V Sloveniji od sredine poletja spet deluje klicni center, kjer so prebivalcem na voljo informacije glede covida19. Samo lani, čeprav vmes center ni deloval, so zabeležili več kot 230 tisoč klicev in odgovorili na vsaj toliko vprašanj klicateljev. Na vladnem klicnem centru za informacije o novem koronavirusu imajo te dni spet več kot tisoč klicev na dan, kar pomeni, da se je negotovost med državljani spet povečala. Katera so najpogostejša vprašanja, s katerimi se na klicni center obračajo državljani? Koliko zmede je med ljudmi povzročilo skrajšanje obdobja izolacije po okužbi z desetih na sedem dni? Kdaj prebolevniki lahko pridobijo QR-kodo? Prvega februarja bo potrdilu o cepljenju proti covidu-19 veljavnost potekla po 270 dneh – kaj to pomeni za tiste, ki so cepljeni samo dvakrat? Nanje odgovarja državni sekretar na Ministrstvu za zdravje Franc Vindišar. "Največ vprašanj je vezanih na aktualno problematiko – na izolacije in karantene. Namreč vedeti moramo, da je število okuženih ljudi s koronavirusom ta hip izjemno visoko, dnevna številka gre daleč čez tisoč."

... čaka te nekaj lepega!

Profesor Michael Bang Petersen, ki že vse od začetka spremlja družbene vidike epidemije, opozarja, da je ključ do uspeha pri upravljanju epidemije transparentna in odkrita komunikacija z državljani. 10. septembra so na Danskem odpravili vse ukrepe proti covidu-19 in razglasili, da covid-19 pri njih ni več bolezen, nevarna za družbo. Svet je obšel posnetek polnega koncerta, kjer so obiskovalci uživali brez mask in brez razdalje. Mimoidoči na koebenhavenskih ulicah so bili septembra opazno zadovoljni. Septembrska reportaža z Danske: kaj pomenijo dobri ukrepi, zakaj so se jih držali, kako so prišli do skupnostnega razmišljanja in zakaj tako zelo zaupajo odločevalcem pri upravljanju z epidemijo? Danska je v zadnjih tednih visoko na lestvici po dnevnih okužbah. Njihovo sedemdnevno povprečje na milijon prebivalcev je 1.600 primerov. Znova pa so vzpostavili ukrepe. Profesor Michael Bang Peterson, politolog in direktor velikega raziskovalnega projekta, ki spremlja družbene učinke covida-19, pravi, da je zdaj Danska v delnem zaprtju. Že novembra so se vrnili tako imenovani koronski potni listi ali PCT-pogoj po slovensko. Ukrepe so zaradi širjenja okužb pozneje še zaostrovali. Še posebno decembra, ko so odkrili tudi omikron. Zdaj so zaustavljene vse kulturne dejavnosti, javne uslužbence so nagovorili, naj delajo od doma, šole so uvedle predčasne božične počitnice, v javnih prostorih so znova uvedli maske. Eden izmed dejavnikov pri danski zgodbi o visoki precepljenosti, zaupanju vladi in upoštevanju drugih ukrepov je bila – dobra in transparentna komunikacija z državljani. Kako so jim, potem ko so se Danci skoraj vrnili v staro normalnost, potem sporočili, da je spet čas za nove ukrepe? "Ob pojavu omikrona je vlada še posebej začela spodbujati cepljenje s poživitvenim odmerkom. Zdaj je približno tretjina danskih prebivalcev že prejela poživitveni odmerek. To za zdaj zagotavlja nizke številke ljudi v bolnišnicah." "Večinoma so ljudje pripravljeni na uvedbo novih ukrepov in zaostritev. Po naših podatkih so ljudje pri ukrepih pripravljeni celo iti dlje, kot pa je vlada priporočila."

Ves čas skoraj dveletne epidemije so med tistimi, ki pomagajo, tudi prostovoljci Rdečega križa. Številni so se v tem času odzvali na pozive bolnišnic in domov za starejše, ko so ti potrebovali dodatno pomoč pri obvladovanju razmer. Mateja Brežan je zbrala zgodbe treh Primorcev, ki so se s covidom in vsem, kar je povzročil, srečali v prvih vrstah.

Cepljeni člani nekega gospodinjstva imajo manjše, a še vedno precejšnje tveganje, da se okužijo z delta različico koronavirusa, kažejo izsledki britanske študije. Pogovarjali smo se soavtorico študije. Pred tedni je v znanstveni reviji The Lancet Infectious Diseases izšla raziskava britanske znanstvene skupine o širjenju koronavirusa znotraj skupnega gospodinjstva. Gre za zelo zanimive in pomembne izsledke, saj se z okužbami znotraj gospodinjstev srečujejo tako cepljeni kot necepljeni. Pogovarjali smo se s soavtorico študije, infektologinjo dr. Aniko Singanayagam z Imperial College London. Cepljeni člani nekega gospodinjstva imajo manjše, a še vedno precejšnje tveganje, da se okužijo z delta različico koronavirusa, ugotavlja študija, izvedena na 440 britanskih gospodinjstih. Ko imajo cepljeni največjo virusno obremenitev so podobno kužni kot necepljeni, a se njihova kužnost hitreje zmanjša kot pri necepljenih. "Potrdili smo, da če živiš v gospodinjstvu, kjer je se je pojavil primer covida, še vedno obstaja tveganje, da se okužiš, tudi če si polno cepljen." Ugotovitve študije torej pojasnijo, zakaj se delta različica tako hitro širi po gospodinjstvih tudi med cepljenimi posamezniki, ki pa so vendarle mnogo bolj zaščiteni in imajo tudi lažji potek bolezni kot necepljeni ter tudi manj širijo virus ob krajših stikih, posebej poudarja sogovornica.

Pogovarjali smo se s strokovnim direktorjem UKC Maribor Matjažem Vogrinom, ki opozarja, da je število bolnikov v mariborskih intenzivnih enotah najvišje od začetka epidemije in da bodo kmalu presegli tudi do zdaj najvišje število bolnikov v akutni obravnavi. Zelo naglo porašča število pacientov, ki potrebujejo intenzivno terapijo. V glavnem so to pacienti, ki so že bili hospitalizirani na drugih oddelkih. Vsak dan na intenzivni oddelek sprejmemo 6-8 novih pacientov, kar je zelo težka obremenitev za kader v naši ustanovi. Epidemija v tem trenutku kaže porast v podravski regiji, posavski regiji in jugovzhodni Sloveniji, medtem ko v drugih regijah prihaja do stagnacije, morda celo do minimalnega upada. V Mariboru številke močno rastejo, prav tako so polne ptujska, celjska in murskosoboška bolnišnica. Pred epidemijo je bilo v Sloveniji na voljo 230 postelj za intenzivno terapijo, sedaj je polnih 230+285, kar je obremenitev, ki je ne more zdržati noben sistem. Bolnike lahko namestimo še v operacijske dvorane in improvizirane prostore brez ustreznega kadra, ampak tega si seveda ne želimo.

Reportaža iz UKC Ljubljana: Povprečna starost hospitaliziranih na covidnem intezivnem oddelku je 60 let, 80 odstotkov jih je necepljenih. Na dan našega obiska je bila najmlajša bolnica na intenzivnem oddelku stara 29 let. V Sloveniji že dober mesec vztrajajo zaostrene epidemične razmere, ki se zaradi nizke, le 54-odstotne precepljenosti prebivalstva ne izboljšujejo. Maja Stepančič je prejšnji četrtek obiskala intenzivni oddelek ljubljanskega kliničnega centra, kjer je, kot boste slišali, stanje zelo resno, kljub težkemu delu v zahtevnih pogojih pa je zdravstveno osebje prijazno, srčno in predvsem osredotočeno, da oskrbi čim več bolnikov. Na dan obiska se je v celotnem UKC-ju zdravilo 66 bolnikov na intenzivni terapiji, v diagnostično-terapevtski službi oziroma DTS-u, ki je bil lani prigrajen UKC Ljubljana in urejen ravno za covidne bolnike, je bilo na intenzivnem oddelku hospitaliziranih 51 pacientov, prazne so bile le še tri postelje. Sogovorniki: Janja Perme Hajdinjak, nadzorna medicinska sestra v enoti intenzivne terapije, Gašper Bombač in Anže Jerina, z anestezije premeščena zdravstvenika, diplomirani zdravstvenik Andrej Trobec, medicinska sestra Lili Cerjak, premeščena iz kirurškega bloka, in pacienti na covidnem oddelku: Andrej, Andrej, Slobodan in Ivana.

Dr. Zarja Muršič: Upam, da sledimo zgledu Baltskih držav, kjer se je val že umiril. Trenutni pritisk na bolnišnice je neznosen in previsok. V primeru letošnjega jesenskega vala v Baltskih državah vidimo zelo hiter padec zaznanih potrjenih primerov. Pri nas so številke še zmeraj visoke, zdravstveni sistem je pod pritiskom. "Ko smo prvič razglasili epidemijo, smo imeli 133 okuženih, drugič nekaj čez 7000 okuženih, zdaj, ko epidemije uradno ni, imamo več kot 45.000 aktivnih potrjenih primerov," pove biologinja in komunikatorka znanosti dr. Zarja Muršič.  "WHO ocenjuje, da država virus obvladuje, če je delež pozitivnih testov pod petimi odstotki. Kar je nad tem odstotkom, pomeni, da ni nadzora nad širjenjem. Pri nas je trenutno vsak drugi izvid testa pozitiven." Kako je pravzaprav še mogoče ukrepati, je absolutno upoštevanje pogoja PCT tisto, ki nas lahko pripelje na zeleno vejo? "Ne poznam raziskav, ki bi popolno zaprtje enačili s preverjanjem in izpolnjevanjem pogoja PCT. Če pogoj izpolnjujemo, imamo lahko še vedno fizične stike z veliko različnimi osebami. Ravno pri teh stikih pa se tudi širi virus." Veliko raziskav PCT povezuje z mehkim prehodom v obvezno cepljenje. Za tem je predpostavka, da redno testiranje postane nadležno in se ljudje tudi zaradi tega odločijo za cepljenje. "Kot vidimo pri nas in v Nemčiji, stvar ni tako preprosta. Odzivi ljudi na tovrstno orodje so zelo različni. Nekatere to še dodatno spodbudi, da so proti cepljenju, neko peščico ljudi pa spodbudi k cepljenju." Lahko sploh napovemo prihodnost našega življenja z virusom? "Za zdaj različice, ki bi se širila hitreje od delte, še nismo zaznali. Zanimivo je vprašanje: Ali se lahko ta virus sploh še hitreje širi? Gotovega odgovora na to še nimamo. Vse več podatkov obstaja, da se je spreminjanje regije koničastega proteina, ki je virusu v zadnjem letu in pol prineslo prednost, upočasnilo." 

Evropa je trenutno epicenter pandemije covida, zelo malo okužb pa v zadnjem mesecu beležijo v Indiji. Zakaj? Mnogi stavijo, da je to zaradi zdravila ivermektin. Vendar pa doktorica Monica Mahajan iz New Delhija odgovarja: »Po analizi podatkov smo v Indiji spoznali, da uporaba ivermektina ne spremeni poteka covida. Pacient ničesar ne pridobi, hkrati pa mu tudi ne škoduje. Če ga pacientu predpišeš ali ne, ni velike razlike.« Specialistka internistka v glavnem indijskem mestu vodi eno od zasebnih bolnišnic. V čem pa po mnenju dr. Mahajan tiči razlog uspešnega indijskega boja s covidom? Poslušajte medicinsko oddajo in podkast Ultrazvok.Pogovor z zdravnico dr. Monico Mahajan iz New DelhijaEvropa je ta hip epicenter pandemije covida, zelo malo okužb pa v zadnjem mesecu opažajo v Indiji. Zakaj? Številni stavijo, da je to zaradi zdravila ivermektin. Vendar pa doktorica Monica Mahajan iz New Delhija odgovarja: "Po analizi podatkov smo v Indiji spoznali, da uporaba ivermektina ne spremeni poteka covida. Pacient ničesar ne pridobi, hkrati pa mu tudi ne škoduje. Če ga pacientu predpišeš ali ne, ni velike razlike." Specialistka internistka v glavnem indijskem mestu vodi eno od zasebnih bolnišnic. V čem pa po mnenju dr. Mahajan tiči razlog uspešnega indijskega boja s covidom? Kaj pa ivermektin? sem vprašal dr. Mahajan. Glede uporabe ivermektina za zdravljenje covida-19 je bilo veliko polemik; vendar nič več kot glede uporabe hidroksiklorokvina ali nekaterih zdravil proti okužbi z virusom HIV. Ob izbruhu epidemije namreč nismo imeli še ničesar na voljo, s čimer bi lahko pomagali bolnikom s koronavirusno boleznijo. Učili smo se in še vedno se učimo. V Indiji smo za zdravljenje covida veliko uporabljali ivermektin. Vendar je v podatkih precejšnja zmeda; tako tistih za rabo ivermektina kot proti njemu. Med prvim in delom drugega vala smo ga predpisovali, zdaj ne več, saj ga nismo vključili v smernice zdravljenja koronavirusne bolezni. V Indiji je polno cepljenih 27 odstotkov prebivalcev (16. 11. 21) – to je 375 milijonov ljudi. Nadaljnjih 27 odstotkov jih je že prejelo prvi odmerek cepiva in zdaj čakajo na drugega. Cepimo z dvema cepivoma; oba proizvajamo v Indiji: s cepivom Covishield družbe AstraZeneca in s cepivom Covaxin družbe Baharat Biotech. Odobreno je tudi cepivo Sputnik V, prihaja tudi DNK-cepivo ZyCoV-D, vendar smo do zdaj v največji meri cepili le z omenjenima prvima cepivoma. Zelo sem optimistična. S cepivi proti covidu merimo v pravo tarčo. Še vedno bomo morali biti previdni. Takoj, ko malo popustimo, namreč številke spet narastejo. Spodbujati moramo cepljenje in nadaljevati množično testiranje. Na neki točki se bo pandemija ustavila; povsod po svetu. Zdaj je veliko novih primerov na Kitajskem in tudi v Evropi, vendar bo usoda novega koronavirusa takšna, kot je usoda vseh virusov – postal bo endemičen in bo krožil v populaciji. Pandemije pa bo konec! Glede tega sem zelo optimistična. Indija je kar 160-krat večja od Slovenije; po ocenah strokovnjakov v Indiji živi že skoraj ena milijarda in 400 milijonov ljudi. Po besedah dr. Mahajan so tudi v Indiji sprejeli številne ukrepe za zajezitev epidemije. Poudarja popolno zaprtje, ki je bilo po njenem mnenju zelo učinkovito. Prvo zaprtje lanskega julija je bilo popolno. Ob drugem, letošnjega aprila, pa smo že poznali težave, ki so jih imeli zlasti dnevni migranti, zato smo bili veliko bolje pripravljeni. Menim, da je bilo prav popolno zaprtje najboljši možen ukrep. Če bi ostali odprti, bi bilo veliko več obolelih in tudi smrtnost bi bila veliko višja.

Dr. Zarja Muršič je biologinja, evolucijska antropologinja, kognitivna znanstvenica, članica ekipe Sledilnika za covid-19. Sodelavka v znanstveni redakciji Radia Študent, soavtorica podkastov o koroni na Valu 202. Ena najbolj jasnih razlagalk pandemije pri nas, ki si zmore zapisati tudi: "V preteklem letu in pol sem naredila veliko napak pri poročanju o covidu. Moja največja napaka je gotovo obveščanje mladih o morebitnih redkih zapletih po prejemu cepiv Janssen in AstraZeneca. Če si glede cepljenja še vedno zadržan ali zadržana, vse je okej. Če imaš vprašanje, sem tukaj." K pogovoru jo je povabila Tjaša Škamperle.

Okužbe z novim koronavirusom se širijo kot požar. V Sloveniji od marca lani še nismo zabeležili toliko novih primerov kot v zadnjem tednu dni. Kaj bi lahko prispevalo k izboljšanju stanja? Poleg cepljenja, ki je nujno za obvladovanje epidemije, tudi več primerne komunikacije, razumevanja, odgovornosti, več empatije in več verodostojnih informacij. V medicinski oddaji in podkastu Ultrazvok bo na vprašanja o covidu in cepljenju tokrat odgovarjal imunolog dr. Alojz Ihan z Medicinske fakultete v Ljubljani. Pripravlja Iztok Konc. Foto: Borut Živulovič, BoboPriznani imunolog o prednosti cepljenja pred prebolevanjemOkužbe z novim koronavirusom se širijo kot požar. V Sloveniji od marca lani še nismo potrdili toliko novih primerov kot v zadnjem tednu. Kaj bi lahko prispevalo k izboljšanju stanja? Poleg cepljenja, ki je nujno za obvladovanje epidemije, tudi več primerne komunikacije, razumevanja, odgovornosti, več empatije in več verodostojnih informacij. V medicinski oddaji in podkastu Ultrazvok tokrat na vprašanja o covidu in cepljenju odgovarja imunolog prof. dr. Alojz Ihan z Medicinske fakultete v Ljubljani.

Na družbenih omrežjih ga nekateri zmerjajo z morilcem, plačancem in bedakom; drugi pravijo, da je človek na mestu in strokovnjak, ki svoje stroke nikoli ne izda. V sredinem Intervjuju na Prvem bo z nami glavni epidemiolog v državi Mario Fafangel. V Sierri Leone se je boril z ebolo, v Sloveniji je zdaj v prvih vrstah boja proti covidu. Koliko so vredne njegove izkušnje? Koliko je vredno njegovo znanje? Koliko za stroko in politiko velja njegova beseda? Stanje epidemije pri nas je skrajno zaskrbljujoče. Vedno bolj pogosta so opozorila, da se v Sloveniji lahko ponovijo lanski tragični dogodki iz italijanskega Bergama. Katere ukrepe bi zdaj morali nujno sprejeti? Sprašuje Iztok Konc, odgovarja epidemiolog Mario Fafangel. Foto: Žiga Živulovič jr., BoboPrvi epidemiolog v državi o ukrepih, cepljenju, ivermektinu in o svojem zaščitnem znaku: rdeči "StarTrek" zaščitni maskiStanje epidemije v Sloveniji je skrajno skrb vzbujajoče. Okužbe se širijo kot požar, v bolnišnicah zmanjkuje postelj za covidne in necovidne paciente, zdravstveni delavci delajo na robu svojih zmogljivosti. Del strokovne in širše javnosti meni, da so novi ukrepi, ki so začeli veljati v ponedeljek, prepozni in premili. Do njih sta med drugim kritična imunolog Alojz Ihan in epidemiolog Mario Fafangel, ki je gost sredinega Intervjuja na Prvem. Glavnega epidemiologa v državi Maria Fafangla na družbenih omrežjih nekateri zmerjajo z morilcem, plačancem in bedakom; drugi pravijo, da je človek na mestu in strokovnjak, ki svoje stroke nikoli ne izda. V Sierri Leone se je boril z ebolo, v Sloveniji je zdaj v prvih vrstah boja proti covidu. Koliko so vredne njegove izkušnje? Koliko je vredno njegovo znanje? Koliko za stroko in politiko velja njegova beseda? Stanje epidemije pri nas povzroča skrbi. Vse pogostejša so opozorila, da se v Sloveniji lahko ponovijo lanski tragični dogodki iz italijanskega Bergama. Katere ukrepe bi zdaj morali nujno sprejeti? Po podatkih NIJZ in Covid sledilnika je v Sloveniji skoraj 40.000 ljudi (10. 11. 2021) z aktivno okužbo z novim koronavirusom. Na 100.000 prebivalcev je to 15-krat več kot v Italiji, 4-krat več kot v Rusiji ali Nemčiji, 3-krat več od Madžarske. Na Danskem in Islandiji je približno 4-krat manj novih primerov kot v Sloveniji, v Izraelu 3-krat manj. Spremljajte epidemijo covida v Sloveniji na Prvem: Medicinski podkast in oddaja Ultrazvok Aktualna tema Podkast Druga jutranja kronika

Sprehod po Koronarazstavi v Mestnem muzeju Ljubljana Nenormalno normalnost, ki jo živimo že več kot leto in pol, bodo še dolgo proučevali, o njej pisali knjige, snemali filme, organizirali simpozije in pripravljali razstave. Mestni muzej Ljubljana je že marca 2020 pozval javnost, naj mu pomaga ustvarjati muzejsko koronazbirko. Ljudje so jim začeli pošiljati svoje posnetke, zapise, razmišljanja, vse tisto, kar opredeljuje naše življenje z epidemijo. Odziv na vabilo, ki je še vedno aktualno, je bil velik, s pomočjo zbranega gradiva pa je nastala razstava, ki bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled do sredine januarja 2022. Koronarazstava nas spomni na grozljivo opustele ulice glavnega mesta, naše sprehode v naravi z maskami na obrazih, mrzlično nakupovanje toaletnega papirja, moke, kvasa in pralnih praškov, na dneve, ko smo skoraj vsi ostali doma. Vidimo transparente in grafite, ki so bili uporniški, pa tudi šaljivi, razstavljeno je kolo, ki je med epidemijo dobilo pomembno vlogo, s kolesi so nam začeli voziti malice, kosila in večerje, kolo je postalo tudi simbol protesta … Na razstavi beremo komentarje in pretresljive dnevniške zapise o tem, kako se nam je življenje postavilo na glavo. Avtorji razstave so Nejc Kovačič, mag. Janez Polajnar in dr. Blaž Vurnik. Nejc Kovačič o rojstvu Koronaprojekta: "Trije ali štirje, ki smo bili dan pred zaprtjem javnega življenja še v muzeju, smo staknili glave, si izmislili naslov, slogan, opis in zelo enostavno grafično rešitev. Izbrali smo naslov Koronaprojekt, Čim prej korono v muzej! pa je postal slogan projekta." "Koronarazstava kaže sliko časa, ki za nas prej ni obstajala," pravi Kovačič. Zato so se odločili, da na razstavi izpostavljajo nekatere elemente, ki smo jih morda že pozabili. Zgodovinar dr. Blaž Vurnik, vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana, je kustos Koronarazstave. "Razmere v začetku leta 2020 so bile nekoliko drugačne, vredno se jih je spomniti tudi zaradi tega, da vemo, kako delovati naprej." Vurnik razlaga, da je bil odziv ljudi na vabilo k sodelovanju, ki ga je nanje naslovil mestni muzej, fascinanten. V prvih šestih mesecih po objavi poziva so dobili več kot 1500 fotografij, videoposnetkov, razmišljanj, dnevniških zapisov in tudi nekaj predmetov. "Morda je bil odziv tako velik zaradi posebne vsebine našega vabila, deloma pa tudi zaradi tega, ker so bili ljudje doma in zato je morda naš muzejski projekt vnesel nekaj dinamike v njihovo življenje." Vabilo k sodelovanju še vedno velja, poudarja dr. Blaž Vurnik, ko pripoveduje, kako so bili ob začetku Koronaprojekta prepričani, da bo epidemije prej konec. Ker pa virus še vedno kroži med nami, se tudi zbiranje gradiva za muzejsko zbirko o epidemiji nadaljuje. "Ta razstava je povzetek našega projekta do sedaj, z njo želimo prikazati, kaj takšno pridobivanje gradiva pomeni za muzej. Računam, da bodo podobne razstave v prihodnosti stalnica muzejskih programov." Kako je korona spremenila življenje dr. Vurniku? "Tako kot moji kolegi sem nekaj časa delal od doma, spremenilo se je druženje, preživljanje prostega časa in tako kot vsi si tudi jaz želim, da gre korona čim prej v muzej."   "O, joj, uau!" S takimi vzkliki navdušenja in ganjenosti je v razstavni prostor vstopil Gašper Lešnik, ko je zagledal svojo velikansko fotografijo, ki je postala tudi nosilna fotografija Koronarazstave. "Še nikoli nisem imel razstavljene tako velike fotografije, ki bi bila čez celo steno. Sem počaščen!" Njegova fotografija sprehajalk v Tivoliju je nastala nekega dne, ko se je Gašper Lešnik odpravil v center Ljubljane, da bi fotografiral praznino mesta. "Mesto brez ljudi je nekaj nenavadnega, takšna praznina lahko nastane le takrat, ko je vojna, ko se zgodi nekaj izrednega. Rekel sem si, da moram te zgodovinske trenutke izkoristiti in fotografirati, kar se mi zdi zanimivo. Prazne ulice in ljudje z maskami so me spomnili na serijo Živi mrtveci, včasih pa se mi je  zazdelo, da sem nehote vstopil v kader filma, ki ga snemajo." Ko je o pomenu Koronaprojekta razmišljal Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, je med drugim povedal, da želijo z njim spodbuditi partnerstva med ljudmi, sporočiti, da muzej živi z javnostjo, svojimi obiskovalkami in obiskovalci, hkrati pa s projektom in razstavo opozarjajo, kako se je spremenilo življenje, kaj nam pomeni skupnost in da je ta čas treba preživeti z medsebojno pomočjo, solidarnostjo in zavezništvom. "Že naslov razstave Čim prej korono v muzej! je pomenljiv, saj si vsi želimo, da se ta saga nepredvidenih in žalostnih dogodkov konča." Gradiva o epidemiji je vsak dan več, nastajajo že muzejske zbirke o času, ki ga živimo, mi vsi smo pričevalci tega nenavadnega zgodovinskega obdobja. Marsikdo pa bi se moral, vsaj potihem, zaskrbljeno spraševati, kam ga bo umestila zgodovina zaradi njegovih odločitev ali dejanj v tem težkem času epidemije. Se nadaljuje ... Žal.    

Nastajanje krvnih strdkov oziroma tromboza je pogost pojav. Če strdek zamaši žilo v pljučih, povzroči pljučno embolijo. Podatki kažejo, da je pljučna embolija relativno pogosta pri tistih covidnih bolnikih, ki potrebujejo zdravljenje v bolnišnici. Vedno bolj pa se jo izpostavlja tudi kot možen stranski učinek cepljenja proti covidu. Kaj o tem pravi stroka v tokratnem medicinskem podkastu in oddaji Ultrazvok. Iztok Konc je v Kliniki na Golniku govoril z infektologinjo Barbaro Bitežnik, vodjo tamkajšnjega covid oddelka. Foto: Baedr-9439/ WikimediaCommons/ Public DomainZ infektologinjo Barbaro Bitežnik iz klinike GolnikNastajanje krvnih strdkov oziroma tromboza je pogost pojav. Če strdek zamaši žilo v pljučih, povzroči pljučno embolijo. Podatki kažejo, da je pljučna embolija relativno pogosta pri tistih covidnih bolnikih, ki potrebujejo zdravljenje v bolnišnici. Vse bolj pa se jo omenja tudi kot možen stranski učinek cepljenja proti covidu. Kaj o tem pravi stroka v tokratnem medicinskem podkastu in oddaji Ultrazvok? Iztok Konc je v kliniki na Golniku govoril z infektologinjo Barbaro Bitežnik, vodjo tamkajšnjega covidnega oddelka. Pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje so prejeli več prijav zaradi pojava pljučne embolije po cepljenju s cepivi proti covidu-19. Od 27. 12. 2020 do 10. 10. 2021 so sicer skupno prejeli 197 prijav resnih neželenih dogodkov po cepljenju, med katere štejejo tudi vensko trombozo kot vzrok pljučne embolije. Zapisali so še: "Po cepljenju z vektorskimi cepivi (cepivo Astra Zeneca, Johnson in Johnson) lahko pride do krvnih strdkov (tromboz), vendar gre za zelo redek zaplet, ki nastopi le pri 1 osebi na 100.000 cepljenih (0,001%). Za primerjavo: pri ljudeh, ki se zaradi covida-19 zdravijo v bolnišnici, krvne strdke zabeležimo v povprečju pri 14% bolnikov." Poročilo NIJZ o neželenih učinkih po cepljenju proti covid-19 EMA: Podatki o varnosti cepiv

Lombardija leto in pol od izbruha covida-19 v Evropi. Iz Lombardije, pokrajine v Italiji, ki jo je prvi val epidemije najbolj prizadel, se nam je oglasila Maja Stepančič. Tam je preverila, kakšno je življenje po epidemiji covida-19. Spomnimo, da so ravno v Italiji lani odkrili prvega pacienta s koronavirusom v Evropi, Italija pa je bila potem tudi ena najbolj prizadetih zahodnih držav. Imela je izjemno strogo zaprtje, ljudje niso smeli niti iz svojih stanovanj, danes pa je tam povsem drugače. "Ulice so polne, lokali, ki so utrpeli veliko škodo, spet obratujejo. Niso vsi odprti, tudi ob krajšem sprehodu po središču mesta vidimo povsem zaprte lokale, a vendar se je življenje v določeni meri vrnilo v stare tirnice. A Italijani ostajajo previdni, v zaprtih prostorih še vedno vsi nosijo maske, peljala sem se s podzemno železnico in tam ni bilo niti enega, ki ne bi imel maske. Tukajšnji sogovorniki so mi dejali, da se tiste, ki ne nosijo mask, opozori. In čeprav nisem verjela, da nekdo resnično opozarja ljudi na podzemni, naj si nadenejo masko čez nos, pa sem potem tudi sama to doživela. Mlajši fant se je pogovarjal po telefonu, brez maske na ustih in starejša gospa ga je opozorila, naj si jo nadene. In brez protesta si jo je fant nadel. Italijani so povsem posvojili maske, ni jim nič nenavadnega, če jih morajo nositi. Tako je že skoraj leto in pol in pravijo, da si ne predstavljajo dne, ko bodo maske samo še spomin. Nasprotno, tukaj celo pravijo, da bi morale maske ostati obvezne v določenih zaprtih prostorih, kot je denimo podzemna železnica." V Italiji zaradi ukrepov in cepljenja potrjujejo majhno število pozitivnih, včeraj jih je bilo v celotni državi 2697, kar je 0,4 odstotka, opravljenih je bilo 662.000 testov. V Italiji je določen odstotek precepljenosti prebivalcev proti covidu mogoče pripisati tudi temu, da si nikoli več ne želijo podoživeti tistega, kar so doživeli lani. Po najnovejših podatkih naj bi bilo polno cepljenih kar 82 odstotkov ljudi: "Imunolog Sergio Abrignani pravi, da je možno pripisati uspeh cepilne kampanje in dobremu stanju Italije tudi odločnosti vlade, ki kljub protestom ne spušča kriterijev." Po letu in pol od izbruha covida-19 v Evropi pa je Maja obiskala tudi mesto Codogno, kjer je zbolel pacient številka ena. "Prodajalec sadja in zelenjave, ki je doma v kraju Lodi, v bližini Codogna, mi je dejal, da se je velikost njihovega pokopališča podvojila od epidemije. Tako imajo domačini vseskozi pred očmi, če tako rečem, posledice tistega obdobja. V Codognu so 21. februarja lani prepoznali prvega pacienta, 38-letnega Mattio, ki je bil priključen na respirator mesec dni. Po tem dogodku je bilo tudi to mesto mesto duhov. Povsem drugačno kot danes, pravi Marinella, lastnica enega od lokalov v središču Codogna, ki pravi, da pozna Mattio, saj velikokrat spije kavo pri njej. Ko jo vprašam, kaj je glavna tema pogovorov z gosti, ustreli, da nikakor ne covid. Spet klepetajo o vsakdanjih rečeh, kako gre otroku v šoli, kako je v službi, kaj bodo kuhali za večerjo … skratka, običajen delovni dan v Codognu."      

Med iskanjem zdravila za covid se ne obračamo le k novim učinkovinam, ki jih pospešeno razvija farmacevtska industrija, ampak tudi k starim, že poznanim zdravilom. Tako so zdravniki za zdravljenje okužbe z novim koronavirusom že segli po zdravilih proti malariji, eboli in revmi, največ zanimanja najširše javnosti pa je sprožilo zdravilo proti parazitom Ivermektin. Čeprav pandemija traja že poldrugo leto, raziskave še niso podale verodostojnega odgovora, ali naj ivermektin dobi mesto med zdravili za koronavirusno bolezen ali ne. Med državami, ki uporabljajo ivermektin, je Peru. Kakšne so njihove izkušnje? Kaj pravijo njihovi podatki in študije? Kolega Iztok Konc se je pogovarjal z infektologinjo in mlado raziskovalko Paola Rondan na Univerzi San Marcos v perujskem glavnem mestu Lima. Foto: Zajem zaslona (13.10.21)/ OurWorldInDataInfektologinja: Zdajšnje smernice uporabe ivermektina ne priporočajo Med iskanjem zdravila za covid se ne obračamo le k novim učinkovinam, ki jih pospešeno razvija farmacevtska industrija, ampak tudi k starim, že poznanim zdravilom. Tako so zdravniki za zdravljenje okužbe z novim koronavirusom že segli po zdravilih proti malariji, eboli in revmi, največ zanimanja najširše javnosti pa je sprožilo zdravilo proti parazitom ivermektin. Čeprav pandemija traja že poldrugo leto, raziskave še niso podale verodostojnega odgovora, ali naj ivermektin dobi mesto med zdravili za koronavirusno bolezen ali ne. Med državami, ki uporabljajo ivermektin, je Peru. Kakšne so njihove izkušnje? Kaj pravijo njihovi podatki in študije? Iztok Konc se je pogovarjal z infektologinjo in mlado raziskovalko Paolo Rondan na Univerzi San Marcos v perujskem glavnem mestu Lima. V Peruju živi 33 milijonov prebivalcev. Po podatkih tamkajšnjega ministrstva za zdravje je v državi do zdaj za covidom zbolelo dva milijona ljudi oziroma šest odstotkov prebivalstva, umrlo jih je 200.000. Naša sogovornica se še dobro spominja 6. marca lani, ko so v Peruju potrdili prvi primer okužbe z novim koronavirusom, temu pa je sledil prvi val epidemije. Lani je bilo v javnosti veliko strahu. Ljudje so bili obupani, zdravniki prav tako. Nekateri župani so, čeprav niso zdravniki, vsem priporočali ivermektin; naj ga občani jemljejo kar preventivno. Pridružili so se jim celo nekateri zdravniki. Tudi v medijih je bilo veliko napačnih informacij. Ljudje so bili zmedeni, zato jih je veliko seglo po ivermektinu. V letu in pol so v Peruju prestali dva obsežnejša vala epidemije, vendar pa tamkajšnje ministrstvo za zdravje še vedno ne priporoča uporabe ivermektina. Kje se zatika? Zdajšnje smernice ministrstva za zdravje ne priporočajo uporabe ivermektina. Prve primere okužb z novim koronavirusom smo v Peruju potrdili marca lani. V prvem valu, med aprilom in oktobrom 2020, smo imeli zelo veliko primerov koronavirusne bolezni. Naše bolnišnice so bile polne, tako rekoč brez ene same proste postelje. Takrat so nekatere študije nakazale, da je zdravilo ivermektin učinkovito, zato so ga začeli predpisovati številni zdravniki tako v zasebnih kot tudi javnih bolnišnicah. Vendar je treba poudariti, da ivermektina že lani ministrstvo za zdravje ni priporočalo. Odločitev o njegovi uporabi je bila prepuščena zdravnikom. Če so menili, da bo ublažil posledice okužbe z novim koronavirusom, so ga pacientu lahko predpisali. Tako je veljalo še maja lani, najnovejše smernice ministrstva za zdravje pa uporabo ivermektina odsvetujejo.

Paolo Terragnoli je predstojnik urgence v bolnišnici v Brescii. Lani je delal v prvi vrsti s covidnimi bolniki, zdravil je tragične primere, leto in pol po najhujšem poteku epidemije pravi, da se je stanje normaliziralo. Italija je bila po lanskem hudem udarcu epidemije koronavirusne bolezni - spomnimo se, marca lani je virus najbolj prizadel Lombardijo - tik pred kolapsom zdravstvenega sistema. Takrat smo poklicali tudi Paola Terragnolija, zdravnika v prvi vrsti v bolnišnici Poliambulanza v Brescii, ki se je dnevno srečeval s hudo bolnimi pacienti. Takrat je stanje označeval za brezupno, kako pa je v Italiji in v bolnišnici v Brescii zdaj, leto in pol po prvem potrjenem primeru okužbe s koronavirusom v Italiji? "Stanje pri nas je povsem drugačno kot pred letom in pol, ko sva se slišala. Kampanja za cepljenje je dosegla veliko, zmanjšalo se je število pozitivnih izvidov na koronavirus. Pri nas so to dnevi, če lahko tako rečem - normalnosti. Spet sprejemamo paciente, ki nimajo nikakršne zveze s covidom. Ukvarjamo se spet s pacienti, ki prihajajo zaradi poškodb, zastrupitev, infarktov. S tistim, kar na urgenci dejansko pričakujemo," pravi Paolo Terragnoli. Deluje pomirjen, čeprav se dnevno srečuje z ljudmi, ki imajo lahko hude zdravstvene posledice, a lani so k tem prištevali še številne covidne bolnike. 23. marca lani, ko smo prvič poklicali dr. Terragnolija, je bilo v Italiji pozitivnih na koronavirus 63.927, tisti dan je zaradi virusa umrlo 6077 ljudi. Ob pogovoru 29. septembra letos je bilo v Italiji 3212 pozitivnih in 63 umrlih. V Sloveniji je bilo 29. septembra leta 1028 pozitivnih, 4 so umrli. Če si predstavljamo 60-milijonsko Italijo in dvomilijonsko Slovenijo, je pri nas res veliko število pozitivnih. A številni pri nas virusa še vedno ne jemljejo resno. "Že samo na območju Brescie, kot tudi Bergama in Lodija, smo doživeli 100-odstotno norost pandemije. In glede na to, kako težko je bilo, mislim, da bi samo kakšen norec zavrnil cepljenje. Pri nas zavračanja cepljenja ni bilo. Morda so redki izrazili kakšen pomislek, ampak so se potem vseeno cepili. Ne vem, ali veste, ampak pri nas so zdravniki, ki se ne želijo cepiti, suspendirani. Tako kot tudi drugi zdravstveni delavci."

Filozof Tadej Troha, ki spremlja družbeno dogajanje v Sloveniji, opaža, da se je v določenem trenutku zgostilo toliko težav na enem mestu, da ljudje ne najdejo več drugega izhoda, kot da si ustvarjajo "hecne" zgodbe. "Vlada sama je začela verjeti, da ne gre več za epidemijo, ampak za neki PCT svet, kjer šteje samo to “ali imamo, ali nimamo”." Pri tem pravi, da je vlada tudi pozabila na osnovo, da cepivo ne prime v trenutku, ko ga dobimo. "Poleg tega pa je pozabila na priporočilo, za katerega smo vedeli, da velja pri vektorskih cepivih, da je tveganje pri mlajših ženskah večje. Tisto, kar je tukaj škandalozno, je to, da vlada ni mogla ohraniti vztrajnosti strokovnih postulatov."

Mateja Logar: Cepljenje s tretjim odmerkom strokovno nesporno, a pravnoformalno še brez priporočil Če naše stvarnosti ne bo spet čez noč spremenil kak nov odlok ali pa odločitev Ustavnega sodišča, potem že ta petek na delo ne bodo več smeli necepljeni zaposleni v javni upravi in tisti, ki so bolezen preboleli pred več kot pol leta. Z bolj posrednimi ukrepi je vse večji tudi pritisk za cepljenje otrok in mladostnikov. "Splošna populacija se premalo zaveda pomena cepljenja v odrasli dobi; to se kaže v nizkem odstotku cepljenih odraslih proti gripi in klopnemu meningoencefalitisu. Imamo slab odnos do cepljenja, ne le proti covidu-19, kot družba ga moramo spremeniti." Zakaj niso tarča obveznega cepljenja predvsem najbolj ogroženi: starostniki in nekateri kronični bolniki? Kaj bo s tretjim poživitvenim odmerkom cepljenja po tem, ko ga za splošno rabo ni odobrila pristojna ameriška agencija? Zakaj se prebolevnikom, ki so dokazano bolje zaščiteni od cepljenih, priznava krajši čas trajanja prebolevniškega statusa?  Na vprašanja je odgovarjala vodja svetovalne skupine za covid-19 Mateja Logar. Poslušajte še: Mateja Logar o striktnem uvajanju pogoja PCT in cepljenju

Kako razumeti in interpretirati številne statistike povezane z epidemijo, kaj nam povedo aktualni podatki V zdaj že več kot leto in pol dolgem obdobju covida-19 dnevno prebiramo in slišimo številne podatke, ki pa so večkrat predstavljeni brez ustreznega konteksta in razlage. Na kaj moramo biti pozorni pri spremljanju epidemijskih in cepilnih statistik, kako jih razumeti in interpretirati. Kaj nam povedo aktualni podatki. Sodelujejo: dr. Zarja Muršič, biologinja in komunikatorka znanosti, strokovna sodelavka Vala 202 prof. dr. Janez Žibert, matematik in avtor epidemiološkega modela, Zdravstvena fakulteta UL Slavko Jerič, novinar, matematik in psiholog, avtor podkasta Številke MMC RTV Slovenija V nekem mestu živi 20 tisoč prebivalcev, polovica (10 tisoč ljudi) je cepljena, druga polovica (10 tisoč ljudi) je necepljena. 100 jih zboli med necepljenimi in 20 med cepljenimi. Kakšen je statistični kontekst?

Eno leto na bolniški zaradi covida! To je zgodba računalniškega programerja Davorja Tavčarja iz Škofje Loke. Ko je izvedel, da je njegov test na novi koronavirus pozitiven, ni bil presenečen. Za covidom sta namreč že zboleli njegova mama in soproga. To je bilo pred letom dni; 29. septembra 2020. Vendar pa Davor Tavčar takrat ni niti slutil, da bo zaradi covida na bolniški še danes. Zaradi posledic dolgotrajnega covida mora še vedno vsak teden na terapijo na Nevrološko kliniko v Ljubljani. »Ljudje me sprašujejo, kako to zgleda, ko mi v nekem trenutku možgani nehajo delovati,« so Davorjeve besede v odmevnem zapisu na Facebooku. S kakšnimi težavami se bori, bo povedal v medicinski oddaji in podkastu Ultrazvok. Z Davorjem Tavčarjem in njegovo soprogo Špelo Tavčar se je srečal Iztok Konc. Foto: Radio Slovenija/ PrviDavor Tavčar: Moji možgani se pregrejejo in nehajo delovatiEno leto na bolniški zaradi covida! To je zgodba računalniškega programerja Davorja Tavčarja iz Škofje Loke. Ko je izvedel, da je njegov izvid testa na novi koronavirus pozitiven, ni bil presenečen. Za covidom sta namreč že zboleli njegova mama in soproga. To je bilo pred letom dni, 29. septembra 2020. Vendar pa Davor Tavčar takrat ni niti slutil, da bo zaradi covida na bolniški še danes. Zaradi posledic dolgotrajnega covida mora še vedno vsak teden na terapijo na Nevrološko kliniko v Ljubljani. "Ljudje me sprašujejo, kako to zgleda, ko mi v nekem trenutku možgani nehajo delovati," so Davorjeve besede v odmevnem zapisu na Facebooku. Gosta Ultrazvoka sta Davor Tavčar in njegova žena Špela Tavčar. V Sloveniji je covid prebolelo že več kot 265.000 prebivalk in prebivalcev (september 2021), po svetu pa že več kot 205 milijonov. Študije kažejo, da kar vsak tretji covidni prebolevnik še šest mesecev po bolezni poroča o bolj ali manj hudih nevroloških in duševnih težavah. Fotografija: Davor Tavčar: No in v nekem trenutku moj možgan reče, dosti je bilo in brez opozorila tisto, kar je še pred sekundo v moji glavi, na glas govorilo in mi nekaj pomenilo, postane povsem nerazumljivo zaporedje čudnih znakov na ekranu. 23. septembra 2020 sem zmogel 12 ur takega dela vsak dan. 15. oktobra 2020 sem zmogel 20 minut takega dela vsak dan. 25. decembra 2020 sem zmogel 3 ure takega dela vsak dan. 3. januarja 2021 sem zmogel 1 uro takega dela vsak dan. 31. marca 2021 sem zmogel slabi 2 uri takega dela vsak dan. 9. septembra 2021 zmorem dobre 3 ure takega dela vsak dan. Celoten Davorjev zapis na Facebooku

Zakaj so razmere na Danskem tako drugačne? Lahko njihov model preprosto skopiramo? Na ulicah danske prestolnice København je čutiti sproščenost z rahlimi znaki previdnosti. Kolesarske steze so kot običajno polne, in v času dopoldneva je v priljubljenih kavarnah in pekarnah precejšnja gneča. Mimoidoči povejo, da so maske že skoraj pozabili, nazadnje so odpravili še tako imenovana zelena potrdila. Na Danskem covid-19 uradno ni več bolezen, ki ogroža družbo. Kako je Dancem uspelo? Kot smo že večkrat slišali: Imeli so dobre ukrepe, ki so se jih držali, saj so ugotovili, da lahko ukrepajo le kot skupnost. A kaj pomenijo dobri ukrepi, zakaj so se jih držali, kako so prišli do skupnostnega razmišljanja in zakaj tako zelo zaupajo odločevalcem pri upravljanju z epidemijo? Na Dansko se je odpravil Gašper Andrinek. Priporočamo tudi celoten intervju s profesorjem Andreasom Roepstorffom, ki ga lahko preberete tukaj. Sogovorniki: profesor Andreas Roepstorff, Univerza v Aarhusu, Projekt Hope Theis Ehler Molin, Zetland Lars Henrik Aagaard, Berlingske Alexander Bor, Univerza v Aarhusu, Projekt Hope Tomaž Šavli Tina Šantl Temkiv, Univerza v Aarhusu Seven Foot Frank

Nenehno spreminjajoča se pravila niso dobra popotnica za zaupanje v cepljenje Obet svobode, v kateri bodo cepljeni lahko odvrgli maske, se družili, prehajali meje, obiskovali prireditve in nenazadnje dedka, ki bi ga sicer s svojim obiskom lahko usodno okužili, je bil pri številnih ljudeh razlog, da so se prostovoljno cepili proti koronavirusni bolezni. Toda izkušnje iz držav, kjer je precepljenost bistveno višja kot pri nas, in to tudi v najbolj ogroženih skupinah starostnikov, kažejo, da cepljenje resda lahko zelo omili potek bolezni, zmanjša število hospitaliziranih in umrlih, a ne ustavi okužb. Tudi v državah, kjer so že zdavnaj dosegli pri nas nedosegljivo stopnjo precepljenosti. Zakaj torej odločevalci pri nas tudi z najnovejšim odlokom o pogojih PCT tako zelo veliko stavijo na izvzemanje cepljenih iz ukrepov, kakšne posledice lahko ima to predvsem pri najranljivejših za okužbo? Bo tretji odmerek cepiva zakrpal ta problem in zakaj morajo vsa tveganja prevzeti cepljeni? Kaj storiti pri cepljenih s cepivom, ki dovoljenja za tretji odmerek še nimajo? Kaj prinaša napovedana ukinitev testiranja? Na vprašanja je odgovarjala vodja svetovalne skupine za covid-19 Mateja Logar. Povezave:  Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2

Zadnje dni so številne oči uprte v Dansko, kjer so že opustili vse zaščitne ukrepe proti širjenju covida-19. Še večji uspeh v boju z novim koronavirusom – pravzaprav že lahko govorimo o zgodbi o uspehu – pa beležijo na Portugalskem. Tam so pri starejših od 50 let dosegli kar 99-odstotno precepljenost proti covidu. Le kako jim je to uspelo, je preveril Iztok Konc. *99-odstotna precepljenost velja za skupino prebivalk in prebivalcev starejših od 50 let. Foto: OurWorldInDataVodja kampanje Henrique de Gouveia e Melo: Ali boste preizkušali svojo srečo ali se boste vendarle odločili za najbolj pametno rešitev?Zadnje dni so številne oči uprte v Dansko, kjer so že opustili vse zaščitne ukrepe proti širjenju covida-19. Še večji uspeh v boju z novim koronavirusom – pravzaprav že lahko govorimo o zgodbi o uspehu – pa beležijo na Portugalskem. Tam so pri starejših od 50 let dosegli kar 99-odstotno precepljenost proti covidu. Le kako jim je to uspelo, je preveril Iztok Konc. Vodja portugalske kampanje cepljenja proti covidu je viceadmiral Henrique de Gouveia e Melo. Zanj ni dileme: podatki o koristih cepljenja v boju proti covidu so že več mesecev popolnoma jasni. Po naših izkušnjah lahko rečem, da, generalno gledano, cepivo za 10-krat zmanjša možnost okužbe. Kdor pa se kljub temu okuži, cepivo za 10-krat zmanjša možnost hudega poteka bolezni in smrti. Če pomnožite deset krat deset, je za cepljenega v primerjavi z necepljenim 100-krat manj verjetno, da bo zaradi covida umrl. Teh dejstev nasprotniki cepljenja tudi na Portugalskem preprosto nočejo videti. Ostajajo v svojem mehurčku, v svoji resničnosti, ki pa je zgolj navidezna. V resnici sploh ne obstaja. Podatki, ki jih razširjajo, nikakor ne držijo. Njihovi zaključki so povsem zgrešeni. Vendar pa je na Portugalskem nasprotnikov cepljenja zelo, zelo malo. Uporabljajo besede, kot je genocid; meni pravijo, da sem morilec. Vendar jih je k sreči zelo, zelo malo. To ni razumno, ti ljudje ne razmišljajo racionalno. Obnašajo se, kot da bi prišli iz srednjega veka. *99-odstotna precepljenost velja za skupino prebivalk in prebivalcev starejših od 50 let Uradna stran portugalskega boja proti covidu Podatki za vse države sveta o cepljenju proti covidu: OurWorldInData Covid-19 Sledilnik

Ko radiolog Igor Požek, ki je vajen mnogo hudega, v roke vzame rentgenske slike pljuč najtežjih pacientov s covidom, se čudi, kako lahko sploh še dihajo. Njihova pljuča so namreč povsem »zabasana« zaradi kovidne pljučnice. Mag. Požek je vodja Radiološkega oddelka na Kliniki Golnik. Ob rentgenskih slikah je opisal primer mlajšega 56-letnega pacienta, ki so ga v bolnišnico sprejeli s težkim covidom. Če so bila njegova pljuča na posnetku ob sprejemu še malo črna, pa so bila že naslednji dan povsem bela. Moškega so takoj premestili na intenzivni oddelek in ga priklopili na ventilator. »Zgostitve v pljučih so hitro napredovale, pljuča so videti skoraj povsem bela. V sapniku je vidna cev po intubaciji,« je ob pacientovem rentgenskem posnetku pojasnil mag. Požek. Več v Ultrazvoku, ki ga je pripravil Iztok Konc. Foto: Klinika Golnik. Primer težjega poteka COVID pljučnice. 56. letni pacient s pridruženimi boleznimi (arterijska hipertenzija, povišane maščobe v krvi). Levi: Rentgenska slika 7. dan bolezni ob sprejemu v bolničnico prikaže obojestranske zgostitve v vseh pljučnih režnjih. Desno: Že naslednji dan pacient potrebuje zdravljenje na intenzivnem oddelku. Zgostitve v pljučih so hitro napredovale, pljuča so videti skoraj povsem »bela«. V sapniku je vidna cev po intubaciji (puščica).Resnični primeri. Slika covida skozi rentgenske posnetke pljuč treh bolnikov s covidomKo radiolog asist. mag. Igor Požek, ki je vajen mnogo hudega, v roke vzame rentgenske slike pljuč najtežjih pacientov s covidom, se čudi, kako lahko sploh še dihajo. Njihova pljuča so namreč povsem »zabasana« zaradi kovidne pljučnice. Mag. Požek je vodja Radiološkega oddelka na Kliniki Golnik. Ob rentgenskih slikah je opisal primer mlajšega 56-letnega pacienta, ki so ga v bolnišnico sprejeli s težkim covidom. Če so bila njegova pljuča na posnetku ob sprejemu še malo črna, pa so bila že naslednji dan povsem bela. Moškega so takoj premestili na intenzivni oddelek in ga priklopili na ventilator. »Zgostitve v pljučih so hitro napredovale, pljuča so videti skoraj povsem bela. V sapniku je vidna cev po intubaciji,« je ob pacientovem rentgenskem posnetku pojasnil mag. Požek. Zdrava pljuča so na rentgenski sliki črna. Pljuča bolnika s kovidno pljučnico so bela.

