Pravijo, da se od daleč nekatere stvari vidijo jasneje. S časovne oddaljenosti je nedvomno lažje razbrati ključne dogodke in trende, ki so pripeljali do današnjega trenutka. To je tudi osnovna ideja romana Kremeljski mag italijansko-švicarskega pisatelja Giuliana da Empolija. Kot namigne že njen naslov, nas knjiga popelje v ozadje burnega družbenega in političnega dogajanja v Rusiji, ki je na oblast pripeljalo Vladimirja Putina. O romanu Kremeljski mag, ki je izšel pri Mladinski knjigi, se je v oddaji Sobotno branje Nina Slaček pogovarjala z njegovo prevajalko, Janino Kos.

Skozi prizmo romana nemškega nobelovca, umeščenega v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne, se pokaže, da sta jezik in literatura lahko poslednje vezivo družbe, ki se je raztreščila na tisoč koscevNemškega pisatelja Günterja Grassa, leta 1999 tudi prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je pri nas njega dni obilo prevajalo in bralo, v zadnjem času pa je, se zdi, interes za njegovo literaturo nekoliko upadel. Tako je bilo po izidu slovenskega prevoda njegovega poznega romana Po rakovo treba čakati kar 22 let, da je na naše knjižne police prišel kak nov Grass – in sicer kratek roman s konca sedemdesetih, Srečanje v Telgteju, ki je pri nas zdaj izšel pod založniškim okriljem Kulturnega centra Maribor. Pa vendar to ne pomeni, da nam Grass danes nima ničesar tehtnega več sporočiti; prav nasprotno. Srečanje v Telgteju – gre za kratek zgodovinski roman, umeščen v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne med nemškimi protestanti in katoličani – nas namreč vabi k premisleku, kaj je potrebno storiti, da bi našli pot iz začaranega kroga vojne, pobijanja, požiganja, posiljevanja in stradeža ter položili temelje civiliziranemu bivanju v miru. V tem kontekstu pa imajo, če sledimo pričujočemu Grassovemu pisanju, očitno nepričakovano pomembno vlogo pesniki in pisatelji. Zakaj natanko? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Urško P. Černe, ki je Srečanje v Telgteju prevedla in mu pripisala spremno besedo.   foto: Goran Dekleva

Prvo delo, ki ga je po prejemu Nobelove nagrade objavila poljska pisateljica, se bere kot feministična predelava Čarobne gore, znamenitega romana Thomasa MannaKaj je storiti pesniku, kaj je storiti pisateljici, ko enkrat prejmeta Nobelovo nagrado za književnost, priznanje, ki pač tako emfatično okrona ustvarjalni opus, da se zdi, kakor da mu pravzaprav pritisne dokončno piko, piko, po kateri je možen le še molk? – No, če je soditi po poljski lavreatki, Olgi Tokarczuk, ki je prejela Nobela za leto 2018, je edini možni odgovor tale: trmasto, nepomirjeno nadaljevati s pisanjem. In tako je predlani v Krakovu izdala Empuzij, ki se bere kot svojstvena predelava – predelava, ki feministično kritiko spaja z žanrom srhljivke ali grozljivke – Čarobne gore, znamenitega romana nič manj znamenitega nemškega pisatelja, prav tako nobelovca, Thomasa Manna. Kaj iz Mannove predloge je torej Tokarczuk ohranila in kaj vse je spremenila, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Jano Unuk, ki je Empuzij prevedla za Cankarjevo založbo.   foto: Goran Dekleva

Resnična zgodba znamenitega berlinskega bordela, v katerem so nacisti s pomočjo mikrofonov in izurjenih prostitutk vohunili celo za predstavniki lastnega režima, prihaja izpod peresa zgodovinarjev in novinarjev Nigela Jonesa, Ursa Brunnerja in Julie SchrammelKo pomislimo na nacistični režim, nam je seveda jasno, da ta grozodejstev ni zagrešil le nad judi in drugimi narodnostmi, ki so se znašle pod nemško okupacijo ali na bojiščih, ampak je moral biti tovrsten totalitarni sistem tudi močno notranje represiven in poln vohunjenja in nadzora lastnega prebivalstva. Verjetno pa naša domišljija ne seže tako daleč, da bi si predstavljali, kako nacisti v prisluškovalno središče spremenijo celo elitni bordel v Berlinu, v katerem skriti mikrofoni in izurjene dame vohunijo tudi za visokimi predstavniki nacističnega režima. Sicer resnično zgodbo, ki pa je zavita v meglico mitov in ugank, skuša razvozlati tudi knjiga Salon Kitty: seksualna zgodovina tretjega rajha, ki je nedavno izšla pri založbi Beletrina. Kakšna je zgodba ekskluzivnega bordela in zgodovinski kontekst, v katerem se odvija, so v zelo poljudni in berljivo oblikovani knjigi opisali zgodovinarji in novinarji Nigel Jones, Urs Brunner in Julia Schrammel, za tokratno Sobotno branje pa nam bo nekaj utrinkov iz dela pomagala predstaviti dr. Irena Selišnik z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Avtobiografija Jurija Součka, igralca in režiserja, je obsežna, zelo zanimiva, odslikava čas, v katerem je živel, razmere in okoliščine, ki so izrisale izjemno življenjsko zgodbo umetnika, njegovo zavezanost vsestranski življenjski energiji in seveda – gledališču. Ustvaril je približno 150 gledaliških vlog. Povezan je tudi z našo radijsko hišo, saj je delal na radiu, ko je bil ta še v povojih in skorajda brez tonskih posnetkov. Jurij Souček ima največji opus vlog v radijskih igrah med slovenskimi dramskimi igralci. Arhiv Radia Slovenija jih hrani več kot 650.

V tokratnem Sobotnem branju vam predstavljamo zbirko poezije Nora od Ljubezni, indijske mistične pesnice Lalle, ki jo je prevedla dr. Tina Košir. Uredil in oblikoval jo je Žiga Valetič, izšla pa je pri založbi Grafični atelje Zenit. O pesnici, mojstrici joge, razsvetljeni modrinji, ženski, ki je z osupljivo notanjo močjo strla okove družbenih pričakovanj in zaživela polno prebujeno, kot je v spremni besedi knjige zapisala Koširjeva, se je avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s prevajalko. V oddaji lahko slišite tudi odlomke poezije, ki jo je interpretiral Renato Horvat.

V oddaji Sobotno branje se tokrat vračamo na začetek prejšnjega stoletja, v Rusijo, med tamkajšnje simboliste, predstavnike ruske literarne renesanse. Predstavljamo roman Srebrni golob, ki ga je napisal Andrej Beli (njegovo pravo ime je Boris Nikolajevič Bugajev), pisatelj, ki si je zamislil trilogijo, a ga je raziskovalni duh literatnih inovacij prelisičil, tako da mu trilogije ni uspelo sestaviti in dosanjati. Sicer se je Beli, ki se je navduševal tudi nad miistiko in antropozofijo, še vedno pa se širijo govorice, da je Bulgakov lik Mojstra zasnoval prav po njem, prav zaradi psevdonima in svojih prepričanj znašel tudi na črnem seznamu represivnega stalinističnega sistema, vendar ga hujše kazni niso doletele. O Srebrnem golobu, ki naj bi bil prvi roman v načrtovani vrsti treh, tokrat Sara Špelec, prevajalka romana, ki je pri Sanjah v slovenščini izšel pred kratkim.

Potopis po Latinski Ameriki, ki zavestno noče eksotizirati ali romantizirati krajev in ljudi, ki se s slovenskega vidika zdijo precej oddaljeniVse odkar je Goethe pred dobrima dvema stoletjema napisal in objavil svoje znamenito Italijansko potovanje, velja potopis za eno izmed najbolj uglednih, tako rekoč kanoničnih zvrsti evroameriške literarne tradicije. V ta prestižni kontekst se zdaj vpisuje tudi kritičarka in publicistka Mojca Pišek, ki je pod okriljem založbe Litera pred nedavnim izdala knjigo Globalni južnjaki, v kateri piše o Latinski Ameriki, kakor jo je izkusila v nizu potovanj, ki jih je opravila v zadnjih petih letih. Pa vendar to ni čisto klasični potopis; gre namreč za delo, ki zavestno noče eksotizirati ali romantizirati krajev in ljudi, ki se s slovenskega vidika zdijo precej oddaljeni. Zato se, ko piše, Pišek obilo sklicuje na teoretske koncepte in spoznanja, ki so v zadnjih nekaj desetletjih vzniknili v širokem polu humanistično-družboslovnih ved, od zgodovine do antropologije, od sociologije do politologije. Tako je navsezadnje nastalo delo, ki se malo seveda bere kot potopis, malo kot kritična zgodovina špansko in portugalsko govorečih dežel novega sveta, malo kot primerjalna analiza latinskoameriških postkolonialnih ter evropskih postsocialističnih družb, malo pa tudi kot angažirano-zanesenjaški premislek o tem, zakaj bi se bilo dobro, ko iščemo poti iz blodnjaka sodobnega ekonomsko-političnega reda, ozreti po družbeno-politični imaginaciji, ki jo premorejo v deželah med Mehiko in Argentino. Kako se vse te teme, vsi ti sporočilni poudarki navsezadnje staknejo v trdno, organsko povezano celoto, smo v pogovoru z Mojco Pišek preverjali v tokratnem Sobotnem branju.   foto: Goran Dekleva

Pisateljica Anja Mugerli je letos prejela nagrado kresnik za svoj roman Pričakovanja. Na knjižnih policah pa je že njena nova knjiga – zbirka kratih zgodb Plagiat, ki je izšla pri založbi Miš. Mugerli nas popelje v svet ženske intime skozi pester izbor ženskih odnosov v različnih življenjskih obdobjih. Sestra, hči, svakinja, vdova, stanodajalka, najboljša prijateljica. Z njimi izrisuje predanost, bližino, zaupanje, pa tudi osamljenost, nerazumevanje, zavist in predvsem izgubo. Z avtorico se je o njeni najnovejši izdaji in ustvarjanju nasploh pogovarjala Urška Henigman.

Roman sodobnega norveškega pisatelja, ki v marsičem spominja na potopis, se navsezadnje bere kot nekakšna meditacijo o nikoli razrešljivem razmerju med mirovanjem in gibanjem, med tesnobo, ki jo zbuja zlata kletka doma, in tesnobo, ki jo zbuja cesta, ki ne pozna koncaSaj drži, da je lani Nobelovo nagrado za književnost prejel pisatelj in dramatik Jon Fosse in da so drame Henrika Ibsena nenavadno pogosto predmet obravnave na maturitetnem eseju, a v splošnem vendarle lahko rečemo, da norveške književnosti bralke in bralci na Slovenskem ne poznamo prav dobro. No, ta bela lisa na našem literarnem zemljevidu Evrope se je pred nedavnim vsaj malo skrčila, saj je v prevodu Marije Zlatnar Moe pod okriljem založbe Beletrina izšla knjiga Peš (ali umetnost divjega in poetičnega življenja), pod katero se podpisuje danes 63-letni norveški pisec Tomas Espedal. Pričujoče delo se, kakor pravzaprav sporoča že njegov naslov, umešča v bližino potopisa. Tematizira pač izkušnjo z niza krajših in daljših pohajkovanj oziroma potovanj, ki jih Espedalov prvoosebni pripovedovalec, v katerem bržčas smemo prepoznati figuro, precej podobno svojemu avtorju, peš opravi po domovini in tujini – od Britanije in Španije do Grčije in Turčije. Toda: od kod natanko prihaja ta neodjenljiva, kompulzivna želja po hoji, po vandranju? Od kod sirenski klic ceste? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Marijo Zlatnar Moe.   foto: Goran Dekleva

Nova znanstvena spoznanja ne odpirajo le vrat v lepšo prihodnost, ampak lahko v temelju zamajejo ustaljene predstave življenju, svetu in našem položaju v njemV romanu Slepa luč imajo osrednjo vlogo znanstveniki in v njem srečamo številna velika pa tudi manj znana imena 20. stoletja, kot so denimo fiziki Albert Einstein, Werner Heisenberg, Ervin Schrödinger, matematik Alexander Grothendieck ali kemik Fritz Haber.Toda to v središču tega esejističnega romana so znanstvena spoznanja, ki izrazito odstopajo ne samo od naših ustaljenih predstav o svetu, ampak celo od zmožnosti najboljših umov neke dobe, da konsekvence resnično prebojnega odkritja ali enačbe integrirajo v širše razumevanje ustroja sveta, vesolja. Prav ideje, ki se upirajo razumevanju, so deležne osrednje avtorjeve pozornosti.Čilski pisatelj Benjamin Labatut se je s Slepo lučjo, svojo tretjo knjigo, leta 2021 uvrstil v izbor za mednarodno nagrado Booker, prevedena pa je že v več kot 20 jezikov. Zdaj je ta intrigantni roman v prevodu Vesne Velkavrh Bukilica izšel v slovenščini pri založbi Mladinska knjiga.

Potujoče gledališče marsikdo ocenjuje za enega najboljših hrvaških romanov tega stoletja. Obsežna družinska saga izpod peresa Zorana Ferića sledi njegovim prednikom do samega začetka 20. stoletja, nato pa njihove velikokrat tragične zgodbe s polno črnega humorja pred nami razgrinja vse do devetdesetih let, ko v pripoved že dodobra vstopi tudi pisatelj sam. Če je Ferićev roman, ki je v prevodu Mateje Komel Snoj nedavno izšel pri založbi Beletrina, zanimiv že zaradi živega in zabavnega zarisovanja najrazličnejših človeških usod, pa verjetno lahko v našem prostoru še bolj odzvanja, ker smo si velik del zgodovine 20. stoletja, v kateri se odvijajo te zgodbe, delili s svojo južno sosedo. Roman Potujoče gledališče je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti urednica Tina Vrščaj. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Roman, v katerem tanzanijsko-britanskega nobelovca zanima, kakšni so bili prvi destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so okoli leta 1900 še obstajale v vzhodni AfrikiKo so oktobra leta 2021 v Stockholmu razkrili ime novopečenega prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je večina bralk in bralcev po svetu menda le začudeno spogledovala. Prestižno priznanje je takrat namreč pripadlo relativno neznanemu tanzanijsko-britanskemu pisatelju, Abdulrazaku Gurnahu. Toda švedski akademiki so, ko so utemeljevali, zakaj Nobelovo nagrado podeljujejo prav Gurnahu, prepričano in prepričljivo govorili o pisateljevem sicer brezkompromisnem, a razumevanja polnem prikazu učinkov, ki jih ima dediščina kolonializma na usodo beguncev, izgubljenih v vmesnem prostoru med kulturami in kontinenti. Zveni intrigantno, ni kaj, toda bralke in bralci pri nas te sodbe doslej nismo mogli dovolj zanesljivo preveriti, saj v slovenščini nismo imeli na voljo prav nobenega Gurnahovega dela. To se je naposled spremenilo pred nekaj meseci, ko je pri založbi Morfemplus v prevodu Alenke Ropret izšel Paradiž, za katerega poznavalci pravijo, da je pravzaprav eden ključnih romanov Gurnahovega pisateljskega opusa. A kdor v Paradiž pomoli le nos, bo hitro ugotovil, da Gurnah vsaj tu ne piše zares o beguncih današnjega sveta, pač pa ga zanima, kakšni so bili prvi, najzgodnejši destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so ob koncu 19. stoletja še obstajale v vzhodni Afriki. Kakšna je torej podoba življenja na območju današnje Tanzanije okoli leta 1900, ki si jo ustvarimo ob branju Paradiža? In zakaj se zdi, da Gurnaha – pa čeprav ne pušča prav nobenih dvomov o brutalnem nasilju evropskih kolonizatorjev – ne mika po vsej sili romantizirati življenja v predkolonialni dobi? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Alenko Ropret.   Foto: Goran Dekleva

V političnem potopisu Ob jarkih: potovanje čez Vzhodno Evropo do Isfahana, nas nemški novinar in pisatelj iranskega rodu Navid Kermani popelje po znanih in neznanih krajih tega velikokrat spregledanega območja naše celine, polnega nelahke zgodovinske dediščine, vojn, premeščanja meja, selitve etnij in spreminjanja političnoekonomskih sistemov. V pogovoru z ljudmi najrazličnejših nacionalnosti, poklicev in družbenih slojev pisatelj prevprašuje svoje ideje o Evropi in njenih vrednotah, o mejah in multikuturnosti, o nacionalnih državah, političnih ureditvah in zgodovinskih procesih ter s tem pred nami zarisuje kompleksno in večplastno sliko življenja na teh področjih, ki so bila - razen njegovega rojstnega Irana - v prejšnjem stoletju del vzhodnega bloka, zdaj pa se tam nahaja kopica samostojnih držav, ki se bolj ali manj uspešno uveljavljajo v današnjem svetu in se - velikokrat v slabih ekonomskih okoliščinah - spoprijemajo s svojo neenoznačno zgodovinsko dediščino. Politični potopis, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka dela Tanja Petrič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Nov, intriganten prispevek v bogato zakladnico slovenskega pisanja o gorah, plezanju in alpinizmuSlovenska literatura se sicer ponaša z bogato in notranje precej raznoliko tradicijo pisanja o hribih, o planinarjenju in alpinizmu, toda nesporni vrhovi našega gorniškega slovstva – pa naj gre za filozofske eseje Klementa Juga, za meditativne izpovedi Nejca Zaplotnika ali za avtofikcijske romane Dušana Jelinčiča – vendarle ustvarjajo dovolj enovit vtis, da je človek, ko enkrat pusti krotke nižave in zelene doline za seboj, ko se torej zagrize v stene in prične osvajati komaj dostopne vrhove, pravzaprav sam, usodno sam in da bo ta, ki hodi v gore, natanko tam – nekako med kladivom nemile, brezbrižne narave in nakovalom lastnih psihofizičnih omejitev – navsezadnje tudi srečal samega sebe. Vtis je, skratka, da pisci planinske literature – pa naj svoje bralke in bralce popeljejo v Julijce ali v Himalajo – postavljajo spomenik svojstveni, introspektivni obliki individualizma, to je: spomenik iskanju in najdevanju svojega najbolj resničnega, najbolj pravega obraza. Prav zato je presenetljivo – in najbrž tudi vsaj malo osvežujoče – v roke vzeti knjigo Naveza, ki je ob začetku poletja izšla pri založbi Beletrina. Pričujoče delo namreč govori o plezanju v dvoje, o plezanju v – hja – navezi. Napisala sta ga zdravnik Iztok Tomazin in literarni zgodovinar Tomo Virk in v njem popisala več kot trideset let skupnih vzponov, skupnih navezav, ki so poskrbele, da sta dva samotarja, ki sta se povsem naključno seznanila med služenjem vojaščine v rajnki JLA, navsezadnje postala tesna prijatelja. Kakšne eksistencialne uvide so jima torej podarila ta tri desetletja skupnih premagovanj gora in kako se je to, kar v stenah doživljata, spreminjalo skozi čas, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko je bil naš gost pred mikrofonom Tomo Virk.   foto: Goran Dekleva

Znamenita vesoljska saga, v kateri človeštvo naseljuje celotno galaksijo, a galaktičnemu cesarstvu grozi neizbežni propad.Isaac Asimov je eno velikih imen znanstvene fantastike 20. stoletja. Njegov vpliv na zamišljanje možnih prihodnosti lahko občutimo še danes. Izjemno priljubljene in vplivne so bile njegove zgodbe o robotih, v katerih je vzpostavil svoje znamenite tri zakone robotike. Drugi daljnosežni vpliv pisanja Isaaca Asimova pa predstavljajo Temelji, prva vesoljska saga, v kateri je dogajanje v celoti prestavljeno v vesolje, s čimer je Asimov utemeljil tudi žanr t. i. vesoljske opere. Galaktično cesarstvo je sicer na videz na vrhuncu moči in sijaja, a napoveduje se mu neizbežni propad. Največji matematik galaksije Hari Seldon in utemeljitelj nove vede – psihozgodovine, izračuna, da propada ni mogoče preprečiti, možno je edino skrajšati obdobje vojn, ki bo sledilo. Da bi ta načrt uresničevali, Seldon ustanovi Temelje, zametek nove civilizacije na same robu galaksije. Kako se spopadajo s to nikakor ne lahko nalogo, sledimo v trilogiji Temelji skozi 400 let napete medplanetarne politike.Temelji, ki jih je prevedel Igor Harb, so izšli pri Cankarjevi založbi.

Ko vse in preveč ni dovolj in ne prav, da obvaruješ svojega otroka pred prepadom! Vsakonočni in vsakodnevni obredi hčerinih pobegov in poskusov njihovih preprečitev, hčerina nezainteresiranost za dinamiko družinskega življenja, učenje in za delo v šoli, poleg drugih, fragmentiranih prikazov različnih razmerji, oblikujejo zgodbo odnosa med bolnim otrokom in pobito materjo, ki se poskuša utrujajočim ritmom življenja upreti, jih nadzorovati, ali jih narediti vsaj znosne. Vendar tudi vse in preveč ni prav in ni dovolj! V oddaji Sobotno branje o knjigi Noč, ki je bila leta 2022 nagrajena za najboljše švedsko prozno delo, v slovenščino jo je prevedla Lucija Stupica, Mladinska knjiga pa je delo Sare Gordan izdala v zbirki Skratka. Tokrat o knjigi urenica Darja Marinšek. Naslovnica knjigefoto: Prvi

Avtobiografski roman o odraščanju v socialistični Albaniji in kasnejši tranziciji premišljuje pojmovanje svobode v obeh velikih družbeno-ekonomskih sistemih 20. stoletjaPredstavljajmo si, da otroštvo preživljamo v strogo nadzirani družbi, ki nam vsakodnevno v glavo vbija plemenito zveneče vrednote in ideologijo. Imamo lepo otroštvo in kljub temu, da nismo deležni materialnega izobilja, smo prepričani, da živimo v svobodi. Nato pa se, skorajda čez noč, vse postavi na glavo. Tako nekako Lea Ypi opisuje svojo izkušnjo razpada socialistične Albanije in prehoda države v nov, kapitalističen sistem. Njen avtobiografski roman Svobodna: Odraščanje ob koncu zgodovine - ki ga je napisala v angleščini, v slovenskem prevodu pa je nedavno izšel pri Mladinski knjigi - pa ne ponuja le odličnega vpogleda v albansko družbo pred in po tranziciji, ampak tudi širši razmislek o tem, kaj pravzaprav sploh je svoboda in kako je obema sistemoma v doseganju tega ideala spodletelo. Roman, ki je kljub na trenutke težkim temam v resnici poln slikovitih opisov in humorja, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka Sanda Šukarov.

Zbrane pesmi enega najbolj samosvojih, unikatnih pesnikov slovenske sodobnostiČeprav v slovenski pesniški krajini že več desetletij cveti pregovornih sto cvetov, čeprav torej že lep čas hkrati soobstaja kopica najrazličnejših poetskih usmeritev, ki se v motivnem, tematskem in slogovno-izraznem smislu precej izrazito ločijo med seboj, je vendarle treba reči, da eno najbolj samosvojih in unikatnih, prepoznavno avtorskih pesniških govoric – se pravi govoric, za katere se zdi, da uspevajo kar najbolj na samem – najdemo v zbirkah Toneta Škrjanca. Škrjanec, ki je ob koncu lanskega leta dopolnil sedemdeset let, ob tej priložnosti pa so pri založbi LUD Šerpa pod naslovom Jutro ni bilo v načrtu izšle njegove zbrane pesmi, namreč piše, ne da bi se kaj dosti menil za tradicionalne slovenske pesniške preokupacije. V njegovi poeziji življenje tako ni ječa, ko hodi po naši domovini, ne pije ne njenih prelesti ne njenih bolesti, sonce v njegovih pesmih ne brusi mesarske sekire za velikega črnega bika in zdi se, da se celo nima časa izseliti – pa čeprav se je nemara tudi on utrudil podobe svojega plemena. Prav tako se Škrjančeva poezija zdi imuna na to, kar je v našem pesništvu bolj moderno danes: na dramatično prvoosebno izpovedovanje osebnih travm, na dekonstrukcijo gramatikalnih pravil slovenskega jezika, no, pa tudi k politični mobilizaciji ali družbenemu prevratu ne poziva po vsej sili. O čem neki torej piše? Za kaj mu v poeziji navsezadnje gre? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Toneta Škrjanca.   Foto: Goran Dekleva

V aprilu je minilo deset let od smrti kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza. Njegovo najbolj znano delo, znameniti roman Sto let samote, ki je izšel leta 1967, je bil doslej prodan v več kot 10 milijonih izvodov. Márquez, lavreat številnih literarnih nagrad, je leta 1982 prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo. Lani sta pisateljeva sinova posthumno izdala njegovo delo Avgusta se vidiva, čeprav je pisatelj pred smrtjo želel, da to delo uničijo. Pred kratkim je bila ta dolgo pričakovana novela izdana tudi v slovenščini.

V prvencu poljske nobelovke se nenavadna trojica odpravi na še bolj nenavadno potRoman Popotovanje ljudi Knjige je izšel leta 1993. S časovne oddaljenosti dobrih treh desetletij lahko v pisateljičinem prvencu brez težav zaznamo številne značilne teme in vprašanja, k katerim se je Olga Tokarczuk v svojih kasnejših romanih in kratkih zgodbah vedno znova vračala, jih poglabljala in širila v nove smeri: tu najdemo že eklektično mešanje žanrov, raziskovanje alternativnih, marginalnih religijskih praks in značilno subtilno vnašanje elementov fantastičnega.Popotovanje ljudi Knjige se sicer godi v drugi polovici 17. stoletja v Franciji in nato v španskih Pirenejih. V iskanju Knjige, ki naj bi vsebovala absolutno védenje, se kot po naključju združi nenavadna druščina: Markiz, zapuščena kurtizana in nemi deček. Potujejo v nasprotno smer od množic hugenotov, ki pred verskim preganjanjem prav tisti čas bežijo na sever, na varno, proti Holandiji. Potujejo stran od Pariza, središča tedanjega sveta in uradnih doktrin. Potujejo po stranskih poteh tako v prostoru, kot tudi idejno.Kako daleč jih navsezadnje pripelje popotovanje, preverjamo v pogovoru z Jano Unuk, ki je knjigo prevedla za založbo LUD Literatura.

Drugi del znamenite, s prestižnim bookerjem nagrajene trilogije zgodovinskih romanov, umeščenih na angleški dvor za časa vladavine Henrika VIII. V razstavnih prostorih ene izmed newyorških galerij eden nasproti drugega visita potreta – oba je naslikal znani nemški slikar Hans Holbein mlajši – dveh pomembnih angleških državnikov iz časa vladavine Henrika VIII. Na prvem je, jasnega lica in s knjigo v roki, upodobljen eden največjih renesančnih razumnikov, avtor znamenite filozofske razprave o Utopiji, Thomas More; na drugem pa vidimo, namrgodenega, tolstega in z bahavim prstanom na levi roki, Morovega velikega političnega nasprotnika, Thomasa Cromwella. Portreta se izvrstno ujemata s splošno oceno, ki se je glede obeh mož oblikovala v evropskem zgodovinskem spominu. O prvem, o Moru, smo se namreč navadili misliti, da je bil pokončen mož, ki se nikoli ni pomišljal slediti notranjemu etičnemu občutku glede tega, kaj je prav in kaj narobe, in je bil za to zvestobo samemu sebi pripravljen plačati celo z življenjem. Nasprotno naj bi bil Cromwell človek brez vesti, brutalen mož, ki je pač slepo sledil ukazom angleškega vladarja in se v tem kontekstu ni bal mazati si rok s krvjo – navsezadnje tudi z Morovo ne.   Zgodovinska vrednostna sodba je bila, ko gre za Cromwella, dolgo povsem nedvoumna, potem pa so med letoma 2009 in 2020 izšli trije izvrstni, tudi s prestižnim bookerjem nagrajeni zgodovinski romani, ki jih je o burnem dogajanju na angleškem dvoru za časa vladavine Henrika VIII. napisala britanska pisateljica Hilary Mantel, in bralke in bralci z vsega sveta smo se nenadoma začeli spraševati, ali se nismo nemara vendarle motili? – Mantel je namreč v jedro svojega pisanja – tu gre za romane Wolf Hall, ki je v mojstrskem prevodu Dušanke Zabukovec izšel pri Cankarjevi založbi predlani, pa za Pripeljite obtožence, ki so v slovenščini ugledali luč sveta pred nekaj meseci, ter The Mirror and the Light, ki ga Zabukovec menda prevaja ta čas – postavila prav Cromwella in v njem na vsesplošno presenečenje odkrila kompleksen značaj, značaj človeka, ki nikakor ni le enodimenzionalni zlikovec. A če ni zlodej, še ne pomeni, da je angel. Kdo je torej Thomas Cromwell? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo, ko smo pred mikrofon tokratnega Sobotnega branja povabili prevajalko Dušanko Zabukovec.   foto: Goran Dekleva

Številni so dogodki, ki lahko življenje presekajo na pol ali temeljito spremenijo njegov nadaljnji potek. Britansko-ameriškega pisatelja indijskih korenin Salmana Rushdieja je zaznamovalo vsaj dvoje takih usodnih dogodkov. Homeinijeva fatva pred dobrimi tremi desetletji zaradi romana Satanski stihi, ki jih je izdal leta 1988, ter poizkus atentata pred slabima dvema letoma. O tem napadu, ki ga je skoraj stal življenja, pa o zdravljenju in premagovanju strahu ter o svobodi govora in svojem zasebnem življenju je Rushdie zdaj napisal knjigo Nož: Premišljevanja po poskusu umora. V slovenskem prevodu je knjiga izšla sočasno z angleškim originalom.

»Ta knjiga pripoveduje zgodbo o zadnji evropski meji. Tam se, kot je to pri mejah, stikajo in razhajajo Bolgarija, Grčija in Turčija. To je tudi mesto, kjer se začne nekaj podobnega Evropi in konča nekaj, kar ni povsem Azija.«Kapka Kassabova v romanu Meja: potovanje na rob Evrope, ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina, pred nami na resnično živ način zarisuje življenje ob meji, kjer se prepletajo tri različne religije, trije različni jeziki, tri različne pisave in dediščina cele množice različnih zgodovinskih obdobij in dogodkov, ki so tamkajšnje ljudi včasih povezovali in spet drugič bolj ali manj nasilno ločevali, pa naj je šlo za vojne, množične izmenjave prebivalstva ali vzpostavitev neprehodne hladnovojne ločnice. V angleščini napisano delo pisateljice bolgarskega rodu, ki se je odločila dve desetletji po odhodu iz svoje rodne dežele raziskati te nenavadne in odmaknjene kraje, polne antičnih ostankov, opustelih vasi, propadlih socialističnih tovarn, magičnih ritualov in gostoljubnih ljudi, je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka romana Petra Meterc. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Zbirka esejev, v katerih ruska pisateljica pretresa vprašanja, povezana z literaturo ter individualnim in kolektivnim spominom, pa tudi aktualne družbenopolitične razmere ter etične dileme, ki jih je pred Ruse postavila vojna v UkrajiniKo je Vladimir Putin 24. februarja predlani ruski vojski ukazal napad na Ukrajino, smo bili na zahodu stare celine večidel šokirani. In v tem šoku smo povlekli tudi nekaj resnično trapastih potez – recimo tisto, ko je ena izmed italijanskih univerz prepovedala ciklus predavanj o romanih Dostojevskega, kakor da bi obstajala široka in ravna avtocesta, ki od velike ruske književnosti 19. stoletja samoumevno vodi do politike trenutnega kremeljskega gospodarja. V kontekstu takratnega pravičniškega moraliziranja, ki je zahodnjake prepričevalo, da naj bi bili nenadoma kar vsi Rusi slabi, smo vsaj za nekaj časa tudi priročno pozabili, da so se na ruski literarni sceni ves čas Putinovega predsednikovanja oglašali umetniško dovršeni avtorice in avtorji, ki so precej vehementno nasprotovali voditelju ruske države in svarili pred njegovo ideologijo.   Eden teh kritičnih glasov pripada pesnici, pisateljici in esejistki, Mariji Stepanovi, ki se je na festivalu Fabula sredi letošnjega marca predstavila tudi ljubljanskemu oziroma slovenskemu bralskemu občinstvu. Festival je zdaj seveda za nami, se pa bralke in bralci s Stepanovo še vedno lahko seznanimo, saj je ob njenem gostovanju pri založbi Beletrina izšla esejistična zbirka Z one strani, ki so jo s skupnimi močmi prevedli Aljaž Glaser, Aleš Učakar in Urša Zabukovec. V knjigi Stepanova pretresa vprašanja, povezana z literaturo ter individualnim in kolektivnim spominom, pa tudi aktualne družbenopolitične razmere ter etične dileme, ki jih je pred Ruse postavila vojna v Ukrajini. A kako gredo tako raznorodne teme skupaj? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Uršo Zabukovec.   foto: Goran Dekleva

Roman iz 30. let 20. stoletja, v katerem nemški antifašistični pisatelj pripoveduje zgodbo o kolikor častihlepnem toliko neskrupuloznem gledališkem igralcu, da bi pokazal, kako in zakaj se ljudje, ki sami niso nujno goreči nacisti, navsezadnje podredijo Hitlerjevi oblastiZahvaljujoč noveli Smrt v Benetkah pa romanom, kot so Čarobna gora, Doktor Faustus in Buddenbrokovi, je priimek Mann z velikimi črkami vpisan v zgodovino nemške oziroma evropske književnosti 20. stoletja. Zdi pa se, da slava, ki so jo ta dela sicer povsem upravičeno prinesla svojemu avtorju, nobelovcu Thomasu Mannu, v slepo pego pozornosti sodobnih bralk in bralcev potiska literaturo, ki so jo ustvarjali številni drugi člani rodbine Mann, med njimi tudi Thomasov najstarejši sin Klaus. A če je soditi po romanu Mefisto, ki ga je že v prvi polovici osemdesetih let prevedel Lado Kralj, ob koncu lanskega leta pa so ga pri založbi Beletrina ponatisnili v kontekstu prestižne knjižne edicije Klasična Beletrina, si Klaus Mann še kako zasluži, da ga vzamemo v roke.   Kdo je torej bil novembra 1906 rojeni Klaus Mann? Kako, kdaj, v kakšnih okoliščinah je stopil na literarno sceno in katerim temam se je v svojem pisanju navsezadnje posvečal? In, jasno, zakaj je njegov Mefisto, ki je sredi 30. let 20. stoletja nastal na Nizozemskem, kamor se je pisatelj zatekel pred preganjanjem nacistov, vreden naše pozornosti tu in zdaj? – To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili komparativistko dr. Vaneso Matajc, ki je novi izdaji Mefista pripisala spremno besedo.   foto: Goran Dekleva

Stripovski prvenec, ki svet ljudi z roba družbe ekspresivno prikazuje s pomočjo risbe v ogljuTokrat vam predstavljamo stripovski prvenec Črepinje, mlade akademske ilustratorke Neže Šivec, ki je navdih zajela iz izkušenj, ki jih je nabrala kot dolgoletna prostovoljka, predstavlja pa svet od katerega ponavadi odvračamo pogled – svet ljudi z roba družbe, ki pa se v marsičem ne razlikuje od naših navidezno urejenih svetov. Strip je izšel kot posebna izdaja revije Stripburger pri Forumu Ljubljana, uredila sta ga Gašper Rus in Tanja Skale, v stripu pa so uporabljeni tudi odlomki pesmi Cesta Tomaža Pengova. Prisluhnite pogovoru avtorce oddaje Liane Buršič z avtorico stripa Nežo Šivec, ki je za likovno ekspresijo izbrala v stripu redkeje videno tehniko risbe v oglju.

