Ustanovitelj revije Ognjišče, istoimenske založbe in Radia Ognjišče Franc Bole je otroštvo preživljal v Korítnicah pri Knežaku. Po študiju teologije in posvečenju je postal župnijski upravitelj v Postojni. Tam je v predanosti delu z mladimi začel izdajati Farno ognjišče, ki je z imenom Ognjišče v nekaj letih postalo najbolj razširjen mesečnik v Sloveniji. Reviji so se pridružile knjižne izdaje, kasete, zgoščenke... in nastala je Založba Ognjišče. Franc Bole je uresničeval tudi vrsto dobrodelnih pobud od zbiranja darov za misijone do predala dobrote za uboge pri nas ter začel z romanji bolnikov in invalidov na Brezje. Leta 1990 je postal prvi direktor Slovenske Karitas, štiri leta zatem je uresničil svojo zamisel o katoliškem radiu, ki ga danes poznate kot Radio Ognjišče.

Med graditelje zagotovo lahko uvrstimo pesnika, teologa, filozofa, pisatelja, misijonarja in duhovnika jezuita p. Vladimirja Kosa. Odraščal je v družini očeta katoličana in matere Judinje. Prek begunskih taborišč, Rima in Irske je maja 1956 prišel na Japonsko in tam ostal do smrti. Bil je profesor na katoliški univerzi in dobrotnik sirot tokijskega predmestja. Po duši in srcu je bil pesnik. Izdal je nad 30 pesniških zbirk, ki so izhajale na raznih koncih sveta od Argentine do Japonske, po osamosvojitvi pa tudi v njegovi domovini Sloveniji.

Tokrat smo osvetlili lik Rudolfa Maistra, slovenskega pesnika, slikarja, bibliofila, generala in borca za severno mejo. Letos je njegovo leto, saj je 29. marca minilo 150 let od njegovega rojstva, v prihodnjem mesecu, 26. julija pa bo minilo 90 let od njegove smrti. K temu pa pridajamo še en jubilej. 5. junija je minilo 30 let, od kar se je Radio Ognjišče prvič oglasil iz koprskega studia. Tam so nastajale tudi prve oddaje Graditelji slovenskega doma in tokrat smo ponovili oddajo iz leta 2004, ki jo je pripravila Darja Ambrožič, z njo je bral Marjan Bajc. 

Oddajo smo tokrat posvetili slavistki, etnomuzikologinji in folkloristki Zmagi Kumer, doma iz Ribnice. Kot znanstvena svetnica je bila zaposlena na Glasbeno-narodopisnem inštitutu v Ljubljani, na Filozofski fakulteti pa je predavala glasbeno narodopisje. Raziskovala je slovensko ljudsko glasbo in ljudske pesmi, njihove zvrsti, vlogo, zgradbo in slog. Napisala je nad 40 samostojnih knjig, pri drugih sodelovala kot soavtorica in napisala več sto razprav, študij in člankov. Sodelovala tudi pri katoliškem tisku od Družine in Ognjišča do mednarodne katoliške revije Communio. Desetletja je opravljala razne službe pri Mohorjevi družbi; sodelovala je tudi z Radiem Ognjišče. 

Tokrat vam predstavljamo pesnika, prevajalca in urednika Ivana Minattija, rojenega v Slovenskih Konjicah, po srcu pa Ljubljančana, ki je bil tesno povezan z Barjem. Zanimala ga je medicina, a je pozneje izbral študij slavistike in zatem desetletja urednikoval pri Mladinski knjigi. Blizu nam je predvsem kot pesnik s svojimi zbirkami S poti, Pa bo pomlad prišla, Nekoga moraš imeti rad,, Bolečina nedoživetega... Bil je tudi prevajalec poezije, zlasti iz slovanskih jezikov, najbolj odmeven pa je njegov prevod Malega princa avtorja Antoina de Saint-Exuperya.

Učiteljica glasbe, Božja služabnica Cvetána Príol je bila Mariborčanka. Po klasični gimnaziji se je odločila za študij glasbe. Med vojno je na prisilnem delu v tovarni tankov blizu Gradca hudo zbolela. Posledice je čutila vse življenje, v katerem je izkusila vrsto bolezni. Njen duhovni voditelj jezuit p. Jakob Lavra je o njej zapisal: »Cvetana je svoje življenje ponudila Bogu kot zadostilno žrtev, da Bog ohrani Slovencem vero in Cerkev. Bog je to njeno ponudbo sprejel. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do njene smrti leta 1973.« Škofijski postopek za njeno beatifikacijo se je začel 1. marca leta 2003.

Botanik, zoolog, geolog, jamar, narodni buditelj, planinec in duhovnik Simon Robič, doma iz Kranjske Gore, je služboval v Metliki, Loškem potoku, Dobu, Preddvoru, Borovnici, Šenčurju in na Šenturški Gori. Nabiral je najrazličnejše prirodnine in si tako ustvaril bogate zbirke fosilov, alg, gliv, lišajev, mahov, hroščev, okostij... O najdbah je poročal v domačih listih in bil v stiku s tujimi strokovnjaki. Zavzemal se je za slovenstvo, za ustanovitev slovenske planinske organizacije. Imel je bogato knjižnico, ki jo je pred smrtjo podaril rojstni župniji.

Tokrat predstavljamo klasičnega filologa, slavista in kulturnega delavca Franceta Vrbinca. Doma iz župnije Šmarje; dijak treh gimnazij: škofijske, klasične in begunske; med vojno v Gonarsu, pri vaških stražarjih, partizanih in domobrancih. Doživljal je usodo begunca in postal koroški Slovenec. V Gradcu je študiral klasično filologijo, slavistiko in primerjalno jezikoslovje ter študij sklenil z doktoratom. Bil je lektor pri Mohorjevi, vodja tiskarne in urednik knjižnega programa, sodelavec slovenskega radia ORF ter tajnik Katoliškega delovnega odbora pri krški škofiji. Predvsem pa je skrbel za lep jezik in z jezikovnimi kotički mnogim svetoval, kako oplemenititi materinščino. 

