Trije svojeglavci, ki se požvižgamo na družbena pravila, tradicionalne prakse in ustaljene norme, debatiramo o tem čudaškem potovanju obstoja. Odnosi, ljubezen, starost, odgovornost, scena, družina, čustva, meje, ustvarjalnost, okolje, prihodnost, preteklost, tukaj in zdaj. Masayah, glasbenica, prejemnica zlate piščali za skladbo in album leta 2024, Boris Kokalj, pevec in kitarist skupine Kokosy, soavtor radijskih oddaj, Katja Stojnić, avtorica podkasta Rožnata dolina in voditeljica na Valu 202

O smrti ne vemo veliko. Delno tudi zato, ker nočemo vedeti. Krivdo gre pripisati tudi vzgoji, družbi, religiji, predvsem pa strahu. To je področje, ki Jona Kanjirja, 20-letnega prostovoljca v Slovenskem društvu Hospic, še posebej zanima. Jon poleg organiziranja delavnic, okroglih miz, izobraževanj, tudi spremlja ljudi v smrt. Zaupajo mu svoje skrivnosti, bolečine in otroške spomine - od nabiranja borovnic do bolečine ob nezakopanih sekirah. Vsako potovanje v smrt je drugačno. O čem razmišljamo preden umremo, česa si želimo, po čem hrepenimo in kaj ostane z(a) nami, ko odidemo? Je smrt res strašljiva? Ali je bolj shrljivo življenje samo?

Po najnovejših raziskavah je tudi uradno portrjeno, da nam na duševnem področju ne gre najbolje. Konkretno mladim v Sloveniji, predvsem po kovidu. Pa se ne bomo smilili sami sebi - ker nam ne prinese nič dobrega. Zala Hudoklin je študentka 5. letnika psihologije in članica Društva študentov psihologije. Odgovarja na vaša vprašanja - od tega, kako si pomagati, ko doživiš panični napad, kaj so znaki depresije in izgorelosti, do tega, ali je pretirana empatičnost toksična in zakaj so se začele duševne stiske v družbi romantizirati.Viri:    - knjiga Premagovanje anksioznosti za telebane (to je predvsem za osnove o anksioznosti, predstavljeno je pa tudi na način, da je razumljeno vsem laikom, zato se mi zdi fina zadeva za uporabit, morda tudi za zastavitev kakšnih vprašanj)    - knjiga Kognitivno-vedenjska terapija za telebane (osnove o terapiji, ki se v zdravstvu najpogosteje uporablja, ter je usmerjena na spremembe vedenja in misli, ki lahko zmanjšajo simptome npr. anksioznosti)    - priročnik Pomoč anksioznemu učencu - sicer je bolj usmerjena na učence, ampak je vsebina namenjena tako otrokom in mladostnikom, navedenih je nekaj osnovnih dejstev o anksioznosti, kako se kaže, kaj točno to je, kako se lahko pomaga itd.   - članek Mladostniki iz manj premožnih družin v času covid-19 bolj ogroženi – namenimo jim večjo pozornost    - vsebine iz spletnega pogovora Vpliv epidemije COVID-19 na duševno zdravje     - izsledki raziskave HBSC Neenakosti v zdravju in z zdravjem povezanimi vedenji med mladostniki v času pandemije COVIDA-19    - članek Duševno zdravje mladostnikov v Evropi in širše    - publikacija Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji    - članek Podatki raziskave HBSC opozarjajo na poslabšanje duševnega zdravja mladostnikov v Sloveniji    - letaki Kako si lahko mladostniki sami pomagajo ob različnih stiskah?    - priročnik To sem jaz – viri opore za odraščajoče otroke in mladostnike   - priročnik za mladostnike, ki vključuje vrste pomoči, ki si jih lahko zagotovi tudi sam   - članek Raziskava o doživljanju epidemije covid-19 med študenti    - članek Vpliv epidemije covid-19 na duševno zdravje 

Juš (27) in Kim (29) sta par. Kupila sta kombi in si želela prepotovati svet. Pa je prišla korona. In kombi je po spletu okoliščin zamenjala kmetija Juševe babice. Glede svojega življenjskega sloga sta zelo jasna: vsaka odločitev ima namen, posledico in cilj. Tudi ta, kaj bosta s svojim časom na Zemlji. Pustila sta svoje službe, že tri leta se preživljata zgolj s tem, kar pridelata. 90% zaslužka vložita v razvoj kmetije [dobrine.goods]. Nekdanji hlevi tako postajajo spalnice, mešalec za beton bo sejalnica za kompost, sod se spreminja v bazenček, trampolin doživlja preobrazbo v premični piščančnik. Pri tem jima v toplejših mesecih pomagajo tudi prostovoljci z vsega sveta. Pogovarjamo se o funkcionalnem minimalizmu, skromnosti, odgovornosti, vzdušju z gosti in tem, da je edina prava pot ta, ko je na prvem mestu narava.

Stara je 22 let. Dvakrat je bila hospitalizirana na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike Ljubljana. Dvakrat si je poskušala vzeti življenje. Občutek ima, da ji nekdo sledi, da jo nekdo opazuje. Ves čas sliši glasbo, kdaj glasove. Do nedavnega je stroka njeno stanje označevala za anksioznost. Nihče ji ni verjel. Bila je brez prijateljev, zaupnikov, pomoči.Pa je pogumna. Vsak dan je boj, a ona gre. Naprej. Študira, jemlje zdravila, hodi na terapije. In želi o tem (javno) govoriti, da drugi s podobnimi težavami ne bi bili tako osamljeni, kot je bila sama. Govoriva o tem, kako je imeti shizoefektivno motnjo (shizofrenija in bipolarna motnja). Kako je biti na zaprtem oddelku pred osemnajstim. Kako je, ko doma in v šoli tvoje stanje ignorirajo. Kako je, če ves čas kričiš, pa te nihče ne sliši. In kako je, če se vsak dan poskušaš spraviti s svojimi lastnimi mislimi. Dekletina poezija: Krvava pod kožo, ista kot ti, razlika med nama v glavi tiči. Če tudi misliš, da sem spaka, to zna biti napaka, saj ljubezen na tem svetu me obdaja, če ta sploh obstaja. Vso upanje bi razdelila, te v svoje misli povabila, da bi se razumela, mogoče skupaj bi uspela.

Elizabeta Fetahi je privolila v ta pogovor kljub nevarnosti, ki ji bo morda izpostavljena. Med intervjujem sva večkrat izklopili snemalnik in začeli znova. S tistimi podatki, ki jih lahko deli z javnostjo. Elizabeta govori 7 jezikov. Stara je 26 let, ima sina. Noseča je zapustila nasilnega partnerja in se soočila z življenjem samohranilke. Ni bilo lahko, a je zbrala potrebno moč. V svoji skupnosti velja za moderno, svobodno Rominjo. Marsikatera mlada ženska, ki doživlja enako, jo prosi za nasvete in pomoč. A nimajo vse družinske podpore, kakršno je imela Elizabeta. Pogovarjali sva se o položaju (romske) ženske, razbijali predsodke (od kraj do higiene in kiča) in spoznavali njihove običaje, od namakanja v mleku do teden dolgih porok.

V studiu sta se znašla oseba, ki pravi, da je rojevanje otroka v ta svet skoraj greh, in nekdo, ki je pri tem navzoč, pomaga in to celo spodbuja! In ki bi si (včasih) želel biti ženska, da bi to tudi sam preizkusil. Jaka na rojstvo gleda (dobesedno) s popolnoma drugačnega zornega kota. Zaupal mi je, kako ga sodelavke učijo kvačkati, kakšne dišeče svečke in sezname skladb si izbirajo mamice, koga si želijo ob sebi in zakaj ga nekatere prej primejo za roko kot svoje partnerje. Zakaj ga nekateri očetje zavrnejo, kako med porodom brskajo po telefonu, pritiskajo ali pa spodbujajo in božajo. V Sloveniji je sicer lepo roditi, a bi bilo treba marsikaj spremeniti. Z Jako sva govorila tudi o tem, o splavu, rejništvu in (včasih predrznih) doulah.

Ta epizoda je drugačna. Ker nanjo ne moreš biti pripravljen. Ker si mislimo, da v Sloveniji to ne obstaja. Ker se odvisnikov in odvisnic izogibamo in bojimo. In ker se tudi oni izogibajo njih samih. Obiskala sem Don Pierinovo komuno v Vremskem Britofu, s fanti pojedla karbonaro in jih vprašala o življenju v komuni in njihovih odločitvah. Moj sogovornik je 21-letni zlati maturant, ki je že pet let odvisen od heroina. Zdaj ve, česa si ne želi več. Ne želi biti lažnivec, manipulator, kradljivec. Zato že deset mesecev z devetimi drugimi borci prebiva v Skupnosti Srečanje. Pravi, da komaj zdaj odkriva, kdo sploh je. In da se uči življenja.

Uporabljajte kondome, obstajajo spolno prenosljive bolezni, morate si tipati prsi in moda, umivajte se, enkrat na mesec priteče kri ... Konec. To nas je o spolnosti naučil šolski sistem. Če smo imeli doma še rahlo zadržane starše, sta bila "tisti" oddelek v knjižnici in starejša sestra edino upanje za kakšno sočno informacijo. Zdaj smo postali večja in starejša bitja, ki se o spolnosti raje ne pogovarjamo, predvsem s tisto osebo oziroma osebami, s katero_imi smo v nekem intimnem odnosu. Zato je čas, da na to žgečkljivo temo pogledamo še z drugih vidikov. Užitka. Raziskovanja sebe in drugih. Odnosov. Duševnega zdravja. Je s samozadovoljevanjem v zvezi kaj narobe? Kaj pomeni, če mi je všeč analni seks? Imajo ženske več orgazmov? Je gledanje pornografskih filmov slabo? Zakaj libido niha in kako ga povečati? Kako popestriti spolno življenje v dolgih monogamnih zvezah? Kaj zdaj, če imaš manjši spolni ud? Katja sprašuje, Tim Prezelj odgovarja.   Povezave: Katja na Instagramu   Gradivo s spolnosti: knjiga Zala tamala: priročnik o negi in uporabi ženskih spolnih organov (Nina Brochmann) knjiga A te lahko nekaj vprašam? (Katharina Von Der Gathen) knjiga Seks za telebane (Ruth Karola Westheimer) knjiga Seks ob zori (Christopher Ryan, Cacilda Jethá) knjiga Any Body: A Comic Compendium of Important Facts and Feelings about Our Bodies (Katharina Von Der Gathen) knjiga Do Animals Fall in Love? (Katharina Von Der Gathen) knjiga It's Perfectly Normal: Changing Bodies, Growing Up, Sex, and Sexual Health (Robie Harris) knjiga Biološki/družbeni spol (Anne Fausto-Sterling) Telo med seksom  Kaj, če bi nehali masturbirarati?  Znanost samopodobe  Zakaj so čustvene solze drugačne?  Dlake!  Joške!  Seksualne fantazije … so normalne?  Bi morali biti monogamni?   

Tudi tebe kdaj prime, da bi spakiral_a kufre in se odselil_a v gozd, kjer ni prahu za pljuča, jumbo plakatov in ljudi, ki bi ti težili? Pa se potem zaveš, da to pomeni vsakdan brez prijateljev, koncertov, dogajanja, dobre službe (če slučajno kdo ve, kaj to je), spoznavanja zanimivih likov, hitrega dostopa … skratka mestnega vrveža?Kolektiv Robida poskuša to dvojnost preplesti. Omenjena skupina raziskuje, kako graditi sodobno obliko skupnosti v oddaljenih in marginaliziranih krajih, ustvarja revijo in radio (!!!), gosti umetnike z vsega sveta in se spoprijema z izzivi, ki s solo bivanjem v podnajemu na 30㎡ na površje ne privrejo. Zapiski: spletna stran kolektiva Robida Katja Stojnić Instagram profil

Včasih naš balonček poznanstev, delovanja in sistema postane tako tesen, da imamo občutek, da je to to od lajfa. Naveličani in zdolgočaseni smo prepričani, da drugačen svet ne obstaja. Pa ni res. To so mi zelo slikovito pokazale zdravnice pripravnice, ki so se za tri mesece odpravile v Afriko na medicinsko humanitarno odpravo. Prostovoljno so delale v vaški kliniki in zastonj zdravstveno oskrbovale lokalno prebivalstvo. V 91 dneh so vbrizgale 972 injekcij, izpulile 312 zob, videle 63 sončnih zahodov, imele kravo sredi dnevne sobe in opazile 36 žiraf. Med vrači, diagnozami in mangi so našle svojo družino in odkrile vnovično upanje in vero v svoj poklic, ki so ga prej skoraj izgubile.

Obiskala me je zvezda novega vala narodno-zabavne glasbe, prestolonaslednik družine Avsenik, ustanovitelj in vodja benda (oziroma kot si pravi diplomat in psiholog), ki polni koncertne dvorane v Evropi in čez ocean. Rekel je ne celo Disneyju! Zakaj? Kako nagovarja mlade in ali sploh obiščejo njegove špile? Je narodno-zabavna glasba lahko kritična? Bi se morala posodobiti in kako? Mu je priimek kdaj v breme? Kaj bi bil, če ne bi bil Avsenik? Pa še o družini, disciplini na turnejah, javni podobi dojemanja nasledstva, odnosu med biznisom in umetnostjo.

Gejmerji. Ta skrivnostna bitja, ki zapravljajo svoja življenja za zasloni v temačnih kotičkih izoliranih soban, niso sposobna osnov komunikacije in bodo nasploh pripeljala človeštvo do propada z brezpomenskim streljanjem v imaginarno-virtualnih svetovih, ki jih narekuje kapitalistična domišljija. Ali pa tudi ne. Nejc Miš je gejmerski trener, menedžer in hipi, Nuša Klepec je e-športna psihologinja, trenerka in svetovalka na Logoutu, Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta. Katja je gejmerska telebanka, ki ne šteka, v čem je fora. Do zdaj.

O čem razmišljajo mladi? Kako živijo? Kako preživijo? Kdo jih nagovarja in kdo ignorira? S študenti in dijaki razpravljamo o življenju v rožnati dolini. Ja, to so tiste ekstravagantne pojave iz hollywoodskih filmov. Aha, ful so jezikave, samozavestne in hudomušne. Ne, niso samo “tipi, ki se preoblačijo v bejbe”. To so kraljice. V Rožnato sta zakorakali: prva dama zadnjega vala slovenskega draga Babsi Adler in ena in edina Vera Vulva! Katja ju je zaslišala o vsem, kar ste želeli sami vprašati, pa si niste upali. Jim primanjkuje pozornosti? Kdo je zanetil drag v Sloveniji? Kaj je bistvo? Kdo hodi na njihove šove? In zakaj so tako hude!? Pa še zgodbe iz taksijev, med publiko in izza odra. Slay, reading, shade in veliko politega čaja.

Vita je diplomantka Fakultete za varnostne vede, blogerka, manekenka (Cosmopolitan, Vogue), vplivnica za invalidne osebe in pisateljica. Pred meseci je izdala svoj prvi roman It's all in our blood. Vita se ne more sama prehranjevati ali držati kozarca v roki, sama ne more na stranišče, pod prho, ne more dvigniti rok, si umiti zob, se obleči, se premakniti. Ne, ne more. Vendar pravi, da je vse to ne ovira, nasprotno, v tem najde svojo moč in samozavest. Kako je to mogoče, se sprašujem, Vita pa odgovarja, pojasnjuje suvereno in neposredno. Največjo oviro v življenju ji namreč predstavlja odnos družbe do invalidk in invalidov.Zapiski: - Vita na Instagramu: https://www.instagram.com/wheelchairsparkle/ - Vita na TikToku: https://www.tiktok.com/@wheelchairsparkle  

Kako vem, da je nekdo trans? Kaj, če tega ne zaznam? Katera vprašanja so neprimerna (ne o seksu, prosim, če smo se pravkar spoznali na ulici). Kako se odzovem, če uporabim napačen zaimek? Kako "se razkriti" babici in dedku? Kako ustvariti varen prostor za transljudi? Kaj je spol, kaj spolni izraz in kaj privlačnost ter identiteta? In zakaj je transspolnost v Sloveniji še vedno klasificirana kot duševna motnja? To je epizoda o transskupnosti (v Sloveniji živi najmanj deset tisoč transspolnih ljudi): o mešanici osebnih izkušenj, razlag in pojmov ter o priročniku, kako biti spoštljiv. Katjo sta obiskala Lan in Liam. Zapiski: - Društvo DIH - Trans slovar - Raziskava vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji- Filmi, dokumentarci in serije o transspolnosti: Filmi- Tangerine (2015)- Girl (2018)- Boys Don't Cry (1999)- Tomboy (2011)- A Fantastic Woman (2017)- Just Charlie (2017)- Romeos (2011)- Something Must Break (2014)- 52 Tuesdays (2013)- Saturday Church (2017)- Laurence Anyways (2013)- Neskončnost (2022)- Wild Side (2004)- Madalena (2021)- Ma Vie En Rose (1997)- Lingua Franca (2019)- Med modro in roza: Nika in tovarna igrač (2020) Dokumentarci- Paris is Burning (1990)- Casa Susanna (2022)- Disclosure (2020)- The Death And Life of Marsha P. Johnson (2017)- Mala Mala (2014)- The Pearl of Africa (2017)- Framing Agnes (2022)- The Pearl (2016)- The Trans List (2016)- Passing (2015)- Božja napaka (2014) Serije- Tales of the City (2019)- Pose (2018)

Brez zaposlitve, šefa, urnika, tečnih sodelavcev, a tudi brez dopusta, miru in zasebnosti. Dolino je obiskala Eva Centrih, ena izmed najvidnejših domačih vplivnic, vlogerk in lastnica blagovne znamke, ki je ena redkih, ki se v Sloveniji preživlja izključno z “influencanjem". Govoriva o prihodnosti poklicev, zaposlitvi, pritiskih, zasebnosti, poslovnih pravilih, o otrocih na Instagramu in o tem, ali je res “oglas na dveh nogah”.   Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Jaz sem jo vprašala, ona mi je povedala VSE. O ljubezni, spolnosti, svobodi, žuranju na Metelkovi, butiku za nune, volitvah, študiju in, seveda, o Bogu. Brez dlake na jeziku s sestro Ano Šuštar iz reda Frančiškanke Marijine misijonarke, ki je svojo ljubezen pri dvajsetih zaprisegla Bogu. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Šla sem na obnovitveno kmetijo Zeleni pašnik na Grič pri Trebnjem. H Klari in Mihu. Dvema ljubljanskima srajcama, ki sta se odločila, da želita poskusiti vzpostaviti dober poslovni sistem in živeti srečno življenje na kmetiji. Poleg farme, dveh magisterijev, enega doktorata in dveh otrok, imata še tri hektarje pašnikov, šest zajcev, 22 ovc in 70 piščancev – pa niti 30 še nista! Z njima o tem, zakaj sploh imata živali, če jih je na Zemlji že preveč, o temni plati veganstva in pomembnosti lokalne hrane, tudi o osamljenosti na vasi, urah spanja, odločitvi, da tako hitro razširita družino in pa o vzgoji. Kako svoji štiriletni hčerki razložita, kaj se zgodi z živalmi, ki izginejo čez noč? Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Banda! Evo me nazaj. Znašla sem se v poštudentskem bluesu. In, ja, bluzim. Naenkrat si 26 in vsi te nekaj sprašujejo. Doma, kdaj bom zaposlena. Nona, če znam kaj skuhati. Teta, kdaj ga bom pripeljala domov. Mentor, kaj bo v magistrski. Šef, kdaj bo nova epizoda. Zdi se mi, da vsi okoli mene sprejemajo odločitve. Ena frendica se seli s tipom, druga se je zaposlila, tretja dela doktorat, četrta mi je začela pripovedovati o otrocih, peta po novem hodi v fitnes, šesta vsak dan jemlje kolagen … pri petindvajsetih! Jaz? Še vedno z dvema cimrama. Brez tipa, brez bejbe, brez otrok, brez fleta, brez redne službe, brez zavarovanja, brez načrta. Samo jaz, Katja. Ampak v svoji Rožnati dolini! Zato sem se odpravila iskat nasvete za lajf! K nekomu, ki je to že dal skozi. K svoji familiji. V tej epizodi debatiram z nono, fotrom, mamo in sestro.