Sam v oceanu je neke vrste avtobiografija, ki pred nami zarisuje izjemno nenavadno življenjsko zgodbo oceanografa Slave Kurilova, ki se je rodil v današnjem Kazahstanu, potem pa sredi 70. let v skoraj nemogočem podvigu pobegnil iz Sovjetske zveze in po skoku iz velike potniške ladje v morju preživel kar dva dni in tri noči ter preplaval skoraj 100km do obale enega od filipinskih otokov. Kurilovi zapiski, ki jih je po njegovi smrti zbrala in med seboj povezala njegova soproga, pa pred nami ne pričarajo samo podrobnosti njegovega tveganega pobega, ampak tudi siceršnje razmišljanje ter doživljanje tega zelo posebnega in vztrajnega človeka, katerega življenje se prav v vseh smislih vrti okrog morja. Delo Sam v Oceanu, ki je nedavno izšlo pri Cankarjevi založbi, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka Lijana Dejak. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Človeški možgani se nenehno spreminjajo, pogosto na zelo presenetljive načine. Ameriški nevroznanstvenik David Eagleman v knjigi Živo omrežje preko pestrega nabora primerov osvetljuje, kako hitro in temeljito živo omrežje naših možganov prerazporedi svoje zmogljivosti, če se za to odpre priložnost. Nenehno premeščanje vloge nevronov omogoča našim možganom, in s tem seveda nam, mnogo večjo prilagodljivost v svetu, kjer smo vedno znova soočeni z novimi izzivi, ki jih prinese življenje. Eagleman v tej nenehni bitki za proste nevrone, kot ji reče, najde tudi novo razlago, zakaj pravzaprav sanjamo. O knjigi Živo omrežje, ki je izšla pri založbi Umco, smo se pogovarjali z nevrologom prof. Zvezdanom Pirtoškom.

Zvrstni križanec med avtobiografsko izpovedjo, romanom in esejem prinaša kolikor intenzivno doživeto toliko tudi tehtno premišljeno poročilo o pasteh in radostih eko-kmetovanja v času globalnega segrevanjaNataša Kramberger je pisateljica in kolumnistka, ki je vrsto let živela in delala v Berlinu, potem pa je pred slabim desetletjem prevzela kake tri hektarje veliko kmečko posest na štajerskem severovzhodu, posest brez elektrike in brez orodja, in se tam na presenečenje vseh – starih prijateljev iz urbanih okolij, novih sosedov s podeželja in celo najožjih družinskih članov – lotila ekološkega kmetovanja. In prav to – malo donkihotsko malo pa tudi ekstatično – izkušnjo je nato še popisala; svoje nelahke začetke je zajela v romanu Primerljivi hektarji (LUD Literatura, 2017), v Po vsej sili živ (Goga, 2024) pa skuša, se zdi, opraviti bolj celostno bilanco, se pravi: povleči črto pod svojimi prvimi sedmimi sezonami kmetovanja v času globalnega segrevanja. Tako nam poroča, česa se je skozi delo na kmetiji naučila o sami sebi, česa o odnosih med ljudmi, česa o denarju in agro-biznisu, česa o starosvetnih tradicijah, česa o ponorelem, iztirjenem vremenu, česa o samooplajajoči se moči narave, česa o upu, obupu in možnih preživetvenih strategijah na pragu planetarnega ekološkega kolapsa. In ker vse to počne na izrazito mehak, liričen, meditativen in mestoma tudi duhovit način, ker je v svojih vrednostnih sodbah nepristranska, ne-navijaška, ker se pač obotavlja izrekati manihejsko izključujoče sodbe, skozi prizmo katerih bi bilo vselej povsem jasno, kdo natanko so v neskončno kompleksnem in med seboj prav po gordijsko prepletenem sodobnem svetu dobri in kdo slabi fantje, je navsezadnje spisala knjigo, za katero smemo domnevati, da je – pa čeprav je šele komaj marec – resna kandidatka za najboljšo slovensko knjigo leta.   Foto: Goran Dekleva

Eseji s potovanja znamenitega poljskega novinarja in pisatelja po prostranstvih Sovjetske zveze v zadnjih letih njenega vedno bolj krhkega obstojaRazpad Sovjetske zveze je gotovo eden največjih dogodkov 20. stoletja, ki je močno zaznamoval nadaljnjo svetovno zgodovino. Toda če je vsaj sčasoma vplival tudi na gospodarstva in politiko v zahodni Evropi, Združenih državah in celo na globalnem jugu, je seveda najgloblje zarezal v življenja dobrih 280 milijonov prebivalcev, ki so naseljevali to mogočno državno tvorbo. Kako je torej izgledalo življenje v času razpada te ogromne socialistične države? Kako se je spreminjal vsakdan in razmišljanje ljudi ne le v Moskvi in drugih večjih mestih, ampak tudi v srednjeazijskih republikah ter celo v oddaljenih provincah Sibirije? Nekaj vtisov iz tega časa nam v svojem potopisnem kolažu z naslovom Imperij ponuja znameniti poljski novinar in pisatelj Ryszard Kapuściński, ki je v letih od 1989 do 1991 intenzivno potoval po prostranstvih Sovjetske zveze in tam ob blizu opazoval družbene procese, ki so s skoraj neustavljivo hitrostjo zajeli najrazličnejše konce te brezmejne države. Imperij, ki je nedavno izšel pri Mladinski knjigi, nam je za tokratno Sobotno branje pomagal predstaviti prevajalec knjige in pisec spremne besede, polonist dr. Niko Jež. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Čeprav velikega francoskega pisatelja danes poznamo predvsem po romanu Gospa Bovary, je Flaubert občinstvo svojega časa osvojil z zgodovinskim romanom, umeščenim v čas tik po prvi vojni med Rimom in KartaginoFrancoski pisatelj Gustave Flaubert je po izidu knjige Salambô leta 1862, veliko bolj zaslovel kot s tedaj moralno vprašljivim delom Gospa Bovary, vsaj kritika in bralstvo sta ji bili bolj naklonjeni, sploh pa je ni čakala zatožna klop. Zgodovinski roman, ki se ukvarja s krvavimi in brutalnimi punskimi vojnami, upori plačancev, s skrivnostnim verovanjem, svečeništvom, srhljivimi žrtvovanji, je doživel že veliko priredb v različne medije, vendar so preveč poenostavljene in površne. Avtorjeve preciznosti in bogatega izraza namreč ni mogoče prenesti v drugo umetniško zvrst. Knjiga je pri Beletrini zdaj izšla v novem prevodu Saše Jerele, ki bo več povedala o tem, zakaj se je avtor navdušil nad zgodovinsko temo, ki vključuje zgodovinske dogodke iz antične severne Afrike, lepoto in grozoto nekdanje Kartagine, božansko eksotiko ter subtilno erotiko. Odlomek iz knjige:   Nenadoma je palačo na najvišji terasi razsvetlila luč, odprla so se osrednja vrata in na pragu se je prikazala ženska postava v črnih oblačilih: Hamilkarjeva hči. Spustila se je po prvem stopnišču, ki je teklo poševno ob najvišjem nadstropju, nato po drugem in tretjem ter se ustavila na najnižji terasi vrh stopnišča galejskih kljunov. Negibna in s sklonjeno glavo je gledala navzdol na vojake. V dveh dolgih vrstah levo in desno od nje so stali bledi moški v belih oblekah z rdečimi resami, ki so jim padale na stopala. Imeli so pobrite lase in obrvi. V rokah, na katerih so se jim iskrili prstani, so držali velikanske lire in vsi so z rezkimi glasovi peli hvalnico kartažanski Boginji. Bili so skopljeni svečeniki iz Tanitinega templja, ki jih je Salambô pogosto klicala k sebi domov.

Roman o trku generacij, napetostih med podeželjem in mestom, o izgubi ter iskanju lastnega mesta v svetu. Najbolj avtobiografsko obarvan roman španskega pisatelja Jesúsa Carrasca Pelji me domov je umeščen na odmaknjeno špansko podeželje. Tja se Juan, silno nerad, vrne na očetov pogreb. Njegov odpor do vsega, kar je s selitvijo v tujino želel pustiti za seboj, je prisoten v vsakem stavku. A ko ga okoliščine prisilijo, da ostane dlje, kot je nameraval, se mu postopoma tako družinska preteklost kot njegovo lastno življenje začneta kazati v drugačni luči. Roman je v prevodu Urše Zabukovec izšel pri založbi Goga.

Kar se na prvi pogled zdi običajno, lahko včasih prikriva nočno moro. Pod površjem se pač skriva kaj zamolčanega in grozljivega, kar se vztrajno vrača. To vsekakor velja za dinamiko zgodb iz zbirke Kar smo izgubile v ognju sodobne argentinske pisateljice Mariane Enriquez. Argentinska dediščina diktature, izrazite družbene razlike in serija ekonomskih kriz po eni strani ponujajo plodno podlago za najrazličnejše travme, pestra latinskoameriška dediščina različnih okultnih verovanj in fantastičnih elementov pa okolje, v katerem se lahko groza manifestira na najrazličnejše načine. Izvrstno izpisane zgodbe Mariane Enriquez, ki jo zdaj prvič lahko beremo v slovenščini v prevodu Veronike Rot, vsekakor določajo grozljivi in fantastični elementi, obenem pa dvanajst kratkih zgodb ponuja odličen literarni vpogled v dinamiko družbe, kjer lahko kakšna nočna mora vedno znova pogleda izza vogala.Zbirka kratkih zgodb Kar smo izgubile v ognju je izšla pri LUD Literatura.

V pogovoru z umetnico, ki za svojo četrto zbirko prejema eno izmed letošnjih nagrad Prešernovega sklada, preverjamo, kako ji je polet navzgor, k duhovnemu vendarle uspelo zasidrati v stvarnem, vsakdanjem svetu?Lani je bila Miljana Cunta slavnostna govorka ob otvoritvi knjižnega sejma v Franfurtu, svoj čas pa je vodila tudi morda največja, mednarodno najbolj prepoznavna literarna festivala pri nas – Vilenico in Fabulo. To so gotovo zelo lepi uspehi, a če si jo je najširša slovenska kulturna javnost zapomnila samo po teh dosežkih, si je slej ko prej naredila medvedjo uslugo. Cunta je namreč tudi vešča prevajalka iz angleškega in italijanskega jezika, predvsem pa je seveda izvrstna pesnica, ki že vse od leta 2010, ko je luč sveta ugledal njen prvenec Za pol neba, vztrajno hodi po, zdi se, manj obljudenih stezah na pobočjih našega sodobnega pesniškega Parnasa. Njeno pisanje – prvi zbirki so sledile še Pesmi dneva (2014) pa Svetloba od zunaj (2019) ter Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (2023) – namreč nespregledljivo zaznamuje prav posebna poetika, ki raje kakor na burno, kričavo emocionalnost in teatralične, predimenzionirane retorične geste stavi na izjavljalsko obvladanost, pretehtanost, malodane zadržanost. V táko govorico pa se – in tudi v tem smislu se zdi Miljana Cunta pesniška samohodka na današnji slovenski sceni – razmeroma pogosto pustijo uloviti bolj duhovne, nemara že kar metafizične razsežnosti človeške bivanjske izkušnje. Kot je v imenu Prešernovega odbora, ki je za zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo sklenil pesnici podeliti eno izmed letošnjih nagrad Prešernovega sklada, med drugim zapisala Nada Šumi: »Poezija Miljane Cunta nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutij, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce, da v njej potone do samega izvora.« Pa vendar to še ne pomeni, da je nagrajena knjiga, ki je izšla pri Slovenski matici, scela odvezana od stvarnega, izkustveno preverljivega sveta ali da pesmi v njej plavajo v čistem etru abstraktnih idej. Prav nasprotno; pesniški polet navzgor, k duhovnemu je tu vseskozi zasidran v konkretnem, celo vsakdanjem. Kako ji je to združevanje nasprotij uspelo, smo v pogovoru z umetnico preverjali v tokratnem Sobotnem branju. foto: Goran Dekleva

»V domišljiji severa je Sredozemlje kraj, od katerega pričakujete, da bo »razprl okno« užitkarskega, erotičnega, čutnega ali - v najbolj prizemljenem primeru - alkoholnega osvobajanja. Za nekaj generacij Evropejcev je Sredozemlje bilo in ostalo nekaj kot Polinezija za Gauguina: kraj, kjer se ljudje neovirano sprehajajo goli, kjer za srečo potrebujete le toplo sonce in pest smokev, kraj, kjer se svoboda telesa sreča s filozofijo, starodavno modrostjo in omiko.« Tako se glasi eden od začetnih odlomkov Knjige o jugu, zbirke esejev hrvaškega kolumnista, filmskega kritika in pisatelja Jurice Pavičića. Če nas avtor že na samem začetku seznani s poetično in idealizirano predstavo juga, pa v resnici Sredozemlje opisuje kot vse kaj drugega: kot kompleksen prostor, pol nasprotij in paradoksov, prostor, v katerem je sicer res na kopico lepih pokrajin in antičnih ostankov, ampak tudi neživljenjsko gosto pozidanih obal, propadajoče ekonomije in odsotnosti perspektiv; prostor s kompleksno in burno zgodovino, ki je večkrat močno zarezala v življenje tamkajšnjih ljudi; prostor propadlih tovarn in brezupne prepuščenosti v naprej na propad obsojenemu množičnemu turizmu. O neenoznačnem Mediteranu, kakršnega Jurica Pavičić zariše v Knjigi o jugu, ki je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko besedila Sonjo Polanc.

Knjižni, romaneskni kvartet, ki kroži po štirih letnih časih, vsako posamezno delo je v korespondenčnem odnosu z drugimi tremi, v pregibih resničnostnih ravni sodobnih bivanjskih izkušenj, preklicuje tudi post resničnostno percepcijo. Tako se pred nami razpira ilustracija absurdne groteske strukture našega, velikokrat že težko umljivega vsakdana. Hitre spremembe in zgoščevanja virtualnih prvin postajajo zapletene zanke, medčloveška komunikacija je težavna in zmedena, odnosi nestalni in negotovi. Ljudje so večinoma prisotni le v oblikah svoje odsotnosti … Tudi v romanu Zima smo priča stvarnosti, v kateri se izmenjujejo temačnost in melanholija, humor in svetloba … Čeprav je bogato asociativno vsebinsko polje, tako z nanašanji na zgodovinske teme kot znane literarne reference, polno najrazličnejših kontekstov, simetrij med človekom, družbo, politiko in naravo, pa zaman pričakujemo velikopoteznost v slogu velikih zgodovinskih zamahov, saj gre za aktualne, paradoksalne situacije običajnih ljudi …. Tokrat s prevajalko knjige Andrejo Udovč o romanu Zima!

Kako velika mora biti katastrofa, da se zavemo resnosti položaja? Ko gre za odzivanje na podnebne spremembe, se zdi, da vse množenje vremenskih ekstremov, ki smo mu priča v zadnjih letih, še ne zadošča za dovolj hitre in dovolj globoke spremembe. Ameriški pisatelj Kim Stanley Robinson v romanu Ministrstvo za prihodnost tako stavi na dogodek apokaliptičnih razsežnosti, ki terja 20 milijonov življenj v zgolj tednu dni. A s tem se bitka za prihodnost šele začne. Roman Ministrstvo za prihodnost je v prevodu Alenke Ropret izšel pri založbi Sanje. Sogovornik v oddaji Sobotno branje je sociolog kulture dr. Primož Krašovec, izjave avtorja Kima Stanley Robinsona so vzete iz pogovora, ki je nastal v okviru programa (Re)programiranje – Strategije za samoregeneracijo, ki ga je organiziral Zavod za sodobne umetnosti Aksioma. Posnetek celotnega intervjuja z Robinsonom najdete tukaj.

V utemeljitvi letošnje Nobelove nagrade piše, da Fossejeva literatura daje glas neizrekljivemu. Kaj to dejansko pomeni, smo preverjali ob edinem romanu norveškega pisatelja in dramatika, ki ga imamo na voljo v slovenščiniVsako leto v začetku oktobra, tik pred razglasitvijo Nobelove nagrade za književnost, številni bralci in bralke na Slovenskem najbrž stiskajo pesti za najbolj razvpita imena sodobne književnosti, za Harukija Murakamija, za Margaret Atwood, za Michela Houllebecqa in še koga, in vsako leto se potem lahko razočarano čudijo, kdo neki so avtorji in avtorice, ki so to, najuglednejše literarno priznanje na svetu navsezadnje prejeli. Nič drugače ni bilo menda letos, ko je iz Stockholma prišla novica, da tokratna Nobelova nagrada pripada 64-letnemu norveškemu dramatiku in pisatelju, Jonu Fosseju. Kakor že Abdulrazak Gurnah leta '21 in Annie Ernaux lani je namreč tudi Fosse pri nas razmeroma slabo znan, saj imamo v slovenščini na voljo samo tri njegove drame in en roman, Melanholijo I, ki je v prevodu Jane Kocjan že pred ducatom let izšel pri mariborski založbi Litera. A po mnenju literarnega in gledališkega kritika Mateja Bogataja, ki je Melanholiji I takrat pripisal spremno besedo, to, da Slovenci novopečenega nobelovca ne poznamo prav dobro, še zdaleč ne pomeni, da si norveški avtor ugledne nagrade ne zasluži. Katere so torej trajne odlike Fossejevega pisanja? In zakaj so švedski akademiki v svoji utemeljitvi Nobelove nagrade prav posebej izpostavili lavreatovo zmožnost, da s svojim pisanjem daje glas neizrekljivemu? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru z Matejem Bogatajem iskali v zadnjem Sobotnem branju leta 2023, ko smo listali prav po Melanholiji I. foto: Goran Dekleva

Znamenita zgodba o lovu na velikega belega kita se bere kot alegorija boja med človekom in naravo in velja za morda največji roman v vsej zgodovini ameriške književnostiRoman Moby Dick ali Kit, ki ga je Herman Melville objavil sredi 19. stoletja, sicer velja za enega najboljših v zgodovini ameriške književnosti, a pri nas se nikoli ni prav dobro prijel, saj smo ga pogosto obravnavali kot pustolovski roman, ki je primeren predvsem za mlajše bralke in bralce. No, zdaj ko smo ga dobili v novem prevodu Jerneja Županiča – prevodu, za katerega je prevajalec prejel tudi letošnjo Sovretovo nagrado za umetniško najbolj dovršen prevod –, pa se nam odpira izvrstna priložnost, da naposled prevrednotimo svoj odnos do Mobyja Dicka. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Jerneja Županiča, spraševali, kaj v tem romanu vidijo Američani, česar ne vidimo Slovenci, in kako dobrih 150 let staro besedilo brati z današnjimi očmi. foto: Goran Dekleva

Mojstrsko preveden izbor iz opusa francoske nobelovke bralkam in bralcem sicer prinaša avtobiografsko intonirano pisanje, v katerem pa navsezadnje ne ugledamo le pisateljičinega ampak tudi svoj lasten obrazSlovita francoska pisateljica Annie Ernaux, ki je leta 2022 prejela tudi Nobelovo nagrado za književnost, se v štirih besedilih, ki jih prinaša še sveži Kondorjev izbor (gre za Dogodek, za Golo strast, Okupacijo ter Mladeniča), posveča predvsem zasebnosti; posveča se ubesedovanju najbolj intimnih odnosov, čustev, razpoloženj, vtisov, želja. Pri tem sicer vseskozi izhaja iz svoje lastne življenjske izkušnje, vendar to nikakor ni standardna avtobiografska proza, kjer bi bolj ali manj senzacionalistična izpovednost hodila vštric s samovšečnim, samopromocijskim ekshibicionizmom. Kakor namreč opozarja Suzana Koncut, ki je Dogodek in druga besedila prevedla za Mladinsko knjigo, se bralke in bralci brez posebnih težav lahko identificiramo s pisanjem Annie Ernaux, saj čustva in misli, ki jih tam najdemo, navsezadnje prepoznavamo kot svoja lastna. Kako neki francoski nobelovki to uspeva, smo v pogovoru s Suzano Koncut preverjali v tokratnem Sobotnem branju. foto: Goran Dekleva

Težka voda, roman pisateljice Pie Prezelj, je bil na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu nagrajen kot najboljši literarni prvenec. V njem avtorica v bizarnem vzdušju, celo nekakšne navidezne običajnosti, groteske, humorja in depresivnosti hkrati, brez osti obsodbe, ki bi jo naperila proti patriarhalni strukturi odnosov med spoloma na podeželju, domišljeno prikaže zapletenost ženske seksualnosti v zrelih letih. Gre tudi za zgodbo o laži, varanju sebe in drugih, obžalovanju, nezmožnostih priznavanja težav v zvezi s telesno intimnostjo, pripoved o nesoočanju s svojo spolno usmerjenostjo ... 

Kratke zgodbe japonskega pisateljskega zvezdnika bralke in bralce vedno znova postavljajo v zamaknjen, na robovih nejasen, zabrisan, negotov in posledično rahlo grozljiv svet, v katerem nihče nima zares trdne identiteteJaponskemu pisateljskemu velezvezdniku Harukiju Murkamiju so svetovno slavo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja prinesla dela, kot so Norveški gozd pa Južno od meje, zahodno od sonca ter Ljubi moj Sputnik. Sami romani, torej. Zato se zdaj, ko na naše knjižne police prihaja njegova zbirka kratkih zgodb V prvi osebi ednine, utemeljeno postavlja vprašanje, kakšno mesto v širšem kontekstu Murakamijevega opusa pravzaprav zaseda kratkoprozno pisanje? So to nemara sprotni, umetniško manj dodelani prebliski, s katerimi se Murakami pač kratkočasi, medtem ko zbira moči za vsakokrat nov romaneskni napor? Ali pa so, nasprotno, Murakamijeve kratke zgodbe absolutno polnokrven del njegovega ustvarjanja, ki jih je nujno treba prebrati, če si seveda hočemo ustvariti ustrezno predstavo o pisateljevem delu? In če drži to drugo, kakšna je potemtakem atmosfera, ki jo v pričujoči kratki prozi Murakami navsezadnje ustvari, in kaj nam s temi zgodbami hoče navsezadnje sporočiti? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je V prvi osebi ednine prevedel za Mladinsko knjigo. foto: Goran Dekleva

"Alkohol je namreč prebrisan duh, ki zmore veliko več, kot se zdi na prvi požirek. V naravo alkohola je namreč vgrajenih cel kup varnostnih psiholoških mehanizmov, ki ti preprečujejo dostop do odgovora o resničnem bistvu sobivanja z njim. Pivo pije tvoj življenjski sok, hkrati pa te prepričuje, da ti piješ njega." Tako v poglavju Zakaj smo radi pijani piše radijec in pisatelj Miha Šalehar v svoji najnovejši knjigi Notranji pir ali kako se prepiti do konca (založba Mladinska knjiga), kjer v svoji duhoviti in pronicljivi maniri popisuje svojo resničnostno, več kot tri desetletja trajajočo etanolsko odisejado. V tokratnem Sobotnem branju je radijskega kolega gostila avtorica oddaje Liana Buršič, odlomke iz Šaleharjeve knjige je interpretiral Ivan Lotrič.

Jutra v Dženinu je pretesljiv, ganljiv in poglobljen romanesken vpogled v nerazrešeno stanje v odnosih med Izraelci in Palestici. Tu so razlage o napačnih predpostavkav o nevidnem prebivalstvu na nikogaršnji zemlji ter tavajočem, preganjanem ljudstvu knjige, ki si želi domovino in zemljo, o terri nullius, puščavi, ki je v resnici rodovitna planjava s kmetijskimi zemljišči ... To je knjiga, ki pove, kako enostransko predelana rekonstukcija zgodovine, preložena odgovornost za nasilje nekje drugje na nedožna ramena, ustanavljanje in širitev umetno vsiljene države, za potrebe umiritve slabe vesti, pripelje do neskončnih vojnih konfliktov ter absurdno spreobnjenih vlogah v zgodovini in v novo nastalih situacijah... Knjiga Jutra v Dženinu je tudi pripoved o iskanju človeških vezi med nasprotujočimi si stranmi, o človečnosti in ljubezni v zgodbi človeštva, ki raste iz nekdaj skupnih korenin. O zgodbi prevajalka knjige Lili Podpara in novinarka Kristina Božič 

Skozi roman Tole ni zate bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon v obliki spominskih drobcev in utrinkov pred nami zarisuje svoje odraščanje v Sarajevu ob koncu 60-ih in v 70-ih letih. Neskončna potepanja, raziskovanja in igre, sklepanja prijateljstev in včasih precej kruta preizkušanja mej, pretepi in potolčena kolena, živi opisi vonjev, barv, zgradb in predmetov, pa tudi drobci razmislekov o človekovi zmožnosti spominjanja in pomenu spomina v naših življenjih - vse to sestavlja roman izseljenskega pisatelja, ki nas z neverjetno lahkotnostjo popelje v svet, ki je našemu prostoru na nek način zelo domač. Za Sobotno branje nam je roman Tole ni zate, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, pomagala predstaviti prevajalka Irena Duša. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Francoski roman s preloma iz 19. v 20. stoletje, v katerem si močna, a protislovna, celo mračna erotična želja podaja roko s pronicljivo kritiko najvišjih pa tudi nekoliko nižjih družbenih razredovPrevodna zbirka Moderni klasiki, ki izhaja pod okriljem Cankarjeve založbe, se je v zadnjih letih uveljavila kot ena literarno najbolj kakovostnih – in v zasledovanju te kvalitete tudi najbolj konsistentnih – knjižnih edicij na Slovenskem. Resnično izvrstni romani in kratke zgodbe avtoric in avtorjev z vseh celin menda lahko, zahvaljujoč prizadevanjem naših najboljših prevajalk in prevajalcev, tu najdejo svoj prostor pod soncem, če so v izvirniku le izšli v dobi, ki jo mi danes doživljamo kot moderno, se pravi v 20. oziroma 21. stoletju. Toda pred nedavnim je v kontekstu Modernih klasikov v gibkem prevodu Jaroslava Skrušnýja luč sveta ugledal Dnevnik sobarice, roman francoskega pisatelja Ocatava Mirbeauja, za katerega ni povsem jasno, ali izpolnjuje formalne pogoje za uvrstitev v to zbirko; omenjeno delo je bilo namreč prvikrat objavljeno leta 1900. Je to res že 20. stoletje ali pa to okroglo leto, strogo vzeto, vendarle sodi še v 19. vek? – Da se ne bi zdaj po nepotrebnem zapletali v dlakocepske dileme, podobnim tistim izpred dobrih dveh desetletij, ko smo se prerekali, ali se novo stoletje res začenja z letom 2000 ali pač z 2001, smo s pomočjo prevajalca pokukali med platnice Dnevnika sobarice in preverili, ali se snov, teme in slog, ki ga je v svojem romanu razvil Mirbeau, našim očem kažejo kot moderni ali ne. foto: Goran Dekleva

Roman z naslovom Bleščivka je pisateljski prvenec Špele Frlic,za katerega je avtorica prejela letošnjo nagrado Večernica. Fantazijska zgodba, namenjena tako otrokom kot odraslim, nas popelje v naselje Bleščivka, kjer se godijo nenavadne reči in kjer so prebivalke in prebivalci soočeni s številnimi izzivi. Je zgodba o strahu, predsodkih, osamljenosti ter sprejemanju in pomenu skupnosti. Otroci jo bodo brali kot napeto detektivsko zgodbo, odrasli pa bodo v njej uzrli tudi globlje pomene. Kot pravi pisateljica sama je zgodbo pisala za otroke, a tudi z mislijo na odrasle in na to, da knjiga v skupnem branju poveže ene in druge. Špelo Frlic je pred mikrofon povabila Tita Mayer.

Beloruska nobelovka v svoji pretresljivi kroniki govori o koncu Sovjetske zveze ter travmatičnih socialnih in psiholoških učinkih, ki jih je propad komunistične velesile navsezadnje imel na tamkajšnje ljudiPisateljica Svetlana Aleksijevič, ki se je rodila leta 1948 v Ukrajini, ki živi v Belorusiji in ki ustvarja v ruskem jeziku, si je pozornost svetovne bralske javnosti pridobila s polifonično strukturiranimi knjigami, s katerimi je – kot so se izrazili švedski akademiki, ki so ji leta 2015 prisodili Nobelovo nagrado za književnost – postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času. Tega pa ni storila, kot bi kdo utegnil pomisliti, s pomočjo romanov ali kratkih zgodb, s pomočjo literarne izmišljije skratka, temveč tako, da je pred mikrofon povabila na stotine – ali, verjetneje, na tisoče – ljudi z najrazličnejših koncev Sovjetske zveze in jih nekako pripravila k temu, da so ji zaupali svoje trpke življenjske zgodbe in grenke usode, da so ji razkrili, kaj vse se jim je pravzaprav zgodilo na kolhozu in v gulagu, kaj pod nemško okupacijo ali na fronti med drugo svetovno vojno, kaj v Afganistanu med sovjetsko, na neuspeh obsojeno invazijo, kaj na širšem černobilskem območju, ko je bilo treba odpravljati posledice jedrske katastrofe. Te izpovedi običajnih, vsakdanjih ljudi, njihove krhke glasove je Aleksijevič skrbno zapisala, premišljeno oblikovala in jih potem so- in zoper-postavila v delih, kot so Vojna nima ženskega obraza pa Poslednje priče ter Černobilska molitev – če se omejimo samo na knjige, ki so že dostopne tudi v slovenščini. No, pred nekaj meseci pa je Cankarjeva založba v ediciji Moderni klasiki v prevodu Veronike Sorokin izdala še Čas iz druge roke, pisateljičino bržčas najbolj ambiciozno delo, v katerem skozi mozaično zlaganje pričevanj Rusov in Tadžikov, Belorusov in Armencev navsezadnje dobimo nekakšno kroniko razpadanja Sovjetske zveze. Kakšne socialne ter psihološke učinke je propad komunistične velesile navsezadnje imel na ljudi, ki so ob koncu osemdesetih oziroma na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja živeli v orjaškem prostoru med Kaliningradom in Vladivostokom, smo ob Času iz druge roke preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, predavatelja na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Blaža Podlesnika. foto: Goran Dekleva

Tokrat vam predstavljamo knjigo dramaturginje Eve Mahkovic, ki je že presenetila, predramila in tudi navdušila slovensko bralstvo z literarno-vizualno zbirko grotesk Vinjete straholjubca skupaj z Evo Mlinar in pa literarizirano zbirko Facebook zapisov - Na tak dan najbolj trpi mastercard. Tokrat se po petih letih od izdaje mastercarda vrača v pisateljske vode z avtofikcijsko knjigo Toxic, ki je prav tako izšla pri založbi Beletrina. Toxic sta uredila Urban Volk in Urška Gabrič Kreft, naslovnica in oblikovanje pa sta delo Hane Besjedica. Eva Mahkovic pravi, da zelo močno verjame, da umetnost človeku pomaga preživeti, Manca G. Renko pa v spremni besedi zapiše, da je avtorica »izmojstrila umetnost trpljenja kot svojo najbolj lastno umetniško formo«. Knjiga Toxic je sestavljena iz prologa in osmih delov, ki vsak zase, predvsem pa skupaj, pokažejo »performiranje osebe Eva Mahkovic«, ki ves čas kot refren ponavlja, da je lahko oseba hkrati toliko različnih stvari. In kot pravijo pri Beletrini - posamezni deli med drugim prinašajo portrete in avtoportrete, mite, analizo serij, razgradnjo konceptov, in se iztečejo v Vertigo, ki je nekakšen divji seznam, vrtinec, ki nas posrka v samo srčiko dela.generacijsko med drugim prinašajo portrete in avtoportrete, mite, analizo serij, razgradnjo konceptov, in se iztečejo v Vertigo, ki je nekakšen divji seznam, vrtinec, ki nas posrka v samo srčiko dela. O knjigi se je avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s pisateljico Evo Mahkovic.

Večkrat nagrajeni argenstinski pisatelj Hernan Diaz, ki je posegel tudi po Pulitzerjevi nagradi za leposlovje, živi v Združenih državah Amerike in piše v angleškem jeziku. V štiridelnem romanu Trust, za kateregsa je bil letos tudi nagrajen s prestižno nagrado, uvaja štiri avtorske perspektive, različice iste teme.Z njo odkriva bizarnosti ameriške kulture, ki idealizira in fetišizira moč denarja, njegovo temno bit pa povzdiguje do skoraj transcendentalnih razsežnosti. Poleg tega, je denar, kot večkrat pravi sam, še vedno tabu tema, saj z lastnostmi, ki mu jih pripisujemo, močno določa odnose med ljudmi, poleg tega pa so pripovedi o lastništvu nad velikim bogastvom navadno posredovane z vidika moških. Zato se je odločil za drugačen pristop in nenavadno romaneskno kostrukcijo. V ospredje namreč postavi najbogatejši par v New Yorku v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja in njuno nepredstavljivo množenje denarja. Roman Trust je v slovenski jezik prevedla Polona Glavan, v oddaji Sobotno brenje pa je o njem več povedala Andreja Udovč urednica pri Založbi Sanje.