Pisatelj in publicist Ludve Potokar je odraščal na Cikavi pri Grosupljem. Kot dijak je bil v internaciji v Italiji, po vrnitvi je šel k vaškim stražam, bil ranjen, zatem pri domobrancih, maja 1945 vrnjen, a se mu je uspelo rešiti. France Pibernik je o njem zapisal: Potokar je bil eden izmed najbolj nadarjenih mladih begunskih pisateljev, toda njegova slikovita, a močno boemska pot se je končala z obupom nad razmerami, v katerih se je znašel v desetletju tavanja, nazadnje po ZDA in Kanadi. Po Pibernikovi zaslugi, ki je zbral njegova dela in jih objavil pod naslovom Onstran samote, ga danes poznamo tudi v domovini. 

Tokrat vam predstavljamo izseljenskega duhovnika, pisatelja, urednik in baragoslovca p. Bernard Ambrožič. Bil je stric kardinala Alojzija Ambrožiča. Med drugim je ustanovil Baragovo zvezo, ki je začela z načrtnim delom za Baragovo beatifikacijo. Kot duhovnik, urednik in pisatelj je deloval v domovini, ZDA in Avstralji. Njegovo najbolj znano delo je roman o škofu Slomšku Tonče s Sloma. 

Misijonar in zvest sodelavec škofa Friderika Baraga Janez Čebúlj se je rodil v velesovski fari pod Krvavcem. Z njim se je srečal kot bogoslovec in se navdušil za misijone. Škof Baraga mu je zupal misijonske postaje ob jugozahodni obali Gornjega jezera. Po njegovem zgledu je tudi Čebulj veliko prepešačil na misijonskih potovanjih, pridobil zaupanje Indijancev in si prizadeval za njihove pravice. Bil je dober govornik, nadarjen za jezike in odličen pripovednik. Njegova misijonska pisma, pa tudi pesmi je objavljala Zgodnja Danica.

Misijonar in zvest sodelavec škofa Friderika Baraga Janez Čebúlj se je rodil v velesovski fari pod Krvavcem. Z njim se je srečal kot bogoslovec in se navdušil za misijone. Škof Baraga mu je zupal misijonske postaje ob jugozahodni obali Gornjega jezera. Po njegovem zgledu je tudi Čebulj veliko prepešačil na misijonskih potovanjih, pridobil zaupanje Indijancev in si prizadeval za njihove pravice. Bil je dober govornik, nadarjen za jezike in odličen pripovednik. Njegova misijonska pisma, pa tudi pesmi je objavljala Zgodnja Danica.

V oddaji graditelji tokrat o duhovnem pisatelju, vzgojitelju mladih, predavatelju, planincu in duhovniku p Mihu Žužku. Pripadal je generaciji slovenskih jezuitov, ki so skušali v Cerkvi sovražnem povojnem okolju obuditi nekatere oblike pastoralnega dela, zlasti ljudske misijone, duhovne obnove in duhovne vaje.

V oddaji graditelji tokrat o duhovnem pisatelju, vzgojitelju mladih, predavatelju, planincu in duhovniku p Mihu Žužku. Pripadal je generaciji slovenskih jezuitov, ki so skušali v Cerkvi sovražnem povojnem okolju obuditi nekatere oblike pastoralnega dela, zlasti ljudske misijone, duhovne obnove in duhovne vaje.

Geograf Jože Velikonja je bil sin pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga na prvem povojnem procesu obsodili na smrt. Študij geografije je končal z doktoratom v Rimu.Nekaj let je učil zgodovino in zemljepis v srednjih šolah v Trstu in izdal več učbenikov. Po letu 1955 je živel v ZDA, raziskoval zgodovino evropskih priseljencev iz Evrope s poudarkom na italijanski in slovenski narodni skupnosti. O tem je objavi vrsto znanstvenih razprav in sodeloval na številnih mednarodnih simpozijih. Z Radom Lenčkom je v dveh izdajah v angleščini objavil Who’s Who (hu-s-hu) - ameriškoslovenski Kdo je kdo (1992 in 1995).

Geograf Jože Velikonja je bil sin pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga na prvem povojnem procesu obsodili na smrt. Študij geografije je končal z doktoratom v Rimu.Nekaj let je učil zgodovino in zemljepis v srednjih šolah v Trstu in izdal več učbenikov. Po letu 1955 je živel v ZDA, raziskoval zgodovino evropskih priseljencev iz Evrope s poudarkom na italijanski in slovenski narodni skupnosti. O tem je objavi vrsto znanstvenih razprav in sodeloval na številnih mednarodnih simpozijih. Z Radom Lenčkom je v dveh izdajah v angleščini objavil Who’s Who (hu-s-hu) - ameriškoslovenski Kdo je kdo (1992 in 1995).

„Zadnji indijanski misijonar iz Baragove skupine“ Jožef Buh je odraščal v Škofjeloškem hribovju Lúčinah v Poljanski dolini. Za misijone se je kot bogoslovec dogovarjal s škofom Barago. Po nekaj letih duhovništva se je pridružil Pircu, ki je bil na obisku v domovini. Desetletja je deloval med indijanci v Minnesoti, pa tudi med priseljenci iz Evrope. Gradil je cerkve, skrbel tudi za slovenske naselbine, ustanovil prvo slovensko tiskarno, sodeloval na prvem vatikanskem koncilu ...

„Zadnji indijanski misijonar iz Baragove skupine“ Jožef Buh je odraščal v Škofjeloškem hribovju Lúčinah v Poljanski dolini. Za misijone se je kot bogoslovec dogovarjal s škofom Barago. Po nekaj letih duhovništva se je pridružil Pircu, ki je bil na obisku v domovini. Desetletja je deloval med indijanci v Minnesoti, pa tudi med priseljenci iz Evrope. Gradil je cerkve, skrbel tudi za slovenske naselbine, ustanovil prvo slovensko tiskarno, sodeloval na prvem vatikanskem koncilu ...

