Kulturni center Pekarna v Mariboru deluje že 30 let. Nekdanja vojašnica, specializirana za peko kruha, je zdaj zanesljivo pribežališče alternativne kulture in misli. V pekarni avtonomne mariborske kulture se mesi kakovosten program, ekipa za zdaj uspešno odvrača tudi politične in kapitalske pritiske. Obiskali smo različna prizorišča, se pogovarjali s prvoborci in aktivnimi uporabniki. Tudi o ozadjih imen kluba Gustaf in bukvarne Ciproš, pa o grafitu, ki je aktualnega župana privabil v Pekarno z dvema sprejema.

Komunikatorka znanosti Ljubov Kostova je bila članica zadnje bolgarske odprave na Antarktiko, kjer so jo osupnile ledene gore. Ker so neverjetno lepe, velike in barvite. Prikazujejo se v 500 odtenkih bele. Bolgarija ima na otoku Livingstone kot edina balkanska država antarktično bazo že od leta 1988. Gre za enega izmed paradnih projektov države, ki v znanost in raziskovanje sicer vlaga veliko manj od evropskega povprečja.

Sofija je v zadnjih letih postala tudi zelo grafitarsko mesto. V bolgarsko prestolnico prihajajo najboljši svetovni ustvarjalci uličnih poslikav. Veliko je družbeno-kritičnih in angažiranih muralov. Eden izmed ustvarjalcev je tudi študent režije, ki nosi kapo z napisom Filmar.

Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.

Nikos Panagiotou je profesor novinarstva na Aristotelovi univerzi v Solunu, ki je z 80 tisoč študenti največja v Grčiji. Kakšne so posledice ukinitve grške javne radiotelevizije zaradi varčevalnih ukrepov pred desetletjem in zakaj je Grčija na lestvici svobode medijev najslabša med članicami Evropske unije.Zapiski: Grčija: Pesnici Danae je kriza skoraj uničila življenje; Grčija: Mladi v Solunu si želijo boljšo demokracijo.

Solun je drugo največje grško mesto. Lega ob morju, bogata zgodovina in veliko mladih prebivalcev, mu dajejo poseben šarm. Pri spomeniku Aleksandru Velikemu se družimo s skejterji in obiščemo kampus največje grške univerze, ki nosi ime po filozofu Aristotelu.

Danae Sioziou je večkrat nagrajena grška pesnica. Tik pred padcem Berlinskega zidu se je rodila v Nemčiji, ko je šla v šolo, so se z družino vrnili v Grčijo. V atenski četrti Ampelokipi se s pogledom na akropolo pogovarjamo o poeziji, demokraciji, dolgem repu finančne krize iz leta 2010, življenju v labirintih Aten …

V zadnjem delu serije o SURS-u predstavljamo nekaj podrobnosti o mednarodni vpetosti Statističnega urada Republike Slovenije, ki je sestavni del evropskega statističnega sistema, statističnega sistema Združenih narodov, dejaven pa je tudi v OECD, mednarodnih strokovnih združenjih in v mednarodnih razvojnih projektih.O tem pripoveduje Barbara Dremelj Ribič, namestnica generalne direktorice SURS-a. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna 4. del: O cenah in inflaciji 5. del: "Ferrari na kolovozu" 6. del: Popisovalec je pozvonil trikrat Nedeljska gostja: Apolonija Oblak Flander, generalna direktorica Sursa   Foto: SURS

O popisih prebivalstva pripoveduje Tina Žnidaršič iz oddelka za demografske statistike in življenjsko raven, ki se spominja, kako so potekali klasični popisi, opisuje pa tudi dolgoletne priprave SURS-a na uvedbo registrskih popisov, ki v Sloveniji potekajo od leta 2011 naprej. Registrski popis je način priprave celovitih podatkov o prebivalstvu, gospodinjstvih in stanovanjih, ne da bi bilo za to potrebno dodatno zbiranje podatkov na terenu, saj statistiki povežejo že obstoječe podatke iz različnih registrov in baz.Registrski popis je način priprave celovitih podatkov o prebivalstvu, gospodinjstvih in stanovanjih, ne da bi bilo za to potrebno dodatno zbiranje podatkov na terenu, saj statistiki povežejo že obstoječe podatke iz različnih registrov in baz. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna 4. del: O cenah in inflaciji 5. del: "Ferrari na kolovozu"   Foto: Tina Žnidaršič, osebni arhiv

Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v preteklosti podatke zbiral le s pomočjo terenskih anketarjev, danes pa uporablja še številne druge načine zbiranja.Laura Šuštar Kožuh, vodja oddelka za sodelovanje s podjetji, in Luka Zupanc, vodja oddelka za anketiranje oseb in gospodinjstev, opisujeta, kako zbirajo podatke, od terenskega in telefonskega anketiranja do spletnih vprašalnikov in najrazličnejših registrov ter drugih podatkovnih virov, tudi zelo sodobnih, ki verjetno predstavljajo prihodnost zbiranja podatkov. Razlagata še, kako strogo politiko varovanja podatkov imajo na statističnem uradu in dodajata, da so svoje delo tudi med epidemijo covida-19 opravili zelo dobro. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna 4. del: O cenah in inflaciji   Foto: SURS

Analiza obiskanosti spletne strani Statističnega urada Republike Slovenije je pokazala, da uporabnike najbolj zanimajo podatki o plačah. Za usklajevanje plač in socialnih transferjev z rastjo cen se uporablja indeks cen življenjskih potrebščin, ki je od leta 1998 uradna mera inflacije v Sloveniji. Tudi zato so podatki, ki jih SURS zbira, obdeluje in objavlja, tako zelo pomembni.O spremljanju gibanja cen in inflaciji se pogovarjamo s Klavdijo Škerlak iz oddelka za statistiko cen, ki med drugim opisuje delo opazovalcev cen. Razloži nam, kaj pomeni spletno strganje cen in kako sodelujejo z Eurostatom. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna   Foto: SURS

Statistični urad Republike Slovenije objavlja podatke, ki so namenjeni različnim uporabnikom. Zadnja leta je dejaven in prepoznaven tudi na družbenih omrežjih. Z objavami in še s številnimi drugimi aktivnostmi SURS izboljšuje našo statistično pismenost.Na spletni strani www.stat.si so na primer na voljo videoposnetki, s katerimi na preprost način razlagajo na videz zapletene statistične pojme. O objavljanju podatkov, ki niso sami sebi namen, in o statistični pismenosti pripoveduje Simona Klasinc Rozman, vodja oddelka za odnose z uporabniki. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju   Foto: SURS

Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v osemdesetih letih vodilo dvanajst generalnih direktoric in direktorjev, najdaljši staž pa je imel Tomaž Banovec, ki je statistični urad vodil 22 let. SURS je od ustanovitve leta 1944 do danes sedemkrat zamenjal svoj uradni naziv. Najdaljše in najbolj zapleteno ime je imel urad od leta 1951 do 1953, imenoval se je Republiški zavod za statistiko in evidenco pri Gospodarskem svetu Vlade Ljudske republike Slovenije. O zgodovini SURS-a pripoveduje Irena Svetin iz oddelka za objavljanje podatkov.Zapiski: 1. del serije: Statistika je povsod okrog nas   Foto: SURS

Statistični urad Republike Slovenije (SURS), glavni izvajalec in koordinator slovenske državne statistike, je tovarna verodostojnih podatkov. V prvi epizodi nanizanke o statističnem uradu, ki je bil ustanovljen 19. avgusta 1944, nam SURS predstavlja Zala Jakša iz oddelka za odnose z uporabniki.

Na Hvaru se prav vsako popoldne na balinišču dobiva druščina otoških upokojencev. Med njimi je tudi nekdanji natakar Joško. V senci se pogovarjamo o turizmu, dobri hrani, cenah, tudi o nepalskem poštarju in zakaj se raje kot v morju hladijo na kavču.

Grše je najbolj vroče ime dalmatinske hiphopovske scene. Na rtu Sustipan v Splitu se pogovarjamo o muziki, veri, depresiji, nogometu, drogah … O vplivu morja in južne mentalitete.

To je zgodba o Trenti iz Dalmacije. Leta 1988 se je v kraju Trpanj, na severni strani polotoka Pelješac, odprl pristaniški bife, poimenovan po slovenski ledeniški dolini. Kako se je Trenta znašla na Pelješcu in na Korčuli?

Še pred začetkom poletne vročice si prikličemo občutek olajšanja ljudi z morja, ko pod jesen ptice pripravljajo kovčke za na pot. In pada voda z oblakov na strehe avtov in na dežnikaste ljudi. Ko veter liže palmi liste, takrat Zavese plešejo jazz balet. To je zgodba o komadu skupine Zmelkoow.

Anja je naslov komada skupine Parni Valjak iz Zagreba. Opisuje jezikovno izkušnjo slovenske pomladi iz sredine osemdesetih let. Anja je tudi simbol mladosti in privlačnosti neke generacije, ko je imela ljubezen isti jezik za vse.

Zarjavele trobente so nastale neke poletne noči leta 1984 v Sarajevu. Člana skupine Kongres sta ob pijači napisala nostalgično in pretresljivo zgodbo o žirafah, opicah in tigrih. O žalostnih afriških levih. O Francu in Lizi iz cirkusa Qualabladala pripovedujeta Adam Subašić in Zoran Predin.

Sonce se je Severi Gjurin medilo dolgo. V garsonjeri v ljubljanskih Mostah je vzšlo šele, ko se je pravzaprav že umaknilo. In zazibalo v še bolj trden spanec. Zlati vlak pa včasih tudi dobesedno pripelje čez daljave.

V tretjem delu radijskega dokumentarca o Nietih razmišljata Koala Manca in Mrfy Štras, nogometni trener Slaviša Stojanović se spominja prve pevke Tanje, sošolka s srednje kemijske pa ustanoviteljev Igorja in Aleša, ki sta se takrat ubadala tudi z rubikovo kocko. Severa pravi, da je lahko razlog za dolgoživost tudi v rednih pavzah. Kje so Niet danes, zakaj so karte za koncert drage, kako je ruženje v bendu skoraj kot orgazem. Koliko jih je še ostalo?

Miloš Ziherl je bil med obema svetovnima vojnama uspešen slovenski glasbenik, igral je v različnih zasedbah in napisal nekaj čudovitih pesmi. Med njimi tudi ljubezensko Gledal tvoje sem oči sanjave. "Komad še danes zveni, kot bi ga igrali džezerji nekje v Sohu," pravi Vlado Kreslin, avtor najbolj znane sodobne izvedbe.

V drugem delu radijskega dokumentarca spoznamo pevca Nietov Boruta Marolta. Kako je bilo stopiti v čevlje enega in edinega Primoža Habiča, zakaj je tudi Borutova profesionalna kariera svojevrsten punk, pogovarjamo se z njegovimi sodelavci in varovanci. Pridruži se nam tudi Severa, ki razmišlja o glasbi in mladih. Kam plujemo?

Igor Dernovšek je skupaj z Alešem Češnovarjem leta 1984 ustanovil skupino Niet. V dobrem letu dni so se prebili na sceno, nastopili na Novem rocku in odšli na turnejo v Francijo. Bil je maj 1985 v Parizu. Del benda se je odpravil v četrt Pigalle. Sledila so leta aidsa in smrti. Igor leta 1993 napiše komad Bil je maj.

Niet še vedno živijo svoje perspektive, čeprav je bilo vmes veliko vijolic, depresije in smrti. 40 let od nastanka skupine ostaja energija, družbene kritičnosti ne zmanjka. V prvem delu radijskega dokumentarca na vajah spoznamo odnose v bendu, se pogovarjamo s sopotniki in sodobniki Nietov, z včasih neverjetnimi anekdotami se spomnimo Primoža Habiča, pokojnega prvega pevca.

O delavkah in delavcih, ki so pogosto spregledani, utišani in obravnavani kot številke, o izčrpavanju tovarn in ljudi govori antropologinja dr. Nina Vodopivec, Aleš Černi pa v zgodbi o vzponu in padcu tovarne Mura simbolizira sedanjost in prihodnost, ki sta tesno povezani s preteklostjo. Krojač in modni oblikovalec Aleš Černi je namreč otrok tovarne Mura, njegova mama je bila v Muri šivilja in po njeni zaslugi je bila Alešu ljubezen do šivanja položena v zibelko ...Zapiski: To so naši hrbti, to so naše roke, 1. del; To so naši hrbti, to so naše roke, 2. del.

O delu, delavkah in delavcih, o pomenu korektne komunikacije in partnerskih odnosov z zaposlenimi in s sindikati, pa tudi o razlogih, da je tekstilna tovarna Mura propadla, razmišlja Borut Meh, ki je bil predsednik družbe Mura od 2002 do 2007. V Muro je takrat že prišel kot krizni menedžer.Zapiski: To so naši hrbti, to so naše roke, 1. del; To so naši hrbti, to so naše roke, 3. del.

Letos jeseni bo petnajst let od stečaja tovarne Mura, naslednje leto pa bo stota obletnica začetkov te tovarne. O delu, izgubi in iskanju dela, propadanju in propadu tovarne, razčlovečenih delavkah in delavcih pripovedujeta Silva Mlinarič in Vesna Pavel, ki sta bili do stečaja leta 2009 zaposleni v tekstilni tovarni Mura.Zapiski: To so naši hrbti, to so naše roke, 2. del; To so naši hrbti, to so naše roke, 3. del.

Ob ljubljanski operi se je vse od konca 19. stoletja, ko so to imenitno stavbo dogradili, bohotila rdečelistna bukev. Zrasla je v veliko in lepo drevo. Ko je dopolnila približno 115 let, pa so jo posekali, saj je bila napoti pri obnovi opernega poslopja. Da bi priljubljeno drevo na nek način ohranili pri življenju, je Arboretum Volčji Potok v sodelovanju s SNG Opera in Balet Ljubljana cepil njene cepiče. Vzgojili so več kot sto mladih dreves, ki po slovenskih vrtovih in parkih ohranjajo njen spomin. Kakšna je zgodba drevesa, ki ga več ni?Sogovorniki: Maja Simoneti, krajinska arhitekta; Matjaž Mastnak, dendrolog iz Arboretuma Volčji Potok; Marijanka Sešek, ki je več kot 40 let dela v operni maski. Zapiski: Drevo ima zgodbo, 1. del: Gašperjev kostanj; Drevo ima zgodbo, 2. del: Sgermova smreka; Drevo ima zgodbo, 3. del: Fabianijeva murva; Drevo ima zgodbo, 4. del: Tisa v Stranah.  Prvoosebno zgodbo tise v Stranah bere Ajda Sokler.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

Janis Andetokumbo je eden najboljših košarkarjev na svetu, tekmec Luke Dončića v NBA in reprezentanci Grčije. V Atenah smo raziskovali košarkarsko pot migrantske družine Andetokumbo od betonskega igrišča v četrti Sepolia do bleščečega življenja v ZDA, kjer so vsi trije bratje že postali prvaki NBA. Srečali smo se z njihovim prvim trenerjem Spirosom Velliniatisom, ki je Janisa prepričal, naj začne igrati košarko in pozna tudi temnejše plati uspeha. Obiskali smo lastnika bara, ki je pomagal Janisu in njegovima bratoma Thanasisu in Kostasu, s spačkom pa se je odpeljal celo na tekme v Slovenijo.Kaj o Janisu menijo mladi, ki danes igrajo na betonskem igrišču z njegovim emblemom, kakšne so podobnosti z Luko Dončićem, kaj o Janisu pravi Goran Dragić? Po grškem košarkarskem derbiju Panathinaikos-Olympiakos je posebej za Val 202 govoril najmlajši izmed bratov, Kostas Andetokumbo.

Ustavimo se v Stranah, zelo stari in najvišje ležeči vasi na pobočju Nanosa v postojnski kotlini. Na tem prostoru raste najdebelejša in po ljudskem izročilu najstarejša slovenska tisa. Tukaj je izhodišče planinske poti na Nanos, zato se na klopci v tisini senci skoraj vedno kdo zadržuje. Čeprav je tisa precej redek drevesni primerek, sta pri cerkvi svetega Križa, kamor se odpravimo mi, kar dve. Starejša in mogočnejša, ki jo podrobneje predstavimo, raste nad izvirom. Naši predniki so zato rekli, da je tukaj sveti kraj, tisa pa je bila pri njih večkrat označena za predmet čaščenja. Čemu vse je bila priča, koga je spoznala in morda odgnala?Sogovornika: mag. Špela Koblar Habič, načrtovalka na Zavodu za gozdove Slovenije; Jože Posega, najstarejši vaščan v Stranah, ki živi v tisini neposredni bližini.  Zapiski: Drevo ima zgodbo, 1. del: Gašperjev kostanj; Drevo ima zgodbo, 2. del: Sgermova smreka; Drevo ima zgodbo, 3. del: Fabianijeva murva. Prvoosebno zgodbo tise v Stranah bere Ajda Sokler.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

Predstavljamo simbolno verjetno najbolj mogočen drevesni primerek, ki ima v življenju Slovencev prav poseben pomen. V številnih umetniških delih, literarnih in verskih besedilih je murva v središču prostora in zaznamuje mesto posebnega dogodka. Na naših tleh ima murva družinsko simboliko, saj so ponekod na Primorskem ob poroki ali rojstvu otroka ob hišo zasadili ravno murvino sadiko. Po stari tradiciji murve še danes zelo cenijo, natančno obrezujejo v nenavadne oblike in negujejo. Pod murvo so se spletale družinske zgodbe, ljubezni, kupčije, babje čenče in otroške norčije. V Evropo so jo prinesli med drugo križarsko vojno v 12. stoletju preko Sicilije z namenom uporabe listov za krmo sviloprejk. Potujemo v Kobdilj na Krasu. Tam že 600 let raste Fabianijeva murva, najstarejše in najdebelejše sadno drevo pri nas.Sogovornici: Blanka Malgaj, solastnica posestva Fabiani; dr. Rebeka Lucijana Berčič, Inštitut za svilogojstvo in svilarstvo. Zapiski: Drevo ima zgodbo, 1. del: Gašperjev kostanj; Drevo ima zgodbo, 2. del: Sgermova smreka. Prvoosebno zgodbo Fabianijeve murve bere Ajda Sokler.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

Palestinski novinar iz Gaze Sami Abu Salem je star 53 let. Oglasil se je iz Rafe. Mesto tik ob egipčanski meji ima načeloma 250 tisoč prebivalcev, zdaj se jih je tam znašlo še dodatnih milijon in pol. Tako kot Sami in njegova družina. Vojna ga je iz novinarja spremenila v berača. Ljudje v Gazi so jezni. Prepričani so, da so ostali sami. Ne verjamejo več, da se izraelske sile borijo le proti Hamasu. Ampak napadajo ljudi. Uničujejo univerze, šole, infrastrukturo, vodovod, električno napeljavo. Njihov cilj so tudi mednarodne organizacije, reševalci, zdravniki, gasilci in novinarji. Sami Abu Salem se ne počuti varnega. V vsakem trenutku ga lahko ubije bomba ali kakšen drug napad. Ob zaključku pisma pravi, da četudi se bo ta vojna, kdaj končala, življenja v Gazi ne bo več. Ostala bo samo puščava.

V 20 letih jo je obiskalo 5000 obiskovalcev, neka družina iz Logatca celo 10 let zapored, a vsako leto s kakim otrokom več. Drevo ima zgodbo in to, ki jo predstavimo zdaj, raste na 52 hektarjev veliki kmetiji v Zgornji Orlici. Majhen delež pripada tudi najvišjemu avtohtonemu drevesu v Srednji Evropi, smreki, tako visoki, da so jo morali trikrat meriti. Območje okoli nje se gručasto razprostira po pohorskih obronkih že slabih 800 let, tako dolgo, da se je povzpela vse do 62,7 metrov! Za primerjavo, Grajski hrib skupaj z Ljubljanskim gradom je visok približno 100 metrov – in kot mogočna zastava Ribnico na Pohorju, kjer je doma, postavlja na čisto poseben zemljevid. Kako se svet vidi s tako mogočne višine, kaj vse je videla in kdo je zastal v njeni senci, nam Sgermova smreka pove kar sama, pomagajo ji Gregor Sgerm ter Matic in Blaž Kristan.

V vasi Močilno visoko v posavskih hribih raste orjak. Gašperjev kostanj šteje že čez 400 let in roke si mora podati deset otrok, da ga lahko objamejo. Je najdebelejše drevo v Sloveniji, ki je bilo v vsem tem času nema priča odseljevanj, grozovitih golosekov in vojnih viher. Pod njegovo mogočno krošnjo se, odkar pomni, zbirajo vaščani, po njem pleza razposajena mladež, vsako leto pa navrže za več kot 200 kilogramov plodov. Kako mu je mineval čas, kaj vse je videlo, kdo je hodil tam mimo?Sogovornika: Mateja Kišek Vovk, doktorica dendrologije; Jože Prah, Zavod za gozdove. Za strokovno pomoč se zahvaljujemo prof. Robertu Brusu z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Prvoosebno zgodbo Gašperjevega kostanja bere Igor Velše.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

V zadnji epizodi podkasta Sarajevo 1984 govorimo o zapuščini iger, o olimpizmu danes in v prihodnje ter o možnosti, da bi še kdaj zagorel olimpijski ogenj na teritoriju bivše države, recimo pri nas, v Sloveniji. Sogovorniki: Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Filip Gartner, takratni glavni trener moške alpske reprezentance; Marjan Lah, dolgoletni urednik športnega programa na RTV Slovenija; Bibija Biba Kerla, takratna sarajevska hitrostna drsalka; Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka, poliglotka, v času 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu zadolžena za mednarodno sodelovanje; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Jure Franko, slovenski alpski smučar, ki je v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov; Jabučar Nasir, predstavnik 14. generacije, ki se ukvarja z ročno izdelavo bakrene posode; Eldin Hodžić, zgodovinar in kustos v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu; Emir Osmić, vodič po olimpijski turi v agenciji za ture in potovanja Insider; skupina mladih računalničarjev s Češke; Enzo Smrekar, predsednik Smučarske zveze Slovenije; Franjo Bobinac, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, združenja športnih zvez;  Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Adi Operta, v času Sarajeva 1984 sarajevski turistični vodnik, čigar dedek je bil vpet v organizacijo iger; Zapiski: Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali Sarajevo '84, 3. del podkasta: Volimo Jureka više od bureka" v ritmu Bolera Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.  

V tretjem delu podkasta Sarajevo '84 se spominjamo časa pred štiridesetimi leti, ko so olimpijsko Sarajevo zapuščali še zadnji predstavniki številnih ekip: televizijskih, radijskih, časomerilskih, gostinskih, predstavniki Mednarodnega olimpijskega komiteja in ostali, vpleteni v izvedbo 14. zimskih olimpijskih iger. Igre so se tako končale 19. februarja 1984 in v teh dneh pred štirimi desetletji so se po svetu vrstili sprejemi za športne junake iger. Sogovorniki: Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Jure Franko, slovenski alpski smučar, ki je v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov; Franc Pohleven, sankač v dvosedu; Tina Tolar, sankačica; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Bibija Biba Kerla, takratna sarajevska hitrostna drsalka; Zoran Bibanović, član odbora za bob in sanke; Zvone Šuvak, legendarni jeseniški hokejist; Igor Beribak, takrat najmlajši reprezentant jugoslovanske hokejske reprezentance; Marjan Vidmar,  takratni najboljši biatlonec; Lojze Gorjanc, vodja nordijskih disciplin; Jure Velepec, biatlonec; Tadej Curk, kustos ljubljanskega Muzeja športa, ki je sodeloval pri postavitvi razstave Muzeja novejše in sodobne zgodovine Srebrne igre 1984; Jana Mlakar, najuspešnejša slovenska smučarska tekačica v Sarajevu; Ivo Čarman, nekdanji smučarski tekač, zadnji nosilec olimpijske bakle v Sarajevu; Primož Ulaga, takratni slovenski smučarski skakalec; Miran Tepeš, takratni slovenski smučarski skakalec; Tomaž Dolar, takratni slovenski smučarski skakalec; Vasja Bajc, takratni slovenski smučarski skakalec; Rajko Stržinar, med četverico Slovencev, Jugoslovanov, ki so bili del družine parašportnikov; Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Filip Gartner, takratni glavni trener moške alpske reprezentance; Janez Pleteršek, takratni smukač; Nuša Tome, slovenska alpska smučarka; Mateja Svet, slovenska alpska smučarka; Bojan Križaj, slovenski alpski smučar; Grega Benedik, slovenski alpski smučar; Sejo Sexon, vodja skupine Zabranjeno Pušenje; Eldin Hodžić, zgodovinar in kustos, zaposlen v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu; Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka, poliglotka, v času 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu zadolžena za mednarodno sodelovanje; Zapiski: Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.

V drugem delu podkasta Sarajevo '84 govorimo o pripravah in izvedbi največjega športnega tekmovanja, ki ga je kadarkoli gostila naša nekdanja skupna država, o slovenskem sodelovanju, brez katerega bi igre težko speljali na najvišji ravni, o naši radijski ekipi, pa o televizijskem deležu ter o morda največji zvezdi iger, o maskoti Vučku. Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45. Sogovorniki: Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka, poliglotka, v času 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu zadolžena za mednarodno sodelovanje; Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Davorin Kračun, doktor ekonomskih znanosti; Marjan Lah, dolgoletni urednik športnega programa na RTV Slovenija; Zoran Doršner, Sarajevčan slovenskih korenin, arhitekt, zadolžen za iskanja pravih lokacij za športne objekte; Lojze Gorjanc, vodja nordijskih disciplin; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Adi Operta, v času Sarajeva 1984 sarajevski turistični vodnik, čigar dedek je bil vpet v organizacijo iger; Jože Trobec, akademski slikar, avtor Vučka, maskote 14. zimskih olimpijskih iger; Eldin Hodžić, zgodovinar in kustos, zaposlen v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu; Ivo Milovanovič, takratni urednik športnega uredništva na Televiziji Ljubljana; Bojan Križaj, slovenski alpski smučar; Ivo Čarman, nekdanji smučarski tekač, zadnji nosilec olimpijske bakle v Sarajevu; Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Bibija Biba Kerla, takratna sarajevska hitrostna drsalka; Jabučar Nasir, predstavnik 14. generacije, ki se ukvarja z ročno izdelavo bakrene posode; Zoran Bibanović, predsednik Združenja turističnih agencij v Bosni in Hercegovini; Rajko Dolinšek, reporter in leta 1984 del 15-članske novinarske ekipe Radia Ljubljana; Vili Natlačen, v skupini tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Matjaž Šprajcar - Špricko, vodja skupine tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Stane Košmerlj, v skupini tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Jure Franko, slovenski alpski smučar, ki je v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov; Primož Ulaga, takratni slovenski smučarski skakalec; Miran Tepeš, takratni slovenski smučarski skakalec. Zapiski: Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme; Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala

Med najbolj zaposlenimi z obujanjem spominov na olimpijske igre v Sarajevu je v teh dneh gotovo Bibija Biba Kerla, ki je na domačih igrah nastopala v hitrostnem drsanju. Na drsalkah je sicer prvič stala šele slaba tri leta pred olimpijskim nastopom, vseeno pa je vztrajni Bosanki, ki se je istočasno ukvarjala s štirimi športi, uspelo potem nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Calgaryju. V novem tisočletju se je preizkusila še v politiki, bila je poslanka v skupščini Kantona Sarajevo, danes pa se ukvarja s turizmom. Zapiski: Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme

14. februar je za vedno z zlatimi, če smo natančni s srebrnimi, črkami vpisan v slovensko športno zgodovino. 14. februarja 1984 je Jure Franko na olimpijskih igrah v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov na zimskih igrah. Po dogodku, ki mu je povsem spremenil življenje, je kmalu končal športno pot in poslovne priložnosti iskal v tujini. Zdaj z družino znova živi v Sloveniji, pred dnevi pa je bil tudi v Sarajevu, kjer so po njem poimenovali smučarsko progo na Bjelašnici.Zapiski: Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo '84 (1. del podkasta): Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala

Potujemo v čas 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Bilo je leta 1984. Z Anjo Rupel, ki je prav takrat postala polnoletna in je nekdanjo skupno državo spoznala kot pevka skupine Videosex, preverjamo, kje se je takrat poslušala glasba, in katere skupine so bile na sceni. V mikrofon ujamemo tudi Seja Sexona, vodjo in soustanovitelja sarajevske skupine Zabranjeno pušenje.

8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno plat. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnemu, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed. V prvi epizodi potujemo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, ko je vzniknila ideja o sarajevski organizaciji olimpijskih iger. Kakšna je bila takrat gospodarsko-politična situacija v skupni državi, kako je do ideje sploh prišlo, kakšno je bilo Sarajevo takrat, kako so odločitev Bosne in Hercegovine sprejeli Slovenci, ki so bili v Jugoslaviji nosilci zimskih športov, kaj se je takrat poslušalo na radijskih postajah, kakšna je bila moda?   Sogovorniki: Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Anja Rupel, radijska napovedovalka in vodilna pevka v skupini Videosex; Peter Lovšin, glasbenik, soustanovitelj skupine Pankrti; Adam A. Subašić, glasbenik, skupina Kongres; Sejo Sexon, vodja skupine Zabranjeno Pušenje; Rinko Golubović, sarajevski voditelj in novinar, sodeluje pri projektu 40. obletnice zimskih olimpijskih iger; France Arhar, pravnik, bančnik, politik; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Milan Kučan, predsednik Predsedstva Republike Slovenije v okviru Jugoslavije; Zoran Doršner, Sarajevčan slovenskih korenin, arhitekt; Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka; Marjan Lah, dolgoletni urednik športnega programa na RTV Slovenija; Davorin Kračun, doktor ekonomskih znanosti; Marjan Gaberšek, ustanovitelj velenjskega tekstilnega podjetja M CLUB; Nina Gazibara, slovenska manekenka in fotomodel; Lojze Gorjanc, vodja nordijskih disciplin; Filip Gartner, legendarni trener slovenske moške smučarske reprezentance. Zapiski: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetlejta pozneje Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.

8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno tekmovanje. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnem, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed. V oddaji se bomo preselili natanko 40 let v preteklost, na otvoritveno slovesnost, obenem pa odstrli še nekaj odtenkov iger, ki jih še bolj poglobljeno obdelamo v seriji oddaj in podkastov Sarajevo 1984. Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.  Zapiski: Sarajevo '84 (1. del): Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize

Lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Stanovanjska politika, socialna zaščita, promet, zelenost, varnost, kulturna ponudba … Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se skrivajo za statistikami? Je res vse idealno?

Novinarka, televizijska voditeljica, publicistka in pisateljica Katarina Keček se je rodila v Sloveniji. Leta 1991, ko se je njeno življenje nehote in nepričakovano postavilo na glavo, je bila stara devetnajst let. Izbrisali so jo, ji razrezali osebno izkaznico, čez noč je izgubila vse. Več kot pet let je bila brezdomka. "V knjigi o osamosvojitvi še vedno manjka eno veliko poglavje," je Tatjani Pirc povedala Katarina Keček, ki mora v svoji novi knjigi z naslovom Okupatorjeva hči napisati le še piko na i.   Poslušajte tudi zgodbo generala, ki so ga v Beogradu označili za izdajalca, v Ljubljani pa za predstavnika sovražne vojske. "Bila sva brez stanovanja, brez denarja, nič nisva imela. Bila sva med nebom in zemljo," pripoveduje Ciril Zabret.

"Dolgo sem živel pod hudimi pritiski, a nisem popustil," pripoveduje 88-letni Ciril Zabret, upokojeni generalmajor jugoslovanske armade, ki se je v času razpada Jugoslavije, predvsem pa med napadom jugoslovanske vojske na Slovenijo, znašel med dvema ognjema. Ker je glasno izražal svoje mnenje, da se vojska ne sme vpletati v politične razprtije, si je s tem nakopal zamero srbskih politikov in agresivnega dela jugoslovanske vojske.Začeli so ga premeščati na nižje položaje, okrog marca 1991 pa je dokončno padel v nemilost. Ko je 27. junija 1991 jugoslovanska vojska napadla Slovenijo, si je dejal: "Ciril, niti trenutka več v tej vojski!" Zabret je takoj napisal odstopno izjavo in zahtevo za upokojitev, ki ju je poslal poveljniku Konradu Kolšku. Ko je Zabret slišal grožnje, da namerava armada Slovenijo zravnati z zemljo, je poveljstvu 5. vojaškega območja in vodstvu armade začel sporočati svojo zahtevo, naj prekinejo vojaško operacijo v Sloveniji. V Zagrebu je naredil, kar je bilo v njegovi moči, potem pa sta z ženo prebegnila v Slovenijo. "Bila sva brez stanovanja, brez denarja, nič nisva imela. Bila sva med nebom in zemljo," pripoveduje Ciril Zabret, ki so ga v Beogradu označili za izdajalca, v Ljubljani pa za predstavnika sovražne vojske.   Poslušajte tudi zgodbo novinarke, televizijske voditeljice, publicistke in pisateljice, ki se ji je leta 1991 njeno življenje nehote in nepričakovano postavilo na glavo. Izbrisali so jo, ji razrezali osebno izkaznico, čez noč je izgubila vse. Katarina Keček je bila več kot pet let brezdomka.

Novi val je predstavljal pomembno glasbeno in kulturno gibanje v nekdanji Jugoslaviji. Zagreb je bil eno izmed središč za mnoge kultnih osemdesetih, ki imajo še vedno veliko oboževalcev tudi v Sloveniji. Kakšni so okruški nekoč napredne scene v hrvaški prestolnici in zakaj so jo pospravili tudi v muzej? Bi si še "brili bradu, brkove", da bi "ličili na Pankrte"? Sogovorniki: -Husein Hasanefendić Hus, vodja Parnega Valjka in producent komada Balkan skupine Azra -Aleksandar Črček, ustanovitelj Muzeja novega vala v Zagrebu -Martin Ladika, kantavtor nove generacije

Štiri mesece po poplavah v Zgornji Savinjski dolini smo ponovno obiskali gasilce v Nazarjah, s katerimi smo se pogovarjali med avgustovsko hudo ujmo. Kakšne so razmere na pragu zime, kako poteka obnova, je država že pomagala, kakšni so odnosi. V gasilskem domu, kjer poteka sanacija pritličja, smo se srečali s poveljnikom Sebastjanom Solarjem in predsednikom Boštjanom Cigaletom.

V sedmi in zadnji oddaji serije o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiščemo klekljarico, mojstrico prepletanja tisočerih niti prefinjene, ročno klekljane idrijske čipke.

V šesti oddaji serije o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiščemo pletarko, mojstrico izdelovanja pletenih izdelkov iz koruznega ličja.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti, naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova, je nastala 12. novembra 1938. Ob tem visokem jubileju, 85-letnici, se s sogovorniki pogovarjamo o akademiji, akademikih in akademikinjah ter izzivih, ki jih prednje postavljata družba in čas.Sogovorniki: akad. zasl. prof. dr. Alenka Šelih, doktorica znanosti, zaslužna profesorica za kazensko pravo in kriminologijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, akad. prof. dr. Jožef Muhovič, akademski slikar, doktor filozofskih znanosti, redni profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, Petra Vide Ogrin, vodja Biblioteke SAZU, ki je največja specialna knjižnica na področju znanosti v Sloveniji, v kateri je več kot pol milijona enot gradiva. Zapiski: 85 let SAZU: Akademija delavnih, 1. del Aktualno: 85 let SAZU

Slovenska akademija znanosti in umetnosti, naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova, je nastala 12. novembra 1938. Ob tem visokem jubileju, 85-letnici, se s sogovorniki pogovarjamo o akademiji, akademikih in akademikinjah ter izzivih, ki jih prednje postavljata družba in čas.Sogovornika: akad. prof. dr. Peter Štih, predsednik SAZU, doktor zgodovinskih znanosti ter redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc, podpredsednica SAZU, doktorica medicinskih znanosti ter vodja laboratorija na Katedri za mikrobiologijo in imunologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Zapiski: 85 let SAZU: Akademija delavnih, 2. del Aktualno: 85 let SAZU

Nadaljujemo s peto v seriji oddaj o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti. Njihovo znanje ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti. Tokrat smo obiskali steklopihalca, mojstra izdelovanja steklenih izdelkov.

Alena Landener dela kot osebna asistentka za otroke z avtizmom, je tudi prostočasna pedagoginja in učiteljica otroške joge. Kako je na Dunaju poskrbljeno za osebe s posebnimi potrebami? Tudi o doživljanju avstrijske prestolnice skozi muzeje in otroška igrišča, šolstvu, prometu in vsakodnevnem življenju. Sklepna epizoda serije o tem, zakaj je Dunaj najboljše mesto za življenje na svetu.

Dunaj velja za najboljše mesto na svetu za življenje tudi zaradi učinkovitega javnega prometa. Njihov cilj je, da bi se 85 odstotkov ljudi po mestu premikalo na okolju prijazen način in da imeli samo 250 avtomobilov na 1000 prebivalcev. Kako jim bo uspelo? Gerald Franz iz mislišča Smart Wien razlaga o vizijah pametnega in učinkovitega mesta prihodnosti.

V četrti oddaji serije o rokodelcih in rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiskujemo mojstra izdelovanja lončenih izdelkov. Štefan Zelko, eden od redkih, če ne kar edini lončar pri nas, ki se še ukvarja tudi s črnim žganjem. Gre za poseben postopek žganja glinenih izdelkov, kjer z zaprtjem vseh odprtin v peči izdela črno posodo.

Anna Scharl je mama dveh majhnih otrok. Po rojstvu prvega otroka se je odločila za polovičen delovni čas. Trenutno je na porodniškem dopustu, ki v Avstriji lahko traja tudi do dveh let. Na Dunaju težav z vrtci ni. Javni so zastonj, zasebni so močno subvencionirani. Anna je zadovoljna z mestnim življenjem, pravi, da je avstrijska prestolnica družinam zelo prijazna. Opaža pa, da so se cene stanovanj na Dunaju vseeno previsoke, zato se mnogi izseljujejo iz mesta, ki je vedno bolj gentrificirano.

Rokodelske spretnosti in znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti niso le bogata zakladnica kulturne dediščine, so tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranjajo neskončen trenutek ustvarjalnosti. Boris Žgajnar je obiskal skodlarja, mojstra izdelovanja lesene kritine pod Veliko planino.Sogovornik: skodlar Bojan Koželj

Ob kanalu Donave, v bližini postaje Schottenring, se v dokaj alternativnem lokalu dobimo z Domnom Brusom. Mladi slovenski pravnik je na Dunaj prišel v okviru Erasmus prakse pred šestimi leti. Zdaj dela v izpostavi ene največjih svetovnih pravnih pisarn, pred kratkim je uspešno opravil tudi odvetniški izpit. Kakšno je na Dunaju življenje polno zaposlenega človeka? Kaj je drugače in boljše kot v Ljubljani? Kje so najboljše zabave in skrivni kotični neturističnega Dunaja? Kako so povezani Slovenci?

