Čeprav večina ljudi s tesnobo posluša novice o vojnah, ki divjajo po svetu, so poročila polna različnih vesti o lokalnih in svetovnih konfliktih. Teh si danes ne moremo več predstavljati brez letalskih napadov ter vse bolj tudi dronov oziroma brezpilotnih letalnikov, s katerimi lahko iz kontrolne sobe, oddaljene tisoče kilometrov, vojska nabira informacije o sovražniku in izpelje tudi zračne napade. Razvoj vojaškega letalstva je torej pomembna tema vojaške zgodovine vsakega naroda. V tokratni oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Odin Kralj, raziskujemo začetke letalskih bojnih enot na našem območju.

Novo mesto ni samo gospodarska in kulturna prestolnica Dolenjske, ampak je imelo pomembno vlogo tudi v drugih zgodovinskih obdobjih. Eno najpomembnejših obdobij je bila zagotovo starejša železna doba ali halštat, ko je Novo mesto zaslovelo po odkritjih izjemno bogatih grobov s situlami, jantarnim okrasjem in drugimi grobnimi dodatki. Poleg tega pa so dozdajšnja arheološka odkritja pokazala, da je bilo Novo mesto tudi v mlajši železni dobi ali latenskem obdobju eno največjih najdišč ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi. To potrjuje podatek, da je bilo na celotnem ozemlju odkritih 1400 grobov iz tega obdobja, od tega jih je samo v Novem mestu 720, in to na najdišču Kapiteljska njiva. Tu so našli tudi več kot 100 železnih mečev. V oddaji Sledi časa – njen avtor je Milan Trobič, bomo šli po sledeh starejše železne dobe ali halštata.

Tokratne Sledi časa namenjamo spominu na književnika, prevajalca, urednika in politika Edvarda Kocbeka. Ob koncu septembra je minilo 120 let od njegovega rojstva, ob obletnici pa se je spomin nanj vrnil tudi kot tema maturitetnega eseja, saj je njegova zbirka novel Strah in pogum poleg Jančarjevega dela In ljubezen tudi temeljno gradivo za razmislek na tokratno maturitetno temo »Človek na razpotjih časa«.

Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.

Če bi se danes za nekaj dni odpravili v Buenos Aires, bi si verjetno tam med najbolj znamenitimi stavbami argentinske prestolnice ogledali tudi stadion nogometnega kluba Boca Juniors, imenovan La Bombonera, ter velikansko in arhitekturno fascinantno tržnico Abasto. In vendar ob tem morda ne bi niti vedeli, da gre za zgradbi, ki ju je zasnoval naš rojak, arhitekt Viktor Sulčič. Kako je fant, rojen slovenskim staršem v Križu pri Trstu, postal eden najbolj pomembnih arhitektov Buenos Airesa v času med obema svetovnima vojnama, nam bosta za tokratne Sledi časa pomagala zarisati umetnostna zgodovinarka dr. Irene Mislèj, ki je Sulčiča spoznala v svojem otroštvu v Argentini, kasneje pa je o njem napisala doktorsko nalogo in pripravila prvo veliko razstavo njegovih del, ter arhitekt Matej Mljač, ki je pred leti prav tako tako zasnoval fotografsko razstavo Sulčičevih del, ki je vključevala celo načrt obnove znamenitega stadiona. Oddajo je pripravila Alja Zore.

V ljudskem izročilu so pustili izredno močan pečat tako imenovani turški ali osmanski vpadi, ki so bili od začetka 15. do konca 16. stoletja eno najtemnejših obdobij slovenske zgodovine. Spominov na te krute čase je veliko. Mi bomo odkrivali enega izmed njih: uspešno obrambo zgodnje novoveškega Maribora. V septembrskih dneh leta 1532 je junaška četa Mariborčanov pod vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja uspešno kljubovala napadom armade turškega ali osmanskega sultana Sulejmana. Ta je svoje sile usmeril v drugi poskus zavzetja Dunaja, vendar so bile njegove čete pri mestu Kuseg poražene. Iz zapisa, ki je nastal pred 90 leti, beremo, da so se prve turške ali osmanske čete pred Mariborom pojavile že 16. septembra 1532. Opustošile so vso okolico, zlasti Ptujsko polje, v nekaj dneh pa se je okoli mesta zbrala Sulejmanova armada. Turki so od obkoljenih meščanov zahtevali prehod skozi mesto in visok vojni davek. Mestni sodnik Willenrainer je ta poziv odklonil, čeprav so ga številni preplašeni meščani prosili, naj ugodi sultanovi želji. Turki so trikrat naskočili utrdbe, branilci pa so vse napade srečno odbili. O teh napadih, branilcih in vprašanjih, ki jih to dogajanje odpira, pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Raznovrstno in pisano balkansko mitološko bogastvo je skupaj z drugimi bogatimi slovanskimi mitološkimi zakladi – razen v svetu prevladujoče izvrstne ruske teorije mita in pravljic – premalo obravnavano, meni dr.Svetlana Slapšak. Božanstva Balkana so namreč prav tako vplivala na oblikovanje zahodnih mitoloških figur, koz zahodne mitologije nanje. Med drugim sta z Noahom Charneyem nedavno izdala knjigo za mednarodno bralstvo The Slavic Myths, o neznanih mitih in legendah slovanskega sveta. Tokrat se, kot je bilo mogoče uganiti, posvečamo predvsem Balkanu, kjer je pravo bogastvo kultov in magije, ritualov, demonskih in čudežnih bitji vseh vrst, tu se klatijo in potikajo vampiri, ajdi, pritlikavci in čarobne živali ...

Začenja se novo šolsko leto, zato bomo v oddaji Sledi časa opisali nekaj posebnosti šolske oblačilne kulture v preteklosti. V današnjem času se nekateri sprašujete, ali se učenci, pa tudi učitelji, za šolo oblačijo manj primerno. Tudi misel o poenotenju oziroma tako imenovani šolski uniformi vedno znova oživi, a kaj kmalu tudi ponikne. Najintenzivnejše ideje o šolskih uniformah so nedavno pretresale slovenski prostor. Junija leta 2014 je ministrstvo za šolstvo predstavilo rezultate ankete med učenci, starši in šolniki. Anketiranih je bilo več kot 20 tisoč. Večina anketirancev se je takrat izrekla proti uniformam. Kako pa je bilo v preteklosti?

V današnji oddaji Sledi časa bomo obiskali Rudnik Sitarjevec v Litiji, ki sodi med polimineralna rudišča z izjemno mineraloško pestrostjo. Je eno najbogatejših najdišč različnih mineralov v evropskem in svetovnem merilu. V njem so jih našli več kot šestdeset. Kakšna je zgodovina rudnika, ki je danes urejen v sodoben podzemni muzej in se ponaša tudi s tem, da je edini znani prostor rastočih limonitnih kapnikov v Srednji Evropi. V rudnik Sitarjevec se je odpravila Petra Medved.

Skoraj ne mine dan, da ne bi mediji poročali o požaru v naravnem okolju, ki se širi kje na planetu. Poleti so na severni polobli v nevarnosti tudi države, ki imajo velike gozdnate površine ali ležijo ob podnebnim spremembam izpostavljeni geografski širini. Slovenija izpolnjuje oba pogoja in požari poleti postajajo tudi naša realnost. Slovenci smo se z njimi srečali verjetno že v prazgodovini, a uspešno boriti proti njim smo se začeli pred nekaj desetletji, ko je gasilcem na kopnem na pomoč priskočilo tudi gašenje iz zraka. O teh prvih pionirjih, ki so se nad požare spustili v krhkih in na silo modificiranih letalih, govori oddaja Sledi časa.

Dejavniki, ki narekujejo izbiro najustreznejšega zakonskega partnerja ali partnerke, se skozi zgodovino vedno znova spreminjajo. Vsako obdobje ima svoje specifike, na katere seveda močno vplivajo širša družbena, ekonomska in politična dogajanja. Tako je bilo tudi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, ko se je slovenski prostor demokratiziral, nacionaliziral in industrializiral, vsi takratni izobraženci pa so obilo brali tudi romantično ljubezensko poezijo. Kako je torej pred stoletjem in več tedanji javni diskurz na Slovenskem obravnaval idealnega partnerja? Kako so v sfero zasebnega, intimnega izbiranja najustreznejšega življenjskega sopotnika posegali dejavniki, ki jih praviloma štejemo za neosebne, javne? Kaj lahko iz konkretnih poročnih strategij ljubljanske premoženjske oziroma izobraženske elite razberemo o materialnem in predstavnem svetu teh ljudi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam v tokratnih Sledeh časa nas pomagata iskati zgodovinarki doc. dr. Irena Selišnik in doc. dr. Ana Cergol Paradiž, obe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Pogosto ideologije, ali režimi, ali pa samo navadne zgodovinske okoliščine ljudi izbrišejo. Po navadi gre za posameznike, ki bi kakorkoli zmotili vodilno naracijo tistega trenutka, ali koga osramotili, ali spremenili razmišljanje javnosti, ali ogrozili prevladujoče mite. Tako tiste o ljudeh, kot tiste o dogodkih. V oddaji Sledi časa odkrivamo zgodb, ki je bila dolga desetletja preveč nerodna, da bi jo povedali. Gre za zgodbo o mlajšem bratu Karla Destovnika Kajuha, ki pa je zelo drugačna od znane usode našega narodnega junaka. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmetaFranc Schreiner se je rodil leta 1872 v Lokavcih na Murskem polju. Za mašnika je bil posvečen leta 1896, glavnino svojega pastirskega dela pa je opravil v Dobrni (kjer je kot kaplan služboval med letoma 1900 in 1907), Žalcu (tamkajšnji kaplan je bil v obdobju 1907–1917) in, nazadnje, v fari Šentilj pri Velenju (dotično župnijo je vodil od leta 1917 do upokojitve leta 1938). Umrl je med drugo svetovno vojno, leta 1943. Zdi se, da je bilo vse njegovo dolgoletno pastirsko delovanje podloženo z eno samo mislijo: da se duhovnik, ki mu je resnično mar za vernike, nikakor ne sme skrivati za oltarjem, temveč mora stopiti med ljudi in si pošteno zavihati rokave, da bi jim pomagal – ne le v duhovno-verskem, ampak tudi ekonomsko-socialnem in kulturno-prosvetnem smislu. Zato je tako v Dobrni kakor v Žalcu in Šentilju energično ustanavljal hranilnice in zadruge, ljubiteljske pevske zbore in gledališke skupine, bralne krožke, gasilska društva. Da bi zagnal vso to civilno-družbeno infrastrukturo se ni pomišljal seči v lasten žep, za nameček pa je kmete seznanjal še z novimi poljedelskimi tehnikami in jih učil, kako navsezadnje ravnati s pridelkom kot tržnim blagom. Seveda pa Schreiner ni bil mož brez napak; v svojem gorečem in neutrudnem zavzemanju za slovenski narod kot katoliški narod – zdi se, da nacionalne ideje in evangeljskega sporočila sploh ni znal misliti neodvisno ene od drugega – je znal biti nepremišljen, navijaški, grob in konflikten. Njegove tarče pa niso bili le tisti, ki so še v Avstro-Ogrski simpatizirali z nemško nacionalno idejo; prav zagrizeno se je znal spraviti tudi nad sonarodnjake liberalnih nazorov. Franc Schreiner, skratka, ni bil svetnik. Bil pa je eden tistih mož, ki so si ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z zavzetostjo, ki je danes tako rekoč nihče več ne premore, prizadevali in navsezadnje tudi uspeli v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta iz revščine in zaostalosti. Na ta način so poskrbeli, da smo Slovenci kot narod stali in obstali tudi v moderni dobi. Njegov portret nam je za tokratne Sledi časa pomagal izrisati antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: župnik Franc Schreiner s šentiljskimi šolarji ob zaključku šolskega leta, sredi 30. let 20. stoletja

Ko se razgledujemo po današnjem svetu, ko se soočamo s trojnim primežem planetarnega ekološkega kolapsa, zaostrenih geopolitičnih nestabilnosti in digitalne revolucije, se nam kaj lahko zazdi, da se svet pred našimi očmi obrača na glavo, da stare gotovosti kratko malo ne veljajo več in da je edino, kar je mogoče z zanesljivostjo reči o prihodnosti, to, da je črna. Pa vendar nam zato še ni nujno treba zapasti tesnobi, malodušju ali kar grozi. Zgodovina nam namreč dovolj jasno kaže, da se je svet tudi že kdaj prej radikalno preobrazil, pa so v zagatnem položaju naši predniki vendarle našli nova trdna tla pod nogami. Enemu takemu dovolj kompetentnemu in torej tudi up vzbujajočemu primeru soočanja s kar najbolj korenitimi družbenimi spremembami smo se posvetili v Sledeh časa 30. junija in 7. julija 2024. V zaporednih dveh oddajah smo namreč razmišljali o pretresih, s katerimi smo se Slovenci soočali v drugi polovici 19. stoletja, o odgovorih, ki smo jih takrat poiskali, in o ključni vlogi, ki jo je v tem kontekstu – nemara kontraintuitivno – odigrala slovenska duhovščina. Pri vsem tem nam je bil v pomoč izvrsten poznavalec tega obdobja, antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.

Odprava tlačanstva, gradnja železnic in tovarn ter vzpon kapitalističnega gospodarskega sistema so sredi 19. stoletja vzpostavili čisto nov svet, ki ga naši predniki niso dobro razumeli. Kako so odgovorili na ta pretres?Ko se razgledujemo po današnjem svetu, ko se soočamo s trojnim primežem planetarnega ekološkega kolapsa, zaostrenih geopolitičnih nestabilnosti in digitalne revolucije, se nam kaj lahko zazdi, da se svet pred našimi očmi obrača na glavo, da stare gotovosti kratko malo ne veljajo več in da je edino, kar je mogoče z zanesljivostjo reči o prihodnosti, to, da je črna. Pa vendar nam zaradi tega še ni nujno treba podleči tesnobi, malodušju ali kar grozi. Zgodovina nam namreč dovolj jasno kaže, da se je svet tudi že kdaj prej radikalno preobrazil, pa so v zagatnem položaju naši predniki vendarle našli nova trdna tla pod nogami. Enemu takemu, dovolj kompetentnemu in torej tudi up zbujajočemu primeru soočanja s kar najbolj korenitimi družbenimi spremembami smo se posvetili v Sledeh časa 30. junija in 7. julija 2024. V zaporednih dveh oddajah smo namreč razmišljali o pretresih, s katerimi smo se Slovenci soočali v drugi polovici 19. stoletja, o odgovorih, ki smo jih takrat poiskali, in o ključni vlogi, ki jo je v tem kontekstu – nemara kontraintuitivno – odigrala slovenska duhovščina. Pri vsem tem nam je bil v pomoč izvrsten poznavalec tega obdobja, antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: Južna železnica je povezovala Dunaj s Trstom in je bistveno pripomogla k industrializaciji ter modernizaciji Habsburškega cesarstva; na sliki vidimo Borovniški viadukt, kakor ga je leta 1857 upodobil Johann Varrone

Za zgodbo o treh čeladah je bilo odločilno sodelovanje muzejev: Medobčinskega muzeja Kamnik, Dolenjskega muzeja Novo mesto in Narodnega muzeja Slovenije. Kamničani so namreč pripravili razstavo – Mamut po mamutu v Novem mestu, sledilo je poizvedovanje o negovski čeladi z Vrhpolja pri Kamniku, ta pa je spodbudila pogovore o čeladah, ki jih hrani dolenjski muzej. Tako je nastal projekt, imenovan Skrivnostne poti negovskih čelad, ki vsaka zase prinaša nenavadne poti, zgodbe in usode teh izjemnih halštatskih predmetov. Vse to so potem strnili v razstavo, ki so ji dodali katalog in kratke videofilme. V njih predstavijo usodo čelade iz Novega mesta, ki so jo nepridipravi ukradli. Dodani so posnetki, ki so nastali pri sinu znamenitega zbiratelja Sadnikarja, ki je pridobil čelado z Vrhpolja pri Kamniku. Tu pa je bila tudi predstavitev čelade s Kope nad Kompoljami, ki je nekoč krasila vodnjak v Lukovici. O teh čeladah izvemo več v oddaji Sledi časa.

Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko v zgodovini »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo orisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano pošteno pretresla finančna afera žene lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrhu vsega lotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst opisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko skozi zgodovino »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo zarisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano dodobra pretresla finančna afera soproge lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrh vsega polotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst popisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Celje se ponaša z bogato in dobro ohranjeno zapuščino dveh fotografskih mojstrov. Prenovljena Fotohiša Pelikan je poseben muzejski prostor, ki v največji meri predstavlja življenje in delo fotografa Josipa Pelikana. V njej se je ustavil čas, muzealci so zelo tankočutno posegli v prenovo in uspelo jim je tisto, kar v takih primerih ne uspe vedno. Ohranili so sporočilo in dušo zanimive zgodbe, ki govori o življenju in ustvarjalnosti. Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.

Avtomobil, kot vse kaže, vozi proti križišču, na katerem se bo odločala njegova usoda: ali se bo spremenil v okolijsko nevtralno, ali vsaj do okolja prijazno napravo, ali pa ga bodo premagale druge oblike sodobne mobilnosti. Res je, da se to vprašanje za zdaj pojavlja samo v razvitem delu planeta in da se večina človeštva še vedno vozi v napol razpadajočih škatlah, ki jim je do vsebine njihovih izpuhov kaj malo mar. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi do avtomobilske preteklosti, ko so bila vprašanja o ekološki ustreznosti zadnja na meniju tudi na naših tleh. Pomembnejša je bila poraba goriva, najpomembnejše pa je bilo, »kako do avta sploh priti«. Med sprehodom po zasebni zbirki starih jugoslovanskih avtomobilov bomo pogledali v jugoslovansko avtomobilsko preteklost, ne bomo pa se ustrašili niti avtomobilske prihodnosti.

Jeseni leta 1920 so na železniški postaji v Ljubljani izstopili mornariški častnik s tropsko čelado na glavi, mlada Japonka v kimonu, dva otroka, oblečena po evropski modi in osem majhnih kužkov, pekinžanov. Če gre za dogodek, ki bi pozornost nedvomno vzbudil tudi danes, pa je bil za Ljubljano pred dobrim stoletjem, ko je bilo stikov med oddaljenimi deželami toliko manj, to resnično neobičajen prizor. Še toliko bolj, ker - kot bomo videli - ni šlo le za kakšne ekscentrične turiste, ki bi se po nekem slučaju odločili obiskati prvo Jugoslavijo in jo po nekaj tednih tudi zapustili, ampak za zakonca, ki sta se v Ljubljano iz Pekinga preselila za stalno, s seboj pa privlekla tudi na desetine kubikov redkega kitajskega pohištva in umetnin, ki vse do danes tvorijo največjo zbirko tovrstnih predmetov pri nas.Nenavadno zgodbo o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondō Kawase oziroma Mariji Skušek ter njuni fascinantni zbirki - ki so si jo ljudje v sredini preteklega stoletja ogledovali kar pri njima doma, od 29. maja naprej pa bo na ogled tudi v Slovenskem etnografskem muzeju - sta nam za tokratne Sledi časa pomagali predstaviti dve izmed avtorjev razstave Azija sredi Ljubljane v SEM-u, sinologinji dr. Helena Motoh z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in dr. Nataša Vampelj Suhadolnik z ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Marija in Ivan Skušek, Slovenski etnografski muzej

V Sloveniji imamo mnogo pomnikov, ki nas opominjajo na našo burno, pogosto nasilno, še pogosteje pa tragično preteklost. Mnogi teh pomnikov so tudi padli: ali v prah ali v pozabo, ko so se družbene okoliščine spremenile. A odnos do kulture spomina je odnos do lastne preteklosti, se pravi, odnos do temin časa, iz katerih prihajamo in ki nas je oblikoval v to, kar smo. Obstaja način, da spomine ujamemo v obliko, ki ni do nikogar žaljiva in ki se ne podreja muham vsakokratne ideologije ali preferencam voditeljev naroda. Če smo del narave, kot radi gromoglasno poudarjamo v trenutkih skromnosti, se lahko naš spomin ujame tudi v naravi. In prav to je uspelo nekemu profesorju in danes njegovim potomcem na posestvu v Petanjcih v občini Tišina. Marko Radmilovič je obiskal eno izmed spominskih prireditev, ki se skozi vse leto odvijejo v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih.

Da posameznik lahko veliko stori za koristi širše skupnosti in sočloveka, velja tako za preteklost kot za sedanjost, pa tudi za prihodnost. Ker pa se zgodovina včasih vede mačehovsko, so nekateri posamezniki in posameznice pogosto izrinjeni iz kolektivnega spomina. Prav zato bomo v prihodnji oddaji Sledi časa obudili spomin na gospodarstvenico, mecenko in dobrotnico Josipino Hočevar, povezano tako z Radovljico, v kateri je bila rojena, kot tudi s Krškim in okolico, v kateri je živela. Bogata gospa je razdajala svoje premoženje pomoči potrebnim. V njeni oporoki iz leta 1910 je bilo zapisano tudi to, da namenja 200 tisoč goldinarjev za graditev in vzdrževanje radovljiškega doma za otroke brez družin, ki bodo v tem domu dobili domačo nego, vzgojo in znanje. Pa pojdimo na začetek njene zgodbe.

Včasih imajo najobičajnejše stvari dolgo in zapleteno zgodovino. To še posebno velja za nesnovno dediščino. Na primer otroška pesmica o Hudi mravljici. Postala je tako običajna, tako zelo del vsakega odraščanja, da se skoraj nihče več ne vpraša, od kod je mravljica prišla in kdo jo je, ne navsezadnje, ustvaril. Prevladujoče prepričanje je, da gre za ljudsko blago, za ljudsko pesmico, nastalo nekoč v globinah časa, ko so pastirji še gnali na pašo. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Huda mravljica je avtorska pesem v pravem pomenu besede, saj je v peti obliki združila dva mojstra svojega poklica. A nič od tega se ni bi zgodilo, če ne bi v Slovenskih Konjicah živela nenavadna družina, po sledovih katere se v oddaji Sledi časa odpravlja Marko Radmilovič.

60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezuKo danes pomislimo na aktivnosti socialistične Jugoslavije v tujini, nam bržkone na misel pridejo pompozni obiski maršala Tita, široko obiskane konference Gibanja neuvrščenih ter morda megalomanska gradnja tovarn in infrastrukture v manj razvitih prijateljskih državah. Redkokdo pa bi si, po drugi strani, verjetno pred očmi zarisal, kako naša nekdanja država vlaga velike količine denarja v reševanje starih egipčanskih templjev in svoje restavratorje pošilja, da skrbno selijo in restavrirajo starokrščanske stenske poslikave v Egiptu. In vendar je bila Jugoslavija - sploh glede na svojo relativno majhnost in slabo razvitost v tistem času - ena bolj aktivnih držav v reševanju arheološke dediščine, ki so jo v prvi polovici 60-ih leti preteklega stoletja pod okriljem Unesca selili iz območja stare Nubije, ki mu je bilo usojeno postati akumulacijsko jezero nad novozgrajenim Asuanskim visokim jezom. To nenavadno jugoslovansko misijo in zgodovinski kontekst, v katerem je potekala, sta nam za tokratne Sledi časa pomagala predstaviti dr. Jan Ciglenečki z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in mladi raziskovalec na tamkajšnjem Oddelku za zgodovino Žiga Smolič, ki sta na to temo decembra pripravila tudi razstavo v Egipčanskem muzeju v Kairu. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Foto: člani jugoslovanske odprave – Mihajlo Vunjak, Milorad Medić in Miha Pirnat (od leve proti desni) – pred konserviranimi in utrjenimi fragmenti iz cerkve Šeik Abd el Gadir, Sudan 1964; arhiv Mihe Pirnata

Danes so čevlji z visoko peto simbol ženske mode, pogled v zgodovino pa razkriva, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti so jih zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev nosili moški. Pozneje je višina pet, skupaj z dolžino konice čevljev, nakazovala ugled moškega, ki jih je nosil. Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest in privlačnost, če nanje pogledamo s kritičnega feminističnega vidika, pa predstavljajo patriarhalnost in objektivizirajo žensko telo. V oddaji Sledi časa se bomo ozrli v zgodovino čevljev z visoko peto, v simboliko obutve v ljudskih pravljicah ter v kulturne in modne ideale, ki se skozi čas prav tako spreminjajo in so odvisni od okolja. O tem je pred časom veliko zanimivega izvedela Darja Pograjc.

Kekec je eden največjih junakov ne samo naših mladosti, temveč slovenskega literarnega okolja sploh. Vztrajno že dolga desetletja polni otroška srca, kot literarni in tudi kot filmski lik, o njegovem avtorju pa je znanega manj. Nikoli ni bilo povsem natančno pojasnjeno, čemu se je Josip Vandot izmaknil pozornosti slovenske literarne zgodovine, a dejstvo, da se »mladinski« pisatelji ne morejo meriti s »ta zaresnimi«, pač ne zdrži kritične presoje. Tokratne Sledi časa odstirajo zanimivo in malo znano epizodo iz življenja Josipa Vandota, ki je nekaj zadnjih mesecev v domovini, preden so ga izselili, prebival v Mariboru. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Kolikokrat omenjamo, da živimo v prelomnih, kaotičnih, neobvladljivih, težkih in kritičnih časih? Dušijo nas odnosi, razslojenost, nestrpnost, grožnja vojnih spopadov, onesnažen zrak, posledice podnebnih sprememb. O tem razmišljamo in to tudi čutimo, izražamo se v jeziku in čustvenih odzivih. Vendar, če obrnemo kazalce na uri za stoletje nazaj, lahko malo več ali malo manj, so se ljudje takrat prav tako zavedali dobrih in slabih strani sprememb, bili skeptični do inovacij in modernizacij, presojali so druge ljudi in vsakokratno oblast, vohali okolijske in družbene greznice ... Tokrat bomo raziskovali občutja znanih ljudi in anonimnežev v Ljubljani v času med obema vojnama. Magdi Tušar sta več povedala: zgodovinar, dr. Željko Oset in kulturni antropolog in dr. Sandi Abram, dva izmed avtorjev v knjigi z naslovom Občutki mest, ki jo je izdala Filozoska fakulteta v Ljubljani.

Letos mineva četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija z izdajo Splošne šolske naredbe postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in GoriškemLetos mineva natanko četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija izdala Splošno šolsko naredbo, prelomen dokument, s katerim je v habsburških dednih deželah – in torej tudi na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem – postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu. Toda: zakaj se je razsvetljena vladarica sploh odločila za pravo pravcato revolucijo v izobraževanju? Česa naj bi se njeni podaniki v novih šolah naučili? Kako naj bi učitelji učenkam in učencem to znanje vbili v glavo? In kaj so si o novo pridobljeni pravici do šolanja pravzaprav mislili navadni ljudje? – Odgovore smo iskali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Okoliša, ter dr. Simona Malmenvalla, teologa, rusista in zgodovinarja, ki kot eden izmed muzejskih kustosov bdi nad pomembnim delom slovesnih aktivnosti, s katerimi bodo v Slovenskem šolskem muzeju obeležili 250. obletnico začetkov obveznega osnovnega šolstva pri nas.   foto: začetek Splošne šolske naredbe, kjer Marja Terezija navaja svoje vladarske nazive (MDZ, javna last)

V vse bolj urbaniziranem okolju, v kateremizgubljamo pristen stik z naravo in v katerem vse bolj prevladujejo nove tehnologije, se ljudje kljub vsemu radi vračajo k temam, kot so mitologija, pripovedke, svet mitičnih bitij in bajeslovje. Omenjene teme niso prav pogosto del raziskovalnih projektov etnologije in sorodnih ved, pa vendar najdejo tudi pot v razstavne prostore. Taka zelo zanimiva in enkratna je bila razstava v Dolenjskem muzeju z naslovom: Bajeslovna bitja v ljudskem izročilu Dolenjske ali Kam so se skrili škrati? Razstava se je ujela z razglasitvijo leta 2023 za Unescovo leto nesnovne kulturne dediščine. Del te dediščine pa so tudi škratje, palčki in preostala bajeslovna bitja. Hkrati je bila razstava tudi spodbuda k zapisovanju zgodb, v katerih se skrivajo znanje in arhetipska spoznanja naših prednikov. Razstavo in svet bajeslovnih bitij bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Ena največjih nadlog sodobnosti je čas, preživet v prometnem zastoju. Da je nadloga resnično velika in vseobsegajoča, nam dokazuje to, da se je sploh ne zavedamo več. Šele ko se za nekaj časa umaknemo s cest, ko si vzamemo počitek od sodobne mobilnosti in se vsi sveži ponovno odpravljamo čakati med pločevinaste kokone, se zavemo, kako človeka nevredno, brezpredmetno in frustracij polno početje je to. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič ne ponuja rešitve za prometne zastoje. Ponuja pa njihovo razumevanje. Povedano drugače: če hočemo poznati, resnično razumeti razmere na cestah, moramo poznati njihovo zgodovino. Njihovo preteklost. Kdo in kaj so ceste, ne le na horizontali zemljevida, temveč tudi na premici časa. Kajti kakorkoli se sliši neverjetno, verjetno je ni stvari, ki bi bila tako globoko povezana s človeškim bitjem in o kateri bi paradoksalno vedeli tako malo, kot so to ceste.

