgodovino, pa so najstarejše sledove človeka v tem kraju našli v mlajši kameni dobi pred 5000 leti. In zgodovina lahko razloži tudi nastanek imena, ki nima prav nič povezave z morsko vodo. “Prvi zapis zasledimo leta 1527, letos mineva 494 let od prve omembe kraja. Takrat so oblasti odredile popis oseb, starejših od 12 let, za protiturški davek in ga imenovale glavarina. Ljudsko ime Murje so v framskem gradu prevedli v Mauerbach. Latinski muri v prvem sklonu množine pomeni obzidje. Murje – Morje.” Nekaj vode pa v kraju vseeno je, in sicer Morski potok, ki izvira v Loki, teče skozi središče vasi in se zliva v Polskavski potok. Sicer pa sta zelo razviti panogi vinogradništvo in kmetijstvo, večina prebivalcev hodi na delo v bližnji Maribor, Slovensko Bistrico ali pa se vozijo v Avstrijo. Nekaj se jih ukvarja tudi s svojo obrtjo ali podjetništvom. V preteklosti je bilo v kraju veliko čebelarjev, vendar je ta dejavnost sčasoma nekoliko zamrla, s čebelarstvom pa se trenutno ukvarjata le dva krajana: Ana Purkart in Marjan Brezočnik. So pa zato bolj številčna društva: gasilsko, planinsko in društvo krajanov. O slednjem predsednica Andreja Mom pove, da so ga ustanovili z namenom združevati Morčane, kjer je še posebej pomemben prostor za srečanja igrišče sredi naselja. In čeprav Morje ni velik kraj, ima nekaj ljudi, ki so ga pomembno sooblikovali. Josip Priol je bil sadjarski in čebelarski strokovnjak, znan je tudi zgodovinar Jože Koropec in profesorica Breda Mešl Krajnc ter kolesar Jože Roner, ki se je udeleževal pomembnih dirk v svetovnem prvenstvu. In Morje je še vedno kraj zmagovalcev: v njem trenutno živi 3-kratni svetovni prvak v motokrosu Tim Gajser, pa zmagovalec šova Kmetija iz leta 2014 Denis Toplak in Bojan Papež, ki je slavil zmago v prvem šovu The biggest loser Slovenija. Bojan Papež je v kraju še posebej poznan kot odličen vinogradnik. V Morju se torej ne boste ohladili v vodi, v senci vinogradov in dreves pa prav gotovo. Na poti tja pa se ne boste mogli izgubiti, saj je kraj Morje edini v Sloveniji s tem imenom.

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.Potepanje po jugovzhodnem robu idrijske planote, na osi Gore- DoleČe imate radi aktivne in poučne izlete, bodo današnji NaPOTki po vaši meri. Obiskali smo kraj oziroma kraje v osrčju Slovenije, ki so vpeti v trikotnik Idrija, Žiri, Logatec. Če rečemo Gore, moramo reči tudi Dole. Potem pa lahko začnemo naštevati: razvodje med Jadranskim in Črnim morjem, zapuščina nekdanje rapalske meje, živosrebrna tovorna pot, lokalni Stonehenge v podobi megalitske kamnite mize, baročna cerkvica sv. Marije Magdalene in še bi lahko naštevali. Domačini vas povabijo tudi na ogled gledališke predstave, pa tudi lačni in žejni ne boste ostali. Odvečne kalorije pa bodo hitro pošle na razgibanih kolesarskih poteh.