V 2. delu serije o Dunaju vabljeni v staro kavarno na klepet z Evelyn Hrabalek, ki se je v avstrijsko prestolnico preselila leta 1972. Takrat se ji je zdel Dunaj dolgočasen in konzervativen, danes ga dojema kot mladostnega in raznolikega. Delala je kot šolska psihologinja, zdaj uživa v pokoju, veliko se rekreira.Evelyn Hrabalek še vedno živi v hiši iz javne stanovanjske sheme, ki je eden izmed razlogov, zakaj lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se še skrivajo za statistikami? Je res vse idealno?

Nadaljujemo z drugo v seriji oddaj o rokodelcih, rokodelskih spretnostih in o fenomenih, ki danes komajda še obstajajo in s konkretno hitrostjo tudi že izginjajo. Znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti.Tokrat smo obiskali delavnico kovaškega mojstra v Logu nad Škofjo Loko, ki je med drugim opisal in z nami delil tudi tradicionalen postopek izdelave kovanega orodja.

Lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Stanovanjska politika, socialna zaščita, promet, zelenost, varnost, kulturna ponudba … Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se skrivajo za statistikami? Je res vse idealno? Katere dobre prakse bi lahko prenesli tudi v Slovenijo? Prva gostja posebne serije z Dunaja je Caroline Haidacher, antropologinja in urednica na ORF.

Rokodelske spretnosti so fenomen, ki danes komajda še obstaja in s konkretno hitrostjo tudi že izginja. Znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti. Posodar Franc Jaklič je eden od dveh pintarjev, ki danes v Ribnici še vedno izdelujeta lesene posode na tradicionalen način. Sicer pa suhorobarstvo še vedno živi, številna družinska podjetja se izdelave lotevajo strojno, peščica pa je takšnih, ki svoje znanje ohranja in še vedno izdelke izdelujejo ročno.

V zaključku serije o Narodni in univerzitetni knjižnici Andreja Kozjek, ki v NUK vodi oddelek za zaščito in restavriranje, pripoveduje o reševanju pacientov, ki jih dobijo v svoje delavnice. Njen oddelek je vpet v številne delovne procese v knjižnici, sodeluje tudi pri nastajanju razstav, ki jih pripravljajo v NUK. V Plečnikovi palači je trenutno na ogled razstava Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne, dr. Marijan Dovič (ZRC SAZU), glavni avtor razstave, pa pove tudi to, zakaj raziskovalci radi razstavljajo v NUK. Žiga Cerkvenik, vodja službe za prireditve in promocijo NUK, opisuje bogato in burno zgodovino Narodne in univerzitetne knjižnice, njeno razvejano dejavnost in poslanstvo: "Knjižnico vedno gradijo ljudje. Vse, kar je povezano s pridobivanjem znanja, sloni na pridnih, vestnih, marljivih in odgovornih ljudeh." Tako je bilo nekdaj, tako je danes in tako bo tudi jutri.Avtorica serije NUK – svetišče znanja je Tatjana Pirc. Sogovorniki: Andreja Kozjek, delavnica Oddelka za zaščito in restavriranje NUK; dr. Marijan Dović; višji znanstveni sodelavec in izredni profesor na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU; Žiga Cerkovnik, vodja službe za prireditve in promocijo NUK. Zapiski: NUK – svetišče znanja: Narodna in univerzitetna knjižnica je srce naše države NUK – svetišče znanja: Platnica bukle je iz bukve NUK – svetišče znanja: Izjemne zgodbe, ki človeka pretresejo NUK – svetišče znanja: NUK je knjižnica vseh Slovencev Narodna in univerzitetna knjižnica 13. oktobra praznuje NUK – svetišče znanja: Vsak lahko v zbirki odkrije svoj diamant

Kaj v Narodni in univerzitetni knjižnici hranita zbirka drobnega tiska in sive literature ter zbirka slikovnega gradiva? Prva ima več kot pol milijona enot gradiva, druga dobrih 100 tisoč enot.Tatjana Pirc v seriji pogovorov predstavlja Narodno in univerzitetno knjižnico, ki bo naslednje leto slavila 250. obletnico. Sogovornice: Veronika Potočnik, zbirka drobnega tiska in sive literature; Mojca Trtnik, zbirka drobnega tiska in sive literature; Urša Kocjan, skrbnica slikovne zbirke. Zapiski: NUK – svetišče znanja: Narodna in univerzitetna knjižnica je srce naše države NUK – svetišče znanja: Platnica bukle je iz bukve NUK – svetišče znanja: Izjemne zgodbe, ki človeka pretresejo NUK – svetišče znanja: NUK je knjižnica vseh Slovencev Narodna in univerzitetna knjižnica 13. oktobra praznuje

Ali veste, da v Plečnikovi palači, v kateri domuje Narodna in univerzitetna knjižnica, živi čukec Nukec in da je Triglav visok 1399 pariških šestkratnih čevljev nad ljubljanskim horizontom? Skupaj odpremo težka vrata Plečnikove mojstrovine, ki simbolizirajo naporno pot do znanja.Tatjana Pirc v seriji pogovorov predstavlja Narodno in univerzitetno knjižnico, ki bo naslednje leto slavila 250. obletnico. Sogovornici: Renata Šolar, skrbnica kartografske zbirke NUK; Helena Janežič, skrbnica zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu NUK. Zapiski: NUK – svetišče znanja: Narodna in univerzitetna knjižnica je srce naše države NUK – svetišče znanja: Platnica bukle je iz bukve NUK – svetišče znanja: Izjemne zgodbe, ki človeka pretresejo

Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice hrani obsežne arhive slovenskih kulturnih ustvarjalcev, srednjeveški fond, ki obsega več kot 120 enot, gradivo novoveških rokopisov, ki ga sestavljajo rokopisi iz obdobja humanizma, renesanse in baroka ter rokopisi slovenskega ljudskega slovstva. Najstarejši rokopis v tej zbirki je star že okrog 1200 let. Skrbnik rokopisne zbirke je Marijan Rupert. Tatjana Pirc v seriji pogovorov predstavlja Narodno in univerzitetno knjižnico, ki bo naslednje leto slavila 250. obletnico. Zapiski: NUK – svetišče znanja: Narodna in univerzitetna knjižnica je srce naše države NUK – svetišče znanja: Platnica bukle je iz bukve

Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) hrani temeljno zbirko pisne dediščine slovenskega naroda. Ta vključuje vsa dela, ki so bila založena ali natisnjena v Sloveniji, se nanašajo na Slovenijo, so napisana v slovenskem jeziku oziroma so jih napisali slovenski avtorji. Zbirka slovenike ima status kulturnega spomenika, njena hramba pa je osrednja naloga nacionalne knjižnice, ki pridobiva nacionalno pomembno gradivo, kot univerzitetna knjižnica pa tudi znanstveno in študijsko literaturo. V drugi epizodi serije NUK – svetišče znanja Tatjana Pirc predstavlja knjižnične zbirke naše osrednje in največje knjižnice. Njen gost je Matjaž Lulik.Tatjana Pirc v seriji pogovorov predstavlja Narodno in univerzitetno knjižnico, ki bo naslednje leto slavila 250. obletnico. Zapiski: NUK – svetišče znanja: Narodna in univerzitetna knjižnica je srce naše države NUK – svetišče znanja: Izjemne zgodbe, ki človeka pretresejo

Irena Sešek, ki v Narodni in univerzitetni knjižnici vodi oddelek za pridobivanje gradiva, je izjemna strokovnjakinja na področju knjižničarstva. V pogovoru pripoveduje o poslanstvu NUK, njenih nalogah, zgodovini, pravilih, zakonodaji, predvsem pa o zbiranju gradiva in skrbi za našo pisno dediščino. Zbiranje obveznih izvodov publikacij se je pri nas začelo že daljnega leta 1807, ko so morali tiskarji in knjigotržci licejski knjižnici, predhodnici NUK, poslati po en izvod vsakega dela, ki je bilo natisnjeno na Kranjskem. Tatjana Pirc v seriji pogovorov predstavlja Narodno in univerzitetno knjižnico, ki bo naslednje leto slavila 250. obletnico.  

"Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva."Evgen Bavčar ima poseben ritual. Že dobrih štirideset let v rodnem Lokavcu snema petje slavčka v majski noči. Pod plaščem noči, v dvojini in kompliciteti s slavcem, se zgodba iz Lokavca razpre v zgodbo o oslepitvi slavcev, da bi peli v večnost - v razmislek o slepoti kot socialni kastraciji, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o poziciji slepih skozi čas in vprašanju: zakaj bi užitek noči ne bil enak užitku dneva? Slavec dr. Bavčarju sporoča, da v noči ni sam. A to ni samo zgodba o njunem sobivanju. Nočno potovanje na plano dneva razprostira globoka vprašanja o človekovem obstoju, razlikah, izkoriščanju, boju za pravičnost, okolju, svobodi in intimni želji po dvojini, Soncu in novi pomladi. Dokumentarna radijska igra je posneta v Lokavcu pri Ajdovščini, na otoku Capri in v Neaplju. Nastala je v sklopu raziskovalnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske Unije in Ministrstvo za kulturo RS.

V sklepni epizodi kritično pretresamo status in vlogo Metelkove 30 let po zasedbi. Je Metelkova sploh še avtonomni prostor alternativne kulture, še ohranja svoj nehierarhičen značaj delovanja, kakšna je njena vloga danes in kakšna prihodnost jo čaka? Razmišljajo: Miha Zadnikar, Rajko Muršič, Miha Blažič N'toko in aktivistka “Maja”, članica skvota Participativna Ljubljanska Avtonomna Cona (PLAC).

Na Metelkovi ima že od zasedbe naprej svoje prostore YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa. Predsednica Elena Pečarič se ob razstavljenih slikah Laure Ličer v Sotu 24,5 spominja začetkov, ko so se greli ob kuhanem vinu in z branjem poezije. Napredni študenti so po bivanju v zavodu šele na Metelkovi povsem zaživeli, nepozabne so tam preživete noči. Še vedno pripravljajo različne debate, razstave, si pomagajo, se družijo. Kaj pa je največji hendikep Metelkove?

Zanimajo nas različne umetniške prakse, ki se izvajajo na Metelkovi. Spoznamo žonglerja iz Anglije in Kolumbije. Obiščemo atelje Nevena Korde nad Galerijo Alkatraz in z balkona opazujemo Trg brez zgodovinskega spomina, bližnje instalacije, mozaike in dela nemških rokodelcev. Kipar Marko Kovačič ob sveži stenski poslikavi Slavoja Žižka razmišlja o prednostih zunaj institucionalnega ustvarjanja. V ateljeju Anke Kočevar ugrabimo pripovedovalko pravljic Katjo Preša. Val 202 ima danes, v četrtek, med 16.00 do 22.00 terenski studio na Metelkovi!

V zadnjem delu serije Zdravstvo 3.0 povzemamo mnenja, predloge in vprašanja petih zdravnic in zdravnikov, s katerimi smo se pogovarjali o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Tatjana Pirc je odgovore in komentarje vztrajno iskala pri predsedniku vlade Robertu Golobu, ki začasno vodi tudi ministrstvo za zdravje.Zapiski: Zdravstvo 3.0: Kirurg potrebuje razum, srce in roko; Zdravstvo 3.0: Vsi umremo, a o smrti se ne govori; Zdravstvo 3.0: Sprašujte, dokler ne dobite odgovora; Zdravstvo 3.0: Najlažje je napisati recept ali napotnico; Zdravstvo 3.0: Tudi podeželski otroci imajo pravico do lepega nasmeha.  

Pri zasedbi Metelkove leta 1993 so sodelovali tudi aktivisti iz Škucovega Roza kluba, Magnusa in LL. Od takrat naprej v stavbi Lovci vedno nekdo dežura. Lezbični klub Monokel in gejevski klub Tiffany uspešno in praktično neprekinjeno delujeta že vrsto let. Na klubskem vrtu ob Masarykovi, pod brajdo iz Kranjske Gore, smo se srečali z aktualnima vodjema, Majo Pahor in Jernejem Škofom. Osrednja gostja je pisateljica Suzana Tratnik, dolgoletna lezbična aktivistka, ki je pomemben pečat pustila tudi na Metelkovi.

Analiziramo 30 let glasbene scene na Metelkovi. Koncertni presežki, napredek organizacije, produkcije in zvoka. Miha Zadnikar na debato pri klubu Jalla Jalla (blizu čisto nove skate “rampice”) povabi glasbenega kritika in jahača plošč Igorja Bašina-BIGorja. Na vrtu Gale Hale nas gosti Kaja Deskovič, v Menzi pri Koritu presežke izpostavi Samo Ljubešić. Tudi o tem, kako je spontano na Metelkovi nastopil Manu Chao in kako so na vratih enega izmed klubov odslovili Davea Lombarda, bobnarja skupine Slayer.

Selimo se na klubsko in glasbeno sceno Metelkove. V 3. epizodo je Miha Zadnikar povabil Jasno Babić (Gromka) in Nika Drozga (Channel Zero). Nekaj malega tudi o historiatu, predvsem pa o vodenju klubov in organiziranju koncertov pred in po koroni. Kateri so glavni izzivi, težave, tudi zadovoljstva. Zakaj Metelkova in Slovenija med bandi veljata za neverjetno gostoljubni, kako je z iskanjem novih in mladih moči na Metelkovi, zakaj so si za nekatere probleme delno krivi tudi sami.

Mihi Zadnikarju se v 2. epizodi serije ob 30-letnici Metelkove pridruži Nina Kozinc. Konec osemdesetih let sta z Borutom Brumnom živela v enem izmed bivalnih skvotov v Berlinu, izkušnje sta prenesla tudi v Ljubljano. Zakaj je Metelkova bila in je še vedno fenomen in zakaj se ni znala vzpostaviti kot skupnost z lastno ekonomijo. Bi lahko bili uspešnejši z bolj jasno dogovorjenimi pravili?

Ob 30-letnici Avtonomnega kulturnega centra Metelkova se akterji spominjajo zasedbe, razpravljajo o evoluciji, sedanjosti in prihodnosti območja, ki je močno zaznamovalo in spremenilo sodobno slovensko kulturo. V 1. epizodi serije Miha Zadnikar osmišlja ozadje zasedbe, natančno opiše najlepše jutro na Metelkovi, omeni kako je v nekdanji vojašnici prvič videl mobitele in windowse, izpostavi ključne prelomnice, analizira vlogo avtonomne cone v širši družbi, (samo)kritično izpostavi tudi nekatere bolečine.

Dr. Sanda Lah Kravanja je specialistka zobne in čeljustne ortopedije, ki ima v Bovcu zasebni dentalni center, v njem pa delujejo tudi tri ordinacije s koncesijo, zobna in specialistični ortodontski ordinaciji v Bovcu in Tolminu.V Posočje je prišla pred tridesetimi leti, začela kot šolska zobozdravnica, potem pa se je odločila, da izstopi iz javnega zdravstva. Odprla je zasebno samoplačniško zobno ordinacijo, doživela marsikaj, tudi rušilni potres v Posočju, ki je poškodoval njihovo hišo in ordinacijo. Vedno je sledila novostim, se izobraževala in uspešno končala specializacijo. Takrat se je tri leta skoraj vsak dan iz Bovca vozila v Ljubljano in nazaj, kar ni mačji kašelj. Sanda Lah Kravanja je tudi predsednica Slovenskega ortodontskega društva, ki dejavno sodeluje pri iskanju rešitev za skrajševanje nedopustno dolgih čakalnih dob v ortodontiji. V seriji Zdravstvo 3.0 se Tatjana Pirc z zdravnicami in zdravniki pogovarja o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Poslušajte še: Zdravstvo 3.0: Kirurg potrebuje razum, srce in roko Zdravstvo 3.0: Vsi umremo, a o smrti se ne govori Zdravstvo 3.0: Sprašujte, dokler ne dobite odgovora

V tridelni seriji o piratski glasbi se selimo v Italijo, natančneje Neapelj v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Podjetni in iznajdljivi bratje Fratassio so odkrili možnosti presnemavanja kaset in ustvarjanja kasetnih miksov. Enrico Fratassio - Erry, je s svojimi didžejskimi spretnostmi in širokim znanjem o glasbi počasi začel graditi piratski imperij. V svoji nezakoniti glasbeni založbi je v nekem času zaposloval več kot 100 ljudi in čeprav so zaradi posla bratje Frattasio obogateli, jih je po dveh desetletjih dosegla roka pravice in morali so plačati odškodnine. Enrico Frattasio se spominja, da so na sojenje prišle televizije z vsega sveta. “To je bilo, kot bi sodili teroristom!” Ob pregledu italijanskega dogajanja pa se v spomnimo tudi boma jugoslovanske diskografije in piratstva na območju nekdanje skupne države Jugoslavije. O bratih Frattasio je po istoimenski knjigi Netflix posnel dokumentarni film Mixed by Erry.

Dr. Jaka Strel je specialist družinske medicine iz zasebne ambulante v Žireh. V pogovoru pripoveduje o delu v ambulanti in na terenu, o odnosih s pacienti, povezanosti ambulante z lokalno skupnostjo, pa tudi o tem, kako in zakaj spodbujajo ljudi k bolj zdravemu življenju, kar je eden izmed razlogov, da je v njihovi ambulanti zaposlena kineziologinja. Doktor Strel pojasni, zakaj pravi, da je najlažje napisati recept ali napotnico, oceni delovanje našega zdravstvenega sistema, razmišlja o tem, kako bi se morali lotiti težav zaradi pomanjkanja družinskih zdravnikov, na koncu pa odgovori tudi na vprašanje, kako si predstavlja slovensko zdravstvo po letu 2030. V seriji Zdravstvo 3.0 se Tatjana Pirc z zdravnicami in zdravniki pogovarja o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Tukaj lahko najdete pretekle epizode. Zdravstvo 3.0: Kirurg potrebuje razum, srce in roko Zdravstvo 3.0: Vsi umremo, a o smrti se ne govori Zdravstvo 3.0: Sprašujte, dokler ne dobite odgovora

Gostja serije Zdravstvo 3.0 je anesteziologinja Anita Mrvar Brečko z UKC Ljubljana. Pripoveduje o delu na urgenci, reševanju življenj in skrbi za najtežje bolnike in poškodovance, opisuje helikopterske prevoze pacientov, govori tudi o specialističnih izpitih, "s katerimi mladi zdravniki postanejo pravi zdravniki". Nad študenti medicine in novo generacijo zdravnic in zdravnikov je navdušena, zato je ne skrbi za prihodnost. Predava, raziskuje, piše članke, nenehno izpopolnjuje svoje znanje, pogosto razmišlja in razpravlja, kako bi bilo mogoče izboljšati onemogel slovenski zdravstveni sistem. Pacientom in njihovim svojcem svetuje, naj zdravstveno osebje sprašujejo, dokler ne dobijo odgovora. Dr. Anita Mrvar Brečko je res predana svojemu delu. Takole pravi: "Biti zdravnik ni poklic, ampak način življenja."V seriji Zdravstvo 3.0 se Tatjana Pirc z zdravnicami in zdravniki pogovarja o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Zapiski Zdravstvo 3.0: Kirurg potrebuje razum, srce in roko Zdravstvo 3.0: Vsi umremo, a o smrti se ne govori  

Dr. Alenka Strdin Košir, specialistka interne in intenzivne medicine, ki vodi enoto za intenzivno infektologijo UKC Maribor, se pri svojem delu nenehno giblje med življenjem in smrtjo. Tudi zanjo velja, da je eden izmed stebrov, ki majavo zdravstveno stavbo držijo pokonci. V intervjuju pripoveduje o tem, kako je potekalo delo v covid intenzivni enoti, ki jo je vodila med epidemijo, o krizi zdravstva, mladih zdravnikih; opaža, da je smrt v družbi (in celo v zdravstvu!) postala tabu, da se o tem premalo pogovarjamo; pojasni, zakaj pogosto odpotuje v Ugando; razloži, zakaj so bolnišnične okužbe tako velik problem; odgovori pa tudi na vprašanje, kakšno bo slovensko zdravstvo leta 2030. V seriji Zdravstvo 3.0 se Tatjana Pirc z zdravnicami in zdravniki pogovarja o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Vsak torek ob 12.00 na Valu 202 in v epizodah podkasta Zgodbe. Poslušajte še: Zdravstvo 3.0: Kirurg potrebuje razum, srce in roko

Knjižnica koles pilotno deluje na eni izmed osnovnih šol v Dublinu. Staršem brezplačno izposojajo zmogljivejša električna kolesa, večina izmed njih je tovornih, z velikim prtljažnikom, ki omogoča prevoz otrok in tudi drugega tovora. Projekt nameravajo razširiti na še dodatnih 20 osnovnih šol, za nakup družinskih koles je država namenila pol milijona evrov. Kako lahko inovativne mobilnostne ideje pomagajo pri “ozelenitvi” javnega prometa?

Prof. dr. Matej Cimerman, specialist splošne kirurgije in travmatologije, predstojnik Kliničnega oddelka za travmatologijo UKC Ljubljana, pravi, da se moramo, ko rešujemo naše zdravstvo, odločiti tudi, kaj bomo naredili z vrhunsko medicino. V seriji Zdravstvo 3.0 se Tatjana Pirc z zdravnicami in zdravniki pogovarja o zdravju, zdravljenju in zdravstvu.

Ni samo igralec, ampak tudi pevec v skupini The Blues Brothers. Poleg tega je pisatelj in producent. Verjetno je najbolj znan po vlogah v serijah Jimova družina (According to Jim), Saturday Night Live in Twin Peaks ter po filmih, kot je na primer K-9. Pridružil se je tudi skupini The Blues Brothers. Sicer pa je zdaj tudi kmet. V Oregonu goji konopljo. Jim Belushi. Intervju lahko tudi preberete.

Manj kot tri minute je trajalo, da je v dober kilometer oddaljeno sosesko dron po zraku dostavil (nepolito) kavo, rogljičke in sladoled. Irsko zagonsko podjetje Manna Aero v predmestju Dublina poskusno že dostavlja hrano z naprednimi droni, prepričani so, da bo to kmalu postala povsem običajna praksa. Bo res? Kako? Kakšne so regulacije in potencialne nevarnosti? Je takšen poslovni model sploh vzdržen? Na Irskem je preverjal Luka Hvalc.Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Na Valu 202 smo ob dnevu Evrope poiskali nekaj svetlih zgledov različnih mest, ki si vsaka na svoj način prizadevajo za to, da bi postala mesto prihodnosti. V zvočnih razglednicah naših dopisnikov in gostov nekaterih naših oddaj, ki živijo v tujini, spoznavamo nekatere zanimive prakse, katerih poglavitni cilj je trajnostni razvoj družbe. Razglednice so poslali: Janko Petrovec, Rim Polona Fijavž, Berlin Eva Taučar, Oslo Maša Bizjak, Palma de Mallorca Urška Klasinc, Badajoz Aleksandra Kuhelj, Bilzen Tjaša Fabjančič, Gradec Ana Velikonja, Aarhus, Cork Poslušajte tudi:  ob dnevu Evrope smo se med drugimi pogovarjali z evropskim komisarjem Janezom Lenarčičem, prehod v ekonomijo, ki v večji meri temelji na storitvah, bi bil prava smer, je v pogovoru poudaril nekdanji evropski komisar za okolje Janez Potočnik.  

Tovarne ribjih konzerv so zaposlovale predvsem ženske.Nekoč mi je sin rekel: "Mama, po ribah smrdiš!" Jaz pa sem mu rekla: "Jaz smrdim, denar pa ne smrdi!" Tako se je dela v tovarni ribjih konzerv spomnila ena od delavk v nekdanji tovarni Plavica na Cresu. Danes je v prostorih tovarne lokal, ki ohranja spomin na nekdanjo tovarno. A creška predelovalnica rib je bila le ena od številnih, ki so delovale ob vzhodni jadranski obali. Samo do prve svetovne vojne jih je bilo zgrajenih 28, pozneje je število tovarn ribjih konzerv naraslo na več kot 50. Čeprav je bilo to v družbi necenjeno delo, težko in umazano z groznimi delovnimi razmerami, pa je bilo to delo tudi tisto, ki je spremenilo vlogo žensk v družbi. "Ženska v roke dobi plačo, stalni prihodek, kar v krajih, kjer živijo od ribolova, od zemlje, ni mala stvar." Zgodovino tovarn ribjih konzerv, in to, kako so vplivale na družbo, že nekaj let raziskuje kulturologinja, doktorica Iva Kosmos, raziskovalko na Inštitutu za kulturne in spominske študije na ZRC SAZU, ki je tudi ena od soavtoric prispevkov v knjigi Zgodbe iz konzerve o zgodovini predelave in konzerviranju rib na severovzhodnem Jadranu. Foto: Iz knjige Zgodbe iz konzerve

Naravovarstvenica, botaničarka in intelektualka, ki je bila aktivno vpeta v številna družbena gibanja svojega časa. Pokončna Korošica, ki je med drugim preživela koncentracijsko taborišče, je napisala prvi slovenski določevalni ključ za določanje flore Slovenije in postala naša prva poklicna varuhinja narave. Če se danes navdušujemo nad Greto Thunberg, smo Slovenci svojo prvo okoljsko aktivistko pravzaprav že imeli.Sogovorniki Janez Stergar, zgodovinar in predsednik Kluba Koroških Slovencev v Ljubljani; Špela Pungeršek, vodja kustodiata za botaniko v Prirodoslovnem muzeju; Breda Resman, Angelina nečakinja. Zapiski Velike Slovenke, 1. del: Josipina Urbančič Turnograjska; Velike Slovenke, 2. del: Kristina Gorišek Novaković; Velike Slovenke, 3. del: Nada Lampret Souvan; Velike Slovenke, 4. del: Marica Nadlišek Bartol.  

Četrta v vrsti Velikih Slovenk stoji ženska, ki je tlakovala pot vsem našim sodelavkam novinarkam, dopisnicam in urednicam. Marico Nadlišek Bartol viri opisujejo kot odločno, predano in neomajno intelektualko in točno tako je prva slovenska urednica predstavljena v tokratnem potretu. V okviru časopisa je spodbujala tudi kritično delo drugih pisateljic, prevajalk in intelektualk, ter jih nacionalno in feministično osveščala. Sogovornice Ksenija Majovski, dolgoletna bibliotekarka v Narodni in študijski knjižnici v Trstu Evelina Umek, avtorica romana in dokumentarnega filma Po sledeh fatamorgane Marta Verginella, zgodovinarka in redna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani Zapiski Velike Slovenke, 1. del: Josipina Urbančič Turnograjska; Velike Slovenke, 2. del: Kristina Gorišek Novaković; Velike Slovenke, 3. del: Nada Lampret Souvan; Velike Slovenke, 5. del: Angela Piskernik.

V tretji epizodi Velikih Slovenk predstavljamo zgodbo Nade Lampret Souvan, ki je tlakovala pot ženskemu tekmovalnemu plavanju, dosegala državne rekorde in celo premagala za tisti čas – govorimo o tridesetih letih prejšnjega stoletja – nepremagljive splitske plavalke. Po končanem plavanju pa je pionirstvo zasledovala še na modnem terenu – bila je ena prvih modnih oblikovalk na Slovenskem. Izjemno izobražena, razgledana ženska, študirala je v tujini, govorila je tri tuje jezike, bila je zelo spoštovana sodelavka in izjemno kreativna kostumografinja – k sodelovanju so jo vabili veliki režiserji, oblekla je tudi velikega italijanskega igralca Marcella Mastoriannija. Šivala je v nočnem času, včasih so ji pri delu pomagali tudi otroci, med njimi hčerka Nina Souvan, ki se je spominja v radijskem portretu. Gosti: - Nina Souvan, hčerka - dr. Borut Batagelj, zgodovinar  - Matjaž Mastnak, Arboretum Volčji Potok Zapiski Velike Slovenke, 1. del: Josipina Urbančič Turnograjska; Velike Slovenke, 2. del: Kristina Gorišek Novaković; Velike Slovenke, 4. del: Marica Nadlišek Bartol; Velike Slovenke, 5. del: Angela Piskernik. 

V drugem delu serije o pozabljenih slovenskih pionirkah o prvi slovenski pilotki Kristini Gorišek Novaković. Kot prva ženska v Jugoslaviji in na Balkanu je prvič samostojno poletela 9. novembra 1932 na letalu fizir FN.   Domačini so jo poznali kot Brezovško Tinco. Od nekdaj jo je vleklo po svetu in v nebo. Znala je nemško in delno francosko. To znanje ji je odprlo vrata v svet. Leta 1930 je zasledila oglas Društva rezervnih oficirjev. Iskali so ženske, ki želijo postati letalke. Po uspešno opravljenem zdravniškem pregledu se je izkazala tudi na poskusnem letu. Sodelovala je pri številnih letalskih mitingih po Jugoslaviji. Leta 1933 se je celo udeležila odprtja ljubljanskega letališča. Sogovornice Branka Gorišek, domačija Goriškovih v Stični; Boža Pustovrh Martinčič, predsednica Društva slovenskih letalk; Maja Pukl, mlada pilotka. Zapiski Zvone Lavrič: e-sticna; Velike Slovenke, 1. del: Josipina Urbančič Turnograjska; Velike Slovenke, 3. del: Nada Lampret Souvan; Velike Slovenke, 4. del: Marica Nadlišek Bartol; Velike Slovenke, 5. del: Angela Piskernik.  

V prvem delu serije o pozabljenih slovenskih pionirkah o prvi slovenski pisateljici, pesnici in skladateljici. Kot mlado dekle je vstopila v izrazito moški literarni prostor.   Pisala je povesti, ki so bile med ljudmi dobro sprejete, doživela pa je tudi kritiko, kot so bile na primer besede Janeza Trdine, da naj bo ženska pred pečjo ali pri zibeli, ne pa pri peresu, za katere mu je bilo pozneje žal. V svojem kratkem življenju, umrla je stara še ne 21 let, je napisala 38 povesti. Rodbina Urbančič sega vse od Preddvora do Hollywooda. Ob letošnji 190. obletnici rojstva Josipine Urbančič Turnograjske so prenovili njeno spominsko sobo na gradu Turn pri Preddvoru, v grajskem parku pa v njen spomin stoji obelisk na katerem so zapisane njene besede: "Zmeraj krasna si narava".  Sogovornica dddr. Mira Delavec Touhami, doktorica literarne zgodovine, učiteljica slovenščine za slovenske izseljence v Zvezni republiki Nemčiji in predsednica Kulturnega društva Josipine Turnograjske. Zapiski knjiga Moč vesti; Kulturno društvo Josipine Turnograjske; Velike Slovenke, 2. del: Kristina Gorišek Novaković; Velike Slovenke, 3. del: Nada Lampret Souvan; Velike Slovenke, 4. del: Marica Nadlišek Bartol; Velike Slovenke, 5. del: Angela Piskernik.   

Elektrika je v našem času nepogrešljiva in seveda danes ne pozivamo k njeni neuporabi, ampak poskušamo predstaviti bolj pametne načine uporabe energije, ki nas lahko na koncu mesecu nagradijo s kakšnim evrom prihranka. Kako zračiti prostore, kdaj prižgati pomivalni stroj, kaj narediti s sušilcem za lase? Sogovornika: Jure Čižman, Inštitut Jožef Stefan; Jure Ausec, fizik. Zapiski Varčnica, 1. del: Sopotnikovanje; Varčnica, 2. del: Sara Zambotti, dvojec akcije M’Illumino di meno; Varčnicam, 3. del: Bolje trgovina z rabljenimi oblačili kot tista s hitro modo; Varčnica, 4. del: Prihranimo s hrano.      

Velik del varčevanja predstavlja tudi naš odnos do hrane. Kaj kupimo, kaj skuhamo in kaj zavržemo? Je krompirjev olupek res za v smeti? Kaj pa kis vložnin? Bi lahko pripravili kaj okusnega iz zelenega dela korenja? Za nekoga bo to odkrivanje tople vode, nekomu pa morda razširi perspektivo dojemanja hrane. Sogovornici: Nika Babić, vodja bistroja Veganika; Katja Sreš, Ekologi brez meja. Zapiski Varčnica, 1. del: Sopotnikovanje; Varčnica, 2. del: Sara Zambotti, dvojec akcije M’Illumino di meno; Varčnicam, 3. del: Bolje trgovina z rabljenimi oblačili kot tista s hitro modo;

V zadnjih petnajstih letih se je proizvodnja oblačil skoraj podvojila. Tekstilna industrija pa je takoj za naftno druga največja onesnaževalka okolja na svetu. Slovenija je po količini zavrženega tekstila nad evropskim povprečjem.⁠ Danes Slovenci kupimo 60 odstotkov več oblačil, kot smo jih pred petnajstimi leti in skoraj tretjino oblačil, ki jih imamo v omari, nikoli ne oblečemo. Po podatkih raziskave Obleka naredi človeka, ki so jo izvedli Ekologi brez meja v sodelovanju z društvom Focus in Pravično trgovino 3MUHE Slovenija, smo leta 2019 zavrgli 25.079 ton oblačil, oziroma 12,3 kg na prebivalca. Zato – preden oblačilo zavržemo – pomislimo tudi na druge načine, s katerimi mu lahko podaljšamo uporabo. Zapiski Varčnica, 1. del: Sopotnikovanje; Varčnica, 2. del: Sara Zambotti, dvojec akcije M’Illumino di meno;

Na italijanskem drugem programu javnega radia RAI 2 poslušalce že devetnajsto leto spodbujajo in opominjajo o podnebnih spremembah in malih rešitvah, ki se jih lahko gremo sami, da prispevamo k izboljšanju ozračja. Letos smo se akciji pridružili tudi na Valu 202. Maja Stepančič pa se pogovarja s Saro Zambotti, eno od voditeljic oddaje Caterpillar na italijanskem drugem programu javnega radia, kjer so tudi zasnovali akcijo, ki v Italiji dosega nacionalno razsežnost. Zapiski Varčnica, 1. del: Sopotnikovanje;

16. februar je dan začetka veljave Kjotskega protokola, mednarodnega sporazuma, ki ga je podpisalo 192 držav sveta. Te so se s podpisom zavezale zmanjšanju izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov. Protokol je začel veljati 16. februarja 2005 in ravno na tisti dan so v Italiji zagnali kampanjo M’Illumino di meno oziroma Varčujem z energijo. Na italijanskem drugem programu javnega radia RAI 2 tako že devetnajsto leto poslušalce spodbujajo in opominjajo na podnebne spremembe in majhne rešitve, ki jih lahko uvajamo sami, da prispevamo k izboljšanju ozračja. Primer dobre prakse je tudi sopotnikovanje. Na ta način že osem let ljudi na poti v službo pobira Iztok. Kaj so prednosti takega načina prevoza?

Marko Gregorčič in Joseph Nzobandora sta v javnosti znana kot Murat & Jose. Ljubljanski hip-hop dvojec velja za slovensko rapersko klasiko. Njuna kariera je še posebej zaznamovana z albumom "V besedi je moč", ki je izšel pred 20 leti, na plošči je tudi ponarodela “Od ljudi za ljudi.” Kakšna je moč besede 20 let kasneje, kako smo s strpnostjo in kaj gre danes od ljudi za ljudi?

Le kdo ne pozna kultne serije knjig in filmov o čarovniških dogodivščinah Harryja Potterja. Z njimi so in še vedno odraščajo generacije bralcev in gledalcev. Leta 2022 je minilo 25 let od izida prve knjige Kamen modrosti, še leto prej pa 20 let odkar je v kinematografe prišel prvi film. Leta 2021 so tako posneli tudi film o povratku glavnih junakov na Bradavičarko. Ob tej priložnosti smo se odločili, da se za nekaj minut podamo v čudoviti čarovniški svet, kamor se ljubitelji Harryja Potterja tako radi vračamo. S svojimi zgodbami, razmisleki in spomini, povezanimi s Harryjem Potterjem, se v podkastu oglasimo Alenka Veler, urednica mladinskega leposlovja pri Mladinski knjigi, Martina Peštaj, urednica Otroškega in mladinskega programa na Televiziji Slovenija in Tina Šoln, novinarka na Valu 202. Novice iz čarovniškega sveta so objavljene na spletni platformi Wizarding World.  Foto: Unsplash

Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej. Brskamo po radijskem arhivu: 4. november 2001, oddaja Elzine hrustljave misli, naslov: LEPO JE BITI GOSTITELJ.

Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej. Brskamo po radijskem arhivu: 18. december 1990, oddaja Kulinarični utrinki, naslov: POTIČNE PRAVLJICE.

Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej. Brskamo po radijskem arhivu: 8. december 2001, oddaja Večerni utrinek, naslov: DAMA S KLAVIRJEM. Sogovornica Elze Budau je bila pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak.

Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej. Brskamo po radijskem arhivu: 17. avgust 1996, oddaja Večerni utrinek, naslov: NEAPELJSKO RUMENO POPOLDNE. Sogovornik Elze Budau je bil slikar Rudi Španzl.

Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej. Brskamo po radijskem arhivu: 29. julij 2006, oddaja Večerni utrinek, naslov: MLIN NA RADOVEDNOST. Sogovornica Elze Budau je bila Bernarda Jeklin, novinarka, legendarna urednica Jane, prva dama slovenskega rumenega tiska.

Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej. Brskamo po radijskem arhivu: 25. november 1995, oddaja Večerni utrinek, naslov: REXOV ROJSTNI DAN. Sogovornik Elze Budau je bil Niko Kralj, univerzitetni profesor, arhitekt, utemeljitelj slovenskega industrijskega oblikovanja. Najbolj znan je njegov stol Rex.

Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej. Brskamo po radijskem arhivu: 8. november 1997, oddaja Večerni utrinek, naslov: TRENUTKI. Sogovornik Elze Budau je bil Jože Privšek, skladatelj, dirigent, aranžer, jazzovski pianist in dolgoletni vodja Big Banda RTV Slovenija.

Pobudnik za spremembe moraš biti ti sam. Tokratni gost rubrike Avtonom je Matic Primc. Aktivist Iniciative Mestni zbor, ki predstavlja samoorganizirane četrtne in krajevne skupnosti Maribora; tudi predsednik Organizacije za participatorno družbo in tisti svetovalec, ki je zaslužen, da slovenske občine vedno pogosteje uvajajo participatorni proračun. Aktiven je v številnih kolektivih, saj je spoznal, da se stvari same od sebe ne bodo spremenile na boljše.