Masayah je karizmatična unikatna bomba, ki izstopa od uveljavljenih trendov glasbene industrije - besedila si piše sama, trendom se ne prilagaja, vsebine ne olepšuje in pravi, da je itak buraz! Svobodni duh izraža kot raperka, pevka, kitaristka, poetinja (pa še ful stvari). Pogovarjali sva se o razliki med Mio in Masayo, o tem, kako je bit ženska na slovenski hip hop sceni, kako je zašarmirala prvo bejbo in zbežala od doma, o izgubi očeta in o tem, kaj zanjo pomeni upor. Pa seveda o njenem prvem albumu in zbirki slovenske uporniške poezije - H2SO4. Raperka deli svoje ideje o življenju, ustvarjanju in prihodnosti Masayah je karizmatična unikatna bomba, ki izstopa od uveljavljenih trendov glasbene industrije – besedila si piše sama, trendom se ne prilagaja, vsebin ne olepšuje in pravi, da je 'itak buraz'! Svobodni duh izraža kot raperka, pevka, kitaristka, poetinja (pa še 'ful' stvari). Pogovarjali sva se o razliki med Mio in Masayo, o tem, kako je biti ženska na slovenski hiphopovski sceni, kako je zašarmirala prvo bejbo in zbežala od doma, o izgubi očeta in o tem, kaj zanjo pomeni upor. Pa seveda o njenem prvem albumu, pesniški zbirki – H2SO4. Zapiski: Masayah na Instagramu Masayah na YouTubeu Zbirka slovenske uporniške poezije H2SO4 H2SO4 koncert v Križankah Katja je na Instagramu doma tukaj.

Katja Sluga in Nejc Trampuž si želita živeti v državi, ki bo poskrbela za mlade, a se strinjata, da morajo biti tudi sami bolj aktivni. "Cesta je politika, pločnik je politika, vse je politika," poudarja Katja SlugaKatja Sluga in Nejc Trampuž si želita živeti v državi, ki bo poskrbela za mlade, a se strinjata, da morajo biti tudi sami bolj aktivni. "Cesta je politika, pločnik je politika, vse je politika," poudarja Katja SlugaKatja Sluga je diplomantka mednarodnih odnosov, ta hip zaposlena na pripravništvu v Hiši Evropske unije in bodoča študentka ekonomije v Parizu. Pravi, da pogosto razmišlja, zakaj so ljudje apatični. "Ko razmislim, ugotovim, da se bojijo, da bodo izgubili par dobrin, ki jih imajo v življenju. Zato denimo ne grejo na proteste." Z njo se strinja tudi Nejc Trampuž, intermedijski umetnik in fotograf mlajše generacije, ki je z nagrado ALUO magistriral iz fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. "Res je neugodno, da takoj, ko se oglasiš, tvegaš. Marsikdo zato postane resigniran, se umakne v kot, utihne. In smo tukaj, kjer smo. Kolektivno gledano se zbuja zavedanje, mladi so vse bolj dejavni, želijo soustvarjati svojo prihodnost. Zdaj o njej odločajo ljudje, ki so na poziciji moči že zelo, zelo dolgo. Zavedamo se, da moramo vzeti vajeti v svoje roke, ni pa rožnato." Kako (pre)živita v Sloveniji in ali bosta tukaj ostala? Kateri so največji problemi mlajše generacije, kaj težave, ki pestijo našo demokracijo? 

Odbojkar Črt Bošnjak ter kajakašica in kanuistka na divjih vodah Eva Alina Hočevar opisujeta, kako so se mladi profesionalni športniki znašli v času epidemije, kaj jim je bilo odvzeto in kako usklajujejo obveznosti.Odbojkar Črt Bošnjak ter kajakašica in kanuistka na divjih vodah Eva Alina Hočevar opisujeta, kako so se mladi profesionalni športniki znašli v času epidemije, kaj jim je bilo odvzeto in kako usklajujejo obveznostiMlada športnika pripovedujeta o omejitvah v času epidemije, otrocih in mladostnikih, ki so bili prikrajšani za vadbo, o usklajevanju šolskih obveznosti in treningov ter številnih odrekanjih. 20-letni odbojkar in študent novinarstva Črt Bošnjak pravi, da so mladi športniki prisiljeni v hitrejše odraščanje. "Moji vrstniki še večinoma živijo pri starših, kjer jim je nudeno vse. Jaz sem se odselil ravno zaradi discipline, ker imam tako natrpan urnik. Ja, je ogromno prilagajana šoli, treningom, ostalim aktivnostim, ki sodijo k športu. Mislim, da to moje vrstnike čaka šele čez nekaj let, ob vstopu v službo, ob nastanku družine, ko pridejo nove zadolžitve." 18-letna kajakašica in kanuistk na divjih vodah ter  dijakinja Gimnazije Bežigrad Eva Alina Hočevar dodaja, da se resda pogosto odpove zabavam, a je profesionalni šport v njenem življenju prioriteta. "Me res kdaj zaboli, ker se ne morem toliko družiti, kot moji sošolci. Če bi ponočevala, lahko naslednji dan pozabim na trening. Ja, včasih se počutim, kot da nisem del tega kroga, kot da so pozabili na mene. A mi velikokrat sošolci rečejo, da me občudujejo, saj se znam umakniti, odreči nekim rečem, ki so v najstniškem obdobju najbolj privlačne. Sošolci in prijatelji so zelo razočarani in potrti nad minulim letom. Tej generaciji je bil res odvzet najlepši čas najstniških let. Vsi, ki se spomnijo na gimnazijo in začetek faksa, se spomnijo na zabave, kakšne lumparije so počeli. Mi teh zgodbic ne bomo imeli, govorili bomo, kaj smo si povedali prek zooma ali s kom smo se videli, če smo kršili ukrepe."

Diana Dajčman in Katrin Žnidarčič razlagata, zakaj so mladi bitko za okolje prevzeli na svoja pleča, kdo jih podpira in kdo pri tem ovira. Kako se zoperstaviti apatiji ob katastrofičnih okoljskih napovedih in kako se boriti za boljši svet, da pri tem ne izgoriš? Kdaj se v mlade naseli nemir, celo krivda in čemu bi se za boljši svet bili pripravljeni odpovedati?Zakaj se mladi bojujejo za vodo, kupujejo oblačila iz druge roke in pridelujejo svojo zelenjavo? Kako se počutijo, ko ne zmorejo slediti okoljskim priporočilom in se 'pregrešijo'? So odgovorni res samo posamezniki?Diana Dajčman in Katrin Žnidarčič razlagata, zakaj so mladi bitko za okolje prevzeli na svoja pleča, kdo jih podpira in kdo pri tem ovira. Kako se upreti apatiji ob katastrofičnih okoljskih napovedih in kako se boriti za boljši svet, da pri tem ne izgoriš? Kdaj se v mlade naseli nemir, celo krivda in čemu bi se bili za boljši svet pripravljeni odpovedati? "Zakaj se borimo? Ker nam drugega ne preostane. Ko izumre neka vrsta, več ne bo magično oživela, ko onesnažimo vodo, bomo za čiščenje porabili več sredstev, kakor bi jih, če bi jo čuvali. Nekaj jeze čutim do vseh, ki imajo kdaj kakšno ignorantsko izjavo, na primer: vi mladi niste nič aktivistični. Drugače je, če ti že v osnovni šoli govorijo, da čez dvajset let pri tem tempu ne bomo imeli več tega in tega. Upiramo se na subtilen način, skozi humor, meme, glasbo, umetnost. Ampak ja, na neki točki je dovolj. Bi rekla bolj kot jeza na pretekle generacije je jeza na posameznike, ki zavajajo in lažejo. Mislim, da je naveza do narave močna, zato te osebno boli, da ti jo nekdo odvzema, požira. To je zelo osebna bolečina za marsikoga. Ko pa o tem govoriš tako čustveno, te lahko spet nekdo napade, da ne razumeš." – Diana Dajčman "Ta odnos, da bo nekdo drug, nas je pripeljal tako daleč. Zdi se mi fino, da smo ujeli ta trenutek in vzeli stvari v svoje roke. Normalno bi moralo biti, da te ni strah spregovoriti, še posebno ko imaš veliko potrditev, da imaš prav, da razmišljaš v pravi smeri. Se pa tudi jaz sprašujem, kako mladi sploh najdemo energijo za bitko za okolje, saj vse počnemo prostovoljno. Tudi rezultati niso zagotovljeni. Življenje že samo po sebi ni enostavno, to je morda še dodaten stres, v tem zadnjem letu pa je bitka za okolje zahtevala od nas še veliko več energije. Ta boj je od politike odvisen le toliko, kolikor nam ga politika otežuje. Dejstvo pa je, da se ne moremo ukvarjati samo z okoljevarstvom, ker se stvari prepletajo, pogledati moramo širšo sliko. Niti malo me ne bi motilo, če bi s politiki stopili skupaj, a v tem trenutku tega ne vidim kot neko realno možnost. Seveda tudi sama nisem popolna, ker je, menim, nemogoče, da si stoodstotno ekološko ozaveščen, da ne boš nikoli ničemur na noben način škodil." – Katrin Žnidarčič  

Študentki Meta Vražič in Polona Rodič iskreno pripovedujeta o spopadanju z anoreksijo: o bitki z žlico jogurta, predvsem pa o bitki s samim seboj ter z družbenimi pričakovanjiŠtudentki Meta Vražič in Polona Rodič iskreno pripovedujeta o spopadanju z anoreksijo: o bitki z žlico jogurta, predvsem pa o bitki s samim seboj ter z družbenimi pričakovanjiOcenjujemo telesa, bojimo se hrane, opazujemo se v ogledalu in primerjamo z dekleti na obdelanih fotografijah ... Študentka novinarstva Meta Vražič in študentka slovenistike Polona Rodič razmišljata o dejavnikih, ki lahko vodijo v motnje hranjenja. Preboleli sta anoreksijo. Poudarjata, da ne gre za hrano na krožniku, temveč za nadzor nad prehranjevanjem, s katerim potlačiš druge težave. A težave se le kopičijo. "Namesto da se pokaže dve fotografiji in se pove definicijo, moraš pokazati nianse anoreksije nervoze. Če mene vprašate, sem bila takrat slab človek, bila sem tečna, hitro užaljena, grizla sem okoli sebe, pa saj si težko pozitiven človek, če si lačen. Mogoče sem se vizualno spremenila na družbeno sprejemljiv način, a sem se spremenila tudi osebnostno. O tem nihče ne govori. Da se tvoj otrok, sovrstnik, prijatelj, spreminja. To so stvari, ki bi jih začela poudarjati, ko pride do ozaveščanja," pravi Meta Vražič. "Zdaj imamo mladi več časa. To doprinese k temu, da se začneš ukvarjati s tem, kako si videti. Čas imaš, da se gledaš v ogledalu, ukvarjaš s hrano ... Poglejte vse, kar se zdaj dogaja mladim: socialne stiske, odnosi v družini ... Vsi smo po večini doma in tudi tam ima vsak svoje težave. Ves čas smo na istem mestu in vsakdo se lahko začne s težavami spoprijemati na tak način, da nadzira hrano. Bistvo anoreksije ni v hrani, je to, da potlačiš težave, je kot droga. Hrano lahko nadzorujemo, tega, kar je zunaj, pa ne," razlaga Polona Rodič. Anoreksija te osami in spremeni. Polona Rodič pravi, da je razvila strategije skrivanja bolezni, denimo posula krožnik z drobtinami, da bi domače prepričala, da je jedla. Hrano je včasih samo prežvečila, nato pa izpljunila. Odrekala si je obroke in hitro zapadla tudi v depresijo, več mesecev je preživela v bolnišnici. Pravi, da so za bolezen krivi številni dejavniki, a je tudi odraščanje ob novih medijih velika preizkušnja. Obe sogovornici apelirata na vse, ki se spopadajo s prehranjevalnimi motnjami, čutijo stisko, tesnobo, strah, so brezvoljni, depresivni, da poiščejo pomoč. Obrnejo se lahko tudi na njiju prek Facebooka. Mladostnikom in otrokom pomagajo na TOM telefonu, klic je brezplačen. Pokličite 116 111. Tukaj je seznam preostalih telefonskih številk za pomoč v stiski. 

Kdaj boš pa diplomiral? Kakšno službo si boš našel? Ni že čas za družino? O odraščanju, strahovih, pričakovanjih in vse pogostejših vprašanjih okolice razmišljata študenta Maja Blažič in Matej MarkičKdaj boš pa diplomiral? Kakšno službo si boš našel? Ni že čas za družino? O odraščanju, strahovih, pričakovanjih in vse pogostejših vprašanjih okolice razmišljata študenta Maja Blažič in Matej Markič

Zakaj sta spolno nadlegovanje in nasilje še vedno tabu, zakaj prekiniti molk in kako zaščititi žrtve? Gosta podkasta sta Mojca Lukan in Andraž Kos, ki pravi, da odurnost spolnega nasilja žal (še) ni samoumevnaZakaj sta spolno nadlegovanje in nasilje še vedno tabu, zakaj prekiniti molk in kako zaščititi žrtve? Gosta podkasta sta Mojca Lukan in Andraž Kos, ki pravi, da odurnost spolnega nasilja žal (še) ni samoumevna"Jaz ne morem povedati, kako mi je žal, da mora v 21. stoletju prijateljica hoditi po mestu s ključi med prsti, ker jo je strah. Mislim, kje živimo, a se lahko že premaknemo naprej od tega, prosim," pravi 23-letni študent psihologije Andraž Kos. Dodaja, da se v procesu izobraževanja teme spolnega nadlegovanja in nasilja skorajda niso dotaknili. "Ta teden imamo na fakulteti seminar na temo spolnega nasilja. Pet nas je v skupini, a se niti eden od nas ne spomni, da bi se o tem pogovarjali. Samo klasična banana, damo gor kondom. Da bi pa se usedli in pogovorili; to se sme, to se ne sme, neke stvari pa so siva cona in se moramo o njih pogovoriti. Tega ni bilo." Petindvajsetletna mlada raziskovalka na Oddelku za pedagogiko in članica Inštituta 8. marec Mojca Lukan pravi, da meje pri spolnem nasilju niso zabrisane: "Preprosto je konsenzualno ali pa ni. Kot smo mi predlagali model 'samo ja pomeni ja', je konsenzualno to, kar je pod svobodno voljo, torej pristanek vseh, ki so udeleženi. Lahko je izraženo besedno ali nebesedno, dokler je izraženo strinjanje. Tukaj jaz ne vidim dvoumnosti. Sicer pa je treba zelo malo truda vložiti v to, da preveriš. Kaj je to, da se prepričaš, v primerjavi s posledicami za to osebo, če si nečesa ne želi." Pogovor o spolnem nadlegovanju in nasilju je ključen, okolica, ki molči, na neki način sodeluje pri dogajanju, kakor koli boleče je to slišati, pojasnjuje. Se je pa o tem izredno težko pogovarjati. "S prijatelji in vrstniki se o tem v resnici zelo malo pogovarjamo, če že, pa na neki abstraktni ravni. O tem je težko govoriti, če se že pogovarjamo, se o nekih minimalnih rečeh, minimalnih v narekovajih. Pogovarjamo se o filmih ali o nekih primerih, ki so dovolj oddaljeni od naših življenj. Na primer, a veš, tisti primer iz Španije."

Gimnazijska dijaka Aja Vrenjak in Matic Gosak pravita, da sta naveličana šole na daljavo, jezi ju odsotnost dialoga in pojasnil odločevalcev. Spregledani so in ne(u)slišani, kot bi sredi polja kričali v veter.Gimnazijska dijaka Aja Vrenjak in Matic Gosak pravita, da sta naveličana šole na daljavo, jezi ju odsotnost dialoga in pojasnil odločevalcev. Spregledani so in ne(u)slišani, kot bi sredi polja kričali v veter"Utrujeni smo in naveličani. To smo vsi, ne glede na to, ali si levi, desni, rožnat, vijoličast, za šolo, za plonkanje, za socializacijo ... Vsak drugi teden slišimo od ministrice neke nove besede, neki nov, oprostite izrazu, 'bulšit', kot da smo za njih samo neke številke, oblački, ki se bodo razblinili, če bodo dovolj časa pihali v nas," pravi Aja Vrenjak, dijakinja 3. letnika Gimnazije Poljane in članica iniciative Zahtevamo šolo.  Z njo se strinja tudi Matic Gosak, dijak 3. letnika II. gimnazije Maribor: "Zdaj bi nekako morali še hraniti otroka v sebi, ampak se moramo namesto tega ukvarjati s politiko, sprejemati odločitve namesto naših odločevalcev. To naj bi bila naša zadnja naloga. V tem času sploh ne bi smeli slišati za imena naših odločevalcev ... Profesorji pa so božanski, tako razumevajoči. Ko smo začeli iniciativo Zahtevamo šolo, je bila moja skrb, da bo to njim nezaupnica. Želeli smo poudariti, da je to bojkot ukrepov." Za vse, ki so se znašli v stiski, dodajata spodbudne besede. Matic Gosak: "Jaz bi dejal, da to, kar se dogaja, se ni zgodilo z njihovo krivdo. Je plod okoliščin, v katerih smo." Aja Vrenjak: "Če potrebujete pomoč, niste šibki. Sama bi si želela slišati, da sem v mislih tistih, ki odločajo o moji prihodnosti. Za vse, ki se borijo z nečim: jaz sem med to karanteno posodobila moto 'this too shall pass' (op. a. nič ni večno). Ko se zaveš, da bodo bolečina, apatija, utrujenost nekoč minile, da nič, kar se dogaja, ni fiksno, se mi zdi, da se lahko s tvojih ramen dvigne res težko breme."