Detektivski roman kultnega avtorja vesoljske grozeAmeriški pisatelj Howard Philips Lovecraft velja za kultnega, čeprav resda zelo specifičnega avtorja. V svojih delih, večinoma kratkih zgodbah, je ustvaril značilno vesolje groze in z njim navdihnil številne druge ustvarjalce, tako literarne kot filmske. Verjetno najbolj slavna med njegovimi zgodbami je Chtulujem klic.Primer Charlesa Dexterja Warda, ki je izšel leta 1927, je njegov edini roman in precej izstopa iz osnovnih parametrov Lovecraftovega sveta. Čeprav je element grozljivega že od začetka tik pod površino, to vendarle bolj detektivka kot grozljivka, meni prevajalec romana Jernej Županič.

V Knjigi odhodov Velibor Čolić nadaljuje popisovanje svojega slikovitega priseljenskega življenja v Franciji, kamor je iz Bosne prebegnil med vojno na začetku 90-ih let, nato pa tam povsem iz nič in brez vsakega začetnega znanja francoščine zgradil zavidljivo pisateljsko kariero. Avtobiografski roman, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, je poln zakotnih pariških ulic, obstrancev, manualnega dela, beznic, alkohola in osamljenosti, po drugi strani pa tudi razmislekov o življenju, humorne distance do samega sebe ter vztrajne želje po pisanju. Za tokratno Sobotno branje nam je Knjigo odhodov pomagala predstaviti prevajalka Ana Barič Moder. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Prvoosebna pripovedovalka v knjigi Otok pogrešanih dreves pisateljice Elif Shafak je figa, ki opazuje zapletenost in dinamičnost sveta okrog sebe, razlaga svoja stanja in občutja ter razkriva ljudem tisto, kar sami ne opazijo. Skozi osebne zgodbe predstavi dogajanja in usode ljudi, živali in dreves na Cipru v času medetničnih spopadov, grozodejstev ter premestitev ljudi s severa na jug in z juga na sever otoka, ko z zeleno črto razmejijo in razdelijo otok. Figa s svojimi dolgimi koreninami in daljšim življenjem od ljudi, tipa in razume svet zelo na široko, ve za dogodke in pozna zgodovino, stopa v odnose in goji čustva. Njena metaforika je večplastna. Potem, ko je dolgo ukoreninjena, ji vojne razmere ne prizanašajo, vendar jo rešijo in jo z roba Nikozije, kjer je bolehala v neki priljubljeni taverni, s poganjkom preselijo v London. Na podobne načine se vkoreninjano in izkoreninjajo ljudje, se izgubljajo, izginjajo in pogrešajo, da bi se nekoč morda spet našli poti drug k drugemu. O knjigi več prevjalka knjige Maja Ropret

Nizozemska pisateljica Lale Gül nas v svojem prvencu Živela bom, ki je v prevodu Stane Anželj izšel pri založbi Mladinska knjiga, popelje v svet Büsre, mlade ženske turških korenin, ki odrašča v Amsterdamu in se spopada s krizo identitete. Zaradi strogih islamskih pravil, ki se jih drži njena družina, živi dvojno življenje. To je iz dneva v dan težje, saj je stara 20 let in se od nje pričakuje, da se bo poročila s fantom iz skupnosti, ostala doma, imela otroke in skrbela za dom in družino. Büsra se temu upre. O izkušnji odraščanja turškega dekleta v islamski družini in liberalni nizozemski družbi v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.

V znamenitem romanu Menuet za kitaro: na petindvajset strelov Vitomil Zupan opisuje in hkrati iz razdalje premišljuje svojo izkušnjo odhoda v partizane in borbe proti okupatorju v zadnjih dveh letih druge svetovne vojne. Avtobiografska pripoved enega najbolj vznemirljivih slovenskih pisateljev preteklega stoletja, ki jo je Zupan napisal skoraj tri desetletja po vojni izkušnji, je vse prej kot običajno pričevanje o tem pomembnem zgodovinskem dogodku in se bere predvsem kot resnično živ prikaz tega, kako se znotraj kaosa vojne znajde, kako o njem premišljuje in kako ga doživlja avtorjev pisateljski dvojnik Berk, ki je s svojim vitalizmom in individualnostjo v izrazitem kontrastu z vojnim dogajanjem okrog sebe. O romanu, ki je ravnokar znova izšel založbi Beletrina, smo za Sobotno branje govorili z avtorjem spremne besede tokratnega ponatisa, predavateljem na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Matevžem Kosom. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Nemara najpomembnejši roman sodobne ukrajinske književnosti, ki pokaže, kako se tudi v najbolj intimne odnose nenehno vpisuje travmatična ukrajinska zgodovina, ki potem obeležuje pričakovanja in želje ljubimcevSo romani, ki nas resnično zagrabijo šele potem, ko smo prebrali prvih trideset, petdeset ali celo sedemdeset strani. In so romani, ki pritegnejo našo pozornost nemudoma – z elegantno zasukanim prvim stavkom nemara ali celo že samo z duhovitim, nepričakovanim, dobro merjenim naslovom. Med take skoraj zagotovo sodijo Terenske raziskave ukrajinskega seksa, pod katerega se podpisuje sodobna ukrajinska pisateljica Oksana Zabužko, ki je marca letos obiskala Ljubljano v kontekstu festivala Fabula. A kakšna zgodba se pravzaprav skriva za tem izzivalnim naslovom? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Andrejo Kalc, ki je Terenske raziskave ukrajinskega seksa prevedla za založbo Beletrina.   foto: Goran Dekleva

Potopis, ki turistom obče znano podobo Firenc spretno osveži s pomočjo večidel neznane zgodbe o LGBT skupnosti Britancev in Američanov, ki so se v Toskano v velikem številu priselili na prelomu iz 19. v 20. stoletjeČe človek odpotuje v Timbuktu ali Ulan Bator ali na Velikonočni otok, tedaj si ni težko predstavljati, da takega popotnika kaj kmalu po vrnitvi domov zasrbijo prsti in ga zamika, da bi o potovanju, o svojih vtisih, opažanjih in doživetjih napisal potopis. Bolj ko je kako mesto oddaljeno oziroma na videz eksotično, lažje je – tako se vsaj zdi – pisati o njem. In obratno; predstavljajte si, koliko poguma mora zbrati in koliko ustvarjalnih naporov v svoje delo vložiti pisec, ki bi bralkam in bralcem rad razkril nov, svež pogled na kraje, ki smo jih vsi že obiskali, na Pariz, na primer, pa na Atene ali New York. Morda je že zato posebne pozornosti vreden potopis Firence, občutljiv primer, ki je v kontekstu knjižne zbirke S poti nedavno izšel pri Cankarjevi založbi. Kaj neki je avtorja pričujočega potopisa, danes 62-letnega ameriškega pisatelja Davida Leavitta, sploh nagnilo k tako nehvaležni nalogi, da se je lotil popisovanja kolikor lepe toliko slovite prestolnice Toskane, mesta, ki je brez najmanjšega dvoma spremenilo zgodovino Zahoda, saj se je, kot vemo, ob izteku srednjega veka prav v njem rodila renesansa? Pa tudi: s kakšnega zornega kota nam Leavitt navsezadnje predstavlja Firence, da se bralke in bralci ne počutimo, kakor da smo se znašli na že neštetokrat prehojeni poti, ki od Ponte Vecchia prek galerije Uffizi vodi proti katedrali Santa Maria del Fiore? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili našo radijsko kolegico Stašo Grahek, ki je prevedla Leavittovo knjigo. foto: Goran Dekleva

Tokrat vam predstavljamo pesniško zbirko Ifigenije Simonović Bi bila drevo, ki je izšla letos ob njeni 70-letnici pri založbi Mladinska knjiga, uredila jo je Nela Malečkar. S pesnico, slavistko, esejistko, prevajalko, komparativistko, lončarko in slikarko Ifigenijo Simonović se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.

Frank Wersterman, avtor knjige z naslovom Mi hominini, nekdanji novinar, dopisnik iz Rusije – takrat je nastalo tudi njegovo zelo znano delo Inženirji duše, med drugim smo lahko prebirali tudi njegovo knjigo o lipicancih Žival, nadžival – je končal študij agronomije in se specializiral za tehniko gojenja tropskih kultur. Spremljal je tudi program antropologije, najbolj pa se posveča žanru potopisnega romana, reportaži in esejistiki. Tokrat je antropološko detektivsko zgodbo razvijal iz številnih hipotez, domnev in dognanj, ki nastajajo v polju paleoantropologije. Pred desetletji je veda na indonezijskem otoku Flores našla pravo zlato raziskovalno jamo, najdišče domnevne podobe ene izmed mogočih različic človečnjaka. V votlini so namreč naleteli na skeletne ostanke bitja, ki ima s človekom več ujemajočih se potez, hkrati pa tudi z njim neskladnih – verjetno gre za samosvojo vrsto hominina. Avtor je poskušal vpeljati t. i. tavajočega pripovedovalca – fragmentirano krmari med različnimi podobnimi novejšimi in preteklimi najdbami ter izsledki in poskusi. Knjigo je prevedla Mateja Seliškar Kenda.

Britanski novinar in vojni poročevalec Jack Fairweather v delu Prostovoljec: resnična zgodba o heroju odpora, ki se je infiltriral v Auschwitz opisuje življenjsko zgodbo Witolda Pileckega, ki se je leta 1940 prostovoljno odpravil v največje nemško koncentracijsko taborišče in s svojimi poročili svet že leta pred koncem vojne opozoril na tamkajšnje grozote. O tem, kako je Pileckemu uspelo v tako hudih okoliščinah sploh organizirati sojetnike ter kaj jim je omogočalo, da so kljub pomankanju obdržali voljo za odpor, pa tudi o siceršnji življenjski zgodbi tega zanimivega človeka, ki je na koncu postal žrtev sovjetskih montiranih procesov, smo za tokratno sobotno branje govorili s prevajalko dela Majo Novak. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Mojstrsko izpisana kratkoprozna zbirka, ki so jo slovenski literarni kritiki razglasili za najboljše literarno delo minulega letaZdi se, da na Slovenskem bralke in bralci veliko teže pripisujemo književnim prvencem. No, to niti ni pretirano presenetljivo, saj so, če dobro premislimo, prav umetniško uspeli prvenci – od Župančičeve Čaše opojnosti, prek Kovačičevih Ljubljanskih razglednic in Šalamunovega Pokra do, zakaj pa ne, Vojnovićevih Čefurjev raus! – pogosto daljnosežno spreminjali načine, kako literaturo pišemo in kako jo beremo. V tem kontekstu se torej zdi precej pomenljivo, da so članice in člani Društva slovenskih literarnih kritikov svojo nagrado za najboljše literarno delo minulega leta, kritiško sito, nedavno podelili arhitektki in pisateljici Ajdi Bračič za njen prvenec, kratkoprozno zbirko Leteči ljudje, ki je izšla pod okriljem Literarno-umetniškega društva Literatura. Imamo ob Letečih ljudeh potemtakem opravka z novo klasiko slovenske proze? Sploh pa: s čim neki so te zgodbe pravzaprav očarale pregovorno sitne kritike? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ajdo Bračič. foto: Goran Dekleva

Ivana Djilas s svojo drugo knjigo, zbirko avtobiografskih esejev z naslovom A si lahko vsaj enkrat tiho, izšla je pri založbi Goga, spet ponuja pogled na različne -izme sodobne družbe – od nacionalizma, šovinizma, abelizma in rasizma, do feminizma in optimizma. V eseju z naslovom Zgodovinsko nepomembni Djilas denimo poudari, da ni v sorodu s tistim Djilasom, in pojasni, od kod prihajajo njeni predniki, njeni Djilasi, ter tako spomni na pomembno poglavje tega dela sveta – migracije. Te so tu od nekdaj in z njimi tudi sovražnost do prišlekov. Knjiga se torej začne s pogledom v preteklost, k prednikom, k poreklu, ki lahko pomembno zaznamuje človeka. Sicer pa avtorica odstira številne družbeno pomembne teme, o vsaki bi se z njo lahko pogovarjali za svojo oddajo. No, izbrali smo jih nekaj, ki vam jih predstavljamo v tokratnem Sobotnem branju.

Pesniška antologija, ki na sežet način predstavi slogovno, tematsko in motivno raznoliko ter pogosto presenetljivo podobo slovenskega sonetizma od prve polovice 19. stoletja pa vse do danesBolj ko Prešeren Juliji spleta venec iz sonetov, bolj Kranjce, Štajerce, Korošce, Primorce in Prekmurce prepleta in iz njih dela Slovence. Ali če rečemo drugače, nemara natančneje: bolj ko Prekmurci, Primorci, Korošci, Štajerci in Kranjci prebiramo Prešernov Sonetni venec, določneje čutimo, da smo pravzaprav Slovenci. Kakorkoli že obračamo, eno je gotovo – brez soneta si kratko malo ni mogoče predstavljati naše zgodovine. A zakaj; čemu se je teh štirinajst verzov tako lepo ponudilo za izgradnjo slovenske narodne identitete? In zakaj sonete z veseljem in vnemo pišemo še danes, ko seveda že imamo svojo državo? Pa tudi: o čem vse pišemo v teh sonetih, če ne pišemo zgolj o narodni identiteti? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem, predprazničnem Sobotnem branju, ko smo pod drobnogled vzeli Štirinajstico, antologijo slovenskega soneta, ki jo je za legendarno Knjižnico Kondor pripravil literarni zgodovinar, dr. Peter Svetina, sicer tudi naš gost pred mikrofonom. foto: Goran Dekleva

Angleška pisateljca in prva temnopolta prejemnica nagrade booker Bernardine Evaristo v svoji avtobiografiji piše, kako je kljub rasizmu, klasizmu in seksizmu ostala zvesta sama sebi in vztrajala na svoji ustvarjalni poti. O knjigi Manifest: Nikdar odnehati smo se za oddajo Sobotno branje pogovarjali s pesnico, esejistko in skladateljico Nino Dragičević.

Tone Partljič v svojem najnovejšem romanu Veter z vzhoda opisuje začetek serije dogodkov, ki bo - pa če se v tistem trenutku tega zavedajo ali ne - korenito spremenila življenja Mariborčanov v že tako in tako razburkanem zgodovinskem obdobju nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne, ko so se v času nekaj mesecev zvrstile kar tri smrti: atentat na avstrijskega kanclerja Dolfussa, smrt Rudolfa Maistra in atentat na jugoslovanskega kralja Aleksandra. O romanu Veter z vzhoda, ki skozi zgodbe različnih oseb - od skupine mariborskih dijakov, do gledališčnikov, učiteljev in celo Maistrove vdove - zarisuje vzdušje v Mariboru tistega časa, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Jezikava, duhovita, bistra, večno mlada klasika francoskega romanopisja 20. stoletja Ko se razgledujemo po francoskem literarnem kanonu zadnjih 100, 120 let, hitro uvidimo, da imamo opravka z dovršeno, umetelno izpisano, poudarjeno seriozno književnostjo. Saj vemo, Marcel Proust hoče pokazati, kako lahko nežno čipkanje spomina razveljavi čas, Alberta Camusa zanima, kako živeti v svetu brez smisla, Marguerite Yourcenar se ne more načuditi radikalni tujosti tiste pokrajine, ki ji rečemo preteklost, Annie Ernaux pa si prizadeva izpisati kolektivno avtobiografijo Francije po drugi svetovni vojni. Same velike, pomembne teme, skratka. No, potem pa je tu Raymond Queneau, v čigar osrednjih delih, v kratkoprozni zbirki Vaje v slogu ter romanu Cica v metroju, je vse lahkotno, nižje pogovorno, neugnano in brezbrižno veselo. Kako neki se je temu navkljub pisatelju uspelo povzpeti na najvišja pobočja francoskega knjižnega Parnasa? – To je vprašanje, ki nas je v pogovoru s francistom dr. Primožem Vitezom zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju, ko smo listali po Cici v metroju, ki jo je že leta 1978 mojstrsko prevedel Aleš Berger, zdaj pa so jo ponatisnili pri založbi Beletrina. foto: Goran Dekleva

Monogamija in zvestoba sta v vse bolj liberalni in permisivni seksualni kulturi še vedno temelja partnerstva, ki pa ju prav tako še naprej vztrajno pretresa nezvestoba. Ob razpravah o tem, kaj je prirojeno in kaj priučeno, kaj je stvar narave in kaj kulture, ugledna psihoterapevtka Esther Perel v svoji knjigi Nezvestoba do groba: O skokih čez plot malce drugače, ki je v prevodu Tine Stanek izšla pri založbi Mladinska knjiga, ugotavlja, da to v resnici sploh ni pomembno. Kaj pa je? O tem v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.

»Stojimo pred trgom San Selpocro. Komaj sto ljudi, ljudi, ki nič ne pomenijo. Malo nas je in mrtvi smo.« Tako uborno se začenja zgodba fašistov na čelu z Benitom Mussolinijem, kot jo v svojem romanu z naslovom M. Sin stoletja opisuje sodobni italijanski pisatelj Antonio Scurati. In vendar je v manj kot šestih letih, ali - v našem primeru - čez dobrih devetsto strani, Mussolini že diktator fašistične Italije. Kako mu je to uspelo? Kakšen je bil njegov značaj in kako je razmišljal o oblasti? Kdo so bili ljudje okrog njega? In nenazadnje, kaj je zaznamovalo to burno obdobje Italije po prvi svetovni vojni, da je lahko tamkajšnja družba samo v nekaj letih od množičnih socialističnih uspehov na ulicah in na volitvah prešla k fašistični ideologiji, za katero je še sam Mussolini rekel, da nima vnaprej izdelanih zamisli, ampak je njena edina doktrina - dejanje? O divjih letih Italije v prvi polovici 20. let preteklega stoletja, polnih demonstracij, brezposelnosti, prevzemov tovarn, uličnih pobijanj in končne zmage fašizma na čelu z Benitom Mussolinijem smo za tokratno Sobotno branje skozi zgodovinski roman M. Sin stoletja - ki je sicer le prvi v seriji štirih romanov o Mussoliniju, ki jih načrtuje Antonio Scurati - govorili s prevajalko dr. Teo Štoka. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Shuggie Bain je deček, ki je odraščal ob mami alkoholičarki v Glasgowu v osemdesetih letih 20. stoletja, ko je mesto prizadelo naglo propadanje industrije in zapiranje rudnikov. Posledica tega, naglo povečevanje revščine in vse večje brezizhodnosti, se je močno pokazala tudi v medčloveških odnosih. Kljub težki in tudi tragični tematiki je prvenec škotskega pisatelja Douglasa Stuarta hitro prepričal številne bralke in bralce in osvojil vrsto literarnih nagrad, med drugimi nagrado booker leta 2020.

Sobotno branje tokrat v živo iz Krškega, kjer se je odvil prvi polfinalni izbor za Festival slovenskega šansona 2023. V oddajo smo povabili domačinko, pesnico in pisateljico Stanko Hrastelj. Osredotočamo se na njen drugi roman Prva dama, iz leta 2018, ki ga je pred dnevi predstavljala, prevedenega v nemščino, na knjižnem sejmu v Leipzigu. Prva dama v nemščini torej ni First lady, pač pa v prevodu Metke Wakounik nosi naslov junakinje - Batseba. Slovenija bo letos častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma, ki bo potekal oktobra, in naša sogovornica v pripravah za dogodek sodeluje s poezijo tudi v antologijah. Ob tem pa je aktivno vpeta v literarno mentorstvo in trenutno vodi več delavnic. Njene posamezne pesmi in prozni odlomki so prevedeni in objavljeni v nad trideset svetovnih jezikov. Stanka Hrastelj je redna gostja umetniških rezidenc, literarnih festivalov in prireditev v mednarodnem prostoru. Avtorica spremnih besed, urednica, kolumnistka, organizatorka kulturnih prireditev, moderatorka, mentorica kreativnega pisanja. Članica Društva slovenskih pisateljev in slovenskega centra PEN. Od leta 2009 samostojna kulturna delavka. Stanka Hrastelj je doslej objavila tri pesniške zbirke in dva romana. Za literarno delo je prejela več nagrad, med drugimi modro ptico za najboljši roman (2012), naziv vitezinja poezije (2007), nagrado za najboljši prvenec (2005) in svojo pot začela – z nazivom najboljša mlada pesnica Slovenije (2001). Nastajata pa tudi nova pesniška zbirka in nov roman, pogovor z njo je vodila dopisnica Suzana Vahtarić.

Roman Vojske sodobnega kolumbijskega pisatelja Evelia Rosera skorajda brutalno neposredno opisuje materialno in človeško razdejanje, ki ga v odročnih kolumbijskih krajih povzročajo nenehno bojujoče se vojaške frakcije gverilcev, paramilitarcev, narkotrafikantov in uradne vojske. Zgodba, ki jo Rosero pripoveduje skozi oči ostarelega učitelja Ismaela, pa ne opisuje le družbenega in vojaškega kaosa sodobne Kolumbije, ampak tudi, kako ta vpliva na življenja običajnih ljudi, ki v tem okolju povsem naključnega nasilja vedno bolj izgubljajo ne le vsakršna moralna načela, ampak tudi vero v sočloveka in včasih celo smisel življenja nasploh. O Roserovem romanu Vojske, ki je nedavno izšel pri založbi cf., smo za tokratno Sobotno branje govorili z Markom Jenšterlom, ki je zgodbi pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Tokrat vam predstavljamo zbirko poetično-duhovnih misli Pesek in pena, poleg Rumija najbolj prodajanega pesnika na svetu, libanonskega pisatelja, slikarja Kahlila Gibrana. Knjiga je izšla pri založbi Grafični atelje Zenit, prevedel in oblikoval jo je Žiga Valetič. S prevajalcem in založnikom Valetičem se je o knjigi in Gibranu pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič, odlomke iz knjige je interpretiral Renato Horvat.

Pospravimo bes, bolečino in solze, zapolnimo obupno praznino in naj nas kres v noči spomni na svetlobo padlih zvezd. Pablo NerudaV oddaji Sobotno branje bomo tokrat govorili o knjigi širokega pisateljskega zamaha z naslovom Dolgi cvetni list morja. Naslov romana Isabel Allende, ki ga je prevedla Sara Virk, je citat in sicer verz čilskega pesnika Pabla Nerude, ki je proti koncu španske državljanske vojne, pomagal umaknitei se iz Francije, kjer so španski prebežniki umirali v zelo slabih taboriščnih razmerah, številnim beguncem. Vkrcali so se na ladjo Winnipeg, s katero so prispeli v Čile, kjer so za več desetletji našli dom, vendar jih je tudi tam pozneje, po desetletjih, ujel državni udar. Pesnik je umrl ali pa je bil umorjen po tem nenadnem dogodku pred 50. leti, ko je čilska pučistična vojaška hunta zverinsko mučila in ubila tudi čilskega učitelja, gledališkega režiserja, pesnika, kantavtorja in političnega aktivista Victorja Jaro. V knjigo poleg izmišljenih junakov, pisateljica umešča življenja še nekaterih drugih resničnih ljudi, katerih usode je zapečatil prevrat leta 1973.

Pri nas sicer malo znani avtorji, ki so pred štirimi stoletji ustvarjali na britanskem otočju, so mojstrsko spajali suhi intelekt in razburkano čustvo, da bi navsezadnje ustvarili pesmi, ki nas živo nagovarjajo še danesAngleži so skozi stoletja v kanon svetovne poezije seveda prispevali celo kopico izvrstnih avtorjev – od Chaucerja in Shakespeara prek Byrona in Keatsa do Audna in Hughesa. Toda imena, ki jih srečamo v še sveži dvojezični antologiji Metafizična poezija angleškega baroka, ki jo je za založbo Družina pripravila Nada Grošelj, so veliki večini sodobnih bralk in bralcev na Slovenskem slej ko prej povsem neznana. Ste, na primer, že kdaj slišali za Johna Donna, Edwarda Herberta, Henryja Kinga, Thomasa Randolpha ali Anne Bradstreet? Bi vedeli kam v času jih umestiti, kakšno poezijo so pisali in zakaj jih Angleži sami umeščajo v svoj nacionalni pesniški panteon? Ne? – No, nič hudega, saj zato pa vendar beremo: da se nam, ko odpremo novo knjigo, odprejo nove pokrajine, novi svetovi! Da bo to branje teklo še bolj gladko, pa je tukaj še tokratno Sobotno branje, v katerem smo v pogovoru z Nado Grošelj preverjali, kakšne so pravzaprav tematske in slogovne posebnosti te poezije. foto: Goran Dekleva

Romaneskni prvenec kultnega madžarskega pisatelja sicer slika zagatno družbeno stvarnost pri naših vzhodnih sosedih v času socializma, a to počne tako, da presega kontekst, sredi katerega je nastal, in navsezadnje izreka temeljne resnice o človeku in njegovem položaju v svetuKako hitro se stvari spreminjajo v polju literature! Ko je, na primer, leta 2014 László Krasznahorkai prejel nagrado Vilenica, smo se slovenski bralke in bralci povečini zmedeno spraševali, kdo neki je ta lavreat in kaj je takega napisal, da si zasluži to visoko priznanje. Ko pa je sredi marca, v kontekstu letošnjega festivala Fabula, Krasznahorkai gostoval v Ljubljani, je bil Klub Cankarjevega doma poln njegovih navdušenih bralk in bralcev. Da se je v vsega devetih letih naš odnos do tega pisatelja tako korenito spremenil, so po svoje najbrž pripomogle prestižne nagrade – ne pozabimo: po Vilenici je madžarski književnik prejel še mednarodnega Bookerja ter avstrijsko državo nagrado za evropsko književnost – no, še bolj pa je gotovo zaslužna Marjanca Mihelič, ki nas je leta 2015 najprej oskrbela z gibkim prevodom Kraszanhorkaijevega romana Vojna in vojna, pet let pozneje pa še z njegovo izvrstno kratko prozo neskončno dolgih stavkov, zbrano v zbirki Svet gre naprej. Ker sta ti knjigi zgovorno pokazali, da moramo v madžarskem avtorju prepoznati resnega kandidata za naziv največjega živečega pisatelja na svetu, tudi ne moremo biti posebej presenečeni, da je bil literarni večer s Krasznahorkaijem tako dobro obiskan. Še posebej, jasno, ker se je dobršen del pogovora navsezadnje sukal okoli novega prevoda iz pisateljevega opusa; pri Beletrini so namreč – ponovno po zaslugi Marjance Mihelič – izdali roman Satanov tango. Na Prvem pa smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali, kakšno mesto pričujoča knjiga pravzaprav zavzema med umetnikovimi deli oziroma kako dopolnjuje naše predstave o Krasznahorkaijevi viziji človeka in njegovega položaja v svetu. Gostja oddaje je bila prav Marjanca Mihelič. foto: Goran Dekleva

Mojstrsko izpisani vestern, ki razkriva senčne plati junaškega osvajanja divjega zahoda in drugih ameriških mitov Najbrž smo na Slovenskem vse do leta 2015 mislili, da je edini John Williams, ki ga je resnično treba poznati, znani skladatelj filmske glasbe. Potem pa je pod okriljem legendarnega Kondorja – v izvrstnem prevodu Brede Biščak – izšel melanholično intonirani roman Stoner in številni bralke in bralci smo tedaj presenečeno ugotovili, da očitno obstaja še nek drug John Williams, ki je vreden vse naše pozornosti. Ta Williams se je rodil leta 1922 v Teksasu, umrl je 72 let pozneje v Arkansasu, svoja osrednja dela – poleg že omenjenega Stonerja sta to še zgodovinski roman Avgust ter vestern Klavčev Prehod – pa je napisal v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Johna Williamsa – pisatelja smo pri nas torej odkrili šele kakega pol stoletja po tem, ko so luč sveta ugledali njegovi ključni romani. A ta zaostanek enkrat za spremembo ni bil povezan s pregovornim slovenskim zamudništvom pri seznanjanju s prebojno, novo, močno umetnostjo. Ne; kakor namreč pojasnjuje Breda Biščak, ki nas je leta 2018 nato oskrbela s prevodom Avgusta, prav zdaj pa je za Mladinsko knjigo prevedla še Klavčev Prehod, so Williamsa v samih Združenih državah spregledovali tako dolgo, da je v osrčje tamkajšnjega literarnega kanona stopil šele posthumno. To pa slej ko prej pomeni, da se Williamsove literature še vedno drži čar nečesa novega, neodkritega, presenetljivega. S čim natanko nas preseneča v Klavčevem Prehodu, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Bredo Biščak. foto: Goran Dekleva

Druga svetovna vojna skozi oči sovjetskih otrok p»Ne pišem o vojni, ampak o človeku v vojni. Ne pišem zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev.« Ta opis, ki ga je o svojem delu Vojna nima ženskega obraza podala Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič, še kako velja tudi za drugo knjigo iz njenega literarno-dokumentarnega cikla Glasovi utopije z naslovom Zadnje priče. V tem delu, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšlo pri založbi Goga, namreč beloruska pisateljica pred nami zarisuje drugo svetovno vojno skozi oči sovjetskih otrok oziroma skozi spomine ljudi, ki so bili v času vojne stari od tri do štirinajst let. Mozaik pričevanj, ki jih je Svetlana Aleksijevič zbirala več kot štiri desetletja, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti literarna kritičarka in rusistka Ana Geršak, ki je nedavno izdajo Zadnjih prič tudi uredila. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Virginia Woolf velja za največjo britansko pisateljico 20. stoletja. Kljub temu je bila njena knjiga z naslovom Lastna soba v slovenski jezik prevedena šele leta 1998. Zdaj pa je pred nami dolgo pričakovani ponatis, ki je izšel pri založbi *cf in nova spremna beseda publicistke mag. Tee Hvala, ki je o avtorici in njenem delu spregovorila v tokratni oddaji Sobotno branje. Gostjo je pred mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.

Tokrat vam predstavljamo knjigo novinarke in ene najbolj prepoznavnih in prevajanih hrvaških pisateljic Slavenke Drakulić – Nevidna ženska in druge zgodbe. Izšla je pri založbi Beletrina, prevedla jo je Mateja Komel Snoj, uredila pa Tina Vrščaj. Z urednico se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič

Kratkoprozna zbirka, v kateri hrvaška avtorica mojstrsko prepleta humor, bridkost, realizem in norost, da bi naslikala plastično podobo sodobnega življenja – ne le pri naših sosedih ampak najbrž kar v vsem postsocialističnem prostoru Ob koncu lanskega leta je pri založbi Goga izšla kratkoprozna zbirka sodobne hrvaške pisateljice Maše Kolanović, ki nedeljeno pozornost bralk in bralcev najbrž pritegne že s sila nenavadnim naslovom – Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe. Pa ne gre le za naslov; tu je tudi absurdna črna naslovnica, na kateri – tak je vsaj vtis – pleše nekakšen okostnjak z angelskimi krili in rockabilly pričesko. Tako si bralka in bralec ne moreta kaj, da bi knjige nemudoma ne vzela v roke in se spraševala, kaj neki se utegne skrivati za temi platnicami? – To vprašanje smo si zastavili tudi v tokratnem Sobotnem branju, odgovor pa smo iskali v pogovoru s Seto Knop, ki je kratko prozo Maše Kolanović gibko prevedla v slovenščino. foto: Goran Dekleva

Roman sodobnega poljskega pisatelja, ki skozi lirične opise kmečkega življenja tik pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo junija 1941 ne odpira le vprašanja krutosti vojne, ampak tudi narave človeškega spomina Roman Prevoz sodobnega poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka opisuje življenje na zaspanem podeželju današnje Poljske, ki se je leta 1941 znašlo na meji med nemškim in sovjetskim okupacijskim območjem. Dogajanje, osredotočeno okrog reke Bug, ki v tistem trenutku predstavlja težko prehodno mejo, se odvija v mesecu tik preden so sile osi v sloviti operaciji Barbarosa brez vojne napovedi napadle Sovjetsko zvezo. Roman večinoma sestavljajo lirični opisi pokrajine in ideološko povsem neopredeljenega podeželskega prebivalstva, naletimo tudi na številne prišleke, od pobeglih judov do razkropljenih ostankov poljske vojske, vse te zgodbe pa občasno prekinjajo premisleki pisatelja, ki po teh krajih potuje v spremstvu že nekoliko dementnega očeta, ki je tu živel kot otrok. O Stasiukovem Prevozu, ki je nedavno izšel pri Cankarjevi založbi, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko Jano Unuk. Oddajo je pripravila Alja Zore.

V oddaji Sobotno branje se bomo tokrat odpravili v Maroko, kamor po drugi vojni neustavljiva strast do mladega vojaka, ki se v vojni vihri v Franciji bori za dobrobit kolonizatorjev svoje dežele in nemila usoda vodita belopolto Francozinjo. Nekdaj vihrava in nepodredljiva, svobodnega duha, zatopljena v svet knjig, se počasi, po mnogih razočaranjih,burnih ter neposrečenih stikih in karambolih z ljudmi tradicionalnih muslimanskih pristopov k življenju, poskuša sporazumeti tako z možem, ki je vdan svojemu kosu zemje, kot z drugimi, ki se ji s svojimi lastnimi obikami bojev za neodvisnost in večjo osebno svobodo, bližajo z drugih miselnih in verskih gledišč. Roman z naslovom Dežela drugih, prvega iz trilogije, je napisala francoska pisateljica maroških korenin Leïla Slimani, v slovenski jezik pa ga je prevedla Saša Jerele. O knjigi, dogajalnih okoliščinah v ozračju političnih in družbenih napetosti, pa bosta v oddaji, ki jo je pripravila Magda Tušar, več povedali tudi poznavalka afriških literatur Aleksandra Gačić in Maja Lamberger Khatib, ki se kulturno - antropološko ukvarja z okolji, v katerih so potekali boji za neodvisnost.