V četrti epizodi radijske nanizanke o nestrpnosti za strpnost se Tatjana Pirc z gosti pogovarja o izražanju verske nestrpnosti, o tem, kaj jo povzroča, kdo jo podžiga in zlorablja, ter kako jo občutijo vernice in verniki. V Sloveniji je 57 cerkva in verskih skupnosti, samo letos so bile v register vpisane tri nove verske skupnosti. Čeprav živimo v večreligijski družbi, je verska nestrpnost še vedno in vse bolj prisotna v njej. Kako se ta nestrpnost izraža, kaj jo povzroča, kdo jo podžiga in zlorablja, kako jo občutijo vernice in verniki, o tem se s sogovornico in sogovorniki pogovarja Tatjana Pirc, avtorica radijske serije Živi in pusti živeti. Gosti oddaje: Faila Pašić, aktivistka, humanitarna delavka s številnimi priznanji, tudi mednarodnimi, muslimanka, ki zaradi svojega verskega prepričanja doživlja napade in diskriminacijo: "Potisnjen si na rob družbe, sam pa se zavedaš svoje moči in svojega znanja. Družba te želi prepričati, da je s teboj nekaj narobe. Z mano ni bilo nikoli nič narobe, nikogar ne ogrožam, zaradi mene nihče ne trpi." prof. dr. Aleš Črnič, sociolog religije, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani: "Razlike nas bogatijo. Strpnost in aktivno sobivanje sta recept za večjo vitalnost in uspešnost družb." doc. dr. Sebastijan Valentan, predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani, sodnik na cerkvenem sodišču v Mariboru, duhovnik, pravnik, pesnik in prevajalec: "Ko sem bil kaplan v eni izmed slovenskih župnij, je k meni v cerkev prišla muslimanka. Zavedala se je, da ne more iti k spovedi, povedala mi je, da si želi pogovor. Vedno sem iskal trenutke sožitja, razumevanja in dialoga." Sead Karišik, imam v Kranju, predstavnik Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji: "Zelo je pomembno, da vodilni ljudje v družbi in tudi v naši verski skupnosti govorijo o medsebojnem razumevanju in strpnosti. Dialog, dialog, dialog in medsebojno razumevanje, to nas vodi v boljšo družbo." Robert Waltl, direktor Judovskega kulturnega centra v Ljubljani, lutkar, igralec, režiser, umetniški vodja Mini teatra: "Zadnjih deset let tonemo v govor sovraštva in različne nestrpnosti do vsakega, ki je drugačen od nas." Peter Svetina, varuh človekovih pravic: "V resnici je malo ljudi v družbi sovražnih in agresivnih, so pa zelo glasni."  

Vsi smo bili enkrat mladi in dobro bi bilo, da se tega pogosteje spomnimo. O tem in o pomenu avtonomnih prostorov pa v tokratni epizodi z Matjažem Vodebom, mladinskim delavcem, ki je pred petnajstimi leti s somišljeniki zagnal Zavod BOB.

V tretji epizodi radijske nanizanke o nestrpnosti in za strpnost se Tatjana Pirc s Tamaro Pavasović Trošt in Goranom Lukićem pogovarja o nacionalizmu, sovraštvu do tujcev, izkoriščanju tujih delavcev, ki spominja na novodobno suženjstvo, in o nesmiselnih birokratskih ovirah, ki jih morajo pri nas tujci premagovati na skoraj vsakem koraku. "Kot tujka v odnosih z ljudmi nimam nobenih težav, ko se soočam z državo, je pa zelo naporno in neprijetno." izr. prof. dr. Tamara Pavasović Trošt, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani Goran Lukić iz Delavske svetovalnice pravi, da zadnji grozljivi primeri izkoriščanja tujih delavcev (Marinblu, Selea in ljubljanska avtopralnica) niso izjeme, ampak postajajo slovenski poslovni model. "Vsak primer bi bilo treba vztrajno prignati do konca, to bi bil signal delodajalcem, naj se ne zafrkavajo." Goran Lukić, Delavska svetovalnica

V tokratni epizodi serije Avtonom bomo predstavili Livada Lab, projekt Zavoda BOB Gre za mestno zeleno površino za dejavno preživljanje časa, ki je po meri mladih in ki jim ponuja avtonomen prostor, kjer ne delajo po navodilih starejših, ampak jih ti samo podprejo pri uresničitvi njihovih idej. Zakaj je to prava pot za njihovo samostojnost in sprejetost, ne pa obremenjevanje z ocenami in diplomami, je Maji Avi Žiberna razložila mladinska delavka Zavoda BOB Manneira Aja Solei.

V drugi epizodi nanizanke o nestrpnosti in za strpnost se Tatjana Pirc, ki je to radijsko serijo tudi zasnovala, pogovarja z Andrejo Lapuh, ki se je kot lezbijka in mama javno izpostavila že med kampanjo pred referendumom o družinskem zakoniku, in sociologom dr. Romanom Kuharjem, profesorjem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki opisuje 33-letno pot nastajanja družinskega zakonika. Oba komentirata tudi pomen ustavnih odločb, ki se nanašata na izenačitev pravic istospolnih in raznospolnih parov. Pot do enakopravnosti pred zakonom je bila dolga in naporna, med drugim zajema kar osem predlogov zakonov, štiri sprejete zakone, dva referenduma, eno odločitev vrhovnega sodišča, eno odločitev okrožnega sodišča, šest odločitev ustavnega sodišča … "Vedno sem si želela ustvariti partnerstvo in postati mama. Tisti, ki si to želimo, lahko vzgojimo skrbnega, tolerantnega človeka, ki bo veliko prispeval svetu in družbi, ki bo občutljiv do svojega okolja in planeta. Meni se to zdi samo pozitivno." Andreja Lapuh "Odločitev ustavnega sodišča je poplačala trud triintridesetih let, ta naporna pot je na koncu pripomogla k temu, da smo kot družba postali bolj vključujoči. Ko kot sociolog gledam podatke o socialni distanci do istospolno usmerjenih v Sloveniji, se je ta več kot prepolovila. V devetdesetih je bilo več kot 60 odstotkov ljudi, ki niso želeli imeti homoseksualca za soseda, zdaj je ta delež nekaj čez 20 odstotkov. Vsi mi živimo v različnih družinskih situacijah. Kar je pomembno, je vsebina, kaj se v družini dogaja, ne pa lupina, kako ta družina izgleda navzven in katerega spola je kdo." Roman Kuhar    

V tokratni epizodi Avtonoma predstavljamo začasen produkcijski prostor Krater in se z Gajo Mežnarič Osole in Danico Sretenovič pogovarjamo o različnih avtonomnih oblikah rastlinskega, živalskega pa tudi človeškega delovanja. Ta so našla svoj prostor na zapuščenem gradbišču v prestolnici, ki se je pretvoril v začasni produkcijski prostor Krater. "Avtonomno delovanje na osnovi lastne vednosti je ključno. Ne moremo preprosto pristajati na to, da se izven že vzpostavljenih pogojev ne da narediti nič."

Kakšne težave imajo ljudje, ki druge sovražijo zaradi barve kože, porekla, spola, ker so tujci, revni, mladi, stari, v kaj so nestrpneži vpeti in ujeti, da družbo nenehno delijo na mi in vi? V skupnostih, ki so prestreljene s predsodki in sovraštvom, je vedno manj tistih, ki so ta pravi. Prof. dr. Vesna Leskošek, ki se raziskovalno ukvarja z družbenimi neenakostmi: "Dobri in uspešni smo lahko le, če spoštujemo drug drugega." Živi in pusti živeti je nanizanka o sovraštvu in nestrpnosti, ki krhata in zastrupljata našo družbo.Ob ponedeljkih v Drugi jutranji kroniki Radia Slovenija, ob 10.45 na Valu 202 in v epizodah podkasta Zgodbe. O nestrpnosti in za strpnost!

Gradi skupnosti v odročnih in marginaliziranih krajih Če menite, da demokracija niso samo pravice, ampak tudi dolžnost delovati, da ni dovolj zgolj čakati križem rok, ampak da morate in moramo vzeti stvari v svoje roke, našpičite ušesa. Pričenjamo z novo sezono oddaje Avtonom. Gosti prvega dela so člani kolektiva Robida, kar je bilo še nekaj let nazaj ime revije, danes pa mednarodnega kolektiva, ki v teoriji in praksi razmišlja o tem, kako graditi skupnost v odročnih in marginaliziranih krajih. Natančeje, v majhni vasici Topolo po italijansko ali Topolovo po slovensko. Sogovorniki: Vida Rucli, Janja Šušnjar, Aljaž Škrlep.

Vrhunec praznovanja ob 50. rojstnem dnevu Vala 202 je bil koncert v ljubljanskih Križankah. Kako so med drugim zveneli Joker Out, Nude, Elvis Jackson, Zmelkoow, Niet, Avtomobili, Chateau, Hamo & Tribute 2 Love, Siddharta, Mi2, Lačni Franz, pa kantavtorji in raperji, kot so Emkej, Nipke, Rudi Bučar, Drago Mislej - Mef in Vlado Kreslin. Kako so se imeli izvajalci in obiskovalci? Foto: Alan Orlič

Tajnice so duša, srce, pomemben del in vezni člen, pa tudi naš prvi glas, če ste poklicali v uredništvo Vala 202. V petih desetletjih se jih je zamenjalo pet. V pogovoru svoje spomine delijo Olga (Oli) Mervar, Anina Krišelj, Marija Gregorc in Branka Ilić. Pet v petdesetih letih Tajnice so duša, srce, pomemben del in vezni člen, pa tudi naš prvi glas, če ste poklicali v uredništvo Vala 202. "Vse sem slišala, vse sem videla, včasih sem imela tudi kakšno pripombo. Ekipa je bila zelo v redu, šef pa neprekosljivi Dare Milič. Bili smo skupnost, kot nekakšna družinica. Leta na Valu 202 so bila lepa, minila so hitro. Rada sem imela ljudi, s katerimi sem delala. Razen izjem, seveda. Brez tega pa pri meni ne gre." - Olga (Oli) Mervar  Anina Krišelj je prišla na Val 202 iz mirnih pisarn, na Valu pa jo je pričakal živžav: "Veliko ljudi, ki so prihajali in odhajali, vsi so hoteli nekaj od mene. In to takoj. Mislim pa, da smo kar dobro sodelovali. Spomnim se dveh sodelavcev, ki sta še vedno v hiši, ko sta prišla prvič v uredništvo. To sta bila Mirko Štular in Aleš Smrekar. Takrat sta bila zelo mlada fanta … Moram pa priznati, da je bila plača za delo, ki sem ga opravljala, precej nizka." Marija Gregorc, ki je leta 1998 na Val 202 prišla iz radijskih poročil, se spominja, kako so kar naprej zvonili telefoni in da je poslušalce zanimalo vse mogoče. Marija je prijazno odgovarjala na njihova vprašanja in jih preusmerjala po radijski hiši. "Ko je v uredništvo poklical poslušalec, sem vedno pomislila, da takrat, ko dvignem slušalko, predstavljam Val 202." - Marija Gregorc  Branka Ilić, ki je na Valu 202 že petnajst let, uradno ni več tajnica, ampak strokovna sodelavka. Delo, ki ga opravlja, se je v zadnjih letih preselilo v digitalni svet. Za koliko ljudi na Valu 202 skrbi? "Na Valu 202 je približno 70 do 80 ljudi, mojih je okrog 65. To so redno zaposleni in zunanji sodelavci. Lepo je delati v tej ekipi, povezujejo nas dobri odnosi in razumevanje." Kaj si Branka želi ob 50-letnici Vala? "Da bi še naprej delali tako dobro, da bi nas poslušali in da bi tudi mi slišali njih." Na fotografiji sta tajnica Oli Mervar in urednica Alenka Dakič sredi dela in pod uredniško palmo. foto: osebni arhiv Oli Mervar

Zgodbe o 50. letih Vala 202 so pisali in jih še pišejo mnogi glasbeni uredniki in zunanji sodelavci. V drugi zgodbi o glasbi na Valu 202 boste slišali, kako so se tega lotevali na začetku, kako so ustvarjali posebne glasbene dogodke in kakšna bo glasbena politika Vala 202 v prihodnje. O začetkih glasbenih poti na Valu 202 z nekdanjim glasbenim urednikom Andrejem Leničem in o glasbeni politiki v prihodnje Zgodbe o 50 letih Vala 202 so pisali in jih še pišejo številni glasbeni uredniki in zunanji sodelavci. V drugi zgodbi o glasbi na Valu 202 boste slišali, kako so se tega lotevali na začetku, kako so ustvarjali posebne glasbene dogodke in kakšna bo glasbena politika Vala 202 v prihodnje. Upokojeni glasbeni urednik Andrej Lenič je velik ljubitelj džeza. Malokdo se lahko pohvali, da ima ali je imel sanjsko službo. "Moje otroške sanje so bile, da bi bil glasbeni urednik. Kaj vse sem sanjal, da bi naredil, da bi šel ali v Maribor ali v Koper, tudi na radio Trst. To, da se ti uresniči otroška želja, odtehta vse tegobe. Na Valu 202 so bila prekrasna leta." foto: Alan Orlič

Val 202 si v naši medijski zgodovini zagotovo zasluži posebno poglavje. Pred petdesetimi leti, ko je nastal, je bil Val znanilec začetka demokratizacije medijev, saj je bil drugačen, živ, sproščen, aktualen, drzen, povezan s svojimi poslušalkami in poslušalci. Tokrat se spominjamo 18. oktobra 1973, ko se je Val 202 prvič oglasil v četrtek dopoldne. Tatjana Pirc je izbrala nekaj podrobnosti o tem, kakšen je bil program na Valu 202 daljnega leta 1973. Spomnili smo se 18. oktobra 1973, ko se je Val 202 prvič oglasil v četrtek dopoldne Val 202 si v naši medijski zgodovini zagotovo zasluži posebno poglavje. Pred petdesetimi leti, ko je nastal, je bil Val znanilec začetka demokratizacije medijev, saj je bil drugačen, živ, sproščen, aktualen, drzen, povezan s svojimi poslušalkami in poslušalci. Tokrat se spominjamo 18. oktobra 1973, ko se je Val 202 prvič oglasil v četrtek dopoldne. Tatjana Pirc je izbrala nekaj podrobnosti o tem, kakšen je bil program na Valu 202 daljnega leta 1973.

Svojega socialnega in humanitarnega poslanstva so se ustvarjalci Vala 202 zavedali že zelo zgodaj. V osemdesetih letih so ob petnajstletnici Vala pripravili dražbo slik priznanih slovenskih slikarjev, izkupiček pa namenili skladu "Z znanjem proti aidsu", ki so ga ustanovili prav na pobudo novinarjev Vala 202. V devetdesetih so si Valovci zamislili akcijo Zgradimo vodovod v Zgornjesavinski dolini, spremljali smo Urbana Goloba, ki je prečil slovenske Alpe in zbiral denar za otroke, obolele za rakom. In tako naprej. Od pionirskih dni do danes smo tako ali drugače podprli mnoge akcije in nabirke številnih posameznikov, društev in organizacij, dragulj v kroni Valovskih dobrodelnih akcij pa je brez sence dvoma projekt Botrstvo. Od pionirskih dni do danes smo tako ali drugače podprli številne akcije in nabirke številnih posameznikov, društev in organizacij, dragulj v kroni Valovskih dobrodelnih akcij pa je brez sence dvoma projekt Botrstvo Svojega socialnega in humanitarnega poslanstva smo se ustvarjalci Vala 202 zavedali že zelo zgodaj. V osemdesetih letih smo ob petnajstletnici Vala pripravili dražbo slik priznanih slovenskih slikarjev, izkupiček pa namenili skladu "Z znanjem proti aidsu", ki so ga ustanovili prav na pobudo novinarjev Vala 202. V devetdesetih smo si Valovci zamislili akcijo Zgradimo vodovod v Zgornjesavinski dolini, spremljali smo Urbana Goloba, ki je prečil slovenske Alpe in zbiral denar za otroke, obolele za rakom. In tako naprej.

Le nekaj tednov po rojstvu Vala 202 so nekateri najboljši športniki na svetu odšli v Munchen, kjer so bile konec avgusta in začetek septembra igre 20. olimpijade. Tam je bila tudi ekipa Radia Ljubljana, ki je podrobno spremljala nastope jugoslovanskih športnikov. Za najboljši slovenski izid je poskrbela metalka kopja Nataša Urbančič, ki je šestkrat zapored prejela naziv slovenska športnica leta, navdušili so jugoslovanski rokometaši, rokomet je bil sploh prvič na olimpijskih igrah. Med najbolj zapomljive dogodke spada kontroverzen konec košarkarskega finala med Sovjetsko Zvezo in Združenimi državami Amerike ter prekinitev iger zaradi ugrabitve izraelskih športnikov, dogodek, ki se je tragično končal. Na OI v Münchnu 1972 prvič veččlanska radijska ekipa iz Slovenije, Urbančičeva peta v metu kopja, kontroverzen zaključek košarkarskega finala ponovljen Le nekaj tednov po rojstvu Vala 202 so nekateri najboljši športniki na svetu odšli v München, kjer so bile konec avgusta in začetek septembra igre 20. olimpijade. Tam je bila tudi ekipa Radia Ljubljana, ki je podrobno spremljala nastope jugoslovanskih športnikov. Za najboljši slovenski izid je poskrbela metalka kopja Nataša Urbančič, ki je šestkrat zapored prejela naziv slovenska športnica leta, navdušili so jugoslovanski rokometaši – rokomet je bil sploh prvič na olimpijskih igrah – med najbolj zapomljive dogodke pa spada kontroverzen konec košarkarskega finala med Sovjetsko Zvezo in Združenimi državami Amerike ter prekinitev iger zaradi ugrabitve izraelskih športnikov – dogodek, ki se je tragično končal. foto: Wikimedia Commons/Radio Prvi

Na Valu 202 odštevamo in se ob tem spominjamo oddaj, vsebin in nekdanjih sodelavcev in sodelavk, ki so zaznamovali pol stoletja naše radijske postaje. Val je že vse od začetka dajal prostor tudi kulturnim dogodkom in vsebinam. Povabili smo umetnika, Filmi, o katerih govorijo, Pesem iz svetovne poezije je nekaj imen rubrik, ki so bile na sporedu v prvih letih Vala 202. Novinarka, ki je najbolj zaznamovala kulturo na Valu 202, je brez dvoma Nina Zagoričnik.  

V 50 letih Vala 202 se je pred našimi radijskimi mikrofoni zvrstilo na deset tisoče, morda sto tisoče sogovornikov. Prve redne oddaje takratnega ‘programa na Valu 202’ so temeljile na pogovorih z najrazličnejšimi gosti, ki jih je Val 202 tudi pomagal sooblikovati, saj smo Slovenci, sploh v 70ih veljali za molčeče, nerodne in zadržane. Pregled polstoletne zgodovine oddaj z gosti: od Povabili smo umetnika do Špilferderberja V 50 letih Vala 202 se je pred našimi radijskimi mikrofoni zvrstilo na deset tisoče, morda sto tisoče sogovornikov. Prve redne oddaje takratnega  ‘programa na Valu 202’ so temeljile na pogovorih z najrazličnejšimi gosti, ki jih je Val 202 tudi pomagal sooblikovati, saj smo Slovenci, sploh v 70 veljali za molčeče, nerodne in zadržane.  

Leta 1979 je slovenska alpinistična odprava splezala na vrh Mount Everesta po novi smeri. Ta odmevni plezalni dosežek je spremljal tudi tehnični radijski podvig: dvema radijskima tehnikoma je uspelo v 72-ih dneh odprave skoraj vsak dan vzpostaviti zvezo z domovino. Po zaslugi Slavka Šetine in Matjaža Culiberga imamo posneto in shranjeno tudi javljanje Nejca Zaplotnika z vrha Mt. Everesta. V nedeljskem športnem popoldnevu na Valu 202 je napovedovalec 13. maja 1979 prebral udarno vest: da je slovenska noga stopila na streho sveta. To novico so posneli in po papagajsko predvajali vsaj enkrat na uro. Ladje v oceanu namesto satelita Leta 1979 je slovenska alpinistična odprava splezala na vrh Mount Everesta po novi smeri. Ta odmevni plezalni dosežek je spremljal tudi tehnični radijski podvig: dvema radijskima tehnikoma je uspelo v 72 dneh odprave skoraj vsak dan vzpostaviti zvezo z domovino. Po zaslugi Slavka Šetine in Matjaža Culiberga imamo posneto in shranjeno tudi oglašanje Nejca Zaplotnika z vrha Mt. Everesta. V nedeljskem športnem popoldnevu na Valu 202 je napovedovalec 13. maja 1979 prebral udarno vest: da je slovenska noga stopila na streho sveta. To novico so posneli in po papagajsko predvajali vsaj enkrat na uro. foto: Matjaž Culiberg

V devetdesetih letih je mlade navdušila večerna oddaja Sence adolescence, v kateri so se z Darijo Dolenc neposredno in brez zadržkov pogovarjali o velikokrat zamolčanih temah. Val 202 je bil vedno odprt za teme, ki so zanimale mlajše. Tako za tiste zabavnejše kot za oddaje o problemih, s katerimi so se srečevali mladi na poti v odrasli svet. Študentski rokenrol je bila oddaja za študente. ki sta jo pripravljala Mateja Železnikar in Aleš Smrekar. Velik odziv je bil tudi na telefonu v eni izmed pisarn valovske redakcije, na katerem so mlajši sodelavci kar nekaj let konec avgusta in začetek septembra sprejemali ponudbe za študentske sobe, jih posredovali mladim, ki so iskali posteljo za prihajajoče študijsko leto, in se v etru pogovarjali s študenti o njihovih izkušnjah z namestitvami. V pol stoletja obstoja Vala 202 zamisli za nove rubrike in oddaje ni nikoli zmanjkalo. Ene so hitro prišle in odšle, druge so postale stalnica programa V devetdesetih letih je mlade navdušila večerna oddaja Sence adolescence, v kateri so se z Darijo Dolenc neposredno in brez zadržkov pogovarjali o velikokrat zamolčanih temah. Val 202 je bil vedno odprt za teme, ki so zanimale mlajše. Tako za tiste zabavnejše kot za oddaje o problemih, s katerimi so se srečevali mladi na poti v odrasli svet. Študentski rokenrol je bila oddaja za študente. ki sta jo pripravljala Mateja Železnikar in Aleš Smrekar. Velik odziv je bil tudi na telefonu v eni izmed pisarn valovske redakcije, na katerem so mlajši sodelavci kar nekaj let konec avgusta in začetek septembra sprejemali ponudbe za študentske sobe, jih posredovali mladim, ki so iskali posteljo za prihajajoče študijsko leto, in se v etru pogovarjali s študenti o njihovih izkušnjah z namestitvami.

Še 9 dni je do praznovanja abrahama na Valu 202. Vsak dan do 16. junija se ogrevamo z oddajo o oddajah, ki so zaznamovale našo preteklost, nekatere so še vedno tudi del sedanjosti. Bistvo Vala 202 je inovativnost, odzivanje na vse novo, sprejemanje vsega novega … To je ena od misli, ki jih je v predgovoru v zborniku ob naši 20-letnici zapisal uvodničar Ciril Zlobec. Ta, inovativni pristop predvsem v obliki podajanja informaciji velja tudi za oddaje in rubrike, ki jih pri nas neformalno uvrščamo v informativne, recimo 18. vzporednik, Centrifuga, Vroči mikrofon in preostale. Ugaja in nagaja, pa hkrati tudi informira že 50 let Še devet dni je do praznovanja abrahama na Valu 202. Vsak dan do 16. junija se ogrevamo z oddajo o oddajah, ki so zaznamovale našo preteklost, nekatere so še vedno tudi del sedanjosti. Bistvo Vala 202 je inovativnost, odzivanje na vse novo, sprejemanje vsega novega … To je ena od misli, ki jih je v predgovoru v zborniku ob naši 20-letnici zapisal uvodničar Ciril Zlobec. Inovativni pristop predvsem v obliki podajanja informacij velja tudi za oddaje in rubrike, ki jih pri nas neformalno uvrščamo v informativne, recimo 18. vzporednik, Centrifuga, Vroči mikrofon in preostale.  Na fotografiji: Mirjam Bevc Peresuti in Janez Dolinar

Se še spomnite Športnih sobot na Valu 202, ali morda celo oddaje Šport in vaše melodije, kakor se je imenoval sobotni večer pred tem? Potem ste zagotovo spremljali tudi izbor športnikov tedna, ki so ob zaključkih polsezone postregli še s prireditvama Športnik poletja oziroma Športnik zime. To je bil jagodni izbor, med zmagovalci sami asi slovenskega športa v obdobju od leta 1996 do 2007, kolikor je trajala akcija športnega uredništva. Večina jih je shranjenih v arhivu, v tem prispevku pa lahko izveste tudi, kako je vse skupaj nastalo in nastajalo … Še pred valovskim izborom imena tedna ste poslušalci izbirali športnika tedna in v zaključku akcije športnika poletja in športnika zime Se še spomnite Športnih sobot na Valu 202 ali morda celo oddaje Šport in vaše melodije, kakor se je imenoval sobotni večer pred tem? Potem ste zagotovo spremljali tudi izbor športnikov tedna, ki so ob zaključkih polsezone postregli še s prireditvama Športnik poletja oziroma Športnik zime. To je bil jagodni izbor, med zmagovalci sami asi slovenskega športa v obdobju od leta 1996 do 2007, kolikor je trajala akcija športnega uredništva. Večina jih je shranjenih v arhivu, v tem prispevku pa lahko izveste tudi, kako je vse skupaj nastalo in nastajalo … V športnem uredništvu so se vedno znali organizirati, marsikaj so postorili tudi sami, seveda z nepogrešljivimi tehniki in tonskimi mojstri. In znali so celo zapeti …  

Glasovni testament Ivana Krambergerja povezuje misli enega zadnjih Krambergerjih govorov iz leta 1992, sporočenega mesec dni pred njegovo sluteno smrtjo. Objavljamo jih kot nagovor našemu času, kot opomin nam samim, ki nam je od takrat minilo in nekam izginilo točno trideset let. Kot zvočno prerokbo, ki se nam je medtem zgodila v polni meri. Delo je nastalo leta 2012 iz še neobjavljenih posnetkov. Avtor zamisli in režiser zvočnih fragmentov: Igor Likar Izvirni tonski posnetki: Jože Pirman Sooblikovalca zvočne podobe: Nejc Zupančič, Darja Hlavka GodinaGlasovni testament Ivana Krambergerja. Mineva 30 let od njegove smrti*"Dragi Slovenci, odkrito vam povem, niso še tisti pravi hudi časi, prišli bodo hudi časi. To se sploh ne moremo zavedati, kakšni časi bodo prišli, dragi Slovenci. Dragi Slovenci, povem vam, kar sem govoril že v Celju pred dvema letoma, toliko revežev, toliko bogatašev, slovenska zemlja ne bo imela, kot jih bo imela sedaj. Ogromno tovarn bo propadlo, koliko vas bo brez kruha? To so velikanske napake, zapomnite si, kaj sem vam rekel." Glasovni testament Ivana Krambergerja povezuje misli enega zadnjih Krambergerjih govorov iz leta 1992, sporočenega mesec dni pred njegovo sluteno smrtjo. Objavljamo jih kot nagovor našemu času, kot opomin nam samim, ki nam je od takrat minilo in nekam izginilo točno dvajset let. Kot zvočno prerokbo, ki se nam je medtem zgodila v polni meri. Delo je je nastalo iz še neobjavljenih posnetkov. Avtor zamisli in režiser zvočnih fragmentov: Igor Likar Izvirni tonski posnetki: Jože Pirman Sooblikovalca zvočne podobe: Nejc Zupančič, Darja Hlavka Godina Oddaja je bila novembra 2013 nagrajena na mednarodnem festivalu TAKTONS , v kategoriji posnetkov umetniških dokumentarcev. O pokvarjenih in spreobrnjenih Janezih "Jaz sem veren človek. Grem včasih k maši. Tudi danes, preden sem prišel sem med vas, sem zmolil en očenaš, da bi bilo lepo vreme! In poglejte: imamo plavo nebo! Če bi komunisti bili tu - bi dež ropotal po njih kot hudič! *posodobljeno 7. 6. 2022

Leta 1972 je bil radio precej drugačen medij kot je danes in takratni ustvarjalci Val 202 so v ta medij pionirsko vnesli predvsem sproščenost. Časopisni članki iz prvih let našega radia so ga opisovali kot lahkotnega, zračnega, živega in neposrednega, kakršnega poskušamo ohranjati še danes. In k vsem tem elementom radia največ pripomore humor, ki ga Valu 202 ni nikoli primanjkovalo: od pionirskih dni do danes. Od oddaj Z mrakom prihaja Ježek in Moped Show pa vse do Zapisov iz močvirja in Poti v raj Leta 1972 je bil radio precej drugačen medij kot je danes in takratni ustvarjalci Val 202 so v ta medij pionirsko vnesli predvsem sproščenost. Časopisni članki iz prvih let našega radia so ga opisovali kot lahkotnega, zračnega, živega in neposrednega, kakršnega poskušamo ohranjati še danes. In k vsem tem elementom radia največ pripomore humor, ki ga Valu 202 ni nikoli primanjkovalo: od pionirskih dni do danes. Že v prvih dneh delovanja Vala 202 so takratni časopisi pisali, da  bodo na tem programu prišli na svoj račun ljubitelji zabavne glasbe in živahnejših sporedov saj bo imel ‘program na valu 202’ informativno-kreativno-zabaven značaj. Sprva so bile v siceršnjem sterilnem okolju takratnega radijskega etra zabavne in iskrive le misli in domislice voditeljev in novinarjev, potem pa je nas spored prišla prva humoristična oddaja Z mrakom prihaja Ježek, v kateri je nastopil Frane Miličnski Ježek, ki ga je Julka Vahen prepričala, da se je za Val 202 ponovno aktiviral.   Na fotografiji: Frane Milčinski Ježek

Prednost radia je hitrost, prvi je lahko na kraju dogodka in novinar se lahko takoj oglasi v program s poročilom o tem, kaj se dogaja. Val 202 je bil vedno tudi tisti radio, ki je šel med ljudi in bil znan po tem, da so se novinarji in reporterji oglašali od vsepovsod, za kar pa so, takrat še z analogno tehniko, brez računalnikov in s telefoni, na katerih so se številke vrtele, poskrbeli radijski tehniki. Fičo kombi je bil eden prvih reportažnih avtomobilov. Pri nošenju opreme, na primer na Kredarico, so si pomagali s konji, se spominjata tonska mojstra Vili Natlačen in Stane Košmerlj – Šibica. Da bi valovci imeli kakšno idejo, ki bi bila za tehnično ekipo pretrd oreh, se ni zgodilo. Na fotografiji: Stane Košmerlj – Šibica

V zgodbi ob 50. letnici lahko slišite nekaj utrinkov o ustvarjanju glasbenega dela programa Vala 202, o čemer bosta spregovorila Jani Kenda in Dragan Bulič. Patrik Greblo pa bo osvetlil sodelovanje z orkestroma, ki delujeta v okviru Radijske produkcije. Vsak od njih je od malih nog preposlušal ure in ure glasbe V zgodbi ob 50. letnici lahko slišite nekaj utrinkov o ustvarjanju glasbenega dela programa Vala 202, o čemer bosta spregovorila Jani Kenda in Dragan Bulič. Patrik Greblo pa bo osvetlil sodelovanje z orkestroma, ki delujeta v okviru Radijske produkcije. Na fotografiji je Dragan Bulič. Foto: RTV SLO / Jani Ugrin

Pomemben del Vala 202 je vse od njegovih začetkov športno uredništvo, ki poslušalcem ni prenašalo le strogo športnih dogodkov, pač pa skrbelo tudi za – kot so včasih temu rekli – telesno kulturo in nemalokrat močno prispevalo k dviganju narodne zavesti. Zaščitni znak uredništva pa so bili tudi različni domiselni projekti, s katerimi je poskrbelo za premikanje meja mogočega v slovenski radijski krajini. Vse to pa ne bi bilo možno brez izjemne tehnične podpore. Nekaj najpomembnejših projektov bo predstavil Matej Hrastar. Športno uredništvo je skrbelo za odmevne eksperimentalne projekte Pomemben del Vala 202 je vse od njegovih začetkov športno uredništvo, ki poslušalcem ni prenašalo le strogo športnih dogodkov, pač pa skrbelo tudi za – kot so včasih temu rekli – telesno kulturo in nemalokrat močno prispevalo k dviganju narodne zavesti. Zaščitni znak uredništva pa so bili tudi različni domiselni projekti, s katerimi je poskrbelo za premikanje meja mogočega v slovenski radijski krajini. Vse to pa ne bi bilo možno brez izjemne tehnične podpore. Nekaj najpomembnejših projektov bo predstavil Matej Hrastar. Na fotografiji: Boris Ljubič, Dare Rupar in Igor Tominec

Pred rojstnim dnevom in tako častitljivo obletnico se seveda spodobi, da kako rečemo tudi o samih sebi. Val 202 bo čez nekaj dni star … No, mlad 50 let. Vsak dan do 16. junija zato pripravljamo tematsko oddajo o oddajah, ki smo se jih šli v tem času. Tokrat škilimo v preteklost in preverjamo, kako nas je zanimala znanost in tehnologija. Tokrat škilimo v preteklost in preverjamo, kako nas je zanimala znanost in tehnologija Pred rojstnim dnevom in tako častitljivo obletnico se seveda spodobi, da kako rečemo tudi o samih sebi. Val 202 bo čez nekaj dni star … No, mlad 50 let. Vsak dan do 16. junija zato pripravljamo tematsko oddajo o oddajah, ki smo se jih šli v tem času. foto: Arhiv Vala 202

Val 202 odšteva in upamo, da odštevate z nami, do 16. junija, ko bo star pol stoletja. Petdesetih valovskih let se bomo spomnili tudi z oddajami o oddajah, tistih, ki so nekdaj polnile naš radijski eter, in teh, ki ga še vedno polnijo, ter seveda z njihovimi ustvarjalci in ustvarjalkami. Poslušalcem so svetovali in odgovarjali na vprašanja različni strokovnjaki. Spomnili se bomo oddaj, kot so Vi sprašujete – strokovnjak odgovarja, Strokovnjak svetuje, Vsi ljudje vse vedo in Kje pa vas čevelj žuli, ki je postala ena bolj poslušanih rednih tedenskih oddaj in ena izmed oddaj z najdaljšim stažem na Valu 202. Val 202 je s svojimi rubrikami odprl radijski prostor poslušalcem, to je bilo takrat med radijskimi postajami nekaj novega Val 202 odšteva in upamo, da odštevate z nami, do 16. junija, ko bo star pol stoletja. Petdeset valovskih let se bomo spomnili tudi z oddajami o oddajah, tistih, ki so nekdaj polnile naš radijski eter, in teh, ki ga še vedno polnijo, ter seveda z njihovimi ustvarjalci in ustvarjalkami. Poslušalcem so svetovali in odgovarjali na vprašanja različni strokovnjaki. Spomnili se bomo oddaj, kot so Vi sprašujete – strokovnjak odgovarja, Strokovnjak svetuje, Vsi ljudje vse vedo in Kje pa vas čevelj žuli, ki je postala ena bolj poslušanih rednih tedenskih oddaj in ena izmed oddaj z najdaljšim stažem na Valu 202. Foto: Posavski muzej Brežice

Sarajevska novinarka Aida Čerkez je Ukrajincem napisala pismo. Prizori iz Ukrajine jo spominjajo na oblegano Sarajevo. Ljudje, ki so vojno doživeli, vedo, da ne bo vse v redu. A na koncu bodo zmagali. Aida, nekoč vojna novinarka, je napisala tudi scenarij za kratki film - Kako se imenuje ta država? Prevod pisma Ukrajincem je prebrala Ivana Stipić Lah.Sarajevska novinarka Aida Čerkez je Ukrajincem napisala pismo. Dragi prijatelji, humanitarne organizacije v Sarajevu zbirajo pomoč za vas, jaz pa sedim pred svojo omaro in se skušam spomniti, kaj boste najbolj potrebovali. Zdaj ne potrebujete mojih toplih nogavic, jakne ali toplih škornjev. Zdaj najbolj potrebujete mojo 30 let staro majico z napisom, ki me je držal pokonci 1425 dni obleganja mojega mesta, ko smo bili brez vode, brez hrane, brez elektrike, brez ogrevanja in brez stika z zunanjim svetom. Nad nas je letelo dva milijona granat in nešteto nabojev, ki sem jim uspela pobegniti, 11.000 mojih someščanov pa ne. Na tej moji majici piše: “Sarajevo bo ostalo, vse drugo bo minilo.” Pred vami so hudi časi, moji prijatelji. A pošiljajo vam orožje, da boste lahko branili sebe in svoje vrednote. Mi smo se takrat borili za iste vrednote, vendar nam je svet uvedel embargo na orožje. Ni razumel, za kaj gre v Sarajevu. Hvala bogu, razume zdaj, v Kijevu. Lačni boste, žejni, premraženi, umazani. Izgubili boste svoje domove, prijatelje, člane družine. Kar pa vas bo najbolj bolelo, bodo laži. Laži, da ste vi krivi za vse to, kar se vam dogaja. Laži, da vi delate, kar delajo vam. Te laži bodo zvrtale nešteto lukenj v vaša srca, ne bodo pa jih ustavile. Ali zmrznile. Ne jezite se na Ruse. Oni so žrtve propagandnega stroja, ki je lahko zelo učinkovit. Se spomnite vojne Bosni in Hercegovini, ko so vam rekli, da sem jaz mudžahedinka? Da sem islamska borka, ki ubija kristjane? Takrat sem se počutila natanko tako, kot se počutite vi, ko vašemu predsedniku pravijo, da je neonacist in ko slišite, da ste za vse to krivi vi. Vidim, da so uničili televizijski stolp. Želijo vas pustiti v temi, tako kot so v temi pustili nas. Želijo ugasniti luč, da ne bi videli, kaj vam počnejo. Vse si zapisujte. Vse snemajte. Nekega dne bo to gradivo pojasnjevalo vašo zgodovino. Ukrajincem, ki se še niso rodili, bo pripovedovalo o tem, kaj se je zgodilo; in najverjetneje bo uporabljeno kot dokazno gradivo na sojenju proti tistim, ki vas skušajo ubiti. V temnih časih, ki so pred vami, boste včasih izgubili upanje. Utrujeni boste. A kot ste morda opazili, pišem vam iz prihodnosti. In vam sporočam: zmagali boste, tako kot smo mi. Morala bi biti mrtva, a jutri bom peljala vnuke na sprehod. Tudi vi boste nekega dne, saj v vas vidim enak odpor, kot sem ga videla tu. Slišim, kako pojete svojo himno, ko z golimi rokami ustavljate tanke. Sčasoma boste peli nove pesmi o svojem pogumu in stiski. Recitirali boste poezijo, ki še ni napisana. Izmislili si boste svoja gesla, ki vas bodo ohranjala pri življenju. Za zdaj pa vam pošiljam najdragocenejšo stvar, ki jo imam. To je moje geslo, rahlo prirejeno za vas: “Ukrajina bo ostala, vse drugo bo minilo.” Slava Ukrajini. Sarajevo.