Klara Širovnik, Jaka Smerkolj Simoneti in Luka Volk so razmišljali o medijih in odločevalcih, o spremembah v družbi in osebnih izkušnjah spopadanja z epidemijo. Kako konkretno so sprejeti ukrepi za obvladovanje koronavirusa vplivali na mlade? Kako so doživljali politične in druge pritiske na medije in kulturni sektor? Kako je zapiranje javnega življenja vplivalo na njihovo delo in izobraževanje? Kaj si želijo in česa ne v letu 2021? Kaj so ta hip največja bremena družbe in za kaj bi se morali odločeneje boriti? Jaka Smerkolj Simoneti, Luka Volk in Klara Širovnik razmišljajo o dogajanju v letu 2020 in o (post)pandemični družbi S02E06: ODNOS DO DOGAJANJA V LETU 2020 Čeprav bo kmalu napočilo koledarsko leto 2021, zremo še v nekaj mesecev leta 2020, se strinjajo sogovorniki, ki so razmišljali o dogajanju v iztekajočem se letu. Govorili so o medijih in odločevalcih, o spremembah v družbi in osebnih izkušnjah spopadanja z epidemijo. Kako konkretno so sprejeti ukrepi za obvladovanje koronavirusa vplivali na mlade? Kako so doživljali politične in druge pritiske na medije in kulturni sektor? Kako je zapiranje javnega življenja vplivalo na njihovo delo in izobraževanje? Kaj si želijo in česa ne v letu 2021? Kaj so ta hip največja bremena družbe in za kaj bi se morali odločeneje boriti?  Klara: "Vedno si prizadevam biti prijazna, doma mi včasih nadvlada jeza in si ne morem pomagati, a stremim k temu, da bi bila čim bolj strpna. Vem, da ni nikomur lahko, tudi tistim, ki mi grejo na živce. Pa da nosim masko in da pozdravljam ljudi na ulici in v bloku. Sem velik optimist. Vedno." Jaka: "Za kulturo v najširšem smislu." Luka: "Za svoboščine, kulturo in za dobre odnose. Boriti se za to in hkrati se boriti proti vsemu, kar bi lahko poglabljalo prepade."  Sogovorniki so: Luka Volk, študent filozofije in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od oktobra piše za Mladino, med epidemijo se je ciljno ukvarjal s stiskami mladih. Je tudi didžej in član kolektiva Ustanova, ki prireja glasbene in pogovorne dogodke, ki zadevajo predvsem kvirovske tematike in koncepta klubov kot "safe space" prostorov. Pred tem se je veliko ukvarjal z begunsko in azilno problematiko kot prostovoljec v Socialnem centru Rog, pa tudi s pravicami drugih manjšin v kontekstu grožnje neoliberalnih in neokonservativnih politik kot koordinator dogodkov pri Inštitutu 8. marec. "Pred kakšnim mesecem sem imel zelo bizaren trenutek samorealizacije, če lahko temu tako rečem. Pogledal sem se v ogledalo in ugotovil, da sem malo shiran. Shujšal sem. Ugotovil sem, da sem zelo utrujen od vsega, hkrati sem blazno apatičen ... Velik vzrok za to je pandemija sama, seveda, zdravstvena kriza, velik vzrok je tudi razočaranje nad državo, ki se mi zdi, da je pustila svoje državljane na cedilu. Kar se tiče medijev: ko ti uspe podrediti tudi legitimne medije in začneš v njih umeščati svojo ideologijo, poleg mreženja regijskih medijev, začneš v taki meri zajemati medijski prostor, da ne gre za to, da bi podcenjeval ljudi, ki te medije berejo, gre za onemogočanje dostopa do dejanskih informacij. Ko dostop do informacij ni več mogoč, ne pomaga več niti to, ali so ljudje zmožni razlikovati med tem, kaj je resnično in kaj ne. Prenasičenost je tudi že začela uspevati. Od družbe ne moremo pričakovati upora proti nečemu, s čimer se ne ukvarja v tako veliki meri, kot se ukvarjamo nekateri. Razen finančne krize, če je ta koronakriza edina v našem življenju, potem mogoče ne gledamo dovolj okoli sebe. Pozno obdobje kapitalizma, ki narekuje prekarizacijo dela, bizarna delovna razmerja, je samo eno zelo raztegnjeno obdobje krize. Mogoče nismo otroci krize, smo pa del krize od nekdaj in še vedno. Glede duševnega stanja, če izhajam iz sebe, se srečujem tudi sicer z napadi panike. Zimsko obdobje je zame težko tudi, ko nismo sredi epidemije. To so zelo veliki pritiski. To epidemijo sem relativno dobro preživel, obdržal sem neko delo na strani, na faksu mi gre še vse v redu, nisem v študentskem domu, s punco najemava stanovanje in nihče naju ni deložiral. Vsem tem hudim zgodbam, ki niso redke, sem se izognil. Če pa bi kar koli od tega propadlo, bi bila zgodba drugačna. Na Mladini smo delali daljši prispevek o mladih, iskali smo zgodbe z imeni in priimki. Opravil sem sedem krajših pogovorov, ki bi lahko naslikali neko sliko, kaj se trenutno dogaja z mladimi. Stanje je kritično, vsak dan slabše. Mladi so se bili prisiljeni reševati sami. Sistem ni bil urejen že prej, zato lahko pričakuješ kolaps, ko se zgodi kriza. Marsikomu, lahko povem iz pripovedi, ni ostalo nič. Govorim o primerih ljudi, ki so dobili minorno socialno podporo, govorim o dvejsetletnikih, ki so se morali preseliti k družini v slabšem finančnem položaju, in o mladih, ki hodijo po hrano na Rdeči križ. Mladi so postali socialni problem v tej krizi. To ni normalno, sploh pa ni normalno, če se pogovarjamo o mladih kot o prihodnosti države. Mladi v tej državi na zelo veliko žalost prihodnosti nimajo. Kaj nas čaka po epidemiji? Bomo kot družba, če se lahko kot entiteta odmaknemo od koncepta države, doživeli neki preporod? Bomo prišli iz stanovanj, ugledali svetlobo, doživeli katarzo, začeli zeleno revolucijo? Ne bo več nastrojenosti, sovražnosti, nestrpnosti? Pri svojih prepričanjih izhajam iz tega, da sem posredni optimist. Zdi se mi, če si ne delamo utvar, da prihaja nekaj boljšega, lahko kvečjemu naredimo prostor za napredek. Jaz si ne predstavljam, da bomo prišli iz te krize boljši, upam pa, da so se ljudje zavedali določenih prioritet in da bi oblast morala biti tam za njih."  Klara Širovnik, magistrska študentka slovenistike in diplomirana novinarka. Piše za časopis Večer, lani ji je Društvo novinarjev Slovenije podelilo nagrado debitantka leta za prodorne reportažne zgodbe o ljudeh z obrobja družbe.  "Jaz mislim, da moramo nehati podcenjevati ljudi, ki berejo medije. Zdi se mi, da vedo več, kot si mislimo novinarji, ki smo mogoče za to šolani in v ozadju nimamo političnih vzvodov. Na to radi pozabimo in hitro apokaliptično ocenimo, ker se ti mediji širijo, da imajo vpliv. Nočem zanemarjati njihove vloge, gotovo imajo vpliv, a nisem strokovnjakinja na področju medijske analitike, da bi lahko o tem sodila. Mogoče je to spet idealistično in začetniško, ampak jaz še vedno mislim, da ljudje, čeprav mogoče berejo te medije, še vedno znajo do določene mere razsoditi, kaj je 'bullshit' in kaj ne. Zato pa mislim, da je zelo pomembno, da so v nekih vodilnih institucijah, sploh zdaj med epidemijo, ljudje, ki imajo neko znanje, ne pa kar neki 'cicidu', ki pride mimo in, bog pomagaj, ne ve, kaj je virus. Tu vidim večji problem kot v teh tako imenovanih medijih. Sem se pa ob pogovoru o delitvah spomnila knjige Nevarna razmerja, obstaja tudi film. Tam je nekako tako zapisan citat, da si človek pridobi oblast nad družbo, če se ji enako spretno uspe klanjati in po drugi strani enako spretno posmehovati. Pa je ta roman bil napisan v 18. stoletju! Zdaj smo v letu 2020 in naši oblastniki, na eni in na drugi strani, to še vedno počnejo. Se pravi, da je najenostavneje nad družbo zavladati takrat, ko svoje privržence hvališ, jih kuješ v zvezde, na nekoga pa moraš vreči gnev v obliki posmeha. In to se mi zdi, da se dogaja po eni strani nad mediji, po drugi strani pa se mi zdi, v želji po novinarski objektivnosti, da se to dogaja na strani protestniškega gibanja. Ne mislim specifično kolesarjev, temveč ljudi, ki se upirajo oblasti, da si prav tako vedno izberejo nekoga, ki se mu lahko posmehujejo. V tem primeru so to zdaj vsi, češ, neumni podporniki vlade. Ošabnost politike v smislu, da jim ni treba ničesar pojasnjevati, da se jim ni treba zagovarjati, bi lahko bila usodna za ljudi, ki so trenutno na oblasti, ker je vedno dobro, da z ljudmi komuniciraš in da se odzoveš tudi na provokacije oziroma na stvari, ki se tebi zdijo provokacija. Verjetno se trenutni vladi zdijo protesti provokacija na neki način. A kar zanemariti to in postaviti ograje ter se pretvarjati, da te ni doma ... Mislim, to pa se mi zdi, da ustvarja razpoloženje, da smo tisti, ki ostajamo doma in se ne udeležujemo protestov, vedno bolj zmedeni. Če bi se tisti, ki zaupajo in sledijo ukrepom, od njih distancirali, bi to bilo res slabo, saj nam celotna svetovna slika priča, da so ukrepi potrebni. Politična stranka pride na oblast in mora v skladu z obljubami v predvolilnem obdobju tudi ravnati. Na to se zanašajo ljudje, ki so zanje volili: da bodo ravnali v skladu z dobrim, z ukrepi in potezami, ki bodo dobre za vse Slovence, ne pa samo za izbrano publiko, ki se že strinja s tem, kar zagovarjajo. To je problem razdvojevanja, da nekdo pride na oblast in dela samo za tiste, ki jih imajo radi, ne pa tudi s tistimi, ki jih nimajo radi. Saj mi smo vsi Slovenci, pa če se en strinja ali ne, vsi živimo v tej državi in vsi naši predniki so jo ustvarili. Ne moreš kar izključiti ene skupine ljudi samo zato, ker se ne strinjajo s teboj. Osebno sem v prvem valu imela kar krizico, ker se mi je zdelo, da nič ne delam, vsi so se, tako se mi je zdelo, učili nekih tujih jezikov, kupovali knjige in bog ve, kaj še vse. Jaz knjige nisem odprla. Visela sem na Facebooku in se z mačkom malo podila po hiši. Imela sem občutek, da sem zastala, da ne bo nič z mene. V drugem obdobju se je to že malo pomirilo, sem se malo nehala obračati vase, ker to počnem preveč, gledam, kaj sem že naredila in kaj bi še morala. Zdaj sem bolj zadovoljna, kot sem bila. V tem času sem se velikokrat zazrla vase in velikokrat mi ni bilo všeč, kar sem videla. Žal. To druženje s samim seboj je mogoče tudi usmeritev k spremembam znotraj sebe. Iz osebne izkušnje se mi zdi, da imam toliko površinskih in hladnih zvez v svojem življenju, da to v meni vzbuja občutek, da so sreča neki bežni občutki, ki so komajda užitki. Da bi sreča morala biti konstantno čustvo, da si v srečo sposoben vtkati tudi razočaranje in žalost. Da so pa nam bili zdaj odvzeti hipni užitki v tem obdobju, je ena žalost, je bila spodbuda, da smo ljudje videli, da nismo srečni, ker preveč gradimo na trenutnih: fajn se imam in ne vem, kaj. Mislim, da se je revolucija zgodila v meni v tem času. Poskušala bom v življenju bolj graditi na nekih trajnostnih občutkih in ne toliko na tem, kar mi je všeč v tem trenutku. Želela bi si, da bi se to zgodilo tudi pri mladih. Pogosto se tolažimo, da se je vredno sprostiti, da lahko grem ven, čeprav imam jutri službo ... Vredno je gledati stvari dolgoročno. Saj si je v redu kaj privoščiti in spustiti vajeti, a dajmo raje graditi na nekih trajnih odnosih, na trajnih službah in trajni sreči, če ji lahko tako rečem, čeprav nam ni vedno v užitek." Jaka Smerkolj Simoneti, magistrski študent, ki vzporedno študira gledališko režijo in dramaturgijo. Ukvarja se z gledališčem, piše dramska besedila, sodeluje pri ustvarjanju predstav, piše gledališke kritike in članke za portala Koridor in Neodvisni.  "Na akademiji se veliko pogovarjamo o obdobjih v zgodovini bolezni in kakšen je bil njihov vpliv na gledališče. Profesor za režijo Tomi Janežič je govoril o Shakespearovem času, ki je bil prepleten z boleznijo, a so se občinstva, ne glede na to, da so bila gledališča dalj časa zaprta, vračala. Vedno so čutila potrebo po umetnosti, skozi zgodovino pa se je izkazalo, da je veliko bolj kot bolezen za umetnost problematična oblast, ki jo preprečuje. V tem trenutku nekaterih vladnih potez ne razumem. Za odpiranje trgovin je logično, da je zadaj povsem tržna logika. Šole in gledališča odpirati za en teden, ne vem, kakšen bi bil učinek. Vsi se po moje lahko strinjamo, da bi vsi potrebovali zaupanje v neki načrt. Priče pa smo odločitvam in potezam, ki se kažejo kot dnevne domislice. Tudi zato je ta občutek negotovosti tako velik, saj nimamo občutka, da nekdo razmišlja o daljnoročnih strategijah. Je pa absolutno razlika pri osebah, ki imajo neka fiksna delovna razmerja, in posledicah za ljudi, ki nimajo stalnih delovnih razmerij in so odvisni od tega, da javno življenje živi. Vse je povezano s tem, da ni jasno, kdo je vrhovna avtoriteta na določenem področju. Lahko govorim za področje kulture, kjer je naš minister material za online 'meme', ker se odloči, da se mu več ne ljubi in gre domov. Umanjkanje avtoritet, strokovnih avtoritet na strokovnih področjih se zelo pozna. Vse bolj se poudarjajo tudi razlike in delitve v družbi, edini potencial, da se stopi skupaj, je v kontradikciji proti nečemu. Kaže se tudi velika nemoč. Ustvarjalni zagon pa ostaja, ne čutim ustvarjalne stiske. Se pa zelo jasno kaže delitev na ljudi, ki se skušajo spopadati s tem novim digitalnim prostorom, v katerem smo se znašli, in na tiste, ki snujemo prihodnost, ko bomo spet lahko delovali v živo in bo gledališče potekalo, če rečemo temu, normalno. Največja duševna stiska sta negotovost za prihodnosti in strah, a sem jaz zdaj investiral toliko časa v študij enega medija, ki je v taki obliki popolnoma onemogočen. Situacija ni rožnata, predvsem je negotova. Treba se bo boriti za to prihodnost. Znotraj svoje akademije smo deležni veliko podpore: v ustvarjalnem smislu in kar je mogoče ta hip še bolj pomembno, v osebnem smislu. Če bi večkrat prišlo v javni diskurz, da bodo mladi na neki točki živeli državo naprej, bi se mogoče kaj spremenilo tudi v smislu ukrepanja, razmišljanja. Težko govorimo o spremembah v družbi, zdi se mi, da je v specifični poziciji. Nimam občutka, da se dogaja neka velika revolucija duha, je pa res, da smo kot družba izolirani ... Za to, da lahko gradiš na sreči, pa morajo biti izpolnjeni neki pogoji, to je podoba družbe, da lahko razmišljaš o tem, da se boš mogoče lahko celo upokojil. Proizvod negotovosti je po moje zatekanje k hipnim užitkom."

Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Nika Korenjak, Domen Bohte in Urban Kuntarič so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture.Se politika res boji kulture in umetnosti? Kakšno pomoč in podporo ponuja Ministrstvo za kulturo umetnikom v obdobju koronakrize? Zakaj se vrstijo protesti in javna pisma? S02E05: ODNOS DO KULTURE Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Mladi so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture. Nika Korenjak pravi: "Dosegli smo zelo nizko točko." Urban Kuntarič dodaja: "To je politika, ki se boji kulture in umetnosti. Funkcija umetnosti je, da stvari postavlja pod vprašaj, trenutna politika pa bi raje videla, da ne bi ničesar spraševali. Na prvih novinarskih konferencah so rekli, da novinarji na njih ne boste prisotni." Kritičen je tudi Domen Bohte: "Na tako nizki točki smo, da si želim, da bi bila politika instant kulture, četudi je ne podpiram, a zdaj govorimo o politiki nekulture. Rad bi bil pozitiven, verjel, da bo ljudem dovolj nekulturne politike in čakanja na pravo kulturo. Da se bomo lahko vrnili v najboljši luči, ko bo vsega tega enkrat konec."  Sogovorniki so: Urban Kuntarič, 24-letni igralec, zaposlen v Gledališču Celje. V teater je zaljubljen že od malega in obožuje svojo službo. Pravi, da imajo igralci privilegij, ki ga nima nihče drug, saj lahko živijo več življenj, pa čeprav ta življenja trajajo le toliko, kolikor traja gledališka igra. Zelo rad ima tudi film, radio in likovno umetnost, arhitekturo vzhodnega bloka (t. i. brutalizem), pa zgodovino in literaturo, predvsem prvoosebne in vojne romane. Rad potuje, dobro kuha in dobro je. Pravi, da je tako kot pri kuhi nepogrešljiva sol v življenju nepogrešljiva umetnost. Spomni se tudi lepe besedne igre v angleščini: 'The Earth without art is just eh.’ Med prvim valom epidemije je čas namenil pisanju magistrske naloge na temo slovenske mitologije in ljudskega slovstva, zdaj pa si dneve krajša s snemanjem zvočnih knjig v knjižnici za slepe in slabovidne. "To sprenevedanje in ta ignoranca, ki veje, ne samo od našega ministrstva, ampak celotne vlade, je izredno skrb vzbujajoča. Če se osredotočim na kulturno ministrstvo, ne vem, kaj je njegov cilj. Če citiram Vojnovića, ki je v kolumni v Dnevniku zapisal, da bi razumel, da bi nasprotne umetnike uničili in podpirali svoje. A oni ne podpirajo nobenih umetnikov. Kaj je njihov cilj, s čim se želijo uveljaviti? Ali je cilj le to, da zrušijo umetnost, da uničijo umetnost in je ni več? Bom citiral svojega igralskega kolega Braneta Završana: človek morda lahko preživi brez kulture, človeštvo pa ne more. To je vse, kar nam ostane, vse, kar pustimo za seboj. Ko smo govorili o proračunu, tu gre tudi za kulturno dediščino, o kateri se premalo govori. Imamo nacionalni teater, dramo, ki že 30 let potrebuje prenovo. Pa še zdaj se verjetno ne bo zgodila prenova. Pa gradovi in domačije, zaščiteni s kulturno dediščino. Hkrati pa se vlada hvalisa z domoljubljem, ne vem, tukaj je neki paradoks, to je skregano z logiko in njihovo retoriko. O kakšnem domoljubju govorimo, če zaničujemo vse, kar nas definira? In kultura je eden najpomembnejših pojmov, saj nas definira kot ljudi. Jezik, poezija, gledališče in tako naprej. Kar zadeva gedališki ceh, obstaja neka povezanost. Koronapoložaj je specifičen, težko je pritiskati, naj odprejo gledališča, če je vse ostalo zaprto. Se pa politika gledališča težje dotakne kot kakšne druge kulturne panoge, saj imamo zelo močno publiciteto. Hitro lahko Sebastian Cavazza ali Marko Mandič stopita pred kamere in rečeta: poslušte … Ti ljudje so prepoznavni, imajo vpliv na javno mnenje. Gledališki ceh je v tem smislu kar močan. Gledališče je ekipni šport, ta skupnost je res močna in držimo skupaj." Domen Bohte, diplomant Prins Claus konservatorija, kjer je v letu 2020 magistriral. Je tudi umetniški vodja delavnice in festivala Jazzinty. Ustvarja in deluje kot basist, studijski glasbenik, skladatelj in organizator. Svoje izkušnje iz tujine uporablja v sodobnih in modernih glasbenih praksah. Je član slovenskih in mednarodnih zasedb: Container Doxa, C H I M E R A, Hiske Oosterwijk kvartet in Austeja Žvirblyte kvintet, nekdanji in ustanovni član skupine Mrfy in član zasedbe Mihe Guština - Guštija. Igral in šolal se je pri mednarodno priznanih glasbenikih, našteva le nekatere: Tim Lefebvre, Wayne Krantz, Evan Marien, Becca Stevens, David Binney, Matt Wilson, Michael Mossman in Jonathan Kreisberg, JD Walter. "Živel sem v treh desnih vladah: v Trumpovi Ameriki, Ruttejevi Nizozemski in v Janševi Sloveniji. In se mi zdi, da res ne gre več za neko konservativno, ampak izredno populistično nastrojenost. Tudi in po večini proti umetnosti, napredni umetnosti. Poslušal sem debato, da se pri koncertu v Stožicah 22 odstotkov zaslužka steče v davek, ki ga država porabi. To je velika industrija, ki bi se jo moralo kot tako tudi obravnavati. Naj delim osebno zgodbo: magistriral sem 1. julija letos in dva dni pozneje vložil vlogo za samozaposlenega v kulturi. Do danes še nisem prejel odločbe. Stvari trajajo, kar pomeni, da že štiri mesece čakam na odgovor. To je tudi velik odraz vsega, kar se dogaja. Da ministrstvo ni več ministrstvo. S tem, da sem bil tudi sam štipendist ministrstva pet let za študij umetnosti v tujini. In težavam, ki nastajajo zdaj v komunikaciji, da se ljudje ne javljajo na telefon po več tednov, še nisem bil priča. Zdi se mi, da tudi sam dialog, ki ga vodi gospod minister, je na zelo nekulturni ravni. Potrebuje spremembe in … to so vzroki in posledice, ki vodijo v šankistično politiko, ki smo ji priča. Če bi bil minister za kulturo kulturen, se tudi drugi politiki mogoče ne bi komunicirali na takšni ravni. Kultura in šport predstavljata Slovenijo v svetu v najboljši luči, in ne politika." Nika Korenjak, študentka dramaturgije in scenske umetnosti na AGRFT, študirala je tudi na ADU v Zagrebu in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tekoči sezoni bo igrala v uprizoritvi Mini teatra 5 kilogramov sladkorja v režiji Yonatana Esterkina. V slovenskem kulturnem prostoru deluje kot praktična dramaturginja, gibalka in performerica. Piše scenarije za kratke filme in dramska besedila.  "Mene ta položaj žalosti, saj se mi zdi, da so določeni ljudje na določenih položajih izkoristili epidemiološko situacijo in sprejeli sankcije, ki morda nimajo neposredne zveze z reševanjem krize, v kateri smo se znašli. Najbolj me prizadene potuhnjenost ministrstva za sankcijami, dogodki, pobudami. Nekatere stvari so nedopustne. Čakati na odločbo toliko časa, v Sloveniji, kjer nas ni toliko ... To je nespoštovanje do tistih, ki iščemo druge poti in se nismo odločili za neko direktno naravnano poklicno pot, ki je v tej državi očitno trenutno edina pravilna. Ko greš po svoje, izstopaš, si problem. Se mi zdi, da ne samo v Sloveniji, tudi drugje se to dogaja. A za tako državo, kot je Slovenija, ki naj bi bila socialna država, se to nikakor ne spodobi. Kar zadeva ministra, na neki točki sem vse divje spremljala, se jezila in komentirala. A sem se odločila, da neham in da bom poskušala s svojim delom opozarjati na to. Noro podpiram vsako umetniško akcijo, podpiram miroljubne proteste in čeprav kdaj ni videti, da imajo rezultat, ga imajo. Že sam odziv ministra hitro pokaže, s kakšnim človekom imamo opravka. Pokazati moramo pogum, poiskati način in se ne predati. Poskušati moramo utreti pravo pot, si priboriti nekaj, kar nam pripada. V Sloveniji lahko kulturniki ponudimo toliko kakovostnih vsebin, že če dobimo vsaj malo finančne podpore. Če se ta še zmanjša, potem pa res ne vem, kaj bomo. Veliko zanimivih perspektivnih umetnikov bo odpadlo, ne bodo se več mogli ukvarjati z umetnostjo, ker ne bojo oziroma ne bomo mogli preživeti. Če je kultura hrana za dušo, dajmo jo nahraniti še na ta način. Upam, da se to ne bo zgodilo, bomo pa videli. To me grozno žalosti. Sama čakam na točko, kdaj bom rekla, da bom morala poprijeti za kakšno drugo delo. Nimam občutka, kaj bo in kdaj. Ta negotovost je grozljiva. V tem smo globoko, to je nedopustno, a ne vidim, kako bi lahko zlezli ven iz tega, pozdravili ta grozljivi fenomen. Razen tako, da poskušamo stopiti skupaj, kar pa ne bo dovolj, potrebovali bi drugačen dialog s pristojnimi."  