Med poletjem smo si v oddaji NaPOTki zastavili nov cilj: obiskali bomo kraje z imeni, ki jih, če jih napišemo z malo začetnico, uporabljamo v vsakdanjem jeziku za opis predmetov ali pojmov. Prvi je povezan s poletjem: otok. Če ste pomislili na Izolo, na Otočec, na Blejski ali mogoče Mariborski otok, ste zavili v napačno smer. Odpravili smo se v Otok. Ja, nismo se zmotili: v vas Otok, edini naseljen otok v Sloveniji, ki danes sicer le še redko postane otok sredi Cerkniškega jezera.Vas Otok sredi območja Cekrniškega jezera skriva številne zanimive zgodbe in pestro kulturno dediščinoMed poletjem smo si v oddaji NaPOTki zastavili nov cilj: obiskali bomo kraje z imeni, ki jih, če jih napišemo z malo začetnico, uporabljamo v vsakdanjem jeziku za opis predmetov ali pojmov. Prvi je povezan s poletjem: otok. Če ste pomislili na Izolo, na Otočec, na Blejski ali mogoče Mariborski otok, ste zavili v napačno smer. Odpravili smo se v Otok. Ja, nismo se zmotili: v vas Otok, edini naseljen otok v Sloveniji, ki danes sicer le še redko postane otok sredi Cerkniškega jezera.   Kdo bi si mislil, da 1 kvadratni kilometer, 12 hiš, manj kot 20 stalnih prebivalcev in 1 cerkev skrivajo toliko zanimivih zgodb, zgodovinskih dejstev in naravnih lepot, da so eni Napotki premalo – še posebej, če se imate priložnost ob Cerkniškem jezeru pogovarjati s Tinetom Scheinom iz Notranjskega regijskega parka in lahko obiščete domačinko Ivano Mulec na domačiji Ta Gorenji. "Vas Otok je tisti osrednji del Notranjskega parka na območju samega Cerkniškega jezera. To je največji otok v slovenskem prostoru - seveda takrat, ko voda je. Takrat, ko voda v Cerkniškem jezeru usahne, takrat pa to rata polje, ki se dviga proti vasi Otok," razloži Tine Schein. V zadnjih 30 letih je Otok manjkrat otok kot včasih - po letu 1990 so namreč z napisi dvignili vse ceste, ki peljejo do vasi, za dober meter. "Drugače pa je bil Otok v prejšnjem stoletju vsaj tri, štiri, pet mesece tak, kot mora biti otok - obdan z vodo. Vsi, ki so živeli na otoku, so imeli svoje čolne. Zavedati pa se moramo, da je leta 1830, 1840 na otoku živelo okoli 150 ljudi."  Danes, pravi svetovni splet, v njem živi le še 18 stalnih prebivalcev, v vasi pa je tudi nekaj vikendov. Odseljevanju je botrovala tudi omejena površina za kmetovanje, kar je bila od nekdaj primarna dejavnost domačinov. Mnogi med njimi so sicer znali izdelovati tudi čolne, veliko pa se jih je med obema vojnama ukvarjalo s tihotapljenjem. Kakšno je bilo življenje v vasi včasih, kdaj so bile vode jezera najvišje in kakšni so jezerski čolni, smo izvedeli od Ivane Mulec. "Tu je zmeraj težko življenje, ampak mi smo trdovratni in tega navajeni." Otok 1 Hišni znak družine Mulec z domačije Ta Gorenji. Ivana Mulec, po domače Iva s ključavnico za čolne Ivanina družina pred "jamnico", shrambo za kropir. Fotografija, objavljena v knjigi Cerkniško jezero in ljudje ob njem. Avtor: janez Kebe. Založba Ognjišče, 2011. Fotografija, objavljena v knjigi Cerkniško jezero in ljudje ob njem. Avtor: janez Kebe. Založba Ognjišče, 2011. Fatografija ohceti, ki mi jo je pokazala Ivana Mulec. Kašča na domačiji. sušilnica za meso Jamnica, shramba za krompir, danes - brez strehe in zaraščena. Sogovornika oddaje Napotki. Tine Schein pred cerkvijo, ki stoji na vrhu osamelca in vasi. Tine Schein pri železnem zvonu Cerkve Pogled proti območju, ki ga lahko preplavi Cerkniško jezero.        