V Sloveniji je bilo z enim odmerkom proti covidu-19 cepljenih 16 odstotkov otrok in mladostnikov v starostni skupini od 12 do 17 let, z obema odmerkoma pa nekaj manj kot 11 odstotkov. Katera so glavna vprašanja? V Sloveniji je bilo do 25. avgusta z enim odmerkom cepljenih 19.724 ali dobrih 16 odstotkov otrok in mladostnikov v starostni skupini od 12 do 17 let, z obema odmerkoma pa 13.275 ali slabih 11 odstotkov.  Za otroke in mladostnike sta odobreni cepivi proizvajalcev Pfizer in Moderna. Otroci in njihovi starši ter mladostniki so postavljeni pred odločitev za cepljenje. Mnogi cepljenje odklanjajo, saj naj bi otroci in mladostniki covid-19 večinoma preboleli v blažji obliki. Kaj pravijo številke? Kakšno je tveganje za vnetje srca po cepljenju in kakšno po preboleli okužbi? Kdaj bodo na voljo cepiva za otroke, mlajše od 12 let? Na vprašanja okrog cepljenja otrok in mladostnikov odgovarja pediater Denis Baš.   Vsebine iz projekta Tu EU – moč javnosti sofinancira Evropski parlament.

V Združenih državah Amerike opažajo velik porast okužb z delta različico koronavirusa med otroki in mladostniki. Še bolj zaskrbljujoči so podatki iz bolnišnic. V Združenih državah se zaradi covida dnevno zdravi 1.200 otrok in mladostnikov do 18 leta. Trend spremljajo tudi slovenski pediatri in infektologi. Pri nas je bilo od začetka epidemije hospitaliziranih že 170 otrok in mladostnikov. Vendar pa obstaja bojazen, da bo delta tudi naše za zdaj še ugodne podatke močno poslabšala. Iztok Konc je govoril s pediatrinjo in infektologinjo asist. Tatjano Mrvič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Foto: RadioSlovenija, PrviAsist. Tatjana Mrvič o novem koronavirusi in covidu pri otrocih ter mladostnikihV Združenih državah Amerike opažajo velik porast okužb z delta različico koronavirusa med otroki in mladostniki. Še bolj zaskrbljujoči so podatki iz bolnišnic. V Združenih državah se zaradi covida dnevno zdravi 1.200 otrok in mladostnikov do 18 leta. Trend spremljajo tudi slovenski pediatri in infektologi. Pri nas je bilo od začetka epidemije hospitaliziranih že 170 otrok in mladostnikov. Vendar pa obstaja bojazen, da bo delta tudi naše za zdaj še ugodne podatke močno poslabšala. Iztok Konc je govoril s pediatrinjo in infektologinjo asist. Tatjano Mrvič z Infekcijske klinike v Ljubljani.

Avgusta je v Sloveniji delež tistih, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili proti covidu, ponovno presegel 20 odstotkov. Zaskrbljujoč trend so razkrili še drugi podatki raziskave #Novanormalnost družbe Valicon, ki spremlja odziv slovenske javnosti na cepljenje. Med drugim je zanimanje za cepljenje upadlo tudi pri tistih, ki so en odmerek cepiva že prejeli. Sodelujoči v Valiconovi raziskavi za zavračanje cepljenja navajajo različne razloge: da so cepiva še eksperimentalna, da jih je strah stranskih učinkov, da ne spadajo v rizično skupino, da cepiva niso dovolj učinkovita, dvom, da korona sploh obstaja. Tokratna Intelekta odgovarja na nekatere najpogostejše pomisleke, mite in izmišljotine o cepivih in cepljenju proti covidu. Sodelujejo: infektologinja prof. dr. Tatjana Lejko Zupanc (Infekcijska klinika UKC Ljubljana), farmacevt prof. dr. Tomaž Bratkovič (Fakulteta za farmacijo) in sociolog Andraž Zorko (družba Valicon). Pripravlja Iztok Konc. Foto: BoBo Paradoksalno pa strah in odpor pred cepljenjem proti covidu v Sloveniji naraščataAvgusta je v Sloveniji delež tistih, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili proti covidu, ponovno presegel 20 odstotkov (18.8.2021). Zaskrbljujoč trend so razkrili še drugi podatki raziskave #Novanormalnost družbe Valicon, ki spremlja odziv slovenske javnosti na cepljenje. Med drugim je zanimanje za cepljenje upadlo tudi pri tistih, ki so en odmerek cepiva že prejeli. Sodelujoči v Valiconovi raziskavi za zavračanje cepljenja navajajo različne razloge: da so cepiva še eksperimentalna, da jih je strah stranskih učinkov, da ne spadajo v rizično skupino, da cepiva niso dovolj učinkovita, dvom, da korona sploh obstaja. Po zadnjih podatkih je v Sloveniji z enim odmerkom cepiva proti covidu cepljenih že 970.000 prebivalk in prebivalcev, z dvema odmerkoma pa 880.000. Slednje predstavlja 41 odstotkov. Do zdaj je za covidom od začetka cepljenja decembra lani zbolel le en promil cepljenih: 1.400 od 880.000 (23.8.2021). Tokratna Intelekta odgovarja na nekatere najpogostejše pomisleke, mite in izmišljotine o cepivih in cepljenju proti covidu. Sodelujejo: infektologinja prof. dr. Tatjana Lejko Zupanc (Infekcijska klinika UKC Ljubljana), farmacevt prof. dr. Tomaž Bratkovič (Fakulteta za farmacijo) in sociolog Andraž Zorko (družba Valicon). Koristne povezave: Raziskava #Novanormalnost Cepimo se Neželeni učinki cepiv Medicinski podkast Ultrazvok

Sporočilo Instituta »Jožef Stefan« je jasno: »Epidemija narašča eksponentno. Število na novo okuženih se podvoji vsakih 18 dni in v rdeči fazi bomo že konec avgusta.« Mnogi takim podatkom ne verjamejo. Zato smo jih preverili še s prof. dr. Janezom Žibertom. Prof. Žibert predava na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani in pripravlja simulacije epidemije za Covid sledilnik. Kaj za četrti val kažejo njegove projekcije? Ali bodo jeseni okužbe res eksplodirale? Zakaj se epidemija širi, če je veliko ljudi cepljenih, mnogo je že tudi prebolevnikov? Več v medicinski oddaji in podkastu Ultrazvok. Graf: Dr. Janez Žibert. Dnevno potrjeni primeri: 7-dnevno povprečjeMatematik pritrjuje, da smo lahko upravičeno zaskrbljeniSporočilo Instituta »Jožef Stefan« je jasno: »Epidemija narašča eksponentno. Število na novo okuženih se podvoji vsakih 18 dni in v rdeči fazi bomo že konec avgusta.« Mnogi takim podatkom ne verjamejo. Zato smo jih preverili še s prof. dr. Janezom Žibertom. Prof. Žibert predava na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani in pripravlja simulacije epidemije za Covid sledilnik. Kaj za četrti val kažejo njegove projekcije? Ali bodo jeseni okužbe res eksplodirale? Zakaj se epidemija širi, če je veliko ljudi cepljenih, mnogo je že tudi prebolevnikov? Graf: Dnevno potrjeni primeri: 7-dnevno povprečje

Debata o covidu in cepivih se dotika mnogih dilem in pomislekov: Zakaj v Izraelu okužbe strmo naraščajo? Kako učinkovit je ivermektin? Kdaj bo potreben tretji odmerek cepiva? Obvezno cepljenje – da ali ne? Prvi se vprašanj ne boji! Za oddajo in medicinski podkast Ultrazvok sprašuje Iztok Konc; tokrat odgovarja infektolog prof. dr. Andrej Trampuž. Foto: Andrej Trampuž»Ivermektina proti covidu ne dajemo in ne priporočamo.«Debata o covidu in cepivih se dotika številnih dilem in pomislekov: Zakaj v Izraelu okužbe strmo naraščajo? Kako učinkovit je ivermektin? Kdaj bo potreben tretji odmerek cepiva? Obvezno cepljenje – da ali ne? Prvi se vprašanj ne boji! Za oddajo in medicinski podkast Ultrazvok sprašuje Iztok Konc; tokrat odgovarja infektolog prof. dr. Andrej Trampuž.

Filozof dr. Peter Klepec o zgodovini teorij zarot, krizi avtoritet pa tudi o tem, da se vedno bolj borimo PROTI nečemu in redkeje ZA nekaj. Nedavno smo si na TV Slovenija lahko ogledali dokumentarec Proticepilna zarota, ki, kot pove naslov, govori o ozadju skepse do cepljenja. Odprl pa je tudi številna druga vprašanja - denimo o zgodovini teorij zarot, krizi avtoritet pa tudi o tem, da se vedno bolj borimo PROTI nečemu in redkeje ZA nekaj. Za razmislek o tem, smo prosili filozofa dr. Petra Klepca s Filozofskega inštituta Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani:"Dejstvo je, da zarote v tem svetu obstajajo in jih je zelo veliko. Obstaja tudi netrasparentno delovanje, sodelovanje. In ne moremo ga zanikati. Teorije zarote sploh niso teorije, ampak na nek način skupek enih raznorodnih tez, ki temeljijo na prepričanju, da je prvič vse povezano, drugič, da je vedno nekaj skrito, in tretjič, da ni nič tako, kot se zdi. Prav gotovo obstajajo določena omrežja, določeni finančni interesi. Ampak verjeti, da lahko nadzirajo vse in da bodo pripeljali do izginotja človeštva, pa je blago rečeno neutemeljeno." "Žal je tako, da je današnji svet res zapleten. Nihče nima pred seboj jasnovidne krogle, niti ne ve vsega." V teorijah zarote niti iz ozadja vlečejo predstavniki elit in farmacevtske industrije za dosego svojih finančnih ciljev. V dokumentarnem filmu Proticepilna zarota pa vidimo, da na račun strahov dobro služijo tudi v nasprotnem taboru. Glavni akter v filmu – Britanec Andrew Wakefield – je leta 1998 v ugledni britanski medicinski reviji objavil članek o neželenih stranskih učinkih cepljenja proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, posledice objave pa so očitne še danes, saj številni starši cepljenje svojih otrok z omenjenim cepivom odklanjajo. Kakor koli, članek se je izkazal za prevaro, Wakefielda so izključili iz zdravniške zbornice, sam pa je med tem iz Velike Britanije pobegnil v Združene države Amerike. Danes seveda nasprotuje cepljenju proti covidu-19. "In tisto, kar je res grozljivo, je to, kako ta anticepilska industrija zvito naslavlja različne strahove. Kako dobi bogate podpornike, ki jo financirajo, in z nekimi tezami, ki ne le znanstveno tudi zdravorazumsko ne stojijo, žene stvari naprej. In služi velike vsote denarja." "Znanost se je znašla v položaju, ko avtoritete, ki bi jo morala imeti, nima. /.../ Na različne načine moramo naslavljati dvomljivce, skeptike, saj vsi ne dvomijo na isti način. Na nek način ta zahodna demokracija temelji na nekem posamezniku, ki bi zdravo moral preverjati dejstva. Ampak danes je v postfaktičnem času to zelo težko."

Regionalni direktor WHO za Evropo o strategijah za dvig precepljenosti v Evropi predvsem v luči nagovarjanja tistih, ki dvomijo o cepivih in tudi o še vedno odprtih neznankah, povezanih s covidom-19. Cepite se, cepite se, cepite se! je ob svojem obisku Slovenije prejšnji teden ob vsaki priložnosti ponavljal Hans Kluge, direktor regionalnega urada Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo, ki se je v naši državi mudil na povabilo zdravstvenega ministra na konferenco o iskanju in uvajanju inovativnih rešitev za odporne zdravstvene sisteme. Poziv je ponovil tudi v pogovoru za Val 202 ter poudaril, da je na globalni ravni cilj doseči 40% precepljenost do septembra, 60% do konca leta, 70% pa do sredine prihodnjega leta. "Smo se česa naučili? Recimo, da vsaj vemo, kaj je treba narediti, hkrati pa morajo politične odločitve temeljiti na znanstvenih dokazih, za to se zavzemamo. Sem pa optimist, ker obstaja pomembna razlika v primerjavi z lanskim letom: na voljo imamo cepivo. Cepiva rešujejo življenja in so varna, zato bi rad prebivalcem Slovenije povedal: Če ste na vrsti za cepljenje, se cepite, tako kot sem se tudi sam pred dvema tednoma, ko sem prejel drugi odmerek."

Kaj imajo skupnega učinkovito zdravilo za dečka Krisa in nova mRNK cepiva proti covidu? Izvrstnega znanstvenika! Pot za njihov razvoj je s svojimi pionirskimi raziskavami tlakoval Nobelov nagrajenec prof. dr. Richard Roberts. Z njim smo se ob robu letošnjega kongresa Evropske zveze biokemijskih društev, ki so ga pripravili v Ljubljani, pogovarjali za medicinski podkast in oddajo Ultrazvok. Če prof. Roberts in prof. Sharp, s katerim si je razdelil Nobelovo nagrado, ne bi dognala, da se geni lahko razcepijo na posamezne dele, človeškega genoma še vedno ne bi znali razvozlati. Več v pogovoru z uglednim znanstvenikom prof. Richardom Robertsom. Sodelujeta še prof. dr. Jernej Ule (University College v Londonu in Inštitut Francis Crick) in prof. dr. Janko Kos (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani). Pripravil Iztok Konc. Foto: FEBS kongres, LjubljanaProf. Richard J. Roberts je Nobelovo nagrado za medicino prejel za raziskave DNK in RNKKaj imajo skupnega učinkovito zdravilo za dečka Krisa in nova mRNK cepiva proti covidu? Izvrstnega znanstvenika! Pot za njihov razvoj je s svojimi pionirskimi raziskavami tlakoval Nobelov nagrajenec prof. dr. Richard Roberts. Z njim smo se ob robu letošnjega kongresa Evropske zveze biokemijskih društev, ki so ga pripravili v Ljubljani, pogovarjali za medicinski podkast in oddajo Ultrazvok. Če prof. Roberts in prof. Sharp, s katerim si je razdelil Nobelovo nagrado, ne bi dognala, da se geni lahko razcepijo na posamezne dele, človeškega genoma še vedno ne bi znali razvozlati. Več v pogovoru z uglednim znanstvenikom prof. Richardom Robertsom. Sodelujeta še prof. dr. Jernej Ule (University College v Londonu in Inštitut Francis Crick) in prof. dr. Janko Kos (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani). Prof. Roberts je sodeloval na spletnem kongresu, ki ga je soorganiziralo Slovensko biokemijsko društvo. Spremljalo ga je več kot 1700 udeleženk in udeležencev z vsega sveta. Med drugim so razpravljali tudi o pandemiji covida in o cepivih, ki jih prof. Roberts poudarja kot redko dobro stvar dobro znanih razmer, ki v primežu držijo ves svet. Cepiva so bila in so tudi zdaj najboljše, kar imamo. So poceni in preprečujejo bolezen. Menim, da nasprotovanje cepljenju – razen, seveda, v primeru utemeljenega zdravstvenega razloga – nima prav nobenega smisla. V redu; kdor želi pokazati svojo nevednost, naj se pač ne cepi. Vsak razumen človek pa se bo cepil, ne le za sebe, ampak tudi za vse ostale. Kdor se bo cepil, ne bo hudo zbolel za covidom in bo s tem tudi zmanjšal možnost prenosa virusa na druge. S cepljenjem zavarujete sebe, tudi prijatelje, družinske člane, sodelavce. Jaz osebno sem privrženec obveznega cepljenja. Nekatere stvari v življenju so pač obvezne in po mojem mnenju cepljenje spada mednje. – nobelovec Roberts

V splošni in strokovni javnosti slišimo, da bi morali med epidemijo najbolj poslušati epidemiologe. Zato smo za medicinski podkast in oddajo Ultrazvok odšli na Nacionalni inštitut za javno zdravje. Na naša vprašanja odgovarja predstojnik Centra za nalezljive bolezni epidemiolog Mario Fafangel. Njegovi odgovori so jasni. Pripravil Iztok Konc. *Npr.: Izrael, Velika Britanija ... Foto: BoBoMario Fafangel o tem, kako nadoknaditi zamujeno v naši strategiji cepljenjaV splošni in strokovni javnosti slišimo, da bi morali med epidemijo najbolj poslušati epidemiologe. Zato smo za medicinski podkast in oddajo Ultrazvok odšli na Nacionalni inštitut za javno zdravje. Na naša vprašanja odgovarja predstojnik Centra za nalezljive bolezni epidemiolog Mario Fafangel. Njegovi odgovori so jasni. Izberite cepivo in se cepite zdaj. *Npr.: Velika Britanija, Izrael: Podatki o cepljenju v Sloveniji, Podatki o cepljenju po svetu

Na covidnih intenzivnih oddelkih se delo nikoli ne ustavi; poteka 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci se borijo za življenje vsakega bolnika. Zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno. Vse več podatkov kaže, da so slovenski zdravniki pri tem uspešni. Sogovorniki Intelekte so vodje treh intenzivnih oddelkov: prof. dr. Matjaž Jereb v Ljubljani (UKC Ljubljana), prof. dr. Thomas Staudinger na Dunaju (AKH Wien), zdravnica Alenka Strdin Košir pa v Mariboru (UKC Maribor). Kakšne zgodbe piše življenje v intenzivnih covidnih enotah? Ali je covid bolezen pljuč ali žil? Kako so se pri zdravljenju najtežjih pacientov izkazala zdravila, o katerih se veliko piše na družabnih omrežjih? Foto: UKC LjubljanaPoročilo s prve bojne črte: Ljubljana, Maribor, Dunaj Na covidnih intenzivnih oddelkih se delo nikoli ne ustavi; poteka 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci se borijo za življenje vsakega bolnika. Zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno. Vse več podatkov kaže, da so slovenski zdravniki pri tem uspešni. Sogovorniki Intelekte so vodje treh intenzivnih oddelkov: prof. dr. Matjaž Jereb v Ljubljani (UKC Ljubljana), prof. dr. Thomas Staudinger na Dunaju (AKH Wien), zdravnica Alenka Strdin Košir pa v Mariboru (UKC Maribor). Kakšne zgodbe piše življenje v intenzivnih covidnih enotah? Ali je covid bolezen pljuč ali žil? Kako so se pri zdravljenju najtežjih pacientov izkazala zdravila, o katerih se veliko piše na družabnih omrežjih? Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Covid-19 sledilnika (6.7.21) smo v Sloveniji zabeležili približno 257.000 primerov okužbe z novim koronavirusom. Zdravljenje v bolnišnici je od marca 2020 do danes potrebovalo že več kot 18.000 pacientk in pacientov, med njimi 2.600 na intenzivnih oddelkih. Skoraj 1.500 naših bližnjih, naših prijateljev, znancev, kolegov … je bilo med epidemijo že priklopljenih na respirator.

»Sporočilo je jasno in enostavno: Cepimo se,« pravi sintezni biolog prof. dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta v Ljubljani. Za medicinski podkast in oddajo Ultrazvok je pojasnil, kako učinkovita so cepiva proti delta različici novega koronavirusa. Zakaj meni, da ne smemo računati na čredno imunost? Kakšen pa je njegov komentar raziskave, ki je pokazala, da cepivo Pfeizer in verjetno tudi Moderna, proti covidu ščitita celo doživljenjsko? Koliko časa pa traja zaščita pri AstraZeneci? Odgovori v Ultrazvoku, ki ga je pripravil Iztok Konc. Foto: Radio SlovenijaCepiva več kot 90-odstotno varujejo pred težkim potekom okužbe s koronavirusno različico delta "Sporočilo je jasno in enostavno: Cepimo se," pravi sintezni biolog prof. dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta v Ljubljani. Za medicinski podkast in oddajo Ultrazvok je pojasnil, kako učinkovita so cepiva proti covidu pri različici delta. Zakaj meni, da ne smemo računati na čredno imunost? Kakšen pa je njegov komentar na raziskavo, ki je pokazala, da cepivi proti covidu podjetij Pfeizer in verjetno tudi Moderna ščitita celo do smrti? Koliko časa pa traja zaščita pri cepivu AstraZeneca?

Po evropskih državah se širi različica delta, ki je še bolj prenosljiva kot alfa. Kako dvigniti zavest o izredni pomembnosti cepljenja in spodbuditi ljudi, da se odločijo za cepljenje. Analiziramo potek epidemije v zadnjih šestih mesecih. Od začetka cepljenja do odkritja novih različic. O visoki učinkovitosti cepiv in hkratni zaskrbljenosti zaradi novih različic. Po evropskih državah se širi različica delta, ki je še bolj prenosljiva kot alfa. Kako dvigniti zavest o izredni pomembnosti cepljenja in spodbuditi ljudi, da se odločijo za cepljenje.

Infektolog prof. dr. Andrej Trampuž, ki dela v Berlinu, se je prvič cepil s cepivom AstraZeneca, drugič pa s cepivom Pfizer. Pravi, da kombinacija različnih cepiv še poveča zaščito proti covidu. Dr. Trampuž je realen, vendar optimistično napoveduje: »Virus bo sicer ostal, pandemija pa bo končana. Za to pa bo potrebna 80 odstotna precepljenost.« Kakšna pa je njegova napoved glede indijske oziroma delta različice virusa? Odgovori v medicinskem podkastu in oddaji Ultrazvok. Pripravlja Iztok Konc. Foto: Andrej TrampužV Nemčiji se vsak dan cepi milijon ljudiInfektolog prof. dr. Andrej Trampuž, ki dela v Berlinu, se je prvič cepil s cepivom AstraZeneca, drugič pa s cepivom Pfizer. Pravi, da kombinacija različnih cepiv še poveča zaščito pred covidom. Dr. Trampuž je realen, vendar optimistično napoveduje: "Virus bo sicer ostal, pandemija pa bo končana. Za to pa bo potrebna 80-odstotna precepljenost." Kakšna pa je njegova napoved glede indijske oziroma delta različice virusa?

Ugotavljamo, na kaj vse moramo biti pozorni pred potovanjem v tujino in kako najhitreje pridobimo potrdilo PCT. Pred poletnimi počitnicami se oziramo čez meje. A če je pogled v tujino še enostaven, pa se lahko vaša pot tja zaustavi že na meji. V teh dneh pa celo na upravni enoti. Za prehod meje namreč potrebujete potrdilo PCT, ki ga pridobite na portalu zVem, za dostop do katerega je nujna digitalna identiteta. Ki pa je večina (še) Slovencev nima.  Sprašujemo se, kako najhitreje do potrdila PCT, kje bodo vzpostavljene dodatne točke za pridobitev digitalne identitete in kakšna je razlika med različnimi digitalnimi identitetami. Kaj prinaša evropsko digitalno covidno potrdilo, ki so ga potrdili poslanci Evropskega parlamenta in ali bo do potrdila možno dostopati tudi v fizični obliki? Sveže podatke o vstopu v nekatere tuje države pa ponudijo dopisniki Janko Petrovec (Italija), Petra Kos Gnamuš (Avstrija) in Boštjan Anžin (Balkan). Uporabne povezave: Prehajanje mej - gov.si Portal Re-open EU, ki zagotavlja informacije o različnih sprejetih ukrepih, vključno z zahtevami glede karantene in testiranja za potnike, potrdilom EU o digitalnem COVID Kako najhitreje do digitalnega potrdila - oddaja Koda

Bližajoči se dopusti in počitnice so v zadnjih tednih pogost motiv za cepljenje proti covidu. Cepiva varujejo pred okužbo z novim koronavirusom in olajšajo prehod meja. Nekateri bi radi pohiteli s prvim odmerkom, mnogi že težko čakajo na drugega. Kaj o tem meni stroka? Kdaj po cepljenju smo zaščiteni in za koliko časa? Odgovarja infektologinja prof. dr. Bojana Beović. Foto: UKC LjubljanaOdgovarja dr. Bojana Beović, vodja strokovne skupine za cepljenjeBližajoči se dopusti in počitnice so v zadnjih tednih pogost motiv za cepljenje proti covidu. Cepiva varujejo pred okužbo z novim koronavirusom in olajšajo prehod meja. Nekateri bi radi pohiteli s prvim odmerkom, številni že težko čakajo na drugega. Kaj o tem meni stroka? Kdaj po cepljenju smo zaščiteni in za koliko časa? Optimalna zaščita nastopi 14 dni po edinem odmerku cepiva Janssen ali 14 dni po drugem odmerku AstraZenece, Pfeizerja in Moderne. Vendar z drugim odmerkom AstraZenece ne gre hiteti, čeprav ga lahko prejmemo od četrtega do dvanajstega tedna po prvem.

Kaj želimo doseči s cepljenjem proti covid in drugim nalezljivim boleznim, kaj je kolektivna imunost in kako določimo njen prag za določeno nalezljivo bolezen? Zakaj cepiti tudi otroke in mladostnike? Epidemija koronavirusne bolezni v zadnjih tednih pri nas upada, zdi se, da je pred nami prijetno poletje. A koronavirus se še vedno širi med nami, strokovna skupnost opozarja, da moramo jesen pričakati z zadostnim številom precepljene populacije. Na ramenih znanstvenih dosežkov so nam na voljo visoko učinkovita cepiva, ki poleg zaščite pred simptomatsko boleznijo, zmanjšujejo tudi prenos virusa v populaciji. Kaj želimo doseči s cepljenjem proti covid in drugim nalezljivim boleznim, kaj je kolektivna imunost in kako določimo njen prag za določeno nalezljivo bolezen? Zakaj cepiti tudi otroke in mladostnike? Sogovornika: Prof. dr. Alenka Kraigher, epidemiologinja, dolgoletna vodja Centra za nalezljive bolezni pri NIJZ Prof. dr. Janez Žibert, matematik, avtor epidemiološkega modela

Vprašanje poslušalca, kaj pomeni, da so cepiva proti covidu še vedno v eksperimentalni fazi, zahteva verodostojen odgovor. Sprašuje še, kdo nosi odgovornost za posledice in stranske učinke cepljenja? Tudi vprašanje poslušalke, zakaj ženske bolj ogrožajo strdki po cepljenju, ne sme ostati neodgovorjeno. Na aktualna vprašanja o covidu, cepivih in cepljenju odgovarja imunolog prof. dr. Alojz Ihan z Medicinske fakultete v Ljubljani. Foto: Radio SlovenijaImunolog odgovarja na dileme in pereča vprašanja o covidu in cepljenjuVprašanje poslušalca, kaj pomeni, da so cepiva proti covidu še vedno v eksperimentalni fazi, zahteva verodostojen odgovor. Sprašuje še, kdo nosi odgovornost za posledice in stranske učinke cepljenja? Tudi vprašanje poslušalke, zakaj ženske bolj ogrožajo strdki po cepljenju, ne sme ostati neodgovorjeno. Na aktualna vprašanja o covidu, cepivih in cepljenju odgovarja imunolog prof. dr. Alojz Ihan z Medicinske fakultete v Ljubljani.

Maturantka na Gimnaziji Celje - Center. Larisa iz Zreč je maturantka Gimnazije Celje - Center. Zaradi epidemije ji je odpadlo že veliko stvari, ki so se jih srednješolci vedno veselili. Lani je odpadel maturantski izlet. Letos je odpadel maturantski ples. Ne bo pa odpadla matura. S pisanjem eseja se je že začela. Napetost pred koncem šolskega leta narašča.  

Ultrazvok prinaša odgovore na vprašanja, ki so trenutno najbolj aktualna: Kaj bo z drugim odmerkom cepiva AstraZeneca? Zakaj je pri Pfeizerju in Moderni bolj burna reakcija po drugem odmerku? Kaj vemo o učinkovitosti in varnosti ruskega cepiva Sputnik? Ali se bomo morali proti covidu cepiti trikrat ali celo še večkrat? Odgovarja prof. dr. Tomaž Bratkovič s Fakultete za farmacijo v Ljubljani. Pripravlja Iztok Konc. Foto: Tomaž BratkovičProfesor s Fakultete za farmacijo odgovarja na pogosta vprašanja o cepivih proti covidu-19 Ultrazvok prinaša odgovore na vprašanja, ki so ta hip najaktualnejša: Kaj bo z drugim odmerkom cepiva AstraZenece? Zakaj je pri Pfeizerju in Moderni burnejša reakcija po drugem odmerku? Kaj vemo o učinkovitosti in varnosti ruskega cepiva Sputnik? Ali se bomo morali proti covidu cepiti trikrat ali celo še večkrat? Odgovarja prof. dr. Tomaž Bratkovič s Fakultete za farmacijo v Ljubljani.

Dr. Denis Kutnjak: S podatki iz odpadnih voda lahko dopolnimo podatke iz brisov okuženih ljudi. Na Nacionalnem inštitutu za biologijo spremljajo prisotnost virusa v odpadnih vodah na posameznih čistilnih napravah. Ljudje, ki so okuženi s SARS-CoV-2, poleg tega, da virusne delce v času kužnosti izločajo z večjimi in manjšimi kapljicami pri petju, govorjenju in tudi samem dihanju, izločajo tudi sledove virusa skozi prebavni trakt, z blatom. Prav te sledi spremljajo z analizo odpadnih vod sedmih čistilnih naprav v Sloveniji. Približno polovica okuženih izloča virus tudi z blatom, kar pa še ne pomeni, da prihaja do prenosa tudi prek blata. "Hkrati spremljamo pojavljanje vseh različic v neki mešanici, kar pomeni, da lahko o vseh hitro pridobimo informacije. A pridobljen vzorec je precej kompleksen, zato s težavo zaznamo različice, ki se v populaciji pojavljajo v nižjih frekvencah. Slabost je tudi, da težko ločimo med seboj si podobne različice." – dr. Denis Kutnjak Spremljanje virusa v odpadnih vodah je prav zaradi ujemanja s podatki o zaznanih novih okužbah pri testiranju navzočnosti virusa v nosno-žrelnem predelu zelo dober način za zgodnji alarm ob njegovi morebitni novi rasti. Takšno spremljanje na čistilnih napravah bo postala stalnica v bližnji in verjetno tudi daljni prihodnosti.

Dr. Mojca Matičič, infektologinja in vodja klicnega centra za informacije o koronavirusu, o pomislekih pred cepljenjem in dejstvu, kdaj bomo lahko odvrgli maske. April je bil za sodelavce klicnega centra za informacije o koronavirusu deloven, dnevno so povprečno prejeli 1200 vprašanj. Dr. Mojca Matičič pojasni, da so glede cepljenja vprašanja zelo različna, ampak v skladu z aktualnim dogajanjem v strokovnih krogih. "Spreminja se motiv cepljenja, glavna motiva sta trenutno poletje in potovanje. Tisti, ki kličejo, bi bili radi cepljeni čim prej." "Dokler virus kroži v populaciji, tudi cepivo ni tako učinkovito, da bi lahko odpravili vse ukrepe. Ko bo delež cepljenih več kot 70- in 80-odstoten, bomo lahko odvrgli maske. Poletje je pred vrati, naj bi bilo sproščeno, prijetno in z lepimi doživetji. Cepimo se ne samo zase, ampak tudi za druge. Vsi, ki imate pomisleke o cepljenju, klicni center je tukaj, tu smo, da z vami predebatiramo pomisleke." Vladni klicni center za informacije o koronavirusu lahko pokličete na brezplačno telefonsko ševilko 080 14 04. Dosegljivi so vsak dan med 8.00 in 16.00.

Kako razumeti virusno evolucijo, zakaj je pomembno spremljanje novih različic in kaj vse to pomeni za prihodnost pandemije? Če kupimo več tisoč loterijskih srečk, imamo večjo verjetnost, da se med njimi skriva dobitek. Podobno velja za viruse, večkrat ko se replicirajo, večja je verjetnost, da po naključju pridobijo mutacije. Nekatere izmed njih so lahko biološko pomembne in za virus v nekem trenutku tudi koristne. Lahko mu omogočajo hitrejše širjenje, morda pogosteje ponovno okužijo tiste, ki so se s starejšo različico že srečali. Kako razumeti virusno evolucijo, zakaj je pomembno spremljanje novih različic in kaj vse to pomeni za prihodnost pandemije? Sogovorniki: Dr. Denis Kutnjak, Nacionalni inštitut za biologijo Mag. Katarina Prosenc Trilar, Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano Zoran Simonović, Nacionalni inštitut za javno zdravje

Animatorka v domu starejših Nova Gorica. Tina Krog dela v domu upokojencev Nova Gorica. Stanovalke in stanovalci jo imajo zelo radi, saj je nasmejana, iskrena, skoraj nepogrešljiva. Življenje v domovih je zdaj znosnejše kot v prvem valu, a spomini na zaprt dom ter izolirane stanovalce so še vedno navzoči in boleči. Ni še vse povsem tako kot je bilo. Da bi vsi skupaj bolje razumeli, kako se je spremenilo življenje starejših, je Tina snemala zvočni dnevnik. Prisluhnite ji. Poznate koga, ki bi posnel dober dnevnik? Sporočite nam in preberite navodila za snemanje.

Kljub temu, da so del najnovejšega vladnega sproščanja tudi fakultete in študentski domovi, tako mladi, kot strokovnjaki opozarjajo, da so prav študenti med najbolj prizadetimi skupinami prebivalstva zaradi pandemije. Posledice ustavitve življenja, s tem pa tudi odraščanja in osamosvajanja, bodo dolgoročne. Kot pravi socialna psihologinja Mirjana Ule, zamrznitev mladosti pomeni tudi zamik prehoda v odraslost in zamik načrtovanja družine. Kakšna bo prihodnost mladih, ki se jim je z epidemijo ustavilo odraščanje?Kljub temu, da so del najnovejšega vladnega sproščanja tudi fakultete in študentski domovi, tako mladi, kot strokovnjaki opozarjajo, da so prav študenti med najbolj prizadetimi skupinami prebivalstva v epidemiji. Posledice ustavitve življenja, s tem pa tudi odraščanja in osamosvajanja, bodo dolgoročne, pravi socialna psihologinja Mirjana Ule. Prav tako zaskrbljujoči so tudi podatki o duševnih stiskah, ki jih doživljajo mladi. Kaj bo to pomenilo za družbo v prihodnje in kakšne so konkretne izkušnje študentov? O tem v podkastu Kronika+.

Zakonca Kólar Švarc iz Prístave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec lanskega septembra. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi. »Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi.« Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. »Covid bo še dolgo mahal z repom,« pravi infektolog prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud post covidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli »le« lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. Nena Kopčaver Guček (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. Martin Rakuša (UKC Maribor). Foto: geralt/ pixabayVsak tretji covid prebolevnik trpi za nevrološkimi ali psihičnimi posledicami bolezniZakonca Kolar Švarc iz Pristave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec septembra lani. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi. "Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi." Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. "Covid bo še dolgo mahal z repom," pravi infektolog prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud pocovidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli "le" lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. Nena Kopčavar Guček (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. Martin Rakuša (UKC Maribor).

Polonca Mali, specialistka transfuzijske medicine, je vodja zbiranja in uporabe prebolevniške plazme ter vodja centra za izbor dajalcev in zbiranje krvi na Zavodu za transfuzijsko medicino. Vsak po svoje in vsi skupaj se borimo proti nevidnemu sovražniku Covidu 19, ki si je podjarmil svet. Oči večine so uprte predvsem v medicinske strokovnjake in znanstvenike, ki iščejo orožja za dokončanje dolgotrajne bitke. Na svojevrsten način jim lahko pomagajo tudi tisti, ki so bolezen preboleli, saj je v njihovi krvi prebolevniška plazma s specifičnimi protitelesi, ki so lahko učinkovito zdravilo za bolnike s Covidom 19. Plazmo je pri nas mogoče darovati v Ljubljani, na Zavodu Republike Slovenije za transfuzijsko medicino, kjer smo se pogovarjali s Polonco Mali, specialistko transfuzijske medicine, vodjo zbiranja in uporabe prebolevniške plazme ter vodjo centra za izbor dajalcev in zbiranje krvi na Zavodu za transfuzijsko medicino.

Nina je zdravnica in mati treh otrok. Specialistka infektologije in intenzivne medicine je bila med prvimi, ki je v Sloveniji zdravila najtežje paciente, okužene s koronavirusom. Bila je tudi ena prvih, ki ga je prebolela. Virusa se še vedno boji. Zvočni dnevnik je nastal marca 2021, v času, ko so v bolnišnici Petra Držaja zapirali oddelek za paciente s covidom-19. Pisanje dnevnika zahteva disciplino, a kdor ga je pisal, ve, da se izplača. Branje dnevnikov čez deset, dvajset let je neprecenljivo. Zelo natančno opisujejo čas, ljudi, njihove navade in stiske. Na svetu pa so tudi ljudje, ki dnevnike snemajo z mikrofonom. Zvok resnično doda čisto novo dimenzijo: misli so posnete, ko se zgodijo, prav tako vsakdanji pogovori in dogodki. O ljudeh pripovedujejo tudi barva glasu, pogovori in vsakdanji dogodki. Zaprite oči in se postavite v čevlje zdravnice.  Poznate koga, ki bi posnel dober dnevnik? Sporočite nam in preberite navodila za snemanje.

Psihoanalitik Pavel Fonda se s človeško psiho ukvarja že desetletja.Po njegovem mnenju je paradoksalno, da se je z epidemijo koronavirusne bolezni še dodatno povečalo nezaupanje v znanost, čeprav ravno ta ista znanost sodobnemu človeku omogoča boljše in daljše življenje. V časih, ko se stopnjujejo napetosti vseh vrst, zato opominja, da je vsak človek del družbenega metabolizma in vanj prispeva v dobrem in slabem. V pogovoru pa tudi o tesni slovenski dvomilijonski stvarnosti.

Gretchen Vogel je znanstvena novinarka, sodelavka revije Science, ki v Nemčiji intenzivno spremlja dogajanje, povezano s cepljenjem proti covidu-19. O zapletih s cepivom AstraZenece, ki v zadnjem obdobju sprožajo veliko dvomov o stranskih učinkih. Cepivo AstraZeneca je bilo v Nemčiji sprva namenjeno mlajšim od 65 let. Ob ugotovitvah raziskave iz Škotske in izidu tretje klinične raziskave cepiva v Združenih državah Amerike se je pokazalo, da je cepivo podobno učinkovito tudi za starejše. Priporočila so spremenili in začeli porabljati cepivo za vse starostne skupine. "Cepivo je prejelo več milijonov ljudi v različnih krajih. Ljudje so opazili nekaj zelo nenavadnih simptomov, ki so se razvili pri sicer zdravih ljudeh, ki so nedavno prejeli cepivo. Najprej so na to opozorili na Norveškem, v Avstriji, kjer sta bila dva primera, Italiji in Nemčiji. Kmalu po prejemu cepiva so sicer zdravi ljudje razvili nenavadne težave s krvnimi strdki in kapjo. Raziskovalne skupine in medicinsko osebje, ki so preučevali strjevanje krvi, so postali pozorni in začeli spremljati ta pojav. Ker so bili znaki tako nenavadni, so pomislili, da morda obstaja povezava s cepivom." Gretchen Vogel, znanstvena novinarka Raziskovalne skupine je zanimal vzrok tega nenavadnega in nepričakovanega odziva krvožilnega in imunskega sistema. Katere skupine so najpogosteje prizadete in kako bi lahko te zelo redke zaplete preprečili? "Po cepljenju je od 4 do 16 dni treba spremljati, ali se razvijejo morebitni glavoboli, bolečine v trebuhu, nenavadne modrice, zamegljen vid in zmedenost ali drugi znaki, ki bi kazali na kap. Takrat je treba nemudoma obiskati zdravnika. Če taka bolnica ali bolnik obišče zdravnika, imajo pripravljen protokol testov, ki naj bi jih izvedli. Poleg tega imajo navodila, katera zdravila uporabiti. Nekaj bolnic in bolnikov so že uspešno ozdravili. Obstaja upanje, da lahko z zgodnjo prepoznavo tega pojava ustavimo reakcijo in ljudje okrevajo." Evropska agencija za zdravila (EMA) je sredi tedna sporočila, da koristi cepljenja odtehtajo morebitne redke nezaželene stranske učinke, povezane s cepivom AstraZenece. "Gre za težke odločitve. Ko cepimo ljudi, cepimo zdrave. Tveganja in koristi so drugačni kot v primeru, ko želimo zdraviti bolne. Menim, da moramo stranske učinke cepljenja vzeti zelo resno. Veseli me, da so ti redki pojavi predmet raziskav in tudi, da so ljudje obveščeni ter lahko znake prepoznajo in se odzovejo dovolj hitro. Ta hip je jasno, da je covid za večino veliko bolj nevaren kot stranski učinki, ki so prisotni pri obeh spolih in skoraj pri vseh starostnih skupinah. Ampak tveganje se lahko pri mlajših starostnih skupinah, ki imajo nizko tveganje za zaplete pri covidu, obrne. V tem primeru je treba o koristih in tveganjih skrbno premisliti." Kmalu bodo prvi posamezniki, ki so bili cepljeni z AstraZeneco, že na vrsti za drugi odmerek. V teh dneh v Franciji napovedujejo, da bodo za drugi odmerek pri prejemnicah in prejemnikih cepiva AstraZenece uporabili enega izmed mRNK-cepiv. "Tudi v Nemčiji so se pretekli teden odločili, da bodo za drugi odmerek uporabili enega izmed mRNK-cepiv, podobno kot v Franciji. Kaže, da naj bi ljudje, mlajši od 60, prejeli mRNK-cepivo, ljudje, starejši od 60 let, pa še enkrat cepivo AstraZenece."