Kakšne družinske vezi imajo mladi in kako si predstavljajo načrtovanje svoje družine? Kaj jim pomeni in predstavlja družina? Kdo se lahko o njej odloča?Kakšne družinske vezi imajo mladi in kako si predstavljajo načrtovanje svoje družine? Kaj jim pomeni in predstavlja družina? Kdo se lahko o njej odloča?S02E04: ODNOS DO (NAČRTOVANJA) DRUŽINE S tremi mladimi razpravljamo o odnosu do družine. Pravijo, da imajo doma dobre odnose in si ne predstavljajo, kakšno je, zlasti v obdobju zaprtja javnega življenja, življenje otrok oziroma mladostnikov, ki so doma v neurejenih pogojih, celo izpostavljeni karšni koli obliki nasilja. Zato pa v razpravi ponujajo vpogled v njihov odnos do načrtovanja družine. Otrok še nimajo, a razmišljajo o tem, kaj jim pomeni družina, ali si nekoč želijo načrtovati svojo, zakaj se za družino mladi odločajo vse pozneje in zakaj se nekateri odločijo, da otrok ne bodo imeli. Ker je tema pomembna in aktualna, smo se dotaknili tudi pravice žensk do odločanja o svojem telesu.  Sogovorniki so: Andraž Fink, študent drugega letnika Filozofske fakultete v Ljubljani. Študira pedagogiko in andragogiko in sociologijo. Je tudi član društva DŠAP in društva Sociopatije. Veliko se ukvarja s problematiko okoljskih sprememb, predvsem v kontekstu vzgoje in izobraževanja. Je član gledališke skupine in pevskega zbora, obiskuje tudi glasbeno šolo, kjer se uči klasičnega petja. "Vrednost diplome se manjša, je skoraj brez pomena, zato se čedalje več časa šolamo. Pa tudi varna zaposlitev, stalni dohodki, tukaj nastane problem. Zaposlitvena problematika je slabša iz dneva v dan. Mislim, da mi moja izobrazba omogoča spekter zaposlitve, je pa problem kakovost: delovni pogoji, plača, prosti čas. To je prvi pogoj za načrtovanje družine, otroku bi rad omogočil čim več. Da ima možnosti doseči vse in da denar ne bi bil problem. Otrok je finančni zalogaj. Pa tudi nekateri delodajalci gledajo na to: v redu, ženska bo noseča, eno leto je ne bo, potem bo še otrok zbolel vsaka dva tedna. To je zalogaj za delodajalca, a v 21. stoletju to več ne bi smel biti problem. Vsak ima pravico do dela, enake zaposlitve in ne vem, zakaj bi tukaj delali razlike. Moje razmišljanje o tem, v kakšen svet bo prišel moj otrok, je zelo pogojeno z okoljsko problematiko. To je eden največjih problemov, s katerimi se je človeštvo srečalo. Če se ne bomo s tem začeli spopadati takoj, ne bo več smiselno oziroma etično imeti otrok, saj se bodo rodili v svet, poln neenakosti, revščine. Odločal se bom glede na to, ali bodo moji otroci in otroci mojih otrok lahko imeli neko normalno, polno življenje. Načeloma si želim imeti otroke in če se izkaže, da okoljska problematika ne bo končala človeštva, to sploh ni vprašanje. Ne razmišljam toliko, zakaj bi imel otroka, ker bi ga imel, a bolj razmišljam, zakaj ne bi imel otroka. Si pa posamezniki različno predstavljamo, kdaj se začne življenje otroka. A to, da se o tem ženska sama odloča, ne bi smelo biti predmet politike. Vsak ima pravico odločati se o svojem telesu. Nisem se preveč poglabljal v razmere na Poljskem, a vem, da je to zgodovinsko zelo tradicionalna država, kar je velik dejavnik. Država in cerkev sta ločeni na papirju, a se v odnosu do žensk in skupnosti LGBTQ+ jasno vidi, da ni tako." Iva Štukelj, absolventka magistrskega študija psihologije v Mariboru. Med študijem je veliko časa posvetila izvajanju različnih interaktivnih delavnic za mladostnike in mlade odrasle, interdisciplinarnim študentskim projektom in prostovoljstvu. Vseh pet let je delovala v Društvu študentov psihologije Maribor, še vedno pa je dejavna pri kulturnem društvu Mladinski center IndiJanez, in sicer pri projektu Šteker, ki ponuja podporo in pomoč pri čezmerni uporabi digitalnih tehnologij. V prostem času uživa v pridobivanju novih spretnosti (akrojoga, plezanje ...), hribolazništvu in ustvarjanju. V zadnjih mesecih pa pozornost usmerja v opravljanje študijske prakse, magistrsko delo oziroma zaključek študija. "Zakaj se za družino odločamo pozneje? Razlogov za to je več. Imamo dostop do informacij, zato si ljudje ustvarjajo različne predstave, kako bi radi živeli. Veliko mladih ogromno potuje in si ne znajo predstavljati, da bi še v to vključili otroka. Morda ga imajo pozneje, ko ga lahko vključijo v svoje življenje. Pa tudi dalj časa študirajo, pridobitev izobrazbe in pozneje službe traja dlje. Imamo pa tudi veliko informacij, kakšna bi morala biti mama, vzgoja, na kaj biti pozoren, kaj vse lahko gre narobe. Pri nekaterih posameznicah pride do pritiska, strahu, da temu ne bodo kos. Kar lahko podaljša to dobo, da so mladi pripravljeni na otroka. Pomembno je, da ženska čuti, da želi imeti otroka, saj bo tako vzgajan v okolju, kjer je želen in brezpogojno ljubljen, ne pa, da ima otroka, ker od nje to pričakuje družba. In torej ne zaradi želje, da bi vzgojila otroka in mu ponudila prijetno okolje, v katerem bo lahko odraščal. V valu vseh teh informacij se res lahko počutiš izgubljenega, ne veš, kako in kaj. Je pa dobro, da se z otrokom in mladostnikom pogovarjaš, kaj si on želi. Je pa, ko smo se pogovarjali o internetu in digitalni tehnologiji, eno vprašanje, kdaj otroka izpostaviti temu. Ali ga pri letu, dveh preveč izpostavljaš digitalnim tehnologijam. O tem je treba razmišljati in je pomembno za razvoj otroka. Ljudje, ki jih poznam, hitro širijo fotografije otrok po družabnih omrežjih. Mislim, da bi to moralo ostati v zasebni rabi do takrat, ko se lahko otrok oziroma mladostnik odloči, katere informacije o sebi bi rad pustil na spletu."  Brina Jerko, dijakinja 4. letnika Gimnazije Novo mesto. Zanima jo predvsem družboslovje, zato namerava študirati sociologijo. Rada ima umetnost, kadar lahko, si ogleda kakšen muzej ali galerijo. Dela tudi kot hostesa v kulturnem centru, kar izkoristi za ogled gledaliških predstav. V prostem času bere in se izobražuje o rasizmu, feminizmu, seksizmu ter spremlja aktualne dogodke. "Ženske sprašujejo, ali bodo imele otroke ali ne. To se mi zdi zelo nepravilno, glede na to, da je tudi oče vedno prisoten pri vzgoji. Če že, bi to moralo biti vprašanje za oba spola. A pri zaposlitvi to ne bi smelo priti v poštev. Tukaj se kažejo razlike med moškimi in ženskami, ker moškega tega, se mi zdi, ne bo nihče vprašal in se vtikal v njegovo zasebno življenje, ali in kdaj bo imel družino. Izražanje mnenja je pomembno, ne pa, da ga poskusiš vsiliti drugemu. Če govorimo o Poljski, tam imajo dokaj koservativni pogled na družbo, še posebej politika. Pogosto v takih strogih režimih nadzirajo tudi reproduktivne pravice, kar se mi zdi v 21. stoletju grozljivo in absurdno, da sploh moramo o tem govoriti. A očitno je to še vedno postavljeno pod vprašaj. Pravica do osnovnih človekovih pravic. Sama si ne morem predstavljati, da bi bila v takem položaju. Verjetno prevladuje strah ..."

Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih s strani odločevalcev? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo? O tem razpravljajo Tadej Jezernik, Sanja Zupančič in Klara Jurečič. Kako se mladi spopadajo z duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih? Na koga se lahko zanesejo?S02E03: ODNOS DO DUŠEVNEGA ZDRAVJA Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo o uvedbi ukrepov in kako komunikacijo odločevalcev z mladimi? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo? Če ste v psihični stiski ali poznate koga, ki je potrt, se počuti nevredno, obupano ali naveličano, poiščite pomoč. Telefonske številke smo objavili tukaj. Za psihološko podporo ob epidemiji lahko pokličete tudi na 080 51 00, in to 24 ur na dan, vse dni v tednu. Sogovorniki so: Tadej Jezernik, študent uprave na Fakulteti za upravo, vodja razpisnega dela na Zvezi Škis, član nadzornega odbora Sindikata Mladi Plus, nekdanji junior ambasador Unicefa. Ukvarja se z zagovorništvom, okoljem in mednarodnim sodelovanjem. Je tudi avtor odprtega pisma, v katerem je zapisal: "Sit sem, da mi pravijo, da mladi vedno zmoremo. Da se mladim lahko vedno vse vzame. Da smo mladi vedno vsega krivi. Da smo mladi vedno najbolj neodgovorni. Da mladi širimo virus. Da mladih nič ne zanima. Da na mladih lahko 'šparamo'. Da lahko mladi vedno potrpijo." "Trenutno mentalno, psihično zdravje mladih trpi. Tudi dijaki se ne morejo družiti in bojim se, da trenutno nastaja neka koronageneracija, da ji bo to manjkalo. In vse to se nabira in slej ko prej udari ven. Mladi so spet nasankali. Vladno komuniciranje ni komuniciranje, ker komuniciranje je komuniciranje vsaj dveh strani. To je enostransko izražanje tega, kar vlada sprejema. Kar po internetu. Mladim bi bilo pomembneje, kot da imamo govornika, ki vidi vse skozi pesimistično prizmo, da bi zapisal ali izrekel kako spodbudo. Ne pa, naj mladi počakajo s stiskanjem na klopci in kaj jaz vem. Če bi bila kaka spodbudna beseda, bi marsikdo jemal stvari bolj resno, ok, razumem situacijo. Se pa ne morem strinjati, da so mladi tisti, ki širijo virus zaradi svojih dejavnosti in ker so mladi, to pa pač ne drži. Sanacija posledic koronakrize bo dolgotrajna in predvsem draga. Vlada bi lahko trenutno več denarja namenila organizacijam, ki pomagajo mladim pri duševnem zdravju, lahko bi namenili več pozornosti temu. Ne vem, zakaj obstaja takšna stigma, tudi fantje in moški se pogovarjamo o duševnem zdravju. Mogoče velja to tradicionalno prepričanje, da moški ne bi smeli jokati, kazati čustev, ker morajo biti močni in igrati neko močno vlogo. A so ravno tako ljudje. Če si v stiski, je normalno, da to pokažeš in poiščeš pomoč, če vidiš, da ne zdržiš, da zadevam nisi kos sam, obstajajo institucije, društva, telefonski centri, ki ti lahko ustrezno svetujejo in pomagajo."  Sanja Zupančič, študentka prvega letnika magistrskega študija psihologije v Mariboru. Je tutorka na Oddelku za psihologijo, pravi, da je komunikacijski most med študenti in člani oddelka ter prva pomoč študentom glede kakršnih koli študijskih vprašanj. Je tudi predsednica Društva študentov psihologije in članica skupine Svetovalnica, v sklopu katere študentje višjih letnikov psihologije ljudem v stiski ponujajo brezplačne pogovore. Ker je tematika duševnega zdravja zares pomembna, si prizadeva za zmanjševanje stigme duševnih bolnikov s sodelovanjem pri skupini Mind the mind. Skupina izvaja interaktivne delavnice za učence in dijake. Je tudi članica projekta študentov psihologije, ki mlade ozaveščajo o virih pomoči, pripravljajo interaktivne delavnice in delujejo preventivno na področju samomorilnega vedenja. "Vse bolj se poudarja pomen duševnega zdravja, navsezadnje vsak tretji človek v življenju zboli za duševno motnjo. Pri starejših generacijah je stigme še vedno nekoliko več, a po navadi izvira iz neizobraženosti ali nerazumevanje tega področja. Včasih so imeli psihiatrične bolnišnice in obisk psihiatra drugačno konotacijo kot danes. Poudarila bi, kako problematično je to pri moških, ker je duševno zdravje še vedno tabujska tema zaradi stereotipne vzgoje: ti si že velik fantek, ne smeš jokati. To se kaže v grozljivi statistiki, skoraj 90 odstotkov samomorov storijo moški, po navadi zato, ker neradi izražajo stisko, jo priznajo, kaj šele, da bi poiskali pomoč. Vsi imamo na neki način stisko zaradi takih ali drugačnih zadev in pravilno je, da v takih trenutkih poiščemo pomoč. Bi pa želela opozoriti na problematiko čakalne dobe, ta je predolga, trenutno omejevanje zdravstvenih storitev pa k temu ne pripomore prav veliko. Te dolge vrste s pridom izkoriščajo samooklicani strokovnjaki. Dandanes lahko vsakdo odpre espe in ponudi svetovanje, to fino zaračuna, klientu pa naredi več škode kot koristi. Vsak naj se pred obiskom terapevta pozanima o njegovi kredibilnosti in izobrazbi. Obstajajo pa tudi dobre prakse. Študentski domovi v Mariboru so nam v prvem valu ponudili pomoč: vodeno meditacijo, tehnike sproščanja. Skušali so nas opolnomočiti s tehnikami za boljše duševno zdravje. Sem tudi tutorka na oddelku za psihologijo in brucem je seveda težko, ker se med seboj ne poznajo, zato smo jim prek Zooma organizirali spoznavni večer." Klara Jurečič, študentka biotehnologije, ki jo zanima znanost, še posebej približevanje znanosti širši javnosti. Že eno leto sodeluje pri znanstveni redakciji Radia Študent, v preteklosti pa je vodila tudi različne naravoslovne delavnice za mlade. Veliko svojega časa nameni tudi študentskemu "aktivizmu", tako je že dobri dve leti članica Študentskega sveta stanovalcev, povedano preprosteje, sopredstavnica študentskega doma. V tem delu vztraja, saj poudarja, da so študenti velikokrat prezrti, ŠSS pa obravnava študente in stanovanjsko problematiko. V prostem času se rada odpravi v kino ali obišče manjši koncert, v koronakrizi je več časa namenila branju in sprehodom. Uživa v naravi in vrtnarjenju, med prvo karanteno si je čas krajšala na vrtu. Doma ima mačje prijateljice, v ljubljanski študentski sobi pa police zasedajo zanimive rastline. "Pri ŠSS (Študentski svet stanovalcev) smo že marca opozorili na nekatere vidike vladnih ukrepov in pozvali k dialogu, a bili celo poletje postavljeni na stranski tir. Šele z drugim valom in zapiranjem, ko se je ponovila zgodba in je bilo spet treba opozoriti na zapostavljene izjeme, smo prišli do točke, ko se je morda začel dialog. Vladna komunikacija se mi zdi v trenutnih razmerah na splošno slaba: za mlade in druge. Ukrepi niso bili konkretno razloženi, nihče ni povedal: ta ukrep smo sprejeli zato in zato. Če bi bili predstavljeni na tak način, bi marsikateri posameznik ravnal drugače, morda bolj odgovorno. Vsi pričakujejo spoštovanje in sledenje ukrepom, nihče pa ne razmisli, v kakšnem položaju smo se znašli, da bi nam hkrati ponudili še pomoč. Težko je slediti ukrepom, ko niti ne veš, kaj se dogaja, ko ne zmoreš spremljati sveta okoli sebe. Posledica, ki me skrbi, je tudi znanje. Vem, da se fakultete trudijo, a se je izgubil stik v živo. To, da pogledaš demonstracijo doma, ne more nadomestiti tega, da delaš v laboratoriju v živo, samostojno. Ne vem, kaj bo to pomenilo, ko bomo iskali službo, ker bo izkušnja študija čisto drugačna."

