Kak šen lik! Pustil je službo in kateder zamenjal za čarovno palico. Kaj pa ta? Franci je pri 56 letih doštudiral strojništvo. Poslušaj, poznam gospo, ki ... Liki so ljudje, ki počnejo stvari drugače.
Ko je "socialka", kralji ulice garderoberju prinesejo tudi kokakolo
Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste koseSenad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste koseSenad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo." "'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti." Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja. "Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."
12/6/2021 • 9 minutes, 18 seconds
Na dodatno okrepljenih policah ima 367 starinskih likalnikov
Erik Oblak je lastnik največje zbirke starinskih likalnikov v Sloveniji. V zbirki jih ima kar 367, muzejsko popisanih in razporejenih po policah v domači kuhinji. Skupaj tehtajo več kot eno tono!Erik Oblak je lastnik največje zbirke starinskih likalnikov v Sloveniji. V zbirki jih ima kar 367, muzejsko popisanih in razporejenih po policah v domači kuhinji. Skupaj tehtajo več kot eno tono!Erik Oblak že 54 let zbira starinske likalnike. Najbolj je ponosen na eksponate, stare 350 let in več, pa tudi na dragulj zbirke: kitajsko ponvico. Vanjo so vsuli vroč pesek in zlikali kitajsko svilo. "Nemški izraz za nekoga, ki zbira kaj takega, je "Vogel im Kopf", da imaš ptiča v glavi. Češ, da nisi pri pravi. Marsikdo reče, kaj boš s tem, to je staro železo." V zbirki je polno zanimivosti, od egipčanskega likalnika, ki tehta več kot 17 kilogramov in se ga usmerja z nogo, pa do likalnikov z vgrajenim zvončkom v ročaju. Ko je nehalo zvoniti, je gospodarica vedela, da služinčad počiva.
11/29/2021 • 8 minutes, 51 seconds
Prostovoljni markacisti si ne morejo privoščiti 'šlamparij' in amaterstva
"V okolje moraš nekaj vrniti, če od njega nekaj zahtevaš," pravi Jurij Videc, prostovoljni markacist pri Planinski zvezi Slovenije"V okolje moraš nekaj vrniti, če od njega nekaj zahtevaš," pravi Jurij Videc, prostovoljni markacist pri Planinski zvezi Slovenije"Prihajam iz rudarske družine, kjer je bilo tovarištvo, prostovoljstvo nekaj samoumevnega. Tako da tudi jaz razmišljam na tak način, da v okolje moraš nekaj dati, če od okolja nekaj zahtevaš. Prostovoljni markacisti se 'šlamparij' in amaterstva ne moremo iti, saj moramo poskrbeti za varnost ljudi. Stvari morajo biti narejene več kot stoodstotno, tu ni bližnjic," pravi Jurij Videc. Leta 2000 je na Vršiču opravil tečaj za markacista, odtlej ureja planinske poti. Markacije, erozijske zaščite, stopnice, vrvne ograje, vse to so izzivi, s katerimi se spopada prostovoljni markacist. Največ priprav pa zahtevajo težavnejši podvigi, na katere je tudi najbolj ponosen.
11/22/2021 • 7 minutes, 53 seconds
Cirkus je učenje kroga, kjer se lahko vsi vidijo, slišijo in izrazijo
Eva Zibler je performerka, cirkuška pedagoginja in žonglerka. Žonglira z žogicami, kitajskimi krožnički, keglji, če je treba, pa tudi s knjigami ali kozarciEva Zibler je performerka, cirkuška pedagoginja in žonglerka. Žonglira z žogicami, kitajskimi krožnički, keglji, če je treba, pa tudi s knjigami ali kozarciEva Zibler je doma dokončala prvo stopnjo antropoloških študij in francistike, potem pa se vpisala na Mednarodno šolo fizičnega gledališča Jacques LeCoq v Parizu. Pripoveduje, da je študij del metode, ki je stkana iz različnih športnih dejavnosti, tradicionalnih mask in veščin, kot je denimo klovnada ali manipulacija objektov. "Cirkus je na presečišču športa in umetnosti. Imamo kondicijske treninge in vaje, ki so podobne, če ne enake, kot vaje atletov, skaklcev ali plavalcev. Delamo na moči: sklece, trebušnjake, vaje za moč, vzdržljivost, vadimo veščine." Mlada cirkuška pedagoginja je zdaj del umetniškega razvojnega kolektiva MismoNismo, performativne glasbene skupine Ingver in Gverilke, deluje pa tudi v združenju Cirkokrog. Svojo energijo poleg nastopov usmerja v izobraževanja. Znanje mora krožiti, kot že ime pove, je cirkus krog!
11/15/2021 • 8 minutes, 54 seconds
Inštruktor skokov s padalom potnike zabava tudi s črnim humorjem
Aleš Zamuda je padalski inštruktor, ki že 29 let skače s padalom. Skupno je skočil že več kot 5000-krat, v tem času pa odprl le pet rezervnih padalAleš Zamuda je padalski inštruktor, ki že 29 let skače s padalom. Skupno je skočil že več kot 5000-krat, v tem času pa odprl le pet rezervnih padal"Tudi mene je bilo od začetka strah, kar je normalno, naravno, saj se nismo rodili kot ptiči, ampak kot hodeča bitja po Zemlji," pravi Aleš Zamuda, inštruktor skokov s padalom v tandemu. Skače že 29 let, strah je že davno zamenjal čisti užitek. Ker pa so nekateri potniki bolj na trnih, jih v času priprav razvedri tudi s šalami. "Ko vprašajo, ali se bo padalo odprlo, rečem: po navadi se odpre, včasih pa tudi ne!" Spominja se skokov z začetka svoje kariere, ko še padala niso bila tako vodljiva kot danes. "Večinoma smo pristali na polju, lahko pa tudi v gozdu ali v Pesnici (smeh). Potem pa smo reševali prijatelje, ki so pristali na drevesih. Danes so padala povsem vodljiva, učenci pa radijsko vodeni, da pridejo na mesto doskoka."
11/8/2021 • 9 minutes, 9 seconds
Sama nabere premog, ga obdela in zbrusi v nakit
Marjeta Hribar je potomka rudarja iz Zasavja, ki je nekoč zaničevan in umazan premog izkoristila za izdelovanje priznanega nakita. Tako kot gredo nekateri v gozd po gobe, gre ona po premog!Marjeta Hribar je potomka rudarja iz Zasavja, ki je nekoč zaničevan in umazan premog izkoristila za izdelovanje priznanega nakita. Tako kot gredo nekateri v gozd po gobe, gre ona po premog! Marjeta Hribar je oblikovalka nakita iz premoga. Pogosto jo stranke vprašajo, ali bodo imele črne roke, če se ga dotaknejo. "Nikakor ne. Premog zaščitim. Je pa res, ko ga poiščem v gozdu, je še grd, umazan in blaten. Kosi so zelo različni, eni so nastali iz drobnih vejic, ki so se nalagale na dnu vode, eni iz megadebel. In ravno zaradi tega ima vsak kos svojo naravo, tudi svojo trdnost. Potem ko premog naberem, ga 'utapljam' v naravnih smolah, prepojim ga, saj kisik povzroča njegov razpad. Sledita brušenje in oblikovanje!" Njen praded je bil rudar, zato se še danes spominja, kako so nekoč živeli s tem poklicem. Otroštvo Marjete Hribar je bilo, tako kot številnih drugih v Zasavju, tesno povezano s tradicijo rudarstva. "Spomnim se starih rudarskih ženic, ki so pospravljale rudarsko kolonijo, kako so pekle kruh, kako so imele še velike kotle, v katerih so kuhale perilo. To so stvari, ki jih zdajšnji otroci ne bodo imeli v spominu." Marjeta Hribar pa ne izdeluje le nakita, sodelovala je pri različnih umetniških projektih, okrasila tri krone za tekmovanje Miss Slovenije, celo linijo obutve znanega izdelovalca. Ta hip se pripravlja na darilni program nominirancev za nagrado grammy, saj bodo njeni izdelki najverjetneje tudi del darilnega paketa.
10/25/2021 • 8 minutes, 18 seconds
Kozarec za vlaganje kot alternativa lončkom za enkratno uporabo
Ajda Mrak je študentka z Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki prek instagram profila Futr za jutr mlade ozavešča o etičnem prehranjevanju. Sama skuša živeti s čim manj odpadne embalaže, kupuje sezonsko in lokalnoAjda Mrak je študentka z Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki na Instagramu s profilom Futr za jutr mlade ozavešča o etičnem prehranjevanju. Sama skuša živeti s čim manj odpadne embalaže, kupuje sezonsko in lokalno"Kava je bila prvi korak, potem sem nadaljevala z nakupovanjem direktno pri kmetu, zelenjave v komercialnih trgovinah sploh več ne kupujem, to se mi zdi totalen greh, raje grem s svojo embalažo do kmeta. Tudi na mlekomat greš s steklenico, jo napolniš, kolikor potrebuješ, ne več, da ni presežka in zavržka hrane," pripoveduje 26-letna študentka magisterija znanosti o živalih Ajda Mrak. Zanima jo predvsem dobrobit živali, tudi vzrejnih, sama pa se trudi za čim bolj trajnostni način življenja. O etičnem prehranjevanju ozavešča mlade na Instagram s profilom Futr za jutr. "Pri takih zadevah se počasi daleč pride. In planiranje jedilnika se mi zdi zelo pomembno, ker se s tem izogneš zavržku hrane in tisto, kar je odveč, naslednji dan uporabiš drugače. Če ti ostane rižota, narediš polpete ali italijanske arančine, solato." Ne kupuje komercialne kave, temveč tisto, pri kateri je ozadje dobavne verige znano in transparentno. "Poleg tega kavo kupujem brez embalaže, kar pomeni, da vedno hodim po mestu z vsaj tremi ali štirimi kozarci za vlaganje, ki mi cinglajo, ampak meni sploh ni bedno, ker vem, da bom zjutraj pila dobro kavo!"
10/18/2021 • 9 minutes, 10 seconds
Ljubo Struna je imel tri družine: svojo, filmsko in čebeljo
Ljubo Struna je legendarni filmar, prejemnik Badjurove nagrade za življenjsko delo in (urbani) čebelar. S čebelarstvom se ukvarja že več kot 80 letLjubo Struna je legendarni filmar, prejemnik Badjurove nagrade za življenjsko delo in (urbani) čebelar. S čebelarstvom se ukvarja že več kot 80 letLjubo Struna je starosta slovenskega filma in urbani čebelar. V ljubljanski četrti Murgle z ženo Marijo zdaj skrbi za šest čebeljih družin. Te oprašujejo sadno drevje in vrtove v okolici. "Jaz pravim, da sem imel tri družine: svojo družino, čebeljo družino in filmsko družino. Ampak sem povsod bil priljubljen in pošten." "Jaz sem prišel k filmu leta 1949, danes imam 91 let. Čutim še vedno eno lepoto do filma, pa eno ljubezen do filma. Mi smo naredili lepe stvari: Ne joči Peter, Kekec, Na svidenje v naslednji vojni. To so bili filmi, ki si jih vedno rad gledal. Še vedno jih! Kolikokrat še srečam ljudi, pa pravijo, ti, sem gledal ta tvoj film. Tvoj film. Vsak reče tvoj, ker smo si jih vsi prilaščali! In še danes, hvala bogu, čutim, da sem filmar in čebelar."
10/11/2021 • 9 minutes, 19 seconds
Predelal je kotel za kuhanje golaža in destiliral sivko
Darko Kosem je sivko prvič destiliral v starem kotlu. Prvi štirje grmi sivke so se namnožili, danes jih imajo 1200 in še 250 grmičkov smilja, ki dajejo eterično olje za kozmetične izdelke in mila.Darko Kosem je sivko prvič destiliral v starem kotlu. Prvi štirje grmi sivke so se namnožili, danes jih imajo 1200 in še 250 grmičkov smilja, ki dajejo eterično olje za kozmetične izdelke in milaGost oddaje Liki se je še pred pojavom novega koronavirusa dobro zavedal, kako pomembno je temeljito umivanje rok z milom. V kraju Radež nad Loko pri Zidanem Mostu imajo družinski nasad sivke in smilja, iz njega Darko Kosem izdeluje domačo naravno kozmetiko in mila. "Žena je pred dobrimi desetimi leti k hiši prinesla štiri grmičke sivke. Meni najprej sploh ni dišala, saj me je spominjala na mila iz mladosti, jaz pa se nisem preveč rad umival! Potem so tisti grmi zrastli, nisem vedel, kaj bi z njimi. Smo pa imeli doma kotel za kuhanje golaža. Predelal sem ga in naredil prvo destilacijo. Dobili smo štiri litre tekočine, na vrhu pa je plavalo nekaj rumenega. To je blazno dišalo in takrat sem padel v živi pesek sivke!" Darko Kosem je več kot trideset let delal v bazični kemični industriji, nato se mu je s sivko odprl nov svet, pustil je službo in se posvetil izdelavi naravne kozmetike in mila.
9/27/2021 • 9 minutes
Iz pralnega papirja, ananasovih in kaktusovih vlaken izdeluje torbice
Gaja Hanzel je grafična in modna oblikovalka, ki prisega na počasno modo iz trajnostnih materialov, denimo na pralni papir iz celuloze, pa tudi na blago iz odpadnih ananasovih listov ali trpežnega kaktusa.Gaja Hanzel je grafična in modna oblikovalka, ki prisega na počasno modo iz trajnostnih materialov, denimo na pralni papir iz celuloze, pa tudi na blago iz odpadnih ananasovih listov ali trpežnega kaktusaGaja Hanzel pri izdelavi torbic in nahrbtnikov sledi smernicam tako imenovane počasne mode. "Če brskamo po spletu, vidimo, da je vse več tovrstnih materialov, tekstil izdelujejo iz raznih gob, ostankov jabolk in različnega sadja." "Material, s katerimi ustvarjam že od začetka, je pralni papir (washable paper) iz celuloze, v katerem so še druge primesi. Potem uporabljam tudi tako imenovani 'piñatex' iz ananasovih listov. Zadnji material, ki sem ga odkrila in preizkusila, pa je iz Mehike, iz kaktusov! Ta se mi zdi še najbolj trajnosten, saj poberejo le 'lopate' velikih kaktusov, ki lahko naprej rastejo še deset let. Obirajo torej isti kaktus. Res je super material in tudi videti je zelo podobno usnju!"
9/20/2021 • 7 minutes, 16 seconds
Iz bojlerja, raztezne posode ali kompresorja izdela jezični boben
Sebastijan Halič iz odsluženih razteznih posod, naprav za segrevanje vode in kompresorjev izdeluje jezične bobne oziroma tako imenovane "tank drume".Sebastijan Halič iz odsluženih razteznih posod, naprav za segrevanje vode in kompresorjev izdeluje jezične bobne oziroma tako imenovane "tank drume" "Začel sem s kompresorji na kamionih. Zdi se mi fascinantno, da iz posode, ki se je 10 ali 15 let izpostavljala dežju, snegu, kamenju, udarcem in pritisku, narediš inštrument, ki zveni skoraj eterično," pravi Sebastijan Halič, strojni tehnik, prostovoljec in rokodelec. Iz odsluženih posod izdeluje jezične bobne. "Največ časa mi vzame izbor lestvice in uglaševanje. S plazemskim rezalnikom odrežem začetni jezik, nato pa uglašujem vsakega od jezikov s podaljševanjem. Daljši kot je, nižji je ton. To počnem z ročno žago. Ko zarežem, udarim po bobnu, preverim in ponovim vajo najmanj 500 krat. Če greš z rezanjem predaleč, več ni povratka!"