Sarajevske olimpijske igre leta 1984 so prve in edine olimpijske igre v državi, katere del smo (bili) Slovenci. Jugoslovanom in tudi Slovencem so prinesle prvo kolajno v zimskih športih na tem tekmovanju, a bile so več kot le športni dogodek. Označili so jih za največje in najbolj uspešne zimske olimpijske igre do takrat, bile so tudi finančno uspešne. Dodobra smo jih zaznamovali Slovenci, pa ne le s prevlado med športniki, temveč tudi v zaodrju. Kako slovenske so bile? Zakaj je bilo Sarajevo tisto jugoslovansko mesto, ki je oddalo kandidaturo za gostitelja zimskega športnega spektakla in jo tudi dobilo? In kako se iger po štiridesetih letih spominjajo tisti, ki so bili tam: Jure Franko, Bojan Križaj, Ivo Čarman, Andrej Vidmar, Rajko Dolinšek, Marjan Lah in Andrej Šifrer? V leto 1984 nas pelje oddaja Sledi časa, ki jo je pripravila Špela Šebenik, tudi s pomočjo arhiva in kolegov z Vala202.

Luknja v vratih je bila iztočnica za naše raziskovanje zgodovine ene večjih palač na Bregu v starem mestnem jedru Ljubljane. To je Zoisova palača, ki sicer deluje mogočno, a je hkrati vsaj glede arhitekturnega okrasja dokaj pusta. Za razliko od bogato okrašenih baročnih fasad palač na starem ali mestnem trgu gre za zelo racionalistično fasado, ki kaže duha in miselnost človeka, ki je vrsto srednjeveških hiš prezidal v enotno palačo, kot jo poznamo danes. Zois je s svojo palačo tako znanilec nove dobe – razsvetljenstva. Žiga Zois je bil v svojem času eden najbogatejših Slovencev, posestnik, fužinar, industrialec in mecen slovenskega narodnega preporoda. Kot rečeno, deluje njegova palača na zunaj kot dokaj racionalna stavba, ko pa vstopiš, se pokaže, da je vse od stopnišča do vratnic to še vedno aristokratska rezidenca. In ta skriva tudi vrsto zanimivih usod in zgodb, ki jih bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.

Pred skoraj pol stoletja se je v gorskem masivu Prokletij zgodila nezamisljiva tragedija. Dva mladeniča sta umorila svojo vrstnico, ko se je vračala z vpisa v četrti letnik. Zaradi nacionalnih strasti je ostal umor gimnazijke Branke Đukić dolga leta nekakšen simbol krutosti in brezizhodnosti ne le tistega časa, temveč tudi sodobnosti, ki na prostorih med Srbijo, Črno goro in Kosovom še vedno grozi z vseuničujočim spopadom. V oddaji Sledi časa objavljamo feljton, ki ga je pripravil Marko Radmilovič, ter se z njim tudi to nedeljo pridružujemo najbolj poslušanim žanrom radiofonskega medija, ki v podkastih obravnavajo predvsem znane ali pa pozabljene kriminalne primere iz preteklosti.

Poznati preteklost ne pomeni le brati zgodovinske knjige in se navduševati nad to ali ono interpretacijo časa, ki je minil. Pomeni tudi razumeti in sprejeti skrajnosti, ki so izoblikovale naš čas, prav tako kot glavni tok zgodovine. Med obema vojnama je bilo štajersko podeželje eden najrevnejših in najbolj zaostalih delov Dravske banovine, h kateri je spadala večina slovenskega etničnega ozemlja. In na tem podeželju je bil socialni stik izjemno slab. Katastrofalen. Revščina, brezpravnost, zaostalost; vsi ti dejavniki so najmočneje prizadeli sloj prebivalstva, ki ga danes poznamo kot kmečke delavce. In med tem slojem so se, kot se v revščini rado zgodi, začeli taki in drugačni zločini, tudi vedno hujše oblike družinskega nasilja. Knjiga dr. Mateje Ratej, na podlagi katere je Marko Radmilovič pripravil oddajo Sledi časa, se ukvarja z obrnjeno optiko družinskega nasilja: opisuje nasilje žensk nad svojimi zakonskimi partnerji.

Slovenci se razmeroma dobro zavedamo, da ni povsem samoumevno, da danes na tem prostoru lahko govorimo svoj jezik in gojimo svojo kulturo - elementa, ki ju vidimo kot poglavitni del svoje nacionalne identitete. Pogosto tako občudujemo ljudi, ki so skozi zgodovino pripomogli k temu, da smo si same sebe sploh lahko začeli zamišljati kot povsem svoj, poseben narod. Pri tem pa se zdi, da večkrat pozabljamo, da je za vsak narod, če želi imeli kolikor toliko suverenosti, bistveno, da o samem sebi razmišlja tudi z nekaterih drugih, morda bolj profanih, materialnih vidikov - ter da ti vidiki pravzaprav niso nič bolj samoumevni ter si jih je bilo na neki točki prav tako potrebno zamisliti in jih načrtovati. V današnji oddaji se tako podajamo po sledeh prvega sistematičnega poskusa zamišljanja tega, kako bi sploh lahko izgledalo slovensko gospodarstvo, in to v času, ko je bilo takšno razmišljanje resnično še nekaj, kar je presegalo tedanjo resničnost. Ob izidu besedila prvega slovenskega programa narodnega gospodarstva - ki ga je leta 1918, ob razpadu Avstro-Ogrske, napisal ekonomist Milko Brezigar - bomo o avtorju tega programa in njegovih pogledih na gospodarske možnosti v slovenskem prostoru govorili z dvema zgodovinarjema, direktorjem Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož dr. Aleksandrom Lorenčičem in dr. Božom Repetom z ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Brezigarjevemu programu, izdanemu pod naslovom »Vsakdo mora imeti priliko, da udejstvi vse svoje telesne in duševne moči« pri Založbi Univerze v Ljubljani, pripisal tudi obširno uvodno besedilo. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Advent, veseli december, miklavževanje, Božiček, dedek Mraz, silvestrovanje in še druga manj znana ali celo že pozabljena praznovanja zaznamujejo prehod iz starega v novo koledarsko leto. In ker smo ljudje radovedna bitja, nas seveda zanima, kako vse te praznike praznujejo širom po svetu, v različnih kulturah, pa tudi kaj počnejo naši sosedje. Tu pa nastane zagata. V najrazličnejših zapisih, filmih in podobno lahko izvemo tako rekoč vse o šegah in navadah najširšega sloja prebivalcev, zadeva pa se postavi na glavo, če hočemo izvedeti, kako so decembrski čas preživljali v najpremožnejših plemiških in meščanskih družinah na Slovenskem. Kot da tega sloja prebivalcev pri nas ni bilo in kot da njihovo vsakdanje in praznično življenje ni za seboj pustilo nobenih sledi. In ko so pri odkrivanju tega odkimavali predstavniki strok, nas je to samo še spodbudilo, da smo šli na pot iskanja pozabljenih drobcev spominov o tem, kako so december nekoč preživljali plemiči in bogati meščani. Zaveso pozabe bomo odškrnili v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.

Čeprav se praznični dnevi včasih zdijo kot nekakšno brezčasno ponavljanje enih in istih obredov, ima vsak praznik vendarle tudi svojo zgodovino. In ko se zazremo v drugo polovico preteklega stoletja, gotovo lahko rečemo, da se je ena najbolj zanimivih prazničnih zgodb na našem prostoru spisala prav okoli božiča. Eden najpomembnejših praznikov večinsko katoliškega slovenskega prebivalstva, ki so ga praznovali celo v partizanih, svoje mesto v družbi pa je ohranil še celih 7 let po koncu vojne, so jugoslovanske oblasti leta 1952 ukinile kot dela prost dan in prepovedale njegovo praznovanje v javnosti, prvo javno medijsko voščilo božiča po več-desetletnem izključno zasebnem praznovanju pa smo dobili šele leta 1986 - in to s strani predsednika Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije. Kaj je torej določalo odnos jugoslovanske države do božiča? Kako se je ta skozi čas spreminjal in kako lahko nanj gledamo v širšem notranje in zunanje-političnem kontekstu, v katerem se je v posameznih obdobjih znašla naša nekdanja država? Ter kaj se je v ozadju vseh teh ukrepov dogajalo z resničnim praznovanjem tega praznika med ljudmi? Zgodbo o božiču v socialistični Jugoslaviji sta nam za tokratne, praznične Sledi časa pomagala predstaviti teolog in zgodovinar dr. Dejan Pacek ter etnolog in antropolog dr. Božidar Jezernik. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Franc Oderlap je bil človek, ki je rad pomagal ljudem. Gorski reševalec, vodnik psa reševalca, prostovoljni gasilec, pripadnik službe za proženje plazov in udeleženec pri odstranjevanju posledic letalske nesreče na gori San Pietro na Korziki. Ob vsem tem je bil najbolj od vsega predan goram, zaradi katerih se je kot pomemben alpinist zapisal tudi v slovensko zgodovino. Po njegovih sledeh na najvišje vrhove prav vseh celin se je s sogovorniki v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl.

Po poteh opuščenih žičniških naprav Tri desetletja in več nazaj je bilo po naši deželi posejanih skoraj brez števila žičniških naprav. V glavnem je šlo za vlečnice, ogromno število je bilo tudi nizko vrvnih prenosnih naprav koprskega Tomosa. Na teh »vaških smučiščih« se je smučarskim prvim korakom in užitkom smučanja predajala množica državljanov naše dežele, ki jim je danes postalo smučanje skoraj nedostopno. Žal. Kot dokaz, kako zelo je bilo pred desetletji smučanje priljubljeno, se v oddaji Sledi časa odpravljamo v pokrajino, kjer smučanja ne bi pričakovali. Na Primorskem je Marko Radmilovič obiskal tri pozabljene »Smučarske centre«!

Ljubljana je imela vsaj tri obzidja; prvi tak objekt, ki je varoval tudi prvo znano naselbino, je bil na grajskem griču. Glede na doslej odkrite arheološke ostanke naj bi šlo za utrjeno gradišče na vzpetini s precej dobro možnostjo obrambe z nasipi in lesenimi palisadami. Drugo pomembno obzidje je bilo postavljeno ob graditvi antične Emone, ki je bila skrbno načrtovano mesto, urejeno po pravilih rimskih merilcev in gradbincev. Emona je imela obzidje z dvojnimi obrambnimi jarki, zanimivo pa je, da so del tega vzhodnega obzidja v današnji Vegovi ulici uporabili tudi v srednjem veku. In srednjeveško obzidje Ljubljane bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.

Izvorno pisno zgodovinsko besedilo Fredegerjeva kronika, ki izpričuje oblikovanje Samove t.i. plemenske zveze, čeprav danes raje govorimo le o Samovi zvezi, navaja čas in okoliščine njenega porajanja. Kraja ne tega zgodovinskega dogajanja ne poznamo, čeprav naj bi se to zgodilo leta 623, kar pomeni, da letos mineva 1400 let od takrat, ko se je ta vodja izkazal kot vladar zgodnjesrednjeveške slovanske entitete. Nekateri to zvezo, ki ni trajala dolgo, približno 35 let, imenujejo tudi kraljestvo ali država, čeprav v pravem in današnjem pomenu besede to ni mogla biti, je pa, tudi ob pomoči večkrat netočnih in pomanjkljivih virov, zanimovo slediti poznejšemu razvoju slovanskih, karantanskih državotvornih teženj. Sicer pa naj bi bil Samo frankovskega rodu, mož, ki bi lahko trgoval z orožjem in s sužnji. Slovani, ki se jim je pridružil, pa niso mogli več prenašati avarskega nasilja in davščin vseh vrst, zato je, kot je zapisano v kroniki iz 7. stoletja, v 40. letu vladarja Klotarja, prišlo do slovanskega upora proti zatiralcem. O tem v oddaji Sledi časa, v kateri so temo razgrnili akademik Peter Štih, predsednik SAZU, dr. zgodovinskih znanosti, redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, slovenska zgodovinarka dr. Darja Miheličznanstvena svetnica, zaslužna raziskovalka, redna profesorica (v pokoju) in akademik Marko Snoj, dr. jezikoslovnih znanosti, slovaropisec, etimolog na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, redni profesor na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Med prostori Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - ki letos praznuje 100-letnico prvih predavanj - je poleg predavalnic, knjižnice in kabinetov tudi "skrivnostna" klet. Ta je do vrha napolnjena z najrazličnejšimi arheološkimi najdbami ter s pripomočki, ki te najdbe pomagajo razumeti in shraniti.

Letos mineva šestdeset let od rušilnega potresa, ki je julija 1963 porušil prestolnico takrat Republike Makedonije – Skopje. Potres je pomenil ne le kolaž v glavnem tragičnih človeških usod, temveč je spremenil gradbene standarde in vsodbudil potrebo po protipotresni gradnji. Mesto so nato bleščeče obnovili po merilih urbanizma in vrhunske arhitekture iz šestdesetih let dvajsetega stoletja. V sledeh časa, pa ob tej priložnosti zgodbi o potresu in v glavnem naključnih deležnikih ob njegovi obnovi, raziskujemo pa tudi zgodbo o prvi makedonski pesnici, ki je bila slovenskih korenin.

Piranska Punta, piranski svetilnik, Rt Madona. Katero od teh treh imen je pravo? Pirančani pravijo, da uporabljajo vsa tri imena, s tem da ko rečejo Punta, mislijo na ves polotok. Ko pa rečejo grem do svetilnika ali na Rt Madona, pa je jasno, da so mislili točno določeno točko na Punti. To sestavlja kompleks stavb, ki so nekaj posebnega, lepo oblikovanega in načrtovanega. Vse skupaj ima dolgo in zanimivo zgodbo. Tu je namreč svetilnik, ki je del nekdanjega obrambnega stolpa, ki je bil del srednjeveškega piranskega obzidja. Del kompleksa stavb je tudi srednjeveška cerkev Marije zdravja. Svetilnik je dobil današnjo podobo v 19. stoletju. Sestavljata ga osmerokotni kamniti stolp in hišica s stanovanjem za svetilničarja. Ta je tu bival do leta 1976, pozneje pa so nekaj časa tu ustvarjali umetniki, med njimi tudi kipar Janez Lenassi. Piransko Punto bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Radijska kukavica se je oglasila že leta 1928. Za uradni dan otvoritve Radia Ljubljana velja 28. oktober, dan, ko je minilo 10 let od razpada Avstro-Ogrske monarhije in ustanovitve skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljanska radijska postaja je sicer oddajala že sredi avgusta tega leta, uradno poskusno predvajanje pa se je začelo 1. septembra. Kakšen je bil prvi radijski studio, kakšna vsebina se je predvajala v prvih desetletjih radia in kako se je starejšemu bratu leta 1958 pridružila televizija? Kakšno poslanstvo je imel Radio Ljubljano, kakšnega ima RTV Slovenija? V Sledeh časa smo se potopili v zgodovino našega javnega nacionalnega radia, in - sicer v bolj skromnem obsegu - tudi televizije.

Gorske bukve. Najbrž bi marsikdo pomislil, da bomo govorili o kakšni redki drevesni vrsti, ki si zasluži posebno pozornost. Vendar pa to ne bo tako. Leta 1582 je župnijski vikar Andrej Recelj na Raki pri Krškem prevedel štajerski vinogradniški ali gorski zakon iz leta 1543. Recljev prevod pa je znan pod imenom Gorske bukve. To je najstarejše ohranjeno slovensko zakonsko besedilo in najobsežnejše ohranjeno slovensko besedilo kakega katoliškega avtorja iz obdobja, ko so slovenski protestanti vzpostavili slovenski knjižni jezik. Prinaša pa tudi bogato besedišče, ki ga je prevajalec črpal iz ljudskih izrazov v zvezi z vinogradništvom ter iz tradicije ustnega sodstva, zlasti gorskega prava, v okviru katerega se je izoblikovalo slovensko pravno izrazje. Tako so med drugim zapisali ob izidu kritičnih prepisov in jezikovnih posodobitev Gorskih bukev leta 2022. In o Gorskih bukvah bomo govorili tudi v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.

Leto 2023 je za mestni kino Kinodvor izjemno pomembno. Nekdanji ponos jugoslovanskih kinodvoran praznuje tri obletnice: stoletnico delovanja kina na Kolodvorski, dvajset let art kina ter petnajst let Javnega zavoda Kinodvor in s tem delovanja Mestnega kina Kinodvor. Da je ta kinodvorana preživela vse do danes, si je nadela vrsto različnih podob: najprej je bila Kino Ljubljanski dvor, ki se je sredi tridesetih let preimenoval v Kino Sloga. Kasneje je Sloga postala erotični kino in sinonim za mehko erotiko. In to je ostala do leta 1992, ko je na isti lokaciji zaživel Kino Dvor in nazadnje današnji Mestni kino Kinodvor. Skozi njegovo rojstvo, odraščanje in zrela leta se je s sogovorniki sprehodil Jure K. Čokl.

Posebna obletnica mature Gimnazije so temelj našega srednješolskega sistema, čeprav nikoli ne potihnejo niti natolcevanja, da jih je preveč, maturanti pa nebodigatreba storilnostno naravnane družbe. Takšne obtožbe pa niso nove in v oddaji Sledi časa se bomo posvetili odločitvi o ukinitvi ene izmed slovenskih gimnazij, ki se je zgodila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav so od takrat pretekla desetletja, pa nekdanji dijaki Klasične gimnazije Maribor niso pozabili. Ravno nasprotno. Poklonili so se ji z obsežno monografijo, ki so jo izdali pod pokroviteljstvom nekdaj konkurenčne šole, danes pa duhovne naslednice, Prve gimnazije Maribor.

Včasih o kom rečemo, da ima v življenju – krompir. Za agronoma Viktorja Repanška iz Kamnika je to veljalo vsaj dvopomensko. Veljal je namreč za vodilnega slovenskega in tedaj tudi jugoslovanskega strokovnjaka za vzgojo novih sort krompirja. Podrobnosti o njem in o njegovem delu pa prinašajo tokratne Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar.

Mučenje, okrutne javne usmrtitve, zažig obsojenk in obsojencev na grmadi, razčetverjenje, sekanje udov, javno sramotenje, vse to in še veliko podobnih dejanj je v imenu višjih ciljev, vere, zakona in reda, države in vladarja, opravljal rabelj ali krvnik. Mogoče se nam včasih zazdi, da je njegova vloga neki ostanek temačne preteklosti, vendar pa žal ni tako. Dokazov za to je veliko. In kdo je bil v tem nenehnem teatru groze rabelj ali krvnik? Poklic rablja je bil vezan na družinsko tradicijo in se je dedoval iz roda v rod. Tako lahko zasledimo, da so za svojo obrt imeli tudi svoje pečate. Vendar pa so jih skupaj z njihovimi sorodniki in nasledniki vse do 19. stoletja obravnavali kot nepoštene ljudi in so jim odrekali cehovske in meščanske pravice. Zato so morali bivati na obrobju mesta. Poleg tega, da so se jih ljudje bali, pa so se k njim zatekali po pomoč, saj so rabljem pripisoval magične moči. Rabljevo senco bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Letos se s številnimi dogodki poklanjamo delu in liku izjemnega moža – Ivana Tavčarja. V slovensko zavest se je najbolj zasidral kot pisatelj povesti, romanov, črtic in novel, kot eden najpomembnejših literarnih ustvarjalcev realizma. Le kdo ne pozna Cvetja v jeseni, zgodovinskega romana Visoška kronika, romana Izza kongresa in drugih. Bil je tudi politik, z Ivanom Hribarjem sta bila glavna protagonista liberalnega tabora in s tem napredka slovenskega prostora, pa poslanec in deset let tudi ljubljanski župan. Bil je član, podpornik in ustanovitelj številnih društev, med drugim je bil predsednik prve slovenske kolesarske organizacije. V letošnjem Tavčarjevem letu obujamo spomin nanj in na njegov pečat slovenskemu prostoru. Ob izjemnem možu pa je stala izjemna ženska, njegova žena Franja.

V odjekih ukrajinske vojne pozabljamo, da so bile ravnice evropskega vzhoda prizorišče mnogih bitk, v katerih so izginjale cele generacije. Danes se še najdejo posamezniki, ki so se udeležili velike vojne, ki se je v Ukrajini in pozneje tudi v Rusiji razplamtela poleti 1942. Mnogi trdijo, da so prav ostaline tistih časov tudi vzrok za sedanji vojaški konflikt. Borci iz štiridesetih let prejšnjega stoletja pa niso svoje vojaške zgodbe končali na vzhodu, ampak jih je po vrnitvi čakala vojna tudi doma. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa posluša zgodbo sto eno leto starega Leopolda Tavčarja.

Življenja ni mogoče vedno krmariti, kot bi si želeli. Lahko se z nami igra skrivalnice in nas zapelje v neznano. Zakonca Foit, za povojni čas morda malo neobičajna češkoslovaška pustolovca, sta na svoji misiji, ki sta jo morala izpeljati v daljni Afriki po 2. svetovni vojni, doživela veliko vznemirljivih presenečenj, napeto dramaturgijo komedije, groteske in srhljivke obenem, predvsem pa veliko domotožja in neskončnega čakanja. Njuno potovanje, s katerega se nista vrnila na Češkoslovaško, ampak sta skupaj z izjemno afriško zbirko zatočišče našla v Sloveniji, se je podaljšalo za kar 23 let. Prvotni načrt, ki je vključeval enoletno bivanje med različnimi potomci prvotnih ljudstev, že kmalu ni bil več v njuni domeni. V takratnem belgijskem predelu Konga sta doživela incident, prišlo je do velikega nesporazuma in ostala sta brez osebnih dokumentov. Po dolgem času so ju gostoljubno sprejeli v Velenju, kjer še danes, po njuni smrti, ostaja njuna umetniška in antropološka afriška zbirkaV oddaji sodeluje Tanja Verboten skrbnica zbirke in direktorica Muzeja Velenje.

Ob 390. obletnici turističnega obiska jame Vilenica in 60. obletnici delovanja Jamarskega društva Sežana, ki skrbi za to najstarejšo turistično jamo v Sloveniji, se je letos zvrstilo kar nekaj zanimivih in odmevnih prireditev ter akcij pri omenjeni jami in v njej. Vilenica je jama na Krasu. Njen razmeroma strmi vhod se odpira ob vznožju Starega Tabora, na robu zakraselega, uravnanega, tipičnega kraškega sveta na krednih apnencih med Lokvijo in Lipico. Domačini jamo poznajo že od nekdaj; vanjo so se zatekali pred turškimi roparskimi pohodi. Leta 1622 je lastnica zemljišča in jame postala plemenita rodbina Petač. Po navedbah v literaturi je začel nekaj let pozneje grof Petač dohodke od vstopnine v jamo deliti z lokavsko cerkvijo, leta 1660 pa je jamo obiskal avstrijski cesar Leopold I. Število obiskovalcev jame se je nato povečevalo in od leta 1821 do leta 1889 je bilo v vpisni knjigi že več kot 2000 obiskovalcev. To je za tiste čase presenetljivo veliko. Vilenica je bila odprta vse do leta 1920, ko je italijanska oblast jamo zaprla, prepovedali so tudi vsakršno zbiranje domačinov in plese v njej. Tu se zgodba o Vilenici nikakor ne konča; odkrivali jo bomo v oddaji Sledi čas, njen avtor je Milan Trobič.

Leta 2021 so člani kulturnega društva Blaž Potočnikova čitalnica iz Šentvida nad Ljubljano v Guncljah odprli Spominsko mizarnico, muzejsko sobo predstavitvijo predmetov, dokumentov in fotografij, posvečeno številnim generacijam mizarjev iz Šentvida in okoliških naselij.

Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je že oktobra lani pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.

El Capitan je ime največjega granitnega monolita na svetu, ki stoji nad vhodom v ameriški nacionalni park Yosemite. Da so prvič preplezali njegovo najslavnejšo smer, imenovano Nos, so prvi plezalci leta 1958 potrebovali kar 47 dni, pomagali pa so si z različnimi tehničnimi pripomočki. V njegovi steni je do danes izgubilo življenje 25 plezalk in plezalcev. Leta 1973 se je tja odpravila šestčlanska slovenska odprava, ki ni še nikoli prej plezala tako in še nikoli v tako veliki granitni steni. Vodja odprave Janez Gradišar ter člani Janez Dovžan, Miha Smolej, Janez Lončar - Šodr, Dušan Srečnik - Zobač in Nejc Zaplotnik so bili prvi, ki so plezali v tej legendarni steni. Z vodjo odprave Janezom Gradišarjem in članom odprave ter članom legendarnih Mojstranskih veveric Janezom Dovžanom se je o teh dogodkih pogovarjal Jure K. Čokl.

Na začetku letošnjega poletja je minilo 80 let od prihoda prvih zavezniških vojaških misij k enotam narodnoosvobodilne vojske. Kaj so zahodni zaveznik o razmerah v tedaj razkosani Jugoslaviji že vedeli in zakaj so se odločili za pomoč v orožju in opremi, ne pa tudi za izkrcanje na Jadranski obali ? Odgovor na to in več drugih vprašanj osem desetletij pozneje prinaša oddaja Sledi časa. Pripravil jo je Stane Kocutar.

V Parku vojaške zgodovine v Pivki se ponašajo z zelo zanimivim zgodovinskim predmetom, ki je odločilno vplival na potek in konec druge svetovne vojne. Gre za nemško šifrirno napravo, imenovano Enigma. Pivški muzej je tako postal eden redkih na svetu, ki javnosti predstavlja to skrivnostno napravo, ki so jo potapljači našli v razbitinah potopljene vojne ladje, nemškega minolovca, ob istrski obali. Skupaj z nekaj drugimi predmeti je Enigmo v 80. letih prejšnjega stoletja na površje prinesel potapljač Zvone Kralj. Leta 2020 jo je izročil kolegu Danijelu Germeku, ta pa jo je potem prinesel v Park vojaške zgodovine. Sledil je zelo zahteven konservatorski postopek, ki ga je opravil konservator Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije Aleš Jelinčič s pomočjo drugih strokovnjakov Mednarodnega centra za podvodno arheologijo v Zadru in Narodnega muzeja Slovenije. Po posegu so stroj razstavili in bo na ogled vsaj leto dni. Več o Enigmi pa v oddaji Sledi časa.