Pravnik, publicist in politik France Bučar je prehodil zanimivo življenjsko pot: od gojenca Zavoda sv. Stanislava, taboriščnika, partizana, knojevca. oznovca, profesorja javnega prava, do enega izmed vodilnih mož osamosvojitve Slovenije. Postal je predsednik skupščine, ki je tudi zakonsko omogočila samostojno državo. Tudi pri pokopu Demosa, ki ga je pomagal ustvarjati, je imel pomembno vlogo. Na naslednjih volitvah je bil znova izvoljen za poslanca, kandidiral je za ljubljanskega župana, pozneje za predsednika države, bil duša panevropskega gibanja pri nas, zagovarjal vstop Slovenije v Evropsko unijo in Nato …

Pravnik, publicist in politik France Bučar je prehodil zanimivo življenjsko pot: od gojenca Zavoda sv. Stanislava, taboriščnika, partizana, knojevca. oznovca, profesorja javnega prava, do enega izmed vodilnih mož osamosvojitve Slovenije. Postal je predsednik skupščine, ki je tudi zakonsko omogočila samostojno državo. Tudi pri pokopu Demosa, ki ga je pomagal ustvarjati, je imel pomembno vlogo. Na naslednjih volitvah je bil znova izvoljen za poslanca, kandidiral je za ljubljanskega župana, pozneje za predsednika države, bil duša panevropskega gibanja pri nas, zagovarjal vstop Slovenije v Evropsko unijo in Nato …

Valentin Inzko, doma v Svečah, Koroških Atenah, je bil šolnik, kulturnik, politik, mohorjan, človek dialoga in graditelj mostov. Vse življenjje je posvetil delu v dobro slovenskega naroda in sožitju. Imel je pomemben vpliv na pokoncilsko sinodo krške škofije in njene smernice na sobivanje dveh narodov in jezikov na Koroškem. 

Valentin Inzko, doma v Svečah, Koroških Atenah, je bil šolnik, kulturnik, politik, mohorjan, človek dialoga in graditelj mostov. Vse življenjje je posvetil delu v dobro slovenskega naroda in sožitju. Imel je pomemben vpliv na pokoncilsko sinodo krške škofije in njene smernice na sobivanje dveh narodov in jezikov na Koroškem. 

Med umetniki, ki jih je vzela vojna, sta Karel Destovnik Kajuh in France Balantič. Mlada pesnika, predana slovenstvu, domovini, predvsem pa poeziji. Oba sta slutila smrt in postala žrtvi bratomorne vojne, eden kot partizan, drugi kot domobranec. Izreden umetniški dar in tisto, kar sta uspela uresničiti, je pri enem in drugem zasenčila politika; dobila sta nalepki narodni heroj in izdajalec. Tokrat smo se ustavili pri leto dni mlajšemu Karlu Destóvniku Kajúhu in njegovi poeziji.

Med umetniki, ki jih je vzela vojna, sta Karel Destovnik Kajuh in France Balantič. Mlada pesnika, predana slovenstvu, domovini, predvsem pa poeziji. Oba sta slutila smrt in postala žrtvi bratomorne vojne, eden kot partizan, drugi kot domobranec. Izreden umetniški dar in tisto, kar sta uspela uresničiti, je pri enem in drugem zasenčila politika; dobila sta nalepki narodni heroj in izdajalec. Tokrat smo se ustavili pri leto dni mlajšemu Karlu Destóvniku Kajúhu in njegovi poeziji.

Gledališčnik, pisatelj, dramatik in publicist Nikolaj Jelóčnik, po rodu Ljubljančan se je že v študentskih letih uveljavil kot režiser na frančiškanskem odru s Clodelovim Marijinim oznanjenjem. Maja 1945 se je umaknil na Koroško in bil pozneje „duša“ gledališkega življenja v Argentini. Med drugim je napisal oratorij o Fridriku Baragi Eno samó je potrebno. Posvečal se je raziskovanju medvojnih in povojnih dogodkov v Sloveniji. Tako je nastala knjižica Teharje so tlakovane z našo krvjo in pozneje obsežna monografija v dveh delih Stalinistična revolucija na Slovenskem.

Gledališčnik, pisatelj, dramatik in publicist Nikolaj Jelóčnik, po rodu Ljubljančan se je že v študentskih letih uveljavil kot režiser na frančiškanskem odru s Clodelovim Marijinim oznanjenjem. Maja 1945 se je umaknil na Koroško in bil pozneje „duša“ gledališkega življenja v Argentini. Med drugim je napisal oratorij o Fridriku Baragi Eno samó je potrebno. Posvečal se je raziskovanju medvojnih in povojnih dogodkov v Sloveniji. Tako je nastala knjižica Teharje so tlakovane z našo krvjo in pozneje obsežna monografija v dveh delih Stalinistična revolucija na Slovenskem.

Misijonar, izseljenski duhovnik, baragoslovec, vzgojitelj, pisatelj in urednik Tone Zrnec je bil doma iz vasi Laporje pri Turjaku. V začetku vojne se je pridružil lazaristom, v Ljubljani končal klasično gimnazijo, bogoslovje pa na Gregoriani v Rimu. Kot misijonar je deloval v Španiji, Argentini, Čilu in Peruju. Od leta 1959 do smrti je skrbel za Slovence v Torontu, najprej v župniji Marije Pomagaj in zatem Marije Brezmadežne. Bil je ravnatelj sobotne slovenske šole, zborovodja, vicepostulator za beatifikacijo škofa Baraga, urednik revije Božja beseda. Napisal je vodič Po Baragovi deželi, pripravil filmu o Baragovem življenju in delu Sledovi. 

Misijonar, izseljenski duhovnik, baragoslovec, vzgojitelj, pisatelj in urednik Tone Zrnec je bil doma iz vasi Laporje pri Turjaku. V začetku vojne se je pridružil lazaristom, v Ljubljani končal klasično gimnazijo, bogoslovje pa na Gregoriani v Rimu. Kot misijonar je deloval v Španiji, Argentini, Čilu in Peruju. Od leta 1959 do smrti je skrbel za Slovence v Torontu, najprej v župniji Marije Pomagaj in zatem Marije Brezmadežne. Bil je ravnatelj sobotne slovenske šole, zborovodja, vicepostulator za beatifikacijo škofa Baraga, urednik revije Božja beseda. Napisal je vodič Po Baragovi deželi, pripravil filmu o Baragovem življenju in delu Sledovi. 