9/6/2021 • 7 minutes, 8 seconds
Starejši hlastajo po znanju računalništva, ki ga predaja prostovoljka
Po desetletjih dela v računovodstvu se je Branka Lopič v pokoju odločila, da bo postala prostovoljka. Že prej se je izobraževala, nato pa se odločila, da bo poučevala računalništvo v Dnevnem centru aktivnosti za starejše Ljubljana. Ankekdote iz njene desetletne prostovoljske kariere so zabavne in ganljive, predvsem pa poudarja, da se moramo vse življenje učiti. Njen moto je: "Izobraževati se in biti med ljudmi!" "Ko starejši prek Skypa prvič vidijo svoje otroke, ki živijo v tujini, je neverjetno. Srce mi je 'butalo' od veselja, ko sem jih v tišini opazovala," pripoveduje prostovoljka in predavateljica računalništva Branka Lopič"Starejši, stari 60, 70 ali 80 let, hlastajo po znanju. Spomnim se gospe, starejše od 80 let. K meni je hodila z berglami iz Šiške z avtobusom, saj je želela pridobiti čim več znanja. Učili smo se izdelovati računalniške voščilnice. V zahvalo mi je prinesla rože iz suhega cvetja, zraven pa še računalniško voščilnico! Sploh se ne da povedati, kako je to lepo," pravi Branka Lopič. Po desetletjih dela v računovodstvu se je v pokoju odločila, da bo postala prostovoljka. Že prej se je izobraževala, nato pa se odločila, da bo poučevala računalništvo v Dnevnem centru aktivnosti za starejše Ljubljana. Ankekdote iz njene desetletne prostovoljske kariere so zabavne in ganljive, predvsem pa poudarja, da se moramo vse življenje učiti. Njen moto je Izobraževati se in biti med ljudmi!
6/7/2021 • 8 minutes, 3 seconds
Steklene posode z eksotičnimi rastlinami so okupirale celoten dom
Miha Leitinger je 24-letni študent biologije, ekologije in naravovarstva, ki je košček tropov preselili v stekleno posodo. Rastlinski terariji so samooskrbni, eksotične rastline pa uspevajo v visoki zračni vlagi.Miha Leitinger je 24-letni študent biologije, ekologije in naravovarstva, ki je košček tropov preselili v stekleno posodo. Rastlinski terariji so samooskrbni, eksotične rastline pa uspevajo v visoki zračni vlagiMiha Leitinger se je med študijem naučil, kako se razmnožujejo rastline in tkivne kulture ter kakšno oskrbo potrebujejo. Zamisel za rastlinski terarij je nastala po tem, ko je za starše in prijatelje iskal zanimivo darilo, ki bi v nasprotju z vsemi podarjenimi lončnicami preživelo več kot nekaj tednov. Rastlinski terariji so samooskrbni, če so na mestu z veliko svetlobe, pa jih je vsakih nekaj mesecev treba le malo poškropiti z vodo. "Terariji in vse potrebščine so okupirale naš celoten dom. Dobro, da se je sestra odselila pred enim letom in je bila njena soba prosta. Tam sem postavil del izdelovalnice, okupiral sem tudi malo garaže, kjer so kamenje in druge potrebščine. Ko še nisem imel polic z led žarnicami, so bili terariji po vseh okenskih policah in celem stanovanju, saj rastline potrebujejo svetlobo." Milenijci obožujejo sobne rastline, trend se širi kot ekspanzivne vrste v naravi. Rastline mladi naročajo po spletu, prinašajo iz vrtnih centrov, si jih izmenjujejo in v prostem času razmnožujejo. Miha Leitinger je navdušen, pravi, da smo predvsem v času zaprtja v svoje domove spoznali, da rastline obogatijo in ozelenijo bivalne prostore. Živi v Hotinji vasi, zato je obdan z naravo, a so tudi vse okenske police zelene. "Včasih so imele rastline le 'stare mame', zdaj norijo mladi. Ta generacija ljudi, starih 20, 30, 40 let, nenormalno naroča rastline. Če prideš v sterilen prostor, kjer ni zelenja, se zdi, da nima duše. Ko prideš k mojim prijateljem, fantom, moškim, imajo po tri sobne rastline in je prostor takoj videti bolj domač!"
5/31/2021 • 7 minutes, 46 seconds
V stanovanju ima labirint stolov, ki jih je 'rešil' iz smeti in obnovil
Nejc Skvarča je magister arhitekture, ki v kosovnih odpadkih išče industrijsko pohištvo in predmete iz obdobja nekdanje Jugoslavije ter jih obnovi v domači delavnici.Nejc Skvarča je magister arhitekture, ki v kosovnih odpadkih išče industrijsko pohištvo in predmete iz obdobja nekdanje Jugoslavije ter jih obnovi v domači delavnici "Rojen sem v samostojni Sloveniji, a sem se na fakulteti zaljubil v industrijski dizajn nekdanje Jugoslavije. Stol lupina, Nika Kralja, sem obnovil, bilo ga je treba prebrusiti, zdaj pa obsesivno zbiram vse, kar najdem: od stolov iz osnovne šole do meblo luči, vaz, ni da ni," pravi Nejc Skvarča. Magister arhitekture že nekaj let zida škarpe, kamine, vodnjake in zidove iz kamenja. Zbiranje in obnavljanje pohištva, predvsem stolov, je tako za enkrat zgolj konjiček. "Jaz sem naredil veliko napak, nisem uničil stolov, sem jih pa skazil. Ti imajo pri meni častno mesto, saj so moje napake. Sem se pa naučil vsega sproti: pogledaš, kako je stvar narejena, razstaviš, slečeš blago, narediš kalupe, sešiješ in sestaviš nazaj skupaj." Kakšen predmet kupijo prijatelji, nekaj jih proda v tujino prek spleta. Pravi, da v stanovanju nima veliko prostora, a večina stolov konča prav tam. "Kar je čudaško, ker imam labirint stolov, ki so tam bolj za okras, kakor za sedet. Veliko časa so name gledali kot na zmešanega sina, ki vlači domov kramo. V zadnjega pol leta smo se začeli pogovarjati, da to niso smeti. Oče in mama sta zdaj začela hoditi k meni v garažo in si izbirati stvari."
5/17/2021 • 7 minutes, 59 seconds
Kolesarjenje v naravi je prestiž: poslušaš divjanje vetra in šumenje oceana
Bernarda Jurič je vztrajnostna kolesarka in smučarka, ki se sama podaja na avanturistične športne podvige po svetu. Prekolesarila je Avstralijo in Laponsko, s turnimi smučmi pa letos na Rogli izpeljala t. i. everesting.Bernarda Jurič je vztrajnostna kolesarka in smučarka, ki se sama podaja na avanturistične športne podvige po svetu. Prekolesarila je Avstralijo in Laponsko, s turnimi smučmi pa letos na Rogli izpeljala t. i. everestingBernarda Jurič je 48-letna gradbena inženerka, ki pa je znana predvsem po svojih vztrajnostnih športnih preizkušnjah. Trikrat je premagala različne kolesarske poti v Avstraliji, v neizprosni vročini, dežju, močnem vetru in pesku. Leta 2017 je na smučeh pretekla 900 kilometrov od severnega vzporednika na Finskem do Arktičnega morja na Norveškem, na smučeh pa letos na Rogli premagala višinsko razliko med ničlo in najvišjo goro sveta, s turnimi smučmi je izpeljala everesting. "Fizično sem pripravljena, bolj me je skrbelo, kako bom psihično 26-krat podrsala navzgor in se nato z užitkom odpeljala navzdol. Uspelo mi je tudi, ker je bil na Rogli prekrasen dan, veliko časa sem imela zaprte oči, akumulirala sem zvoke narave in vsake toliko pogledala, ali sem že na vrhu!" Pravi, da je kolesarjenje v naravi prestiž. "Je lep občutek, ko poganjaš kolo in opazuješ naravo. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem gledala v zrak in so bile posledice manjši padci, a pravim, da je bilo vredno." "Ko se odpravim na avanturo, vzamem s seboj najnujnejše. Moje oči so bile najlepše in najbolj svetleče tam daleč, brez šminke. Tudi dodatnih nogavic ne potrebujem, če se bo kaj zgodilo, bom poskusila improvizirati. Če se ti pa zgodi kaj nepredvidenega, ali je težko reči ne morem, ne gre več? Ko sprejmeš tudi to, da lahko odstopiš, je to še večji dokaz samemu sebi kot sprejeti samo zmago."
5/10/2021 • 9 minutes, 10 seconds
Mladi poljedelec, inovator in učitelj smučanja
28-letni Miha Kobal je podedoval kmetijsko poslopje in posestvo na Ponikvah na Šentviški planoti, kjer zdaj prideluje zelenjavo, razvija kmetijske stroje in uči smučanje.28-letni Miha Kobal je podedoval kmetijsko poslopje in posestvo na Ponikvah na Šentviški planoti, kjer zdaj prideluje zelenjavo, razvija kmetijske stroje in uči smučanjeMiha Kobal je podedoval hišo in kmetijsko posestvo, kjer ima danes tudi njivo. Prideluje predvsem čebulo, česen, fižol in krompir, ukvarja pa se tudi z razvojem tehnologij in strojev za pridelavo poljščin. Vstaja med šesto in sedmo uro zjutraj, pridejo dnevi, ko vozi traktor z lučjo, saj planoto že ovije tema. Pravi, da si je s trdim delom najprej uredil bivališče, njiva pa se je iz leta v leto večala. "Preselil sem se v letu po uničujočem žledu, zato sem najprej začel reševati gozd. Videti je bil, kot bi nanj padla bomba. To sem počel pozimi, potem sem začel obdelovati majhno njivo, ki se je vsako leto večala. Še posebej zanimiva kultura se mi zdi česen. O pridelavi sem malo povprašal sosede in prijatelje, nekaj 'pogooglal' .. Tako na koncu najdeš svojo pot." V deževnih dneh Miha Kobal načrtuje in razvija stroje. Tudi pozimi za to ne najde veliko časa, saj uči smučanje na Šentviški planoti. "Sam sem naredil stroj za pletje, pa kombajn za česen, stroj za separacijo semen in zelenjave. Zdaj imam v načrtu še dva stroja: čistilec za čebulo in stroj za prebiranje fižola, ki bo temeljil na optični prepoznavi. Tako bo stroj prepoznal, kaj je kamen in kaj fižol ter kamen izločil."
5/3/2021 • 7 minutes, 51 seconds
Vsak bi moral poskrbeti za svojo mačko in ne bi bilo zavrženih mladičev
"Da boš imel mačje zavetišče, se ne odločiš, to se zgodi," pravi Monika Koprivnikar, ki je s prostovoljci v manj kot desetih letih v nove domove oddala 950 mačk in jih skupno oskrbela približno 2000."Da boš imel mačje zavetišče, se ne odločiš, to se zgodi," pravi Monika Koprivnikar, ki je s prostovoljci v manj kot desetih letih v nove domove oddala 950 mačk in jih skupno oskrbela približno 2000Monika Koprivnikar je diplomirana biologinja, vodja zavetišča Mačji dol in predsednica Žverce, društva za pomoč živalim v Škofji Loki. Najdenčkov je vsako sezono kotitve še vedno preveč, zavrženih je več sto mačk, zato zavetišča pokajo po šivih. Še pred odprtjem zavetišča je mačje mladiče nosila domov, a so s prostovoljci doma vsi poslušali: "Ja, kdaj boš pa oddal mladiče, kdaj, kdaj, kdaj." Pravi, da se dandanes veliko klicev potencialnih posvojiteljev začne z vprašanjem: Imate kakšne mladičke? "Nekaterim ni nič drugega pomembno kot to, da je mucek luštkan. Ne pridejo do tega, da bi prebrali osnove, kaj mora mačka jesti, kaj je pomembno za zdravje, kakšne so bolezni, ki se lahko pojavijo pri mladičih. Prav v neko potrošniško izbiro pri živalih smo padli kot družba, imam občutek." Na širšem območju Škofje Loke pomagajo zapuščenim živalim, ljubiteljica mačk je ena tistih, ki odgovorno skrbijo za neodgovornost drugih. Monika Koprivnikar pripoveduje, da je mačjih sirot preveč, te pa so posledica primitivizma in krutosti, ker skrbniki mačk ne sterilizirajo oziroma kastrirajo, nato pa mladiče stresejo v gozd ali z njimi naredijo celo kaj hujšega. "Mi smo še vedno večji čudaki za družbo, tisti, ki skrbimo, celo za drugimi poberemo te živali, kot pa tisti, ki pač 'pustijo naravi svojo pot'. To je pač nekaj čudaškega, kdo se pri polni zavesti odloči, da bo vodil zavetišče za mačke, praktično življenje temu prilagodi ... Ne bo normalno živel, imel službe v pisarni. Ti predsodki so še vedno v smislu: 'crazy cat lady'. Odraščaš in se postaraš v družbi množice mačk, ne vem, to je še vedno neki predsodek. Saj res, moraš biti drugačen, drugače razmišljati, videti stvari, ki jih večina ne. Tudi zato je tako, kot je." Poiščite Žverco, društvo za pomoč živalim in Mačji dol na Facebooku ali Instagramu.
3/29/2021 • 8 minutes, 46 seconds
Nikoli si ni predstavljal, da bo uradni napovedovalec poletov v Planici
Bojan Makovec z mikrofonom v roki že dvajset let spremlja smučarske polete v Planici. Znan je po svoji energiji in večjezičnosti, po koncu nekajdnevnih tekmovanj pa je najraje tiho.Bojan Makovec z mikrofonom v roki že dvajset let spremlja smučarske polete v Planici. Znan je po svoji energiji in večjezičnosti, po koncu nekajdnevnih tekmovanj pa je naraje tihoO letalnici posluša že vse življenje, a si v mladosti ni predstavljal, da bo nekoč napovedovalec, pravi Bojan Makovec. Priložnost se mu je ponudila po srečnem naključju in neprespani noči. Danes napoveduje številne športe. "Leta 2001 sem dobil priložnost za komentiranje poletov na komentatorskem stolpu. To je bila moja prva Planica, naredil sem jo po svoje, brez izkušenj, le z entuziazmom. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da sem bil pač malo nor!" Letos bo Planica vnovič brez gledalcev. Bojan Makovec pravi, da bodo ob tem spektaklu zelo pogrešani. "Famo so naredili gledalci, ljubezen Slovencev in tujcev do Planice. Tekma bo zame ista, mogoče bom le za deset odstotkov manj kričal. Vseeno bom glasen za skakalce, da bodo videli, da se trudim. Bomo pa v komentiranju poskušali povedati, da je to zadnjič brez gledalcev, potem bo pa spet 30.000 ljudi."
3/22/2021 • 8 minutes, 47 seconds
Upokojeni krvodajalec je 190-krat daroval kri
Matjaž Šinkovc je upokojeni krvodajalec, ki je kri prvič daroval kot srednješolec leta 1973, zadnjič pa na svoj rojstni dan, 16. novembra 2020; kri je daroval 190-krat.Matjaž Šinkovc je upokojeni krvodajalec, ki je kri prvič daroval kot srednješolec leta 1973, zadnjič pa na svoj rojstni dan, 16. novembra 2020; kri je daroval 190-kratMatjaž Šinkovc je duhovit gospod, ki pravi, da ne ve, koliko ljudem je pomagal, a je kri daroval skupno 190-krat: "Izračunali so 95 litrov krvi. Nekateri nimajo toliko cvička doma, kot sem jaz dal krvi!" "Z osebjem na odvzemu krvi se poznamo, tam sem bil že skoraj inventar. Ko sem prišel pogosto ob 10.30 kot zadnji na vrsto, so se šalili, da bom dobil AMC: 'ajmar', metlo, cunjo za pomiti." Prebolel je otroško paralizo, a sam ni nikoli potreboval krvi. Se pa tudi ni spraševal, za koga jo daruje. "Ni problema nekomu pomagati ali narediti nekaj dobrega, ne da bi pričakoval uslugo v zameno. Tako sva z ženo naučena, tako delava in mislim, da je tako najbolj prav." Tistim, ki bi se radi opogumili, v narečju polaga na srce: "Jt, probat, pa ne obupat!" Seznam krvodajalskih akcij je tukaj.