V teh dneh je aktualna vest o povezavi med cepivom AstraZeneca in pojavu krvnih strdkov v možganih. Ogrožene naj bi bile zlasti ženske. Tudi o tem se bomo v Ultrazvoku pogovarjali z infektologom prof. dr. Andrejem Trampužem iz Klinike Charite v Berlinu. Pod drobnogled pa bomo vzeli še druga cepiva proti covidu in odgovorili na najbolj pogosta vprašanja. Kaj kažejo podatki in kakšne so izkušnje dr. Trampuža, boste izvedeli v oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: Andrej TrampužInfektolog o trombozi v možganskih venah in možganskih sinusihV teh dneh je aktualna vest o povezavi med cepivom AstraZeneca in pojavu krvnih strdkov v možganih. Ogrožene naj bi bile zlasti ženske. Tudi o tem se bomo v Ultrazvoku pogovarjali z infektologom prof. dr. Andrejem Trampužem iz Klinike Charite v Berlinu. Pod drobnogled pa bomo vzeli še druga cepiva proti covidu in odgovorili na najpogostejša vprašanja. Kaj pravijo podatki, kakšne so izkušnje in opažanja dr. Trampuža? Svetujem tisto cepivo proti covidu, s katerim nas lahko cepijo najprej. Vsa cepiva namreč stoodstotno ščitijo pred težjim potekom okužbe in smrtjo zaradi covida.

Predava in raziskuje na ljubljanski fakulteti za farmacijo, doktoriral je na Nizozemskem, je soavtor več svetovnih patentnih prijav, kot raziskovalec dela tudi na inštitutu Jožefa Stefana, kot izvedenec pa je vrsto let deloval pri Evropski agenciji za zdravila. Rezultati Evropske agencije za zdravila so glede cepiva AstraZeneca pozitivni. Cepivo je varno. Res je, da so krvni strdki, ki nastanejo v možganih, povezani s cepivom, vendar je to tako redek primer, da se cepivo lahko še naprej uporablja. Borut Štrukelj, redni profesor na ljubljanski fakulteti za farmacijo, pravi, da sta obe cepivi, Pfizer in Moderna, učinkovitejši kot cepivo AstraZeneca, vendar pa je "osnovna zaščita tista, ki te zaščiti pred resnim potekom bolezni, hospitalizacijo in smrtjo. V tem primeru pa so si vsa tri cepiva enakovredna. Najboljše cepivo proti gripi je samo 50 odstotkov učinkovito, pa se vseeno cepimo". Danes lahko diagnosticiramo marsikaj. Zato se moramo zavedati, da ni zdravega človeka, ampak so le slabše pregledani bolniki. Pri vsakem bomo nekaj našli. Predobra diagnostika nas lahko prestraši.

Na približno polovici strožjih ukrepov, ki veljajo od 1. aprila in se bodo sprostili 12. aprila, smo v Vročem mikrofonu gostili infektologinjo dr. Matejo Logar, vodjo vladne strokovne skupine za boj proti covidu-19. O tem, kako posodobiti semafor ukrepov, je skupina razpravljala v ponedeljek, vlada pa naj bi jih obravnavala prav danes. Bodo ukrepi po omilitvi dovoljevali odprtje šol, tudi če bo država v rdečem območju, kaj vse bo drugače po 12. aprilu? Je znanega kaj več o prostovoljnem samotestiranju učencev zadnje triade in dijakov? Kako se bomo v prihodnjih mesecih spopadali z novimi različicami? "Glede samega sproščanja svetovalna ekipa ves čas zagovarja, da se bodo ukrepi, ki so se začeli, tudi z 12. aprilom končali. Nadaljevali bomo v tisti barvi, v katero bomo po omilitvi padli. Določeni ukrepi se bodo nadaljevali, sprostili pa se bodo tisti, ki so bili dodatno uvedeni." Ministrstvo za zdravje je nedolgo tega vprašalo šole, te pa potem učence in starše, ali bi se ti bili pripravljeni samotestirati, pri tem pa ni bilo nobenih informacij, kako bi to testiranje sploh potekalo. Na vprašanje, ali je o tem že kaj več jasno, dr. Logar odgovarja: "Kolikor je meni znano, naj bi bili testi na voljo v tednu odprtja šol. Ne ravno v ponedeljek, saj je kljub temu treba rešiti določene logistične stvari. Če bo vse tako, kot mora biti, bi prostovoljno samotestiranje učencev lahko začeli takoj." "Upamo, da smo s tem kratkim lockdownom dosegli vsaj to, da eksponentno večanje okužb spremenimo na neko raven, za katero pa ne moremo reči, koliko časa bo trajal. Vse bo odvisno od tega, kako zgledni bomo pri upoštevanju ukrepov, nekaj bo prineslo tudi vreme, nekaj pa cepljenje. Želela bi še poudariti, da vsi ukrepi, ki veljajo, so predvsem potrebni zaradi tega, da lahko zagotavljamo zdravstveno oskrbo vsem, ki so tega potrebni. Treba je zmanjšati pritisk."

Kako cepljenje poteka v Nemčiji in Srbiji? Na kakšen način bi se lahko te strategije primerjale s Slovenijo? Pod drobnogled smo vzeli strategije cepljenja v dveh popolnoma različnih državah. Dr. Zarja Muršič se je o razmerah v Nemčiji, kjer so po podatkih spletne strani Our World In Data z najmanj enim odmerkom cepili skoraj 12 odstotkov prebivalcev, pogovarjala z novinarjem časopisa Die Zeit Jakobom Simmankom. Gašper Andrinek pa je v Srbijo, ki se lahko "pohvali" z enim najvišjih odstotkov cepljenih prebivalcev, poklical dr. Miloša Bojovića iz civilne iniciative Združeni proti kovidu. Kako so se informiranja lotili v Nemčiji in zakaj je kar naenkrat po uspešnem začetku upadlo zanimanje za cepljenje v Srbiji? Na koncu pa na kratko tudi o aktualnih vprašanjih o cepivu AstraZeneca.

O aktualnih vprašanjih, povezanih z epidemijo covida-19, smo se pogovarjali z dr. Mojco Matičič, infektologinjo in vodjo klicnega centra za informacije o koronavirusu. Novo zaprtje daje vtis, da smo po enem letu spet na začetku. Sprašujemo se, ali smo sploh kaj naredili, sploh zato, ker so številke iz nekaj deset dnevno okušenih v tem času lani prerasle v poldrugi tisoč vsak dan. Dr. Mojca Matičič,infektologinja in vodja klicnega centra za informacije o koronavirusu, pravi, da je to samo navidezen vtis: "To je zelo nepravilno razmišljanje. To leto je glede odkrivanja koronavirusne bolezni in njenega premagovanja edinstveno v zgodovini človeštva. Veliko smo se naučili o virusu, bolezni, diagnostiki. Sploh pa smo v desetih mesecih dobili cepivo, ki je dragulj teh novih odkritij." Je pa res, da je ... "Poleg novih različic virus naš drugi nasprotnik prepočasno dostavljanje cepiva. Kapacitete imamo na voljo, lahko bi cepili, ampak nimamo zadosti cepiva. Če bi ga imeli, bi zdaj bili že na konju, in ne bi delali tega, kar zdaj delamo." Na vprašanje, ali se bo čas ukrepanja sploh kdaj končal, ali lahko ta virus izkoreninimo, ali si bodo nenehno sledili novi in novi valovi, dr. Mojca Matičič odgovarja: "Večina raziskovalcev meni, da bo koronavirus postal endemi čas, se pravi da se bo pandemija po vsem svetu nekako skoncentrirala in krožila v neprecepljenih predelih sveta, nekakšnih žepih, kot jim pravimo. Lahko se zgodi, da bo koronavirus postal sezonska bolezen."

Pomočnik direktorice Zdravstvenega doma Kočevje Primož Velikonja o tem, kaj je bilo ključno, da so v Kočevju zmogli cepiti več in hitreje kot drugod po državi. Hitrost in učinkovitost, s katerima so se v kočevskem zdravstvenem domu lotili cepljenja prebivalcev, sta presenetili javnost in razburili tudi nacionalne organizatorje cepljenja proti covidu-19. Primož Velikonja, eden izmed avtorjev tega uspešnega modela, pomočnik direktorice Zdravstvenega doma Kočevje in nekdanje ime leta na Valu 202, razmišlja o tem, kaj so bili ključni trenutki zgodbe o uspehu, kako bi lahko njihov recept uspešno uporabili tudi tam, kjer je sistem cepljenja močno klecnil, in kakšni so nauki kočevskega uspeha. Poudarja, da so ključni elementi proaktivnost, pravočasnost, zaupanje in enotne informacije. Delajo iskreno in z jasno mislijo, da cepijo čim več ljudi v čim krajšem času, kar je zapisano tudi v strategiji o cepljenju. "Mi vemo, kaj je naš cilj, kaj je naše poslanstvo in to delamo iskreno in s srcem. Za to živi cela ekipa, cel teden, 24 ur na dan."

Odmeva začasna prekinitev cepljenja s cepivom AstraZenece. V Sloveniji zaenkrat ni nobenih dokazov o povezanosti pojava strdkov s cepljenjem. Za več pojasnil smo poklicali dr. Tanjo Vižintin Cuderman, ki na Kliničnem oddelku za žilne bolezni UKC Ljubljana vodi antikoagualicijsko dejavnost.

"Za zdaj še nimamo dobrih primerljivih podatkov, da bi lahko ocenili, kakšna je pojavnost težav s krvnimi strdki, o katerih se govori, v primerjavi med cepljeno in necepljeno populacijo," pojasnjuje dr. Zarja Muršič. Dobava in proizvodnja cepiv proti covidu-19, stranski učinki ter prekinitve cepljenja z AstraZeneco so ta hip najaktualnejše teme, povezane z reševanjem epidemije. Dr. Zarja Muršič, biologinja in komunikatorka znanosti, podrobno spremlja razvoj cepiv in študije, povezane z njimi: "Ko primerjamo podatke o stranskih učinkih po cepljenju z obema cepivoma (Pfizer in AstraZeneca), je zaznano zelo podobno število stranskih učinkov. Zanimiva je tudi informacija iz tretje klinične faze testiranja cepiva AstraZeneca, pri čemer je 38 odstotkov cepljenih in kar 28 odstotkov ljudi v placebo skupini poročalo o stranskih učinkih." "Če se je prekinilo cepljenje zaradi previdnosti, pomeni, da sistem deluje. Zaznali so nekaj, kar se jim je zdelo dovolj pomembno za začasno prekinitev uporabe določenega cepiva. Ko je novo cepivo enkrat v uporabi, ga še vedno spremljajo." Za zdaj še nimamo dobrih primerljivih podatkov, da bi lahko ocenili, kakšna je pojavnost težav s krvnimi strdki, o katerih se govori, v primerjavi med cepljeno in necepljeno populacijo, opozarja Zarja Muršič: "Predvsem, ker nimamo dobre kontrolne skupine, torej necepljenih, ki bi po čim več lastnostih, to so na primer kronične bolezni, zdravila, ki jih jemljejo, spol, starost, ustrezali skupini cepljenih." "Do težav s strjevanjem krvi pride na od eno do dve osebi na tisoč ljudi na leto. Imamo 37 podatkov o težavah s strjevanjem krvi, ki časovno sovpadajo s cepljenjem, pri 17 milijonih cepljenih. To je manj kot tri na milijon v zadnjih dveh mesecih. Pričakovali bi jih med 100 in 200." V poslušanje priporočamo tudi pogovor z dr. Tjašo Vižintin Cuderman.

Pandemijo bomo premagali s cepljenjem, in to vseh, bogatih in revnih. A države razvitega sveta so zase zagotovile levji delež cepiv, ki počasi kapljajo na trg. To bi lahko vodilo ne samo v še večjo gospodarsko neenakost, ampak bi lahko bilo pogubno tudi za razvite države, ki jih utegnejo mutacije virusa in slabša učinkovitost cepiv ob mutacijah vrniti na začetek poti. Je torej cepilni nacionalizem strel v koleno? O tem gostje: Roman Jerala, Mojca Širok, Uroš Lipušček, Boštjan Anžin, Karmen Švegl, Ulla Griffiths. Kako države trgujejo s cepivi in posledično z vplivom.Pandemijo bomo premagali s cepljenjem. A le, če bo cepljenje potekalo povsod, tako v bogatih, kot v revnih državah. Razviti svet je sicer znova pokazal svoj odnos do revnejših in zase zagotovil levji delež cepiv, ki počasi kapljajo na trg. To bi lahko vodilo ne samo v še večjo gospodarsko neenakost, ampak bi lahko bilo pogubno tudi za razvite države, ki jih utegnejo mutacije virusa in slabša učinkovitost cepiv ob mutacijah vrniti na začetek poti. Je torej cepilni nacionalizem strel v koleno?   Unicef je skupaj s Svetovno zdravstveno organizacijo minuli mesec opozoril, da je bilo od 128-ih milijonov odmerkov cepiva, ki so bili porabljeni doslej, več kot tri četrtine porabljenih v zgolj 10-ih državah, ki predstavljajo 60 odstotkov svetovnega BDP-ja. Medtem ko v skoraj 130-ih državah z 2,5 milijarde prebivalci ni bil porabljen niti en odmerek cepiva.  Več v podkastu Kronika+.   Vsebine iz projekta Tu EU – moč javnosti sofinancira Evropski parlament.

O skrb vzbujajočih različicah koronavirusa, razlogih za njihov hitrejši prenos ter o prihodnosti tekmovanja z virusom z biologinjo in komunikatorko znanosti, dr. Zarjo Muršič. Epidemične razmere se pri nas ne izboljšujejo, to pa še poslabšujejo mutacije novih sevov koronavirusa. V Sloveniji so za zdaj potrdili že več kot osemdeset primerov angleške različice, sedem primerov nigerijske in dva primera južnoafriške različice koronavirusa. Pretekli ponedeljek je stroka potrdila tudi prve primere brazilske različice. "Svetovna zdravstvena organizacija različice deli v dve skupini: take, za katere je primerno, da jih spremljamo oziroma vzbujajo zanimanje, in take, ki naj bi nas skrbele. Prve so morda lahko težavne, saj so bile odkrite šele nedavno in še ni jasno, ali imajo kakšne nadležne lastnosti. Vemo, da imajo nekatere mutacije, ki bi lahko vodile v smer težavnosti. Za druge, skrb vzbujajoče različice, pa že imamo kar nekaj znakov, da so problematične. Imajo bodisi hitrejši prenos, se izognejo imunskemu odzivu pri prebolevnikih in cepljenih ali pa bi imele večjo smrtnost oziroma bi povzročale težje poteke bolezni. Za zdaj imamo na svetu tri različice, uvrščene v skupino, ki raziskovalke in raziskovalce skrbi, in to so različice, odkrite v Združenem kraljestvu, v Južni Afriki in Braziliji." – dr. Zarja Muršič, biologinja in komunikatorka znanosti Kako se sploh zgodijo različice koronavirusa? Raziskovalci odgovora na to vprašanje v celoti še nimajo, vedo pa, da je vsem trem različicam skupno to, da gre za več mutacij hkrati. "Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da do tega lahko pride, ko se okuži kakšna oseba, ki ima oslabljen imunski sistem. Pri njih je lahko okužba veliko bolj dolgotrajna kot pri zdravih posameznikih in posameznicah. V takšnih primerih je lahko virus tudi v eni osebi izpostavljen selekcijskim pritiskom ali zaradi zdravljenja ali zaradi naravnega odziva imunskega sistema. Poznamo raziskavo moškega, starega 45 let, iz Združenih držav Amerike, ki je imel virus, ki se je še naprej repliciral, prisoten v svojem telesu kar 154 dni. V tem času je prišlo do velikega števila mutacij."  Zaradi tega različic ne zaznamo ob njihovem pojavu, ampak pozneje. Tako so v Združenem kraljestvu novo različico zaznali šele novembra, čeprav so pozneje na podlagi raziskav videli, da je bila prisotna že v vzorcih iz septembra.   dr. Zarja MuršičFoto: osebni arhiv

Včeraj je minilo eno leto od prvega potrjenega primera okužbe s koronavirusom pri nas, prihodnji torek pa se bomo spomnili prvega leta delovanja Klicnega centra za informacije o koronavirusu. Lani marca je začel delovati Klicni center za informacije o koronavirusu. Dr. Mojca Matičič, ki vodi klicni center, pravi, da je bila ključna značilnost prvih mesecev delovanja ta, da so najprej morali splavati v neznanem, potem pa so v tem neznanem znali kar dobro plavati. Ves čas so se trudili, da so pridobivali nove informacije, opazovali aktualna stanja in dajali pobude. "Klicni center je bil že lani spomladi odraz dogajanja v državi. Že število klicev nam je napovedovalo, da se nekaj hudega in resnega dogaja v državi." Vprašanja, ki jih klicatelji prejmejo, nikoli niso preprosta, ampak so kompleksna. "Delovanje klicnega centra je unikatno. Sproti se je oblikovala njegova vsebina. Na začetku so prevladovala medicinska vprašanja, ki so postala vpeta v vsakodnevno življenje. Danes smo multipraktiki. V drugem valu imamo v petih mesecih 85.000 klicev, in samo petina je čisto medicinskih vprašanj, druga pa so povezana." Med vprašanji se v zadnjih mesecih zagotovo pojavljajo tudi dileme o cepivih. Mnenja so zelo različna, naklonjenost do cepljenja tudi, ampak zanimivo je, da so tudi tisti, ki bi se radi cepili, odklonilni do nekaterih vrst cepiv. Najbolj negativen je odnos do cepiva AstraZenece, kar Matičičeva povezuje s tem, da si ljudje vedno najbolj zapomnimo prvo informacijo o čem novem, prva informacija o tem cepivu pa v primerjavi s preostalima cepivoma ni bila najbolj spodbudna.  Na Škotskem so naredili raziskavo iz resničnega življenja, kjer so v dveh mesecih precepili 21 odstotkov populacije, uporabili pa so dve vrsti cepiv. Približno 500.000 ljudi so cepili s cepivom AstraZenece, približno 600.000 pa s cepivom podjetja Pfizer. Po primerjalni študiji so ugotovili, da so podatki obeh cepiv izredno primerljivi. "Osnovni cilj prvega cepljenja je reševanje življenj, preprečevanje hudih oblik bolezni."

Pred kratkim je potekal prvi dialog o znanosti pred covidom 19 in po njem, osrednji gost je bil profesor Jeffrey Almond, virolog in vakcinolog z Univerze v Oxfordu, ki je predstavil drobovje proizvodnih verig cepiv. V zadnjih dneh postaja vse bolj jasno, da proizvodne verige cepiv le težko dohajajo naročila in cilje, ki so si jih zastavili proizvajalci in naročniki cepiv. Gre za velik podvig. V preteklosti je namreč gradnja novih proizvodnih obratov za produkcijo cepiv vzela tudi več let. "Proizvodnjo lahko bodisi razširimo ali povečamo že obstoječo. Ponavadi govorimo o postavitvi tovarne za proizvodnjo določenega produkta, tokrat pa iščemo že obstoječe tovarne, ki bi jih lahko hitro prilagodili za proizvodnjo na osnovi celičnih kultur in metod, ki so bile že v uporabi za druge stvari. Iščemo torej proizvodnje linije, ki jih je mogoče hitro prilagoditi. Mislim, da se proizvajalci trudijo k proizvodnji pristopiti na različne načine." - prof. Jeffrey Almond, virolog in vackinolog z Univerze v Oxfordu   Dodatno prilagodljivost in fleksibilnost ter veliko upanja za prihodnost pandemije in tudi drugih morebitnih novih pandemij v prihodnosti prinašajo cepiva na osnovi nukleinskih kislin, bolj znana kot cepiva mRNK. "Cepiva RNK so zanimiva zgodba. V preteklosti je bilo potrebno za vsako cepivo spremeniti tovarno in zgraditi novo; sedaj lahko spremenimo le zaporedje mRNK in imamo novo cepivo. To ima izjemen potencial za zmožnost proizvodnje. Pa vseeno so morali lansko leto trdo delati, da so povečali proizvodnjo verigo ter da so pridobili materiale in začeli s proizvodnjo in jo povečali do učinkovite ravni." Kljub izjemnemu potencialu, se pri proizvodnji mRNK cepiv ne izognemo nepredvidljivim biološkim procesom. Ti so ključni tudi za cepiva z virusnih vektorjev. Evropska unija ima trenutno pogodbi z dvema proizvajalcema cepiv z adenovirusnimi vektorji, in sicer z Astro Zeneco in s podjetjem Johnson in Johnson. Cepivo slednjega je te dni v obravnavi na Evropski agenciji za zdravila in je, lahko upamo, tik pred pogojno odobritvijo. Pri proizvodnji cepiv z virusnimi vektorji se zanašamo na celične kulture: "Naj navedem še dodaten primer. Pri proizvodnji adenovirusnih vektorjev za cepivi Johnson in Johnson in Astra Zeneca začnemo z evkariontskimi celicami v suspenziji.  Ker se te celice goji v suspenziji, jih je potrebno ves čas mešati. Če jih damo v okromne bioreaktorje - posode, velike od 2000 do 5000 litrov, je potrebno bolj močno mešati, a tako lahko celice poškodujemo. Ob tem pa jim moramo dovajati kisik in hranila. Med mešanjem se ustvarjajo mehurčki plina, vse se peni. Vse skupaj lahko postane ogromen nered. Po vsem tem pa je potrebno dodati še virus, ki ga gojimo in pri tem moramo sočasno okužiti vse celice v bioreaktorju. Potem dobimo še večji nered, nekatere celice se okužijo, druge razpadejo. Vse postane zapacano, ker se DNK sprosti iz celic, še bolj se peni zaradi kisika, ki ga dovajamo. Celoten proces lahko postane nočna mora. Povečevanje proizvodnje je zelo zahtevno. Skozi več let testiranja so razvili bioreaktorje, hitrost ter način mešanja celic, vse do podrobnosti, kot je oblika mešal. Celoten proces deluje optimalno. Je zelo napredoval, a je še vseeno presenetljivo težak. Jaz sem se pridružil industriji iz akademskega sveta in sem si mislil, saj to je preprosto. Potem sem šele videl, kako kompleksno je. Vedno bolj sem presenečen in navdušen nad strokovnjaki, ki so vse to razvili v zadnjem letu, da imamo tako veliko kapaciteto, kot jo imamo sedaj." Sami proizvodnji cepiva sledi še polnjenje vial, steklenih posodic, in izvajanje cepljenja. Pri vsakem izmed teh korakov lahko pride do pomanjkanja materialov za proizvodnjo in na koncu še osebja za izvedbo cepljenja. Zaenkrat teh težav še nimamo, vseeno pa prihaja do zamud pri dobavi nekaterih cepiv. Kje naj bi se po mnenju profesorja Almonda zataknilo pri proizvodnji cepiva Astra Zenece? "Kratek odgovor je, da ne vem. Nimam vpogleda znotraj proizvodnih verig in vsem tudi ne povedo, kaj se dogaja. Lahko le sumim, da gre za dostopnost, predvsem v tem, kakšna je donosnost virusa iz celičnih kultur in tudi število celičnih kultur, ki jih imajo v bioreaktorjih v proizvodnji. Verjetno je proces res malo bolj počasen, kot smo pričakovali, a je še vseeno izjemen. Kljub vsemu smo prejeli več deset milijonov doz cepiva. Vse poteka zelo hitro. Res je nadležno, da ne gre hitreje, a ne smemo biti preveč kritični; še vseeno so zelo dobri." V prihodnjih mesecih se lahko nadejamo vedno več cepiv. Nekatera farmacevtska podjetja, ki niso bila uspešna v razvoju cepiva, so drugim ponudila svoje kapacitete za proizvodnjo. A zagon in optimizacija proizvodnje, ki vključuje biološke procese, vzame čas. Trem že odobrenim cepivom znotraj Evropske unije se bo, lahko upamo, kmalu pridružilo še četrto. Kljub temu da so proizvodne verige nepredvidljive in našim večjim pričakovanjem, je razvoj in postavitev večmilijonske proizvodnje cepiv v enem letu izjemen dosežek.

Dr. Zarja Muršič o tem, kaj se dogaja v telesu ob cepljenju, kaj se lahko zgodi, ko dosežemo čredno imunost, in ali bo pandemije enkrat konec. Cepivo, ki sta ga razvila ameriški Pfizer in nemški BioNTech, po prvem odmerku tveganje za okužbo s koronavirusom zmanjša za 70 odstotkov. Po drugem odmerku pa je tveganje manjše za 85 odstotkov. Študija, izvedena na Škotskem, pa je medtem pokazala, da cepivi, ki so ju proizvedli Pfizer in BioNTech ter AstraZeneca in oxfordska univerza, po prvem odmerku zmanjšata tveganje za hospitalizacijo zaradi covida-19. Proti čemu vse pa nas lahko cepivo še ščiti? "Cepiva na splošno ponujajo različne stopnje zaščite. Govorimo lahko o neposredni zaščiti, ki ščiti pred znaki covida-19, in o posredni zaščiti, ki ščiti pred okužbo in širjenjem. Vsa cepiva, ki so do zdaj odobrena za uporabo znotraj Evropske unije, ponujajo obe zaščiti, a ti nista stoodstotni. Cepiva se še posebej dobro odrežejo pri preprečevanju poteka bolezni, pri čemer bi okuženi potreboval bolnišnično oskrbo ali pa bi lahko celo umrl." – dr. Zarja Muršič, biologinja in komunikatorka znanosti Pred odločitvijo za cepljenje ima veliko ljudi zadržke tudi zaradi morebitnih stranskih učinkov po cepljenju, ki so, kot pojasni dr. Zarja Muršič, lahko prisotni. "Tretjina tistih, ki so prejeli Pfizerjevo cepivo, je poročala o glavobolu in utrujenosti, manj ljudi pa tudi o vročini. Ko sprejmemo prvi odmerek cepiva, v telo dobimo neki tujek. V prvih tednih po prejemu odmerka se naš imunski sistem začne učiti prepoznavanja tega tujka. Ob tem, ko dobimo drugo dozo, so naše celice že opravile neki trening, takrat so pripravljene, da dajo vse od sebe. Imamo še boljši imunski odziv. V telesu tako potečeta dva treninga. Pri nekaterih so lahko treningi bolj naporni kot sama tekma, a pomembno je poudariti, da tudi stranski učinki v nekaj dneh po cepljenju izzvenijo. Menim, da je to še vedno boljša možnost, kot pa da pustimo imunski sistem brez treninga pred morebitnim srečanjem s koronavirusom." "Z vsemi štirimi sezonskimi koronavirusi se prvič srečamo kot otroci in večinoma le lažje zbolimo. Tako naš imunski sistem ni več naiven za okužbo in zato pozneje redkokdaj prihaja do težjih potekov bolezni. Čeprav je imunost sicer kratkotrajna, pa je zaščita pred težjim potekom bolezni daljša. Cilj je precepljena populacija oziroma kolektivna imunosti. O tej govorimo, ko je na okužbo imun tolikšen delež prebivalstva, da ta zaščiti tudi neimune posameznike," pojasnjuje dr. Zarja Muršič. Raziskovalci napovedujejo, da covida-19 ne bo zares konec, bo pa konec pandemije. "Predvsem se je treba usmeriti v to, kaj želimo čim bolj zmanjšati. Meni se zdi pomembno zmanjšati število smrti in hospitalizacij zaradi covida-19. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da kar nekaj mladih, ki morda ne potrebujejo zdravniške oskrbe, lahko razvije tako imenovan dolgi covid. Zanje ima lahko okužba s koronavirusom dolgoročne posledice."

Zakaj ne dajemo večjega poudarka podatku o prisotnosti protiteles pri dokazovanju, da smo covid-19 že preboleli? Že nekaj mesecev pri nas, v nekaterih laboratorijih, izvajajo samoplačniške preiskave za določanje protiteles na koronavirus, ponekod tudi zelo sistematično. V sežanskem Zdravstvenem domu so s hitrimi brisi ugotovili bistveno manj okuženih kot s testi na protitelesa. Ob tem pa ocenjujejo, da je v kraških občinah od 30 do 40 odstotkov ljudi covid-19 že prebolelo, veliko tudi povsem brez simptomov. A zakaj pri nas temu, kdo je covid-19 že prebolel, ne dajemo več poudarka, kot je na primer praksa ponekod v tujini? Zakaj podatek o protitelesih ni uradno priznan, kakšni so pomisleki epidemiološke stroke in zakaj bolj verjamemo precej nezanesljivim hitrim testom? "Za samo diagnostiko bolezni so ti testi povsem neuporabni, saj preden zrastejo protitelesa, bolezen že nastane. Ko so protitelesa pozitivna, pravzaprav bolnik ni več kužen, kar pomeni, da s stališča preventive ti testi nimajo pravega mesta. Po drugi strani pa ti testi ne prepoznavajo protitelesa, ki so nevtralizacijska, kot to delajo specifični testi za ugotavljanje cepilne imunosti. Se pravi, ti testi ne povejo, ali je nekdo odporen na bolezen, ampak samo, da je bil okužen. Če je človek pozitiven na diagnostičnih testih, mu ne zagotavlja, da ima protitelesa, ki nevtralizirajo virus. Tako da za zdaj uporabnost teh testov ni prav velika." – Alojz Ihan, imunolog in mikrobiolog, predstojnik Katedre za mikrobiologijo in imunologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti   A nezanesljivo se je zanašati tudi na hitre antigenske teste, za katere se potrjeno ve, da so precej nezanesljivi in dajejo tako lažno negativne kot lažno pozitivne rezultate. In če se te zdaj preverja še z veliko bolj zanesljivimi molekularnimi PCR-testi, pa ni dodatnega sita za vse negativne rezultate, ki morda to niso. Prav ob nezanesljivosti hitrih testov in velikem številu testiranih, tudi več kot 130 000 ljudi na teden, se spet vprašamo, zakaj se bolj kot na hitre nezanesljive teste ne zanesemo na podatek o prisotnosti protiteles na koronavirus. V sežanskem zdravstvenem domu so že pred meseci, takoj ko so ugotovili, da ta možnost obstaja, začeli testiranja na protitelesa proti SARS-CoV-2 ter testiranjem s PCR-testi, najprej pri svojih zaposlenih, pozneje tudi v podjetjih. Kot pravi direktorica sežanskega zdravstvenega doma Ljubislava Škibin, pozna pomisleke epidemiološke stroke v povezavi s protitelesi, a njihove izkušnje s terena kažejo svoje. Meni, da bi se na ta način izognili množičnim hitrim testiranjem in razbremenili zdravstvene delavce, ki teste opravljajo, saj bi s testiranj izločili ljudi s protitelesi, ki bi prav tako dobili potrdila, kar pa zdaj ni priznano. "Takšna testiranja bi bila smiselna. Zakaj? Če se s PCR-brisi daje potrdila, bi lahko tudi izdajali potrdila za protitelesa. Ne vem, v čem bi bil problem. Tudi glede samega odvzema je bolj enostavno in tudi za ljudi bolj prijazno."    Docent dr Aleš Jerin, specialist medicinske biokemije, pa pravi, da so v zadnjem letu pridobili veliko podatkov o covidu, a to pa je prineslo še več odprtih vprašanj. "V kakšni meri je človek zaščiten pred vnovično okužbo, je še vprašanje. NIJZ opozarja, da prisotnost protiteles še ne pomeni, da je nekdo zaščiten pred okužbo. To velja tako za prebolelo okužbo kot tudi cepljenje. Dokazi še niso popolnoma zbrani. Jasno je, da je neki pozitiven učinek. Če ne drugega, je vsaj potek bolezni potem lažji, če so prisotna protitelesa."  

Dr. Matevž Harlander iz Kliničnega centra v Ljubljani pravi, da še nikoli ni bilo naenkrat toliko bolnikov s pljučnico, kot jih je zdaj. Težja oblika covida namreč povzroči hudo vnetje pljuč. Bolniki potrebujejo zdravljenje s kisikom in prav zaradi pljučnice je ogroženo njihovo življenje. Gre za težko poškodbo pljuč, opozarja dr. Harlander. Po sicer dolgotrajnem okrevanju pa tudi covid pljučnica pri večini ne pusti trajnih posledic. Podatki pa tudi kažejo, da mnogi, ki covid prebolijo, zaradi različnih zdravstvenih težav po enem mesecu po odpustu iz bolnišnice, ponovno poiščejo zdravniško pomoč. Več pa v Ultrazvoku doc. dr. Matevž Harlander, predstojnik Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergije UKC Ljubljana, in Iztok Konc. Foto: UKC Ljubljana/ zajem slikeDr. Harlander: Covidni bolniki v bolnišnici imajo hudo vnetje pljuč; pulmolog tudi o posledicah prebolele covidne pljučnice.Dr. Matevž Harlander iz Kliničnega centra v Ljubljani pravi, da še nikoli ni bilo naenkrat toliko bolnikov s pljučnico, kot jih je zdaj. Težja oblika covida namreč povzroči hudo vnetje pljuč. Bolniki potrebujejo zdravljenje s kisikom in prav zaradi pljučnice je ogroženo njihovo življenje. Gre za težko poškodbo pljuč, opozarja dr. Harlander. Po sicer dolgotrajnem okrevanju pa tudi covidna pljučnica pri večini ne pusti trajnih posledic. Podatki pa tudi kažejo, da številni, ki covid prebolijo, zaradi različnih zdravstvenih težav po enem mesecu po odpustu iz bolnišnice spet poiščejo zdravniško pomoč.

O podobnosti gripe in koronavirusa smo se pogovarjali z dr. Mojco Matičič, infektologinjo in vodjo klicnega centra za informacije o koronavirusu o aktualnih vprašanjih, povezanih z epidemijo koronavirusne bolezni. Februarja lani, tik pred epidemijo koronavirusne bolezni, je bil vrh obolevanja za sezonsko gripo, ki je skoraj zdesetkala prisotnost otrok v vrtcih in šolah. To leto pa se zdi, da gripe tako rekoč ni oziroma je njena prisotnost minimalna. Na vprašanje, ali je to zasluga ukrepov, ki smo jih v celotno družbo uvedli, dr. Mojca Matičič, infektologinja in vodja klicnega centra za informacije o koronavirusu o aktualnih vprašanjih, povezanih z epidemijo koronavirusne bolezni, odgovarja: "Če pogledamo slovenske podatke o gripi – zadnji teden januarja nič, prvi teden februarja nič. Letos gripe sploh še nismo imeli. Ampak mislim, da cepljenje proti gripi ni razlog, da je ni." Saj ... "Za gripo vemo, da so nosilci otroci, žrtve pa starejši. Otroci so glavni prenašalci gripe, pri covidu-19 pa niso, saj imajo v dihalih bistveno manj receptorjev za ta virus, poleg tega pa so študije pokazale, da ima do 40 odstotkov teh otrok že protitelesa iz preteklih prehladov."   Kot pravi dr. Matičič, so pri gripi in covidu-19 zaščitni ukrepi enaki, ampak pomembno vlogo igra aerosol, torej način prenosa okužbe. Pri gripi takšen način prenosa ni tako pomemben, kot je pri koronavirusu, zato je zelo pomembno, da prostore redno prezračujemo (študije so izračunale, da bi bilo idealno, da to storimo vsaj šestkrat na uro) in nosimo maske, ki dobro tesnijo.

Dr. Zarja Muršič, biologinja in komunikatorka znanosti, o razlogih za trenutno umirjanje epidemije, strategiji zero covid in vplivu novih različic virusa na prihodnost. Zadnji kazalci epidemije v Sloveniji počasi padajo, podoben trend lahko zaznamo tudi v nekaterih drugih evropskih državah in v ZDA. Kljub dobrim napovedim pa se lahko ta trend hitro obrne, pojasnjuje dr. Zarja Muršič, saj je "razlogov za padanje verjetno več: iskali bi jih lahko v sezonskosti, a je za to verjetno še prezgodaj, čeprav na podlagi znanj o ostalih koronavirusih pričakujemo, da če se bo ohranil v človeški populaciji, bo postal sezonski." "Najbolj verjetna razlaga je v kombinaciji prilagojenega človeškega vedenja in sledenja nefarmakoliškim ukrepom. V zadnjem času se je pridružilo še hitro testiranje in dejstvo, da je del populacije že pridobil imunost. V Sloveniji je ta ocenjena med 20 in 30 odstotki. Zelo dobro bi bilo, da bi s pomočjo cepljenja dosegli do 70 in več odstotno zaščito."   Nekatere države so se odločile za strategijo zero covid, recimo na Tajvanu, Novi Zelandiji, Avstraliji in v nekaterih azijskih državah. Glavni cilj je biti znotraj skupnosti brez prenosa virusa: "Takoj ko v skupnosti zaznajo virus, ga skušajo ustaviti že na meji oziroma v primeru izbruha s strogimi ukrepi zajeziti in ustaviti že v manjši skupnosti. Odlično to izvaja Nova Zelandija. Tudi sama sem lani poleti dolgo zagovarjala to stališče. Sedaj je zgodba malo drugačna, virus je razširjen globalno, pojavljajo se nove različice, ki kljub zaprtim mejam pridejo tudi tako blizu, kot recimo na Tirolsko." "V morebitno zero covid strategijo bi morali iti skupaj kot celotna Evropa in potem za čim prejšnje končanje epidemije pomagati tudi državam, kjer se ne odločajo za tovrstno strategijo. Predvsem bi morali pomagati v smislu dobave cepiva in izvajanja cepljenja. Če smo na primer pri nas zaščiteni, drugje pa se virus še naprej širi, lahko to vodi do pojava novih in novih različic, ki bodo prišle tudi k nam in cepljenje ne bo več učinkovito."  

V Sloveniji smo od lanskega marca naredili že več kot 1.250.000 PCR in hitrih antigenskih testov na covid. Strokovno in širšo javnost bodejo v oči lažno pozitivni in lažno negativni rezultati. Prvi vnesejo veliko slabe volje in nevšečnosti, drugi pa vzbujajo lažen občutek varnosti in s tem pospešijo širjenje epidemije. Ker se s hitrimi testi srečuje vedno več ljudi, je tudi vprašanj vedno več. Za oddajo Ultrazvok smo poklicali mikrobiologinjo doc. dr. Viktorijo Tomič, ki na Kliniki Golnik vodi laboratorij, v katerem opravljajo teste na covid. Dr. Tomič pa sodeluje tudi v vladni svetovalni skupini za hitre teste. Pripravil Iztok Konc. Foto: webandi/ pixabayStrokovnjakinja o lažnih rezultatih hitrih antigenskih testovV Sloveniji smo od lanskega marca naredili že več kot 1.250.000 PCR in hitrih antigenskih testov na covid. Strokovno in širšo javnost bodejo v oči lažno pozitivni in lažno negativni rezultati. Prvi vnesejo veliko slabe volje in nevšečnosti, drugi pa vzbujajo lažen občutek varnosti in s tem pospešijo širjenje epidemije. Ker se s hitrimi testi srečuje vedno več ljudi, je tudi vprašanj vedno več. Poklicali smo mikrobiologinjo doc. dr. Viktorijo Tomič, ki na Kliniki Golnik vodi laboratorij, v katerem opravljajo teste na covid. Dr. Tomič pa sodeluje tudi v vladni svetovalni skupini za hitre teste.

Pandemija Covida-19 je potovanja dobesedno ustavila. Kdaj bomo spet lahko neomejeno potovali po svetu? Bomo poleg običajnega potnega lista potrebovali še cepilnega? In kako bi cepilni potni list sploh izgledal? Dileme glede uvedbe takšnih dokumentov pojasnjujejo Borut Štrukelj, Andrej Šter, Metka Bradetič, Andreja Purkart Martinez, Marija Magajne, Pika Šarf, Mate Beštek in Luka Mišič. Bomo letos za potovanja potrebovali cepilne potne liste?Potovanja, ki so v 21-tem stoletju nekaj najbolj vsakdanjega, je pandemija Covida –19 dobesedno ustavila. Kako bomo letos odšli na poletni dopust? Z negativnim testom? Ali bomo morda poleg običajnega potnega lista potrebovali še cepilnega? Kaj sploh so cepilni potni listi? List papirja ali morda aplikacija na telefonu?  Ali so smiselni, etični in ali so sploh upravičeni?  Odgovore na ta vprašanja iščemo v podkastu Kronika+.  

Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez je pripravil okroglo mizo o stanju v športu. Beseda ni tekla o vrhunskem športu, tudi ne o kandidatih za Tokio, ampak o mladinskem športu in tem, da je športna sfera, kljub predstavljenim idejam povratka mladih v šport, preslišana. V želji po različnih mnenjih so bili na okroglo mizo povabljeni tudi predstavniki pristojnega ministrstva in vlade, a se je niso udeležili. Predramila se je športna sfera. Pozno, po večmesečnih omejitvah športa, ki sledijo situaciji z epidemijo v Sloveniji. Vse od 19. oktobra veljajo omejitve izvajanja športnih dejavnosti z izjemo športnikov najvišje ravni v članski konkurenci in poklicnih športnikov. Dolgo so nastajali protokoli sproščanja ukrepov in prilagoditev v delu z mladimi športniki, a vsak do 5. februarja sprememb ne bo. Ker se datum nezadržno bliža, odgovora pa ni, so na okrogli mizi, ki jo je pripravil Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez, svoj pogled predstavili številni strokovnjaki s področja športa in zdravstva. "Šport je del rešitve in ne del problema pri reševanju te epidemije. Kakovostna gibalna dejavnost bo okrepila imunski sistem. Kot drugo, živeti bomo morali z virusom in prilagoditi izvajanje športa temu. Šport je pripravljen ta izziv sprejeti." - prof. Gregor Jurak, Katedra za pedagogiko in didaktiko, Fakulteta za šport   Jurak izpostavlja še dve izhodišči, in sicer zaupati slovenskem športu in to, da naj bodo ukrepi življenjski, ne administrativni: "Zaenkrat ni bilo danega signala, da bi kdorkoli zaupal slovenskemu športu. Slovenski šport je tako dober, ker ima tako dobre strokovnjake. Če bodo ti prevzeli odgovornost za vadbe, ne da imamo sedaj samoorganizirana združevanja, kjer lahko prihaja do okužb, bomo naredili bistveno več za populacijo." Izhodišča so natančno popisana in zajemajo vse družbene skupine od najmlajših do najstarejših. Ukrepi pa naj bi se sproščali skladno z epidemiološko sliko. Čas za velike premike je že nastopil, športna sfera pa je s pristojnim ministrstvom in Nacionalnim inštitutom za javno zdravje ukrepe že uskladila. Je šport torej res lahko rešitev in na kakšen način? "Smo v fazi sindemije, kjer nam poleg samega covida-19 težave povzročajo številna vzporedna stanja, ki jih je sama epidemija povzročila. Poudarim naj, da imamo res slabe rezultate pri duševnem zdravju mladih, kjer naraščajo depresivne motnje, samopoškodovanje, več je samomorov. Poleg tega pa nam poročajo o naraščanju digitalne odvisnosti, ki smo jo sproducirali z dolgim in številnim sedenjem pred zaslonom. Pravzaprav bi bil šport ena izmed nujnih rešitev, kako to presekati. Dejstvo je, da je praktično takoj možno in potrebno začeti s športnimi aktivnostmi v malih skupinah, v nadzorovanih, varnih pogojih in posebej na prostem." - dr. Nina Pirnat, epidemiologinja in nekdanja direktorica NIJZ   Čas za sproščanje ukrepov v športu je že nastopil. "Kar nekaj bomo zamudili oz. smo že zamudili. Tukaj smo krivi tudi tisti zdravniki, ki se ukvarjamo s športom, ker smo premalo pritiskali. Vemo, kako je šport pomemben. Malo krivde je tudi na strani NIJZ, ker se je za določene stvari počasi obračal. OKS pa je bil premalo glasen v medijih. Že skoraj eno leto smo v epidemiji, odločevalci v vladi pa se do športa obnašajo preveč zadržano," razmišlja pulmolog prim. mag. Matjaž Turel, vodja Bolnišničnega oddelka na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergije UKC. Športna sfera je pripravo in usklajevanje predlogov različnih športnih zvez prepustila Strokovnemu svetu Republike Slovenije za šport. Načrt sproščanja ukrepov je bil predstavljen šle v tem letu, a še ni našel poti do odločevalcev. "Ta predlog je strokovni svet poslal v obravnavo vladi in vlada ga je dala nazaj ministrstvu, da se opredeli do njega. In zaenkrat še ni bilo delovnega sestanka na to temo," pojasnjuje prof. Gregor Jurak. "Zelo mi je žal, da nihče od predstavnikov vlade, države, imamo Direktorat za šport, državnega sekretarja za šport in ministrico tudi za šport, si ni vzel časa, da bi ob tem res kritičnem trenutku neke resnice si vzel čas in odgovoril na zelo preprosto vprašanje." - Bogdan Gabrovec, predsednik OKS   Zakaj se ne upošteva predstavljenih predlogov in zakaj je preslišana športna stroka? Ne gre samo za poglobljenost, gre tudi za znanje, a odločitev o športu v Sloveniji vsaj v zadnjem obdobju ne sprejema športna stroka, ki ni slišana niti pri pristojnem ministrstvu, kaj šele na vladi.

Dr. Mojca Matičič odgovarja na vprašanja glede angleške različice virusa Sars-Cov-2 in o razliki med zanesljivostjo z naravno zaščito po preboleli bolezni in med tisto, ki jo ustvari cepivo. Dr. Mojca Matičič, infektologinja in vodja klicnega centra za informacije o koronavirusu, izpostavlja, da je v Sloveniji virus prebolelo približno 600.000 ljudi, ne moremo pa zaradi tega izključiti možnosti ponovne okužbe. "Ocenjujemo, da je verjetno okoli 25 odstotkov populacije prekužene po naravni poti. Ljudje zbolevajo z različnimi simptomi in znaki. V Sloveniji zbiramo podatke ob ponovnih okužbah, podatek iz Infekcijske klinike je, da imamo trenutno najverjetneje pet takih oseb, ki so bile ponovno okužene. Med njimi sta dva zdravstvena delavca, ki sta bila rutinsko testirana in jima je bila ponovno odkrita okužba po mesecih brez bolezenskih simptomov, drugi je kronični pljučni bolnik, ki se zdaj sooča z zelo hudim potekom bolezni."   Pomembno se je zavedati, da ni nekega pravila, kako poteka ponovna okužba. "Vzorca, kako bo izgledala ta druga okužba nimamo." Več kot 50 odstotkov ljudi lahko širi okužbo naprej. Glavni vir so brezsimptomni ljudje. Poleg angleške različice virusa Sars-Cov-2 poznamo še brazilsko in južnoafriško.  "Za novi sev vemo, da je njegova prenosljivost zelo velika, z naravnimi protitelesi očitno ne bomo uspeli, najverjetneje bomo s cepilnimi."   "Cepivo je tu in cepivo še prihaja,"  pove Mojca Matičič, ki upa, da bo cepiva vedno več. "Dokler ne bomo s cepivom naredili čredne imunosti, moramo zdržati. Ljudje se moramo ravnati po besedi TRUMP: T kot testiranje v epidemiološke namene, R  kot razdalja, U kot umivanje rok, M kot maske in P kot prezračevanje, ne pozabite na to."  