Že vse od kar so se začele razmere okoli Ukrajine zostrovati, so se po nekaterih mestih začeli zbirati v njihovo podporo. Takoj, ko pa je prišlo do napada, so se protesti razširili. Velikokrat so pobudo za demonstracije prevzeli mladi. Tako je tudi v Berlinu od koder razglednico pošilja Gašper Andrinek. Razglednica iz Berlina. Kaj se skriva v zadnji sobi enega izmed tipičnih barov v Kreuzbergu? Že vse od kar so se začele razmere okoli Ukrajine zostrovati, so se po nekaterih mestih začeli zbirati v njihovo podporo. Takoj, ko pa je prišlo do napada, so se protesti razširili. Velikokrat so pobudo za demonstracije prevzeli mladi. Tako je tudi v Berlinu od koder razglednico pošilja Gašper Andrinek.

Ajda je od nekdaj imela zelo veliko hobijev: pevski zbor, prva pomoč, gasilsko društvo, branje, pisanje bloga, snemanje podkasta. Od nekdaj pa je vedela tudi, da bo nekoč učiteljica otrok s posebnimi potrebami v Osnovni šoli Roje v Domžalah. Zvočni dnevnik je nastajal prav tam, pa na poti v službo z Bleda, kjer je Ajda zdaj doma. Za boljše doživetje priporočamo slušalke. Ajda Lalič Ajda je od nekdaj imela zelo veliko hobijev: pevski zbor, prva pomoč, gasilsko društvo, branje, pisanje bloga, snemanje podkasta. Od nekdaj pa je vedela tudi, da bo nekoč učiteljica otrok s posebnimi potrebami v Osnovni šoli Roje v Domžalah. Zvočni dnevnik je nastajal prav tam, pa na poti v službo z Bleda, kjer je Ajda zdaj doma. Za boljše doživetje priporočamo slušalke.

Minulo leto je močno zaznamovalo tudi fotografa Mira Majcna, ki je poznan predvsem kot fotograf glasbenih koncertov, med drugim je bil dvakrat tudi uradni fotograf skupine The Rolling Stones. Miro se je 20. junija 2021 skupaj s pilotom vračal z letalskega mitinga na Poljskem, starodobno letalo je strmoglavilo na Češkem, pilot je umrl, Miro pa po pravem čudežu hudo poškodovan preživel. Pol leta po nesreči uspešno okreva v Ljubljani in razmišlja predvsem o svetli prihodnosti.Fotograf Miro Majcen je po čudežu preživel letalsko nesrečo. Uspešno okreva in razmišlja predvsem o svetli prihodnosti. Upa, da bo v letu 2022 lahko spet fotografiral tudi skupino The Rolling StonesMinulo leto je močno zaznamovalo tudi fotografa Mira Majcna, ki je poznan predvsem kot fotograf glasbenih koncertov, med drugim je bil dvakrat tudi uradni fotograf skupine The Rolling Stones. Miro se je 20. junija 2021 skupaj s pilotom vračal z letalskega mitinga na Poljskem, starodobno letalo je strmoglavilo na Češkem, pilot je umrl, Miro pa po pravem čudežu hudo poškodovan preživel. Pol leta po nesreči uspešno okreva v Ljubljani in razmišlja predvsem o svetli prihodnosti: “Dobil sem tudi spodbudno sporočilo od podporne ekipe The Rolling Stones, da naj bom dobro. Upam, da bodo v letu 2022 nastopili tudi v Evropi in da jih bom lahko fotografiral.” “Nesreča je čudna stvar, a moraš se pobrati. Rečeš si, da je to samo začasno in da je treba naprej. Na poti nisi sam, a vse je odvisno v resnici od tebe.” Does this remind you of anything...? Taken by one of our tour photographers - Miro Majcen flying over Lake Bled in Slovenia! #rocknrolllake pic.twitter.com/SM7ao2LB2c — The Rolling Stones (@RollingStones) July 9, 2018

Zelo optimistično, pa tudi naivno sta se pred leti Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman podala na pot posvojitve, ko sta izvedela, da po naravni poti ne bosta postala oče in mama. Ko sta spoznala, da v Sloveniji posvojitev ne bo mogoča, sta začela poizvedovati v tujini, vendar tudi tam ponekod naletela na omejitve. In ko se je že zdelo, da se bo posvojitev zdaj zdaj zgodila, so se pojavile takšne in drugačne težave. Videla sta, da velikokrat posrednikov pri posvojitvah ne zanima interes staršev, še manj otrok, pač pa samo debelina denarnice posvojiteljev. Nazadnje sta posvojila fantka, dvojčka iz Gvineje Bissauu in to pot opisala v knjigi Srce bije v dvojini. Resnična zgodba pripoveduje o človečnosti, trdnem partnerskem odnosu in je optimističen pogled na ta nemirni svet.Zgodba Alenke Planinc Rozman in Igorja Rozmana o njuni poti posvojitve dvojčkov iz Gvineje Bissauu je zgodba, ki v ta nemirni svet prinaša optimizemZelo optimistično, pa tudi naivno sta se pred leti Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman podala na pot posvojitve, ko sta izvedela, da po naravni poti ne bosta postala oče in mama. Ko sta spoznala, da v Sloveniji posvojitev ne bo mogoča, sta začela poizvedovati v tujini, vendar tudi tam ponekod naletela na omejitve. In ko se je že zdelo, da se bo posvojitev zdaj zdaj zgodila, so se pojavile takšne in drugačne težave. Videla sta, da velikokrat posrednikov pri posvojitvah ne zanima interes staršev, še manj otrok, pač pa samo debelina denarnice posvojiteljev. Nazadnje sta posvojila fantka, dvojčka iz Gvineje Bissauu in to pot opisala v knjigi Srce bije v dvojini. Resnična zgodba pripoveduje o človečnosti, trdnem partnerskem odnosu in je optimističen pogled na ta nemirni svet.

Diagnoza rak vsakemu, ki se sreča z njo, zamaje tla. Stajki Skrbinšek, pravnici, ki je zase mislila, da je povsem zdrava, se je to zgodilo leta 2009. Prve misli ob odkritih metastazah na jetrih in tumorju na črevesju so bile, česa vse ne bo doživela. A je, preživela in bolezen premagala. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi NOVA JAZ (Ko je rak samo še morska žival), s katero daje upanje in pogum tudi drugim bolnikom in bolnicam, ki se spoprijemajo z boleznijo.Vsak dan je lep, tudi če dežuje, in če znamo poiskati stvari, ki nam veliko pomenijo, pravi Stajka Skrbinšek, ki je premagala raka v zadnjem stadijuDiagnoza rak vsakemu, ki se sreča z njo, zamaje tla. Stajki Skrbinšek, pravnici, ki je zase mislila, da je povsem zdrava, se je to zgodilo leta 2009. Prve misli ob odkritih metastazah na jetrih in tumorju na črevesju so bile, česa vse ne bo doživela. A je, preživela in bolezen premagala. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi NOVA JAZ (Ko je rak samo še morska žival), s katero daje upanje in pogum tudi drugim bolnikom in bolnicam, ki se spoprijemajo z boleznijo.

Igor Plohl je prototip človeka, ki zmore marsikaj. Po nesrečnem padcu z lestve je postal paraplegik in v življenju najprej ni videl prav nobenega smisla več. A sta ga vztrajnost in trma gnali naprej, da tako rekoč vse, kar je počel pred nesrečo, počne tudi danes. Tudi poučuje. Tega, da ne bo nikoli več učil, se je profesor geografije in sociologije po nesreči namreč zelo bal. Dogodek pa ga je zaznamoval tudi v literarnem smislu, začel je pisati pravljice o Levu Rogiju, s katerimi otroke ozavešča o invalidnosti. Po dveh sta nastali tudi slikanici, ki sta izšli pri ameriški založbi in sta prilagojeni za angleško govorno območje Lucas makes a comeback in Lucas at the paralympics. Magister Igor Plohl je napisal tudi avtobiografski roman z naslovom Ne domišljaj si! Kot pravi sam, izraz sicer sporoča, da so sanje prepovedane, da ne bo nikoli boljše in da se nima smisla boriti. Avtobiografski roman z enakim naslovom pa ravno nasprotno. Sanje so nujno potrebne, so lahko močna sila in odraz upanja.Tragičen padec, po katerem je postal paraplegik, je Igorja Plohla zaznamoval tudi v literarnem smislu, našel se je v pisanju pravljic o Levu Rogiju za otrokeIgor Plohl je prototip človeka, ki zmore marsikaj. Po nesrečnem padcu z lestve je postal paraplegik in v življenju najprej ni videl prav nobenega smisla več. A sta ga vztrajnost in trma gnali naprej, da tako rekoč vse, kar je počel pred nesrečo, počne tudi danes. Tudi poučuje. Tega, da ne bo nikoli več učil, se je profesor geografije in sociologije po nesreči namreč zelo bal. Dogodek pa ga je zaznamoval tudi v literarnem smislu, začel je pisati pravljice o Levu Rogiju, s katerimi otroke ozavešča o invalidnosti. Po dveh sta nastali tudi slikanici, ki sta izšli pri ameriški založbi in sta prilagojeni za angleško govorno območje Lucas makes a comeback in Lucas at the paralympics. Magister Igor Plohl je napisal tudi avtobiografski roman z naslovom Ne domišljaj si! Kot pravi sam, izraz sicer sporoča, da so sanje prepovedane, da ne bo nikoli boljše in da se nima smisla boriti. Avtobiografski roman z enakim naslovom pa ravno nasprotno. Sanje so nujno potrebne, so lahko močna sila in odraz upanja.

V Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru smo odprli razstavo eksponatov, ki so jih v zadnjem letu prispevali gostje projekta Vitrina Slovenija na Valu 202. Gre za obsežno zbirko spominov, eksponatov, modrih misli o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zvočnemu arhivu se bo zdaj pridružila tudi fizična spominska zbirka. Sogovorniki: Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor; Marjetka Berlič, učiteljica zgodovine; Michael Leopold, Leopold I., glasbenikV Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru smo odprli razstavo eksponatov, obsežno zbirko spominov, eksponatov, modrih misli o preteklosti, sedanjosti in prihodnostiV Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru smo odprli razstavo eksponatov, ki so jih v zadnjem letu prispevali gostje projekta Vitrina Slovenija na Valu 202. Gre za obsežno zbirko spominov, eksponatov, modrih misli o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zvočnemu arhivu se bo zdaj pridružila tudi fizična spominska zbirka. Sogovorniki: Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor; Marjetka Berlič, učiteljica zgodovine; Michael Leopold, Leopold I., glasbenik "Upamo, da bo obisk razstave projekta Vitrina Slovenija prinesel košček pameti, če ga še kdo nima. Pa razsvetljenje in tudi zabavo." – Aleksandra Berberih Slana "Domoljubje je vzgoja srca, to niso besede, tega nam ne morejo predpisati. Tudi noben nov muzej osamosvojitve ne bo dvignil domoljubja. Domoljubje je v srcu." – Marjetka Berlič "Zelo sem zakrbljen zaradi te celotne polarizacije, napetega sovražnega vzdušja, ki ga ni konec. V času, ko najbolj potrebujemo združevanje, srčne ljudi, se temu najbolj izogibamo . /.../ Prizadevajmo si, da bomo imeli lepšo prihodnost. Zato pa je treba delati zdaj, ne nekoč v prihodnosti." – Leopold I., glasbenik Prispevki v sklopu projekta Vitrina Slovenija: Vitrina Slovenija S30E01: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži" Vitrina Slovenija o protestih: Bojan Musil Vitrina Slovenija o protestih: Barbara Rajgelj Vitrina Slovenija o protestih: Branko Lobnikar Vitrina Slovenija o protestih: Tone Stojko Vitrina Slovenija o protestih: dr. Ali Žerdin o času odbora za varstvo človekovih pravic Vitrina Slovenija o protestih: novinar Matjaž Albreht o aferi JBTZ in zgodovinski posnetek prenosa z Roške ceste (27. 7. 1988) na našem radiu Vitrina Slovenija o protestih: Igor Bavčar, predsednik odbora za varstvo človekovih pravic Vitrina Slovenija o protestih: Peter Lovšin, Pankrti in Janez, kranjski Janez Vitrina Slovenija o protestih: dr. Boris Vezjak, profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik Vitrina Slovenija o protestih: Vuk Ćosić, digitalni akter, protestnik in strateg protestov Vitrina Slovenija o protestih: Uroš Lubej, novomeški čuvar Vitrina Slovenija o protestih: dr. Igor Koršič Vitrina Slovenija o protestih: Endre Mesaroš in Damjan Volf, sindikalista Vitrina Slovenija o protestih: Uroš Macerl, okoljski aktivist Vitrina Slovenija o protestih: dr. Sandra Basić Hrvatin, profesorica, medijska strokovnjakinja, aktivistka Vitrina Slovenija o protestih: Sanja Fidler, aktivistka, ki soustvarja scenografijo protestov Vitrina Slovenija o protestih: Jaša Jenull, eden izmed obrazov Vitrina Slovenija: Pojdite čim prej!

Na Valu 202 smo pred poletjem objavil serijo zvočnih dnevnikov. Našli smo ljudi, ki so preprosto vzeli mikrofon in dokumentirali svoj vsakdan. Potem pa se oglasila Kaja Pregrat iz Logatca. Napisala je: “za 8. rojstni dan sem dobila snemalnik in snemala vse živo”. Zdaj je Kaja že odrasla, poslušanje starih kaset jo zabava, še vedno pa snema. Zgodba govori o sosedi, teti Bredi. Kaja je pogovore z njo snemala leta 2018, na telefon. Teta Breda je že pokojna, zaradi posnetih pogovorov in spomina nanjo pa tudi - nesmrtna. Zgodba o bloku, sosedi in minljivosti Kaja Pregrat iz Logatca je prvi snemalnik dobila za 8. rojstni dan. Od takrat “snema vse živo.” Leta 2018 je snemala pogovore s sosedo. Teta Breda je že pokojna, zaradi pogovorov in spomina nanjo pa kljub temu - nesmrtna. Na fotografiji sedi desno od Ota Pestnerja.  

Duane Allman je že času kratke kariere dosegel poseben status. Zaradi specifičnega igranja kitare, do popolnosti izpiljene slide tehnike, ter ne nazadnje zaradi izjemnega občutka za glasbo. Po petih desetletjih je sam ali pa kot član skupine The Allman Brothers bend še vedno tisti kitarist, ki ga kot vzornika in idola navajajo številni glasbeniki. Gostje Andreja Karolija so Sergej Ranđelović – Runjo, Vili Grdadolnik, Janc Galič, Niko Kostjukovskij in Matevž Šalehar – Hamo.Posebna oddaja ob 50. obletnici smrti ameriškega glasbenika/kitarista Duanea AllmanaDuane Allman je že v času kratke kariere dosegel poseben status. Zaradi specifičnega igranja kitare, do popolnosti izpiljene slide tehnike, ter ne nazadnje zaradi izjemnega občutka za glasbo. Po petih desetletjih je sam ali pa kot član skupine The Allman Brothers bend še vedno tisti kitarist, ki ga kot vzornika in idola navajajo številni glasbeniki. Gostje Andreja Karolija so Sergej Ranđelović – Runjoe, Vili Grdadolnik, Janc Galič, Niko Kostjukovskij in Matevž Šalehar – Hamo.

25. oktobra 1991 so slovensko ozemlje zapustili še zadnji ostanki jugoslovanske armade. Boris Žnidarič je vodil operativno akcijo v Luki Koper ob odhodu JLA iz Slovenije, sicer pa je bil takrat pomočnik ministra za notranje zadeve in namestnik poveljnika milice (slovenske policije). Dejavno je sodeloval tudi v pogajanjih Slovenije z jugoslovansko armado in bil julija 1991 član slovenske delegacije na Brionih. Z dr. Žnidaričem se je pogovarjala Tatjana Pirc. Vitrina Slovenija je projekt Vala 202, ki nastaja ob 30-letnici Slovenije: https://val202.rtvslo.si/vitrina-slovenija/?page=2Dr. Boris Žnidarič o tem, kako in zakaj je Slovenija 25. oktobra 1991 ob 23.45 postala suverena državaBoris Žnidarič je bil od decembra 1990 do septembra 1993 pomočnik ministra za notranje zadeve in namestnik poveljnika milice (slovenske policije), dejavno je sodeloval na številnih pogajanjih Slovenije z jugoslovansko armado, bil je vodja operativne akcije v Luki Koper ob odhodu JLA iz Slovenije od 20. do 25.oktobra 1991. Trda in mučna pogajanja v Zagrebu Med ključnimi dogovori, dogodki, pogajanji, na katerih je temeljila odločitev, da mora jugoslovanska vojska čim prej zapustiti Slovenijo, so zagotovo pogajanja, na katera je na podlagi odločitve slovenskega predsedstva že 3. julija 1991 v Zagreb odpotovala delegacija, ki so jo sestavljali dr. Dušan Plut, član predsedstva Republike Slovenije, Miran Bogataj, namestnik ministra za obrambo, in Boris Žnidarič, pomočnik ministra za notranje zadeve. "3. julija 1991 so se vrstili  že prelomni trenutki v odporu teritorialne obrambe in slovenske milice proti jugoslovanski armadi," pripoveduje Žnidarič, ki razlaga, da je imela v armadi Srbija odločujočo vlogo, zato je šlo tudi za odpor proti srbskemu hegemonizmu. Na pogajanjih v Zagrebu so se dogovorili o prekinitvi oboroženega spopada, dosegli so tudi to, da se enote razdvojijo. "To je bil uspeh in začetek dolgotrajnih pogajanj, s katerimi smo dosegli umik jugoslovanske armade iz Slovenije." Iz Ljubljane so se 3. julija 1991 v Zagreb odpravili z dvema avtomobiloma specialne enote milice, na poti je bilo veliko barikad, morali so se ustavljati in pojasnjevati, kam in s kakšno nalogo potujejo, zato so na pogajanja zamujali. Na letališču Lučko jih je pričakala vojaška policija, v letališkem poslopju so se začela naporna pogajanja. Med prekinitvijo pogajanj je vsak član slovenske delegacije dobil svoj "obliž", človeka, ki ga je spremljal na vsakem koraku. Za Borisa Žnidariča je bil zadolžen generalpolkovnik Petar Gračanin, zvezni minister za notranje zadeve. Jugoslovanska vojska je takrat zahtevala, da se je treba vrniti na izhodiščno točko, stanje pred 25.6.1991, kot bi se v Sloveniji nič ne zgodilo. Slovenska delegacija na to seveda ni pristala. Pogajanja je jugoslovanska stran nameravala prekiniti, ko so prejeli novico, da so iz Slovenije z vlakom v Beograd pripotovali goli vojaki in zvezni miličniki. Žnidarič je to informacijo preveril, po telefonu je poklical na slovensko notranje ministrstvo in izvedel, da so bili to vojaki, zvezni miličniki in cariniki, ki so zavzeli karavanški mejni prehod in se tam zelo nedostojno obnašali. Čez nekaj dni so jih zajeli, razorožili in jih kot vojaške ujetnike odpeljali v Kranj, kjer so jim vzeli uniforme in jim dali športna oblačila. V Beograd so tako prispeli v trenerkah in ne goli. Ko je Žnidarič sogovornikom orisal dejansko sliko, tudi sramotno početje vojske, milice in carinikov na mejnem prehodu, je s tem umiril napeto situacijo in pogajanja so se nadaljevala. Brioni – pravica do samoodločbe je živa pravica naroda Dogovore o podrobnostih odhoda jugoslovanske vojske iz Slovenije je tlakovala tudi Brionska deklaracija (7. julij 1991). Žnidarič je bil član slovenske delegacije na Brionih, kjer so bili glavni pogajalci s slovenske strani predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik skupščine dr. France Bučar, predsednik vlade Lojze Peterle in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. "Občasno je z nami sodeloval tudi  dr. Janez Drnovšek, ki je bil takrat član predsedstva SFRJ in je bil zato v ekipi zveznega predsedstva," je povedal Žnidarič, ki je kritičen do vloge evropske trojke, za katero pravi, da je bila zelo pristranska in nenaklonjena slovenski osamosvojitvi. "Bili so trdi pogajalci, zlasti Hans van den Broek. Oni so predlagali trimesečno zamrznitev slovenske osamosvojitve, ki so jo obsodili kot enostransko dejanje. Naši pogajalci pa so razlagali, da pravica do samoodločbe naroda ni enkratna, da je živa pravica naroda." Zakaj je Mesić na Ohridu glasoval proti Končna odločitev o odhodu JLA iz Slovenije je bila sprejeta 18. julija 1991 na Ohridu: "Takrat je zvezno predsedstvo odločalo o predlogu dr. Drnovška. En član predsedstva je bil zadržan, šest jih je glasovalo za, Stjepan Mesić pa je temu, da se jugoslovanska vojska umakne iz Slovenije, nasprotoval." Žnidarič predvideva, da je Mesić glasoval proti,  ker se je bal, da bi se enote armade na Hrvaškem, kjer so že potekali spopadi, okrepile z vojsko, ki bi se vračala iz Slovenije. "Hrvaška je imela takrat 12 odstotkov srbskega prebivalstva, v Sloveniji je bilo srbskega življa veliko manj. Slovenija ni bila strateška tarča velike Srbije." Veliki vodja Poleg enotnega in učinkovitega slovenskega odpora teritorialne obrambe, milice in civilnega prebivalstva proti armadi, ki je JLA prisilil k umiku, je bila vojska pripravljena zapustiti slovensko ozemlje tudi zaradi tega, ker je vedela, da jo čakajo vojaške operacije na Hrvaškem in v Bosni. Veliko zaslug za odhod tuje vojaške sile, kar je z našo osamosvojitvijo in vojno v Sloveniji postala jugoslovanska arnada, pa je treba pripisati tudi uspešnim slovenskim pogajalcem. "Ob peti obletnici v Kopru sem izjavil, da je bila to naša diplomatsko-policijsko-vojaška zmaga. Čez eno uro me je klical veliki vodja, da govorim neumnosti. Odvrnil sem mu, da je bilo v vojni, v kateri sem sodeloval jaz, tako, da pa ne vem, v kateri vojni je bil on." Ko Žnidariča vprašamo, kateri veliki vodja je bil to, z nasmehom odgovori: "A moram res povedati še ime in priimek?" Do odgovora pa smo prišli po drugi poti. O brionskih pogajanjih je namreč Žnidarič napisal zabeležko na 12 straneh. Povedal nam je, da se je ta zapis brez njegovega soglasja pojavil v knjigi, na katero sta ga, ko so se srečali v slovenski skupščini, opozorila Milan Kučan in Marjan Šiftar, ki sta ga takrat spraševala, kako to, da je prodal svoje brionske zapiske. Ker Žnidarič ni razumel, o čem govorita, sta mu pojasnila, da je njegova brionska zabeležka objavljena v knjigi Premiki avtorja Janeza Janše. Poražena jugoslovanska vojska zapušča Slovenijo, evropski sladoledarji in dogovori o podrobnostih odhoda JLA Že 23. julija 1991 se je začela jugoslovanska vojska s slovenskega ozemlja umikati s svojim orožjem in težko mehanizacijo. Zakaj so ji pustili, da je vse to odpeljala iz Slovenije? "Poletje 1991 je bilo zelo delovno in dinamično. Po brionskih pogajanjih in sprejetju Brionske deklaracije so evropski opazovalci spremljali, kako se ta sporazum uresničuje v praksi, na eni strani smo imeli vrsto operativnih in tehničnih problemov z jugoslovansko armado, ki se je pripravljala na odhod, pa tudi z opazovalci Evropske unije, ki so včasih zelo pristransko delovali v prid jugoslovanske armade." Boris Žnidarič je takrat vodil skupino, ki je spremljala evropske opazovalce. Zaradi belih uniform so jim skrivaj rekli sladoledarji. "V tem času je bilo veliko pogajanj tudi na lokalni ravni, kjer so se pojavljali številni družinski in medsosedski problemi, saj prebivalci pripadnikov jugoslovanske vojske niso več prijazno sprejemali. Milica je reševala te težave, mirila spore, da bi ti ljudje lahko čim prej odšli." Vojska se je najprej umikala v vojašnice, kjer je ostala  brez elektrike, vode, hrane, surovin, pri tem je imela izjemno vlogo slovenska civilna obramba. "Življenje v vojašnicah je postalo skorajda neznosno. Tam niso bili samo poklicni vojaki, ampak tudi naborniška vojska iz vseh delov nekdanje Jugoslavije, veliko Slovencev, Hrvatov, Makedoncev je dezertiralo, armada je tako postajala vse bolj srbska vojska, ki pa je bila zelo osiromašena in onesposobljena." V kot stisnjena vojska je zaradi vsega tega postajala tudi zelo nepredvidljiva. "Generalštab armade je še vedno računal na to, da se bodo zadeve uredile v njihovo korist, da bo vojska spet udarila. A to se k sreči ni zgodilo." V dneh, ko je vojska bežala iz Slovenije in pri tem še ni bilo nobenih omejitev, je s seboj odpeljala težko mehanizacijo, tanke, raketne sisteme ... "Na nek način smo bili kar zadovoljni, da se to dogaja, čeprav so odpeljali zelo dragoceno tehniko, za katero je slovenski proračun veliko prispeval, a to je za nas takrat predstavljalo predvsem veliko breme in nevarnost.  Armada ni spoštovala dogovorov, zato je bilo najbolje, da se čim prej umakne iz Slovenije. Tudi zaradi tega nismo zaostrovali odnosov. Želeli smo, da čim hitreje odidejo iz Slovenije." 15. oktobra 1991 so prišli člani slovenske delegacije, med katerimi je bil tudi Žnidarič, na pogajanja v Beograd s slovenskimi potnimi listi. Na beograjskem letališču so jim policisti povedali, da ti dokumenti niso veljavni. Ko so člani delegacije omenili, da so prišli na sestanek h generalu Kadijeviću, se je srbski uradnik  v trenutku zresnil in čez nekaj minut so jim prišli povedat,  da je vse urejeno. Ko so na poti proti generalštabu videli dolge vrste na bencinskih črpalkah, je Boris Žnidarič voznika vprašal, če imajo težave s pomanjkanjem bencina. Iznajdljivi voznik mu je razložil, da je bencina dovolj in da so vrste zato, ker so delavci na črpalkah počasni. Zaključna operativna akcija v Kopru Na pogajanjih, ki so bila 15. oktobra v Beogradu, so prvič omenili, da naj bi se ostanki armade na koncu umaknili iz Kopra. Morska pot je bila za armado primernejša, ker se je tako izognila hrvaškemu ozemlju in Bosni. 19. oktobra 1991 je bil Boris Žnidarič imenovan za poveljnika operativne akcije umika jugoslovanske vojske iz Luke Koper. Akcijo so vodili slovenski miličniki, Žnidaričeva namestnika sta bila Anton Vereš in Franci Knaflič iz republiškega štaba teritorialne obrambe, sodelovali so inšpektorji iz uprave za notranje zadeve Koper, operativci iz posebne enote milice Koper, specialna skupina ministrstva za obrambo iz Kočevske Reke, vsega skupaj je bilo v ta zahtevni projekt vključenih več kot 150 ljudi. Z armado je bilo dogovorjeno, da lahko na plovila vkrcajo 200 nebojnih in eno bojno vozilo, ki je bilo namenjeno tujemu naročniku, vojakom je bila dovoljena tudi osebna oborožitev. "Ne glede na to so imeli vojaki pri sebi celo po dva ali tri kose orožja, a nismo komplicirali. Pojdite čim prej, smo rekli. Marsikaj so skrivali po torbah in v prtljažnikih osebnih avtomobilov. Nekega oficirja smo dobili z zajetnim kupom deviz, za katere ni imel nobenih dokazil." Dr. Boris Žnidarič je povedal, da so se izogibali  konfliktnim situacijam, saj bi lahko kdo izgubil živce, prišlo bi do incidenta ali oboroženega spopada. "Luka Koper je na občutljivem območju tik ob državni meji, zelo pomemben kompleks objektov, naš cilj pa je bil, da čim prej in s čim manj nevšečnostmi opravimo svojo nalogo. 26. oktobra sem ob enih zjutraj vse pohvalil za profesionalno opravljene naloge. Profesionalno pa pomeni strokovno in etično. Z naše strani incidentov ni bilo, na drugi strani pa jih je bilo več." 21. oktobra je na primer ladjo Galeb spremljal vojaški rušilec Koper. Žnidarič je zahteval umik rušilca iz naših teritorialnih voda in predstavnikom JLA obljubil, da bodo s slovenske strani orožje obrnili stran od Galeba in puške usmerili v tla. "Vojaški patruljni čoln P-636 je iz slovenskega morja izgnala pomorska milica iz Kopra s svojim lesenim čolnom M-44," pripoveduje Žnidarič, ki se spominja, da je iz Luke Koper v tistih štirih dnevih odšlo od 3200 do 3400 ljudi, med njimi največ vojaških oseb, bilo pa je tudi nekaj civilistov. Na ladje so vkrcali še približno 210 vozil. Za natančno popisovanje ni bilo časa. 25. oktobra 1991 sta bili zadnji ladji, ki sta pripluli po tisto, kar je v Sloveniji še ostalo od poražene jugoslovanske armade, malteški trajekt Venus in manjši trajekt jugoslovanske vojaške mornarice PO-09. "Na Venus in PO-09 smo  25. oktobra vkrcali zadnja vozila in zadnje vojake. Ob 23.45 so  zapustili ozemlje Slovenije, ko so stopili na tuje ozemlje, na malteški trajekt Venus in na jugoslovanski trajekt PO-09. Zato je dan suverenosti 25.oktobra. Iz Luke Koper so izpluli nekaj minut čez polnoč, malo kasneje so zapustili slovenske teritorialne vode. Po Sloveniji je bilo opolnoči živahno, saj se je znebila tuje vojaške sile in tudi evropskih opazovalcev, kar pomeni, da je dosegla svojo suverenost."       Trije slovenski prazniki so povezani z našim osamosvajanjem: dan samostojnosti in enotnosti (26.12.), dan državnosti (25.6.) in dan suverenosti (25.10). Kakšen pomen pripisuje dr. Boris Žnidarič dnevu suverenosti? "Dan suverenosti je zaključek procesa osamosvojitve slovenskega naroda in slovenske države.  Zame je to pomemben praznik." Pismo predsedniku države Januarja 2016 je dr. Žnidarič napisal javno pismo, ker je bil  zelo razočaran nad odnosom predsednika države do dneva suverenosti. "Res je, po treh mesecih in po tehtnem premisleku sem napisal to pismo. Če bi ga napisal takoj, bi bilo še bolj žolčno in še več ogorčenja bi bilo v njem. Predsednik države mora vendarle spoštovati zgodovinski dogodek, za katerega smo nekateri tvegali življenja za razliko od drugih, ki jim tega ni bilo treba." 25. oktobra 2015 je bil Žnidarič povabljen v predsedniško palačo, v neformalnem pogovoru pred uradnim delom pa ga je predsednik RS Borut Pahor spraševal, kaj misli o tem prazniku, Pahor mu je med drugim povedal, da je po njegovem mnenju (osamosvojitvenih) praznikov preveč in da ne ve, kako bi svojemu sinu razložil, kakšen praznik je dan suverenosti. "Vprašal me je še, če znam našteti te praznike, da jih je preveč in da bi bila dovolj samo dva. Povedal sem mu, da je dan suverenosti logičen zaključek procesa osamosvojitve in da si slovenski narod ta praznik zasluži." Kaj bi moral mlad človek vedeti o dnevu suverenosti? "Mlad človek bi moral biti ponosen, da smo to dosegli, moral bi si prizadevati, da samostojnost in suverenost Slovenije ohranimo za naslednje rodove." V našo vitrino, ki nastaja ob 30-letnici Slovenije, je dr. Boris Žnidarič postavil štiri fotografije novinarja in fotoreporterja Zdravka Primožiča, ki je oktobra 1991 zabeležil zaključek operativne akcije odhoda jugoslovanske vojske iz Luke Koper.

V peti epizodi serije Avtonom predstavljamo beograjsko organizacijo Kreni-Promeni. Njeni člani prihajajo iz različnih področji, druži pa jih vera v pravičnost, solidarnost in pogum. Delujejo na področjih ekologije, človekovih pravic, demokracije in boja proti korupciji. S strateškim načrtovanjem pomagajo mobilizirati državljane, da se ti lažje soočajo s problemi v skupnosti. Želijo si, da bi bili platforma, na katero se ljudje ob nepravilnostih in nepravičnostih obračajo sami. Če kaj predlagate in ljudje tega ne podpirajo, je vaš predlog napačen ali pa ga predstavljate na napačen načinSe vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V seriji pogovorov Avtonom s sogovorniki dokazujemo, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače. Člani organizacije Kreni-Promeni.foto: Kreni-Promeni Savo Manojlović in Nikola Ivanić sta člana beograjske organizacije Kreni-Promeni, ki verjame v pravičnost, solidarnost in pogum. Deluje na področjih ekologije, človekovih pravic, demokracije in boja proti korupciji. S strateškim načrtovanjem člani organizacije pomagajo mobilizirati državljane, da se ti lažje spoprijemajo s problemi v skupnosti. Pomembno jim je, da je rešitev, ki jo zasledujejo, pravno utemeljena in v skladu z njihovimi vrednotami ter da si ljudje spremembe zares želijo. Doseči želijo, da bodo platforma, na katero se bodo uporabniki obračali sami.

Pred dvajsetimi leti so teroristični napadi pretresli Združene države Amerike in spremenili ves svet. Svetovni trgovinski center v New Yorku se je spremenil v prah, letalo se je zaletelo tudi v simbol ameriške vojaške moči Pentagon. A kako svet na te dogodke gleda z dvajsetletne časovne distance? Kako so teroristični napadi spremenili življenja Američanov, kako so vplivali na popkulturo, kateri dogodki so utonili v pozabo? Katere posledice čutimo še danes? Na Valu 202 ob arhivskih posnetkih zgodbe pripovedujejo nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz ZDA Matej Šurc, brat enega izmed ubitih na četrtem letalu Gordon Felt, kulturolog dr. Peter Stanković in ameriški politolog Samuel Goldman. Avtorji: Maja Stepančič, Jan Grilc, Andrej Stopar

Kljub kritikam na račun neodzivnosti ministrstva za šolstvo, ko so šolniki dosledno in, zdelo se je, brez pravega posluha na nasprotni strani opozarjali na nejasnosti, ki jih čakajo ob začetku šolskega leta, se je šolsko leto včeraj začelo in kot pravi ena od naših današnjih sogovornic, morajo biti učitelji in šole ne glede na predhodne peripetije pripravljeni. V jesenskem nadaljevanju serije Avtonom zato v četrti epizodi gostimo učiteljico Petro Grum in knjižničarko Tino Janc z osnovne šole Kašelj, ki sta povedali, kako sta se kljub zmedi znašli in se zanesli na svoje znanje in izkušnje. Avtonomija sodi v paket z znanjem in odgovornostjo. Sam moraš vedeti, zakaj si v službi. Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače. Kljub kritikam na račun neodzivnosti ministrstva za šolstvo, ko so šolniki dosledno in, zdelo se je, brez pravega posluha na nasprotni strani opozarjali na nejasnosti, ki jih čakajo ob začetku šolskega leta, se je šolsko leto včeraj začelo in kot pravi ena od naših današnjih sogovornic, morajo biti učitelji in šole ne glede na predhodne peripetije pripravljeni. V jesenskem nadaljevanju serije Avtonom zato v četrti epizodi gostimo učiteljico Petro Grum in knjižničarko Tino Janc z osnovne šole Kašelj, ki sta povedali, kako sta se kljub zmedi znašli in se zanesli na svoje znanje in izkušnje.  

Ko se je zgodil uničujoč potres na Hrvaškem konec lanskega leta, je Branka Bakšić Mitić nemočno opazovala, kako se je zrušila hiša, ki je pod seboj pokopala mlado življenje. Niti za trenutek ni odlašala in začela po svojih močeh pomagati ljudem, ki so v skoraj zapuščenih vaseh v okolici Gline ostali brez vsega. Zaradi neposredne drže ni priljubljena pri političnih odločevalcih, vseeno, kljub številnim polenom, ki jih dobiva pod noge, Branka Bakšić Mitič nadaljuje svoj humanitarni boj Ljudi za ljudi. Na območju Sisaško-moslavaške županije na Hrvaškem je bil Gašper Andrinek. Če še niste, poslušajte tudi prvi del z naslovom: Ruševine so opomnik, koliko lahko zdrži veliko srce. Podkast poiščite na val202.si in v aplikacijah za podkaste. Poiščite Zgodbe."Ljudje nimajo časa za čakanje. Ne morejo čakati obnove!" Humanitarka in podžupanja prizadetega mesta Branka Bakšić Mitić ne namerava končati boja za dostojno življenje pozabljenih ljudiKo se je zgodil uničujoč potres na Hrvaškem konec lanskega leta, je Branka Bakšić Mitić nemočno opazovala, kako se je zrušila hiša, ki je pod seboj pokopala mlado življenje. Niti za trenutek ni odlašala in začela po svojih močeh pomagati ljudem, ki so v skoraj zapuščenih vaseh v okolici Gline ostali brez vsega. Zaradi neposredne drže ni priljubljena pri političnih odločevalcih, vseeno, kljub številnim polenom, ki jih dobiva pod noge, Branka Bakšić Mitič nadaljuje svoj humanitarni boj Ljudi za ljudi. Prvi del Zgodbe s popotresnega območja Hrvaške: Ruševine so samo opomnik, koliko lahko zdrži veliko srce.

Linn Julian Koletnik je nebinarna transspolna oseba. Uporablja zaimek on. Ob rojstvu mu je bil pripisan ženski spol, vendar se s tem ne identificira. Je ustanovitelj zavoda Transakcija, ki deluje v podporo transspolnih oseb v Sloveniji. Dnevnik je nastajal v juniju, mesecu ponosa.Linn Julian Koletnik Linn Julian Koletnik je ustanovitelj zavoda TransAkcija. Pomagal nam bo razumeti, kdo so transspolne osebe in s kakšnimi težavami se srečujejo. Zgodi se, da se spolna identiteta, pripisana ob rojstvu človeka, kdaj tudi ne ujema s tem, kar oseba čuti. Žal transspolne osebe pogosto nimajo nikogar, s komer bi se o tem odkrito pogovorile. To vodi v številne stiske, ki pa jih bomo zdaj razumeli bolje.

