Gost 29. epizode Srce bije za posel, je ustanovitelj in direktor podjetja Belektron, Boštjan Bandelj. Skupaj z ekipo, se je povzpel v svetovni vrh trgovanja z emisijskimi kuponi. Je strokovnjak s področja energetike, zagovarja postopen zeleni prehod in vozi električen avto. Kakšno je njegovo mnenje o aktualnih razmerah v slovenski in svetovni energetiki, o prihodnjih investicijah ter kaj mu pomeni denar – o vsem tem v tokratni epizodi.

Gost 28. epizode Srce bije za posel, je solastnik in direktor družbe Postojnska jama Marjan Batagelj. V podjetništvu marsikdo meri uspeh skozi denar, kar je največja napaka, pravi gost. Denar je posledica pravih odločitev, sosledja dejanj in ekipe, ki si jo zgradil okoli sebe. Ko se odloča o naslednjem koraku, se vpraša dvoje: kaj je dobro za jamo in kaj za gosta?

Gostja 27. epizode Srce bije za posel, je predsednica uprave in izvršna direktorica družbe Medex Group Aleša Mižigoj. Kot zgled komunikacije, učinkovitega dela in sodelovanja izpostavi čebeljo skupnost. Medex je družinsko podjetje, ki ga je sogovornica leta 2001 prevzela po očetu. Ob tem doda, da je bil pri tem najpomembnejši prenos vrednot: poštenosti in odgovornosti.

Gost 26. epizode Srce bije za posel, je generalni direktor Iconomi-ja, platforme za upravljanje kripto premoženj. Pravi, da ni tipičen kriptomilijonar in da največje tveganje zanj predstavljata motor in smučanje. Dodaja, da imajo mnogi, ki vstopajo v kritpstovet, prevelika pričakovanja: »Ko gre vse gor, postanejo vsi pohlepni, in ko gre dol, se prestrašijo.« Sogovornik komentira tudi aktualno dogajanje, torej četrti halvnig bitcoina ter vstop ameriških ETF-ov.

Gost 25. epizode Srce bije za posel je lastnik zasebne klinike Medicinski center Ljubljana Marko Bitenc. Je zagovornik javnega zdravstva, ki pravi, da bi morali biti vsi državljani glede na višino našega BDP-ja deležni ustrezne zdravstvene oskrbe. Letos bomo porabili 7 milijard evrov za plačevanje zdravstvenih programov, zato razloga za čakalne dobe ni. Kje v državnem sistemu je torej težava? In kakšen je njegov pogled na zdravniško stavko? Od odgovorov ste stran le klik.

Gostja 24. epizode Srce bije za posel je predsednica uprave Luke Koper Nevenka Kržan. Kriza v Rdečem Morju se nadaljuje cene za prevoz kontejnerja so čez noč poskočile s 1500 do 2000 na 6000 do 7000 dolarjev na kontejner – kaj to pomeni za poslovanje našega pristanišča? Luka čaka na dokončanje drugega tira – se nam obeta še en vzporedni tir? Kaj pa gradnja tretjega pomola, ki bo segala na območje Ankarana? S sogovornico tudi o drogah in eksotičnih gostih v našem pristanišču.

Gost 23. epizode Srce bije za posel je generalni direktor skupine Emil Frey v Sloveniji Jožko Tomšič. Gre za družbo, v švicarski lasti, ki v Sloveniji trži 12 avtomobilskih znamk. Kakšne so napovedi glede prodaje električnih avtomobilov? Kaj pa avtomobili na vodik? Sogovornik je do zelenega prehoda zadržan, pa ne zato ker mu nasprotuje, temveč zato ker meni, da so odgovorni pozabili na ključno – strategijo, ki bi to podpirala. Če imate radi avtomobile, ali pa če vas zanimajo trendi na področju transporta, je čas za klik.

Gost 22. epizode Srce bije za posel je predsednik uprave Save Re Marko Jazbec. Družba bo, kljub katastrofalnim poplavam, poslovala uspešno. S sogovornikom tudi o zdravstveni, davčni in pokojninski reformi ter zaupanju uporabnikov v zavarovalnice. Pa tudi o tem kaj zavarovalnicam prinaša prihodnje leto ter zakaj so zavarovalniške premije tako visoke.

Gost 21. epizode Srce bije za posel je generalni direktor skupine Vaider, Peter Čas. Del omenjene skupine je tudi Steklarna Hrastnik. Tamkaj so se usmerili v izdelavo najvišje kakovost steklenic. So energetsko intenzivno podjetje – njihov letni račun za elektriko znaša 10 milijonov evrov. Zaradi ohlajanja gospodarstva bo letošnji dobiček enak lanskemu. Glede evidence delovnega časa direktor pravi, da se moramo vprašati kakšno družbo si želimo: družbo zaupanja ali družbo nadzora? Zanj je družba nadzora preživeta stvar.

Gost 20. epizode Srce bije za posel je je glavni izvršni direktor Spar Slovenija David Kovačič. Podatki glede inflacije pri nas niso vzpodbudni, največji krivec za rast na letni ravni so prav cene hrane. Kaj je pričakovati do konca leta – se bodo cene živil še zviševale? Afera z ostanki pesticidov v sadju je zaznamovala letošnje poletje in omajala zaupanje kupcev. S katerimi ukrepi skuša Spar zagotavljati neoporečno blago na policah? V podkastu tudi o davčni, kadrovski in plačni politiki v Sparu.

Kaj nam o spreminjajočem se svetu povedo tisti, ki se z njim soočajo skozi posel? Kakšen je njihov uvid v razvoj Slovenije? Kako razmišljajo o gospodarskih, družbenih in tehnoloških trendih? Pogovori, ki odstirajo zanimive plati vodenja, razvoja podjetja, izzivov, predvsem pa razmišljanja in osebnosti menedžerjev.

Gost 18. epizode podkasta Srce bije za posel je generalni direktor državnega podjetja Slovenske železnice Dušan Mes. Železnice so sredi intenzivnega cikla obnove, posodobitve in izgradnje prog, država pa mora v bližnji prihodnosti sprejeti pomembne odločitve o regionalnih železniških povezavah, dvotirnosti in novih krakih. Letos bodo Slovenske železnice zabeležile rekorden dobiček. »Polnokrvno digitalizirane« naj bi postale do konca 2024, do takrat naj bi tudi pridobile celotni delež v avtobusnem prevozniku Nomago. Čez osem let bo železniški potniški promet v državi odprt za tujo konkurenco.