Redni profesor jedrske tehnike na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko je vodja odseka za reaktorsko tehniko in znanstveni svetnik Inštituta Jožefa Stefana. V letih od 2016 do 2020 je predsedoval evropskemu združenju za jedrsko izobraževanje ENEN. Od razumskega sprejemanja, da je neka stvar nevarna, do tega, da spremeniš svoje navade, je potreben velik napor. Ni dovolj sklep, da boš jutri povsem drugačen. Ker naslednji dan se boš zbudil takšen, kot si bil dan prej. Leon Cizelj

Dr. Sašo Dolenc o prvem letu koronakrize, cepljenju, testiranju, odpiranju šol in vrtcev, pomembnosti sledenja stikom. Tudi o komuniciranju krize in o lepljivih zgodbah za naše možgane, ki otežujejo boj z epidemijo. Leto dni mineva od popolne ustavitve kitajskega mesta Wuhan. Enajst milijonov prebivalcev so zaprli v domove in prekinili prometne povezave. Zdelo se je, kot da spremljamo znanstveno-fantastični film v živo, a oddaljena resničnost je postala realnost po vsem svetu. Koronavirus je ustavil tudi Slovenijo. Dr. Sašo Dolenc je fizik, filozof, publicist in večkrat nagrajeni urednik Kvarkadabre, spletnega portala za tolmačenje znanosti. Zelo aktivno in kritično spremlja in analizira vso dogajanje povezano s koronavirusom, zato je več kot pravi naslov za široko razpravo z distance o tem, kje smo in kam gremo. Pogovarjamo se o prvem letu koronakrize, razlikah med prvim in drugim valom, cepljenju, (hitrem) testiranju, odpiranju šol in vrtcev, pomembnosti sledenja stikom: “To, da nimamo sledljivosti stikov od sredine oktobra lani, je pognalo epidemijo v višave. Dokler ne bo spet mogoče uvesti sledljivosti, moramo celotno državo dojemati kot kužno.”  Tudi o boljšem komuniciranju s strani znanosti, medijev in vlade, nagovarjanju dvomljivcev, nujnem spreminjanju človeških navad in o tem, zakaj je naše slabo intuitivno vrednotenje verjetnosti eden izmed problemov epidemije. “Napačen komunikacijski pristop je, da državljane stalno nagovarja samo ena oseba. Treba je najti paleto različnih mnenjskih voditeljev. Izraelu je na primer uspelo spremeniti odnos do cepljenja ravno s takšnim premišljenim pristopom. Ljudje delujemo prek zgledov, prek posameznikov, ki jim zaupamo. Mediji seveda morajo nasloviti vsa vprašanja, a hkrati morajo poskrbeti, da se z njihovo pomočjo ne širijo razni miti in neresnice. Gre za zelo lepljive zgodbe za naše možgane.” 

Dr. Nina Ružić Gorenjec o primerjavi prvega in drugega vala epidemije v Sloveniji. Zakaj je prišlo do katastrofe? Katerih napak ob vnovičnem sproščanju ukrepov in odpiranju šol in vrtcev ne smemo ponoviti? "Od zgodbe o uspehu do katastrofe: Kaj se lahko iz tega naučimo?" To je naslov strokovnega članka, ki so ga na podlagi zelo podrobne študije pripravili na Inštitutu za biostatistiko in medicinsko informatiko pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Članek je objavljen na portalu Sledilnika Covid-19, v njem pa avtorji podrobno analizirajo, kaj je pri spopadu z epidemijo v Sloveniji šlo narobe. V prvem valu smo bili ena izmed najmanj prizadetih držav v Evropi, v začetku decembra lani pa smo zasedli prvo mesto na svetu po številu dnevnih smrti na milijon prebivalcev zaradi covida-19. To se že in se še bo močno odražalo na presežni umrljivosti, ugotavljajo avtorji. V pogovoru z dr. Nino Ružić Gorenjec podrobno analiziramo ukrepe v zadnjih mesecih, izpostavljamo preveliko mobilnost v drugem valu, predvsem na račun delovanja gospodarstva in premajhnega deleža dela na daljavo. Zakaj omejitev gibanja na občine in regije nima bistvenega vpliva na obvladovanje epidemije in zakaj je ključno sledenje stikom, tudi izdajanje karantenskih odločb. "V prvem valu smo zelo hitro reagirali, to zdaj ni več mogoče. V drugem valu smo reagirali pozno, ker smo iskali pravi časovni trenutek. Morda je smiselna vmesna strategija, ki bi ves čas zavirala mobilnost in širjenje okužb. Ko malo zamudimo z ukrepi, nas to potem lovi zelo dolgo časa."   Kaj bo prineslo postopno sproščanje ukrepov in ponovno odpiranje šol in vrtcev. Katerih napak nikakor ne smemo ponoviti? Kako lahko od katastrofe ponovno postanemo zgodba o uspehu? "Ukrepe smo v drugem valu sprejeli nekoliko prepozno. Trenutno imamo slabšo epidemiološko sliko kot oktobra lani, ko so ukrepi paketno stopili v veljavo. Torej nikakor nismo na boljšem kot takrat, sicer je v zadnjih dneh opaziti manjši upad okužb, ampak dejstvo je, da hodimo po tankem ledu. Dejstvo je tudi, da ukrepi trajajo že tako dolgo, da je logično iskanje načinov sproščanja. A zavedati se moramo, da se bo z vsakim sproščanjem povečala mobilnosti in z njo število stikov. Zdaj je še bolj pomembno, da se upoštevajo ostali ukrepi, ki ob stiku preprečijo prenos okužbe."

Košarkarji, ki so preboleli covid-19, lahko trenirajo s soigralci, se z njimi prerivajo in se skupaj celo tuširajo, tudi če test še vedno pokaže, da so pozitivni. Ne smejo pa prek državne meje. Mednarodna in domača športna tekmovanja se vrstijo kljub težavam, ki jih povzroča epidemija. Športni navdušenci so veseli, da jim ostaja ta vrsta razvedrila. Mnoge tekme so prestavljene zaradi okužb igralcev, se pa vsi trudijo, da bi izpeljali čim več lig in prvenstev. V skrbi za zdravje in v množici predpisov pa prihaja tudi do nelogičnih in celo absurdnih situacij. Tako moštvo Krke konec tedna ni moglo na tekmo v Bosno in Hercegovino, ker so bili trije prekuženi košarkarji še vedno pozitivni na testu koronavirusa. Športniki lahko deset dni po okužbi, če nimajo več simptomov, pridejo v družbo, med ljudi, v trgovino, lekarno. Po pravilih Evrolige in Evropskega pokala morajo pred vrnitivjo na treninge in tekme opraviti zdravniški pregled vključno z EKG ter ultrazvokom. V Jadranski ligi Aba ta pregled ni potreben. Košarkarji lahko trenirajo s soigralci, se z njimi prerivajo, znojijo in se skupaj celo tuširajo, tudi če test še vedno pokaže, da so pozitivni. Lahko tudi igrajo tekmo v svoji državi. Ne smejo pa prek državne meje. To je razburilo ameriškega košarkarja v moštvu Zadra Chinanuja Michaela Onuakuja, ki je tvitnil: "Kako so lahko prestavljene tri tekme, ker je soigralec pozitiven na koronavirus, mi pa še vedno treniramo z njim!" Policisti na mejah pojasnjujejo, da je "za prehod meje brez problemov dejansko potrebno imeti negativni izvid PCR ali hitrega testa." Na slovenski državni meji, niti regionalni, niti občinski - ne velja nobeno potrdilo o prekuženosti. Ne potrdilo o preboleli bolezni covid-19 in ne potrdilo o protitelesih. Čeprav najbolj zanesljivo dokazujeta, da oseba ne more okužiti nikogar. Drugačna pravila kot na državni meji, pa veljajo v protokolih regionalne košarkarske lige, kjer sledijo zdravstveni stroki – in trije pozitivni novomeški košarkarji, ki so že preboleli covid-19, bi lahko nastopili na tekmi, če bi lahko nanjo pripotovali.

Gost tokratnega Intervjuja na Prvem izr. prof. dr. Gregor Starc z ljubljanske Fakultete za šport, ki je tudi vodja nacionalnega sistema SLOfit, je že pred časom opozoril na negativne posledice epidemije na telesno pripravljenost otrok. Če bi Matej Pogačar izgubil tak odstotek svoje vzdržljivosti, kot so jo otroci v dveh mesecih spomladanskih ukrepov za omejevanje širjenja novega koronavirusa, bi na cilj prišel sedem ur za zadnjim tekmovalcem, je povedal oktobra. Kolikšen pa bi bil ta zaostanek danes, po treh dodatnih mesecih brez pouka v šolah in vadbah v klubih? Je mogoče škodo popraviti? In zakaj so bili slovenski otroci do epidemije med telesno najbolj učinkovitimi na svetu?Negativne posledice omejevanja telesne aktivnosti v času epidemije so pri otrocih hujše kot pri odraslih - otroci rastejo in odraščajo, njihov telesni razvoj pa je povezan tudi s čustvenim in kognitivnimStrokovnjaki na področju športa že nekaj časa opozarjajo na negativne posledice epidemije in omejitve gibanja, zaprtja vzgojno-izobraževalnih ustanov in športnih klubov ter objektov na telesno pripravljenost in vzdržljivost otrok. To pri nas jasno kažejo tudi rezultati meritev telesnega in gibalnega razvoja otrok, s katerimi sistematično preučujemo telesno pripravljenost slovenskih otrok že od leta 1982. Ti so septembra pokazali, seveda na šolah, ki jim je uspelo opraviti te meritve, da je prišlo do 20-odstotnega povečanja deleža debelih otrok, upada vzdržljivosti za 17 % in upada splošne gibalne učinkovitosti za več kot 13 % - torej za največji upad gibalne učinkovitosti in naraščanje debelosti v zgodovini Slovenije, in to v zelo kratkem obdobju. "Jeseni smo opazili tudi zelo velik upad izmenjajočih se hitrih gibov, kar kaže na oslabljeno, upočasnjeno delovanje centralnega živčnega sistema. Impulzi se torej po otroškem živčnem sistemu ne prenašajo več tako hitro, kot bi se morali. Se pravi, da so otroci postali počasni. Če so počasni v gibanju, so počasni tudi v mišljenju. In to je lahko velika težava." Gost tokratnega Intervjuja na Prvem izr. prof. dr. Gregor Starc z ljubljanske Fakultete za šport, ki je tudi vodja nacionalnega sistema SLOfit, je še bolj jasen: Če bi Tadej Pogačar izgubil tak odstotek svoje vzdržljivosti, kot so jo otroci v dveh mesecih spomladanskih ukrepov za omejevanje širjenja novega koronavirusa, bi na cilj prišel sedem ur za zadnjim tekmovalcem. Kolikšen pa bi bil ta zaostanek danes, po treh dodatnih mesecih brez pouka v šolah in vadbah v klubih? Je mogoče škodo popraviti? Kje so prednosti in kje slabosti slovenskih otrok v primerjavi z evropskimi? Zakaj sta telesni razvoj in vzdržljivost otrok pomembna tudi za njihovo prihodnost, pa tudi za državo v celoti? Sogovornik ni navdušen nad zaprtjem šol. Šole namreč s športno vzgojo otrokom nudijo intenzivnost vadbe, strokovno vodstvo, znanje ter zelo dobro opremljeno okolje za vadbo - vse to starši doma otrokom ne morejo nuditi. "S temi ukrepi žagamo vejo, na kateri sedimo. S temi ukrepi dolgoročno preprečujemo konkurenčnost naših otrok na trgu delovne sile, preprečujemo, da se bodo normalno razvijali, da bodo normalno učinkoviti, da bodo normalno delovni, da bodo zdravi. To so posledice, ki jih bomo čutili desetletja."  

Vodja Porodnega bloka Porodnišnice Ljubljana dr. med. Mirjam Druškovič o poteku poroda in tveganjih pri okuženih nosečnicah. V preteklih dneh je zaokrožila novica, da je zaradi okužbe s koronavirusom v Sloveniji umrla tudi 28-letna nosečnica, ki so ji zaradi zapletov v ljubljanski porodnišnici najprej opravili carski rez, po nekaj tednih pa je nato na infekcijski kliniki umrla. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali so nosečnice pri okužbi z novim koronavirusom bolj rizična skupina in koliko lahko nosečnost poslabša prebolevanje okužbe. Dr. med. Mirjam Druškovič potrjuje, da je večina okuženih nosečnic, ki jih obravnavajo, okužbo prebolela v blagi, gripi podobni obliki oziroma brez simptomov, tudi pri njih je glavni simptom izguba voha in okusa. Pri določenem deležu pa se pojavijo težave z dihanjem. Skrbijo jih predvsem tiste, pri katerih bolezen preide v hujšo obliko z respiratornimi težavami, in odstotek teh je – tudi zaradi nosečnosti – višji, kot je sicer pri ženskah iste populacije. Glede na literaturo se je izkazalo, da so nosečnice v primerjavi z nenosečimi ženskami iste starosti podvržene večjemu tveganju za hospitalizacijo. To se je predvsem izkazalo, če pride do okužbe v zadnjem tromesečju. Takrat je v večjem odstotku potrebna mehanska ventilacija. Smrtnost pa je glede na literaturo približno 0,6-odstotna. "Tako kot v splošni populaciji obstajajo neki dejavniki tveganja, kot so povečan indeks telesne mase, sladkorna bolezen, če je ženska starejša, če ima kronično hipertenzijo, če izhaja iz nižjega socialno-ekonomskega statusa. Ne moremo pa napovedati, katera bo tista nosečnica, pri kateri bo potek hujši. Zato bi svetovala vsem nosečnicam, naj upoštevajo preventivne ukrepe, ki preprečujejo prenos virusa v populaciji."   V ambulanti za patološko nosečnost ali pa ko je bil izvid testa na koronavirus pri nosečnici pozitiven, je bilo približno 500 primerov takšnih nosečnic, dvanajst jih je imelo hujšo obliko. Nosečnice s hujšo obliko so potrebovale hospitalizacijo na infekcijski kliniki, pri dveh nosečnicah je bila potrebna tudi mehanska ventilacija. "Nosečnice delimo na dve kategoriji, saj predhodno naredimo hitri antigenski test. Eno so nosečnice s pozitivnim izvidom testa, se pravi tiste, ki imajo med porodom pozitivne izvide testov, te rojevajo v rdečem območju, kjer veljajo določena pravila. V tem primeru partner ne more biti prisoten. Osebje, ki je z njo, je zaščiteno s skafandri. Porod običajno poteka kot pri tistih nosečnicah, ki rojevajo v belem območju. Izkazalo se je, da je v našem primeru odstotek carskega reza v rdeči coni okrog 25-odstoten. Na drugi strani so nosečnice, ki pridejo v porodnišnico brez simptomov."   Samo ena nosečnica v ljubljanski porodnišnici je imela pozitiven izvid brisa nožnice in ta novorojenček je imel potem tudi pozitiven izvid brisa v nosnožrelnem predelu. Številne raziskave na velikem številu nosečnic pa niso potrdile tega vertikalnega prenosa. "Po doslej zbranih podatkih naj okužba s koronavirusom ne bi povzročala splava, naj ne bi povzročala anomalij pri plodu, obstaja pa povečano tveganje za carski rez in prezgodnji porod. Stvar torej ni čisto benigne narave."

S hrvaškim filozofom o tehnologiji, vlogi znanosti v dobi antiintelektualizma, širši sliki potresov na Hrvaškem, njegovemu prijatelju Julianu Assangu in o Trumpu ter trumpizmu. Hrvaški filozof Srećko Horvat pravi, da nam je koronakriza prinesla tako slabe kot dobre strani. Če smo vedno večji sužnji tehnologije, smo po drugi strani tudi bolj povezani med seboj. Hrvaški filozof ostaja pozitiven in poudarja pomen vzajemne pomoči, ki je v tem trenutku postala še bolj pomembna in izrazita. V pogovoru, razmišlja tudi o vlogi znanosti v dobi antiintelektualizma, o širši sliki potresov na Hrvaškem, o njegovemu prijatelju Julianu Assangu in dogodkih v Združenih državah Amerike. Priporočamo tudi pogovor z njim ob začetku koronavirusne krize ter marčevskih potresih v Zagrebu. Pogovor lahko poslušate tudi v izvirniku.

Prizadevanja za razvoj cepiva smo primerjali s tekmo, kakršne ne pomnimo. Cepiva zdaj imamo, tekma se je prevesila v drugi polčas: cepljenje. Če se spomnimo lanskega marca, smo se znašli nepripravljeni na pandemijo, imeli smo težave z dostavo zaščitne opreme, bilo je veliko nejasnosti. Celo leto smo nato čakali na cepivo in presenečenje je bilo, da so tako hitro razvili zelo učinkovito cepivo. Zdaj pa se je spet zgodilo, da smo v ozkem grlu pri dobavi cepiva: "Neko razočaranje je, kako to, da se na to nismo pripravili. Seveda pa je jasno, da je težko tako na hitro narediti tako veliko cepiva, kot ga zdaj nujno potrebujemo," o začetnih presenečenjih glede cepljenja razlaga dr. Zarja Muršič. Zdajšnji vrstni red cepljenja je: najprej domovi za starejše občane in zdravstveno osebje. Kaj pa lahko pričakujemo v prihodnjih tednih in mesecih? "Pri odločanju o vrstnem redu cepljenja se odločamo o tem, ali bi najprej cepili ranljivejšo populacijo, ker je večja verjetnost, da pride do težjega poteka bolezni in smrti, ali pa cepimo tiste, ki imajo več stika v populaciji. To so praviloma mlajši in zato vplivajo na širjenje virusa. Večkrat se ponavlja v medijih, da pride virus najprej v mlajšo populacijo, potem pride na starejše. Zato je popolnoma legitimno vprašanje, koga najprej cepiti. V to se vpletajo še druga vprašanja, kot so koliko cepiva je na voljo, kako razširjen je virus v populaciji, kako hitro se širi in kakšna je učinkovitost cepiva."   Raziskovalci v Združenih državah so pripravili matematični model, v katerega so vključili vse omenjene spremenljivke in v kontekstu, v katerem smo zdaj, ko imamo virus široko razširjen v populaciji, vemo, da virus veliko bolj prizadene starejšo populacijo kot mlajši, in ko vemo, da je učinkovitost cepiva 90-odstotna in več, je daleč najbolj smiselno najprej cepiti ljudi, pri katerih je večja verjetnost za težji potek bolezni. "Sistem cepljenja je zelo smiseln v tem določenem trenutku, v katerem smo zdaj. Virus je zelo razširjen, količina cepiva pa je omejena. Nimamo široke dostopnosti cepiva, da bi se lahko cepili vsi naenkrat."   Po najbolj optimističnih scenarijih naj bi Slovenija do sredine leta dobila dovolj cepiva, da bi lahko precepili 60, tudi 70 odstotkov prebivalstva, kolikor si pravzaprav pristojni želijo. "Zelo težko je napovedati prihodnost tega virusa, ravno zaradi mutacij, novih različic, ki se pojavljajo. Tudi zaradi različnih cepiv, ki bodo na voljo. Nekatera bodo morda imela večjo učinkovitost pri tem, da ustavijo prenos, druga manjšo. Bila bi zelo previdna pri teh napovedih."   Pred čim nas varuje cepivo? "Cepivo je učinkovito, da nas zaščiti pred tem, da ne bomo razvili bolezenskih znakov covida-19. Ne bomo razvili bolezenskih znakov. Ne bomo kašljali, ne bomo imeli glavobola, povišane telesne temperature. Kakšna je posredna učinkovitost, torej kako uspešno je cepivo, da tudi prepreči okužbo in s tem tudi širjenje virusa, tega pa še ne vemo. Preden ne bo večji odstotek ljudi cepljenih, se bomo morali še naprej držati teh zaščitnih ukrepov, torej nošnja mask, izogibanje druženju v zaprtih prostorih, prezračevanje ..."

Pregledali smo nekaj najopaznejših izsledkov o boju proti koronavirusu po svetu, kaj so trenutno najbolj vroče teme na področju raziskav o covidu in kako je virus zaznamoval znanost. Od prazničnega dela decembra razburja odkritje o novi različici koronavirusa, ki naj bi bila bolj virulentna oziroma lažje prenosljiva, s čimer naj bi povzročala nov val okužb v Veliki Britaniji. Različica skrbi strokovnjake, ker se je velik del od ugotovljenih mutacij pojavil na genskem zapisu za virusno konico oziroma S protein, s katerim se virus veže na celice. Mutacije naj bi prav tako povzročale slabšo odzivnost bolnikov na zdravljenje s krvno plazmo in spreminjale mesto, kjer se virusna konica razcepi, preden virus vstopi v človeške celice. Ključen del raziskav še vedno poteka. Eno je namreč epidemiološko sledenje posameznim sevom, drugo pa ugotavljanje biološkega delovanja novih različic. Tudi v Sloveniji trenutno še preverjajo, ali je nova različica zašla k nam, za zdaj nam tega na Inštitutu ta mikrobiologijo in imunologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani še niso potrdili. Zapiranje meja zaradi pandemije - da ali ne? In medtem ko so evropske države pohitele in nekatere zaprle meje z Združenim kraljestvom zaradi nove različice virusa, je konec lanskega leta izšla študija o učinkovitosti zapiranja meja. Kot kažejo modeli, je stroga zapora meja lahko učinkovita predvsem v prvih fazah epidemije, ko pa je virus enkrat že navzoč tudi v drugih državah, ta ukrep nima več tolikšne teže. Kot so opozorili na univerzi York v Torontu, lahko drastično zapiranje meja mednarodno trgovino mesečno stane 400 milijard ameriških dolarjev. Kanadski raziskovalci z univerze v Vancouvru pa so ob tem analizirali več deset študij, v katerih so avtorji preverjali modele učinkov prehajanja in zapiranja meja. Razen v primeru zaprtja Vuhana januarja lani, ko naj bi tovrsten ukrep preprečil 80 odstotkov prehodov okužb v tuje države, raziskovalci ugotavljajo, da ima zapiranje meja prej kratkoročen učinek. Druga študija, objavljena v reviji The Lancet, pa je pokazala, da bi lahko mednarodni potniki maja lani brez kakršnih okoli ukrepov prispevali več kot desetino okužb v več kot sto državah, medtem ko naj bi ta delež do septembra občutno padel. Strokovnjaki še poudarjajo, da je zapiranje meja smiselno le v primerih preprečevanja prehajanja okužb iz visoko prizadetih mest, zapirati meje zaradi pandemije nasploh pa lahko povzroči več škode kot koristi. Velika Britanija postaja laboratorij za testiranje učinkovanja cepiv Velika Britanija se sicer spreminja v prvovrsten laboratorij preizkušanja delovanja cepiv na ljudeh. Da bi precepili karseda velik del populacije, so se odločili, da raztegnejo predviden rok med dvema odmerkoma cepiva tudi na tri mesece s sprva predvidenih treh oziroma štirih tednov. Prav tako sporočajo, da bodo dovolili uporabo odmerkov cepiva različnih proizvajalcev pri isti osebi, če ne bo na voljo dovolj cepiva, s katerim je bila oseba cepljena prvotno. K hitenju in sprejemanju takšnih ukrepov jih – kot trdijo – sili hiter razrast okužb, ki naj bi ga povzročala bolj virulentna različica koronavirusa. RNK cepivo, ki je doslej v uporabi, naj bi prve učinke pokazalo od deset do 12 dni po prvem odmerku, ni pa znano, kako dolgo zaščita potem tudi vztraja, zato se je dobro ravnati po začrtanem urniku cepljenja, kot ga je predvidel tudi proizvajalec, svarijo ameriški raziskovalci. Tamkajšnji virolog Paul Bieniasz z univerze Rockefeller je tudi posvaril, da lahko le delno cepljeni posamezniki virusu pomagajo, da se razvije še v nevarnejšo različico. Na temo koronavirusa in covida objavili več kot 200 000 znanstvenih člankov Ob koncu leta 2020 je bilo objavljenih tudi kar nekaj analiz tega, kako je novi koronavirus spremenil znanost in objavljanje samih raziskav. Kot piše v reviji Nature, je bilo kar štiri odstotke vseh objav v znanosti lani posvečenih temu virusu in bolezni, ki jo povzroča. Po oceni baze Dimensions naj bi bilo do decembra lani objavljenih več kot 200 000 tovrstnih prispevkov. Prav tako pa se je tudi na sploh povečalo število vsakršnih objav, ki so jih znanstveniki pošiljali v znanstvene revije, delno tudi zato, ker so bili več doma, na neki način še bolj prisiljeni v pisanje. Samo v reviji Elsevier se je število prispevkov med februarjem in majem povečalo za približno 270.000 ali 58 odstotkov v primerjavi z enakim obdobjem leta 2019, nekatere medicinske revije so poročale celo o skorajšnji podvojitvi prejetih prispevkov. Pričakovano se je glavnina študij sprva osredotočala na širjenje okužb, napovedovanje razvoja bolezni pri huje bolnih, diagnostiko in testiranje, v drugi polovici leta pa je začelo naraščati število prispevkov, ki so se osredotočali na duševno zdravje ljudi zaradi novih razmer. To področje je med novimi objavami še vedno v največjem porastu. Potem ko so do začetka aprila največ objav na tem področju spisali kitajski znanstveniki, se je tehtnica močno prevesila na stran ameriških in evropskih raziskovalcev. Najbolj citiran je sicer članek o 41 hospitaliziranih pacientih v Vuhanu, objavljen 24. januarja v reviji The Lancet. Prav tako se je pokazalo, da je rast prispevkov, ki so jih oddale ženske, lani v vseh dejavnostih zaostajala za rastjo števila prispevkov, ki so jih oddali moški. To gre pripisati tudi dejstvu, da so ženske v času zaprtja prevzemale več skrbi za dom, družino in šolanje otrok na daljavo. Doslej ustavljena le ena študija kandidatnega cepiva Iz Avstralije pa poročajo o zapletih pri razvoju enega od kandidatov za cepivo, in sicer gre za cepivo proizvajalca CSL in UQ, ki so ga zasnovali na osnovi virusnega proteina in pri katerem se je tamkajšnja vlada zavezala za nakup več kot 50 milijonov odmerkov. Razvoj so jadrno prekinili, potem ko so pri številnih testirancih v študiji ugotovili lažno pozitivne rezultate na test virusa HIV. Sestavina omenjenega cepiva je tudi del virusa HIV, ki so mu odvzeli možnost, da bi okužil človeka. Čeprav ta komponenta cepiva naj ne bi pod nobenim pogojem ogrozila zdravja človeka, pa se je med študijo izkazalo, da se je v nekaterih udeležencih klinične študije sprožil delni protitelesni odziv proti njej, kar je povzročilo lažne pozitivne rezultat na testih za HIV. To je za zdaj tudi edini kandidat za cepivo, ki so ga uradno zavrnili in študije tudi prekinili, trenutno so sicer odobritev prejela tri cepiva, sedem jih je prejelo izredno odobritev, 64 jih je v fazi testiranja na ljudeh, od tega 20 v zadnji, tretji fazi kliničnih testiranj. Še 85 kandidatov je trenutno v predkliničnih študijah. Arabski svet zaupa kitajskim cepivom In medem ko na Stari celini in v ZDA sledimo predvsem cepivom podjetij Pfizer, Moderna in AstraZeneca, so v Združenih arabskih emiratih in v Bahrajnu prižgali zeleno luč za eno od kitajskih cepiv, ki ga razvija državno podjetje Sinopharm, v kliničnih študijah pa so ga preverjali v več državah, tudi v obeh že omenjenih. Čeprav v zvezi s cepivom ni na voljo veliko javno dostopnih podatkov o poteku kliničnih študij, gre za simbolno pomemben korak. To je prvo kitajsko cepivo, ki bo prešlo v množično rabo tudi izven Kitajske, ob čemer je treba dodati, da ima Kitajska izjemno velike kapacitete za množično produkcijo cepiv, zagotovi lahko več milijard odmerkov. Emirati in Bahrajn sta sicer tudi prvi državi na svetu, ki sta izdali polno dovoljenje za uporabo cepiva proti covidu-19, povsod drugje, tudi v Rusiji, kjer sta trenutno v ospredju dva kandidata, še vedno govorimo o izrednih dovoljenjih. Izrael po deležu precepljenosti daleč v ospredju Omenjeni Združeni arabski emirati in Bahrajn sta sicer druga in tretja država na svetu po deležu precepljenega prebivalstva. Do petega januarja je bilo v Emiratih cepljenih nekaj več kot osem odstotkov prebivalstva, v Bahrajnu pa slabe štiri, medtem ko so v vodilni državi po precepljenosti, Izraelu, do petega januarja cepili skoraj 16 odstotkov ljudi. Na tretjem in četrtem mestu po deležu cepljenega prebivalstva so Združene države Amerike in Velika Britanija s približno poldrugim odstotkom cepljenih, medtem ko je bilo v Sloveniji doslej (7. 1.) cepljenih 0,6 odstotka populacije. Zakaj otroci redkeje zbolijo? Vse več je tudi študij, ki se nanašajo na okužbe in potek bolezni covid-19 pri otrocih, ki predstavljajo le manjši odstotek vseh okuženih. Pri otrocih je zlasti zanimivo to, da lahko po okužbi razvijejo simptome, ob čemer jim v telesu nastajajo protitelesa, a je navkljub temu pri njih velik delež PCR testov negativen. Po študiji, objavljeni v reviji The New England Journal of Medicine, je tudi do dve tretjini v raziskavi spremljanih otrok, pri katerih je okužba vodila v večsistemsko vnetje, prejelo lažno negativne rezultate PCR testov. Zanimivo je tudi to, da so pri otrocih v telesu odkrili le tisti tip protiteles, ki delujejo proti virusni konici, medtem ko so pri odraslih ob teh odkrili tudi protitelesa proti nukleokapsidnemu proteinu oziroma virusnemu proteinu N, ki se običajno razvijejo, ko se je virus že dobro razširil po telesu. To kaže na to, da je pri otrocih razsoj virusa po telesu manj pogost. Vzrok, da so otroci bolj kos okužbam z novim koronavirusom, je tudi v ustroju njihovega imunskega sistema, v katerem je veliko več naivnih limfocitov T, kar naj bi pripomoglo k učinkovitejšem obrambnemu odzivu. Strokovnjaki pomen pripisujejo tudi dejavniku, da so otroci tudi sicer rezervoar sezonskih koronavirusov, ki povzročajo običajni prehlad, protitelesa proti tem virusom pa bi lahko pomagala tudi pri obrambi proti novemu koronavirusu; poročajo tudi o tem, da naj bi imeli otroci v nosu manj receptorjev ACE2, kar virusu zmanjša možnost vezave na naše celice. Tudi to bi lahko bila delna razlaga tega, zakaj so okužbe pri otrocih redkejše. Še vedno pa ni ene same dobre razlage. Interferon - pomemben dirigent v ozadju Vse trdnejši so tudi dokazi o tem, da so pomemben dirigent tega, pri kom se bo okužba sprevrgla v resnejšo obliko, naši geni. V britanski raziskavi, rezultate katere so decembra objavili v reviji Nature, so spremljali 2200 bolnikov na oddelkih intenzivne nege na Otoku, pri tem pa odkrili nekaj ključnih genov, ki bi lahko vodili do odgovora. Med pogostejšimi krivci za silovit imunski odgovor pri nekaterih se je pojavljal gen TYK2, ki je med drugim odgovoren za jakost telesnega imunskega odziva oziroma ki – enostavno rečeno – naredi naše imunske celice bolj 'jezne'. Genetske razlike so opazili tudi v tistem delu dednega zapisa, ki nadzira nastanek protivirusne molekule interferon. Če imamo tega premalo, ima virus bolj proste roke pri razmnoževanju v našem telesu. Vlogo interferona in naših genskih predispozicij pri tem je potrdilo kar nekaj študij, objavljenih v reviji Science, ena od njih poroča o tem, da naj bi imel pomembno vlogo pri kar 15 odstotkih huje bolnih covidnih bolnikov. Študije se sicer nadaljujejo, geni še zdaleč niso povedali zanje, so pa lahko že zdaj v pomembno vodilo pri tem, kakšne vrste terapij ubirati in uvajati pri pacientih. Deseterica odposlancev WHO se odpravlja na detektivsko pot za izvorom virusa Za konec pa še pogled v novo leto: čemu odmerjati pozornost v zvezi s koronavirusom, kaj lahko prinese? Svetovna zdravstvena organizacija je nedavno ustanovila posebno enoto strokovnjakov iz vrst epidemiologov, virologov in strokovnjakov za zdravje človeka in živali, ki se kot neke vrste detektivi odpravljajo na lov za izvorom koronavirusa Sars-CoV-2. Deseterica začenja svojo misijo na tržnicah v mestu Wuhan, od koder bodo sledili prvim okuženim. Iskanje izvora virusa je trenutno še vedno ena od največjih skrivnosti, povezanih z novim koronavirusom, traja lahko leta, a zagotovo bomo lahko kaj ključnega izvedeli že letos. V letošnjem letu prav tako pričakujemo novice o nekaterih perspektivnih kandidatih za cepivo proti covidu-19. Na Zahodu spremljajo predvsem napredek dveh velikanov – Novavax in Johnson&Johnson, ki imata kapaciteto za proizvodnjo meč milijard doz cepiva, ob čemer bo z njegovo logistiko lažje, kot je to pri RNK cepivih.  

Znova smo poklicali dr. Mojco Matičič, infektologinjo in vodjo klicnega centra za informacije o koronavirusu. Z njo smo govorili o najnovejši epidemiološki sliki v državi, ki se še vedno ne umirja, ravno nasprtno: "Bojimo se, da bo delež okuženih še višji." "Prepreka pa je tukaj, prišla je v obliki božičnega darila - to je cepivo." V Veliki Britaniji in ZDA so se začeli cepiti že preden je Evropska unija sprejela dovoljenja. Prvi primer anafilaksije, resnega alergičnega učinka, ki je lahko življenja ogrožajoč, se je zgodil v Veliki Britaniji, pri dveh osebah. "Obe osebi, jaz sem zelo natačno to preštudirala in moji študenti to zelo dobro poznajo, sta bili že prej znano alergični na razne druge stvari in sta nosili v svoji torbici epipen, torej tisto injekcijo za urgentno uporabo. En primer je bil ugotovljen tudi na Aljaski. Od milijonov, ki so že bili cepljeni, so to trije primeri. Tudi v Sloveniji smo imeli tri primere. En, ki je bil smrten, ni povezan s cepljenjem, "Druga dva: en je imel kožne spremembe, druga reakcija se je pa zgodila kasneje, naslednji dan šele z bruhanjem in drisko ter glavobolom. Pa je tudi vse minilo." Cepivo je zelo učinkovito poudarja dr. Mojca Matičič. "Da bo pa še bolj varno vse skupaj, je pa absolutno edino možno se cepiti v varnih razmerah. Kar pomeni, samo na cepilnem mestu, kjer imajo vse možnosti takojšnjega ukrepanja, za karkoli. Jaz s tem nočem strašiti, ravno nasprtno, s tem hočem ohrabriti ljudi. Kajti, če se karkoli resnega in hudega pojavi, se pojavi ponavadi v prvih 15 minutah. Tako je bilo tudi pri teh primerih iz sveta. Čisto vsak, ki se bo cepil, mora 15 minut obvezno počakati na mestu cepljenja, zato da je vse v redu. Tisti, ki pa imajo kakršnokoli alergijo v svoji zgodovini, tisti pa morajo celo 30 minut počakati, za vsak slučaj. Za varnost je res poskrbljeno."

O novi različici koronavirusa v Veliki Britaniji smo se pogovarjali z dr. Chrisom Smithom, virologom z britanske univerze Cambridge, piscem in komunikatorjem znanosti. Dr. Chris Smith je bil pretekli teden eden od virologov, ki je v britanski javnosti opozoril na nenaden porast primerov okužb v posameznih delih Velike Britanije in na to, da utegne biti to povezano z novo različico koronavirusa, ki ji na Otoku sledijo že od septembra. Pred leti je zaslovel kot eden od pobudnikov priljubljenega poljudnoznanstvenega podkasta The Naked Scientists in avtorjev podkastov pri revijah Nature in eLife, od tedaj se v javnosti redno pojavlja kot znanstveni komunikator zlasti na področjih mikrobiologije in virologije. Kot virolog deluje tudi v bolnišnici Addenbrooke v mestu Cambridge. Kot je povedal v intervjuju za Val 202, je nova različica koronavirusa lahko razlog za skrb, kljub temu pa je treba počakati na dodatne dokaze. Novica o novi različici koronavirusa, ki naj bi bila bolj virulentna in se prodorneje širila, je v Veliki Britaniji sprožila veliko strahu in vznemirjenja. Ste zaskrbljeni tudi sami – kot virolog in Britanec? "Sem zaskrbljen, a hkrati tudi pomirjen. Pomirja me, da je nadzorni sistem epidemije prepoznal novo različico in da deluje. Izkazalo se je, da se načrtno in proaktivno preverjanje in analiza genomov virusa obrestujeta. S tem lahko učinkovito spremljamo njegove genetske spremembe in to, kako se spreminja v času in prostoru. Tako lahko tudi pripravimo napovedi, kam se utegnejo spremembe prevesiti oziroma kam bi lahko vodile, in predvidimo nadaljnje vedenje virusa. Na podlagi tega lahko pripravimo tudi ustrezne ukrepe, ki bi mu to preprečili, namesto da nas sam preseneti. Toda res je, novi položaj je precej skrb vzbujajoč." "Lahko bi rekel, da opazujemo virus pri začetnih korakih napredovanja k temu, da se začne še učinkoviteje širiti in prelisiči tudi cepivo. A to je za zdaj samo predvidevanje, nikakor še ne vemo, ali se bo vse skupaj zavrtelo v to smer."   Za viruse je znano, da nenehno mutirajo, se spreminjajo. Mutacije virusov niso nič novega in bolj so okužbe v določeni populaciji razširjene, več je možnosti za nastanek mutacij. Kaj je za zdaj res znanega o novi različici, kakšne spremembe v genomu virusa so opazili? "V genetskem zaporedju nove različice so doslej našteli več kot 17 sprememb, raztresene so po različnih delih genoma, vendar jih je kar precej zgoščenih v tistem delu genetskega zapisa, ki kodira tako imenovano virusno konico oziroma protein S. To je struktura, rogelj, ki štrli iz virusa in ki ga ta uporablja, da se z njim pritrdi na naše celice. Prav nove spremembe v genetskem zapisu  utegnejo virusu pomagati pri tem, da se še trdneje pritrdi oziroma prilepi na celice. Spremembe v tem območju dednega zapisa povzročajo dvoje posledic: na eni strani spreminjajo njegovo obliko, to pomeni, da se lahko imunskemu sistemu predstavi v nekoliko drugačni podobi ‒ dolgoročno bi to lahko ogrozilo predviden imunski odziv, ki naj bi ga sprožila nova cepiva. V tem se tudi skriva nevarnost, da bi virus dolgoročno ušel učinku cepiva. A to je dolgoročna domneva, za katero nimamo dokazov. Z večjo gotovostjo pa se lahko opremo na tiste spremembe, zaradi katerih bi se lahko virus še bolje pritrjeval na naše celice, na neki način postal še bolj lepljiv. Prav to bi povečalo njegovo virulentnost oziroma učinkovitost širjenja. Tudi to je za zdaj še sklepanje, še vedno nimamo dovolj dokazov. Nekaj pa jih le imamo. Če si ogledate zemljevid žarišč okužb v naši državi, lahko brez pretiranega truda opazite, da je razsoj okužb ponekod veliko večji kot drugod; to bi lahko pripisali novi različici virusa. Jasno je opaziti, da razrast okužb izvira le iz peščice okuženih pred nekaj meseci. V samo treh mesecih se je nova različica tako razširila, da v nekaterih delih države povzroči do skoraj 60 odstotkov novih okužb. In prav ti deli države imajo tudi najvišje odstotke novih okužb." "Spremembe v dinamiki širjenja okužb bi lahko pripisali novi različici virusa in prav to nas skrbi. To pa še ne pomeni, da nova različica povzroča tudi hujši potek bolezni. Za zdaj predvidevamo, da je odgovorna predvsem za večje število novih okužb, a to hkrati prinese še nekaj: več je okuženih, več je tudi takih, pri katerih se bo bolezen razvila v hujšo obliko. Tako lahko govorimo tudi o povečanju števila huje bolnih."   Mnenja v virološki stroki so sicer različna. Nekateri virologi zavračajo pretirano zaskrbljenost, češ da še nobeden izmed doslej odkritih izolatov nove različice ni pokazal jasne biološke osnove za boljši prenos med ljudmi; trdijo tudi, da ni jasnih dokazov za resnejšo patogenezo. Kako utemeljeno je sicer sklepanje o bioloških značilnostih virusa le na podlagi epidemioloških podatkov?  "Kot sem rekel, za zdaj je za kakršne koli trditve še zgodaj, trenutno imamo na voljo precej surove podatke. Na podlagi opazovanja števila okužb je mogoče sklepati, da mora imeti virus nekakšno prednost v primeri z drugimi različicami v obtoku. V treh mesecih mu je uspelo preskočiti s povzročitelja le nekaj posamičnih okužb na dominantno frakcijo v kar nekaj regijah države. Tega ne moremo pripisati golemu naključju, nekaj mora biti na tej različici, da je lahko tako prodorna. Ali to pomeni, da ima kompetitivno prednost pred drugimi sevi virusa? Mislim, da je razumno razmišljati o tem, da se nekaj takega zares dogaja, pa vendar je treba upoštevati še nekaj: take vrste sprememb v genomu virusa nastajajo pogosto. Zelo verjetno je, da so navzoče tudi v drugih državah, v katerih pa virusu morda manj učinkovito sledijo, redkeje analizirajo genom iz vzorcev bolnikov. V Veliki Britaniji smo jih bili sposobni najti, v kakšni drugi državi pa jim morda take spremembe pobegnejo z radarja in se jih niti ne zavedajo." Trenutno na Otoku pospešeno zbirate podatke o poteku okužb pri posameznikih, okuženih s to različico, in širjenju epidemije. Je znano že kaj novega? "Trenutno zbiramo informacije o tem, kakšne različice virusa nosijo posamezni okuženi in kaj se v nadaljnjem poteku okužbe dogaja z njimi. Potrebujemo čas, da bomo lahko z večjo gotovostjo sklepali, kako hude okužbe povzroča nova različica, kolikšna je smrtnost, kolikšno število ljudi je okuženih in tako naprej. Kot pravim, za zdaj nimamo dokazov, da bi lahko nova različica povzročala hujšo obliko bolezni kot že obstoječe, le širi se učinkoviteje. Opravljajo analize, strokovnjaki preučujejo tudi učinkovitost cepiva in iščejo kakršne koli odmike od predvidene stopnje učinkovitosti pri tistih, ki so cepljeni z novim cepivom. Za zdaj kaže, da nova različica ne spodnaša učinkov novega cepiva in da bo ustrezno delovalo še naprej." "Novo različico so odkrili septembra, okužbo je prestregel konzorcij laboratorijev, ki spremlja in analizira genom novega koronavirusa pri okuženih posameznikih. Doslej so analizirali 140 000 genskih zapisov virusa iz bolnikov; pri tem je začela nova različica v zadnjih tednih postajati vse bolj prepoznavna na njihovem radarju. In od tedaj opažajo, da ga je v populaciji vse več. Tako so ga po mesecu dni od odkritja našli že v vsakem četrtem odvzetem vzorcu bolnika v posameznih delih države, decembra pa se je ta delež v teh predelih Velike Britanije zvišal na od 50 do 62 odstotkov vseh na novo analiziranih genomov. Gre predvsem za vzhod oziroma jugovzhod Velike Britanije in London, v teh regijah se je pogostost te različice izrazito povečala. Prav nič presenetljivo pa ni, da so do zdaj novo različico našli že skoraj povsod po državi. Ko imamo opravka s precej mobilno populacijo na geografsko majhnem delu sveta, ni potrebno veliko časa, da se take okužbe hitro razširijo, še posebno če imajo po virulentnosti prednost pred do zdaj bolj običajnimi sevi virusa."   Kako je novico o različici sprejela britanska javnost? Kako odmeva v Veliki Britaniji? "Novico so sporočili na nenavaden način. V javnost jo je pred približno tednom med poročanjem v parlamentu poslal minister za zdravje Matt Hancock. Brez opozorila, brez vnaprej sklicane novinarske konference, brez kakršnega koli sporočila za javnost. To je vodilo v prezgodnje in pretirane sklepe velikega dela medijev, ki so novico seveda pograbili in vest je v naslednjih dneh preplavila prve strani časopisov; to je – razumljivo – povzročilo veliko zaskrbljenosti v javnosti. Špekulacije so cvetele, a brez kakršnih koli trdnih dokazov. Na ključne informacije še vedno čakamo, mislim pa, da bi lahko to novico z javnostjo delili bolje in bolj premišljeno. Ni naletela na dober odziv, še posebno zaradi takojšnje in nenadne zaostritve nekaterih ukrepov, ki so jih nameravali za božič sprostiti. Številni so to pospremili s strahom, veliko ljudi je zelo vznemirjenih, jeznih in zaskrbljenih. Vse to se dogaja hkrati z novim valom okužb. Trenutno se vsi tolažimo, da bomo imeli vsaj prihodnje leto boljši božič, kot bo letošnji, in … odkrito – težko bo slabši, kajne?" Še tole hipotetično vprašanje: Če nenadnega hitrega razsoja okužb na koncu ne bi mogli pripisati novi različici, kaj bi bil lahko še vzrok? "Najverjetneje povečanje števila okužb v nekaterih najbolj prizadetih delih države povzroča nova različica, ob tem pa lahko tudi vidimo, da okužbe naraščajo povsod po državi. Za to je več vzrokov: prvič, smo sredi zimskega obdobja, ko se sezonski virusi tudi bolje širijo. To se da pojasniti tudi s tem, da preživimo pozimi več časa za zaprtimi okni in vrati, bliže drug drugemu. To izjemno poveča možnosti za širjenje okužb. Povečanje števila okužb pa lahko pripišemo tudi splošni utrujenosti od covida - 19 med ljudmi. Siti smo tega, da životarimo, da ne moremo nikamor, da lahko svobodno počnemo manj stvari. Posledica tega je, da pri osnovni higieni, vzdrževanju fizične razdalje in ohranjanju družbenih mehurčkov mečemo puško v koruzo in ukrepov ne upoštevamo več tako zavzeto kot na začetku. Svoje je dodala tudi novica o uspešnem razvoju cepiva, ki je še bolj sprostila ljudi. Veliko jih zdaj meni, da je težava epidemije rešena in da se lahko zdaj vsi skupaj malo bolj sprostimo. Tudi to je opazno povečalo število novih okužb. Vendar pa se v Veliki Britaniji še vedno ne soočamo s tako hudim povečanjem kot v nekaterih drugih evropskih državah, na primer v Nemčiji, v kateri podobno kot pri nas učinkovito spremljajo okužbe, uvajajo premišljene ukrepe, a jih je vseeno prizadela visoka smrtnost. Pri nas še nismo tam, a morda nas čaka prav to."