Kakšnega človeka naj bi oblikoval izobraževalni sistem in kakšna znanja bi mu moral posredovati? Zakaj se je v koronačasu povečalu zaupanje javnosti v šolstvo? So svoj odnos do znanja ali izobraževanja mladi v zadnjih mesecih prevprašali ali spremenili? Zakaj se dogaja, da v javnem prostoru znanost interpretirajo neznanstveniki, celo vplivneži, ki kradejo debato medijem in strokovnjakom? Kdo širi teorije zarote in kdo jim verjame? Bi se z njimi morali ukvarjati ali jih tako le legitimiramo? Kakšne posledice nosimo kot družba zaradi dvoma v znanost, celo zanikanja znanstvenih dognanj? Darjan Anej Fras, Ana Vilhelmina Verdnik in Črt Kolenc razpravljajo o odnosu do znanja in znanosti: o izobraževanju, tolmačenju znanosti neznanstvenikov in o teorijah zaroteS02E02: ODNOS DO ZNANJA IN ZNANOSTI Kakšnega človeka naj bi oblikoval izobraževalni sistem in kakšna znanja bi mu moral posredovati? Zakaj se je v koronačasu povečalo zaupanje javnosti v šolstvo? So svoj odnos do znanja ali izobraževanja mladi v zadnjih mesecih na novo izprašali ali spremenili? Zakaj se dogaja, da v javnem prostoru znanost interpretirajo neznanstveniki, celo vplivneži, ki kradejo debato medijem in strokovnjakom? Kdo širi teorije zarote in kdo jim verjame? Bi se z njimi morali ukvarjati ali jih tako le legitimiramo? Kakšne posledice nosimo kot družba zaradi dvoma o znanosti, celo zanikanja znanstvenih dognanj?   Sogovorniki so: Ana Vilhelmina Verdnik, diplomantka filozofije, politike in ekonomije na Univerzi v Oxfordu in magistrska študentka na Londonski šoli ekonomije. Ta hip vodi raziskovalno skupino na področju politične eknomije, dejavna je tudi na področju promocije svobode govora in kritične misli. V sklopu neprofitne organizacije ISDS se zavzema za razširitev debate in javnega govorništva v indijskem izobraževalnem sistemu. "Nihče od nas ne bo obdržal službe dlje kot pet ali deset let. Izobraževanje je težko usmerjati, saj ne vemo, kaj bo s službami. To je odgovor na to, koga hočemo izobraziti. Izobražujemo ljudi, ki se spoprijemajo s svetom, ki se spreminja neskončno hitreje kot kadar koli doslej. Zato potrebujemo daljše izobraževanje in izobraževanje, ki osvobaja. Govorimo o kritičnem mišljenju, obvladovanju statistike ipd., to so znanja, ki omogočajo, da se znamo odzivati na spremembe v okolju. To je eden večjih problemov, saj se v Sloveniji še vedno zdi, da bo tisto, kar bom izbral v srednji šoli ali na fakulteti, tudi moja služba. To je nerealno. Kakšnega človeka želimo izobraziti? Osvobojenega, takega, ki zmore iti v korak s spremembami. Vprašanja dostopnosti do izobraževanja so različna, v Indiji so problemi povsem drugačni kot tukaj. Jaz mislim, da je v teh časih nevarno vprašanje, ali smo hvaležni. Pravijo: bodite zadovoljni, tukaj je bolje kot nekje, kjer imajo državljanjsko vojno. Seveda. A odziv znotraj zahodnega sistema na koronavirus ni optimalen, tudi v izobraževanju ni optimalen. Seveda smo hvaležni za standard, ki ga imamo, ne moremo pa reči, prav, ne bomo se pritoževali. Fakutlete so se kar tako zaprle, ni pouka v manjših skupinah, kot to počnejo v Angliji. So še drugi načini, da se ohrani univerzitetno izobraževanje. Če govorimo o teorijah zarote, je morda kontroverzna misel, da se te teorije obdržijo tudi zato, ker jih toleriramo. Sediš v kavarni in nekdo začne s takimi teorijami in ne rečeš ničesar. Češ, saj ne more razumeti. Treba je vzpostaviti višji standard. Ko je nekaj neprimerno, je to treba ustaviti, saj v teh razmerah prav zato zmagajo glasnejši. Če lahko gre povprečen človek skozi življenje z davki, posojili in najemniškimi pogodbami, ki niso enostavne, smo zmožni tudi tega." Darjan Anej Fras, bodoči diplomirani kemik, zagovornik znanstvene metodologije, racionalnega razmišljanja in objektivnosti. V prostem času s prijatelji igra igre z žogo in pravi, da njegovi interesi segajo vse od GSO-jev do Rembrandtove Nočne straže ob spremljavi Tarantinovih ‘soundtrackov’ in vikinškega roka. "Mislim, da vse bolj v ospredje prihaja profil renesančnega človeka, nekoga, ki ima veliko znanja na več področjih. Tudi delodajalci na razgovorih dajejo več poudarka mehkim veščinam. Tega se zavedamo tudi mladi in si zato z različnimi stvarmi 'filamo' življenjepise. Seveda je formalno izobraževanje zelo pomembno, je plod konsenza strokovne javnosti, ki narekuje, kaj je relevantno v stroki, a tudi te prostočasne aktivnosti ali neprofesionalne aktivnosti so pomembne. Razlaganje znanosti neznanstvenikov, pogosto je to prosto po Ockhamovem rezilu: aha, to je najbolj preprosto, torej je res. Lažejo nam, čipirajo nas. Specifično za koronski čas: je nova zadeva, raziskave še vedno potekajo, bilo je manj pregledov, saj se je z raziskavami mudilo. Tako prihaja tudi do razhajanj v mnenju stroke, morda manjka konsenz, a se bo to sčasoma popravilo. Živimo v postfaktični družbi, kjer lahko vsak pove vse, nekateri iz prejšnjega sistema niso vajeni take količine medijev, informacij in pregorijo. Sploh nekdo, ki veliko fizično dela, pride domov ... Kako se bo poglabljal v članke? Pač se odloči, da bo verjel nekomu, ki se mu zdi verodostojen, na primer Marku Potrču. Razlogov je več. Mogoče malo idealistično gledam, ko rečem, da se bo resnica na koncu izkazala, ker se resnici ni treba braniti, laž pa si mora ves čas kriti hrbet." Črt Kolenc, študent matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, ljubiteljsko se ukvarja s filozofijo, učenjem latinščine in računalništvom. "Podajanje razumevanja je težje kot podajanje podatkov. Težko je pričakovati, da bo celo zelo dober profesor prav vsakega dijaka pripravil do razumevanja na globlji ravni. Mislim, da je boljši pristop podajanja znanja, da se v šolah uči preproste koncepte in se prizadeva za razumevanje teh konceptov, na primer tolmačenje statistik bi moralo igrati večjo vlogo, kot jo zdaj. Raziskave kažejo, da ukvarjanje z umetnostjo in glasbo zelo pozitivno vpliva na razumevanje matematike ali fizike. Zato se mi zdi, da so mehke znanosti prav tako pomembne kot neki analitičen pristop. Oboje je treba paralelno poudariti v šolstvu. Kje pa je meja med znajti se in nekaj znati? Zdi se mi, da naj bi te stvari šle z roko v roki. Človek, ki je izobražen, naj bi bil sposoben najti rešitev. Znajti se je morda celo pomembnejše kot doseči formalno izobrazbo. Teorije zarote so preprost človeški odziv. Kot družba smo na točki, ko večina problemov več nima preprostih rešitev. Ideja, da se znanstveniki naj ne bi preveč ukvarjali z odnosi z javnostmi, se mi zdi destruktivna. Treba je pokazati verodostojnost rešitve, ne glede na to, da je ta bolj kompleksna kot marsikaj, kar lahko najdemo v brskalniku. Izobražen kader mora podajati rešitve, ki temeljijo na premisah, ki so bolj kompleksne, kot so v teorijah zarote. Ali pa tudi ne, nekatere so že kar dodelane."

Kakšen odnos imajo mladi do države, domovine, Slovenije? Kako gledajo na politično udejstvovanje in odločanje? Kako preseči delitve in zakaj si želijo živeti v socialni državi? Kakšen odnos imajo državniki do mladih? Sogovorniki so: Razvan Cebotarean, Lucija Sevšek in Jure Macuh.Jure, Lucija in Razvan razmišljajo o odnosu do države in življenju v Sloveniji. Kako gledajo na polarizacijo političnega prostora, na mladinsko politiko in problematiko?S02E01: ODNOS (DO) DRŽAVE Kakšen odnos imajo mladi do države, domovine, Slovenije? Kako gledajo na politično udejstvovanje in odločanje? Kako preseči delitve in zakaj si želijo živeti v socialni državi? Kakšen odnos imajo državniki do mladih? Sogovorniki so: Lucija Sevšek, študentka filozofije in sociologije, predsednica Kluba ptujskih študentov. Zanimajo jo predvsem politična filozofija, razvoj političnih sistemov in zgodovina filozofske misli. Ukvarja se z vodenjem kluba in projektov, vključuje se v mladinsko politiko in v delo z mladimi.  Poudarila bi, da obstajajo še druge delitve, ki jih mladi bolj občutimo, kot delitev na leve in desne, če poenostavim. Mladi smo vključeni v sistem delitev med spoloma, po spolni usmerjenosti, in še najbolj problematična je razredna delitev, ki vsekakor izvira iz zgodovinskih okoliščin. Država premalo poskrbi za mlade. Skrbi me, da nas državniki vidijo kot neko apolitično mladino, ki bi svojo svobodo prodala za novi iphone. Študentje smo bili v obdobju koronakrize prizadeti zaradi izpada dohodka, zmanjšanja študentskega dela. Ostali smo tudi v neki praznini, kaj se bo zgodilo z nadaljnjim izobraževanjem. Zatajili nismo mladi, ampak institucije, ki bi to morale urejati. Mladi smo premalo nagovorjeni in vključeni v proces odločanja. Hodim na volitve, volim, a se vedno znova sprašujem, ali je bolj pametno oddati neveljavno glasovnico in opraviti svojo državljanjsko dolžnost. A vem, da s takšnim načinom sprememb v sistemu ne bomo dobili. Jure Macuh, študent podiplomskega programa Evropskih študij na Fakulteti za družbene vede. Zanimajo ga predvsem energetika, evropske integracije in odnosi med Evropsko unijo in Kitajsko. Pravi, da smo se v Sloveniji zdaj znašli v položaju, ki je še posebej nevaren za mlade. Ustvarila se je dimna zavesa v obliki ukrepov in razprav, vse se je osredotočilo na to razreševanje krize, kar nas slepi pred drugimi problematikami. Če smo pred koronakrizo govorili o stanovanjski problematiki in študentskih domovih, se zdaj o tem več ne govori. To se postavlja na stranski tir, češ, tukaj imamo pomembnejše stvari. Politika nas ne nagovarja, ne zagovarja in ne ukrepa za nas. Pustimo državno raven, poglejmo lokalno. Moja izkušnja iz lokalnega okolja je, da se vlaga v turizem. Vlaga se v nekoga, ki bo prišel in odšel, nikakor ne v tiste, ki tam živijo. Kje so šele mladi. Če je že indikator na lokalni ravni tako slab, kako je šele na državni ravni. Jaz ljubim Slovenijo, resnično rad imam svojo domovino, a tudi zato sem toliko bolj razočaran, ko država zataji. Mogoče bi omenil, da nacionalizem in politika izolacije nimata nobenega mesta v sodobni, predvsem pa mednarodni ali regionalni skupnosti. Kot majhni evropski državi, ki se je zavezala promociji vrednot multilateralizma in izkorišča te bonitete, bi nam moralo biti jasno, da ni mesta za izolacionizem. Mladi, ki smo prva generacija prostega pretoka ljudi po Evropski uniji, imamo še večjo odgovornost, da kljub nacionalnemu kontekstu ohranjamo te vrednote. Saj ni problem, če smo patrioti in imamo radi domovino, a je to čustvena plat, ki je prav, da jo imamo, je treba pa biti tudi kritičen do pragmatične plati. Razvan Cebotarean, študent zgodovine in geografije. Ima moldavsko državljanstvo, a že od devetega leta živi v Sloveniji. Pravi, da se Slovenci identificiramo s pokrajinami, zato poudarja, da je Štajerec. Poje in igra številne instrumente, je tudi del Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča.  Zdi se mi, da je vse manj mladega prebivalstva; zaradi nižje rodnosti ali izseljevanja. Kar pomeni, da starejša populacija dobiva monopol nad politično platformo. In oni so še vedno razdeljeni. Prebivalstvo pa je tudi vse bolj razdeljeno v slabih časih kot v dobrih. Tako pride tudi do radikalizacije. Korona je izpostavila probleme, ki jih je država imela že prej. Prišlo je do točke, ko se vse nakopiči in uide izpod nadzora. Kriza je vplivala na mentalno zdravje in politično apatijo mladine. Če imajo probleme v glavi, ne morejo toliko problemov rešiti zunaj glave. Mama mi je rekla, da je mladina prihodnost in da mora država v njo investirati. Država definitivno zdaj ni investirala v prihodnost. Mladi smo ranljiva skupina, ker smo v delu življenja, ko še ugotavljamo stvari. Starejši pa mislijo, da nimamo pojma. V takem sistemu je težje 'imeti pojma'. 

Mladi pravijo, da se od tehnologije ne smemo izolirati, si pa moramo postaviti meje. Kakšna je razlika v razvitosti mesta in podeželja in v katero smer bi se morali obračati: proti tehnologiji ali naravi? Kako sobivata? Če smo skrajni: so nas roboti osvobodili ali zasužnjili? Lahko tehnologija pripomore k vzpostavitvi bolj pravične družbe?Mladi pravijo, da so, tehnološko gledano, testna generacija. Kako živijo s tehnologijo in ali tehnološki napredek pomeni tudi napredek k enakopravnejši družbi?To je oddaja z vpisno številko 14-06-2020. Mladi pravijo, da se od tehnologije ne smemo izolirati, si pa moramo postaviti meje. Kakšna je razlika v razvitosti mesta in podeželja in v katero smer bi se morali obračati: proti tehnologiji ali naravi? Kako sobivata? Če smo skrajni: so nas roboti osvobodili ali zasužnjili? Lahko tehnologija pripomore k vzpostavitvi bolj pravične družbe? Sogovorniki so: Andraž Hajdenkumer, bodoči diplomant informatike s tehniške univerze v Gradcu. Posveča se informacijski varnosti in zasebnosti na različnih področjih. Zanimata ga podjetništvo in digitalizacija, ki rešuje težave mladih. Njegov projekt je Leksi, mobilna aplikacija za študente. V prostem času igra tenis, kolesari in se loteva tudi bolj ekstremnih športov, kot je padalstvo. Kjer vodstvo dovoli dovolj dopusta, pošteno plačilo, prosti čas, tam je večja produktivnost. Mislim, da bodo prej ali slej v podjetjih ugotovili, da če želijo imeti dobre delavce, jim bodo morali nekaj dati tudi nazaj. Se pa nagibam k temu, da nas bo tehnologija osvobodila. Narediti moramo, da bodo stroji delali v našo korist. Če se želimo zasužnjiti, pa se bomo. Sami si moramo postaviti meje. Ko sem v srednji šoli opazil, da sem zelo veliko časa preživel na telefonu in računalnikom, sva se s prijateljem odločila za tako imenovani ‘off-live week’ oziroma ‘detox’. Komunicirala sva le prek stacionarnih telefonov. Ne smemo se sicer ograditi od tehnologije, si pa moramo postaviti pravila in meje, kako tehnologijo uporabljati. Včasih smo novice dobivali prek ustaljenih medijskih kanalov: radia, televizije, časopisa. Danes je vsak, ki ima telefon, že medij. Vzame ga iz žepa in začne snemati. Način, kako dobimo informacije, je zelo pomemben. Če gledaš video, posnet iz osebne perspektive … Tehnologija je za gibanja zelo pomembna, saj se lahko hitro razvijejo. Če pogledamo zadnjih šest mesecev, je to tudi problem, saj se je zgodilo ogromno: požari, koronavirus, protesti. Ne vem, ali lahko prek tehnologije te stvari rešimo, zato se dogajajo analogna gibanja, potresti. Pridejo pa informacije hitreje do velike množice ljudi.  Nika Sluga, maturantka Gimnazije Bežigrad, ki zdaj opravlja maturitetne izpite. Poleg gimnazije se izobražuje tudi na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, na smeri jazz petje. Prihodnje leto bo začela študij na Pravni fakulteti v Ljubljani. Zanima se za glasbo, literaturo, umetnost in filozofijo, spremlja tudi aktualne družbene in politične razmere. Sledenje posameznikom prek uporabe informacijske tehnologije zavoljo dobrobiti skupnosti ne odtehta tega velikega posega v svobodo posameznika. Informacije so dragocene in z njimi ne bi smeli biti lahkomiselni. Ne vemo, na kakšne načine vse lahko zlorabijo podatke, ki jih dajemo na voljo podjetjem. Je pa informacijska tehnologija tudi dobra, celo za osebnostno rast, saj lahko prek določenih platform odkrijemo nove interese, pridobimo nova znanja. To je velika komponenta osebnostnega razvoja, dostop imajo tudi tisti, ki nimajo možnosti pridobivati znanja. Selektivnost pa je zlato pravilo. Težko je, ker so vsa družabna omrežja narejena po principu črne luknje. Težko je izluščiti tisto, kar je pomembno in s čimer ne zabijaš časa. Biti moraš kritičen do tega, kar ti tehnologija omogoča in daje zadoščenje in kaj je tisto, kar te dela naveličanega in te le dodatno utruja. Je pa izredno dragoceno orodje pri informiranju širše množice o družbenih gibanjih, je tudi nepogrešljivo orodje za aktivizem, kar se je izkazalo zdaj v Ameriki. Princip aktivizma na družbenih omrežjih pa je tudi tak, da posameznika hitro razreši odgovornosti. Občutek ima, da je pokazal podporo in s tem opravil svojo dolžnost do skupine, ki je v stiski. To ne vodi do bolj poglobljene participacije in iskanja rešitev.  Domen Žalac, bodoči diplomant sociologije. Tema njegove diplome so urbani mehanizmi aktivacije. Na trgu delovne sile se predstavlja kot družboslovni analitik. Zanimajo ga družbeno-zgodovinski in ekonomski dogodki, obenem pa se osredotoča na prihodnost in življenje v mestu. Je melanholični utopist. Ne bodo nas zasužnjili stroji, temveč ljudje, ki so v ozadju. Vse skupaj je dvorezni meč. Po eni strani ti je vse omogočeno in imaš na voljo ogromno informacij, moraš pa biti tudi dovolj informacijsko pismen in selektiven, da znaš izbrati prave podatke, da te ne odvračajo od bistva in samo usmerjajo v potrošnjo. V zadnjih časih, ko se je delo in življenje obrnilo navznoter, v dom, sem spoznal, da tudi takrat, ko je največja gneča in so hudi pritiski, obstaja gumb: ugasni. Da ugasneš, premisliš. Zelo smo razpršeni po prostoru. Mogoče težko najdemo vzore, ker jih je toliko na voljo. V vsem se najdemo, vse počnemo, za nič pa se na koncu ne moremo opredeliti. Ni vzorcev, ki bi jim lahko sledili, po katerih bi se lahko ravnali, kot so se morda naši starši. Kot študent lahko delaš, moraš pa vseeno študirat in sledit svojim sanjam, višjemu bistvu v sebi. Tehnologija je omogočila demokratizacijo, telefoni, ki jih imajo migranti, so njihova vstopnica v zahodni svet. Ali pa bo ta tehnologija pripeljala do osvoboditve? Se bodo lahko emancipirali od tistih, ki jih zatirajo? Bomo videli. Kot smo govorili, zmeraj obstajajo neki interesi in ljudje, ki želijo zatreti spremembe. Klavdija Bastl Enci, študentka razrednega pouka na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Doma je na kmetiji, kjer ima krave molznice in hmelj, zaradi česar je bila lani izbrana za hmeljsko princeso. Prav tako je dejavna pri Zvezi slovenske podeželske mladine, je regijska predstavnica za celjsko regijo. Tako kot hmeljska princesa in regijska predstavnica se trudi promovirati slovensko kmetijstvo. Tehnologija, če se zavedamo pomena varovanja podatkov in jo znamo uporabljati, ni problem. Se pa res hitro razvije odvisnost. Morda so ljudje zdaj v času krize ugotovili, da ni tehnologija vse. Da je pomemben socialni stik. Pomembno je, da si vzamemo čas zase. Če se samo oziramo po trendih, dobičku, ne bomo živeli tako kakovostnega življenja in dosegli osebnostne rasti. Tudi kmečka dela zelo pomagajo. Delaš eno uro, razmišljaš, to je koristno. Tisti, ki je kmet, to rad počne. Mislim, da ni kmeta, ki dela to, kar more, to rad počne. Zdi se mi, da je slovensko podeželje vse bolj razvito. Razvijajo se aplikacije, ki olajšajo kmetu delo. Ni toliko papirologije, je pa res, da so določena dela, ki ostajajo staromodna in ne gre drugače, kot da jih opravimo ročno. Razne meritve pa opravljamo prek aplikacij, na primer, za ugotavljanje, kaj primanjkuje prsti. Enkrat mesečno izračunamo tudi, kakšna je vsebnost materialov v mleku, tako vemo, kako strukturirati prehrano za krave molznice, da je mleko bolj kakovostno.