Gost sedemnajste epizode podkasta Srce bije za posel je Dušan Šešok, (so)lastnik in generalni direktor Iskre, ki je že nekaj let v celoti v lasti družine Šešok. Prevzemne tarče in investicije išče na bližnjih južnih trgih, kjer so nižji davki in stroški. Pa tudi do dovoljenj pridejo mnogo hitreje. V Sloveniji bodo poleg razvoja slej ko prej ostale avtomatizirane in robotizirane operacije. V oddaji govori o dejavnosti, širitvi na jug, kritično pa gleda na napovedi davčne, pokojninske reforme in dvig plač v javnem sektorju.

Ivo Boscarol po lanski prodaji podjetja Pipistrel ostaja njegov 10-odstotni lastnik, vendar se umika iz dnevnih poslov. Še vedno pa skrbi za vizijo, dolgoročne projekte in strateške kupce. V pogovoru razloži, kako in zakaj je prišlo do prodaje. Kupec Textron Aviation bo letos v podjetje vložil 15 milijonov evrov. Zdaj razvijajo 19-sedežno potniško letalo na vodikove gorivne celice. O letalstvu, letalih prihodnosti, letečih taksijih, dragem procesu certificiranja letala, dronih, obrambni industriji, o svoji dobrodelnosti, novih naložbah, potrebi po državnih davčnih spodbudah…prisluhnite v Srce bije za posel.

Finančna industrija se je pri nas v 15 letih dodobra spremenila. Od leta 2016 imamo zakonodajo, ki ureja poslovanje in regulacijo alternativnih investicijskih skladov. Priložnost so z ustanovitvijo Alfi skladov zagrabili v podjetju za svetovanje in cenitve KF Finance, ki ga od 2009 vodita Matjaž Filipič in Bojan Kunovar. Skladi danes upravljajo naložbe, kot so deleži v Tušu, Merkurju, drugih nekdaj družinskih podjetjih, številne poslovne nepremičnine, trgovska dejavnost, veterinarske klinike, medicinski centri, energetika itn. Matjaž Filipič v podkastu Srce bije za posel med drugim deli izkušnje poslovanja v slovenskem in hrvaškem okolju in poda svoj pogled na leto 2023.

Gost 14. epizode podkasta Srce bije za posel je Marko Drobnič, od 2011 predsednik uprave podjetja za proizvodnjo aluminija Talum. Odgovarja na vprašanja preobrazbe Taluma, energetske krize, ki je specifična za Evropo, pretečega zmanjšanja evropske konkurenčnosti pri preskrbi z materiali, poslovanja, recikliranja, ukrepov za pomoč industriji ipd. Odprto odgovarja tudi na bolj osebna vprašanja.

Gost 13. epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Iztok Seljak, direktor avtomobilske korporacije Hidria, ki se je za elektrifikacijo odločila leta 2007, ko je Volkswagen v javnosti trdil, da je nikoli ne bo. Podjetje pospešuje vlaganja in proizvodnjo. Nevarnost v prihodnosti pa lahko poleg pomanjkanja kadrov predstavlja padec evropske konkurenčnosti.

Nada Drobne Popović, predsednica uprave naše največje energetske družbe PETROL razloži, kako bomo energetsko prestali zimo, kaj se torej dogaja na strani dobave plina, zavzame se za nujno potrebno s strani EU uvedeno kapico na ceno plina in elektrike, odgovarja na vprašanja o vojnem dobičkarstvu energetskih družb, o posledicah zgornje omejitve cen naftnih derivatov v času prejšnje vlade in o trenutni regulaciji marž; zariše prihodnost Petrola, vlaganja v zeleni prehod, pove tudi nekaj o sebi, ko ni v vlogi vodenja uprave. Kapica oziroma zamejitev cen elektrike in plina je nujna, če želimo, da glavnina evropskega gospodarstva zimo preživi, je prepričana predsednica uprave Petrola Nada Drobne Popovič. »Bom iskrena, to da bodo države same reševale krizo ne more biti ustrezen mehanizem znotraj EU.« Potrebna je skupna, odločna odločitev v zvezi s cenami energentov na ravni Evropske unije, predvidena za konec oktobra. »EU bo morala najti vso pamet, moč in soglasje da bo sprejela kapico na elektriko in plin.« V Petrolu ne nasprotujejo administrativni omejitvi marž v času aktualne vlade, a v isti sapi Drobne Popovičeva opozarja: »Kratkoročno je to lahko všečno, da so marže nizke, ampak dolgoročno je pametnejše slediti temu, kar energetske družbe moramo narediti.« To pa je pokrivanje stroškov, vzdrževanje infrastrukture in vlaganje v zeleni prehod. Kot posebej neugoden ukrep za Petrol predsednica uprave izpostavi dve regulaciji drobnoprodajnih cen naftnih derivatov v času prejšnje vlade, zaradi katerih je Petrol državi izstavil 110 milijonov evrov visok račun. Zdajšnji premier Robert Golob je že napovedal, da je Petrolov zahtevek neupravičen... in argument predsednice uprave: »To je bil pa ukrep, kjer smo mi 90 odstotkov časa delali minus. Ne le da nismo imeli dobička, vsak prodajni liter je bil prodan pod prodajno ceno goriva.« Na vprašanje ali zato zoper državo morebiti pripravljajo tožbo, pa spravljivo odgovarja: »Tako kot Petrol potrebuje državo, da sprejema pametne regulacije, potrebuje tudi država Petrol, da ima energetsko družbo, ki bo sposobna podpirati prebivalstvo in industrijo.«

Enzo Smrekar, glavni direktor podjetja Atlantic Droga Kolinska, podpredsednik za delikatesne namaze, Donat Mg in internacionalizacijo v Atlantic Grupi, odgovarja na vprašanja o prehranski in energetski draginji, inflaciji, izvozu, dodani vrednosti, zaposlenih, trajnosti, vodenju in avtentičnosti, o nekaj idejah iz koalicijske pogodbe in o športu (je tudi predsednik Smučarske zveze). O sebi pove, da je jutranji človek, zadostuje mu štiri do pet ur spanja, ob sedmih je na delovnem mestu, vendar nima rutinskega urnika. Ves čas je v življenjskem ritmu in miselnem toku, ki prepleta intenzivno poklicno in aktivno zasebno življenje. Zdajšnje poslovne pogoje v prehrambni panogi opiše kot popolno nevihto in pove, kako podjetje krmari skozi težke čase.