V oddaji Sledi časa se bomo vrnili k izdelku, ki je bil nekoč nujen in nepogrešljiv v vsakem gospodinjstvu, danes pa je skoraj pozabljen. Govorili bomo o apnu. Pridobivanje, gašenje, hramba in uporaba apna so bili pojmi, ki so bili našim prednikom domači in nujni za življenje. Čeprav je vsaka domačija imela svojo apneno jamo, kjer so hranili gašeno apno, pa je bilo žganje apna umetnost, ki je bila mogoča le na območjih z veliko čim kakovostnejšega apnenca. In eno takih je v Sloveniji gorski hrbet Paškega Kozjaka. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Ob Cesti 27. aprila v Ljubljani, predelu, ki ga imenujemo Rožna dolina, stoji kar nekaj mogočnih hiš, lahko jim rečemo zgodovinske vile, ki že po ohranjeni arhitekturi pričajo o nekdanjem meščanskem življenju v Ljubljani. Maja leta 2021 je svoja vrata odprla prenovljena Vila Zlatica, družinsko domovanje Ivana Hribarja, enega najbolj pomembnih županov naše prestolnice. Hribar – svobodomiselni liberalec, bančnik, politik, diplomat in publicist, zagovornik Zedinjene Slovenije in slovanstva nasploh, je zaslužen za marsikatero mestno pridobitev – pravzaprav je Ljubljano po potresu leta 1895 iz dolge vasi povzdignil v sodobno mesto. Vila nosi ime njegove hčerke Zlatice, ki je v njej živela do smrti leta 2000. Hišo z ostalim imetjem je zapustila Mestnemu muzeju Ljubljana z željo, da se ohrani spomin na njenega očeta. Po obsežni in skrbni prenovi je njena želja izpolnjena. Vila Zlatica je danes muzej in tudi sedež Foruma slovanskih kultur. Vilo spoznavamo prek vodenja Leona Božiča.

O tem, kdaj in kako se je oblikovala slovenska nacionalna zavest ter zakaj je bil ta proces vse prej kot samoumeven, so ob dnevu državnosti razmišljali antropolog dr. Božidar Jezernik ter zgodovinarja dr. Jernej Kosi in dr. Rok StergarOb dnevu državnosti se praviloma spominjamo naše osamosvojitve: dogodka, ki ga vsak narod nedvomno ponosno zapiše v svojo zgodovino. In vendar 25. junij 1991 predstavlja le zaključek nekega procesa, ki je v marsičem še mnogo manj samoumeven od tega, da smo nazadnje dobili svojo državo - procesa oblikovanja slovenskega naroda, naše nacionalne zavesti, dejstva, da smo se na neki točki na območju od Tržaskega zaliva do Panonske nižine ter od Sotle in Kolpe do Koroške sploh začeli počutiti Slovence. Prav o začetkih oblikovanja slovenske narodne zavesti, o izjemnem naporu, ki ga je oblikovanje te zavesti zahtevalo od kopice vizionarskih posameznikov, ter o tem, zakaj se je na tem področju uveljavila prav slovenska nacionalna ideja in ne kakšna od alternativ, ki so imele prav tako veliko privržencev, smo se za tokratne, praznične Sledi časa pogovarjali z etnologom in antropologom dr. Božidarjem Jezernikom ter zgodovinarjema dr. Jernejem Kosijem in dr. Rokom Stergarjem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: izsek iz naslovnice časopisa Slovenski narod z dne 21.9.1873, Digitalna knjižnica Slovenije

Kaj pomeni občansko raziskovanje? Odgovor na to vprašanje prinaša obsežen zbornik v dveh knjigah, ki je nastal v Žireh in ga je uredil tamkajšnji domačin, akademik dr. Zdravko Mlinar. Ta je na letnem sociološkem srečanju leta 2019 dal pobudo, da bi tudi pri nas prevzeli koncept in se pridružili gibanju z imenom citizen science, ki se hitro širi v Evropski uniji in drugod. To angleško besedno zvezo najustrezneje prevedemo "občansko raziskovanje" oziroma "občanska znanost". In v Žireh je nato nastalo eno največjih književnih del o tem kraju, občini in ljudeh. Pri tem je sodeloval velik krog ljudi, ki so opisali svoje poklicno in nepoklicno raziskovanje, svoje znanje, dejavnosti, spomine in še marsikaj. V zborniku tako s svojimi avtorskimi članki sodeluje skupaj 150 avtorjev in soavtorjev različnih starosti, od osnovnošolcev in srednješolcev, študentov ter aktivnega prebivalstva do upokojencev različnih stopenj izobrazbe, tudi vrhunskih strokovnjakov različnih profilov in interesov. Več o tem izjemnem književnem podvigu in projektu občanskega raziskovanja pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Pregled starih obredov, šeg in navad ob rojstvu, s katerimi so še pred stoletjem na slovenskem podeželju nad otroka in mater klicali zdravje, srečo in blagostanje ter ju varovali pred zlimi silami, ki so nanju prežale od vsepovsod.

O rojstvu, razgibanem življenju in smrti prve ljubljanske »nesramne« hiše, ki je vse od svojega nastanka ob koncu 19. stoletja burila duhove Ljubljančanov - tako njenih rednih obiskovalcev, kot tistih, ki so tovrstno legalizacije "nečiste" dejavnosti strogo obsojaliPred več kot 120 leti, ko je naše območje spadalo še pod Avstro-Ogrsko monarhijo, so ljubljanske mestne oblasti sprejele odločitev, ki bi verjetno tudi danes, ko živimo v mnogo bolj liberalni družbi, marsikoga zbodla. Nedaleč od centra Ljubljane, na Prulah, so namreč ustanovili javno hišo, ali - kakor so ji tudi rekli - »tolerančno« oz. »nesramno« hišo. Kako in zakaj so se za to odločili? Na kakšen način je potekala tamkajšnja dejavnost? Kakšno je bilo nasploh stanje prostitucije v tistem času? Ter kako so na vse to gledali cerkev, policija ter meščani naše prestolnice? Prvo ljubljansko javno hišo nam bodo v tokratnih Sledeh časa pomagali predstaviti trije zgodovinarji: dr. Branka Grošelj, direktor Arhiva Republike Slovenije dr. Bojan Cvelfar ter Janez Polajnar iz ljubljanskega Mestnega muzeja. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Hermann Vogel, Gefällt Sie ihnen (Wikipedija, javna last)

V Sledeh časa se podajamo v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko si je porajajoče slovenstvo iskalo prostor pod soncem opotekajoče se monarhije. V Radgonskem kotu, danes pozabljenem delu nekoč celovitega etničnega prostora, je živel posestnik po imenu Mihael Hois. Sledili bomo njegovemu življenju skozi drobne zapise o položaju posestva, tako prihodkih in odhodkih, kot tudi delovni sili, ki jih je desetletja vztrajno pisal v knjigo ali, bolje rečeno, zvezek. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Studenice so kraj v občini Poljčane, v dolini reke Dravinje in ob vznožju kraškega pogorja Boč. Trg Studenice se je razvil v srednjem veku, potem ko je tu v 13. stoletju nastal samostanski kompleks. Najprej je bil ustanovljen špital s cerkvijo, namenjen duhovne in telesne pomoči potrebnim, pozneje pa je bila ustanova spremenjena v ženski samostan dominikank. Ta je nato skozi stoletja doživljal vzpone in padce, dokler ga niso v okviru tako imenovanih jožefinskih reform leta 1782 ukinili. Kompleks je po tem zamenjal več lastnikov, leta 1885 pa so ga kupile članice ženskega nunskega reda magdalenk, ki so začele z obnovo poslopij, poškodovanih v velikem požaru, ki je v Studenicah izbruhnil leta 1788. Samostan in posest so nato leta 1941 zasegli Nemci, med vojno pa je bil del kompleksa požgan. Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran in je kljub temu, da je bil poseljen, počasi propadal, nato so ga po izpeljani denacionalizaciji vrnili redu magdalenk, ki so ga dale v upravljanje mariborski škofiji, od leta 2001 tudi lastnici. Vendar se tu zgodba ne konča. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič

Pomurski muzej Murska Sobota je osrednji pokrajinski muzej za varovanje premične in nesnovne dediščine. Od leta 1955 je v renesančnem gradu sredi mestnega parka. Po sobanah, ki prinašajo vpogled v življenje na vasi, gradove, versko in etnično pestro Pomurje, v različnih obdobjih pred in med drugo svetovno vojno in po njej, se bomo sprehodili ob posebni priložnosti, gostovanju drugega predizbora Festivala Slovenskega šansona v Gledališču Park v Murski Soboti.

Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.

Endemit, ki raste samo na gredicah Botaničnega vrta Univerze v LjubljaniFleischmannov rebrinec je popoln endemit, rastlinska vrsta, ki na vsem širnem svetu raste na enem samem, močno omejenem območju – na nekaj gredicah Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Prav zato ta dvoletnica iz rodu kobulnic med našimi botaniki velja za pravi pravcati slovenski zaklad. A kako to, da Fleischmannov rebrinec že skoraj dvesto let uspeva samo pod budnim očesom naših strokovnjakov? In kakšno skrb mu morajo posvečati, da dokončno ne izumre? – Odgovore smo iskali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili dva botanika: dr. Jožeta Bavcona in dr. Blanko Ravnjak.   foto: prva objavljena risba Fleischmannovega rebrinca, objavljena leta 1867 v XXI. zvezku dela Icones Florae Germanicae et Helveticae, izrez (Goran Dekleva)

Fleischmannov rebrinec je popoln endemit, rastlinska vrsta, ki na vsem širnem svetu raste na enem samem, močno omejenem območju – na nekaj gredicah Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Prav zato ta dvoletnica iz rodu kobulnic med našimi botaniki velja za pravi pravcati slovenski zaklad. A kako to, da Fleischmannov rebrinec že skoraj dvesto let uspeva samo pod budnim očesom naših strokovnjakov? In kakšno skrb mu morajo posvečati, da dokončno ne izumre? – Odgovore smo iskali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili dva botanika: dr. Jožeta Bavcona in dr. Blanko Ravnjak.

Meje v Železni Kapli, Kortah, Solčavi, Tržiču, Lomu pod Storžičem in na Jezerskem so se ves čas spreminjale, s tem pa tudi zakoni in predpisi o čezmejnem prenašanju blaga. To pa ni odvrnilo ljudi od ilegalnega prehajanja meje, s katerim so si zagotovili dobrine za vsakdanje življenje. Te aktivnosti imenujemo tihotapljenje ali »švercanje«. Vse to so predstavili na dvojezični razstavi z naslovom Tihotapljenje čez Karavanke, ki je ob stoti obletnici koroškega plebiscita nastala v sklopu projekta CarintiJA 2020. V čezmejnem projektu so poleg Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« iz Železne Kaple sodelovali še Center Rinka iz Solčave, KUD Jezersko in Tržiški muzej. Po opravljeni etnološki terenski raziskavi je razstavo pripravila Irena Destovnik, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, samostojna ustvarjalka na področju kulture – kustosinja, ki je bila do lanskega februarja skoraj poltretje desetletje stalna zunanja sodelavka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Več o tihotapljenju čez Karavanke pa v oddaji Sledi časa avtorja Milana Trobiča.

Kakšni so bili videti mamuti, vemo prav zaradi najdb njihovih bolj ali manj ohranjenih okostij. V ponovitvi oddaje Sledi časa bomo tako pogledali v daljno preteklost in izvedeli, koliko in kakšne ostanke ene najbolj znanih izumrlih živali smo našli na naših tleh.

Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.

Kositrarska obrt je bila ena najznačilnejših meščanskih obrti. Danes sta tehnika in način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi. Na slovenskih tleh je doživela svoj vrhunec in zaton med 17. in 19. stoletjem, na Celjskem pa s prihodom italijanske družine Stretti. Glede na to, da imajo v Pokrajinskem muzeju Celje kar precej predmetov iz kositra, so leta 2021 odprli občasno razstavo z naslovom Zloščeno do visokega sijaja, kositrno posodje iz muzejskih zbirk. Na njej so skupaj s katalogom prikazali del stanovanjskega inventarja iz 18. in 19. stoletja. Kositrno posodje in druge predmete hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije in v mnogih drugih slovenskih muzejih. Kositer so imenovali tudi »srebro malega človeka«, saj se je ta s kositrnimi izdelki pravzaprav približal bogatejšim, predvsem plemiškim slojem. Več o kositru v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.

Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.

Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.

Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.

V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.

Sledi časa s primerom Prešernovega dne razgrinjajo različne vidike razumevanja tega, kako se državni prazniki vzpostavljajo, kako se ohranjajo in kakšno vlogo imajo za vse nas - člane državnih skupnosti.

V Mestnem muzeju v Idriji so leta 2016 pripravili občasno razstavo- Dame in čipke, ki je dala širši vpogled v meščanski sloj prebivalstva; ki ga do tedaj v izrazito delavskem, rudarskem mestu niso raziskovali. Sledilo je terensko delo kustosinj, ki sta dobili podatke od dedičev nekdanjih meščanskih družin, saj nekateri še vedno hranijo pravo bogstvo pisnih podatkov in tudi osebnih predmetov. Poleg tega sta veliko informacij oziroma pisnih virov o idrijskih meščanih pridobili iz fondov idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Tako se je občasna razstava spremenila v del stalne razstave, ki jo krasijo predmeti, pisni viri in številne fotografije. Več o idrijskih meščanih v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. .

Dr. Ivan Turk je bil dolgoletni profesor računovodstva na ljubljanski ekonomski fakulteti in eden najpomembnejših slovenskih ekonomistov preteklega stoletja, ki pa ni bil ravno pogosto v središču naših pogledov: po eni verjetno strani zaradi svojega zelo strogega, zaprtega in odljudnega značaja, po drugi pa zaradi za marsikoga na videz dolgočasne vede, s katero se je ukvarjal. Življenje tega izjemno nenavadnega znanstvenika, ki se je s povsem neverjetno zagnanostjo, preciznostjo in sistematično lotil vsakega področja - od mladostnega igranja violine in viole, kasnejšega oblikovanja slovenske in jugoslovanske računovodske vede, pa celo do predpisovanja najmanjših podrobnosti v vsakdanjem življenju lastne družine - nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti njegova doktoranda, dolgoletna sodelavca in prijatelja: dr. Slavka Kavčič, ki je z Ivanom Turkom delala na Ekonomski fakulteti, ter direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar, ki je z njim sodeloval predvsem v okviru svoje institucije. Pred mikrofonom pa gostimo tudi soavtorja biografije Ivana Turka z naslovom Od viole do pisalnega stroja, od not do kontov, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka.

Teme iz druge svetovne vojne so v najrazličnejših dokumentarnih medijih priljubljene še danes. Predvsem gre za velikanski, globalen spopad, ki je ob tragediji vsega človeštva prinesel tudi mnoga drobna junaštva ali pa osebne tragedije, ki so se tkale v spomine posameznikov, njihovih družin ali pa celih narodov. Ker pa je bilo dogajanje tako široko razvejeno, so mnogi dogodki vegavemu človeškemu spominu ušli, uradna zgodovinska znanost pa se enostavno z vso materijo, tudi po osmih desetletjih, ni sposobna spopasti. Zato so nekatere zgodbe iz vojnega časa ostale nepovedane in eno izmed njih, kolikor to dopušča radijski medij, razkrijemo v oddaji Sledi časa. Gre za skrivnost Dolge njive oziroma zavezniško pomoč iz zraka.

V naslednje pol ure se bomo vrnili v daljno preteklost in poskušali razumeti, kaj nam pripovedujejo kamnine. Obiskali bomo eno pomembnejših naravoslovnih zbirk v Sloveniji – Geološko zbirko Oddelka za geologijo, ki je razstavljena v stavbi Montanistika, v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Zbirka zajema približno 25.000 vzorcev mineralov, kamnin, rud, fosilov, stratigrafskih vzorcev in kostnega gradiva. Kako je zbirka nastala, kakšen pomen ima in kaj je njeno poslanstvo, je v oddaji Sledi časa poizvedovala Petra Medved.

Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko so lutkovni umetniki Mini teatra v Ljubljani na oder postavili predstavo Tinček Petelinček. Pred premiernim dogodkom 9. januarja 2004 so zapisali, da bodo v njej uporabili ročne lutke, ki jim pravimo lileki. Navajajo, da je etnolog Niko Kuret, raziskovalec predliterarnih oblik in ljudskega gledališča, opisal te tradicionalne ljudske lutke kot “tipično slovensko-kajkavsko lutkovno gledališče”. Izvirne slovenske lileke (lutke strašila) so po večini uporabljali na tradicionalnih šaljivih sejmih ali na poročnih in drugih slavjih. Oživitev lilekov nima primere v evropskem lutkarstvu, zato so takrat avtorji te predstave zanikali trditev, da naj Slovenija ne bi imela dediščine v lutkarstvu. Več o slabo preučenih lilekih izveste v oddaji Sledi časa. Gost je Robert Waltl.

Žičniške naprave že dolgo niso popularne samo na smučiščih. Povedano drugače; smučišča so njihovo prvotno uporabo celo zakamuflirala, saj je po svetu veliko zgodnjih gondol vozilo prav do svetišč, kamor še danes prevažajo na stotine turistov ali vernikov. Pa še nekaj se je zgodilo medtem. Sodobni »mega polisi«, ki se dušijo v prometni brezizhodnosti, so se začeli zavedati ekološke brezmadežnosti, odlične izrabe prostora in neinvazivnosti za javni prostor, ki jo ponujajo žičniške naprave. Po mnogih svetovnih velemestih množično gradijo gondole, ki tako nimojo več samo turistično-rekreacijskega poslanstva. Postajajo del javnega transporta in če kaj, je prihodnost zelene mobilnosti v zraku pod napetimi jeklenicami … Sledi časa gredo z gondolo na Sveto goro, sprevodnik je Marko Radmilovič.

Da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je teza tistih, ki so prepričani, da so najpomembnejše ne-postranske stvari na svetu vsakovrstne vojne, politika, država, družba in podobno. Velika večina ljudi tega planeta bi brez dvoma raje sedela na stadionih ali se sama podila za žogo, kot pa bila žrtev najrazličnejših usodnih dogajanj. Nogomet je torej najpomembnejša bistvena stvar na svetu in tisti, ki to negirajo iz verski, ideoloških ali humanitarnih razlogov, so že zdavnaj v manjšini. V času svetovnega prvenstva je prav, da se na zgodovino nogometa uzremo tudi v oddaji, ki sledi času. Tokrat se bo zgodilo nekaj neverjetnega, saj se bo Marko Radmilovič, navijač Maribora, poglobil v poetično zgodovino ljubljanskega nogometa.

Eden večjih gradov na Gorenjskem danes sicer le še v razvalinah stoji na začetku doline Draga, na koncu vasi Begunje na Gorenjskem. A vendar sta veličina in pomembnost gradu Kamen in njegovih lastnikov še vedno navzoči, Lambergarje pa slavijo celo ljudske pesmi. Preteklost in skrivnosti iz kamna in na kamnu zgrajenega gradu, ki se prvič kot bivališče plemičev omenja v 12. stoletju, bomo razkrivali v oddaji Sledi časa.

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.

Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.

Tokratna oddaja Sledi časa bo v pogovoru z raziskovalko vojaških pokopališč, doktorico Petro Svoljšak, postregla z razmislekom o tem, kako na pokopališča, nagrobnike in spominska obeležja gleda zgodovinopisje ter kako jih uporablja kot pomožni vir za razumevanje preteklih in sodobnih družbenih razmerij, identitet in ideologij. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.

Celje se ponaša z bogato kulturno dediščino, ki sega v tako rekoč vsa zgodovinska obdobja. Poleg obdobja celjskih grofov, pozneje knezov se vse bolj razkriva tudi izjemna antična dediščina rimskega mesta Celeia-Keleia. Kako bogato je bilo to mesto, kažejo tudi antične freske, ki so jih odkrili v letih 2016 in 2017 ob prenovi muzejskega trga v Celju. Takrat so pod ostalinami srednjeveške hiše, ki je v pisnih virih poznana kot tako imenovani »Schreibhaus« gospodarsko poslopje, ki je spadalo k palači oziroma knežjemu dvoru, našli presenetljivo dobro ohranjene rimske ostaline. Med njimi tudi ostanke rimske vile ali domusa, kjer so jih presenetile bogate stenske in stropne poslikave. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Na robu ljubljanskega Tivolija in Rožne doline stoji Spomenik talcem. Malokdo ve, da je to delo gluhega kiparja Ivana Štreklja, ki je ustvarjal v kamnu, žgani glini, lesu, mavcu in bronu. Upodabljal je predvsem dekliške, redkeje moške figure. Ustvarjal je v Švicariji – ljubljanskem Montparnassu, veliko njegovih del pa je izgubljenih ali uničenih. V današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo spoznali življenje in delo kiparja Ivana Štreklja, ki je deloval v svetu umetnosti – kiparstvu, ki je bilo njegova največja ljubezen, in svetu tišine, kajti gluhota ga je zaznamovala za vse življenje.

Letos mineva 150 let od rojstva Antona Korošca: najvplivnejšega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja in – temu verjetno ne bi oporekali niti njegovi politični nasprotniki – enega najbolj pragmatičnih in spretnih politikov v naši zgodovini nasploh: človeka, ki je svoje življenje resnično scela posvetil političnemu udejstvovanju. Kako je duhovniku, rojenem v Biserjanah pri Svetem Juriju ob Ščavnici, uspelo, da je kot načelnik Slovenske ljudske stranke skorajda celotno medvojno obdobje obvladoval takratni slovenski politični prostor, izjemno pomembno vlogo pa je bolj ali manj ves čas igral tudi v političnem življenju prve Jugoslavije? Za kaj se je ta katoliški politik zavzemal in kako se je to skozi čas spreminjalo tako v oziru na širši zunanjepolitični kontekst vzpenjanja fašizma in nacizma, kot tudi v oziru na burno notranjepolitično dogajanje v prvi Jugoslaviji, ki jo je zaznamovala cela vrsta vladnih menjav in političnih preureditev, vedno bolj pa tudi vzpenjajoče se ilegalno komunistično gibanje? O Koroščevi politični poti smo se za tokratne Sledi časa pogovarjali z dvema zgodovinarjema, ki sta na to temo nedavno izdala obširni monografiji: dr. Matejo Ratej, ki je o tem vplivnem politiku in njegovem času napisala delo Triumfator: Anton Korošec v prvi Jugoslaviji, ter dr. Andrejem Rahtenom, ki je o njem napisal biografijo z naslovom Anton Korošec: Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Muzej novejše zgodovine

Sodobni ples ima v Sloveniji bogato zgodovino. Vzporedno z baletom se je začel razvijati po prvi svetovni vojni, ko so v Ljubljani ustanovili dve nacionalno pomembni instituciji: Univerzo in Slovensko narodno gledališče s tremi delovnimi enotami: Dramo, Opero in Baletom. V različnih časovnih obdobjih so razvoj sodobnega plesa zaznamovali številni vrhunski umetniki in umetnice, prav posebno mesto pa pripada Kseniji Hribar, ki je s svojimi izkušnjami, nabranimi v tujini, pustila velik pečat pri profesionalizaciji sodobnega plesa pri nas. Prava zakladnica znanja s tega področja je Rok Vevar, ki je tudi skrbnik bogate zbirke gradiv, zbranih v Začasnem plesnem arhivu. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž.

Oddaja Sledi časa prinaša kratek uvid v pionirske čase slovenske fotografije. Toda ne katere koli, temveč umetnosti in obrti, ki ju je vodila ženska roka. Slovenske fotografinje, kot je videti tudi v svetu, so v zgodovini veliko manj znane kot njihovi kolegi, čeprav je med pionirji kar nekaj žensk. O nenavadni usodi ene prvih slovenskih fotografinj bo pripovedoval Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa ...

Obutvena dediščina na Slovenskem sega daleč v preteklost, tako kot drugje po svetu. Konkretnejše vire o obuvanju in obutvi pa imamo iz poznega srednjega veka. Gre za bolj posredne vire, kot sta koprski in tržaški mestni statut, kjer je zapisano, kaj so izdelovali čevljarji, kakšna so bila ta obuvala in kakšno usnje so uporabljali. Več podatkov pa najdemo na freskah, kjer lahko vidimo, kako so bili obuti kmečki prebivalci in tudi drugi. Za poznejša obdobja pa je virov in gradiva več. Tu so opisi, ilustracije, tak primer je delo Janeza Vajkarda Valvazorja Slava vojvodine Kranjske, kjer z besedo in sliko govori o oblačenju kmečkega prebivalstva. Tu so tudi že prve sočasne upodobitve plemičev: za poznejša obdobja 17. in 18. stoletja pa so prvi primerki obuval že v muzejskih zbirkah. Več o obutveni dediščini na Slovenskem in v Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Potovanje v Rim še vedno velja za enega najpomembnejših ciljev vsakega popotnika. Predvsem, če je tudi katoliški vernik. A Rim je toliko več kot le prebivališče papeža kot vodje milijonov katoličanov; je tudi popek zahodne civilizacije in skozi stoletja se njegova priljubljenost za popotnike, romarje ali pač navadne turiste ni zmanjšala. Kvečjemu nasprotno. Kako so se poti in potovanja lotevali pred več kot stoletjem, nam bo v oddaji Sledi časa popisal slovenski duhovnik in pesnik Jakob Gomilšak, njegov potopis »Pot v Rim« pa je za radijski medij pripravil Marko Radmilovič.

Nekaj o povezavi med prvim slovenskim taborom in Antonom Tomšičem, našim prvim poklicnim novinarjem in urednikom Prirejanje množičnih političnih in kulturnih zborovanj na prostem na Slovenskem v letih od 1868 do 1871, tako imenovano taborsko gibanje, je bilo zelo pomembno. V Ljutomeru se je avgusta 1868 več kot sedem tisoč udeležencev zavzelo za zedinjeno Slovenijo in zahtevalo vse pravice za utrjevanje svoje narodnosti, med njimi tudi uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča. To je bil v monarhiji čas reform, ki sovpada tudi z začetkom izhajanja dveh časopisov, Slovenskega gospodarja (1867) in Slovenskega naroda (1868). V Sledeh časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, se bomo spomnili pomembne vloge časopisja in Antona Tomšiča (1842–1871) urednika Slovenskega naroda, ki ga štejemo tudi za našega prvega poklicnega časnikarja.