3/15/2021 • 8 minutes, 26 seconds
Prvi na svetu v skoku v višino v kategoriji 85 let
Marko Sluga je atletski veteran, ki je z 1,13m prvi na svetu v skoku v višino. Že celo življenje je športnik, po 70. letu pa se je spet posvetil atletiki. Vsak dan telovadi, nekajkrat tedensko pa resno trenira.Marko Sluga je atletski veteran, ki je z 1,13 m prvi na svetu v skoku v višino. Že vse življenje je športnik, po 70. letu pa se je spet posvetil atletiki. Vsak dan telovadi, nekajkrat tedensko pa resno trenira"Sem Marko Sluga, letos bom star 86 let. Imel sem zelo pestro življenje, po izobrazbi sem diplomiran ekonomist ljubljanske fakultete in pravnik in imam tri izrazite hobije: službo, ki je predvsem potekala v računalništvu, drugi je šport in tretji umetnost, predvsem bidermajersko obdobje in slikarstvo," se predstavi gost oddaje Liki. V jugoslovanski atletski reprezentanci je bil deseterobojec, kot mladinec in kot član, le malo mu je zmanjkalo, da bi se uvrstil na olimpijske igre leta 1960. Po 35. letu je začel igrati tenis in dosegal odlične rezultate. "Tam pri sedemdesetih sem se pa vrnil k atletiki in od takrat naprej sem, bom rekel, uspešen veteranski atlet. Vsak dan vadim pol ure, drugače pa od trikrat do štirikrat na teden treniram po uro ali dve na stadionu ali v fitnesu." Marko Sluga ne skriva načrtov za prihodnost. "Leta 2020 sem bil 3. najboljši veteran Slovenije, zdaj je načrt postati najboljši veteran Slovenije."
3/1/2021 • 8 minutes, 30 seconds
Ne zanima je toliko, kaj bo jedla ali kje bo spala, temveč kaj bo doživela
Ela Zdešar je neverjetna 20-letnica: prostovoljka, popotnica, fotografinja, umetnica in okoljevarstvenica. S fotografijami želi ljudi ozaveščati o skrbi za naravo, njeni lepoti in divjosti.Ela Zdešar je neverjetna 20-letnica: prostovoljka, popotnica, fotografinja, umetnica in okoljevarstvenica. S fotografijami želi ljudi ozaveščati o skrbi za naravo, njeni lepoti in divjostiEla Zdešar se je pri osemnajstih letih sama odpravila na svoje prvo potovanje, odtlej načrtuje, kam in kdaj bo spet šla v tujino. Ne privlačijo je urbana središča, temveč narava in njena divjost. Na potovanju po Norveškem je v hostlu spoznala kapitana ladje in njeni načrti, da bo pet tednov le hodila, so se hitro spremenili. Pridružila se je okoljevarstveni organizaciji, kamor se je lani vrnila za tri mesece, in s prostovoljci čistila obale Norveške. "Nikoli si nisem mislila, da bom uživala, ob tem ko delam nekaj za nekoga drugega. Fizično je zelo naporno, vreče smeti, ki jih nosiš, imajo tudi po 40 kilogramov, seveda pa moraš nesti dve, saj se mudi, ker bo plima. In ja, včasih se vprašaš, zakaj to počnem, zakaj ne uživam. Hkrati pa je to res dober občutek, saj delaš nekaj, s čimer lahko vsaj malo spremeniš svet. Lahko nekomu pomagaš, rešiš neko morsko žival ... Na kopnem smo našli živali, zapletene v mreže, ki niso mogle več jesti in so poginile." Mlada umetnica vsa svoja potovanja dokumentira s fotografijami. Ne zanima je, kaj bo jedla ali kje bo spala, pomembnejše so izkušnje, ki jih pridobi, in ljudje, ki jih sreča. "Ko grem na potovanje, iščem nekaj svojega, kar si bom zapomnila za zmeraj, nekaj, kar nekaj pomeni. Želim posneti fotografije, ki bodo ozaveščale ljudi o dogajanju, želim pokazati, kako je svet lep. Naravo in njeno divjost moramo zaščititi. Za hotele ne vem, ali jih moramo zaščititi."
2/22/2021 • 8 minutes, 50 seconds
Od delavnice na Youtubu do svoje kovačnice
Maks Šuc je 25-letni inženir strojništva in učitelj praktičnega pouka, ki se je po ogledu videoposnetkov kovanja odločil, da poskusi tudi sam. Danes izdeluje obeske, dekorativne izdelke, orodje in nože.Maks Šuc je 25-leten inženir strojništva in učitelj praktičnega pouka, ki se je po ogledu videoposnetkov kovanja odločil, da poskusi tudi sam. Danes izdeluje obeske, dekorativne izdelke, orodje in nožeMaks Šuc je pred leti na spletu odkril posnetek kovanja, a se ni ustavil le pri ogledu. "Po toliko pogledanih vsebinah me je začelo gristi: ne bi več gledal, rad bi se preizkusil. Neki gospod iz rojstne vasi moje none na Trnovsko-Banjški planoti mi je odstopil staro kovaško peč iz prve svetovne vojne. Delati sem začel doma, dokler ni prišla domov mati. Potem se je to veselje nekako končalo. Tam sem razbijal in hrup je bil povod za ustavitev del," se v smehu spominja svojih začetkov. Tudi rane in opekline so kmalu postale stalnica. "Če nisi nikdar držal kladiva v roki in ga kar naenkrat držiš po eno, dve, tri ali štiri ure na dan, je to velika obremenitev, vnela se mi je mišica na desni podklati in sem moral počivati. Se pa človek navadi, koža se utrdi, mišice tudi. Kakšno opeklino še dobim sem in tja, kar je pri delu z žarečim kosom jekla nekako pričakovano." Petindvajsetleten inženir strojništva in učitelj praktičnega pouka na Strojni, prometni in lesarski šoli Šolskega centra Nova Gorica svoje znanje predaja tudi dijakom. Kovaštvo je zanj psihična sprostitev po napornem dnevu, v prostem času pa se ukvarja še z nekaterimi drugimi obrtmi oziroma zanimivimi konjički: z analogno fotografijo in popravilom starih mehanskih ur. "Pritegnila me je duša, ki jo imajo ure. Vsako uro, sploh starejšo od 20 ali 30 let, popravljal sem tudi ure, stare 150 let, je sestavil človek."
2/15/2021 • 8 minutes, 33 seconds
Avtomobil lahko natisneš na 3D tiskalniku, a je brez duše
Jože Zalar je zbiratelj motorjev in starodobnikov, ki se je leta 2019 s sopotnikom Blažem Stefanijo v 80 let starem buicku podal na reli od Pekinga do Pariza.Jože Zalar je zbiratelj motorjev in starodobnikov, ki se je leta 2019 s sopotnikom Blažem Stefanijo v 80 let starem buicku podal na reli od Pekinga do Pariza "Sem tetoviran, vozim Harley-Davidsona in sem obrit. Videz ni vse, saj smo po drugi strani vsi humanitarci in gasilci, radi pomagamo. Ljudi ne moreš soditi po videzu, važna je duša," pravi Jože Zalar, zbiratelj motorjev in starodobnikov. Podobno misli o avtomobilih. "Trend starodobništva gre v smeri, da se ohrani vozilo v prvotni obliki, ne da se denimo barva. Danes lahko iz nič poustvariš avtomobil iz leta 1915, kar tudi počnemo za snemanja filmov, a so to avtomobili brez duše. Natisneš ga lahko tudi na 3D tiskalniku, po domače povedano. A to ni to. Tudi najbolj cenjena so vozila, ki so originalna." Jože Zalar se je leta 2019 s sopotnikom Blažem Stefanijo v 80 let starem buicku podal na reli od Pekinga do Pariza. Spominja se, kako se je avto sredi Mongolije ustavil in sta dvanajst ur čakala pomoč, pa kako sta zas ušla hudi nesreči v Rusiji.
2/1/2021 • 8 minutes, 24 seconds
Iz Ljutomera je v Bruselj pripeljala slovenske knjige in odprla bralni kotiček
Tina Čeh je glasbenica, ki živi in dela v Bruslju. V Kulturnem kreativnem kotičku je postavila polico s s knjigami, ki je prerasla v bralni kotiček. Na izposojo je zdaj na voljo že 400 knjig.Tina Čeh je glasbenica, ki živi in dela v Bruslju. V Kulturnem kreativnem kotičku je postavila polico s s knjigami, ki je prerasla v bralni kotiček. Na izposojo je zdaj na voljo 400 knjigTina Čeh je glasbenica, ki od leta 2012 živi v prestolnici Belgije. Študirala je na Kraljevem konservatoriju v Bruslju, zdaj poučuje violino in klavir. Nedavno je odprla Bralni kotiček v Belgiji in obiskovalcem omogočila izposojo knjig v slovenščini. Odziv jo je pozitivno presenetil. "Prinesla sem svoje knjige, od staršev, sosedov in prijateljev iz Ljutomera. O tem sem govorila in naenkrat so knjige začele deževati z vseh strani. Izsposojajo si jih Slovenci, predvsem otroške knjige, saj imamo v sebi to željo po ohranjanju kulturne dediščine tudi v na primer mešanih družinah. Zanimivo, ljudje si izposojajo tudi knjige, ki jih spominjajo na odraščanje v Sloveniji." Glasbenica trenutno bere Povest o dobrih ljudeh, Miška Kranjca. "Hecno mi je o tem brati tukaj v Belgiji. Opisuje Muro in prekmurske ravnice, na drugi strani Mure, kjer sem jaz odraščala."
1/25/2021 • 8 minutes, 26 seconds
Doktorja elektrotehniških znanosti so k vinarstvu vlekle korenine
Rok Ražman je doktor elektrotehniških znanosti, ki se je iz Ljubljane preselil domov v vas Gračišče in postal mladi kmet. Govori osem jezikov, ki jih zdaj vnovči pri delu s tujejezičnimi gosti.Rok Ražman je doktor elektrotehniških znanosti, ki se je iz Ljubljane preselil domov v vas Gračišče in postal mladi kmet. Govori osem jezikov, ki jih zdaj vnovči pri delu s tujejezičnimi gosti Rok Ražman je po izobrazbi doktor elektrotehniških znanosti. Doštudiral je na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, kjer pa je bil do nedavnega tam tudi zaposlen. A vsa leta bivanja, študija in dela v Ljubljani, je ohranjal stik z zemljo. "Študentska leta imam v dobrem spominu, jih cenim in pogrešam, ampak danes, ko sem spet doma na vasi, tudi tega življenja ne podcenjujem. Ljubljana je metropola, tam imaš na voljo vse: od muzejev do prireditev, restavracij, trgovin. Na vasi si precej omejen, a sem v Ljubljani doživljal odtujenost ljudi. Ni bilo veliko pristnih stikov, medtem ko je na vasi to živo, čeprav manj kot v preteklosti. Smo pa kot velika družina, pozdravljamo se, ko se srečamo, tudi družimo. Zdaj seveda manj. Mi je pa lepo živeti v taki skupnosti." Ni ga sram reči, da je kmet: "To je moj status, tako sem zaposlen in zavarovan, stigma ni več opazna," in dodaja, da če je bilo v času njegovih staršev in dedkov še močno prisotna, se danes izgublja. "Biti kmet je postala celo spodbuda, ljudje jih cenijo.“
1/18/2021 • 8 minutes, 28 seconds
Pozabljamo, da obstaja samo ena rasa, in to je človeška
Kristjan Veber je študent predšolske vzgoje, humanitarec in prostovoljec. Najmlajši Naj prostovoljec leta 2019 je k humanitarnim projektom pritegnil več kot 100 mladih. S prostovoljci dobrodelnega projekta Misija človek zbira potrošni material za domove, varne hiše in zavetišča. Konec leta so jim predali za skupno 20.000 evrov potrošnega materiala, nekaj so ga poslali tudi v prizadete vasi blizu hrvaškega mesta Petrinja. Kristjan Veber je 20-letni prostovoljec in humanitarec. Pravi, da je najlepše opazovati, ko stopimo skupaj in pomagamo. Ne razume sveta, v katerem bi moral nekdo biti lačenKristjan Veber je študent predšolske vzgoje, humanitarec in prostovoljec. Najmlajši Naj prostovoljec leta 2019 je k humanitarnim projektom pritegnil več kot sto mladih. S prostovoljci dobrodelnega projekta Misija človek zbira potrošni material za domove, varne hiše in zavetišča. Konec leta so jim predali za skupno 20.000 evrov potrošnega materiala, nekaj so ga poslali tudi v prizadete vasi blizu hrvaškega mesta Petrinja. "Mislim, da se ljudi dotaknejo zgodbe in zato pomagajo. Kot večni optimist verjamem, da je veliko dobrega v ljudeh, to je treba samo odkriti. Kar me včasih tepe, ampak je res čudovito opazovati, da lahko stopimo skupaj, pomagamo. Velikokrat pozabljamo, da se ne delimo na rase ali državljanstva, da obstaja samo ena rasa, in to je človeška rasa." Mladi prostovoljec je lani izdal tudi svojo prvo otroško knjigo Košček mojega srca, ki jo je ilustrirala Špela Guček.
1/11/2021 • 8 minutes, 20 seconds
Že več kot 12 let vsak dan teče
Gregor Baš je računalničar, ki v prostem časi teče vsak dan. Eden od številnih tekačev po svetu, ki znotraj koledarskega dneva pretečejo vsaj eno miljo oziroma približno dva kilometra. Pravi, da je najtežje pri teku vstati s kavča.
"Tek vsak dan ni religija, je pa neka obsesija. Tečeš nekaj dni zapored ... Potem sem na spletu našel človeka, ki je takrat tekel že 40 let. Pa da vidim, koliko časa bo meni uspevalo. Nato sem tekel dve leti, kaj te pa stane tistih 10 ali 12 minut na dan, da pretečeš dva kilometra. A je to res tak problem?"
Začel je po 35. letu, ko se je želel spraviti v formo, da bi se mu poznale trebušne mišice, pripoveduje. Najprej je vadil na orbitreku, in to med peto in šesto uro zjutraj. Vse dokler ni soseda poročala o jutranjem hrupu ... Takrat se je odločil za tek v naravi, ki ni motil nikogar.Gregor Baš je zaposlen kot računalničar, v prostem času pa teče. Vsak dan. Je maratonec in ultramaratonec, ki pravi, da je najtežje pri teku vstati s kavčaGregor Baš je eden od številnih tekačev po svetu, ki znotraj koledarskega dneva pretečejo vsaj eno miljo oziroma približno dva kilometra. "Tek vsak dan ni religija, je pa neka obsesija. Tečeš nekaj dni zapored ... Potem sem na spletu našel človeka, ki je takrat tekel že 40 let. Pa da vidim, koliko časa bo meni uspevalo. Nato sem tekel dve leti, kaj te pa stane tistih 10 ali 12 minut na dan, da pretečeš dva kilometra. A je to res tak problem?" Začel je po 35. letu, ko se je želel spraviti v formo, da bi se mu poznale trebušne mišice, pripoveduje. Najprej je vadil na orbitreku, in to med peto in šesto uro zjutraj. Vse dokler ni soseda poročala o jutranjem hrupu ... Takrat se je odločil za tek v naravi, ki ni motil nikogar.