ELES je v lasti države. Prenosni operater skrbi, da električna energija od proizvajalcev pride do porabnikov, vpet je v omrežja sosednjih držav in evropski energetski sistem. Od leta 2013 je na njegovem čelu Aleksander Mervar, ki pojasnjuje, zakaj bomo šele po počitnicah deležni visokih zneskov na položnicah: »Če ste imeli danes mesečno 100 evrov položnice za elektriko, boste imeli po mojih izračunih 2023 nekje 350-400 evrov.« Pove tudi, zakaj so cene nevzdržne in kako se bodo po njegovem umirile, nikdar pa ne več na ravneh, ki smo jih bili vajeni še pred letom dni. Gost desete epizode podkasta Srce bije za posel je Aleksander Mervar, direktor podjetja ELES, ki je sistemski operater prenosnega električnega omrežja v Sloveniji.»Mi sploh še nismo doživeli nobene električne draginje. Slovenski trgovci z elektriko so to pravočasno zakupili po nizkih cenah. Danes imamo v povprečju v Sloveniji še kar na položnicah znesek za elektriko okrog 55 evrov na megavatno uro.« Vendar se hitro približuje draginja. Trenutne cene niso vzdržne. Aleksander Mervar razloži, kako in v odvisnosti od česa se bodo gibale. Tržne cene elektrike so določene na borzah. Velika večina naših trgovcev je elektriko zakupila pravočasno in za naprej, torej po prejšnjih nižjih cenah. Vendar se obdobje zakupa zdaj izteka. »Moja ocena je, da se te pogodbe za nazaj iztečejo (pa bom malo podaljšal) konec tretjega kvartala letošnjega leta. In potem bodo morali zakupiti na novo. Tu bi rad še nekaj povedal, ker se v javnosti napačno govori… Da imamo v Sloveniji tako nizke cene elektrike, je je večina iz slovenskih elektrarn. Zato HSE in GEN nista do danes ustvarjala ekstra profitov. Prodajala sta po zelo nizkih cenah, recimo lani maja,« razlaga Mervar, ki ELES vodi od 2013 in celo kariero posveča energetiki. Vprašanje je seveda, kakšne bodo končne cene za gospodinjstva po izteku zakupov poceni elektrike. »Če ste imeli danes mesečno 100 evrov položnice za elektriko, boste imeli po mojih izračunih leta 2023 nekje 350-400 evrov. Če pa upoštevamo stroškovne cene slovenske proizvodnje, ki vključuje zamortizirane elektrarne (cenovno odskakuje TEŠ), bi prišli za gospodinjstva (ne za industrijo) na 30-50% cene. Ponderirana stroškovna cena slovenskih elektrarn je nekje med 80 in 85 evrov/MWh.« Nekaj je sicer gledati letno bilanco, toda v elektroenergetiki so pomembne urne pozicije – in tu smo uvozno odvisni. Ne zagotavljamo namreč dovolj elektrike za vse potrebe vse ure v vseh dneh v letu. Zato bo vpliv borznih cen kupljene elektrike vedno »kvaril stroškovno ceno slovenskih elektrarn, ki je relativno nizka.« Mervar pove, da so se v zadnjem času podražili tudi vsi materiali in storitve. Dvakratno so poskočile cene tujih serviserjev za naprave v omrežju in vse to bo vplivalo tudi na stroškovne cene slovenskih elektrarn. Evropska unija je zadnjih več kot 20 let gradila enotni energetski trg. Vojna v Ukrajini je cene energentov enormno podražila, a dvigi cen so se dogajali že mesece prej. »Stroški proizvodnje elektrike se pa niso podražili. Rad bi poudaril tole: veliko se je govorilo, da v Evropi obstaja neka formula za določanje cene. Te formule ni. Obstaja pa nekaj drugega – da se oblikujejo borzne cene po marginalnem proizvajalcu. Marginalni proizvajalec pa je tisti z najvišjimi stroški. Ker so cene plina in kuponov CO2 skočile, smo imeli najprej skok cen energentov lani od jeseni dalje. Težava je v tem, da določene države v EU niso vlagale v novo proizvodnjo, poraba se je pa v pokoronskem obdobju povečala. In potem so morali Nemci, pa tudi vsi ostali (tudi v Sloveniji smo nekaj ur več od povprečja obratovali s turbinami v Brestanici), zagnati plinske turbine. Na letnem nivoju sicer ni bilo groznega povečanja porabe plina. Problem je, da se je na urnih nivojih to podrlo. In prišlo je do visokega povpraševanja, na drugi strani pa ni bilo ponudbe. To je povzročilo prvi skok… Zraven pa stampedo rasti cene kuponov CO2 na, recimo, terminski borzi EEX v Leipzigu. Oboje skupaj je privedlo do 230 in še nekaj evrov/MWh – govorim o sami elektriki, ne o končni ceni. Zaznan je bil torej negativen trend. Potem je prišla še Ukrajina!« Mervar sicer meni, da trenutnega stanja ne moremo predvidevati v neskončnosti. Konec vojne v Ukrajini bi povzročil padec trenutnih ravni cen. In to se po njegovem lahko zgodi 2024. Do takrat bo imela vlada kup težkih izzivov, najtežje pa bo industriji. Če industrija ne bi delala normalno, bi sledila odpuščanja in množica ranljivih odjemalcev bi se le povečevala. Kako blažiti stisko, je veliko vprašanje. Nekateri menijo, da lahko denar za blaženje posledic vzamemo kar energetskemu sektorju. Mervar pravi, da se moti, kdor meni, da je v naši energetiki veliko denarja in kaže na HSE, ki ima velike izgube s TEŠem. Vlada je v treh letošnjih mesecih distributerjem, tudi ELESu, vzela prihodek iz omrežnine in tudi tako znižala zneske na položnicah. Eles je bil oškodovan za - takšna je ocena - 23,4 milijona evrov. V času covida 2020 je izgubil 34 milijonov in to so sredstva, ki se sicer namenjajo investicijam. Ena od njih pa je praktično končana. Slovenija s 150-milijonskim 400-kilovoltnim daljnovodom Cirkovce – Pince, zahtevnim energetskim objektom, dobiva povezavo z Madžarsko. ELES sodeluje tudi pri drugih, pogosto nagrajenih investicijah izgradnje pametnega omrežja, med projekti sta SINCRO.GRID in NEDO. Znova, današnje cene elektrike niso vzdržne, vendar se bodo po Mervarjevih besedah dolgoročne vzdržne cene oblikovale pri 100, 110 evrih/MWh. Prišlo bo do množičnega dodatnega priklapljanja obnovljivih virov v sisteme, kar pomeni, da (dragih) plinskih elektrarn ne bo treba pogosto zaganjati. Nove jedrske elektrarne s svojimi stroškovnimi cenami bodo marginalne elektrarne. Nuklearna energija bo torej narekovala cene. Slovenija je na prehodu v zelene, obnovljive vire energije. Trenutno na ELESovo omrežje v prej kot 10 letih ni mogoče priklopiti polja vetrnih ali polja sončnih elektrarn, postopki umeščanja v prostor so največja ovira za počasen prehod. Politika je odločila tudi, da bo treba zapreti TEŠ in izstopiti iz premoga, nekje okrog 2033. Kako nadomestiti dobro tretjino proizvodnje? »Najbolj kritično obdobje za Slovenijo je že od letos do dneva nove nuklearke ali do dneva, ko bo možno na tehnološko sprejemljiv in relativno ekonomičen način pretvarjati viške električne energije v zelen vodik, ga hraniti, transportirati in ponovno uporabljati.« Mervar ne zavida odločevalcem, ki zaenkrat načrtujejo izjemno velik 1100-megavatni drugi blok krške nuklearke. Sam jo podpira, ker so druge rešitve trenutno manj optimalne. Tehnologije elektrolize (pretvorbe viškov elektrike iz sonca ali vetra v zeleni vodik) so »pošastno drage«. Boji pa se tako močne nuklearke, raje bi videl, da bi Slovenija imela manjše, bolj obvladljive 500-megavatne modularne jedrske elektrarne, a te proizvajajo Rusi, Kitajci in Korejci. Podpira tudi, da se državljani glede drugega bloka JE Krško izrečejo na referendumu, pred tem pa se mu zdi nujno izobraževanje ljudi in zavedanje, da bo zeleni prehod, ki ga nekateri vidijo brez jedrske energije, dolgoročno zahteval svojo ceno. Ocenjuje, da je realno pričakovati izgradnjo drugega bloka šele okrog 2037, pred tem bo TEŠ nehal obratovati, tudi zaradi pomanjkanja lignita. V vmesnem času bi si lahko pomagali s postavitvijo plinskih turbin - takšnih, ki bi lahko v prihodnosti uporabljale zeleni vodik - na lokacijah Trbovlje, Velenje oziroma tam, kjer so visokonapetostni daljnovodi in je prenosno omrežje dovolj močno. Direktor ELESa v podkastu Srce bije za posel izrazi tudi strahove in razloži posledice ob morebitnem embargu ali odklopu Evrope od ruskih energentov. O zdajšnjih razmerah reševanja rebusa zelenega prehoda in plačevanju visokih cen energije pravi: »Smo v situaciji, ko znanje ne bo dovolj. Bo sreča bolj pomembna.« Mag. Aleksander Mervar je v karieri dobil štiri vabila za ministra v vladi, dve sta prišli v času vlade Janeza Drnovška. Ni ga mikalo. Če si enkrat minister, si težko zaposljiv. Poleg tega je plača nizka glede na odgovorno delo. Z Robertom Golobom, ki bo vodil prihodnjo vlado, sta bila tri leta sodelavca, skupaj sta naredila GEN-I. Nazadnje (od 2019) sta oblikovala konzorcij za pospešitev zelene preobrazbe slovenske energetike s pomočjo pametnih omrežij. O zdajšnji vladi nima pripomb, z njo je dobro sodeloval. V javnosti velja prepričanje, da je človek, ki dela z vsemi političnimi barvami: »Zato, ker sem za vsako vlado nekaj izračunal in naredil.« Pravi, da je služba pustila posledice na zdravju. Vendar prizna, da rad dela. Malo spi in zgodaj vstaja. Je član nekaj nadzornih svetov. Ne vozi še električnega avtomobila. Tesla mu ni pri srcu – zaradi dizajna. Prisluhnite celotnemu pogovoru.