O protestih pripovedujejo: Tone Stojko, Matjaž Albreht, dr. Ali Žerdin, Igor Bavčar, Peter Lovšin, dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej, dr. Igor Koršič, Uroš Macerl, Endre Mesaroš in Damjan Volf, dr. Sandra Bašić Hrvatin, Sanja Fidler, Jaša Jenull, dr. Barbara Rajgelj, dr. Bojan Musil in dr. Branko Lobnikar. "Glasu upora ni mogoče utišati, če ga zatreš, se vrne še trikrat močnejši."Tone Stojko: "Naša jeza je brezmejna. Ko sem zagledal ta napis na fotografiji, sem si rekel, da to opiše vseh petdeset let demonstracij."   Matjaž Albreht: "Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno."   dr. Ali Žerdin: "Nastanek države ni nekaj, kar je v rokah peščice pogumnih posameznikov."   Igor Bavčar: "Veliko mi je bilo do tega, da se v odbor vključi čim več različnih ljudi, prelomnica je bila, da so začeli sodelovati ljudje, ki se prej niso pogovarjali med sabo."   Peter Lovšin: "Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."   dr. Boris Vezjak: "Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."   Vuk Ćosić: "Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine."    Uroš Lubej: "Verjamem v kombinacijo filozofije, besed in množic, ki stojijo za temi besedami."   dr. Igor Koršič: "Po marčni revoluciji je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel."   Uroš Macerl: "Vedno pravim, da se je treba odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl."   Endre Mesaroš: "Predlagam vsem, da se združimo, ker posameznika odrežejo, povozijo in porinejo v takšno situacijo kot je bila moja." Damjan Volf: "Delavski predstavniki se ne borimo le proti izkoriščanju delavcev s strani delodajalcev, ampak tudi proti državi, ki stvari ne želi razreševati ali pa je izredno pasivna."    dr. Sandra Bašić Hrvatin: "Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, to je poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo."   Sanja Fidler: "Glasu upora ni mogoče utišati. Če ga zatreš, se vrne še trikrat močnejši."   Jaša Jenull: "Trg republike je tam, kjer so ljudje."   dr. Barbara Rajgelj: "Tisto, kar je kaprica, je postalo pravica, tisto, kar je pravica, pa je postalo kaprica."   dr. Bojan Musil: "Za pravo stvar je v skupnosti vedno dovolj prostora, da se ljudje aktivirajo."   dr. Branko Lobnikar: "Naša država je nastala na podlagi upora, tega bi se morala zavedati vsaka oblast, čeprav ji gredo uporniki na živce."     Se nadaljuje.

''Sprejel sem to vlogo, da sem eden izmed protestniških obrazov,'' pravi Jaša Jenull, ki v zadnjem letu in pol živi zelo intenzivno in izpostavljeno življenje. Takrat, ko je bil Trg republike zaprt, je množici, ki se je zbrala na enem izmed križišč v središču Ljubljane, dejal, da je Trg republike tam, kjer so ljudje. ''Zbiranje na Trgu republike ima zgodovinski in simboličen pomen. Če se zbiranje omejuje, če so na trgu policisti v popolni bojni opremi, lahko to privede do napetosti, nam pa ni v interesu, da se ravsamo za ograjo, bolje je izbrati svojo lokacijo.'' Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.Trg republike je tam, kjer so ljudje"Več kot 60 petkov, vseh protestnih akcij v zadnjem letu in pol pa bo kmalu že sto. Ko bomo dosegli cilj, zaradi katerega protestiramo, bo tudi čas za refleksije," pripoveduje Jaša Jenull, ki je po poklicu režiser. Ko ga vprašam, kako naj ga predstavim v povezavi s protesti, pravi, da je bilo vse skupaj slučajno, bil je eden izmed aktivnejših protestnikov, ki je kdaj kaj povedal v mikrofon ali dal izjavo, ker se mu je zdelo, da to lahko naredi. "Sprejel sem to vlogo, da sem eden izmed protestniških obrazov." Zadnje leto je bilo zanj res nekaj posebnega. "Pa saj smo vsi šokirani, kako se je življenje v tem obdobju obrnilo, sploh v Sloveniji." Jaša Jenull in Janez Janša. Oba sta JJ. "Ja, to je res, tega ne morem zanikati. In tukaj se podobnosti končajo." Veliko očitkov na vaš račun slišimo. Da ste podpiranec, na primer. "Takih člankov o meni so v enem letu spisali več kot 250. To, da sem podpiranec, ni res. Že več let nisem prijavil nobenega projekta na ministrstvu za kulturo, usmerili smo se na evropsko tržišče, predvsem na festivale ulične umetnosti. Ta očitek je iz trte zvit. Res pa je, da imam status samozaposlenega v kulturi." A ste res razvajeni? Tudi to pravijo. "Imel sem permisivno vzgojo, dopuščali so mi, da sam poiščem, kaj me zanima v življenju, so mi pa privzgojili odločnost, kar mi pomaga tudi pri tem, kar počnem že eno leto ne glede na podnivojske očitke na račun mojega karakterja, družine, domačih ljubljenčkov …" Pogosto omenjajo tudi vaše ozadje … "Aha, strici iz ozadja, globoka država ... Ne dobivamo nobene podpore iz ozadja, sredstva naberemo solidarno med ljudmi na protestih, potrebujemo jih za tiskanje letakov, za kazni, ki jih dobivamo. To je ta tridesetletna fikcija o globoki državi in zaroti. Če so kje aktualne globoka država, povezave, družinske vezi, je treba pogledati ljudi, ki so na oblasti, kje so zaposleni njihovi sorodniki. Delujem na področju umetnosti, zanimajo me umetniški projekti, komaj čakam, da se bom lahko posvetil temu." Koliko glob, povezanih s protesti, se je nabralo pri vas v zadnjem letu? "Nimam točnega pregleda, ker prihajajo vsak teden. Glob je za okrog deset tisoč evrov. Zakaj? Obtožen sem bil, da sem organizator protestov. V zadnjih mesecih se aktivno borimo proti tem kaznim, tudi zato je bila ustanovljena Pravna mreža za zaščito demokracije. Zdaj mi policija pošilja tudi račune za varovanje protestov in račune za najem ograj za proteste. Mi nismo hoteli ograj, saj med protesti nikoli ni bilo nasilja ali vandalizma. To je absurd, da se tako onemogoča ustavno pravico." Takrat, ko je bil Trg republike zaprt, ste množici, ki se je zbrala na enem izmed križišč v središču Ljubljane, dejali, da je Trg republike tam, kjer so ljudje. "Zbiranje na Trgu republike ima zgodovinski in simboličen pomen. Če se zbiranje omejuje, če so na trgu policisti v popolni bojni opremi, lahko to privede do napetosti, nam pa ni v interesu, da se ravsamo za ograjo, bolje je izbrati svojo lokacijo." Kateri eksponat ste izbrali za našo vitrino? Kolo. Ker je simbol svobode na številnih ravneh, najbolj ekološko transportno sredstvo, s katerim je našemu  gibanju v času epidemije in omejitev uspelo ohranjati fizično razdaljo in uresničevati pravico do protesta.  

''V povezavi s protesti so me pa lutke sploh očarale. Zdi se mi, da igrajo vlogo v protestiranju, okrepile so naša sporočila, ilustrirale naše slogane. Lutke zmorejo več, so lahko bolj drzne, več si lahko privoščijo kot ljudje.'' Za vsak protest pripravijo nove lutke. ''Razen Smrti, ki je bila legendarna velika lutka. Videli smo skupino, ki so jo nesli, bili smo prepričani, da so eni izmed naših, potem pa smo ugotovili, da niso bili. Smrt je izginila v noč in se ni nikoli več vrnila. Upam, da je Smrt še vedno živa, da jo je vzel nekdo, ki jo ima rad,'' pripoveduje Sanja Fidler,'' ki pravi, da glasu upora ni mogoče utišati. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.Upam, da je smrt že živaSanja Fidler pravi, da si je v dvanajstih letih s prenašanjem protestniških lutk okrepila mišice, saj lutke niso lahke.  Leta 2012 se je priključila vstajam, takrat je spoznala sedanjega partnerja Braneta Solceta, lutkarja. "To je v bistvu vstajniška ljubezen." Prej se je ukvarjala s plesom, se spogledovala z uličnim gledališčem, lutke pa so bile zanjo veliko odkritje. "V povezavi s protesti so me pa lutke sploh očarale. Zdi se mi, da igrajo pomembno vlogo v protestiranju, okrepijo naša sporočila, ilustrirajo naše slogane. Lutke zmorejo več, so lahko bolj drzne, več si lahko privoščijo kot ljudje." Lutke se gibljejo skupaj s protestniki, za vsak protest pripravijo nove lutke. "Razen Smrti, ki je bila legendarna velika lutka. Pa so nam jo ukradli. Imeli smo toliko lutk, da nismo mogli odnesti vseh hkrati, zato smo jo pustili v parku Zvezda, videli smo skupino, ki so jo nesli, bili smo prepričani, da so eni izmed naših, potem pa smo ugotovili, da niso bili. Smrt je izginila v noč in se ni nikoli več vrnila. Upam, da je Smrt še vedno živa, da jo je vzel nekdo, ki jo ima rad …" Kakšna misel! Upa, da je Smrt še živa. Na začetku vstaj 2012 do 2014, ki so se začele v Mariboru, je nastala skupina Protestival, ki jo še vedno predstavljata Sanja in Brane. Eden izmed njihovih sloganov je bil Za človeka. ''Sloganov je bilo toliko, da se jih sploh ne spomnim več. Tudi Naša last je bil slogan, z njim smo želeli poudariti, da je vse naše, da morajo nam služiti tudi politiki. Lepili smo jih povsod, tudi policistu sem dala eno nalepko Naša last na hrbet. Tako, da ni čutil. Upam, da mu je kasneje, ko je napis videl, to dalo misliti.'' Sanja Fidler pravi, da glasu upora ni mogoče utišati. " Molk ni pot naprej. Lahko se zgodi začasno ali deloma, za ves čas pa upora ne moreš zatreti. Če ga zatreš, se vrne še trikrat močnejši." Sanja je razložila, kako se je rodila ideja o kolesih. Najprej so ob petkih nekaj tednov protestirali na balkonih, ko pa je postalo kolesarjenje eno izmed dovoljenih športov na prostem, so se odločili za kolesa, na katerih se lahko ohranja razdaljo, da je to varno protestiranje. "Ta ideja s kolesi se je rodila iz nuje, se je prijela in kolesarjenje ni več to, kar je nekoč bilo." Kaj ste ugotovili v tem letu in pol, odkar potekajo protesti? "Ljudje se veliko več pogovarjajo o politiki in javnih zadevah. Ta rezultat protesta je po moje še pomembnejši od tega, da vlada odstopi. Ljudje so bolj zainteresirani kot prej za svoja življenja, za prihodnost svojih otrok … Jaz si najbolj želim, da bi ljudje razumeli, da smo pomembni, da ni naša vloga, da sledimo. Najpomembnejši stranski produkt protestov je, da se ljudje zavedajo svoje moči." Sanja Fidler ves čas sodeluje pri protestih. "Od vstaj naprej sva pri Protestivalu ostala dejavna Brane in jaz. Teh protestov je bilo res veliko. Odzvali smo se na postavljanje žice na meji, na delovanje radikalnih skupin, veliko tega je bilo, pa Assange … On je še vedno v zaporu. To je tako neznosna zgodba." Kako komentirate trditve tistih, ki pravijo, da se ob petkih v Ljubljani zbirajo brezdelneži? "Na te se sploh ne odzivam. Ti ljudje verjetno temu, kar govorijo, niti sami ne verjamejo ali pa nimajo nobene domišljije. S to vrsto očitkov se ne ukvarjam. Bolj me bolijo očitki ljudi, ki so mi blizu, ki na primer pravijo, da nismo ubrali pravega tona, da smo razveljavili moč protestov. Na to dejansko nimam odgovora. Čutimo potrebo, da smo vsak petek na ulici, nočemo se umakniti. Na take očitke nimam odgovora in mi je težko. Na očitke, ki prihajajo večinoma iz skrajne desne, se pa sploh ne oziram." Idej vam pa ne zmanjka? "Pridejo dnevi, ko ne vemo, kaj bi, smo kar tiho in se gledamo. Ampak vlada pomaga, saj vsak dan naredijo nekaj, na kar se moramo odzvati." Kaj boste dali v Vitrino Slovenijo? "Položila bi enega od rekvizitov s protestov v zadnjem letu. Kakšno zastavo, na primer, na kateri piše Vlada pada, Smrt janšizmu, svobodo vsem."

''Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene zanima novinarsko vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe,'' je v pogovoru o medijskem poročanju s protestov povedala dr. Sandra Bašić Hrvatin. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.Ni vprašanje, zakaj sem jaz na protestih, vprašanje je, zakaj vi niste tukajPogovor je potekal na Trgu republike v spremljavi laježa policijskih psov in postavljanja odrov za proslavo ob dnevu državnosti. "Policijski psi so postali stalnica protestov," je ob tem dejala dr. Sandra Bašić Hrvatin. Najprej pa sem jo izzvala z vprašanjem,  ki ga je zelo kritično obravnavala v svoji analizi medijskega poročanja o protestih in vstajah. Zakaj se udeležujete protestov?  "To vprašanje me spominja na odgovor, ki ga je Henry David Thoreau, ko je prakticiral civilno nepokorščino in ni plačal davkov, dal svojemu prijatelju. Thoreau je dejal, da ni vprašanje, zakaj je on v zaporu, ampak zakaj njegovega prijatelja ni v zaporu. Torej, bolje, da vprašanje zastavite tistim, ki se protestov ne udeležujejo, ker bo tam več odgovorov, ki jih je treba razčleniti. Ljudje hodijo na proteste, ker čutijo potrebo, da se aktivno udeležujejo političnega življenja kot državljani. Mi smo v situaciji, ko je država prekinila možnosti, da državljani aktivno delujejo v politiki, z nami komunicirajo le preko propagandnih kampanj, ko pa se državljani resno odločijo vzeti politiko v svoje roke, nastane problem. Takrat nastopi vprašanje, zakaj ste na protestih. Zakaj pa ne?" Pri pregledovanju številnih seznamov protestov, ki so se vrstili, sem opazila, da pogosto ni omenjeno gibanje 15.oktober, ki pa je sestavni del zgodovine protestov pri nas. "To je res. To gibanje je prvič radikalno poseglo v sistem, proti kateremu so se boriti. Kriza je zadela najbolj ranljive v družbi, ki so vedno najbolj izključeni iz politike, politika vedno o njih govori kot o objektu. Zgodovino popisovanja vstaj imajo v rokah tisti, ki so te vstaje tako ali drugače kapitalizirali. Mislim, da je treba zgodovino vstaj pisati skozi pogovore z ljudmi, ki so se teh protestov udeleževali." V analizi poročanja ste tudi napisali, da mediji posebej pozorno iščejo izraze, ki jih uporabljajo pri opisovanju protestov oziroma vstaj, da se na primer izogibamo izrazu boj proti kapitalizmu. "Tudi naslavljanje ljudi, ki se udeležujejo protestov, veliko pove, kakšen je njihov položaj v novinarskem poročanju. Danes se mi zdi, da se hodi po jajcih, ko je treba definirati stanje, v katerem smo. Uporablja se izraze iliberalna demokracija, nedemokratični sistemi. Zakaj tako? Sistem je  demokratičen ali pa ni demokratičen. Če ni demokratičen, za to obstajajo izrazi. Je avtoritaren? Je totalitaren? To je na koncu boj za interpretacijo, tu pride do spopada. Imamo boj za interpretacijo, ki ga želijo imeti protestnice in protestniki, boj za interpretacijo, ki ga želi imeti politika, ta govori  o drhali, levičarjih, kulturnih marksistih, in mediji, ki poskušajo združevati nezdružljivo. Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene v novinarskem poročanju zanima vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe." Ko so  vam očitali, da se kot profesorica na fakulteti udeležujete protestov, ste odvrnili, da mora človek v tem času povedati svoje mnenje. Če ga ne bi povedali, ne bi mogli predavati svojim študentom. "Ta argument uporabljajo tisti, ki so politiko pripeljali na raven primitivnega spopada, groženj, blatenja. Svoje predavalnice ne uporabljam za razlaganje dnevnopolitičnih bojev, ampak učim študente, da razmišljajo. To najbolj moti politične elite. Da imajo ljudi, ki jih ni mogoče zmanipulirati s propagando, ki jim ni mogoče dopovedati, da je nekaj črno, če vidijo, da je belo … Ta argument je dokaz, da je v vsakdanjem delovanju velik manko etike, na podlagi katere si dosleden pri svojem početju, da se vedno zavzemaš za tistega, ki so mu kratene pravice, ki nima možnosti za nastopanje v javnem prostoru in da na to opozarjaš. Moja izobrazba od mene zahteva, da svoje ideje, če jih lahko artikuliram, tudi javno predstavim. Svojega mnenja nikomur ne vsiljujem, to je način delovanja sedanje politične oblasti, ki misli, da so ljudje ovce in da niso sposobni razmišljati s svojo glavo.  Ljudje imajo svoja mnenja in jih znajo zagovarjati, treba pa jih je spodbujati, da se svojih mnenj ne bojijo izreči." Kaj bi dr. Bašić Hrvatin izpostavila v naši vitrini, ki nastaja ob 30-letnici države? "Zame so simbol države ljudje. Morda bi morali napisati knjigo o ljudeh, navadnih ljudeh. Simbol te pandemije so bile trgovke v Mercatorju, ki so iz dneva v dan ustvarjale videz normalnosti, pa za to niso bile nagrajene. Trideseto obletnico države bi posvetila srčnim ljudem, naj njihova beseda dobi na veljavi."

''Protest ima v okoljskem aktivizmu zelo velik pomen. S protestom najprej pokažeš svojo odločitev, da se boš uprl proti krivicam in da boš poskusil spremeniti svet na boljše. Če se ne bi začel upirati, bi stvari ostale slabe in se ne bi spreminjale. Vedno pravim, da se je treba odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl,'' pravi Uroš Macerl, ki še dodaja, da je protest lahko uspešen tudi s peščico ljudi, če se zgodi v pravem trenutku na pravem mestu in na pravi način. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.Treba se je odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl"Protest ima v okoljskem aktivizmu zelo velik pomen. S protestom najprej pokažeš svojo odločitev, da se boš uprl proti krivicam in da boš poskusil spremeniti svet na boljše. Če se ne bi začel upirati, bi stvari ostale slabe in se ne bi spreminjale. Vedno pravim, da se je treba odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl." "Upiramo se na različne načine," razlaga Uroš Macerl, ki še pove, da je bilo v Eko krogu  veliko strokovnega upora, branja, bili so v številnih postopkih, na sodiščih so zmagovali, v to pa je bilo vloženega veliko dela, sestankov, vključenih je bilo ogromno ljudi. Veliko so delali na ozaveščanju javnosti. "Upirali smo se tudi na ulicah, včasih smo bili tam le jaz, moji trije prijatelji in moji otroci, da se nas je na koncu nabralo manj kot deset, a so bile to včasih zelo odmevne in uspešne akcije, če smo se odzvali v pravem trenutku in hitro, če smo udarili nasprotnika tam, kjer ga je najbolj bolelo. Imele so tudi velik medijski odziv, ker so bile provokativne, morda tudi na meji zakona. A smo jih morali pripraviti, če smo želeli opozoriti na problem. Protest je lahko uspešen tudi s peščico ljudi, če se zgodi v pravem trenutku na pravem mestu in na pravi način." Uroš Macerl, ki pripoveduje o bitkah proti onesnaževalcem, o razlogih za neodgovorna ravnanja politikov, lastnikov, odločevalcev, se sprašuje tudi, zakaj za umazana početja in odločitve nihče ni kaznovan. V Sloveniji se nikomur nič ne zgodi, če ima dobrega odvetnika, razlaga Macerl. "Mi smo tem ljudem, ki so delali umazane usluge kapitalu, povzročali politično in moralno škodo. Omenjali smo jih z imeni in priimki o vseh mogočih priložnostih. To je nekako zaleglo." Macerl se z veseljem spominja tudi največjega protesta, ki so ga pripravili novembra 2010 v Zagorju. "Zasavčani in vsi, ki so takrat protestirali, so pokazali neverjetno kulturo protesta in upora. Ponosen sem na to." Vitrina Slovenija ima nov eksponat: zavozlani dimnik, ki ga je ustvaril umetnik Dušan Kastelic, ilustrator, pedagog, avtor animiranih filmov in računalniških iger.

Endre Mesaroš, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je bil preglasen v boju za delavske pravice, zato je od delodajalca dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Mesaroš je dvignil glavo, poiskal pravico na sodišču in zmagal. Damjan Volf, generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90, pa pripoveduje, kaj se dogaja slovenskemu delavstvu in kako pomembno je, da delavstvo uporablja stavkovno mišico. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.Strah je paralizator uma in razuma30 let Slovenije je tudi 30 let delavskih protestov. Endre Mesaroš, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je v podjetju dolgo opozarjal na nepravilnosti, na neustrezne razmere, v katerih so delali vozniki, tudi na slabo vzdrževane avtobuse, ki so ogrožali varnost voznikov in potnikov. Vrstili so se sestanki, a vedno so se vrteli v začaranem krogu praznih obljub. Čeprav so delavci začeli omenjati stavko, delodajalec še vedno ni prisluhnil njihovim pobudam in zahtevam. Endre Mesaroš je avgusta 2017 dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov, ker je bil preglasen. A tudi takrat je pogumno dvignil glavo in se odločil, da na sodišču poišče pravico. Po letu in pol je zmagal. "Bil sem moteč element, ki ga je bilo treba odstraniti. Začela se je gonja proti meni." V podjetju  Arriva Dolenjska in Primorska  mu je delodajalec  med razlogi za odpoved očital vse mogoče, tudi 90 centov, ker naj bi se potnica na njegovem avtobusu peljala dlje kot bi se smela s plačano vozovnico. "13. avgusta 2017 je prišla odvetnica na avtobusno postajo in mi izročila odpoved. Tisti dan sem opravil svoje delo do konca." Endre Mesaroš je bil jezen, delodajalec ga je obtožil in obsodil hkrati, edina možnost, ki mu je preostala, je bilo sodišče. Odločil se je, da bo dokazal, da je imel prav. Ostal je brez dohodkov, a sta mu ob strani stala sindikat in družina. "Nekako sem preživel tistih 16 ali 17 mesecev, ne bom pa zanikal, da to na človeku ne pusti posledic. Bila pa je to dobra življenjska izkušnja. Končalo se je z zmago, morali so me vzeti nazaj v službo, ne doživljam pritiskov, so korektni. Podjetje je kupilo tudi nove avtobuse." Po mojem primeru se vidi, da posameznik ne pomeni nič, pravi Mesaroš. "Predlagam vsem, da se združimo, ker posameznika odrežejo, povozijo in porinejo v takšno situacijo kot je bila moja. Treba se je zavedati, da ni nič  samoumevnega, moramo si izboriti pravice, sicer kapital svoj cilj doseže na tak ali drugačen način." Kaj daje v Vitrino Slovenijo Endre Mesaroš? 90 centov, ki nas bodo spominjali na njegov upor. Damjan Volf je generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90. Od leta 2010 je profesionalni sindikalist. Ob strani je stal tudi Mesarošu in se z njim veselil zmage. Damjan Volf o zasebnem in javnem sektorju: "S populističnimi trditvami o javnem sektorju, ki naj bi bil parazit, se izkrivlja resnico. Vedno poudarjam, da je javni sektor dodana vrednost. Javni sektor je kot zrak. Ko ga imaš, se ga ne zavedaš, ko ga nimaš več, je pa največkrat že prepozno." O izkoriščanju delavcev in o uporu: "Upor je človeku zapisan v  DNK. Upor je posledica. Sistem, ki nas je izbral ob osamosvojitvi, mi namreč nismo izbrali sistema, ki temelji na izkoriščanju in sistemskem ustvarjanju revščine, je tisti, ki upor vsakega posameznika želi zatreti v kali. Pri človeku imamo dve komponenti: strah in pogum. Komponenta strahu je v tem sistemu zelo poudarjena." Ob tem se Damjan Volf spomni krize slovenskega gradbenega sektorja, ti delavci so bili večinoma tujci, raje so delali in bili tiho,  čakali so toliko časa, da je bilo pri večini gradbenih podjetij že prepozno. "Ko je prišlo do zamujanja plač, je šla zgodba v pravi smeri, smeri upora in jeze," pripoveduje Volf, ki pravi, da bi morali dajati prednost delavstvu in ne kapitalu. "Ko sem leta 2010 kot profesionalec vstopil v sindikalizem, sem bil prepričan, da smo, ko se pogajamo na državni ravni, na istem čolnu, na eni strani so delodajalci, na drugi delojemalci, vmes pa je država. Namesto da bi država igrala vlogo mediatorja, sem kmalu ugotovil, da je ta država ujetnica kapitala. Torej se delavski predstavniki ne borimo le proti izkoriščanju delavcev s strani delodajalcev, ampak tudi proti državi, ki stvari ne želi razreševati ali pa je izredno pasivna." Takoj po osamosvojitvi je bilo veliko stavk, ki so bile kratkotrajne in učinkovite. Zdaj je vse težje delavstvo prepričati v smislenost stavk, saj večino delavcev vodi strah, strah pa je paralizator uma in razuma. Pri stavkah pa se dogaja fenomen, ki je prinešen iz tujine. Delodajalci, ki kršijo delovnopravno zakonodajo, imajo pripravljen denar,  namenjen izključitvi delavcev, ki se preveč zavzemajo za delavske pravice. "Ko zaznajo delavca, ki ogroža oplemenitenje kapitala, začnejo postopke redne ali izredne odpovedi." "Pri nas velja, če ukradeš milijon evrov, ima s teboj težave država, če pa ukradeš klobaso, imaš ti težave z državo," ugotavlja Damjan Volf.  Nekaj podobnega je tudi pri delovnopravni zakonodaji. Če gre delavec, ki neopravičeno dobi odpoved delovnega razmerja, v tožbo, je postopek dolgotrajen in mukotrpen. Tako bitko, v kateri je zmagal, je doživel tudi Damjan Volf. Njegov delodajalec je bil Rdeči križ, humanitarna organizacija. Volf dobro ve, kaj doživlja delavec v času tega teka na dolge proge, zato opozarja, da človek v takšni bitki potrebuje podporo domačih in dobre živce. To je težka izkušnja. "V naši državi bi moral biti delavec, ki dobi odpoved delovnega razmerja, odpuščen, ko bi mu bila ta krivda dokazana.  Tisti, ki ukrade milijon, je nedolžen, dokler mu tega ne dokažejo, delavcu, ki dobi izredno odpoved delovnega razmerja, pa ne pripadata odpravnina in nadomestilo za čas brezposelnosti, ko je v sodnem postopku, ki traja leto ali dlje." O delu na domu: Damjan Volf meni, da je slovensko gospodarstvo v dobri gospodarski kondiciji. "Že ob razglasitvi epidemije smo povedali, da bo to idealen čas za zniževanje že priborjenih pravic. Zaradi epidemije so bili delavci prestrašeni, kaj bo z njimi, kaj bo z njihovimi službami. Delodajalec je z lahkoto dosegel, kar je želel." "Delo na daljavo je zanimivo, praktično," razlaga Volf, ko se dotakne dogajanj med pandemijo. "Delavec se izogne prometu, iskanju parkirnega mesta, lahko je doma, za svojo pisalno mizo, v kuhinji, lahko je tudi v spalnici. A to je zanimivo le na začetku," še dodaja. Med epidemijo so opazili, da so delodajalci delavcem, ki so delali na daljavo, dajali bonbončke, najnovejšo računalniško opremo, v resnici pa to ni bila nagrada. "Zaposleni so bili prisiljeni, da so delali doma, podaljšal se je delovni čas, delavca se je lažje nadzorovalo, delodajalec se je izognil skrbi za varnost in zdravje, stroškom za poslovni prostor, zelo otežkočeno je bilo komuniciranje in prenos informacij med delavci. Onemogočeno je bilo delavsko gibanje. To so pasti, ki bi se jih v naši državi morali zavedati. Ne bi smeli dopustiti, da delodajalci vodijo igro." O primeru, ki spominja na sužnjelastništvo: Volfa je pred kratkim poklical delavec, ki dela v gradbeništvu. Povedal je, kako delodajalec od njega vsako leto zahteva, naj vrne nakazani regres, hkrati pa mu mora vsak mesec vrniti tudi plačani znesek prispevkov za socialno varnost. "Dovolj je bil en telefonski klic in zadeva se je uredila v prid delavcem," je povedal Damjan Volf. O proizvodnji med epidemijo: Na področju dejavnosti kovinske in elektroindustrije smo doživljali pritiske, da se proizvodnja med epidemijo ne sme ustaviti. Dogajalo se je, da so po Evropi vsa podjetja tujega lastnika obstala, delalo pa je le njegovo podjetje v Sloveniji. Imamo tudi primer v javnem potniškem prometu, v katerem so vse delavce poslali na čakanje na delo, ker so ta strošek dobili subvencioniran, potem pa je nek delodajalec sklical sestanek z zaposlenimi in jim povedal, da imajo dve možnosti, odpuščanja ali pa naj se delavci odpovejo letnemu dopustu in tožbam zaradi poklicnega zavarovanja, ki je ustavna pravica vsakega zaposlenega. "Vsi delavci, razen enega, so podpisali ponujeni dokument." O stavki:  "Velika razlika je, ali se stavka v javnem ali zasebnem sektorju. Stavka je namenjena povzročanju škode delodajalcu. Pri javnem sektorju večinoma ni podpore, z gospodarstvom pa javnost po nekakšnem tradicionalnem vzorcu bolj solidarizira." Volf omeni tudi to, da je zakon o stavki še iz časov socializma, zato je zastarel, poln lukenj in pasti. Zakaj je zakon ostal tako dolgo nedotaknjen? "V sistemu, v katerem živimo, stavka ni zaželena. Pravica do stavke je ustavna pravica. Zdi se mi nedopustno, da se lahko s podzakonskim aktom stavko omejuje ali da je celo neizvedljiva." Stavk je manj, so daljše, daljše pa so zato, da se izčrpa sindikate, ki stavkajo, da se jim vzame motivacijo in pogum, ocenjuje Volf. Ko ga vprašam: "Ali vam lahko vzamejo pogum?" Damjan Volf izstreli: "Nikakor!" Pove še, da je stavkovna mišica ena izmed najmočnejših mišic, ki jih ima slovenski delavec. Če je ne uporabljaš, začne odmirati. O dobrem delavcu: "Treba si bo naliti čistega vina. Dober delavec je tisti, ki delodajalca opozarja na kršitve delovnopravne zakonodaje. V primeru Endreja Mesaroša smo delodajalcu še pred odpovedjo delovnega razmerja iz krivdnih razlogov skušali odpovedati, da je Endre odličen delavec, ker jih je poskušal v okviru socialnega dialoga večkrat opozoriti, kaj bi morali narediti, da bi bilo večje zadovoljstvo, pa tega niso naredili. Ker je opozarjal, ker ni bil tiho, je bil kaznovan." O eksponatu za Vitrino Slovenijo: "V vitrino dajem zabeležko sestanka sindikatov v Primorju, s katero smo omogočili, da se je končala agonija več kot 800 delavcev. V stavki Primorja smo se dolgo vrteli v krogu. Ni bilo lastnika, ni bilo direktorja, vsi so ušli pred lastno odgovornostjo.  Uspelo nam je, tudi s pritiskom medijev, da smo zbrali odgovorne. Podpisali so dokument, ki je kasneje obveljal, pripeljal do stečaja Primorja d.d., na podlagi tega se je v relativno kratkem času poplačalo vse prednostne upnike, torej delavce. Zabeležko smo podpisali Dušan Černigoj, Alojz Bolčina in sindikalisti, ki smo odločno in enotno sledili cilju, da delavci dobijo, kar jim pripada."

Profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik dr. Boris Vezjak o mariborskih in vseslovenskih vstajah v obdobju 2012 - 2014, pa tudi o protestih danes. Vezjak je zaradi sodelovanja v vstajah slišal očitke, da je ekstremist, mariborski župan Franc Kangler pa ga je proglasil za očeta vstaj. Malo manj znano dejstvo pa je, da je dr. Vezjak soavtor slogana Nesimo jih vun! Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.Nesimo jih vun!Vseslovenske ljudske vstaje od leta 2012 do 2014 si v zgodovini protestnih gibanj mlade slovenske države zaslužijo posebno pozornost. To so bili množični protesti, ki so od konca novembra 2012 potekali po Sloveniji, začeli pa so se v Mariboru. Nastali so spontano, pri organizaciji so pomembno vlogo odigrala spletna družabna omrežja, najrazličnejše skupine na Facebooku, pozneje pa se je oblikoval tudi odbor, ki je skrbel za koordinacijo med številnimi skupinami, gibanji itd. Dogodki niso bili prijavljeni, kar so protestniki označili za obliko državljanske nepokorščine. Protestom so se množično priključili tudi kulturniki, ki so se povezali v koordinacijsko skupino kulture Slovenije (KOKS), med protesti so organizirali protestivale, umetniške programe, ki so kreativno poudarjali protestniške zahteve in sporočila, protestirali so proti vladnim ukrepom na področju kulture. Množična zborovanja so se novembra 2012 začela v Mariboru, povod zanje je bil projekt postavitve radarjev, s katerimi so merili hitrost v prometu in na tej podlagi kaznovali številne kršitelje. Po množičnih protestih v Mariboru je župan Kangler napovedal, da bo 31. 12. 2012 odstopil. Kangler ga je proglasil za očeta vstaj, dobil pa je tudi oznako, da je ekstremist. Dr. Boris Vezjak je bil v času mariborskih in vseslovenskih ljudskih vstaj zelo dejaven. Franc Kangler ga je v enem izmed svojih tvitov proglasil celo za očeta vstaj. Protestna zborovanja 2012–2014 so imenovali vstaje. Kakšna je vsebinska razlika med vstajami in protesti? Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist, profesor na Filozofski fakulteti v Mariboru, ki je tudi soavtor znanega gesla Nesimo jih vun!, nam najprej pojasni, zakaj proteste v tem obdobju imenujemo vstaje: "Mislim, da zelo stroge terminologije na tem področju ni. Pojem vstaj se je nanje vezal zato,  ker se je zgodil zelo spontan ulični revolt ljudi." "Že leta 2011 so bili nekateri manjši dogodki. Protestniška dinamika se je začela v Mariboru odvijati okrog Sanjina Jašarja, aktivista iz Pekarne. Spomnim se priprtja mariborskega župana 4. maja 2011, takrat je bilo že napeto, dan pozneje sem organiziral peticijo za odstop mariborskega župana." Borisa Vezjaka so takrat označili celo za ekstremista. Dobil je vabilo na zaslišanje pred parlamentarno komisijo, ki se je ukvarjala z delovanjem ekstremističnih skupin. Sprožilec protestov so bili mariborski radarji, razlage razlogov pa so različne, pravi Vezjak. "Kangler je zmagal na volitvah 2006, svoj mandat je ponovil 2010, ko se je že zdelo, da je župan koruptiven, mediji so poročali o kazenskih ovadbah …  Ves čas smo se čudili, zakaj so ljudje tako tolerantni, zakaj to sprejemajo." Zgodilo se ni nič, podpora Kanglerju ni padala, pripoveduje Vezjak: "Potem je prišlo do vzpostavitve radarjev v okviru javno-zasebnega partnerstva, ki se je že samo po sebi zdelo sporno in koruptivno, nadaljevanje poznamo." Sprožilci in pravi razlogi Dr. Boris Vezjak ne sprejema klasične dihotomije, ki razlikuje med sprožilci in pravimi razlogi protestov: "To je običajno neka marksistična razlaga, kako ekonomske in socialne okoliščine dominantno določajo ravnanje človeka, da se je pač v Mariborčanih v tistem trenutku nakopičilo nezadovoljstvo, da so bile socialne stiske in revščina prevelike, da je zrasla brezposelnost." Vezjak je bil na vseh vstajah, zato se s tako razlago ne more strinjati, saj je prepričan, da je bilo še veliko drugih okoliščin. "Zakaj ne prej in ne pozneje ni privedlo do takšnega dogajanja? Zakaj ljudje protestirajo od lanskega leta naprej? Ti protesti niso socialnega značaja. Protestniškega dogajanja ne moremo pojasniti izključno na tak način." Vezjaku se zdijo takšne interpretacije včasih prehitre, pregrobe in presplošne: "Mislim, da je človek kompleksno bitje, ne gre le za ekonomske okoliščine, tu so tudi psihološke okoliščine, duševne stiske ljudi, nakopičene frustracije. Ko sem poslušal skandiranje ljudi Gotof si, v tem nisem videl le socialnih ozadij, ta razlaga me nikoli ni povsem prepričala." "Proteste, ki se vrstijo od 28. februarja 2020, se ne razlaga na ta način," ugotavlja Vezjak, ki pravi, da so zdajšnji protesti bolj politični, usmerjeni v obrambo demokracije, pravne države, človekovih pravic, svobode medijev: "Ker je bil Maribor za ljubljanocentrični pogled vedno, grdo rečeno, lumpenproletarsko mesto, se je mariborske proteste od začetka pojasnjevalo s socialnimi razlogi." Skupine na Facebooku Vstaje med letoma 2012 in 2014 so bile naša prva večja izkušnja z družbenimi mediji in skupinami na Facebooku, ki so dejavno vstopile v vstajniško gibanje. "Te vstaje so bile zelo specifične. Oblikovali so se različni krogi protestniških skupin. Eno je vodil Sanjin Jašar, ki pa ni bil povezan s skupino, ki je postala najbolj množična, nastopala pa je pod imenom Franc Kangler naj odstopi, njeni avtorji so bili ves čas skriti in anonimni, nastopali so prek Facebooka, dajali navodila, kdaj naj ljudje pridejo na ulice in trge, kakšna gesla naj uporabljajo." Anonimnost je bila ključna za njihov uspeh, poudarja Boris Vezjak, saj izpostavljenost pomeni določeno tveganje: "Brez anonimnosti tolikšne množičnosti najbrž ne bi bilo." Dinamika mariborskega dogajanja je bila ves čas na meji neke agresivnosti, se spominja Vezjak, ki dodaja, da so očitno Mariborčani manj potrpežljivi, prej naredijo kaj nepredvidljivega: "Tega na protestih, ki potekajo od lani, ne vidimo. V krogih Jaše Jenulla tega nismo nikoli zasledili." Ko se dotakneva odzivov oblasti na proteste, se Vezjak spomni, kako je mariborski župan takrat očital protestnikom, da uničujejo družbeno lastnino, da so agresivni in nasilni: "Danes vidimo, da so protestniki deležni vseh vrst diskreditacij, osebnih kompromitacij, šikaniranj, blatenj. Strankarski portali in mediji vsako ime obravnavajo posebej, na zelo osebni ravni skušajo kompromitirati udeležence protestov. Tovrstne medijske mašinerije Kangler ni imel, to tudi ni bil njegov slog." Kako je potekala koordinacija med skupinami? "Te koordinacije je bilo malo, nekatere vstajniške skupine so se dobivale v Pekarni, nekatere se pa sploh niso dobivale." Iskanje županskega kandidata  Vezjak pripoveduje, kako so morali znotraj vstajniškega gibanja po Kanglerjevem odstopu zelo hitro najti svojega županskega kandidata, skupina Skupaj za Maribor je predlagala vstajnika Andreja Fištravca, ki je marca 2013 zmagal na nadomestnih volitvah za mariborskega župana. "Fištravec je potem s seboj vzel ožjo ekipo protestniške skupine na Facebooku, mestu pa so skupaj z županom naredili več slabega kot dobrega. Razlogi so kompleksni in koreninijo v osebni psihologiji tedanjega župana." Kateri so uspehi in dosežki mariborskih vstaj? Tudi te ocene so različne, od tega, da je dobro, ker so se prebudile prakse upora, pa do mnenja, da so bile vstaje sicer neuspešne, a smo se iz njih veliko naučili. "Po naravi sem zmerni pesimist, menim, da nismo kaj dosti napredovali, pa tudi naučili se nismo veliko iz teh vstaj. Ocene so različne. Nekateri so pričakovali, da bodo vstaje zrušile kapitalizem, a ga niso. Niti minimalna pričakovanja se niso uresničila. Vstajniški župan je bil neuspešna izbira, ni se izkazal. Ali so te vstaje poskrbele za premisleke o spremembi volilnega sistema? Mislim, da niso. Jim je uspelo vpeljati nekakšno obliko neposredne demokracije? Mislim, da v glavnem ne. Vseslovenska ljudska vstaja ni pripeljala do odstopa predsednika Janeza Janše, šlo je za kombinacijo različnih vplivov, mislim, da je na to bolj vplivalo poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič." Je detroniziranje oblastnikov še mogoče? Maribor je dal navdih za vseslovenske ljudske vstaje, ki so se razširile in nadaljevale po Sloveniji. "Nekako se je takrat zdelo, da se da s protesti detronizirati oblastnika. Zdaj pa imamo pred seboj nemogočo nalogo. Protesti, ki potekajo zadnje leto in pol, naskakujejo oblast, ki se ne bo pustila kar tako detronizirati. Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi." Ko Vezjak primerja mariborske in vseslovenske vstaje z današnjimi protesti, dodaja, da so bile vstaje usmerjene v boj proti korupciji. "Protestniki tudi za to oblast mislijo, da je koruptivna, a zdaj v prvi vrsti govorimo o tem, da je oblast nevarna, avtoritarna, sesuva demokracijo, da so pod njo ogrožene človekove pravice." So protesti zdaj na neki način tudi nadaljevanje vstaj? Vezjak najprej opozori, da je iz dogajanja leta 2013 nastal skupek vstajniških strank, iz katerih je nastala Združena levica, ki je bila leta 2014 na volitvah uspešna: "Luka Mesec in njegova Levica sta nekakšna kontinuiteta vstajniškega gibanja. Na volitvah 2014 je s kolosalnim rezultatom zmagal Miro Cerar, ki je bil takrat razumljen kot antipod vstajništva. To je bil čas, ko so ljudje zahtevali prenovo politike, Miro Cerar se jim je zazdel primeren kandidat z visoko moralno in etično integriteto in so ga nagradili. Cerar pa je nenehno poudarjal, da se demokracije ne rešuje na ulici, Miro Cerar je bil po svoji naravi antiprotestnik. To je nenavaden razplet tega dogajanja. Ljudje niso nagradili vstajnikov, v malem delu so nagradili Levico, nagradili so antivstajništvo, nekoga, ki ne protestira na ulicah, ki si ne maže rok s tem, da bi nosil transparente in skandiral proti oblastnikom." Boris Vezjak ne opaža, da bi zdajšnji protestniki razmišljali o ustanovitvi kakšne nove stranke. "V obtoku so določena imena voditeljev novih strank, a ti se protestov ne udeležujejo. Če upajo na uspeh, bi po mojem mnenju morali med ljudi na ulico." Kaj pa čas predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije? "Predsedovanje bo dalo v jadra nov elan, zdelo se bo, da je svetovna ali vsaj evropska pozornost usmerjena v Slovenijo, tuje novinarje bo bolj zanimalo, kaj se dogaja tukaj, kaj se dogaja na slovenskih ulicah. V tem smislu vidim priložnost za povečanje pomena protestov oziroma sporočil teh protestov." Kaj bi dal dr. Vezjak v Vitrino Slovenijo? "V to vitrino bi sicer dal Jašo Jenulla, a dvomim, da bi on hotel ostati v njej, zato dajem v vitrino kolo, simbol trenutnega protestništva."

Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi KOKS, Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je združeval 43 kulturnih organizacij. KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo. ''Uspeh teh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati,'' pravi Igor Koršič. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišelKo so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi Koordinacijski odbor kulture Slovenije (KOKS), ki je združeval 43 kulturnih organizacij, KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo. "Večina kulture je bila zraven, KOKS je nastal spontano, nikoli se ni formaliziral. Dobivali smo se na Društvu pisateljev, kamor so prihajale tudi druge skupine." Problem Slovenije je njena rahitična demokracija Dr. Koršič razlaga, da se je vstajniško gibanje, v katerem je sodeloval KOKS, stopnjevalo do padca vlade. Sedemindvajsetega februarja 2013 je bila namreč vladi pod vodstvom Janeza Janše izglasovana konstruktivna nezaupnica. "Po padcu vlade je bil še en protest, takrat sem mislil, da se bo šele začelo, da bo pritisk za glavne stvari, ki bi se morale dogajati, naraščal, med njimi sta bili reforma političnega sistema in poglobitev demokracije. Zame je bila vedno problem rahitična demokracija, ki jo imamo. Pokazalo pa se je, da je bil to zadnji resen protest. Edini, ki je bil pozneje uspešen, je bil protest za javno zdravstvo. Ostali protesti so bili organizirani neprofesionalno, na tak način, da se niso mogli posrečiti. Ker ni nihče prišel, so potem organizatorji govorili, da ljudje nočejo več. Bil sem prepričan, da to ni res, bil sem silno jezen. Sumil sem, da je bilo to namerno narejeno za sabotiranje protestniškega gibanja. Politiki ne bi bilo v prid, če bi se nadaljevalo." Ali menite, da so množice pripravljene priti na ulice zaradi zahtev po korenitih spremembah političnega sistema? "Najboljši zaveznik protestov pri nas je Janez Janša. Bil in ostal. Ko je protestnike opredelil kot zombije, je sprožil fantastične odzive. V tistem trenutku smo se vsi preoblekli v zombije in lepili nalepke NAŠA LAST na banke, policijske avtomobile … Jasno je, če Janša pade, pade velik razlog za proteste, kar je škoda, ker ni problem Janša, problem je sistem, ki ga omogoča." Kako pomembna je ulica pri iskanju rešitev? "Ulica je ključna. Če ne bi bilo ulice in teh vstaj, bi bila Slovenija v veliko slabši kondiciji glede demokracije. K sreči je ulica korektiv našega slabo delujočega političnega sistema. Res je, da ulica ne more delati političnih programov, ne more zamenjati parlamentarnega dela, je bila pa ulica med temi vstajami presenetljivo ustvarjalna, dala je vse elemente za izdelavo političnih programov. To pa ni bilo uresničeno. V tem je pomanjkljivost. Uspeh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati. Znamo in zmoremo. Pomanjkljivost vstaj je pa prenos političnega iz vstaj v sistemsko politiko, v gibanja, ki bi omogočila odgovorno politiko." Ti protesti so bili kompleksna zadeva, ulica je vidna in občasna manifestacija volje ljudstva, hkrati se je odvijalo še veliko drugih dogodkov, pravi Koršič, ki še vedno pri življenju ohranja spletno stran KOKS, kjer je zbranega veliko gradiva, ki predstavlja pomemben arhiv. V času vstaj je dr. Igor Koršič preučeval pariško komuno, marčno revolucijo in revolucije nasploh. Hotel je na primer najti pojasnila za trenutke, ki jih je doživljal, tudi za tistega, ko je na enega izmed zadnjih protestov prišlo le devetnajst ljudi. Po marčni revoluciji, ko so bili delavci in študenti že poraženi, je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel. Po vstajah v politiko Po vstajah je dr. Koršič postal svetovalec ministrice za kulturo, čeprav je najprej napadel politiko, ker je za kulturno ministrico predlagala Julijano Bizjak Mlakar. Koršič je po tistem pojasnjeval, da je bil njegov očitek usmerjen v politiko in ne v kandidatko. Julijana Bizjak Mlakar je KOKS vprašala, kaj pričakujejo od ministra za kulturo: "Tako bi morale stvari potekati, da bodoči ministri vprašajo stroko, se pozanimajo o problemih. Presenetilo me je, ko me je vprašala, če bi postal državni sekretar, delal sem na AGRFT, tega nisem mogel pustiti, zato sem postal svetovalec za petinsko zaposlitev." Po mnenju Koršiča je glavna težava Slovenije, da ima politiko brez vizij, uradniški aparat pa predstavlja moč, ki je politikam na voljo za manipulacije. "Na ministrstvu za kulturo sem ugotovil, da tisti, ki bi morali ščititi kulturnike in kulturo, tega ne delajo. Ni le na ministrstvu za kulturo tako, da razumejo dejavnike na področju kulture kot prosilce za denar, sebe pa kot gospodarja, ki ta denar deli. Najočitneje pa se to dogaja z zdajšnjo vlado." Dr. Igor Koršič bi dal v Vitrino Slovenijo nalepko NAŠA LAST, ki so jo vstajniški zombiji med protesti lepili na različne objekte.  

Vuk Ćosić je digitalni akter od druge polovice devetdesetih, spletni umetnik in internetni veteran, ki pravi, da tehnologija le okrepi obstoječe odnose, tako dobre kot slabe. Vuk Ćosić je tudi protestnik in strateg protestov … Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovineVuk Ćosić je digitalni akter, spletni interaktivni umetnik, pionir internetne umetnosti, strokovnjak za komuniciranje, civilnodružbeni aktivist, protestnik in strateg protestov. V pogovorih z njim in v njegovih javnih nastopih sem zasledila, da pogosto reče: "Mi, digitalci". Protestništvo je stanje duha, značajska črta, pravi Ćosić, ko opisuje svoje dolgoletno obdobje disidentstva in uporništva. "Večina ljudi, s katerimi prijateljujemo, je že od nekdaj vpletena v zastavljanja težkih vprašanj o svetu. Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine." Kdaj ljudem prekipi? Gre za kontinuum, pravi Vuk Ćosić, ko ga sprašujem, kdaj ljudem prekipi. "Protest se zgodi, ko ljudje zaznavajo grobo zadiranje v njihovo intimo, v družbene odnose, spreminjanje pravil igre, avtoritarizem ali grobe napade na človekove pravice. To so sprožilci." Primerjava protestov 2012–2014 in protestnega gibanja, ki smo mu priče zdaj: "Veliko podobnosti najdemo, tudi akterji na obeh straneh barikade so podobni, je pa hkrati veliko razlik. Pojavlja se vprašanje, koliko je pri tem čustev in koliko je tu politike, nekega taktičnega delovanja v smeri rezultata, ki se ga potem lahko vidi v parlamentarni politiki. V obeh primerih je veliko čustev in zelo malo politike. Tema je politična, delovanje pa ni politično." V proteste so vključene številne in zelo različne skupine. Je koordinacija med njimi naporna? Ćosić pravi, da je komunikacija med skupinami naporna zato, ker protesti trajajo že leto in pol: "Govorim o zadnjih protestih. V slovenski zgodovini ni bilo takih primerov. Ljudje, ki jim občutek revoltiranosti ne da miru, so pripravljeni vložiti veliko energije. To je glavno gorivo. Treba je imeti znanje, veščine, zraven so ljudje iz teatra, organizacije dogodkov, so male skupine, ki vztrajajo pri svojih ciljih, lepota vsega skupaj pa je, da obstaja potreba po skupnem delovanju." Je potreben še čas, da se iz tega izcimi tudi kaj političnega? "Grozno je, da po letu in pol govorimo še o času, ki ga potrebujemo. Številni so lansko pomlad mislili, da bodo še dvakrat ali trikrat prišli na ulico, pa se bo vlada zrušila, ko bo videla veliko teles pred parlamentom. A korelacije med volumnom protesta in obstojnostjo vlade ni." Iz vseslovenskih vstaj je nastala stranka Združena levica. Ali vidite kakšno možnost, da po protestih, ki potekajo v zadnjih mesecih, nastane kaj politično novega? "Znotraj protestniškega gibanja ne." Organizatorji protestov se srečujejo s številnimi težavami, ovirami, prepovedmi, globami, represijo, tudi širjenjem najrazličnejših laži … "V teh okoliščinah ni enostavno delati. Ne vem, kaj sledi. Druga stran ima vse bolj radikalen besednjak, ki mu realnost sledi, kar je grozno in ni šala. Ko se to vse konča, bomo tisti, ki preživimo, še bolj živahni." V zadnjih letih so protesti tesno povezani tudi z družabnimi omrežji. Kako so se zaradi tega protesti spremenili in v kolikšni meri jim lahko splet koristi ali škodi? "Pomembno je, da razumemo, za kaj so družbeni mediji dobri in za kaj niso. Facebook in Twitter sta odlična za mobilizacijo, da povabimo ljudi na protest. Niso pa družbeni mediji dobri za vodenje, koordinacijo, vsebinsko sodelovanje. Super je, da se z njimi naredi žur, niso pa za žuranje. Treba je zbrati ljudi, ki se morajo pogovarjati. Analogni aktivizem je še vedno nujen."

Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar, eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj ki se je leta 2012 začelo v Mariboru in razširilo po vsej Sloveniji, konec leta 2013 pa je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost - za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.Verjamem v kombinacijo filozofije, besed in množic, ki stojijo za temi besedamiUroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar (2012–2017), eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj 2012–2014. Konec leta 2013 je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost – za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov. Uroš Lubej pravi, da so bili razlogi za protestno gibanje 2012–2014 večplastni, od korupcije na lokalni in državni ravni, ukrepov, ki so stiskali in zelo prizadeli prebivalstvo, pa do krize demokracije, saj je bil takrat pri ljudeh prisoten zelo močan občutek, da nimamo več vpliva na ključne odločitve. Na vse to je Uroš Lubej opozarjal tudi v lokalnem mediju Novomeški čuvar. Uroš Lubej: Vrniti se moram 30 let v preteklost, da to zgodbo pojasnim. Tudi jaz sem bil na protestih na Roški, bral sem Mladino, konec devetdesetih, ko sem bil študent, smo v Novem mestu ustanovili revijo Park, ki se je zgledovala po Mladini, ki za fokus ni vzela državne, ampak novomeško politiko. Park je bil časopis z majhno naklado, ki ga je bralo nekaj sto Novomeščanov, je pa združeval lokalno intelektualno sfero, ki je kritično vrednotila številne vidike lokalne politike. Ko se je obdobje Parka okrog leta 2011 končalo, sem se odločil, da po kakšnem letu ustanovim medij, ki je deloval kot neke vrste blog, z Novomeškim čuvarjem sem želel nadaljevati dediščino, h kateri sem se zavezal z revijo Park. Čuvar je nastal ravno v tem revolucionarnem letu vzporedno z vsemi dogodki, ki so potekali po Sloveniji. Razkrival je zgodbe, tako zelo brutalne in neskrito politično koruptivne, izbruhnile so skupaj s silovitimi protesti v Mariboru, Ljubljani, Novem mestu in številnih drugih mestih po Sloveniji. Kakšno vlogo je imelo v teh protestih Novo mesto? V Novem mestu so bile politične razmere podobne mariborskim. V Novomeškem čuvarju smo razkrili neko pogodbo med tedaj vladajočo stranko Zvezo za Dolenjsko in Slovensko ljudsko stranko o tem, kako si bodo po morebitni zmagi njihovega župana (2010) razdelili stolčke ne le v politični, ampak tudi v drugih sferah (javnih podjetjih itd.). Pogodbo smo v reviji razkrili septembra 2012, ta moja preiskovalna novinarska zgodba je zaradi svoje brutalnosti postala nacionalna, opazili so jo mediji in širša javnost. V času mariborskih protestov sem v Čuvarju objavil tudi pobudo o ljudski nezaupnici, da bi dali ljudem možnost odpoklica župana ali poslanca, lahko tudi vlade, ki pred koncem mandata izgubi zaupanje volivcev. Ta pobuda je takrat doživela zame zelo presenetljiv odziv, saj je bilo pod to peticijo v nekaj dneh zbranih 30.000 podpisov. Ste pri odzivih na vaše delovanje in pri izražanju podpore na lokalni in nacionalni ravni opazili razlike? Uroš Lubej: Na lokalni ravni se je pokazala sprevrženost tako desne kot tudi kvazi leve uveljavljene politike v tistem času, od SDS, SLS, Nove Slovenije, do ostankov LDS, SD, Pozitivne Slovenije. Ta skorumpiranost, ciničnost političnih elit, oligarhije, ki jo na nacionalni ravni dojemamo kot dva nasprotujoča si pola, ki med seboj tekmujeta, je na lokalni ravni videti veliko bolj preprosto in enostavno. Šlo je za trgovino, ki je bila na tako imenovani levi strani zelo podobna ali pa še bolj brutalna. Na lokalni ravni je bila sprevrženost slovenske politike po dvajsetih letih od osamosvojitve neposredno vidna vsakemu, ki je to hotel videti. Ne morem pozabiti tako imenovanih levih voditeljev, ki so v Novem mestu podprli ljudi, za katere smo mi vedeli, da se gredo politični klientelizem in korupcijo, prišli so v Novo mesto in jih podprli kot svoje kandidate na županskih ali na državnozborskih volitvah. Mi nismo bili tako naivni, vsaj nekateri ne, da bi mislili, da je treba zamenjati vse, da morajo priti novi ljudje. Ena izmed naših zahtev je bila, da se obstoječe stranke reformirajo, da same s seboj obračunajo in pokažejo pot naprej, kot sta se na primer v osemdesetih reformirali Zveza komunistov Slovenije ali ZSMS. Ta sprememba znotraj teh obstoječih strank je nekako omogočila prehod v samostojno demokratično Slovenijo. Menite, da imajo politične stranke takšno notranjo moč za lastno spreminjanje? Uroš Lubej: Ravno v tem smislu so stranke razočarale pričakovanja ljudi. Kaj je tisto, kar sproži upor? Uroš Lubej: Protesti se po navadi zgodijo nepričakovano, pogosto tudi v napačnem času, ko se lahko zgodi, da ne uspejo. Je pa res, da se lahko tudi ne bi zgodili. Bila je potrebna ta iskra iz Maribora, radarji, čeprav so bile hujše stvari kot radarji, ki jih je naredil Kangler. Težko je povedati, kaj je tisto, kar bo ljudi potegnilo na ulice, po navadi je to naključna stvar, ki pa je v pravem trenutku sprožena, se zgodi iskra, nasilna ali napačna reakcija oblasti, ki še bolj razjezi ljudi, da potem solidarizirajo s protestniki in jih pridejo podpret na ulice in trge. Kakšno je bilo protestniško gibanje v Novem mestu? Uroš Lubej: V Novem mestu ni bilo niti približno tako močno ulično gibanje, kot je bilo v Mariboru, tega ne moremo primerjati. Tu je bil protest ali dva, kot je bilo na Jesenicah, v Kranju, Krškem, Trebnjem, prišlo je nekaj sto ljudi, kar je sicer za Novo mesto veliko, imelo pa je intelektualni naboj, kritičen do oblasti, ki sem ga omenil pri reviji Park, bil je Čuvar, bila je peticija, ni bilo pa organiziranega nasprotovanja županu na trgih. Na prvih lokalnih volitvah, ki so sledile tem vseslovenskim protestom (2014), je bilo jasno videti, da so imeli tudi ljudje v Novem mestu dovolj obstoječih strank, saj je novi obraz kar močno zmagal na teh volitvah. Kako je potekalo sodelovanje med protestniškimi mesti (Maribor, Ljubljana, Novo mesto, preostali kraji po Sloveniji) in številnimi skupinami, ki so proteste organizirale? Uroš Lubej: Mariborski protesti so bili protikanglerjevski, imeli so izraziti značaj Facebooka, ljudi ni bilo mogoče identificirati, ni bilo videti vodstva te FB-skupine, niso se želeli izpostaviti, razlogov za to ne poznam. Takrat je bilo kar nekaj FB-skupin (skupina Janez Janša naj odstopi kot premier vlade RS, Kričač …), jaz sem bil izpostavljen kot pobudnik ljudske nezaupnice. Eden izmed protestnikov nam je pisal, naj se v začetku decembra sestanemo v Ljubljani, da bi to gibanje povezali v vseslovensko gibanje. Na tistem sestanku smo oblikovali osnovne zahteve, ki so se dotikale vseh vidikov, ki so se nam zdeli pomembni, ne le odstop Janeza Janše, ampak tudi odpravo neoliberalnih ukrepov, mehanizme boja proti korupciji in vpeljavo mehanizmov neposredne demokracije. Ti vidiki so združevali nas, ki smo se tam znašli. Tam je bil npr. mladenič, ki je skupino Janez Janša naj odstopi ustvaril na Facebooku, imel je takšno moč, da je določil, kdaj bo protest … To so bili prvi dnevi protestov, ki so bili uspešni, generirali so čedalje večjo množico ljudi na ulicah in trgih, zato menim, da je bilo vodenje teh protestov ustrezno. Obstajala je nevarnost, da protesti razvodenijo, bili so provokatorji, ki so na ulice vnesli neki čuden nemir, ki bi lahko povzročil tudi to, da protesti propadejo. Mislim, da je bila ta artikulacija zahtev, ki je šla onkraj antijanšizma, zelo pomembna za to, da so se ljudje identificirali s protesti, prišli na ulice in trge in zahtevali, kar s(m)o zahtevali. Ljudje, ki so se takrat prvič srečali v tem gibanju vseslovenske ljudske vstaje, niso bili v civilnodružbenih gibanjih, političnih strankah, sindikatih … Bila so tudi številna druga gibanja, s katerimi smo se kmalu začeli srečevati, Protestival, kulturniška gibanja, anarhistična gibanja, ki so bila zelo pomembna, da so ljudje prišli na ulice, Odbor za pravično in solidarno družbo, Delavsko-punkerska univerza in številni drugi. Ta druščina se je začela povezovati, vsak je nastopal s svojimi zahtevami, niso pa si bile te zahteve tako tuje, tvorile so, lahko bi tvorile neki dovolj konsistenten politični program. Anarhistično gibanje je bilo vedno nekaj posebnega, nikoli niso želeli podpreti neke klasične politične artikulacije ali organizacije, odigrali pa so zelo pomembno vlogo. Pred temi vstajami je bilo leta 2011 kulturno vrenje, ki se je februarja končalo s protestom pred Cankarjevim domom v Ljubljani, pred Borzo pa je bilo gibanje Occupy, ki je v času najhujših neoliberalnih ukrepov bilo na ulicah, številčno je bilo sicer omejeno, a zelo pomembno, da smo spoznali, kaj je narobe z obstoječo demokracijo. Lahko bi šli še v čas vključevanja Slovenije v NATO ali EU. Še posebej glede vključevanja v NATO se je oblikoval protest, ki pa ni dosegel množičnih dimenzij. Razen sindikalnega upora v času prve Janševe vlade in manjših protestov, ki sem jih omenil, so bili ti protesti leta 2012 prvi politični protesti proti celotnemu režimu. To je bil prelom, ki še ni naredil svojega končnega koraka. Takrat ste dejali, da so nasprotniki takoj zagnali svojo antipropagandno mašinerijo … Uroš Lubej: Ta mašinerija je bila v primerjavi z našim komuniciranjem v zelo podrejenem položaju. Uspelo nam je, da smo vsako njihovo potezo že vnaprej predvideli, in uspelo se nam je obrniti proti oblasti, kar je tudi eden izmed razlogov, da so bili ti protesti vsaj v točki rušenja vlade uspešni. Če omenim njihovo označevanje organizatorjev protestov kot posameznikov, ki so nekakšni ilegalni organizatorji, zaradi česar smo bili deležni ovadb, se je tudi to obrnilo proti njim, kot dokaz, da so bili protesti res spontani. Imenovali so nas zombiji, levi fašisti, Kučanovi ali pa Golobičevi plačanci, kar pa ni imelo večjega vpliva na javno mnenje ali na nas. V tej propagandni vojni smo bili močnejši. Takrat, ko so organizirali nekakšen antiprotest, smo imeli toliko simpatij pri ljudeh, da smo bili na to opozorjeni, zato smo prvi obvestili javnost, da SDS isti dan organizira svoj shod. Njihov PR, ki je sledil, je bil prepozen. V prvi fazi smo bili uspešnejši od uradne mašinerije. Ste bili na umazane igre te mašinerije osebno pripravljeni? Uroš Lubej: Z izpostavljenostjo v medijih sem že imel izkušnje. Kot novinar sem kritično pisal o ljudeh, ki so bili zaradi tega osebno prizadeti in so se tako tudi odzvali. To izkušnjo sem že imel in to ni bil večji problem zame. Težji del aktivizma, zaradi česar tudi občudujem vsakega, ki gre na ulico, pa je dolgotrajno izpostavljanje v času, ki bi ga načeloma moral posvetiti sebi ali svoji družini. Na eni strani je nekdo v političnem fotelju, kar je njegova služba, na drugi strani pa so aktivisti, ki se izpostavljajo v preostanku svojega časa in denarja. Še zlasti če to traja dolgo, je to tisto, kar je za aktivizem lahko uničujoče. To je bil tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih je bilo zelo težko to gibanje držati tako dolgo pri življenju. Videl sem ljudi, ki so težko vztrajali pri tem boju, saj na eksistencialni ravni tega ne zmorejo, ne morejo več, se morajo umakniti, da preživijo. Kaj ste dosegli s protesti, o katerih uspehih in dosežkih lahko govorimo? Zagotovo so vseslovenske ljudske vstaje dale naši družbi pečat. Uroš Lubej: Ko po desetih letih berem dokumente, ki smo jih takrat ustvarili v odboru vseslovenske ljudske vstaje oziroma v gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj (VLV), vidim, da so to dokumenti, ki imajo trajno vrednost, odražajo čas prvega in drugega desetletja tega tisočletja, čas krize demokracije in neoliberalizma, to je tudi platforma političnega programa, ki je lahko podlaga za iskanje političnih rešitev. Takrat smo živeli od dosežkov socializma, gospodarskih temeljev, ki so bili postavljeni v sedemdesetih in osemdesetih letih. Ta gospodarska moč nam je omogočala uspeh v prvem desetletju samostojne Slovenije. Že to, da so ljudje po dvajsetih letih prišli tako množično na ulice, je bil naš prvi uspeh. Pokazali smo, da smo ljudje gospodarji te države in da se zavedamo, kaj piše v ustavi, da ima v tej Republiki Sloveniji oblast ljudstvo. Drugi uspeh gibanja je filozofski, to so filozofsko-politični dokumenti, ki imajo trajni značaj, vredno jih je videti kot zgodovinske dokumente, se odražajo mogoče tudi v političnem programu kakšne obstoječe stranke ali se bodo morda še odrazili v dokumentu kakšne obstoječe ali nove stranke. Pa še o dosežkih. Takrat je uspelo temu gibanju v treh mesecih prepričati politično elito, Virantovo Državljansko listo, Erjavčev DeSUS, da izstopijo iz vlade Janeza Janše in podprejo konstruktivno nezaupnico in postavijo novo mandatarko Alenko Bratušek. To je bil sicer minimalni, nepomembni uspeh tega gibanja, brez teh množic na ulicah in trgih se odstop te vlade ne bi zgodil. Neuspeh tega gibanja je bil pa ta, da je Alenka Bratušek skupaj s tem konglomeratom novih koalicijskih strank izpeljala program Janševe vlade do konca, predvsem razprodajo državnega premoženja, privatizacijo, nič od tistega, kar so zahtevala gibanje VLV in vsa druga gibanja. Bila je navzven bolj prijazna maska, a iste ekonomske politike neoliberalnega značaja. Kakšna pa so bila srečanja vas, protestnikov, in tistih, ki so sedeli v udobnih političnih foteljih? V politični prostor ste vstopali s kapitalom protestov, kaj se je zgodilo z zahtevami, gibanjem, uporom … Vi ste potem nastopali že s stranko Solidarnost. Uroš Lubej: Ta del zgodbe je po mojem mnenju bolj problematičen, vreden kritike in samokritike. Protestno gibanje ni bilo tako zelo raznoliko, kot je bilo morda videti iz neke distance. Osnovna platforma, zahteve po neposredni demokraciji, večji transparentnosti in po večji socialni državi, je bila skupna večini protestnih gibanj. Zato je žalosten razplet tega gibanja, da je njegov ostanek samo neka šibka stranka, Levica, ki ima po mojem mnenju samo to moč, da repek te zveri, te politične elite, malo zaniha proti socialni državi. Politično krilo tega gibanja ni bilo uspešno, teh nekaj odstotkov, ki jih ta stranka dosega in jih bo dosegala na prihodnjih volitvah, je manj, kot bi jih lahko dosegala. Za parlamentarni sistem demokracije je značilno, da uspejo tisti, ki so videti prepričljivi, tisti, ki v javnem, medijskem prostoru uspejo sebe prezentirati kot nov obraz, kot obraz, ki ga ljudstvo hoče. Govorimo o sistemu, v katerem je videz pomembnejši od resnice ali od vsebine. V tem smislu je katero koli resnično politično podjetje obsojeno na neuspeh. To spoznanje je staro dva tisoč let, kar povem tudi svojim dijakom, nanj je opozoril že Platon, ki je imel izkušnjo demokracije in je ta njen vidik opazil. Zelo težko ga je preseči, zgoditi se mora zelo pametna konstelacija sil in ljudi. Tega recepta, žal, takrat, če sem samokritičen in kritičen do svojih tovarišev, nismo dosegli. Kaj bi morda izpadlo boljše, če bi naredili drugače …   Uroš Lubej: Več stvari. Da izpostavljeni del gibanja ne bi vstopil v politično-strankarski prostor in bi ostal speča ali aktivna organizacija, da bi v najmočnejši fazi tega gibanja več časa posvetili organizaciji, tvorbi gibanja s formalno strukturo, organe, skupščino, vodstvo. Lahko bi v obdobju po vrhu protestov, ko smo še vedno delovali na ulicah, več časa, energije, volje posvetili srečanjem, sestankom, usklajevanjem, pogovorom o tem, kako bi se organizirali za volitve 2014, da bi nanje prišli bolj enotni. Vse to bi lahko bilo drugače, bolj uspešno. Ko so prišle volitve, je marsikdo rezultat Levice razumel kot uspeh, a kmalu smo videli, da je stranka Mira Cerarja pobrala kapital vstaj, da so ljudje mislili, da je dr. Cerar obraz, ki ga iščemo, on je bil sicer nov obraz, ni bila pa nova politika, tu ni bilo nič od vstajniškega programa. Zato je tudi ta stranka pogorela štiri leta pozneje na volitvah. Zame je največje razočaranje celotnega tega procesa, da se nismo povezali s tovariši iz Iniciative za demokratični socializem, z gibanjem TRS, z Delavsko stranko, veliko razočaranje je bilo, ko niso želeli, da nastopimo na evropskih volitvah skupaj. To je bil zagotovo udarec, ki je to gibanje obsodil na životarjenje med petimi in desetimi odstotki v parlamentu. Menite, da bi skupaj lahko dosegli več? Uroš Lubej: Ja, absolutno. Iniciativa za demokratični socializem, TRS, Delavska stranka in Solidarnost, ki je povezala gibanje VLV in Odbor za pravično in solidarno družbo, pa še gibanje za neposredno demokracijo, to je bilo vstajniško gibanje, dve tretjini vsega gibanja. Solidarnost je imela ogromen intelektualni potencial. VLV je bilo bolj gibanje običajnih ljudi, ki niso imeli veliko izkušenj s civilnodružbenim in političnim delovanjem, Odbor za pravično in solidarno družbo pa je obsegal velik del intelektualnega potenciala te države. Na žalost je trojček Združene levice, ko ni želel priti niti na pogovore, to koalicijo razbil, morda tudi po naši krivdi, ne vem, kaj smo naredili narobe v njihovih očeh. Mislim, da bi moralo priti vsaj do nekega resnega poskusa, da bi ta druščina nastopila skupaj, vem, da bi prihajalo pozneje tudi do razkolov in razcepov, a ta potencial je bil zapravljen, vnovčen v manjši meri, kot bi lahko bil. To govorim kritično do sebe in Solidarnosti in kritično do tovarišev iz Levice in Združene levice. Glede etablirane politike pa smo kot Solidarnost naredili usodno napako, da smo sploh odgovorili na ponudbo Socialnih demokratov in šli z njimi naivno na tiste predčasne in za nas prehitre volitve 2014. Nihče drug ni odgovoren za to kot jaz, mi, ki smo to ponudbo sprejeli z neko naivnostjo in osredotočenostjo na program, ne pa na to, kako bodo to videli volivci. Videti je bilo kot izdaja vstajniškega gibanja, ki je bilo upravičeno kritično do SD. Takrat je sicer prišlo do zamenjave vodstva, prišel je Židan, umaknil se je Lukšič, ki je bil ciničen do protestnikov. Židan nam je dal ponudbo, mi smo jo sprejeli, imeli smo izkušnjo evropskih volitev, na katerih nismo bili uspešni, zato smo videli edino pot, da se uresniči program vstajniškega gibanja, ker nas je Združena levica zavrnila, tako smo ocenili, napačno, da mogoče z domnevno prenovljenim SD lahko uresničimo ideje v parlamentu. Ali spremljate proteste, ki potekajo zdaj? Uroš Lubej: Bom začel s tistim, kar mi je všeč. Zdi se mi odrešujoče za to državo, da so se ti protesti zgodili, da se je kmalu po nastopu te vlade začela ulična reakcija na to, kar je vlada počela in čedalje slabše počela. Ta vlada je imela izjemno priložnost, da poveže ljudi in izkoristi čas epidemije za prenovo Slovenije, pa tudi za utrditev voditelja, ki je imel možnost, da postane voditelj po odstopu neke žalostne koalicije. To je bil izjemen potencial za novo vlado. Ker pa poznamo, kaj predstavljata novi mandatar in konglomerat teh strank, ni presenečenje, da se je zgodilo, kar se je. Presenečenje je to, da sta nesposobnost, neoperativnost te vlade in tega predsednika vlade še veliko hujša, kot smo pričakovali. Aktivizem, ki se je začel takoj in zato ne prepozno, je vreden vsega spoštovanja. Nazadnje bo temu gibanju treba reči hvala, ko bo prišlo do volitev. Ne bi izrekal kritike gibanja, le primerjavo z gibanjem 2012–2013 bi naredil. Gibanje 2012–2013 je imelo vsebino, ki je presegala antijanšizem, je imelo vsebino glede neposredne demokracije, mehanizmov večje transparentnosti in boja proti korupciji. Če pogledamo dokumente, ki so takrat nastali, je bil to politični program, medtem ko je gibanje zdaj izključno protivladno in v tem smislu ne more doseči tiste moči, s katero bi lahko zamajalo obstoječo vlado in prisililo parlament, da vzpostavi novo vlado. Na začetku se mi je zdelo dobro, da tega nima, da je ta stvar čista in protivladna, ker vem, kaj vse to, da imaš politični program, pomeni. Upanje, da bi liki v parlamentu, ki jim očitno gre le za poslansko plačo, bili pripravljeni prestopiti na dobro stran, je verjetno prazno. Če pa na to pogledamo malo idealistično ali naivno, bi morda artikulacija jasnejših zahtev in programa morda uspela tehtnico v parlamentu prenesti vsaj k temu, da pride do uspešne konstruktivne nezaupnice. Zdaj gibanje ne ponuja močnejše alternative, ponuja samo že videno. Kakšno vlogo je pri vsem tem igrala epidemija? Uroš Lubej: Kot je bila epidemija priložnost za Ivana Janšo, tako je bila tudi priložnost za kogar koli, ki bi temu postavljal alternativo. Kaj se dogaja z upornikom v vas? Uroš Lubej: Na neki način je to poglavje za mano. Uporništva sicer ni konec, ker sem po duši bolj upornik kot politik. Morda je moja novinarska izkušnja iz mene naredila človeka, ki razmišlja kritično, ki ponuja tudi neke rešitve, ni pa mi blizu sedenje za političnimi omizji, izgubljanje časa, ki je namenjen filozofiji, poučevanju ... Borba za oblast znotraj parlamentarizma se mi zdi izguba dragocenega časa in življenja, ki ju imaš. To je neko poglavje, ki je za mano, ki sem ga zaprl, tudi zaradi napak, ki sem jih naredil kot politik. Vprašanje, ali bi lahko ustvaril okrog sebe energijo, s katero bi lahko dosegel spremembe. Vesel sem, da uporništvo ni mrtvo in da se je ta energija zdaj tudi izrazila. Pa vaša pobuda za odpoklic župana, poslanca, vlade? Uroš Lubej: Ta ideja je prišla celo skozi vsa branja v parlamentu, državni zbor jo je potrdil, z vetom državnega sveta je bila ustavljena, potem pa v državnem zboru ni bilo 46 glasov, da bi prišlo do vnovične potrditve. Leta 2012 je bila ta pobuda odraz tistega časa, v tem smislu je bila dobra, ni bila pa najpomembnejša in odrešilna za demokracijo. Dobro bi bilo, če bi bila uresničena, bilo bi jo treba tudi podrobno premisliti, kako jo uresničiti, saj je treba omogočiti tistemu, ki je izvoljen, da mandat izpelje. To je bila ena izmed številnih idej, ki so bile takrat v zraku. Participativni proračun na lokalni ravni je ponekod tudi vpeljan, to je tudi dediščina vstajniškega gibanja. Kaj boste dali v Vitrino Slovenijo, da bo simboliziralo obdobje, o katerem sva govorila? Dve stvari bi dal v vitrino. Dokument z zahtevami odbora vseslovenske ljudske vstaje, ki na eni strani uteleša tisti čas, ki vsebuje rešitve, pa tudi stvari, ki so problematične. Na ta papir pa bi položil granitno kocko, ki je bila simbolno in dejansko vržena v institucije tistega, tedanjega in v mnogočem tudi zdajšnjega režima, ki ga razumem kot fragmentiran kolaž političnih klik, ki obvladujejo to državo. Verjamem v kombinacijo filozofije, besed in množic, ki stojijo za temi besedami.  

Nadaljujemo s serijo pogovorov Avtonom, gost tretje epizode pa je Jan Štrukelj, član Gibanja Mladi za podnebno pravičnost in tudi prostovoljec pri Gibanju za pitno vodo. Naš sogovornik je pri okoljskih vprašanjih presenečen nad medgeneracijsko solidarnostjo, ga pa včasih zaskrbi vsesplošna apatičnost med sovrstniki. Ne verjame v revolucijo, ampak v spremembe znotraj sistemaSe vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače. Gost tretje epizode je Jan Štrukelj, član Gibanja Mladi za podnebno pravičnost in tudi prostovoljec pri Gibanju za pitno vodo. Naš sogovornik je pri okoljskih vprašanjih presenečen nad medgeneracijsko solidarnostjo, ga pa včasih zaskrbi splošna apatičnost med vrstniki.