V času, ko se vse bolj zaskrbljeno soočamo s še do pred kratkim nepredstavljivo visoko inflacijo in grožnjami pomanjkanja energentov, se verjetno vsaj nekoliko starejši poslušalci nemalokrat spomnijo na 80-ta leta, ko se je s podobnimi težavami – seveda v veliko bolj zaostreni obliki – ukvarjala tudi naša nekdanja država. Zato se v dveh zaporednih oddajah Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku 80-ih let, njeno reševanje pod okriljem Združenih držav in Mednarodnega denarnega sklada pa je prineslo vrsto nepriljubljenih ukrepov, med drugim omejevanje bencinske porabe. Če smo v preteklih Sledeh časa (Jugoslovanska dolžniška kriza, 1.del) govorili o tem, kako je Jugoslavija sploh zapadla v finančno in gospodarsko krizo takšnih razsežnosti, ter o naravi njenih intenzivnih pogajanjih z Mednarodnim denarnim skladom v prvi polovici 80-ih let, pa se bomo tokrat posvetili še nekaterim drugim aspektom dolžniške krize naše nekdanje države. Spraševali se bomo, kaj so ukrepi, ki so jih Jugoslaviji narekovali mednarodni upniki, dejansko prinesli; kako so jih izvajali; kaj se je zgodilo ne le z odplačevanjem dolgov, ampak tudi s strukturnimi reformami jugoslovanskega gospodarstva ter predvsem kakšno vlogo je pri vsem skupaj igrala vse hujša politična in mednacionalna kriza v naši nekdanji državi. Pred mikrofonom tako kot prejšnji teden gostimo aktivnega udeleženca teh dogajanj, nekdanjega politika Zvoneta Dragana, ki je bil od leta 1979 do 1984 podpredsednik Zveznega izvršnega sveta, pristojen za gospodarstvo, v tej vlogi pa je zadnji leti vodil tudi intenzivna pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom. Jugoslovansko dolžniško krizo nam spet pomagata osvetliti tudi dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Neven Borak ter predavatelj na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete dr. Božo Repe. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: zajem zaslona TV dnevnika iz novembra 1983

Marsikdo se verjetno še spomni, kako se je pred približno 40 leti Jugoslavija v spopadanju s hudo dolžniško krizo posluževala tudi nepriljubljenih ukrepov, kot so omejevanje bencinske porabe, državo pa sta pestili visoka inflacija in gospodarska recesija. In če se je to preteklih nekaj desetletij zdelo kot oddaljena zgodovina, se danes – ko se tudi sami vedno več ukvarjamo z višanjem cen in pomanjkanjem energentov, kaj hitro pa lahko ob spremenjenih okoliščinah na mednarodnih finančnih trgih postanejo problem tudi naši v zadnjih krizah nakopičeni dolgovi – tovrstne ekonomske okoliščine vendarle ne zdijo več tako zelo odmaknjene. Prav zato se torej v tej in prihodnji oddaji Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku osemdesetih let, svoj vrhunec doživela v pogajanjih z mednarodnim denarnim skladom v letih 1982 do 1984, vztrajala pa pravzaprav vse do konca naše nekdanje države ter tudi nemalo pripomogla k njenemu razpadu. Kaj je do tako hude dolžniške krize sploh pripeljalo? Kako nanjo po eni strani gledati v širšem mednarodnem kontekstu razpadanja povojne svetovne ekonomske ureditve, pa naftnih kriz in inflacije, ki je zajela zahodni svet, po drugi strani pa tudi v kontekstu notranjih gibanj v Jugoslaviji, od političnih sporov pa do razlik v pogledih na ekonomsko politiko te države? In nenazadnje: kako se je takratno jugoslovansko vodstvo – ošibljeno s Titovo smrtjo leta 1980 in vedno hujšimi mednacionalnimi trenji – s krizo sploh spopadalo ter kakšno vlogo so pri tem odigrali Zahod in mednarodne ekonomske institucije? O vsem tem bomo to in prihodnjo nedeljo govorili z aktivnim udeležencem teh dogajanj, nekdanjim politikom Zvonetom Draganom, ki je bil od leta 1979 do 1984 podpredsednik Zveznega izvršnega sveta, pristojen za gospodarstvo, v tej vlogi pa je zadnji leti vodil tudi intenzivna pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom. Pred mikrofonom gostimo tudi dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka ter predavatelja na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete dr. Boža Repeta. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Vabljeni tudi k poslušanju nadaljevanja oddaje o jugoslovanski dolžniški krizi - Jugoslovanska dolžniška kriza, 2.del.   foto: zajem zaslona TV dnevnika iz novembra 1983  

Mestno jedro Ljubljane, tako kot to velja za druga mesta, skozi čas spreminja podobo. Trgovine se menjajo. Tam, kjer je bila dolga desetletja priljubljena knjigarna, je zdaj trgovina ene izmed globalnih trgovskih verig. Naključni mimoidoči ali celo Ljubljančani mogoče niti ne opazijo skromne izložbe, ki vabi med knjižne police. A marsikdo je tam kot doma. Na Mestnem trgu 25 domuje Trubarjev antikvariat. Ko človek vstopi vanj, takoj začuti posebnost prostora. Knjižne police od tal do stropa skrivajo bogastvo neprecenljivih razsežnosti. Spokojnost in vonj starih knjig te takoj prepričata, da je čas tam res pustil svojo sled.

Mesto Maribor že 35 let podeljuje Glazerjeve nagrade za življenjsko delo in listine za posebne dosežke na umetniškem področju. Poimenovane so po pesniku Janku Glazerju (1893–1975), pesniku Pohorja, literarnem zgodovinarju in bibliotekarju, zaslužnem za začetni razvoj mariborske študijske, danes univerzitetne knjižnice. Glazerjev rod pa ima tudi duhovnika Marka (1806–1889), desno roko škofa Slomška pri selitvi škofijskega sedeža v Maribor, in literarnega zgodovinarja Karola Glaserja (1845–1913), prevajalca, indoevropeista in prvega slovenskega doktorja sanskrta. Povezujeta jih nevidna sila literature in izvorno okolje Pohorja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.

V zadnjih nekaj letih se soočamo z invazijo tujerodnih, pravimo jim tudi "invazivnih", vrst. Naj gre za živalske ali rastlinske. In medtem ko obcestni plevel zahteva splošno narodno aktivacijo, se nekatere druge vrste pri nas naseljujejo dosti manj medijsko podprto. Med njimi so tudi take, ki domujejo v oddaljenih krajih in jih imamo za eksotične. In kar je še najzanimivejše: zgodovina eksotičnih živali na naših tleh je dolga in pisana in v njej pomembno vlogo igrajo tudi štajerski lovci. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Ločica ob Savinji ima skriti biser, in to je nedokončani rimski legijski tabor. Graditi naj bi ga začeli v letu 170 našega štetja, leto dni pozneje pa so ga že zapustili. To je lep primer klasičnega rimskega vojaškega, legijskega tabora tistega časa. Šlo je za zidan tabor, v obliki igralne karte z zelo izrazito poveljniško stavbo, bolnišnico in zidanimi barakami za dve kohorti od desetih. Tabor je kamenček v mozaiku poznavanja markomanskih vojn v poznem 2. stoletju našega štetja, ki jih štejemo za začetek tako imenovanih barbarskih vpadov v rimski imperij. Tabor kaže, kakšna je bila organizacija rimske vojske in njene logistične sposobnosti pri graditvi vojaških objektov. Druga italska legija je postavila svoj prvi tabor v Ločici ob Savinji in se je na to v nekaj letih preselila celo dvakrat in postavila še dva dodatna tabora ob Donavi v današnji Avstriji. O taboru v Ločici pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Leta 1961 so se o potrebi po vrtcu za romske otroke na Pušči pri Murski Soboti začeli pogovarjati na Svetu za varstvo družine pri socialnem skrbstvu. Pobuda je dobila tudi politično podporo tedanje oblasti in kot se spominja prva vzgojiteljica Vera Flisar, so za njo praviloma stale ženske. Spominja se Side Podlesek, Marije Barbarič, Marije Vild, Štefke Brglez in drugih. Pomembno pa je bilo, da je skoraj sočasno in že nekoliko prej nekatere neznanke razkril pravnik dr. Vanek Šiftar, naš prvi raziskovalec življenja Romov. Tudi zaradi precejšnje izoliranosti in prometne nedostopnosti romskega naselja je bila sprejeta odločitev, da se montažna stavba vrtca zgradi kar na obrobju Pušče.

Leto dni je od vpisa slovenskega znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v ustavo. To je bil zgodovinski korak, saj je bila gluhim in ljudem z gluhoslepoto priznana temeljna človekova pravica – pravica do njihovega maternega jezika. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije si vseskozi prizadeva za enakopraven družbeni položaj in pravice ljudi z izgubo sluha. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj 90 let organiziranega delovanja gluhih in naglušnih od prvega društva gluhih pri nas - Društva gluhonemih Dravske banovine - in izzive, pred katere je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije postavljena danes.

Med Poljansko in Kapiteljsko ulico v Ljubljani stoji stavba, ki ji je – kot številnim drugim objektom v prestolnici – pečat pustil velikan slovenske arhitekture Jože Plečnik. Stavba je znana kot Peglezen – predvsem zaradi svoje oblike, ki spominja na likalnik. V obliki, kot je danes, je nastala v 30. letih prejšnjega stoletja. Oddajo Sledi časa je pripravila Tina Lamovšek.Peglezen Jožeta Plečnika je še eden od povezovalnih točk, ki združijo mesto v celotoMed Poljansko in Kapiteljsko ulico v Ljubljani stoji stavba, ki ji je – kot številnim drugim objektom v prestolnici – pečat pustil velikan slovenske arhitekture Jože Plečnik. Stavba je znana kot Peglezen – predvsem zaradi svoje oblike, ki spominja na likalnik. V obliki, kot je danes, je nastala v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Oddajo Sledi časa je pripravila Tina Lamovšek.

Zgodba kužnega znamenja na Donovi cesti v Medvodah. Spomin na epidemijo kuge leta 1599Tokratne Sledi časa gredo severovzhodno od Ljubljane - v Medvode - in se ustavijo pred tamkajšnjo lekarno na Donovi cesti. Tam na že četrti lokaciji, odkar je bilo postavljeno leta 1603, stoji kužno znamenje, ki tiho spominja na izbruh smrtonosne bolezni v Medvodah in na Svetju leta 1599. Krajane Svetja je kuga poleti 1599 zdesetkala. V koledarskih zapiskih ljubljanskega škofa Tomaža Hrena je podatek, da jih je od skupno 146 prebivalcev Svetja takrat za kugo umrlo kar 123. Pokopali so jih na polju za cerkvijo Sv. Niko­laja na Jeprci, kjer je nastalo kužno pokopališče, saj so svoje, za kugo umrle sokrajane, tja pokopali tudi Škofjeločani in Kranjčani.

Ezl ek ne bi mogel stati bolj v srčiki mesta, kot stoji. Tam, kjer se prastare žile dovodnice stekajo na Grajski trg, kjer je na eni strani mogočni ostanek mariborskega gradu, tam, kjer je na kupu nekaj najbolj znamenitih stavb mesta Maribor, se nahaja Ezl ek. Sicer je danes obrušen. Simbolno in povsem stvarno. Vogal znamenite kavarne Astorije je namreč odbit in nekdanji pravi kot je postal bolj zapletena geometrijska oblika, da so dobila prostor nekoliko postavljaška vhodna vrata v današnji lokal. Kot se je nekoč nekdo pridušal: »V Mariboru je na tisoče vogalov, a so šli podret ravno Ezl ek!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič. Postavati in postopatiEzl ek ne bi mogel stati bolj v srčiki mesta, kot stoji. Tam, kjer se prastare žile dovodnice stekajo na Grajski trg, kjer je na eni strani mogočni ostanek mariborskega gradu, tam, kjer je na kupu nekaj najbolj znamenitih stavb mesta Maribor, se nahaja Ezl ek. Sicer je danes obrušen. Simbolno in povsem stvarno. Vogal znamenite kavarne Astorije je namreč odbit in nekdanji pravi kot je postal bolj zapletena geometrijska oblika, da so dobila prostor nekoliko postavljaška vhodna vrata v današnji lokal. Kot se je nekoč nekdo pridušal: »V Mariboru je na tisoče vogalov, a so šli podret ravno Ezl ek!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Stari časi ne bi bili tako zelo pozabljeni, ne oddaljeni, ko bi bili ljudje pozornejši. In radovedni. V drugem desetletju dvajsetega stoletja se je mlad častnik avstrijske vojske odločil zbrati ljudsko blago Pohorja. Ne le da je bila naloga logistično skoraj nemogoča; na njegovi poti je stala še skoraj nepremostljiva jezikovna ovira, pa tudi gmotno ne najboljše razmere za izdajanje slovenskih pripovedk in zgodb v nemškem jeziku. Zato se je njegovo delo s kratkim prebliskom v petdesetih letih skoraj izgubilo, dokler niso »Schlosserjeve Pohorske zgodbe« pred nekaj tedni dočakale svoje prve slovenske izdaje. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič. Na izlet v pohorsko magijoStari časi ne bi bili tako zelo pozabljeni, ne oddaljeni, ko bi bili ljudje bolj pozorni. In radovedni. V drugem desetletju dvajsetega stoletja se je mlad oficir avstrijske vojske odločil zbrati ljudsko blago Pohorja. Ne le, da je bila naloga logistično skoraj nemogoča; na njegovi poti je stala še skoraj nepremostljiva jezikovna ovira, pa tudi gmotno ne najboljše razmere za izdajanje slovenskih pripovedk in zgodb v nemškem jeziku. Zato se je njegovo delo s kratkim prebliskom v petdesetih letih skoraj izgubilo, dokler niso »Schlosserjeve Pohorske zgodbe« pred nekaj tedni dočakale svojo prvo slovensko izdajo. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.

Bogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali. Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vedno aktualnejša. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedani, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja, eden temeljih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. V prepletu misli in občutkov vem, da se bom še vedno spopadal z mejami, največjimi in najvišjimi, težje prehodnimi in na neki način nevarnejšimi od tistih, čez katere sem v mladosti tihotapil sebe in stvariBogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali. Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vse bolj aktualna. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedana, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja eden temeljnih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa. Za dr. Iztoka Tomazina meje pomenijo specifičen pogled na življenje. Navsezadnje se vsak dan srečujemo s takimi in drugačnimi mejami, ki jih pogosto ne doživljamo kot meje. To je lahko meja lastnega udobja, meja strahu in poguma, tega, kaj lahko storimo in česa ne smemo, kaj je nevarno in kaj ni. Tu pa so še družbeno opredeljene meje, ki določajo, kaj je dovoljeno. In tako so naša življenja pravzaprav preplet takih in drugačnih meja. To se prepleta tudi v njegovi knjigi. Priprave na tihotapske akcije so imele podlago v otroških igrah, Iztoka Tomazina sta že takrat privlačila in spremljala tveganje in popolna posvečenost dejanjem, ki si jih je zamislil. Poseben čar je prinašalo tisto, kar je bilo prepovedano. Ozemlje, na katerem je Iztok Tomazin prehajal mejo, je visokogorski greben Karavank, najdaljši gorski greben v Sloveniji in naravna, jasna in po večini težko prehodna meja med državama. V obdobju rajnke Jugoslavije je bila meja z Avstrijo na območju Karavank dobro zastražena. Pod gorami, po večini na začetku dolin, so bile v precej enakomernih presledkih posejane karavle, v njih pa številne enote graničarjev, ki so redno patruljirali v obmejnem pasu, pogosto v spremstvu dresiranih psov, in branili našo državo pred bog ve kakšnimi sovražniki, piše Iztok Tomazin. Z graničarji se ni bilo dobro prepirati. Med večjimi kontrabantarskimi dosežki je bilo tihotapljenje zmaja. Rdeča nit opisovanja meja, obmejnosti in mejaških zgodb se v knjigi nadaljuje z opisom himalajskih izkušenj. Knjiga na Meji seveda odpira vprašanja, ki so globoko zasidrana v vsakem posamezniku, čeprav se ni nikoli ukvarjal s tihotapljenjem. Dejstvo je, da se meje vedno spreminjajo.     Iztok Tomazin svojo knjigo konča takole: "Še vedno sedim na svojem vrhu nekje v Karavankah, sonce je že zašlo, svetloba ugaša, v dolinah  hitro, v gorah počasneje. Najdlje bo nebo žarelo nad zahodnim obzorjem. Prihaja noč, meni pa je vse lepše. V prepletu misli in občutkov vem, da se bom še vedno spoprijemal z mejami, največjimi in najvišjimi, težje prehodnimi in na neki način nevarnejšimi od tistih, čez katere sem v mladosti tihotapil sebe in stvari. Z mejami, na katerih ne grozijo represivneži in smrtno orožje, z mejami v sebi, pri katerih na drugi strani ni ničesar, kar bi že poznal, a vem, da jih je odkrivati in prestopati vredno in edino smiselno, pravzaprav najvišji cilj in smisel preostanka življenja."    

O enem najbolj karizmatičnih in enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovineO enem najbolj karizmatičnih in enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovineDušan Pirjevec je bil eden najbolj karizmatičnih in hkrati enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine, profesor primerjalne književnosti in literarne teorije, nekdanji visoki partizanski funkcionar in vodja agitacijsko-propagandnega oddelka pri Centralnem komiteju slovenske komunistične partije, ki si je kasneje s svojimi bolj liberalnimi nazori in skoraj nepredstavljivo priljubljenostjo pri mladih – ki so v trumah drli na njegova predavanja – prislužil leta skrbnega spremljanja službe državne varnosti in vedno večjo nenaklonjenost partijskega vrha. Življenjsko zgodbo tega resnično markantnega človeka, ki je v slovenski prostor vnesel vrsto modernih filozofskih in literarnih idej ter skozi svoje analize književnosti premišljeval ne le značilnosti določenih literarnih slogov in obdobij, ampak predvsem temeljni položaj modernega človeka v svetu, so nam za tokratne Sledi časa pomagali predstaviti skrbnik rokopisne zbirke NUK Marijan Rupert ter dva sodelavca pri nedavno izdani knjigi o Dušanu Pirjevcu z naslovom Ahac: zgodovinar dr. Peter Vodopivec in Pirjevčeva hči, Alenka Pirjevec.

Oddaja Sledi časa predstavlja pregled vseh do danes odkritih fosilnih ostankov mamutov na slovenskih tleh.Fosilni ostanki mamutov na SlovenskemTokratne Sledi časa nas peljejo deset tisoč, sto tisoč, morda celo milijon let nazaj - v čas, ko so po danes slovenskih tleh lomastili mamuti. Za sabo so pustili številne fosilne ostanke, ki jih zadnjih dvesto let vsake toliko potegnemo na plano. Skozi pregled vseh do danes odkritih ostalin mamutov na Slovenskem nas vodijo paleontolog mag. Matija Križnar iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije ter stari časopisni članki, ki so nastajali ob posameznih odkritjih. Kosti so se kopačem v resnici druga za drugo kar luščile iz zemlje. Okostje je moralo ležati v zemlji kakšnih 10.000 do 80.000 let, zakaj za tolikšno dobo pred nami so utegnili mamuti hoditi okrog današnjega Kamnika. Razume se, da se je glas o znameniti najdbi jadrno raznesel po vsej okolici in radovedni Kamničani so danes neprestano romali proti Nevljam, da si od blizu ogledajo kosti svojega davnega soseda. Lega posameznih kosov, ki so jih še včeraj in danes dopoldne našli, daje slutiti že precej točne obrise celotnega okostja, škoda je samo, da je delavec, ki je menil, da ima staro hrastovo poleno v rokah, razbil eno stegnico in je s krampom polomil tudi nekaj reber. JUTRO, 1938 V Vuhredu so na gradbišču nove hidrocentrale naleteli delavci pri razstreljevanju konglomerata nad levo obalo dravske struge na dele nenavadnega okostja, ki so ga poslali v Mariborski muzej. Tam so ugotovili, da dragocena najdba predstavlja mlevski zob mamuta ter dva dela spodnje čeljusti. To so že drugi sledovi mamuta, ki so jih odkrili v Dravski dolini. Pred dvema letoma so izkopali mamutov zob v bližini Limbuša na terenu, ki je sedaj poplavljen radi hidrocentrale na Mariborskem otoku. SVOBODNA SLOVENIJA, 1953

Danes pa poglejmo na Ukrajinsko vojno še z druge plati. Bolje rečeno z distance oziroma perspektive, ki jo lahko ponudi le 100 let zgodovine. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja vojni dnevnik Matija Petkovška.Doživljaji iz svetovne vojneOb stoletnici začetka Velike vojne so slovenske znanstvene ustanove, kot tudi nekateri mediji pozvali ljudi k iskanju, arhiviranju in objavljanju morebitnih še neodkritih spominov slovenskih vojakov. Na veliko presenečenje vseh so zapisane ali kako drugače dokumentirane zgodbe slovenskih fantov iz bojišč vznikle v desetinah. V glavnem neznane in nove tako za stroko kot za javnost potrjujejo tezo, ki jo je v uvodu k dnevniku Matije Petkovška zapisal dr. Marko Štepec, ki se med slovenskimi zgodovinarji najbolj intenzivno ukvarja z obdobjem Prve svetovne vojne. Pravi, da je bila pismenost slovenskih prebivalcev Avstro-ogrske monarhije izjemno visoka in posledično so odhajali na bojišča izobraženi, razgledani in seveda v veliki večini tudi fantje, ki so govorili ali razumeli vsaj en tuj jezik … V oddaji Sledi časa objavljamo enega teh dokumentov. Vojni dnevnik Matije Petkovška ni le dokument tistega časa, temveč tudi opomnik, kako brezmiseln je sodoben ukrajinski konflikt, saj se je pred 100 leti podobna tragedija na tistih ravnicah že odigrala …

15. aprila je minilo 70 let od rojstva Jerneja Zaplotnika – Nejca, najbolj kultnega slovenskega alpinista in himalaista. Kaj vse bi dosegel, če ga ne bi 24. aprila 1983 pod Manaslujem pokopal usodni plaz, lahko samo ugibamo. Njegova zapuščina je za slovenski narod neprecenljiva, kot tudi njegova knjiga Pot, ki še danes navdihuje številne plezalce ali ljubitelje plezanja, pa tudi druge bralce. A kdo je bil Nejc Zaplotnik osebno? Kako se ga spominjajo njegovi najbližji in njegovi prijatelji, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.Osebni pogled na kultnega alpinista s strani njegovih najbližjih in njegovih prijateljev.15. aprila je minilo 70 let od rojstva Jerneja Zaplotnika – Nejca, najbolj kultnega slovenskega alpinista in himalaista. Zgodovinski trenutki, ki so se za zmeraj zapisali v kolektivni spomin našega naroda. Morda celo trenutki, ko nas je alpska identiteta povezala tako močno, kot do tedaj le redko katera druga športna panoga ali celo zgodovinski dogodek. Pod vse to se je podpisala cela vrsta ljudi, ki ima zasluge za ta uspeh. A podpis Jerneja Nejca Zaplotnika ostaja zapisan tudi v širšem kontekstu našega naroda. Neločljivo ga povezujemo z alpinizmom in že pred skoraj 40 leti je postal mit, ki z leti samo pridobiva na veljavi. Da bi ga spoznali z druge, bolj osebne plati, se moramo vrniti daleč nazaj. Pogovarjali smo se z Mojco Zaplotnik Jamnik, Tomažem Jamnikom - Mišom, Marijo in Andrejem Štremfljem ter Viktorjem Grošljem - Vikijem. Slišali pa boste odlomke posnetkov, ki jih je na Mount Everestu posnel tonski mojster Matjaž Culiberg, na letališču Ljubljana in v studiu Radia Slovenija pa kolega Rajko Dolinšek.              

29. marca letos je Domovinsko društvo generala Maistra Maribor v navezi z Zvezo društev general Maister, družino Rosina - Šelih in odvetniško pisarno dr. Urške Kežmah na pročelju hiše na Partizanski cesti 16 v Mariboru odkrilo spominsko ploščo odvetniku in politiku dr. Franju Rosini. Gre za osebnost, ki ji zgodovina pripisuje izjemne zasluge za to, da se je v Mariboru na prelomu stoletja uveljavljala narodna zavest, pa tudi zato, da je Maribor po prvi svetovni vojni pripadel južnoslovanski državi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.Dr. Franjo Rosina (1863-1924) odvetnik, bančnik in domoljub je v Mariboru dobil spominsko ploščo29. marca letos je Domovinsko društvo generala Maistra Maribor v navezi z Zvezo društev general Maister, družino Rosina - Šelih in odvetniško pisarno dr. Urške Kežmah na pročelju hiše na Partizanski cesti 16 v Mariboru odkrilo spominsko ploščo odvetniku in politiku dr. Franju Rosini. Gre za osebnost, ki ji zgodovina pripisuje izjemne zasluge za to, da se je v Mariboru na prelomu stoletja uveljavljala narodna zavest pa tudi zato, da je Maribor po prvi svetovni vojni pripadel južnoslovanski državi.

Spoštovani poslušalci, čeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne družine Dolničar, so po letu 1700 odhajali tudi na pustni karneval v Benetke. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile take, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann. Manj premožni, pa tudi otroci, so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.Najstarejše ljubljansko drsališče je bilo tako imenovano Kernovo drsališčeČeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani in okolici. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so  igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne družine Dolničar, so po letu 1700 odhajali tudi na pustni karneval v Benetke. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile takšne, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann. Manj premožni,  pa tudi otroci,  so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa. Sogovorniki Začetki Začnimo z nekaterimi osnovnimi podatki. V številnih kulturah se gospodarska dejavnost ali pa preživetje prepleta z zabavo in prostočasnimi dejavnostmi. To velja tudi za drsanje in razvoj drsalk kot pripomočka za premagovanje ledenih površin, nam je povedal dr. Tomaž Pavlin, ki  preučuje zgodovino športa na fakulteti za šport. Drsališča sodijo med tako imenovane zimske radosti, ki so bile sestavni del počitnic in preživljanja prostega časa. Je pa seveda drsanje zelo stara dejavnost, pri nas znana iz Valvazorjevih upodobitev Cerkniškega jezera, ki bi jih lahko primerjali z upodobitvami holandskih slikarjev tistega časa, meni mag. Gojko Zupan, umetnostni zgodovinar. Drsanje kot šport in rekreacija se je začelo razvijati v Ljubljani konec 19. stoletja in je do druge svetovne vojne doživelo izjemen razcvet. V tem času je bilo v Ljubljani več drsališč, ni pa še povsem raziskano, kdaj so se drsali na zaledenelih jezerih, bajerjih, ribnikih, rekah in potokih. Najstarejše ljubljansko drsališče je bilo tako imenovano Kernovo drsališče. O njem so leta 1909 zapisali: "Spomin na Kern. Ljubljanski prebivalci se še dobro spominjajo, kako živahno je bilo svoj čas na trnovskem Kernu. Ob nedeljah, kakor ob delavnikih, so bili sestanki mladih in starih le na častitljivem Kernu, kjer je drsalcem in gledalcem v zabavo še igrala že umrla godba realcev. Pomarančarji in smokvarji so prinesli okrepčila, kočevskega krošnjarja ni nikoli manjkalo, Monte-Carlo so pa imeli vajenci pod hrastom s 'prlafurjem in fucanjem'. Skratka, Kern je bil koncentracija zimske zabave. Še je Kern, a samo po imenu, sicer pa zapuščen. Le otroci in revnejši dijaki ga po malem še obiskujejo, od njih pa malo vstopnino pobirata dve stari ženici. Ko nekega dne ni bilo teh, je hlapec Fran Dernovšek porabil priliko in se kar na svojo roko etabliral za blagajničarja. Kdor mu je plačal, se je smel drsati, kdor pa ne, je sfrčal z leda. Slednjič je prišel na vrsto policijski stražnik, ki je preskrbel, da bode nepoklicani blagajničar dajal obračun pred sodiščem."   Območje Kernovega drsališča, 1912foto: Wikipedia.si Kernovo drsališče je zajemalo območje za trnovsko cerkvijo, kjer so nekoč kopali glino za mestno opekarno. Kern danes, Ana Kovačfoto: Ana Kovač V Ljubljani je bilo nekoč znanih več drsališč, na primer koseški bajer.  Zelo znan je bil zaledeneli tivolski ribnik, kjer so imeli tudi vso potrebno infrastrukturo. Tu so bile garderobe in slaščičarna, zraven pa je bila čolnarna, kjer so v ne zimskem času sposojali čolne na vesla. Drsanje na ribniku Tivoli, 1909foto: Arhiv zbiratelja razglednic Zmaga Tančiča Drsanje je bilo najprej vezano na zunanje površine. Tudi Bled z otokom je bil pozimi dostopen peš – ko so bile zime takšne kot na Cerkniškem jezeru. Tam so tudi kegljali na jezeru. Blejsko jezero pozimifoto: https://www.pokljuka2021.si/sl/zima-na-bledu-nekoc-in-danes/ Na tako imenovanih naravnih drsališčih so igrali tudi hokej. Dr. Tomaž Pavlin ima tudi konkretne izkušnje z drsanjem, saj je igral hokej. Pokrita drsališča Hala Tivolifoto: https://www.sport-ljubljana.si/Park_Tivoli_Hala_Tivoli/ Drsališče Zalogfoto: https://www.sport-ljubljana.si/Park_Zalog_Drsalisce_Zalog/ Večnamenska dvorana Bledfoto: https://www.ledena-dvorana.si/sl/Domov

Zadnje mesece, tako pravijo, je težko kupiti avto. Nekaj se je ustavilo v dobaviteljski verigi in Slovenija se je vrnila v čase, ko se je na avtomobil čakalo po več let. Na srečo se v tiste čase vrača tudi oddaja Sledi časa, v kateri nam bo Marko Radmilovič predstavil nekaj znamenitih klasičnih avtomobilov.Od strasti do naložbeZadnje mesece, tako pravijo, je težko kupiti avto. Nekaj se je ustavilo v dobaviteljski verigi in Slovenija se je vrnila v čase, ko se je na avtomobil čakalo po več let. Na srečo se v tiste čase vrača tudi oddaja Sledi časa, kjer nam bo Marko Radmilovič predstavil nekaj znamenitih klasičnih avtomobilov.