Lek sodi pod Novartisovo divizijo Sandoz. Zaposlenim ne štejejo ur, jih ne preverjajo, štejeta učinek in opravljeno delo. Zaupanje je ključno. Družba je čedalje bolj inovativna in prilagojena na pričakovanja mlajših generacij. Med sodelavce je pripravljena vključiti tudi begunce iz Ukrajine. Izpad zaradi vojne pomeni okrog 10% Lekove prodaje. O negotovostih v poslovnem okolju, zaposlenih, inoviranju, prihodnosti Sandoza, antibiotikov, bioloških in inovativnih zdravil, o polnjenju in pakiranju cepiva proti covidu in marsičem – s predsednikom Lekove uprave mag. Robertom Ljoljom. Robert Ljoljo, od septembra 2019 predsednik uprave farmacevtske družbe Lek, je gost devete epizode podkasta Srce bije za posel. Lek je od 2002/2003 del švicarskega Novartisa, ta je v lasti številnih malih in institucionalnih delničarjev, iz Švice, Velike Britanije, Združenih držav, Nemčije itd. Novartis beleži okrog 50 milijard dolarjev prodaje, Lek dobrih 1,2 milijarde evrov. Novartis odločno obsoja vojno v Ukrajini, naš pogovor začne mag. Robert Ljoljo. Izpostavljenost Leka na ruskem in ukrajinskem trgu je zmerna, delež prodaje tam znaša slabih 10%. Novartis, ki na teh trgih skrbi za svoje zaposlene in Ukrajini donira zdravila ter denarno pomoč, je v Rusiji prekinil marketinške dejavnosti in nova vlaganja. Kratkoročni vpliv bo relativno obvladljiv. Nihče pa si ne želi, da bi konflikt trajal. Ena od gospodarskih posledic vojne so visoke cene energije. Lekovo poslovanje je bolj kot od drugih energentov odvisno od električne energije, ki predstavlja manj kot dva odstotka stroškov. Bolj zaskrbljujoč je strošek vhodnih surovin, zlasti materiala, ki prihaja iz Kitajske in Indije, cene na borzah so močno poskočile. Ali Lek s prihodom ukrajinskih beguncev vidi priložnost za razvoj? »Bili bi absolutno veseli, če bi jim lahko omogočali vključevanje v naše procese. Sprejeli smo odločitev, da bomo na naših razpisih pregledali, za katera delovna mesta »preživimo« brez začetnega znanja slovenskega jezika in tem ljudem ponudimo delovna mesta in izobraževanja za slovenski jezik. V naših oglasih bomo to opredelili. To je pomembna gesta podpore,« razlaga prvi mož Robert Ljoljo, ki je v podjetju od študentskih let. Bitka za talente je neizprosna in to občutijo tudi v Leku, kjer imajo že 5500 sodelavcev, v zadnjih dveh epidemičnih letih so jih zaposlili tisoč. Večinoma iščejo visoko izobražene, motivirane kadre. Pomemben je cel ekosistem pogojev, od dobrega izobraževalnega sistema, davčnega okolja do spodbud za raziskave in razvoj. G. Ljoljo je zadovoljen s spremembami na dohodninskem področju. Misli, da bodo perspektiven kader lahko zadržali doma. Želijo pa si pridobiti še sodelavce iz tujine. Pravi, da ne beležijo veliko odhodov iz podjetja in da pogosto od zunaj dobijo pozitivno povratno informacijo o poslovni kulturi v Leku. Z nastopom epidemije so takoj uvedli delo od doma, od zaposlenih ne zahtevajo poročil in ne merijo delovnega časa. Proces temelji na zaupanju. »Velika večina zaposlenih ima ustrezno stopnjo samozavedanja. Mi jih opolnomočimo, rečemo: to so vaši cilji. Skupaj se cilji definirajo tudi na ravni timov. To je kultura, ki jo hočemo gojiti«, je tudi kultura, ki jo močno spodbuja Novartis, zlasti od prihoda Vasanta Narasimhana. Lek je v zadnjih treh letih naredil pomemben premik od podjetja »generikov« do farmacevta, ki se ukvarja z inovativnimi zdravili. V njem so vse divizije, značilne za Novartis: generiki, biološka zdravila, inovativna zdravila, radioliganti. Novartis je lani napovedal ponovni pregled, ki bi pokazal, kaj storiti z divizijo Sandoz. Odprte so vse možnosti, od prodaje, spin-offa ali zadržanja. Kaj pa to pomeni za Lek, če je del skupine Sandoz (v Ljubljani je tudi Sandozev razvojni center), obenem pa vedno bolj prisoten pri inovativnih zdravilih, ki so osrednji del Novartisovega razvoja? »O posledicah za Lek vam težko govorim, ker ne vem, kakšna bo končna odločitev. Smo še zelo zgodaj v tem procesu. V tem trenutku se še niso začele ustrezne finančne ocene, da bi se lahko odločitve sprejele. Vkolikor bi do neke prodaje prišlo, bomo najverjetneje videli del Leka, ki bo Sandoz in del, ki bo za inovativna zdravila.«   Več v podkastu Srce bije za posel.