Tokratni cilj je v Posavju. 510 metrov dolg osvetljen predor, namenjen kolesarjem in pešcem, zgledno obnovljen grad, sicer eden najpomembnejših spomenikov srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem, gostinec, ki je nekdanji olimpijski in svetovni prvak, pa še bi lahko naštevali. Vse to je obiskala Nataša Rašl v Brestanici in njeni okolici. Najprej je odšla v vas Anže, kjer kakšnega Anžeta sicer ni našla, je pa tam in v okolici srečala kar nekaj zanimivih sogovornikov. Brestanica z okolico Nedaleč od Krškega, v smeri proti Celju, leži kraj Brestanica, do leta 1952 imenovana Rajhenburg, v okolici pa številne bolj ali manj razpotegnjene vasi. Med njimi tudi naselje Anže, ki ga domačini naglasijo na a, torej [ánže]. Število vasi na tem območju nekoč ni bilo dosti manjše, kot je danes, manjše je bilo število prebivalcev. V Anžah jih je danes nekaj več kot sto, samo v Brestanici pa je prebivalcev nekaj manj kot tisoč. Med njimi je tudi nekdanji olimpijski in svetovni prvak v metu kladiva Primož Kozmus, ki je danes med drugim gostinec. Svoje lovorike oz. medalje je zaupal v hrambo muzeju na gradu Rajhenburg. Na danes zgledno obnovljenem kulturnem spomeniku državnega pomena je tudi razstava o obdobju, ko je bil grad center za izgon 45.000 Slovencev, po večini prebivalcev Posavja, po vojni tudi ženski zapor. Pomemben del zgodovine gradu pa je meniški red trapistov, ki je na grad prišel pred točno 140 leti. Helena Rožman, muzejska svetovalka: "Gre za meniški red s strogimi pravili. Trapisti so reformirani cistercijani. Njihov moto je moli in delaj. Sicer pa so trapisti v teh krajih bili prvi, ki so imeli telefon, mogoče tudi prvi gramofon, najverjetneje prvi fotoaparat. Na področju kmetijstva so uvedli prvi traktor in potem zelo hitro tudi kombajn."  Grad RajhenburgFoto: Prvi Razstava Trapisti v RajhenburguFoto: Prvi Pod gradom v Brestanici je po svoje poseben tudi star trg, kjer je včasih tekla glavna cesta. Danes stare stavbe zbujajo radovednost o nekoč obrtniški ulici: na eni je celo tabla, da je tukaj delovala Prva parna pekarna v nekdanji Jugoslaviji, z letnico 1939. Na ulici je tudi prenovljen Dom svobode in ena najstarejših gostiln na Slovenskem, ki deluje že več kot 215 let. Stari trg v Brestanici, kjer je včasih tekla glavna cesta. Napis na eni od stavb. Foto: Prvi Ena od zanimivejših turističnih točk v Brestanici pa je nekaj let stara pridobitev – urejena in ves čas osvetljena pohodna in kolesarska pot skozi 510 metrov dolg predor, ki povezuje gasilski dom in železniško postajo tik ob Savi. Tone Zakšek iz Turističnega društva Brestanica in učitelj telovadbe na Osnovni šoli Jurija Dalmatina Krško: "To je predor nekdanje ozkotirne železnice, ki je bil zgrajen leta 1922, delali pa so ga italijanski ujetniki prve svetovne vojne. Namenjen je bil za prevoz premoga iz Senovega na brestaniško železniško postajo, iz katere so potem premog razvažali po nekdanji Jugoslaviji." 