V romanu, za katerega je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, tržaški pisatelj popisuje pretresljivo zgodbo svojega očeta, Zorka Jelinčiča, legendarnega antifašista in enega izmed ustanoviteljev TIGR-a Priznani tržaški pisatelj Dušan Jelinčič si je sloves najprej ustvaril kot avtor izjemno tenkočutnih, liričnih, avto-refleksivnih romanov, ki so jih navdihovale njegove alpinistične izkušnje v Himalaji. S knjigami, kot so Zvezdnate noči, Biseri pod snegom ter Kam gre veter, ko ne piha, je na prelomu stoletij osvojil bralke in bralce tako v Italiji kakor v Sloveniji ter prejel nekaj prestižnih mednarodnih nagrad za tako imenovano gorniško literaturo. No, konec lanskega leta pa smo izvedeli, da Jelinčič naposled trdneje stopa tudi v slovenski književni kanon, saj mu je Upravni odbor Prešernovega sklada za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca sklenil podeliti nagrado Prešernovega sklada. Je pa po svoje pomenljivo, da nagrajeno delo ne sodi v kontekst gorniškega pisanja, temveč ga lahko brez posebne zadrege označimo za zgodovinskega, saj Jelinčič v njem literarno obdeluje zgodbo svojega očeta, Zorka Jelinčiča, legendarnega antifašista in enega izmed ustanoviteljev TIGR-a, tajne organizacije primorskih Slovencev, ki so se že v dvajsetih letih 20. stoletja – kot prvi v Evropi – sklenili boriti zoper črnosrajčniško nasilje. A kako lahko sin na literarno izmojstren način izreče očetovo resnico? In zakaj je to zgodbo, ki se, kajpada, godi v dvajsetih, tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, vredno pisati, pripovedovati in brati tudi danes? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Dušana Jelinčiča. foto: Goran Dekleva

Sčasoma sem ugotovil, da sem sicer užival v pisanju vseh svojih knjig, ob tej pa sem se najbolj nasmejal, Morda zato, ker so bila ta življenja ne le napisana, temveč tudi prebrana. (J. Marias) V oddaji Sobotno branje bomo tokrat vstopili v pisateljsko imaginacijo, ki pa je trdno vpeta v realistične podobe življenj - nikogar drugega kot pisateljev. Španski pisatelj Javier Marías, ki se je poslovil lanskega septembra, je namreč nekaterim bolj odmevnim prigodam ter slovitim in znamenitim značajem avtoric in avtorjev, pripisal še nekaj lastnega vedenja in dodal nekaj svojih predstav o posameznih osebnostih, ki so oblikovale tudi svetovni literarni kanon. Napisana življenja, kakor je naslov knjige, so po besedah Maríasa hrati delo, ob pisanju katerega se je tudi najbolj zabaval.

Eden ključnih romanov v opusu enega ključnih japonskih pisateljev 20. stoletja na spreten način prepleta negotovost v zadevah srca in poželenja z negotovostjo o kulturni identiteti in pripadnosti Prevodi iz japonske književnosti so še vedno razmeroma redke ptice na našem literarnem obnebju, a Jun'ichirō Tanizaki, čigar roman Kakor komu drago je ob koncu lanskega leta ugledal luč sveta v kontekstu prestižne knjižne edicije Klasična Beletrina, se slovenskim bralkam in bralcem vendarle predstavlja že tretjič. Tanizaki seveda ni prvi avtor iz dežele vzhajajočega sonca, ki je v slovenščini prisoten s tremi knjigami, toda obenem tudi ni, kakor denimo Haruki Murakami, vroč zvezdnik svetovne književnosti, za čigar deli in njihovo promocijo bi trdno stala globalna založniška industrija. Kdo torej je Jun'ichirō Tanizaki? S čim je prepričal slovenske prevajalce in založnike? O čem neki piše v Kakor komu drago? Pa tudi: kako težko se je sodobnima slovenskima bralki in bralcu vživeti v miselni in čustveni svet junakov, ki so morali prepotovati dobrih 10 tisoč kilometrov in slabih 100 let, ki stojijo med krajem in dobo, sredi katerih so prvikrat ugledali luč sveta, ter nami danes? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Tanizakijevega romana, Iztoka Ilca. Foto: Goran Dekleva

Pretresljiv popis življenja v primežu epidemije kuge, ki je leta 1665 zajela London V Dnevniku kužnega leta, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, angleški pisatelj Daniel Defoe opisuje reakcije Londončanov, ko jih je leta 1665 doletela huda epidemija kuge, v kateri naj bi po nekaterih podatkih v 18 mesecih britanska prestolnica izgubila skoraj četrtino svojega tedanjega prebivalstva. Na londonske ulice tistega časa – včasih povsem tihe in že zaraščene s travo, drugič polne stokanja in krikov, pa tudi vseh vrst odrešiteljev, čarovnikov in drugačnih šarlatanov, ki so skušali izkoristiti stisko Londončanov, prestrašenih pred boleznijo z izjemno visoko smrtnostjo – se v tokratnem Sobotnem branju podajamo s prevajalcem dela Andrejem E. Skubicem. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Znani nevrolog se skupino botaničnih entuziastov poda na jug Mehike v iskanju starodavnih praprotnic. Dnevnik iz Oaxace je poln botaničnega bogastva. Osrednjega navdušenja so deležne praprotnice, katerim običajno niti ne namenjamo posebne pozornosti, tu pa so osrednje zvezde in razlog, da se je skupinica entuziastov najrazličnejših profesionalnih ozadij odpravila na terensko odpravo v mehiško zvezno državo Oaxaco.A dnevniški vtisi izpod peresa vsestransko razgledanega Oliverja Sacksa gosto postrežejo še z drugimi bogastvi. Tu so različna poglavja iz zgodovine Mezoamerike, lokalne kulture, pisane tržnice, zgodovina kave in kavčuka, pa čiliji, halucinogene snovi, destiliranje meskala, pogovori med sopotniki pa tudi gredo v najrazličnejše smeri.Predvsem pa je verjetno glavna odlika Dnevnika iz Oaxace toplina s katero je napisan in izredni avtorjev entuziazem, pa naj gre za naravo ali za ljudi.

V romanu, ki velja za njen opus magnum, letošnja nobelovka na presenetljiv način spaja elemente fikcije, avtobiografije, zgodovine in sociologije, da bi ustvarila delo, ki mu v svetovni literaturi 21. stoletja ni para Ko so oktobra v Stockholmu razkrili ime nove prejemnice Nobelove nagrade za književnost, so bili številni bralci na Slovenskem slej ko prej nekoliko zbegani. Letošnja lavreatka, 82-letna francoska pisateljica Annie Ernaux, je pri nas namreč bolj ali manj neznana; navsezadnje imamo v slovenščini na voljo eno samo njeno knjigo – gre za avtobiografski roman Leta, ki po splošni kritiški sodbi sicer velja za njeno najboljše, najpomembnejše delo –, a še ta je, ko je v prevodu Maide Alilović pred desetletjem izšla pri radovljiški Didakti, šla mimo bralk in bralcev razmeroma neopaženo, potem pa naše založbe preprosto niso več kazale pravega zanimanja za pisanje Annie Ernaux. Seveda pa vse to še ne pomeni, da so švedski akademiki na podoben način presenetili tudi bralke in bralce drugod po svetu. Ernaux je namreč v Franciji že vrsto let ena najbolj branih pisateljic, v zadnjih nekaj letih pred Nobelom pa so, če je soditi po različnih nagradah, prevodi njenih del navdušili tudi beročo javnost v Italiji, Španiji in Britaniji. O vse čem torej piše Ernaux? Kako to počne? In zakaj so prav Leta, po katerih, čakajoč na dodatne prevode letošnje nobelovke, že zdaj lahko posegamo Slovenci, delo, ki velja za njen opus magnum? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili izvrstno poznavalko sodobne francoske književnosti, literarno kritičarko in književno urednico, Ano Geršak. foto: Goran Dekleva

Klasik italijanske literature 20. stoletja je po vzoru bratov Grimm vzel ljudsko literarno zapuščino svoje domovine in pripravil zbirko umetelno predelanih pravljic z Apeninskega polotoka Nedavno smo v dveh delih dobili 200 poslovenjenih italijanskih pravljic, ki jih je že v 50. letih prejšnjega stoletja iz vse literarne in pripovedne italijanske krajine izbral pisatelj Italo Calvino, prevedel jih je Gašper Malej, likovno podobo pa je z ilustracijami prispevala Ana Zavadlav. Calvino je svoje pravljice vzel iz izvirne, surove in neobdelane ljudske pripovedne tvarine, jih pilil, mehčal in predeloval toliko časa, dokler ni za vse našel temelja, enotne podobe pravljičnega jezika. V zbirki najdemo sicer tudi druge zvrsti, vendar je v ozadju slutiti predvsem arhaične izvore čudežne pravljice in motivne različice, ki niso značilne le za Italijo, ampak domala za ves svet. Več o tem v oddaji Sobotno branje z mag. Špelo Frlic, poznavalko žive in starejše pripovedne tradicije ter Magdo Tušar.

Dr. Malina Schmidt Snoj se je po smrti svoje mame lotila njene zapuščine in nastala je biografija Marte Paulin Schmidt – partizanke Brine z naslovom Samo en ples. Brina je bila ena prvih plesalk sodobnega plesa na Slovenskem; besede »samo en ples« pa lahko povežemo z verzom Samo en cvet Karla Destovnika - Kajuha, s katerim sta prijateljevala in sodelovala v Kulturniški skupini 14. divizije. V teh dneh, ko obhajamo 100. obletnico rojstva tega pesnika, se spominjamo tudi partizanskega upora proti okupatorju z zgodbo partizanke Brine.

Če berem knjigo in me tako zledeni po vsem telesu, da me ne more ogreti noben ogenj, vem, da je poezija. Če se fizično počutim, kakor bi mi nekdo posnel vrh glave, vem, da je poezija. To sta edina načina, da jo prepoznam. Obstaja še kakšen? Papirnata mesta, kakor je naslov knjige kanadske prevajalke in pisateljice Dominique Fortier, predstavljajo ves svet in zatočišče, vzporedno bivanjsko okolje, v katerem je skrivnostno bivala ena danes najbolj prepoznavnih ameriških pesnic Emily Dickinson, ki se je pred človeško družbo vedno bolj zapirala v osamo svoje sobe, med knjige in pisma. V občutkih tega, da stoji zunaj vsega, se kdaj pa kdaj znajde tudi avtorica romana, včasih razdvojena med življenjem in opazovanjem, vendar vseeno svojega bivanja ni nikoli tako radikalno zgoščevala in ohranjala na koščku popisanega papirja. Papirnata mesta so lahko meditativen sprehod v raziskavo notranjih podob, ki jih je v počasnem ritmu vase vtisnila pesnica Emily Dickinson, potovanje v njen še ne dovolj razkrit ustvarjalni dom.

Heterogena zbirka avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj slovensko-ameriškega pisatelja, ki opisuje Združene države v razburkanem obdobju velike depresije Louis Adamič se je v zgodnjih najstniških letih iz rojstnega Grosuplja odpravil v Združene države in tam prehodil takorekoč vse sfere družbe ter se s časom povzpel od navadnega delavca do široko branega pisatelja, ki je gostoval celo v Beli hiši. Čeprav so Adamiču slavo prinesla predvsem njegova dela o rodni deželi, tako da je za daljši čas postal kar neke vrste razlagalec jugoslovanskega dogajanja v Združenih državah, pa gre za pisatelja, ki je izjemno pozorno opazoval tudi svojo novo domovino. Heterogena zbirka avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj, ki so se Adamiču porajali med leti 1928 in 1938, naslovljena kot Moja Amerika, tako morda še bolj kot pisateljevo pot v tistem času ponuja odličen vpogled v Združene države v enem od najbolj razburkanih obdobij zgodovine, zaznamovanih z zlomom borze v New Yorku in posledično svetovno gospodarsko depresijo, ki je v takratni odsotnosti socialne države prinesla danes težko zamisljive družbene posledice. O prvem zvezku tega prvič v slovenščino prevedenega dela Louisa Adamiča, ki je nedavno izšlo pri založbi Sophia, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko Kristino Božič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Izgubljena hči je tretji roman italijanske literarne superzvezde Elene Ferrante. Izšel je leta 2006, torej pred Neapeljsko tetralogijo, ki je osvojila bralke in bralce po vsem svetu. Pisateljica se tudi v tem romanu, ki je v prevodu Daše Perme Jurjavčič izšel pri Cankarjevi založbi, z brutalno iskrenostjo loti prespraševanja ženskosti in materinstva v sodobni družbi. Poleg dužbene kritike pisatljica predvsem odpira prostor za soočanje z lastnimi prepričanji, predsodki in tabuji. Izgubljeno hči vam v branje priporoča Urška Henigman.

Ko potres poruši občutek stabilnosti v družbi, se skozi razpoke pokaže praznina, ki se je ljudje v sebi prej niso niti zavedali. V zbirki šestih kratkih zgodb Vsi božji otroci plešejo priljubljeni japonski pisatelj Haruki Murakami raziskuje pretrese, ki jih je v japonski družbi, pustil rušilni potres v velikem pristaniškem mestu Kobe leta 1995, ki je terjal več kot 6000 žrtev. Murakami se osredotoči na male ljudi in skuša začrtati zevajoče razpoke v njihovih življenjih, poiskati v njihovi notranjosti praznine, to pa počne na način, ki je obenem nežen in brezkompromisen. Pri tem v zanj značilni maniri ne ponuja odgovorov, ampak le raziskuje, nakazuje možnosti.

V oddaji Sobotno branje prestavljamo roman Človeške stvari francoske pisateljice Karine Tuil, ki v ospredje postavlja žrtev posilstva iz judovske družine in storilca spolnega napada iz ugledne, vplivne in medijsko prepoznavne družine, ki je del družbene elite. Spregovori o tem, kako se pletejo in trgajo niti znotraj močnih družbenih omrežji in kako to uničujoče vpliva na medosebne, ljubezenske in sorodstvene odnose…

Roman, ki se sprašuje, kakšna je prava narava družbene hierarhije in gospostva? Kdo je zgoraj in kdo je spodaj, ko se srečata dva človeka? Obstajajo romani, ki se začnejo prav počasi in pregledno, ki iz stavka v stavek potrpežljivo gradijo prizorišče, na katerem se bo odvijala zgodba, tako da imata bralka in bralec, ko se stvari naposled le začnejo zapletati, občutek, da se zelo dobro znajdeta v literarnem svetu, ki ga naseljujejo romaneskni junakinje in junaki, katerih značaje in želje je, za nameček, ob pozornem, dovolj zbranem branju navsezadnje moč razumeti. Obstajajo pa, seveda, tudi čisto drugačna besedila – taka, ki nas že s prvimi nekaj stavki vržejo v sredo precej skrivnostnega dogajanja, med like, katerih motivacij ni mogoče kar tako razbrati, in nas nato v tem stanju negotovosti in dezorientacije držijo tako rekoč do zadnje strani. To je recept, ki se ga utegnejo oprijeti detektivke pa vohunski trilerji ali post-apokaliptične distopije. A vsake toliko časa naletimo tudi na roman, ki ga nikakor ni mogoče opredeliti kot žanrskega, pa nam vseeno že na prvi strani spodmakne tla izpod nog. Eden takih je Moje je maščevanje sodobne francoske pisateljice Marie NDiaye, ki je v prevodu Suzane Koncut pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi. Kaj se torej godi v Moje je maščevanje, smo preverjali v oddaji, v kateri smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut in filozofa, dr. Mladena Dolarja, ki je slovenskemu prevodu Marie NDiaye pripisal spremno besedo.   foto: Goran Dekleva

Zbirka mojstrsko spisanih esejev je prva knjiga, ki jo je slovita poljska pisateljica objavila po prejemu Nobelove nagrade Kaj je storiti umetniku, ko prejme Nobelovo nagrado za književnost? Kaj pisati, kaj poslati v tisk, ko pa so pričakovanja svetovne bralske javnosti nenadoma astronomsko visoka? – Poljska pisateljica Olga Tokarczuk, avtorica izvrstnih romanov, kot so Beguni pa Pelji svoj plug čez kosti mrtvih ter Jakobove bukve, je prestižno priznanje prejela leta 2019, na post-nobelovsko zadrego pa je že leto pozneje odgovorila z zbirko esejev Pozorni pripovedovalec, ki so v slovenskem prevodu Jane Unuk pred nedavnim izšli pri založbi Literarno-umetniškega društva Literatura. Toda o čem v teh esejih Tokarczuk pravzaprav piše; katerih tem se tu loteva? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili njeno slovensko prevajalko. Jano Unuk je v oddajo povabil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Čeprav strokovni direktor Pediatrične klinike doktor Marko Pokorn ni znan le kot zdravnik, temveč se je marsikdo nasmejal kot tudi zamislil ob prebiranju njegovih rednih kolumnah v časniku Delo, še pred tem pa je njegove sposobnosti obračanja besed in iskanja komičnih situacij lahko občudoval pri nanizankah Teater paradižnik in Naša mala klinika, kjer je sodeloval kot (so)scenarist. Nabor njegovih Delovih kolumn je zdaj izšel pri založbi Mladinska knjiga pod naslovom 'Smešno, ma non troppo' – 'Smešno, pa ne preveč', opremljeno z ilustracijami Izarja Lunačka. Knjigo v današnjem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek.

V tokratnem Sobotnem branju smo prebirali z Večernico nagrajeno pripoved Lisičja luna mladinske pisateljice Maše Ogrizek. Avtorica oddaje Liana Buršič

Vsega tega nočem vedeti, Cena življenja in Lastna hiša – vsi trije deli žive avtobiografije angleške pisateljice, pesnice in dramatičarke Deborah Levy so v prevodih Ane Ugrinović izšli pri založbi Mladinska knjiga. Lastna hiša razkriva življenje pisateljice, ki sanjari o hiši nekje ob jezeru ali morju, z vrtom, na katerem stoji drevo granatnega jabolka, fontana in ognjišče. Njena sanjska nepremičnina se vse bolj spreminja v neresničnino, avtorica pa ugotavlja, da so dom lahko tudi njene knjige.

Odmevna arheološko-antropološka razprava na glavo postavlja večino utečenih predstav, ki jih imamo o političnem, družbenem, ekonomskem, tehnološkem in kulturnem življenju kamenodobnih skupnosti z vsega sveta V tokratnem Sobotnem branju smo govorili o delu, ki je luč sveta ugledalo lanskega oktobra, se že mesec dni pozneje prebilo na drugo mesto lestvice najbolje prodajanih knjig v Združenih državah, no, pred nedavnim pa je, zahvaljujoč prevajalskim naporom Sama Kuščerja, izšlo še v slovenskem jeziku. Opravka imamo, skratka, s pravo pravcato mednarodno uspešnico – pa vendar to ni, kakor bi nemara pričakovali, kak priročnik za osebnostno rast, knjiga kuharskih receptov ali napeta detektivka. Ne, knjiga med katere platnice smo tokrat pokukali, je pravzaprav resna znanstvena razprava, ki sta jo kar deset let pisala zdaj že pokojni ameriški antropolog David Graeber ter britanski arheolog David Wengrow. Nadela sta ji naslov Pričetek vsega, v njej pa sta skušala na nov, svež, presenetljiv, pogosto tudi kritično-polemičen način povedati zgodbo o tem, kako so v političnem, ekonomskem, tehnološkem in kulturnem smislu živeli naši kamenodobni predniki, kako osupljivo raznolike oblike družbenosti so pri tem razvili in kaj so takega storili, da je prazgodovina navsezadnje izgubila svojo predpono, se pravi, da je človeštvo pred približno pet tisoč leti z oblikovanjem mestnih držav v Mezopotamiji in kraljestva faraonov v Egiptu stopilo na oder tega, čemur rečemo zgodovina.Kakšno sliko življenja človeških skupnosti pred pet in več tisočletji sta avtorja Pričetka vsega navsezadnje ustvarila, smo preverjali v pogovoru z raziskovalcem z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU ter predavateljem na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Danom Podjedom. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Risoroman, v katerem je ustvarjalna kriza izhodišče za refleksije o sodobnem življenju. Risoroman Oleg je zadnje delo priznanega švicarskega striparja Frederika Peetersa. Naslovni junak Oleg je neke vrste avtorjev alter ego, izgleda enako in je prav tako stripar. Srečamo ga v trenutku, ko ga muči ustvarjala kriza in se mu preštevilni vidiki sodobnega življenja zdijo globoko nesmiselni. Skozi njegove številne neuspešne poskuse, da bi našel pravo zgodbo, pravi izraz za svoje naslednje delo, se odpirajo najrazličnejše relevantne teme sodobnega časa.O Olegu ter risoromanih in stripih na splošno sta razmišljali Anja Zag Golob, ki je knjigo uredila, in Suzana Koncut, ki jo je prevedla.

»Si upam še enkrat v otroštvo?« se v najnovejši knjigi Osebno sprašuje pisatelj, scenarist, režiser, antropolog in kolumnist Miha Mazzini. Kot ugotavlja, veliko naših strahov in vzorcev vedenja izvira ravno iz tega obdobja našega življenja. Če se lotimo raziskovanja tega, poglabljanja, razumevanja in sprejemanja, lahko tako dobimo morda odgovor na marsikatero vprašanje, ki se nam zastavlja in pojavlja v odnosih do sebe in drugih. Knjigo Osebno, ki je izšla pri založbi Goga, v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek.

Križci krožci je naslov novega romana pisateljice Jedrt Maležič, ki je nedavno izšel pri založbi Goga in ki govori o razpadu družine, bolečini ob izgubi otroka, osamljenosti in pomenu skupnosti ter iskanju novih začetkov. Zgodba tematizira tudi vprašanje več starševstva, prevladujoče norme tradicionalne družine in nevidnosti vseh ostalih družinskih skupnosti. Voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorico knjige Jedrt Maležič.

Piknik na robu ceste je duhovit in ironični naslov v slovenščino znova prevedene knjige, znanstveno fantastičnega dela bratovske pisateljske naveze: Arkadij in Boris Strugacki sta namreč v 70. letih, še globoko v času obstoja Sovjetske zveze, izdala roman, ki pa je bil cenzuriran; popravljen in dopolnjen prevod zato tokrat ponuja izvirno različico knjige. Mnogi se bodo spomnili tudi kultnega filma Stalker Andreja Tarkovskega, za katerega sta pisatelja napisala tudi scenarij, vendar se film od knjige razlikuje v mnogih pogledih, bistvene razsežnosti, ki jih ponuja knjiga, razplastenost in predvsem interpretativna širina, pa ostajajo ključna odlika vseh upodobitev vsebine. Lahko se odločimo za bolj fantazijsko in pustolovsko bralno doživetje ali za veliko bolj intuitivno, filozofsko dogodivščino, z občutkom za psihoanalitične elemente ali za kulturno literarne reference ter za iskanje asociativnih drobcev, s katerimi lahko zdrsnemo v polje družbene kritike… Naj je ta usmerjena proti vzhodni polovici sveta ali proti Zahodu, naj bo naše branje romana bolj oprto na dogajalno napetost in snovno dimenzijo, smo zavzeti za bolj sofisticiran pristop do knjige, vedno v njej srečamo stalkerja. Z njim pridemo v prostorsko in časovno uganko, skrivnostno in zapuščeno Cono, na kraj, kamor je vstopila tuja civilizacija in ga morda pa kratkem postanku, nekakšnem pikniku, zapustila, se otresla odvečnega: zasmetila obiskan prostor ter ga spremila v ropotarnico in najdišče predmetov, s katerimi je mogoče trgovati, se dokopati do Zlate krogle, ki - kako klišejsko - izpolnjuje želje … Le cena zanje je lahko previsoka, sploh če razmišljamo o nepredvidljivostih, ki nastanejo ob domnevnem stiku dveh različnih kultur, meni dr. Andrej Blatnik, ki je napisal spremno besedo h knjigi. Magda Tušar

Klasični roman afriške književnosti, ki se ob popisovanju življenja v Keniji na predvečer razglasitve neodvisnosti razpira v pretanjeno meditacijo o velikih zgodovinskih procesih in malem posamezniku v njihovem kolesju V prvih dneh decembra leta 1963 se je Kenija po dobrem desetletju krvavega oboroženega odpora zoper britansko kolonialno nadoblast pripravljala na razglasitev neodvisnosti. In natanko to je tudi čas, v katerega je Ngũgĩ wa Thiong'o, danes 84-letni nesporni velemojster kenijske, afriške ter svetovne književnosti, umestil svoj mladostni roman Pšenično zrno, ki je v izvrstnem prevodu Katje Zakrajšek pred kratkim izšel pri Založbi /*cf. Prav zato utegnejo bralke in bralci, ki Pšenično zrno prvikrat jemljejo v roke, pričakovati delo, ki ga preveva – kot pač pritiče dnem pred razglasitvijo državne samostojnosti – radostna, zmagoslavna, nemara že kar vznesena atmosfera. A bralska izkušnja tovrstna pričakovanja hitro razveljavi. Pšenično zrno je namreč delo, ki se raje kot v enodimenzionalno navdušenje ob zasluženem porazu britanskega brutalnega, izkoriščevalskega kolonialnega imperija razpira v pretanjeno meditacijo o velikih zgodovinskih procesih in malem posamezniku v njihovem kolesju. Kakšni uvidi se Ngũgĩju wa Thiong'u ter njegovim bralkam in bralcem ob tem odpirajo, pa smo v pogovoru s Katjo Zakrajšek preverjali v tokratnem Sobotnem branju. foto: Goran Dekleva

Nemogoči dogodek zamaje temelje sveta in v romanu, ki je preplet kriminalke, trilerja, znanstvene fantastike in filozofskega romana, je usoda vseh odvisna od tega, ali bo človeštvo znalo najti pravi odgovor. Roman Anomalija je leta 2020 prejel najprestižnejšo francosko literarno nagrado, nagrado Goncourt, obenem pa je postal tudi velika prodajna uspešnica. Tovrsten prodajni uspeh je med prejemniki Goncourta do zdaj uspel le romanu Ljubimec Marguerite Duras. Uspeh Anomalije med bralstvom se utegne skrivati v tem, da je roman mogoče brati na več različnih ravneh. Francoski pisatelj, esejist in lingvist Hervé Le Tellier v njej namreč preigrava različne žanre, posega po medbesedilnih navezavah in se navezuje na celo paleto popkulturnih fenomenov. Uspe mu ustvariti barvito in humorno branje, ki postreže s številnimi presenetljivimi preobrati.

V tokratni oddaji Sobotno branje vam predstavljamo knjigo pisateljice, prevajalke in publicistke Dijane Matković – Zakaj ne pišem, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, uredil pa jo je Aljoša Harlamov. Kot pravi Harlamov o tem avtofikcijskem, esejističnem romanu s prizori iz avtoričinega življenja, ki se močno prepletajo z družbeno in literarno refleksijo, roman pripoveduje o družbeno ekonomskih okoliščinah v katerih odraščajo in živijo milenijci, ki si iščejo službe, zaslužek in načine življenja v tem svetu, posebej pa govori o okoliščinah, ki jih onemogočajo na vsakem koraku, govori o razredu, o čemer slovenska literatura ne govori posebej rada. Z avtorico knjige se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič

Zapleteni odnosi in nevarni kratki stiki med ljudmi ter človekolikimi roboti so v samem jedru novega romana klasika sodobne britanske književnosti Če pomislimo na zgodbe o Pigmalionu, o praškem golemu ali o Frankensteinu, hitro ugotovimo, da ljudje že zelo dolgo sanjamo, da bi ustvarili sebi podobno, inteligentno in čuteče bitje, a te demiurške sanje se, kot zgovorno pričajo omenjene zgodbe iz železnega kanona svetovne književnosti, vedno znova sprevračajo v nekakšno nočno moro – ko človeka zamika, da bi posnemal božje dejanje stvarjenja, je katastrofa pač vselej blizu. No, v to dolgo zgodbeno tradicijo se z intrigantnim romanom Stroji kot jaz, ki je luč sveta v izvirniku ugledal leta 2019, zdaj vpisuje tudi Ian McEwan, ki že lep čas velja za pravega pravcatega klasika sodobne britanske literature. A na kakšen način natanko se McEwan loteva te stare teme? Kako jo preigra na novo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Ano Barič Moder, ki je Stroje kot jaz pred nedavnim prevedla za Cankarjevo založbo. foto: Goran Dekleva

Lani je številne bralce v slovenskem prevodu navdušil Četrtkov klub za umore, ki je postal najhitreje prodajana kriminalka na britanskem otočju. Televizijski voditelj, režiser in komik, Richard Osman, se očitno zelo dobro znajde tudi v pisateljskih vodah. Mož, ki je umrl dvakrat, prinaša nove dogodivščine štirih starostnikov iz Sončnega gaja. Časa si ne krajšajo zgolj z reševanjem križank in gledanjem resničnostnih šovov, pač pa preiskujejo in razrešujejo stare zločine in se hkrati zapletejo v igro mačke in miši z najbolj nevarnimi, globalnimi kriminalnimi združbami. Kljub temu, da gre za kriminalni roman, mnogi bralci in kritiki, pred napetostjo in suspenzom izpostavljajo njegovo duhovitost, iskrivost in ganljivost. Roman Mož, ki je umrl dvakrat izpostavlja tudi nekatere pereče probleme sodobne, starajoče se družbe: nasilje nad starejšimi, demenco, soočanjem z izgubo bližnjega in osamljenostjo. Ali Richard Osman res postaja z vsako knjigo boljši, je eno izmed vprašanj, ki smo ga v Sobotnem branju zastavili prevajalki Jerci Kos.

Mojstrski roman, v katerem je veliki kolumbijski pisatelj izpisal sociološko in psihološko poglobljeno anamnezo kvarnih učinkov moči in oblasti, bi si zaslužil, da ga beremo vsaj tako zavzeto kot Sto let samote Sredi 60-ih let prejšnjega stoletja se je svet nenadoma navdušil nad književnostjo, ki je prihajala iz Latinske Amerike. Jorge Luis Borges, Mario Vargas Llosa, Carlos Fuentes in Julio Cortázar so s svežimi, presenetljivimi, umetniško dovršenimi romani in kratkimi zgodbami, ki jih je literarna teorija nato povezala s skupnim imenovalcem magični realizem, očarali bralke in bralce z vseh celin. A najbrž je med vsemi avtorji tako imenovanega latinsko-ameriškega booma na obnebju svetovne literature takrat najmočneje svetilo ime Gabriela Garcíe Márqueza. O tem po svoje priča že dejstvo, da je kolumbijski pisatelj leta 1982 prejel tudi književnega Nobela. No, od tistih časov mineva že polnih štirideset let in vsesplošno navdušenje nad literarnim mojstrstvom Južnoameričanov se je nekoliko poleglo, številna njihova dela pa žal niso več na – kajpada neformalnem – seznamu obveznega domačega branja literarnih sladokuscev. Tako se, na primer, zdi, da celo Garcío Márqueza vse bolj enačimo z enim samim romanom, s Stotimi leti samote, kjer beremo večgeneracijsko kroniko rodbine Buendía, kroniko, ki jo je pravzaprav moč interpretirati kot orjaško, veličastno metaforo za zgodovino celotne celine. Da Sto let samote še naprej ostaja z nami je, seveda, imenitno, a naše splošno nagnjenje k pozabljanju in poenostavljanju nam vendarle prikriva nekaj pisateljevih izjemnih literarnih del in nam torej krati bralski užitek. To lahko nazorno vidimo tudi zdaj, ko je pri založbi Beletrina v prevodu Alenke Bole Vrabec izšla Patriarhova jesen, roman, ki ga je García Márquez sam štel za svojega najboljšega, a doslej o njegovem izidu v slovenskem javnem, medijskem prostoru vendarle ni bilo kaj prida slišati. O tem, kako zelo medvedja je usluga, ki si jo naredimo, če Patriarhovo jesen potisnemo v slepo pego svoje pozornosti, smo v tokratnem Sobotnem branju govorili z direktorjem Beletrine, Mitjo Čandrom, ki je o Márquezovem romanu že pred leti obširno pisal v svoji esejistični knjigi Zapiski iz noči. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Beli volk je druga v vrsti psiholoških kriminalk izpod peresa Irene Svetek, ki pa je sámo zgodbo uokvirila v staroslovansko mitološko izročilo. V knjigi ponovno spremljamo tudi državnega tožilca Mia Aurellija, ki mora ob pomoči knjige ugotoviti, kdo je umorjena ženska z belo volčjo masko na obrazu. Oddajo Sobotno branje je predstavila Tina Lamovšek.

Roman, ki skozi številne usode pokaže, kako tesno smo povezani z drevesi. Verjetno ni kaj dosti romanov, v katerem bi imela drevesa tako osrednjo vlogo, kot ga imajo v romanu Razvejenje ameriškega pisatelja Richarda Powersa. Ob prebiranju te knjige se vam bo pogled na drevesa skoraj gotovo povsem spremenil, poglobil in razvejil. A da ustvari ta kompleksen vpogled v življenje dreves, se Powers tega loti v najboljši romaneskni maniri, skozi izvrstno izpisane, intrigantne in zelo raznolike zgodbe svojih človeških protagonistov, preko katerih se v romanu dejansko šele pokaže človekova soodvisnost od ukoreninjenih in večinoma spregledanih velikanov.