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

V današnji oddaji Sledi časa se bomo odpravili po stopinjah, ki so jih na območju današnje občine Šmartno pri Litiji puščali pisatelj in dramatik Slavko Grum, arhitekt Jože Plečnik, zdravnik, kemik in Nobelov nagrajenec za kemijo Fritz Pregl, polihistor Janez Vajkard Valvasor, znameniti mizarji iz družine Izgoršek in drugi. Virtualno se bomo sprehodili do gradu Bogenšperk, ki je med najpomembnejšimi renesančnimi objekti pri nas in ki je po Valvasorjevi zaslugi tudi najstarejši muzej na Slovenskem. Slišali boste marsikatero zanimivo zgodbo iz življenja ljudi na tem območju, ki je bilo znano tudi po rudarstvu, usnjarstvu in kovaštvu. Šmartno pri Litiji je zaselek, stisnjen med zasavskim in dolenjim hribovjem, ki je zaradi dveh mogočnih zvonikov novogotske cerkve Svetega Martina videti daleč naokoli. Po teh krajih je hodil tudi arhitekt Jože Plečnik. V današnji oddaji Sledi časa se bomo odpravili po stopinjah, ki so jih na območju današnje občine Šmartno pri Litiji puščali pisatelj in dramatik Slavko Grum, arhitekt Jože Plečnik, zdravnik, kemik in Nobelov nagrajenec za kemijo Fritz Pregl, polihistor Janez Vajkard Valvasor, znameniti mizarji iz družine Izgoršek in drugi. Virtualno se bomo sprehodili do gradu Bogenšperk, ki je med najpomembnejšimi renesančnimi objekti pri nas in ki je po Valvasorjevi zaslugi tudi najstarejši muzej na Slovenskem. Slišali boste marsikatero zanimivo zgodbo iz življenja ljudi na tem območju, ki je bilo znano tudi po rudarstvu, usnjarstvu in kovaštvu.

Danes se bomo odpravili na malce nenavadno raziskovalno pot, saj bomo odkrivali zanimivosti, ki so povezane z vsakdanjimi predmeti, in to so gumbi. Leta 1931 so o gumbih zapisali: »Ko so ljudje začeli pridobivati razne kovine, so začeli iz kovin izdelovati tudi kovinske zaponke, ki so jim držale skupaj njihova oblačila. Takih starinskih zaponk, ki so zelo podobne našim 'varnostnim iglam', so izkopali tudi že pri nas precej iz starorimskih ali pa še iz starejših grobov.« Gumbe v današnji obliki so pa iznašli šele dosti pozneje. Izdelovali so jih iz najrazličnejšega materiala, tudi iz zlata, srebra in dragih kamnov, pa tudi iz porcelana in stekla. Umetniško izdelovanje gumbov je doseglo v Evropi svoj vrhunec v 17. in 18. stoletju. Kot bomo slišali, pa so gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.Tako vsakdanji, pa tako zanimivi in pomembni, preprosto – gumbiDanes se bomo odpravili na malce nenavadno raziskovalno pot, saj bomo odkrivali zanimivosti, ki so povezane z vsakdanjimi predmeti, in to so gumbi. Leta 1931 so o gumbih zapisali: "Ko so ljudje začeli pridobivati razne kovine, so začeli iz kovin izdelovati tudi kovinske zaponke, ki so jim držale skupaj njihova oblačila. Takih starinskih zaponk, ki so zelo podobne našim varnostnim iglam, so izkopali tudi že pri nas precej iz starorimskih ali pa še iz starejših grobov." Gumbe v današnji obliki so iznašli šele dosti pozneje. Izdelovali so jih iz najrazličnejšega materiala, tudi iz zlata, srebra in dragih kamnov, pa tudi iz porcelana in stekla. Umetniško izdelovanje gumbov je doseglo v Evropi svoj vrhunec v 17. in 18. stoletju. Kot bomo slišali, pa so gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost. Več v oddaji Sledi časa. Sogovorniki Izhodišče Izhodišče za današnjo oddajo o gumbih je zapis iz leta 1931 z naslovom Muzej za gumbe. Tako izvemo, da je zgodovina gumbov do neke mere tudi zgodovina naše kulture. Od prvotnih gumbov pa do današnjih je bila zelo dolga pot. Ta pot je obenem tudi zgodovina razvoja našega rokodelstva. Največja zbirka gumbov je bila leta 1931 v Pragi. To je bil pravcati muzej za gumbe, ki ga je uredil fabrikant gumbov Henrik Woldes. V tem muzeju so hranili zares umetniška dela te vrste. Na gumbih so bili naslikani čisto majhne slike raznih gradov in portreti. Nanje so slikali tudi razne živali, od kanarčkov, mačk, konjskih glav, do psov in papig. Na dvoru francoskega kralja Ludvika XIV. je bila navada, da so nosili gumbe iz stekla, v katere so bile ulite razne živali, celo bolhe. Nosili so pa tudi gumbe, kjer so bile vdelane male ure, slike in podobne malenkosti. Takih gumbov seveda niso nosili reveži, ampak samo imenitni in bogati ljudje. Tako v zapisu, kaj pa pri nas? Najprej smo o pomenu gumbov povprašali Marka Ličino, kustosa v muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. Ta nam je med drugim povedal, da so gumbi zelo pomemeben vir podatkov, na primer na vojaških uniformah. Izjemno presenečenje Zgodba o gumbih je postajala med pogovorom vse zanimivejša. Lahko bi rekli, da so nam gumbi, v prenesenem pomenu, pripravili kar manjše presenečenje. Med drugo svetovno vojno so namreč gumbi postali tudi odlikovanje za hrabrost.   Gumbi Pa smo iskali naprej. Obrt izdelovanja gumbov je bila zelo razvita tudi v naših krajih. In tako smo navezali stik z Natašo Dolejši. Izdelovanje gumbov ali gumbarstvo se je v družini Dolejši začelo na Češkem, nam je povedala Nataša Dolejši, solastnica in direktorica podjetja Dolejši modni gumbi. Njihov ded, po rodu Čeh, se je tam izučil obrti in po triletni vajenski dobi je leta 1931 z odliko naredil mojstrski izpit. Tema njegove naloge pa je bila izdelovanje gumbov iz školjk, ki se imenuje biserna matica. Leta 1938 se je potem na pobudo najbrž čeških pa tudi drugih lastnikov tekstilnih tovarn v tedanji Kraljevini Jugoslaviji preselil v Slovenijo, v Ribnico na Dolenjskem. Tam je na neki kmetiji našel prostor za svojo obrt, ga najel, postavil stroje in začel delo. Spoznal je domačo hčer in pozneje se je z njo tudi poročil. Po poroki je tudi ona začela delati v gumbarstvu. Zgodba pa je šla naprej, nam je  povedala Nataša Dolejši.   Pot gumbov   Izdelki Muzej gumbov Nataša Dolejši razmišlja tudi, da bi nekoč morda imeli v podjetju muzej gumbov, kot jih imajo v nekaterih državah.   Širitev Nataša Dolejši skupaj s svojo sestro, solastnico podjetja, išče vedno nove poti, tako izdelujeta tudi nakit in druge modne dodatke. Prihodnost V podjetju Dolejši so kupili tudi laser, s katerim lahko na gumb izpišejo logotip ali želeni vzorec, imajo spletno stran in se prilagodijo še tako zahtevnim naročnikom. V podjetju sledijo viziji, da ostanejo pomemben proizvajalec gumbov v evropskem prostoru. Vedno gumbi    

Bolezen ne izbira. Tudi veliko otrok in mladih pristane v bolnišnicah – nekateri za kratek čas, drugi za daljši, tretji morajo bolnišnice zaradi kroničnih bolezni obiskovati vse svoje otroštvo. Da ne izgubijo stika s šolskim delom, da se lahko po okrevanju brez težav vrnejo k pouku in da lahko kljub bolezni ali poškodbi napredujejo na svoji izobraževalni poti, skrbijo bolnišnične šole. Večina bolnišnic v Sloveniji je povezanih z bližnjo osnovno šolo, ki mladoletnim otrokom v prostorih bolnišnice pomaga pri šolskem delu. Da je bolnišnična šola prav posebna vrsta šole, smo se prepričali, ko smo za oddajo Sledi časa raziskovali delovanje in zgodovino najstarejše in največje bolnišnične šole v Sloveniji. Ljubljanska Bolnišnična šola OŠ Ledina letos praznuje 70. obletnico delovanja, danes ima 19 oddelkov na 5 lokacijah, v njej je zaposlenih 23 učiteljic, ki skrbijo za 2.700 šolarjev na leto. Bolnišnična šola OŠ Ledina ima 19 oddelkov na 5 lokacijah, 23 učiteljic in 2.700 šolarjev na letoBolezen ne izbira. Tudi veliko otrok in mladih pristane v bolnišnicah – nekateri za kratek čas, drugi za daljši, tretji morajo bolnišnice zaradi kroničnih bolezni obiskovati vse svoje otroštvo. Da ne izgubijo stika s šolskim delom, da se lahko po okrevanju brez težav vrnejo k pouku in da lahko kljub bolezni ali poškodbi napredujejo na svoji izobraževalni poti, skrbijo bolnišnične šole. Večina bolnišnic v Sloveniji je povezanih z bližnjo osnovno šolo, ki mladoletnim otrokom v prostorih bolnišnice pomaga pri šolskem delu. Da je bolnišnična šola prav posebna vrsta šole, smo se prepričali, ko smo za oddajo Sledi časa raziskovali delovanje in zgodovino najstarejše in največje bolnišnične šole v Sloveniji. Ljubljanska Bolnišnična šola OŠ Ledina letos praznuje 70. obletnico delovanja, danes ima 19 oddelkov na 5 lokacijah (na Pediatrični kliniki, otroškem oddelku Dermatovenerološke in Ortopedske klinike, Psihiatrični kliniki ter na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča), v njej je zaposlenih 23 učiteljic, ki skrbijo za 2.700 šolarjev na leto. Pogovarjali smo se z vodjo bolnišničnih šolskih oddelkov OŠ Ledina Manjo Žugman, učiteljico razrednega pouka in vodjo šolskega oddelka Marjetice na URI Soča Tanjo Babnik, učiteljico razrednega pouka in vodjo šolskega oddelka Hobotnice na kliničnem oddelku za nefrologijo Pediatrične klinike Mojco Topič, četrtošolko Lijo Šarlah, ki je na rehabilitaciji v URI Soča, in dvema bivšima učencema bolnišnične šole Sergejo Urnaut in Filipom Gantarjem, ki sta v bolnišnici preživela precejšen del svojega otroštva oz. mladosti.

Konec lanskega leta je izšel drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo. Ta zvezek je prvi od treh, ki bodo predstavili srednjeveško rokopisno gradivo, ki je shranjeno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, ki je sozaložnik te izdaje. Avtorica je vrhunska poznavalka srednjeveške umetnosti in pisne dediščine, profesorica in dvojna doktorica Nataša Golob. V oddaji Sledi časa bo govorila o rokopisih in zlasti rokopisnih fragmentih, danes shranjenih v NUK-u, ki so dobesedno edine preostale sledi rokopisnih knjig, ki so nekoč bile v naših krajih. Rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V NUK-u poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila in prav izvirne slovarje. Nataša Golob je ob koncu uvodnega poglavja zapisala: »Rokopisi in vse, kar je z njimi povezano, so naša kašča spomina, ki jo moramo odpreti.« Nekaj teh spominov bomo odstrli v Sledeh časa. Oddajo je pripravil Miha Zor. Pozornosti vredni dokumenti srednjeveškega kulturnega in intelektualnega življenjaOddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

»Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.« Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70-letna zgodovina kmetijskega šolstva. Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa. Sadjarsko-vinogradniška šola Svečina»Najnavadnejši kmet uvideva že dandanes, da samo »stara praksa« v kmetovanju ne velja več; kajti poleg pridnih rok treba je mnogo več zdravega pojmovanja in razumevanja, kakor v tistih »dobrih starih časih.« Do tega pridemo potom dobro organiziranih kmetijskih šol, kojih učni jezik pa mora biti materini jezik učencev.« Tako se je že leta 1903 pridušal komentator v Slovenskem gospodarju na situacijo kmetijskega šolstva na Slovenskem, s posebnim akcentom na Štajersko. Tam namreč slovenske kmetijske šole še ni bilo in je še kar nekaj desetletij ne bo. Sploh pa ni bilo izobraževalne ustanove za kmečka dekleta in preteči je moralo mnogo kmetskega znoja, da se je leta 1935 premaknilo. Banovina je kupila grajsko poslopje v vasi Svečina in v sami srčiki slovenjegoriškega vinogradništva se je začela skoraj 70 letna zgodovina kmetijskega šolstva. Avtor Marko Radmilovič živi skoraj pod gradom, v katerem se odvija zgodba tokratne oddaje Sledi časa.

Lani smo zaznamovali okroglo obletnico smrti frančiškanskih patrov Angelika in Romana Tominec, ki sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojim bojem za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi zunaj katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje – močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju – so nam ob tej priložnosti v eni od preteklih oddaj Sledi časa pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Vabljeni k poslušanju reprize oddaje Sledi časa, ki jo je pripravila Alja Zore.Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala UdbaFrančiškanska patra Angelik in Roman Tominec sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojo borbo za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi izven katoliških krogov. Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, je lani minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje, močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju, so nam ob okrogli obletnici njunih smrti v eni od preteklih oddaj Sledi časa pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana-Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote.

V nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič. Zadnji na smrt obsojeniV nervoznih časih, ko se povečuje tudi število kriminalnih dejan in ko sploh tista težja dobivajo v javnosti mnogo pozornosti, je mogoče primerno, da se zazremo tudi v preteklost tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Z odmaknjenostjo osebe in usode kriminalcev pridobivajo romantični pridih in prav po tej poti stopa življenjska zgodba Franca Rihtariča. Človeka, ki bo v zgodovino šel kot zadnji, nad katerim je bila v Sloveniji izvršena smrtna kazen. Kljub časovni oddaljenosti in kljub večjemu številu medijskih objav v približno zadnjega pol stoletja pa so se pred kratkim pojavila nova dejstva, ki dodatno osvetljujejo usodo tega nenavadnega moža.

Pred natanko 100 leti sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega s podnaslovom Pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje -, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa-Browna, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govora tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije dandanes ... Gost dr. Rajko Muršič.Odmevni monografiji, polni dogodivščin, ki razkrivata podobe oddaljenih, čudaških navad in življenj, prežetih z magijo in univerzalnimi mrežami pomenovLeto 1922 je bilo prelomno za kulturno in socialno antropologijo, vedo, ki se je kar nekaj časa osamosvajala in na načelih etnografskega načina zbiranja podatkov v duhovni in materialni obliki iskala temeljna metodološka izhodišča. Prve etnografske ekskurzije so se na terenih vzhodne Rusije začele že v zgodnjem 18. stoletju, ko so iz stare grščine prevzeli arhaično tujko za besedo etnografija in za namene ukvarjanja z državnimi statistikami tudi prvič uporabili oznako "opisovanje ljudstev". Oblasti je kmalu, v času razsvetljenih imperialnih vladarjev, namreč vse bolj zanimalo, kaj ljudje sploh počnejo in kako bi jih bilo mogoče obdavčiti. Tako se je v 19. stoletju etnografska praksa razvijala v novih kolonialnih kontekstih, saj so kolonialna središča, zato da bi pridobila največ znanja o ljudeh, ob pomoči informatorjev in prevajalcev začela razvijati tako imenovano spontano etnografijo. V začetku 20. stoletja, pred natanko 100 leti, sta izšli monografiji, ki sta svetu predstavili od nas geografsko oddaljene skupine ljudi in njihove kulture, načine organiziranja življenj, ki lahko delujejo čudaško, vendar bi podobne elemente lahko iskali tudi v naših življenjih. O Argonavtih zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega – pripoved o podjetnosti in dogodivščinah domačinov v arhipelagih melanezijske Nove Gvineje –, ki so jih pri Založbi Aristej prevedene izdali tudi v slovenščini, in Andamanskih otočanih Alfreda Radcliffa - Browna, tako v oddaji Sledi časa, v kateri bo govor tudi o tem, kaj vse se dogaja v polju kulturne in socialne antropologije danes ter kako se antropologi odzivajo na aktualna vprašanja o staroselcih po svetu in kakšne so zagate znotraj miljeja zahodnega sveta ... Magda Tušar je v oddajo povabila profesorja s Filozofske fakultete v Ljubljani, dr. Rajka Muršiča. Upanje, da bomo ob pomoči dela strokovnjakov dobili nov uvid v divjaško človečnost, se je pred nami pojavilo kot privid, skoraj takoj pa izginilo. Kajti čeprav ta hip še vedno obstajajo številne avtohtone skupnosti, ki so na voljo za znanstveno preučevanje, pa bo čez generacijo ali dve njihova kultura praktično izginila. (Malinowski, avtorjev predgovor, 1922)

Senik. Preprosta beseda za preprosto stavbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o kozolcih, steljnikih, tako imenovanih pajštvah – sušilnicah sadja – in senikih. Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja. Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnili sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij. Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.Seniki so v sredogorju nad Sočo prisotni že stoletjaSenik. Preprosta beseda za preprosto zgradbo, ki pa skriva bogate in zanimive zgodbe, tradicijo, izročilo in spomine na svet, ki izginja. Slovenska krajina je prepredena z različnimi kmetijskimi gospodarskimi objekti, nekateri se še uporabljajo za pravi namen, druge pa počasi jemlje zob časa. Govorimo o  kozolcih, "podih", tako imenovanih pajštvah, pajšath ‒ sušilnicah sadja ‒ in senikih. Ti so še posebno v Posočju, med Kobaridom in Tolminom, nekaj posebnega. V Tolminskem muzeju so se povezali z dolgoletnim zbiralcem izročila Pavletom Četrtičem iz Kobarida, ki že desetletja vneto raziskuje, zapisuje in dokumentira ustno in materialno zapuščino Posočja. Med različnimi ostanki preteklosti ga še posebno navdušujejo seniki in vse, kar je povezano z njimi. Popolnoma drugače pa so seniki začarali Elvisa Jerkiča iz Tolmina, mladega študenta arhitekture in fotografa. Pritegnila sta ga preprostost in arhetipskost teh poslopij. Sodelovanje vseh treh partnerjev je rodilo razstavo in katalog. Več o senikih v Zgornjem Posočju pa v oddaji Sledi časa. Sogovorniki Raziskovalec Pavel Četrtič iz Kobarida je s krajšimi časopisnimi prispevki in turističnimi vodenji v lokalnem javnem prostoru prisoten že dalj časa. Že desetletja vestno zbira in raziskuje raznovrstno ustno in materialno zapuščino posoških krajev. Med številnimi ostalinami preteklosti ga posebej navdušujejo seniki in vse v povezavi z njimi. Posvetil jim je veliko prostega časa, želi pa si, da bi temu prepoznavnemu elementu Zgornjega Posočja tudi javnost namenila več pozornosti. Spomin na senike na razstavi predstavlja s fotografijami in maketami manjšega merila. Med raziskovanjem nekdanjega življenja na visokogorskih senožetih in pašnikih je zbiral tudi pričevanja ljudi, ki so takšno življenje sami izkusili. Poskrbel je, da se ohranjajo tako v zapisih kot tudi na filmskem traku; na razstavi so predvajali film Tolminski seniki, ki je v produkciji Vitela nastal leta 2000. Seniki, kamarnce Pa spoznajmo senike, te preproste suhozidne zgradbe. Prebivalci krajev ob Soči so stoletja tik pod gozdno mejo trebili zemljišča in tako so nastale senožeti, ki so segale pod najvišje gorske vrhove. Ta proces odstranjevanja grmovja in kamenja se je pospešil v 17. stoletju, še zlasti pa po letu 1849, ko so kmetje postali lastniki gozdnih in kmetijskih površin. Do prve svetovne vojne so bile vse strehe senikov krite z rženo, redkeje s pšenično slamo, ponekod so jih pokrili z lesenimi skodlami. Po prvi svetovni vojni pa je slamo zamenjala valjana pločevina, ki je ostala na bojiščih soške fronte. Ta kritina se je marsikje ohranila do današnjih dni. Pavel Četrtič se je s seniki srečal že v zgodnji mladosti, ko je s starši prihajal na obiske k stricu. Pomagali so mu pri košnji in spravilu sena na planinskih senožetih. Takrat je doživljal senike kot nekaj samoumevnega. V njih je teklo živahno življenje, tam so bivale družine, tam so živele šege in navade, vezane na košnjo. Sosedje so drug drugemu pomagali. Pozneje je Pavel doživljal senike drugače. Pavel Četrtič je pri dokumentiranju in raziskovanju v senikih odkril različne zapise in elemente, dele zgradb, ki so pripadali vojaškim objektom. Ko so jeseni prenehali pasti živino na planinah, so jo prignali na nižje ležeče senožeti, kjer je bilo še vedno dovolj paše, v senikih pa je bilo dovolj prostora tudi za živino. Pavel Četrtič pove, da je bil spodnji del senika namenjen zavetju za živino, na podstrešnem delu pa je bilo spravljeno seno. Pasel je kakšen stric ali pa mladenič, saj v dolini ni bilo zaposlitev. Zanje so ponekod poleg senika postavili manjše poslopje, imenovano kamarnca, v kateri so bivali in si pripravljali hrano, lahko pa so tudi sirili. Objektivna fotografija Elvis Jerkič iz Tolmina se je domači javnosti predstavil prvič. Mladega arhitekta in fotografa so seniki pritegnili zaradi njihove preprostosti in arhetipskosti. Po zgledu zakoncev Becher, ki s tako imenovano objektivno fotografijo dokumentirata in predstavljata industrijske objekte, je Jerkič za objekt fotografiranja izbral posoške senike. Preproste, oblikovno izčiščene, a hkrati vzorcev polne stavbe namreč kljub propadanju ali spremenjeni namembnosti še pomembno zaznamujejo obsoško krajino. Njihovo prvinskost in brezčasnost je ujel v arhitekturno natančno in obenem nadvse poetično črno-belo fotografijo, ki ji ni mogoče ničesar dodati in ne odvzeti. Spremembe Kot so zapisali v katalogu, ki je izšel ob postavitvi razstave, so v začetku 20. stoletja prva svetovna vojna in drugi dogodki, ki so sledili, v življenje senožeti prinesli številne spremembe. Nove tovorne žičnice in vojaške ceste ter večja razpoložljivost materiala in rzanih orodij so olajšale in izboljšale graditev, zato se je število senikov in drugih gospodarskih objektov po koncu vojne znatno povečalo. Številne senike s hlevom so postavili tudi na poljih in dostopnejših travnikih v bližini naselij, pri čemer so za graditev uporabljali apneno malto, žagan les, pločevinasto streho in druge sodobnejše materiale.  Na ravninskih travnikih od Kobarida do Tolmina so po zgledu iz bližnje Furlanije med obema vojnama zrasle tudi visoke stavbe za skladiščenje večjih količin sena. Bile so zidane, neometane, prekrite z opečnato kritino in imele so velika vhodna vrata, skozi katera je lahko zapeljal voz. Odhajanje Seniki in kamarnce predstavljajo pomemben del posoške stavbne dediščine, a zaradi spremenjenega načina življenja počasi propadajo in tonejo v pozabo. Nekateri so povsem opuščeni in jih zarašča grmovje, od drugih so ostali le še temelji. Seniki na visokogorskih pašnikih bolj ali manj propadajo, tisti na bolj dostopnih predelih pa se spreminjajo v občasne bivalne in tudi počitniške objekte.

Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga Saj grem samo mimo, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odsev topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13. februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju. Na tisoče razglednic - zapuščina Aleša Debeljaka Ta čas preloma leta je čas, poln toplih sporočil, voščil in želja tistim, ki jih imamo radi – naši družini, širši in ožji, našim prijateljem, pa tudi želje tistim, ki jih srečujemo v službi, znancem, včasih pa tudi neznancem, ki jih srečamo povsem naključno. Voščila na naslovnike prihajajo na različne načine. Zdi se, da čedalje pogosteje uporabljamo sodobne tehnologije in svoje misli pošiljamo po elektronski pošti, kratkih sporočilih SMS, čedalje manj pa je na roke napisanih in prav na prejemnika pošte naslovljenih voščil in sporočil. Ker … si mogoče za to niti ne vzamemo dovolj časa. Aleš Debeljak, pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik, si je vzel čas. In pri urejanju njegove zapuščine – 25. decembra bi dopolnil 60 let – je nastala zanimiva knjiga Saj grem samo mimo, ki arhivira njegovo strast do pošiljanja razglednic. Napisal in poslal jih je na tisoče, deset tisoč ali celo več. So dokument časa, oda prijateljstvom in ljubezni, odraz topline, hvaležnosti in pozornosti. Knjigi je sledila razstava, ki si jo lahko do 13.februarja ogledate v Slovenskem etnografskem muzeju.  https://www.etno-muzej.si/sl/razstave/saj-grem-samo-mimo-mozaik-razglednic-in-prijateljstev-alesa-debeljaka

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.Medpraznični pogled v prekmursko kuhinjoBistvo hrane je okus, na drugem mestu v cesarstvu čutil je pri hrani vonj. Šele na tretjem mestu med čutnimi zaznavami je tudi lepota oziroma estetski učinek pripravljene hrane. In pri kuharskih oddajah manjkata prva dva elementa. Radijskega, pa tudi televizijskega kuhanja ne moremo okusiti ne povonjati. Bistvena dva od treh elementov manjkata, a to nas ne bo ustavilo. Hrano Prekmurja v Sledeh časa po starih receptih pripravlja Marko Radmilovič. Prekmurske jedi.Foto: arhiv "Pomurskega muzeja"

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje."Igralci so prišli tudi samo za en stavek na radio."55. obletnico oddaje Lahko noč, otroci smo praznovali lani in o tem govorili v eni od preteklih oddaj Sledi časa. Oddaja Lahko noč, otroci z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki ji lahko na Prvem – neprekinjeno – prisluhnemo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Torej od leta 1965, ko se je na Radiu Slovenija, v otroškem in mladinskem programu, ki je takrat sodil v kulturno-umetniški uredništvo, zamisel o pravljici, ki bi otroke iz radijskih sprejemnikov zazibala v spanec, porodila Antonu Sojarju. Pravljice na slovenskem javnem radiu sicer niso bile novost, saj smo jih lahko slišali že drugi dan poskusnega oddajanja Radia Ljubljana. To dokazuje napoved radijskega programa za 2. september, ki so jo 31. avgusta leta 1928 prebrali v časniku Slovenec: "Zvečer ob šestih pripoveduje po radiu pravljice gospodična Vencajzova." A minilo je še kar nekaj let, da so pravljice za najmlajše dobile obliko, ki jo poznajo še danes: nekajminutni format, posneta oddaja, tudi zrežirana in dramatizirana, ob 19.45 in z avizom, za katerega je avtor pred nekaj leti za časopis Delo povedal, da je njegov »prispevek vsem otrokom, ki so ob radiu poslušali in še poslušajo pravljice.« In poslušajo jih res lahko veliko. V radijskem digitalnem arhivu je shranjenih skoraj 4800 oddaj Lahko noč, otroci, najstarejša ohranjena je iz leta 1965, govori pa o lisici in zajčku. V tem času je izšlo tudi 17 posebnih izdaj pravljic na kasetah, zgoščenkah in zvočnih knjigah, pripravlja pa se že nova zvočna knjiga. Čeprav se ustvarjalci oddaje Lahko noč, otroci – avtorji, režiserji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako. Urednica oddaje Alja Verbole, Prvi program Radia Slovenija: "Pravljice pri otrocih že od nekdaj spodbujajo domišljijo, zvočno in jezikovno senzibilnost. V današnjih časih, ko smo obkroženi z vizualnimi dražljaji in modernimi napravami, ko svet doživljamo predvsem z očmi in ko imamo vedno manj časa za branje, pa menim, da je zvočna pravljica še kako dobrodošla in pomembna. Otrokom ponuja možnost, da si ustvarijo lasten domišljijski svet, pa tudi odraslim lahko pravljica prinese pozitivno izkušnjo. Starši in otroci skupaj preživljajo čas, lahko se pogovarjajo o vsebinah, o temah, pravljica pa ponuja možnost umetniškega ustvarjanja. Mogoče pa se ob poslušanju pravljice naučimo poslušati tudi sočloveka."  Kar še posebej odlikuje pravljice, je to, da jih interpretirajo le slovenski dramski igralci in igralke, pravi Alja Verbole in dodoaja: "Tukaj smo zelo strogi in neodstopamo od najvišje ravni kulture govora." Z nami so svoje spomine in razmišljanja o oddaji Lahko noč, otroci, ki nastaja v sodelovanju otroškega in igranega programa Radia Slovenija, delili tudi: režiserka Irena Glonar, ki je podpisana pod kar 297 oddaj Lahko noč, otroci; režiserka Špela Kravogel, ki v zadnjem obdobju skrbi za posebne projekte: pravljice v neposrednem avdio in video prenosu; pisatelj Peter Svetina, eden od žirantov pri zadnjih dveh natečajih za izvirnos slovensko pravljico; Tomo Kočar, avtor besedil za 102 oddaji Lahko noč, otroci; in kar nekaj dramskih igralk in igralcev: Maja Končar, Ivanka Mežan, Janez Hočevar - Rifle, Zvone Hribar in Jurij Souček.

Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima nek simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasan paše, ki so ga predelali v mašni plašč. V tem so duhovniki opravljali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku leta 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada pa je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerim so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo lahko tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plašča. Več o tem v oddaji sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.Kako je plašč premaganega osmanskega poveljnika postal mašno oblačiloVsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima neki simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasana paše, ki so ga predelali v mašno oblačilo. Nekateri strokovnjaki so pomene tega dejanja povezovali s pradavnim obredom, po katerem se je zmagovalec simbolno oblekel v kožo premaganca, in nekaj podobnega naj bi veljalo tudi v primeru ko je oblačilo  premaganega nasprotnika postalo ritualno oblačilo- mašni plašč.  V njem so duhovniki darovali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku 22. junija 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II.  in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerimi so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plača. Več o tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. Sogovorniki   Nasprotnika Hasan paša Predojević je bil zelo ambiciozen mož iz hercegovske rodbine Predojević, ki so ga skozi tako imenovani krvni davek, devširmo, takrat se je imenoval še Nikola, morali starši predati turškim gospodarjem. Po odhodu v Carigrad je prestopil v islam in kot številni njegovi tovariši janičarji postal najbolje izurjen in najbolj fanatičen branilec osmanskega interesa. Hasan paša je po prevzemu oblasti v Bosni hitro spoznal, da lahko v navideznem ravnotežju sil prevzame pobudo za ozemeljsko širitev in da lahko izkoristi šibkost habsburške oziroma hrvaške obrambe sebi v prid. Njegov veliki cilj je bil zavzetje trdnjave v Sisku na sotočju Save in Kolpe, ki je veljala za ključ do hrvaških dežel, kolikor jih je še ostalo pod krščanskim nadzorom. Andrej Turjaški Dr. Miha Preinfalk jeo njem  zapisal: "Po zgodnji smrti Auerspergovih staršev je njegov varuh postal sorodnik Vajkard Turjaški s Turjaka. Leta 1569 je začel študirati v Tübingenu, kjer je s posredovanjem Primoža Trubarja njegov učitelj "preceptor" postal Bernard Steiner iz Kamnika. Pozneje je študij nadaljeval še na univerzi v Padovi (1573) in Bologni (1574). Po končanem univerzitetnem šolanju se je odpravil na potovanje in se izuril zlasti v vojaških veščinah. Leta 1577 je spremljal nadvojvodo Matija na Nizozemsko, leto zatem pa je bil že v Vojni krajini, kjer se je v naslednjih letih odlikoval z vojaškimi akcijami proti Turkom. Leta 1579 je postal poveljnik arkebuzirjev, deset let pozneje (1589) pa je bil po smrti Jošta Jožefa grofa Thurn-Valsassina na predlog nadvojvode Karla imenovan za vrhovnega poveljnika Vojne krajine, s čimer se je na tem mestu pridružil svojim številnim sorodnikom iz rodbine Auersperg. Poznan je bil z vzdevkoma Kranjski Ahil in Strah Turkov." Razplet Na predvečer bitke sta se obe strani nekako tipali, nam je povedal dr. Tomaž Lazar. Na obeh straneh je bilo zaznati strah, kaj se bo zgodilo. Habsburška vojska je bila bistveno šibkejša od osmanske. Bitka pri Sisku na dan sv. Ahaca, 22. 6. 1593, je ena najpomembnejših zmag krščanske vojske nad Turki. Zmaga sicer še ni prinesla miru. Zaradi težkega poraza je Osmansko cesarstvo napovedalo vojno habsburškemu imperiju. To je pomenilo uvod v tako imenovano "dolgo" vojno (1593–1606), ki je močno izčrpala obe strani. Bitka pri Sisku ima kljub temu močan simbolni pomen, saj je habsburška vojska, zlasti po zaslugi kranjskih in hrvaških kontingentov, po stoletju in pol težkih udarcev Turkom prvič zadala zares odmeven poraz. Konec bitke Konec bitke je sprožil izjemno navdušenje, saj je bila to prva zares odločilna zmaga habsburške vojske nad osmanskimi silami na območju jugovzhodne Evrope. Pri tem so sodelovale tako rekoč vse habsburške dežele, ki so bile na udaru osmanskih osvajanj. Hasanov plašč Zmagovalec je v opuščenem taboru nasprotnika čakal velik, bogat plen in med vsem bogastvom tudi tako imenovani Hasanov plašč. Plašč je verjetno s posredovanjem ali kot dar Andreja Turjaškega (Auersperga) prišel v ljubljansko stolnico. Škof Tomaž Hren je dal leta 1655 iz njega napraviti kazulo (mašni plašč) in dve dalmatiki za mašo v stolnici na god sv. Ahaca 22. junija, ki so ga od takrat naprej vsako leto slovesno praznovali v spomin na zmago nad Turki. Leta 1655 so za maševanje premajhen plašč povečali z blagom obeh dalmatik. Tako je dobil zdajšnjo obliko. Po francoski okupaciji je prišlo praznovanje mučenca in deželnega zavetnika sv. Ahaca v pozabo. S plaščem so maševali še do leta 1909, ko so na ta dan začeli častiti sv. Pavlina iz Nole, ki ima belo barvo, zato z rdečim Hasanovim plaščem po liturgičnih pravilih niso več smeli maševati. Danes je Hasanov plašč del zbirke v Narodnem muzeju Slovenije, nam je povedala dr. Gojka Pajagič Bregar, upokojena konservatorsko-restavratorska svetnica in muzejska svetovalka v Narodnem muzeju Slovenije. Mašni plašč je v varstvo Narodnemu muzeju v Ljubljani oddal stolni župni urad 17. junija 1931.   Omembe Omembe Hasanovega plašča so se pojavljale v najrazličnejših zapisih, člankih, časopisnih člankih in podobno. Kot primer, ki je zanimiv dodajam zapis: Kmetski list (24. 6. 1931, letnik 13, številka 25), str. 5. Izlet na Turjak. Nad Turjakom se dviga gora sv. Ahacija. V nedeljo dne 28. junija je na gori zgodovinska cerkvena svečanost. Naš narod praznuje spomin na bitko in slavno zmago nad Turki pri Sisku leta 1593. Izletniki, posebno iz Ljubljane, so vedno na ta dan radi prihajali na goro sv. Ahacija. Na gori stoji cerkvica, posvečena sv. Ahaciju, ki so jo zgradili Turjačani ob pomoči turških ujetnikov, ujetih v bitki pri Sisku dne 22. junija 1593. Cerkvica sama po sebi je prav lep zgodovinski spomenik. Pred cerkvijo stoji stara lipa, v katere skorjo je vrezana še dobro vidna letnica 1813, ki nas spominja na Francoze. Pred leti je ta dan maševal mašnik v plašču, ki je bil narejen iz plašča Hasana paše. Tega plašča pa zdaj ni več. Po končani slovesnosti na gori si izletniki lahko ogledajo mogočni turjaški grad, zgrajen leta 1067. Ljubljanski izletniki se odpeljejo z dolenjskim jutranjim vlakom do Škofljice, od tam pa je dve uri hoda na goro.

Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po dokončanem šolanju pogosto nanjo vračali kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje na in ob njej najbolj občutijo. V čisto poseben svet oblikovanja in fotografije se je skozi prizmo časa odpravil Jure K. Čokl.Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v širši javnosti po krivici postala prepoznavna zaradi problematike prostorov v ljubljanskih Križankah. Od tam se bodo, kot je videti, morali v prihodnjem letu izseliti. Vendar to ni tema današnje oddaje Sledi časa. V njej se bomo posvetili zgodovini šole, ki je dala dom številnim mednarodno uveljavljenim umetnicam in umetnikom. Ljudem, ki so tej šoli dali dušo in se po zaključenem šolanju pogosto nanjo vračali – in se še vračajo – kot profesorji. In seveda mladim umetnikom, ki so del te šole zdaj in dogajanje v njej in ob njej najbolj občutijo. Portret, Lea Vagaja (2021) Portret (vaja), Ana Žele (2020) Dogodek v mehurčku, Ana Vagaja (2021) Risarska vaja, Kaja Gorenc Risarska vaja, Rebeka Gombač (2020) Risba dijakinje Rebeke Gombač na naslovnici Planinskega vestnika Šola je bila leta 1946 ustanovljena z nekoliko drugačnim namenom. Takrat jo je Ministrstvo za prosveto Federativne ljudske republike Jugoslavije pod vodstvom ministrice Lidije Šentjurc z odredbo ustanovilo kot Šolo za umetno obrt v Ljubljani. V odredbi je pisalo, da naj vzgaja in usposablja gojence za samostojno izdelovanje izdelkov umetne obrti, razlaga ravnatelj Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, Gregor Markelj. Na začetku je bil temu prirejen tudi predmetnik, imeli so oddelke za dekorativno slikarstvo, kiparstvo in rezbarstvo, notranjo opremo, keramiko, umetno kovinarstvo in žensko umetno obrt. Vsemu temu so želeli dodati umetniški pečat pri izdelavi, saj so razumeli, da to prinaša napredek in močno vpliva na prodajo. Ta šola je postala odskočna deska za vse, ki so želeli svojo poklicno pot posvetiti umetniškemu ustvarjanju. Že na začetku pa je privabljala tiste strokovnjake, ki niso imeli ustrezne izobrazbe, s katero bi lahko posredovali svoja specifična umetniška znanja. Tudi Milena Režun, učiteljica umetnostne zgodovine, s prav tako dolgoletnim stažem, se časov, ki jih mladina danes pozna predvsem iz knjig, spominja z veseljem in dodaja, da takrat ustvarjalnosti ni bilo nič manj, prej obratno. Učitelji na tej šoli so od nekdaj znali prepoznavati v učencih tisto, kar dela razliko med umetnostjo in običajno obrtjo, pa dodaja učiteljica fotografije Sonja Lebedinec. Da tako šolo sodobna družba nujno potrebuje, ne more biti dvoma, dodaja ravnatelj Gregor Markelj. In šola bo tudi ostala zvesta svojemu poslanstvu. Še najbolj tako, da se bo ves čas spreminjala in prilagajala, da bi rezultati njenih učencev nato spreminjali pogled na sodobno oblikovanje in fotografijo. Zato o konkretni prihodnosti ne želi govoriti. Da je umetnost nekaj, kar moraš čutiti in razumeti, se zavedajo tisti, ki so duša šole tukaj in zdaj. Kot so bili njihovi predhodniki in bodo tisti, ki bodo nekoč sedli v klopi, ki so zdaj njihove. Pina Lenart Vengust, Jakob Gradišar, Emilia Mežan, Taja Malnar, Amalija Černe in Lenart Vivien Lap s svojim razmišljanjem morda bistvo te šole opišejo še bolje kot uradni zgodovinski viri. Glasbo za oddajo so prispevali duo Silence, Severa Gjurin, Laibach in Tina Marinšek, prav tako nekdanje dijakinje in dijaki te šole.

Lev, kralj živali, je danes skoraj izključno afriška žival. V preteklosti pa je bilo drugače, zaradi česar so se levi za vekomaj usidrali v evropske in z njimi slovenske ikonografijo, simboliko, zgodbe in umetnost. Vse to pa so na naših tleh skozi zgodovino vedno znova utrjevale tudi žive živali v zverinjakih, menažerijah, cirkusih in živalskih vrtovih.Kralj živali na sončni strani AlpLev - kralj živali ter večni simbol poguma, moči in dostojanstva - je danes skoraj izključno afriška žival. V preteklosti pa je bilo drugače, zaradi česar so se levi za vekomaj usidrali v evropske in z njimi slovenske ikonografijo, simboliko, zgodbe in umetnost. Vse to pa so na naših tleh skozi zgodovino vedno znova utrjevale tudi žive živali v zverinjakih, menažerijah, cirkusih in živalskih vrtovih.

V zadnjem času so se vrstile obletnice, ki so tako ali drugače označevale trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije. Obletnice pa so lahko tudi drugačne. Posebno skrbno so ljubitelji glasbe označevali pol stoletja prelomnih dogodkov, ki so bili vezani na skupino The Beatles in njen vpliv na globalno kulturo. Pred nekaj leti se je razširila vest, da so arhivarji založbe Apple izkopali petdeset let stare, nikoli objavljene filmske in avdioposnetke, ki so nastali med snemanjem zadnjega albuma skupine, naslovljenega Let it be. V oddaji Sledi časa torej o Beatlih. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič. Let it be*V zadnjem času so se vrstile obletnice, ki so tako ali drugače označevale trideseto obletnico osamosvojitve Slovenije. Obletnice pa so lahko tudi drugačne. Posebno skrbno so ljubitelji glasbe označevali pol stoletja prelomnih dogodkov, ki so bili vezani na skupino The Beatles in njen vpliv na globalno kulturo. Pred nekaj leti se je razširila vest, da so arhivarji založbe Apple izkopali petdeset let stare, nikoli objavljene filmske in avdio posnetke, ki so nastali med snemanjem zadnjega albuma skupine, naslovljenega Let it be. V oddaji Sledi časa torej o Beatlih. *Naj bo tako

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje. "Imamo eno jed, ki se imenuje različno, in imamo več različnih jedi, ki imajo isto ime" Še nekaj časa, novembra pa sploh, ko poteka festival kulinarike November Gourmet Ljubljana, bo naša država del projekta Slovenija ‒ Evropska gastronomska regija 2021. Pisna sporočila med ljudmi se dandanes veliko lažje prenašajo kot pred stoletji ali celo tisočletji, ko so bile poštne storitve z organiziranim poštnim prometom – tako je bilo še pred našim štetjem, denimo v starem Rimu, in pozneje – rezervirane predvsem za državne, uradne potrebe. Zanimivo je, da danes redko uporabljamo celo poštne znamke, vnaprej poravnana poštnina je začela veljati šele od srede 19. stoletja. Za prenos sporočil, vedenja in znanja pa so od nekdaj obstajale tudi drugačene poti, ki so svet globalizirale morda z bolj počasnimi koraki kot ga danes … Takšno medkulturno sodelovanje je skrbelo za preseganje lokalnih in nacionalnih identitet tudi takrat, ko je šlo za različne jedi, tehniko priprave hrane ali recepte in se je manj poudarjalo geografsko poreklo. Zdi se, da sta danes geografija okusa in spoznavanje kulture določenih krajev pomembnejša kot kadar koli prej … Zato se svetu predstavljamo tudi z gastronomijo na znamkah, o čemer bomo govorili v oddaji Sledi časa, v kateri se bodo tako prepletale zgodbe motivov znamk in kulinarike. Njihove drobce bosta predstavila filatelist dr. Peter Suhadolc, član Društva Slovenska filatelistična akademija, in slovenski etnolog dr. Janez Bogataj, ki je med drugim avtor knjig, kot so Slovenska potica: vseh sladic kraljica ali zbirke gastronomskih regij Slovenije.  

Napoved: Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje uvrščamo v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno osnovo za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil večinoma zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS. Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitev, ki se je ujemala z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe je trpelo predvsem slovensko prebivalstvo, saj je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice so čutili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred pojavom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala v življenje ljudi, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali prek zapisa v knjigi, planinskem vodniku Meja na razvodnici. Avtor oddaje je Milan Trobič. Meja na razvodnici v nasprotju z večino planinskih vodnikov prinaša opise in dostope do vseh glavnih mejnikov rapalske meje, ki se nahajajo na ozemlju SlovenijePogodba Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje umeščamo v čas med obema svetovnima vojnama. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno podlago za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil po večini zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS. Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitve, ki so sovpadale z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe pa je nosilo predvsem slovensko prebivalstvo, ki je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice pa so nosili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred nastopom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala na vsa področje življenja, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali skozi zapis v knjigi, planinskem vodniku  Meja na razvodnici. Sogovornika   Rapalska meja Nova meja, ki je nastala po Rapalski pogodbi, se ni kar čez noč ustalila. Sam podpis pogodbe leta 1920 je določil okvirni potek meje, natančna določitve na terenu je bila prepuščena mešani mejni komisiji obeh kraljevin. Prvič je ta komisija zasedala leta 1921 v Ljubljani. Nato pa je v naslednjih petih letih določila mejo in svoje delo končala leta 1926. Največji spori so bili na Triglavu, v Ratečah, Planini pri Rakeku, Hotedršici in še marsikje. Po določitvi meje so sledile meddržavne pogodbe o prehajanju meje, o ustanovitvi  in delovanju mejnih prehodov tako, da je trajalo kar dobro desetletje, da se je vse skupaj umirilo. Mejni pas V gorskem pasu, ki obsega Julijske Alpe, sta obe državi dorekli tako imenovano turistično območje, kjer so lahko mejne vrhove obiskovali planinci obeh držav, ki pa so morali biti včlanjeni v planinsko organizacijo. Za obiske so morali pridobiti letno dovolilnico, kjer pa so se zadeve pogosto zaradi birokratskih ovir zapletale. Meja je bila tako vsaj na papirju zelo prehodna, pove Grega Žorž, predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja, ki doda, da je bilo nasploh mejnih in maloobmejnih prehodov veliko. Posebno poglavje je bilo vojaško utrjevanje mejne črte na obeh straneh meje. Vojašnice, kasarne Ob zgornji fotografiji: Kasarna, Caserma Costantino Brighenti v Idriji, je lahko sprejela do 4000 vojakov, danes je v njej psihiatrična bolnišnica. Knjiga Ob stoti obletnici Rapalske pogodbe je Dušan Škodič napisal planinsko-zgodovinski vodnik z naslovom Meja na razvodnici, ki v nasprotju z večino planinskih vodnikov prinaša opise in dostope do vseh glavnih mejnikov rapalske meje, ki se nahajajo na ozemlju Slovenije. V knjigi je zbranih 61 izletov in gorskih tur od Peči na zahodni tromeji do Paravičeve mize na hrvaški meji. Zgodbe V knjigi, planinsko zgodovinskem vodniku Meja na razvodnici, so številne zanimive zgodbe, ena takih je mejnik na Turnu pod Razorjem. Dušan Škodič opisuje tudi tako imenovani triglavski spor. Zanimiva je tudi zgodba o Trentarjih in Italijanih. Tudi Krnsko pogorje in vrh Krna so zaznamovale zgodbe. Nemogoče je opisati vse zgodbe , ki jih prinaša knjiga Meja na Razvodnici, med naslovi so nekateri kar malce hudomušni. Eden takih je – mehki trebuh pri Hotedršici. Kontrabant in tihotapstvo Rdeča nit skozi planinsko zgodovinski vodnik Meja na razvodnic je kontrabant in tihotapstvo. Bogastvo podatkov Obsežno delo raziskav, zbiranja arhivskega in drugega gradiva je dalo rezultate, vidne v knjigi, ki je odličen vodnik za raziskovanje tega ne tako oddaljenega, a za marsikoga neznanega obdobja.   Ob zgornji fotografiji: Bunker Rupnikove linije pri Radovljici je precej oddaljen od rapalske meje.

Kako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvuKako so zadruge na prelomu v 20. stoletje postale prevladujoča organizacijska oblika v slovenskem gospodarstvuSamoorganiziranje posameznikov v podjetja v skupni lasti, ki so demokratično soupravljana in v katerih ne gre samo za dobiček, ampak širše dobro vseh zaposlenih ali celo lokalne skupnosti: to je ideja, do katere je marsikdo skeptičen, spet drugi pa kažejo na množico povsem uspešnih primerov in tovrstno socialno usmerjeno zadružništvo vidijo kot pot v drugačen kapitalizem, kjer podjetja svojih proizvodenj ne bi kar tako selila v tujino, ne bi onesnaževala svojega okolja in kjer bi se dobički bolj enakomerno porazdeljevali. No, v tokratnih Sledeh časa se ne bomo posvečali temu, kakšni zadružni ali drugačni socialno-podjetniški modeli bi lahko delovali v današnjem času, ampak se bomo obrnili k bogati zgodovini zadružništva v Sloveniji, ki se je rodilo pred skoraj 150 leti, na koncu 19. ter v prvi tretjini 20. stoletja pa je doživelo resnično neverjeten razcvet, tako da je bilo mogoče takšno ali drugačno zadrugo najti tako rekoč v vsaki vasi. O tem, zakaj je v tem prelomnem času nastopa kapitalizma na Slovenskem prav zadruga postala prevladujoča organizacijska oblika v našem gospodarstvu, kakšne vrste zadrug so bile značilne za ta prostor, na kakšen način so bile organizirane, kako so nanje vplivali politični boji tistega časa in kakšen pomen so imele za revno kmečko in obrtniško prebivalstvo pa tudi za splošen družbeni in gospodarski razvoj, bomo govorili z dolgoletnim sodelavcem Zadružne zveze Slovenije, pravnikom dr. Francijem Avscem in dvema zgodovinarjema, dr. Gregorjem Antoličičem z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU ter dr. Marto Rendla z Inštituta za novejšo zgodovino.

Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki ali pa cele skupine konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.Milan in JamesPo končani drugi svetovni vojni so zmagovalci razvili svoje prapore in zažgali sovražnikove ter se odpravili krpati počeno civilizacijo. A vse ni šlo povsem gladko. Po vsem svetu posamezniki, ali pa cele skupine, konca vojne iz takšnih ali drugačnih razlogov niso hoteli priznati. V Jugoslaviji so skoraj desetletje po koncu v gozdovih še vedno životarile skupine, ki se nikakor niso mogle sprijazniti s komunističnim prevzemom oblasti. Zgodbo o prav filmskem junaku, ki se je spoprijel s temi tolpami, prinaša oddaja Sledi časa. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina.

V oddaji Sledi časa bomo se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od ostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznoliki, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, mnoge kulture in civilizaciji so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, za razliko od statusno višje postavljenih starih ljudi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki se večkrat naslanja na oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starot še vedno nekaj kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana, tako kot starost?Simone de Beavoir: Starost je neprekinjena komedija, ki jo človek igra, da bi preslepil druge in sebe. In je zaradi tega smešen, zlasti če igra slabo. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po zgodovinskih mejnikih, ki so čas mladosti in starosti obravnavali ločeno od preostalega življenjskega poteka človeka. Govorimo lahko o kultu mladosti in konceptu starosti. Zanimali pa nas bodo tudi raznovrstni, alternativni slogi mladosti in načini pluralnosti starosti: zgodovini njene obravnave je teže slediti, saj skoraj nikoli ni usmerjala poteka zgodovine, številne kulture in civilizacije so namreč starim ljudem odpovedale pozornost in so jih socialno izključile, sploh revne, za katere se, v nasprotju s statusno višje postavljenimi starimi ljudmi iz vladajočih in premožnih elit, ni predvidevala dolgoživost. Gost bo Otto Gerdina, raziskovalec s Fakultete za družbene vede, ki večkrat navaja oba dela monografije Simone de Beavoir, eseja o starosti: Stališče zunanjosti in Biti v svetu. Spraševali se bomo, ali je starost še vedno nekaj, kar je treba sramotno prikrivati, in še, ali je tudi mladost marginalizirana tako kot starost?  

Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak, imenovan »Gorička Mariška«.V Evropskem letu železnic se spominjamo tudi 175 letnice prihoda železnice na Slovensko ozemlje in 130 letnice Pomurskih železnic. Čas nastajanja in pionirsko obdobje železniških povezav na slovenskem ozemlju je pripoved, ki pritegne. V zavesti številnih je slika razvoja od parnih lokomotiv do hitrih vlakov in ni naključje, da je tudi Evropska unija železniškim povezavam v letošnjem letu namenila posebno pozornost. Tokratne Sledi časa prinašajo vpogled v začetek železniške zgodbe na Slovenskem s posebnim poudarkom na Prekmurju, kjer najstarejši še pomnijo vlak imenovan »Gorička Mariška«.

V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa- njen avtor je Milan Trobič. Glavni namen oklepa je zaščititi uporabnika pred poškodbami v boju. Vendar pa je bil oklep tudi statusni simbol, zlasti v srednjem veku, ko je bila cena oklepov zelo visoka V Narodnem muzeju Slovenije so izdali obsežno monografijo z naslovom Oklepi, njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski  svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. To je prva izvirna tako obsežna študija v slovenskem jeziku, ki podrobneje pojasnjuje razvoj oklepa in njegovo uporabo od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Kataloško predstavitev predmetov iz muzejske zbirke dopolnjuje pregled pisnih in likovnih virov iz slovenskega prostora. Poseben poudarek je namenjen tudi tehnologiji in konstrukciji različnih vrst zaščitne opreme – tako z vidika eksperimentalne arheologije in sodobnih rekonstrukcij kot metalurških analiz izbranih eksponatov. O tej zares pomembni in temeljni monografiji in vsebinah, ki jih prinaša, bomo govorili v oddaji Sledi časa. V monografiji Oklepi so podrobneje obravnavani osebna zaščitna oprema, oklepi in čelade, številčno najmanjši, a izjemno pomemben del zbirke. Prikaz vojaško-zgodovinskega razvoja slovenskih dežel bralcu približa življenje v prehodnem prostoru v času, iz katerega izvira večina obravnavanih eksponatov, od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Drugi vsebinski sklop obravnava razvoj zaščitne opreme in okleparske tehnologije v obravnavanem obdobju, v zadnjem delu pa so predstavljena ključna nova spoznanja arheo-metalurških analiz izbranih primerkov verižnih in ploščnih oklepov iz muzejske zbirke. Temeljno izhodišče monografije Oklepi je zbirka Narodnega muzeja Slovenije, ki se  je začela oblikovati leta 1831. Ta zbirka zgodovinskega orožja in zaščitne bojne opreme pa nekoč ni bila v ospredju zanimanja muzejske stroke, nam je povedal dr. Tomaž Lazar, višji kustos, znanstveni sodelavec v Narodnem muzeju Slovenije, avtor monografije Oklepi.   Preučevanje srednjeveškega orožja in bojne zaščitne opreme, oklepov je raziskovalno polje, ki je v Sloveniji dokaj neobdelano. Lastnih domačih strokovnjakov, ki bi se s to tematiko ukvarjali načrtno, tako rekoč nismo imeli. Zato je monografija Oklepi nekakšen poskus, s katerim je zapolnjena bela lisa na tem raziskovalnem področju.  

V nedeljskih popoldnevih se na milijone gledalcev nagnete pred televizijski zaslon. Večina je sicer moških, ampak motociklistične dirke, kot jih poznamo zadnjih nekaj desetletij, so globalen športni spektakel, namenjam gledalcem vseh starosti in obeh spolov. Malo teh gledalcev pa se zaveda, da smo bili nekaj časa zraven tudi Slovenci. Več v oddaji Sledi časa avtorja Marka Radmiloviča.Biografija dirkačaZgodovina motociklizma na Slovenskem je že tako ali tako obrobna tema, še bolj v senci pa životari zgodovina slovenskega dirkaškega športa. Po krivici, saj so bile njega dni moto dirke eden najbolj množično obiskanih športnih dogodkov. Pa naj je šlo za cestno hitrostne dirke, za motokros, ali pa za speedway. Delček te krivice popravlja letos izdana knjiga z naslovom »Zlata čelada,« ki jo je o dirkaški karieri Silva Habata, napisal Mitja Gustinčič. V oddaji Sledi časa se Marko Radmilovič skupaj z avtorjem spominja veselih osemdesetih s sedeža dirkalnega motocikla.  