Po približno kilometru vožnje od Šmartnega proti Dobrovem v Goriških Brdih se cesta odcepi levo in na griču nas pozdravi idilična vasica - Biljana. O njeni zgodovini je znanega marsikaj, prav tako pa je vas nosila pomembno vlogo za buditev narodne zavesti in ohranjanja slovenske kulture v teh obmejnih krajih in veljalo je, da "če si rekel Biljana, so jo poznali daleč naokrog". Z radijskim mikrofonom se jo je odpravila raziskovat Mojca Delač. Idilična vasica z bogato kulturno-zgodovinsko zapuščino Po približno kilometru vožnje od Šmartnega proti Dobrovemu v Goriških Brdih se cesta odcepi levo in na griču nas pozdravi idilična vasica Biljana. O njeni zgodovini je znanega marsikaj, prav tako pa je vas nosila pomembno vlogo za buditev narodne zavesti in ohranjanja slovenske kulture v teh obmejnih krajih in veljalo je, da "če si rekel Biljana, so jo poznali daleč naokrog". Že od daleč vas pozdravi s prepoznavnim zvonikom oglejskega tipa na cerkvi sv. Mihaela, ki se v starih zapisih prvič omenja že leta 1233. Kot je povedala kustodinja Goriškega muzeja dr. Tanja Gomiršek: V bistvu mi je že kot otroku vzbujal posebne občutke, ker je tako velik in posebno oblikovan. Za Brda so dosti bolj značilni zvoniki s cinami in dejansko jih je imel tudi ta v preteklosti. Tega novega, večjega, so zidali med letoma 1891 in 1895. Zanimivo je, da jim je zmanjkalo sredstev še za eno nadstropje, pa tudi to, da je celotno gradnjo nadzoroval domačin Valentin Vuga.  V fasadi cerkve je tudi njegov podpis. Kakšen, lahko slišite v reportaži. Izvor imena Biljana ni poznan, so pa končnice na -ana rimskega ali predrimskega izvora in značilne za te kraje, pripoveduje dr. Gomiršek. Ko pa smo že pri imenih. Po Biljani je svojega dobil znameniti tabor, ki je potekal v nedeljo, 25. aprila 1869 in bil izjemno pomemben za razvoj narodne zavesti. Nekaj let po tem so Brda dobila dve čitalnici. Eno v Kojskem, drugo pa v Biljani. Ena od značilnosti Biljane ali Bjane, kot ji pravijo domačini, je tudi dvorec Dorišče, ki naj bi imel tudi najstarejšo ohranjeno vinsko klet v Brdih, zasnovano v 13. stoletju. Danes tam zorijo svetovno poznana in priznana peneča se vina. Kraj odlično pozna 93-letna gospa Darinka Sirk, Brika, ki se ljubiteljsko ukvarja tudi z raziskovanjem etnologije. Danes je še vedno lepa vasica, ki ima svoje čare, a ne da se primerjati s tem, kako je bilo nekoč. Biljana je bila glavna vas v Brdih, kjer je bilo vse možno, od gospodarstva, kulture, vere,  za vse to je bilo središče v Biljani. Če si rekel 'Biljana', so jo poznali daleč naokrog.  Predsednica krajevne skupnosti Biljana - Zali Breg, gospa Ksenija Mikulin, v Brdih živi že 37 let. Biljana danes je bolj kot vse briške vasi, a so se mogoče nekatere bolj turistično razvijale. Danes ima okoli 150 prebivalcev, kjer je vključen tudi zaselek Zali Breg. Pravi, da sta jo navdušili preprostost ljudi in življenja na vasi, ter dodaja, da so se v štiridesetih letih Brda zelo spremenila in zelo turistično razvila. Mislim, da se bo prihodnost še dvignila. Ti kraji bodo postali bolj mondeni. Za zdaj še ohranjajo avtohtnost in upam, da ne bo šlo preveč v drugo smer. ZemljevidFoto: MD Med Šmartnim in Dobrovim se cesta odcepi v Biljano. Pogled na Biljano Foto: Mojca Delač Oljke Razgled na briške gričeFoto: MD Razgled na briške griče 2Foto: MD Dr. Tanja Gomiršek Foto: MD Tabla na hiši, kjer sta delovala Ignac in Izidor Kožlin. Foto: MD Cerkev Sv. Mihaela Foto: MD Češnje Foto: MD Dorišče, kjer danes pridelujejo penineFoto: MD Biljana Foto: Mojca Delač Ksenija Mikulin Foto: MD Darinka Sirk Foto: Mojca Delač  