Kramolc je bil arhitekt in slikar, ki je tudi pisal. Čeprav je bil učenec Plečnika, Sternena, Jakca in Goršeta, je zaradi vojnih razmer in internacije v Gonars, akademijo končal v Torontu. Bil je mojster risbe, akvarela in grafike, pa tudi umetniške besede. Večino svojih del je tudi likovno opremil. Po osamosvojitvi je večkrat obiskal Slovenijo. V Ljubljani je izšla zbirka njegove kratke proze Podobe iz arhivov ter romani Potica za navadni dan, Tango v svilenih coklah in Sol v grlu. 

Kramolc je bil arhitekt in slikar, ki je tudi pisal. Čeprav je bil učenec Plečnika, Sternena, Jakca in Goršeta, je zaradi vojnih razmer in internacije v Gonars, akademijo končal v Torontu. Bil je mojster risbe, akvarela in grafike, pa tudi umetniške besede. Večino svojih del je tudi likovno opremil. Po osamosvojitvi je večkrat obiskal Slovenijo. V Ljubljani je izšla zbirka njegove kratke proze Podobe iz arhivov ter romani Potica za navadni dan, Tango v svilenih coklah in Sol v grlu. 

Učiteljica in pisateljica Nada Matičič, v Litiji rojena Ljubljančanka, je po študiju slavistike učila na ljubljanskih srednjih šolah. Čeprav je bil oče Ivan Matičič pisatelj, je hodila povsem svojo literarno pot. Pogosto je opisovala iskanje mladostnikov, spomine ali vprašanja polpreteklega in sodobnega časa. Pri vsem tem je imela izreden čut za pravico in etičnost. To kar nas razdvaja še danes, je opisala z besedami: „Petdeset let Krvave svobode je dolga doba, ki je ljudem vtisnila strah, podložnost, jih razvrednotila tako, da jim je pohabila duše.“

Učiteljica in pisateljica Nada Matičič, v Litiji rojena Ljubljančanka, je po študiju slavistike učila na ljubljanskih srednjih šolah. Čeprav je bil oče Ivan Matičič pisatelj, je hodila povsem svojo literarno pot. Pogosto je opisovala iskanje mladostnikov, spomine ali vprašanja polpreteklega in sodobnega časa. Pri vsem tem je imela izreden čut za pravico in etičnost. To kar nas razdvaja še danes, je opisala z besedami: „Petdeset let Krvave svobode je dolga doba, ki je ljudem vtisnila strah, podložnost, jih razvrednotila tako, da jim je pohabila duše.“

Kipar France Gorše je bil učenec Repiča in Meštroviča. Že leta 1930 je razstavljal na beneškem bienalu. Doma se je uveljavil že pred vojno. Po njej je živel v Trstu, nato v New Yorku in nazadnje v Svečah na Koroškem, ker ga domovina ni sprejela. Tam je poleg galerije postavil tudi Vrt slovenskih koroških kulturnikov. Njegova dela najdemo v Sloveniji, obeh Amerikah, Kanadi in številnih evropskih državah. 

Kipar France Gorše je bil učenec Repiča in Meštroviča. Že leta 1930 je razstavljal na beneškem bienalu. Doma se je uveljavil že pred vojno. Po njej je živel v Trstu, nato v New Yorku in nazadnje v Svečah na Koroškem, ker ga domovina ni sprejela. Tam je poleg galerije postavil tudi Vrt slovenskih koroških kulturnikov. Njegova dela najdemo v Sloveniji, obeh Amerikah, Kanadi in številnih evropskih državah. 

Bil je pesnik, pisatelj, publicist in bibliotekar. Med vojno v Gonarsu in na prisilnem delu. Končal je študij zgodovine, zemljepisa in psihologije. Delal je v različnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah in uporavnih službah. Znan je predvsem kot odličen pesnik za najmlajše; številne pesmi so doživele uglasbitve. Pisal je tudi za odrasle. Po upokojitvi je živel v Stični, napisal knjigo osv. Bernardu, p. Simonu Ašiču in zgodovinski prikaz obnovljene stiške opatije Oživljena tihota. 

Bil je pesnik, pisatelj, publicist in bibliotekar. Med vojno v Gonarsu in na prisilnem delu. Končal je študij zgodovine, zemljepisa in psihologije. Delal je v različnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah in uporavnih službah. Znan je predvsem kot odličen pesnik za najmlajše; številne pesmi so doživele uglasbitve. Pisal je tudi za odrasle. Po upokojitvi je živel v Stični, napisal knjigo osv. Bernardu, p. Simonu Ašiču in zgodovinski prikaz obnovljene stiške opatije Oživljena tihota. 

Glasbenik, humanist in prvi redni dunajski škof Jurij Slatkónja je bil po rodu Ljubljančan. Po študiju in duhovniškem posvečenju je predaval na dunajski univerzi. Užival je velik ugled na dvoru cesarja Maksimilijana I. Tam je bil dvorni svétnik, kaplan in pevovodja cesarskega zbora ter ustanovitelj slovitih Dunajskih dečkov, 1513 pa je postal prvi dunajski škof. 

Glasbenik, humanist in prvi redni dunajski škof Jurij Slatkónja je bil po rodu Ljubljančan. Po študiju in duhovniškem posvečenju je predaval na dunajski univerzi. Užival je velik ugled na dvoru cesarja Maksimilijana I. Tam je bil dvorni svétnik, kaplan in pevovodja cesarskega zbora ter ustanovitelj slovitih Dunajskih dečkov, 1513 pa je postal prvi dunajski škof. 