Sonja Gole je generalna direktorica podjetja Adria Mobil in njena največja posamična lastnica. Na čelu družbe je že od leta 1996, v teh dneh pa so ji nadzorniki podelili še en mandat. Pandemijo so izkoristili za povečanje tržnega deleža – že skoraj vsaka deseta novo prodana prikolica v Evropski uniji je proizvedena prav v Novem mestu. Kljub rekordnim poslovnim rezultatom Goletova opozarja, da najverjetneje prihaja nova kriza, tokrat kot posledica rusko ukrajinskega konflikta.Gostja osme epizode podkasta Srce bije za posel je Sonja Gole.Sonja Gole je generalna direktorica podjetja Adria Mobil in njena največja posamična lastnica. Na čelu družbe je že od leta 1996, v teh dneh pa so ji nadzorniki podelili še en mandat. Pandemijo so izkoristili za povečanje tržnega deleža – že skoraj vsaka deseta novo prodana prikolica v Evropski uniji je proizvedena prav v Novem mestu.  Kljub rekordnim poslovnim rezultatom Goletova opozarja, da najverjetneje prihaja nova kriza, tokrat kot posledica rusko ukrajinskega konflikta. Sonja Gole je v skoraj 26 letnem vodenju Adrie Mobil presegla številne krize: propad Adrie Caravana,  iskanje novih trgov v 90-ih, finančno krizo 2008, reševanje Adrie Mobil prek slabe banke, kriminalistično preiskavo ter pandemijo, ki se prav zdaj izteka. Zdi se, da je vseskozi nekakšna krizna managerka. Na vprašanje kdaj ji je bilo najtežje, katera kriza jo je najbolj prizadela, odgovori: »Najbolj hudo mi je takrat, ko  gre vse odlično. Zakaj? Ko je vsega v izobilju in smo vsi prepričani, da ne more iti nič narobe, se moramo zavedati, da bo kriza zagotovo prišla in če nanjo nismo pripravljeni, bomo bistveno bolj ranljivi.« Čeprav se zdravstvena kriza s Covidom počasi izteka, je Sonja Gole nad prihodnostjo zaskrbljena. Ne nad prihodnostjo Adrie Mobil, ampak okolja in sveta.  Kot pravi, je gospodarstvo pregreto, povpraševanje pa pretirano, soočamo se s pomanjkanjem surovin in nizkimi obrestnimi merami, denar na računih izgublja vrednost in s tem pospešuje potrošnjo, hkrati pa se soočamo še z zahtevnim političnim konfliktom med Rusijo, ZDA, Kitajsko. Ukrajina kot mala država po njenem mnenju sicer na svetovnem zemljevidu nima velike teže, ima pa vsekakor veliko politično težo, če predsedniki držav ne bodo znali zbrati dovolj razuma za umiritev političnih napetosti. V tem primeru, nam, kot pravi, sledi ena večjih kriz. Adria Mobil je od leta 2017 lastniško v rokah francoske družbe Trigano. Gre za enega izmed največjih proizvajalec avtodomov, prikolic in vanov v Evropski Uniji. Sonja Gole priznava, da ob prenosu lastništva ni bila navdušena, vendar, kot poudarja, večinskega  lastnika spoštuje in z njim korektno sodeluje. »To sodelovanje prinaša številne sinergije, predvsem na nabavnem področju. Na številnih drugih pa smo si uspeli zagotoviti samostojnost, neodvisnost, pa tudi ohranitev poslovnega modela Adrie, ki je drugačen od poslovnih praks ostalih družb v Triganoju. Prav ta avtonomnost nam zagotavlja, da sledimo svojim inovacijam in svojim tržnim pristopom in na to smo zelo ponosni,« še pravi Sonja Gole. Tudi sama je lastniško vpletena v Adrio Mobil, je namreč največja, nekaj manj kot 8 odstotna posamična lastnica v tej novomeški družbi. Trigano ima pravico, da njen delež odkupi do leta 2024. Pa bo ta delež v prihodnje prodala? »Če bom morala, bom,« je kratka. Pred dnevi so ji nadzorniki podelili nov 4 letni mandat, že zdaj pa vse mlade poziva: »Mlajša generacija je prihodnost, zato jo pozivam, naj vzame stvari v svoje roke, naj pokaže pogum, sposobnosti in znanje in uspeh bo zagotovo prišel.« Generalna direktorica Adrie Mobil je v širši javnosti znana kot deloholičarka v žlahtnem pomenu te besede. Prva pride v službo in zadnja gre, sodelavci so navajeni, da jo lahko za vsako zadevo povprašajo v njeni pisarni. Ne glede na to njeno značajsko lastnost pa je posel Adrie Mobil usmerjen izključno v preživljanje prostega časa: proizvodnja prikolic, avtodomov in vanov. Trg produktov za prosti čas se je v zadnjih letih pomembno spremenil, pravi Sonja Gole: »Prikolice so namreč od leta 2016 počasi izgubljale vodilno vlogo, prevzemali so jo avtodomi in vani. Epidemija pa je razmere spet obrnila na glavo in vse več je kupcev, ki se zanimajo za nakup prikolic. Adria Mobil je ta novi trend uspešno izkoristila: z razvojem, designom in kakovostjo prikolic smo uspeli povečati svoj tržni delež s 6 na 9 odstotkov, kar je neverjetna rast tržnega deleža. S tem smo kompenzirali pomanjkanje baznih vozil, nujnih za avtodome, in tako zadržali delovna mesta vseh zaposlenih.«