Obcestno naselje, 306 metrov nadmorske višine, vrtec, cerkev, trgovina in gasilski dom. Tako bi verjetno lahko opisali kar precej manjših slovenskih krajev. Ampak s tem se seveda na Prvem ne bomo zadovoljili, vsak kraj ima namreč svoje zgodbe in Ožbalt, ki se nahaja v občini Podvelka, jih ima veliko! Darja Pograjc jih je odkrivala za Napotke. Odkrila je pa legendo o imenu kraja, talilnico svinca, našla naravni amfiteater sredi gozda, poslušala zgodbe o pogumu splavarjev in posnela Ožbalta iz Ožbalta! Legenda o kipcu, talilnica svinca, naravni amfiteater sredi gozda, težko življenje splavarjev in Ožbalt iz OžbaltaOžbalt leži v občini Podvelka, nekje na pol poti med Mariborom in Dravogradom. Eden izmed večjih dogodkov, ki je za vedno spremenil videz in celo lokacijo naselja, je bila graditev hidroelektrarne, ki so jo končali leta 1960. Razlaga domačin Alojz Ambrož: "Prej, ko še ni bilo hidroelektrarne Ožbalt, je bilo naselje malo nižje. Zdaj je to vse poplavljeno, ti prebivalci pa pa dobili odškodnino in se selili v druge kraje. Jaz prihajam ravno s tega območja, tukaj malo nižje, Vurmat se reče." Legendo o imenu naselja in nastanku cekrve pa razloži domačin Boštjan Golob: "Legenda pravi, da je nastanek cerkve povezan z najdbo kipca. Tukajšnji prebivalci so ga, ko so ga našli na obrežju Drave, nesli do župnika v Brezno in ta jim je razložil, da je to kip svetega Ožbalta. Potem so nad mestom, kjer so našli kip, zgradili cerkev." Do leta 1952 se je kraj celo imenoval Sveti Ožbalt. Če v Ožbaltu zakoračite okoli cerkve, boste zagledali lično urejeno farovško dvorišče s pogledom na Dravo in potomko stare trte. Farovško dvorišče s potomko stare trte. Ožbaltžane je pred časom obiskal predsednik Borut Pahor. Sogovornika Alojz Ambrož (levo) in Boštjan Golob (desno).Foto: Boštjan Golob podor za cerkvijo letni oder Ožbalt je bil nekoč sedež splavarske zadruge in poglavitno pristanišče na tem bregu Drave za splave ob izlivu Črmenice v reko. V bližnji okolici (natančneje v Javniku) lahko tako še danes doživite vožnjo s pravim dravskim flosom. Kormoniš Franjo Šarman: "Zavriskam, s klobukom zamahnem proti splavu in potem fantje zaigrajo na harmoniko. Ljudje so navdušeni, pomembna je energija! Mi pripravimo hudomušno, nagajivo doživetje, da ljudi razvedrimo. Tako tudi spoznajo življenje naših prednikov, ki so se zaradi zelo težkega dela morali znati tudi odklopiti." Dober obisk in glasen vrisk ob vstopu na splav mu želimo! Sicer pa Ožbalt z okolico skriva še marsikaj: ostanke rimske ceste, letni oder, novo kolesarsko turo, imenovano Čez sedem rek in kak breg, in Grilov vrh, ki je točka, kamor se lahko odpravite tisti, ki iščete idilične razglede. "V Ožbaltu je vedno fajn!" pravijo domačini. Na vas pa je, da preverite, ali to drži.