Številke novih okužb v državi za zdaj še ne pomenijo razlogov za optimizem, naše vedenje med prazniki bo pomembno zaznamovalo januarsko sproščanje ali pa zaostritev ukrepov. V državi se je ob 12.00 za dan in pol sprostil ukrep prepovedi prehajanja občin, podobno bo tudi na novo leto. Pravzaprav se epidemiološki ukrepi v teh prazničnih dneh kar precej spreminjajo, čemur zaradi obilice novosti kar težko sledimo. A ne glede na vse ukrepe, na koncu epidemijo rešujemo predvsem z lastnim obnašanjem. Matematik dr. Janez Žibert z Zdravstvene fakultete v Ljubljani, ki skupaj z ekipo Sledilnika pripravlja matematične modele epidemije, nam je tik pred prazniki pojasnil, kaj hipni trend novih okužb napoveduje za prihodnost, kaj s stališča epidemioloških številk prinaša cepljenje in kako lahko le peščica ljudi, ki bi se med prazniki preveč sprostili v nizanju novih stikov, znova obrne epidemiološke številke navzgor.

S komentarjem aktualnega množičnega testiranja in nasvetom, kako se ne okužiti na božični večerji treh generacij, se je oglasila dr. Mojca Matičič, infektologinja in vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu. Klicni center za informacije o koronavirusu je zaživel spomladi, ko so se državljani nanj obračali predvsem z zdravstveno obarvanimi vprašanji, o virusu, prenosu bolezni ... Na 080 14 14 so bili dosegljivi tako rekoč vse leto. V jesenskem valu epidemije so začeli optimistično, s 1200 klici dnevno, potem se je stanje umirilo, ta teden pa imajo spet čez tisoč klicev na dan: "Res smo postali prepoznavni in ljudje se radi obrnejo na nas po informacijo," pojasnjuje dr. Mojca Matičič, infektologinja in vodja klicnega centra.  "V spomladanskem valu smo med temi vprašanji zaznali strah. En strah pred neznanim in željo, da se čim bolj prepozna sovražnika in se ga porazi. Jeseni pa je zaznati strah, ampak pred neskončnostjo trajanja epidemije in močno željo, da se bo to čim prej končalo."   Rdeča nit vprašanj je sestavljena iz treh tem: cepljenja, množičnih hitrih testov in praznikov. V klicnem centru opažajo, da je karkšna koli odklonskost do cepljenja največkrat povezana s pomanjkanjem pravilnih informacij, saj če nečesa ne veš, si skeptičen in se temu težko predaš. "Tako hitro testiranje je namenjeno tistim, brez bolezenskih znakov. Slovenija ima dobro razvit zdravstveni sistem in če imaš kakršne koli znake, pokličeš zdravnika. Ta te celo spremlja, te napoti na testiranje, te spremlja med boleznijo. Ker lahko so kakšni zapleti, ki se jih niti ne zavedaš. Zato je pomembno, da če si bolan, pokličeš zdravnika. Če pa si zdrav in želiš preveriti, greš pa seveda na to testiranje."   Matičičeva dodaja, da so prazniki lahko velika past, ampak če znamo, če vemo, kako, potem bo pa to lažje.  Sklepna misel dr. Mojce Matičič ob koncu leta 2020: "Vsem Slovenkam in Slovencem bi rada povedala, da ima ta virus tudi svoj rok trajanja. Ne vemo še, kako dolg. Ampak božično-novoletno darilo je na poti. In to je cepivo. Prihaja iz Belgije, v soboto bo tukaj. To je darilo vsem nam. Če pa govorim na osebni ravni, najlepše darilo za vaše drage bo, da jih ne obdarujete v živo. To je ključna stvar. Razen če ste popolnoma prepričani, da ste se sedem dni izogibali vsem tveganjem, da ste se potem še testirali in da ste danes res negativni. Da greste v okolje brez maske, v svojo ožjo družino, kjer boste zračili vsako uro za vsaj deset do dvajset minut. Za zdaj pa nazdravimo s šampanjcem z distanco v prostoru, seveda brez distance v srcih in naših mislih. Zelo pomembno pa je zavedanje, da ne bomo rekli, da damo zdravje za te praznike, ampak ravno nasprotno, praznike tokrat damo za zdravje sebe in svojih bližnjih."

Pia Pavletić in Jerneja Lednik sta dijakinji, ki vsak dan po pouku (na daljavo) priskočita na pomoč zdravstvenemu osebju v Domu sv. Jožefa v Celju, kjer skrbita za oskrbovance, ki so okuženi s koronavirusom. Leto 2020 je posebno v veliko pogledih. Izobraževalni proces za osnovnošolce, dijake in študente že od oktobra izvajajo na daljavo, tudi preživljanje prostega časa mladih je prilagojeno epidemiološkim razmeram. Čeprav jih večina popoldneve preživlja doma, pa je vse več dijakov in študentov strokovnih smeri, ki so priskočili na pomoč zdesetkanim kadrom v zdravstvenih ustanovah. Po pouku na daljavo na pomoč zdravstvenemu osebju v Domu starejših občanov na Sv. Jožefu v Celju priskočita dijakinji prvega letnika poklicno-tehniškega izobraževanja Srednje zdravstvene šole Celje Pia Pavletić in Jerneja Lednik. "Zagotovo je to šola za življenje, ki si jo bova zapomnili za celo življenje. Ni prijetno biti dvanajst ur v skafandru, se preoblačiti, slačiti. Stanovalcu bi posvetil tisti čas, ko te potrebuje, ampak imamo za vsakega oskrbovanca premalo časa, ker primanjkuje kadra." – Jerneja Lednik   Jerneja še dodaja, da si je virus in bolne ljudi, preden je šla delat v dom za starejše občane, predstavljala popolnoma drugače: "Ko to dejansko vidiš, je to čisto nekaj drugega. Drugače gledaš na vse." "Res je nekaj najlepšega, da slišiš 'O, Pia!', 'O, Jerneja!'. V bistvu te sploh ne vidi. No, te vidi, ampak te ne prepozna, ker si zamaskiran. Da te pa potem pokliče po imenu, je pa res nekaj najlepšega." – Pia Pavletić   Pia in Jerneja delata vsak dan od ponedeljka do sobote, ob nedeljah pa sta prosti, da lahko nadoknadita šolsko delo in se seveda tudi spočijeta. Čeprav kdaj zamudita rok oddaje kakšne naloge, pa pravita, da so profesorji res razumljivi in so jima šli na roke in razumejo njune okoliščine, da velik del svojega prostega časa namenita delu v domu starejših občanov.

Predstojnik mariborske enote NIJZ, zdravnik epidemiolog in asistent na Medicinski fakulteti v Mariboru. Strasten popotnik, ki je obiskal 110 držav sveta. Sam mislim, da imamo epidemiologi malo širši pogled na epidemijo, ki ji zdaj pravimo že kar sindemija. Ne gre samo za nalezljive bolezni, ampak za družbeni kontekst in posledice, ki so vidne na številnih drugih področjih, tako zdravstvenih kot nezdravstvenih. Zoran Simonović

Ime tedna je Luka Renko, pobudnik portala Sledilnik Covid-19, kjer zbirajo, analizirajo in objavljajo podatke o širjenju koronavirusa v Sloveniji. Projekt nastaja kot množično in prostovoljno sodelovanje, kjer lahko podatke prispeva vsak, trenutno pa je vanj vključenih že več kot 200 ljudi. Luka Renko, pobudnik projekta Sledilnik Covid-19, ki ga obišče približno 100.000 unikatnih uporabnikov dnevno, pravi, da bomo epidemijo premagali samo, če bomo stopili skupaj in vsi skupaj prispevali k temu, da bomo zmanjšali število stikov in zmanjšali svoje mehurčke. "Mislim, da smo vsi že zelo utrujeni od epidemije. Traja dolgo. Ukrepi so aktivni že dva meseca in očitno ne pomagajo dovolj. Iz tega razloga je marsikomu težko upoštevati ukrepe, marsikdo se ne vede več racionalno. Tudi poročanje o sami epidemiji, o dogajanju, o dnevnih številkah je velikokrat pomanjkljivo, napačno, zavajajoče. Ljudje pa smo taki, da iz informacij poberemo tisto, kar hočemo slišati. S tem utrjujemo svoje prepričanje, ki je velikokrat napačno."   Pojasnjuje, da se ljudje vseh številk enostavno navadimo. Tudi številk o številu okuženih, hospitaliziranih in preminulih. Premalo pa razmišljamo, da so v ozadju številk ljudje: "To je tisto, kar je problem. Da se prehitro navadimo na novo normalnost." "Mi v Sledilniku na aplikacijo gledamo kot rezino švicarskega sira. Ni čudežna rešitev, ne bo rešila vseh problemov, pomaga pa. Tako kot higiena rok, tako kot držanje mehurčkov, tako kot epidemiološko sledenje. Iz tega vidika aplikacijo podpiramo še naprej. Obvezna uporaba pa je lahko problematična že z vidika, da Apple in Google take obveze ne dovoljujeta na podlagi njihovih pogojev uporabe."   Kandidata sta bila še Sonja Prosenc, režiserka, ki so jo ob koncu strategije 50-50 by 2020 pri Evropskem skladu Eurimages, programu Sveta Evrope, s filmom Zgodovina ljubezni uvrstili v Zlati album. V njem predstavljajo izbor 50 uglednih evropskih filmskih režiserk iz obdobja zadnjih dvajsetih let. (Pošljite SMS s ključno besedo VAL2 na 1919) Anuška Delič, ustanoviteljica portala Oštro, prvega slovenskega medija, ki so ga pri Mednarodni mreži za preverjanje dejstev IFCN, s projektom razkrinkavanje.si uvrstili med podpisnike kodeksa organizacije in jih tako postavili ob bok številnim uglednim svetovnim medijem. (Pošljite SMS s ključno besedo VAL3 na 1919) Glasuj za Ime tedna Luka Renko Sonja Prosenc Anuška Delič Rezultati Za poslani SMS smo še posebej hvaležni, saj tako prispevate tudi 1 € za socialno ogrožene otroke. Vsa zbrana sredstva namreč namenjamo projektu Botrstvo v Sloveniji, ki pomaga otrokom v hudih finančnih in socialnih stiskah. Vse pomembne informacije o projektu, so zbrane tukaj. Kako seštevamo glasove, smo zapisali v pravilih glasovanja. Ime tedna postane kandidat z najvišjim seštevkom glasov poslušalcev v eter, s SMS-i in deležem glasov na spletni strani (največ 10).

O virusih v našem genomu smo se pogovarjali z dr. Gregorjem Majdičem, profesorjem za vedenjsko nevrobiologijo na Veterinarski fakulteti ter za fiziologijo na ljubljanski Biotehniški in mariborski Medicinski fakulteti. S koronavirusom že nekaj mesecev živimo na okopih, predstavljamo si, da bijemo vojno z njim, a vse to so le kulise. Kot nas uči evolucija, smo z virusi prepleteni veliko bolj, kot si predstavljamo. V tem pogledu so še najbolj posebni retrovirusi (virus HIV je eden takih), ki delujejo tako, da se pretihotapijo v genom svojega gostitelja in tam ostanejo. Kot je pojasnil dr. Gregor Majdič, profesor za vedenjsko nevrobiologijo na Veterinarski fakulteti ter za fiziologijo na ljubljanski Biotehniški in mariborski Medicinski fakulteti, so retrovirusi zelo majhni virusi, njihova posebnost pa je v tem, da izkoristijo gostiteljeve beljakovine za svoje razmnoževanje, pri tem da se vgradijo v naš genom. "Teh virusov, ki so se med evolucijo vgradili v naš genom, je nekaj deset tisoč morda celo sto tisoč in danes ne pomenijo več nevarnosti za človeka. Po nekaterih raziskavah naj bi predstavljali kar osem odstotkov našega genoma, kar je precej velika številka. S tem se rodimo."   Prav z retrovirusi naj bi bil povezan tudi gen sincitin, ki je pri številnih sesalcih, tudi pri človeku, omogočil nastanek in delovanje posteljice v obliki, kot jo poznamo danes. "Sincitin omogoča posteljici, da se vgradi v maternico. Ko se posteljica ustvarja, se vrine v steno maternice, ustvarja nove povezave, to je podobno mehanizmu, s katerim virus vdre v celice." Posteljica se je razvila že pri zelo zgodnjih sesalcih, a brez virusnega genskega materiala bi bila precej drugače razvita, morda bi zarodek prejel manj protiteles.  

S psihologom Aleksandrom Zadelom o vzdrževanju ravnovesja v zahtevnih časih. Življenje je kdaj tudi zahtevno, spremenjene razmere od nas zahtevajo prilagoditve in kriza pokaže, kako smo opremljeni za spoprijemanje s spremembami. Kaj je ključno, da tudi v zahtevnih časih ostanemo funkcionalni? "Od rojstva smo navajeni, da je treba vzdrževati ravnovesje, ampak pri nekaterih stvareh včasih postane samoumevno, da ravnovesje dosežemo na zelo preprost način. In potem če se v naših rutinah kar koli spremeni, pride do nezadovljstva."   O tem nas je poučil dr. Aleksander Zadel, ki kot psiholog ljudi uči, kako lahko kljub čustvom, ki jih imajo, izberejo vedenje, ki bo vplivalo na njihovo čustvovanje in počutje. "Nič ni narobe, če obupuješ ob izgubi službe ali ob policijski uri. To je normalno, nekaj si izgubil, nekaj te moti. A vendar funkcionalen človek načrtuje svoja vedenja, da bo kljub slabemu počutju nekaj storil, počel nekaj ustvarjalnega in da bo vplival na svoje ravnovesje. Delal na tem, kako se bo v prihodnje počutil."   "Če človek vidi, da je sam odgovoren, da v določenih okoliščinah začne sprejemati kakovostne odločitve, potem lahko energijo, ki se v njem kopiči, spremeni v kreativnost. V to, da lahko reši svojo situacijo. Če je nemočen in nima teh vedenj, se nezadovoljstvo samo povečuje, tako se začne agresivnost obračati proti njemu ali proti drugim, saj se ta energija mora nekje sprostiti, " še dodaja. Prepričan je tudi, da večina otrok in mladostnikov zaradi epidemije ne bo občutila resnih obremenilnih posedic. A opozarja, da je treba biti izjemno pozoren na ranljive otroke, na tiste, ki so imeli težave že pred epidemijo. Od vsakega od nas je odvisno, kako jim bomo pomagali, saj bo sistem v teh časih marsikoga spregledal. O tem tudi na Valu 202 prihodnji četrtek.

Miniserija Frekvence X o cepivih v eni epizodi! Maja Ratej in Zarja Muršič skupaj z vrhunskimi strokovnjaki in znanstveniki raziskujeta cepiva.

dr. Mojca Matičič, infektologinja in vodja klicnega centra za informacije o koronavirusu, o povezavah novega koronavirusa z virusom HIV in tudi prvih datumih novega cepiva proti novemu koronavirusu. Znova smo poklicali na klicni center za informacije o koronavirusu. Infektologinja in vodja klicnega centra dr. Mojca Matičič je še posebej poudarila, kako pomembno se bo cepiti proti novemu koronavirusu, ko bo cepivo na voljo. "Med epidemijo ni varen nihče, dokler nismo varni vsi." "Včeraj (1. 12) je Evropska agencija za zdravila, ki je izredno rigorozen regulatorni aparat, sporočila, da je dobila v ponedeljek (30. 11.) vlogo obeh - Pfizerja in Moderne - za preučitev varnosti in učinkovitosti, da izdajo pogojno dovoljenje. In dali so že neki datum. 29. decembra za eno oziroma 12. januarja za drugo cepivo. Takrat bo Evropska unija nekako dobila mnenje glede učinkovitosti, varnosti in upajmo, da tudi zeleno luč."   Države in vlade se zavedajo grozljivih posledic pandemije, opozarja: "Zavedajo se, kaj je težava pri podjetjih (ki proizvajajo cepiva) in so države zato prevzele tveganje napačnih investicij. Vlade so dale podjetjem ogromna sredstva, da jim naredijo cepiva, ki morajo zadostiti štirim ciljem: Cepivo mora biti varno, učinkovito, na voljo mora biti čimprej in narejeno mora biti v maksimalnih možnih količinah." Vabljeni k poslušanju miniserije Frekvence X: Cepiva in mi

Z dr. Majo Ravnikar (NIB) o tem, da je lahko merjenje prisotnosti SARS-CoV-2 v odpadni vodi slovenskih čistilnih naprav učinkovito orodje za spremljanje epidemije. Merjenje prisotnosti novega koronavirusa v odpadni vodi slovenskih čistilnih naprav je lahko učinkovito orodje za spremljanje epidemije, poudarjajo raziskovalci z Nacionalnega inštituta za biologijo. Ker se virus SARS-CoV-2 sprošča tudi v blato okuženih ljudi in nato preko kanalizacije v odpadno vodo, so na NIB-u vse od konca marca razvijali metode ter analizirali vzorce odpadne vode na prisotnost virusa, pred tedni pa so začeli tudi pilotni monitoring na sedmih čistilnih napravah. Kot je poudarila vodja raziskave prof. Maja Ravnikar, so potrdili, da so naraščanje količine virusa zaznali že v začetku oktobra. Kot dodaja, bi lahko tovrsten monitoring pomembno pripomogel pri napovedi naslednjih valov epidemije in tudi potencialnih žarišč izbruhov, ob čemer si bodo tudi prizadevali, da bi ga lahko bolj organizirano in povezano izvajali na širši nacionalni ravni, kot to že počnejo nekatere evropske države.

Poklicali smo vodjo Klicnega centra za informacije o koronavirusu. Vprašali smo jo, s kakšnimi vprašanji se ljudje obračajo na klicni center in kaj še lahko nareidmo, da bi izboljšali situacijo, pojasnila pa je tudi, kako bodo hitri testi delovali v praksi. Dr. Mojco Matičič smo nazadnje poklicali 13. novembra 2020, ko so začeli veljati novi ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa. Prav zaradi novih ukrepov je bil 13. november 2020 rekorden po številu klicev, ki so jih prejeli, saj so v desetih urah delovanja prejeli skoraj 1500 klicev, povprečna čakalna doba na prostega operaterja pa je bila tri minute. Najdaljši klic ta dan je trajal 48 minut. "Ljudi zanima, kaj še lahko naredimo, da bi izboljšali ta položaj. Na voljo imamo še dve možnosti, da nekaj izboljšamo ali da nekaj uvedemo na novo."   Pojasnjuje, da lahko izboljšamo to, da čim več delamo od doma. Nedavna raziskava je pokazala, da je spomladi od doma delalo 70 odstotkov ljudi, zdaj pa jih od doma dela samo 30 odstotkov. "Ko se vozimo z avtom, upoštevamo vse ukrepe. Varnostni pas, imamo zračne blazine, upoštevamo prometne predpise. In ravno tako je z ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa. Ti se dopolnjujejo. Maska, razdalja, roke. In ne smemo izpustiti niti enega."  

Miha Kadunc in dr. Maja Založnik (COVID-19 Sledilnik) o vseh vrstah podatkov, ki nam počasi sestavljajo sliko aktualne epidemije. Čeprav se trenutna rast števila novih okužb s koronavirusom v Sloveniji umirja, je upadanje epidemije prepočasno, kar pomeni, da bomo na dolgi rok v državi še vedno priča skrb vzbujajočemu porastu žrtev zaradi covida, opozarjajo podatkovni strokovnjaki. Podatki o novih okužbah tudi kažejo, da so se trenutna žarišča preselila v domove upokojencev, da so najbolj na udaru starejši od 75 let in da hujšemu poteku bolezni opazno pogosteje podležejo moški. V tokratnem Vročem mikrofonu pa tudi o tem, koliko k dodatnemu širjenju okužb doprinese pomanjkljivo upoštevanje priporočila o delu na domu in kakšne dodatne podatke lahko vnese napovedano množično testiranje državljanov. Gosta oddaje: Miha Kadunc in dr. Maja Založnik (COVID-19 Sledilnik) Dr. Maja Ravnikar (NIB) o tem, da je lahko merjenje prisotnosti SARS-CoV-2 v odpadni vodi slovenskih čistilnih naprav učinkovito orodje za spremljanje epidemije: Iz odpadnih voda lahko prežeči izbruh okužb zaznamo bistveno prej.

Raziskavo o lažnih novicah in novinarstvu med pandemijo predstavlja dr. Julie Posetti z Mednarodnega centra za novinarje. Mednarodni center za novinarje ves čas pandemije po svetu spremlja, kako covid-19 spreminja novinarstvo, kje ljudje iščejo novice, kje se pojavlja največ lažnih in zavajajočih novic. Dr. Julie Posetti je bila dolgoletna novinarka, zdaj pa je raziskovalka osredotočena na motnje, ki se pojavljajo v novinarski profesiji, ter se posveča neodvisnemu kritičnemu novinarstvu po svetu. Na centru že od marca podrobno spremljajo, kako pandemija koronavirusne bolezni spreminja novinarstvo. V raziskavi, ki poteka še do konca decembra, so pridobili več kot 2000 odzivov novinarjev v sedmih jezikih. Za zdaj so predstavili rezultate raziskave, ki sloni na novinarjih, ki delujejo v angleško govorečem prostoru. Dr. Posseti opozarja, da ne smemo rezultatov posploševati, a vseeno lahko opazimo neke znake. “Izkazalo se je, da je ne glede na nevarnost virusa kar 70 odstotkov sodelujočih opozorilo na psihološke in čustvene motnje kot najtežje vidike pri opravljanju njihovega dela. Dvainosemdeset odstotkov jih je povedalo, da so občutili vsaj eno negativno čustveno ali psihološko posledico zaradi koronavirusne krize.” Zelo alarmantno se jim zdi, da je približno tretjina sodelujočih opozorila na to, da jim njihova medijska organizacija ni priskrbela nobene zaščitne opreme pri spopadanju z virusom na terenu. Opazili pa so še eno stvar, ki je tudi zelo povezana s psihološko stisko novinarjev. “Dvajset odstotkov sodelujočih je povedalo, da so bili med prvim valom pandemije spletne grožnje, napadi, zaničevanja in sovražni govor veliko hujši kot sicer.”   “Imamo dokaze, da so politiki in izvoljeni uradniki ključni vir zavajajočih informacij pri 46 odstotkih vprašanih. To je nedvomno del svetovnega trenda političnega demoniziranja novinarjev. Kar se pogosto dogaja v kontekstu širjenja zavajajočih informacij tudi o novinarjih.” Poleg tega so ugotovili, da je 66 odstotkov novinarjev zaznalo, da Facebook nastopa kot ključna platforma pri razširjanju zavajajočih informacij. “Novinarji imamo težave s Facebookom, ker predstavlja pomembno orodje za komuniciranje z javnostjo, ampak tudi kot platformo, na kateri se širijo zavajajoče informacije.”   Poudarjajo, da je problematičen tudi Twitter, ampak Facebook je bil najspornejši. So pa novinarji opozorili, da so imeli tudi s Facebookom kot podjetjem največ težav, ko so želeli z njim komunicirati, ko so opazili in opozorili na napake in lažne informacije. Največkrat se je zgodilo, da se podjetje sploh ni odzvalo. Svetovna zdravstvena organizacija je opozorila na resnično grožnjo tako imenovane infodemije, pojava, ko nas na temo epidemije dobesedno zasipavajo kakršne koli informacije z vseh strani. Mediji, družabna omrežja, ulica. Dr. Julie Posetti je sodelovala pri raziskavi Unseca, pri tem so objavili dve poročili o tem, kako so se vlade odzivale glede zavajajočih informacij. Tako so prišli do pojma disinfodemija. Osredotočili so se na lažne in zavajajoče informacije. “Zavajajoče informacije lahko ljudi vodijo v napačne odločitve pri ravnanju med epidemijo, kar lahko neposredno vpliva na njihovo zdravje.”   Vse to lahko privede tudi do omejevanja novinarske svobode. Kar polovica novinarjev je namreč dejala, da so njihovi viri bili prestrašeni govoriti z njimi, ker so se bali maščevanja. Politiki ves čas tudi javno obračunavajo z novinarji. Po svetu pa je do zdaj zaradi pandemije posledično ugasnilo že veliko medijev. Dr. Posetti pravi, da lahko to povežemo z gibanjem, nastrojenim proti novinarstvom. A raziskava prinaša tudi nekaj dobrih novic, kar nam lahko da nekaj upanja. “A to se ne nanaša samo na novinarje, ampak na vse nas, če želimo živeti v družbi, v kateri obstaja svobodna in zaupanja vredna informacija. Namreč 43 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da jim je javnost sporočila, da se je njihovo zaupanje v njihov medij med pandemijo povečalo. Pridobili pa so tudi poslušalce, gledalce ali bralce, ki želijo z njimi sodelovati, jim svetujejo in z njimi komunicirajo na pozitiven in ohrabrujoč način.”   Kar 61 odstotkov novinarjev pa je sporočilo, da so med pandemijo začutili še večjo pripadnost novinarstvu. To je nekaj, za kar si je treba prizadevati, še poudarja dr. Julie Posetti z Mednarodnega centra za novinarstvo. V ponedeljek se začenja novinarski Festival Naprej/Forward, ki ga letos prek spleta organizira Društvo novinarjev Slovenije. Dotaknili se bodo tako rekoč vseh tem, omenjenih v tem prispevku, od zavajajočih informacij v povezavi z epidemijo do nevarnosti, ki prežijo na novinarje na terenu in tudi v uredništvih.

Aprila 2020 je bilo izdanih za 21 odstotkov antidepresivov več kot enakega meseca lani, maja kar za 41 več. V primerjavi z aprilom in majem 2010 gre za kar 73- in 88-odstotno povečanje. Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje kažejo, da je poraba antidepresivov med prvim valom epidemije strmo narastla. Aprila je bilo izdanih za 21 odstotkov antidepresivov več kot enakega meseca lani, maja kar za 41. V primerjavi z aprilom in majem 2010 gre za kar 73- in 88-odstotno povečanje. Pri rasti antidepresivov gre za dolgoročni trend, ki so ga epidemija in omejitveni ukrepi močno okrepili. Po podatkih zavoda za zdravstveno zavarovanje smo v Sloveniji lani pojedli 1,9 milijona škatlic psihoanaleptikov, med katere spadajo antidepresivi. To pomeni, da so zdravniki predpisali 212 tisoč receptov več kot ob začetku desetletja. V prvih desetih letih tisočletja se je poraba antidepresivov več kot podvojila, v prvih petnajstih potrojila. V zadnjih štirih letih je poraba dnevnih odmerkov antidepresivov narasla za več kot pet milijonov na leto, v primerjavi z letom 2010 pa za skoraj 15 milijonov. Skupaj smo v Sloveniji lani pojedli skoraj 48 milijonov dnevnih odmerkov antidepresivov, kar pomeni 130 tisoč odmerkov na dan. V prvi polovici letošnjega leta je bilo izdanih 344 tisoč receptov za antidepresive, kar je 115 tisoč več kot v prvi polovici leta 2010. Psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan je prepričana, da slovenski psihiatri in tudi družinski zdravniki sicer znajo predpisovati antidepresive. "Depresija je krvavenje duše in jo je nujno zdraviti." – Breda Jelen Sobočan   V Sloveniji smo po številu kliničnih psihologov v zdravstvenem sistemu na evropskem dnu, čeprav je, kot pojasnjuje klinična psihologinja, dr. Sana Čoderl Dobnik, pri blagih in zmernih oblikah depresivnih motenj dobra psihološka terapija dolgoročno lahko učinkovitejša pri reševanju problemov od antidepresivov. "Dostopnost do psiholoških terapij je bistveno manjša, kot je dostopnost do medikamentoznih oblik zdravljenja." – dr. Sana Čoderl Dobnik   Družbene spremembe zadnjih desetletij se kažejo na duševnem zdravju ljudi. "Spopadamo se s porastom duševnih stisk in duševnih motenj, s pandemijo se je ta rana še bolj odprla in so se težave pokazale. Pokazale so se tudi rakave rane zdravstvenega sistema v smislu slabe dostopnosti tako do pomoči psihiatrov, pedopsihiatrov, kliničnih psihologov v celotnem zdravstvenem sistemu." – dr. Sana Čoderl Dobnik   Breda Jelen Sobočan pravi, da v svoji ambulanti od krize 2008 ni bilo opaziti gospodarske rasti in regenaracije takratne krize. Opaža pa, da so številni ljudje že skoraj otrpli. "Z neke ruralne družbe, ki je bila precej patriarhalna, paternalistična, kjer nisi smel biti svoj in imeti svojega obraza, smo prešli v atomizirano, tekmovalno, neoliberalistično, skrajno plenilsko in izolacijsko družbo, kjer od vrtca naprej otroke učimo, da se morajo boriti zase, samo zase in da so samo najboljši dovolj dobri, kdor zmaga, vzame vse, drugi so luzerji. V naši ruralni skupnosti nismo imeli niti dobre individuacije, da bi se sploh lahko na kaj postavili. Kot družba imamo izjemno slabo podstat osebnosti, ki je strašno ranljiva na sram, izolacijo, občutke krivde. Vse smo premešali in preskočili iz neke ruralne skupnosti, kjer ata povejo, kako bo, v to, da si za vse sam odgovoren. Če nisi najboljši, je to tvoja krivda." – Breda Jelen Sobočan   Na to podlago so prišli ukrepi, ki so pokazali tudi, kako pomembni so bili osebni zdravniki, z nedostopnostjo zdravstvenega sistema pa ljudje nimajo varnih točk, kamor bi se lahko zatekli. Dostopnosti do kliničnih psihologov je bila že pred epidemijo zelo slaba, zdaj pa je sploh ni. Otroci in mladostniki so v epidemiji postali spregledana skupina. "Na njih smo pozabili, v družbi ne razmišljamo, kakšen dolgoročni vpliv na razvoj otrok imajo ukrepi," pravi Sana Čoderl Dobnik, ki opozarja tudi, da vznemirjeni starši težko pomirijo otroka in delujejo podporno. Starši pa so v teh razmerah še posebej obremenjeni in so vznemirjeni zaradi negotovosti: "V razpravah o ukrepih pogrešam razpravo o psihosocialnih posledicah." "Ne moremo se dogovoriti, kako peljati odnos z virusom, družba pa nam razpada. Premagati moramo virus, uničujemo pa svojo civilizacijo." – Breda Jelen Sobočan   Breda Jelen Sobočan opozarja, da oblast vpliva na to, kdo, kako in s kakšnimi simptomi prihaja v psihiatrijo. Prepričana je, da je rast porabe antidepresivov odsev družbene fragmentacije, v kateri so se ljudje znašli.: "Ljudi potiskamo v občutek krivde in nezmožnosti, kako je drugim lahko tako dobro, nam pa ne gre. Nasilje in stvari, ki jih na žalost že vidimo, so resni alarmi. Ni se igrati z neraguliranim delom človeka in družbe." Tako psihiatrinja kot psihologinja sta prepričani, da tablete tega ne morejo rešiti. Breda Jelen Sobočan pravi, da antidepresivov ni prijetno jemati, ljudje jih ne jemljejo z veseljem: "To so zdravila, ki ob samem uvajanju povzročajo precej zoprnih stranskih učinkov. Ko se vzpostavi neko stabilno stanje jemanja, ljudje niti ne čutijo, da jih jemljejo. Niti jih ne poživijo niti ne vplivajo na njihovo učinkovitost, ampak so samo kot neka dodatna koža. Vedno pa obstaja to, da se morajo po večini odpovedati dobri spolnosti in to je tisto, pri čemer so dodatno frustrirani. Antidepresivov nihče ne jemlje, ker bi mu to bilo všeč ali ker bi bilo to moderno. Vzame manjše zlo. Odpove se delu življenja, ki bi bilo sicer drugačno, na račun tega, da je manj anksiozen, da čustveno zdrži, da lahko spi ponoči, da ima apetit, da lahko kontaktira z ljudmi, da ga ne preplavljajo črne misli."   Po izkušnjah Sane Čoderl Dobnik si ljudje želijo probleme reševati: "Ampak v Sloveniji imamo problem, da teh ljudi nimamo v zdravstvu kam poslati. Bojim se, da je predpisovanje antidepresivov nadomestek za to, ker pogovornih terapij primanjkuje." Zgodovinskih travm ni dobro oživljati "Predstava, da smo v obdobju epidemije v vojnem stanju, v ljudeh vzbuja še več neugodnih čustev, jih še bolj plaši, vznemirja, jezi, kar vse skupaj lahko vodi do nasilnih vedenj. Sporočilo, da gre za vojno stanje, ljudi v teh stresnih časih zagotovo ne pomirja. Bolj ko smo bili ljudje v zgodovini travmatizirani in bolj ko te travme niso bile zaceljene, bolj smo gnani v to, da te travme ponavljamo. Na ta način samo poglabljamo svoje stiske." – Sana Čoderl Dobnik "Razne vojske, ki so šle čez naša območja, so puščale zelo hude travme, ki jih ni dobro oživljati. To je nujno ustaviti in začeti pomirjati." – Breda Jelen Sobočan

Mednarodno prepoznavna virologinja prof. Tatjana Avšič Županc pravi, da si tako obsežne pandemije ni mogel nihče predstavljati, in poudarja, da bo človek, če bo skušal tekmovati z virusi, potegnil kratko. Decembra bo 40 let, odkar je prof. Tatjana Avšič Županc začela delati na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani in se od tedaj povzpela na mesto najpomembnejše slovenske virologinje. Podpisuje se pod odkritje edinega doslej registriranega slovenskega virusa, pa tudi pod mednarodno odmevno objavo o povezavi med virusom zika in mikrocefalijo pri novorojenčkih. Ta hip pa lahko njeno ime vidite na izvidih brisov na novi koronavirus, ki jih analizirajo na inštitutu, saj tam vodi najbolj obremenjeni laboratorij v državi. "Ne ukvarjam se s tem, da ljudje nečesa ne verjamejo. Vsak ima pravico razmišljati, verovati, verjeti ali ne verjeti v kar koli že. Menim, da je prepričevati prepričanega o nečem izguba časa in energije. Prepuščam ljudem, da živijo po svoje. Slej kot prej vsak spozna resnico."   Delovniki zaposlenih na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo so vsak dan bolj naporni in dlje trajajoči. Če niso "dežurni na sarsu", delajo po 12 ali 13 ur, ob sobotnih ali nedeljskih dežurstvih delajo po 17 ur, a prof. Tatjana Avšič Županc pravi, da adrenalin in entuziazem vztrajata, njihova nova realnost pa traja že deset mesecev. Način dela se je od februarja močno spremenil, saj je količina dela znatno večja kot spomladi. Dnevna količina vzorcev, ki jih prejmejo v analizo, je zdaj več kot 100-krat večja. Raziskovalci opažajo, da se virus sčasoma spreminja, saj so virusi podvrženi stalnim mutacijam.  

Profesor na ameriški univerzi Stanford o tem, koliko na širjenje okužb vplivajo naše potovalne navade in naši vsakodnevni premiki. Jure Leskovec, profesor na ameriški univerzi Stanford, je ta teden z objavo v reviji Nature požel veliko zanimanja ameriških medijev. Z ekipo so se pozno spomladi lotili preučevanja vsakdanjih potovalnih navad približno več milijonov Američanov in ugotovili, da naši vsakodnevni premiki od doma v trgovine, restavracije in tako naprej zelo pomembno pripomorejo k širjenju okužb. Raziskovalna ekipa Jureta Leskovca, ki so jo ob podatkovnih znanstvenikih sestavljali še epidemiologi in sociologi, je v raziskavi uporabila anonimizirane in agregirane podatke o lokacijah mobilnih telefonov, ki se nanašajo na dnevno gibanje sto milijonov ljudi v desetih največjih ameriških mestih. Pri tem so se opirali na podatke o gibanju ljudi med marcem in majem med soseščinami, kjer živijo, in več kot pol milijona javnih prostorov, ki so jih razporejali v 20 najizrazitejših kategorij. Model so pripravili tako, da se je na koncu povsem ujemal z dejanskim razvojem okužb v družbi. "Naš model omogoča, da lahko testiramo različne scenarije sproščanja ukrepov. Kaj bi se zgodilo, če bi restavracijo odprli na 50 odstotkov kapacitete? Tukaj je zelo pomembna stvar ta, da ne govorimo o popolnem zaprtju ali odprtju, ampak da lahko ukrepe uvedemo tudi nekje vmes. Izračunali smo, da če bi odprli lokacije na 20 odstotkov njihove največje kapacitete, bi lahko na tak način ustavili 80 odstotkov okužb, hkrati pa bi te lokacije izgubile približno 40 odstotkov obiskovalcev."

Epidemiolog Mario Fafangel v posebnem pogovoru za Val 202 o odpiranju šol in vrtcev, učinkovitosti cepiva, testiranju in o tem, zakaj se moramo resetirati. Mario Fafangel je predstojnik Centra za nalezljive bolezni Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Pravi, da ker živimo v relativno odprti družbi, je pri zajezitvi čezmernega prenosa covida-19 ključna predvsem odgovornost: "Pomembno je, da zaščitimo domove za starejše, gospodarstvo in poskrbimo, da lahko tudi šolstvo deluje." Poudarja, da za širjenje virusa ne moremo kriviti nedoslednosti Slovenk in Slovencev. "Tudi svetovna populacija ni kriva, poglejmo samo zemljevid, vse države so rdeče. Tudi Švedska, ki jo tako radi omenjamo, njihova krivulja gre v nebo." "Pri koronavirusu gre za kompleksno sestavljanko, ki še vedno deluje kot zavora in ne kot pravi stroj. Približuje se cepivo in trenutno je vsaka smrt odveč. Naša odgovornost je, da zagotovimo pogoje, v katerih ne moremo biti superprenašalci virusa, in da delujemo, kot da bi bil potencialno okužen vsak. Vsi smo na istem, tudi na najvišji ravni odločevalcev. Je kdo 18-letniku kdaj povedal, da, če bo padel in si zlomil koleno, ne bo mogel priti do operacije, ker bodo bolnišnice pokale po šivih in posledično nikoli več ne bo mogel igrati nogometa? Izpostavljeni smo tveganju za življenje vseh nas in celotne družbe."   Odprtje vrtcev in prve triade osnovnih šol Treba je najti pravo razmerje na ravni vsakdanjega življenja in ustvariti pogoje, v katerih je možnost prenosa virusa znotraj okolja čim manjša. Kot poudarja Mario Fafangel, je "treba skleniti kompromise med tveganjem ene in druge strani." Tudi pri morebitnem odpiranju vsaj dela osnovnih šol in vrtcev: "Dejstvo je, da je ob tako razširjenem kroženju virusa na ravni populacije zelo težko imeti odprte šole. Vprašanje je, kako najti pravo sorazmerje in zagotoviti funkcionalnost sistema ob tako velikem kroženju virusa. Ob zdajšnjih številkah je v tem trenutku težko odpreti šole, ampak čez teden ali dva bodo prva triada šol in vrtci obravnavani prioritetno. Ne smemo pa biti presenečeni, ko bomo imeli veliko primerov in ko bodo potem vprašanja 'Koliko razredov je danes, koliko šol je imelo primere?' Veliko jih bo, ker ne more biti drugače."   Za učinkovitost cepiva bo pomembna tudi komunikacija Pravila igre lahko spremeni cepivo, a, kot poudarja predstojnik Centra za nalezljive bolezni NIJZ, bo pri tem ključna komunikacija z javnostjo o učinkovitosti cepiva. "Vesel sem, da se zadeve premikajo naprej. V igri imamo več cepiv. Evropska komisija, z njo pa tudi Slovenija, ne stavi samo na enega konja, kar je zelo pametno. Veliko vprašanj je in težko je dati kategorične odgovore, ampak cepivo bo spremenilo pravila igre. Potrebujemo še več informacij, da bomo točno vedeli, kam usmeriti cepivo. Pod vprašajem je, ali preprečuje bolezen, ali je zelo učinkovito tudi pri preprečevanju slabšega poteka bolezni ter ali je učinkovito tudi na okužbi in na prenosu. Pred nami so zanimivi časi, malo je še treba zdržati."   Moramo se resetirati Da se doseže dobra komunikacija med strokovnjaki, političnimi odločevalci in javnostjo, moramo krepiti zaupanje v stroko. Mario Fafangel opozarja tudi na težavo, ko posameznik vidi dobrobit samo zase. "Kot družba bomo morali stopiti nad nas same, gre za podvig skupnosti. V resnici bo od cepiva imel korist vsak, tisti, ki se bo cepil, tisti, ki ne bo zbolel in tudi širša skupnost." Napaka je, da čakamo, kakšni ukrepi bodo padli na nas: "Ne spreminjamo svojega ravnanja, ampak raje gledamo, kdaj bo kaj sproščenega. Moramo se resetirati, ker si res ne moremo privoščiti, da se bo treba odločati, kdo bo imel bolnišnično oskrbo in kdo bo ostal brez nje. Stanje je resno. Zelo očitno je, da je v zimskem času in v zaprtih prostorih epidemijo zelo težko obvladovati."

O epidemiji s skandinavskega zornega kota se pogovarjamo z raziskovalko na Medicinski fakulteti Univerze v Oslu dr. Evo Turk. Je tehnologija v boju z epidemijo del problema ali del rešitve? Kako preprečiti brezbrižno ravnanje, ki ga povzroča naveličanost zaradi omejitvenih ukrepov? Kako so ukrepi zarezali v kakovost življenja? O svežih vprašanjih, povezanih z epidemijo, smo se pogovarjali z dr. Evo Turk, Mariborčanko, ki je večino svojega odraslega življenja preživela v tujini, zadnjih osem let pa dela v Oslu, kjer se ukvarja predvsem z raziskovanjem zdravstvenih sistemov. Je raziskovalka na Medicinski fakulteti Univerze v Oslu in izredna profesorica v Znanstvenem centru za tehnologije in zdravje na Univerzi jugovzhodne Norveške. Vezi s Slovenijo ohranja s predavanji na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru in kot članica svetovalnega organa Healthday.si. Na vprašanji, kaj je dobra strategija pri premagovanju utrujenosti pri zajezitvi širjenja koronavirusa in kaj ljudi na Norveškem motivira, da spoštujejo ukrepe, odgovarja, da prave strategije za zdaj še nimajo, poudarja pa: "Transparentnost komunikacije različnih vlad. Pomembno je, da ljudje razumemo ukrepe. Ne da ne vemo, ali bodo naši otroci v ponedeljek sploh šli v šolo. Postavljanje datumov, kdaj bodo ukrepi znani, pomeni tudi za nas lažje načrtovanje življenja." "Pomembno je, kako komuniciramo. Ne smemo govoriti o tem, da na primer ne bomo smeli praznovati, ampak moramo govoriti o drugih možnostih praznovanja, ki ne bodo dodatno širile virusa." Naša sogovornica je med drugim prepričana, da so aplikacije v boju z virusom del rešitve in da so izredno pomembne pri sledenju okužbam. Pravi, da je ta skepticizem glede aplikacij odraz zaupanja družbe v politiko, izkaz mentalitete različnih narodov. V azijskih državah so tako na primer zelo hitro začeli uporabljati aplikacije, pa ne samo tistih na telefonu, ampak so pregledovali zdravstvene kartone, transakcije s kreditnimi karticami, GPS-sledilce in podobno. "Kolegica iz Azije se ob našem strahu pred uporabo aplikacije za zajezitev virusa v zvezi s kratenjem svobode sprašuje, kdo ima več svobode: oni, ki se lahko prosto gibljejo in dajejo podatke, ali mi, ki jih ne delimo in smo pri gibanju omejeni na svoj dom."   Za konec še dodaja, da misli, da ni rešitev, da ne naredimo ničesar ali pa da zapremo vse: "Rešitev je tako imenovani model švicarske sira. To pomeni, da obstaja veliko pomembnih ukrepov, ki jih lahko mi kot posamezniki naredimo, in tako istočasno z vidika sistema prihaja do zmanjšanja tveganja okužb. Nič ni stoodstotno učinkovito, ampak so ti ukrepi skupaj učinkoviti. Zato je pomembno, da prevzamemo individualno odgovornost, sistem nam pa mora zato dajati jasna navodila."

Vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu, dr. Mojca Matičič o novih ukrepih za zajezitev epidemije in raziskah o koronavirusni bolezni. Glede aktualnih vprašanj, povezanih z epidemijo, smo vnovič poklicali vodjo Klicnega centra za informacije o koronavirusu, dr. Mojco Matičič, ki pravi, da če smo se v prvem valu novega koronavirusa spraševali, ali se bo lahko isti človek okužil dvakrat, zdaj, v drugem valu, to zagotovo vemo. Zato vse opozarja, da čeprav se cepivo bliža Sloveniji, ostajamo previdni, saj:

Zgodba večkrat nagrajenega bistroja Kucha, ki je med drugim valom epidemije zaprl svoja vrata. "Drugi lockdown je zabil žebelj v krsto," tako neposredno je zaprtje bistroja Kucha pospremil Vladimir Mićković, soustanovitelj in skrbnik družbenih omrežij. Z zagnano ekipo 25 sodelavcev je v dobrih dveh letih ustvaril kulinarično zgodbo, ki so jo prepoznali tudi gastronomski vodniki in ocenjevalci; med drugim so Kucho uvrstili med 50 najboljših veganskih restavracij v Evropi ter med pet najboljših ljubljanskih lokalov. Njihova zgodba ni zgodba vseh gostincev, je pa dejstvo, da so nekatere podobnosti zelo očitne. Ni šlo le za bistro, "želeli smo premakniti način prehranjevanja. Imamo zelo veliko predstavo o tem, kakšna bi prehranska industrija morala biti. Ta hip se zdi, da je to bolj marketinški spektakel. Recimo v supermarketih za 90 odstotkov hrane ne vem, čemu služi." Osnovna poslovna ideja Kuche je bila, da prevesi posel v proizvode, ki so jih izdelovali ročno, zraven pa so svojo platformo uporabljali za širše izobraževanje o prehrani.  "Mi smo bili kot pubertetnik. Prišli smo do nerodne velikosti, ko smo bili kar velika ekipa, in ko je prišel prvi val epidemije, smo imeli popolne pogoje za velik minus."   Osnovna napaka, opozarja Vladimir Mićković, je predpostavka, da vsa mala podjetja delujejo podobno. V tem času vsi gostinci opozarjajo na stroške najemnine in na fiksne stroške. "Mi smo imeli to nesrečo, da je šel naš najemodajalec pred enim letom v stečaj. Po enem letu je prostore v roke dobila določena banka in tukaj je šla empatija stran." V stanju brez prometa bi morali mesečno zalagati približno 20.000 evrov in znesek za obračune več kot dvajset plač. Zraven tečejo še najemnine in drugi stroški. Za dostojno preživetje leta 2020 in dejstva, da bi se lahko izognili dvema zaprtjema, bi potrebovali približno 80.000 evrov privarčevanega denarja. Med epidemijo in v procesu zaprtja je bila zato še toliko bolj pomembna komunikacija z zaposlenimi, ki so bili gonilna sila bistroja Kucha. "Mislim, da je pri tem najboljši način transparentnost. Iskreno smo zaposlenim povedali, v kakšni zagati smo se znašli. Kot vodja moraš včasih svojim ljudem povedati, da ne veš, kaj narediti. Pridejo stvari, ki jih ne moremo predvideti. Nasplošno sem zelo optimističen človek. Spremembe mi pašejo, me pa zelo boli, da se poglavje, v katero smo vložili veliko truda, zapira. Vem, da ko se zgodi nekaj takega, po navadi pride še nekaj boljšega. Zdaj sem zato na dveh čustvenih bregovih. Veselim se, kaj prinaša prihodnost, in čeprav je letos kar grozno leto, se mi zdi, da smo se veliko naučili."  

Ta in pretekli konec tedna so na Slovaškem izvedli množično testiranje več milijonov državljanov. In prvi rezultati testiranja? Približno odstotek odkritih pozitivnih in sploščenje krivulje novih okužb. Zadnjega oktobra in prvega novembra, na soboto in nedeljo pred dobrim tednom dni, je na Slovaškem stekel prvi krog množičnega testiranja s tako imenovanimi antigenskimi testi. Po državi s 5,5 milijona prebivalcev so vzpostavili 5000 vstopnih točk, na njih je bilo razporejenih več kot 40.000 predstavnikov zdravstvene in medicinske stroke, mikrobiologov, vojakov, policistov, redarjev, predstavnikov iz administrativnih vrst in ostalih prostovoljcev, med prvim krogom testiranja, v samo dveh dneh, je hitri test opravilo 3,6 milijona ljudi od 3,7 milijona povabljenih, je poročal sogovornik farmacevt in biokemik dr. Adam Hotra, ki je sodeloval na eni od vstopnih točk. Slovaška je prva država na svetu, ki se je odločila za takšen korak. "Ideja je bila preprosta: ali se odločimo za to ali pa se država znova povsem zapre. Z množičnim testiranjem smo se želeli izogniti hudim ukrepom, kakršne smo uvedli marca. Gospodarske posledice popolnega zaprtja bi bile veliko hujše od stroška tovrstnega množičnega testiranja. Z njimi bi izgubili po več sto milijonov evrov na dan. Napoved o testiranju je v državi sprožila številne razprave, mnogi so temu oporekali, češ, da je tak način testiranja neučinkovit in da bo težko izvedljiv." - dr. Adam Hotra, strokovni sodelavec na eni od vstopnih točk v Bratislavi   Test poteka tako, da posamezniku prav tako odvzamejo bris iz nosno-žrelnega dela, rezultati pa so na voljo že po približno 15 minutah. O antigenskih testih, ki so na trgu šele krajši čas, se v zadnjih mesecih vse več govori kot o načinu testiranja, ki bi lahko učinkoviteje, ugodneje, predvsem pa hitreje sledili okužbam v populaciji. A stvari niso tako preproste. Zlati standard je trenutno še vedno metoda PCR, ki je izjemno natančna molekularna tehnologija za ugotavljanje prisotnosti virusa v našem telesu. Že pri njej so mogoči lažno negativni rezultati, pri antigenskih testih pa je zanesljivost še manjša in so možnosti lažno negativnega izida, da torej v dejansko okuženem ne zazna virusa, še veliko večje. "Vemo, da tak način testiranja ni popoln, a nimamo veliko preostalih izbir. Največje tveganje predstavljajo lažno negativni izidi. Ko so v državi načrtovali množično testiranje, so pričakovali, da bodo odkrili vsakega tretjega pozitivnega. Ena od čeških bolnišnic je nedavno objavila študijo, v kateri poroča, da je ta delež višji, in sicer približno dve tretjini in da lahko torej s tovrstnimi antigenskimi testi odkrijemo dva od treh okuženih."   Hotra je izkušnjo celotne organizacije testiranja več milijonov Slovakov pospremil z dobrimi izkušnjami. Po njegovem kljub gneči ni bilo večjih možnosti za prenos okužb. Čeprav so ljudje na vstopne točke ponekod prihajali trumoma, so redarji, vojaki in policisti – nad celotno organizacijo je sicer bdela vojska – skrbeli za upoštevanje varnostne razdalje in drugih ukrepov. Testiranje je bilo brezplačno in prostovoljna, čeprav neudeležba nosi posledice. "Testiranje je bilo brezplačno in prostovoljno, a le s potrjeno negativnim certifikatom, ki si ga pridobil s testiranjem, lahko odhajaš na delo. Če te policija zunaj zaloti brez certifikata, si lahko oglobljen."

Nemški raziskovalci so v okviru študije Restart-19 ugotovili, da je tveganje za okužbo s koronavirusom na koncertih nizko, a le pod strogimi pogoji izvedbe. Avgusta je koncert v Areni Leipzig obiskalo približno 1500 prostovoljcev, ki so raziskovalcem pomagali bolje razumeti obnašanje virusa na javnih prireditvah. Študijo Restart-19 je organizirala univerza Martin Luther Halle-Wittenberg, odvila pa se je v treh različicah. V prvem scenariju se udeleženci raziskave niso držali priporočenih medsebojnih razdalj, medtem ko so v drugem raziskovalci omogočili več vstopnih točk v areno, da bi tako preprečili gnetenje večjega števila ljudi. V tretji simulaciji pa je bil obisk koncerta omogočen manjšemu številu udeležencev, ki so striktno upoštevali priporočeno medsebojno razdaljo. Vsi udeleženci so morali pred sodelovanjem v raziskavi predložiti negativen test na koronavirus ter ves čas prireditve nositi maske. Vsak od udeležencev je prejel elektronsko sledilno napravo, ki je natančno beležila gibanje in stike po areni, razkužilnim sredstvom pa so znanstveniki dodali fluorescentno barvilo, na podlagi česar so lahko določili mesta, ki so se jih udeleženci najpogosteje dotikali. Raziskovalci so uporabili tudi napravo za proizvajanje dima, ki je na koncertih zaradi vizualnega učinka pogosto uporabljena – s tem so poskušali opazovati gibanje zraka v dvorani. Konec preteklega tedna so nemški raziskovalci objavili svoja dognanja, ki pa v zgodnji prihodnosti še ne bodo obrodila svojih sadov, saj se je javno življenje v mnogih državah zaustavilo. Ugotovili so, da so javne prireditve v zaprtih prostorih relativno varne, a le, če se odvijejo v skladu s priporočili in brezhibno higieno. Za varen obisk koncerta v času koronavirusa izpostavljajo naslednje ugotovitve: organizatorji morajo zagotoviti več vhodov in izhodov, da bi se obiskovalci izognili daljšim rizičnim stikom, pomembno je nošenje mask skozi celoten obisk prireditve, ključnega pomena je primerna ventilacija prireditvenega prostora, kapacitete dvoran ne smejo biti zapolnjene, potreben je sedežni red, obiskovalci lahko uživajo hrano in pijačo le na sediščih, hkrati pa morajo dosledno upoštevati tudi vsa ostala preventivna in higienska priporočila. V primeru, da se organizatorji in obiskovalci tega držijo, ima obisk tovrstnih koncertov nizko stopnjo tveganja za okužbo s koronavirusom, so na podlagi rezultatov eksperimenta prepričani avtorji raziskave. Čeprav so rezultati raziskave dobra novica za ljubitelje koncertov, odprtja koncertnih prizorišč vsaj v kratkem ne gre pričakovati. Luči na koncu tunela organizatorji koncertov še ne vidijo. Večina koncertnih prizorišč nima infrastrukture, ki bi omogočala izpeljavo dogodkov, kot jo priporočajo nemški strokovnjaki. Še večja težava pa je priporočilo za manj številčni obisk koncertov – mnogi koncertni organizatorji morajo namreč za finančno vzdržno prireditev zapolniti celotno prizorišče. Prav tako je pomemben finančni vir prireditev tudi prodaja pijače in hrane, ki bi se lahko glede na nemško študijo konzumirali le na sedežih, kar pomeni veliko nižjo potrošnjo. Če povzamemo – ko se bomo končno le lahko odpravili na koncert, bomo lahko poplesavali le na stolu, prepevali pa z masko na obrazu.  

Vodja klicnega centra za informacije o koronavirusu (080 1404) dr. Mojca Matičič o aktualnih vprašanjih, povezanih z epidemijo, vplivu prekomerne telesne teže in drugih dejavnikih, ki lahko vplivajo na morebitne zaplete pri poteku bolezni. O aktualnih vprašanjih, povezanih z epidemijo, smo znova poklicali dr. Mojco Matičič. "Zdaj je čas, da se resetirate! Skrbite zase, za uravnoteženo prehrano, izogibajte se alkoholu."   Predstavila je nove raziskave, ki pravijo, da je čezmerna telesna teža samostojen dejavnik tveganja za težak potek bolezni. "Če je indeks telesne mase med 35 in 40, je tveganje za smrtnost 40 odstotkov večje. Če pa je ta indeks višji od 40, je tveganje za smrtnost več kot 90-odstotno." O problematiki vpliva debelosti na potek prebolevanja covida-19 smo poročali tudi pred mesecem, ko smo povzeli nekatere od študij na tem področju.

Dr. Dan Podjed v knjigi Antropologija med štirimi stenami išče spremembe v navadah in vrednotah, hkrati pa opominja, da nas humor lahko reši iz tragedije. Opazovanje smrdokavre, ki se je naselila na zaprto šolsko igrišče v času pomladne karantene, preganjanje športnikov z igrišč v natikačih in ustvarjanje nove "potemkinove vasi" v svojem stanovanju so slike, ki jih antropolog dr. Dan Podjed opiše v knjigi Antropologija med štirimi stenami. Knjiga ni nastajala na običajen način, gre za urejeno zbirko tekstov in komentarjev, ki jih je avtor vsakodnevno objavljal na družabnih omrežjih in svoje teze razvijal v dialogu z bralci. "Na prvi val zdaj gledam že skoraj malo nostalgično, kot da je bilo to v prejšnjem stoletju. Zdaj je bistveno drugače - nismo več tako vznemirjeni in razburjeni, smo pa bistveno bolj naveličani vsega skupaj. Mislim, da bomo še nekaj časa doživljali te valove in vzpostavili neko novo normalnost." "Začel sem pisati po nenavadni izkušnji z gumijastimi rokavicami v trgovini. Rekel sem si, da je to nor, izjemen čas, ki ga je treba popisati tudi antropološko - ker se nam čudne stvari dogajajo tu, pred nosom. Ni treba iti v brazilski pragozd opazovati, kaj se dogaja med ljudmi. Tu, pred nosom, se družba spreminja!"   Zelo zanimiva se mu je zdela fascinacija ljudi s samim sabo med video pogovori - opaža namreč velik premik v medčloveški komunikaciji, saj lahko hkrati opazujemo sebe in še sogovornika. "To je fascinanten trenutek v zgodovini človeštva. Skoraj praviloma gledamo svojo sličico v kotu zaslona. Še lani bi osebo, ki hodi po cesti z ogledalcem v roki in gleda sebe med pogovorom, označili za narcisa. Že letos je to nekaj normalnega." "Na to situacijo sploh ni treba gledati samo kot na tragedijo, ampak kot na tragikomedijo ali celo komedijo. Ker toliko smešnih, neumnih in nenavadnih stvari, kot jih počnemo zdaj, že dolgo nismo počeli. To krizo moramo izkoristiti tudi za zabavo - tudi če trpimo, se spomnimo, da smo v tem svojem trpljenju rahlo smešni."   Dr. Dan Podjed hkrati še opozarja, da morajo različni strokovnjaki z različnih področjih več sodelovati in skupaj najti boljše rešitve za prihodnost, tudi za obvladovanje epidemije. "Rešitev za zajezitev epidemije ne more priti le s strani farmacije in zdravstva. Ne bo rešitev le v cepivu. Odgovor je ravno tako družben. Zato potrebujemo družboslovje in humanistiko."

Znova smo preleteli znanstveni tisk, v katerem so raziskovalci poročali o kar nekaj dlje časa trajajočih raziskavah o prebolevanju in širjenju okužb z novim koronavirusom. Konec septembra so v Science objavili rezultate študije, v katero je bilo vključenih več kot pol milijona ljudi. Raziskovalci z mednarodno prepoznavnih institucij, med njimi Okoljski inštitut Princeton, Univerza Johnsa Hopkinsa in Univerza Kalifornija, Berkeley, so na velikanskem vzorcu ljudi, ki so okužbo prebolevali v Indiji, dokazali, da okužbo širi le manjši delež okuženih. V največji študiji stikov v zgodovini doslej so ugotovili, da več kot dve tretjini okuženih nista okužili nikogar, medtem ko je le osem odstotkov okuženih okužilo kar šestdeset odstotkov vseh preostalih okuženih. Prav tako so ovrgli dozdajšnje trditve, da otroci in mladi odrasli naj ne bi bili ključni pri širjenju okužb. Tudi zelo mladi ljudje so lahko pomemben vir okužb, še posebej v domačem okolju. Največje možnosti za raztros okužb so v domačem okolju, kjer ima okuženi posameznik približno deset odstotkov možnosti, da okužbo prenese na družinskega člana, možnost, da okuži tesen stik v svoji skupnosti, kjer deluje, pa je dva odstotka in pol. Ta hip se zelo veliko govori o tem, da utegne imeti zadostna telesna preskrba z vitaminom D pozitivne učinke na prebolevanje covida-19. Raziskava, ki so jo v The Journal of Clinical Endocrinology and Metabolism pred tednom objavili španski raziskovalci z univerze Cantabria, potrjuje, da so imeli pacienti, ki so jih v bolnišnici obravnavali zaradi covida-19, nižje vrednosti vitamina D v telesu od udeležencev v kontrolni skupini. Pomanjkanje vitamina D naj bi bilo povezano z višjim krvnim tlakom in večjo pojavnostjo krvožilnih bolezni. Prav tako so pokazali na povezavo, da so pacienti z nižjo vrednostjo vitamina D v telesu potrebovali daljšo bolnišnično oskrbo, slabša preskrba z vitaminom D pa po njihovem naj ne bi vplivala na večje tveganje za pojav zapletov in težje oblike bolezni. Še en zanimiv članek prihaja iz Španije. V časopisu El Pais so pripravili res izvrsten prikaz, kako se virus širi po zraku in kako lahko širjenje okužb z odgovornim ravnanjem čim bolj zamejimo. Omenimo le prvi primer, ki ga opisujejo. Postavijo nas na zasebno srečanje šestih ljudi v neki dnevni sobi, ena med njimi je okužena. Če ti ljudje ne upoštevajo nobenih varnostnih ukrepov in torej ne nosijo mask, glasno govorijo in ne zračijo prostora, bodo po štirih urah druženja okužbo staknili tudi vsi preostali. Če nosijo masko, so tveganju z okužbo v povprečju še vedno izpostavljeni štirje ljudje, maske same namreč ne obvarujejo popolnoma pred okužbo. Le če izdatno skrbijo za prezračevanje, nosijo masko in čas druženja zmanjšajo na polovico, možnost prenosa skoraj izničijo. V zaprtih prostorih se hitro naberejo zelo velike količine aerosolov, z vsako kapljico, ki jo izločimo, skozi usta in nos, ustvarimo 1200 aerosolov. Teh je več, ko govorimo, in največ, ko glasno govorimo ali kričimo. Zato nosite maske in zračite prostore, kjer se zadržujete. In ne zadržujte se predolgo v njih. Raziskava skupine raziskovalcev newjorške šole medicine Mount Sinai, objavljena v reviji Science, je pokazala, da je 95 odstotkov pacientov, ki so jim virus dokazali s pozitivnim izvidom testom PCR in so razvili milejše oziroma zmerne simptome bolezni, razvilo protitelesa. Devetdeset odstotkov od 30.000 pozitivnih pacientov je imelo raven protiteles zelo visoko, ohranila pa se je več mesecev po okužbi. No, Britanska študija Imperial Collegea pa je pokazala, da tisti, ki okužbo z novim koronavirusom prestanejo brez simptomov, hitreje izgubijo protitelesa, kot tisti, ki so zboleli za covidom-19. Pretekli teden je odmevala tudi študija, ki sicer še ni prestala postopka recenzije, v kateri avtorji opozarjajo na problematiko avtoimunskega odziva telesa, na to torej, da v določenem odstotku bolnikov s covidom njihovo telo razvije protitelesa, ki napadejo telo in ne virusa. Takšen telesni odziv naj bi bil povezan s hujšim potekom bolezni, s tem bi lahko po eni strani pojasnili tudi problematiko dolgoprebolevnikov. Kot dodajajo avtorji z univerze Emory v Atlanti, bi lahko z uporabo zdravil, ki jih sicer uporabljajo pri zdravljenju lupusa ali revmatoidnega artritisa, pri določenih pacientih zmanjšali možnost, da se bolezen sprevrže v srditejšo obliko. Ta študija, sprejeta za objavo v Critical Care Medicine, pa vzbuja optimizem. Raziskovalci z britanske univerze Exeter ugotavljajo, da se smrtnost pacientov s covidom, sprejetih v bolnišnice, zmanjšuje. Potem ko so marca umrli kar štirje od desetih bolnikov, sprejetih na intenzivno nego, so se do konca junija možnosti za preživetje povečale na 80 odstotkov. A razlogi po mnenju raziskovalcev niso v spremenjeni virulentnosti virusa, ampak v drugačni starostni strukturi obolelih. V poletnem obdobju so bili oboleli v intenzivnih enotah v Veliki Britaniji povprečno precej mlajši. O podobnem poročajo tudi iz Združenih držav. Potem ko je v celotnem sistemu bolnišnic v New Yorku marca umrlo 30 odstotkov bolnikov, sprejetih na intenzivno nego, je smrtnost padla na tri odstotke. Ob spremenjeni demografski strukturi pa naj bi k zmanjšanju smrtnosti zelo veliko prispevale boljša bolnišnična oskrba in izkušnje iz spomladanskega obdobja. Kot pišejo avtorji raziskave, objavljene v Journal of Hospital Medicine, pa je covid še vedno izjemno resna bolezen, ki ubije desetkrat več bolnikov kot najhujše oblike gripe, pri gripi prav tako ni takšnih dolgoročnih posledic na zdravje. Oktober je bil mesec, ko se je na veliko pisalo o enem od najperspektivnejših antivirusnih zdravilih ta hip na trgu – zdravilu remdesivir. Potem ko je proizvajalec zdravila, kalifornijsko podjetje Gilead Sciences, v začetku meseca podpisal pogodbo z Evropsko unijo za dobavo zdravila v vrednosti milijarde dolarjev, je kontrolna raziskava Solidarity le teden dni zatem prisolila precejšnjo zaušnico trditvam o dejanski učinkovitosti zdravila. Raziskava pod pokroviteljstvom Svetovne zdravstvene organizacije, ki so jo izvedli na največjem vzorcu pacientov doslej, je pokazala, da uporaba zdravila ne zmanjša smrtnosti in ne skrajša časa okrevanja. Po pisanju revije Science naj bi podjetje za izsledke raziskave Solidarity vedelo že konec septembra in je pogodbo z Brusljem podpisalo s figo v žepu. No, teden dni zatem pa je Ameriška uprava za zdravila, ne glede na izsledke raziskave, prav tako pod ne povsem pojasnjenimi pogoji potrdila remdesivir kot prvo uradno odobreno zdravilo v boju zoper covid-19. Njegovo komercialno ime je veklury, podjetju pa je skupno letos prineslo 873 milijonovdolarjev prihodkov.

Življenje in delo na daljavo, v spletnih balončkih in mehurčkih, strah, panika, grožnje, prepovedi, omejitve ... Kakšne bodo posledice vsega tega? Prezgodaj je še, da bi lahko napovedali, kako drugačni bomo, a nekatere očitne spremembe že lahko zaznavamo tudi ob pomoči rezultatov javnomnenjskih raziskav. Ljudje bolj cenijo tisto, kar imajo Janja Božič Marolt, direktorica Inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana, je povedala, da med epidemijo med anketiranjem naletijo na ljudi, ki so osamljeni in v stiskah. ''Naša naloga je, da prisluhnemo tudi njihovim težavam.'' Strinja se s trditvijo, da se med epidemijo spreminjamo. ''Ni pa nujno, da bodo te spremembe ostale, saj se navade in stališča težko spreminjajo. V Sloveniji smo zelo prilagodljivi, večina ukrepe vlade sprejema, hkrati pa se podpora vladi manjša.''   Raziskave, ki so jih izvedli v zadnjih mesecih, kažejo, da ljudje bolj cenijo tisto, kar imajo, povečuje se delež populacije, ki jim veliko pomeni zdrav način življenja. Skoraj polovica tistih, ki delajo na domu, ne čuti želje in potrebe, da bi se vrnila v svoje delovno okolje. Spletno nakupovanje se je zelo povečalo, postajamo pa tudi bolj pesimistični, pripoveduje Janja Božič Marolt, ki dodaja, "da ima epidemija poleg negativnih tudi vrsto pozitivnih učinkov". ''Splet ni več vzporedni svet, ampak za marsikoga postaja primarni svet, v katerem se skrivajo pasti zaradi pomanjkanja osebnih stikov, zapiranja med štiri stene in v balončke istomislečih.''   Smo občutljivi na ukrepe, s katerimi omejujejo našo svobodo? ''Zanimivo je, da smo v Sloveniji pripravljeni žrtvovati svobodo na račun zdravja. Le manjšinski delež populacije se zaveda, da se s tem posega v osnovne človekove pravice.''   Janja Božič Marolt si želi, da bi v tej krizi postali boljši ljudje s posluhom za sočloveka. ''Zgodovina nas uči, da ne preživijo vedno najpametnejši, ampak najprilagodljivejši.'' ''Ko se bo epidemija končala, bomo zagotovo drugačni, kot smo bili pred njo,'' pravi Andraž Zorko iz agencije Valicon, ki izvaja raziskavi Ogledalo Slovenije in Nova normalnost. Kaj so ugotovili pri meritvah zaupanja javnosti v ustanove, poklice, vidne posameznike (Ogledalo Slovenije)? ''V prvem valu smo zaznali pozitivno spremembo pri zaupanju v vlado, kar me v razmerah, kakršne so bile spomladi, ni presenetilo, saj je bilo to naše edino upanje. Tudi posamezniki so imeli na začetku visoko zaupanje.''   "Če zaupanje pade, ga je zelo težko spet pridobiti," poudarja Andraž Zorko, ki omenja tudi pojav estradnikov, ki so čez noč postali nekakšni doktorji epidemilogije. ''Zaupanje v vplivneže, ki jih ne bom imenoval, ker jih ne želim dodatno promovirati, ni tako majhno, kot si nekateri mislijo. Taki kvazistrokovnjaki se lahko pojavijo le takrat, ko je izgubljeno zaupanje v stroko in politiko, kar se je pri nas očitno zgodilo. Avtoritete so zatajile.''   ''Veliko je tudi takih, ki ne zaupajo nikomur,'' razlaga Andraž Zorko. ''To je kar srhljivo visok odstotek. Vsak šesti anketirani ne verjame nikomur na seznamu. Če že, pa morda kateremu izmed teh namišljenih strokovnjakov. Zato pa je pojav nespoštovanja ukrepov tako pogost.'' Epidemija je asimetrična Andraža Zorka skrbi ustvarjanje lažnih prepričanj, da nam gre na bolje, ker smo pretirano osredotočeni na število okužb, ki pada zaradi tega, ker so pred kratkim spremenili kriterije za testiranje. Opozarja pa tudi na to, da je epidemija asimetrična. Nekateri so zaradi nje zelo prizadeti, drugi pa celo prosperirajo. Epidemija bo povzročila globoke spremembe v družbi, razmerja med družbenimi skupinami se bodo spremenila, napoveduje Zorko, ki je povedal še, da je med ljudmi prisoten strah, ki se povečuje. ''Dve tretjini vprašanih doživlja te razmere izrazito negativno.'' O vplivu epidemije na sočloveka so takole misli strnili mimoidoče in mimoidoči na ulici. "Ta virus je preizkušnja za vse nas. Če imam slab dan, grem na sprehod, počoham domače živali, delati je treba na sebi, da si miren. Če si zadovoljen s seboj, si zadovoljen tudi s svetom." "Več berem, veliko hodim. Ta mesec sva prehodila tristo kilometrov ..." "Prepričana sem, da se nam bodo poznale posledice, enim bolj, drugim manj. Ko gledam kakšne stare posnetke na televiziji, me kar zmrazi, ko vidim množico ljudi. Še lep čas se ne bomo znebili tega. Najbolj me je prizadelo, ker se ne morem objemati, ker se zelo rada objemam. Postali smo tudi netolerantni." "Veselim se obdobja po epidemiji. Mislim, da bomo vsi hlastali po novem življenju in novih priložnostih. Moramo biti optimisti, čeprav zdaj niso enostavni časi." "Vsak sedi v svojem kotu in gleda le zase. Kot družba lahko preživimo le, če imamo skupne cilje, da se posameznik v tej skupnosti vidi in najde." "Prijateljice nisem poklicala od poletja. Prej sva bili vedno skupaj. Počutim se, kot bi bila v nekakšni narkozi. Vse mi je napor, kar ni nujno." "Tisti, ki so dobri, bodo še boljši. Sodelovanje je naša prihodnost, ne pa egoizem. Denar ni vse. Je veliko, ni pa vse."    

Če smo čez dan 15 minut zmerno izpostavljeni soncu, je poleti to dovolj, da ima naše telo dovolj vitamina D. Ko pa se jeseni sonce spusti na obzorju, pa moč sonca ni več dovolj močna. Že spomladi smo v daljši oddaji opozorili, da imajo prebivalci Slovenije precej visoko stopnjo pomanjkanja tega vitamina D. Učinek vitamina D na telo in imunski sistem je že zdavnaj dokazan. Vse več strokovnjakov pa opozarja, da morda prav vitamin D oziroma holekalciferol, če ga imamo dovolj, lahko z umirjanjem pretiranega vnetnega dogajanja v pljučih ublaži potek bolezni in morda tudi prepreči smrt. Za več odgovorov o vitaminu D smo poklicali prof. dr. Igorja Pravsta z Inštituta za nutricionistiko, ki pravi, da če smo čez dan 15 minut zmerno izpostavljeni soncu, je poleti to dovolj, da ima naše telo dovolj vitamina D. "Ko pa se jeseni sonce spusti na obzorju, pa moč sonca ni več dovolj močna. Takrat naše telo postane vezano izključno na zunanji vnos vitamina D, na našo prehrano, naše dodajanje itd." Ugotovili so tudi, da Slovenci povprečno zaužijejo približno tri mikrograme vitamina D dnevno. Naše telo pa ga potrebuje približno 20 mikrogramov. "Kolegi endokrinologi so se lotili priporočil za dodajanje vitamina D v jesenskem času, še posebej ob epidemiji covida-19. Priporočajo dodaten vnos, ker ga je v živilih razmeroma malo. Res precej rib, obogatenih žit za zajtrk, rastlinskih nadomestkov, mleka in mlečnih izdelkov bi morali pojesti. Običajni ljudje pa teh živil ne pojedo tako veliko, da bi lahko z njimi zaužili vsaj 20 mikrogramov vitamina D na dan. Poleg tega pa je težava tudi v tem, da različni ljudje potrebujejo različno količino vitamina D." Trudijo se, da bi bil dostop do vitamina D lažji. "V Evropski uniji velja, da se pri dodajanju vitamina D v hrano ali pa v prehranska dopolnila, kot referenčna vrednost uporablja pet mikrogramov. Če neki proizvajalec doda v živilo ali prehransko dopolnilo pet mikrogramov vitamina D, na takšnem izdelku piše, da tak izdelek vsebuje 100 odstotkov priporočenega vnosa vitamina D. To je zelo zastarel podatek in ne drži. V praksi se dogaja, da na izdelku, ki vsebuje 20 mikrogramov vitamina D, piše, da vsebuje 400-odstotno dnevno priporočeno količino vitamina D. Ljudje se tega ne smejo prestrašiti."   Priporočila za nadomeščanje... by Val 202

Pandemije bodo v prihodnosti naša stalnica, pojavljale se bodo pogosteje in povzročile še več škode, če k njihovemu preprečevanju ne bomo pristopili bolj resno in globalno povezano, v najnovejšem poročilu opozarja IPBES. Glavni avtor poročila Medvladne platforme za biotsko raznovrstnost Peter Daszak je ob predstavitvi poročila poudaril, da so taiste človeške dejavnosti, ki pospešujejo podnebne spremembe in izgubo biotske pestrosti, tudi ključen dejavnik tveganja za pandemije prihodnosti: "Nevarnosti prihodnjih pandemij se ne bomo mogli izogniti, to ne bo enostavno. Ne bo nas rešilo še več denarja, ki ga bomo namenjali za vedno nova in nova cepiva. Gre za fundamentalno sistemsko težavo, ki izvira iz nevzdržne globalne gospodarske rasti. In produkt tega so pandemije." "Po predvidevanjih naj bi v sesalcih in ptičih, ki so ključni gostitelji patogenih virusov, živelo približno 1,7 milijona še neodkritih vrst virusov, od tega jih naj bi imelo kar od pol milijona do 800 000 kapaciteto in sposobnost, da preskoči na človeka."   V poročilu tako predlagajo kar nekaj rešitev za preprečevanje prihodnjih pandemij, ki bi bile po njihovem mnenju dolgoročno precej ugodnejše od gašenja posledic, ki jih prinašajo pandemije. "Obstajajo načini, da se soočimo s tovrstnim tveganjem, preden se razvije v pandemijo. Trenutno imamo precej neposrečeno strategijo: najprej počakamo, da se pandemija pojavi, šele nato pa jo skušamo karseda hitro zatreti. A kot smo januarja videli na Kitajskem: kljub hitri reakciji tamkajšnjih oblasti je bilo že prepozno. To ni dobra strategija, storiti moramo več. Oblikovati bi morali nekakšen medvladni svet, ki bi se ukvarjal zgolj s preprečevanjem prihodnjih pandemij, in to na način, da bi naslavljal posamezne dejavnike tveganja, ki vodijo do pandemij. Potrebovali bi tudi nekakšno univerzalno zdravstveno iniciativo, ki bi naslavljala nujnost hkratne skrbi tako za človekovo zdravje, zdravje živali, kot tudi za zdravje celotnih ekosistemov. Izbruh covida je zelo jasen primer tega, kaj se zgodi, ko se zaradi človeka poruši ravnovesje v naravi. Vsak lahko pristavi svoj kamenček k preprečevanju prihodnjih pandemij. Mi sami smo tisti, ki poganjamo potrošniške tokove po svetu, zaradi nas poteka brezkompromisno groba svetovna trgovina, naša odvisnost od mesa je prav tako problem. Še posebej pa želim podčrtati dejstvo, da trenutno poslovanje in način, kako gospodarimo, trgujemo, trošimo, nista vdržna. Vsekakor ne bosta dovolj, če želimo karkoli spremeniti. Vsaka pandemija le še bolj do obisti razgrne, kako nesolidaren in nepravičen je svet in kako so mnogi samo še na slabšem. Pandemije nas stanejo mnogo življenj in tudi na milijarde dolarjev. In kar je pri vsem skupaj prav tako pomenljivo: preprečevanje pandemij bi nas stalo veliko manj. Zakaj se tega torej ne lotimo?"   Preberite tudi intervju z biologom in veterinarjem dr. Davidom Waltnerjem - Toewsom.

Filozofinja Renata Salecl je v času pandemije izdala knjižico "Človek človeku virus", poglobljeno refleksijo najrazličnejših sprememb, ki jih v naša življenja prinaša koronavirus. Katere so njene ključne ugotovitve? Prof. dr. Renata Salecl je filozofinja in sociologinja, članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Kot gostujoča profesorica predava v New Yorku in Londonu. Njene pronicljive analize pomagajo razumeti, kako delujeta naš svet in družba. Še posebej v kriznih razmerah. Renata Salecl je v času pandemije koronavirusne bolezni 19 izdala knjižico z naslovom "Človek človeku virus", poglobljeno refleksijo najrazličnejših sprememb, ki jih v naša življenja prinaša koronavirus: "Smo v težkem položaju. Res potrebujemo solidarnost, a solidarnosti med ljudmi ni pričakovati, če ti dnevno opazujejo politični boj." “Čisto drugačen pristop h komunikaciji bi bil, če bi naša policija med patruljiranjem s seboj imela maske, namesto pendrekov. Ko bi srečali demonstranta brez maske, bi mu lahko dali masko, namesto, da ga popišejo.”

Obiskali smo ljubljansko izpostavo Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in v praksi preverili, kako poteka ugotavljanje novega koronavirusa po metodi PCR. V javnosti ta hip kroži nemalo vprašanj o metodi PCR, ki velja za zlati standard pri ugotavljanju okužbe z novim koronavirusom. Manj pa je znano, da bo metoda kmalu dopolnila 40 let in da je bila zanjo podeljena tudi Nobelova nagrada, ob čemer je na številnih področjih sprožila pravo revolucijo: od diagnostike v medicini in biotehnologije do forenzike, celo Hollywood se je s pridom oprl nanjo pri snovanju filmov, kakršen je Jurski park. Ta hip najzanesljivejši način dokazovanja virusa nam je opisala virologinja Katarina Prosenc Trilar iz oddelka za javnozdravstveno virologijo v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano. V delu celotne analize, v katerem uporabijo metodo PCR, vzorec izpostavijo nihanju temperature, da lahko steče verižna reakcija s polimerazo. Vzorec gre skozi 40–45 ciklov, ena sama naprava pri njih lahko hkrati testira po 70 vzorcev. Vsak cikel traja le nekaj minut, v približno uri lahko teoretično ustvarijo milijone kopij nekega DNK-niza. Na tak način dobijo skopiranih ogromno enot ujetega dednega gradiva. Toda, zakaj je to potrebno? "Zelo težko detektiramo samo nekaj kopij, zaradi vizualizacije potrebujemo ta namnožek. Sonde, ki jih uporabljamo pri metodi PCR, imajo vezano tudi barvilo. Če se vežejo, fluorescirajo in to zazna naša naprava za PCR."   Dvomi javnosti Nekaj manj kot 1200 ljudi je ta teden podpisalo peticijo, češ da zahteva od stroke, naj pove resnico o testih PCR. Očitajo nerelevantnost testov in tega, da z njimi naj ne bi mogli dokazati prav tega koronavirusa. Javnost begata tudi izraza 'lažno pozitiven' in 'lažno negativen' izvid testa. "Ta izjava o lažno pozitivnih izvidih testa je malo nerodna. S testom PCR lahko zaznaš zelo majhno količino virusa. Še tedne po preboleli bolezni lahko zaznaš delčke genoma. Treba je znati intepretirati, če zaznaš zelo majhne količine virusa, je samo ena možnost, in sicer da si virus že prebolel. Redki ljudje pridejo tako zgodaj, da bi se iz te majhne količine razvila bolezen." – Miha Skvarč, zdravnik in specialist klinične mikrobiologije   Delovanje Nacionalnega laboratorija in Inštituta "Laboratoriji ta hip po državi delajo v okrepljenih sestavih, z močno razvlečenimi delovniki," je prejšnji teden na vladni konferenci poudaril predstojnik Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani Miroslav Petrovec.  "Iz prve roke lahko povem, da se je naš delovnik podaljšal iz 7. ure zjutraj do 18. ure zvečer na 6.30 zjutraj do poznih nočnih ur, pri čemer ne poznamo prave meje."   Ob inštitutu je druga osrednja ustanova pri analizi brisov Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano s sedežem v Mariboru, enote pa imajo po vsej Sloveniji. Direktorica Nacionalnega laboratorija Tjaša Žohar Čretnik pove, da je bil njihov maksimum v preteklih dnevih 3960 vzorcev. "Ocenjujemo, da je približno 4000 vzorcev naš trenutni maksimum. To je zelo veliko povečanje obsega testiranja, če vemo, da smo lani v celem letu opravili 8000 takšnih preiskav. To pomeni, da zdaj v dveh dneh naredimo toliko tovrstnih preiskav kot prej v celem letu."   V ta namen so dodatno zaposlili več kot 20 novih sodelavcev, načrtujejo dodatne transportne poti za hitrejšo dostavo vzorcev, stekla je obširnejša digitalizacija procesa. Kaj, če se bodo potrebe še povečevale? Prav zaradi tega se zadnje čase več govori o vzporednih antigenskih testih, ki jih je na trgu še vedno razmeroma malo. Ob ustreznem znanju strokovnega osebja ob njihovi uporabi in dobri klinični validaciji bi lahko pomagali zlasti pri hitrejši klinični diagnostiki, ko pomoč na urgenci poiščejo hudo bolni. "Hitri antigenski testi so že na voljo v Sloveniji. Delovna skupina pri Ministrstvu za zdravje je izdelala smernice za uporabo antigenskih testov, v stroki pa vemo, da je treba biti tu zelo previden, ker so analitske sposobnosti teh testov praviloma slabše, kot jih navajajo proizvajalci. Za urgentno uporabo je ameriška FDA postavila kriterij, da mora biti skladnost med testom PCR in antigenskim testom vsaj 80-odstotna – to se nam zdi veliko. Zato je treba dodatno pretehtati takšne teste in jih uporabljati pri tisti populaciji, pri kateri mislimo, da je njihova uporaba varna." – Tjaša Žohar Čretnik   Razlikovanje med testi Tudi pri antigenskih testih je potreben bris nosno-žrelnega predela, le da so takšni testi veliko hitrejši, rezultat je lahko na voljo že v 15 minutah. A hitrost gre na račun zanesljivosti, verjetnosti, da tak test ne bo prepoznal navzočnosti virusa, da bo torej njegov izvid lažno negativen, je precej višja kot pri metodi PCR. Test se najbolj obnese pri bolnikih, ki zelo očitno kažejo znake okužbe in razvijejo velike količine virusa. So tudi precej ugodnejši od testov PCR. In nazadnje so tu še serološki testi oziroma testi na protitelesa, ki potekajo z odvzemom krvi. Toda takšni testi niso uporabni v akutni stopnji bolezni, temveč šele več dni po pojavu simptomov, zato so z vidika hitre detekcije okužb neuporabni. Test na protitelesa nam predvsem pove, ali smo v preteklosti preboleli covid, tudi če morda ne bi imeli jasnih simptomov.   Sredi meseca so slovenske bolnišnice dobile navodila glede uporabe antigenskih testov, velika večina hitre antigenske teste že preizkuša. Sogovornico v oddaji mag. Katarino Prosenc Trilar (NLZOH) smo prosili tudi za pisno pojasnilo v zvezi z očitki, ki so jih v javnosti deležni testi, tudi v nedavni peticiji. Poslala nam je tale odgovor:   Dodatna pisna pojasnila o p... by Val 202

Klicni center za informacije o koronavirusu se je spet odprl. Z dr. Mojco Matičič o spremembah delovanja centra, vprašanjih javnosti in napotkih za boljše počutje. Klicni center za informacije o koronavirusu je bil pomladi zelo pomemben vir informacij. Poklicalo ga je več kot 50.000 ljudi. Centrer spada v državni načrt v času kriznih razmer. Poleti so se delale analize njegovega delovanja spomladi. Devetnajstega oktobra, ko je bila razglašena nova epidemija, pa je z njo nastopil tudi klicni center in tako vnovič odprl vrata. Dr. Mojca Matičič, infektologinja in vodja klicnega centra za informacije o koronavirusu, pove, "da je način dela enak, vendar ne moremo reči, da je unikaten". "Bistvo delovanja so študenti medicine, ki sprejemajo klice klicateljev in odgovarjajo na vprašanja. Spomladi smo jih imeli 66, zdaj pa ne gre več za iste ljudi, saj jih je veliko čez poletje že diplomiralo, postali so mladi zdravniki. Tik pred 19. oktobrom smo ustvarili novo ekipo 48 študentov medicine višjih letnikov, a se je izkazalo, da to ne bo dovolj. Potrebovali smo še novih 25 študentov. Res dobro je, da jih ni bilo težko pridobiti, saj je bila ponudba bistveno večja kot število, ki jih lahko sprejmemo."   Že tri ure pred uradnim odprtjem jih je poklicalo 150 klicateljev, prejšnji petek pa so dosegli absolutni rekord. Poklicalo jih je 1326 posameznikov. Kot opozori dr. Mojca Matičič, "še nikoli v moderni zgodovini česa takega ni bilo". "Lepo prosim, ostanite doma. To je dobro za vas, vaše bližnje in tudi v dobro vseh zdravstvenih delavcev, ki so res požrtvovalni. Zdržimo do konca, dokler zmoremo. Stvar je resna. Gre za človečnost."    V teh dneh je pomembno imeti tudi dober imunski sistem in po besedah dr. Mojce Matičič veljajo nasveti naših babic, kot so "ogromno tekočine, toplote, udobja in C-vitamina. Ne smemo pa pozabiti na D-vitamin, saj je Slovenija znana po njegovem kroničnem pomanjkanju". Klicni center za informacije o koronavirusu je dospoten na telefonski številki 080 14 04 (za klic iz tujine: +38614787550). Deluje vsak dan med 8. in 20. uro.

Filozof dr. Tomaž Grušovnik o intelektualnih fagocitih, porastu teorij zarot med aktualno koronakrizo, utilitaristični etiki, Kierkegaardu in tem, zakaj se nam trenutno celotna situacija zdi kot slab film. "Rečeno nam je bilo, da smo 'največje bogastvo družbe', da moramo 'zasledovati svoje sanje' …, med pandemijo pa naj bi nenadoma svoje pravice žrtvovali v prid drugim?," v svoji najnovejši knjigi Karantenozofija piše filozof dr. Tomaž Grušovnik, ki predava na Univerzi na Primorskem. "Sploh mlajše generacije, ki so rojene v svobodnem, liberalnem svetu, so vajene ideje pravic in tega, da je vse nekako osredotočeno na posameznika. Spontana ideja, ki jo dobiš iz take perspektive, je, da nosiš masko torej zato, da se tebi ne zgodi kaj slabega. Ko pa ti nekdo zapove, da moraš nositi nagobčnik zato, da ti koga ne ugrizneš, in se ti začnejo omejevati pravice zavoljo splošnega dobrega v družbi, doživiš šok in se zaveš, da imata liberalizem in svoboda svoje meje. Da torej obstaja kolektivni subjekt, država, ki ti lahko prepove gibanje, te zameji, ti naloži vedenje, ki je pravzaprav prisilno vedenje. To je nekaj, česar dandanes nismo več vajeni, kar je na neki način tudi prav, saj živimo v svobodni družbi." Težko se sprijaznimo s tem, da nimamo odgovora na vse Pomladno obdobje karantene je Grušovnik, ki sicer pripravlja tudi filozofsko delo o hoteni nevednosti, izkoristil za premislek o nekaterih temeljnih konceptih svobode, etike, odnosa do vedenja, ki jih je zamajala aktualna koronakriza, med drugim se loti tudi skoraj sočasne okrepitve teorij zarote. Ljudje po njegovem radi verjamejo teorijam zarote, ker jim svet predstavljajo kot obvladljiv in nadzorljiv, kar pa vedno ni, poudarja. Kot pojasni, se je težko spopasti z dejstvom, da v svetu mikroorganizmov nastajajo naključne mutacije, da se te stvari pač zgodijo in da znanost ob tem potrebuje nekaj časa, da poišče določene odgovore in rešitve. "Stvari niso tako preproste, da bi samo tlesknili s prstom in že imeli informacije. V človekovem bivanju vlada negotovost, naključnost je ena od temeljnih potez človeške eksistence, s čimer pa se v intimi težko spoprimemo." In to idejo želimo nevtralizirati z različnimi teorijami zarote, ki predstavljajo svet kot obvladljiv, pojasni. "Pri čemer pa je moj odgovor teoretikom zarote ta: Dragi moji, ne, ne, svet je še hujši, kot mislite. Res je, da drvimo proti prepadu. A tega voza ne vozi nihče, sam drvi proti prepadu."   Kot v svojem najnovejšem knjižnem eseju še izrecno opozori, je ideja, da bi nas trenutna kriza streznila in prinesla preobrat, lahko tudi problematična. "Krizo lahko razumemo kot razkritje, kot neki čas, v katerem se razkrije nekaj, kar je bilo prej zakrito zaradi delovanja vsakdana. Ko pa je vsakdan zamajan, pridejo na plan stvari, ki so bile prej skrite." Zato je kriza po njegovem nekakšen privilegiran trenutek, moment, ko se zavemo stvari, ki so bile prej zakrite, potlačene. "Upi, da bi se s to krizo zgodil preobrat, so preuranjeni. Koronakriza je le ena od kriz, s katerimi se spopadamo. Druga kriza, ki je dosti obsežnejša in bo dolgoročnejša, je okoljska kriza, imamo tudi humanitarno krizo z migranti, ki je kriza ključnih civilizacijskih vrednosti. A vse to še naprej potiskamo pod preprogo."