Tokrat vam v oddaji graditelji predstavljamo dolgoletnega ravnatelja papeškega zavoda Slovenik v Rimu apostolskega pronotarja Maksimilijana Jezêrnika. Bil je ravnatelj Zavoda za širjenje vere, profesor na Urbaniani, pa tudi pobudnik Slovenske teološke akademije ter goreč misijonski delavec. Vrsto let je bil postulator za beatifikacijo škofa Slomška; sodeloval je pri postopku za Baragovo beatifikacijo. 

Tokrat vam v oddaji graditelji predstavljamo dolgoletnega ravnatelja papeškega zavoda Slovenik v Rimu apostolskega pronotarja Maksimilijana Jezêrnika. Bil je ravnatelj Zavoda za širjenje vere, profesor na Urbaniani, pa tudi pobudnik Slovenske teološke akademije ter goreč misijonski delavec. Vrsto let je bil postulator za beatifikacijo škofa Slomška; sodeloval je pri postopku za Baragovo beatifikacijo. 

Prekmurski očak škof Jožef Smej je bil dušni pastir, pa tudi cerkveni zgodovinar, ekumenski delavec, pesnik, pisatelj in prevajalec. Soboški škof Peter Štumpf je o njem dejal: »Ne da bi se s tem ponašal, je on sam z leti postal močna zlata vez med Prekmurci in ostalimi Slovenci; med Prekmurci in porabskimi Slovenci; med Prekmurci, Madžari, Hrvati in Nemci, med katoličani in evangeličani. Nikogar ni spregledal – ne Romov, ne zapuščenih, ne ubogih.«

Prekmurski očak škof Jožef Smej je bil dušni pastir, pa tudi cerkveni zgodovinar, ekumenski delavec, pesnik, pisatelj in prevajalec. Soboški škof Peter Štumpf je o njem dejal: »Ne da bi se s tem ponašal, je on sam z leti postal močna zlata vez med Prekmurci in ostalimi Slovenci; med Prekmurci in porabskimi Slovenci; med Prekmurci, Madžari, Hrvati in Nemci, med katoličani in evangeličani. Nikogar ni spregledal – ne Romov, ne zapuščenih, ne ubogih.«

Učiteljica glasbe, Božja služabnica Cvetána Príol je bila Mariborčanka. Po klasični gimnaziji se je odločila za študij glasbe. Med vojno je na prisilnem delu v tovarni tankov blizu Gradca hudo zbolela. Posledice je čutila vse življenje, v katerem je izkusila vrsto bolezni. Njen duhovni voditelj jezuit p. Jakob Lavra je o njej zapisal: »Cvetana je svoje življenje ponudila Bogu kot zadostilno žrtev, da Bog ohrani Slovencem vero in Cerkev. Bog je to njeno ponudbo sprejel. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do njene smrti leta 1973.« Škofijski postopek za njeno beatifikacijo se je začel 1. marca leta 2003.

Učiteljica glasbe, Božja služabnica Cvetána Príol je bila Mariborčanka. Po klasični gimnaziji se je odločila za študij glasbe. Med vojno je na prisilnem delu v tovarni tankov blizu Gradca hudo zbolela. Posledice je čutila vse življenje, v katerem je izkusila vrsto bolezni. Njen duhovni voditelj jezuit p. Jakob Lavra je o njej zapisal: »Cvetana je svoje življenje ponudila Bogu kot zadostilno žrtev, da Bog ohrani Slovencem vero in Cerkev. Bog je to njeno ponudbo sprejel. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do njene smrti leta 1973.« Škofijski postopek za njeno beatifikacijo se je začel 1. marca leta 2003.

Tokrat obujamo spomin na jezuitskega duhovnika, pisatelja, ljudskega misijonarja in voditelja duhovnih vaj p. Franca Cerarja, iz Dobličah pri Črnomlju. Vojna vihra mu je prekrižala načrte, ko je želel k jezitom in ga zansela v partizane. A ohranil je jasen cilj, postal redovnik, bil posvečen in od takrat večino svojih duhovniških let bival v Mariboru v župniji sv. Magdalene.

Tokrat obujamo spomin na jezuitskega duhovnika, pisatelja, ljudskega misijonarja in voditelja duhovnih vaj p. Franca Cerarja, iz Dobličah pri Črnomlju. Vojna vihra mu je prekrižala načrte, ko je želel k jezitom in ga zansela v partizane. A ohranil je jasen cilj, postal redovnik, bil posvečen in od takrat večino svojih duhovniških let bival v Mariboru v župniji sv. Magdalene.

»Vse življenje sem rad obiskoval slovenske cerkve in cerkvice božje in jih raziskoval, saj so bile blizu mojemu srcu. Obiskoval sem jih kot umetnostni zgodovinar, kot Slovenec in kot kristjan.« To je pogosto poudarjal Marijan Zadnikar, eden najvidnejših umetnostnih zgodovinarjev raziskovalcev in konservatorjev prve povojne generacije generacije pri nas. Posebno pozornost je posvetil romaniki na naših tleh, predvsem cerkvenemu stavbarstvu od Hrastovelj do Stične. 

»Vse življenje sem rad obiskoval slovenske cerkve in cerkvice božje in jih raziskoval, saj so bile blizu mojemu srcu. Obiskoval sem jih kot umetnostni zgodovinar, kot Slovenec in kot kristjan.« To je pogosto poudarjal Marijan Zadnikar, eden najvidnejših umetnostnih zgodovinarjev raziskovalcev in konservatorjev prve povojne generacije generacije pri nas. Posebno pozornost je posvetil romaniki na naših tleh, predvsem cerkvenemu stavbarstvu od Hrastovelj do Stične. 

Tokrat predstavljamo fizika, urednika, ilustratorja in satirika Boža Kosa, doma iz Maribora. Med vojno so bili izgnani v Srbijo. Čeprav je bil po izobrazbi fizik, se je posvetil risanju. Urejal je Pavliha, Cicibana in Petko. Najbolj prepoznaven je po stripu Kavboj Pipec in Rdeča pesa, ki je desetletja polnil strani Pionirskega lista in Pila. Bil je mojster karikature. Ilustriral je nad 40 knjig, med njimi tri brata Vladimirja, misijonarja na Japonskem. Sledi je pustil tudi v Hiši eksperimentov, ki jo vodi njegov sin Miha. 