1/4/2021 • 8 minutes, 18 seconds
Raje kot mercedes bi kupil redek mineral
Viljem Podgoršek je profesor geografije in zgodovine ter največji zasebni zbiratelj kamnin, mineralov in fosilov. V zbirki ima mamutovo dlako, dinozavrovo jajce, meteorite in druge zanimive kose, v geološko-paleontološkem muzeju Pangea v bližini Cirkovc pa med drugim najdemo tudi največjo sistematično zbirko mineralov Pohorja na svetu, v muzeju pa skupno evidentiranih več kot 10.000 različnih primerkov z vseh celin. Občutek, ko sam najde nov primerek, je svojski. "Na koncu moraš najmanj počastiti kolege s pijačo," pravi.Viljem Podgoršek je profesor geografije in zgodovine ter največji zasebni zbiratelj kamnin, mineralov in fosilov. V zbirki ima mamutovo dlako, dinozavrovo jajce, meteorite in druge zanimive koseViljem Podgoršek je strasten zbiratelj, ki je postavil geološko-paleontološki muzej Pangea v bližini Cirkovc. Med drugim ima največjo sistematično zbirko mineralov Pohorja na svetu, v muzeju pa skupno evidentiranih več kot 10.000 različnih primerkov z vseh celin. Občutek, ko sam najde nov primerek, je svojski. "Na koncu moraš najmanj počastiti kolege s pijačo," pravi. "V Mongoliji sem od domačina dobil ta kos lupine dinozavrovega jajca. Skušal mi je prodati skoraj celo ohranjeno jajce za 170 dolarjev, kar je smešno poceni, a je take kose prepovedano odnesti iz države. Kazen je mesec dni zapora. Nisem hotel tvegati, ker me domačin ni razumel, pa je ceno zniževal. Edinkrat v življenju sem si želel: ne znižuj cene. Na koncu mi je ta majhen kos lupine dal zastonj." Zbiratelj pravi, da je zbirka vredna nekaj novih mercedesov, a bi sam vedno prej izbral prestižen kos kamnine ali mineral kot nov avtomobil. "Mercedesa ni težko kupiti, imaš denar, se pelješ. Ustvariti zbirko pa je malo drugače." Na simbole prestiža in na čas gleda drugače kot nekateri. "Cela človeška zgodovina je samo trenutek v zgodovini Zemlje. Kaj šele ena generacija ali posameznik. Ja, kaj smo mi? Prahec v vesolju. Živi prahec!"
10/19/2020 • 8 minutes, 11 seconds
'Graščak' zvečer prižge sveče in uživa v tišini svojega dvorca
"Vedno sem videl lepoto, še tam, kjer je drugi niso," pravi Ignac Janžekovič. Je magister botanike, sicer profesor kemije in profesor biologije, zdaj je upravičil vzdevek graščak, saj je postal lastnik dvorca Ristovec. Obnavlja ga v želji, da bo ta postal kulturni in družabni prostor.Ignac Janžekovič je mimo dvorca Ristovec pri Ptuju hodil v šolo. Že kot otrok ga je občudoval, letos pa je postal njegov lastnik. Magister botanike ga obnavlja v želji, da bo kulturni in družabni prostor"Vedno sem videl lepoto, še tam, kjer je drugi niso," pravi Ignac Janžekovič. Je magister botanike, sicer profesor kemije in profesor biologije, zdaj je upravičil vzdevek graščak, saj je postal lastnik dvorca Ristovec. Spi štiri ure na noč, dvajset ur dela. Pošali se, da so njegovi dnevi zelo dolgi in je zato že res dolgo na svetu. Je discipliniran, svoje obveznosti vpiše v koledar in se jih drži. Ponoči običajno opravi službene birokratske obveznosti, potem pomaga na domači kmetiji, nahrani mačke pri dvorcu, gre v službo in se vrne v dvorec Ristovec. "Ne gre mi za to, da bi imel vse stole enake. Ali enak jedilni pribor. Vsak bo imel krožnik drugega proizvajalca. To sploh ni pomembno, pomembno je, kaj je na krožniku. Pomemben je odnos do hrane. Želim, da bi se ljudje pri meni počutili svobodno." Ignac Janžekovič poudarja, da ima dvorec zaradi bogate zgodovine dušo, bistvo, ki ga želi ohraniti pri obnovi. Graščak vsak dan izživi do konca in pravi, da lebdi življenje.
10/5/2020 • 8 minutes, 25 seconds
Ljudi se preveč predalčka po nazivih in ne po odnosu do dela
Jan Bizjak je doktor agronomije in vrtnar, ki na Infrastrukturi Bled s sodelavci skrbi za hortikulturno urejenost Bleda. Odraščal je na kmetiji, pri desetih letih pa že imel svoj zelenjavni vrt. Pravi, da nad njegovo izbiro študija oziroma poklica vsi niso bili navdušeni, s stereotipi se srečuje še danes. “Ko sem v ekološkem resortu, kjer sem zasadil sadno-zelenjavno-zeliščni vrt, kopal luknjo, je nekdo prišel mimo in rekel: ‘Vidiš, zdaj pa imaš, kaj pa nisi hodil v šolo, zdaj pa moraš delati.’.”Ker je imel dobre ocene, so mu rekli, da ga je škoda za vrtnarja. Doktor agronomije Jan Bizjak pravi, da ga njegov poklic osrečuje. Uživa v kopanju lukenj, pletju, rezanju drevja in pobiranju plodovJan Bizjak je doktor agronomije in vrtnar, ki na Infrastrukturi Bled s sodelavci skrbi za hortikulturno urejenost Bleda. Odraščal je na kmetiji, pri desetih letih pa že imel svoj zelenjavni vrt. Pravi, da nad njegovo izbiro študija oziroma poklica vsi niso bili navdušeni, s stereotipi se srečuje še danes. “Ko sem v ekološkem resortu, kjer sem zasadil sadno-zelenjavno-zeliščni vrt, kopal luknjo, je nekdo prišel mimo in rekel: ‘Vidiš, zdaj pa imaš, kaj pa nisi hodil v šolo, zdaj pa moraš delati.’.” Vrtnar pravi, da se ljudi preveč predalčka po izobrazbi, nazivih in funkcijah ter premalo po strasti oziroma odnosu do dela. Tudi odnos do narave je mačehovski: “Zdravo pridelana hrana nam daje odpornost. Tukaj smo v enem takem začaranem krogu, ne dajemo poudarka tistemu, kar nas krepi, poleg tega pa uporabljamo kup enih pomagal in se zanašamo na to, da nas bo ena čudežna tabletka rešila, ko nas bo napadel virus.”
3/14/2020 • 8 minutes, 31 seconds
Povezani z elastiko s psico premagujeta napore
Študentka veterine Lara Puc trenira canicross, to je kros s psom. S psico Nylo ali Lynn sta povezani z elastiko in skupaj premagujeta tekaške preizkušnje. Vodnica pravi, da si pri omembi vlečnega športa še vedno stereotipno naslikamo prizor vprege šestnajstih psov, ki po snegu vlečejo sani.Lara Puc je študentka veterine, ki trenira canicross. Ima dve psici, ki jo spremljata pri teku, ob kolesu ali na smučeh. Sta družinska člana, ki spita kar v posteljiŠtudentka veterine Lara Puc trenira canicross, to je kros s psom. S psico Nylo ali Lynn sta povezani z elastiko in skupaj premagujeta tekaške preizkušnje. Vodnica pravi, da si pri omembi vlečnega športa še vedno stereotipno naslikamo prizor vprege šestnajstih psov, ki po snegu vlečejo sani. “Velikokrat se zgodi, da ljudje to razumejo kot mučenje ali forsiranje živali, sploh ko me vidijo na treningu s kolesom. Ustavljajo me in sprašujejo, ali ni to prehudo za psa. Pojasnim jim in pokažem, kako evforična je psica, kako zelo si tega želi. Tudi ne morem drugače kot s treningom utruditi svojih psov, saj so polni energije. To jih zadovolji psihično, ne le fizično.” Pravi, da se pri športu s psom stke posebna vez, je delo v tandemu. Psici sta družinska člana: “Totalno razvajeni, največje ‘maze’ na svetu, spita v postelji z nama, jesta vrhunsko hrano, pozornosti imata ogromno.”
3/7/2020 • 7 minutes, 54 seconds
V šoli so izdelali in preizkusili ‘žogozvočnik’, jadrnico in sup
Ko pride v razred, se včasih počuti, kot bi prišel na oder. “Imaš 45 minut, od tebe je odvisno, kako jih boš odigral,” pravi učitelj tehnike Ivan Dović. Vodi tudi modelarski krožek in robotiko, učence navdušuje nad fiziko in astronomijo. Leta 2017 je prejel državno nagrado za izjemno delo na področju šolstva. Takrat je bil zaposlen na Osnovni šoli Brinje Grosuplje, danes poučuje tehniko na Osnovni šoli Trnovo.Učitelj tehnike Ivan Dović v delavnici mlade navdušuje za reciklažo in delo z rokami. S stropa učilnice visi 'žogozvočnik', med delom učenci poslušajo glasbo, pa tudi Val 202!Ko pride v razred, se včasih počuti, kot bi prišel na oder. “Imaš 45 minut, od tebe je odvisno, kako jih boš odigral,” pravi učitelj tehnike Ivan Dović. Vodi tudi modelarski krožek in robotiko, učence navdušuje nad fiziko in astronomijo. Leta 2017 je prejel državno nagrado za izjemno delo na področju šolstva. Takrat je bil zaposlen na Osnovni šoli Brinje Grosuplje, danes poučuje tehniko na Osnovni šoli Trnovo. “Večji poudarek danes dajemo intelektualnim vsebinam, a se mi zdi zelo pomembno, da otroci v šoli ustvarjajo. Pri likovnem pouku, tehniki in gospodinjstvu. To je na nek način orožje, da se upremo potrošništvu. Da znamo zašiti hlače, popraviti tehniko, če se pokvari. Da takoj ne zavržemo.” Ivan Dović spodbuja kreativno razmišljanje in poudarja, da je treba učence predvsem navdušiti: “Če jih uspemo navdušiti, bodo sami poiskali več znanja, kot jim ga lahko damo, kot ga imamo.”
2/1/2020 • 8 minutes, 9 seconds
V trgovini spraska nalepko z banane ali jo doma odstrani s fenom
Jernej Kejžar že dobrih deset let zbira nalepke z banan. Ko se sprehodi mimo oddelka za sadje in zelenjavo, takoj presodi, ali se splača ustaviti. V svoji zbirki ima približno 2000 različnih, čeprav banane niso njegov najljubši sadež.Jernej Kejžar je grafični oblikovalec ter asistent na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Je tudi lastnik zbirke 2000 različnih nalepk z bananJernej Kejžar že dobrih deset let zbira nalepke z banan. Ko se sprehodi mimo oddelka za sadje in zelenjavo, takoj presodi, ali se splača ustaviti. V svoji zbirki ima približno 2000 različnih, čeprav banane niso njegov najljubši sadež. “Potrošnja banan in količina nalepk ne sovpadata, saj smo se znašli na način, da v trgovini spraskamo nalepko z banan. Je pa treba paziti na jezne prodajalce! Še kolegi, znanci in sorodniki zdaj na potovanjih gledajo za bananami, nekako sem jih okužil.” Grafičnega oblikovalca zanima dizajn nalepk, a pripomni, “da niso ravno zgled kake dobre oblikovalske prakse.” Prav to jih dela tako privlačne in posebne. Vsako nalepko najprej obriše z vato, namočeno v bencin, da raztopi lepilo. Včasih mora nalepko z banane odstrani s fenom, prav vsako pa še pred hrambo v albumu skenira in naloži v spletno bazo: banane.si.
1/25/2020 • 8 minutes, 7 seconds
Na računalnikih iz 80. let si s programiranjem kravžlja možgane
Dušan Berce je odraščal z računalniki, zanimajo pa ga tudi poklicno, saj je diplomirani inženir računalništva in informatike. Oživlja odpisane naprave iz osemdesetih let, ker jih je v zbirki vse več, pa si prostor delijo kar z oblačili.Dušan Berce je informatik in ljubitelj tehnologije iz preteklosti. Zbira delujoče računalnike iz osemdesetih let, med njimi so tudi ZX spectrum, Commodore 64 in amiga Dušan Berce je odraščal z računalniki, zanimajo pa ga tudi poklicno, saj je diplomirani inženir računalništva in informatike. Oživlja odpisane naprave iz osemdesetih let, ker jih je v zbirki vse več, pa si prostor delijo kar z oblačili. “Žena pravi, da je prisotna bitka za garderobno omaro, nekaj opreme je tam, nekaj je imam pri starših. Ponosen sem tudi na zbirko revij Moj mikro, imam vse jugoslovanske številke od leta 1984 do 1991, pa revije Monitor iz 90-ih let.” Prvi računalnik je dobil pri svojih desetih letih, to je bil ZX spectrum. Takrat je bil prava atrakcija. “To je posebna nostalgija, stari računalniki, prve igrice, to je težko opisati, to nosiš v sebi. Vidim tudi pri ljudeh, ki jih navdušim nad starimi računalniki, prižge se iskrica v očeh, pogrejejo jih nepričakovani spomini.” Računalnikar se še danes sprošča s starimi videoigrami: Pac-man, igra tenis ali Manic Miner. O zgodovini računalništva in tehnologije piše na portalu retrocomp.si.
1/18/2020 • 8 minutes, 15 seconds
Biljardistka je v finalu državnega prvenstva premagala brata
Ano Gradišnik je za biljard navdušil starejši brat, z bratom dvojčkom sta ga zato igrala že od malega. “Ob mizi sva imela pručko, da sva sploh videla čez mizo. Takrat seveda še nisva vedela, da se bova s tem ukvarjala tudi profesionalno.”Ana Gradišnik je 23-letna biljardistka in državna prvakinja v devetki. Je tudi večkratna evropska šampionka in študentka socialnega delaAno Gradišnik je za biljard navdušil starejši brat, z bratom dvojčkom sta ga zato igrala že od malega. “Ob mizi sva imela pručko, da sva sploh videla čez mizo. Takrat seveda še nisva vedela, da se bova s tem ukvarjala tudi profesionalno.” “Včasih sem tako živčna, da se mi začne tresti roka ali noga. Pri biljardu pa moraš biti stabilen, če palico premakneš za en milimeter, lahko krogla potuje pol metra v drugo smer. Majhne napake imajo v biljardu velike posledice.” Na državnem prvenstvu je v igri devetka za naslov prvakinje v moški konkurenci premagala oba brata, enega v četrtfinalu in drugega v finalu. Tudi oče igra in spremlja biljard, a ne navija, kadar njegovi otroci tekmujejo drug proti drugemu. Sestra in mama biljarda ne igrata, zato občasno pripomnita, ali se ne morejo pogovarjati še o čem drugem. “Preslišimo ju in nadaljujemo z biljardom, ker nam je tako pomemben del življenja. Kaj ‘čmo!”