O zapiranju vrtcev in hipnih razmerah je razmišljala Romana Epih, predsednica Združenja ravnateljev vrtcev Slovenije in dolgoletna ravnateljica vrtca Medvode. Na včerajšnji novinarski konferenci so vodilni napovedali zapiranje vrtcev, pa vendar iz vrtca Medvode prihaja spodbudna novica. Romana Epih, predsednica Združenja ravnateljev vrtcev Slovenije in dolgoletna ravnateljica vrtca Medvode, pove, da "je epidemiološko stanje v vrtcu Medvode ugodno". "Do danes nismo imeli niti enega primera okužbe, zato smo se danes na štabu Civilne zaščite dogovorili, da naš vrtec ostane odprt. Ponudili bomo minimalno varstvo za tiste starše, ki res ne morejo drugače in imajo utemeljene razloge, da od doma ne morejo delati. To bodo upoštevali tudi v drugih okoljih. Metode dela v vrtcu bodo enake, a z manj otroki. Poklicali smo vse starše in jih vprašali, od kdaj do kdaj potrebujejo vartstvo. Za zdaj bo v vrtcu prihodnji teden prisotna tretjina otrok."   Romana Epih še doda, da je pravično do staršev in otrok, da smo družbeno odgovorni. Na Vladi in pristojnih Ministrstvih se bodo sešli prihodnji četrtek in se dogovarjali o potencialu nadaljnjega odprtja. Vrtci imajo pripravljene plane A, B in C skupaj s Civilno iniciativo. O uresničitvi določenega plana bodo starše in druge zaposlene obvestili v petek.   "Prav bi bilo, da vrtci ostanejo čim dlje odprti, razen v primerih, ko je bolnega veliko kadra. Treba se je zavedati, da so tudi otroci v enako hudih stiskah. Sicer pa se vse te stiske pokažejo na področju vedenja, čustvovanja in doživljanja. Lahko se pokažejo hitro ali z zamikom. Z maskami in nedoločenim govorom bomo v prihodnosti potrebovali še drugačne profile poklicev. Prav bi bilo, da tudi stroka to vidi, da bo odločitev, ki bo prišla, usklajena. Predšolska vzgoja je res nekaj najboljšega, kar se je zgodilo v Sloveniji. Mi smo najpomembnejši člen, mi smo temelj vsega preostalega. Naj odločilni na to ne pozabijo."

Dve vzporedni temi vrhunskega športa in športa za vse se odpirata vzporedno in nista povezani zgolj s trenutnim stanjem v državi. Ministrica za izobraževanje, znanost in šport je včeraj predstavila nove ukrepe na področju športa. Z novim odlokom je šport dovoljen le še kategoriziranim, poklicnim športnikom in članom prvoligaških klubov v kolektivnih športih. Začasno se ugaša mladinski in otroški šport, ter rekreacija z izjemo dejavnosti članov istega gospodinjstva, individualnih športov in športov v katere je vključenih do šest posameznikov in ohranjajo medsebojno razdaljo. Nekaj ključnih dilem in izzivov, ki so pred športno sfero in vodstveno strukturo izpostavlja Boštjan Reberšak.

Trenutna kriza vpliva na duševno zdravje in lahko pri posamezniku povzroči nezadovoljstvo, potrtost, tudi obupanost in depresijo, pravi klinična psihologinja Špela Hvalec iz Psihiatrične bolnišnice v Idriji. Zdravstvena kriza in omejitveni ukrepi vplivajo tudi na duševno zdravje ljudi. Pogosteje kot sicer občutimo strah, jezo, žalost ali občutek nemoči. Klinični psihologi zato svetujejo, da si je v tem obdobju dobro omejiti čas, namenjen skrbem, in še dejavneje iskati pozitivne stvari. Z nekaj nasveti, kako si pomagati tudi po psihološki plati, nam je postregla dr. Špela Hvalec, klinična psihologinja v Psihiatrični bolnišnici Idrija.   Ključna spremljevalka, ki lahko vodi v poslabšanje psihičnega počutja, je zaskrbljenost, ki je tudi osrednji element anksioznih motenj, pogoste so tudi depresivne motnje, razlaga. V takih trenutkih pomembno vlogo igrajo naše prilagoditvene sposobnosti. Če nam jih manjka, lahko nove stiske blažimo z zlorabo substanc, kot je na primer alkohol, v najhujših primerih se pojavijo tudi samomorilne misli. Imamo pa tudi orodja, s katerimi si lahko pomagamo: Pomembna je na primer struktura dneva, v kateri naj bodo obveznosti in srbi v ravnovesju z  dejavnostmi, ki nas veselijo in sproščajo. Skrbeti je treba za urejen ritem spanja in budnosti, zdravo prehrano in dovolj gibanja ter ohranjati družabne stike. "Uporabite domišljijo pri iskanju novih načinov druženja. Zaskrbljenost je naša pogosta spremljevalka, stresni dogodki pa lahko vodijo v pesimistična razmišljanja, kar nas še dodatno bremeni. Zelo pomembno je, da to prepoznamo, omejimo čas, ki je namenjen skrbem, vzpostavimo pozitivne vidike, poiščimo jih in jih izkoristimo. Omejimo tudi spremljanje medijev, prevelika količina in senzacionalistično podajanje informacij nam je lahko v veliko breme. Ta letni čas sicer že sam po sebi prinaša še več oteževalnih dejavnikov: dan se krajša, temperature se nižajo, vse našteto ne prispeva k dobremu počutju. Ker je potrebno več časa preživljati doma v zaprtih prostorih, so nujne dodatne spretnosti organiziranja življenja." - Špela Hvalec

Ravnateljica osnovne šole Danile Kumar, mag. Mojca Mihelič, o tem, kako so se prilagodili z izobraževalnim procesom, ki za učence višjih razredov od ponedeljka poteka na daljavo. Marca se je šolanje na daljavo pojavilo tako rekoč čez noč in zelo nepričakovano, o tem, da bi pouk lahko v tem šolskem letu znova stekel po digitalnih platformah, pa se je govorilo že dalj časa. V učilnicah so od ponedeljka le še učenci od 1. do 5. razreda osnovne šole, drugi osnovnošolci ter vsi dijaki se šolajo na daljavo. "Bistvena razlika je v tem, da smo imeli zdaj več kot dva meseca časa, da smo stvari uredili, pripravili in poenotili, kar zadeva našo šolo. Vse to smo lahko črpali iz izkušenj iz spomladanskega obdobja. Glede nas je razlika bistvena in verjamem, da je starši naših učencev ne opazijo tako zelo, saj so si že prej učitelji prizadevali, da so otroci čim manj čutili te stiske." – mag. Mojca Mihelič, ravnateljica OŠ Danile Kumar   "Vedeli smo, po kakšnem principu bomo delovali, vedeli smo, kako bomo komunicirali z otroki, kolikokrat, kako pogosto, kdo in kako bo organizirano, da ne bo tega preveč. Hkrati tudi vemo, kako komunicirati s starši v smislu pomoči staršem," o procesu izobraževanja na daljavo še dodaja ravnateljica Mojca Mihelič. Svoje izkušnje o šolanju na daljavo ter primerjavo med marčevskim in ponedeljkovim začetkom izobraževalnega procesa na daljavo sta strnila tudi dijak Tim Breznikar, ki obiskuje drugi letnik brežiške gimnazije, in Tai Miklavčič, učenec osnovne šole Dragomirja Benčiča - Brkina Hrpelje.  

Ker se koronavirus ne prenaša s krvjo, darovanje krvi poteka nemoteno. Kdo se lahko udeleži krvodajalske akcije in kje najdete seznam krvodajalskih akcij? "Zahvaljujemo se vam, ker darujete kri in omogočate, da življenje teče dalje …" je zapisano na spletni strani Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino, kjer piše tudi, da so zaloge krvi nizke in zato normalno potekajo tudi krvodajalske akcije, ob strogih ukrepih za preprečevanje prenosa covida-19. "Ne testiramo na prisotnost koronavirusa, saj se ta ne prenaša s krvjo. To je sreča v tej epidemioloških razmerah in to omogoča, da darovanje krvi poteka nemoteno." – Polonca Mali, specialistka transfuzijske medicine in vodja Centra za izbor dajalcev in zbiranje krvi   Ta hip niste primerni za darovanje krvi, če: ste v zadnjih 14 dneh bili v državah, ki niso na seznamu epidemiološko varnih držav, imate prehlad, kašljate in kihate, imate povišano telesno temperaturo, prebolevate nalezljivo bolezen, ste bili v stiku z obolelim človekom, ste v zadnjih 28 dneh preboleli nalezljivo bolezen. Na spletni strani Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino je objavljen koledar krvodajalskih akcij.

Jedro zdajšnjega problema je tudi v zanemarjenem kriznem komuniciranju. Slovenija je v novo epidemijo vstopila že drugič v letu dni, pri čemer je razlika ta, da smo to pot veliko manj složni, med ljudmi je veliko več nejevere, jeze, znova se kopiči strah. Zdajšnji občutki med državljani so tudi posledica pomanjkljivega kriznega komuniciranja in razumevanja nujnega komuniciranja kot instrumenta med pristojnimi. Kakšno komunikacijsko vlogo je v zadnjih mesecih odigral kadrovski golaž političnih nameščencev ter strokovnjakov in državnih uradnikov brez potrebnih znanj javnega komuniciranja in kako to vpliva na psihološko stanje posameznika in množic? "Vsaka država ima na voljo tri ključne instrumente, s katerimi lahko vpliva na to, kako se ljudje vedejo. Na eni strani ima silo, se pravi palico, na drugi pa različne vrste spodbud, se pravi korenček, in ker Slovenci zgodovinsko nimamo izkušnje z vladanjem, si očitno predstavljamo, da država obstaja na premisi med korenčkom in palico. V vresnici pa večina družb oziroma tako rekoč vse države na koncu dneva stojijo in padejo s komuniciranjem." – prof. dr. Dejan Verčič   Krizno komuniciranje v zadnjih letih pridobiva pomen ne le zaradi občutka, da so krize vse pogostejše (od naravnih nesreč, finančnih in gospodarskih kriz, terorizma …), temveč tudi zaradi zmanjševanja zaupanja v vse vrste avtoritet, so ob tem še zapisali v Poročilu o kriznem komuniciranju Vlade Republike Slovenije leta 2017 na FDV. "Strokovne informacije morajo biti podane na preprost in razumljiv način. Nenazadnje pa sta pomembni tudi predanost in dostopnost govorcev. Komuniciranje je v osnovi dvosmeren proces, mi pa vse pogosteje ugotavljamo, da gre zgolj za nagovore javnosti in monologe vodilnih. Pogosto je še medijem odvzeta pravica postavljanja vprašanj, kaj šele da bi bil splošni javnosti omogočen dialog." – klinična psihologinja dr. Špela Hvalec   Sogovorniki v oddaji:  dr. Dejan Verčič, profesor na Fakulteti za družbene vede dr. Darja Zaviršek, profesorica na Fakulteti za socialno delo klinična psihologinja dr. Špela Hvalec iz Psihiatrične bolnišnice Idrija Sergeja Javornik, Občina Šmarje pri Jelšah dr. Tomaž Grušovnik, filozof in predavatelj na Univerzi na Primorskem

Prof. dr. Maja Ravnikar z Nacionalnega inštituta za biologijo se ukvarja tudi z rastlinsko biotehnologijo, patofiziologijo, virologijo in bakterijami. Zanimalo nas je, kaj o prenosu koronavirusa prek aerosolov pravijo najnovejše raziskave, kako je z zračenjem prostorov, predvsem pa, zakaj in kdaj nositi zaščitno masko tudi na prostem. "Nošenje mask na prostem je smiseln ukrep, ko se na prostem srečuje veliko ljudi. Na primer na ljubljanski tržnici ali na polnih mestnih ulicah. Mislim, da je zelo na mestu, da imamo masko tudi med rekreativnimi pohodi recimo na Rožnik ali Šmarno goro, ker se tam srečuje veliko ljudi. Morda je ukrep smiseln tudi zato, da nam dvigne zavedanje, da lahko na takšen način pomagamo preprečiti epidemijo. Seveda pa ne moremo virusa prenesti, če smo v gozdu sami."

Nemedicinske vidike, ki jih ustvarja aktualna koronadoba, komentira profesorica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo Darja Zaviršek. Opozarja, da imajo ukrepi premalo posluha za partikularnosti. Ni nepomembno da je v najvišjih vladnih skupinah za reševanje koronakrize največ politikov, zdravnikov in gospodarstvenikov, malo pa je načrtovalcev javnih politikih, opozarja profesorica na Fakulteti za socialno delo dr. Darja Zaviršek, ki se strokovno med drugim posveča tematiki otrok s posebnimi potrebami in različnim oblikam nasilja v družbi. "Raziskave potrjujejo, da se je med karanteno položaj poslabšal zlasti ženskam, saj so morale prevzemati skrbstveno delo, izobraževanje otrok in ob tem nadaljevati svoje delo. Po britanski raziskavi Care je septembra 27 odstotkov žensk poročalo o različnih duševnih stiskah, medtem ko je bilo takih moških le desetina." V najmanj zavidljivem položaju so po njenih besedah ženske, ki vzdržujejo enostarševske družine. Pereče je tudi naraščanje nasilja in alkoholizma v družinah in pa posledice, ki jih je karantena pustila na otrocih iz ločenih družin. "Zelo dobro bi bilo, če bi socialne službe pomagale takim staršem, da najdejo dogovor v primeru vnovičnega popolnega zaprtja mej občin ali regij. Prijavljanje partnerja na policijo ima neposredne posledice na dobrobit otroka." Namesto uravnilovke posluh za partikularnosti Po njenih besedah ni dobro, da so ukrepi narejeni po popolni uravnilovki, "imeti moramo tudi pogled na partikularnosti. Ko so se zapirale ustanove za osebe s posebnimi potrebami, se je otroke pošiljalo domov, ne da bo pogledali, v kakšno okolje se vračajo." Ukrepe je treba po njeno snovati z večjim občutkom za posamične potrebe ljudi in njihovim zgodbam tudi omogočiti, da pridejo v prostor javnega. Zelo pomembno se ji zdi, da spodbujamo kolektivne medsebojne pomoči. "Česa smo se kot družba v zadnjih mesecih naučili? Tega, da sožitje s starejšimi niti ni sožitje, da gre za neke vrste maščevanje generacije otrok starim ljudem. Razbil se je še zadnji mit o dobri in lepi slovenski družini. Izkazalo se je, da imamo v Sloveniji družine zelo slabe kakovosti."   Sama opaža, kako Slovenci čakamo na navodila, s katerimi nam bodo povedali, kakšni ukrepi veljajo, in šele nato jih začnemo spoštovali. "Namesto da čakamo ukrepe od zgoraj, pričakujem, da se bomo začeli obnašati odgovorno do sebe in drugih. Vidi se, da smo zelo tradicionalna, paternalistična družba, ki potrebuje avtoritete in zelo težko razmišlja na solidarnosten način." Opozorila je, da se je pri nas pri komunikaciji novih ukrepov in beleženju trenda okužb zelo pogosto vršil diskurz v obliki groženj. "Način govora politikov v nekaterih zahodnih državah, ki sem jih spremljala, je bi prijazen, pomirjujoč, češ, skupaj bomo zmogli; ne pa pokroviteljski, deloma agresiven in avtoritaren. Na ta način se avtoritaren karakter Slovencev ne bo spremenil." Če se bodo duševne stiske pomešale z revščino, je lahko to velika nevarnost za duhovno, kreativno obubožanje družbe, opozarja. "Zdi se mi, da postajamo kot družba obubožani, potrti, nekreativni. Okrevanje bo zelo dolgo, težko si ga predstavljam, ker bodo ekonomske posledice tako velike."  

Generalni direktor UKC Maribor o aktualnem dogajanju v njegovi bolnišnici, ukinjanju nekaterih programov, lažnih prerokih in o ranljivosti našega družbenega tkiva. Prof. Dr. Vojko Flis je generalni direktor UKC Maribor in profesor na mariborski medicinski fakulteti. Pravi, da takšnega naraščanja hudo bolnih ne pomni in da plujemo med Scilo in Karibdo. Razlaga o organizaciji njegove bolnišnice, projekcijah, ukinjanju nekaterih programov … Tudi o lažnih prerokih v izrednih razmerah in o tem, da je naše družbeno tkivo izjemno ranljivo: "Če že sami zase mislimo, da smo neranljivi, potem vsaj skušajmo ohraniti ranljive skupine."

Kaj vse nam sporočajo aktualni podatki, kaj lahko izluščimo iz njih in kaj je mogoče napovedati za prihodnje tedne? V zadnjem tednu se je število na novo odkritih okuženih v Sloveniji vidno povzpelo, strma krivulja povečevanja števila je presenetila tudi tiste, ki se ukvarjajo z napovednimi modeli širjenja epidemije koronavirusne bolezni. Po dozdajšnjem trendu bi namreč lahko vse tri kriterije za razglasitev ukrepov z rdečega seznama dosegli že v manj kot enem tednu. Kaj vse nam sporočajo aktualni podatki, kaj lahko izluščimo iz njih in kaj je mogoče napovedati za prihodnje tedne? Sogovorniki v oddaji: specializant infektologije v Splošni bolnišnici Celje Federico V. Potočnik član ekipe Sledilnik Miha Kadunc prof. na ljubljanski Zdravstveni fakulteti Janez Žibert prof. Leon Cizelj z Inštituta Jožef Stefan. Včeraj popoldne je specializant infektologije Federico V. Potočnik sporočil, da je za njim 32-urno dežurstvo, danes je bil v zgodnjih jutranjih urah znova na delovnem mestu. Na oddelku, na katerem deluje, se je s koronavirusom ta teden okužilo 14 medicinskih sester, med okuženimi so tudi trije zdravniki. Potočnik poudarja, da lahko največ storimo prav sami. "Gre za to, da lahko sami največ naredimo za svoje zdravje, za naše bližje. Ukrep je zelo preprost: higiena rok in kašlja, ne dotikajte se obraza, kašljajte v rokav, nosite masko in vzdržujte razdaljo metra in pol. Če storimo samo to, smo naredili ogromno."

Kako priti na testiranje, kdo naj nas pripelje? Na praktična vprašanja glede jemanja brisov za testiranje na koronavirus odgovarja Mateja Škufca Sterle, predstojnica Splošne nujne medicinske pomoči v Ljubljani. V zadnjem tednu smo imeli vsakodnevno visoke številke vzetih brisov na koronavirus. Brise jemljejo po celotni državi, informacije o naročanju in točki vzetega brisa dobite običajno pri osebnem zdravniku. Ena izmed vstopnih točk, kjer vzamejo največ brisov v dnevu, je v Ljubljani. Na nekaj praktičnih vprašanj o testiranju odgovarja Mateja Škufca Sterle, predstojnica Splošne nujne medicinske pomoči v Ljubljani.

Po študiju medicine na tržaški univerzi je delovne izkušnje pridobival v ljubljanskem UKC in izolski bolnišnici. Preden je letos stopil na čelo Centra za nalezljive bolezni pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, je bil zaposlen v novogoriški enoti NIJZ. Mario Fafangel, zdravnik epidemiolog, je tudi član strokovne skupine pristojne za covid-19. Če gre politika preveč v stroko in se z njo prepleta, to ni idealni scenarij. Lepo je, da v vsaki državi stroka pove svoje, ampak nekatere odločitve niso osredotočene samo na stroko, to je normalno. Politika je tista, ki vidi celoten vidik in se na podlagi tega odloči, kaj bo storila. In to komunikacijo morajo ljudje razumeti kot samosvojo, drugače strokovnjakom ne bodo zaupali. Mario Fafangel poudarja, da ne bomo ničesar dosegli, če bomo le gledali sezname, kaj lahko počnemo in česa ne smemo. Pomembno nam je samo, kaj vlada zameji ali sprosti. In to je čista antiteza. Bolje bi bilo, da premislimo, kako se bomo vedli drug do drugega, in to dolgoročno.

Na Valu 202 redno objavljamo povzetke novejših spoznanj in objav v znanstvenem tisku o novem koronavirusu in obvladovanju koronavirusne bolezni. Tokrat je poudarek na vplivu debelosti na potek covida-19 in vse več raziskavah, ki preučujejo negativen vpliv bolezni na srce, več pa tudi o tem, kako bi lahko okužene zaznavali s pomočjo psov, in tem, da bi pri napovedi morebitnega hudega poteka bolezni lahko pri triaži pomagala tudi umetna inteligenca. Ta hip se je svetovni števec okuženih s koronavirusom SARS-CoV-2 ustavil pri 36 milijonih, število žrtev je pred nekaj dnevi prešlo milijon. Države vsaka po svoje zaostrujejo ukrepe, veliko upanja se polaga v cepivo. Zdaj je po svetu znanih 248 kandidatov za cepivo, 49 jih je v klinični stopnji, najdlje, do tretje stopnje, je doslej uspelo devetim kandidatom. Po raziskavi Mediane bi se ta hip verjetno ali zelo verjetno proti koronavirusni bolezni cepilo za dvajset odstotnih točk manj vprašanih kot v raziskavi, izvedeni junija. V primerjavi s preteklimi leti pa je višji delež prebivalcev, ki se namerava cepiti proti sezonski gripi. Genetska pomanjkljivost pri znatnem deležu huje bolnih Znanstveniki se že vse od izbruha novega koronavirusa sprašujejo, kaj vpliva na težji potek bolezni pri določenih bolnikih. Ena od možnih razlag je bila tudi oslabljena vloga beljakovine interferon, ki je del prve obrambe telesa pred virusi in opozarja človeka pred virusnim napadom. Kot so zapisali v nedavni objavi v reviji Science, so kar pri 14 odstotkih huje bolnih v preiskavi ugotovili zmanjšan oziroma oslabljen odziv te beljakovine. Delno naj bi bili za to odgovorni geni določenih bolnikov, delno naj bi telo pri nekaterih interferone napadalo s svojimi protitelesi. Zakaj okužba tako močno prizadene srce? Eno od bolj skrb vzbujajočih stanj po preboleli bolezni covida 19 je negativen vpliv na srčno mišico. Raziskovalci v številnih raziskavah po svetu iščejo vzroke, zakaj virus napade tudi srce in lahko pri povsem zdravih in mladih ljudeh, potem ko so ti preboleli le blago obliko bolezni, sproži celo srčni zastoj. V več kot 50 odstotkih se je zastoj srca zgodil brez predhodnih zapletov, bolezen nekaterim prebolelim pusti dolgotrajne motnje v srčnem ritmu, v zelo majhnem odstotku je bila potrebna celo transplantacija srca. Zanimiva je nedavna objava v reviji JAMA Cardiology, v kateri so spremljali 26 študentov športnikov z državne univerze Ohio. Kar pri štirih so potrdili vnetje srčne mišice. Ob tem se pojavljajo tudi namigovanja, da naj bi težave s srcem povzročala tudi gripa, a so raziskave na tem področju zelo redke. Debelost pomembno vpliva na potek covida 19 Brez dvoma se je v zadnjih mesecih za enega od pomembnejših dejavnikov tveganja izkazala debelost. Konec avgusta je v reviji Obesity Reviews izšla študija, v kateri so raziskovalci preučili podatke skoraj 400.000 bolnikov s covidom 19. Izkazalo se je, da so imeli debeli ljudje, ki so se okužili, kar 113 odstotkov več možnosti, da končajo v bolnišnici, 74 odstotkov več, da bodo potrebovali intenzivno nego, in 48 odstotkov za smrt. Debelost kot taka s seboj prinese številne fiziološke in družbene okoliščine – ljudje se spopadajo s slabšim imunskim odzivom, povečanim tveganjem za vnetja in zaplete srca in ožilja, poleg tega debelost pogosteje spremlja stigma, s čimer bolniki tudi redkeje poiščejo zdravniško pomoč. To je tudi eden od razlogov, zakaj je toliko žrtev za covidom prav med Američani. Kar 40 odstotkov odraslih v Združenih državah Amerike je namreč predebelih. Raziskava, ki so jo na 17.000 hospitaliziranih pacientih s covidom opravili v ZDA, je pokazala, da jih je bilo skoraj polovica debelih in nadaljnja tretjina s čezmerno telesno težo. Se lahko za ranljivost pred covidom 19 'zahvalimo' neandertalcem? Del vpliva za resen razvoj in potek covida 19 pri nekaterih bolnikih bi lahko pripisali tudi dednemu materialu, ki naj bi ga podedovali od neandertalcev. Takšna tveganja naj bi imela polovica ljudi v južni Aziji in 16 odstotkov Evropejcev, ki naj bi od neandertalcev podedovali niz genov, ki potroji možnosti za hud potek bolezni. Ta niz genov se je v modernem človeku ohranil vse do danes, saj se je doslej izkazal za učinkovitega pri boju z okužbami. S pravično porazdelitvijo cepiva bi lahko virus obvladali do konca 2021 Kot je sporočila Svetovna zdravstvena organizacija, se je doslej skupni iniciativi za dostop in pravično globalno porazdelitev cepiva proti koronavirusni bolezni zavezalo nekaj več kot 50 držav, med njimi sedemindvajseterica Evropske unije ter Norveška in Islandija. Ob pomoči tako imenovane Covax iniciative želijo pravično porazdeliti cepivo, do katerega bi bile v enaki meri upravičene tudi revnejše države. S tem bi se lahko akutna stopnja koronavirusne pandemije po svetu končala do konca prihodnjega leta. Med bogatimi državami so se doslej ob Evropski uniji pridružili tudi Japonska, Nova Zelandija in Peru, Združenih držav, Kitajske in Rusije, ki vsaka po svoje hitijo s cepivom predvsem za svoje državljane, ni med podpisnicami zaveze. Karantena blagodejno vplivala na gozdno ptičjo simfonijo Zanimiva je ugotovitev raziskovalcev, ki so od sredine marca preučevali oglašanje in sporazumevanje ptic v San Franciscu in njegovi okolici. V središču njihove pozornosti so bili predvsem vrabonadi, ptice iz družine vrabcev, pri katerih so zaznali, da sta karantena in zmanjšanje hrupa zaradi prometa vplivala tudi na oglašanje. Ptice so pele za 30 odstotkov bolj mehko, na neki način je bilo njihovo oglašanje podobno tistemu, ki so ga raziskovalci zaznali že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zmanjšan hrup iz okolja je pticam omogočil, da so se med spomladanskim parjenjem lahko slišale na dvakrat večji razdalji, poleg tega so zaznali manj bojevitosti in agresije v vedenju samčkov, kar pomeni, da je karantena sprostila tudi ptice. Pri detekciji virusa bi lahko pomagali izurjeni psi Pa še tale zanimivost: Na letališču v Helsinkih na Finskem so v delo vpregli štiri pse, ki naj bi bili izurjeni za prepoznavanje koronavirusa. Kot poročajo raziskovalci na Univerzi Helsinki, ki izvaja eksperiment, naj bi bili psi zmožni zaznati koronavirus pri osebi v manj kot desetih sekundah, kar bi lahko opazno pospešilo sistem prepoznavanja potencialno okuženih. Napredovano stopnjo bolezni bi lahko zaznali tudi algoritmi In ko smo že ravno pri tehnikah prepoznavanja: izraelsko obrambno ministrstvo je začelo skupaj s ameriško-iraelsko družbo Vocalis Health zbirati posnetke glasov ljudi, ki so preboleli covid 19. Na tak način želijo program naučiti, da bi lahko prepoznal znake napredovane bolezni že iz posameznikovega glasu. Družba, ki je doslej podobno aplikacijo izdelala za glasovno prepoznavanje napredovane bolezni KOPB, je doslej za pilotno različico zbrala 1500 primerov glasov bolnikov. Orodje, opozarjajo v družbi, ne bo namenjeno diagnostiki, temveč kot pomoč pri triaži bolnikov.

36-letna Kranjčanka Maja Kalan Pongrac o več kot teden dni trajajočem čakanju na diagnozo 'razliti slepič'. Opozarja na dostopnost primarnega zdravstva in hudo kadrovsko stisko na področju radiologije na Gorenjskem. Uspešno se je povzpela na Triglav, dva dni pozneje pa je zaznala bolečine v trebuhu. Njene težave so se stopnjevale, zato je dan pozneje poklicala osebno zdravnico. Ker je njene bolečine spremljala tudi povišana telesna temperatura, so jo zaradi suma na okužbo s koronavirusom najprej napotili na odvzem brisa v laboratorij, kar je občutno podaljšalo čakanje na ambulantno obravnavo. Datum za bris je dobila šele na četrti dan nastopa težav. V večernih urah po telefonski obravnavi pri osebni zdravnici so bile njene bolečine tako neznosne, da je poiskala splošno nujno medicinsko pomoč v Kranju, od koder so jo napotili na urgenco Splošne bolnišnice Jesenice. Postavili so ji diagnozo gastroenterokolitis, neke vrste hudo obliko trebušne gripe, ki se je pozneje izkazala za nepravilno. Postavljena diagnoza se zdravi z antibiotiki in predpisali so jih tudi njej. Telo jih je dobro sprejelo in bolečine v trebuhu so ponehale. Zdravniki so za postavitev diagnoze 'razlit slepič' potrebovali več kot teden dni. Diagnoze, ki je lahko v številnih primerih smrtna, če ni obravnavana pravilno in pravočasno. O tem je z zapisom opozorila tudi Maja Kalan Pongrac. Namen zapisa ni bil iskanje napak v slovenskem zdravstvu. "Z našim zdravstvom ni vse tako narobe, daleč od tega. Smo razvita država, predvsem pa imamo armado zavzetih in fantastičnih ljudi, ki delajo po svojih najboljših močeh. So pa med njimi tudi ljudje, ki imajo premalo poguma in se preveč ozirajo na stvari, ki niso pomembne. Zato ne sprejmejo pravih odločitev, saj se enostavno preveč osredotočajo na trenutni 'covid' položaj. Tako da bi svetovala veliko potrpežljivosti in medsebojnega spoštovanja." "Covidu ne pripisujem majhne vrednosti, mislim, da je položaj resen in da ga je treba obravnavati z vso skrbnostjo. Toda z enako skrbnostjo je treba obravnavati tudi slepič, tako preprosto je to. Mislim, da me je v mojem primeru precej bolj ogrožal. Tukaj gre za odločitev posameznika, ali bo vse gledal skozi prizmo 'Kaj pa če ima covid?' ali bo z enako resnostjo in dvomom rekel tudi 'Kaj pa če ima slepič?' Ne smemo biti zakrčeni in boječi, čeprav je to težko. Že šest mesecev smo obstreljevani s to temo, o kateri sem prepričana, da nam krade fokus: nam, zdravnikom, direktorjem zdravstvenih domov in še komu."   CELOTEN POGOVOR Z MAJO KALAN PONGRAC: Maja Kalan Pongrac, v spletnem zapisu ste ta teden opisali svojo izkušnjo z nedostopnostjo zdravstvenega sistema pri nas. Do diagnoze zelo hudega zapleta, ki bi zahteval takojšnjo kirurško obravnavo, so zdravniki potrebovali dober teden. Pa začniva na koncu vaše poti od Poncija do Pilata: kakšno diagnozo so vam postavili dober teden po tem, ko so se začele težave? Tista ključna beseda je bila: 'Imate razlit slepič oziroma ste ga imeli.' Potem so mi ga operirali, tako da to je bilo ključno. Takšna diagnoza je lahko tudi smrtna, če ni obravnavana pravilno in pravočasno. Bi lahko rekli, da ste bili v smrtni nevarnosti, ker ste bili več dni nezdravljeni? Ja, pozneje sem izvedela, da je bilo tako. Sama sicer zelo nerada posegam na to področje, saj nisem kredibilna, da govorim o tem, ampak mislim, da je vnetje slepiča vendarle dovolj poznana stvar, znana tudi laiku. Tudi osebna ginekologinja se je izrazila s točno temi besedami: 'Pa saj vi bi lahko umrli.' Tako zelo neposredno. Če greva po vrsti. Kako se je vse skupaj začelo? Konec tedna pred to kalvarijo sem bila v odlični formi, s sodelavci smo bili na Triglavu. Dva dni potem, v ponedeljek, pa se je začelo slabo počutje. Bolel me je trebuh, nedefinirano v zgornjem delu, malo tudi v spodnjem. Težave so se le še stopnjevale, do večera me je vse res že zelo, zelo bolelo. Ponoči sem se zbujala, takoj zjutraj pa tudi ukrepala. Dan potem, ko so se pojavile težave, sem ob 6.30 začela klicati svojo osebno zdravnico. Kolikokrat ste klicali, da ste jo dobili? Klicala sem jo 16-krat, a v tistem trenutku se mi to, tudi zaradi preteklih izkušenj z razmerami v Kranju, niti ni zdelo tako nenavadno, moram reči. Potem pa je vse skupaj dodatno zapletel sum na okužbo s koronavirusom. Zaradi tega se je pri vas čakanje na ambulantno obravnavo pri osebnem zdravniku občutno podaljšalo. Ja, datum za bris za covid, ki je nekakšen (prvi) pogoj oziroma vstopnica za zdravstveni dom, sem dobila v četrtek zvečer, torej na 4. dan svojih težav. Vsi vemo, da je treba za rezultate brisa počakati približno 24 ur, in če vse to seštejemo, bi imela rezultate v petek popoldne. Sledil je konec tedna in prva možnost, da sploh pridem do zdravnika, je bila v ponedeljek, torej teden zatem, ko sem ga priklicala. Pri vas so se težave nato še stopnjevale. Niste čakali le na obravnavo na primarni ravni, ampak ste vmes zaradi hudih bolečin poiskali pomoč tudi na kranjski urgenci. Kako so se stvari razpletle tam? Že zvečer, po telefonski obravnavi pri osebni zdravnici, me je začel trebuh tako močno boleti, da je mož poklical na splošno nujno medicinsko pomoč v Kranju, kjer so nama svetovali, naj se vsekakor takoj oglasim. Obravnavana sem bila takoj, seveda kot oseba, ki bi lahko bila potencialno okužena s koronavirusom, tako da je bila ta izkušnja nekoliko posebna. Vse me je bolelo, tresla sem se, v zabojniku so zame iskali odejo, zdravnica je v tistem trenutku naredila vse, kar je lahko, in me nato poslala naprej v nadaljnjo obravnavo na urgenco Splošne bolnišnice Jesenice. Tam ste dobili diagnozo, ki se pozneje ni izkazala za pravilno. Za neke vrste hudo obliko trebušne gripe, kot ste laično povzeli diagnozo, so vam predpisali antibiotik. Na neki način ste imeli srečo v nesreči, da vam je telo vse skupaj dobro preneslo? Ja, diagnoza je bila gastroenterokolitis. Jaz to razumem kot nekakšno trebušno gripo, trebušno težavo, ki naj bi bila virusnega izvora. Ob tem sem dobila še antibiotik, za katerega se je pozneje izkazalo, da je zavrl težave v črevesju in pomagal preprečiti najhujše, hkrati pa je to tudi zakrilo klinično sliko. V naslednjih dneh me namreč trebuh ni več tako bolel, siceršnje bolečine sem pripisovala temu, da telo pač potrebuje nekaj časa, da se stanje izboljša. Dnevi so tekli, v tem času so vas vendarle testirali na covid, izvid je bil negativen, in to vam je dalo vstopnico za ambulantno obravnavo na ravni primarnega zdravstva. Po posvetu z zdravnico ste bili naposled le deležni ultrazvočne preiskave, k čemur ste pozivali od samega začetka, in ta je odstrla pravo razsežnost vaših težav z zdravjem. Prav nedostopnost ultrazvočne obravnave pa je ob primarnem zdravstvu druga nevralgična plat vaše zgodbe, na katero opozarjate? V ponedeljek sem s to famozno vstopnico prišla do osebnega zdravnika in po spletu srečnih okoliščin še isti dan tudi do ultrazvočne obravnave in s tem do prave diagnoze. Tega, da je radiologija na Gorenjskem v takem stanju, se nisem zavedala. Oprostite, toda živimo v eni od najbolj razvitih regij v Sloveniji in to, da nimamo resnega dostopa do takšne razmeroma preproste diagnostike, se mi zdi v letu 2020 popolnoma nedopustno. Kot so mi pojasnili, je težava v kadru, ki naj bi ga bilo v Sloveniji sicer dovolj, a je centraliziran drugje. Kot ste poudarili ob robu pogovora, ne želite dajati vtisa, da bi krivili zdravnike, češ da bi vam želeli škodovati. A je, kot pravite, položaj s koronavirusom malce zameglil vid vsem? Covidu ne pripisujem majhne vrednosti, mislim, da je položaj resen in da ga je treba obravnavati z vso skrbnostjo. Toda z enako skrbnostjo je treba obravnavati tudi slepič, tako preprosto je to. Mislim, da me je v mojem primeru precej bolj ogrožal. Tukaj gre za odločitev posameznika, ali bo vse gledal skozi prizmo 'Kaj pa če ima covid?' ali bo z enako resnostjo in dvomom rekel tudi 'Kaj pa če ima slepič?' Ne smemo biti zakrčeni in boječi, čeprav je to težko. Že šest mesecev smo obstreljevani s to temo, o kateri sem prepričana, da nam krade fokus: nam, zdravnikom, direktorjem zdravstvenih domov in še komu. In temu je, če strnem, namenjan vaš zapis. Če poenostaviva, zakaj ste ga napisali, kaj je njegov cilj? Zagotovo ne, da se išče krivca, posameznika, ki je dal napačno diagnozo. Zapis je namenjen temu, da se spremenita kritični točki, ki sta problematični: covid na primarni ravni v zdravstvu, se pravi način obravnave in protokoli, kako jih zdravniki berejo in jih dojemajo. In, drugič, radiologija na Gorenjskem. Sama delam v proizvodnem podjetju, tudi tam imamo proizvode in svoje stranke, podobno kot imajo zdravniki svoje storitve in so bolniki neke vrste njihove stranke. Ko nas v podjetju potrošnik opozori na slabo izkušnjo z izdelkom, sprejmemo odgovornost in preverimo, kje in zakaj je šlo v proizvodnem procesu narobe in kako lahko preprečimo, da se slaba izkušnja potrošnika ne bi ponovila. Česa ne delamo? Ne iščemo krivcev. Tudi bolnika to ne bi smelo zanimati, potrebuje pa določeno mero empatije in zaupanja v tistega, ki ga obravnava. Kaj bi se zgodilo, če bi bil na vašem mestu nekdo, ki se morda ne bi tako zavzel za svoje zdravje, ki bi bil nemara v geografsko ali socialno bolj neprivilegiranem položaju? Mogoče bi na začetku rekla, da sem bila še premalo vztrajna. Iz mojega zapisa je videti, kot da sem naredila vse korake, a moj mož je bil, recimo, še veliko bolj radikalen in me je spodbujal, naj še enkrat poskusim na urgenci. Mislim, da bi morala biti še bolj vztrajna oziroma se vsaj izraziti glasneje. Sama se ne kregam po telefonu, ker pričakujem, da je na drugi strani nekdo, ki mu je jasno, da imam problem in da ne kličem, ker mi ustreza biti doma, še manj, da me nekaj boli. Po vsej kalvariji sem si rekla: saj živim 25 km stran od Ljubljane, v središču Slovenije, v razviti regiji, vse je bilo dostopno, na dosegu roke, a vendarle očitno ne. Kaj bi bilo s temi ljudmi, si ne predstavljam. Ko sem sedela v laboratoriju za covid v Kranju, ki je v normalnih razmerah ambulanta za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, sem pomislila, kje so zdaj oni. Ne upam si sploh predstavljati … Če si na robu družbe, v takih posebnih razmerah, kot so zdaj, padeš samo še čez rob. Kaj bi svetovali ljudem oziroma bolnikom v tem obdobju? Naj bodo vztrajni. Sama bom od te izkušnje naprej vztrajnejša, kot sem bila. Hkrati pa jim tudi svetujem, naj bodo uvidevni in potrpežljivi do zdravnikov in osebja. Zelo nerada slišim, da je z zdravstvom vse narobe in da se na mojo zgodbo pojavljajo komentarji, češ da je vse to kriminal. To ni res, z našim zdravstvom ni vse tako narobe, daleč od tega. Smo razvita država, predvsem pa imamo armado zavzetih in fantastičnih ljudi, ki delajo po svojih najboljših močeh. So pa med njimi tudi ljudje, ki imajo premalo poguma in se preveč ozirajo na stvari, ki niso pomembne. Zato ne sprejmejo pravih odločitev, saj se enostavno preveč osredotočajo na trenutni položaj, ki zadeva covid. Tako da bi svetovala veliko potrpežljivosti in medsebojnega spoštovanja. … in najbrž tega, naj vašega primera ne posplošijo in relativizirajo do kakšne od teorij zarote? Ne, absolutno. Ni namen, da se išče krivca, da se blati ljudi in se jim škoduje. To se namreč lahko zreducira na javni linč nekoga, ki je mogoče le žrtev sistema. Če se vrneva h kronološki zgodbi. Po obravnavi na ultrazvoku so vas poslali h kirurgu, nemudoma ste bili operirani, zdaj ste že doma, na bolniški odsotnosti. Kako se počutite zdaj? Kako premlevate svojo izkušnjo? Zdaj sem fantastično, najbrž zato, ker sem vesela, da se je izteklo tako dobro, kot se je. Sicer nisem najbolj pri močeh, precej sem shujšala, tako da bo to imelo svoje (upam, da) kratkoročne posledice. Mislim, da sem vse skupaj že kar premlela. Ko sem po operaciji ležala v bolnišnici, sem ogromno razmišljala in sem svojo zgodbo, ki sem jo delila na spletu, tako rekoč v večini napisala že v glavi. Zdelo se mi je zelo pomembno, da na to opozorim in da se kaj premakne. Kaj več o tem ne bom razglabljala, sem pa na voljo, da lahko s svojo izkušnjo pomagam, da se obe kritični točki, ki sva ju v pogovoru tolikokrat omenili, premakneta. Vesela bom, če je mojo zgodbo slišal kdo od pristojnih. Po vašem zapisu se je vsulo veliko odzivov, odgovore in komentarje pristojnih so iskali tudi mediji. Vsi po vrsti so zatrjevali, da se takšne napake ne bi smele zgoditi, da takšne žrtve sistema ne bi smele obstajati. Kako odgovarjate na njihove komentarje? Všeč mi je, da so se odzvali tisti, ki se morajo, nisem si mislila, da bo tako odmevno. Dr. Bojana Beović je rekla, da se kaj takega ne bi smelo zgoditi in da obstajajo pritožbeni postopki. Vem, da to ni v njeni domeni, je pa v domeni polja, v katerem deluje, zato pozivam k ureditvi primarnega zdravstva v luči covida in ureditvi radiologije na Gorenjskem. Čemu bi bil pritožbeni postopek namenjen? Temu, da razvijam svojo zgodbo in izgubim veliko časa in energije za zadoščenje, ki to ne bo? Moje zadoščenje je, da sem še tukaj in da sem razmeroma zdrava. Namenimo raje čas temu, da rešimo kritične točke.