Urška Bitenc, Manja Delašjava in Manca Ahčin so študentke tretjega letnika novinarstva na Fakulteti za družbene vede. Študijsko leto je potekalo večinoma od doma in na srečo ga je praktično že konec. Samo še izpiti in upanje, da bo oktobra spet vse po starem. Manca Ahčin, Urška Bitenc in Manja Delašjava so študentke Fakultete za družbene vedeManca, Urška in Manja končujejo tretji letnik novinarstva. Ker ga je zaznamovala pandemija, je študij po večini potekal na daljavo. Veliko mladih se je znašlo v stiski, snemanje zvočnega dnevnika pa razkriva tudi vesele trenutke, ki nas držijo pokonci. Dnevnik treh študentk je igriv in iskriv, kot se za ta leta spodobi.

V drugi epizodi serije Avtonom, v kateri spodbujamo aktivno državljanstvo, gostimo Ivana Galeta, ki je javnost spomnil na pomen žvižgaštva. V pogovoru pa opomnil, da odgovorno ravnanje z javnim denarjem pomeni tudi srečnejšo družbo."Učinkovita poraba javnega denarja bo imela za rezultat srečnejšo družbo."Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače. V drugi epizodi serije Avtonom, v kateri spodbujamo aktivno državljanstvo, gostimo Ivana Galeta, ki je javnost spomnil na pomen žvižgaštva. V pogovoru pa opomnil, da odgovorno ravnanje z javnim denarjem pomeni tudi srečnejšo družbo.

Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače. Prvi gost Avtonoma je grafični oblikovalec in državljan Tomato Košir.Kakršenkoli doprinos je vreden bistveno več kot nikakršen doprinosSe vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače. Tomato Košir je po poklicu grafični oblikovalec, širšo slovensko javnost nagovarja z vizualnimi komentarji na naslovnicah Dnevnikovega objektiva in avtor do nedavnega logotipa Ministrstva za kulturo. Do nedavnega zato, ker so ga letos januarja po 20 letih odstranili s fasade. V intervjuju za Nedelo je dejal, da se mu enako kot to, da je oblikovalec, v tem kritičnem času zdi pomembno, da je državljan. 

Avtor dnevnika je dolgoletni ravnatelj II. gimnazije Maribor. Ko je pred mnogimi leti to postal prvič, se je, tako pravi sam, “branil z vsemi štirimi”. A imel je podporo kolegov, učiteljev, in je šlo. Na gimnazijah te dni poteka matura, potrebna je zbranost, še zdaleč pa ni to vse, kar zaznamuje ravnateljev dan. Pripravlja se na upokojitev. Svet šole je že imenoval njegovega naslednika.Ravnatelj II. gimnazije Maribor Ivan Lorenčič je dolgoletni ravnatelj II. gimnazije Maribor. Ko je pred mnogimi leti to postal prvič, se je, tako pravi sam, “branil z vsemi štirimi”. A imel je podporo kolegov, učiteljev, in je šlo. Na gimnazijah te dni poteka matura, potrebna je zbranost, še zdaleč pa ni to vse, kar zaznamuje ravnateljev dan. Pripravlja se na upokojitev. Svet šole je že imenoval njegovega naslednika.   

Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali na zborovanju v podporo četverici JBTZ, ki je bilo 21.5.1988 na Kongresnem trgu v Ljubljani, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika. ''Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir,'' pripoveduje Peter Lovšin. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir."Sedemdeseta in osemdeseta? Bilo je bohotno obdobje. Punkovsko gibanje, različne ideje, vse je vibriralo, spolne, politične, ekonomske orientacije, bolj svobodno se je govorilo o tem," mi opisuje Peter Lovšin, ko ga sprašujem po tistih časih, ko so ljudje tudi zaradi protesta prihajali na koncerte Pankrtov, ki niso prepevali o ljubezni, ampak  kritično rohneli o sistemu, državi, politiki.  Skupina je nastala leta 1977, deset let kasneje je razpadla, a so se kljub temu odločili, da 21. junija 1988 na Kongresnem trgu nastopijo na zborovanju v podporo Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu. Njihov Janez, kranjski Janez je postal himna tistega časa, časa afere JBTZ, procesa proti četverici in osamosvajanja države. "Leta 88 na Kongresnem trgu, ki je bil napolnjen do zadnjega kotička, se ne spomnim nobenega policaja, zdaj pa na protestih vidim razkazovanje militantne sile, robokope. Nadzor razumem, če policija brani protestnike, ne pa, da se varujejo pred protestniki." Peter Lovšin kritično ugotavlja, da je kapitalu uspelo glasbo nevtralizirati. "Svet se je zdaj zelo spremenil. Ideje zatirajo že v kali. Glasba je izgubila svoje orodje, radijske postaje izbirajo glasbo po digitalnem vzorcu, priljubljenosti, številu klikov. Aktualnost glasbe nima nobenega vpliva več. S tem je avantgardna javnost izgubila zelo močnega partnerja." Kako pomembno vlogo ima glasba na protestih? "Če se spomnimo leta 1968, protestov proti vojni v Vietnamu, je to obdobje označilo eno celo generacijo, ki se je s tem politično opismenjevala, gradila svoj pogled na svet preko glasbe, Boba Dylana, protestnih pesmi. Tega zdaj ni več, ker je težko poenotiti vsa ta različna stališča, ker smo ljudje tako razdeljeni. Glasba je pomembna, a tudi s tem, da ni bilo v zadnjih letih nobene tovrstne glasbe, ki bi jo ljudje ponotranjili za protestniške namene, vidimo, da nekaj ne štima. A je nekaj narobe z glasbeniki ali pa s kontrarevolucijo." Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali v protestu, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika. "Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir. Ko smo pomagali, so nas prežvečili in izpljunili. Po tridesetih letih pa lahko rečem, da smo tudi mi enako naredili z njimi. S politiko, ki je vodila to državo, nismo nikoli več našli nobene skupne točke.  Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop." Za Vitrino Slovenijo je tudi Peter Lovšin izbral fotografijo Toneta Stojka, ki je nastala 21.6.1988, ko so Pankrti igrali na zborovanju v podporo JBTZ in peli Janez, kranjski Janez. "Plezam na drogu kot ena opica, to je lep spomin na čas, ko sem bil še tako zelo gibčen."

Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je junija 1988 nastal kot protest proti aretacijam in obtožbam, da so Janša, Borštner, Tasić in Zavrl izdali vojaško skrivnost, je zelo uspešno vodil Igor Bavčar, ki opisuje kako je ta znameniti odbor deloval, organiziral množična zborovanja in proteste in kako jim je uspelo združiti nezdružljive. ''Redke so situacije v zgodovini, ko se toliko različnih energij združi v eno. Da so ljudje zaprti, da jih je zaprla vojska, da je proces proti njim v tujem jeziku, tega ni mogla zagovarjati niti partijska oblast,'' pripoveduje Igor Bavčar. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.To je bilo lepo obdobje, čeprav je bila negotovost velikaKako je deloval znameniti Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je leta 1988 organiziral množična zborovanja in proteste pri nas? Ta odbor, ki je nastal kot protest proti aretacijam in obtožbam, da so Janša, Borštner, Tasić in Zavrl izdali vojaško skrivnost, je zelo uspešno vodil Igor Bavčar. Odbor za varstvo človekovih pravic je združil na videz nezdružljive, organiziral proteste, zborovanja, pomagal družinam obtoženih in pozneje obsojenih, komuniciral z javnostjo, imel je neizmerno moč in podporo ljudi. Zasluži si spomin, omembo, razlago, analizo. In poklon.  Bavčar pravi, da se tega obdobja spominja z veseljem, čeprav je bila negotovost velika. Povedal je, da v vsem tem vrenju v osemdesetih še ni bilo zelo artikuliranega gibanja za nacionalno osamosvojitev. "Ko sem takoj po aretacijah dal intervju za Mladino, me je novinar vprašal, kaj bo s Slovenijo. Odgovoril sem mu, da je zdaj to vprašanje slovenske samostojnosti samo še vprašanje generacij. Takrat se mi je zdelo, da je to še daleč, nekaj, kar se šele začenja. V resnici pa se je zgodilo čez tri leta. To pove, kako družbeni procesi v nekem trenutku dobijo dinamiko, ki je presenetila vse nas, tudi nas, ki smo mislili, da jih nekako poganjamo. To je bilo lepo obdobje." Bavčar pripoveduje, da je bila v tem času jugoslovanska armada zadnji integrativni faktor federacije, da je vojska  zelo pritiskala na civilne oblasti. "Partijska oblast v Sloveniji je poskušala pacificirati opozicijo, a na tak način, da si ne bi umazala rok, da bi še vedno obdržala svojo reformatorsko podobo." Igor Bavčar in Janez Janša Igor Bavčar in Janez Janša sta se spoznala na Zvezi socialistične mladine, kjer se je Janša ukvarjal z družbeno samozaščito in splošnim ljudskim odporo,  kmalu je napisal dokument o podružbljanju obrambe, ki je predstavljal napad na obstoječi sistem. "Oblasti se je odpeljalo. Takrat, ko so razpravljali o zveznem proračunu in financiranju vojske, o tem, koliko bo dala Slovenija,  se pojavi dokument, ki je šel naravnost v pleksus te zgodbe. In kaj se je zgodilo? Republiška konferenca ZSMS je ta dokument pošiljala naokrog in udba je čez noč naredila akcijo in po Sloveniji pobrala vse izvode. Takrat se je začelo …" Po tistem sta Bavčar in Janša sodelovala v Časopisu za kritiko znanosti, najtesneje pri pripravi knjige Stane Kavčič: Dnevnik in spomini. Kje je 31. maja 1988 Bavčarja ujela informacija o aretaciji Janše? "Doma, v postelji. Telefon je zazvonil pred šesto zjutraj, povedal mi je, da poteka hišna preiskava in me vprašal, če grem za pričo." Nismo se zavedali moči, ki smo jo imeli Po aretaciji Janše so ustanovili odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ko pa so ugotovili, da sta aretirana tudi Ivan Borštner, podčastnik JLA, nekaj dni kasneje David Tasić, novinar in urednik na Mladini, se je preimenoval v odbor za varstvo človekovih pravic. Francija Zavrla, urednika Mladine, jim ni uspelo aretirati, zato se je med procesom branil s prostosti. "Veliko mi je bilo do tega, da se v odbor vključi čim več različnih ljudi, prelomnica je bila, da so začeli sodelovati ljudje, ki se prej niso pogovarjali med sabo." V odbor se je vključilo več kot sto tisoč kolektivnih in posameznih članov, organizirali so številne akcije, proteste, zborovanja, pisali sporočila za javnost … "Nismo se zavedali moči, ki smo jo imeli." Uspešnost delovanja odbora vidi Bavčar v jasnosti zastavljenih ciljev, povezanih z obtoženimi. "Redke so situacije v zgodovini, ko se toliko različnih energij združi v eno. Da so ljudje zaprti, da jih je zaprla vojska, da je proces proti njim v tujem jeziku, tega ni mogla zagovarjati niti partijska oblast." Zelo prelomno je bilo zborovanje, ki ga je odbor pripravil 21.junija 1988 na Kongresnem trgu, ko se je zbralo okrog trideset tisoč ljudi. "Strah me je bilo le tega, da nam ne bo uspelo animirati ljudi da pridejo. Spominjam se, ko sva s Pavletom Gantarjem sedela na stopnicah pred univerzo. Ob šestih je bilo napovedano zborovanje, petnajst minut prej je bilo na trgu le kakšnih petsto ljudi. Pavletu sem rekel, naj se pripravi, da mu bo naslednji dan kdo potrkal na vrata, če ljudi ne bo. Potem so se v petnajstih minutah nabrali, ne vem od kod, prišli so iz vseh smeri. Še zdaj imam mravljince, ko se spomnim na to." France Bučar mu je takrat dejal, da bo po še enem takem zborovanjem vlada padla. "Ni slučajno, da je bila tudi Majniška deklaracija prebrana na naši manifestaciji. Sicer pa nisem pustil, da bi odbor oblekli v te politične zadeve, ker so bili ljudje v njem preveč različni, moja vloga je bila, da sem blažil ta nasprotja in jih usmerjal v eno smer," pravi Bavčar. 8.maja 1989 je bilo na Kongresnem trgu množično protestno zborovanje zaradi odhoda Janše na prestajanje kazni, takrat je Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo. Ta protest so oblasti prepovedale, zato je ZSMS dogodek preimenovala v »odprto sejo predsedstva republiške konference''. O velikih projektih, državi, tvitanju Janeza Janše, Dobu in Roški cesti Odbor, ki formalno sploh ni bil registriran, je nastal, ko so bili za to tehtni razlogi, in prenehal delovati, ko ni bilo več potreb po njem, opravil je svojo vlogo, pravi Igor Bavčar, ki dodaja, da je vedno v življenju vodil velike projekte. "Moram reči, da sem pri vseh uspel, razen pri zadnjem, z Istrabenzom, a tudi za to obstajajo razlogi. Delno v meni, delno zunaj." Ko se dotaknemo osamosvojitve, pa tudi razočaranj ljudi, ker so si Slovenijo predstavljali drugače, pravi: "Trideset let ni veliko. Če se danes ozrete nazaj, se vam zdi, da je ta čas minil ekspresno hitro. Države se ne da narediti v tridesetih letih." Kako komentira tvitanje predsednika vlade Janeza Janše? "To je njegovo orožje." Kaj sporoča ljudem, ki so takrat polni pričakovanj stali na Roški in na Kongresnem trgu? "Rad bi jim povedal, da tam niso bili zastonj in da nič od tega, kar je danes, ne morejo očitati samim sebi, ker so takrat stali tam." Igor Bavčar od septembra 2017 prestaja zaporno kazen zaradi afere Istrabenz. "Nimam nobenih zlih misli o tistih, ki me danes obravnavajo kot menijo, da je primerno obravnavati človeka, ki prestaja zaporno kazen na Dobu. Nimam osebnih travm zaradi tega, ker vem, kako se bo ta zadeva končala. Edini problem je, da mi teh deset let nihče ne more vrniti." Za Vitrino Slovenijo pa  je Bavčar izbral fotografijo Toneta Stojka z zborovanja 21.6.1988. "Obrazi ljudi na fotografiji veliko povedo. V teh ljudeh je bila pozitivna energija, ko si jih pogledal, si vedel, da nam nič ne morejo. To je bilo tisto, kar je bilo na koncu odločilno."

27.julija 1988 se je končal proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl). Obsojence je na Roški cesti, kjer je bilo vojaško sodišče, pričakala množica ljudi. Tam je bila tudi radijska ekipa, v kateri je bil naš nekdanji novinar Matjaž Albreht. Po poslušanju posnetka radijskega prenosa iz leta 1988, ki mu lahko tudi vi prisluhnete v tej epizodi, Matjaž Albreht ugotavlja, da se je v dobrih tridesetih letih marsikaj spremenilo: ''Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno. Tega si res nisem mogel predstavljati. Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico.'' Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico27. julija 1988 se je končal proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl). Obsojence je na Roški cesti, kjer je bilo vojaško sodišče, pričakala množica ljudi. Tam je bila tudi radijska ekipa, v kateri je bil naš nekdanji novinar Matjaž Albreht. "Objava vesti o aretaciji je bila za medije problematična, čeprav je bil Janez Janša kandidat za predsednika mladinske organizacije (ZSMS). Prvi dan te novice Radio Ljubljana ni objavil. Ne vem točno zakaj, si pa mislim zakaj." Matjaž Albreht pravi, da je v eni izmed publikacij zasledil, kako so ljudje od vseh dogajanj najbolj spremljali ravno sojenje na vojaškem sodišču v Ljubljani. "Ta zasluga je šla ravno Radiu Ljubljana, ker je bil v slovenskem prostoru edini medij, ki je tako podrobno poročal o tej zadevi." V radijski hiši so morali o vsakem prispevku pred objavo obvestiti glavnega urednika, se spominja Matjaž prvih dni afere, kasneje pa so se stvari na radiu malo unesle. "Zapleti z vojsko so bili resna stvar." Po poslušanju posnetka radijskega prenosa iz leta 1988, ki je uspel preživeti do danes, Matjaž Albreht ugotavlja, da  se je marsikaj spremenilo v teh tridesetih letih. "Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno. Tega si res nisem mogel predstavljati. Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico."

Ali Žerdin je bil leta 1988 odgovorni urednik Radia Študent, pozoren opazovalec tega časa in poročevalec o burnih dogajanjih, povezanih z afero JBTZ. O tem je napisal tudi knjigo Generali brez kape (1997), ki je izjemen dokument tega časa. "To je bil čas, ko je staremu režimu sapa pošla, novi pa se še ni vzpostavil, kaj šele, da bi se že pokvaril. Imeli smo nek vmesni čas, ki je omogočal, da se v družbi dela izume, da se razmišlja o tem, kako stvari postaviti na novo. Staro se je poslavljalo z določenimi represivnimi ambicijami, novo še ni bilo postavljeno, ker je bil nek graditeljski čas, pa je bil prežet s silovitim optimizmom in tudi z veliko količino državljanskega poguma," je povedal Ali Žerdin. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.Nastanek države ni nekaj, kar je v rokah peščice pogumnih posameznikovO stvaritvi naše države, pomenu protestnih zborovanj, pogumnih gibanj, medijih in revijah, odboru za varstvo človekovih pravic, pa tudi o muzeju osamosvojitve se je Tatjana Pirc pogovarjala z doktorjem Alijem Žerdinom, ki pravi, da zgodovina ni enostavna železniška proga, ampak zapleten sistem kretnic. Ali Žerdin je bil leta 1988 odgovorni urednik Radia Študent, pozoren opazovalec tega časa in poročevalec o burnih dogajanjih, povezanih z afero JBTZ. O tem je napisal tudi knjigo Generali brez kape (1997), ki je izjemen dokument tega časa. "To je bil čas, ko je staremu režimu sapa pošla, novi pa se še ni vzpostavil, kaj šele, da bi se že pokvaril. Imeli smo nek vmesni čas, ki je omogočal, da se v družbi dela izume, da se razmišlja o tem, kako stvari postaviti na novo. Staro se je poslavljalo z določenimi represivnimi ambicijami, novo še ni bilo postavljeno, ker je bil nek graditeljski čas, pa je bil prežet s silovitim optimizmom in tudi z veliko količino državljanskega poguma."

Po uničujočem potresu konec leta 2020 na Hrvaškem okoli mesta Petrinja, so vladajoči napovedali hitro in učinkovito obnovo. Od potresa mineva pet mesecev. Kakšne so razmere na območju Petrinje in Siska? Kako razmere opisujejo ljudje, ki so se znašli v kontejnerskih naseljih, nekateri pa že tretjič v svojem življenju gradijo hišo od začetka? Kaj je ostalo od izjemnega odziva solidarnosti?Petrinja. Pet mesecev po uničujočem potresuPo uničujočem potresu konec leta 2020 na Hrvaškem okoli mesta Petrinja, so vladajoči napovedali hitro in učinkovito obnovo. Od potresa mineva pet mesecev. Kakšne so razmere na območju Petrinje in Siska? Kako razmere opisujejo ljudje, ki so se znašli v kontejnerskih naseljih, nekateri pa že tretjič v svojem življenju gradijo hišo od začetka? Kaj je ostalo od izjemnega odziva solidarnosti? Drugi del Zgodbe s popotresnega območja Hrvaške: Junakinja iz Gline.

Umetnik, fotograf, fotoreporter Tone Stojko že več kot petdeset let spremlja proteste. Pred kratkim je izšla njegova monografija z naslovom Naša jeza je brezmejna: demonstracije 1968-2020, v njej je 587 fotografij, s katerimi je Stojko ujel ključna dogajanja, pa tudi številne bežne, a zelo zgovorne trenutke, ki bi sicer morda šli v pozabo. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.Naša jeza je brezmejnaUmetnik, fotograf, legendarni fotoreporter Tone Stojko že več kot petdeset let spremlja proteste. Pred kratkim je izšla njegova monografija z naslovom Naša jeza je brezmejna: demonstracije 1968-2020. V njej je 587 njegovih fotografij, na katere je ujel ključna protestniška dogajanja, pa tudi številne bežne, a zelo zgovorne trenutke, ki bi sicer morda šli v pozabo. Prve posnetke protesta je Stojko naredil junija 1968 v času svetovnega študentskega gibanja. "Povsod so bili močni protesti, v Sloveniji je bil pa po mojem mnenju bolj komoren protest. Sprehod v študentskem naselju, v menzi, ki je bila povsem napolnjena, pa so v prvi vrsti sedeli politiki, ki so jim prebrali, povedali zahteve študentov. Ni bilo nobenih spopadov, policije, ničesar." Ko je leta 1968 Sovjetska zveza s svojimi sateliti napadla tedanjo Češkoslovaško in nasilno zatrla praško pomlad, je občudoval češke fotografe, ki so bili v tistem trenutku v Pragi. "Na nek čudežni način so spravili filme na zahod in v medije," pripoveduje Tone Stojko. "Med njimi je bil tudi Josef Koudelka, danes svetovno znani fotograf. Ko sem se v Ljubljani srečal z njim leta 2014, sem mu povedal, kako zelo sem mu takrat zavidal." Naša jeza je brezmejna, kot je Tone Stojko naslovil svojo knjigo, je pisalo na transparentu, ko so demonstrirali proti uporabi jedrske energije (1987). "Dolgo sem iskal naslov, ki ne bi bil enoznačen, ki bi zajel vso mavrico zahtev, izraženih na demonstracijah. Ko sem zagledal ta napis na fotografiji, sem si rekel, da to opiše vseh petdeset let demonstracij." Stojko pravi, da se med fotografiranjem prepusti toku: "Slikam vse mogoče in vse nemogoče. V Pragi, kjer je bila množica ljudi, so imeli nekateri fotografi lestve, prosil sem, če lahko stopim na eno. Perspektiva, ki jo vidiš nad glavami, je čisto nekaj drugega." Lestev ga od takrat pogosto spremlja na demonstracijah. Razstavljeno oziroma parkirano ima v galeriji Rihard Jakopič. Če jo potrebuje, si jo pa izposodi. "Ko sem bil v bolnišnici, ker sem zbolel za covidom 19, je lestev tam mirovala, 27. aprila pa sem prišel ponjo." 31. maja 1988 je Stojko posnel znano fotografijo aretacije Janeza Janše, slučajno je namreč prišel po knjigo in ugotovil, da poteka preiskava. Ko so ga izpustili, je poiskal primeren prostor in s fotoaparatom čakal, kaj se bo zgodilo. Ko pripoveduje o tem, poudari: "Mislim, da je vse odvisno od naključij. Če si v pravem trenutku na pravem mestu, potem lahko nastane fotografija, ki se zapiše v zgodovino." V zadnjih več kot tridesetih letih so bile v Sloveniji množične demonstracije za Janšo in proti Janši … Kaj o tem misli Tone Stojko? "Hočemo ali nočemo, Janša je glavni igralec v tej knjigi. Jaz sem samo beležil." Je kronist ali del protestniške množice, ko fotografira demonstracije? "Kakor kdaj. Če se strinjaš z zahtevami množice, si udeleženec, če se pa ne strinjaš, si samo kronist. Ko listam to knjigo, razmišljam o pomenu posnetkov. Spomin je namreč tako varljiv, da ti vedno kaj doda ali kaj odvzame. Pa tudi fotografijo, ki naj bi bila objektivna, se lahko zlorabi …" Vsaka fotografija mu prebudi spomine. Pravi, da so imeli najglasnejše demonstracije gasilci, ko so protestirali pred vlado. "Tulile so sirene, zakurili so kres, imeli so svoje naprave za gašenje. Oni so imeli napis ZA VAS SMO JUNAKI, ZA VAS PA BEDAKI. Demonstracije so bile pod vsemi predsedniki, pod vsemi vladarji, ki so si prilastili državo, razprodajali našo zlatnino, osiromašili so nas. Na začetku so govorili o Sloveniji kot Švici, zdaj pa imamo eno čudno, revno državo." V času, ki ga je zaznamovala epidemija covida 19 in vladavina Janeza Janše, je Tone Stojko dejaven del protestniške množice, tudi njegova jeza je brezmejna: "Ne morem si kaj, da ne bi tega zabeležil." Kaj bi dal Tone Strojko v našo Vitrino Slovenijo? "Izbral sem fotografijo z demonstracije otrok Ni planeta B. Na njihovem napisu piše KO SE OTROCI VEDEJO KOT BI SE MORALI VODITELJI, VODITELJI PA SE OBNAŠAJO KOT OTROCI, JE ČAS ZA SPREMEMBO. Ti otroci bodo živeli prihodnost. Vsi politiki se bodo prej ali slej poslovili, ti otroci pa si bodo morali zgraditi sami svojo prihodnost. Tam je bil še en napis: ZAŠČITITE ZEMLJO, KAJTI TO JE EDINI PLANET S ČOKOLADO." Delo fotoreporterjev je nevarno, saj se na primer na demonstracijah lahko hitro znajdejo v nevarnih okoliščinah. "Če pride kak robocop nadte, se moraš umakniti. Ko čistijo Trg republike, moraš narediti, kot oni mislijo. Sicer pa v vseh teh letih nisem bil v nevarnosti, razen enkrat na Kosovu, kjer so me pred Srbi, ki so bili takrat zelo jezni na Slovence, rešili policisti." Po vojni za Slovenijo, ko je bil ves čas na terenu in posnel serijo odličnih fotografij, čeprav so mu krogle žvižgale mimo ušes, se je odločil, da ne bo več delal na vojnih žariščih. Na kranjskem sodišču, ko je pričal o uboju dveh avstrijskih fotoreporterjev na Brniku med vojno za Slovenijo, je sodnik dejal, da ima vsak človek določeno količino sreče in da je Tone Stojko svojo zalogo sreče že porabil. "Danes lahko rečem, da sem zelo srečen, ker sem ne le enkrat, ampak večkrat porabil svojo zalogo sreče. Res moraš imeti srečo, da preživiš."

Maturantka na Gimnaziji Celje - Center. Larisa iz Zreč je maturantka Gimnazije Celje - Center. Zaradi epidemije ji je odpadlo že veliko stvari, ki so se jih srednješolci vedno veselili. Lani je odpadel maturantski izlet. Letos je odpadel maturantski ples. Ne bo pa odpadla matura. S pisanjem eseja se je že začela. Napetost pred koncem šolskega leta narašča.  

Prof. dr. Branko Lobnikar je na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru predstojnik Katedre za policijsko dejavnost in varnostne vede. Z vidika policijske dejavnosti je protest javno zbiranje ljudi, na katerem je policija dolžna poskrbeti za varnost. Slovenska policija je to svoje delo zelo dobro opravljala. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.Slovenska policija z represivnimi ukrepi proti demonstrantom ni reagirala pravilnoProf. dr. Branko Lobnikar je na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru predstojnik Katedre za policijsko dejavnost in varnostne vede.  Z vidika policijske dejavnosti je protest javno zbiranje ljudi, na katerem je policija dolžna poskrbeti za varnost. Slovenska policija je to svoje delo zelo dobro opravljala. "Filozofija slovenske policije se je obrnila leta 2020, ko je nastopila kriza covida 19. Takrat so policisti dobili dodatne naloge preprečevanja širjenja bolezni in so zelo hitro uporabili represijo, ker so za to dobili jasna navodila in ker so izhajali iz predpostavke, da je varovanje življenja temeljna pravica, ta je namreč za policista sveta, vse ostalo pa, kot izhaja iz policijske subkulture, pride kasneje, tudi pravica do zbiranja in svobode izražanja." Slovenska policija z represivnimi ukrepi proti demonstrantom ni reagirala pravilno. ''Sledila je le enemu gospodarju,'' poudarja Lobnikar in to tudi podrobneje razloži. "Vsaka policija ima dva gospodarja. Eden je oblast, ki jo pooseblja vlada, policija mora delati to, kar ji povedo, da mora narediti. Kako to policija naredi, pa je stvar policijske profesije. Drugi gospodar policije pa so državljani, davkoplačevalci, ki jim mora policija zvesto služiti. Policija je v lasti ljudi." Dr. Lobnikar je bil na razvoj policijske dejavnosti v zadnjih treh desetletjih zelo ponosen. "Naša država je nastala na podlagi upora, tega bi se morala zavedati vsaka oblast, čeprav ji gredo uporniki na živce. Upor je sestavni del naše države, družbe in vsega, kar smo." Lobnikar še dodaja, da tisto, kar so policijski vodje in policisti naredili v zadnjem letu, zelo kvarno dolgoročno vpliva na  mnenje ljudi o policiji. "Covid 19 bo minil, izkušnje iz tega obdobja pa bomo dolgo nosili v sebi. Slovenska policija v tem letu ni reagirala tako kot leta 1991. Takrat je vedela, komu mora služiti." Kaj je dr. Lobnikar prispeval za Vitrino Slovenijo? Stekleno kocko z znakom Fakultete za varnostne vede. Zakaj? "Varnost je ena izmed temeljnih dobrin, zagotavljanje varnosti pa mora temeljiti na znanju. V času osamosvojitve je iz višje policijske šole začela nastajati fakulteta  za varnostne vede, na kateri vzgajamo strokovnjake na področju varnosti.  Znak fakultete sem izbral zato, ker je v času Slovenije tudi naša fakulteta zrasla iz malega otroka v žilavega odraslega."

Doc. dr. Barbara Rajgelj, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, poudarja, da so bile v zadnjem letu na preizkušnji številne človekove pravice. Kritična je do ustanov, ki so bile v tem občutljivem obdobju nedejavne, med drugim tudi do varuha človekovih pravic. Ta njihova pasivnost pa je spodbudila civilno družbo, nekatere poklicne skupine in posameznike, da so se bolj angažirali, še dodaja Barbara Rajgelj. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.Če se le da, mora vlada omogočiti protesteDoc. dr. Barbara Rajgelj, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, poudarja, da so bile v zadnjem letu na preizkušnji številne človekove pravice. Kritična je do ustanov, ki so bile v tem občutljivem obdobju nedejavne, med drugim tudi do varuha človekovih pravic. Ta njihova pasivnost pa je spodbudila civilno družbo, nekatere poklicne skupine in posameznike, da so se bolj angažirali, še dodaja Barbara Rajgelj. "Če se le da, bi morala vlada omogočiti proteste, to je del demokratičnega ustroja, mu ne nasprotuje, ampak ga bogati." V drugem valu epidemije so bili v Sloveniji protesti približno pet mesecev prepovedani. Najbolj radikalne razmere so bile februarja in marca 2021, ko se je lahko zbralo deset ljudi, niso pa se smeli zbrati na protestu. Protest je ustavno varovana kategorija, ki je sestavljena iz dveh ustavno  varovanih pravic, to sta pravica do mirnega zbiranja (42. člen ustave) in pravica do svobode izražanja (39. člen ustave), zato bi morala vlada najti poti, kako bi ljudje lahko protestirali. Ustavni red ne temelji na naših navadah in samoumevnostih, ampak na zgodovinskih izkušnjah o tem, kaj je pomembno, da lahko sobivamo, pripoveduje dr. Rajgelj. Lahko smo se družili v parku, hodili v trgovino, protestirati pa je bilo prepovedano. "Tisto, kar je kaprica, je postalo pravica, tisto, kar je pravica, pa je postalo kaprica." Ker so se  se zaradi nenasilnega javnega delovanja znašli v pravnih postopkih številni posamezniki in organizacije znašli v pravnih postopkih, je nastala Pravna mreža za varstvo demokracije, ki jim nudi pomoč. Veliko primerov, ki so jih dobili v prvih mesecih delovanja, je povezanih s kaznovanjem protestnic in protestnikov. Kazni so zelo visoke. "V času, ko ljudje težko preživijo, jih denarne kazni lahko uničijo veliko bolj kot policistov pendrek." Kakšen protestniški narod smo? "Hinavski smo. Kadar naši protestirajo, je ustava na mestu, takrat, ko njihovi, pa ni. Vsak ima pravico protestirati na miren način, tako podporniki Janeza Janše pred sodiščem kot njegovi nasprotniki na Trgu republike. Pravico moramo razumeti kot posodo, ki je pripravljena za vsakega, da vanjo vmeša, kar misli, da je prav." Vitrino Slovenijo krasi tudi eksponat. Letošnja tema festivala kritične misli in elektronske glasbe Grounded je država. Ko so iskali metafore in podobe, s katerimi bi lahko prikazali festival, se je Barbara Rajgelj spomnila plakata po izgubljenem referendumu za družinski zakonik  iz leta 2015, na katerem je kokoš brez glave. Ta plakat je dr. Rajgelj izbrala za našo vitrino, ki nastaja ob 30. obletnici Slovenije.  

V demokratični družbi sta svoboda izražanja in pravica do mirnega zbiranja naši temeljni pravici. V tridesetletni zgodovini slovenske države je bilo veliko protestov, demonstracij, vstaj, štrajkov. Zato se v drugem delu projekta, ki smo ga začeli decembra lani in imenovali Vitrina Slovenije, v oddajah in prispevkih, pa tudi v podkastu Vala 202 Zgodbe ukvarjamo s pravico do protesta, s tistimi, ki so proteste vodili, organizirali, se jih udeleževali, jih opazovali, proučevali, fotografirali, o protestih poročali ... Prvi sogovornik podkasta Vitrina Slovenija je izr. prof. dr. Bojan Musil, socialni psiholog, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti v Mariboru. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.Za pravo stvar je v skupnosti vedno dovolj prostora, da se ljudje aktivirajoV demokratični družbi sta svoboda izražanja in pravica do mirnega zbiranja naši temeljni pravici. V tridesetletni zgodovini slovenske države je bilo veliko protestov, demonstracij, vstaj, štrajkov. Zato se v drugem delu projekta, ki smo ga začeli decembra lani in imenovali Vitrina Slovenije,  v oddajah in prispevkih, pa tudi v podkastu Vala 202 Zgodbe ukvarjamo s pravico do protesta, s tistimi, ki so proteste vodili, organizirali, se jih udeleževali, jih opazovali, proučevali, fotografirali, o protestih poročali ... Izr. prof. dr. Bojan Musil, socialni psiholog, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, pravi: "Protestiramo na različne načine. Proteste lahko  izvajajo posamezniki, najbolj vpadljivi pa so tisti, v katere so vključene večje skupine ljudi." Trideset let Slovenije je tudi trideset let protestov ... "Bili so protesti, ki so imeli večji odmev, pa tudi taki z manjšim odmevom. Te kolektivne akcije so del našega vsakdana, element v demokratičnem ustroju in delovanju družbe, v tem ni nič napačnega. Ljudje se identificirajo z različnimi protesti, v naši zgodovini pa so pomembni tisti, ki so zaobjeli največji spekter ljudi, verjetno pa so bili uspešni zato, ker so imeli konkreten cilj." Veliko strok se ukvarja s protesti, zgodovina, sociologija, psihologija, socialna psihologija, pravo, kriminologija … "Moji ameriški kolegi, socialni psihologi, interpretirajo tudi aktualne dogodke, imajo korajžo, da se tega lotijo, pri nas pa je vedno neka pazljivost, da nam ne bi očitali politizacije. Lažje interpretiramo, kaj se dogaja v tujini. Tudi pri strokovnjakih, raziskovalcih, znanstvenikih je razširjeno mnenje, da je treba iti čim dlje od politike. Menim, da bi se morali s politiko ukvarjati vsi, saj gre za načelo vodenja, upravljanja skupnosti in mi vsi smo skupnost. Temu smo zavezani, intelektualci še toliko bolj, ker je država v nas vlagala in ji moramo vračati tako, da se ukvarjamo s tem, kaj se dogaja z našo skupnostjo. To je naša zaveza, ki pa se ji poskušamo, priznam, včasih malce izogniti," je kritičen Musil. Koliko uporniškega duha je še ostalo v sodobnem človeku, ki je atomiziran, ki pogosto ne čuti pripadnosti skupnosti? Je toliko upornosti v nas, da se dvignemo s kavča? Dr. Musil pojasnjuje, da je v času epidemije ena izmed poti, če so ljudje nezadovoljni, da pasivno sprejemajo stvari in čakajo na boljše čase. V zadnjih mesecih je tega več kot prej. Dr. Musil pa optimistično zaključi svoj odgovor. "Za pravo stvar je v skupnosti vedno dovolj prostora, da se ljudje aktivirajo." Kaj bi dr. Bojan Musil postavil v našo vitrino ob 30. obletnici slovenske države? Izbral je značko iz devetdesetih let, ki je bila povezana z akcijo Sveta Evrope Vsi drugačni, vsi enakopravni. "Mislim, da je kampanja Vsi drugačni, vsi enakopravni precej zaznamovala moja študentska leta, povezana je z različnimi množičnimi protesti pri nas, saj se navezuje na varovanje demokracije in človekovih svoboščin," je povedal dr. Bojan Musil.