1/11/2020 • 8 minutes, 13 seconds
Kar čuti ob pogledu na lončnico, čutijo planinci ob pogledu na goro
“Dolga leta je bila zelo priljubljena hrana, mislim, da zdaj to vodilno vlogo prevzemajo rastline, in to sobne,” pravi ljubiteljski botanik Jan Robin. Narava, zdaj pričarana v mestnem stanovanju, ga zelo pomirja. Poleti se je zaradi rastoče pileje tedensko peljal tudi sto kilometrov stran od trenutnega domovanja in opazoval njen razvoj … Jan Robin je kemik in ljubiteljski botanik. V svoji stanovanjski oazi oziroma džungli ima 70 lončnic, na hodniku pa še gostujoče rastline na rehabilitaciji“Dolga leta je bila zelo priljubljena hrana, mislim, da zdaj to vodilno vlogo prevzemajo rastline, in to sobne,” pravi ljubiteljski botanik Jan Robin. “Zelo priljubljen je socialistični trojček, kot rečem v šali. To so taščin jezik, monstera in fikus, rastline, ki so nekoč uspevale na hodnikih zdravstvenih domov in osnovnih šol.” Za vrtnarjenje in botaniko ga je navdušila pokojna babica iz rodne Koroške, ki ni nikoli zavirala njegovih želja. “Imel sem domače živali: od zelene rege, goske in race, do prašiča, ki sem ga na povodcu vodil na sprehode. Babica je vedno videla mojo strast, zato sem vesel za to njeno doto.” Jan Robin pravi, da ga narava, zdaj pričarana v mestnem stanovanju, zelo pomirja. Poleti se je zaradi rastoče pileje tedensko peljal tudi sto kilometrov stran od trenutnega domovanja in opazoval njen razvoj …
12/14/2019 • 8 minutes, 22 seconds
Včasih je privezan na ‘štrik’, plava v visokih valovih ali se spušča po strminah
Mitja Legat rolkanje podaljšuje za pet let, deskanje za deset, surfal bo do konca življenja. Včasih kdo pripomni, ali se še ni naveličal te igrače, sicer je odnos do rolke pozitiven. “V osnovni šoli sem bil piflar, zato sem se želel otresti te etikete. Skejterska subkultura povezuje ljudi, ne glede na to, od kod prihajajo ali kakšen je njihov priimek.”Mitja Legat je diplomirani sociolog, ki snema ekstremne športe. Tudi sam je športnik, začel je z rolkanjem. Pravi, da pri skejtanju ni omejitev, dobrodošel je vsak, ne glede na priimekMitja Legat rolkanje podaljšuje za pet let, deskanje za deset, surfal bo do konca življenja. Včasih kdo pripomni, ali se še ni naveličal te igrače, sicer je odnos do rolke pozitiven. “V osnovni šoli sem bil piflar, zato sem se želel otresti te etikete. Skejterska subkultura povezuje ljudi, ne glede na to, od kod prihajajo ali kakšen je njihov priimek.” Snemanje ga je začelo zanimati po nesreči, na kresu se je opekel in se bil primoran celo leto izogibati soncu. Prihranil je denar in nabavil opremo. Danes snema različne ekstremne športe, med drugim je posnel podzemno kolesarjenje v opuščenih rudarskih rovih pod Peco, v zasledovanju deskarjev je prepotoval pol sveta. Najbolj je ponosen na filmski projekt Nedotaknjeno/The Untouched. “Srečen sem, da sem imel jajca in se lotil tega, k čemur sem stremel, četudi so bile možnosti uspeha majhne. Za začetek sem vsaj imel to možnost, ponekod ljudje te izbire nimajo.”
12/7/2019 • 8 minutes, 4 seconds
Kavo srka kot vročo juho, preizkusi tudi 30 vzorcev dnevno
Krešo Marin je študiral živilsko tehnologijo, a si ni nikdar predstavljal, da bo pristal v poslu s kavo, tudi velik potrošnik kave ni bil, se spominja. Doma je mama kuhala kavo na turški način, zdaj jo pripravlja žena. Zjutraj si privošči espreso za lepši začetek dneva, potem kavo pije po dolžnosti.Krešo Marin je degustator kave. Slabo izpljune, za užitek pije espreso, na dopustu pa lahko brez težav tudi abstinira od kofeinaKrešo Marin je študiral živilsko tehnologijo, a si ni nikdar predstavljal, da bo pristal v poslu s kavo, tudi velik potrošnik kave ni bil, se spominja. Doma je mama kuhala kavo na turški način, zdaj jo pripravlja žena. Zjutraj si privošči espreso za lepši začetek dneva, potem kavo pije po dolžnosti. “Pri degustiranju se kavo posrka kot vročo juho, da se napitek razprši čez celotno ustno votlino. Čez dan preizkusimo tudi 30 vzorcev. Sem kdaj že pretiraval in je bila količina kofeina prevelika, a s spanjem nimam težav.” Preizkuševalec kave pripoveduje o plantažah in pridelavi, pa tudi o trgatvi, kot rečejo sezonskemu obiranju zrn.
11/30/2019 • 8 minutes, 8 seconds
Opazovanje letal je družaben dogodek na ‘malarski lojtri’
Milan Korbar se je rodil blizu letališča, kot otrok je ob nedeljah po obveznostih v cerkvi sedel na kolo in šel opazovati letala. To počne še danes. Povzpne se na lestev, s sabo vzame fotoaparat in čaka na pristanek ali vzlet. Tuje besede “planespotter” ne mara, pravi, da je “letalogled”. Pripoveduje, da marsikdo na letališče pride iz “firbca” in vpraša, ali prihaja kaj velikega.Milan Korbar je pri 61 letih postal inštruktor jadralnega letenja, že od otroštva pa opazuje in fotografira letala na letališčih. Je "planespotter" ali kot pravi sam: "letalogled"Milan Korbar je bil zaposlen v vojski, zdaj je dejavni upokojenec. Rodil se je blizu letališča, kot otrok je ob nedeljah po obveznostih v cerkvi sedel na kolo in šel opazovati letala. To počne še danes. Povzpne se na lestev, s sabo vzame fotoaparat in čaka na pristanek ali vzlet. Tuje besede “planespotter” ne mara, pravi, da je “letalogled”. Pripoveduje, da marsikdo na letališče pride iz “firbca” in vpraša, ali prihaja kaj velikega. “Ni pomembno, ali je veliko, pomembno je, da pride. Vseeno mi je, tudi če vsak dan vidim isto letalo!”
11/23/2019 • 7 minutes, 30 seconds
Ravnatelj, ki v garažnem studiu fotografira trk kapljic
Robert Gajšek fotografira trk kapljic. Pravi, da je to ekstremna makro fotografija. Začel je v jedilnici in studio preselil v garažo, po enem letu pa že po zvoku kapljice ve, ali bo ujel zanimivo oblikoRobert Gajšek fotografira trk kapljic. Začel je v jedilnici in studio preselil v garažo, po enem letu pa že po zvoku kapljice ve, ali bo ujel zanimivo oblikoRobert Gajšek je nekoč poučeval matematiko, fiziko in računalništvo, že 25 let pa je ravnatelj na Osnovni šoli Hruševec Šentjur. Je član Astronomskega društva Kosci Šentjur in fotograf. S fotografijo se ukvarja od otroštva, pred enim letom pa je začel intenzivneje fotografirati trk kapljic. “Ko fotografiram, mi ni treba več gledati, zaprem oči, saj je bliskavica zelo utrujajoča. Že po zvoku kapljice vem, ali bo nastalo nekaj ali nič. Če naredi pljunk, ne bo nič, ni bilo pravega odboja.” Fotograf pripoveduje, s čim obarva kapljice, kako pljuskne mleko v kavo in zakaj so fotografi v cehu tako skrivnostni.
11/16/2019 • 8 minutes, 20 seconds
Urbana gobarja v kleti v središču Ljubljane gojita užitne gobe
“Za enkrat je ločnica: pravi gobarji so v gozdu, mi smo pa čudni … Smo urbani gobarji, to je lep naziv,” pravi Bojana Rudovič Žvanut, ki skupaj s partnerjem Rokom Zalarjem goji užitne gobe. Bojana Rudovič Žvanut in Rok Zalar hodita v službo, trenirata karate in gojita gobe: šitake, bukove ostrigarje, resaste bradovce ...“Za enkrat je ločnica: pravi gobarji so v gozdu, mi smo pa čudni … Smo urbani gobarji, to je lep naziv,” pravi Bojana Rudovič Žvanut, ki skupaj s partnerjem Rokom Zalarjem goji užitne gobe. Je tudi avtorica razvpite diplome o bureku, zato si v prihodnosti želi, da bi testo polnile gobe, “morda bukovi ostrigarji, saj so v pica bureku le trije šampinjončki,” pripoveduje z nasmeškom. Rok Zalar je najprej varil pivo, prve gobe pa je neuspešno poskušal vzgojiti s tropinami. “Vzel sem micelij in ga zaprl v to vrečo ter upal, da bodo zrastle gobe. Ker sem študiral na Ptuju, se je med tednom vreča napihnila, nastal je smrdljivi balon.” Danes gojita različne gobe, a še vedno eksperimentirata. Pa ne z norimi gobami. To vprašanje jima ljudje najpogosteje zastavijo.
11/9/2019 • 8 minutes, 17 seconds
Ko pride domov, papiga prileti k njemu, od veselja žvižga in poje
Borut Zupančič je konjiček spremenil v celodnevni posel. “S papigami se zbujam, ponoči tudi zaradi njih, preden grem spat, pa ugasnem luči v preletalnicah.” Mladiče hrani z injekcijo, v golšo jim iztisne hrano. Pravi, da jih ima res rad in zanje skrbi, zato ptice ne proda kar vsakemu. Pripoveduje, da so zelo cartljive, inteligentne in – kar se jedilnika tiče – vsejede. Tako jim dnevno pripravi ‘hobok’ sadja, zelenjave, živil z vlakninami in ogljikovih hidratov. Posebej rade imajo kuhano polento!Borut Zupančič je gojitelj srednje velikih in velikih papig. Pravi, da se pri sosedih sliši oglašanje pujsov in krav, pri njemu pticBorut Zupančič je konjiček spremenil v celodnevni posel. “S papigami se zbujam, ponoči tudi zaradi njih, preden grem spat, pa ugasnem luči v preletalnicah.” Mladiče hrani z injekcijo, v golšo jim iztisne hrano. Pravi, da jih ima res rad in zanje skrbi, zato ptice ne proda kar vsakemu. “To ni stvar. To je živo bitje, ki bo živelo petdeset ali osemdeset let, ne moreš je imeti, ker si se pač trenutno navdušil. Hitro prepoznam ljubitelja ali pozerja.” Pripoveduje, da so zelo cartljive, inteligentne in – kar se jedilnika tiče – vsejede. Tako jim dnevno pripravi ‘hobok’ sadja, zelenjave, živil z vlakninami in ogljikovih hidratov. Posebej rade imajo kuhano polento!
10/26/2019 • 8 minutes, 13 seconds
Mora urediti kaos in rešiti rubikovo kocko
Matic Omulec je 26-letni študent, ki ima doma približno 100 rubikovih kock, eno povsod s seboj v nahrbtniku. Tekmuje v 17 disciplinah, med drugim tudi v sestavljanju na slepo. Matic Omulec je 26-letni študent, ki ima doma približno 100 rubikovih kock, eno povsod s seboj v nahrbtniku. Tekmuje v 17 disciplinah, med drugim tudi v sestavljanju na slepoMatic Omulec je v sami špici slovenskih sestavljavcev rubikove kocke, kocko 3×3 reši v malce več kot 7 sekundah, megaminx, ki ima za osnovno ploskev petkotnik in 12 barv, pa v približno 40 sekundah. Njegova največja podpornica je babica. “Babica me spremlja na internetu in mi po vsaki tekmi čestita na Facebooku, to je zelo lepo. Včasih reče: pri tisti kocki ti pa ni šlo, nisi prišel v finale. Ja, bo se treba izboljšati …” Magistrski študent lesarstva trenira tudi atletiko. Pošali se, da bo zaradi kocke še dolgo v mentalni kondiciji, zaradi športa pa v fizični!
10/19/2019 • 7 minutes, 40 seconds
Dopustuje pri menihih, kolesari po svetu in na poti ustvarja
Dragan Potočnik je doktor zgodovine, profesor, pisatelj, pesnik in popotnik. Prekolesaril je pot od Kaira do Lusake, podal pa se tudi na potovanje iz Pekinga do Maribora. Pripoveduje o povoženih hijenah in kačah, pa mrzlici in drugih nepredvidljivih situacijah na potovanjih.Dragan Potočnik je doktor zgodovine, profesor, pisatelj, pesnik in popotnik. Prekolesaril je pot od Kaira do Lusake, podal pa se tudi na potovanje iz Pekinga do MariboraDragan Potočnik vsako leto dopustuje pri menihih v budističnem tibetanstskem samostanu, tam piše in ustvarja. Potuje po svetu, najraje s kolesom. “Na kolesu te ljudje drugače sprejmejo, kot romarja, nomada. Takoj si njihov. Prekolesaril sem večji del Afrike – od Kaira do Lusake, Zambije, tudi Azije – od Pekinga domov, pa Karakorum itd.” Pripoveduje o povoženi hijenah in kačah, pa mrzlici in drugih nepredvidljivih situacijah na potovanjih. Pravi, da bi moral vsak zgodovinar pomoliti nos v svet. “Vse preveč smo kabinetni zgodovinarji, kabinetni ljudje. Živimo v virtualnih svetovih, premalo upamo ven, pogledat življenje, kakšno je v resnici.”
10/12/2019 • 8 minutes, 25 seconds
Ima 7000 razglednic, med njimi najstarejšo razglednico Ljubljane
Zmago Tančič zbira drobno kulturno dediščino. Prihodnje leto bo praznoval 50 let članstva v Numizmatičnem društvu Slovenije in 40 let zbiranja starih razglednic, ki so mu posebej pri srcu. Zmago Tančič zbira drobno kulturno dediščino. Prihodnje leto bo praznoval 50 let članstva v Numizmatičnem društvu Slovenije in 40 let zbiranja starih razglednic, ki so mu posebej pri srcuZmago Tančič je strastni zbiratelj drobne kulturne dediščine, ki ima v svoji zbirki vse, kar je povezano z zgodovino Ljubljane. Vozne tramvajske lističe, fotografije znanih Slovencev, karte za kino in gledališče. Je tudi lastnik najlepše slovenske značke, kot jo imenujejo, ljubljanske glasbene matice iz leta 1872, najbolj pa je ponosen na najstarejšo razglednico Ljubljane. “Ta razglednica iz 1891 je pogled na Ljubljano iz Tivolija. Včasih so upodabljali predvsem kraje in pomembne zgradbe, pozneje tudi motive železnic, mostov, pomembnih mož ipd. Prinesel sem tudi razglednico, ki jo je pisal Ivan Cankar z Rožnika.”
10/5/2019 • 8 minutes, 10 seconds
Enim je dolgčas, gospa Ana za to nima časa
Ana Brlečič je 73-letna upokojenka, ki ima štiri vnuke, obiskuje skupinsko telovadbo, poje v zboru, hodi na ročna dela ter obdeluje vrt. Pred upokojitvijo je poklicno 35 let šivala knjige s šivalnim strojem, na delovnem mestu pa se je po spletu okoliščin naučila tudi kvačkati: “Nekoč smo bili en mesec brez dela in nam je direktor dovolil, da počnemo, kar želimo, samo da smo tam. Tako sem se pri 45-ih letih naučila kvačkati. Zakaj bi samo v zrak gledali!“Ana Brlečič je 73-letna upokojenka, ki ima štiri vnuke, obiskuje skupinsko telovadbo, poje v zboru, hodi na ročna dela ter obdeluje vrtAna Brlečič je pred upokojitvijo poklicno 35 let šivala knjige s šivalnim strojem, na delovnem mestu pa se je po spletu okoliščin naučila tudi kvačkati: “Nekoč smo bili en mesec brez dela in nam je direktor dovolil, da počnemo, kar želimo, samo da smo tam. Tako sem se pri 45-ih letih naučila kvačkati. Zakaj bi samo v zrak gledali!“ 73-letnica gre z možem in kužkom vsako jutro na skupinsko telovadbo, po njej na kavo. Tudi po vajah s pevskim zborom si jo privoščijo, obiskuje še ročna dela. Večere najraje preživi prav ob izdelovanju kvačkanih brošk, prtičkov, rož iz najlonk, voščilnic in modnih dodatkov iz perlic.