»Eden ključnih ljudi iz Caterpillarja je prišel v Teslo in rekel: Fantje, če hočete dobro meriti, je za to samo ena firma na svetu!« v šesti epizodi podkasta Srce bije za posel pripoveduje dr. Jure Knez, soustanovitelj in večinski lastnik tehnološkega podjetja Dewesoft v Trbovljah (s 16 podružnicami po svetu). Dewesoft izdeluje programsko opremo za merjenje in merilne instrumente za avtomobilsko, vesoljsko in drugo industrijo. Rešitve ali izdelek dobavijo v dveh do treh mesecih, kar je zelo hitro. Podjetje raste in zaposluje ves čas, tudi v krizi, ki jo med drugim občuti tako, da po svetu išče še 250 manjkajočih komponent. Redno zaposleni imajo tudi možnost kupiti lastniški delež. Zaposleni so dobro nagrajeni. O meritvah, poslovanju, kadrih, lastništvu, gospodarski politiki in marsičem – prisluhnite v pogovoru z Juretom Knezom. Gost šeste epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Jure Knez, večinski lastnik podjetja Dewesoft, »ene firme na svetu«.Dewesoft, 21 let staro podjetje, ki zaposluje med 260 in 270 ljudi, izdeluje programsko opremo za merjenje in merilne instrumente za avtomobilsko, vesoljsko in drugo industrijo. Rešitve ali izdelek dobavijo v dveh do treh mesecih, kar je zelo hitro. Podjetje raste in zaposluje ves čas, tudi v krizi, ki jo med drugim občuti tako, da po svetu išče še 250 manjkajočih komponent. Redno zaposleni imajo tudi možnost kupiti lastniški delež. Zaposleni so dobro nagrajeni. O meritvah, poslovanju, kadrih, lastništvu, gospodarski politiki in marsičem – prisluhnite v pogovoru z Juretom Knezom.

Blaž Brodnjak, prvi človek Skupine NLB, ki se širi na Balkanu, v peti epizodi podkasta Srce bije za posel odkritosrčno govori tako o banki, inflaciji, zelenem prehodu in poslovnih priložnostih kot o razočaranjih nad političnimi odločevalci, Banko Slovenije ali tistimi, ki zavračajo pridobitve sodobne medicine.Prvi mož Skupine NLB Blaž Brodnjak je gost pete epizode podkasta Srce bije za poselSkupina Nova ljubljanska banka je v prvih devetih mesecih letos ob skoraj 500 milijonih evrov čistih prilivov ustvarila 206 milijonov dobička. Veliko zgodbo ustvarja na Balkanu, zlasti z zadnjim prevzemom srbske Komercijalne banke, v ogrlici držav pa ji manjka Hrvaška. Razumljivo, tamkajšnja sodišča v primerih hrvaških varčevalcev v nekdanji LB od 2008 razsojajo, kot da je NLB pravna naslednica LB, čeprav to po našem ustavnem zakonu ni. Prvi mož NLB si želi vstopa na hrvaški trg, do katerega mu politika, ki naj bi reševala odprta vprašanja s sosedo, še ni pomagala. »Verjamem, da so bančne marže tam relativno visoke in bi NLB lahko delovala kot neke vrste korektiv - ne da ruši konkurenčno okolje, ampak pripelje resno dodano vrednost,« razlaga Brodnjak. Slovenska (in tuja) podjetja bi tako imela podporo banke na vseh trgih nekdanje Jugoslavije, kjer spet nastopajo čedalje bolj pogumno. Skupina NLB je med tremi največjimi na vseh trgih, kjer je prisotna, to je v šestih državah. »Ne boste našli veliko drugih podjetij v regiji, ki imajo podoben tržni položaj. Gre za sistemsko pomembno regijsko institucijo v strateški panogi v bankocentričnem gospodarskem modelu in seveda razpolagamo z enormnim informacijskim kapitalom na eni strani, na drugi pa imamo dostop do zelo velikega števila gospodinjstev z našimi rešitvami,« pojasnjuje Blaž Brodnjak, ki se pohvali s pridobivanjem tržnih deležev na praktično vseh segmentih. V Sloveniji se sicer krepi konkurenca, ki (v primeru OTP in AIK) kupuje manjše banke in jih konsolidira. Enako utegne storiti NLB, ki tudi zato (da pride do svežega kapitala, so pa še drugi razlogi) prodaja NLB Sklade. Poslovanje skladov bo sicer še potekalo prek NLB-jevih okenc oziroma kanalov. Banka tudi nadaljuje krčenje stroškov in zasleduje trajnostne vidike (te pričakuje tudi od svojih strank, podjetij). Zato bo v prihodnosti zapustila prostore v Ravnikarjevi stolpnici TR2 na Trgu republike, stavba je bila sicer zgrajena za politični vrh, postala pa je »neposrečen simbol NLB-ja v zadnjih 15 letih. Tu bi moral sedeti predsednik vlade in sprejemati državnike iz vsega sveta,« pravi Brodnjak. NLB ima trenutno prostore v šestih zgradbah v Ljubljani, v prihodnje bo prisotna v »zgradbi in pol«, čez leta pa bi lahko petsto zaposlenih delalo od doma. Trenutno pa banka, ki se korenito digitalno transformira, išče zlasti podatkovne razvijalce in analitike. V Beogradu ima razvojni kompetenčni center, iz dveh razlogov: Slovenija ne izobrazi dovolj strokovnjakov in Srbija jih ugodneje obdavči. Obdavčitev dela je zanj doma povsem nekonkurenčna. Organizacije Gospodarskega kroga (minister za gospodarstvo to deli z njimi) izražajo globoko razočaranje zaradi umika razvojne kapice iz zakonodajnih predlogov. Po Brodnjakovem mnenju je jasno: edini legitimni nacionalni interes (glede na to, da Slovenija 80% BDP izvozi) je mednarodna konkurenčnost države. Ukrepi bi zato morali biti: davčno spodbudna delovna obdavčitev, razvoj domačega kapitalskega trga (da ne bi bilo treba toliko podjetij prodati multinacionalkam), pokojninska reforma in naložbeni pokojninski skladi, sodoben izobraževalni sistem. »Mi se ukvarjamo s tem, kako bomo delili ustvarjeno, namesto da bi se pogovarjali o tem, kako bomo ustvarili bistveno več in potem tudi delili bistveno več. To je ena razvojna paradigma, ki nam manjka. V politiki smo se zaplezali in se ukvarjamo samo z oblastjo in tem, kdo bo pobral tistih 20 milijonov denarnega toka iz ene sistemske družbe, namesto da bi skupaj ustvarili tri milijarde več na leto.« Izraz »dežela izgubljenih priložnosti« pa se nanaša zlasti na minulo desetletje, v katerem so nas okoliške države prehitele v konkurenčnosti. Več v podkastu Srce bije za posel.