Roman Maršalinja je posvečen življenjski zgodbi avtoričine babice in soimenjakinje Zore del Buono, Slovenke, ki se je po koncu prve svetovne vojne poročila z italijanskim zdravnikom in preselila najprej v Neapelj, nato pa v Bari, kjer ni le na zelo svojevrsten in odločen način vodila svojega gospodinjstva, ampak sta bila oba z možem prek komunistične stranke močno vključena tudi v italijansko politično dogajanje. Če gre po eni strani za izrazito večplasten in slikovit opis nenavadno ognjevite in odločne glavne junakinje ter njene družine, je Maršalinja tako hkrati odličen prikaz političnega vrenja v Italiji med obema svetovnima vojnama ter tamkajšnjega življenja med in po drugi svetovni vojni, pri čemer se redno dotika tudi dogajanja na našem prostoru, s katerim Zora vseskozi ohranja tesne stike, med vojno pa tudi intenzivno podpira jugoslovansko partizansko gibanje. O romanu, ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina, smo za tokratno sobotno branje govorili s prevajalko Mojco Kranjc, ki je za začetek povedala nekaj besed o avtorici romana, Zori del Buono. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Roman, v katerem veliki pisatelj popisuje svojo izkušnjo nacističnega uničevalnega taborišča Natzweiler-Struthof, je bržčas ena najpomembnejših knjig slovenskega 20. stoletja. Pahor Nekropole sicer ne piše tako, da bi nas postavil neposredno v samo srce teme, temveč govori na odmaknjen način, za nazaj, kot obiskovalec spominskega kompleksa, ki dvajset let po osvoboditvi, v povojnem miru opazuje svoje lastne reakcije na spomine, ki ob obisku vrejo iz njega, preživelega taboriščnika, spričo česar se travma in refleksija te travme navsezadnje spojita v eno samo, nedeljivo, organsko celoto.   Na ta način ustvari izjemno sugestivno prvoosebno pričevanje o najtemnejšem poglavju evropske zgodovine, ki ga je mogoče uvrstiti v sam vrh svetovne taboriščniške literature. A kako je pisatelj našel prave besede, da je z njimi literarno poustvaril kraj in izkustvo, ki ju na neki način sploh ni mogoče izreči?    Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega zgodovinarja in predavatelja slovenske književnosti na tržaški univerzi, dr. Mirana Košuto. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Knjiga z naslovom Vrnitev v Reims, avtorja Didiera Eribona, v slovenskem prevodu Iztoka Ilca je izšla letos pri založbi Cf., je zanimiv žanrski hibrid med avtobiografijo in esejistiko, leposlovjem in teorijo, po njej pa je bil leta 2021 posnet tudi dokumentarni film. V prvi vrsti gre za intimno pripoved o odraščanju v deprivilegiranemu nižjemu delavskemu razredu v drugi polovici prejšnjega stoletja, pripoved skozi katero pa avtor preizprašuje lastno pozicijo nekoga, ki se je tekom življenja zavihtel med ugledne intelektualce in pobegnil iz provincialnega okolja. Didier Eribon tematizira sram in krivdo, ki je s tem povezana in načine iskanja lastne identitete ter avtonomije, hkrati pa obračuna s preteklostjo, ki ga je neizbrisno zaznamovala. Pronicljivo prepleta intimne spomine na svoje otroštvo s sociološko analizo vzrokov za perpetuiranje represije dominantnega razreda nad drugimi. Opisuje zaznamovanost zaradi razreda in homoseksualnosti, opisuje odnos belih moških do žensk in tragičen položaj francoskih delavk ter trpljenje in stigmo, ki jo prinese življenje v revščini, pod drobnogled pa postavi tudi razloge za obrat francoskega delavstva v politično desno smer oziroma za porast podpore populistični Nacionalni fronti. Knjigo Vrnitev v Reims nam je predstavil prevajalec Iztok Ilc.

V polifoniji ospredja 12. zgodb, ki se v bogati raznolikosti zlivajo v konglomerat najrazličnejših nravi, konfiguracij in pluralnosti mnogoterih vidikov bivanja (tudi starostni razpon v življenje različno usmerjenih likov je širok), je mogoče najti vse, kar danes oblikuje sodobno britansko družbo. Tu so, kot jih v knjigi opisuje pisateljica: harekrišnovci, panksi, anarhisti, rastafarjanci, komunisti, hipiji, vegiji, radikalne feministke, lezbične feministke, nelezbične radikalne feministke, črne radikalne lezbične feministke in druge ter drugi drugi. V mnoštvu zgodb romana, ki je pisan iz perspektive idetitetnih presekov, kot temu bogatemu večglasju pravi prevajalka Katja Zakrajšek, pa so najbolj naglašene pripovedi temnopoltih Britank, ki jih okolica najraje tipizira in ima o njih zakodirane stereotipe. Tu jih avtorica preseže in zavrže.Z roba britanskega literarnega kanona se je uspešno prebila do medijske vidnosti in kot prva temnopolta ženska v petdesetletni zgodovini prejela nagrado booker V polifoniji ospredja dvanajstih zgodb, ki se v bogati raznovrstnosti zlivajo v konglomerat najrazličnejših nravi, konfiguracij in pluralnosti mnogoterih vidikov bivanja (tudi starostni razpon v življenje različno usmerjenih likov je širok), je mogoče najti vse, kar danes oblikuje sodobno britansko družbo. Tu so, kot jih v knjigi opisuje pisateljica: harekrišnovci, panksi, anarhisti, rastafarjanci, komunisti, hipiji, vegiji, radikalne feministke, lezbične feministke, nelezbične radikalne feministke, črne radikalne lezbične feministke in druge ter drugi drugi. V mnoštvu zgodb romana, ki je pisan iz perspektive idetitetnih presekov, kot temu bogatemu večglasju pravi prevajalka Katja Zakrajšek, pa so najbolj naglašene pripovedi temnopoltih Britank, ki jih okolica najraje tipizira in ima o njih zakodirane stereotipe. Tu jih avtorica preseže in zavrže.   v Dahomeju so v osemnajstem in devetnajstem stoletju kralju služile vojščakinje ženske, ki so živele na kraljevm dvoru, preskrbljene s hrano in sužnjami ki so palačo zapuščale z mlado suženjsko spremljevalko, ki je pred njimi zvončkljala v svarilo, naj moški umaknejo pogled ali umrejo   Amma je zvestobo eni sami osebi doživljala kot ječo, ni odšla od doma svobodi in pustolovščinam naproti zato, da bi se dala prikovati k željam nekoga drugega   mami je osem ur na dan delala v službi, vzgojila štiri otroke, gospodinjila, poskrbela, da je patriarh vselej dobil večerjo na mizo in zjutraj zlikano srajco medtem je on reševal svet njegova edina gospodinjska naloga je bila, da je šel k mesarju po meso za nedeljsko kosilo - nekakšen predmesten lovsko- -nabiralniški podvig (iz eksperimentalno zastavljenega romana Dekle, ženska, druga_i, ki ga je napisala prejemnica nagrade booker leta 2019 in angažirana literarna aktivistka).

Gorana Vojnovića seveda dobro poznamo kot romanopisca – navsezadnje je v zadnjih 15 letih trikrat prejel kresnika, njegovi Čefurji raus pa so sploh dosegli kulten status med slovenskim bralstvom. Še kako prepoznaven je tudi po lucidnih kolumnah, ki jih že lep čas piše za časopis Dnevnik in v katerih se, žanru primerno, sproti odziva na aktualno družbeno-politično dogajanje doma in po svetu. No, zdaj, s knjigo Zbiralec strahov, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Goga, pa se nam Vojnović predstavlja še s krajšimi besedili, ki ne sodijo scela ne v klasično fikcijsko leposlovje ne v žanr mnenjskega, žurnalističnega pisanja. Če torej nimamo opravka ne s kratkimi zgodbami ne s kolumnami, se seveda lahko vprašamo, kaj natanko z Zbiralcem strahov dobivamo v branje? – Eseje, v katerih je pisatelj samemu sebi pravzaprav osrednji predmet zanimanja, saj veliko piše o lastnem otroštvu, mladosti in slovesu od te mladosti. Pa je bilo težko zbrati pogum, da je tako neposredno, tako osebno in odkrito spregovoril o sebi, ne da bi se pri tem mogel skriti za masko, ki jo sicer ponujajo romaneskni junaki, kjer avtor svoja izkustva, svoja najintimnejša čustva lahko pripiše likom, ki se od njega samega pač razlikujejo, in se tako elegantno ogne temu, da bi se pred zvedavim bralskim očesom preveč razgalil? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaEsejistična zbirka, v kateri pisatelj odkrito govori o intimnih strahovih in zgodovinskih pretresih, ki so ga zaznamovali v otroštvu, mladosti in med vstopanjem v zgodnja srednja letaGorana Vojnovića seveda dobro poznamo kot romanopisca – navsezadnje je v zadnjih 15 letih trikrat prejel kresnika, njegovi Čefurji raus pa so sploh dosegli kulten status med slovenskim bralstvom. Še kako prepoznaven je tudi po lucidnih kolumnah, ki jih že lep čas piše za časopis Dnevnik in v katerih se, žanru primerno, sproti odziva na aktualno družbeno-politično dogajanje doma in po svetu. No, zdaj, s knjigo Zbiralec strahov, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Goga, pa se nam Vojnović predstavlja še s krajšimi besedili, ki ne sodijo scela ne v klasično fikcijsko leposlovje ne v žanr mnenjskega, žurnalističnega pisanja. Če torej nimamo opravka ne s kratkimi zgodbami ne s kolumnami, se seveda lahko vprašamo, kaj natanko z Zbiralcem strahov dobivamo v branje? – Eseje, v katerih je pisatelj samemu sebi pravzaprav osrednji predmet zanimanja, saj veliko piše o lastnem otroštvu, mladosti in slovesu od te mladosti. Pa je bilo težko zbrati pogum, da je tako neposredno, tako osebno in odkrito spregovoril o sebi, ne da bi se pri tem mogel skriti za masko, ki jo sicer ponujajo romaneskni junaki, kjer avtor svoja izkustva, svoja najintimnejša čustva lahko pripiše likom, ki se od njega samega pač razlikujejo, in se tako elegantno ogne temu, da bi se pred zvedavim bralskim očesom preveč razgalil? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo Gorana Vojnovića.

Potem ko Anji s skupino ljudi uspe pobegniti pred smrtonosnim virusom iz Moskve, se v utesnjeni kolibi na otočku sredi zamrznjenega jezera v tajgi ob rusko-finski meji boj za preživetje nadaljuje. Zaloge hrane kopnijo, bencina ni več, drv za ogrevanje zmanjkuje, pomlad je še daleč. Potem pa se v hiši na bregu jezera neselijo trije moški, ki skrajne razmere še zaostrijo. Lahko razvajeni mestni ljudje kljubujejo neizprosni naravi in drug drugemu? V drugem delu Knjige o koncu sveta, kot svoj prvenec v dveh delih poimenuje ruska pisateljica Jana Vagner, nas ekstremni realizem sooči z lastnimi strahovi in vprašanjem, ali bi sami preživeli? Nadaljevanje distopičnega trilerja Pandemija, ki je izšlo pri založbi Mladinska knjiga, nam je predstavila prevajalka Špela Tomec.Kako preživeti konec sveta na koncu sveta?Potem ko Anji s skupino ljudi uspe pobegniti pred smrtonosnim virusom iz Moskve, se v utesnjeni kolibi na otočku sredi zamrznjenega jezera v tajgi ob rusko-finski meji boj za preživetje nadaljuje. Zaloge hrane kopnijo, bencina ni več, drv za ogrevanje zmanjkuje, pomlad je še daleč. Potem pa se v hiši na bregu jezera neselijo trije moški, ki skrajne razmere še zaostrijo. Lahko razvajeni mestni ljudje kljubujejo neizprosni naravi in drug drugemu? V drugem delu Knjige o koncu sveta, kot svoj prvenec v dveh delih poimenuje ruska pisateljica Jana Vagner, nas ekstremni realizem sooči z lastnimi strahovi in vprašanjem, ali bi sami preživeli. Nadaljevanje distopičnega trilerja Pandemija je izšlo pri založbi Mladinska knjiga. Roman Preživeli nam je predstavila prevajalka Špela Tomec.

Tretja knjiga dramaturginje, novinarke in publicistke Irene Štaudohar opisuje čudeže vrtnarjenja skozi svoja razmišljanja in vrtičkarske prakse, pa tudi številnih velikih umetnic, filozofov, pisateljev, ki so obdelovali svoj vrt in v njem iskali in našli prostor razmišljanja, mitologije, metafizike pa tudi duhovnega počitka in krepčila. "Vrtnarjenje je zelo praktična stvar, a je polna metafor. Ko smo umazani od zemlje, smo čisti" pravi avtorica v tej neklasični vrtnarski knjigi, ki jo je ilustrirala Trina Čuček Meršol, uredila Aleksandra Kozarov, izšla pa je pri založbi Mladinska knjiga. Oddajo je pripravila Liana BuršičO čudežih vrtnarjenja skozi razmišljanja velikih umetnic, filozofov in avtorice sameTretja knjiga dramaturginje, novinarke in publicistke Irene Štaudohar opisuje čudeže vrtnarjenja skozi svoja razmišljanja in vrtičkarske prakse, pa tudi številnih velikih umetnic, filozofov, pisateljev, ki so obdelovali svoj vrt in v njem iskali in našli prostor razmišljanja, mitologije, metafizike pa tudi duhovnega počitka in krepčila. "Vrtnarjenje je zelo praktična stvar, a je polna metafor. Ko smo umazani od zemlje, smo čisti" pravi avtorica v tej neklasični vrtnarski knjigi, ki jo je ilustrirala Trina Čuček Meršol, uredila Aleksandra Kozarov, izšla pa je pri založbi Mladinska knjiga. Oddajo je pripravila Liana Buršič

V globaliziranem svetu se razdalje med donedavna oddaljenimi kulturami nezadržno manjšajo in tako k nam v dobrih, neposrednih prevodih prihaja tudi vse več del iz sodobne japonske književnosti. Najnovejše je roman Vsa moj poletja, pod katerega se podpisuje Mieko Kawakami, ena izmed gostij letošnjega festivala Fabula. Pri tem se zdi posebej pomenljivo, da slovenski bralke in bralci z Vsemi mojimi poletji na svoje knjižne police dobivamo delo, ki še ni v pravem pomenu besede kanonizirano, ki se torej ne šibi pod težo večdesetletne kritiške hvale, temveč nam ponuja dober vpogled v to, kaj se prav ta hip dogaja na literarni sceni dežele vzhajajočega sonca. In kaj se dogaja? O čem v Vseh mojih poletjih pravzaprav piše Mieko Kawakami in kako to počne, da je z romanom prebila meje svoje nacionalne književnosti in zdaj nagovarja bralce po vsem svetu, celo tiste, ki beremo slovensko? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je Vsa moja poletja skupaj z Nino Habjan Villareal prevedel za založbo Beletrina. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaRoman sodobne japonske literarne zvezdnice govori o tem, kako se družbene in ekonomske neenakosti našega časa vpisujejo v žensko teloV globaliziranem svetu se razdalje med donedavna oddaljenimi kulturami nezadržno manjšajo in tako k nam v dobrih, neposrednih prevodih prihaja tudi vse več del iz sodobne japonske književnosti. Najnovejše je roman Vsa moj poletja, pod katerega se podpisuje Mieko Kawakami, ena izmed gostij letošnjega festivala Fabula. Pri tem se zdi posebej pomenljivo, da slovenski bralke in bralci z Vsemi mojimi poletji na svoje knjižne police dobivamo delo, ki še ni v pravem pomenu besede kanonizirano, ki se torej ne šibi pod težo večdesetletne kritiške hvale, temveč nam ponuja dober vpogled v to, kaj se prav ta hip dogaja na literarni sceni dežele vzhajajočega sonca. In kaj se dogaja? O čem v Vseh mojih poletjih pravzaprav piše Mieko Kawakami in kako to počne, da je z romanom prebila meje svoje nacionalne književnosti in zdaj nagovarja bralce po vsem svetu, celo tiste, ki beremo slovensko? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo Domna Kavčiča, ki je Vsa moja poletja skupaj z Nino Habjan Villareal prevedel za založbo Beletrina.

Že v samem izhodišču romana Nelagodje večera, ki se dogaja v okolju, uravnanem po strogih, ortodoksnih pravilih, v katerem so prvinski človeški čutnosti in organski dejanskosti nadrejene verske dogme in biblične prispodobe, lahko slutimo prognozo tragedije, ki kmečko družino, že tako utesnjeno v rigidno zategnjeno vzdušje, porine v še večjo ohromljenost in globoko žalost. Skozi presunljivo iskren roman o žalovanju nas vodi izpoved odraščajoče deklice na pragu adolescence, ko vse pogostejša znamenja njenega telesnega zorenja, tako kot pri sorojencih, sovpadajo z nenadno bratovo smrtjo, družinska travma pa se zajeda v dušečo tišino odsotnosti.Roman o žalovanju s perspektive čustveno podhranjene deklice, ki je razpeta med organsko naravo in bibličnimi prispodobamiRoman Nelagodje večera se dogaja v okolju, v katerem veljajo stroga, ortodoksna pravila, prvinski človeški čutnosti in organski dejanskosti pa so nadrejene verske dogme in biblične prispodobe. Po največji mori za starše in po tragediji, ki zaznamuje družino na podeželju, se že tako utesnjeno in rigidno zategnjeno razpoloženje še stopnjuje, čeprav o odnosih v družini pred smrtjo najstarejšega otroka po uvodnih stavkih težko sodimo, saj je prvoosebna pripovedovalka, ki je zaradi bratove smrti tudi pogreznjena v globoko žalost in ohromljenost, zelo skopa s slikanjem družinske dinamike pred usodnim dogodkom. Skozi presunljivo iskren roman o žalovanju nas tako vodi izpoved odraščajoče deklice na pragu adolescence, ko vse pogostejša znamenja njenega telesnega zorenja, tako kot pri sorojencih, sovpadajo z nenadno tragedijo, družinska travma pa se zajeda v dušečo tišino odsotnosti. Tako namesto vzdrževanja topline zavetja, ob nezaceljenih ranah, začne zdaj disfunkcionalna družina razpadati v hladu anemične komunikacije, čustvenega stradanja, pod bremeni krivde in v zapredku mračnih skrivnosti ali v pobegih v transcendenco in fantazme, odklonsko vedenje, vendar se v negotovem razpoznavanju realnosti, vzporedno uteleša tudi odrešujoča domišljija … Skozi kroženje tokov zavesti, spoznanj in nenavadnih domislic v romanu Nelagodje večera nas bo popeljala Mateja Seliškar Kenda, ki je pisateljev prvenec prevedla v slovenski jezik.

Znanstveno-fantastični žanr ponuja povsem specifično svobodo zamišljanja drugačnih svetov. V prihodnosti, na oddaljenih planetih, z drugačno tehnologijo ali v v povsem drugačnih družbah se odpirajo nove možnosti za literarno preiskovanje meja človekovega bivanja. In novi pogledi na omejitve, ki nas določajo tu in zdaj. To vsekakor velja za ustvarjanje bratov Arkadija in Borisa Strugacki, verjetno najbolj vplivna pisca znanstvene fantastike v ruski literaturi. Tako rekoč sočasno smo zdaj v prevodu dobili dva njuna romana. Integralno, necenzurirano verzijo romana Piknik na robu ceste, ki je služil za literarno predlogo filmu Stalker Andreja Tarkovskega in ki je izšel je pri LUD Literatura, ter roman Težko je biti bog, ki je izšel pri založbi Sanje. V slednjem se opazovalec, ki prihaja z Zemlje prihodnosti, na oddaljenem planetu, kjer ljudje živijo v nekakšnem srednjem veku, sooča s pretresi v tej družbi, kjer je silovito na pohodu nazadnjaštvo in zatiranje vsakršnega mišljenja. Obenem sam nima ne dovoljenja ne dejanske moči, da bi tok zgodovine preobrnil.Opazovalec, ki prihaja z Zemlje prihodnosti, lahko le obupano opazuje, kako se zgodovina na oddaljenem planetu obrača v napačno smer.Znanstveno-fantastični žanr ponuja povsem specifično svobodo zamišljanja drugačnih svetov. V prihodnosti, na oddaljenih planetih, z drugačno tehnologijo ali v v povsem drugačnih družbah se odpirajo nove možnosti za literarno preiskovanje meja človekovega bivanja. In novi pogledi na omejitve, ki nas določajo tu in zdaj. To vsekakor velja za ustvarjanje bratov Arkadija in Borisa Strugacki, verjetno najbolj vplivna pisca znanstvene fantastike v ruski literaturi. Tako rekoč sočasno smo zdaj v prevodu dobili dva njuna romana. Integralno, necenzurirano verzijo romana Piknik na robu ceste, ki je služil za literarno predlogo filmu Stalker Andreja Tarkovskega in ki je izšel je pri LUD Literatura, ter roman Težko je biti bog, ki je izšel pri založbi Sanje. V slednjem se opazovalec, ki prihaja z Zemlje prihodnosti, na oddaljenem planetu, kjer ljudje živijo v nekakšnem srednjem veku, sooča s pretresi v tej družbi, kjer je silovito na pohodu nazadnjaštvo in zatiranje vsakršnega mišljenja. Obenem sam nima ne dovoljenja ne dejanske moči, da bi tok zgodovine preobrnil.

Koliko knjig je že bilo napisanih in koliko filmov posnetih o Henriku VIII., razvpitem angleškem kralju, in njegovih šestih ženah! Zgodbo nam po navadi prikazujejo kot nekakšno žajfnico s kraljevskim pedigrejem, kjer se vse vrti okoli muhavega srca otoškega vladarja, ki ljubezen išče v naročju vsakokrat druge žene, medtem ko se pot tistih, ki se jih je bil naveličal, praviloma konča na morišču v londonskem Towru. A to je le en možen pogled na burno dogajanje na angleškem dvoru prve polovice 16. stoletja; dogajanje je namreč mogoče uzreti tudi kot niz Henrikovih obupanih poizkusov, da bi – pa čeprav za ceno radikalnega preloma s papežem v Rimu – vendarle dobil sina in tako dinastiji Tudor zagotovil kontinuiteto, kraljestvu pa politično stabilnost. To je slej ko prej tudi izhodišče, s katerega se je upovedovanja te zgodbe v nizu treh kritiško slavljenih in prodajno neverjetno uspešnih romanov lotila sodobna britanska pisateljica Hilary Mantel. To je seveda dobrodošlo osvežujoče. A kot bodo ugotovili bralci romana Wolf Hall, prvega v tej romaneskni trilogiji, ki je v prevodu Dušanke Zabukovec pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, je pisateljica našla še drugih načinov, kako zgodbo, ki jo vsi že poznamo, povedati na nov in resnično izviren način. V tem smislu ne moremo mimo dejstva, da Hilary Mantel v jedro svoje pripovedi ni postavila nobenega izmed običajnih osumljencev – ne Henrika VIII. torej, ne njegove prve kraljice, Katarine Aragonske, ne Anne Boleyn, Henrikove druge žene. Ne; namesto tega dogajanje spremljamo skozi oči precej nepričakovanega protagonista, Thomasa Cromwella. Koga? Kdo neki je ta Thomas Cromwell? In kakšna perspektiva se nam odpre, ker je namesto znanih modrokrvnežev v središču pisateljičine pozornosti ta mož? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aljošo Harlamova, ki je nad slovensko izdajo Wolf Halla bdel kot urednik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaZgodovinski roman, ki na resnično nov, svež in presenetljiv način pripoveduje zgodbo, ki jo sicer vsi že poznamo, zgodbo o angleškem kralju Henriku VIII. in njegovih šestih ženahKoliko knjig je že bilo napisanih in koliko filmov posnetih o Henriku VIII., razvpitem angleškem kralju, in njegovih šestih ženah! Zgodbo nam po navadi prikazujejo kot nekakšno žajfnico s kraljevskim pedigrejem, kjer se vse vrti okoli muhavega srca otoškega vladarja, ki ljubezen išče v naročju vsakokrat druge žene, medtem ko se pot tistih, ki se jih je bil naveličal, praviloma konča na morišču v londonskem Towru. A to je le en možen pogled na burno dogajanje na angleškem dvoru prve polovice 16. stoletja; dogajanje je namreč mogoče uzreti tudi kot niz Henrikovih obupanih poizkusov, da bi – pa čeprav za ceno radikalnega preloma s papežem v Rimu – vendarle dobil sina in tako dinastiji Tudor zagotovil kontinuiteto, kraljestvu pa politično stabilnost. To je slej ko prej tudi izhodišče, s katerega se je upovedovanja te zgodbe v nizu treh kritiško slavljenih in prodajno neverjetno uspešnih romanov lotila sodobna britanska pisateljica Hilary Mantel. To je seveda dobrodošlo osvežujoče. A kot bodo ugotovili bralci romana Wolf Hall, prvega v tej romaneskni trilogiji, ki je v prevodu Dušanke Zabukovec pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, je pisateljica našla še drugih načinov, kako zgodbo, ki jo vsi že poznamo, povedati na nov in resnično izviren način. V tem smislu ne moremo mimo dejstva, da Hilary Mantel v jedro svoje pripovedi ni postavila nobenega izmed običajnih osumljencev – ne Henrika VIII. torej, ne njegove prve kraljice, Katarine Aragonske, ne Anne Boleyn, Henrikove druge žene. Ne; namesto tega spremljamo dogajanje skozi oči precej nepričakovanega protagonista, Thomasa Cromwella. Koga? Kdo neki je ta Thomas Cromwell? In kakšna perspektiva se nam odpre, ker je namesto znanih modrokrvnežev v središču pisateljičine pozornosti ta mož? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo dr. Aljošo Harlamova, ki je nad slovensko izdajo Wolf Halla bdel kot urednik.

Avstrijski pisatelj Joseph Roth v romanu Radetzkyjeva koračnica zarisuje portret treh generacij družine Trotta na ozadju razpada avstro-ogrske monarhije, ki jo že v času pred prvo svetovno vojno pretresajo vedno močnejša nacionalna in socialna gibanja, s smrtjo dolgoletnega cesarja Franca Jožefa in koncem prve svetovne vojne pa dokončno izgine z evropskega zemljevida. Čeprav se roman odvija na pragu gromozanskih zgodovinskih premikov, pa Rothovi junaki – armadni častniki in državni uradniki slovenskega rodu – niso kakšni napredni akterji prihajajočih sprememb, ampak nasprotno, ljudje časa, ki – skupaj z razpadom avstrijskega cesarstva – dokončno izginja. Roman Radetzkyjeva koračnica, ki je v originalu izšel leta 1932, se tako bere kot sicer zgodovinsko točen, ampak hkrati nostalgičen literarni spomenik nepovratno izginjajočemu svetu večnacionalne monarhije in seveda ljudem, ki se od tega sveta niso niti mogli niti hoteli posloviti. O Josephu Rothu in njegovem verjetno najbolj znamenitem delu, ki je v prevodu Mire Miladinović Zalaznik po skoraj 40 letih znova izšlo pri založbi Beletrina, smo za tokratno Sobotno branje govorili s profesorjem na mariborski Filozofski fakulteti, zgodovinarjem dr. Anderjem Rahtenom, ki je nedavni izdaji pripisal tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.Nostalgičen literarni spomenik izginjajočemu svetu avstro-ogrske monarhije ter ljudem, ki se od tega sveta niso niti mogli niti hoteli poslovitiAvstrijski pisatelj Joseph Roth v romanu Radetzkyjeva koračnica zarisuje portret treh generacij družine Trotta na ozadju razpada avstro-ogrske monarhije, ki jo že v času pred prvo svetovno vojno pretresajo vedno močnejša nacionalna in socialna gibanja, s smrtjo dolgoletnega cesarja Franca Jožefa in koncem prve svetovne vojne pa dokončno izgine z evropskega zemljevida. Čeprav se roman odvija na pragu gromozanskih zgodovinskih premikov, pa Rothovi junaki – armadni častniki in državni uradniki slovenskega rodu – niso kakšni napredni akterji prihajajočih sprememb, ampak nasprotno, ljudje časa, ki – skupaj z razpadom avstrijskega cesarstva – dokončno izginja. Roman Radetzkyjeva koračnica, ki je v originalu izšel leta 1932, se tako bere kot sicer zgodovinsko točen, ampak hkrati nostalgičen literarni spomenik nepovratno izginjajočemu svetu večnacionalne monarhije in seveda ljudem, ki se od tega sveta niso niti mogli niti hoteli posloviti. O Josephu Rothu in njegovem verjetno najbolj znamenitem delu, ki je v prevodu Mire Miladinović Zalaznik po skoraj 40 letih znova izšlo pri založbi Beletrina, smo za tokratno Sobotno branje govorili s profesorjem na mariborski Filozofski fakulteti, zgodovinarjem dr. Anderjem Rahtenom, ki je nedavni izdaji pripisal tudi spremno besedo.

Roman Punčica je napeto delo, ki si zastavlja vprašanja o ekologiji, javnem in zasebnem, spolu in spolnosti, kliniki, norosti in normalnosti ter čezvrstnem sobivanju, obenem pa prevprašuje naša prepričanja o ideoloških in idejnih razkolih, so zapisali pri založbi Litera, kjer je roman pred kratkim izšel. Več o knjigi, pa z avtorico Anjo Radaljac, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer."V književnosti ni pomemebno premišljevati le tistega, kar se je že zgodilo, temveč tudi tisto, kar se dogaja zdaj, ključno pa se mi zdi poskušati razmišljati o tistem, česar še ni."Roman z naslovom Punčica, izšel je pri založbi Litera, je leposlovno delo, ki žanrsko ni zamejeno, v njem pa najdemo elemente kriminalke, trilerja, fantazije, distopije in utopije ter ljubezenskega romana. Zapisan je v spolno nevtralnem in vključujočem jeziku, kar je v literaturi velika redkost. Zgodba je umeščena v slovenski prostor, v čas in kontekst epidemije ter drugih aktualnih družbenih fenomenov, ki pa jih roman poskuša preseči. Pisateljica tematizira medosebne odnose, vprašanja o svobodi, postavljanju osebnih meja, intimi, spolu in spolnosti, prevprašuje prevladujoče družbene norme in možnosti zavračanja patriarhalnega reda ter odpira vprašanja ekologije, pravic živali in načinov sobivanja. Več pa v oddaji Sobotno branje, z avtorico romana Anjo Radaljac, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.

Roman Punčica je napeto delo, ki si zastavlja vprašanja o ekologiji, javnem in zasebnem, spolu in spolnosti, kliniki, norosti in normalnosti ter čezvrstnem sobivanju, obenem pa prevprašuje naša prepričanja o ideoloških in idejnih razkolih, so zapisali pri založbi Litera, kjer je roman pred kratkim izšel. Več o knjigi, pa z avtorico Anjo Radaljac, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.

Neznana dimenzija je ime, pod katerim so v Čilu poznali kultno ameriško televizijsko serijo Območje somraka, ki je prepletala elemente znanstvene fantastike in srhljivke. V času diktature Augusta Pinocheta je bila zelo popularna. Čilski pisateljici Noni Fernández ta serija s svojimi bizarnimi, prej kot ne strašljivimi svetovi predstavlja plodno alegorijo čilskemu vsakdanu v času diktature, ko so izginotja in teror obstajali tako rekoč vzporedno in prikrito, kot temna hrbtna stran življenja, ki mu čilska družba ni želela – in zmogla - priznati obstoja. Osrednji steber zgodbe tvori dejansko pričevanje agenta Andrésa Antonia Valenzuele Moralesa, ki je prvi spregovoril o konkretnih žrtvah in njihovih usodah. Prav na drobcih tega pričevanja Nona Fernández gradi svojo zgodbo, ki jo preplete z osebnimi spomini. »Namen None Fernández ni samo razgaljanje preteklih mehanizmov moči in represije, ampak je tudi opomin, da mora vsak posameznik, ne samo družba, sprejeti neko odgovornost, moralno, zgodovinsko odgovornost,« pravi prevajalka romana Veronika Rot.Roman, ki ponuja večplasten vstop v območje somraka čilske zgodovine.Neznana dimenzija je ime, pod katerim so v Čilu poznali kultno ameriško televizijsko serijo Območje somraka, ki je prepletala elemente znanstvene fantastike in srhljivke. V času diktature Augusta Pinocheta je bila zelo popularna. Čilski pisateljici Noni Fernández ta serija s svojimi bizarnimi, prej kot ne strašljivimi svetovi predstavlja plodno alegorijo čilskemu vsakdanu v času diktature, ko so izginotja in teror obstajali tako rekoč vzporedno in prikrito, kot temna hrbtna stran življenja, ki mu čilska družba ni želela – in zmogla - priznati obstoja. Osrednji steber zgodbe tvori dejansko pričevanje agenta Andrésa Antonia Valenzuele Moralesa, ki je prvi spregovoril o konkretnih žrtvah in njihovih usodah. Prav na drobcih tega pričevanja Nona Fernández gradi svojo zgodbo, ki jo preplete z osebnimi spomini. »Namen None Fernández ni samo razgaljanje preteklih mehanizmov moči in represije, ampak je tudi opomin, da mora vsak posameznik, ne samo družba, sprejeti neko odgovornost, moralno, zgodovinsko odgovornost,« pravi prevajalka romana Veronika Rot.

"Izprazni svoj um, Bodi nedoločen, bez oblike, kakor voda. Zliješ jo v skodelico in voda postane skodelica. Zliješ jo v čajnik in prevzame obliko čajnika. Zliješ jo v steklenico in postane steklenica. Voda lahko teče, lahko pa tudi dere in ruši! Bodi voda, prijatelj moj." Legendarni zapis , ki v srčiko zajame filozofijo filmske, pop kulturne ikone, mojstra borilnih veščin - Brucea Leeja. V Sobotnem branju predstavljamo knjigo, ki jo je spisala njegova hči Shannon Lee, v kateri nas skozi poglavja spoznava z Leejevo globoko modrostjo, ki pa jo je tudi prakticiral. Knjiga je edinstvena kombinacija biografije, spominov in priročnika za samopomoč, kot so zapisali v recenziji v New York Postu. Knjiga je v prevodu izšla pri brežiški založbi Primus, iz angleščine jo je prevedla Vesna Hauschild. V tokratni oddaji boste lahko slišali tudi odlomek iz knjige, interpretiral ga je Ivan Lotrič. S prevajalko pa se je o vsebini knjige in Leejevi brezčasni filozofiji "bodi voda" pogovarjala Liana Buršič. O brezčasni filozofiji svetovne kulturne pop ikone skozi zapise njegove hčere"Izprazni svoj um,  Bodi nedoločen, bez oblike, kakor voda. Zliješ jo v skodelico in voda postane skodelica. Zliješ jo v čajnik in prevzame obliko čajnika. Zliješ jo v steklenico in postane steklenica. Voda lahko teče, lahko pa tudi dere in ruši! Bodi voda, prijatelj moj." Legendarni zapis , ki v srčiko zajame filozofijo filmske, pop kulturne ikone, mojstra borilnih veščin - Brucea Leeja. V Sobotnem branju predstavljamo knjigo, ki jo je spisala njegova hči Shannon Lee, v kateri nas skozi  poglavja spoznava z Leejevo globoko modrostjo, ki pa jo je tudi prakticiral. Knjiga je edinstvena kombinacija biografije, spominov in priročnika za samopomoč, kot so zapisali v recenziji v New York Postu. Knjiga je v prevodu izšla pri brežiški založbi Primus, iz angleščine jo je prevedla Vesna Hauschild. V tokratni oddaji boste lahko slišali tudi odlomek iz knjige, interpretiral ga je Ivan Lotrič. S prevajalko pa se je o njeni vsebini in Leejevi brezčasni filozofiji "bodi voda" pogovarjala Liana Buršič.