9/28/2019 • 6 minutes, 25 seconds
Festivalske zapestnice ima na roki, dokler ne odpadejo
Daniel Sheppard je festivalski navdušenec, ki zbira vstopnice, in to kar na zapestju. Iz Ljubljane se je pred kratkim preselil v London, kjer gre ven petkrat na teden, obiskuje predstave in koncerte.Daniel Sheppard je festivalski navdušenec, ki zbira vstopnice, in to kar na zapestju. Iz Ljubljane se je pred kratkim preselil v London, kjer gre ven petkrat na teden, obiskuje predstave in koncerteDaniel Sheppard je koncertoljubec, ki se je z glasbenimi festivali okužil v gimnaziji. Kmalu je ugotovil, da so večdnevni koncertni dogodki izvrsten odklop. “Še posebej v teh časih, ko greš na dopust in s sabo vzameš prenosnik, vedno si priklopljen. Tam nekje v šotoru ne veš niti, ali boš imel elektriko. Poleg tega se ves čas nekaj dogaja, ne pogledaš elektronske pošte pred kosilom. To je sproščujoč dopust, čeprav zna biti fizično naporen.”
9/21/2019 • 8 minutes, 14 seconds
Ustvarjalec filtrov za največja družabna omrežja
Luka Lan Gabriel je 27-letni računalničar, ki ustvarja filtre za Instagram, Facebook in Snapchat. Njegovi stari starši se ob uporabi obogatene resničnosti zabavajo, vendar njegovega dela ne razumejo. Na Instagramu ima več kot dva milijona sledilcev in pol, vendar se raje kot na spletu druži v kavarni v središču Maribora, v kateri s prijatelji odigra partijo taroka.Luka Lan Gabriel je razvijalec obogatene resničnosti, ustvarja filtre za družabna omrežja Snapchat, Facebook in Instagram. Začel je s preprostim orodjem, nato so ga kontaktirali skrbniki platformeLuka Lan Gabriel je 27-letni računalničar, ki ustvarja filtre za Instagram, Facebook in Snapchat. Njegovi stari starši se ob uporabi obogatene resničnosti zabavajo, vendar njegovega dela ne razumejo. Na Instagramu ima več kot 2,5 milijona sledilcev, vendar se raje kot na spletu druži v kavarni v središču Maribora, v kateri s prijatelji odigra partijo taroka.
9/14/2019 • 7 minutes, 4 seconds
Potapljanje je odklop od ‘mejlov’ in telefonov
Doktorica sociologije kulture in raziskovalka Tjaša Učakar zagovarja idejo, da gre pri potapljanju na vdih za raziskovanje svoje notranjosti, ne pa bazenskega ali morskega dna. Potaplja se šele štiri leta, ko so jo na tečaju prvič odpeljali na odprto morje, je bila prestrašena. Pripoveduje, kako so strahovi povezani tudi z migracijami, ki jih raziskuje, kako se pod vodo pomiri in kako lahko drži dih več kot štiri minute.
Tjaša Učakar je doktorica sociologije kulture, ki se je nekoč bala morskih globin, zdaj je potapljačica na vdih. Pravi, da pod vodo nihče noče ničesar od tebe, tam si sam s sebojDoktorica sociologije kulture in raziskovalka Tjaša Učakar zagovarja idejo, da gre pri potapljanju na vdih za raziskovanje svoje notranjosti, ne pa bazenskega ali morskega dna. Potaplja se šele štiri leta, ko so jo na tečaju prvič odpeljali na odprto morje, je bila prestrašena. “Morja me je bilo strah. Ko je inštruktor vprašal, ali je koga strah, saj se ne bo videlo dna, sem dvignila obe roki v zrak! Verjetno si je mislil: to bojo še težave. No, potem sem se prvi dan potopila na 12 metrov, na koncu na 27. Odprl se mi je nov svet in strah je kar nekako izginil.” Pripoveduje, kako so strahovi povezani tudi z migracijami, ki jih raziskuje, kako se pod vodo pomiri in kako lahko drži dih več kot štiri minute.
6/22/2019 • 7 minutes, 59 seconds
Varnostnik in pripovedovalec zgodb iz UKC Ljubljana
Nekoč je delal kot pleskar, že tri leta je zaposlen kot varnostnik v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Nihad Bajrektarević pravi, da si ni nikoli predstavljal, da bo delo tako naporno. Varnostnik se najraje spominja služenja vojaškega roka leta 1977 in 1978. Po jadranski obali so spremljali Tita, pripoveduje tudi, kako so na oddaljenem otoku Pepci Kardelj med varovanjem iz hladilnika kradli banane, pa jih ni ‘zašpecala’.Nihad Bajrektarević je varnostnik v UKC Ljubljana. Če je miren večer, naredi 200 ali 300 sklec, da se zamoti. Z osebjem in pacienti deli zanimive zgodbe iz vojske in časov, ko je delal kot pleskarNekoč je delal kot pleskar, že tri leta je zaposlen kot varnostnik v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Nihad Bajrektarević pravi, da si ni nikoli predstavljal, da bo delo tako naporno. “Lepo je, ko lahko komu pomagaš, so pa tudi taki, ki se jim ne da … Petek, sobota: katastrofa. Potem pa odvisno, koga pripeljejo. Kakšnega, ki se je nalil in ne ve, kje je. Potem se tukaj zbudi in začne skakati, delati razne neumnosti … “ Varnostnik se najraje spominja služenja vojaškega roka leta 1977 in 1978. Po jadranski obali so spremljali Tita, pripoveduje tudi, kako so na oddaljenem otoku Pepci Kardelj med varovanjem iz hladilnika kradli banane, pa jih ni ‘zašpecala’.
6/8/2019 • 7 minutes, 52 seconds
Ko je najhuje, moraš stisniti zobe in vztrajati
Željko Najdek je zaposlen v Varstveno delovnem centru Jesenice, kjer lika nogavice. V delu uživa, v prostem času tudi – najraje teče. “Spodbuda je zelo pomembna,” pravi trener Jure Vajs, ki se spominja, da so na prvem maratonu varovanci bodrili njega. “Fanta sta rekla: nič ne skrbi, bomo zmogli. Takrat sem se tudi jaz sprostil. In to je najlepše pri mojem delu, od svojih športnikov dobim nazaj veliko.”Željko Najdek je prvi Slovenec s posebnimi potrebami, ki je pretekel newyorški maraton. Ponosno pove: "4 ure, 31 minut, pa 13 sekund." Spremljal ga je srčni trener Jure VajsŽeljko Najdek je zaposlen v Varstveno delovnem centru Jesenice, kjer lika nogavice. V delu uživa, v prostem času tudi – najraje teče. “Ker se mi zdi prijeten, v teku uživam, sem sproščen, name vpliva pozitivno. Ni prav težko.” “Imaš padce in vzpone, a se moraš naučiti, da ne ponavljaš istih napak. Ko ti je najtežje, in bi najraje odnehal, ne smeš odnehati. Tako jaz pravim!” “Spodbuda je zelo pomembna,” pravi trener Jure Vajs, ki se spominja, da so na prvem maratonu varovanci bodrili njega. “Fanta sta rekla: nič ne skrbi, bomo zmogli. Takrat sem se tudi jaz sprostil. In to je najlepše pri mojem delu, od svojih športnikov dobim nazaj veliko.”
5/11/2019 • 7 minutes, 59 seconds
Ko se potaplja, pelje dušo na pašo
Miro Potočnik je lik s prepoznavno rdečo kapo, ki je na površje iz Ljubljanice prinesel okoli 2500 predmetov, arheološka dediščina mu pomeni zelo veliko. Pred upokojitvijo je bil del posebne enote policije, v kateri je bilo osem potapljačev. Spominja se, da so si pri iskanju utopljenca vsi želeli, da bi ga našel kdo drug.Miro Potočnik se že 40 let potaplja. V Ljubljanico se je potopil približno 600 krat, pravi, da jo je od Vrhnike do Špice večkrat predihal. Na plano je potegnil že okoli 2500 predmetovKo je bil majhen, ga je bilo strah vode, pri 66-ih letih ga je strah, da bi bil stran od nje. Miro Potočnik je potapljač, ki vsako leto sodeluje pri čiščenju Ljubljanice, letos so izvedli že 28. čistilno akcijo. A bolj kot v tem uživa v prostočasnem potapljanju. “Voda je svet tišine, je nekaj posebnega. Jaz sem zaljubljen v potapljanje, dušo pelješ na pašo. Voda ima posebno moč.” Miro Potočnik je lik s prepoznavno rdečo kapo, ki je na površje iz Ljubljanice prinesel okoli 2500 predmetov, arheološka dediščina mu pomeni zelo veliko. Pred upokojitvijo je bil del posebne enote policije, v kateri je bilo osem potapljačev. Spominja se, da so si pri iskanju utopljenca vsi želeli, da bi ga našel kdo drug.
4/27/2019 • 7 minutes, 52 seconds
Vživlja se v lik sto let starega vampirja
Rok Mioč je študent kognitivnih znanosti, ki se v prostem času vživlja v lik sto let starega vampirja. Je larpovec, kot si pravijo pripadniki te skupine. Od štirideset do petdeset ljudi se vsaka dva meseca zbere na večjem dogodku, na katerem se vživijo v svoje vloge. Celostna zgodba je zelo dodelana, pravi.Rok Mioč je larpovec, torej igralec vlog. Nekateri se pretvarjajo, da so škrati ali vilini, zgodovinske osebnosti in fantazijske beštije. On se pretvarja, da je vampirRok Mioč je študent kognitivnih znanosti, ki se v prostem času vživlja v lik sto let starega vampirja. Je larpovec, kot si pravijo pripadniki te skupine. Od štirideset do petdeset ljudi se vsaka dva meseca zbere na večjem dogodku, na katerem se vživijo v svoje vloge. Celostna zgodba je zelo dodelana, pravi. “Larpanje se mi zdi odlična alternativna realnost, v kateri lahko raziskuješ aspekte sebe, v vampirskem svetu so te temačno privlačne. In ti kot človek lahko raziskuješ, kaj zate pomeni človečnost.“ Rok Mioč veliko bere, gleda vampirske serije in filme. “Kako se vživeti v lik? Kostum, ličila … Preden grem na larp, si zavrtim glasbo, ki me spominja na ta lik. Pomaga tudi, da zapišeš zgodbo lika, ki ga ustvariš.”
4/20/2019 • 7 minutes, 55 seconds
Včasih je najbolj tvegano ne tvegati
Nataša Brunec je ekonomistka, ki je bila osemnajst let zaposlena v dveh bančnih korporacijah. “Menjala sem več delovnih mest in področij dela, ves ta čas pa sem ob svojem delu čutila izzive. Sčasoma pa sem se nasitila nekaterih vzorcev vedenja in specifične kulture.” Odločila se je, da se posveti zgibanju origamija.Nataša Brunec je bila osemnajst let zaposlena v bančništvu, a je dala priložnost umetniški žilici; pustila je službo in se posvetila origamijuNataša Brunec je ekonomistka, ki je bila osemnajst let zaposlena v dveh bančnih korporacijah. “Menjala sem več delovnih mest in področij dela, ves ta čas pa sem ob svojem delu čutila izzive. Sčasoma pa sem se nasitila nekaterih vzorcev vedenja in specifične kulture.” Odločila se je, da se posveti zgibanju origamija. “Niti nisem občutila velikega strahu. Včasih je najbolj tvegano ostati tam, kjer si, če ti ni več dobro. Če ti ne uspe, si se pa vsaj nečesa naučil.“
4/13/2019 • 6 minutes, 19 seconds
Začel izdelovati stroje in preskočil drugi letnik srednje šole
Anže Meglič je v očetovi mizarski delavnici najprej izdeloval lesena stojala za mobilne telefone. Ko je ugotovil, da jih zaradi tehničnih omejitev ne more proizvajati v večji količini, je začel razmišljati, ali bi lahko izdelal stroj, ki bi to počel namesto njega. Danes izdeluje stroje CNC. Vpisal se je na Srednjo šolo za strojništvo Škofja Loka; ker se je v prvem letniku dolgočasil, je drugega preskočil.Anže Meglič je 17-letni dijak strojništva, ki je znanja usvojil pri delu z očetom in ob ogledu videoposnetkov. Najprej je izdeloval lesene izdelke, danes izdeluje stroje CNCAnže Meglič je v očetovi mizarski delavnici najprej izdeloval lesena stojala za mobilne telefone. Ko je ugotovil, da jih zaradi tehničnih omejitev ne more proizvajati v večji količini, je začel razmišljati, ali bi lahko izdelal stroj, ki bi to počel namesto njega. Danes izdeluje stroje CNC. Vpisal se je na Srednjo šolo za strojništvo Škofja Loka; ker se je v prvem letniku dolgočasil, je drugega preskočil. “Na začetku mi tudi starši niso verjeli, da bom to dejansko naredil. Ves denar, ki sem ga dobil za rojstni dan in podobno, sem prihranil, da sem kupil material. To je trajalo dve leti.”
4/6/2019 • 7 minutes, 1 second
V eni uri ujame tudi 200 rib
Ekonomist Jernej Ambrožič bi se brez vode počutil kot riba na suhem. Najlepše spomine ima na svoj in očetov odsev na vodni gladini, svojo otroško strast do ribolova pa je leta 2016 nadgradil z naslovom svetovnega prvaka v lovu rib s plovcem. “Sem delal v pisarni, v banki. Moram povedati, da sem bil kar nekako ujet, vse prevečkrat sem pogledoval čez okno, kako je zunaj. Mi bolj ustreza narava, sem bolj prost človek, bi rekel. Svobodnega duha.”Jernej Ambrožič je bil nekaj časa zaposlen v banki, zdaj je komercialist. Čeprav ima terensko delo, že v ponedeljek razmišlja o ribolovu konec tedna Ekonomist Jernej Ambrožič bi se brez vode počutil kot riba na suhem. Najlepše spomine ima na svoj in očetov odsev na vodni gladini, svojo otroško strast do ribolova pa je leta 2016 nadgradil z naslovom svetovnega prvaka v lovu rib s plovcem. “Sem delal v pisarni, v banki. Moram povedati, da sem bil kar nekako ujet, vse prevečkrat sem pogledoval skozi okno, kako je zunaj. Mi bolj ustreza narava, sem bolj prost človek, bi rekel. Svobodnega duha.”
3/30/2019 • 6 minutes, 44 seconds
Prekinil dializo, da je lahko pognal snežne topove
Pavle Čuk ima kronično bolezen ledvic, a je kljub temu pred šestnajstimi leti obudil manjše smučišče. Letos je celo prekinil dializo, da je pravočasno pognal snežne topove. Pavle Čuk ima kronično bolezen ledvic, a je kljub temu pred šestnajstimi leti obudil manjše smučišče. Letos je celo prekinil dializo, da je pravočasno pognal snežne topovePavle Čuk (krščen kot Pavel) že 42 let hodi na dializo. Trikrat na teden noč preživi na dializi v Ljubljani, se zjutraj odklopi in zapelje na smučišče Ski Bor Črni Vrh. Nasmejani, 57-letni gospod pravi, da je tako kot smučišče tudi sam več let miroval, zato zdaj ne razmišlja o premoru. “O upokojitvi ne razmišljam! V službi sem bil 13 let, potem 22 let invalidsko upokojen, zdaj sem samozaposlen za štiri ure. Penzijo sem že izkoristil, zato mi preostane le še delo!” Z boleznijo se je naučil živeti, ne dopušča, da bi ga ovirala. Že dalj časa pa ima idejo, da bi ljudi peljal po bolnišničnih oddelkih, da bi videli, s čim vse se srečujejo bolniki. “Tako bi cenili, kar imamo. Človek hitro pozabi.”