Tone Strnad prostodušno govori o trgovskem in farmacevtskem poslu, ne brani se niti refleksije o družbenih in političnih razmerah. Prepričan je, da ima njegovo podjetje veliko prednost v ljudeh, ki jih zaposluje. Za nakup Medisa, ki ga je ustanovil 1989, se praktično vsak teden zanima kakšen finančni sklad. Zakaj se ni podal v nabave zaščitne opreme, če so se s tem ukvarjali že hmeljarji in dobavitelji šolskih potrebščin? »Saj ste videli po televiziji, zakaj ne.« Poročila o sumih korupcije pri dobavah, ki jim delno pritrjuje tudi Računsko sodišče, so na ulice privabile protestnike. V zadnjih dneh pa še drugačne proteste – proti pogoju PCT. Njihov skupni imenovalec je razočaranje nad vlado, ki ga deli tudi Strnad: »Mene jezi celotna situacija. Vse se zateguje. Nikoli prej v Sloveniji nisem videl robokopov, kot jim rečemo. Prvič sem jih videl v času te vlade. In me res boli. Na ta način spodbujajo nasilje. To ni preventiva, to je podžiganje najnižjih strasti. To me pa res jezi.« Več v podkastu.Gost četrte epizode podkasta Srce bije za posel je Tone Strnad, lastnik družbe Medis.Tone Strnad prostodušno govori o trgovskem in farmacevtskem poslu, ne brani se niti refleksije o družbenih in političnih razmerah. Prepričan je, da ima njegovo podjetje veliko prednost v ljudeh, ki jih zaposluje. Za nakup Medisa, ki ga je ustanovil 1989, se praktično vsak teden zanima kakšen finančni sklad. Zakaj se ni podal v nabave zaščitne opreme, če so se s tem ukvarjali že hmeljarji in dobavitelji šolskih potrebščin? »Saj ste videli po televiziji, zakaj ne.« Poročila o sumih korupcije pri dobavah, ki jim delno pritrjuje tudi Računsko sodišče, so na ulice privabile protestnike. V zadnjih dneh pa še drugačne proteste – proti pogoju PCT. Njihov skupni imenovalec je razočaranje nad vlado, ki ga deli tudi Strnad: »Mene jezi celotna situacija. Vse se zateguje. Nikoli prej v Sloveniji nisem videl robokopov, kot jim rečemo. Prvič sem jih videl v času te vlade. In me res boli. Na ta način spodbujajo nasilje. To ni preventiva, to je podžiganje najnižjih strasti. To me pa res jezi.« Več v podkastu.

Blaž Miklavčič, lastnik in glavni direktor gradbenega podjetja GH Holding, že nekaj časa poslovno prodira na Balkan, podobno tudi nekatera večja domača podjetja iz gradbene operative. V tretji epizodi podkasta Srce bije za posel Miklavčič spregovori o svojem največjem projektu, gradbeni panogi in njenih izzivih, mednje gotovo sodita pomanjkanje kadrov in surovinska kriza: »Imamo dnevne težave, ki jih rešujemo. Ta trenutek spremljamo kar nekaj opreme, ki prihaja iz Azije, recimo sistem tekočih stopnic. Gledali smo… je nekje na poti proti Reki, ta trenutek v Maleziji, spremljamo pa zato, ker na prejšnji ladji ni bilo prostora. Ena ladja vmes ni šla, ker ni bilo dovolj tovora. Praktično smo prišli šele na tretjo ladjo. To nam povzroča kar precej dodatne koordinacije, da jih bomo lahko namestili. Tako je na dnevni bazi. Stvari se dogajajo in jih rešujemo. Je pa to projekt, ki je izjemno pomemben za prebivalce Beograda in okolja. Srbski minister za zdravje se ne izgubi več na gradbišču, ker ga je tolikokrat obiskal, vključno s predsednikom države in predsednico vlade.« Gradnja UKC Beograd se bo zaradi vmesnega dviga cen surovin podražila za okrog 10% glede na prvotno ceno.Blaž Miklavčič, lastnik in glavni direktor gradbenega podjetja GH Holding, že nekaj časa poslovno prodira na Balkan, podobno tudi nekatera večja domača podjetja iz gradbene operative.V tretji epizodi podkasta Srce bije za posel Miklavčič spregovori o svojem največjem projektu, gradbeni panogi in njenih izzivih, mednje gotovo sodita pomanjkanje kadrov in surovinska kriza: »Imamo dnevne težave, ki jih rešujemo. Ta trenutek spremljamo kar nekaj opreme, ki prihaja iz Azije, recimo sistem tekočih stopnic. Gledali smo… je nekje na poti proti Reki, ta trenutek v Maleziji, spremljamo pa zato, ker na prejšnji ladji ni bilo prostora. Ena ladja vmes ni šla, ker ni bilo dovolj tovora. Praktično smo prišli šele na tretjo ladjo. To nam povzroča kar precej dodatne koordinacije, da jih bomo lahko namestili. Tako je na dnevni bazi. Stvari se dogajajo in jih rešujemo. Je pa to projekt, ki je izjemno pomemben za prebivalce Beograda in okolja. Srbski minister za zdravje se ne izgubi več na gradbišču, ker ga je tolikokrat obiskal, vključno s predsednikom države in predsednico vlade.« Gradnja UKC Beograd se bo zaradi vmesnega dviga cen surovin podražila za okrog 10% glede na prvotno ceno.