Mladi razmišljajo o migracijah, rasizmu in multikulturnosti. Kaj je vzrok za odrivanje, celo zavračanje nekaterih družbenih skupin? Lahko sobivamo in kako? Kaj se dogaja v svetu in kako strpni smo Slovenci? Kakšen odnos imamo do drugih oziroma drugačnih?Mladi razmišljajo o migracijah, rasizmu in multikulturnosti. Kaj je vzrok za odrivanje, celo zavračanje nekaterih družbenih skupin? Lahko sobivamo in kako? To je oddaja z vpisno številko 07-06-2020. Štirje mladi debatirajo o (ne)strpnosti v sodobni družbi. Razprava je aktualna v luči ameriških protestov, ki jih je sprožilo rasno motivirano nasilje. Govorimo o vlogi medijev, kulture in posameznikov pri preseganju razlik in vzpostavljanju bolj enakopravne družbe. Kaj se dogaja v svetu in kako strpni smo Slovenci? Kakšen odnos imamo do drugih oziroma drugačnih? Sogovorniki so:  Tilen Kolar, študent drugega letnika ekonomije in družbene geografije na Univerzi v Leedsu. Je prejemnik raziskovalne štipendije Laidlaw Scholarship, saj ob študiju raziskuje moč umetnosti in javnega prostora v premagovanju fobij. V svojem raziskovanju in študiju se specializira na področju geografije in prostora LGBT+ skupnosti in drugih marginaliziranih skupin. Z udejstvovanjem v nevladnih organizacijah, na primer na CET Platformi, skuša pokazati, da obstajajo drugačne oblike družbenega življenja onstran “naših” in “onih”, zunaj trdojedrnega kapitalizma. Zdi se mi, da smo v ta sistem tako vpeti, da ne vidimo svojih privilegijev. Ne gre se samo za proteste v ZDA. Če greste z vlakom na Ptuj, boste videli, da romska družina včasih ne sme na vlak, ker še nima kupljene karte, preden se vkrca. Mene recimo nihče ne vpraša, ali imam karto ali ne. To, kar se dogaja v ZDA, je samo simptom tega, kar smo zakuhali Evropejci in Američani v moderni zgodovini. Belsko telo kot tako ni krivo, je pa kriva belska zahodna tradicija. V Evropi se ves čas osredotočamo na dogajanje v Ameriki, a kaj, ko imamo na naši meji  še vedno žico, migrante, ki se utapljajo v reki. Ta osredotočenost na dogajanje v Ameriki je simptom tega, da smo postali subjekti ameriške neoliberalne tradicije, zato je vedno treba podati primere iz lokalnega okolja. Glede protestov: ko človek protestira, želi narediti intervencijo v javnemu prostoru, pokazati, da je nezadovoljen, da želi spremembe. Rušenje tega, kar je toksično, lahko vzpostavi to, da začnemo razmišljati o tem, kar želimo. Za protest ni nujno, da je taktičen, je intervencija javnega prostora. Zame je vsak zgodovinska osebnost, saj lahko vsak s svojimi mikrodejanji do določene mere vpliva na spremembe. Moje telo na protestu, kapitalistično gledano, troši energijo, nekapitalistično gledano pa s tem pokažem, da se z neenakopravnostjo absolutno ne strinjam. Ko se zatirana manjšina počuti zatirano, je intelektualna in emocionalna zahteva tistih, ki niso del manjšine, da te zahteve podpre. Timotej Pavlin, študent arheologije iz Brežic. Zanima ga družboslovje, še posebej zgodovina in filozofija. Zadnje čase se ukvarja tudi z odnosom med človekom in okoljem. Rad bere, slika, hodi v hribe in kolesari.   Če ni zdrave družbe, v kateri so ljudje zadovoljni in je zanje poskrbljeno, multikulturnost težko funkcionira, ker bodo eni v drugih iskali krivca. Zdaj je zgodovinska priložnost, da to speljemo na pravi način, saj nekatere stvari razumemo bolje kot pred 200 leti, tudi ekonomskih virov je dovolj, je pa odvisno, kako so ti razporejeni. Potrebujemo bistveno civilizacijsko spremembo. Veliko vlogo pri sprejemanju drugih igra izobrazba, a ne ta racionalna, hladna, univerzitetna, temveč življenjska. Branje literature in kulturna izobrazba. To je bistveneje pri tem, koliko so ljudje vključujoči. Današnje izobraževanje nam tega ne daje, ker je pomembno, da smo uporabni, ne pa da smo ljudje. Umetnost, muzeji, gledališče, literatura imajo potencial, da ljudem spremenijo pogled na svet. Muzeji, gledam iz arheološke perspektive, lahko pokažejo, da so se migracije ves čas dogajale in da so normalen proces. Da smo tudi mi proizvod migracij. To je moje utopično upanje, da bi lahko prek kulture izkoreninili zlo. Tudi ekonomske spremembe so seveda pomembne, a potrebujemo nekaj, kar ljudi naredi ljudi. Da nismo samo uporabni priveski strojev. Da smo človeški, da radi živimo. Namen umetnosti je, da se te čustveno dotakne. Šele takrat razumeš. To je pomembneje, kot da racionalno veš, da smo vsi ljudje. To je res, a moraš to tudi začutiti. Dobro bi bilo, da bi imeli neke skupne prostore, v katerih bi se družili, na primer skupne kulturne centre. Največji problem je to, da se sploh ne poznamo. Velik problem so tudi podnebne spremembe, ki bodo privedle do še večjih migracij in vojn. Podnebne spremembe so povzročile migracije tudi v preteklosti, selila so se celotna plemena. Narediti moramo bistvene spremembe, nehati izkoriščati globalni jug, začeti blažiti podnebne spremembe. Naši protesti? Moramo najti vizijo, da nekaj pridobimo, da izboljšamo položaj. Patricija Podkrajšek, študentka biologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Rada se ukvarja s športom, se druži s prijatelji in družino ter kuha. Navdušuje jo vse od narave pa do književnosti. Protesti v Ameriki so logično znak nemoči, a so šli prek meje. Rušenje, uničevanje in nasilje samo poglabljajo probleme. Borci za neenakopravnost v preteklosti so imeli konkretne ideje. Tisti, ki razbijajo po Ameriki, se verjetno ne bodo zapisali v zgodovino. Pomembno je, da se opozarja na krivice, a menim, da mora biti za tem ideja, vizija, kaj želiš s tem spremeniti. Pri nas imamo ogromno možnosti, pogosto celo bežimo iz države, da si razširimo obzorja. Večkrat pozabiš, da imaš privilegij biti belopolti človek v tem svetu. Pred leti sem sodelovala pri projektu, ki je še vedno dejaven, to je Živa knjižnica. Poteka po večjih mestih, koncept je, da spoznaš ljudi z različnih ozadij, morda muslimana, priseljenega v Slovenijo. Tako izgubiš strah in predsodek, najpogostejši razlog je namreč strah do tujega. Je pa multikulturnost težko doseči, še posebno če narod, v katerega stopa nova kultura, ni dovolj izobražen in nima ekonomske stabilnosti. Pa tudi lastnega zavedanja. Tudi mediji so tu zelo pomembni. Danes lahko vsak poda mnenje in ga deli, drugi ga lahko preberejo. Neumnost in strah med ljudmi, to je velika nevarnost. Je pa res, da nimam stika z migranti ali Romi. Mogoče bi tudi mene bilo strah, če bi živela na takem območju. Se mi pa zdi, da smo do tujcev dokaj odprti, zlasti v večjih mestih. To je tudi stvar vzgoje, meni osebno ni bilo nikoli težko razumeti drugačnih. Upam, da sem se zmeraj potrudila razumeti njihov del zgodbe. Seveda morajo tudi oni narediti korak, se vključiti v družbo. Lucijan Lučič Šrajer, študent četrtega letnika medicine na fakulteti v Mariboru. Rad prebira domače in tuje medije. Pravi, da je odprt do vseh ljudi, ne glede na narodnost, barvo kože ali spolno usmerjenost. Še zdaj ga peče vest, da leta 2015 ob vrhuncu begunske krize ni bil med prostovoljci v Šentilju. Od leta 1992, primera Rodneyja Kinga, in vse do danes se izvaja nasilje na podlagi barve kože ali spolne usmerjenosti. Kdo je v tem položaju resnični problem? Stereotipni rasisti, kot ga je upodobil Edward Norton v filmu American History X, ali so to tisti skriti beli nacionalisti, ki to izvajajo in dovoljujejo? Po moje so ti tisti, ki predstavljajo resnični problem, saj to po tiho podpirajo, nato pa se še vključujejo v poklice, kot je policija. Ne gre samo za rasizem, ki je velik problem. Vedeti moramo, da imajo Američani drugačen način življenja kot mi. Iz kredita v kredit. Številni so zdaj zaradi koronakrize ostali brez služb. Frustracije so se nabirale dalj časa. Pri nas je tako … V Mariboru smo navzven zelo strpni, pravimo, da bomo vse sprejeli. Potem pa za migranta rečejo: naj si ga vzamejo domov, če ga hočejo. Mislim, da smo Slovenci precej zaprta družba. Kar se dogaja trenutno, je to, da samo sprejemamo migrante in utopično mislimo, da jih bomo vpeljali v naš liberalno-kapitalistični red in da bo vse ostalo, kot je bilo. A tako položaj privede do nemirov in še večjega nestrinjanja z njihovo kulturo. Bistveno je, da se začnemo mešati, sobivati. Le tako bomo lahko šli kot skupnost naprej. Glede aktualnih protestov: tudi Barack Obama je dejal, da so protesti nujni, da se nekaj spremeni.

Kakšna je vloga mladih borcev za boljšo okoljsko prihodnost in kako je ta povezana z udeležbo na volitvah? Kako sprejeti kompromis med gospodarstvom in okoljem? Kaj lahko naredi posameznik in kaj pomeni zelena revolucija, razmišljajo štirje okoljsko ozaveščeni mladi. Pravijo, da je okolje sklenjen krog: ko pomagaš sebi, pomagaš drugemu.Kakšne posledice za okolje imajo dejanja enega samega posameznika? Kako zajeziti hipno potrošništvo, ne pa divjih rek? Kakšne spremembe so nujne v miselnosti in sistemu?To je oddaja z vpisno številko 31-05-2020, tema je okoljska problematika. Kakšna je vloga mladih borcev za boljšo okoljsko prihodnost in kako je ta povezana z udeležbo na volitvah? Kako sprejeti kompromis med gospodarstvom in okoljem? Kaj lahko naredi posameznik in kaj pomeni zelena revolucija, razmišljajo štirje okoljsko ozaveščeni mladi. Pravijo, da je okolje sklenjen krog: ko pomagaš sebi, pomagaš drugemu. Sogovorniki so: Melanie Vuga, 27-letna članica gibanja Mladi za podnebno pravičnost, ki je študirala jezike in ta hip poučuje angleščino na jezikovni šoli v Italiji. Je tudi članica Društva za permakulturo Slovenije. Zanima jo vse, kar je povezano z naravovarstvom, ekologijo in biotsko raznovrstnostjo, pa tudi povezava med kulturno in naravno dediščino. Je tudi prostovoljka pri raznih dogodkih, kot so izmenjave oblačil, knjig in semen. Ima svoj vrt ter skuša živeti čim bolj trajnostno in okoljsko ozaveščeno.  Zdi se mi, da se pogosto vali krivdo na posameznike, ne pa na tiste, ki bi lahko naredili velike spremembe. Za tiste, ki nimajo toliko sredstev, je to zelo težko, sistem deluje proti njim oziroma proti nam. Težko je pričakovati od ljudi, ki si ne morejo privoščiti določenih stvari, da bodo prevzeli neko pobudo. Imajo dovolj stresa, da preživijo iz meseca v mesec. Težava je tudi v tem, da se zelo poudarja potrošniško kulturo, da nam je vse ‘komot’. Na primer, zakaj bi delal na vrtu? Ne samo, da je zdravo in si pridelaš svojo hrano, je tudi rekreacija na svežem zraku. Ne, raje pojdi v trgovino in kupi vse lepo zapakirano. Potem ti manjka šport in plačaš članarino za fitnes. Vse ‘outsourcamo’, namesto da bi delali tisto, kar ni tako udobno in bi s tem sklenili energijski krog. Ves čas se poudarja, da potrebujemo nekaj novega, kot da smo stari pet let, da nam ni dolgčas. Treba je spremeniti kulturo bivanja, a moramo vsekakor doseči kompromis. Če smo ves čas proti nekomu drugemu, ne bo nastalo nič dobrega. Razumem, da bi se ljudje prestrašili, če bi rekli, da bomo zaprli neko tovarno, saj je vir njihovega preživetja, zato poudarjamo pomen pravične tranzicije. Tiste, ki na primer živijo od naftne industrije, se jih mora prekvalificirati, za njih poskrbeti, saj so žrtve sistema. Nikoli ni bilo mišljeno, da bomo zaprli vse, kar je neekološko. Zelena revolucija ne sme biti zmanjšanje gospodarstva, gre za kulturo bivanja, pomembna je socialna revolucija. V permakulturi imamo tri etike: skrb za okolje, skrb za človeka in pravična delitev virov. To je zame ena etika: skrb za naravo je skrb za človeka. Mogoče smo trenutno dominantna energija, a brez narave ne moremo preživeti. Kaja Nakani, študentka magistrske stopnje slovenistike. Je ljubiteljica narave in umetnosti, kar poskuša pri svojem ustvarjanju tudi čim bolj povezati. Je tudi članica ene izmed podružnic skupine Mladi za podnebno pravičnost, kjer z drugimi člani o okoljski problematiki ozaveščajo predvsem občane ter iščejo različne okolju prijazne rešitve in ideje. Ker že od nekdaj rada čas preživlja v naravi, si želi, da bi naša Zemlja še dolgo ostala zelena. Pasivnost pri mladih je zelo problematična. Generacija naših staršev in starih staršev, ki je na neki način povzročila položaj, v katerem smo zdaj, je bila z okoljsko problematiko soočena šele pred kratkim. Povprečni predstavnik generacije naših starih staršev o tem ni razmišljal, medtem ko smo mi s tem odraščali. Pri pouku smo gledali filme o onesnaženosti vode in gozdov, pa kljub temu še vedno veliko mladih, čeprav jih ta tematika spremlja že vse življenje, živi v prepričanju, zakaj bi se jaz nečemu odrekel, če to počne še milijone drugih ljudi. Všeč mi je, kadar so argumentacije tehtne in preverjene, če nečemu nasprotuješ, da poveš, zakaj, in ponudiš alternativno rešitev. Manjka nam tega, da bi se v miru usedli in pogovorili, ne pa da ves čas predalčkamo posameznike na podlagi njihovih idej. Zdaj smo na prelomnici, kjer še imamo možnosti izbrati, kaj bomo naredili. Vsi bomo živeli na eni Zemlji, vsi moramo dihati in jesti. Najbolj žalostno je razmišljanje: poletja so bolj vroča, bomo pa nabavili dve ali tri klime več. V svetu, v katerem se vsak briga zase, primanjkuje solidarnosti. Treba je gledati drug na drugega in na naše potomce.  Žiga Tertinek, študent magistrskega študija ekologije in biotske raznovrstnosti. Diplomiral je na mariborski Fakulteti za naravoslovje in matematiko, smer Ekologija in naravovarstvo. Kar se da veliko prostega časa že od mladih let nameni športu, preizkusil se je v veliko različnih športih, pozneje (ko jih je zmanjkalo) pa se je posvetil izobrazbi. Večino življenja je odraščal  v blokovskem naselju, zato še toliko bolj ceni vse, kar nam ponuja narava. Nekateri si raje privoščijo materialne dobrine, ki niso nujno potrebne, kot pa domače sadje ali zelenjavo. Mogoče je problem tudi pri mlajši generaciji. Zdi se mi, da imajo le še starejši dober in spoštljiv odnos do zemlje. Nam se zdi, da je škoda truda, saj ne bo uspevalo, pa tudi privarčujem ne. Pogosto gledamo stvari s finančnega vidika in se bojimo izgube. Greta Thunberg je fenomen. Tisti, ki so se pripravljeni izpostaviti, imajo veliko moč. Nekateri so se prav zato začeli izobraževati na področju okoljske problematike. Kar zadeva politiko, pa je treba skleniti neki kompromis. Med nami, ki se zavzemamo za okolje, in med gospodarstvom. Napovedi za prihodnost niso najboljše. Skeptičen sem glede dogovorov o brezogljični družbi. Če nimaš konkretnih predlogov in namenov, je utopično pričakovati, da se bo to kar uredilo. Podobno, kot bi si zadal cilj, da bom imel prihodnje leto super postavo. Brez dela je ne bom imel. Sicer pa sem bolj kot na politiko razočaran nad ljudmi. Berem komentarje na družabnih omrežjih, kjer so nekateri negativno nastrojeni proti nevladnim organizacijam. To je grozno. Večina sploh ne pozna pomena in funkcije nevladnih organizacij in se pustijo prepričati slabim argumentom, privlečenim za lase, da samo škodujejo gospodarstvu. A dokler ne bodo v naši občini na sosednjem zemljišču gradili spornega objekta, nas ta problem ne zanima. Nevladne organizacije imajo moč zastopati interes okolja in ljudi, zato sem razočaran, da se jim nekateri tako postavljajo po robu. Špela Krajnc, študentka tretjega letnika medicine na ljubljanski fakulteti. Ukvarja se z gledališčem, volunterskim delom in izobraževalnimi projekti, povezanimi s tematikami javnega zdravja. Kot majhna deklica je sanjala o kopeli iz čokoladnega pudinga, zdaj pa upa, da čez 20 let ne bo umrla v vojni za čisto vodo. Gospodarstvo in okoljevarstvo, to je vprašanje kratkoročnega ali dolgoročnega preživetja. Sama bi sicer raje žrtvovala več gospodarstva kot okolja, kar je kontroverzno stališče. Zavedam se, da je to grozna misel, da bomo mogoče imeli čez 30 let podnebne begunce, ki bodo bežali zaradi dvigajoče se vode, da se bodo začele vojne zaradi dobrin. Če pogledamo, kaj smo delali za nafto, kaj bomo šele počeli za nekaj, kar je življenjsko nujno potrebno. Ko se ljudje bojijo, da bodo umrli, da se bo to zgodilo njihovim najbližjim, bodo pripravljeni narediti grozote. To je najbolj črni scenarij, ni pa izključen. In tega se moramo zavedati, četudi ni najbolj prijetna misel. Nevladne organizacije so nujno potrebne, potrebujemo nekoga, ki je izobražen in sposoben reči, da bo to škodovalo okolju. Da pojasnijo, kakšne so možnosti in posledice. Da bodo na primer odplake v vodi, da se bodo čez 20 let otroci rojevali z motnjami. Včasih se tistim, ki smo oh in sploh izobraženi, zgodi, da debatiramo samo med sabo, nihče drug pa ne sliši teh argumentov.

Ker so mladi v epicentru družabnega življenja, tokrat govorimo o odnosih, zlasti prijateljskih. Bili naj bi vse bolj razdrobljeni, prehodni in virtualni: pa so res? Kako mladi sklepajo prijateljstva in do kake mere poglobijo ta odnos? Kopičijo stike ali se zanesejo le na bližnje prijatelje? Kako mladi sklepajo prijateljstva in do katere mere poglobijo ta odnos? Kopičijo stike ali se zanesejo le na bližnje prijatelje?To je oddaja z vpisno številko 24-05-2020. Ker so mladi v središču družabnega življenja, tokrat govorimo o odnosih, zlasti prijateljskih. Bili naj bi vse bolj razdrobljeni, prehodni in virtualni: pa so res? Kako mladi sklepajo prijateljstva in do katere mere poglobijo ta odnos? Kopičijo stike ali se zanesejo le na bližnje prijatelje? Kako pogost spremljevalec pri navezovanju novih stikov je alkohol?  Sogovorniki so: Jana Ušen, dijakinja četrtega letnika I. gimnazije v Celju. Rada premleva sodobno družbo, politiko in trende, ki jih opaža in si jih interpretira skozi filozofska, sociološka ali kakšna druga očala. Pred kratkim je napisala raziskovalno nalogo na temo konzumerizma kot totalitarnega modela družbe. Uživa v debati in je članica slovenske nacionalne debaterske ekipe. Bere filozofe in klasike, pa tudi znanstveno fantastiko.  Zdi se mi, da je problem v tem, da človek misli, da ima na internetu veliko prijateljev in ima zmeraj neko rezervo, s katero lahko prijateljuje. Zato se tudi manj potrudi za prave prijatelje. Vsaj jaz to tako doživljam. Veliko raje imam eno res dobro prijateljico, s katero se pogovarjam veliko več v realnosti. Posvečam ji pozornost, veliko ljudi tega nima, ker imajo razpršeno družbeno, spletno življenje. Zame je pravo prijateljstvo to, da si zmožen preseči sebe, narediti stvari, ki niso zmeraj v tvojo korist. Da se trudiš ohranjati stik tudi, ko ti gre človek na živce ali ko imaš nekoga, ki ti je takrat bolj všeč. Da delaš za to razmerje. Spletna prijateljstva vzameš, ko jih potrebuješ, in jih ne potrebuješ več, pustiš. Zapolnjujejo tvojo željo, niso pa nekaj, kar gradiš dolgoročno. Kar zadeva alkohol, ker sem bolj introvertirana pri navezovanju novih stikov, mi je alkohol v pomoč. Ne popustijo mi zavore, a imamo to za neki način navezovanja novih stikov. Pride prav. Ne prinese dolgotrajnih prijateljstev, ampak lažje steče, da nisi zaprt v svoje ograje in prekope, čez katere ne moreš, ker se ti zdi, da ne moreš. Glede individualizma pa … Je to, da ne čutiš neke ideološke pripadnosti do družbe, mogoče bratstva ali kot nekoč v kmečkih družinah, kjer si se odpovedal prihodnosti, ker si čutil dolžnost, da poskrbiš za svojo kmetijo. To je tisto, kar je komparativno individualizmu in danes ne obstaja več. Jaz mislim, da to, da mislimo, da nas niso naučili individualizma, dokaz, do so nas, pa nismo opazili. Ko so protesti, grem protestirat, nimam pa ideološke želje, da bi izboljšala družbo, ker do nje čutim neko dolžnost, ker bi mi to bilo naravno. Žiga Dobravc, 24-letni študent sociologije in filozofije. Ima neizmerno rad svojo državo, okolje, umetnost in ljudi. Pravi, da je fraza “na mladih svet stoji” prazna, saj jih odločevalci ne nagovarjajo. Dodaja, da se mladi realnosti umikajo s pobegom v virtualni svet, memi, všečki in virtualni aktivizem so postali njihovo novo gonilo. V nekem procesu odraščanja in izobraževanja so nas želeli oblikovati v individualiste: moraš se učiti, da boš ti uspešen, da boš ti dobil službo. Ker pa se tehnološko družba tako premika, je že med mano in drugo generacijo velika razlika, ugotovili smo, da to ni smiselno, da je bolj smiselno, da imaš več stikov kot le individualno zadovoljstvo. Tudi vse bolj vidimo, kako živijo drugi. Da lahko potujemo in vidimo, kako živijo ljudje na drugem koncu sveta, ne le na drugem koncu mesta, kot včasih. Ni pa več subkultur. Zdi se mi, da se lahko samo še odločiš, ali boš popularen ali ne. To prinese s sabo estetiko, ki je enodimenzionalna, drugega pa ni, ker je vse razpršeno. Pomembno je, da imamo skupne točke, a bi bilo res dolgočasno, če bi bili vsi isti. Starejši ko sem, bolj so mi tudi starši prijatelji. Če sem bil kot najstnik res zatežen, se to izboljšuje, sposoben si gledati to z neke distance. Sicer pa vsi govorijo, kako so mladi ves čas na Facebooku, po raziskavah pa je najbolj aktivna skupina na Facebooku stara od 40 do 50 let. Aneja Založnik, dijakinja Gimnazije in srednje kemijske šole Ruše. Je mlada umetnica, ki je ilustrirala knjigo Moje misli v tvoje srce. Rada zahaja v naravo, se druži s prijatelji in slika. To je njena strast, življenjski slog. Od nekdaj jo zanima tudi novinarstvo.  Včasih si šel v petek ven nekam, kjer si čutil, da nekomu pripadaš. Danes smo vsi pomešani. Ne počutim se, da pripadam nekemu slogu. Kupiš, kar ti je všeč. Kar je dobro, a po drugi strani ne stojiš za nekimi vrednotami, nekako plavaš … Povezujejo nas skupni interesi, šport, glasba. S prijatelji smo si zelo različni, vsak izrazi svoje mnenje, enkrat naredimo tako, drugič drugače. Odnosi s starejšimi pa … Ko se jim dokažeš, te začnejo spoštovati. Se pa moraš potruditi. Ni prav, da govorijo, kako ne spoštujemo odraslih ali starejših, potem pa doživiš, da te imajo za otroka, čeprav dobro razmišljaš. Ker si star 18 ali 20, pa te ne bodo poslušali. Češ, saj ste samo na internetu, ničesar ne delate, samo gledate v računalnik. Ti stereotipi lahko držijo do neke mere, a je treba na nas gledati tudi drugače. Se mi zdi, da imajo pogosto prepričanja, ki jih težko presežejo, ko vidijo, da imamo prav, pa so v zadregi. Ne bi smeli biti tako zategnjeni, zadrti v določenih pogledih.  Aljaž Ogrinc, 24-letni študent s Fakultete za elektrotehniko, smer avtomatika. Treniral je smučarske skoke, potem nordijsko kombinacijo, zdaj je učitelj teka na smučeh. Prejšnji semester je bil na študijski izmenjavi na Poljskem. Koronačas je izkoristil za spletna izobraževanja in delo na vrtu.  Mogoče nas povezuje tudi politično prepričanje, včasih so bili skejterji, pankerji. Danes je to slog razmišljanja, vrednote, take stvari. Veliko lažje oziroma zanimivejše se je pogovarjati z ljudmi, ki so bolj odprtega mišljenja. Da nismo samo zaprti v svojem svetu, da ne verujemo le v naša prepričanja, temveč razumemo druge kulture, da nas zanima, kako je drugje … Da smo odprti, da spoštujemo druge. To sem opazil na študijski izmenjavi, dobil sem prijatelje z vsega sveta: Indijce, Kitajce, Mehičane. Vidiš, da smo vsi ljudje. 