3/16/2019 • 7 minutes, 9 seconds
Mojstra sta jo vzela za čevljarsko vajenko
Jana Seliškar se je z Gorenjske preselila na Obalo. S seboj je vzela šivalni stroj, pri štiridesetih letih pa postala čevljarska vajenka. "Zgodba s čevlji se je začela čisto po naključju. Huso, starejši čevljar, se je vsak dan sprehajal po ulici, kjer delam. Pristopila sem in ga vprašala, ali potrebuje vajenko. Odvrnil je: Kje si pa bila do zdaj?"Jana Seliškar se je z Gorenjske preselila na Obalo. S seboj je vzela šivalni stroj, pri štiridesetih letih pa postala čevljarska vajenka. Pravi, da je tipična kovačeva kobila, ki je zmeraj bosaJana Seliškar je študirala kiparstvo, a se je že sprijaznila, da diplome verjetno ne bo nikoli napisala. Dela kot oblikovalka, pred kratkim pa je postala čevljarska vajenka. “Zgodba s čevlji se je začela čisto po naključju. Huso, starejši čevljar, se je vsak dan sprehajal po ulici, kjer delam. Pristopila sem in ga vprašala, ali potrebuje vajenko. Odvrnil je: Kje si pa bila do zdaj?“ Mojster Husein Šakovič in njegov sin Samir sta jo sprejela v delavnico. Pravi, da je danes težko najti koga, ki res obvlada čevljarsko obrt, zato mojstra ceni in uboga. Edini jezik, ki ga vrti in prepogiba, je tisti na čevlju.
3/9/2019 • 7 minutes, 59 seconds
Bolje v delavnici ‘šravfat’, kot preživeti ta čas za šankom
Aleš Čarman je likovni pedagog in zbiratelj. V bunkerju s štirinajststopenjskim zaklepanjem in alramom hrani dragoceno zgodovinsko zbirko. Še posebno je ponosen na vozilo Willys MB iz leta 1944. Aleš Čarman je likovni pedagog in zbiratelj. V bunkerju s štirinajststopenjskim zaklepanjem in alarmom hrani dragoceno zgodovinsko zbirko. Še posebno je ponosen na vozilo Willys MB iz leta 1944Aleš Čarman pravi, da ljubezen do ustvarjanja in zbirateljstva sovpadata. Je zbiratelj starodobnikov, vojaških vozil, predmetov, orožja in uniform iz prve in druge svetovne vojne. Ko je zaslužil prvi denar, si je izpolnil najstniško željo in kupil vozilo Willys MB iz leta 1944. “Partnerke pravijo, da so avtomobili naša ljubezen. Jaz pravim, da je bolje v delavnici ‘šraufat’, kot pa preživeti ta čas za šankom. Pri nekaterih partnerkah je resda ljubosumje, a če vedo, da v tem uživamo, tudi pogledajo čez prste!” Doma ima bunker z zavidljivo zbirko vojaških ostalin, zavarovano s štirinajststopenjskim zaklepanjem. Pravi, da je to kulturna dediščina, ki mora opozarjati na grozote, da se te ne bi ponovile. Spomni pa se besed mame, ki mu je nekoč dejala: “Lahko je govoriti o vojni, vojno doživeti pa je nekaj čisto drugega.”
3/2/2019 • 7 minutes, 53 seconds
Ne gre mu za denar, vodi ga srce
Sergej Črnčec je dijak, ki počitnice preživlja kot prostovoljec na Doživljajskem igrišču. "Vrstniki me sprašujejo, kaj bom tam, saj ni plačano. Nisem materialist, veseli me delo z otroki."Sergej Črnčec je dijak, ki počitnice preživlja kot prostovoljec na Doživljajskem igrišču. "Vrstniki me sprašujejo, kaj bom tam, saj ni plačano. Nisem materialist, veseli me delo z otroki."Sergej Črnčec obiskuje srednješolski program Predšolska vzgoja na III. gimnaziji Maribor. Že kot otrok je spoznal, da rad pomaga drugim, zato svoj prosti čas preživi kot prostovoljec na Doživljajskem igrišču. Otrokom pomaga zabijati žeblje, zakuriti ogenj, se igra skrivalnice in jih posluša. “Ko sem bil majhen me je zanimalo, kaj je za tisto ograjo, zato sem šel pogledat in ugotovil, da je najboljši ‘plac’!“ Pravi, da je lepo videti otroke, ki se razumejo med sabo in so sprejeti. Tudi sam je bil v preteklosti že kdaj izključen. “Zaradi moje telesne teže in tako dalje, ampak sem se s tem zaradi vzgoje sprijaznil. Mama me je podpirala, naj se sprejmem takega, kot sem, da sem to z razlogom. Naučila me je tudi, če hočem kaj v življenju spremeniti, moram za to delati.” “Pomembno je, da starši sprejmejo, da se bo otrok pač umazal. Eni se zavedajo, da se lahko stvari sperejo, drugi komplicirajo. Tudi, če se otrok udari. To je normalno, samo tako se lahko nauči.” – Bodoči vzgojitelj in prostovoljec Sergej Črnčec #Liki #zdajgovori — ? Val 202 (@Val202) February 2, 2019
2/2/2019 • 6 minutes, 44 seconds
Znanost ni služba, je vera
Dr. Špela Gorički je biologinja, ki verjame, da je znanost namenjena vsem. Ko je država odpovedala, je denar za raziskave zbirala ob pomoči množičnega financiranja. "Bila sem že natakarica, vmes sem delala v Avstriji na kmetiji in vrtnariji. To delam za denar, znanost je zame vera, k njej si zavezan.”Dr. Špela Gorički je biologinja, ki verjame, da je znanost namenjena vsem. Ko je država odpovedala, je denar za raziskave zbirala ob pomoči množičnega financiranjaBiologinja dr. Špela Gorički je že v otroštvu brkljala po zemlji in se navduševala nad žuželkami. Na fakulteti je odkrila zanimanje za dvoživke, zdaj se ukvarja tudi s preučevanjem dvoživk s pomočjo detekcije okoljske DNK. Ker država po doktoratu ni pokazala zanimanja, se je odločila za zbiranje sredstev z množičnim financiranjem. “To je zelo velika škoda, v šolanje enega doktorja znanosti se investira skoraj pol milijona evrov. In potem ga pustiš, celo podariš nekomu drugemu. Res je znanost svetovna, in ne šteje, od kod prihajaš … A vendar je to tako, kot bi 20 let gojil drevo in ga potem odsekal.“ Pravi, da je znanost več kot služba, tega ne bi mogla početi zgolj za preživetje. “Bila sem tudi že natakarica, vmes sem delala v Avstriji na kmetiji in vrtnariji. To delam za denar, znanost je zame vera, k njej si zavezan.”
1/26/2019 • 7 minutes, 19 seconds
Bonsaji so žive skulpture, nikoli dokončano delo
Nik Rozman je 27-letni krajinski arhitekt in bonsajist. Ima jih več kot 150, pravi, da je slišal primerjavo, da je bonsaje težje vzdrževati kot hišnega ljubljenčka!Nik Rozman je 27-letni krajinski arhitekt in bonsajist. Ima jih več kot 150, pravi, da je slišal primerjavo, da je bonsaje težje vzdrževati kot hišnega ljubljenčka! Nik Rozman se je nad bonsaji navdušil že v otroštvu, tudi on si je ogledal film Karate Kid 3. Mojster borilnih veščin Miyagi v enem prizoru svojemu varovancu Danielu pripoveduje, da je tako kot pri bonsaju tudi pri človeku pomembna notranjost, močna korenina. “Lahko se z drevesom ukvarjamo 5 ali 10 let, pa ga pozabimo enkrat zaliti in propade. Sem že slišal primerjavo, da je imeti bonsaj huje kot hišnega ljubljenčka.“
1/19/2019 • 7 minutes, 7 seconds
Takšna služba je loterija življenja
Ksenija Trs je že 26 let knjižničarka v Mariborski potujoči knjižnici. Tako je zavzeta, da ji je neki par celo pustil ključe svoje hiše. Ko sta bila knjigoljuba odsotna, jima je nastavljala knjige. “Ko vstopi bralec na bibliobus, ko vidiš tisti žar v očeh in te objame: samo, da ste tukaj, da ste prišli. Ko mi zaupajo, naj jim poiščem čtivo, to je največji kompliment, kar ga lahko dobim kot knjižničarka. Domov res odhajam fizično utrujena, ker je ogromno prenašanja knjig, ampak psihično sem pa na plafonu!”Ksenija Trs je že 26 let knjižničarka v Mariborski potujoči knjižnici. Tako je zavzeta, da ji je neki par celo pustil ključe svoje hiše. Ko sta bila knjigoljuba odsotna, jima je nastavljala knjige. Ksenija Trs je bila zmeraj strastna bralka, v prostem času piše pesmi in scenarije, vrtnari in promovira bralno kulturo. Najraje pa izposoja knjige na bibiliobusu, potujoči knjižnici. Prav zato je tako posebna: obožuje svoje delo! “Enostavno se mi zdi, da dobiš takšno službo, loterija življenja. In se mi zdi, da moram to nekako vrniti.” “Ko vstopi bralec na bibliobus, ko vidiš tisti žar v očeh in te objame: samo, da ste tukaj, da ste prišli. Ko mi zaupajo, naj jim poiščem čtivo, to je največji kompliment, kar ga lahko dobim kot knjižničarka. Domov res odhajam fizično utrujena, ker je ogromno prenašanja knjig, ampak psihično sem pa na plafonu!” Pripoveduje, kako je že kot majhna deklica varčevala dinarje za knjige, kako je soseda pod vtisom knjižnih prigod kavbojcev in indijancev privezala na drevo in o zabavnih prigodah na delovnem mestu.
1/12/2019 • 8 minutes, 15 seconds
Težava ni v času, temveč v volji
Brane Vujičić je inženir informatike in prostovoljec pri Slovenski filantropiji. Inštruira zlasti begunce, za katere pravi, da ne prinašajo nasilja, ampak od njega bežijo. “Pred štirimi leti je bila ekonomska kriza, zato so ljudje izgubljali službe. Če izgubijo starši službo, ni denarja za inštrukcije. Mislil sem, da bom pomagal predvsem takim otrokom, potem pa so mi na Slovenski filantropiji predlagali, da bi delal s fantom iz Afganistana. Sem rekel, zakaj pa ne!”Brane Vujičić je inženir informatike in prostovoljec pri Slovenski filantropiji. Inštruira zlasti begunce, za katere pravi, da ne prinašajo nasilja, ampak od njega bežijo Brane Vujičić je inženir informatike, zaposlen na Ministrstvu za finance Republike Slovenije. Pred štirimi leti se je odločil, da bo postal prostovoljec, zdaj ob popoldnevih pomaga zlasti begunskim osnovnošolcem, dijakom in študentom. “Pred štirimi leti je bila ekonomska kriza, zato so ljudje izgubljali službe. Če izgubijo starši službo, ni denarja za inštrukcije. Mislil sem, da bom pomagal predvsem takim otrokom, potem pa so mi na Slovenski filantropiji predlagali, da bi delal s fantom iz Afganistana. Sem rekel, zakaj pa ne!” V gimnaziji je imel popravni izpit iz matematike in fizike, prizna v smehu in zadregi. Potem se je začel učiti, danes – tri leta pred upokojitvijo – on pomaga drugim. Begunci, ki jih poučuje, niso prav nič drugačni: imajo mobilne telefone, hodijo v šolo ali službo, zvečer pa tudi oni gledajo televizijo: razlikuje se morda le prigrizek. “Povedo mi, da pogrešajo domačo hrano. Drugače pa te kulturne razlike … Jaz jih ne vidim. Ali pa sem slep! Ljudje so v krizi in pomisliš: lahko bi pomagal, pa nisem. To je tako, kot da imate sendvič, okrog vas pa je deset lačnih ljudi. Jaz tega sendviča ne bi mogel pojesti.”
12/29/2018 • 7 minutes, 48 seconds
Za eno fotografijo porabi tudi po cel teden
Eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov Borut Peterlin je pripadnik t. i. gibanja antikvariatne avantgarde: svoje fotografije obdeluje z opremo in po postopkih iz 19. stoletja.Eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov Borut Peterlin je pripadnik t. i. gibanja antikvariatne avantgarde: svoje fotografije obdeluje z opremo in po postopkih iz 19. stoletja.Pobudnik našega največjega fotografskega festivala FotoPub je študiral na prestižnih fakultetah v tujini; tudi pod mentorstvom svetovno slavnih Oliviera Toscanija in Marka Ostermana. Dolga leta je delal kot fotoreporter za tednik Mladina, nato pa se je odločil iti na (in po) svoje. Zdaj se večinoma zadržuje v svojem simpatično umeščenem ateljeju na železniški postaji v Straži pri Novem mestu in na portalu YouTube mesečno objavlja videoposnetke, v katerih na kreativen način predstavlja procese razvijanja fotografij, kot so jih poznali okrog leta 1850. “Na internetu je pomembno samo to, da počneš nekaj, kar bi počel tudi brez plačila, ter da to delaš strastno in frekventno. Pri toliko milijardah ljudi se bo našel en milijon takih, ki jim bo to, kar počneš, najboljša stvar na svetu.”
12/22/2018 • 7 minutes, 42 seconds
Lov je veliko več kot to, da daš puško na ramo
Maja Brunskole je 26-letna magistrica prava in ekonomije, a se najprej predstavi kot lovka in zavetnica narave: "Lovcev ne vodi denar, zato bomo vedno čuvali naravo."Maja Brunskole je 26-letna magistrica prava in ekonomije, a se najprej predstavi kot lovka in zavetnica narave: "Lovcev ne vodi denar, zato bomo vedno čuvali naravo."Maja Brunskole si je od nekdaj želela postati lovka, se spominja. Lovci so bili oba pradedka, dedek in oče. Ko se je ta odpravljal na lov, mu je že kot majhna po lovskem običaju zaželela dober pogled. Najprej je postala lovka, potem še magistrica prava in ekonomije. “Mogoče se mi je zato uspelo izobraziti, ker sem bila veliko v naravi. Moraš se sprostiti, iti na ‘off’, sicer vrže ven varovalko, kot pravijo.” Poudarja, da lov ni le to, da daš puško na ramo. “Ko je bila letos huda zima, kdo je nosil krmo divjadi? Lovci.” Ne vodi jih denar, za gozdove in njive skrbijo prostovoljno. “Dokler ti ni denar gospodar, boš za nekaj skrbel,” pravi. Tudi, ko uplenijo divjad, se ji poklonijo. “Lovci imamo spoštovanje do divjadi. Ob uplenitvi ji damo zadnji grižljaj, to je vejica, ki jo položiš divjadi v usta. Lovec ni samo ubijalec, to je stereotip, podoben kot ta, da smo blondinke neumne.“
12/15/2018 • 7 minutes, 45 seconds
Okusno je, ko še ostane malo prikrito
Diplomirana pravnica Urška Košir je fotografinja, ki med drugim ustvarja erotične fotografije za koledarje in moške revije. Pravi, da je žensko telo najlepša oblika, kar jih je ustvarila narava. Diplomirana pravnica Urška Košir je fotografinja, ki med drugim ustvarja erotične fotografije za koledarje in moške revije. Pravi, da je žensko telo najlepša oblika, kar jih je ustvarila naravaUrška Košir se spominja družinskega fotoaparata, ki so ga starši uporabljali le za posebne in vesele dogodke. “Bil je družinska srebrnina, spravljen visoko na polici.” Fotografija jo je prevzela, z njo je zaslužila tudi prve tolarje. “Vstopnine so bile drage, zato sem s seboj vzela fotoaparat, v zameno pa so mi plačali vstopnino.” “Pravo so črne črke na belem papirju, fotografije pa so barve in emocije, zato je bila izbira logična.” Je tudi fotografinja za revijo Playboy. Pravi, da je okusna golota odvisna od družbenih okvirjev, v nekaterih državah so dekleta v kopalkah, drugje popolnoma razgaljena. “Pri nas je okusno, ko še ostane malo prikrito. Žensko telo je umetnina, ko pa je intimen predel tako razkrit, da zmoti to obliko, ko potegne pozornost tja … Takrat je preveč.”