Če se je Bojan Leskovec prejšnji teden odpravil v Bojance pa se tokrat Marko Rozman v Markovce. V Občini, ki zajema devet vasi, živi čez 4200 ljudi. V letih pred nastankom občine in v desetletju po tem je prišlo do pravega razcveta mnogih dejavnosti. Kot boste slišali v nadaljevanju se občino bogati izjemna etnografska dediščina. Govorimo o območju države, od koder izhajajo Kurenti in največje pustne zabave. Napotki tokrat v Markovcih.Občina Markovci je znana po bogati dediščini pustnih šeg in navad Občina Markovci leži na ravninskem delu spodnjega Ptujskega polja, predvsem na levem bregu reke Drave, na desnem bregu pa je področje krajinskega parka Šturmovci. V teh krajih so se ohranili številni prastari običaji, zlasti tisti v katerih magična bitja preganjajo zimo in napovedujejo pomlad. Ime Markovci so v svet ponesli številni predpustni in pustni običaji ter izvirni pustni liki. V markovški občinski stavbi je na ogled tudi zbirka tamkajšnjih pustnih likov. Franc Brodnjak, Marko Forštnerič, Matjaž Mlinarič V Markovcih so zelo znani tudi kopjaši. To sicer niso tradicionalne pustne maske, pomembno vlogo imajo na porokah, ko zabavajo ženina in nevesto in skrbijo za dobro voljo. Poročnemu sprevodu dajejo poseben slavnostni pečat ter v obred vnašajo veliko veselja in poskočnega plesnega ritma. Prebivalci Markovcev so znani po tem, da radi sodelujejo v različnih društvih in dejavno oblikujejo kulturno in družabno življenje svojega območja. Nekateri so včlanjeni v kar tri ali štiri društva. Kogar pot zanese v te štajerske kraje, ne bo odšel ne žejen ne lačen. Markovčani so znani sladokusci in gostoljubni ljudje. Značilna jed pustnega časa so že od nekdaj tudi kvašeni in krhki flancati, nujna pustna sladica pa so seveda še pustni krofi oziroma krapčiči. V občini vsako leto pripravijo tradicionalno ocenjevanje pustnih krofov. Slavica Vincek, tudi predsednica Društva podeželskih žena Markovci, je za svoje jedi prejela že devet nazivov Naj krof leta in tri Znake kakovosti na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju. Gospa Vincek rade volje razkrije tudi sestavine, ki pripeljejo do okusnega krofa: "½ kg mehke moke, 3 rumenjaki, 5 dag sladkorja v prahu, 5 dag margarine ali masla, 3 žlice ruma, 3 dl mleka (približno), 3–4 dag kvasa, sol, limonina lupina." Od kulinarike pa še k industrijski coni, ki se v občini prav lepo razvija. V njej najdemo tudi podjetje Reseda. Primarna dejavnost podjetja, ki ga vodi Damjan Habjanec, je obdelava kovin CNC, proizvodnja in kompleksna montaža kovinskih izdelkov. Med njihovimi kupci so tudi podjetja iz evropske vesoljske industrije, za katera izdelujejo dele in komponente za vakuumske črpalke, ki se uporabljajo za krmilne sisteme satelitov in vesoljskih simulatorjev na Zemlji. Primerljiv proizvod lahko danes izdelajo samo še štiri druga podjetja na svetovni ravni.  

Z NaPOTki gremo danes v Belo Krajino, na Bojance. Kraj je nastal v 16. stoletju, o tem pričajo tudi priimki prvih prebivalcev, ki so se ohranili do danes in tvorijo večino vaškega telefonskega imenika. Prebivalcev Bojancev je manj kot sto, ponosni so, da imajo vse kar pritiče sodobnemu načinu življenja. Za povrhu pa še neokrnjeno naravo, mir, kolesarske poti, seizmografsko postajo, skrivno tiskarno, sakralni biser v podobi pravoslavne cerkve ter odlično jagnječjo pečenko.Bojanci so ena izmed treh pravoslavnih vasi v jugovzhodni Sloveniji Z NaPOTki gremo danes v Belo Krajino, na Bojance. Kraj je nastal v 16. stoletju, o tem pričajo tudi priimki prvih prebivalcev, ki so se ohranili do danes in tvorijo večino vaškega telefonskega imenika. Prebivalcev Bojancev je manj kot sto, ponosni so, da imajo vse kar pritiče sodobnemu načinu življenja. Za povrhu pa še neokrnjeno naravo, mir, kolesarske poti, seizmografsko postajo, skrivno tiskarno, sakralni biser v podobi pravoslavne cerkve ter odlično jagnječjo pečenko.