Čeprav se je Wallace Stevens (1879–1955) preživljal kot poklicno precej uspešen zavarovalniški agent, tega ne bi mogli uganiti iz poezije, ki jo je pisal. Njegove pesmi se namreč berejo kot nekakšen slavospev človekovi domišljiji, ki si lahko zamisli svetove, ki sicer ne obstajajo, v katere pa se, če so dovolj dobro zgrajeni, lahko umaknemo, kadar je pritisk stvarnosti, ki nas obdaja, prevelik. Ampak to še ne pomeni, da si Stevens, ko piše, prav veliko izmišlja. Ameriški pesnik namreč ni nekakšen Tolkien v verzih in tu ni najti nobenih škratov, vilincev ali podobnih fantastičnih bitij. Ne; domišljijski svetovi, ki jih Stevens vzpostavlja v svojih pesmih, pravzaprav vsi trdno koreninijo v stvarnem svetu. Še več: Stevens vseskozi upesnjuje prav ta, stvarni svet – a to počne tako, da se, zanašajoč na svojo domišljijo, postavi na drugačno gledišče, da preobrne perspektivo, s katere smo svet vajeni gledati, in tako poskrbi, da se sredi sveta, ki ga dobro poznamo, nenadoma razkrijejo njegove doslej neznane, neslutene razsežnosti, spričo česar naš vsakdanji svet navsezadnje postane – domišljijski. Toda: zakaj neki je tako pomembno, da vsakdanjo stvarnost sploh prepojimo z domišljijo. – Odgovor smo iskali v pogovoru s filozofom dr. Tomažem Grušovnikom, ki je napisal spremno besedo k Običajnemu večeru v New Havnu, izboru iz Stevensove pozne poezije, ki sta jo za založbo LUD Šerpa pripravila Ana Pepelnik in Primož Čučnik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaPozne pesmi klasika ameriške literature prve polovice 20. stoletja, ki se berejo kot nekakšen slavospev človekovi domišljijiČeprav se je Wallace Stevens (1879–1955) preživljal kot poklicno precej uspešen zavarovalniški agent, tega ne bi mogli uganiti iz poezije, ki jo je pisal. Njegove pesmi se namreč berejo kot nekakšen slavospev človekovi domišljiji, ki si lahko zamisli svetove, ki sicer ne obstajajo, v katere pa se, če so dovolj dobro zgrajeni, lahko umaknemo, kadar je pritisk stvarnosti, ki nas obdaja, prevelik. Ampak to še ne pomeni, da si Stevens, ko piše, prav veliko izmišlja. Ameriški pesnik namreč ni nekakšen Tolkien v verzih in tu ni najti nobenih škratov, vilincev ali podobnih fantastičnih bitij. Ne; domišljijski svetovi, ki jih Stevens vzpostavlja v svojih pesmih, pravzaprav vsi trdno koreninijo v stvarnem svetu. Še več: Stevens vseskozi upesnjuje prav ta, stvarni svet – a to počne tako, da se, zanašajoč na svojo domišljijo, postavi na drugačno gledišče, da preobrne perspektivo, s katere smo svet vajeni gledati, in tako poskrbi, da se sredi sveta, ki ga dobro poznamo, nenadoma razkrijejo njegove doslej neznane, neslutene razsežnosti, spričo česar naš vsakdanji svet navsezadnje postane – domišljijski. Toda: zakaj neki je tako pomembno, da vsakdanjo stvarnost sploh prepojimo z domišljijo? – Odgovor iščemo v pogovoru s filozofom dr. Tomažem Grušovnikom, ki je napisal spremno besedo k Običajnemu večeru v New Havnu, izboru iz Stevensove pozne poezije, ki sta jo za založbo LUD Šerpa pripravila Ana Pepelnik in Primož Čučnik.

Tajkun. Že 11. kriminalni roman Avgusta Demšarja in 2. iz trilogije Vodnjaki. Vodnjaki je izmišljena pohorska vasica, ki prebivalcem očitno ne prinaša mirnih trenutkov. Inšpektor Martin Vrenko se sooča z novo realnostjo – upokojenskim statusom, medtem ko njegovi nekdanji kolegi rešujejo umor. Pa res ostane le pri enem? Današnje Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek, ki se bo sicer poskušala ogniti kvarnikom, a največji oboževalci naj pred poslušanjem raje preberejo prvo knjigo.Ko ugrabitev najstnice sproži kolesje dogodkovTajkun. Že 11. kriminalni roman Avgusta Demšarja in 2. iz trilogije Vodnjaki. Vodnjaki je izmišljena pohorska vasica, ki prebivalcem očitno ne prinaša mirnih trenutkov. Inšpektor Martin Vrenko se sooča z novo realnostjo – upokojenskim statusom, medtem ko njegovi nekdanji kolegi rešujejo umor. Pa res ostane le pri enem? Današnje Sobotno branje je pripravila Tina Lamovšek, ki se bo sicer poskušala ogniti kvarnikom, a največji oboževalci naj pred poslušanjem raje preberejo prvo knjigo.

Čeprav jih ima šele 42, Dmitrij Gluhovski že dve desetletji sodi med najbolj brane ruske pisatelje. Ugled in prodajni uspeh mu je prinesla romaneskna trilogija Metro, ki pripoveduje napeto, vzemirljivo tesnobno zgodbo o post-apokaliptičnem svetu bližnje prihodnosti. Ker lahko vsaj prvega izmed romanov iz serije Metro že lep čas beremo tudi v slovenščini, večina bralk in bralcev najbrž pričakuje – zdaj ko je pri založbi Litera v odličnem prevodu Lijane Dejak ugledal luč sveta Tekst, najnovejši roman Gluhovskega, ki je v izvirniku sicer izšel pred petimi leti –, da se bo lahko ponovno kratkočasila ob izvrstno izpisanem delu žanrske literature. Pa ni čisto tako. Tekst je namreč v realistični maniri izpisan, izrazito družbeno-kritičen roman, ki nam po eni strani razkriva za Putinovo Rusijo značilno sprego med represivnim državnim aparatom in mafijo, po drugi pa nas vabi k premišljevanju o tem, kako se človek – pa naj živi v Rusiji, Sloveniji ali kjerkoli drugje – spreminja v digitalni dobi. Kako Gluhovskemu uspeva med platnicami ene same knjige pisati o tako različnih temah pa tudi kako mu uspeva, da je branje vseskozi napeto in dinamično, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju v pogovoru z Lijano Dejak. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaEden najostrejših kritikov Kremlja med sodobnimi ruskimi pisatelji v svojem najnovejšem romanu razgalja patologije ruske družbe, obenem pa vabi še k premišljevanju o razmerju med analogno in digitalno resničnostjoČeprav jih ima šele 42, Dmitrij Gluhovski že dve desetletji sodi med najbolj brane ruske pisatelje. Ugled in prodajni uspeh mu je prinesla romaneskna trilogija Metro, ki pripoveduje napeto, vzemirljivo tesnobno zgodbo o post-apokaliptičnem svetu bližnje prihodnosti. Ker lahko vsaj prvega izmed romanov iz serije Metro že lep čas beremo tudi v slovenščini, večina bralk in bralcev najbrž pričakuje – zdaj ko je pri založbi Litera v odličnem prevodu Lijane Dejak ugledal luč sveta Tekst, najnovejši roman Gluhovskega, ki je v izvirniku sicer izšel pred petimi leti –, da se bo lahko ponovno kratkočasila ob izvrstno izpisanem delu žanrske literature. Pa ni čisto tako. Tekst je namreč v realistični maniri izpisan, izrazito družbeno-kritičen roman, ki nam po eni strani razkriva za Putinovo Rusijo značilno sprego med represivnim državnim aparatom in mafijo, po drugi pa nas vabi k premišljevanju o tem, kako se človek – pa naj živi v Rusiji, Sloveniji ali kjerkoli drugje – spreminja v digitalni dobi. Kako Gluhovskemu uspeva med platnicami ene same knjige pisati o tako različnih temah pa tudi kako mu uspeva, da je branje vseskozi napeto in dinamično, preverjamo v pogovoru z Lijano Dejak.

»Človek je edino bitje, ki samo sebi ni dovolj. Ptica je samo ptica, razmnožuje se in leti. Drevo samo ozeleni in daje sadje. Človek pa je drugačen, naučil se je sanjariti.« Te besede enega od junakov romana Istanbul Istanbul zelo dobro zajamejo tisto, kar morda najbolj očitno zaznamuje delo sodobnega kurdsko-turškega pisatelja Burhana Sönmeza. Čeprav se roman v celoti odvija na nekaj kvadratnih metrih neimenovanega zapora, namreč štirje ujetniki s pomočjo svojih spominov, pripovedi in sanjarjenj tako bralca kot same sebe vedno znova trgajo iz brezupne in krute resničnosti, v kateri se fizično nahajajo. In nas popeljejo drugam: v velemesto nad njimi, v bogato zakladnico pripovedk in šal, pa tudi v dogodke iz lastne preteklosti. O delu Istanbul Istanbul, ki ga tako lahko beremo kot neke vrste slavospev moči človeške domišljije, ki nam v še tako zaostrenih materialnih okoliščinah omogoča, da ohranimo svobodo duha, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko romana Lili Potpara. Oddajo je pripravila Alja Zore.Roman kurdsko-turškega pisatelja se bere kot slavospev moči človeške domišljije, ki nam v še tako zaostrenih materialnih okoliščinah omogoča, da ohranimo svobodo duha»Človek je edino bitje, ki samo sebi ni dovolj. Ptica je samo ptica, razmnožuje se in leti. Drevo samo ozeleni in daje sadje. Človek pa je drugačen, naučil se je sanjariti.« Te besede enega od junakov romana Istanbul Istanbul zelo dobro zajamejo tisto, kar morda najbolj očitno zaznamuje delo sodobnega kurdsko-turškega pisatelja Burhana Sönmeza. Čeprav se roman v celoti odvija na nekaj kvadratnih metrih neimenovanega zapora, namreč štirje ujetniki s pomočjo svojih spominov, pripovedi in sanjarjenj tako bralca kot same sebe vedno znova trgajo iz brezupne in krute resničnosti, v kateri se fizično nahajajo. In nas popeljejo drugam: v velemesto nad njimi, v bogato zakladnico pripovedk in šal, pa tudi v dogodke iz lastne preteklosti. O delu Istanbul Istanbul, ki ga tako lahko beremo kot neke vrste slavospev moči človeške domišljije, ki nam v še tako zaostrenih materialnih okoliščinah omogoča, da ohranimo svobodo duha, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko romana Lili Potpara.

Romanizirana pripoved Paula v svetu zelo priznane čilske pisateljice Isabel Allende, ki opisuje čustveno spoprijemanje s hčerino boleznijo in mnoga brezplodna prizadevanja, da bi svojega otroka ob usihanju življenjske energije znova obudila, ni le ganljiva osebno izpovedna avtoportretna zgodba, ampak se med drugim na njenem romanesknem platnu izrisuje časovno prostorsko freska o oblikah represije in strahovlade na južnoameriških tleh. V dolgih spominskih refleksijah se vrača k družbeno – političnim kataklizmam, ki imajo velikokrat odsev tudi v tragedijah trajanja družinske sage, denimo ko domovina podleže nespameti nasilja in njen stric, nekdanji čilski predsednik Salvador Allende, posmrtno, tako kot čilski bard, pesnik Pablo Neruda, postane simbol neuklonljivosti in s samo-žrtveniško držo tudi simbol temačnih napovedi dolgih noči totalitarizma pučističnega režima. Ob vsej pretresljivosti avtorica, ki sodi v krog pisateljev magičnega realizma, bralca pleni z izkušenjsko razplastenostjo, pridobljeno tudi v kulturno raznolikih življenjskih miljejih. Tu so spomini na uporniško otroštvo, vihravost dekliških dni, ko se že orišejo perspektive pisateljičinega odpora proti veljavnim družbenim zapovedim, tabujem in patriarhalnim normam ter z aktivizmom opolnomočena ognjevitost ženske zrelosti. Knjigo je prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, v oddaji pa sodeluje urednica Andreja Udovč. Lahko živim zate? Te nosim v svojem telesu, da vendarle preživiš tistih petdeset ali šestdeset let, ki so ti jih ukradli?Romanizirana pripoved Paula v svetu zelo priznane čilske pisateljice Isabel Allende, ki opisuje čustveno spoprijemanje s hčerino boleznijo in številna brezplodna prizadevanja, da bi svojega otroka ob usihanju življenjske energije znova obudila, ni le ganljiva osebno izpovedna avtoportretna zgodba, ampak se med drugim na njenem romanesknem platnu izrisuje časovno prostorsko freska o oblikah represije in strahovlade na južnoameriških tleh. V dolgih spominskih refleksijah se vrača k družbeno-političnim kataklizmam, ki imajo velikokrat odsev tudi v tragedijah trajanja družinske sage, denimo ko domovina podleže nespameti nasilja in njen stric, nekdanji čilski predsednik Salvador Allende, posmrtno, tako kot čilski bard, pesnik Pablo Neruda, postane simbol neuklonljivosti in s samožrtveniško držo tudi simbol temačnih napovedi dolgih noči totalitarizma pučističnega režima. Ob vsej pretresljivosti avtorica, ki sodi v krog pisateljev magičnega realizma, bralca pleni z izkušenjsko razplastenostjo, pridobljeno tudi v kulturno raznovrstnih življenjskih okoljih. Tu so spomini na uporniško otroštvo, vihravost dekliških dni, ko se že orišejo perspektive pisateljičinega odpora proti veljavnim družbenim zapovedim, tabujem in patriarhalnim normam ter z aktivizmom opolnomočena ognjevitost ženske zrelosti. Ko se z izjemno pisateljsko veščino tkanja zgodbe, s katero prikliče nepreštevne odtenke življenja, loteva osebne kalvarije in epohalnih trenutkov sveta druge polovice prejšnjega stoletja, ko Allendejeva deluje kot publicistka, novinarka in pisateljica, hkrati ne gre pozabiti na njeno skoraj mitološko poetično vznesenost. Presunljivo usodo nemalokrat zaupa delovanju kozmičnih duhov in jo prepušča magiji miline in brezprizivnosti naravnih sil, siloviti ljubezni in temeljnim obredom človekovega bivanja. Zato je Paula, roman, ki se bere kot literatura in življenje obenem, tudi nekakšna geneza pisateljičinih prejšnjih del, v katerih je obravnavala tako frustrirajoče kot duhovite plati življenj, njena močna poklicanost k literaturi pa razkriva kolektivno hinavščino, tabuje, skrivnosti in poti do čudežnega … V naš literarni prostor tako po večletnem zatišju prevajanja del Isabel Allende  ta znova vstopa s svojo značilno toplo, humanizirano pisavo s feministično noto. Če povzamemo Andrejo Udovč, urednico knjige, ki je izšla pri Založbi Sanje, pisateljica v sodobne militantne čase sterilnega, sanitarnega totalitarističnega režima, ko je človek vsiljeno samoodtujen, prihaja s svojo strastjo in srčnostjo, z duhovnim aspektom, ki je nujen, čeprav je bilo delo v izvirnem jeziku izdano že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, mojstrski prevod v slovenščino pa je delo Vesne Velkovrh Bukilica.  

»Potovati pomeni živeti. V vsakem primeru pa živeti dvojno, trojno, večkratno.« Tako se končuje eden od zapisov poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka, ki so pod naslovom Fado nedavno izšli v zbirku S poti pri Cankarjevi založbi. Čeprav nas naslov Stasiukove zbirke v mislih popelje na skrajni jugozahodni del naše celine, od koder izvira melanholična portugalska glasba fado, pa se prizori, ki jih opisuje, odvijajo na povsem nasprotnem koncu Evrope, na njenih vzhodnih in jugovzhodnih obrobjih. Zbirka, ki se sicer res začenja kot vrsta popotnih skic, pa v sebi skriva še marsikaj drugega. Denimo nostalgične spomine na pisateljevo otroštvo, nekaj skoraj metafizičnih premislekov o naravi spomina, o minevanju in smrti, ter vrsto ironičnih opažanj o tem postsocialističnem delu celine, kjer se na nenavaden način prepletata skoraj arhaična preteklost in moderna tehnologija ter od katerega se vse od padca berlinskega zidu ne pričakuje nič drugega kot zvesto posnemanje zahoda, ponavljanje, kot pravi Stasiuk, »njegovih gest, njegovih zmag in njegovih napak.« O Stasiukovem Fadu smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko zbirke Jano Unuk. Oddajo je pripravila Alja Zore.Zbirka liričnih potopisnih pripovedi, pomešanih z družbeno-političnimi razmisleki o postsocialistični Evropi in metafizičnimi premišljevanji o temeljnih življenjskih vprašanjih»Potovati pomeni živeti. V vsakem primeru pa živeti dvojno, trojno, večkratno.« Tako se končuje eden od zapisov poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka, ki so pod naslovom Fado nedavno izšli v zbirku S poti pri Cankarjevi založbi. Čeprav nas naslov Stasiukove zbirke v mislih popelje na skrajni jugozahodni del naše celine, od koder izvira melanholična portugalska glasba fado, pa se prizori, ki jih opisuje, odvijajo na povsem nasprotnem koncu Evrope, na njenih vzhodnih in jugovzhodnih obrobjih. Zbirka, ki se sicer res začenja kot vrsta popotnih skic, pa v sebi skriva še marsikaj drugega. Denimo nostalgične spomine na pisateljevo otroštvo, nekaj skoraj metafizičnih premislekov o naravi spomina, o minevanju in smrti, ter vrsto ironičnih opažanj o tem postsocialističnem delu celine, kjer se na nenavaden način prepletata skoraj arhaična preteklost in moderna tehnologija ter od katerega se vse od padca berlinskega zidu ne pričakuje nič drugega kot zvesto posnemanje zahoda, ponavljanje, kot pravi Stasiuk, »njegovih gest, njegovih zmag in njegovih napak.« O Stasiukovem Fadu smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali s prevajalko zbirke Jano Unuk.

Siegfried Kracauer velja za enega najbolj zanimivih, prodornih in vsestranskih nemških intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Formalno se je sicer izšolal za arhitekta, a se je ob strani resno poglobil tudi v filozofijo, sociologijo in umetnostno zgodovino. Ta raznolika znanja pa so mu prišla še kako prav, ko je kot novinar, urednik in javni intelektualec po prvi svetovni vojni začel spremljati, komentirati in analizirati družbeni, politični, kulturni ter umetnostni utrip v tedanji Nemčiji. In imel je o čem pisati – življenje v weimarski republiki je bilo namreč resnično fascinantno. Po eni strani je to pač bilo obdobje številnih nezaslišanih novosti – med drugim vsesplošne razširitve oziroma dostopnosti avtomobila, filma in radia –, novosti skratka, ki so obetala rojstvo neke nove, izrazito v prihodnost usmerjene civilizacije. No, po drugi plati pa je nad nemško družbo dvajsetih let dvajsetega stoletja vseskozi ležala tudi težka travma poraza v prvi svetovni vojni, ki ni le utrnila milijonov mladih življenj, ampak tudi zlomila nemško gospodarstvo in odnesla nemški kolonialni imperij, iz česar se je, kot vemo, potem napajala skrajna, nacistična desnica. Del teh protislovij lahko zdaj uzremo tudi ob branju Ornamenta množice, zbirke Kracauerjevih esejev, ki je v prevodu gostje tokratnega Sobotnega branja, Anje Naglič, izšla pri Založbi /*cf. Kako se torej Kracauerjevi eseji, posvečeni filmskemu okusu delavskega razreda ali pisanju Franza Kafke ali fotografiji zvezdnice v rumeni reviji, navsezadnje staknejo v živ portret neke dobe, smo preverjali oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaZbirka esejev, ki popisujejo protislovja družbenega ter kulturno-umetnostnega življenja v weimarski NemčijiSiegfried Kracauer velja za enega najbolj zanimivih, prodornih in vsestranskih nemških intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Formalno se je sicer izšolal za arhitekta, a se je ob strani resno poglobil tudi v filozofijo, sociologijo in umetnostno zgodovino. Ta raznolika znanja pa so mu prišla še kako prav, ko je kot novinar, urednik in javni intelektualec po prvi svetovni vojni začel spremljati, komentirati in analizirati družbeni, politični, kulturni ter umetnostni utrip v tedanji Nemčiji. In imel je o čem pisati – življenje v weimarski republiki je bilo namreč resnično fascinantno. Po eni strani je to pač bilo obdobje številnih nezaslišanih novosti – med drugim vsesplošne razširitve oziroma dostopnosti avtomobila, filma in radia –, novosti skratka, ki so obetala rojstvo neke nove, izrazito v prihodnost usmerjene civilizacije. No, po drugi plati pa je nad nemško družbo dvajsetih let dvajsetega stoletja vseskozi ležala tudi težka travma poraza v prvi svetovni vojni, ki ni le utrnila milijonov mladih življenj, ampak tudi zlomila nemško gospodarstvo in odnesla nemški kolonialni imperij, iz česar se je, kot vemo, potem napajala skrajna, nacistična desnica. Del teh protislovij lahko zdaj uzremo tudi ob branju Ornamenta množice, zbirke Kracauerjevih esejev, ki je v prevodu Anje Naglič izšla pri Založbi /*cf. Kako se torej Kracauerjevi eseji, posvečeni filmskemu okusu delavskega razreda ali pisanju Franza Kafke ali fotografiji zvezdnice v rumeni reviji, navsezadnje staknejo v živ portret neke dobe, v pogovoru z Anjo Naglič preverjamo v tokratnem Sobotnem branju.

Zdi se, da na Slovenskem trenutno poteka precej temeljita revalorizacija žanrske literature. O tem lahko sklepamo tudi iz podatka, da je ob koncu lanskega leta pri Cankarjevi založbi, v knjižni zbirki Moderni klasiki, ki jo najbrž lahko označimo za naslednico legendarnih Stotih romanov, v prevodu Branka Gradišnika izšel Veliki spanec, znamenita kriminalka ameriškega pisatelja Raymonda Chandlerja. Za naše kulturno okolje tako priznanje romanu iz kriminalno-detektivskega žanra sicer še ni prav običajno, drži pa do so drugod – recimo pri francoskem Le Mondu ali ameriškem Timeu - Veliki spanec že pred desetletji označili za eno najpomembnejših literarnih stvaritev 20. stoletja. Ta sloves Chandlerjev roman gotovo dolguje napeti in kompleksni zgodbi, ki pozornost bralk in bralcev polno zaposluje od prve do zadnje strani, a po drugi strani tudi ne gre spregledati, da se je prav z Velikim spancem v razvoju kriminalke kot žanra dovršil pomemben preobrat oziroma premik. Za kaj natanko je tu šlo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili cinefila in kritika Simona Popka, ki je slovenskemu prevodu Chandlerjevega romana pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaKriminalka, umeščena v Los Angeles tridesetih let, ko mestni utrip določajo gospodarska rast, populacijska eksplozija in vseprisotna korupcija, velja za čisti žanrski presežek in enega najboljših romanov 20. stoletjaZdi se, da na Slovenskem trenutno poteka precej temeljita revalorizacija žanrske literature. O tem lahko sklepamo tudi iz podatka, da je ob koncu lanskega leta pri Cankarjevi založbi, v knjižni zbirki Moderni klasiki, ki jo najbrž lahko označimo za naslednico legendarnih Stotih romanov, v prevodu Branka Gradišnika izšel Veliki spanec, znamenita kriminalka ameriškega pisatelja Raymonda Chandlerja. Za naše kulturno okolje tako priznanje romanu iz kriminalno-detektivskega žanra sicer še ni prav običajno, drži pa do so drugod – recimo pri francoskem Le Mondu ali ameriškem Timeu - Veliki spanec že pred desetletji označili za eno najpomembnejših literarnih stvaritev 20. stoletja. Ta sloves Chandlerjev roman gotovo dolguje napeti in kompleksni zgodbi, ki pozornost bralk in bralcev polno zaposluje od prve do zadnje strani, a po drugi strani tudi ne gre spregledati, da se je prav z Velikim spancem v razvoju kriminalke kot žanra dovršil pomemben preobrat oziroma premik. Za kaj natanko je tu šlo? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo cinefila in kritika Simona Popka, ki je slovenskemu prevodu Chandlerjevega romana pripisal spremno besedo.

Knjiga z naslovom Nevidne, je obsežno, večkrat nagrajeno raziskovalno delo britanske pisateljice, novinarke in aktivistke Caroline Criado Perez, v katerem nam avtorica predstavi izjemno podroben vpogled v dejstva in posledice, ki jih v življenja polovice svetovnega prebivalstva, v življenja žensk, prinašajo spolno zaznamovane podatkovne vrzeli. Ali povedano drugače, zakaj je v našem svetu vse od politik, ekonomije, znanosti, medicine, zdravstvenega sistema, tehnologij, avtomobilov, telefonov, celo polic v trgovinah, narejeno po domnevno univerzalnih standardih in merah, za katere avtorica v delu podkovanem s primeri številnih raziskav pokaže, da ustrezajo le enemu spolu. O knjigi, ki je izšla pri založbi Umco, smo se pogovarjali s prevajalko Miriam Drev."Ko gre za življenja druge polovice človeškega rodu, pogosto naletimo zgolj na tišino. In te tišine so navzoče povsod."Knjiga z naslovom Nevidne, je obsežno, večkrat nagrajeno raziskovalno delo britanske pisateljice, novinarke, priznane zagovornice pravic žensk in aktivistke Caroline Criado Perez. Je zgodba o tem kaj se nam zgodi, ko pozabimo upoštevati polovico človeškega rodu. Avtorica nam v svoji knjigi predstavi izjemno podroben vpogled v dejstva in posledice, ki jih v življenja polovice svetovnega prebivalstva, v življenja žensk, prinašajo spolno zaznamovane podatkovne vrzeli. Ali povedano drugače, pokaže nam kako je v našem svetu vse od politik, ekonomije, znanosti, medicine, zdravstvenega sistema, sodobnih tehnologij, avtomobilov, telefonov, pa vse do vsakdanjih malenkosti, celo polic v trgovinah, narejeno po domnevno univerzalnih standardih in merah, za katere avtorica v delu podkovanem s primeri številnih raziskav pokaže, da ustrezajo le enemu spolu - moškemu. O knjigi, ki je napisana na osnovi stotin študij z vsega sveta in velja za prelomno delo na svojem področju, v slovenskem prevodu pa je izšla pri založbi Umco, smo se pogovarjali s prevajalko Miriam Drev. "Pri vrzeli v podatkih po spolu pa ne gre samo za tišino. Te tišine, te vrzeli imajo posledice. Sleherni dan namreč vplivajo na življenja žensk. Vpliv utegne biti razmeroma majhen. Na primer prezebanje v pisarnah, naravnanih na normo moške telesne temperature, ali pa naporno iztegovanje proti vrhnji polici, nastavljeni na povprečno višino moškega. Nedvomno zoprno. Vsekakor nepravično. Ni pa življenje ogrožajoče. Neprimerljivo z avtomobilsko nesrečo v vozilu, v katerem pri uvedbi varnostnih meril niso bile upoštevane ženske telesne mere. Neprimerljivo z nediagnosticiranim srčnim napadom, ker vaši simptomi veljajo za "atipične". Za te ženske so posledice bivanja na svetu, ki je zgrajen po moškemu prilagojenih podatkih, lahko usodne."

Avtobiografija Stevana Dedijerja z naslovom Nepoboljšljivi optimist je osupljivo branje, ki govori o izjemnem življenju in neustavljivi energiji. Še zdaleč niso pretirane njegove lastne besede, da se pri svojih 90tih letih loteva morda najizzivalnejše in najtežje misije – opisati svojo življenjsko zgodbo. Ta zagotovo narekuje filmski scenarij, tako napeta in vznemirljiva je. Knjiga zapisa življenja, ki zrcali zgodovino 20.stoletja, je izšla šest let po Dedijerjevi smrti. Vodila ga je vedoželjnost do vsega: sebe, človeštva, vesolja, družbe in vprašanj, od kod prihajamo Posmrtno urejanje in zbiranje zapiskov je bila dolga in zahtevna pot, v uvodu zapiše žena Carin Dedijer. Nič čudnega, saj je celo sam Stevan ob začetku pisanja avtobiografije dejal, da se pri svojih devetdesetih letih loteva morda najizzivalnejše in najtežje misije – opisati svojo življenjsko zgodbo. Nepoboljšljivi optimist je osupljivo branje, ki govori o izjemnem življenju in neustavljivi energiji. Zagotovo narekuje filmski scenarij, tako napeto in vznemirljivo je. In ne le to, knjiga, ki je izšla šest let po Dedijerjevi smrti,  zrcali turbulentno zgodovino 20. stoletja. 

Toneta Hočevarja poznamo kot novinarja, urednika, poročevalca, dopisnika, TV-voditelja, morda pa premalokrat – glede na ljubezen, ki jo izkazuje do štirinožnih prijateljev – poudarimo, da je tudi velik poznavalec in ljubiteljev psov. Prav zato ni presenetljivo, da je napisal knjigo Kosmata druščina. Kot pravi: »S knjigo sem se želel oddolžiti vsem svojim pasjim prijateljem in o njih napisati zgodbo.« Tako boste imeli, dragi bralci in bralke, priložnost spoznati – med drugim – Miškota, Vikinga, Kepo, Zlatko, Berryja, Pupi in Karmen. Ne glede na to, ali ste lastnik psov ali ne, se skozi knjigo čuti ljubezen in razumevanje, da človek bolj potrebuje psa kot pes potrebuje človeka. Z avtorjem se je v Sobotnem branju pogovarjala Tina Lamovšek.»Odnos s psom je za človeka pomemben. Bolj kot za psa. Pes se že znajde, človek se ne.«Toneta Hočevarja poznamo kot novinarja, urednika, poročevalca, dopisnika, TV-voditelja, morda pa premalokrat - glede na ljubezen, ki jo izkazuje do štirinožnih prijateljev - poudarimo, da je tudi velik poznavalec in ljubiteljev psov. Prav zato ni presenetljivo, da je napisal knjigo Kosmata druščina. Kot pravi: »S knjigo sem se želel oddolžiti vsem svojim pasjim prijateljem in o njih napisati zgodbo.« Tako boste imeli, dragi bralci in bralke, priložnost spoznati - med drugim - Miškota, Vikinga, Kepo, Zlatko, Berryja, Pupi in Karmen. Ne glede na to, ali ste lastnik psov ali ne, se skozi knjigo čuti ljubezen in razumevanje, da človek bolj potrebuje psa kot pes potrebuje človeka. Z avtorjem se je v Sobotnem branju pogovarjala Tina Lamovšek.

Po splošnem konsenzu je Miguel de Cervantes največji španski oziroma v španščini pišoči književnik vseh časov. In vendar se zdi, da ga velika večina bralk in bralcev po svetu pozna samo po Don Kihotu, znamenitem romanu o kastiljskem plemiču, ki je toliko časa in tako vneto bral viteške romane, da je nazadnje začel verjeti, da je tudi sam vitez, ki je poklican rešiti svet. Kako si to razložiti? Kako je mogoče, da se umetnik, ki ga Španci postavljajo tja, kamor Angleži postavljajo Shakespeara, v globalno kulturno zavest ni zapisal z večjim številom svojih del? Mar je Cervantes resnično človek ene same knjige – ali nas je pač navdušenje nad Don Kihotom oslepilo za pisateljeve druge dosežke oziroma presežke? - Zbirka Cervantesove kratke proze, ki je pod naslovom Zgledne novele izšla leta 1613, zdaj pa je pred nami v svežem prevodu, pod katerega se podpisuje Veronika Rot, kaže, da drži druga možnost. Če jih namreč vzamemo v roke, se Zgledne novele hitro razkrijejo kot vrhunska literatura, v kateri si pisatelj prizadeva, da bi, po eni strani, šibal svoje sodobnike oziroma kritiziral družbo, sredi katere živi, pa tudi da bi, po drugi plati, svoje bralke in bralce kratkočasil in razvajal z lepoto umetniške besede. Kako je Cervantesu uspelo v organsko celoto preplesti tako različne elemente, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Veroniko Rot. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaCervantesova zbirka kratke proze dokazuje, da po vsem svetu sloveči stvaritelj Don Kihota še zdaleč ni avtor ene same knjige, ki bi bila vredna pozornega branjaPo splošnem konsenzu je Miguel de Cervantes največji španski oziroma v španščini pišoči književnik vseh časov. In vendar se zdi, da ga velika večina bralk in bralcev po svetu pozna samo po Don Kihotu, znamenitem romanu o kastiljskem plemiču, ki je toliko časa in tako vneto bral viteške romane, da je nazadnje začel verjeti, da je tudi sam vitez, ki je poklican rešiti svet. Kako si to razložiti? Kako je mogoče, da se umetnik, ki ga Španci postavljajo tja, kamor Angleži postavljajo Shakespeara, v globalno kulturno zavest ni zapisal z večjim številom svojih del? Mar je Cervantes resnično človek ene same knjige – ali nas je pač navdušenje nad Don Kihotom oslepilo za pisateljeve druge dosežke oziroma presežke? Zbirka Cervantesove kratke proze, ki je pod naslovom Zgledne novele izšla leta 1613, zdaj pa je pred nami v svežem prevodu, pod katerega se podpisuje Veronika Rot, kaže, da drži druga možnost. Če jih namreč vzamemo v roke, se Zgledne novele hitro razkrijejo kot vrhunska literatura, v kateri si pisatelj prizadeva, da bi, po eni strani, šibal svoje sodobnike oziroma kritiziral družbo, sredi katere živi, pa tudi da bi, po drugi plati, svoje bralke in bralce kratkočasil in razvajal z lepoto umetniške besede. Kako je Cervantesu uspelo v organsko celoto preplesti tako različne elemente, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prav Veroniko Rot.