12/8/2018 • 7 minutes, 29 seconds
Ne mara pametnih naprav, sprošča ga zvok čebel
Tomi Kolarič je petnajstletni čebelar, ki je vse svoje prihranke vložil v čebelnjak. Pravi, da je najpomembneje, da veš, kaj ješ! Tudi zato se šola za mesarja.Tomi Kolarič je petnajstletni čebelar, ki je vse svoje prihranke vložil v čebelnjak. Pravi, da je najpomembneje, da veš, kaj ješ! Tudi zato se šola za mesarja.Tomi Kolarič je v osnovnošolskem krožku odkril veselje do čebelarstva. Vse svoje prihranke je vložil v čebelnjak, ko se konec tedna vrne domov iz mariborskega dijaškega doma, gre najprej do čebel. Približa se jim kar brez rokavic: “Sem prijazen in miren, ker vem, da me ne bodo pičile. Če jim ne želiš nič slabega in ne ‘rogoviliš’, ti ni hudega!” “Od nekdaj nisem navezan na računalnike in razne igre, raje sem zunaj. Enostavno moram nekaj delati v naravi, to me sprošča. Ko sem zaprt, mi je tesno. Opravila v čebelarstvu so mi nekaj najlepšega, zvok čebel me sprošča.”
12/1/2018 • 6 minutes, 58 seconds
Gasilci so junaki današnjega časa
Neža Strmole je 27-letna prostovoljna gasilka iz Stične, ki rešuje krajane in njihove spomine. Včasih pred njimi ognjeni zublji požirajo kmetijska poslopja, hiše in avtomobile. “Mogoče se komu sliši čudno, da sredi noči, ko te zbudi pisk pozivnika, vstaneš in greš na intervencijo. Nam je to nekaj samoumevnega. Enostavno greš. In ko si enkrat gasilec, ko vidiš, kako pomagaš, ko čutiš hvaležnost … To te drži, da opravljaš to poslanstvo.”Neža Strmole je magistrica andragogike in prostovoljna gasilka. Sledi družinski tradiciji in pooseblja rek: gasilstvo je način življenja! Neža Strmole je 27-letna prostovoljna gasilka iz Stične, ki rešuje krajane in njihove spomine. Včasih pred njimi ognjeni zublji požirajo kmetijska poslopja, hiše in avtomobile. “Mogoče se komu sliši čudno, da sredi noči, ko te zbudi pisk pozivnika, vstaneš in greš na intervencijo. Nam je to nekaj samoumevnega. Enostavno greš. In ko si enkrat gasilec, ko vidiš, kako pomagaš, ko čutiš hvaležnost … To te drži, da opravljaš to poslanstvo.” “Nemoč je tako močan občutek, da so gasilci ali reševalci odrešitelji te stiske oziroma jo ublažijo. Ljudje jemljejo urgentne službe kot junake sodobnega časa. Veš, da bodo prišli ne glede na uro ali letni čas.”
11/24/2018 • 7 minutes, 43 seconds
Če bi se več igrali, ne bi imeli potrebe po vojni
Ni vojak, pa tudi zgodovinar ne. Jošt Car je študiral logistiko, zdaj je zaposlen v projektni pisarni. V družbi prostovoljcev v prostem času načrtuje prikaz zgodovinskih vojaških spopadov. “Ne propagiramo nasilja, skozi podoživljanje dogodkov želimo prikazati grozote in naučiti ljudi, da je vojna nekaj groznega. Mogoče nenavadna ideja, vendar mislimo, če bi se ljudje več igrali, ne bi bilo potrebe po vojni.”Jošt Car je zbiratelj zgodovinskih predmetov iz zgodovinskih vojaških bitk, ki jih tudi uprizarja. V uniformi Napoleonovega vojaka razlaga o vojni in miruJošt Car uživa v uprizarjanju zgodovinskih vojaških spopadov. Že v otroštvu se je navduševal nad očetovimi zbirateljskimi kosi, igral se je z odličji, čeladami in sabljami. Ko je odrasel, so igrače postale premajhne. “Za sodelovanje na dogodku rabiš popolno uniformo: eni grejo tako daleč, da si oblečejo še spodnje perilo iz tedanjih materialov, denimo iz platna. Rabiš tudi orožje, mi uporabljamo deaktivirano in nenevarno.” Ni vojak, pa tudi zgodovinar ne. Jošt Car je študiral logistiko, zdaj je zaposlen v projektni pisarni. V družbi prostovoljcev v prostem času načrtuje prikaz spopadov. “Ne propagiramo nasilja, skozi podoživljanje dogodkov želimo prikazati grozote in naučiti ljudi, da je vojna nekaj groznega. Mogoče nenavadna ideja, vendar mislimo, če bi se ljudje več igrali, ne bi bilo potrebe po vojni.”
11/17/2018 • 7 minutes, 51 seconds
V vojski je oficirju vse leto kazal čarovniške trike
Grega Sulejmanovič je doštudiral matematiko, leto in pol zdržal v razredu, potem pa se odločil za profesionalno čarovništvo. Kariero je začel s kartami in preprostejšimi triki, nekaj mu jih je pokazal družinski prijatelj, veliko jih je poznal tudi že pokojni ljubljanski župnik z Rudnika. Svoje spretnosti pa je razvijal celo med služenjem vojaškega roka.Grega Sulejmanovič je že trideset let čarovnik, ki se je s triki prebil tudi skozi služenje vojaškega roka; po študiju matematike je leto in pol najprej poučeval matematiko in čaral v učilniciGrega Sulejmanovič je doštudiral matematiko, leto in pol zdržal v razredu, potem pa se odločil za profesionalno čarovništvo. Kariero je začel s kartami in preprostejšimi triki, nekaj mu jih je pokazal družinski prijatelj, veliko jih je poznal tudi že pokojni ljubljanski župnik z Rudnika. Svoje spretnosti pa je razvijal celo med služenjem vojaškega roka. “To je prostor za trike, če nisi tam čarovnik, si nasrkal! Jaz sem bil še v ‘jugovojski’, to je bilo ’87. leta. Po žepih sem nosil rekvizite, potem me je poiskal neki oficir, ki je hotel znati čarati in sem ga celo leto učil. V njegovem stanovanju sem bil več kot v kasarni!” Čarovniški triki pa mu niso prav nič koristili, ko se je iz Ljubljane preselil na Pohorje. Včlanil se je v krajevno skupnost, ko kdo kaj potrebuje, mu pomaga, sosedje pa njemu! “Edini trik, ki vžge pri teh ljudeh, je ta, da si pošten. Če prideš iz Ljubljane na Pohorje, te malo čudno gledajo. Pohorci so zelo … Pohorci. Krasni ljudje, ampak je treba v ‘štih’ z njimi.”
11/10/2018 • 7 minutes, 38 seconds
Damir Vodopija, nekoč specialec, danes prodajalec plošč
Ko je Damir Vodopija izstopil iz specialne enote policije in odprl trgovino z rabljenimi ploščami, so mu sodelavci dejali, da je naredil "salto mortale". Kot otrok je prek radijskih valov lovil italijanske radijske postaje, potem je v kadetnici kot srednješolec poslušal rockovsko glasbo. Kmalu je začel zbirati zgoščenke, ko jih je imel več tisoč, pa odprl izposojevalnico. Zdaj prodaja plošče, zgoščenke in kasete, ukvarja se tudi s presnemavanjem in digitalizacijo spominov. Čeprav ga v prodajalni ves čas spremlja glasba, ima rad tišino.Ko je Damir Vodopija izstopil iz specialne enote policije in odprl trgovino z rabljenimi ploščami, so mu sodelavci dejali, da je naredil "salto mortale"Damir Vodopija je bil nekaj let zaposlen v specialni enoti policije, danes ima specializirano prodajalno. Ni tipični trgovec, stranke tika, raje kot prodaja, pa z njimi klepeta. “Stranke in mi smo vsi isti, glasbeniki, ki jih imam na stropu in stenah, pa so ‘vi’. Zaradi njih sem prišel v trgovino, zaradi njih prihajajo stranke, zame so zato ‘vi’.” Kot otrok je prek radijskih valov lovil italijanske radijske postaje, potem je v kadetnici kot srednješolec poslušal rockovsko glasbo. Kmalu je začel zbirati zgoščenke, ko jih je imel več tisoč, pa je odprl izposojevalnico. Zdaj prodaja plošče, zgoščenke in kasete, ukvarja se tudi s presnemavanjem in digitalizacijo spominov. Čeprav ga v prodajalni ves čas spremlja glasba, ima rad tišino. “Vprašanje, kaj je uspeh … Da si Elvis Presley in umreš zaradi droge? Ali je uspeh, da živiš normalno življenje, čeprav nihče ne ve zate? Da imaš hiško, službo, otroke … Ženo, ki jo imaš rad?”
11/3/2018 • 7 minutes, 58 seconds
Najprej je želel postati ‘jezični dohtar’, potem jezični lutkar
Matevž Gregorič je že več kot dvajset let animator lutk, dramaturg in režiser. Po končani gimnaziji se je vpisal na študij prava, prepričan, da bo manipuliral akte, zdaj manipulira lutke. Študij je opustil, čeprav so ga doma vzpodbujali, naj ga konča. “Ko sem staršem in starim staršem iz generacije poštenih poklicev in rednih služb pripovedoval, da nastopam naokrog, mi je babica v Prekmurju rekla: sej ven, ti si tak kak cirkusant!”Matevž Gregorič je zaradi bolezni vskočil v predstavo in se zaljubil v animacijo lutk. Opustil je študij prava. "Takrat se nismo spraševali o rednih službah in prekariatu, enostavno smo živeli."Matevž Gregorič je že več kot dvajset let animator lutk, dramaturg in režiser. Po končani gimnaziji se je vpisal na študij prava, prepričan, da bo manipuliral akte, zdaj manipulira lutke. Študij je opustil, čeprav so ga doma spodbujali, naj ga konča. “Ko sem staršem in starim staršem iz generacije poštenih poklicev in rednih služb pripovedoval, da nastopam naokrog, mi je babica v Prekmurju rekla: sej ven, ti si tak kak cirkusant!” Lutkar pravi, da se lahko pri razmahu špas teatrov upravičeno vprašamo, kaj prinaša ljudem očiščenje in katarzo. “To vsekakor ni resna gledališka lutkovna umetnost, ki te sili k razmišljanju.” Občinstvo se spreminja, razlika je že pri otrocih iz različnih koncev Slovenije. “Razlikujejo se kot dan in noč. Manj imajo okrog sebe, več je narave, bolj jih predstava začara. Več imajo digitalij in impulzov iz mestnega okolja, težje jih je prepričati, težje verjamejo v oživljanje mrtvega.”
10/27/2018 • 7 minutes, 37 seconds
Akademski stolček zamenjala za fitnes napravo
Vesna Laban je doktorica komunikologije, ki je visoko cenjeno in zanesljivo delovno mesto zamenjala za fizično in prekarno delo. S fakultetnega katedra je presedlala na fitnes napravo! Ko se je odločila za korak k sebi, je preprosto začutila, da je na pravi poti. “Ko si pomirjen s tem, kar nardiš in s tem, kdo si. Ko si rečeš: če želiš biti ob meni, bodi, če ti nisem všeč, pa pojdi stran. Takrat lahko rečeš, da je to, to.”Vesna Laban je doktorica komunikologije, ki je visoko cenjeno in zanesljivo delovno mesto zamenjala za fizično in prekarno delo. S fakultetnega katedra je presedlala na fitnes napravo! Dr. Vesna Laban je uživala v pedagoškem delu svojega poklica, na predavanjih in vajah s študenti na fakulteti. Vse ostalo pa se ji je začelo upirati. Nabiranje točk, pisanje znanstvenih člankov zaradi obveze, nezadostna oprema in tog izobraževalni sistem so jo vse bolj dušili. Odločila se je, da iz njega izstopi. “Zavedam se, da sem pustila službo za nedoločen čas, seveda so bili dvomi. Nisem se odločila čez noč, skušala sem se obnašati kot odgovorna mama, ob meni sta bila dva otroka. Nekaj je konjiček, nekaj drugega pa, ko želiš od tega živeti.” Ko se je odločila za korak k sebi, je preprosto začutila, da je na pravi poti. “Ko si pomirjen s tem, kar narediš, in s tem, kdo si. Ko si rečeš: če želiš biti ob meni, bodi, če ti nisem všeč, pa pojdi stran. Takrat lahko rečeš, da je to to.”
10/20/2018 • 7 minutes, 37 seconds
Življenje je sočno, če plavaš proti toku
"Samo piči," pravi Matija Rižner, mladi oblikovalec iz masivnega lesa. Pri petih letih je začutil veselje do dela z lesom, a je želja zaspala in se prebudila skoraj dve desetletji pozneje. “Zelo sem vesel, ker se veliko ljudi išče, ne vedo, kaj bi radi. Sam sem del tega, kar imam rad, že našel. Čim prej najdi, kar te res veseli, ker je življenje prekratko. Potem se na nek način vse odvija samo.” "Samo piči," pravi Matija Rižner, mladi oblikovalec iz masivnega lesa. Pri petih letih je začutil veselje do dela z lesom, a je želja zaspala in se prebudila skoraj dve desetletji pozneje28-letni oblikovalec Matija Rižner je prve lesene izdelke ustvaril skorajda s pisarniškim materialom. V osnovni in srednji šoli je izgubil stik z ročnimi deli, ko je pri 23 letih na tleh našel kos lesa in izdelal prvo žličko, pa ga je zadelo kot strela z jasnega. “Zelo sem vesel, ker se veliko ljudi išče, ne vedo, kaj bi radi. Sam sem del tega, kar imam rad, že našel. Čim prej najdi, kar te res veseli, ker je življenje prekratko. Potem se na neki način vse odvija samo.” Pri Matiji Rižnerju v ateljeju ne boste našli iverne plošče. Je zelo uporaben in dostopen material, ni pa živ, pravi. Sam izdeluje predmete in pohištvo iz masivnega lesa. Moti ga vseprisotna plastika, a nima skrajnih stališč. “Ne bi rad bil ekstremist, včasih je pač taka priložnost, da uporabiš plastične krožnike, ker je večja potrata energije in časa, kar je največ vredno.“
10/13/2018 • 7 minutes, 33 seconds
Pri 53 letih imel status študenta, pri 56 diplomo
Franci Savšek pravi, da se učimo celo življenje: po petdesetem letu je odkril strast do slikanja in se odločil za študij strojništva. “Če bi šel mlajši študirat, mogoče vsega ne bi vzel tako resno. Tudi z branjem sem imel v osnovni šoli grozne probleme, sovražil sem knjige. Potem se mi je tako odprlo, da me ni mogel nihče ustaviti!“Franci Savšek pravi, da se učimo vse življenje: po petdesetem letu je odkril strast do slikanja in se odločil za študij strojništvaBil je najstarejši v predavalnici, striček, se v smehu spominja. Franci Savšek je presegel lik slovenskega študenta, ki zavlačuje študij. A v resnici je vse, razen vpisa pri 53 letih, naredil v roku. “Če bi šel mlajši študirat, mogoče vsega ne bi vzel tako resno. Tudi z branjem sem imel v osnovni šoli grozne probleme, sovražil sem knjige. Potem se mi je tako odprlo, da me ni mogel nihče ustaviti!“ Verjame, da lahko en kamenček sproži plaz. In res ga je leta 2010, ko je zagledal plakat francoskega umetnika Toulouse-Lautreca. Čeprav ni nikoli slikal, je začel ustvarjati reprodukcije. “Jaz sem ‘soler’, že celo življenje soliram. Če se zgledujem po velikih imenih slikarstva, so vsi nekako solirali in izstopali. Zgodovina kaže, da je treba ubrati svojo pot.”