Na “radijskem listu” so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster ter diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?"Mislim, da res lahko rečemo, da je vsaka družba tako razvita, kot je razvita njena kultura," pravi študentka igre Tara Kuster. Kako razvita je naša?To je oddaja z vpisno številko 17-05-2020. Tema je umetnost in kultura, na “radijskem listu” pa so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster in diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?  Sogovorniki so:  Andrej Omejc, študent 3. letnika medicine in 3. letnika saksofona na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Medicino je izbral, ker želi pomagati ljudem in ni rezervni načrt za glasbeno udejstvovanje, si pa brez saksofona ne zna predstavljati svojega življenja. Igra ga od osmega leta in pravi, da je prijeten odmor med branjem medicinskih učbenikov. Sodeloval je tudi v orkestru EUYO (European Union youth orchestra), v katerem igrajo glasbeniki iz vseh držav članic Evropske unije.  Pozitivno pri študiju kakršne koli vrste umetnosti je, da se odločiš, da bo to, kar je bil prej morda samo tvoj konjiček, postalo poklic. Je pa problem po koncu študija, ko se srečuješ z odnosom: zakaj bi te nagradili za tvoje delo. Nastane problem pojmovanja, ali je umetnost delo ali ne, kako to razumeti in nagraditi. To je precej drugače kot v medicini, kjer se izučiš za medicinsko delo in ni dvoma, ali je to delo. Obstaja zaupanje, da imaš za sabo ogromno strokovnega dela. Umetniki, četudi imajo za sabo leta in leta študija, takega odnosa in zaupanja ne uživajo. Kultura je vir ponosa. Je temelj narodne zavesti, zato je v njo treba stalno vlagati, čeprav je pogosto na udaru tega, da je parazitizem, pobiranje denarja. Ustroj sveta je tak, da boš po koncu službe raje poslušal neko skladbo s tremi akordi in zraven zaspal, kot pa enourno Beethovnovo simfonijo. Z novimi tehnologijami pa k nam, na voljo širšemu občinstvu, tudi vrhunska umetnost. Recimo zdaj so najboljši svetovni orkestri odprli svoje digitalne knjižnice. Upam, da bo vrhunska umetnost dostopna vsem in bo širša družba prepoznala razliko med slabim in kakovostnim delom. Sara Stiplovšek, diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij, ljubiteljica umetnosti, čaja in dobrih debat. Živi v Ljubljani in se prijavlja na magistrski študij v tujini, ob tem pa se ukvarja z vlogo in pomenom oblikovanja v svetu. Mislim, da je zmotno mišljenje, da lahko najdemo uspešne umetnike pri petih, šestih letih. Zakaj ne bi vseh spodbujali k ustvarjanju. Ne moreš ustvarjati samo za denar, mislim, da vsi umetniki želimo ustvarjati zaradi srca in duše. Vsi, ki smo se znašli na kreativnih študijih, na je na neki način uspelo obdržati kanček otroškega veselja do ustvarjanja. To je bistvenejše kot spuščanje ljudi skozi sito in iskanje najboljšega. Preprosto bi morali vse otroke spodbujati in jim dati možnosti za ustvarjanje. Tudi moji starši so umetniki, tako da sem imela to podporo. V učnem sistemu za osnovnošolce pa bi lahko marsikaj naredili drugače, več bi lahko bilo učenja skozi igro in ustvarjanje. Mlade oblikovalce bi morali spodbujati in učiti, da je v nas moralni kompas, ki bi mu morali slediti in se zavzemati za pomembne družbene spremembe. Na tem je premalo poudarka. Ethics for The Starving Designer je mini manifest, s katerim se lahko oblikovalci zavzamejo, da bodo, ko je to le mogoče, ravnali moralno in družbeno odgovorno. Je pravi umetnik vedno trpeči? Ne. Tudi srečni ljudje lahko zelo uspešno in dobro ustvarjajo. To je nevarna misel: da moraš trpeti, da boš dober. Ni pa nujno umetniški poklic najbolj prijazen za denarnico.  Tara Kuster, 20-letna študentka igre na MGA Academy of Performing Arts v Edinburghu na Škotskem. Zanimajo jo kultura, umetnost, psihologija in medosebni odnosi. V tem času, ko je vse potihnilo, so ljudje začeli gledati filme. Kultura in umetnost polnita ljudi, jih navdihujeta, poleg vsakdana jim dajeta voljo, motivacijo za naprej. Denar se porablja za kulturo, a se porablja z razlogom: od ljudi za ljudi. Dajemo, nismo paraziti. Ne vem, zakaj bi kulturo krčili. Mogoče še nismo tako daleč, da bi razumeli, da so knjiga, pesem, film tisto, kar dajejo ljudem upanje za naprej. Si pa umetnosti ne zberemo, ker se tu pretaka ne vem koliko denarja, temveč zato, da izrazimo svoja občutja, mišljenje. Noben poklic ni garancija za finančno lagodno življenje. Tudi z umetnostjo se da dobro živeti, če se naučiš jadrati. Sem pa opazila, da veliko znancev več ne gleda serij in filmov, temveč jih ima za zvočno kuliso. To se mi zdi žalostno. Na ta način film izgublja svoj čar. Tudi sama kdaj pogledam kako serijo prehitro, ne morem niti razmisliti o zgodbi. Netflix ustvarja manj kakovostne vsebine, bolj si prizadevajo za kvantiteto. Popularna kultura tako izgublja umetniško noto. Žiga Roš, študent ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Zanimajo ga različni žanri ilustracije, saj ta zajema veliko področij. V sklopu akademije je tako ustvarjal na področju znanstvene ilustracije (botanična ilustracija, tehnično navodilo ipd.) ter na področju domišljijske ilustracije. Zanima ga tudi umetniška grafika. Vedno sem rad risal in se zato odločil za to študijsko smer. To je bil najprej prosti čas, zabava, pozneje sem začel o tem razmišljati kot o karierni poti. Pravzaprav v četrtem letniku, ko sem listal po katalogu različnih fakultet in študijskih smeri. Že v otroštvu in najstništvu se začneš usmerjati, dobiš neke potrditve iz okolja. Nazadnje pa si ti sam tisti, ki se odločiš. Pomembno se mi zdi tudi povezovanje med različnimi sferami umetnosti. So soodvisne. Igra potrebuje gledališki plakat, glasbenik potrebuje vizualno podobo, mi pa potrebujemo njih. Mogoče sem imel celo občutek, da je bilo zaradi krize več razpisov, tudi razpisov na temo krize: oblikovanja plakatov, ki ozaveščajo družbo o hipnem stanju. Kultura pomaga pri samorefleksiji. Oblikovanje je delo za ljudi, tako lahko nekaj prodajaš ali sporočaš ideje, ozaveščaš ljudi. Do neke mere bi moral biti vsak umetnik družbeno odgovoren oziroma razmišljati, kako lahko sporočilo vpliva na ljudi.

O študentskem delu in perspektivi bodočih iskalcev zaposlitve razmišljajo štirje mladi: bodoči skladatelj, bodoči ekonomist, študent strojništva ter študentka geografije in slovenistike. Zakaj mladi pristajajo na negotove oblike zaposlitve in kakšnega delovnega okolja ter delodajalca si želijo? Bodo ostali doma ali se zapisali v statistiko pod oznako: beg možganov?Mladi razmišljajo o razmerah na trgu dela in zaposlovanju. Zakaj sprejemajo negotove oblike zaposlitve ter kakšnega delovnega okolja in delodajalca si želijo?To je oddaja z vpisno številko 10-05-2020. Tema tokratne diskusije je delo in zaposlovanje. O študentskem delu in perspektivi bodočih iskalcev zaposlitve razmišljajo štirje mladi: bodoča skladatelj in ekonomist, študent strojništva ter študentka geografije in slovenistike. Zakaj mladi sprejemajo negotove oblike zaposlitve ter kakšnega delovnega okolja in delodajalca si želijo? Bodo ostali doma ali se zapisali v statistiko pod oznako: beg možganov? Kakšne oblike zaposlitve si želijo ter ali se kariera in družina izključujeta? Sogovorniki so: Jan Štrukelj, študent 2. letnika podiplomskega študija na Ekonomski fakulteti iz Ljubljane. Poteguje se za službo za nedoločen čas, razgovorov pa ni prekinila niti koronakriza. Prihaja iz Zgornje Savinjske doline, v prostem času bere, posluša glasbo in gleda serije. Zanimata ga vesolje in fizika, spremlja medije in je prostovoljec Petke za nasmehe. “Delodajalci izkoriščajo naše nepoznavanje pravic. Pred sto leti so za te pravice delavci protestirali, celo umirali, potem se je to očitno nekje izgubilo. Nadomeščamo jih s košarami sadja in z novodobnimi bonitetami, ki dolgoročno ne prinašajo zadovoljstva in opevanega ravnovesja med delom in prostim časom. Se pa lahko s košarami sadja hvalimo na Instagramu. Bolj smo usmerjeno v to, kaj bomo lahko pokazali navzven, kot pa v to, kaj je pomembno. Delal sem v podjetju, kjer je bil delovnik dolg tudi 10 ali 12 ur na dan, bilo nas je absolutno premalo v kolektivu, a so za rojstni dan podjetja vsem kupili športne copate. Seveda smo se z njimi vsi fotografirali … Kdo je pa odgovoren za propad med zaposlenimi in delodajalci? Oboji. Delodajalci to izkoriščajo, mi pa bi se za to morali bolj boriti. Mladi gotovo nismo v položaju moči, morala bi nas zaščititi država. To počnejo samo sindikati, ki so zelo omejeni in šibki, napada se jih z vseh strani. Ne razumemo, da sindikati in zadruge delujejo za svoje člane. Sami se ne moremo postaviti proti delodajalcem, je treba sistemsko urediti. Mladi nimamo izkušenj, tu je ta začarani krog. Želimo takojšnjo potrditev; košare sadja in karte za fitnes dobimo takoj. Imamo občutek, da je delodajalcu mar za nas. Mar bi mu moralo biti, da smo dolgoročno zdravi in zadovoljni pri njem. Je pomembneje, da se spodbuja normalni delovnik, normalne odnose med sodelavci, kot pa da se z raznimi ‘fake’ ugodnostmi provocira in naše možgane zadovolji za nekaj sekund.” Tina Slatnar, 23-letna absolventka dodiplomskega študija geografije in slovenistike. Verjame, da priložnosti za delo so, le poiskati jih je treba. Srčno je naklonjena okoljevarstvu, vrtnarjenju, hribolazenju in branju, poje, se ukvarja s fotografijo in pisanjem. Zanima jo tudi delo z mladimi. “Ob zaposlitvi mi pade na pamet tudi to, da sem ženska. Verjetno bo na razgovoru hitro vprašanje, kdaj bom načrtovala družino. Je izpostavljeno, mogoče ne neposredno, a veš, kam delodajalec cilja. To je mogoče dodatna ovira, ne razumem, kaj si predstavljajo delodajalci. Super, lahko se vse zaposlimo, a bo šla nataliteta še bolj dol, čeprav je že sicer nizka. Ženska se lahko odloči za karierno pot ali družino, to ni lahka odločitev. In ena in druga pot je lahko velika žrtev. Je veliko služb, ki omogočajo delo na daljavo, celo z drugega konca sveta. Po eni strani je to lahko dobro, ko pa pridemo do kreditov, do tega, da si začneš ustvarjati družino, pa je velikokrat služba za nedoločen čas dober “garant”. Moje stališče je, da je zaposlitev naložba, saj se bom vrnila v službo, pred mano je 40 let delovne dobe. Hkrati to pove veliko o tvojem šefu, kakšne so njegove vrednote, kako je razumevajoč, človeški. Mi, milenijci si želimo, da nas služba izpolnjuje, to mi mora prinašati srečo, veselje. Mogoče pa je služba samo služba. Eni so zelo karierno usmerjeni, kar ni slabo, hkrati pa je za nas milenijce res nepredstavljivo, da bi službo jemali samo kot službo.” Nejc Filip Svenšek, 20-letni študent strojništva v Mariboru. Je učitelj smučanja in eden od pobudnikov akcije zbiranja smučarskih očal za zdravstvene delavce. Pravi, da so strojniki zelo iskani, bodoči delodajalci jim ponujajo kadrovske štipendije in možnosti pridobivanja izkušenj, najboljše odprtih rok pričakajo tudi v tujini. “Veliko podjetij nam ponuja kadrovske štipendije, seveda to prinaša dodatne pogoje, da se tam zaposliš ali opravljaš prakso. Študenti to izkoristijo, večina jih že dela in ima zagotovljeno zaposlitev. Kar zadeva slabe delovne pogoje, študenti želimo zaživeti na svoji nogi in sprejemamo manjša plačila, da dobimo vsaj nekaj, sicer ne bi dobili ničesar. Kdo pa bi to moral urediti, je kompleksno vprašanje. Ne poznam odgovora. V prvi vrsti bi morali biti delodajalci uvidevnejši. Na strojniškem področju se moji sovrstniki ravno zato odločajo za zaposlitev v Avstriji. Maribor je le 20 kilometrov od meje, tam so boljša in redna plačila. Doma bi me zadržali z redno zaposlitvijo in primernim plačilom. Če dobiš službo v Sloveniji, mislim, da si kaj lepšega ne moreš zaželeti. Zdaj, ko sem še mlad, do kakšnega tridesetega leta, bi rad preizkusil več služb, si nabral izkušnje. Potem pa bi se nekje zaposlil in tam dočakal upokojitev. To je varnost. Ko si ustvariš družino, je otroku lažje, da ostane na enem mestu, da se mu zaradi zaposlitve staršev ni treba seliti, iskati novih prijateljev. To se mi zdi stresno. Razumem pa, da delodajalec vpraša, kdaj si boš ustvaril družino. Je pa res, da je to intimna stvar in mogoče do tega vprašanja delodajalec nima pravice. Želim si dobrega delodajalca, ki bo razumel moje probleme, me ne bo postavljal pod pritisk, ki bo dovolil, da izrazim svoje ideje.” Jean Markič, podiplomski študent Kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Je pisec besedil, instrumentalist in skladatelj. Pripoveduje, da za delo skladatelja v Sloveniji tako rekoč ni priložnosti, a se da v glasbi početi marsikaj. Zdaj poučuje klavir po videopovezavi, a dodaja, da je položaj za glasbenike ta hip izjemno negotov.  “Mislim, da bi morali študenti delati. Seveda toliko, da se lahko še vedno posvetijo svojemu študiju. Najbolj super je, če delaš, kar študiraš. Je pa problem v slovenski zakonodaji, ker te lahko nekdo kot glasbenika zaposli in plačuje pet ali sedem evrov na uro, če pa mi neka godba naroči, naj napišem aranžma in ima kakšen kraj kulturno-umetniško društvo, me ne more plačati. Ne more me zaposliti prek študenta. Na neki način nas sili na temno plat zakona … Problem je tudi, kaj je pošteno plačilo. V gostinstvu vemo, kakšne so cene, v glasbi ne. Lahko dobiš 500 evrov za dve minuti, če si zvezdnik, ali pa cel večer igraš za 50 evrov. Ceno si moraš postaviti sam in se boriti zase. Verjetno pa bom ostal v Sloveniji, všeč mi je kultura. Je pa res, da mora državo kulturo podpirati, če želi, da raste. Če živiš kot glasbenik, nekdo, ki piše glasbo, ne moreš reči, da boš ob sedmih zjutraj vstal in ob treh nehal delati, o tem razmišljati. To počneš ves dan in noč. Moja prihodnost je, da bom samozaposlen in bom počel svoje stvari.”

Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta. Kdo nagovarja ali zastopa mlade volivce? Za kaj se borijo oziroma bi se morali boriti? Kako se upreti politiki, s katero se ne strinjajo?To je oddaja z vpisno številko 03-05-2020. Na dnevnem redu sta politika in aktivizem. Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? S čim se ukvarjajo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoleten dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.  Sogovorniki so:   Klemen Leopold, 26-letni absolvent dentalne medicine v Ljubljani. Lani je bil na medicinski izmenjavi v Ugandi, nekaj časa je preživel tudi v Tanzaniji. Intenzivno spremlja medije in sodeluje na Radiu Študent.  “Podobno, kot se v prodajni strategiji izkorišča predpona bio ali eko, se v politiki pri omenjanju mladih uporablja besedna zveza: beg možganov. Znebiti se moramo tega, da mladi zapuščajo državo … Potem pa se zatakne. Torej vzpostaviti moramo gospodarstvo, da bodo imeli mladi kje delati. To so prazne floskule, ne vem, ali se kdo lahko kdo počuti neposredno nagovorjenega. Zaradi mobilizacije mladih pri okoljskem gibanju in aktivizmu se sicer vzpostavlja neki dialog, ki pa, mislim, še ni obrodil sadov. Zaradi slabega zagovarjanja predlogov in stališč pa se, tudi mediji in javnost, celotno študentsko organiziranje meče v isti koš: da so to organizacije, ki organizirajo samo zabave, mladi samo pijančujejo, ni jim mar za študij, in to poleg vseh subvencij in ugodnosti! Tako se ne nagovarja resne problematike: če imamo subvencionirano prehrano in vozovnice, še ne pomeni, da normalno živimo.” Nicoleta Nour, 22-letna študentka mikrobiologije v Ljubljani in aktivistka pri Mladih za podnebno pravičnost. Pred kratkim je na natečaju napisala esej o podnebni krizi, vlogi delavcev in družbe. “Mladim za podnebno pravičnost v Sloveniji in tujini je uspelo mobilizirati mlade. To se mi zdi čudovito. Potem pa smo dokaj hitro odkrili problem, da se mladih ne jemlje resno. Prišli smo do točke, ko mladi zahtevajo dostojnejše življenje, ne le zase, za druge, ki prihajajo za nami. In takrat smo bili degradirani na manjvredni oziroma nesposobni razumevanja kompleksnosti ekonomskega in političnega sistema, zato nevredni diskurza. Dejansko so se nam vrata diskurzivnega prostora, kjer bi lahko predstavili svoja mnenja, zamisli, potrebe, zaprla. Češ, študenti ste mladi in morate študirati, delati in biti tiho. O mladih se včasih govori, odvisno od nekih trendov, neposredno z mladimi, da nas vprašajo, kaj si želimo in kako to doseči, to je pa še redkeje. Upor? Dober upor ni nujno s telesi na ulici. Dober upor je tudi, da se odločiš, da ne boš kupoval v trgovinah z izkoriščevalskim ozadjem. Ali da se pridružiš zadrugi, ustvariš svoj vrt. Najverjetneje nas bo velika večina parlamentarno dejavnih ljudi ignorirala, ampak če se tak način razmišljanja razširi, je to praksa, ki je več ne moreš ignorirati. Če ne poslušaš danes, ti bo najverjetneje odvzeta ta privilegiranost, da politiki nam ponujajo diskurzivni prostor. Niso tisti, ki vse vodijo in jih moramo poslušati.” Timotej Klinc, 18-letni dijak I. gimnazije v Celju. Včasih je igral nogomet in nastopal v gledališču, od 8. razreda ga zanima politika. V prostem času bere klasike in filozofe ter posluša jugoslovanski rok iz osemdesetih let. “Mogoče smo si tu mladi tudi malo sami krivi, ker nismo volilno telo, ki bi se redno udeleževalo volitev. Seveda, če nisi sigurna baza, te tudi nagovarjali ne bodo. Je bolj smiselno nagovarjati upokojence in druge starostne skupine. Kosovel je nekoč rekel, da bi rad mladim predal svojo misel, ker so naše misli čiste in dotaknjene od srebrne rose mladosti. Res je, smo čista skupina, ki je življenje še ni tako prizadelo, da lahko gledamo na stvari z druge perspektive. Lahko bi bili zelo pomemben dejavnik pri odločanju, a nismo dovolj dejavni. Kdo je kriv, ne vem. Mogoče to privlečemo od doma, kjer slišimo: politika je slaba, politiki kradejo. Ali pa dvojnost politike. To sem izkusil z maturo. Ko so bili mirni časi, so govorili: dajmo mladim besedo. Zdaj, ko smo imeli svoje mnenje, ki ni bilo v skladu z vodilnim, pa smo nenadoma postali skupina, ki se brez veze oglaša in nasprotuje stroki. Naše mnenje je bilo primerjano z mnenjem tistih, ki so proti cepljenju. Ta dvojnost te potem prizemlji, da mogoče si nekateri ne želijo mnenja mladih. Mislim pa, da sem v zadnjem mesecu začutil, da je še nekaj uporniškega duha v nas. Izvedba mature je ena najpomembnejših tem, ki je bila na dijaški organizaciji v zadnjih letih, verjetno v zgodovini. Ko bi se najbolj potrebovalo Dijaško organizacijo Slovenije. Že prej smo govorili o maturi, zdaj, ko se je pokazal čas, kaj s tem narediti, se je molčalo. Prej se je veliko govorilo, ko je prišel čas, da bi se nekaj zgodilo, pa žal ni bilo iskrice, ki bi to prižgala.” Nomi Hrast, 20-letna študentka ekonomije v Mariboru. Je članica študentskega sveta, dejavna je bila v Dijaški organizaciji Slovenije in v Študentski organizaciji Slovenije, zdaj je del komisije za mladinska vprašanja na Uradu za kulturo in mladino na Mestni občini Maribor. “Velikokrat nas nagovorijo, ko nas potrebujejo. Ko mi potrebujemo njih, smo pogosto neuslišani. Naše mnenje takrat ni tako pomembno, mladi nenadoma nimamo dovolj izkušenj in znanja. Ko nas spodbujajo, naj gremo pri mladih letih v politiko, pa imamo dovolj znanja! Če gledam svoje vrstnike, sta samo dve možnosti: nekateri so zelo dejavni, drugi zelo pasivni. Redko najdeš mladega, ki je ubral vmesno pot. Redko smo se morali postaviti sami zase, mogoče je bilo veliko stvari prinesenih do nas, nam danih v zibelko, v roke. Odziv učiteljev in šole na to, da sem se v dijaški organizaciji borila za dijaške pravice, je bil, da to res ni pomembno. Zato mogoče želijo mladi ostati tiho, pasivni, saj mislijo, da bodo lažje prišli skozi življenje. V prvem letniku srednje šole sem pripravila inovativen predlog za nov predmet, ki bi ga lahko uvedli v gimnazijah, mladim bi pomagal pri karierni orientaciji, da bi se lažje spopadali z izzivi v življenju. Naloga je dobila zlato priznanje na državnem srečanju raziskovalcev Slovenije. Poslala sem ga na Urad za mladino, odgovor je bil, da je super zadeva, a žal ne koristi v tem hipu. Mislila sem si, zakaj pa sploh to delam? Zakaj sem zapravila toliko tednov za raziskovanje? Upam, da bomo ugotovili, da se moramo boriti za to, kar si želimo, kar nam na neki način pripada.”

S kakšnimi izzivi in stiskami se soočajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi? Sogovorniki so Oskar Ban Brejc, Doroteja Čeh, Gloria Džankić in Pavla Novak. Štirje maturanti govorijo in pišejo o izvedbi letošnje mature. Jo prilagoditi, izvesti v celoti ali odpovedati? Kako se počuti generacija, ki se na maturo pripravlja od doma? To je oddaja z vpisno številko 26-04-2020. Maturanti bodo najverjetneje ostali brez maturantskega plesa, matura pa, kot kaže, ostaja. Knjižnice in dijaški domovi so zaprti, javnega potniškega prometa ni, dijaki so ostali brez možnosti, da učitelja pocukajo za rokav ali v razredu zastavijo dodatno vprašanje. Šalijo se, da so vsaj na maturitetni esej dobro pripravljeni, saj pišejo protestna pisma in apele pristojnim institucijam, naj maturo prilagodijo ali odpovejo. Poudarjajo, da so odgovori odločevalcev birokratski in premalo konkretni. Položaj jih bolj kot na Cankarjevo delo Hlapci spominja na njegovo komedijo Za narodov blagor. S kakšnimi izzivi in stiskami se torej spopadajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi?  Sogovorniki so: Oskar Ban Brejc, dijak Gimnazije Poljane in eden od štirih avtorjev medijsko izpostavljenega pisma maturantov, v katerem so se zavzeli za prilagoditev pisanja splošne mature. Zanimata ga film in filozofija, o teh temah tudi piše, študiral bo filozofijo.  “To, kar me najbolj frustrira, je ta povsem kafkovski boj z oblastjo na tej točki. Ne samo, da smo skoraj vsi enotni, da matura ne more biti izpeljana normalno. Povsod drugje, v vseh državah okoli nas, se dogajajo neke prilagoditve, a direktorica pravi, da je matura protipotresno zgrajena stavba. To je hec … Koronavirus ni potres, je, ne vem, pristanek Marsovcev. Matura ni protipotresna stavba, ampak je strašansko okostenela stavba, ki je ne morejo spremeniti, ker nimajo boljše alternative. Kot da so pozabili, da smo stari 18, 19 let. Te primerjave mature z vojsko v izrednih razmerah … Uporabljajo tudi besedo kohorte … Ne vem, zakaj ta vojaški podtekst v tem, kar govori direktorica. Tudi to, da so pobude za spremembo mature kot pobude k temu, da bi cepljenje postalo neobvezno. To je hec, to je pokroviteljski odnos, za katerega si želimo, da ga ne bi bilo. Maturo bi prej kot s Hlapci primerjal z delom Za narodovo blagor, v tej komediji gre prav za frazerstvo politikov, ki trdijo, da vse delajo za narodov blagor. Kot govorijo pristojni, da delajo nam v dobro.” Doroteja Čeh, dijakinja III. gimnazije Maribor, smer Predšolska vzgoja. Že v osnovni šoli je začela prostovoljno delo v vrtcu, tudi za nadaljevanje svojega srednješolskega izobraževanja je izbrala Pedagoško fakulteto v Mariboru. V prostem času rada bere ali se odpravi na potep s kolesom, saj tako lažje pozabi na vsakodnevne skrbi.  “Marsikdo potrebuje več časa, da predela snov in naloge, ki jih dobimo od profesorjev. Že da v učbeniku sam poiščeš snov, vzame nekaj časa … V zakup moramo vzeti, da je marsikateri dijak prevzel kako starševsko vlogo, saj ima mlajše brate ali sestre, starši pa delajo. Ali pa jim samo pomagajo doma. Čas se hitro zgubi in ne drži, da ga ostane dovolj, da se sami pripravimo na maturo. Tudi sama včasih kuham in se zraven še učim … Nimamo stikov, vsaj ob koncu tedna smo se odklopili od šole, se dobili na pijači, šli v kino. Zdaj tega ni. In dvomim, da lahko kdo čisto odklopi, kar se dogaja. Trudimo se, da bi bili slišani, da bi drugi  razumeli, da so resne stiske, da ni to ‘šlepanje’, izogibanje maturi. S komer koli od maturantov se boste pogovarjali, vsi so za to, da se matura ne izvede ali se izvede v spremenjeni obliki. Nekaj mora biti na tem, v vsakem se nekaj kopiči, kar bi moralo biti slišano.”  Pavla Novak, dijakinja Gimnazije Bežigrad, ki je na pristojne prav tako naslovila pismo o spremembi opravljanja mature. Zanima jo matematika, zato se je odločila za študij finančne matematike. Nekoč si želi nadaljevati izobraževanje v Ameriki, a znanje prinesti nazaj v Slovenijo. Pravi, da skuša biti družbeno angažirana, saj meni, da mora vsaka generacija prispevati svoj delež k oblikovanju sveta. “Na pismo nisem dobila odgovora … Rada bi poudarila, da tudi pri sebi vidim, da porabim trikrat več časa za snov, ki bi jo predelali v 45 minutah z učiteljem. Skrbi nas, kako bomo pripravljeni, kako bo sploh varno izvedena matura. Vemo, da je pomanjkanje zaščitne opreme. Vemo, da nimamo enakih pogojev, in tudi, če nas zdaj pošljejo za en mesec v šolo, ne bomo enako pripravljeni. Jezni smo, da nas nihče ne posluša, da nam nihče ne odgovarja na ta naša pisma, gre za nas, dijake četrtih letnikov, mi bomo verjetno morali čez dva tedna v šolo, mi bomo morali pisati maturo čez en mesec. Mi smo se štiri leta pripravljali na to, zavedali smo se, da nas to čaka na koncu srednje šole. Nismo pa vedeli, da nas bosta čakala tudi pandemija, življenje v karanteni …” Gloria Džankić, dijakinja II. gimnazije Maribor. V prostem času veliko piše, najraje poezijo. Raziskuje področje literature, prav tako obiskuje literarno delavnico II. gimnazije pod vodstvom pesnice Nine Medved. Zanimajo jo psihologija, mednarodni odnosi in glasba iz sedemdesetih let. Pogosto zaide v Dramo, SNG Maribor.  “Ves čas sem s polovico svoje koncentracije na družabnih omrežjih, saj pričakujem novice o maturi in stanju pandemije. To je velik problem, ker ves čas prelagam obveznosti na pozneje in včasih se zgodi, da ne naredim toliko, kot sem si zadala. Že ta distopična pozitiva se mi zdi popolnoma napačen pristop, z entuziastičnim glasom ves čas poudarjajo, da matura bo, kot da imamo vsi enake in idealne pogoje. Sem tudi del rizične skupine, imam diabetes tipa 1 in me tudi to skrbi. Zelo neprimerna se mi zdi tudi izjava, naj se vendarle učimo, saj lahko iz osebnih izkušenj povem, da se vsi učimo ves čas, da je to rdeča nit naših dni.”  

Ker se pogovarjamo in študiramo na daljavo, lahko tudi izobraževalni sistem opazujemo in ocenjujemo z distance. Z dvema dijakoma in dvema študentoma razpravljamo o trenutnem položaju, o fleksibilnosti šolskega sistema, negotovosti, v kateri so se znašli, in sistemu nasploh.Je izobraževalni sistem dovolj odprt in prilagodljiv? Se učimo za papir ali za življenje? Kdo v njem prosperira in kdo propade? O odnosu do znanja in učiteljev debatiramo s študenti in dijakiTo je oddaja z vpisno številko 19-04-2020. Ker se pogovarjamo in študiramo na daljavo, lahko tudi izobraževalni sistem opazujemo in ocenjujemo z distance. Z dvema dijakoma in dvema študentoma razpravljamo o trenutnem položaju, o fleksibilnosti šolskega sistema, negotovosti, v kateri so se znašli, in sistemu nasploh. Vzgaja kritične posameznike, jih uči za življenje ali samo za oceno na papirju? Sogovorniki so:  Zala Gajser, 22-letna študentka smeri International Business na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Prvi semester je preživela na izmenjavi v Oslu, drugega delno v Sankt Peterburgu. Zaradi koronavirusa se je morala predčasno vrniti domov, zdaj nadaljuje študij na daljavo po ruskem programu. Pravi, da je v mednarodnem okolju spoznala kar nekaj različnih izobraževalnih sistemov in pristopov.  “Mislim, da bi morali profesorji pokazati človeškost in vprašati, kako smo, kako bi lahko izboljšali stvari. Tudi sicer manjka za las bolj neformalen odnos. Zdaj ko je šola oziroma faks vstopil v tvojo sobo, je v neposredni bližini, je to še bolj očitno. V Oslu me je najbolj navdušila ta dobra mera neformalnosti: profesorje pokličeš po prvem imenu. To je res malenkost, a razbremeni razred, je veliko več diskusije. Če primerjam, pa lahko s ponosom rečem, da je naš izobraževalni sistem bolj podoben norveškemu kot ruskemu.” Vid Palčnik, 18-letni dijak Srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije v Celju. Izobražuje se na smeri Medijski tehnik. Prihaja iz Gorice pri Slivnici, pravi, da je kleni Kozjanec. Poudarja, da je sistem šol in podružničnih šol v Sloveniji dober, saj se lahko izobražuješ v svojem lokalnem okolju. Zanimata ga politika in dramska igra, rad ima šansone in interpretira Iztoka Mlakarja. “Položaj je zelo poseben, verjetno bomo lahko svojim vnukom čez nekaj desetletij napletali dobre zgodbe. Tudi profesorji, imam občutek, ne vedo, kaj se bo zgodilo. Držimo se reka: ‘Ravnajmo se, kot da bo sto let mir, a morda že jutri vojna.’ Pripravljeni moramo biti na vse. Je pa srednja šola verjetno še zadnji mehurček, kjer je neki družinski, mehak odnos. Ne povsod, a vsaj v mojem primeru ga uživamo. Ni neke agresije, je še varno zavetje pred fakulteto. Seveda je odvisno od profesorjev. Veliko raje imaš tistega, ki te nagovori z živijo, dragi moji, ali pa celo ljubčki moji, ne pa z neko formalnostjo, na primer pozdravljeni.” Kaja Pučko, 18-letna gimnazijka in predsednica dijaške skupnosti III. gimnazije Maribor. Po koncu srednje šole bo študirala matematiko, sošolcem že zdaj z veseljem dodatno razlaga snov. Trenira karate, v prostem času igra družabne igre in posluša glasbo.  “Ne vemo, kako bo z maturo. Vsak dan se pogovarjamo: bo ali ne bo? Odločili smo se, da se učimo, kot da bo. Že tako je vse skupaj stresno … Moram pa omeniti našo ravnateljico, ki nam vsak konec tedna pošlje lepa sporočila, polna optimizma in dobre volje, piše, da nas pogreša. To je tisto, kar zdaj potrebujemo dijaki. Matura v osnovi ni slaba ideja, ker ponovimo štiri leta učenja. Je pa res problem, da je snov preobsežna, zahteva se preveč podrobno znanje. Morali bi usvojiti bolj splošno in življenjsko znanje. Tudi esej zahteva malo mero kreativnosti.” Danijel Konestabo, 24-letni absolvent italijanistike. Je pripadnik italijanske narodne skupnosti v slovenski Istri, igra v gledališki skupini italijanske skupnosti Giuseppa Tartinija iz Pirana. Rad bere romane in gleda serije, najraje kriminalke. “Obštudijske dejavnosti so smiselne dopolnitve programa. Akademski uspeh pa gotovo uživajo tisti, ki se dobro in pridno učijo, ne sprašujejo preveč. Glede kritičnega mišljenja in diskusije pa prosperirajo tisti, ki so bolj umetniški, ki znajo govoriti. Neke vrste svobode imamo, določeni profesorji spodbujajo diskusijo, jim je všeč, da podamo svoje mnenje. Drugim ni do tega oziroma ne razumejo drugačnega mnenja. Kar zadeva izobraževanje, nisem svoboden v zadostni meri, zunaj njega pa sem Danijel: imam svoje misli in svoj pogled na določene tematike.”

S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo? Sogovorniki so: Vida Jocif, Anej Irgolič, Jan Kozoderc in Gregor Benčina. Kdaj si samostojen: ko študiraš v drugem mestu, ko imaš ločen vhod ali nadstropje? Svoje stanovanje? Je selitev enako osamosvojitev? To je oddaja z vpisno številko 12-04-2020. S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. To je odlična priložnost za premislek o bivanju. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo?  Sogovorniki so:  Vida Jocif, študentka umetnostne zgodovine in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v privatnem najemniškem stanovanju, sobo si deli s sestro, v stanovanju sta še dve sostanovalki in njen pes. Pretežno se preživlja sama, kot študentka redno opravlja tri različna študentska dela. Pravi, da so cimri in prijatelji pomemben podporni sistem, med njimi vlada solidarnost. “Saj veste, ta famozni študentski dodatek, ki naj bi ga dobili nakazanega … Vsi moji prijatelji vedo, da se sama preživljam in sta mi dva, ne da bi vedela drug za drugega, pisala, da mi z veseljem odstopita svoj dodatek, saj sta se vrnila domov. Bila sem presrečna in seveda rekla, naj denar obdržita, da bomo že. Vem pa, da lahko računam na prijatelje in to je največ vredno.”  Anej Irgolič, študent prava na Pravni fakulteti v Mariboru. Igral je v mladinskem filmu Gremo mi po svoje, a še nikoli ni živel drugje kot doma. Zanimajo ga kultura, film, izobraževanje, politika in gospodarstvo. “Mladi smo na tem nepremičninskem trgu kot pešci na obvoznici v času jutranje konice … Marsikdo bo verjetno rekel: ja, slovenska mladina se prepozno osamosvoji. Češ, ker so mladi doma, ustvarjamo mamine sinčke, lene ljudi ali celo kopijo iste generacije. Mislim, da je stanovanjska eksistenca le del osamosvojitve. Tisti, ki nismo šli študirat drugam, morda nam bo res čez čas žal, a ravno to, da greš živet v tuje mesto, ti lahko daje občutek lažne osamosvojitve. Da se preseliš, je dober korak do osamosvojitve, ni pa tista pika na i.” Jan Kozoderc, študent Ekonomske fakultete v Ljubljani, smer Denar in finance. Iz ljubljanskega študentskega doma na Litostrojski cesti se je vrnil v družinsko hišo v Rače. Zanimata ga politika in svetovno gospodarstvo, veliko potuje in se ukvarja s športom. Pravi, da je doma lepo, a se spet počuti kot srednješolec. “Tudi če niso starši helikopterski starši, je neki občutek nadzora, ni tiste svobode kot prej, ko si živel zase. Je pa prizidek doma najlažji način do lastniškega stanovanja ali hiše. Nemestne občine morajo mladim ponuditi nekaj drugega. Občina Rače vsakemu dijaku in študentu, ne glede na povprečje, letnik rojstva ali kje študira, mesečno nakaže 50 evrov za šolanje. Tudi s takšnimi ukrepi se občina širi.” Gregor Benčina, študent elektrotehnike na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Živi v dijaškem domu Vič, poje v fakultetnem pevskem zboru, v prostem času pa ustvarja na področju lesarstva, mehanike in elektronike. Z zaprtjem dijaškega doma se je vrnil v Koper k družini. Pravi, da selitev od staršev okoli tridesetega leta nikakor ni prepozna.  “Večina dijakov se odloči za študij, kar pomeni tri leta, štiri, če kaj ponavljamo. Magisterij vzame še dve leti. Če računamo, da se moramo še zaposliti, da potem kaj privarčujemo. No, v resnici nam ne preostane drugega, kot da živimo pri starših. Pomoči od države v povezavi s stanovanjsko problematiko že med študijem po mojem mnenju ni.” 

O čem razmišljajo mladi? Kako živijo? Kako preživijo? Kdo jih nagovarja in kdo ignorira? S študenti in dijaki razpravljamo o življenju v rožnati dolini.