Sledi časa predstavljajo tragično zgodbo ameriške kitolovke Essex, ki se je v južnem Pacifiku leta 1820 potopila potem, ko jo je napadel kit in ji raztreščil premec. Člane posadke je nato v čolnih po odprtem morju premetavalo tri mesece, pri čemer so se za preživetje morali zateči tudi h kanibalizmu.Pretresljiva zgodba, ki je navdihnila roman Moby DickSledi časa predstavljajo tragično zgodbo ameriške kitolovke Essex, ki se je v južnem Pacifiku leta 1820 potopila potem, ko jo je napadel kit in ji raztreščil premec. Člane posadke je nato v čolnih po odprtem morju premetavalo tri mesece, pri čemer so se za preživetje morali zateči tudi h kanibalizmu. "Besede pa so mi komaj prišle iz ust, ko je kit s polno hitrostjo prišel nad nas in z glavo udaril v ladjo tik pod verigami na premcu; zaletel se je tako grozljivo in sunkovito, da nas je vse skoraj vrgel na obraz." "Naše tuzemske muke so dosegle grozovit crescendo. Bilo je, kot da bi nas skupni učinek lakote in žeje popolnoma prežel in zastrupil. Jeziki so nam otrdeli in postali mrtva teža v ustih ter brez nadzora tolkli ob zobe, kot da niso naši.  Vedeli smo, da bomo na obali Južne Amerike – če nam jo bo sploh uspelo doseči – le še okostnjaki, ki dihajo."

Ob 60. obletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu Ob 60. obletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu Pred točno šestdesetimi leti, na začetku septembra 1961, se je v Beogradu zbralo 25 predstavnikov držav, ki so se hotele upreti logiki hladnovojne razdelitve, ki niso želele biti podrejene ne Vzhodnemu ne Zahodnemu bloku in ki so bile odločene, da bodo zastopale to, za kar so menile, da je glas večine prebivalcev našega planeta: mirno reševanje sporov, nevmešavanje ostalih sil v notranjo politiko držav in možnost za neodvisnost ter čimbolj enakomeren gospodarski razvoj. Po letih medsebojnih povezovanj je množica svetovnih voditeljev, na čelu katerih so bili indijski premier Džavaharl Nehru, egiptovski predsednik Gamal Abdel  Naser, Ahmed Sukarno iz Indonezije, Kwame Nkrumah iz Gane in seveda jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, tako ustanovila Gibanje neuvrščenih: gibanje, ki bo – čeprav polno pretresov ter včasih bolj, včasih manj uspešnih potez na globalnem političnem odru – odigralo pomembno vlogo v hladni vojni in morda še pomembnejše v zgodovini našega prostora, kjer nikakor ni predstavljajo samo ideološkega okvira jugoslovanske zunanje politike, ampak je pomagalo krojiti tudi veliko bolj pragmatične ekonomske in politične poteze. O tem, kako je do te presenetljive usmeritve jugoslovanske zunanje politike sploh prišlo, in to v času, ko so države tretjega sveta v veliki meri šele nastajale, ter o tem, kako je izgledala ustanovna konferenca v Beogradu in kakšen je bil njen pomen za nadaljnji razvoj gibanja neuvrščenih, smo se za tokratno oddajo Sledi časa pogovarjali z aktivnim udeležencem teh procesov, dolgoletnim jugoslovanskim diplomatom in politikom Budimirjem Lončarjem, ki je v tistem času kot visok uslužbenec jugoslovanskega zunanjega ministrstva aktivno sodeloval pri vzpostavljanju teh politik, bil pa je tudi med glavnimi pripravljavci prve konference, ter z dvema zgodovinarjema, dr. Tvrtkom Jakovino z zagrebške Filozofske fakultete in mladim raziskovalcem na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Žigo Smoličem. Udeleženci konference v Beogradu septembra 1961 foto: Wikipedija  

Se še spominjate, kako čaroben je bil svet, ko ste se igrali kot otroci? Sploh če ste imeli srečo, da ste odraščali v bližini česa starodavnega, kot so na primer grajske ruševine. Tokratne Sledi časa kopljejo za zakladom, skritem v rovu pod gradom Šalek v Velenju, skupaj s številnimi generacijami tamkajšnjih domačinov.Brskanje za skritim bogastvom skozi generacijeSe še spominjate, kako čaroben je bil svet, ko ste se igrali kot otroci? Sploh če ste imeli srečo, da ste odraščali v bližini česa skrivnostnega in starodavnega, kot so na primer grajske ruševine. Tokratne Sledi časa kopljejo za zakladom, skritem v rovu pod gradom Šalek v Velenju, skupaj s številnimi generacijami tamkajšnjih domačinov. Najmogočnejši grad v Šaleški dolini je bil Šalek. Ta grad je imel podzemeljske zveze z drugimi gradovi. Največji podzemeljski rov pa je vodil do Ognjenega gradu, čigar razvaline se nahajajo nekaj sto metrov više. Ker je proklet grad, je seveda proklet tudi rov. Pogumni fantje so že večkrat hoteli odkopati in pobrati zaklad, ki je baje skrit v rovu. Toda kadarkoli so odkopali zemljo do rova, so slišali v njem neko bobnenje, prestrašili so se in zbežali. - Povedka o zakladu pod gradom Šalek, povzeto po (Orožen 1936: 120) »/…/ zaklada pa tako ali tako niso izkopali. Tudi mi sosedje bi opazili, če bi kdo obogatel – pa ni bilo nič.« O srečna so otroška leta, ko iskali smo zaklad, a bajka ta je pač zakleta, zato še vedno čuva ga šaleški grad. - Štefanija Prislan, dnevniški zapiski  

Medtem ko se ves svet čudi, kako je lahko prišlo do kolapsa zavezniških vojska v Afganistanu, pečica posvečenih natančno ve, kaj in kako se je zgodilo. To so ameriški obveščevalci, ki so se, kar je danes skoraj pozabljeno, svoje obrti učili tudi v naših krajih. Zgodbo o njih pripoveduje Marko Radmilovič v oddaji »Sledi časa«.Nikoli končana zgodba ameriških obveščevalcevLeta 1943, sredi vojne vihre, je postalo jasno, da se bo spopad dobil ne le z orožjem, temveč tudi ali predvsem z informacijami. Obveščevalna dejavnost sicer spremlja oborožene konflikte od njihovega začetka, a šele med drugo svetovno vojno so obveščevalci postali urejena, strukturirana, nadzorovana, čeprav ne vedno tudi spoštovana in priznana organizacija. Danes tako cenjena in v hollywoodskih spektaklih še kako opevana obveščevalna organizacija CIA se je rodila po koncu vojne vihre, v oddaji Sledi časa pa se Marko Radmilovič odpravlja proti samemu začetku organizirane ameriške obveščevalne dejavnosti, ki ima več, kot bi si človek mislil, opraviti tudi z našimi kraji.

V šestdesetih letih 20. stoletja je bila sprejeta odločitev, da se obsežen del slovenskega železniškega omrežja elektrificira. To je vodilo tudi v nakup večjega števila drugačnih vlakov, kot so do tedaj po večini vozili po slovenskih progah. Tako so k nam prišli elektromotorni vlaki, ki so jih izdelali na Poljskem, v tovarni Pafawag v Vroclavu. Uradna oznaka Slovenskih železnic in njihovih predhodnih organizacijskih enot v okviru Jugoslavije je bila "serija 311/315", med železničarji in kmalu tudi širše med potniki pa se je uveljavilo žargonsko poimenovanje gomulka. V oddaji Sledi večnosti bo velik poznavalec gomulk Andraž Briški Javor spregovoril o njihovi življenjski poti: o njihovem razvoju na Poljskem, tehničnih značilnostih in zunanjem izgledu, o postopku nakupa za Slovenijo, o desetletjih njihovega obratovanja tako na Poljskem kot pri nas, o njihovih zadnjih letih in o možnostih, da po aktivni službi gomulke postanejo del tehnične dediščine in najdejo svoje mesto v muzeju.Vlaki poljske izdelave so potnike po slovenskih tirih prevažali skoraj šestdeset letV 60-ih letih 20. stoletja je bila sprejeta odločitev, da se obsežen del slovenskega železniškega omrežja elektrificira. To je vodilo tudi v nakup večjega števila drugačnih vlakov, kot so do tedaj večinoma vozili po slovenskih progah. Tako so k nam prišli elektromotorni vlaki, ki so jih izdelali na Poljskem, v tovarni Pafawag v Vroclavu. Uradna oznaka Slovenskih železnic in njim predhodnih organizacijskih enot v okviru Jugoslavije je bila "serija 311/315", med železničarji in kmalu tudi širše med potniki pa se je uveljavilo žargonsko poimenovanje gomulka. V oddaji Sledi večnosti bo velik poznavalec gomulk Andraž Briški Javor spregovoril o njihovi življenjski poti: o njihovem razvoju na Poljskem, tehničnih značilnostih in zunanjem izgledu, o postopku nakupa za Slovenijo, o desetletjih njihovega obratovanja tako na Poljskem kot pri nas, o njihovih zadnjih letih in o možnostih, da po aktivni službi gomulke postanejo del tehnične dediščine in najdejo svoje mesto v muzeju. GomulkaFoto: Andraž Briški Javor GomulkaFoto: Andraž Briški Javor GomulkaFoto: Andraž Briški Javor GomulkaFoto: Andraž Briški Javor GomulkaFoto: Andraž Briški Javor GomulkaFoto: Andraž Briški Javor GomulkaFoto: Andraž Briški Javor GomulkaFoto: Andraž Briški Javor GomulkaFoto: Andraž Briški Javor GomulkaFoto: Andraž Briški Javor GomulkaFoto: Andraž Briški Javor GomulkaFoto: Andraž Briški Javor

Dvaindvajsetega maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od takratnih osrednjih slovenskih kulturnih osebnosti, so prvič podelili Prežihove bralne značke. Odlična zamisel, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. Bralna značka letos praznuje 6o let. Po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno nasprotno. Ubira sodobne poti, hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig ter mladih bralk in bralcev. Ideja, ki je prerasla v gibanje22. maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih, beleži zgodovina. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od osrednjih kulturnih osebnosti, je Leopold Suhodolčan prvič podelil Prežihove bralne značke. Odlična ideja, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj OŠ Franja Goloba Prevalje in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. 6o let bralne značke je častitljiv jubilej. Bralna značka po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno obratno. Ubira sodobne poti. Hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig in mladih bralk ter bralcev.    

Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenski duh je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočil pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove Jožefa barona Erberga in Žige barona Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Ergberg in Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik, asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov ZoisPozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenska klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove barona Jožefa Kalasanc Erberga in  barona Žige Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike.  Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju  o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov  Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois. Sogovornika Docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Doc. dr. Miha Preinfalkfoto: Osebni arhiv Miha Preinfalk. Docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU. Dediščina vrtov Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti. Barona In kdo je bil pravzaprav baron Jožef Kalasanc Erberg? Spoznajmo najprej rodbino baronov Erberg , kot nam je povedal docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU,   je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo. V oddaji  spoznamo tudi  rodbino baronov Zois, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico  skrivnosti. Plemiški vrtovi Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v Dolu pri Ljubljani. Družina Erberg je imela zelo  zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina  sta namreč vzgajala cesarske otroke  in bodočega cesarja Ferdinanda. Zato sta nekaj časa živela v gradu Laxenburg pri Dunaju, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta  v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala  docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Dol pri Ljubljani Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik.  Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin. Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.) foto: Arhiv Republike Slovenije Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04) foto: Arhiv Republike Slovenije Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.) foto: Arhiv Republike Slovenije Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Brdo pri Kranju Drugi navdušenec nad botaniko  in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti vrt na Brdu pri Kranju in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel  urejati vrta  nekako po letu 1780.

Pred zdaj že več kot stoletjem zmaga letala v bitki za nebo še ni bila tako zelo samoumevna. Danes nesporni vladarji zračnega prevoza so takrat imeli veliko konkurence; najprej v balonih in potem še v napravah, imenovanih »cepelini«! Te velikanske zračne ladje so ime dobile po pionirju ideje o vodljivem balonu, nemškem plemiču grofu von Zeppelinu. In prav ta izumitelj je dal ime največji zračni ladji, zgrajeni do tridesetih let preteklega stoletja. Pozneje bo Grafa Zepppelina premagal nesrečni Hindenburg, ki pa je tudi končal ero teh mogočnih plovil. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v Maribor leta 1931, ko je mesto dobilo prav posebnega obiskovalca.Devetdeset let od nenavadnega obiskaPred zdaj že več kot stoletjem zmaga letala v bitki za nebo še ni bila tako zelo samoumevna. Danes nesporni vladarji zračnega prevoza so takrat imeli veliko konkurence; najprej v balonih in nato še v napravah, imenovanih »cepelini«! Te ogromne zračne ladje so ime dobile po pionirju ideje o vodljivem balonu, nemškem aristokratu Graffu Zeppelinu. In prav ta izumitelj je dal ime največji zračni ladji, zgrajeni do tridesetih let minulega stoletja. Kasneje bo Graffa Zepppelina premagal nesrečni Hindenburg, ki pa je tudi končal ero teh mogočnih plovil. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi v Maribor leta 1931, ko je mesto dobilo pav posebnega obiskovalca. Cepelin nad Mariborom leta 1931Foto: Goodyear CepelinFoto: UKM Maribor-zbirka drobnih tiskov

Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.Kakovostne in prijazne risanke, vrhunska sinhronizacija in knjižna slovenščinaPred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.                       Ta termin je še danes rezerviran za risanke, se pa je v 4 desetletjih razširil na tri ure in pol. A od kod ideja, da se tudi med vikendom uvede pas risank, namenjen najmlajšim? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, je treba iti še nekaj let nazaj. Leta 1974 je namreč zelo optimističen in poln idej na RTV Slovenija prišel Peter Povh, ki je postal prvi redaktor za tuji program, namenjen otokom. Risanka je bila takrat na sporedu le zvečer – pred legendarnimi Mustrovimi zajčki, pa še ta ne po Petrovem okusu, se spominja. Ameriške risanke, polne nasilja, niso primerne za otroke je bilo njegovo vodilo, zato je začel kupovati otrokom prijazne risanke iz evropskega prostora. A treba jih je bilo sinhronizirati, saj najmlajši otroci podnapisov ne morejo brati.

Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprejJurij Gustinčič je bil eden največjih slovenskih in jugoslovanskih zunanjepolitičnih dopisnikov druge polovice 20. stoletja, ki se ga verjetno večina poslušalcev spominja predvsem po zunanjepolitičnih komentarjih na Televiziji Slovenija in kolumnah v tedniku Mladina, sicer pa je bil več kot trideset let zaposlen pri beograjskem časniku Politika, za katerega je v poznih 50-ih in zgodnjih 60-ih letih najprej slabo desetletje poročal iz Londona, nato prisostvoval različnim pomembnim dogodkom, od 6-dnevne arabsko-izraelske vojne do sovjetske invazije na Češkoslovaško, svojo dopisniško pot pa je končal s kar 13-letnim bivanjem v Združenih državah, kjer je med drugim od blizu spremljal padec takratnega predsednika Richarda Nixona. Toda če je za Jurijem Gustinčičem, ki je vse do konca svojega dolgega življenja ostal aktiven zunanjepolitični komentator in kolumnist, resnično neverjetna novinarska kariera, pa je prav tako fascinantna in z njegovim novinarstvom ter pogledom na svet neločljivo sprepletena tudi njegova življenjska pot. No, tako o Gustinčičevem bogatem življenju, kot o njegovem izjemnem novinarskem delu smo za tokratne Sledi časa govorili s tremi novinarji, ki so Jurija Gustinčiča poznali tudi osebno: z njegovim sinom Andrejem Gustinčičem, našo zunanjepolitično dopisnico iz Nemčije Polono Fijavž, ki je o Juriju Gustinčiču posnela dokumentarni film z naslovom 20. stoletje Jurija Gustinčiča, in z novinarjem Dnevnika Ervinom Hladnikom Milharčičem, ki je življenje Jurija Gustinčiča nedavno popisal v monografiji Osebnosti slovenskega novinarstva, ki jo je za založbo ZRC Sazu uredila Mateja Ratej. V oddajo je poleg tega vključenih tudi nekaj arhivskih posnetkov Jurija Gustinčiča. Prav vsi prihajajo iz pogovorne oddaje Radijski razgledi, ki jo je za Radio Maribor leta 2006 z Jurijem Gustinčičem posnel novinar Radija Slovenija Stane Kocutar. Polona Fijavž: »Jurij Gustinčič ni začel dneva, ne da bi prebral vse časopise. In kot je Ervin Hladnik enkrat lepo rekel, njega vprašaš o Afriki in ti bo rekel: jaz o Afriki ne vem nič. In potem ti bo povedal vse. Tako je bilo pri vseh stvareh.«  

V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. Sedmega novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo in za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.100 let organiziranega delovanja slepih in slabovidnih V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. 7. novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo reprezentativno zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo ter za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji  bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.

Ob 30-letnici državnosti Slovenije se pogosto pojavlja motiv slovenske trobojnice na vrhu Triglava, ki so jo tam razvili 12. junija 1991, posnetek tega dejanja pa je bil eden izmed najbolj ikoničnih slabih 14 dni pozneje na proslavi ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše države. To je bilo v resnici sklepno dejanje označevanja prisotnosti nekega naroda na nekem območju, ki ga tudi na naših tleh poznamo že dolgo. V oddaji Sledi časa se avtor oddaje Jure K. Čokl s sogovorniki tokrat ukvarja z vprašanjem, koliko po narodih imenovanih poti, plezalnih smeri in koč se je zvrstilo na ozemlju naše države, koliko slovenskih v tujini in zakaj je tovrstno označevanje ozemlja aktualno še danes.Slovenska pot. Slovenska smer. Slovenska zastava, razvita na vrhu po uspešnem vzponu. Slovenska zastava na vrhu Triglava leta 1991.Ob 30-letnici državnosti Slovenije se pogosto pojavlja motiv slovenske  trobojnice na vrhu Triglava, ki so jo tam razvili 12. junija 1991, posnetek tega dejanja pa je bil eden izmed najbolj ikoničnih slabih 14 dni kasneje na proslavi ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše države. To je bilo v resnici sklepno dejanje označevanja prisotnosti nekega naroda na nekem področju, ki ga tudi na naših tleh poznamo že dolgo. Slovenska pot. Slovenska smer. Slovenska zastava, razvita na vrhu po uspešnem vzponu. Kako živ je še zmeraj spomin v kolektivni zavesti Slovenk in Slovencev na fotografiji Nejca Zaplotnika in Andreja Štremflja na vrhu Mount Everesta z jugoslovansko zastavo in skupine slovenskih alpinistov, ki je prvič v vsej zgodovini 12. junija 1991 na vrhu Triglava razvila slovensko zastavo? Zgodovinska trenutka, ujeta v času, ki govorita vsak svojo, čeprav zelo podobno zgodbo. In podobnih zgodb z najvišjih vrhov sveta je še veliko. Ne samo slovenskih. Zakaj ravno gore? Zakaj ravno poimenovanje po državah? Mojca Volkar Trobevšek, raziskovalka zgodovine, publicistka in avtorica gorniških knjig ter dr. Peter Mikša, strokovnjak za zgodovino alpinizma z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, odgovore iščeta predvsem v markiranju določenega področja. Oba sogovornika sta si edina, da ta proces še zdaleč ni zaključen in da se bo nadaljeval tako dolgo, dokler bomo v gorah prisotni ljudje. Slovenci, Nemci, Čehi ali pač katerokoli drugo ljudstvo, ki želi vsemu svetu povedati, da obstaja in da se lahko postavi ob bok drugim narodom. Sledi teh dejanj so žive – tako pri nas kot po svetu.                

Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije, centraliziran in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.Vojna za Slovenijo je bila tudi carinska vojnaCarinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije centralizirana in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa. Odločitev       Sogovorniki Mag. Stanislav Mikuž, višji finančni svetnik, direktor Finančnega urada Postojna. Katarina Janjič, profesorica zgodovine in sociologije. Mag. Zvezdan Markovič, zgodovinar. Foto zgodba V foto zgodbi smo uporabili fotografije različnih avtorjev, ki jih hrani arhiv FURS, te fotografije pa so bile uporabljene v publikacijah: Zbornik, Njim vsem pripada slava, Goriški muzej,  Zbornik, Zgodovina carine na Slovenskem, 2011, in časopis Carina.si, 2011. Sistem Preglede prometa na mejnih prehodih so opravljali cariniki, ki so delovali v Carinski službi, ki je bila centralizirana. Zato je imela Zvezna carinska uprava popoln nadzor nad 47 carinarnicami po vsej Jugoslaviji, od teh jih je bilo v Sloveniji devet. Te niso imele ne skupnih služb ne finančne službe, niso smeli organizirati niti izobraževanj. Tudi sistem obdelave carinskih deklaracij in plačevanja dajatev, ki so jih morala opraviti podjetja, je potekal na zvezni ravni. Prelom se je zgodil, ko naši cariniki niso več nakazovali denarja v centralo v Beogradu.   Napetosti Mag. Stanislav Mikuž je začel delati v carinski službi leta 1985. In ena od napetosti znotraj takrat še skupne carinske službe je bilo tudi to, da je Mikuž na zveznih sestankih zahteval uporabo slovenskega jezika. Ob zgornji fotografiji; Zvonko Poščić je bil direktor Zvezene carinske uprave kar dva mandata, nato pa dvakrat podaljšan v v. d. Slovenija je takrat prepustila mesto dotedanjemu direktorju. To pa nikakor ni bilo všeč srbskim silam, ki so Zvonka Poščića neprestano napadale v srbskih medijih. Vrtojba V oddaji bomo spoznali, kako je potekal proces osamosvajanja Slovenije tudi znotraj carinske službe, kot primer bomo slišali opis dogajanja na mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba. Tega so zgradili leta 1982 v okviru Osimskih sporazumov zaradi povečanega prometa z Italijo in Jugoslavijo in je bil eden od redkih mejnih prehodov v takratni skupni državi, kjer so opravljali carinske preglede potniškega in tovornega prometa in carinjenje blaga za jugoslovanska podjetja. Pogumno Lojalnost Dvig zastave Pomemben dan je bil 26. junij 1991, ko so na mejnih prehodih odstranili jugoslovanske napise in zastave in jih nadomestili s slovenskimi zastavami in napisi. Mag. Stanislav Mikuž pove, da so se delavci na carini najprej zelo bali, kaj bo z njihovo prihodnostjo. Bili so namreč narodnostno zelo mešani, ponekod je bilo celo 60 odstotkov zaposlenih iz drugih republiki nekdanje skupne države. Vmesni čas Zgornja slika: Po mnenju mag. Stanislava Mikuža je bila Vrtojba edini mejni prehod, kjer je blago v slovenska podjetja prihajalo nemoteno. Da bi zabrisali sledi, so v dokumentih in kontrolnikih kot namembni kraj vpisovali kraje v drugih republikah nekdanje skupne države. Dejansko pa je šlo blago v slovenska podjetja. Poseg Konkretno dogajanje na mejnem prehodu Vrtojba je bilo podobno kot na drugih mejnih prehodih, vendar pa so bile seveda tudi zelo očitne razlike. Ponekod so se vneli oboroženi spopadi, ki so zahtevali ranjene in mrtve.       Vojaški poseg Mejni prehod Vrtojba Mejni prehod Škofije Mejni prehod Rožna dolina       Spomini      

Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so čez noč zamenjali stare, bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Pripravil jih je Stane Kocutar.Kako smo pred tridesetimi leti tik pred razglasitvijo samostojnosti dobili simbole nove države in kaj se je zgodilo s tistimi, ki so simbolizirali preteklostSlovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so praktično čez noč zamenjali stare, bomo spregovorili v tokratnih Sledeh časa.

Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svoji zgodnji fazi, predvsem vojna za mejne prehode. Formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov so jugoslovanske oblasti poslale več oklepnih kolon, ki bi naj simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra mnogo pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji – cestni mejni prehod Šentilj - ni nikoli padel v roke agresorju. Branilci so ga uspeli obraniti in bitka za Šentiljski mejni prehod je bila ena najbolj srditih v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.Trideset let po ubranitvi mejnega prehoda ŠentiljSlovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svojem zgodnjem obdobju, predvsem vojna za mejne prehode. Jugoslovanske oblasti so, formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov, poslale več oklepnih kolon, ki naj bi simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra veliko pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji, cestni mejni prehod Šentilj, ni nikoli padel v roke agresorju. Branilcem ga je uspelo obraniti in bitka za šentiljski mejni prehod je bila ena najsrditejših v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič. Tank na stražnico ŠentiljFoto: Srečko Cehnar osebni arhiv Tanki po zajetju na MP ŠentiljFoto: Srečko Cehnar osebni arhiv Srečko Cehnar Foto: Zajem zaslona Stražnica Šentilj po spopaduFoto: Srečko Cehnar osebni arhiv

Eden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 sta bila izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« pomenili utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so pomenili »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in Južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo, ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 1945 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar. 80 let od odhoda prvega transporta slovenskih izgnancev med drugo svetovno vojnoEden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 je bil izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« predstavljali utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so predstavljali »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter v Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 45 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje. Spomenik izgnancem v nekdanji meljski vojašnici v Mariboru. Delo akademske kiparke Irene Čuk Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija Napis na spomeniku izgnancem v nekdanji meljski vojašnici v Mariboru. Delo akademske kiparke Irene ČukFoto: Stane Kocutar, Radio Slovenija Detajl spomenika izgnancem v nekdanji meljski vojašnici v Mariboru. Delo akademske kiparke Irene Čuk Foto: Stane Kocutar, Radio Slovenija Nacistični preselitveni seznam s podatki družine tedaj 8 letne Majde Šlajmer Japelj iz MariboraFoto: Stane Kocutar, Radio Slovenija

Med ljudstvi, ki so v času pred prihodom Rimljanov živela na območju današnje Slovenije, so zagotovo zelo zanimivi Japodi, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto. Po starejših virih naj bi bilo to v Metúljah na Blokah na Notranjskem, drugi menijo, da je bil to Šmihel pod Nanosom, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v Matuljih, ali v Gorskem kotarju, kjer velja omeniti hrib Velika in Mala Viničica pri Jospidolu pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto Metulum. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov Lika, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin. Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v Kordunu na Hrvaškem, v Pounju v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici Bihača, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v Beli krajini in na Notranjskem vse do Razdrtega. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.Japodi, ljudstvo, ki se je upiralo RimljanomMed ljudstvi, ki so v obdobju pred prihodom Rimljanov živela na območju današnje Slovenije, so zagotovo zelo zanimivi Japodi, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto. Naslovnica kataloga Arheološkega muzeja v Zagrebu z razstave o Japodih, 2017, urednica kataloga Lidija Bakrićfoto: Sken Po starejših virih naj bi bilo to v Metuljah na Blokah na Notranjskem, drugi menijo, da je bil to Šmihel pod Nanosom, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v Matuljih ali v Gorskem kotarju, kjer velja omeniti hrib Velika in Mala Viničica pri Jospidolu pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto Metulum. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov Lika, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin. Izkopavanja v dolini reke Une iz obdobja Avstroogrske monarhije, BIHfoto: Nacionalni park Una Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v Kordunu na Hrvaškem, v Pounju v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici Bihaća, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v Beli krajini in na Notranjskem vse do Razdrtega. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa. Japodfoto: Pinterest Sogovorniki Skrivnosti Zgodovinsko in arheološko gledano, govorimo o Japodih kot enem ljudstvu ali eni etnični skupini, vendar so jih najbrž sestavljale skupine med seboj različnih ljudstev. Arheološke raziskave so namreč odkrile zelo različne pogrebne običaje in različne tipe naselij na območju, kjer so živeli Japodi. Če omenimo najprej pogrebne običaje in navade – tudi Japodi so sežigali svoje umrle in jih pokopavali v žarah ali grobnih jamah. Poznali pa so tudi skeletne pokope. Ponekod se celo na istem grobišču pojavljata oba tipa pokopa. Tako se pogrebni običaji v Liki na Hrvaškem razlikujejo od tistih v dolini reke Une v Bosni in Hercegovini ter tudi od pokopov pri nas. Vse to kaže, da je šlo za različna ljudstva ali skupine, ki nikoli niso ustanovile svoje lastne države, kar je tudi sicer značilno za predrimske prebivalce evropske železne dobe. Poleg ostankov materialne kulture so zelo zanimivi tudi pisni viri o Japodih. Tudi ti se med seboj razlikujejo in zajemajo dolgo obdobje, nam je povedal Janez Weiss, univerzitetni diplomirani zgodovinar in doktorski študent na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kljub vsemu so Japodi imeli stike tudi s keltskimi ljudstvi, predvsem s Karni in Tavriski z območja današnje Slovenije, s temi so, glede na materialne vire, mejili v Beli krajini, pove dr. Boštjan Laharnar, višji kustos na arheološkem oddelku v Narodnem muzeju Slovenije.   Na izseku iz Linhartove karte njegove knjige Poskus zgodovine Kranjske iz leta 1788, kjer je sledil mnenju Schönlebna in označil japodski Metulum pri kraju Metulje na Blokah, japodski kraj Terponus pa na Ulaki nad Starim trgom pri Ložu. Na zgornji fotografiji vidimo žrtvenik Genius Locci M(unicipii?) MET (ulensium?), ki so ga našli blizu Josipdola, sken po objavi v knjigi Marjete Šašel Kos -Apijan in Ilirik iz leta 2005 (najdbo hranijo v  Arheološkem muzeju v Zagrebu). Bitka Že od nekdaj buri duhove tudi opis obleganja japodskega glavnega mesta Metullum, ki po usodi zelo spominja na rimsko obleganje Alezije leta 52. pr. n. št. Izkopavanja Arheološka izkopavanja potekajo že nekaj desetletij na področju Jospidola na Hrvaškem in tudi pri nas na Notranjskem, v okolici Ulake nad Starim trgom pri Ložu in drugje. Najdbe Arheološke najdbe so bogate, japodski nakit in drugi grobni pridatki sicer kažejo na vplive sosednjih ljudstev in skupin, vendar pa so večinoma povsem samosvoji, kar jih ločuje od njihovih tedanjih sosedov. Taka značilnost so vrste kape ali pokrivala. Bronasta "kapa" iz Kompolja. 7. - 6. st. pr. n. št. (Otočac, Hrvaška). Hrani Arheološki muzej v Zagrebu. Po katalogu Japodi (urednica Lidija Bakrić). foto: Sken Aktualni tudi danes Japodi pa niso kar poniknili v zgodovino, zanje se poleg arheologov, zgodovinarjev zanimajo še številni drugi in marsikdo je iskal in domnevno našel njihovo glavno mesto Metullum v bližini svojega kraja. V Ilirski Bistrici so celo ustanovili navijaško skupino Dwji (Deuji) Japodi, nam je povedal njihov vodja Tadej Primc.  