Tokrat predstavljamo fizika, urednika, ilustratorja in satirika Boža Kosa, doma iz Maribora. Med vojno so bili izgnani v Srbijo. Čeprav je bil po izobrazbi fizik, se je posvetil risanju. Urejal je Pavliha, Cicibana in Petko. Najbolj prepoznaven je po stripu Kavboj Pipec in Rdeča pesa, ki je desetletja polnil strani Pionirskega lista in Pila. Bil je mojster karikature. Ilustriral je nad 40 knjig, med njimi tri brata Vladimirja, misijonarja na Japonskem. Sledi je pustil tudi v Hiši eksperimentov, ki jo vodi njegov sin Miha. 

Uveljavil se je kot slovensko-ameriški slavist, primerjalni jezikoslovec, filolog, etnolog in kulturni zgodovinar. Po študiju v Ljubljani je učil na srednjih šolah na Tržaškem in Goriškem. Od leta 1965 je predaval slovansko jezikoslovje in književnost na kolumbijski univerzi v New Yorku. Zaslužen je, da se je slovenistika v ZDA uveljavila kot samostojna znanstvena veda. Ustanovil je Društvo za slovenske študije - Society for Slovene Studies.

Uveljavil se je kot slovensko-ameriški slavist, primerjalni jezikoslovec, filolog, etnolog in kulturni zgodovinar. Po študiju v Ljubljani je učil na srednjih šolah na Tržaškem in Goriškem. Od leta 1965 je predaval slovansko jezikoslovje in književnost na kolumbijski univerzi v New Yorku. Zaslužen je, da se je slovenistika v ZDA uveljavila kot samostojna znanstvena veda. Ustanovil je Društvo za slovenske študije - Society for Slovene Studies.

Muzikolog, skladatelj in duhovnik p. Vendelin Špendov je bil rojen pred sto leti na Dobravi nad Bledom. Pri osemnajstih letih je postal frančiškan, po vojni je bil begunec; večino časa je deloval v ZDA, nekaj let v Ljubljani. Navdušen nad liturgično prenovo koncila je uglasbil vrsto mašnih spevov, napisal več slovenskih in latinskih maš, nad 50 Marijinih in drugih cerkvenih pesmi … Bil je tudi priznan zborovodja in organist.

Muzikolog, skladatelj in duhovnik p. Vendelin Špendov je bil rojen pred sto leti na Dobravi nad Bledom. Pri osemnajstih letih je postal frančiškan, po vojni je bil begunec; večino časa je deloval v ZDA, nekaj let v Ljubljani. Navdušen nad liturgično prenovo koncila je uglasbil vrsto mašnih spevov, napisal več slovenskih in latinskih maš, nad 50 Marijinih in drugih cerkvenih pesmi … Bil je tudi priznan zborovodja in organist.

(Bohinjec, ki je svoje življenje posvetil Koroškim Slovencem)Tokrat o uredniku, publicistu, prevajalcu in duhovniku Janezu Polancu, ki je otroštvo preživljal na Gorjušah pri Koprivniku nad Bohinjem. Po gimnaziji je odšel na Koroško in se posvetil delu za rojake v krški škofiji; kot duhovnik je deloval v več dvojezičnih župnijah in pri dušnopastirskem uradu. Bil je prof. verouka na novoustnovljeni slovenski gimnaziji v Celovcu, avtor številnih učbenikov, urednik Nedelje, koledarjev Mohorjeve družbe. Uveljavil se je kot pisec domačijskih črtic in kratke proze. Prevajal je iz nemščine in francoščine.

(Bohinjec, ki je svoje življenje posvetil Koroškim Slovencem)Tokrat o uredniku, publicistu, prevajalcu in duhovniku Janezu Polancu, ki je otroštvo preživljal na Gorjušah pri Koprivniku nad Bohinjem. Po gimnaziji je odšel na Koroško in se posvetil delu za rojake v krški škofiji; kot duhovnik je deloval v več dvojezičnih župnijah in pri dušnopastirskem uradu. Bil je prof. verouka na novoustnovljeni slovenski gimnaziji v Celovcu, avtor številnih učbenikov, urednik Nedelje, koledarjev Mohorjeve družbe. Uveljavil se je kot pisec domačijskih črtic in kratke proze. Prevajal je iz nemščine in francoščine.

Tokrat smo osvetlili življenje in delo klasika slovenske pravne znanosti Leonida Pitamica, avtorja knjige Država, ki je bil desetletja po vojni zamolčan, danes pa stroka znova ceni kot strokovnjaka, ki ga v marsičem še ni nihče presegel. Bil je prvi dekan pravne fakultete, sodeloval na pariški mirovni konferenci, bil veleposlanik Kraljevine Jugoslavije v ZDA, član arbitražnega sodišča v Haagu, plemenit človek, praktičen kristjan in dejaven na področju dobrodelnosti; med drugim je vodil Vincencijevo družbo.

Tokrat smo osvetlili življenje in delo klasika slovenske pravne znanosti Leonida Pitamica, avtorja knjige Država, ki je bil desetletja po vojni zamolčan, danes pa stroka znova ceni kot strokovnjaka, ki ga v marsičem še ni nihče presegel. Bil je prvi dekan pravne fakultete, sodeloval na pariški mirovni konferenci, bil veleposlanik Kraljevine Jugoslavije v ZDA, član arbitražnega sodišča v Haagu, plemenit človek, praktičen kristjan in dejaven na področju dobrodelnosti; med drugim je vodil Vincencijevo družbo.

V duhu Katoliške akcije vzgojen pravnik, filozof in publicist Milan Komar je osnovno izobrazbo dobil v Ljubljani, sredi druge svetovne vojne doktoriral v Torinu, se na Goriškem pridružil domobrancem in izdajal prvi slovenski časopis po fašistični dobi. Po vojni šel v Agrentino in se posvetil filozofiji. Postal je eden najbolj pronocljivih katoliških mislecev druge polovice 20. stoletja tako v novi domovini kot v slovenski skupnosti, razen v domovini, kjer je bil do osamosvojitve prepovedan.