Tokratni naPOTki so se odpravili v Benedikt. V Slovenskih goricah. Občina, ki združuje dvanajst naselij, se počasi prebuja tudi turistično, gosti imajo za ogled na voljo številne naravne in kulturnozgodovinske znamenitosti. Ni kaj, tu si lahko turist v zelenju odpočije oči! In da, Tini Lamovšek je uspelo najti Benedikta, ki je v Benedikt zahajal službeno! Prisluhnite. Foto: Tina LamovšekBenedikt v Slovenskih goricah združuje 13 naselijTokratni naPOTki so se odpravili v Benedikt. V Slovenskih goricah. Občina, ki združuje trinajst naselij, se počasi prebuja tudi turistično, gosti imajo za ogled na voljo številne naravne in kulturnozgodovinske znamenitosti. Ni kaj, tu si lahko turist v zelenju odpočije oči! In da, Tini Lamovšek je uspelo najti Benedikta, ki je v Benedikt zahajal službeno! Za prvo srečanje sem dogovorjena v zgodnjih dopoldanskih urah. Skorajda smešno mi je, ko se zapeljem v Benedikt in me na krožišču pričakata še tabli za Lenarta in Sv. Ano. Kot da se odpravljam na obisk k prijateljem. A osredinimo se zdaj na Benedikta, ime je dobil – tako župan občine Benedikt Milan Repič – po svetniku: "Po svetem Benediktu, katerega nauk je 'Moli in delaj!'. Zato smo Benedičani pridni, marljivi in delovni. Vprašanje, kako verni smo, je pa za našega župnika," doda v smehu. In v tem trenutku bom skočila k drugemu Benediktu. Benediktu Lavrihu, duhovniku jezuitu, ki živi skupnosti pri sv. Jakobu. Čeprav je pater Benedikt služboval skorajda po vsej Sloveniji, se mu je Benedikt zasidral globoko v srce. Pa ne samo zato, ker se sliši dobro, da je Benedikt v Benediktu. "Že kot otrok sem se slikal pred tablo Benedikt in si po tihem zaželel, morda bom pa ta kraj tudi kdaj spoznal!" Benedikt ponuja zgodovinske, arhitekturne in naravne znamenitosti. Kot drugod po Štajerski lahko tudi tu najdemo bogastvo z mineralnimi in termalnimi vodami. Na tamkajšnjem območju gnezdi smrdokavra, ena izmed redkih in ogroženih ptic, ki si je tam našla domovanje, imajo različne vrste kukavic in pristno naravo. Omeniti je treba tudi projekt Ekomuzej Dolina miru , v okviru katerega so izpeljane različne poti: kmečka, kolesarska, naravoslovna učna poti. Kdor bo raziskoval občino Benedikt, bo videl, da se ponaša s številnimi znamenji, križi in kapelicami. Kako to, sem vprašala Roka Šijanca, strokovnega sodelavca za turizem, šport in gospodarske javne službe na občini: "Na našem območju že od nekdaj prevladuje krščanstvo, na to povezanost so se odzvali tudi prebivalci." Da nisem občine Benedikt spoznavala samo prek besed, ampak jo videla na svoje lastne oči, je poskrbel Zlatko Borak, ustanovitelj Turistično-vinogradniškega društva Benedikt.Pove mi tudi o vinogradništvu v Benediktu. Tako so pri Svetih treh kraljih posadili cepič Stare trte – najstarejše žlahtne trte na svetu, podarilo jim ga je univerzitetno mesto Maribor v znak prijateljstva in sožitja. Potomko z mariborskega Lenta so poimenovali Čolnikova trta. Seveda pa še razčistimo, kdo je sploh bil Čolnik. Dominik Čolnik, rojen leta 1830. S potovanj po Evropi je domov prinesel številne rastline in semena, v začetku 60-ih let je tako imel na svojem posestvu že petsto vrst sadja in štiristo sort vinske trte. Ne glede na vse, kar si človek lahko ogleda v Benediktu, pa pater Benedikt pravi, da destinacijo naredijo – ljudje. In - tako Zlatko Borak - v Benediktu imajo pregovor: "Če ne ve'te kam, prid'te k nam!" Spominska plošča Dominika ČolnikaFoto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Turistično-vinogradniško društvo BenediktFoto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Rojstna hiša Dominika ČolnikaFoto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Cerkevni portal, Cerkev Sveti trije kralji v občini BenediktFoto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Cerkev Sveti trije kralji v občini BenediktFoto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Ustanovitelj Turistično-vinogradniškega društva Benedikt Zlatko BorakFoto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Cerkev Sveti trije kralji v občini BenediktFoto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Slatinski vrelec v BenediktuFoto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Razgled na naravo v BenediktuFoto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Čolnikova trta - cepič Stare trte – najstarejše žlahtne trte na svetu, podarilo jim ga je univerzitetno mesto Maribor v znak prijateljstva in sožitja. Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Mežnarija Sveti Trije Kralji v Slovenskih goricah je ena izmed najstarejših zidanih kmečkih hiš na Slovenskem.Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija Benedikt v Slovenskih goricahFoto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija

V Sloveniji je 70 prebivalcev z imenom Miklavž in kar 5401 prebivalka, ki se podpiše z imenom Marjeta. Sliši se obetavno – je menila avtorica tokratnih naPOTkov, ki se je v iskanju soimenjakov krajev podala v Miklavža in Marjeto na Dravskem polju. V Miklavžu in Marjeti na Dravskem poljuV tokratni rubriki naPOTki smo se odpeljali proti Dravskemu polju. To v grobem obsega ozemlje trikotne oblike med Mariborom, Ptujem in Pragerskim, na zahodu meji na Pohorje, na skrajnem severozahodu na Dravsko dolino, na severu in vzhodu na Slovenske gorice, na jugu pa postopoma prehaja v Ptujsko polje. Tadeja Bizilj se je tokrat ustavila v dveh krajih - Miklavžu in Marjeti. V Sloveniji je 70 prebivalcev z imenom Miklavž in kar 5401 prebivalka, ki se podpiše z imenom Marjeta. Sliši se obetavno – je menila avtorica tokratnih naPOTkov. Prvi postanek - Miklavž na Dravskem polju. Čeprav občina Miklavž, ki jo sicer sestavljajo štiri naselja – Miklavž, Dravski dvor, Skoke in Dobrovce po številu prebivalcev – teh je skoraj 7.000 - presega marsikatero slovensko mesto, soimenjaka nisem našla. Sta me pa pričakala predstavnika turističnega društva Miklavž, član Črtomir Sekač in predsednica Sonja Horvat Tušek. Miklavž na Dravskem poljuFoto: TB Sogovornika - predstavnika turističnega društva Miklavž, član Črtomir Sekač in predsednica Sonja Horvat Tušek.Foto: Tadeja Bizilj Cerkev sv. Miklavža Prvi ribnik v Mikavžu Drugi ribnik v Miklavžu Tretji ribnik v Miklavžu Miklavški dvorec Rimska gomila v MiklavžuFoto: TB Rimska gomila v Miklavžu Pred Rimsko gomilo v Miklavžu Drug postanek - Marjeta na Dravskem polju, kjer me je pričakala Mira Lončarič, dolgoletna učiteljica in predsednica KUDa Ivana Lončariča. Notranjost doma kulture Marjeta - Trniče Cerkev svete Marjete na Dravskem polju Cerkev svete Marjete na Dravskem polju Pokrajina v Marjeti na Dravskem poljuFoto: TB