V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi prejšnjega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo spet odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.Romanje v čas Končkovega PetraV Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi minulega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo ponovno odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič. Peter NagličFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija Matjaž ŠporarFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija Matjaž ŠporarFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija

O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojneO obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojneNa dan zmage nad fašizmom, ki ga praznujemo ob obletnici konca druge svetovne vojne, 9. maja, se praviloma spominjamo predvsem zmagoslavja, zanosa in olajšanja, ki ga je prinesla nacistična kapitulacija. Manj pogosto pa ob tem verjetno razmišljamo, kako razrušeno, pravzaprav kar opustošeno celino je dolgoletna vojna pustila za seboj in koliko iznajdljivosti, težkega dela ter tako notranje kot mednarodne politične volje je bilo potrebnih za to, da je naš prostor, pa tudi ostala Evropa, vstal iz ruševin. V oddaji Sledi časa smo se zato na tokratni dan zmage posvetili socialno-ekonomskemu položaju našega prostora ob koncu vojne ter povojni obnovi in zagonu gospodarstva Jugoslavije, ki se je v tem času iz pretežno kmečkega in od vojne razrušenega območja spremenila v moderno industrializirano državo. O povojnem pomanjkanju, udarniških akcijah, spreminjajočem se modelu jugoslovanskega gospodarstva ter pomenu zunanjih pomoči smo se pogovarjali z direktorjem pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož dr. Aleksandrom Lorenčičem ter profesorjema zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Božom Repetom in dr. Kornelijo Ajlec, v oddajo pa smo vključili tudi nekaj ponetkov iz povojnega časa, ki jih hrani naš radijski arhiv. Udarniško posipavanje vaške ceste, Lože pri Vipavi, 1946foto: Sandi Jesenovec, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije v fondu Sandija Jesenovca

Prvi maj, praznik solidarnosti delavcev vsega sveta, je skozi zgodovino doživel številne preobrazbe. V prvih obdobjih praznovanja je rušil in v poznejših utrjeval razmerja politične moči. Razvil je bogato obredje in simbole in skupaj z njimi ustvaril neizbrisno idejno, politično in kulturno dediščino. Tokratne Sledi časa odkrivajo oblike praznovanja praznika dela do druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.Praznovanje praznika dela na Slovenskem pred drugo svetovno vojnoPri nas je danes prvi maj priložnost za 'nekajdnevni oddih'; mnogi med vami ste doživljali njegovo ključno tvornostno vlogo na socialističnem državnem prazničnem koledarju v nekdanji državi. Še pred tem, v obdobju od konca 19. stoletja do druge stvetovne vojne, pa je bil to najmočnejši simbol povezanosti mednarodne skupnosti industrijskih delavcev v skupnem boju za delavske pravice - in kot tak je oblikoval tudi identiteto delavskih skupnosti na Slovenskem. V to obdobje se potapljajo tokratne Sledi časa. Nagelj je simbol prvomajskega praznovanja. Vendar v naravi nageljni takrat sploh še ne cvetijo. Zato so jih za praznovanje izdelovali iz papirja. Ena najbolj izzivalnih prvomajskih iger je bilo plezanje na mlaj. Na vrh mlaja so privezali kuverto z denarjem in kdor je priplezal na vrh, je postal lastnik tega denarja. To je bilo seveda tudi zelo nevarno, saj so fantje plezali neprivezani. - dr. Karla Oder, Koroški pokrajinski muzej

Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot »Viniška republika«. 25. aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal 5 dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci Občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Do spontanih uporov pa je prihajalo tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju, in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko. Več o njej pa v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Milan Trobič.Po koncu prve svetovne vojne so se v nekaterih krajih razplamteli upori proti obstoječi oblasti, tak primer je tudi VinicaDanes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot Viniška republika. Petindvajsetega aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal pet dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je  kopičilo med ljudmi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve  izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Omenjena republika je živela štiri dni. Spontani upori pa so se dogajali tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko. Konec leta 1918 in v začetku leta 1919 je zajela ves svet, Evropo in seveda tudi naše kraje splošna negotovost, saj so se na ruševinah starih imperijev začele oblikovati nove države. Med njimi tudi nova država SHS, ki se je znašla pred celo vrsto izzivov, ki jim je bila le težko kos. Tudi prebivalstvo se je znašlo pred velikimi vprašanji, kako preživeti, kdo je njihov novi vladar, kakšna bo sploh ta nova država, kaj bo z zamenjavo starega z novim denarjem in podobno. Vse to je povzročalo velike pritiske, ki so se sproščali v vsakovrstnem nasilju. To so bili na primer požigi, spopadi in streljanje in podobno. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini.  In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko. Začetki Ko govorimo o letu 1919, je to čas velikih negotovosti in zato so se ljudje  samoorganizirali in spontano pokazali svoje politične težnje, ki so se v Vinici pokazale konec leta 1918 in so se nato stopnjevale in dosegle vrh aprila leta 1919. V obeh primerih, pri Kandijski republiki in Viniški republiki, je sodelovalo lokalno prebivalstvo. Tu po raziskavah zgodovinarjev ne moremo iskati nekih neposrednih povezav z vojnimi ujetniki, ki so se v tistem času vračali iz ruskega ujetništva, kjer so bili priče tudi boljševiški oktobrski revoluciji. Nezadovoljstvo med prebivalstvom je tlelo že veliko prej in bistveno večji vpliv na nastanek predvsem Viniške republike so imele politične agitacije Hrvatske seljačke stranke. To se vidi iz bogatega gradiva sodnih spisov z naslovom Jurij Koenig, imenovan po tedanjem viniškem župniku, ki so ohranjeni v Arhivu novejše zgodovine. To gradivo tudi ne kaže, da je pri nastanku Viniške republike šlo za povzemanje skrajnih komunističnih ali socialističnih idej. Omemba boljševizma pa je uporabljena predvsem v tem smislu, da so hoteli ljudje živeti bolje in  drugače, pa ne v smislu boljševistične tvorbe. Začetki zgodbe o uporu ali Viniški republiki segajo v november 1918, nam je povedal Janez Weiss, univerzitetni diplomirani zgodovinar in doktorski študent na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je izdal tudi knjigo ob 100. obletnici Viniške republike. Dogajanje Začetek dogajanja v Vinici je bil velikonočni ponedeljek 21. aprila 1919.  Strasti so se razvnele na seji občinskega sveta, kjer so sprožili tudi vpršanje, kdo ima občinski žig. Glede žiga je treba povedati, da je do 1. decembra 1918 kljub razpadu avstro-ogrske monarhije še vedno veljala kot plačilno sredstvo avstrijska krona, nato pa se je začel proces prehoda v enoten plačilni sistem. Najprej so žigosali in s tem hoteli označiti denar, ki je že bil v obtoku ter preprečiti povečanje količin vse manj vrednih avstrijskih kron in drugih valut v denarnem obtoku. Žigosanje denarja je potekalo januarja 1919, ponekod pa tudi dlje, na primer v Vinici. Veljavnost denarja je bila postavljena pod vprašaj. Žigosanje pa je močno vplivalo na tekoče trgovinsko poslovanje, oboje pa je seveda povzročila veliko negodovanje med ljudmi. Razplet V oddaji bomo slišali, kako je upor potekal in kaj mu je sledilo. Viničane sta najbolj prizadeli obtožnica in aretacija njihovega župnika Koeniga, saj so na vse pretege skušali dokazati, da je bil aretiran po krivem. Takoj po aretaciji pa so začeli zbirati podpise in jih do 1. maja zbrali približno 600. Oblasti so nato župnika konec maja res izpustile, drugi pa so ostali v zaporu, najdlje Peter Balkovec. Konec Janez Weiss je pripravil prvo razpravo o Viniški republiki ob 90. obletnici spomina na dogajanje v Vinici.  Ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2019, pa so to razpravo ponatisnili in jo "posodobili". Nastala je knjižica, v kateri je Janez Weiss med drugim zapisal, da je treba vedeti, da ljudstvo 21. aprila 1919 ni dejansko razglasilo Viniške republike, ampak je le izražalo svojo pripadnost ideji republikanske ureditve in zavračalo idejo kraljevine pod dinastijo Karađorđević. Edina omemba, ki kar koli govori o lastni republiki, pa je zapisana v policijskem poročilu. Sogovornika Odmevi V Vinici se spominjajo dogajanja pred 102 letoma, še posebno ob okroglih obletnicah, ko pripravijo različne prireditve. Mlajše generacije pa v tem sicer relativno oddaljenem zgodovinskem obdobju še vedno vidijo neki navdih in so na to ponosne. Rok Mirtič, predsednik športno-turističnega društva Vinica, nam je med drugim povedal, da so Viničani ponosni na svojo preteklost in zato ni čudno, da jim rečejo "Ej, vi, republikanci". Ko so praznovali 100. obletnico Za konec je najbolje, da dodamo zapis, ki je nastal ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2009,  M. Bezek Jakše: Viniška republika si zasluži spoštovanje v zgodovinskem spominu, Dolenjski list, 28.4.2019 Vinica - 21. aprila 1919 so prebivalci Vinice razglasili Viniško republiko, za katero so dobili idejo od vaščanov, ki so sodelovali v prvi svetovni vojni. Povod za razglasitev samostojne države je bil zaplet okrog žigosanja denarja, po nemirih pa so se odločili za odcepitev, ki sta jo po nekaj dneh končala orožništvo in vojska. V spomin na dogodke pred 100 leti je Športno-turistično društvo Vinica pripravilo petdnevno praznovanje, ki se je začelo v petek, 26. aprila, združili pa so ga z osrednjo črnomaljsko občinsko prireditvijo ob dnevu upora proti okupatorju. Nastopili so člani KUD Otona Župančiča Vinica, zgodovinar Janez Weiss se je sprehodil skozi viniška stoletja in predstavil še neznane dele viniške zgodovine, slavnostni govornik pa je bil župan Andrej Kavšek. Predstavili so tudi mozaik Republikanec, sestavljen iz materialov, ki so jih darovala gospodinjstva iz Viniške republike, njegova avtorja pa sta domačina Janez Muhvič in Albin Balkovec. Včeraj dopoldne so pripravili delavnice, na katerih so se otroci učili pletenja košar in drugih ročnih spretnosti. Na igrišču pri OŠ pa so se predstavila gasilska društva. Zvečer je bila v dvorani OŠ Vinica osrednja prireditev ob 100. obletnici Viniške republike, za katero so domači igralci pod vodstvom Ivanke Sajovic ter Ticijane in Nine Starešinič pripravili gledališko igro v treh dejanjih, slavnostni govornik pa je bil predsednik države Borut Pahor.   Pahor je spregovoril o Viniški republiki in Republiki Sloveniji. Dejal je, da v primeru Viniške republike ni šlo za to, da bi v pravem in pravnem smislu obstajala republika. 'Ljudje so se postavili po robu zlorabam zaradi žigosanja avstrijskih kron. A šlo je za nekaj velikega. Danes, 100 let pozneje, moramo občudovati, kako velike ideje, ideje republikanizma, je pred stoletjem negoval mali človek. Zato si Viniška republika danes zasluži več spoštovanja v zgodovinskem spominu slovenskega človeka,' je poudaril predsednik države. Ko pa je govoril o Republiki Sloveniji, je dejal, da je zdaj, ko imamo svojo državo, edinstvena priložnost, da ohranimo vero v to, da z demokracijo lahko razrešimo vse probleme. Danes se je ob 9. uri na viniškem placu, kjer stoji tudi spomenik Viniški republiki, začelo kulinarično obarvano praznovanje, pa pokušina vin, tržnica in kulturni program. Od 12. ure bo na voljo ogled spominske hiše Otona Župančiča z vodstvom, ob 17. uri pa bo na igrišču pri OŠ viniška malonogometna liga. Jutri, v ponedeljek, bo ob 20. uri v domu krajanov na ogled igrani dokumentarni film o Viniški republiki, posnet leta 2012. V torek, 30. aprila, bo ob 11. uri v spominski hiši Otona Župančiča počitniška delavnica za otroke in družine, na kateri si bodo ogledali stare razglednice Vinice, ob 19. uri pa na Štrkovih njivah praznovanje s kresom. Nastopili bodo 2B, Jan Plestenjak in skupina Mambo Kings, jutranjo prvomajsko budnico pa bodo pripravili Viniški tamburaši." konec članka. Fotozgodba Fotografije iz praznovanja 100.letnice Viniške republike nam je posredoval Boris Grabrijan, direktor Krajinski park Kolpa, ob tem je zapisal: "Moja naloga pri obletnici je bila bolj popestritev dogodka s prikazi in predstavitev našega dela, ter kot je to običajno tradicionalna znanja in moderne tehnologije za varovanje okolja –električni avtomobili, električna kolesa, domača ponudba hrane in izdelkov..."         Še povezava do dokumentarnega filma Viniška republika.  

Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde. Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je postavljen na mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov. Kje najbolje uspevajo superračunalnikiKo se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde. Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je nameščen v mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov. Inštitut informacijskih znanosti "izum!"Foto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija Branko Zebec in VegaFoto: Marko Radmilovič, Radio Slovenija

April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje. Tako so na današnji dan leta 1941 v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. O dveh pomembnih srednjeveških letnicah za mesto Celje bomo govorili v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič. April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto CeljeApril, natančneje današnji dan, 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje že v časih grofov in knezov Celjskih. Tako je ostalo vse do današnjih dni. Enajstega aprila 1941 so recimo v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. Preden podrobneje spregovorimo o teh dveh pravicah, pa je treba predstaviti dobo grofov in nato knezov Celjskih. Njihov čas delimo na tri obdobja. Celjski grofje, kot državni knezi.foto: Wikipedia.org Prvo obdobje zaznamuje čas svobodnih gospodov Žovneških, od prvih omemb v prvi polovici 12. stoletja do leta 1341, ko so prejeli grofovski naziv. Drugo obdobje, od tedaj, ko so bili povzdignjeni v grofovski stan, do pokneženja slabo stoletje pozneje, je zaznamovala tesna povezanost s Sigismundom Luksemburškim, saj so Celjski s pridobivanjem posesti v okviru cesarstva in na Ogrskem, novimi častmi ter kraljicama Ano in Barbaro vstopili v visoko politiko evropskih dvorov. Tretje obdobje, od leta 1436 do leta 1456, pooseblja zadnji vzpon z Ulrikom II., ki je svoje ambicije plačal s smrtjo in izumrtjem rodbine. Zgodovina te družine je fenomen, saj je najmogočnejša, najpomembnejša in za nekatere tudi najbolj razvpita srednjeveška plemiška družina, ki je izvirala z današnjega območja Slovenije in imela pri nas tudi svoj matični sedež, živela v srcu Savinjske doline. Začetki Najprej je bil sedež na gradu Žovnek, potem nekaj kilometrov stran, na starem celjskem gradu, in nato v mestu Celje na knežjem dvoru. To je bila tudi prednost gospodov Žovneških, saj so na današnje slovensko ozemlje v tistem obdobju prihajali drugo- ali tretjerojeni sinovi plemiških rodbin, ki v matičnih nemških ali avstrijskih deželah niso mogli računati na večjo politično uveljavitev in so to možnost iskali pri nas. Žovneški pa so bili tu doma in so imeli tudi čisto realne ambicije in možnosti za združevanje posesti. Ob tem so seveda večali ugled tudi trgu in nato mestu Celje. Več o tem pa v oddaji Sledi časa. Začetek Sprva so imeli grofi in pozneje knezi Celjski, znani še kot svobodni gospodje Žovneški, v lasti dva gradova in dva stolpa, ki sta tudi sodila med gradove. Kot pove ime svobodni, niso bili podrejeni nobenemu drugemu zemljiškemu gospodu, samo vladarju. To svobodno posest so obdržali do leta 1308, ko jo je Ulrik Žovneški v okviru svoje daljnovidne politike prepustil v fevd avstrijskemu vojvodi Frideriku, ta pa mu je posest takoj vrnil kot fevd. Tako so Žovneški postali habsburški vazali in si začeli utirati pot proti vrhu. Prvo pomembno funkcijo je dobil Friderik Žovneški, pozneje prvi Celjski grof, ki je leta 1334 postal kranjski deželni glavar v Ljubljani. To vlogo so nekateri njegovi nasledniki opravljali tudi pozneje. Žovneški so imeli že na samem začetku pomembne funkcije: imeli so patronat nad Braslovško župnijo, nekaj časa so imeli odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom in velikokrat so bili navedeni v listinah takoj za najpomembnejšimi posvetnimi in cerkvenimi gospodi. Ruševine gradu Žovnekfoto: Občina Braslovče To obdobje pogosto ni toliko omenjeno v zgodovinopisju, čeprav je Friderik Žovneški pridobil družini 30 gradov in je položil temelj za vzpon rodbine, ki se je začel s Hermanom II. leta 1385; ta je vladal dinastiji 50 let. Ključno je bilo njegovo zavezništvo z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, ki ga je rešil v znameniti bitki pri Nikopolju v Bolgariji leta 1396, v kateri so bili križarji strahovito poraženi, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje. Herman II. Celjskifoto: Povijesni muzej Zagreb   Sogovorniki Dve letnici V burni zgodovini celjskih knezov sta zanimivi dve letnici; prva je 11. april 1415, ko jim je cesar Sigismund Luksemburški podelil pravico do krvnega sodstva. Druga letnica pa je 11. april 1451, ko je grof Friderik II. Celjski takratni trški naselbini podelil mestne pravice. Prva letnica stoji na začetku vzpona, druga na koncu Celjske knežje dinastije. Krvno sodstvo Kaj pravzaprav pomeni podelitev pravice do krvnega sodstva? Kot nam je povedal dr. Marko Kambič, izredni profesor za rimsko pravo na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je krvno sodstvo pravnozgodovinski pojem, ki označuje pravico do sojenja storilcem hudih kaznivih dejanj. Zločin in kazen, Schweizer Chronik des Johannes Stumpf, Augsburg 1586foto: MOL Ljubljana Izvrševanje krvnega sodstva kot odločanje o življenju in smrti ter hudih telesnih kaznih je bilo izraz najvišje oblasti, zato ga je na začetku izvrševal vladar sam, nato pa je to pravico začel podeljevati podrejenim plemičem in mestom. Status mesta Drugi pomembni datum je 11. april 1451, ko je trška naselbina Celje dobila status mesta, po nekaterih teorijah pa je bila to le formalna potrditev, da je že prej delovala kot mesto, nam je povedal dr. Aleksander Žižek, arhivski svetnik v Zgodovinskem arhivu Celje, ki skrbi za starejše fonde in arhivsko gradivo. Ob podelitvi mestnih pravic trški naselbini Celje je zanimivo vprašanje, kdo so bili prebivalci tega naselja. Dr. Aleksander Žižek pravi, da so bili v tem času v trgu in pozneje mestu naseljeni obrtniki in trgovci, ki so sestavljali večino prebivalstva; nekaj je bilo plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov, ki so imeli tam hiše, v mestu pa so bili nastanjeni še redovniki – minoriti. Gospodarski zagon naselbini so od 2. polovice 14. stoletja dajali tudi judovski bankirji. Stalna razstava o rodbini Celjskih

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.Prostor, v katerem domuje več kot 10.000 kosov kostumov in 2000 parov obutveFundus je bogastvo gledališča, je njegova zgodovina in prihodnost. Je prostor, v katerem stari, nekoč že uporabljeni kosi dobijo priložnost, da posodobljeni spet zasijejo na odru, in je prostor, v katerem kostumografi iščejo navdih za kreiranje popolnoma novih kostumov. V zakulisju Slovenskega narodnega gledališča Maribor, v prostorih, ki jih obiskovalci pravzaprav nikoli ne vidijo, med kostumi neskončnih velikosti, oblik in barv, se namreč skrivajo resnične "sledi časa". Digitalnega seznama kostumov ni. Edini seznam, ki obstaja, je tisti, ki ga ima v svojem spominu Tihomir Nemec, organizator dela, vodja garderobe in fundusa, ki je v SNG Maribor zaposlen že 40 let: "V predstavi Kandid smo recimo imeli 600 kosov kostumov, 400 pokrival in 200 parov obutve. Nastopajoči, zbor, solisti so se preoblačili po desetkrat in to je hitra sprememba za odrom." Alan Kavčič, predstavnik za odnose z javnostmi, razloži, da v SNG Maribor ohranjajo znanja, ki sicer počasi izginjajo iz naše družbe: "V naši hiši imamo šivilske, krojaške in čevljarske delavnice. Smo eni redkih, ki imamo dva čevljarja. Mojstra, ki znata narediti obutev, kakršno koli si kostumografi zamislijo. To je eno izmed tistih področij, tistih sprecifičnih znanj, ki izumirajo, ampak v naši hiši še živijo." Kako slovenski kostumi potujejo po svetu, kako rešujejo poškodbe, ki nastanejo med potjo, zakaj kostumov ne posojajo in kakšne zgodbe skrivajo posamezni kosi, izveste v posnetku oddaje.

Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.Če so obuvala najprej le varovala naše noge, so kmalu postala simbol družbenega položaja in modnih smernic, za mnoge pa tudi vir preživetjaČevljarstvu smo se posvetili v eni od preteklih oddaj Sledi časa. Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato smo se raje osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo nazaj do srednjega veka, in sicer v Trst in Piran, pove dr. Bojan Knific, kustos v Tržiškem muzeju in velik poznavalec čevljarstva: "Tam sta se ohranila statuta tamkajšnjih čevljarjev in v tem statutu je navedeno, iz katerih materialov, kož so izdelovali različno obutev. Ob nekaterih materialih je potem naveden tudi kakšen podatek o tem, kako je bila obutev videti. Ampak to so stari teksti, ki jih je težko brati, govorijo pa o tem, da je bila stvar živa, predvsem v mestih in trgih. Zelo kmalu so se ustanovili tudi cehi, združenja čevljarjev, ki so normirala, kakšna morajo obuvala biti, kako jih je treba izdelovati, kakšne so tudi cene. Potem pa so v srednjem veku še freske, ki govorijo o tem, kakšne vrste obuvala so se nosila. Za obdobje pred srednjim vekom pa podatkov ni, čeprav vemo, da so se ljudje na Slovenskem obuvali že prej in niso hodili bosi." Čevelj ni le kos oblačila, že od nekdaj je tudi pokazatelj družbenega položaja človeka. "Od nekdaj je veljalo, da ljudje, ki so revni, hodijo bosi. Bosonogost je bila tudi znak asketskega načina življenja, obutev pa že predstavlja nek višji družbeni status. Obutev je namreč omogočala, da so se ljudje premikali, da so se gibali, da so hodili iz kraja v kraj. Moški so prej začeli nositi obutev in so jo več nosili kot ženske - prav zaradi tega, ker je bila ženska velikokrat bolj vezana na svoje domače okolje, na dom." Različni modni oblačilni redi so v zgodovini poskrbeli tudi za (z današnjega vidika) zelo nefunkcionalne čevlje. Taki so bili po pripovedovanju Bojana Knifica na primer kljunasti čevlji z dolgo konico (višje si bil na družbeni lestvici, daljšo konico so lahko imeli tvoji čevlji) ali čevlji s pol metra debelim podplatom. Zlata doba čevljarske obrti je napočila v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja. S spremembami v oblačilni modi in z novostmi v tehnikah izdelovanja čevljev se je ta obrt močno razširila, na Slovenskem pa obstaja več središč, ki so z njo povezana. Med njimi sta gotovo Tržič in Žiri, v katerih še danes delujejo specializirani obrati ali vznikajo nova čevljarska podjetja. Čevlje so do sredine 19. stoletja izdelovali po "glih kopitu", torej da sta bila levi in desni čevelj enaka, naslednjo stopnjo razvoja čevljarske obrti pomeni klinčeva izdelava podplatov z lesenimi cveki, največje spremembe pa prinese razvoj industrije in strojna izdelava. Kdaj in kako je ta proces modernizacije potekal v Alpini, sta v Muzeju Žiri razkrila Franc Kranjc, dolgoletni delavec v Alpini, in Miha Naglič, urednik Žirovskega občasnika in poznavalec čevljarske tradicije v tem delu Poljanske doline. S sogovorniki smo se dotaknili tudi usode velikih slovenskih (jugoslovanskih) čevljarskih tovarn in perspektive novih čevljarskih podjetij. Ste vedeli, da so v najboljših časih v Peku proizvedli 3 milijone parov čevljev, v Alpini pa 2.400.000? Franc Kranjc, čevljar v Žireh, ki je vse življenje delal v Alpini.Foto: Špela Šebenik Miha Naglič, urednik Žirovskega občasnika in poznavalec čevljarske tradicije v tem delu Poljanske doline, pred sliko tovarne Alpine v Muzeju Žiri. Dr. Bojan Knific iz Tržiškega muzeja. Najbolj tipični slovenski škornji - visoki škornji z vihali (levo) in meksikajnerji (desno), razstavljeni v Tržiškem muzeju. Predstavitev čevljarske delavnice v Tržiškem muzeju. Foto: Luka Markež, arhiv Tržiški muzej Čevljarska svetilkaFoto: Luka Markež, arhiv Tržiški muzej Alpinistični čevlji za slovensko odpravo na Mount Everest, Muzej Žiri. Tekaški čevlji s podpisom Petre Majdič v Muzeju Žiri.