V duhu Katoliške akcije vzgojen pravnik, filozof in publicist Milan Komar je osnovno izobrazbo dobil v Ljubljani, sredi druge svetovne vojne doktoriral v Torinu, se na Goriškem pridružil domobrancem in izdajal prvi slovenski časopis po fašistični dobi. Po vojni šel v Agrentino in se posvetil filozofiji. Postal je eden najbolj pronocljivih katoliških mislecev druge polovice 20. stoletja tako v novi domovini kot v slovenski skupnosti, razen v domovini, kjer je bil do osamosvojitve prepovedan.

V času, ko je komunistična oblast izgnala redovnice iz javnega življenja, se je pri nas rojevala prva skupnost posvečenega življenja. Zamisel se je porodila pred sto leti rojeni Angeli Kerin, poročeni Kotnik. V težkih povojnih letih, ko je bila Cerkev preganjana, je spoznala, da je rešitev v radikalnem življenju po evangeliju, v služenju ubogim. Kot orodje v božjih rokah je ustanovila prvo svetno ustanovo na Slovenskem in ji dala ime Družina Kristusa Odrešenika. Življenje, polno preizkušenj, je darovala Bogu in ljudem v stiski, zato jo nekateri imenujejo slovenska Mati Terezija. Več o njenem življenju in delu v tokratni oddaji graditelji. 

V času, ko je komunistična oblast izgnala redovnice iz javnega življenja, se je pri nas rojevala prva skupnost posvečenega življenja. Zamisel se je porodila pred sto leti rojeni Angeli Kerin, poročeni Kotnik. V težkih povojnih letih, ko je bila Cerkev preganjana, je spoznala, da je rešitev v radikalnem življenju po evangeliju, v služenju ubogim. Kot orodje v božjih rokah je ustanovila prvo svetno ustanovo na Slovenskem in ji dala ime Družina Kristusa Odrešenika. Življenje, polno preizkušenj, je darovala Bogu in ljudem v stiski, zato jo nekateri imenujejo slovenska Mati Terezija. Več o njenem življenju in delu v tokratni oddaji graditelji. 

Pred stoletjem in pol v Bistri pri Vrhniki rojeni urbanist in arhitekt Ivan Jager je študiral na Dunaju in tam prijateljeval s Plečnikom. Že med študijem je s Fabianijem sodeloval pri urbanističnih načrtih za Ljubljano. Leta 1901 je bil na Kitajskem, kjer je sodeloval pri obnovi pekinške poslanske četrti. Naslednje leto se je na povabilo brata Franca, duhovnika, preselil v Minneapolis v ZDA, kjer je ostal do smrti. Tam se je hitro uveljavil in postal svetovalec mestne urbanistične komisije in pozneje vodilni urbanist; imenovali so ga tudi »graditelj Minneapolisa«. V secesijskem slogu je opremil več Župančičevih in Cankarjevih del. Danes ga skupaj s Fabianijem in Plečnikom uvrščamo med začetnike slovenske moderne arhitekture.

Pred stoletjem in pol v Bistri pri Vrhniki rojeni urbanist in arhitekt Ivan Jager je študiral na Dunaju in tam prijateljeval s Plečnikom. Že med študijem je s Fabianijem sodeloval pri urbanističnih načrtih za Ljubljano. Leta 1901 je bil na Kitajskem, kjer je sodeloval pri obnovi pekinške poslanske četrti. Naslednje leto se je na povabilo brata Franca, duhovnika, preselil v Minneapolis v ZDA, kjer je ostal do smrti. Tam se je hitro uveljavil in postal svetovalec mestne urbanistične komisije in pozneje vodilni urbanist; imenovali so ga tudi »graditelj Minneapolisa«. V secesijskem slogu je opremil več Župančičevih in Cankarjevih del. Danes ga skupaj s Fabianijem in Plečnikom uvrščamo med začetnike slovenske moderne arhitekture.

Zdravnik Ivan Oražen je pred smrtjo vse svoje premoženje zapustil za ustanovitev in vzdrževanje Oražnovega doma, ki je namenjen za bivanje manj premožnih študentov medicine v Ljubljani. Manj znano pa je, da je bil v vodstvu sokolske zveze, da je kot zdravnik sodeloval v balkanski ter prvi svetovni vojni in si prizadeval za slovenstvo. Pomembno vlogo je imel tudi pri ustanavljanju Medicinske fakultete.  

Zdravnik Ivan Oražen je pred smrtjo vse svoje premoženje zapustil za ustanovitev in vzdrževanje Oražnovega doma, ki je namenjen za bivanje manj premožnih študentov medicine v Ljubljani. Manj znano pa je, da je bil v vodstvu sokolske zveze, da je kot zdravnik sodeloval v balkanski ter prvi svetovni vojni in si prizadeval za slovenstvo. Pomembno vlogo je imel tudi pri ustanavljanju Medicinske fakultete.  

Pesnik, prevajalec in publicist Zdravko Jelinčič, doma s Črnga vrha nad Idrijo, je pustil svoje sledi v domovini, zamestvu in izseljenstvu. Kot otrok je izkusil izgnanstvo. V Benetkah je končal študij modernih jezikov in književnost. Po vojni je učil v goriškem klasičnem liceju, zatem pa v Šempetru. Zaradi težav s komunistično oblastjo se je umaknil v Kanado in nadaljeval s poučevanjem v Torontu. Pisal je pesmi v slovenščini, italijanščini in ruščini. Najbolj odmeven je njegov prevod latinske zgodovine jezuita Martina Bavčerja, ki je izšel pod naslovom Zgodbe Norika in Furlanije.