Čeprav so bili Francozi na ozemlju današnje Slovenije kar trikrat in smo imeli v letih od 1809 do 1813 Ilirske province s sedežem v Ljubljani, pa se je sam veliki vojskovodja pri nas pomudil le nekaj dni. Leta 1797 je šel iz Gorice po Soški dolini do Leobna, kjer so Avstrijci podpisali premirje, in se vračal po ključni cesti avstrijske monarhije od Gradca, Maribora, Celja do Ljubljane, kjer je spal in kosil, ter se odpravil naprej v Trst. A vseeno je za njim ostalo precej zgodb in mostov, za katere pa ni nujno, da imajo z njim kakršno koli povezavo. Napoleonu na sledi so bili naši sogovorniki: Upokojeni arhitekt Fedja Klavora, ki je pred leti napisal knjigo Bonaparte ob Soči – 1797, v kateri je popisal Napoleonov pohod iz Gorice prek Kobarida, Bovca do Trbiža. O generalovem prihodu v Ljubljano je v Ljubljanskih novicah pisal Valentin Vodnik, nam pa je zapisano povzel magister Jože Podpečnik iz Narodnega muzeja Slovenije. O mostovih, ki se imenujejo po Napoleonu, nam je več povedal avtor številnih knjig o mostovih, upokojeni gradbeni inženir Gorazd Humar, o našem odnosu do Napoleona in času, ko smo imeli Ilirske province, pa doktor zgodovine in veleposlanik v pokoju Janez Šumrada, ki je tudi eden boljših poznavalcev tega obdobja pri nas. V Mestnem muzeju Idrija hranijo risbo Idrijčanke Eve Lucije Cecilije Viktorije Kraus, ki naj bi Napoleonu ogrela srce. Nekaj podatkov o njeni usodi je z nami delil zgodovinar in nekdanji kustos v Mestnem muzeju Idrija, Darko Viler. Letos mineva 200 let od smrti francoskega vladarja in cesarja, velikega vojskovodje, ki se je na ozemlju današnje Slovenije zadržal le nekaj dni Jurčičevo leto pri nas, Napoleonovo v Franciji. In to ni edino, kar ju povezuje na traku zgodovine. Josip Jurčič je namreč v knjigi Spomini starega Slovenca literarno obdelal spomine dolenjskega podčastnika v francoski vojski. Napoleon naj bi Kobaridcem dejal: "Ni pomembno, koga častiš in moliš, pomembno je, da častiš in moliš." Čeprav so bili Francozi na ozemlju današnje Slovenije kar trikrat in smo imeli v letih od 1809 do 1813 Ilirske province s sedežem v Ljubljani, pa se je sam veliki vojskovodja pri nas pomudil le nekaj dni. Leta 1797 je šel iz Gorice po Soški dolini do Leobna, kjer so Avstrijci podpisali premirje, in se vračal po ključni cesti avstrijske monarhije od Gradca, Maribora, Celja do Ljubljane, kjer je spal in kosil, ter se odpravil naprej v Trst. A vseeno je za njim ostalo precej zgodb in mostov, za katere pa ni nujno, da imajo z njim kakršno koli povezavo. Napoleonu za petami so bili naši sogovorniki: Fedja Klavora, upokojeni arhitekt je pred leti napisal knjigo Bonaparte ob Soči – 1797, v kateri je popisal Napoleonov pohod iz Gorice prek Kobarida, Bovca do Trbiža. O generalovem prihodu v Ljubljano je v Ljubljanskih novicah pisal Valentin Vodnik, nam pa je zapisano povzel magister Jože Podpečnik iz Narodnega muzeja Slovenije. O mostovih, ki se imenujejo po Napoleonu, nam je več povedal avtor številnih knjig o mostovih, upokojeni gradbeni inženir Gorazd Humar, o našem odnosu do Napoleona in času, ko smo imeli Ilirske province, pa doktor zgodovine in nekdanji veleposlanik v Parizu Janez Šumrada. V Mestnem muzeju Idrija hranijo risbo Idrijčanke Eve Lucije Cecilije Viktorije Kraus, ki naj bi Napoleonu ogrela srce. Nekaj podatkov o njeni usodi je z nami delil zgodovinar in nekdanji kustos v Mestnem muzeju Idrija, Darko Viler.

Kako praznik dela obeležujejo zdravstvena delavca, dostavljalec hrane in delavec v tovarni?Kako praznik dela obeležujejo zdravstvena delavca, dostavljalec hrane in delavec v tovarni? To obdobje si bomo zapomnili tudi po eni najbolj očitnih sprememb, ki jih lahko opazimo v urbanem okolju - po modrih Woltovih škatlah. Naš sogovornik je na kolesu ali v svojem avtu dostavil že več kot 1.000 obrokov. Občasno si jih privoščijo tudi zdravstveni delavci. Zakonca iz okolice Celja delata ruske turnuse, ob tem pa skrbita še za tri otroke. Zadnji sogovornik je že 38 let zaposlen v nekdanji Tovarni celuloze in papirja v Krškem, danes papirnici Vipap. V zadnjih desetletjih se je spremenilo ogromno, zelo velike spremembe pa v svojih delovnih okoljih med epidemijo opažajo tudi naključni sogovorniki, ki smo jih ustavili na ulicah.    

Animatorka v domu starejših Nova Gorica. Tina Krog dela v domu upokojencev Nova Gorica. Stanovalke in stanovalci jo imajo zelo radi, saj je nasmejana, iskrena, skoraj nepogrešljiva. Življenje v domovih je zdaj znosnejše kot v prvem valu, a spomini na zaprt dom ter izolirane stanovalce so še vedno navzoči in boleči. Ni še vse povsem tako kot je bilo. Da bi vsi skupaj bolje razumeli, kako se je spremenilo življenje starejših, je Tina snemala zvočni dnevnik. Prisluhnite ji. Poznate koga, ki bi posnel dober dnevnik? Sporočite nam in preberite navodila za snemanje.

Nina je zdravnica in mati treh otrok. Specialistka infektologije in intenzivne medicine je bila med prvimi, ki je v Sloveniji zdravila najtežje paciente, okužene s koronavirusom. Bila je tudi ena prvih, ki ga je prebolela. Virusa se še vedno boji. Zvočni dnevnik je nastal marca 2021, v času, ko so v bolnišnici Petra Držaja zapirali oddelek za paciente s covidom-19. Pisanje dnevnika zahteva disciplino, a kdor ga je pisal, ve, da se izplača. Branje dnevnikov čez deset, dvajset let je neprecenljivo. Zelo natančno opisujejo čas, ljudi, njihove navade in stiske. Na svetu pa so tudi ljudje, ki dnevnike snemajo z mikrofonom. Zvok resnično doda čisto novo dimenzijo: misli so posnete, ko se zgodijo, prav tako vsakdanji pogovori in dogodki. O ljudeh pripovedujejo tudi barva glasu, pogovori in vsakdanji dogodki. Zaprite oči in se postavite v čevlje zdravnice.  Poznate koga, ki bi posnel dober dnevnik? Sporočite nam in preberite navodila za snemanje.

Novice v rubriki črna kronika po navadi odmevajo najbolj, saj hkrati vzbudijo morbidno radovednost in zgražanje nad tem, kakšen je in kam gre ta naš svet. Vendar pa nam brskanje za starimi viri in zgodbami zelo hitro pokaže, da so bili naši kraji nekoč še veliko bolj neusmiljeni, nesrečni, zločinski, ljubosumni, maščevalni in krvavi kot so danes. Tako se je 7. aprila leta 1884, v gostišču Struge v Lučah v Zgornji Savinjski dolini zgodil strašno okruten trojni umor, ki je zaznamoval kraj in njegove pripovedi za naslednje stoletje in več. Gre za zgodbo, v kateri je vse – srhljivka, kriminalka, psihološka drama, krajevna in hišna zgodovina, smrt in življenje. In je resnična zgodba, polna preobratov, ki z vsakim novo podrobnostjo dobi čisto novo dimenzijo. Avtor: Ambrož Kvartič Brskanje za starimi viri in zgodbami nam zelo hitro pokaže, da so bili naši kraji nekoč še veliko bolj neusmiljeni, nesrečni, zločinski, ljubosumni, maščevalni in krvavi kot so danes7. aprila leta 1884 se je v gostišču Struge v Lučah v Zgornji Savinjski dolini zgodil strašno okruten trojni umor, ki je zaznamoval kraj in njegove pripovedi za naslednje stoletje in več. Gre za zgodbo, v kateri je vse – srhljivka, kriminalka, psihološka drama, krajevna in hišna zgodovina, smrt in življenje. In je resnična zgodba, polna preobratov, ki z vsakim novo podrobnostjo dobi čisto novo dimenzijo.

Tradicionalno smučarsko tekmovanje v Kranjski Gori letos praznuje 60 let. Konec tedna se bodo najboljši alpski smučarji sveta na eni najtežjih veleslalomskih prog merili že na 60. Pokalu Vitranc. In ta jubilej je Aleš Smrekar izkoristil za obujanje spominov z akterji, ki so, vsak na svoj način, zaznamovali eno od največjih slovenskih športnih prireditev. Srečal se je s tistimi, ki se spominjajo že prve izvedbe, leta 1961, pa z dobitnikom prvih točk za naše smučanje v svetovnem pokalu, prav v Kranjski Gori leta 68, pa tudi z vsemi še živečimi slovenskimi smučarji, ki so na domači tekmi stopili na zmagovalni oder. V drugem delu spominov na prehojenih 60 vitranških let slišite predvsem tiste, ki so skrbeli za evforijo, za nepregledno navdušeno množico navijačev. Slovenske junake, zmagovalce. Smučarski navdušenci so se zaradi njih vsako leto, na začetku decembra, kdaj januarja, kasneje pa marca, ki je tudi zdaj ob koraku v sedmo desetletje termin tekem za Pokal Vitranc, valili v Zgornjesavsko dolino, bodrit naše heroje - junake, s katerimi smo se poistovetili v časih narodnobuditeljstva, ko je tudi alpsko smučanje prispevalo kamen v osamosvojitveni mozaik. J2. del podkasta ob 60-letnici Pokala Vitranc60. izvedba Pokala Vitranc je priložnost, da se sprehodimo skozi 6 desetletij alpskih tekmovanj v Kranjski Gori. To pošteno obdobje je zaznamovalo predvsem tovarištvo, želja po napredku in entuziazem številnih ljubiteljev smučanja in lokalpatriotov, ki so si želeli sloves Zgornjesavske doline s pomočjo vzorno pripravljenih tekem ponesti v svet. Uspelo jim je. Pokal Vitranc je zgodba o uspehu, ki pa so jo, kljub verigi v kateri je vsak člen še kako pomemben, zaznamovali nekateri posamezniki. Aleš Smrekar je v zadnjem mesecu obiskal nekatere od njih in jih poimenoval "vitranške legende". Spominjamo se tistih, ki so skrbeli za evforijo in nepregledno množico navijačev na Pokalu Vitranc. Spregovorili bodo slovenski smučarski junaki, zmagovalci. Smučarski navdušenci so se zaradi njih vsak leto na začetku decembra, kdaj januarja, kasneje pa marca, ki je tudi zdaj ob koraku v sedmo desetletje termin tekem za Pokal Vitranc, valili v Zgornjesavsko dolino, bodrit naše heroje - junake, s katerimi smo se poistovetili v času narodnobuditeljstva, ko je tudi alpsko smučanje prispevalo kamen v osamosvojitveni mozaik. Slovenci smo v bivši državi državi veljali predvsem za smučarje in v tem smo bili tako dobri, da so nas tudi v ostalih, takrat vse prej kot smučarskih republikah, začeli jemati resno. Fotogalerija spominov na največje slovenske uspehe na Pokalu Vitranc: Bojan Križaj med vožnjo Rok Petrovič med vožnjo Ingemar Stenmark in Bojan Križaj Ingemar Stenmark, Bojan Križaj, Rok PetrovičFoto: Srdjan Zivulovic/Bobo Rok Petrovič Bojan Križaj Bojan Križaj po zmagi Rok Petrovič Jure Košir na vitranški strmini Jure Košir Jure Košir Foto: BoBo

60. izvedba Pokala Vitranc je priložnost, da se sprehodimo skozi 6 desetletij alpskih tekmovanj v Kranjski Gori. To pošteno obdobje je zaznamovalo predvsem tovarištvo, želja po napredku in entuziazem številnih ljubiteljev smučanja in lokalpatriotov, ki so si želeli sloves Zgornjesavske doline s pomočjo vzorno pripravljenih tekem ponesti v svet. Uspelo jim je. Pokal Vitranc je zgodba o uspehu, ki pa so jo, kljub verigi v kateri je vsak člen še kako pomemben, zaznamovali nekateri posamezniki. Aleš Smrekar je v zadnjem mesecu obiskal nekatere od njih in jih poimenoval "vitranške legende". V prvem delu podkasta spominov na prehojenih 60 let Pokala Vitranc smo obdelali predvsem organizacijsko plat tekmovanja, ki je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. Z Janezom Šmitkom smo se med drugim sprehodili skozi tehnološki razvoj priprave prog, z Matom Podrekarjem obujali spomine na razvoj merjenja časa, s Tonetom Vogrincem orisali tiste neverjetne, zlate čase alpskega smučanja, ko se je pod okriljem Bojana Križaja novi rod smučarjev prebil tudi na najvišjo stopničko. O prvih točkah za takrat jugoslovansko alpsko smučanje, prav na pokalu Vitranc leta 1968, je spregovoril Blaž Jakopič, o pokojnem Vojtehu Budineku, brez katerega ne bi bilo takšnega organizacijskega razvoja, pa so govorili drugi, tudi Mato Podrekar, ki že od začetka na tekmovanju skrbi za meritve. 1. del podkasta ob 60-letnici Pokala Vitranc60. izvedba Pokala Vitranc je priložnost, da se sprehodimo skozi 6 desetletij alpskih tekmovanj v Kranjski Gori. To pošteno obdobje je zaznamovalo predvsem tovarištvo, želja po napredku in entuziazem številnih ljubiteljev smučanja in lokalpatriotov, ki so si želeli sloves Zgornjesavske doline s pomočjo vzorno pripravljenih tekem ponesti v svet. Uspelo jim je. Pokal Vitranc je zgodba o uspehu, ki pa so jo, kljub verigi v kateri je vsak člen še kako pomemben, zaznamovali nekateri posamezniki. Aleš Smrekar je v zadnjem mesecu obiskal nekatere od njih in jih poimenoval "vitranške legende". Tekmovanje za Pokal Vitranc je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. O organizacijski plati tekmovanja razmišljajo "vitranške legende" Janez Šmitek, Mato Podrekar, Tone Vogrinec in Blaž Jakopič. Z Janezom Šmitkom smo se med drugim sprehodili skozi tehnološki razvoj priprave prog, z Matom Podrekarjem obujali spomine na razvoj merjenja časa, s Tonetom Vogrincem orisali tiste neverjetne, zlate čase alpskega smučanja, ko se je pod okriljem Bojana Križaja novi rod smučarjev prebil tudi na najvišjo stopničko. O prvih točkah za takrat jugoslovansko alpsko smučanje, prav na pokalu Vitranc leta 1968, je spregovoril Blaž Jakopič, o pokojnem Vojtehu Budineku, brez katerega ne bi bilo takšnega organizacijskega razvoja, pa so govorili drugi, tudi Mato Podrekar, ki že od začetka na tekmovanju skrbi za meritve.

Podjetje Iskra Delta je bilo pred dobrimi 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb, tik pred osamosvojitvijo propadli. Pred dnevi je bila objavljena informacija, da se šele po 31 letih končuje stečaj Iskre Delte. Stečaj se je začel 5. februarja 1990, v njem pa so bili upniki 100-odstotno poplačani že v devetdesetih letih, v nadaljevanju pa so postopek zavlekle nedokončane pravde na sodiščih. Kot je razvidno iz končnega poročila upravitelja, je bilo v stečaju unovčenega za 6,9 milijona evrov premoženja, celotni prihodki v stečaju pa so znašali 9,7 milijona evrov. Leta 2016 smo v oddaji Frekvenca X podrobno analizirali vzpon in propad Iskre Delte, srečali smo se z glavnimi akterji. Ob informaciji o dokončnem stečaju, ponovno objavljamo nekoliko aktualizirano raziskovalno temo.Kako je sredi Ljubljane nastal zametek kitajskega interneta in zakaj je v resnici propadlo slovensko računalniško podjetje, katerega stečaj se je končal šele pred dnevi. Bi lahko imeli slovensko Nokio ali Samsung?Podjetje Iskra Delta je bilo pred dobrimi 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb, tik pred osamosvojitvijo propadli. Pred dnevi je bila objavljena informacija, da se šele po 31 letih končuje stečaj Iskre Delte. Stečaj se je začel 5. februarja 1990, v njem pa so bili upniki 100-odstotno poplačani že v devetdesetih letih, v nadaljevanju pa so postopek zavlekle nedokončane pravde na sodiščih. Kot je razvidno iz končnega poročila upravitelja, je bilo v stečaju unovčenega za 6,9 milijona evrov premoženja, celotni prihodki v stečaju pa so znašali 9,7 milijona evrov. Leta 2016 smo v oddaji Frekvenca X podrobno analizirali vzpon in propad Iskre Delte, srečali smo se z glavnimi akterji. Ob informaciji o dokončnem stečaju, ponovno objavljamo nekoliko aktualizirano raziskovalno temo. Sogovorniki: Janez Škrubej, nekdanji direktor Iskre Delte Damjan Žemva, inženir računalništva, zaposlen v Iskri Delti Andrej Grebenc, svetovalec na področju tehnologij, nekdanji uslužbenec Iskre Delte Dušan Caf, strokovnjak za računalništvo, nekdanji predsednik Sveta za elektronske komunikacije Dejstvo je, da je bilo podjetje Iskra Delta fenomen svojega časa. Ali bi lahko danes imeli svojo Nokio, Samsung ali Microsoft pa seveda ostaja zgolj hipotetično in v resnici z romantičnimi spomini verjetno pretirano ozaljšano vprašanje. Morda pa bo ozadje delovanja in propada Iskre Delte kdaj dobilo še kakšno dodatno razlago, z dokončnim stečajem pa se te dni tudi formalno končuje pomembno poglavje slovenske tehnološko-podjetniške zgodovine. ?️ Šele po 31 letih se končuje stečaj Iskre Delte, poročajo @finance_si. Pred leti sem se poglobil v nenavadno zgodbo propada slovenskega računalniškega podjetja, ki je med drugim razvilo tudi legendarni računalnik Partner. 1/18 pic.twitter.com/UrtDgweJSb — Luka Hvalc (@vahlc) February 20, 2021  

O letu 1990, predvsem pa o zaupanju v ljudi, o ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti, razmišljajo dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular. Avtorica Tatjana Pirc je ob uvodu v obeleževanje 30. obletnice samostojne Slovenije postavila vitrino, za katero je vsak gost izbral predmet z globokim in pomembnim sporočilom … Kako o letu 1990, zaupanju v ljudi, idejah, uspehih, pogumu, pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris DularTrideset let imamo svojo državo, osamosvojitveni procesi še niso končani, in, kot pravi dr. Aleksandra Berberih Slana: "Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali obdobje osamosvajanja, dogodke pred tridesetimi leti." O letu 1990, zaupanju v ljudi, ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular. Dr. Boris Dular: Ljudem je treba zaupati in jih spoštovati Dr. Dular  je leta 1990 postal vodja kadrovske službe v novomeški tovarni Krka in tam trideset let najboljšim kadrom odpiral vrata in utiral poti. Letos se je upokojil, sicer pa je še zelo dejaven, saj  vodi  državno komisijo za poklicno maturo, je predsednik strokovnega sveta za srednje strokovno izobraževanje in podpredsednik nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu. "Ljudem je treba zaupati, jih spoštovati," poudarja dr. Dular, ki veliko odgovornost pripisuje vodjem. Spomnil se je misli, ki jo je velikokrat izrekel Jože Colarič, predsednik uprave in generalni direktor Krke: "Učimo se raje na napakah drugih." Mitja Milavec: Dobiva se točno opoldne na Luni Filmski režiser, scenarist, vizionar, inovator Mitja Milavec  je nekega dne v letu 1990 dobil idejo in ustanovil oglaševalsko agencijo Luna, ki že 30 let ustvarja uspehe. Eksponat, ki ga je prispeval za vitrino, je povezan z Valom 202: "Val 202 je največji radio. Pogosto ga poslušam, predvsem v avtu. Spoštujem vas, želim si, da postanete še boljši. Zato dajem v vitrino ta daljnogled, ki sem ga pred mnogimi leti kupil v starinarni."     S tem daljnogledom, ki ga je Mitja Milavec premišljeno izbral in previdno položil v vitrino, sporoča, da je treba stvari včasih pogledati bolj natančno, včasih še bolj igrivo, še bolj kritično, še bolj zafrkljivo. Kako se Milavec spominja leta 1990, časa, ko je nastala agencija Luna? "Moja generacija je leta 1990 čutila, da je vse možno, da lahko ustanavljamo mirovna gibanja ali podjetja, da lahko kritiziramo po pravici ali po krivici. Rajši po pravici," pripoveduje Milavec, ki sedanjost ocenjuje takole: "Mislim, da se nam pred očmi sesuva svet, ki si ga je ta država predstavljala. Še bolj se bo moral sesuti, da se bo začelo iz tega pepela nekaj pametnega razvijati." Je pa optimist, prepričan je, da se bomo rešili. "Verjamem, da lahko civilna iniciativa veliko naredi, čim več intelektualcev bi se moralo aktivirati. Ta pasivnost, ki jo čutiš vsak dan na vsakem koraku, ni dobra za našo državo." V trilerju Trije prispevki k slovenski blaznosti iz leta 1983 je Mitja Milavec režiral eno izmed treh zgodb. Njegova je bila  Kronika upora. Pravi, da bi danes lahko dodal še kakšno zgodbo o slovenski blaznosti. Jože Habula, ustanovitelj skupine BIG FOOT MAMA Učitelj in bobnar Jože Habula je 14. septembra 1990, ko je zaključeval srednjo šolo, prvič postavil na oder glasbeno skupino Big Foot Mama. Letos so imeli lepe načrte za praznovanje tridesete obletnice. "Vse, kar je bilo zamišljeno za leto 2020, nas še čaka. Nič nam ne bo pobegnilo." Skupina Big Foot Mama je starejša od države ... "Vedno sem mislil, da samo narodnozabavni bendi lahko doživijo take obletnice ..." Ravnatelju na šoli, na kateri je Jože Habula delal kot učitelj, se je zdel njihov videospot skladbe Garbage nemoralen, zato je Jože pristal na cesti. "To se je zgodilo leta 1996.  V tej naši Sloveniji smo že bili." Kot učitelj ima dober stik z mladimi. Pravi, da jih zanima vse mogoče, da ga sprašujejo, ker mu zaupajo. "Vsi potrebujemo sogovornika, ki bi nas jemal resno. Mlade je treba jemati resno. Če se odpreš, pridobivaš znanje in z znanjem rešuješ stvari.  Znanje je rešitev." Njegove barve so še vedno žive in oči iskrive. Jože Habula si še vedno želi leteti. Jakob Jurij Snoj: V Sloveniji imamo veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo Jakob je študent na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Zadnja leta vodi priprave dijakov na mednarodna matematična tekmovanja. V tem času so slovenski tekmovalci dosegli nekaj izjemnih rezultatov.  Za vitrino je izbral predmet, s katerim želi opozoriti, da v Sloveniji nimamo samo vrhunskih športnikov, ampak veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo. To je  srebrna medalja, ki so jo slovenski dijaki dobili  na matematični olimpiadi v Litvi leta 2017. Takrat je bil Jakob Jurij Snoj spremljevalec oz. vodja ekipe. "Na tekmovanje se pripravljaš več let, potem potuješ na drug konec sveta, kjer se pomeriš z najboljšimi matematiki iz celega sveta,  imaš priložnost, da pokažeš svoje sposobnosti. Hkrati pa spoznaš tujo državo, vrstnike, ki se ukvarjajo z istimi stvarmi kot ti. Tekmovanje je najpomembnejši del, je lahko tudi zelo stresno, je pa olimpiada še veliko več od tekmovanja." Že od nekdaj ga zanima matematika. Ko je bil majhen, mu je oče krajšal čas na sprehodih z matematičnimi ugankami, ki jih je Jakob vedno komaj čakal. "V matematiki še zdaleč ne vidim le številk, kot si to morda kdo predstavlja, v njej vidim veliko elegance in lepote v načinih matematičnega dokazovanja in  razmišljanja." Slovenski dijaki so pred kratkim izgubili možnost za sodelovanje na mednarodni olimpiadi mladih fizikov. Tekmovati jim niso dovolili, ker bi jih bilo v istem prostoru pet. "Ko sem slišal novico, da dovoljenja za pisanje v Sloveniji niso dobili, me je to zelo razjezilo. Žalostno in sramotno se mi zdi, ker očitno nihče nima dovolj posluha, da bi omogočil tak dogodek, čeprav z izvedbo raznih športnih tekmovanj vedno znova dokazujemo, kako se da izvajati takšne izjeme. Verjamem, da so se dijaki več let pripravljali na to tekmovanje, prikrajšani so za enkratno izkušnjo, ki bi jim lahko krojila prihodnost." Kakšne ambicije ima Jakob Jurij Snoj? "Bo čas pokazal, ko bom zaključil študij. Morda raziskovanje, poučevanje, vsekakor pa bom s pripravami dijakov nadaljeval." Vidi Jakob svojo prihodnost v Sloveniji? "Mogoče. Razmišljam tudi o tujini. Bom videl, kam me bo ponesla pot." Dr. Aleksandra Berberih Slana: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži." Dr. Aleksandra Berberih Slana je pokončna direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor in predsednica Skupnosti muzejev Slovenije. Za vitrino je izbrala Poezije Rudolfa Maistra Vojanova iz leta 1904. V knjigo, ki jo hranijo v muzeju, je leta 1919 napisal posvetilo: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži."  "Vsak muzej mora zastopati človekove pravice, svoboščine, demokracijo, svobodo, enakost, pozitivne vrednote, ki bi jih morali deliti vsi. Muzej ne sme in ne more biti nevtralen." Večkrat je že povedala, da nasprotuje ideji postavitve muzeja osamosvojitve, saj so v teh tridesetih letih nastajale zbirke v številnih muzejih, ki to obsežno gradivo preučujejo, redno razstavljajo, zbirke so dostopne obiskovalcem. "Teh zbirk je ogromno in temu primerno jih javno prikazujemo, če avtorji to dovolijo. Od teh dogodkov je namreč minilo samo trideset let. Procesi osamosvajanja še niso končani, nekateri še niso pripravljeni nastopati javno, še ne želijo, da delimo njihove spomine. Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali to obdobje." Še o pomenu postavljanja vitrin: "Predmeti so srce vsakega muzeja. Pri postavljanju vitrin in izbiri predmetov je treba biti zelo previden, da pravilno razbereš pomen predmeta in njegovo zgodbo, se odločiš, kako ga boš postavil v kontekst, da bo pravilno razumljen. Vsak obiskovalec v muzeju ima svoje videnje zgodovine ali sveta okrog sebe. Hitro se lahko zgodi, da izbrani predmet, za katerega si ocenil, da pripoveduje pozitivno zgodbo, nekdo razume negativno." Zakaj je dr. Aleksandra Berberih Slana izbrala Maistrove Poezije in njegovo posvetilo? "Povedati želim, da proces osamosvajanja in osvoboditve Slovenije poteka že zelo dolgo. Pa tudi to, da Rudolf Maister ni bil le general, ampak tudi bibliofil in umetnik, ni razmišljal le o vojni, temveč tudi o kulturi, ki je, tako kot osamosvojitev, temelj naše države, zato naj država začne končno skrbeti zanjo."

Ko so se zaprle trgovine in je prišel v veljavo odlok o prepovedi združevanja zaradi epidemije, so se skoraj izpraznile tudi ulice. Takrat na Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice zunaj opazili večinoma samo še njihove člane in članice. Kako je na ulici slišati pobude "Ostanite doma", kakšno nevarnost predstavlja novi koronavirus, in v čem bo ta zima drugačna za brezdomce? Gorazd Rečnik, Nataša Uršič in Gašper Andrinek so bili na ulicah od Maribora, Ptuja, do Ljubljane in Nove Gorice. Po ocenah Društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice naj bi vsako noč v Ljubljani spalo zunaj na prostem med 40 in 50 ljudiKo so se zaprle trgovine in je prišel v veljavo odlok o prepovedi združevanja zaradi epidemije, so se skoraj izpraznile tudi ulice. Takrat so na Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice zunaj opazili večinoma samo še njihove člane in članice. Kako je na ulici slišati pobude "Ostanite doma", kakšno nevarnost predstavlja novi koronavirus in v čem bo ta zima drugačna za brezdomce? Nekateri brezdomci pravijo, da so ljudje bolj solidarni, drugi govorijo o povečani nestrpnosti. Razmere v Mariboru in na Ptuju je preverjal Gorazd Rečnik, kjer se je pogovarjal s Kamro in mariborskimi Kralji ulice. Iz Nove Gorice, kjer trenutno prenavljajo Skupnostni center in za brezdomce skrbi ŠENT, se je oglasila Nataša Uršič. Po Ljubljani se je sodelavci ljubljanskih 'Kraljev' sprehodil Gašper Andrinek. Letos že osmo leto poteka akcija "Skriti Božiček za brezdomce", 1653 brezdomcev po vseh regijah bodo obdarili s stvarmi, ki jih je vsak napisal v pismu. Društvo Humanitarček, ki dobrodelno akcijo pripravlja že od leta 2012, poskrbi tudi za distribucijo po vsej Sloveniji in za dostavo darila v roke brezdomcu!

V zadnji zgodbi nanizanke o UKC Ljubljana novinarka Neva Železnik, vodja službe za odnose z javnostmi UKCL Jure Brankovič, vodja urada za pritožbe Nejc Seitl, prostovoljci Sabi, Goran in Darko pripovedujejo o tem, kako sta povezana UKC in javnost. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana PircKako je UKC Ljubljana povezan z javnostjo in javnost z njimMediji in UKC Novembra 1975 je v časopisu Dnevnik izšla priloga o novem kliničnem centru, ki sta jo pripravili Anka Štrukelj in Neva Železnik, ki je po dolgih letih prelistala prilogo in se ob tem spominjala, kako je priloga nastajala. "Takrat ni bilo službe za odnose z javnostjo, poklicala sem tajnico zdravnika, s katerim sem želela narediti intervju, in se vse dogovorila kar sama. Odnos do bolnika je zdaj boljši. Ni idealen, je pa precej boljši. O tem, da na primer zdravnik ni bil prijazen do pacienta, se včasih ni smelo pisati. Napake v zdravstvu so bile včasih tabujska tema. Zdi se mi, da je zdravstveno novinarstvo zelo napredovalo." Novinarka Neva Železnik še vedno spremlja zdravstvo. "Zdaj se ukvarjam predvsem s problematiko starejših in s psihičnimi motnjami zaradi koronavirusa." UKC in mediji Jure Brankovič vodi službo za odnose z javnostmi UKC Ljubljana, v kateri so zaposleni štirje. Zdaj se ne bi izšlo, če bi novinarji kar sami iskali svoje sogovornike po kliničnem centru, pravi Jure Brankovič. Mediji nanje naslavljajo ogromno vprašanj, med epidemijo pa je tega še več. "Delo v tej službi se nikoli ne ustavi." Kako se UKC odziva na kritike? "Če so kritike smiselne, jih je treba resno obravnavati in oceniti, če se da kaj spremeniti. Če pa so te zgodbe namenjene le vnašanju nemira, narejene zaradi nekih interesov, se z njimi ne ukvarjamo." Ste zadovoljni s podobo, ki jo ima UKC Ljubljana v javnosti? "Pomembno je, da pridobiš zaupanje javnosti. Naš cilj je, da javnost čim hitreje dobi prave informacije. Kako nam to uspeva, je težko oceniti, širša javnost bi to še najbolje ocenila. Naši zaposleni bodo vedno rekli, da je negativne publicitete preveč, novinarji bodo verjetno rekli, da so še preveč prijazni, resnica je pa verjetno nekje vmes. Sodelovanje z mediji vidim res kot sodelovanje. Z večino se je vzpostavil zaupanja vreden odnos." Pritožbe in pohvale pacientk in pacientov Klinični center ima tudi svoj urad za pritožbe, ki ga vodi Nejc Seitl. V resnici je to urad za pritožbe in pohvale. "Morda ima urad res malo zastarelo ime. Obravnavamo pritožbe, pohvale, vse zahteve za zdravstveno dokumentacijo, letos pa smo se lotili tudi novih izzivov, izvajanja mediacij in reševanja sporov med zaposlenimi." Pritožbe obravnavajo na podlagi Zakona o pacientovih pravicah, Nejc Seitl pravi, da skušajo vsakič poiskati rešitev v sporu med posameznikom in UKC. Od začetka letošnjega leta do sredine novembra so dobili 230 prvih zahtev, 213 pohval, 41 pritožb, ki se ne nanašajo na kršitev pacientovih pravic, 285 zahtev za posredovanje zdravstvene dokumentacije ... Največ pritožb je povezanih z odnosom med zdravstvenim delavcem in pacientom. "Šestdeset odstotkov pritožb, ki pridejo do ustne obravnave, rešimo z dogovorom o rešitvi spora." Zaposleni se na pritožbe odzivajo različno, je še povedal Seitl. Iščejo sistemske rešitve, posameznikov "ne pribijajo na križ". "Še vedno je veliko ljudi, ki cenijo trud zaposlenih, vidijo njihova prizadevanja, ki to pohvalijo. To je dodatna motivacija." Prostovoljke in prostovoljci pomagajo UKC Ko je izbruhnila epidemija covida-19, je UKC javnost prosil za pomoč. Ljudje so se takoj odzvali. Med njimi so tudi vozniki Ljubljanskega potniškega prometa, pa tudi aktivistke in aktivisti Rdečega križa Slovenije. Voznik mestnega avtobusa pri LPP Ljubljana Goran Bogojević pomaga v reševalni postaji Ljubljana, kjer čisti in razkužuje vozila. "Kolektiv je zelo v redu, vsi se trudijo, so zadovoljni z nami. Na reševalni postaji smo trije, preostali so na drugih oddelkih." Goran komaj čaka, da bo spet vozil avtobus, pogreša tudi potnike. Potniki pa zagotovo tudi zelo pogrešajo mestne avtobuse in voznike. Prostovoljka Sabi Perdan, aktivistka na območju Rdečega križa Ljubljana, pomaga na hematološkem oddelku, opravlja zelo različna dela. "Vsake roke pridejo prav, pomagam pri negi, strežem zajtrke, kosila, poberem pladnje, pomivam ... Zaposleni so me lepo sprejeli. Sem vesela, da lahko pomagam, da sem del tega." Darko Hribar je tudi eden izmed prostovoljcev RKS, ki pomagajo v UKC Ljubljana: "Delam na urgenci, na internistični prvi pomoči, vozim paciente na rentgen, CT, magnetno resonanco ... Delo je tu precej drugačno kot moja služba. Sem energetski inšpektor. Na UKC so me lepo sprejeli, hvalijo me, da mi je kar nerodno ... Upam, da smo koristni." To so bile zgodbe o UKC Ljubljana. Hvala vsem, ki ste sodelovali, nas brali, poslušali ... Naj se uresniči želja Marka Turenška iz tehnično-vzdrževalnega sektorja kliničnega centra, da bi ljudje, ki v to hišo vstopajo z upanjem, iz UKC Ljubljana odhajali z nasmeškom.

Za nemoteno delovanje UKC Ljubljana so življenjskega pomena številne nemedicinske dejavnosti, brez katerih bi bili na primer pacienti lačni, operacijske mize razmajane, dvigala pokvarjena, prostori pa umazani, temni in hladni … Obiskali smo kuhinjo kliničnega centra, kjer nas je sprejela Mojca Blatnik, ki vodi službo bolniške prehrane in dietoterapije, o tehnično-vzdrževalnem sektorju pa smo se pogovarjali z Markom Turenškom, ki je tudi predstavnik zaposlenih v svetu zavoda UKC Ljubljana. Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana PircO pomenu nemedicinskih dejavnosti UKC LjubljanaMojca Blatnik: Vsa znanost o prehrani se konča na krožniku Centralna kuhinja UKC Ljubljana je verjetno ena največjih kuhinj v Sloveniji, zagotovo pa največja bolnišnična kuhinja. Sodi v službo bolniške prehrane in dietoterapije, ki jo vodi Mojca Blatnik. Poleg kuhinje v tej službi delujejo tudi dietetiki, ki predstavljajo vez med kuhinjo in bolniškimi oddelki, saj za bolnike načrtujejo primerno prehrano. Bolniku se želijo čim bolj približati, upoštevati njegove želje, da bi to, kar mu pripravijo, pojedel. "Vsa znanost o prehrani se konča na krožniku. Če bolnik tega obroka ne poje, ni zanj nobene koristi," razlaga Mojca Blatnik, ki z UKC Ljubljana živi v skupnem gospodinjstvu že 37 let, službo za bolniško prehrano in dietoterapijo pa vodi 22 let. V tej službi je 165 zaposlenih, ki skrbijo za približno 1900 bolnikov, pripravijo jim pet obrokov na dan. Na voljo imajo 75 različnih kombinacij diet, trudijo se, da je v njihovih skladiščih čim več lokalnega, skrbijo, da je hrana neoporečna in kakovostna. "Vsako leto dobimo več pohval. Na podlagi anket je od 70 do 80 odstotkov bolnikov zelo zadovoljnih z našo hrano. Bolniki me prosijo tudi za jedilnike, ker jim je hrana ustrezala." Na dan porabijo od 300 do 400 kg zelenjave, od 150 do 200 kg mesa, 300 litrov mleka, pacient povprečno poje najmanj tri koščke kruha … Ali drži, da v 22 letih Mojca Blatnik nad svojimi zaposlenimi ni niti enkrat dvignila glasu? "Mislim, da res ne. Menim, da je treba z zaposlenimi delati lepo, da se marsikaj doseže s pogovorom. Če delaš lepo z zaposlenimi, potem ti z lepim tudi vračajo." Kaj bi kliničnemu centru napisala na torto za 45. rojstni dan? "Naj zaposleni UKC, ki so super ekipa, predani bolnikom, ostanejo še naprej taki." Marko Turenšek: Mi moramo povoziti čas, ne sme čas povoziti nas V sektorju, ki vzdržuje tehnično infrastrukturo UKC, je zaposlenih približno 140 ljudi, med njimi je tudi Marko Turenšek. Skrbijo za vse tisto, kar klinični center potrebuje za nemoteno delovanje (napeljave in oprema, popravila in vzdrževanje zgradb, servisiranje medicinske opreme, za elektroenergetske sisteme, telekomunikacije in izvajanje multimedijskih storitev, distribucijo vode, elektrike, medicinskih plinov, pripravljajo tehnično dokumentacijo pri razpisih in predloge za investicije ter investicijsko vzdrževanje, nadzorujejo kakovost vode ...). Leta 2000 se je tehnično-vzdrževalni sektor preselil v nove prostore na Zaloški 14, prej so bili razsejani po številnih lokacijah. Za lažjo predstavo: UKC ima več kot 25 objektov, 84 dvigal, 473 avtomatskih vrat, vse to je treba preverjati, vzdrževati, popravljati. Čeprav jih je premalo, je njihov odzivni čas zelo kratek, saj si ne morejo privoščiti, da bi zaradi njih delo na oddelku zastalo, razlaga Turenšek, ki še doda: "Mi moramo povoziti čas, ne sme čas povoziti nas." Zadnje mesece pa tudi v tehnično-vzdrževalnem sektorju epidemija spreminja delovne prioritete, saj sodelujejo pri številnih selitvah in pripravah prostorov. Marko Turenšek pravi, da se zaposleni v medicinskih in nemedicinskih dejavnostih dobro razumejo, da so ekipa, včasih pa preskoči tudi kakšna iskrica. Poudarja, da je klinični center tako močan, kot je močan njegov najšibkejši člen. "Vsi moramo narediti svoje. Če čistilka ne počisti, se bo morda kdo okužil, če vzdrževalec česa ne naredi, ne bo elektrike ali signala, če svojega dela ne opravi informatik, zdravnik ne bo videl izvida ... Vsi skrbimo, da lahko stroka dela." Marko Turenšek je v svetu zavoda UKC Ljubljana predstavnik zaposlenih. Pravi, da si je v treh letih nabral zanimive izkušnje. Trudi se delovati v dobro UKC, zaposlenih in pacientov: "Politike se ne grem. Tu sem zato, da podprem dobre stvari." Ob 45. obletnici UKC Ljubljana pa ima Marko Turenšek veliko željo za malega človeka: "Ta človek pride v klinični center z upanjem. Naj ga zapusti z nasmeškom."