Dr. Mark Pleško, prvi človek 20 let starega podjetja Cosylab, ki med drugim izdeluje krmilne sisteme za jedrske pospeševalnike in razvija rešitve za protonsko terapijo, je gost druge epizode podkasta Srce bije za posel. Številke podjetja Cosylab se spreminjajo dnevno. V »covid letu« so zaposlili blizu 70 novih sodelavcev. Zdaj jih je blizu 300, velika večina v Sloveniji, prisotni so tudi v drugih delih sveta. Širijo se tako hitro, da razmišljajo o svojem kampusu. Vsake toliko časa jih želi prevzeti kakšen sklad zasebnega kapitala. Soustanovitelj in prvi človek podjetja, jedrski fizik dr. Mark Pleško je 2001 s študenti na Inštitutu Jožef Štefan razvil programsko opremo za pospeševalnike jedrskih delcev in ustanovil podjetje. Danes v Cosylabu delajo za velike znanstvene projekte, kot je integracijski sistem za ITER (fuzijski reaktor na jugu Francije), specializirani so za softver za krmiljenje jedrskih pospeševalnikov. Drugi večji del njihove dejavnosti pa predstavlja softver za protonsko terapijo, ta mora biti napisan v skladu s predpisi, ki veljajo za medicinske naprave, kar pomeni, da razvoj takšne programske opreme terja štirikrat več dela in časa. Pleško prostodušno spregovori o tehnologiji, podjetju, družbenih vprašanjih, cepljenju, davkih in marsičem. Dr. Mark Pleško, prvi človek podjetja Cosylab, ki med drugim izdeluje krmilne sisteme za jedrske pospeševalnike in razvija rešitve za protonsko terapijo, je gost druge epizode podkasta Srce bije za posel.Številke podjetja Cosylab se spreminjajo dnevno. V »covid letu« so zaposlili blizu 70 novih sodelavcev. Zdaj jih je blizu 300, velika večina v Sloveniji, prisotni so tudi v drugih delih sveta. Širijo se tako hitro, da razmišljajo o svojem kampusu. Vsake toliko časa jih želi prevzeti kakšen sklad zasebnega kapitala. Soustanovitelj in prvi človek podjetja, jedrski fizik dr. Mark Pleško je 2001 s študenti na Inštitutu Jožef Štefan razvil programsko opremo za pospeševalnike jedrskih delcev in ustanovil podjetje. Danes v Cosylabu delajo za velike znanstvene projekte, kot je integracijski sistem za ITER (fuzijski reaktor na jugu Francije), specializirani so za softver za krmiljenje jedrskih pospeševalnikov. Drugi večji del njihove dejavnosti pa predstavlja softver za protonsko terapijo, ta mora biti napisan v skladu s predpisi, ki veljajo za medicinske naprave, kar pomeni, da razvoj takšne programske opreme terja štirikrat več dela in časa. Medicinska dokumentacija nosi s sabo visoke zahteve in sprotno preverjanje delovanja sistema. »Delamo softver za veliko protonskih centrov, tudi pomagamo ga nameščati po celem svetu.« Protonska terapija, ki je natančnejša, manj invazivna in primernejša za zdravljenje otrok in zapletenih oblik raka, je v porastu in kaže velik potencial za rast. Zna biti tudi dobičkonosna. Na svetu je okrog 100 protonskih središč za zdravljenje raka, Cosylab pa sodeluje v pobudi za izgradnjo tovrstnega centra v Sloveniji, ki bi po Pleškovih besedah stal med 50 in 70 milijoni evrov. Lahko tudi 200 milijonov, »vprašanje je podobno temu, koliko stane en klinični center«, odvisno. Pravi, da imamo v državi kritično maso znanja (Cosylab, Onkološki inštitut, programska skupina Medicinska fizika), da bi lahko tak center postavili. Slovenija trenutno v enem letu v tujino pošlje 10-20 ljudi na zdravljenje raka, posebej otroke. Če bi imeli napravo v Sloveniji (obsevanja bi bilo deležno 500 bolnikov na leto), bi bilo lažje za vse. Študijo zmogljivosti in financiranja še vedno delajo na Ministrstvu za zdravje. »Sem optimist.« Napravo za protonsko obsevanje bi sicer kupili od enega od uveljavljenih treh ali štirih svetovnih dobaviteljev. »Obenem pa Cosylab razvija novo tehnologijo, ki bo mogoče delovala čez 4, 5 let, pa mogoče bo prišla v klinično uporabo čez 10 let. Naša vizija je, da pocenimo protonsko terapijo do te mere, da postane tudi cenovno dostopna ali pa konkurenčna radioterapiji – to je klasični terapiji. Tudi pri razvoju te terapije so še rezerve, treba jo je razviti tako, da naprave dosegajo fizikalne meje, ki jo terapija obljublja. In za to si prizadevamo – s pomočjo softvera in kakšnih novih tehnologij…da bi bila ciljna cena take naprave nižja… Kot so nam rekli Kitajci, če bi ta stvar stala 15 milijonov, bi jo pa vsi hoteli imeti. Mimogrede, cena 50 do 70 milijonov vključuje tudi izgradnjo stavbe.« Prisluhnite podkastu Srce bije za posel.