Pesnik, prevajalec in publicist Zdravko Jelinčič, doma s Črnga vrha nad Idrijo, je pustil svoje sledi v domovini, zamestvu in izseljenstvu. Kot otrok je izkusil izgnanstvo. V Benetkah je končal študij modernih jezikov in književnost. Po vojni je učil v goriškem klasičnem liceju, zatem pa v Šempetru. Zaradi težav s komunistično oblastjo se je umaknil v Kanado in nadaljeval s poučevanjem v Torontu. Pisal je pesmi v slovenščini, italijanščini in ruščini. Najbolj odmeven je njegov prevod latinske zgodovine jezuita Martina Bavčerja, ki je izšel pod naslovom Zgodbe Norika in Furlanije.

Ob 100. rojstnem dnevu zgodovinarja Vasilija Melika smo predstavili njegovo življenje in delo. Med drugim je poudarjal, da je v naši zgodovini obdobje 1861- 1914 čas, ko smo Slovenci najbolj napredovali, ko smo premostili ves kulturni zaostanek, ki nas je težil od srednjega veka naprej, ko smo postali pravi, drugim enakovreden narod, ko smo doživeli največji vzpon v vsej naši zgodovini.

Ob 100. rojstnem dnevu zgodovinarja Vasilija Melika smo predstavili njegovo življenje in delo. Med drugim je poudarjal, da je v naši zgodovini obdobje 1861- 1914 čas, ko smo Slovenci najbolj napredovali, ko smo premostili ves kulturni zaostanek, ki nas je težil od srednjega veka naprej, ko smo postali pravi, drugim enakovreden narod, ko smo doživeli največji vzpon v vsej naši zgodovini.

Doma je bil s Kobdilja na Krasu. Od mladih let je bil v Gorici: najprej dijak, bogoslovec, prefekt, duhovnik in po doktoratu iz teologije profesor v bogoslovju, urednik, jasen in neomajen zagovornik katoliških načel. Zatem je skoraj četrt stoletja vodil škofijo na otoku Krku. Velja za začetnika katoliškega gibanja pri obeh narodih. Pri njegovem delu ga je vodila ljubezen do Jezusa v evharistiji, iz katere je črpal moč, za vse svoje delo. Predvsem zato je danes tudi svetniški kandidat.

Doma je bil s Kobdilja na Krasu. Od mladih let je bil v Gorici: najprej dijak, bogoslovec, prefekt, duhovnik in po doktoratu iz teologije profesor v bogoslovju, urednik, jasen in neomajen zagovornik katoliških načel. Zatem je skoraj četrt stoletja vodil škofijo na otoku Krku. Velja za začetnika katoliškega gibanja pri obeh narodih. Pri njegovem delu ga je vodila ljubezen do Jezusa v evharistiji, iz katere je črpal moč, za vse svoje delo. Predvsem zato je danes tudi svetniški kandidat.

Nadškof Alojzij Šuštar je vodil ljubljansko nadškofijo in kot metropolit tudi Cerkvev v Sloveniji v prelomnih časih. Zavzemal se je za dejavno sodelovanje vernikov v pastoralnem in tudi družbenem življenju. Sloveniji je v pomagal na poti k samostojnosti in ji odpiral vrata v evropski prostor. Kot človek spoštljivega dialoga se je zavedal, da prihodnost lahko gradimo le na temelju sprave.

Primorski duhovnik Ljubo Marc je bil posvečen med vojno in je v Cerknem nasledil umorjena duhovnika Lada Piščanca in Ludvika Slugo. Duhovno je dozorel v komunističnih zaporih in se zatem kot novodobni Čedermac razdajal vernikom na župnijah, semeniščikom v Vipavi, zakoncem in družinam na raznih srečanjih. Na stara leta je v knjigi spominov Črepinje, opisal leta bogoslovja, čas vojne in povojna leta ter prestajanje krivične kazni v zaporih na ljubljanskih Žalah, na Igu in v Škofji Loki.

Tokrat smo vam predstavili Minko Korenčan, leta 1920 rojeno Ljubljančanko, ki je začela pisati v petdesetih letih svojega življenja. Zaradi zrelega pesniškega izraza, pristnosti, preprostosti in globoke doživljajske moči je bila dobro sprejeta že na začetku svoje ustvarjalne poti. V njenih pesmih, ki jih lahko označimo za religiozno liriko, odmeva izkušnja trpljenja, zorenja, upanja in odrešenja.

Pravnik, pisatelj, alpinist Vojko Arko je sledil klicu planin in zanesel slovensko ime v južnoameriško pogorje. Življenjska pot ga je vodila iz Ribnice, preko Ljubljane in Padove, v Bariloče. Bil je eden najvidnejših andinistov med Slovenci v Argentini.

Duhovnik, teolog pesnik in pisatelj Stanko Janežič, doma iz župnije Sv. Miklavž pri Ormožu, je bil ves predan delu za ekumenski in medverski dialog ter lepoti slovenske besede. Skoraj 25 let se je razdajal rojakom na Tržaškem, zatem pa Cerkvi v Sloveniji, s poudarkom na mariborski škofiji. Blizu mu je bila vzhodna teologija, zlasti duhovnost ruskih „starcev“.

Tokrat smo oddajo posvetili arheologu in akademiku, ki ga je Alojz Rebula označil za intelektualca, najširše odprtega kulturi in etiki, evangeljskega kristjana, v slovensko zemljo zaljubljenega Slovenca. Kot strokovnjak je pa začrtal znanstveni okvir prazgodovinske dobe na Slovenskem. To je Stane Gabrovec, ki bi pred tedni dopolnil sto let.

Stegenšek je bil duhovnik, cerkveni pravnik in umetnostni zgodovinar, ki velja za pionirja umetnostne zgodovine in začetnika spomeniške topografije pri nas. Osnoval je tudi prvo slovensko umetnostno glasilo Ljubitelj krščanske umetnosti. S knjižnico Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko pa je postavil temelje mariborski univerzitetni knjižnici.

Tokrat želimo predstaviti operna in koncertna pevka Vilmo Búkovec, ki sodi med vodilne slovenske sopranistke po drugi svetovni vojni. Pevsko pot je začela na cerkvenem koru v Trebnejm in v naslednjih desetletjih z nekaterimi sopevci ljubljansko opero dvignila na evropsko raven.