Za Bélo Hamvasa je nekdo nekoč dejal, da če bi Buda, Konfucij, Sokrat in Shakespeare prišli na Madžarsko leta 1950, bi se lahko pogovarjali z enim samim človekom, seveda Hamvasem, in to ne samo v svojih jezikih, temveč tudi o problemih, ki so jih pestili. Če je bil Béla Hamvas torej eden najbolj široko načitanih ljudi svojega časa in je podrobno poznal tako rekoč vsa ključna verska, filozofska in literarna besedila, pa zato nikakor ni bil med tistimi pisci, ki se v prebiranju starih del izogibajo premisleku sodobnosti. No, enega od teh ponuja tudi zbirka njegovih zgodnjih esejev z naslovom Krizologija, ki je v prevodu Gabriele Gaal letos izšla pri založbi Apokalipsa in v kateri ta nenavadni mislec – ki je govoril ker 15 jezikov in 20 let delal v največji budimpeški knjižnici, svoje življenje pa zaključil kot kmet in skladiščni delavec – poskuša uvideti globlji, temeljni izvor krize, ki je v prvih desetletjih 20. stoletja zajela Evropo in se na grozljiv način izrazila skozi katastrofičnost prve svetovne vojne, hkrati pa preplavila tudi celo vrsto drugih področij, od gospodarstva do politike, religije in seveda čisto osebnih življenj posameznikov, ki so v tem negotovem in razčaranem svetu vedno bolj izgubljali tla pod nogami. O njegovem delu Krizologija, pa tudi o izjemno neobičajnem življenju in mišljenju Béle Hamvasa nasploh, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z arhitektom in publicistom Jankom Rožičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.Zbirka esejev nenavadnega madžarskega misleca, ki v obdobju med obema svetovnima vojnama išče globlje izvore vsestranske krize evropske civilizacijeZa Bélo Hamvasa je nekdo nekoč dejal, da če bi Buda, Konfucij, Sokrat in Shakespeare prišli na Madžarsko leta 1950, bi se lahko pogovarjali z enim samim človekom, seveda Hamvasem, in to ne samo v svojih jezikih, temveč tudi o problemih, ki so jih pestili. Če je bil Béla Hamvas torej eden najbolj široko načitanih ljudi svojega časa in je podrobno poznal tako rekoč vsa ključna verska, filozofska in literarna besedila, pa zato nikakor ni bil med tistimi pisci, ki se v prebiranju starih del izogibajo premisleku sodobnosti. No, enega od teh ponuja tudi zbirka njegovih zgodnjih esejev z naslovom Krizologija, ki je v prevodu Gabriele Gaal letos izšla pri založbi Apokalipsa in v kateri ta nenavadni mislec – ki je govoril ker 15 jezikov in 20 let delal v največji budimpeški knjižnici, svoje življenje pa zaključil kot kmet in skladiščni delavec – poskuša uvideti globlji, temeljni izvor krize, ki je v prvih desetletjih 20. stoletja zajela Evropo in se na grozljiv način izrazila skozi katastrofičnost prve svetovne vojne, hkrati pa preplavila tudi celo vrsto drugih področij, od gospodarstva do politike, religije in seveda čisto osebnih življenj posameznikov, ki so v tem negotovem in razčaranem svetu vedno bolj izgubljali tla pod nogami. O njegovem delu Krizologija, pa tudi o izjemno neobičajnem življenju in mišljenju Béle Hamvasa nasploh, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z arhitektom in publicistom Jankom Rožičem.

Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.Ena izmed temeljnih ugotovitev knjige je ta, da je človeško telo veličastno in presenetljivo, čeprav sestavine zanj stanejo pičlih 5 dolarjevBill Bryson, ameriško-britanski pisatelj in zagovornik znanja je slovenske bralce navdušil že pred desetletjem in pol s knjigo Kratka zgodovina skoraj vsega. Letos jeseni je pri založbi Mladinska knjiga izšel prevod njegovega dela, ki nas popelje na razburljivo popotovanje po skupku 37 bilijonov celic, imenovanih človeško telo. In prav takšen je tudi naslov knjige- Človeško telo: vodnik za stanovalce, ki jo je v slovenščino prevedel Samo Kuščer. Bill Bryson s svojim izjemnim pripovednim pristopom, na duhovit, mestoma iskriv način, razkriva osupljiva znana in manj znana znanstvena dejstva o človeškem telesu. Ljubitelji poljudnoznanstvenega branja bodo bržčas »zastrigli« z ušesi, z nekaj vznesenosti bi lahko dodali, da je Brysonovo Človeško telo tudi razburljiv potopis od točke do točke, ki so tako blizu in hkrati zelo daleč.

Knjiga z naslovom Pisma tebi, prinaša osebne zgodbe avtorice Nike Kovač, skozi katere tematizira tako aktualno družbeno dogajanje kot tudi probleme, s katerimi se tekom življenja soočamo vsi. Skozi avtoričina pisma beremo zgodbe o predsodkih, pogumu, škodljivih družbenih stereotipih in pričakovanjih, uporu, prijateljstvu, bolezni in nenazadnje o tem, zakaj tako težko izrečemo besedico NE - slednja je tudi, tako avtorica, rdeča nit celotne knjige, ki je pred kratkim izšla pri založbi Mladinska knjiga. Z Niko Kovač smo se pogovarjali na daljavo, saj se trenutno študijsko nahaja v Parizu."Vzgojeni smo v kimavce in sistem nas sili, da smo vedno na razpolago, da smo ustrežljivi, da lastno vrednost gradimo na delu, ki ga opravimo in na tem koliko ugajamo drugim".Knjiga z naslovom Pisma tebi, prinaša osebne zgodbe avtorice Nike Kovač, skozi katere tematizira tako aktualno družbeno dogajanje kot tudi probleme, s katerimi se tekom življenja soočamo vsi. Skozi avtoričina pisma beremo zgodbe o predsodkih, pogumu, škodljivih družbenih stereotipih in pričakovanjih, uporu, prijateljstvu, bolezni in nenazadnje o tem, zakaj tako težko izrečemo besedico NE - slednja je tudi, tako avtorica, rdeča nit celotne knjige, ki je pred kratkim izšla pri založbi Mladinska knjiga. Z Niko Kovač smo se pogovarjali na daljavo, saj se trenutno študijsko nahaja v Parizu. V knjigi si prisvojim to, da je osebno tudi politično in privzamem to, da če želimo med seboj graditi mostove, moramo govoriti tudi o sebi in svojih lastnih izkušnjah.

Če drži, da je France Prešeren nekakšen oče slovenskega naroda, tedaj bi lahko rekli, da je Francesco Petrarca pravzaprav naš ded. Ko je namreč začel pisati sonete, se je Prešeren povsem zavestno zgledoval oziroma učil pri velikem italijanskem pesniku ljubezni iz 14. stoletja, ki je veljal – in velja, kajpada, še danes – za bržčas največjega mojstra sonetne oblike v vsej evropski poeziji. V eni izmed pesmi Prešeren tako celo popisuje sanjski prizor, ko v raju s Petrarco dajeta vsak svoje sonete na tehtnico, in se naš genij ogne porazu šele takrat, ko se tekmujoča pesnika odločita primerjavo tehnične dovršenosti napisanega dopolniti še s presojo odlik obeh dam, ki sta ju slavila s svojimi verzi, in se pokaže, da je čednost Julije po vsem sodeč precej prekašala čare Petrarcove Laure. Če si torej Prešerna absolutno ne moremo predstavljati brez Petrarce, tedaj smo lahko vsaj malce presenečeni, da v slovenščini doslej še nismo imeli na voljo kompletnega prevoda Italijanove lirske poezije. No, to se je naposled spremenilo, ko je pred nedavnim pri založbi Goga v umetelnem prevodu Srečka Fišerja luč sveta ugledala razkošno oblikovana dvojezična izdaja vseh 366 pesmi, ki tvorijo Petrarcov Canzoniere, njegov opus magnum. In vendar Petrarca za sodobnega bralca in bralko še zdaleč ni zanimiv samo zato, ker je vplival na Prešerna. Katere pravzaprav so ključne odlike njegove poezije, ki nas v živo nagovarja celo sedem stoletij po nastanku, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Srečka Fišerja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: GogaNajbrž najvplivnejša zbirka zahodne ljubezenske lirike vseh časov brez katere bi ne bilo ne Ronsarda ne Shakespeara ne Prešerna Če drži, da je France Prešeren nekakšen oče slovenskega naroda, tedaj bi lahko rekli, da je Francesco Petrarca pravzaprav naš ded. Ko je namreč začel pisati sonete, se je Prešeren povsem zavestno zgledoval oziroma učil pri velikem italijanskem pesniku ljubezni iz 14. stoletja, ki je veljal – in velja, kajpada, še danes – za bržčas največjega mojstra sonetne oblike v vsej evropski poeziji. V eni izmed pesmi Prešeren tako celo popisuje sanjski prizor, ko v raju s Petrarco dajeta vsak svoje sonete na tehtnico, in se naš genij ogne porazu šele takrat, ko se tekmujoča pesnika odločita primerjavo tehnične dovršenosti napisanega dopolniti še s presojo odlik obeh dam, ki sta ju slavila s svojimi verzi, in se pokaže, da je čednost Julije po vsem sodeč precej prekašala čare Petrarcove Laure. Če si torej Prešerna absolutno ne moremo predstavljati brez Petrarce, tedaj smo lahko vsaj malce presenečeni, da v slovenščini doslej še nismo imeli na voljo kompletnega prevoda Italijanove lirske poezije. No, to se je naposled spremenilo, ko je pred nedavnim pri založbi Goga v umetelnem prevodu Srečka Fišerja luč sveta ugledala razkošno oblikovana dvojezična izdaja vseh 366 pesmi, ki tvorijo Petrarcov Canzoniere, njegov opus magnum. In vendar Petrarca za sodobnega bralca in bralko še zdaleč ni zanimiv samo zato, ker je vplival na Prešerna. Katere pravzaprav so ključne odlike njegove poezije, ki nas v živo nagovarja celo sedem stoletij po nastanku, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prav Srečka Fišerja.

Hladnejši meseci so očitno dobra kulisa za kriminalke, tudi za slovenske. Med avtorji, ki so se preizkusili tudi v tem žanru, je med drugimi Irena Svetek s svojim prvim kriminalnim romanom Rdeča kapica (Založba Beletrina). V njem se umor zgodi v ljubljanskem parku Kodeljevo, ko naključni sprehajalec psa najde truplo gole 13-letnice, odeto le v rdeči plašček. Več pa v oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.»Sprijazni se, da je človek zver.«Hladnejši meseci so očitno dobra kulisa za kriminalke, tudi za slovenske. Med avtorji, ki so se preizkusili tudi v tem žanru, je med drugimi Irena Svetek s svojim prvim kriminalnim romanom Rdeča kapica (Založba Beletrina). V njem se umor zgodi v ljubljanskem parku Kodeljevo, ko naključni sprehajalec psa najde truplo gole 13-letnice, odeto le v rdeči plašček. Več pa v oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.

Tokrat vam predstavljamo najnovejšo pesniško zbirko Zmaj - ene naših najbolj priznanih pesnic in esejistk Mete Kušar. Izšla je pri založbi Litera, uredila jo je Gabriela Babnik. S pesnico se je Liana Buršič pogovarjala o globinski moči poezije, odnosih, ki so ena glavnih tem avtoričine pesniške niti in seveda o Zmaju."Tople pesmi iščem. Ali tukaj nihče zares čarati ne zna?"Nova pesniška zbirka ene naših najbolj priznanih pesnic in esejistk Mete Kušar, že sedma po vrsti, se v Zmaju, tako kot večina njene pesniške niti, odvija in razodeva skozi odnose. Medčloveške, do sveta, do vsega, kar je, v biti. Pesniška zbirka je izšla pri založbi Litera, uredila jo je Gabriela Babnik. Pesmi je interpretirala avtorica sama, pa tudi napovedovalec Matej Rus. Z Meto Kušar se je pogovarjala Liana Buršič.

Ena najstarejših zgodb vseh časov gre približno takole: junak živi udobno, spokojno in zadovoljno življenje, v katerem prav ničesar ne pogreša. A nekje daleč, v svetu tam zunaj, se nekaj zgodi, nekaj velikega in usodnega, in ta usoda povsem nepričakovano potrka na junakova vrata, da se – sicer silno nerad – navsezadnje odpravi od doma pomagat prijateljem in reševat svet. Na svoji poti se sooča s številnimi, pogosto smrtno nevarnimi preizkušnjami, vidi čudesa, ob katerih mu zastaja dih, druge in samega sebe pa spoznava v novih in novih okoliščinah. Po izpolnjeni nalogi, ki ga je bila zvabila v svet, se nenadoma dozoreli junak vrne nazaj in takrat, kot bi rekel T. S. Eliot, svoj dom prvikrat ugleda takega, kakršen v resnici je. Zgodba, ki smo jo pravkar skicirali, je tako zgodba, ki jo pripoveduje Homer v Odiseji, kakor zgodba, ki jo pripoveduje John Ronald Reuel Tolkien v Hobitu. A če se nam zdi povsem samoumevno, da naj bi po starogrški epski pesnitvi posegali predvsem odrasli bralke in bralci, to ne velja nujno v primeru fantazijskega romana angleškega pisatelja. Zakaj neki ne? In zakaj je tak pogled, ki hoče Hobita pač prekvalificirati v delo, namenjeno izključno mladim, otrokom, vendarle odločno prekratek? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega kritika, urednika pri Cankarjevi založbi in v zadnjem času vse bolj tudi najbolj prepoznavnega zagovornika odlik žanrske književnosti pri nas, dr. Aljošo Harlamova, obenem pa smo listali po najnovejši slovenski izdaji Tolkienove legendarne knjige, se pravi po prevodu Dušana Ogrizka iz leta 1986, ki pa je, skrbno pregledan in pomembno osvežen, prav pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva Knjiga, ki je v svetovnem merilu utemeljila žanr fantazijske književnosti, zlahka začara tudi najzahtevnejše odrasle bralke in bralceEna najstarejših zgodb vseh časov gre približno takole: junak živi udobno, spokojno in zadovoljno življenje, v katerem prav ničesar ne pogreša. A nekje daleč, v svetu tam zunaj, se nekaj zgodi, nekaj velikega in usodnega, in ta usoda povsem nepričakovano potrka na junakova vrata, da se – sicer silno nerad – navsezadnje odpravi od doma pomagat prijateljem in reševat svet. Na svoji poti se sooča s številnimi, pogosto smrtno nevarnimi preizkušnjami, vidi čudesa, ob katerih mu zastaja dih, druge in samega sebe pa spoznava v novih in novih okoliščinah. Po izpolnjeni nalogi, ki ga je bila zvabila v svet, se nenadoma dozoreli junak vrne nazaj in takrat, kot bi rekel T. S. Eliot, svoj dom prvikrat ugleda takega, kakršen v resnici je. Zgodba, ki smo jo pravkar skicirali, je tako zgodba, ki jo pripoveduje Homer v Odiseji, kakor zgodba, ki jo pripoveduje John Ronald Reuel Tolkien v Hobitu. A če se nam zdi povsem samoumevno, da naj bi po starogrški epski pesnitvi posegali predvsem odrasli bralke in bralci, to ne velja nujno v primeru fantazijskega romana angleškega pisatelja. Zakaj neki ne? In zakaj je tak pogled, ki hoče Hobita pač prekvalificirati v delo, namenjeno izključno mladim, otrokom, vendarle odločno prekratek? Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo literarnega kritika, urednika pri Cankarjevi založbi in v zadnjem času vse bolj tudi najbolj prepoznavnega zagovornika odlik žanrske književnosti pri nas, dr. Aljošo Harlamova, obenem pa listamo po najnovejši slovenski izdaji Tolkienove legendarne knjige, se pravi po prevodu Dušana Ogrizka iz leta 1986, ki pa je, skrbno pregledan in pomembno osvežen, prav pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi.

V svojem zrelem ustvarjalnem obdobju, nekako med letoma 1866 in 1881, je Fjodor Mihajlovič Dostojevski napisal pet romanov, od katerih štirje – Zločin in kazen, Idiot, Besi in, kajpada, Bratje Karamazovi – veljajo za čisto klasiko, za umetniško dovršena, naravnost genialna dela, ki jih je preprosto treba prebrati vsaj enkrat v življenju. Kaj pa je s petim romanom, ki je nastal v tem času? Kaj je, skratka, z Mladeničem, ki ga je pisatelj revijalno prvič objavil leta 1875? – Zdi se, da ostaja nekako ob strani, razmeroma malo bran in malo ljubljen. Pa to pomeni, da Mladenič ni nič kaj prida? Je Dostojevski s tem romanom kratko malo brcnil v prazno? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Uršo Zabukovec, ki je roman prevedla in mu pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaOb 200. obletnici rojstva velikega ruskega pisatelja listamo po najbrž najbolj podcenjenem romanu njegovega veličastnega literarnega opusaV svojem zrelem ustvarjalnem obdobju, nekako med letoma 1866 in 1881, je Fjodor Mihajlovič Dostojevski napisal pet romanov, od katerih štirje – Zločin in kazen, Idiot, Besi in, kajpada, Bratje Karamazovi – veljajo za čisto klasiko, za umetniško dovršena, naravnost genialna dela, ki jih je preprosto treba prebrati vsaj enkrat v življenju. Kaj pa je s petim romanom, ki je nastal v tem času? Kaj je, skratka, z Mladeničem, ki ga je pisatelj revijalno prvič objavil leta 1875? – Zdi se, da ostaja nekako ob strani, razmeroma malo bran in malo ljubljen. Pa to pomeni, da Mladenič ni nič kaj prida? Je Dostojevski s tem romanom kratko malo brcnil v prazno? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo dr. Uršo Zabukovec, ki je roman prevedla in mu pripisala spremno besedo.

Elena Ferrante, ki velja za zelo enigmatično pojavo v sodobnem knjižnem svetu, saj ne vemo, kdo se skriva za psevdonimov avtorstva priljubljenega Neapeljskega cikla, zgodbo v romanu Zlagano življenje odraslih - imamo ga tudi v slovenskem prevodu Daše Perme Jurjavčič - izoblikuje v vzdušju mesta, ki ga s perspektive odraščajočega dekleta zdaj pokaže kot širše prizorišče: zapleteni osebni in družbeni odnosi se preigravajo z uporabo pozicij moči in so odraz statusa, izobrazbe, bogastva, spola in starosti ljudi, ki bolj ali manj dobro obvladujejo prikrivanje resnice … Zlagano življenje odraslih, zopet s pečatom Neaplja, vendar z zaznamovanostjo, ki se je oblikovala v desetletjih po okoliščinah, opisanih v neapeljski tetralogiji, tokrat v oddaji Sobotno branje! "Je tako lahko - sem pomislila - umreti v življenju prav tistih ljudi, brez katerih ne moremo živeti?"Elena Ferrante, ki velja za zelo enigmatično pojavo v sodobnem knjižnem svetu, saj ne vemo, kdo se skriva za psevdonimom avtorstva priljubljenega Neapeljskega cikla, zgodbo v romanu Zlagano življenje odraslih, imamo ga tudi v slovenskem prevodu Daše Perme Jurjavčič, izoblikuje v razpoloženju mesta, ki ga s perspektive odraščajočega dekleta zdaj pokaže kot širše prizorišče: zapleteni osebni in družbeni odnosi se preigravajo z uporabo pozicij moči in so odraz statusa, izobrazbe, bogastva, spola in starosti ljudi, ki bolj ali manj dobro obvladujejo prikrivanje resnice … Zlagano življenje odraslih, zopet s pečatom Neaplja, vendar z zaznamovanostjo, ki se je oblikovala v desetletjih po okoliščinah, opisanih v neapeljski tetralogiji, tokrat v oddaji Sobotno branje.

Od osamosvojitve letos minevajo že tri desetletja, začetki slovenske pomladi pa so seveda še nekaj malega starejši. To menda pomeni, da lahko na tedanje družbeno-politične pretrese in spremembe že pogledamo sine ira et studio, brez pretirane jeze ali vneme torej, in preverimo, kaj natanko se je v hitrem teku let zgodilo s pričakovanji, sanjami, upanji in stremljenji, ki so konec osemdesetih oziroma ob začetku devetdesetih razgibavali Slovenke in Slovence. No, prav tak pogled na pot, prehojeno med junijem 1988, ko so na tedanjem Trgu Osvoboditve v Ljubljani množice protestirale proti aretaciji četverice, in našo današnjo, slej ko prej že posttranzicijsko stvarnostjo, se nam odpre v Trgu osvoboditve, romanu Andreja Blatnika, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Goga. In vendar Blatnikovo najnovejše delo ni zgodovinska freska širokega, malodane epskega zamaha, ampak ga lahko beremo kot intimen, ljubezenski roman. Trg osvoboditve namreč pripoveduje o paru, ki se spozna natanko na demonstracijah l. 1988, potem pa spremljamo vzpone, padce in druge zapletene vijuge njunega odnosa. Toda – kako pisatelju uspe to zasebno zgodbo povedati tako, da skoznjo vendarle ugledamo tudi širšo sliko, se pravi slovensko najnovejšo zgodovino, njene vzpone, padce in druge zapletene vijuge? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Andreja Blatnika. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaRoman, ki govori o ljubezni na ozadju najnovejše slovenske zgodovine pa tudi o najnovejši slovenski zgodovini na ozadju ljubezniOd osamosvojitve letos minevajo že tri desetletja, začetki slovenske pomladi pa so seveda še nekaj malega starejši. To menda pomeni, da lahko na tedanje družbeno-politične pretrese in spremembe že pogledamo sine ira et studio, brez pretirane jeze ali vneme torej, in preverimo, kaj natanko se je v hitrem teku let zgodilo s pričakovanji, sanjami, upanji in stremljenji, ki so konec osemdesetih oziroma ob začetku devetdesetih razgibavali Slovenke in Slovence. No, prav tak pogled na pot, prehojeno med junijem 1988, ko so na tedanjem Trgu Osvoboditve v Ljubljani množice protestirale proti aretaciji četverice, in našo današnjo, slej ko prej že posttranzicijsko stvarnostjo, se nam odpre v Trgu osvoboditve, romanu Andreja Blatnika, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Goga. In vendar Blatnikovo najnovejše delo ni zgodovinska freska širokega, malodane epskega zamaha, ampak ga lahko beremo kot intimen, ljubezenski roman. Trg osvoboditve namreč pripoveduje o paru, ki se spozna natanko na demonstracijah l. 1988, potem pa spremljamo vzpone, padce in druge zapletene vijuge njunega odnosa. Toda – kako pisatelju uspe to zasebno zgodbo povedati tako, da skoznjo vendarle ugledamo tudi širšo sliko, se pravi slovensko najnovejšo zgodovino, njene vzpone, padce in druge zapletene vijuge? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prav Andreja Blatnika.

Najnovejšo knjigo Toneta Partljiča z naslovom Ljudje z otoka sestavlja 8 novel, ki preko življenjskih zgodb posameznikov in družin zarisujejo svet odmaknjenega hrvaškega otoka Ilovik, ki ga pisatelj obiskuje že skoraj 40 let. Okolje, ki se skozi novele razpira pred nami, je po eni strani zelo osamljeno in zaprto, zaščitniško do lastnih navad in ritualov, strogo religiozno in sumničavo do tujcev, po drugi strani pa je kljub svoji odmaknjenosti ves čas na tak ali drugačen način predmet nenehnih zgodovinskih sprememb in je v marsikaterem smislu zelo povezano s svetom, kar je še posebej izrazito, ker se novele dogajajo v različnih obdobjih burnega 20. stoletja, v katerem otok zamenja kar štiri različne države: po razpadu Avstro-Ogrske se namreč znajde pod Italijo in šele po drugi svetovni vojni postane del Jugoslavije in nato Hrvaške. Ob tem se iz revnega otoka, kjer je bilo večino zgodovine težko preživeti, domačini nenehno izseljujejo in ob redkih obiskih ali vrnitvah tja prinašajo celo zgodbe o življenju v Združenih državah in drugih daljnih krajih. O tem zanimivem prepletu zaprtosti in povezanosti s svetom ter drugih značilnostih življenja na tem majhnem otoku – katerega podoba je čez leto zelo drugačna kot ob poletnem navalu turistov – pa tudi o tem, kako se je sploh lotil pisanja svoje najnovejše knjige, ki vendarle ni le strogo realističen opis otoškega življenja, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.Zbirka novel o življenju na odmaknjenem hrvaškem otokuNajnovejšo knjigo Toneta Partljiča z naslovom Ljudje z otoka sestavlja 8 novel, ki preko življenjskih zgodb posameznikov in družin zarisujejo svet odmaknjenega hrvaškega otoka Ilovik, ki ga pisatelj obiskuje že skoraj 40 let. Okolje, ki se skozi novele razpira pred nami, je po eni strani zelo osamljeno in zaprto, zaščitniško do lastnih navad in ritualov, strogo religiozno in sumničavo do tujcev, po drugi strani pa je kljub svoji odmaknjenosti ves čas na tak ali drugačen način predmet nenehnih zgodovinskih sprememb in je v marsikaterem smislu zelo povezano s svetom, kar je še posebej izrazito, ker se novele dogajajo v različnih obdobjih burnega 20. stoletja, v katerem otok zamenja kar štiri različne države: po razpadu Avstro-Ogrske se namreč znajde pod Italijo in šele po drugi svetovni vojni postane del Jugoslavije in nato Hrvaške. Ob tem se iz revnega otoka, kjer je bilo večino zgodovine težko preživeti, domačini nenehno izseljujejo in ob redkih obiskih ali vrnitvah tja prinašajo celo zgodbe o življenju v Združenih državah in drugih daljnih krajih. O tem zanimivem prepletu zaprtosti in povezanosti s svetom ter drugih značilnostih življenja na tem majhnem otoku – katerega podoba je čez leto zelo drugačna kot ob poletnem navalu turistov – pa tudi o tem, kako se je sploh lotil pisanja svoje najnovejše knjige, ki vendarle ni le strogo realističen opis otoškega življenja, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem. »Jaz se trudim, da bi hodil po enem vrhu, kjer je nekaj smešno, nekaj pa v isti sapi žalostno.«

Tokrat vam predstavljamo knjigo Draga, draga Brenda, ki je pravzaprav zbir ljubezenskih pisem literarnega velikana Henryja Millerja igralki Brendi Venus. Ki jih je tudi izdala v knjižni obliki. Knjigo smo v slovenskem prevodu Neve Brun dobili letošnjega junija, izšla pa je pri založbi Forma 7. Svetovna kritiška peresa jo opisujejo v presežnikih, tudi kot eno najbolj nenavadnih romanc – kadarkoli napisanih. Gre namreč za zadnja leta Millerjevega življenja, ko je bil star že več kot 80 let in se je zaljubil v več kot 50 let mlajšo igralko. Da smo knjigo sploh dobili tudi v slovenskem prevodu, pa je poleg Brunove zaslužen tudi slovenist in komparativist ter pisatelj, Andrijan Lah, ki je velik Millerjev oboževalec in preizpraševalec njegovih del. Z 80-letnikom vitalnega duha in misli, se je o Henryju Millerju in njegovih ljubezenskih pismih Brendi pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.Na nek način zadnja knjiga literarnega velikanaTokrat vam predstavljamo knjigo Draga, draga Brenda, ki je pravzaprav zbir ljubezenskih pisem literarnega velikana Henryja Millerja igralki Brendi Venus. Ki jih je tudi izdala v knjižni obliki. Knjigo smo v slovenskem prevodu Neve Brun dobili letošnjega junija, izšla pa je pri založbi Forma 7. Svetovna kritiška peresa jo opisujejo v presežnikih, tudi kot eno najbolj nenavadnih romanc – kadarkoli napisanih. Gre namreč za zadnja leta Millerjevega življenja, ko je bil star že več kot 80 let in se je zaljubil v več kot 50 let mlajšo igralko. Da smo knjigo sploh dobili tudi v slovenskem prevodu, pa je poleg Brunove zaslužen tudi slovenist in komparativist ter pisatelj, Andrijan Lah, ki je velik Millerjev oboževalec in preizpraševalec njegovih del. Z 80-letnikom vitalnega duha in misli, se je o Henryju Millerju in njegovih ljubezenskih pismih Brendi pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič. Odlomek iz knjige, kot glas Henryja Millerja je interpretiral Ivan Lotrič.

Ponatisi starejših slovenskih romanov so razmeroma redke ptice na slovenskem literarnem obnebju. In vendar so pri založbi Beletrina v zadnjih petih letih ponovno izdali kar tri romane Lojzeta Kovačiča – najprej Kristalni čas z začetka devetdesetih, nato Prišleke iz sredine osemdesetih, prav pred kratkim pa še Pet fragmentov, ki so sicer prvikrat ugledali luč sveta pred natanko štirimi desetletji, l. 1981. Kako si razložiti ta interes za prozo Lojzeta Kovačiča? – Literarni zgodovinar dr. Matevž Kos, ki je novi izdaji Petih fragmentov pripisal spremno besedo, pravi, da preprosto zato, ker se tako med poklicnimi kakor ljubiteljskimi bralkami in bralci vse bolj širi oziroma utrjuje prepričanje, da je Kovačič pravzaprav največji, najboljši pisatelj slovenskega 20. stoletja. Toda: s čim je Kovačič prepričal zahtevno publiko? Katere so ključne poteze oziroma odlike njegovega pisanja? In kakšno mesto v pisateljevm opusu zaseda Pet fragmentov? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kosa. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaLojze Kovačič je resen kandidat za največjega pisatelja slovenskega 20. stoletja, ljubezenski roman Pet fragmentov pa resen kandidat za najboljše delo v Kovačičevem opusuPonatisi starejših slovenskih romanov so razmeroma redke ptice na slovenskem literarnem obnebju. In vendar so pri založbi Beletrina v zadnjih petih letih ponovno izdali kar tri romane Lojzeta Kovačiča – najprej Kristalni čas z začetka devetdesetih, nato Prišleke iz sredine osemdesetih, prav pred kratkim pa še Pet fragmentov, ki so sicer prvikrat ugledali luč sveta pred natanko štirimi desetletji, l. 1981. Kako si razložiti ta interes za prozo Lojzeta Kovačiča? Literarni zgodovinar dr. Matevž Kos, ki je novi izdaji Petih fragmentov pripisal spremno besedo, pravi, da preprosto zato, ker se tako med poklicnimi kakor ljubiteljskimi bralkami in bralci vse bolj širi oziroma utrjuje prepričanje, da je Kovačič pravzaprav največji, najboljši pisatelj slovenskega 20. stoletja. Toda: s čim je Kovačič prepričal zahtevno publiko? Katere so ključne poteze oziroma odlike njegovega pisanja? In kakšno mesto v pisateljevm opusu zaseda Pet fragmentov? - Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Kosa.

Jacek Dukaj je na Poljskem, kjer ima znanstveno fantastični žanr po zaslugi legendarnega Stanisława Lema dolgo in bogato tradicijo, danes kar najbolj cenjen in priljubljen avtor. V deželi nevernikov prinaša osem njegovih novel, ki jih nedvomno odlikuje domiselnost pri ustvarjanju prostorsko, časovno ali kako drugače oddaljenih svetov, a vendarle v njih avtor osrednjo pozornost namenja človeku, njegovemu samorazumevanju ter odnosu do sveta in do transcendence. »Ti alternativni svetovi so naslikani res prepričljivo, s pomočjo velikega vedenja o fiziki, znanosti in futurologiji, tako da je ta plat izjemno močna. Res pa je, da je to, kar daje presežno vrednost Dukajevi znanstveni fantastiki, filozofska osvetlitev in osmislitev njegovih zgodb,« poudarja prevajalka Jana Unuk.Znanstveno fantastične novele sodobnega poljskega pisateljaJacek Dukaj je na Poljskem, kjer ima znanstveno fantastični žanr po zaslugi legendarnega Stanisława Lema dolgo in bogato tradicijo, danes kar najbolj cenjen in priljubljen avtor. V deželi nevernikov prinaša osem njegovih novel, ki jih nedvomno odlikuje domiselnost pri ustvarjanju prostorsko, časovno ali kako drugače oddaljenih svetov, a vendarle v njih avtor osrednjo pozornost namenja človeku, njegovemu samorazumevanju ter odnosu do sveta in do transcendence. »Ti alternativni svetovi so naslikani res prepričljivo, s pomočjo velikega vedenja o fiziki, znanosti in futurologiji, tako da je ta plat izjemno močna. Res pa je, da je to, kar daje presežno vrednost Dukajevi znanstveni fantastiki, filozofska osvetlitev in osmislitev njegovih zgodb,« poudarja prevajalka Jana Unuk.

Deborah Levy je angleška pisateljica, dramatičarka in pesnica, ki jo predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje. Prebirali bomo namreč prvi del njene žive avtobiografije, v katerem se kot odgovor na esej Georgea Orwella Zakaj pišem prek svojega otroštva, odraščanja v Jožnoafriški republiki v času apartheida, zaprtja očeta, ločitve staršev, pisateljske blokade, ženskosti in materinstva ukvarja z vprašanjem, zakaj piše sama. Avtobiografska trilogija se je uvrstila na Guardianov seznam najboljših del 21. stoletja.O vlogi in položaju ženske v sodobni neopatriarhalni družbi 21. stoletjaDeborah Levy je angleška pisateljica, dramatičarka in pesnica, ki jo predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje. Prebirali bomo namreč prvi del njene žive avtobiografije, v katerem se kot odgovor na esej Georgea Orwella Zakaj pišem prek svojega otroštva, odraščanja v Jožnoafriški republiki v času apartheida, izgube očeta, ločitve staršev, pisateljske blokade, ženskosti in materinstva ukvarja z vprašanjem, zakaj piše sama. Avtobiografska trilogija se je uvrstila na Guardianov seznam najboljših del 21. stoletja. O tem v oddaji Sobotno branje ob 14.30 na Prvem.

Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.Kako preživeti v svetu, ki od nas zahteva preveč?Življenje na našem planetu je odločno prehitro, je ugotovitev s katero bi se strinjala večina. Celo tako hitro, da tudi tisti najbolj pridni in uspešni nimajo časa konzumirati sadov svojega dela. A marsikdo jo v primežu hitrega vsakodnevnega tempa in velikih pričakovanj, odnese še veliko slabše. Britanski novinar in pisatelj Matt Haig ve, kako je, če se podira svet okoli nas – in predvsem v nas samih. V kratkih zgodbah, ki odražajo duh sodobnega časa, opisuje številne sladkosti potrošništva, ki se hitro spremenijo v nevarne čeri. Pronicljive in duhovite Zapise o živčnem planetu Matta Haiga lahko berete zelo zares ali pa za zabavo, oziroma kot so zapisali v Guardianu "Ta knjiga bo gotovo koristila vašemu duševnemu zdravju. Sploh če telefon pustite v drugi sobi."

Nebesna telesa so večplastna zgodba o pričakovanjih družine in družbe, na katera se ljudje različno odzovemo: nekateri z uklonitvijo, drugi z odporom. Ob treh sestrah, ki so v ospredju romana, spoznavamo njihove družine, kraj in svet, ki jim pripadajo. Nebesna telesa so čustvena, zgodovinska, geografska in politična študija mikrookolja, ki razpira panoramsko sliko širše družbe. Poleg mozaičnega in skoraj pesniškega slikanja vsakdanjega življenja, delo pritegne tudi zaradi kraja dogajanje, o katerem ne vemo veliko. Oman, monarhija na jugovzhodu Arabskega polotoka, se je v zadnjega pol stoletja izjemno spremenil. O tem priča tudi podatek, da so leta 1970 z zakonom prepovedali suženjstvo. Roman Džohe Alharti je izšel v zbirki Žepna Beletrina v okvira Festivala literature sveta Fabula. Roman je prevedla Barbara Skubic, z njo se je pogovarjala Urška Henigman.Neenakopravnost v končni fazi prizadane vseNebesna telesa so večplastna zgodba o pričakovanjih družine in družbe, na katera se ljudje različno odzovemo: nekateri z uklonitvijo, drugi z odporom. Ob treh sestrah, ki so v ospredju romana, spoznavamo njihove družine, kraj in svet, ki jim pripadajo. Nebesna telesa so čustvena, zgodovinska, geografska in politična študija mikrookolja, ki razpira panoramsko sliko širše družbe. Poleg mozaičnega in skoraj pesniškega slikanja vsakdanjega življenja, delo pritegne tudi zaradi kraja dogajanje, o katerem ne vemo veliko. Oman, monarhija na jugovzhodu Arabskega polotoka, se je v zadnjega pol stoletja izjemno spremenil. O tem priča tudi podatek, da so leta 1970 z zakonom prepovedali suženjstvo. Roman Džohe Alharti je izšel v zbirki Žepna Beletrina v okvira Festivala literature sveta Fabula. Roman je prevedla Barbara Skubic, z njo se je o romanu pogovarjala Urška Henigman.

"Vedno sem rada brala dobro napisane romane in biografije o posebnih ženskah. Zdelo se mi je, da mi dajejo moč, kot sirup z železom oživi slabokrvneža, da me prepričujejo, da je marsikaj mogoče in da ni pomembno, koliko ovir ti podtakne življenje, ampak to, kako jih premagaš." Tako začne svojo drugo knjigo Kaj hoče ženska? (s prvo - Magija za realiste - je bila finalistka za Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo) dramaturginja in ena najbolj branih novinark Dela - Irena Štaudohar. Knjiga o življenjskih zgodbah velikih žensk kot so denimo  intelektualka Susan Sontag, filozofinja Hannah Arendt, igralka Jeanne Moreau, pisateljica Nora Ephron, etc. je izšla pri založbi UMco, uredila pa jo je Renate Rugelj. V oddaji je odlomek iz knjige interpretirala Mateja Perpar, s Štaudoharjevo pa se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.Knjiga je vznemirljivo potovanje v življenja svetovno znanih, karizmatičnih žensk"Vedno sem rada brala dobro napisane romane in biografije o posebnih ženskah. Zdelo se mi je, da mi dajejo moč, kot sirup z železom oživi slabokrvneža, da me prepričujejo, da je marsikaj mogoče in da ni pomembno, koliko ovir ti podtakne življenje, ampak to, kako jih premagaš." Tako začne svojo drugo knjigo Kaj hoče ženska? (s prvo - Magija za realiste - je bila finalistka za Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo) dramaturginja in ena najbolj branih novinark Dela - Irena Štaudohar. Knjiga o življenjskih zgodbah velikih žensk kot so denimo  intelektualka Susan Sontag, filozofinja Hannah Arendt, igralka Jeanne Moreau, pisateljica Nora Ephron, etc. je izšla pri založbi UMco, uredila pa jo je Renate Rugelj. V oddaji je odlomek iz knjige interpretirala Mateja Perpar, s Štaudoharjevo pa se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.

Avstrijski pisatelj in od predlani tudi prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Peter Handke, že dobrega četrt stoletja razburja svetovno javnost s hudo spornimi, celo sramotnimi stališči o razpadu Jugoslavije in pokolu v Srebrenici. Tako najbrž ni presenetljivo, če so številni bralke in bralci pozabili, da je Handke vendarle eden največjih sodobnih mojstrov nemškega jezika. Prav tako pa se zdi, da so pozabili, da v njegovem opusu najdemo tudi številna dela, ki nočejo biti poudarjeno družbeno-kritična ali angažirana, temveč so, ravno nasprotno, izrazito osebne, izpovedne, samo-preiskujoče, celo samo-obtožujoče narave. Med taka gotovo lahko prištejemo roman Moje leto v Nikogaršnjem zalivu, ki ga je za založbo Beletrina pred nedavnim prevedla dr. Amalija Maček. Tu namreč Handke piše o navzven sicer mirnem, malodane spokojnem, navznoter pa vendarle precej burnem letu, ki ga njegov literarni junak, Gregor Keuschnig, na moč podoben avtorju samemu, preživi v Franciji, v enem izmed predmestij Pariza. Handkejev junak tako pozorno opazuje naravo; zavzeto bere pisma, ki mu jih pošiljajo prijatelji z vsega sveta; poglobljeno razmišlja o literaturi, naravi pisanja in težavnosti naloge napisati ep; vrta vase, secira svoj značaj in išče razloge, zaradi katerih so se mu številna izmed najtesnejših razmerij, predvsem tistih družinskih, razletela na koščke. In kako se vse te teme navsezadnje povežejo v eno samo, sklenjeno, organsko celoto? – Odgovor smo v pogovoru z Amalijo Maček iskali v tokratnem Sobotnem branju, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaZajeten in meditativen roman, ki ga številni poznavalci označujejo za umetniški presežek v opusu avstrijskega nobelovcaAvstrijski pisatelj in od predlani tudi prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Peter Handke, že dobrega četrt stoletja razburja svetovno javnost s hudo spornimi, celo sramotnimi stališči o razpadu Jugoslavije in pokolu v Srebrenici. Tako najbrž ni presenetljivo, če so številni bralke in bralci pozabili, da je Handke vendarle eden največjih sodobnih mojstrov nemškega jezika. Prav tako pa se zdi, da so pozabili, da v njegovem opusu najdemo tudi številna dela, ki nočejo biti poudarjeno družbeno-kritična ali angažirana, temveč so, ravno nasprotno, izrazito osebne, izpovedne, samo-preiskujoče, celo samo-obtožujoče narave. Med taka gotovo lahko prištejemo roman Moje leto v Nikogaršnjem zalivu, ki je v izvirniku izšel leta 1994, za založbo Beletrina pa ga je pred nedavnim prevedla dr. Amalija Maček. Tu namreč Handke piše o navzven sicer mirnem, malodane spokojnem, navznoter pa vendarle precej burnem letu, ki ga njegov literarni junak, Gregor Keuschnig, na moč podoben avtorju samemu, preživi v Franciji, v enem izmed predmestij Pariza. Handkejev junak tako pozorno opazuje naravo; zavzeto bere pisma, ki mu jih pošiljajo prijatelji z vsega sveta; poglobljeno razmišlja o literaturi, naravi pisanja in težavnosti naloge napisati ep; vrta vase, secira svoj značaj in išče razloge, zaradi katerih so se mu številna izmed najtesnejših razmerij, predvsem tistih družinskih, razletela na koščke. In kako se vse te teme navsezadnje povežejo v eno samo, sklenjeno, organsko celoto? – Odgovor v pogovoru z Amalijo Maček iščemo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem.

Podnaslov knjige je Dnevnik gospodinjca, saj ga vsakdanje življenje postavlja v to vlogo. A ker ostaja novinar po razmišljanju, njegova pripoved seže daleč onkraj vsakdanjosti, mogoče celo banalnosti. Dejan pripoveduje zgodbe svojega odraščanja, je pa knjiga tudi zapis časa oziroma dogajanja na prepihu družbenih sprememb, ki so segle v vse pore življenja - tudi na področje medijev, zato v knjigi sledimo zakulisju preobrazbe v svetu časopisov, kot jih je spremljal. ""Vem, kako je bilo, saj sem bil tam," pravi. Pri tem je iskren in prepričljiv. Knjiga Retrovizor je izšla pri založbi Pivec. "Drugačen svet je mogoč."Podnaslov knjige je Dnevnik gospodinjca, saj ga vsakdanje življenje postavlja v to vlogo. A ker ostaja novinar po razmišljanju, njegova pripoved seže daleč onkraj vsakdanjosti, mogoče celo banalnosti. Dejan pripoveduje zgodbe svojega odraščanja, je pa knjiga tudi zapis časa oziroma dogajanja na prepihu družbenih sprememb, ki so segle v vse pore življenja - tudi na področje medijev, zato v knjigi sledimo zakulisju preobrazbe  v svetu časopisov, kot jih je spremljal. ""Vem, kako je bilo, saj sem bil tam," pravi. Pri tem je  iskren in prepričljiv. Knjiga Retrovizor je izšla pri založbi Pivec.        

Mesto Bohane se nahaja nekje na zahodni irski obali in je povsem izmišljeno. Obdaja ga Velenič in svet onkraj njegovih meja tako rekoč ne obstaja. V zaprtem kozmosu tega mesta se njegovi prebivalci posvečajo predvsem svojim zadevam, ki se vrtijo okoli kriminalnih poslov, boja za oblast, kajenja trave in opija, prostitucije ter kar pogostih in še toliko bolj brutalnih spopadov z noži. Na strelno orožje v romanu ne boste naleteli, pa še na kaj drugega ne. Presenetljivo nemara, kajti roman z naslovom Mesto Bohane irskega pisatelja Kevina Barryja se dogaja v letu 2053, a v njem ni prav nobenih futurističnih elementov. A to je le eno izmed na prvi pogled nelogičnih presenečenj, s katerimi postreže avtor. "Zelo uživam v tem, da poskušam spodkopati bralčeva pričakovanja. Bralec bere knjigo in misli, da je to ena vrsta knjige, jaz pa mu skušam spodmakniti tla pod nogami, da bo pomislil: Ne, to ni to," je na festivalu Mesto knjige 2021 (na daljavo) povedal Kevin Barry. Kar takoj spodkoplje tudi naša jezikovna pričakovanja. Za potrebe svojega romanesknega prvenca je izumil svojevrstno verzijo zahodno irskega govora, ki ga je prevajalka Alenka Jovanovski prestavila v celjsko regionalno govorico. "Zelo nerutiniran jezik je to in prvega pol leta sem iskala način, kako to sploh preliti, pravzaprav sem morala izumit jezik," izpostavi prevajalka. Živ in kljub nenavadni govorici zelo berljiv prevod romana Mesto Bohane je izšel pri KUD Police Dubove.V gangsterskem spopadu za oblast ni nič tako, kot se zdi.Mesto Bohane se nahaja nekje na zahodni irski obali in je povsem izmišljeno. Obdaja ga Velenič in svet onkraj njegovih meja tako rekoč ne obstaja. V zaprtem kozmosu tega mesta se njegovi prebivalci posvečajo predvsem svojim zadevam, ki se vrtijo okoli kriminalnih poslov, boja za oblast, kajenja trave in opija, prostitucije ter kar pogostih in še toliko bolj brutalnih spopadov z noži. Na strelno orožje v romanu ne boste naleteli, pa še na kaj drugega ne. Presenetljivo nemara, kajti roman z naslovom Mesto Bohane irskega pisatelja Kevina Barryja se dogaja v letu 2053, a v njem ni prav nobenih futurističnih elementov. A to je le eno izmed na prvi pogled nelogičnih presenečenj, s katerimi postreže avtor. "Zelo uživam v tem, da poskušam spodkopati bralčeva pričakovanja. Bralec bere knjigo in misli, da je to ena vrsta knjige, jaz pa mu skušam spodmakniti tla pod nogami, da bo pomislil: Ne, to ni to," je na festivalu Mesto knjige 2021 (na daljavo) povedal Kevin Barry. Kar takoj spodkoplje tudi naša jezikovna pričakovanja. Za potrebe svojega romanesknega prvenca je izumil svojevrstno verzijo zahodno irskega govora, ki ga je prevajalka Alenka Jovanovski prestavila v celjsko regionalno govorico. "Zelo nerutiniran jezik je to in prvega pol leta sem iskala način, kako to sploh preliti, pravzaprav sem morala izumiti jezik," izpostavi prevajalka. Živ in kljub nenavadni govorici zelo berljiv prevod romana Mesto Bohane je izšel pri KUD Police Dubove.

Tokrat vam predstavljamo knjigo ene najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenke Drakulič – Dora in Minotaver, ki je izšla letos pri založbi Beletrina v prevodu Mateje Komel Snoj, opisuje pa turbulentno razmerje priznane fotografinje in ene najbolj izstopajočih figur pariške avantgarde Dore Maar z enim največjih slikarskih genijev Pablom Picassom. O vsebini knjige se je Liana Buršič se pogovarjala z avtorico, Slavenko DrakulićRoman o turbulentnem razmerju znane francoske fotografinje Dore Maar z enim največjih slikarskih genijev Pablom PicassomTokrat vam predstavljamo knjigo ene najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenke Drakulič – Dora in Minotaver, ki je izšla letos pri založbi Beletrina v prevodu Mateje Komel Snoj, opisuje pa turbulentno razmerje priznane fotografinje in ene najbolj izstopajočih figur pariške avantgarde Dore Maar, z enim največjih slikarskih genijev Pablom Picassom. Knjiga, ki se čita kot avtobiografija in priča o uničujoči moči ljubezni in strasti, ki za seboj pusti pravo opustošenje ter slavnega slikarja prikaže kot ljudožerskega sebičneža, ki živi le za svojo umetnost. O vsebini knjige se je Liana Buršič pogovarjala z avtorico, Slavenko Drakulić.

Načini, kako organiziramo svoje družbe in gospodarstva, se skozi čas seveda preoblikujejo in povsem naravno je, da se ljudje, vsaj odkar smo nekoliko bolj množično vključeni v širše politično dogajanje, sprašujemo o tem, v kakšnih družbah bi želeli živeti in kako je trenutne družbene ureditve mogoče izboljšati. In vendar se kljub temu vedno znova dogaja, da že vzpostavljeni ekonomski in politični sistemi sami sebe predstavljajo kot nespremenljive, v nekaterih zgodovinskih trenutkih pa celo izrazito zatirajo kakršen koli razmislek o alternativnih družbenih ureditvah. Eno takih obdobij je bila gotovo hladna vojna, v kateri so tudi na Zahodu, posebej v Združenih državah, zaradi domnevno komunističnih nazorov odpustili celo množico profesorjev, ekonomistov in javnih intelektualcev, med njimi tudi mnoge, ki so bili vse prej kot radikalni levičarji in so še nekaj let pred tem v administraciji vse do danes najbolj priljubljenega ameriškega predsednika Franklina Roosevelta v resnici pomagali postaviti na noge gospodarstvo Združenih držav po veliki depresiji v tridesetih letih 20. stoletja. No, prav to ne preveč bleščeče obdobje ameriške zgodovine odseva iz nekaj kratkih esejev Alberta Einsteina, ki so jih kot pamflet pod naslovom Za socializem in svobodo mišljenja v prevodu Tadeja Turnška nedavno izdali pri založbi ZRC Sazu in v katerih se veliki fizik odločno postavi v bran pravici do svobode govora, vključno s pravico do razpravljanja o socializmu kot v tistem času najpomembnejši in najbolj preganjani ideji o drugačni družbeni ureditvi. O izbranih besedilih in nekaterih vprašanjih, ki jih odpirajo, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z enim od urednikov pamfleta, sociologom in publicistom dr. Tomažem Mastnakom, ki je izdaji pripisal tudi spremno besedo.Tri kratka besedila velikega fizika, ki se je v času vzpona ameriške hladnovojne retorike odločno zavzel za svobodno razpravo o različnih družbenih ureditvahNačini, kako organiziramo svoje družbe in gospodarstva, se skozi čas seveda preoblikujejo in povsem naravno je, da se ljudje, vsaj odkar smo nekoliko bolj množično vključeni v širše politično dogajanje, sprašujemo o tem, v kakšnih družbah bi želeli živeti in kako je trenutne družbene ureditve mogoče izboljšati. In vendar se kljub temu vedno znova dogaja, da že vzpostavljeni ekonomski in politični sistemi sami sebe predstavljajo kot nespremenljive, v nekaterih zgodovinskih trenutkih pa celo izrazito zatirajo kakršen koli razmislek o alternativnih družbenih ureditvah. Eno takih obdobij je bila gotovo hladna vojna, v kateri so tudi na Zahodu, posebej v Združenih državah, zaradi domnevno komunističnih nazorov odpustili celo množico profesorjev, ekonomistov in javnih intelektualcev, med njimi tudi mnoge, ki so bili vse prej kot radikalni levičarji in so še nekaj let pred tem v administraciji vse do danes najbolj priljubljenega ameriškega predsednika Franklina Roosevelta v resnici pomagali postaviti na noge gospodarstvo Združenih držav po veliki depresiji v tridesetih letih 20. stoletja. No, prav to ne preveč bleščeče obdobje ameriške zgodovine odseva iz nekaj kratkih esejev Alberta Einsteina, ki so jih kot pamflet pod naslovom Za socializem in svobodo mišljenja v prevodu Tadeja Turnška nedavno izdali pri založbi ZRC Sazu in v katerih se veliki fizik odločno postavi v bran pravici do svobode govora, vključno s pravico do razpravljanja o socializmu kot v tistem času najpomembnejši in najbolj preganjani ideji o drugačni družbeni ureditvi. O izbranih besedilih in nekaterih vprašanjih, ki jih odpirajo, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z enim od urednikov pamfleta, sociologom in publicistom dr. Tomažem Mastnakom, ki je izdaji pripisal tudi spremno besedo.

V primerjavi s prvim delom trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj trupla tokrat padajo v Sloveniji. Dogajanje je avtorica ter novinarka in dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja Mojca Širok iz svoje prve knjige Pogodba v drugem delu z naslovom Evidenca iz Italije preselila na domača tla. Napet kriminalni roman, ki ga v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek, je kot nalašč za prijetno in sproščeno branje v tem poletnem času. Obljubimo, da ne izdamo nobenih kvartnikov!"Ni denar tisti, ki vlada svetu. Denar ni dovolj, da pridobiš oblast in vpliv. Potrebuješ zveze in informacije. "V primerjavi s prvim delom trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj trupla tokrat padajo v Sloveniji. Dogajanje je avtorica ter novinarka in dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja Mojca Širok iz svoje prve knjige Pogodba v drugem delu z naslovom Evidenca iz Italije preselila na domača tla. Napet kriminalni roman, ki ga v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek, je kot nalašč za prijetno in sproščeno branje v tem poletnem času. Obljubimo, da ne izdamo nobenih kvartnikov!

Patrick Melrose, naslovni junak knjižne pentologije angleškega prozaista Edwarda St Aubyna, je avtorjev alter ego, ki nudi razkrivajoč vpogled v resnične patologije najvišje angleške aristokracije. Kot plod raziskovanja odnosov "od blizu" in razmer znotraj te, od običajnih ljudi izolirane družbe, poišče tudi razloge za globoke osebne travme, ki jih doživlja kot sicer priviligiran in izobražen posameznik, dolgotrajen odvisnik od drog in alkohola… Kljub številnim zlorabam in demonom, ki ga preganjajo od otroštva, išče lastne poti iz kaotičnega in toksičnega okolja, zaznamovanega z nečlovečnostjo, izdajstvi in nezaupanjem … Cikel sestavlja sicer pet romanov, ki bodo v slovenščini izšli v dveh delih, prvi, ki zajema tri romane ali poglavja iz življenja pisatelja in hrati knjižnega protagonista, je mojstrsko prevedel Uroš Kalčič. "Sklenil sem, da dokončam knjigo – ali pa se pokončam."Patrick Melrose, naslovni junak knjižne pentologije angleškega prozaista Edwarda St Aubyna, je avtorjev alter ego, ki ponuja razkrivajoč vpogled v resnične patologije najvišje angleške aristokracije. Kot plod raziskovanja odnosov "od blizu" in razmer znotraj te, od običajnih ljudi izolirane družbe, poišče tudi razloge za globoke osebne travme, ki jih doživlja kot sicer privilegiran in izobražen posameznik, dolgotrajen odvisnik od drog in alkohola … Kljub številnim zlorabam in demonom, ki ga preganjajo od otroštva, išče lastne poti iz kaotičnega in toksičnega okolja, zaznamovanega z nečlovečnostjo, izdajstvi in nezaupanjem … Cikel petih romanov, ki bo v slovenščini izšel v dveh delih – v mojstrskem prevodu že umrlega prevajalca Uroša Kalčiča doslej lahko beremo le v prvi knjigi zbrano romaneskno trilogijo z naslovi: Saj je vseeno, Slabe novice in Kanček upanja – je pred leti že doživel petdelno televizijsko priredbo, Patricka Melrosa pa je uspeh med bralci, gledalci in kritiko uvrstil med sodobna literarna klasična dela. Več o trilogiji prvega dela, prežeti z avtobiografskimi dejstvi: urednica knjige Darja Marinšek in Magda Tušar.

Koliko umetniške globine pa sploh smemo pričakovati od zgodbe, ki je dolga vsega tri strani ali celo še bistveno manj? Če je pripoved tako kratka – kaj neki se v njej sploh lahko zgodi? In če v zgodbi ni prostora za razvoj napetega zapleta ali natančno portretiranje nenavadnega, zanimivega ali izstopajočega junaka – čemu bi tako besedilo sploh hoteli brati? Tovrstna vprašanja se najbrž postavljajo bralkam in bralcem, ki v roke jemljejo še svežo, razmeroma obsežno antologijo najkrajše slovenske pripovedi Na balkon visoke hiše, ki jo je za Mladinsko knjigo, za legendarno knjižno edicijo Kondor pripravila literarna zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič. Odgovor na te dileme pa smo v pogovoru z antologistko iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaKondorjeva antologija najkrajše slovenske pripovedi odpira razkošen pogled na nenavadno bujen kotiček slovenske literarne pokrajine, ki pa smo ga doslej razmeroma redko obiskovaliKoliko umetniške globine pa sploh smemo pričakovati od zgodbe, ki je dolga vsega tri strani ali celo še bistveno manj? Če je pripoved tako kratka – kaj neki se v njej sploh lahko zgodi? In če v zgodbi ni prostora za razvoj napetega zapleta ali natančno portretiranje nenavadnega, zanimivega ali izstopajočega junaka – čemu bi tako besedilo sploh hoteli brati? Tovrstna vprašanja se najbrž postavljajo bralkam in bralcem, ki v roke jemljejo še svežo, razmeroma obsežno antologijo najkrajše slovenske pripovedi Na balkon visoke hiše, ki jo je za Mladinsko knjigo, za legendarno knjižno edicijo Kondor pripravila literarna zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič. Odgovor na te dileme pa v pogovoru z antologistko iščemo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem.

Veliko je možnih načinov za poljudno pripoved o nenavadnih pojavih v našem vesolju in njegovih presenetljivih značilnostih. Ameriška kozmologinja Katie Mack si za izhodišče svoje zgodbe vzame pet zelo različnih, a vendarle možnih scenarijev o tem, kakšen bi utegnil biti njegov konec. Glede na to, kar danes vemo, je namreč odprtih več poti, po katerih bi se nadaljnja usoda vesolja lahko razpletla. »Izhodišče je zelo dobro, kajti to, kako se bo vesolje razvijalo v prihodnosti, je povezno s tem, kako je nastalo, kakšno je sedaj, in z našimi napori, da bi to uganko razvozlali,« pravi astrofizičarka Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici. »Res ji dobro uspe, da ustvari barvito sliko, razumljivo, preprosto, a še vedno strokovno točno.« »Knjiga mi je zelo všeč. Tudi kot strokovnjakinja moram priznati, da sem se kar nekaj naučila iz te knjige,« pravi astrofizičarka Maruša Bradač, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Davisu. Foto: PrviPet scenarijev konca vesolja, ki nam razkrijejo (skoraj) vse, kar danes vemo o vesoljuVeliko je možnih načinov za poljudno pripoved o nenavadnih pojavih v našem vesolju in njegovih presenetljivih značilnostih. Ameriška kozmologinja Katie Mack si za izhodišče svoje zgodbe vzame zelo različne, a vendarle možne scenarije o tem, kakšen bi utegnil biti njegov konec. Glede na to, kar danes vemo, je namreč odprtih več poti, po katerih bi se nadaljnja usoda vesolja lahko razpletla. »Izhodišče je zelo dobro, kajti to, kako se bo vesolje razvijalo v prihodnosti, je povezno s tem, kako je nastalo, kakšno je sedaj, in z našimi napori, da bi to uganko razvozlali,« pravi astrofizičarka Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici. »Res ji dobro uspe, da ustvari barvito sliko, razumljivo, preprosto, a še vedno strokovno točno.«   »Knjiga mi je zelo všeč. Tudi kot strokovnjakinja moram priznati, da sem se kar nekaj naučila iz te knjige,« pravi astrofizičarka Maruša Bradač, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Davisu.

Svetlana Slapšak je kritičarka, znanstvenica, antropologinja, doktorica antičnih študij, ki poleg 50 knjig, več kot 400 znanstvenih študij in 1000 esejev piše tudi leposlovje. Njen tretji roman Šola za delikatne ljubimce, ki je v prevodu Sete Knop izšel pri založbi Goga, predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.Za ljubezen je nujen dober dialogSvetlana Slapšak je kritičarka, znanstvenica, antropologinja, doktorica antičnih študij, ki poleg 50 knjig, več kot 400 znanstvenih študij in 1000 esejev piše tudi leposlovje. Njen tretji roman Šola za delikatne ljubimce, ki je v prevodu Sete Knop izšel pri založbi Goga, predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje.

Z Odlašanjem. Parezijo, sicer že četrtim njegovim delom, ki ga imamo na voljo v slovenščini, se na police naših knjižnic in knjigarn vrača Andrej Nikolaidis, prvi zvezdnik pa tudi enfant terrible sodobne črnogorske proze. Za nenavadnim naslovom se skriva precej nenavaden tekst. Gre za knjigo, ki se v pomembni meri bere kot avtobiografsko intonirana, esejistična meditacija o naravi književnega ustvarjanja in družbenih nalogah literature v sodobnem svetu. Gre za knjigo, ki se sprašuje, zakaj naj bi pisatelj tvegal in se izpostavljal javnemu pogromu, zakaj naj bi s pisanjem izzival otopelo družbo, ko pa literatura vendarle ne more, pa če je še tako ostro, brezkompromisno izpisana, v polnosti izreči resnice o krvavi polpreteklosti post-jugoslovanskega prostora? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Dijano Matković, ki je Odlašanje. Parezijo za založbo Sanje prevedla v slovenski jezik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaNenavadna knjiga, v kateri prvi zvezdnik sodobne črnogorske proze preizkuša meje literature in išče tako osebni kakor družbeni smisel književnemu ustvarjanjuZ Odlašanjem. Parezijo, sicer že četrtim njegovim delom, ki ga imamo na voljo v slovenščini, se na police naših knjižnic in knjigarn vrača Andrej Nikolaidis, prvi zvezdnik pa tudi enfant terrible sodobne črnogorske proze. Za nenavadnim naslovom se skriva precej nenavaden tekst. Gre za knjigo, ki se v pomembni meri bere kot avtobiografsko intonirana, esejistična meditacija o naravi književnega ustvarjanja in družbenih nalogah literature v sodobnem svetu. Gre za knjigo, ki se sprašuje, zakaj naj bi pisatelj tvegal in se izpostavljal javnemu pogormu, zakaj naj bi s pisanjem izzival otopelo družbo, ko pa literatura vendarle ne more, pa če je še tako ostro, brezkompromisno izpisana, v polnosti izreči resnice o krvavi polpreteklosti post-jugoslovanskega prostora? – Odgovor iščemo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo Dijano Matković, ki je Odlašanje. Parezijo za založbo Sanje prevedla v slovenski jezik.

O najnovejši (pa tudi najbolj obsežni in eruditski do sedaj) knjigi filmskega kritika, publicista in avtorja skoraj devetdesetih knjig - Marcela Štefančiča jr. – Če umrem, preden se zbudim, je njegov urednik pri založbi UMco - Samo Rugelj rekel, da jo lahko prebiramo vse življenje. Filozof Slavoj Žižek pa je dodal, da ne gre le za enciklopedičen opis filmov noir, ki je strokovno podkovan, ampka tudi neubranljivo berljiv. O tej klasiki filmske teorije in družbene analize, o zgodbah filmov noir, ki so bile vedno lucidne, inteligentne in, ki jih je treba povedati do konca, se je Liana Buršič pogovarjala z avtorjem.250 esejev o noči sveta iz klasičnega obdobja filma noirO najnovejši (pa tudi najbolj obsežni in eruditski do sedaj) knjigi filmskega kritika, publicista in avtorja skoraj devetdesetih knjig - Marcela Štefančiča jr. – Če umrem, preden se zbudim, je njegov urednik pri založbi UMco - Samo Rugelj rekel, da jo lahko prebiramo vse življenje. Filozof Slavoj Žižek pa je dodal, da ne gre le za enciklopedičen opis filmov noir, ki je strokovno podkovan, ampka tudi neubranljivo berljiv.  O tej klasiki filmske teorije in družbene analize, o zgodbah filmov noir, ki so bile vedno lucidne, inteligentne in, ki jih je treba povedati do konca, se je Liana Buršič pogovarjala z avtorjem.

V zbirki z naslovom O ljubezni, batinah in revoluciji, avtorica Nora Verde, obravnava aktualno družbeno problematiko, revščino, prekariat, izključenost, aktivizem. Kot so zapisali pri založbi Goga, kjer je knjiga pred kratkim izšla, so zgodbe izpisane s pozicije tistih, ki se upirajo samoumevnosti patriarhalnega nasilja in družbeni preobčutljivosti. O knjigi se bomo pogovarjali s prevajalko Suzano Tratnik.Zgodbe o običajnih ljudeh ujetih v prekariat kapitalizmaV zbirki z naslovom O ljubezni, batinah in revoluciji, avtorica Nora Verde obravnava aktualno družbeno problematiko, revščino, prekariat, izključenost, aktivizem. Kot so zapisali pri založbi Goga, kjer je knjiga pred kratkim izšla, so zgodbe izpisane s pozicije tistih, ki se upirajo samoumevnosti patriarhalnega nasilja in družbeni preobčutljivosti. Knjiga prinaša devet kratkih zgodb v katerih avtorica obravnava življenje v mestu Zagreb in v katerih srečamo urbane junakinje različnih starosti ter v različnih življenjskih okoliščinah. Kot je v pogovoru povedala prevajalka Suzana Tratnik, v knjigi beremo zgodbo mlade anarhistke, upokojene kuharice, učiteljice, ki izgublja razum, lezbijke utrujene od vsakodnevnega boja itd. Njihova podobnost pa je v tem, da izgubljajo svoje mesto, da se vse bolj približujejo prekariatu in da jih zaznamuje sram, ker niso tako uspešne kot se v družbi pričakuje, še dodaja Suzana Tratnik.

Beograd ima dolgo, bogato in zavito zgodovino. Med drugim so jo pisali Kelti in Rimljani, Huni in Bizantinci, Slovani in Turki, Madžari in Avstrijci. V 20. stoletju smo jo po svoje seveda pomagali ustvarjati tudi Slovenci. No, v romanu Naslov pa jo na literarno dovršen način pripoveduje in o njej poglobljeno premišljuje eden najpomembnejših sodobnih srbskih pisateljev, predlani tudi vileniški nagrajenec, Dragan Velikić. Kako se je belemu mestu ob sotočju Save in Donave nemili zgodovini navkljub tolikokrat uspelo, kakor feniksu, preroditi iz pepela in ali se mu bo ta podvig posrečil tudi v sedanjosti, nad katero še vedno leži senca katastrofalnih Miloševićevih politik, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Đurđo Strsoglavec, ki je Naslov prevedla za Cankarjevo založbo, sicer pa na ljubljanski Filozofski fakulteti predava hrvaško in srbsko književnost. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran DeklevaEsejistično intoniran roman enega ključnih pisateljev srbske sodobnosti, ki se bere kot kompleksno ljubezensko pismo BeograduBeograd ima dolgo, bogato in zavito zgodovino. Med drugim so jo pisali Kelti in Rimljani, Huni in Bizantinci, Slovani in Turki, Madžari in Avstrijci. V 20. stoletju smo jo po svoje seveda pomagali ustvarjati tudi Slovenci. No, v romanu Naslov pa jo na literarno dovršen način pripoveduje in o njej poglobljeno premišljuje eden najpomembnejših sodobnih srbskih pisateljev, predlani tudi vileniški nagrajenec, Dragan Velikić. Kako se je belemu mestu ob sotočju Save in Donave nemili zgodovini navkljub tolikokrat uspelo, kakor feniksu, preroditi iz pepela in ali se mu bo ta podvig posrečil tudi v sedanjosti, nad katero še vedno leži senca katastrofalnih Miloševićevih politik, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo dr. Đurđo Strsoglavec, ki je Naslov prevedla za Cankarjevo založbo, sicer pa na ljubljanski Filozofski fakulteti predava hrvaško in srbsko književnost.