Idealizirana podoba srečnih družin, ki naj bi v času ukrepov končno našla čas zase, se spoznavala, družila in se še bolj povezala, za mnoge ostaja povsem nedosegljiva. Pol leta je minilo ta teden, odkar smo tudi pri nas izjemno omejili gibanje in za stenami domačih domov so bili prisiljeni ostati tudi tisti, za katere je dom vse prej kot prijeten in varen prostor. Pri Inštitutu za preučevanje enakosti spolov so opravili raziskavo, ki je razkrila, kako globoko je usidrana misel, da je nasilje nad ženskami nekaj normalnega, in kako so nekatere stereotipe ponotranjile tudi ženske same. Tudi zato je razmišljanje o tem, da bi Istanbulsko konvencijo nadomestili ali celo od nje odstopili, zelo nevarno, razmišlja avtorica raziskave Ana Pavlič. "Nasilje nad ženskami je na svetovni ravni najbolj razširjenja kršitev človekovih pravic."    Več kot 700 sodelujočih iz vseh statističnih regij, je z odgovori na  spletno anketo osvetlilo tudi  zelo pomembni področji: o splošnem razumevanju vlog v družinskih in partnerskih zvezah in o tem, kako so se anketiranci s svojimi stiskami soočali. Raziskava je potekala prek spleta, kar pomeni, da zelo verjetno ni zajela vseh skupin, sploh ne tistih, ki zaradi starosti, izobrazbe ali drugih razlogov takih anket nimajo niti možnosti, niti volje izpolnjevati. Če bi zajeli tudi te, bi bili rezultati bistveno slabši, opozarja Ana Pavlič in zato bi morali razmisliti o drugačnem razumevanju tega, kdo vse so bile v resnici ranljive skupine v času epidemije, saj smo kot take dojemali bolj kot ne le tiste, ki bi jih virus lahko zdravstveno ogrozil, nismo pa dovolj upoštevali drugih vrst ranljivosti. "Njen glavni cilj ni ustvarjanje feminiziranih moških ali propagiranje različnih ideologij. Ne. Njen glavni cilj je zgraditi Evropo brez nasilja nad ženskami in deklicami. Mislim, da tisti, ki so proti temu, se morajo resnično vprašati, za kaj pa potem so."  - Ana Pavlič o ciljih Istanbulske konvencije

Dr. Miroslav Petrovec, predstojnik Inštituta za mikrobiologijo, o trenutnih razmerah v povezavi s povečanim številom testiranj na novi koronavirus v državi. Po državi se je v zadnjih dveh tednih opazno povečalo število opravljenih testov na novi koronavirus, ob čemer nič ne kaže, da se bo ta številka kmalu zmanjšala. Večje število testiranj pomeni tudi daljše čakanje na rezultate in hkrati vnovič poganja laboratorije, ki so pri nas pristojni za tovrstna testiranja, na rob zmogljivosti. Situacija se je po prvem valu epidemije za laboratorije še zaostrila, pove predstojnik Inštituta za mikrobiologijo v Ljubljani dr. Miroslav Petrovec. "Za zdaj res pazimo, da preostala diagnostika ne trpi. Pri tem ne pričakujem nobenih težav. Z novimi medicinskimi prijemi smo poskušali zmanjšati število ljudi, ki delujejo v diagnostiki. Največ bi nam prinesla tako imenovana digitalizacija celotnega procesa, precej dela je še vedno ročnega. Če ilustriram, včasih smo imeli 1500 vzorcev na dan, zdaj jih imamo 3500, kar je zelo težko zagotavljati."   Celoten pogovor z dr. Miroslavom Petrovcem: Dr. Petrovec, ta teden je minister za zdravje Tomaž Gantar nakazal, da še imamo nekaj rezerve na področju opravljenih testiranj, da je zgornja meja približno 4000. Sami ste v preteklosti pogosto opozarjali, da ste na zgornji meji zmogljivosti, kako odgovarjate potem na te precej visoke številke in kje boste našli rezerve za napovedano število testiranj? Najverjetneje je s to številko mislil na to, do kod načrtujemo, da bomo kapacitete lahko povečali. Število 4000 se nanaša na celotno število testiranj po  Sloveniji na dan. Menim, da bi na našem inštitutu lahko dosegli polovico načrtovane kvote, polovico pa bi lahko opravili v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, ko bomo do konca izvedli kadrovske okrepitve, nekatere posodobitve in dobavo opreme za izvajanje teh testov. Kako blizu ste temu? Boste v ta namen tudi na novo zaposlovali? Gotovo to pomeni nove zaposlitve ljudi, ki se bodo ukvarjali izključno z diagnostiko tega virusa. To naj bi se zgodilo v prihodnjih treh tednih. Kaj pa tolikšno število testiranj pomeni za ugotavljanje drugih bolezni, nemara življenje ogrožajočih stanj? Pomislimo samo na meningokokno sepso, ki zahteva takojšnje rezultate testiranj … Boste druga testiranja še vedno zagotavljali pravočasno, če se dobršen del kadra preusmerja na testiranje novega koronavirusa v tako imenovana dežurstva za covid in turnuse za covid? Zagotovo. Res je, da se je položaj po prvem valu epidemije za laboratorije še zaostril, ker se je število testiranj na covid povečalo, tudi na račun potovanj, samoplačniških testiranj, testiranj športnikov … ob čemer se je vrnila še vsa preostala rutina. Po novem imamo dve dežurni mesti: zdravnika, ki se ukvarja le s covidom, in zdravnika, ki se ukvarja z vsemi preostalimi stvarmi, in to vse dni v tednu. Zdaj imamo na inštitutu za 150 odstotkov več vzorcev od kadar koli doslej doseženih rekordov. Če smo imeli prej – za ilustracijo – 1500 vzorcev na dan, jih imamo danes 3500. To je izjemna obremenitev tako za ljudi, ki delajo fizično z vzorci, kot za zdravnike, ki vse te izvide sproščajo, pregledujejo in konzultirajo s kliniko. Smo na robu z močmi in to stežka zagotavljamo, a za zdaj res pazimo, da ne trpi preostala diagnostika. Pri tem ne pričakujem nobenih težav. Izvedli smo nekaj novih organizacijskih prijemov, poskušamo se prilagajati tudi s tehnologijo, največ pa bi nam prinesla digitalizacija celotnega procesa, da bi se torej naročila preoblikovala v elektronska. Tako pa je precej dela še vedno ročnega. V tem vidim največjo šibko točko, ki je rešljiva, a vprašanje, v kolikšnem času. Prej kot v mesecu ali dveh za vse naročnike, ki nam na testiranje pošiljajo vzorce za covid, ne. Kaj pa to pomeni za čakanje na rezultate? Tudi tukaj lahko nastaja ozko grlo pri nadaljnji diagnozi. Pri preiskavah, ki niso vezane na covid, čakalnih vrst ni in se sproščajo normalno. Pri covidu pa je odvisno od časa, kdaj vzorci prihajajo v laboratorij. Ker nekatere prinašajo iz oddaljenih krajev, se lahko zgodi, da jih dobimo le enkrat na dan, in to pozno popoldne ali zvečer. Takrat nastane zastoj in ta teden se je, denimo, prvič zgodilo, da v istem dnevu nismo zmogli obdelati vseh vzorcev, ki so nam jih poslali. To se je začelo z večanjem števila primerov prejšnji teden. Še vedno se trudimo, da bi bili rezultati na voljo v 24 urah po sprejemu vzorca. Prejšnji teden sem obiskal laboratorij v Italiji, kjer je standardni čas do izvida 24 ur, enako velja za bolnišnico Charité v Berlinu, kjer je čas do izvida prav tako 24 ur, ob povečanju števila vzorcev pa se lahko podaljša na štiri dni. Tudi pri nas lahko vsakršen izbruh, kot je bil na primer v Pivki, poveča obremenitev za nekaj sto vzorcev; vsak izbruh v domovih za ostarele prav tako pomeni nekaj novih sto vzorcev. Takšne obremenitve so nepredvidljive, zelo velike, zahtevajo skrbno načrtovanje dobave reagentov in razporejanja ljudi. Velikokrat se zgodi, da moramo ekipo okrepiti čez dan, saj osnovna ekipa zaradi povečanega števila vzorcev ne bi mogla opraviti dela sama do predvidene ure. Dodatno skrb predstavljajo urgentni bolniki, ki zahtevajo takojšnjo pomoč, pri tem pa se zatakne prav pri čakanju na izvide hitrih testov na covid. Kot vemo, je njihovo število zelo omejeno. Kolikšna je njihova razpoložljivost ta hip in kakšno dobavo in zaloge načrtujete v prihodnjih mesecih? Najbolj nas skrbijo urgentni in težki bolniki, ki so sprejeti v bolnišnico. Žal je število teh testov omejeno na približno 250 na 14 dni, kar pomeni, da lahko na dan naredimo približno 30 takšnih molekularnih testov ali celo manj. Res se trudimo, da teste, ki so končani v približno uri in 15 minutah, dobijo tisti, ki so v smrtni nevarnosti oziroma ki so sprejeti na intenzivno enoto. Napovedi za njihovo dobavljivost so sicer nekoliko boljše z oktobrom, bojim pa se, da kljub temu njihova količina ne bo tolikšna, kot bi jo potrebovali. Upam pa, da se bo s kadrovsko okrepitvijo ekipe in novo tehnologijo prepustnost standardnih testov vrnila na stare številke, kar pomeni, da je bilo treba na izvid čakati od štiri do šest ur, morda osem ur, kar je še sprejemljivo. K temu bo morda pripomogla nočna služba, ki po nočnem procesiranju izvide sprošča zgodaj zjutraj. Na trgu je na voljo tudi kar precej komercialnih hitrih testov, ki podobno kot testi za nosečnost posamezniku lahko dajo določene rezultate o okužbi s covidom 19. So se izkazali za dovolj učinkovite, da bi jih lahko priporočili ljudem? Ravno sem se vrnil s sestanka na pristojnem ministrstvu, kjer smo razpravljali o uporabi teh testov. Resne ocene o njihovi uporabnosti ni nikjer na svetu. Kolikor poznamo format tega testa od prej in za druge povzročitelje, lahko trdim, da je test nekoliko manj občutljiv. To pomeni, da lahko izda lažno negativen rezultat. Lahko pa je tudi relativno zanesljiv, če ga testiramo na pravi populaciji, na pravih bolnikih. Če gre za bolnika, ki je akutno zbolel in kaže simptome, bi lahko morda z njim odkrili približno 80 ali po najslabši oceni približno 60 odstotkov okuženih. Vedeti pa je treba, da ima lahko človek, ki je na začetku bolezni, le majhno količino virusa, že naslednji dan pa se ta izjemno poveča. Zato smo skrajno previdni, kako bomo definirali uporabo teh testov. Sami izkušenj za zdaj nimamo, nekaj bolnišnic naj bi tak format testa ocenilo kot sprejemljiv, sam pa čakam na podatke večjih študij. Prva je italijanska in druga nemška, v okviru katerih so testirali nekaj različnih testov in podali primernost in oceno za določene skupine bolnikov. Kdaj naj bi bili rezultati študij na voljo? Mislim, da v nekaj tednih. Zakaj se pri nas bris še vedno jemlje iz nosnega dela žrela in ne iz ustnega, kot to počnejo ponekod v tujini? Odgovor je preprost: po študijah, ki so bile narejene doslej, je najzanesljivejši vzorec iz nosnega dela žrela, precej dobro se je izkazala tudi slina ali bris ustnega dela žrela, a so v večini študij dokazali, da so nekaj okuženih pri tem vendarle izgubili, se pravi, da vsi v tem delu žrela nimajo virusa. Boljše je bilo, če so jemali kombiniran bris, bris ustnega in nosnega dela žrela, to je bilo najučinkovitejše. Nekoliko več si obetamo od predvidenih novih testov, ki bodo testirali slino, a prepričljivih rezultatov za to še ni. Če je test z brisom pozitiven, potem smo skoraj zagotovo okuženi z novim koronavirusom, če pa je negativen …? Ta hip ocene ne bi mogel podati, načeloma se s temi testi postavljajo začasne diagnoze. Proizvajalci testov se dobro zavarujejo, kdor prebere navodila, ve, da negativen test še ne pomeni, da bolnik te bolezni nima, če pa je test pozitiven, je treba okužbo potrditi z zanesljivejšo metodo. Je pa res, da se po hitrosti z njimi ne da primerjati ničesar drugega, kar imamo ta hip. A vendarle … o kakšni stopnji specifičnosti in zanesljivosti govorimo? Zelo težko rečem. Po nekaterih raziskavah, ki smo jih delali za gripo, so bile številke pri specifičnosti, torej možnosti, da bi test dal lažno pozitivne rezultate, kar dobre, tudi nad 95, celo 98 odstotki, pri nekaterih celo 100 odstotkov. Pri občutljivosti pa niso bile dobre, vsaj ne za gripo. Po študiji, ki smo jo naredili in je bila objavljena kot diplomsko delo, je bila občutljivost za gripo pri otrocih 60-odstotna, pri odraslih pa samo 30-odstotna. Tudi po nekaterih predčasnih rezultatih za covid 19 je pri določenih testih povezava z brisi zelo slaba, včasih tudi pod 50 odstotki. Zato je zelo pomembno, da se vsak test in posameznega proizvajalca posebej oceni, ker pa jih je toliko, je v Sloveniji to zelo težko izvesti, saj ob čezmerni količini testiranj že redno diagnostiko komaj obdelujemo. Če prav razumem, so lahko testi brisov žrela in nosu tudi v polovici primerov lažno negativni? Tudi lahko. Predvsem je treba upoštevati, v kateri stopnji testiramo bolnika. Nekateri bi si želeli, da bi s takim testom iskali tudi asimptomatske bolnike, a po mojem vedenju zdaj prav noben test ni registriran za takšne namene. Kaj takega je zelo težko narediti, potrebno bi bilo natančno načrtovano večkratno testiranje, vse skupaj pa je odvisno tudi od cene. Cene takšnih testov bi morale biti občutno nižje, če bi hoteli govoriti o smiselnosti takšne uporabe. Se je pri vas v tem času kateri od zaposlenih, ki testira ljudi, že okužil z novim koronavirusom? Ne, doslej se ni okužil nihče od zaposlenih, in to ne pri delu ne v zasebnem življenju. Če bi se nam to zgodilo, bi se resno ustrašili, kako bomo zagotavljali diagnostiko še naprej. Če najdemo okuženega, bi morali ob tem v karanteno poslati precej ljudi, izpad dela pa bi bil tako velik, da bi ga bilo nemogoče nadomestiti. Ustaviva se še pri nedavnem primeru Maribora, kjer se je ob stiku z okuženim bolnikom okužilo 11 strokovnih delavcev. Kako je to mogoče, ko pa vemo, da medicinsko osebje najbrž zelo dobro pozna vse ključne ukrepe za preprečevanje širjenja okužb. Konkretnega primera ne poznam in ga zato težko komentiram. Smo pa v Sloveniji že opazili kar nekaj primerov oziroma izbruhov med zdravstvenimi delavci. Zakaj se je to zgodilo? Verjamem, da se zna po šestih mesecih večina zdravstvenega osebja ustrezno varovati, težava pa je, da smo tudi zdravstveni sodelavci samo ljudje in moramo sneti masko, ko gremo s kom na malico ali s kom popijemo kavo, in če smo pri tem nepozorni in ne upoštevamo popolnoma enakih navodil kot ob stiku z bolnikom, lahko okužbo nehote prenesemo na preostale sodelavce. To je po mojem mnenju največkrat vzrok takšnih večjih izbruhov. Kako sami gledate na nekaj prihodnjih mesecev? Zelo sem zaskrbljen. Na diagnostiki respiratornih virusov delam že 11 let in v mesecih, ki so za nami, predvsem pa v tem mesecu, še nikoli nisem videl, da bi bil kakšen izbruh bolezni tako silovit in neobvladljiv, kot je zdaj. Resno me skrbi, kaj se bo zgodilo, ko se bomo zaradi hladnejših temperatur še več zadrževali v zaprtih prostorih skupaj z drugimi ljudmi. Že zdaj svoje učinke kaže začetek šolskega leta, svoje bo dodalo še novo študijsko leto. Ljudje na ulicah ne vzdržujejo varnostne razdalje, da o lokalih sploh ne govorimo. Tudi če so na odprtem, nam nič ne pomaga, če sedimo preblizu. Zdaj poleg covida sicer opažamo izključno le še rinoviruse, ki pa so največkrat okužba majhnih otrok, ki te viruse raznesejo med seboj in na starše. To je tisto veliko breme, ki smo se ga vsi bali, a je prehlad ena od človekovih najpogostejših bolezni. Žal covid pri zdravih mladih ljudeh ravno tako pogosto poteka kot prehlad in v tem primeru smo obsojeni na to, da bomo med ljudmi morali najti tiste, ki imajo covid, preostale, ki ga nimajo, pa čim prej sproščati na delo.  

Že od začetka marca je celotno delovanje v zdravstvu podrejeno ukrepom zaščite pred okužbo z novim koronavirusom, kar ima poleg nujne zaščite pred širjenjem tudi številne stranske učinke. Člani Slovenskega združenja organizacij bolnikov z rakom ONKO NET so opozorili, da imajo številni bolniki, ne le z rakom, slabši ali celo onemogočen osebni dostop do družinskega zdravnika in pravočasne diagnostike ter do zdravljenja. Čeprav je ves svet osredotočen le na virus, se nikakor nista ustavila obstoj in razvoj drugih bolezni in zdravstvenih težav. Zato številke obravnav in posegov v primerjavi s številom obravnavanih v enakem obdobju lani ponekod zelo skrb vzbujajoče. Onkološke bolnike in tiste, ki šele čakajo na preiskave za morebitno potrditev bolezni, vsi ti zastoji zelo skrbijo bolnike. Člani Slovenskega združenja organizacij bolnikov z rakom ONKO NET so opozorili, da imajo številni bolniki, ne le z rakom, slabši ali celo onemogočen osebni dostop do družinskega zdravnika in pravočasne diagnostike ter do zdravljenja. "Poznam primer, ko je mlada ženska zatipala bulico v dojki, ker pa je bila njena zdravnica na dopustu, ni mogla priti na nadaljnjo obravnavo, ker ji nadomestni zdravnik ni želel napisati takšne napotnice. Čakala je en mesec, da se je njena zdravnica vrnila. Lahko si predstavljamo, kako se je počutila. Po mesecu in pol je le dobila napotnico in njen primer se je dobro končal, izkazalo se je, da bulica ni bila maligna." – predsednica ONKO NET in izvršna direktorica Združenja bolnikov s krvnimi raki in limfomi Kristina Modic   Prav diagnostika, ne samo bolnikov z morebitnimi rakavimi boleznimi, je največja težava novih primerov. Tisti, ki so diagnozo imeli že pred epidemijo, so namreč tudi med njo dobili vse zdravljenje. Na Onkološkem inštitutu v Ljubljani so vsa zdravljenja tudi med najstrožjimi ukrepi potekala brez zastojev, pravi strokovna direktorica Onkološkega inštituta Ljubljana, prof. dr. Irena Oblak. Tudi na gastrološkem oddelku je zdravljenje že diagnosticiranih bolnikov potekalo brez večjih zastojev, bistveno manj, približno 4500, pa je bilo diagnostičnih pregledov. Kot pravi predstojnik Kliničnega oddelka za gastroenterologijo UKC Ljubljana prof. dr. Borut Štabuc, so večino med poletjem že nadoknadili, je pa zdaj priliv bolnikov s primarne ravni res velik in zelo ustavlja sistem. Dostopnost na pregled in osebni obisk ambulant je na primarni ravni zelo otežen, so pa prakse zelo različne in odvisne tudi od organiziranosti samega zdravnika, njegove ekipe in zdravstvenega doma, če dela v njem, a dostopnost do osebnega zdravnika je povsod slabša. Toda tudi zdravniki na primarni ravni opozarjajo, da bolniki niso vešči uporabe drugih komunikacijskih poti, da dementni bolniki še vedno nenapovedano prihajajo na preglede in da tudi sami ne dobivajo informacij o odločitvah zavarovalnice o bolniških odsotnostih, čakalne dobe za nekatere preglede podirajo načrtovane vrstne rede napotitev, tako da vse odločitve še zdaleč niso v njihovih rokah, niza težave predsednica Upravnega odbora Združenja zdravnikov družinske medicine SZD prof. dr. Danica Rotar - Pavlič. Čeprav sam zdravi bolnike, za katere najbolj običajni virusi pomenijo smrtno grožnjo in zaradi katerih dejansko umirajo, je predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana prof. dr. Samo Zver prepričan, da je koronavirusna bolezen, kot se je izrazil, bolezen za zraven, s katero je pač treba živeti in ob kateri je treba zdraviti tudi druge bolezni brez ustavitev, prav tako kot ne bi smel biti ustavljen pedagoški proces v bolnišnicah, sploh pa ne uvajanje novih zdravljenj. "Tudi to je pomemben del medicine in račun za ta zastoj, ki bo prišel, bomo 'debelo' plačali."

Če sodimo po objavah na družbenih omrežjih in v medijih, lahko razberemo, da odpor proti zaščitnim maskam in drugim preventivnim ukrepom za boj proti epidemiji covida, narašča. Postaja vedno bolj glasen in agresiven. Mnenja se krešejo tudi okoli vprašanja: »Zaščitne maske da ali ne?« V Intelekti odgovarjajo doktorji znanosti iz šestih različnih strok: fizičarka prof. dr. Maja Remškar (Institut Jožef Stefan), infektolog in specialist intenzivne medicine Tomaž Vovko (Infekcijska klinika Ljubljana), komunikologinja prof. dr. Tanja Kamin (FDV), virologinja in biotehnologinja prof. dr. Maja Ravnikar (NIB), filozof prof. dr. Igor Pribac (Filozofska fakulteta Ljubljana) in kirurg prof. dr. Uroš Ahčan (UKC Ljubljana). V središču tokratne Intelekte so zaščitne maske. Kaj o zaščitnih maskah vemo do zdaj? Zakaj nam je stroka maske najprej odsvetovala, zdaj pa jih priporoča? Kaj o maskah drži in kaj ne? Odgovore je iskal Iztok Kônc. Foto: Engin_Akyurt/ PixabayZa uporabo mask so utemeljeni medicinski pa tudi moralni razlogi. Najmlajša umrla bolnica v Sloveniji je bila stara le 49 letČe sodimo po objavah na družbenih omrežjih in v medijih, lahko razberemo, da odpor proti zaščitnim maskam in drugim preventivnim ukrepom za boj proti epidemiji covida, narašča. Postaja vedno bolj glasen in agresiven. Mnenja se krešejo tudi okoli vprašanja: »Zaščitne maske da ali ne?« V Intelekti odgovarjajo doktorji znanosti iz šestih različnih strok: fizičarka prof. dr. Maja Remškar (Institut Jožef Stefan), infektolog in specialist intenzivne medicine Tomaž Vovko (Infekcijska klinika Ljubljana), komunikologinja prof. dr. Tanja Kamin (FDV), virologinja in biotehnologinja prof. dr. Maja Ravnikar (NIB), filozof prof. dr. Igor Pribac (Filozofska fakulteta Ljubljana) in kirurg prof. dr. Uroš Ahčan (UKC Ljubljana). V središču tokratne Intelekte so zaščitne maske. Kaj o zaščitnih maskah vemo do zdaj? Zakaj nam je stroka maske najprej odsvetovala, zdaj pa jih priporoča? Kaj o maskah drži in kaj ne? Zakaj si nekateri zaščitno masko tako težko nataknejo? Ko infektolog Tomaž Vovko pride v službo, si najprej obleče zaščitna oblačila: podobleko, dva zaščitna plašča, posebne nogavice in obuvala, dva para rokavic in skafander – ali pa, namesto skafandra – zaščitno kapo, očala in FFP3 zaščitno masko. Tomaž Vovko dela na Intenzivnem oddelku Infekcijske klinike, kjer zdravi najtežje bolnike s covidom. Njihovo življenje pogosto visi na nitki. »Obstajajo ljudje, ki meni rečejo, jaz ne verjamem v ta virus. To je zarota. To je pretirano. In ti ljudje potem ne želijo imeti zaščitnih mask.« Fizičarka Maja Remškar je na Institutu »Jožef Stefan« s kolegi preverjala učinkovitost zaščitnih mask. Njen odgovor na pomislek, ali ni virus tako majhen, da se brez težav izmuzne skozi masko, je zato znanstven in dokazan. »Na podlagi naših rezultatov lahko rečem, da blago kirurških mask prepušča manj kot en odstotek teh delcev. To pomeni, da virusi skozi tako masko ne morejo.« Komunikologinja Tanja Kamin pojasnjuje, da so naša stališča o zaščiti z maskami odvisna tudi od tega, kako in kakšne informacije o maskah in covidu dobimo.»Na začetku so se ljudje, vsaj tisti, s katerimi smo govorili v okviru raziskave, brez izjeme držali zaščitnih ukrepov. Skrbeli so, da ne bi okužili sebe. Še bolj zanimivo spoznanje pa je, da so bili vsi zelo obremenjeni s tem, da ne bi slučajno oni sami okužili koga drugega.« Filozof Igor Pribac je v pogovoru izpostavil še en pomemben vidik uporabe zaščitnih mask. Zaščitne maske je pogledal skozi antropološki zorni kot. »Maska prekrije velik del obraza in ga naredi manj prepoznavnega, kot je bil prej. S tem prekine nenapisano vendar uveljavljeno pravilo, po katerem naj bi ljudje drug drugemu kazali svoj obraz. Obraz je namreč tisti del našega telesa, ki je tako rekoč univerzalno razpoznaven.« Odpor proti nošenju mask in proti drugim preventivnim ukrepom za upočasnitev širjenja epidemije skrbi virologinjo in biotehnologinjo Majo Ravnikar. »Doktor Ihan je v enem svojih prispevkov psihološko razložil, da gre za pojave v družbi, ki so do neke mere sicer pričakovani. Ljudje v situacijah, ki jih ne morejo nadzorovati, vse skupaj zanikajo.« Kirurg Uroš Ahčan pravi, da je maska fizična pregrada, mehanska zaščita, ki ima ob pravilni uporabi številne prednosti, sam pa vidi tudi nekatere slabosti. »Ker maske niso transparentne, ne moreš izražati svojih čustev in tudi ne normalno komunicirati. Govorica telesa je okrnjena. Pregled z masko je drugačen. Brez maske takoj opaziš, ali je bolnik zadovoljen, ali ne, kakšne so ob dotiku bolečine, kakšne so njegove reakcije. Pričakujem, da bo industrija za ta namen izdelala transparentne maske.« Po podatkih Univerze Johns Hopkins (1. 9. 2020) se je po svetu z novim koronavirusom sars-cov 2 okužilo že več kot 25 milijonov ljudi, 850.000 jih je zaradi covida umrlo. Za primerjavo: to je več kot za malarijo ali hivom. Kaj pa pravijo številke za Slovenijo? Po podatkih covid-19 sledilnika je bilo pri nas že več kot 2.900 potrjenih okužb z novim koronavirusom. Do včeraj je v Sloveniji zaradi covida umrlo 133 prebivalk in prebivalcev.

Strnili smo najnovejša spoznanja in objave v znanstvenem tisku o novem koronavirusu in obvladovanju koronavirusne bolezni. Epidemiologi povsod po svetu pripravljajo napovedne modele o tem, kako se bo razvijala pandemija in kakšni bodo prihodnji meseci. Čeprav se njihove napovedi v številnih stvareh razlikujejo, se znanstveniki strinjajo predvsem glede dveh stvari: covid 19 bo ostal, prihodnost pa je odvisna od številnih neznank, med drugim od tega, ali bomo dovolj hitro našli odgovore na to, zakaj se ljudje na okužbo odzovejo tako različno, kaj imajo pri tem geni, ali lahko razvijemo trajno imunost, ali je virus doslej razvil kakšne ključne mutacije in kako učinkovita bodo cepiva? Ta hip je v predklinični stopnji 198 kandidatov za cepiva, v varnostnih stopnjah ena in dve približno 30 cepiv, stopnjo tri, torej zadnjo stopnjo pred podelitvijo licenc, ki je tudi najdolgotrajnejša, pa so doslej dosegla štiri cepiva. Število okuženih po svetu je preseglo 19 milijonov, virus je doslej zahteval 712.000 žrtev. V številnih državah rahljajo ukrepe in s tem puščajo pri ljudeh lažni vtis, da se pandemija končuje, a to nikakor ni res, svarijo raziskovalci. Kljub temu pa smo se v zadnjih mesecih veliko naučili, številne raziskave in tudi izkušnje iz vsakdanjega življenja so potrdile predvsem eno: učinkovita skrb za higieno, torej redno umivanje rok in uporaba maske, je pri zajezitvi napredovanja epidemije celo učinkovitejša od stroge karantene. Ekipa raziskovalcev Imperial Collegea v Londonu je ugotovila, da se v več kot 50 državah, v katerih so odpravili karanteno, epidemija ni vrnila v pričakovanem obsegu, in to prav zaradi spremenjenega vedenja ljudi. Skrb za higieno torej šteje. Na univerzi Sao Paolo so raziskovalci pognali več kot 250.000 matematičnih modelov, v katerih so preverjali različne stopnje fizične distance v kombinaciji s poostreno higieno. Raziskovalci so prišli do zaključka, da je mogoče s postopnim zmanjševanjem ukrepov fizične distance vsakih 80 dni doseči obvladovanje epidemije pod pogojem, da vsaj polovica ljudi izvaja zaščitne ukrepe za preprečevanje okužbe (tj. umivanje rok in nošenje zaščitnih mask). S tem pa lahko povežemo nedavna dognanja z ene od izraelskih srednjih šol. Potem ko so šolo sredi maja po karanteni znova odprli, so dijaki v šolo hodili kot pred izbruhom covida 19, torej brez kakršnih koli zaostrenih ukrepov. Približno deset dni po odprtju so v šoli odkrili prva dva okužena dijaka. Ker jim v šoli ni bilo treba nositi mask, so se okužbe bliskovito razširile. Z virusom se je okužilo 153 dijakov in 25 predstavnikov osebja, ključni za prenos okužb so bili šolski odmori, nagneteni razredi (v razredih je bilo od 35 do 38 dijakov), prav tako je k širjenju virusa pripomoglo izjemno vroče obdobje konec maja, zaradi česar so na šoli izdatno uporabljali klimatsko prezračevanje. Pravi šolski laboratorij torej. Iz Združenih držav Amerike poročajo o nečem podobnem. Raziskovalci so preučevali izbruh covida 19 na enem od ameriških mladinskih kampov v zvezni državi Georgia. Čeprav so se morali vsi udeleženci v dvotedenskem obdobju pred prihodom testirati na koronavirus in čeprav se otroci med sabo niso smeli mešati, družili so se lahko le s tistimi, ki so spali v isti sobi, so prve okužbe na kampu zaznali dva dneva po prihodu otrok. Z virusom se je v naslednjih dveh tednih okužilo skoraj sto članov osebja in 168 udeležencev, od tega več kot polovica otrok, starih od šest do deset let. K hitremu širjenju okužbe naj bi pripomoglo predvsem to, da je v enem prostoru spalo več deset otrok in da so se nato ti skupaj udeleževali skupinskih dejavnosti, kot je zborovsko prepevanje. Nekatere celice našega imunskega sistema, ki lahko prepoznajo koronaviruse, ki ljudem povzročajo običajen prehlad, se odzivajo tudi na Sars-CoV-2, ki povzroča bolezen covid 19. Gre za spominske celice T, pri katerih so raziskovalci ugotovili, da lahko prepoznajo določene sekvence proteinov na novem koronavirusu. Novi dokazi tako potrjujejo hipotezo, da lahko že vzpostavljena imunost na koronaviruse, ki so nam znani in so v človeški populaciji že dolgo časa, vpliva na blažji potek okužbe z novim koronavirusom. A potrebni so dodatni dokazi. Raziskovalci pa so postregli še z eno potrditvijo, kako pomembna sta takojšen odziv in uvedba ukrepov, potem ko se v skupnosti pojavijo okužbe s koronavirusom. Skupina iz Univerze v Hongkongu je preučevala interval med pojavi simptomov med prvookuženim in vsemi naslednjimi, ki jih ta okuži. In ta niti ni tako dolg, kot so predvidevali na začetku. V pettedenskem obdobju od januarja do februarja so raziskovalci ugotovili, da se je ta interval skrajšal s 7,8 dneva na komaj 2,6. To je še dodatna potrditev, da so kitajske oblasti ukrepale ustrezno in pravočasno. Ko se v skupnosti pojavi okužba, je treba ukrepati takoj. Za konec pa še k živalim: V še ne objavljeni študiji raziskovalci ugotavljajo, da se virus tudi med živalmi širi podobno obsežno kot med ljudmi. Raziskovalci z univerze Bari so marca in maja v severni Italiji iskali okužbo pri 540 psih in 277 mačkah, ki so živeli pri okuženih ljudeh oziroma po soseskah, kjer je bila razširjenost virusa velika. Z brisi pri nobeni od živali niso neposredno dokazali virusne RNK, s poznejšimi serološkimi preiskavami pa so prisotnost protiteles na virus ugotovili pri treh odstotkih psov in štirih odstotkih mačk. Ta delež v živalski populaciji je primerljiv s tistim v človeški. Raziskovalci sklepajo, da se lahko živali prav tako okužijo kot ljudje.

V Sloveniji odmeva obsežna nemška študija, ki je bila v zadnjih dneh julija objavljena v ugledni znanstveni reviji Lancet. Raziskovalci so pregledali zdravniške kartone več kot 10.000 bolnic in bolnikov, ki so se zaradi covida-19 zdravili v nemških bolnišnicah. Na osnovi podatkov so ugotovili, da je vsak peti bolnik s covidom, ki so ga sprejeli v bolnišnico, umrl; od tistih, ki so dihali s pomočjo ventilatorja, pa kar vsak drugi. »Podatki so zaskrbljujoči,« pravi infektolog prof. dr. Andrej Trampuž, ki dela na Kliniki Charite v Berlinu. Zaskrbljen je, ker si ljudje zaradi strahu pred epidemijo zatiskajo oči. Več pa v Ultrazvoku. Dr. Trampuža je v Berlin poklical Iztok Konc. Foto: TV SlovenijaMaske ščitijo bolj od razkuževanjaUltrazvok prinaša tudi dobre navice o covidu. Iztok Konc je v Berlin poklical infektologa prof. dr. Andreja Trampuža s Klinike Charite. V pogovoru sta izpostavila pomen uporabe mask v zaprtih prostorih in se dotaknila tekme med raziskovalci za učinkovito cepivo. Nista pa mogla mimo nemške študije, ki je opozorila na veliko smrtnost med bolniki s covidom. Raziskovalci so pregledali zdravniške kartone več kot 10.000 bolnic in bolnikov, ki so se zaradi covida-19 zdravili v nemških bolnišnicah. Na osnovi podatkov so ugotovili, da je vsak peti bolnik s covidom, ki so ga sprejeli v bolnišnico, umrl; od tistih, ki so dihali s pomočjo ventilatorja, pa kar vsak drugi. »Podatki so zaskrbljujoči,« pravi dr. Trampuž. Zaskrbljen je, ker si ljudje zaradi strahu pred epidemijo zatiskajo oči.

Raziskovalci pri nacionalni raziskavi o razširjenosti bolezni covid-19 v Sloveniji precej znižali ocene prekuženosti; imunolog Alojz Ihan nove rezultate komentira kot pričakovane. Raziskovalna skupina, ki je sodelovala pri nacionalni raziskavi o razširjenosti bolezni covid-19 v Sloveniji, je ta teden objavila podrobnejše poročilo o raziskavi. Spomnimo, raziskovalci Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo ljubljanske Medicinske fakultete so maja na podlagi prvih rezultatov ocenili, da se je do konca aprila z novim koronavirusom okužilo od 40.000 do 80.000 prebivalcev Slovenije oziroma približno 3 odstotke ljudi. V ta teden objavljenem poročilu o raziskavi pa so svojo oceno popravili, saj so upoštevali tudi nove ocene o specifičnosti testov in izkušnje iz drugih, že objavljenih raziskav v tujini. Tuje raziskave, ki so uporabljale iste teste, so namreč ovrgle točnost pri lastnostih, ki jih je navedel proizvajalec testa. Po novi oceni naj bi imeli v Sloveniji manj kot odstotno prekuženost, in torej ne 3-odstotno, kot je veljalo doslej. Prekuženih naj bi bilo le približno 16 000 ljudi. Za komentar smo prosili imunologa prof. dr. Alojza Ihana, predstojnika Katedre za mikrobiologijo in imunologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti. Raziskovalci nameravajo izsledke raziskave objaviti tudi v več člankih v priznanih mednarodnih medicinskih revijah. Prvi članek z naslovom "Low prevalence of active COVID-19 in Slovenia: a nationwide population study on a probability-based sample" je bil 10. 7. 2020 sprejet v objavo v reviji Clinical Microbiology and Infection.

Ali smo zakorakali v drugi val in kako ravnati, da se mu izognemo, odgovarja vodja svetovalne skupine za covid 19 pri Ministrstvu za zdravje infektologinja prof. dr. Bojana Beović. Od prvega primera okužbe z novim koronavirusom v Sloveniji so minili že skoraj štirje meseci, vmes smo prvi val učinkovito zajezili, zdaj pa z vse večjo zaskrbljenostjo spremljamo nove okužbe, ki niso več le posledica iz drugih držav. "V nedeljo je bilo šestnajst novih primerov, danes jih pričakujemo še veliko več. Povečuje se število pozitivnih primerov, ki prihajajo iz Hrvaške." – infektologinja prof. dr. Bojana Beović   Novo žarišče v državi je postal tudi dom starejših v Vipavi. Na vprašanje, kako je sploh mogoče, da se je virus v domu tako hitro razširil, infektologinja odgovarja: "Sprašujem se, kako je to mogoče. Nekaj mesecev smo postavljali trden sistem in organizacijo v primeru okužbe, očitno so nekatera vodstva domov to preslišala. Apeliram na vsa vodstva domov, naj se organizirajo, če se še niso. Bolnike iz Vipave smo hospitalizirali, da se dom razbremeni, ne zaradi spremembe doktrine."   Dr. Bojana Beović posebej poudarja tudi nevarnost okužb na neorganiziranih zasebnih druženjih. "Takšna druženja potekajo vsaj delno v zaprtih prostorih. Gre za ljudi, ki se poznajo in zato bolj sprostijo, med njimi je opaziti tesnejše stike. Po izkušnjah epidemiologov iz zadnjih 14 dni so prav taka druženja v Sloveniji najbolj tvegana dejavnost."

Ameriški virolog prof. Vincent Racaniello o aktualnih novih podrobnosti v našem znanju o koronavirusu in bolezni covid 19 ter o tem, zakaj se virus v Združenih državah Amerike tako silovito širi. Profesor Vincent Racaniello, nazadnje sva se pogovarjala marca, ko se je Evropa spopadala z žarišči koronavirusnih okužb. Zdaj se je žarišče prestavilo na obe Ameriki. A začniva pri virusu samem – kaj novega vemo o njem? V znanosti na tem področju so trenutno vse oči usmerjene v preventivo in razvoj cepiva, zelo malo pa je raziskav v zvezi s preučevanjem samega koronavirusa, kar je zelo slabo. Vsi so na lovu za lovoriko, da bi rešili svet … A virus se še naprej širi zelo tiho in hitro. Potem ko sva nazadnje govorila marca, je zdaj z veliko gotovostjo jasno, da se je virus razširil z netopirjev. Kako je prešel z netopirja na človeka, še ni povsem znano. Kot vemo, so ljudje na kitajskem podeželju v stiku z netopirji, a še enkrat bi rad poudaril, da izvor virusa ni kitajska tržnica z divjim mesom. Ni se začelo tam. Okužba izhaja s podeželja … Nasprotujem zahtevam, da je treba zapreti vse tovrstne tržnice na Kitajskem in da bomo tako odpravili leglo težav. To ne bo zaleglo, saj bodo ljudje na podeželju ne glede na to še vedno ostali v stiku z netopirji. Ne morete se jim izogniti, tudi v vaši državi imate netopirje in najverjetneje so tudi vaši netopirji okuženi s katerim od koronavirusov. To zagotovo ni zadnji koronavirus, s katerim se bomo srečali, naslednji izbruh lahko predvidimo v prihodnjih desetih letih. Pa je virus res mutiral v sev, ki je milejši? Obstajajo sicer poročila, da naj bi se virus spreminjal in da dobiva nove lastnosti, kar je po mojem mnenju nesmiselno. Gre za isti virus kot na začetku, nobenih občutnih sprememb nismo zaznali, sploh takšnih ne, ki bi vplivale na njegovo infektivnost ali kakorkoli omilile njegov vpliv na naše zdravje. Mediji seveda to na veliko premlevajo iz razlogov, ki mi niso znani. Vsi virusi mutirajo, ko se razmnožujejo v svojih gostiteljih, in to ni nič novega. Kar je pomembno, je, ali ta mutacija nekaj pomeni, in za zdaj tega pri tem konkretnem koronavirusu niso opazili. Virus se je od januarja zanemarljivo spremenil. V več tisoč izoliranih primerkih so do zdaj našteli le približno od 15 do 20 opaznejših mutacij, kar ni skoraj nič v primerjavi s tem, da je celoten genom virusa sestavljen iz zaporedja okoli 30 000 nukleotidov. Virus se spreminja, spreminja se počasi, a nobena od teh sprememb za potek bolezni pri ljudeh ne pomeni nič posebnega. Gre za isto bolezen kot pri dnevu ena, le da smo spočetka spregledali določene simptome oziroma nianse bolezni. Nobena od teh mutacij ni vplivala na osnovne značilnosti virusa. Znanstveniki, ki trdijo nasprotno, se motijo. Kaj novega pa so zadnji meseci povedali o sezonskem vplivu na pojavnost okužb? Igra začetek poletja na severni polobli kakšno vlogo? Gre to, da je trenutno tako slabo v Braziliji, pripisati začetku zimskega obdobja pri njih? Veliko virusov je sezonsko pogojenih. Gripa je zimska bolezen, običajni prehladi, povezani s koronavirusi, so prav tako sezonski, v večini primerov se pojavljajo v zimskem delu leta. Vzrok za to je vreme. Sprva smo mislili, da bo imel tudi novi koronavirus podoben značaj in da ga bo bolj vroče in vlažno vreme upočasnilo, a se to ni zgodilo. Še vedno namreč prevlada dejstvo, da je celotna človeška populacija dojemljiva za okužbo z njim, saj je naša čredna imunost zelo nizka. Vpliv toplega in vlažnega vremena na severni polobli tako v tem letnem času torej ostaja zanemarljiv. Dokler virus ne bo okužil velikega števila ljudi, opaznejšega sezonskega učinka ne pričakujem. V svojem podkastu This Week In Virology se vsak teden z gosti posvečate tudi klinični novostim v povezavi z zdravljenjem bolezni covid-19. Presenetljivo je že to, koliko organov in sistemov virus napade v našem telesu oziroma kje vse so ga našli. Znano je, da bolezen pri 80 odstotkih okuženih poteka v blagi obliki, medtem ko se pri preostali petini lahko razvije v hujšo obliko, najhuje prizadene dihalni sistem. V zadnjih mesecih smo se predvsem naučili, da ima lahko okužba z novim koronavirusom velik vpliv tudi na številne sisteme v telesu. Zdravniki poročajo, da vpliva na nastajanje krvnih strdkov, na dolgotrajne respiratorne težave zaradi zdravljenja z ventilatorjem, pri otrocih sproža redek sindrom Kawasakijeve bolezni. Napada tudi prebavni trakt, ledvice, živčni sistem … Govorimo o veliko različnih vplivih, ki jih pri običajnih respiratornih obolenjih ne zaznamo. Vzroki za vse to niso pojasnjeni, zagotovo pa je del odgovora v pretiranem odzivu imunskega sistema. Na srečo pa je veliko teh stanj ozdravljivih. Kaj sicer najpogosteje povzroči smrt pri okužbi? Najpogostejši vzrok smrti je povezan z odpovedjo dihalnega sistema. Tudi če težje bolnike priklopijo na ventilator, so pljuča pri nekaterih tako poškodovana, da ne zmorejo več absorbirati kisika, ki ga prejmejo, in pacient umre zaradi pomanjkanja kisika v krvi. Koliko pa je do zdaj znanega o vplivu genskih dejavnikov na razvoj koronavirusne bolezni pri človeku? Obstaja več hipotez, a nobena od njih še ni bila potrjena. Ena od njih, denimo, vlogo pri razpletu bolezni pripisuje krvni skupini. Ničla naj bi imela zmanjšano tveganje za hujši potek bolezni, medtem ko je pri skupinah A in B tveganje večje. A to ni dokazano. Zanimivo pri tem je, da geni, ki pogojujejo to, katero krvno skupino imate, na kromosomih ležijo zraven genov, ki vplivajo na vaš imunski odziv. Prav tako še vedno ni pojasnjeno, zakaj so starejši ljudje bolj dojemljivi za hujši potek bolezni. To, da bolezen pri nekaterih, sicer zelo redkih mladih povzroči tako hud potek, naj bi bilo prav tako povezano z geni. Da bi na tem področju dobili temeljitejše rezultate, bo treba še nekaj česa. Šest mesecev, kar se soočamo z virusom, je veliko premalo, da bi lahko dobili jasne odgovore. Kaj pa dejavnik spola? Ima to, katerega spola smo, kakšno vlogo pri tem, ali smo v večji nevarnosti, da huje zbolimo? Pri moških je tveganje za razvoj resnih zapletov po okužbi dvakrat večje kot pri ženskah. To zaznavajo v vseh državah, kjer se spopadajo z masovno obliko okužb, najverjetneje imajo vpliv na to hormoni. Ko so se z okužbami spopadali še na Kitajskem, so sprva ključnega krivca videli v kajenju. A zdaj so to v veliki meri ovrgli in večji vpliv pripisujejo spolu in vplivu testosterona. Med zdravili je ta teden v središču pozornosti remdesivir, ki so si ga Združene države priskrbele v ogromnih količinah. No, zvezda med zdravili pa sicer postaja deksametazon. Koliko res lahko pričakujemo od njega? Če ste v tisti fazi okužbe, ko se vaš imunski sistem odziva pretirano, je lahko vaša rešilna bilka. Gre za steroid, ki zmanjša odziv imunskega sistema. Kot zdravilo je torej uporabno pri najhuje bolnih, pri tisti petini bolnikov, kjer se je virus že spustil v spodnja dihala, in lahko reši približno 8 življenj od 25. Gre za dokaj poceni zdravilo, ki ga uporabljamo že leta, in je znano kot varno. Do zdaj so našli samo peščico zdravil, ki bi lahko bila učinkovita pri najhuje bolnih. Hidroksiklorokin, o katerem se je sprva veliko govorilo, se je izkazal za manj učinkovitega. Remdesivir je antivirusno zdravilo, ki deluje neposredno na virus in ima prav zato omejen učinek pri resno bolnih, saj v najbolj latentni fazi ne izdelujejo več veliko virusa. Težava pri njem je, da ga je treba dovesti dovolj zgodaj, in to intravenozno, zato vam ga lahko primerno odmerijo le v bolnišnici. To vsekakor ni zdravilo, ki bi ga lahko vzeli ob prvih znakih okužbe, kot lahko to storite pri zdravilu za gripo tamiflu. Zdravila, ki bi v obliki tablet zavrla razraščanje virusa v telesu, pa ne bodo na voljo pred prihodnjim letom. Sami ste pred časom opozorili, da bi morali delati predvsem na nekakšnem pankorona zdravilu, ki bi ga morali razvijati že leta, a ga nismo. To je v zvezi s tem izbruhom ena od največjih tragedij. Lahko bi ga preprečili. Izbruh sarsa pred skoraj 20. leti nas je naučil, da ti koronavirusi obstajajo v netopirjih na Kitajskem in da je le vprašanje časa, kdaj bo kateri od njih vnovič zašel v človeški obtok. Pred 20. leti smo imeli priložnost, da bi se podali v intenzivnejše preučevanje teh virusov in skušali zanje poiskati zdravilo, ki bi oviralo njihovo razmnoževanje. Znanja imamo dovolj, da bi lahko v tem času razvili univerzalno koronavirusno zdravilo, s katerim bi lahko kadarkoli pozneje zamejili širjenje virusa takoj, ko bi se ta pojavil. Vsemu temu, kar svet ugonablja zdaj, bi se torej lahko izognili. A podjetja niso hotela investirati v tak tip zdravila, ker v tem niso videla dobička, in tudi vlade niso vlagale v tovrstno raziskovanje, saj jim virus ni predstavljal potencialne grožnje. Celoten sistem, ki poganja in nadzira razvoj zdravil, torej pušča vodo. Ne moremo mu zaupati. Ne moremo se zanesti ne na podjetja in ne na vlade, da bi mislili strateško in usmerjeno v skupno prihodnost. Ta hip bi morali biti vsi na planetu besni, saj imamo tehnologijo, imamo znanje, znanstveno podporo, da bi to lahko ustavili. Pa nismo. Ker na tem zadnjih 20 let nismo delali. Zame osebno je to največja frustracija. Morda lahko vsaj hiter razvoj cepiva reši situacijo? Trenutno se s cepivom ukvarja zelo veliko podjetij, osredotočajo se samo na ta virus. Nedvomno se na tem področju napoveduje velik dobiček. A v resnici ne potrebujemo vseh. A ne bi bilo bolje, če bi se nekatera med njimi ukvarjala z iskanjem univerzalnega zdravila ali cepiva proti koronavirusom nasploh? Namesto tega imamo situacijo, ko skušajo vsi hkrati zamašiti luknjo, ki pušča, in ob tem ne razmišljajo o prihodnosti. Kako pa napreduje razvoj cepiva? Je katero že blizu faze tri, v kateri se po varnostni in učinkovni fazi cepivo razdeli med tisoče testiranih ljudi? Trenutno je v razvoju 172 različnih cepiv oziroma poteka toliko poskusov, da bi razvili ustrezno cepivo proti novemu koronavirusu. Pri tem jih je manj kot deset že v fazi preizkušanja na ljudeh, torej v fazah ena ali dve. Nobeno pa še ni v fazi tri. Pred nami je torej še dolga pot. Cepiva so različnih vrst: od inaktiviranega oziroma oslabljenega virusa, cepiv na osnovi virusnih vektorjev, kjer uporabimo kateri drug virus, ki ljudem ni škodljiv in nanj umestimo določene gene novega koronavirusa, potem so tu še cepiva, ki izhajajo iz nukleinske kisline, torej iz virusne RNK oziroma DNK in tako naprej. Faza ena je varnostna faza, v fazi dve pa cepivo odmerijo skupini ljudi, ob čemer kontrolna skupina cepiva ne prejme, in ju po določenem obdobju primerjajo. Ta faza traja vsaj šest mesecev, torej najmanj do jeseni. V fazi dve je zdaj eno od cepiv na osnovi RNK in cepivo, ki deluje na osnovi vektorskega virusa (in sicer enega od adenovirusov), prav tako je do faze dve napredovalo cepivo ene od raziskovalnih skupin na Kitajskem in pa cepivo, ki ga razvijajo v Kanadi in ki so ga zasnovali na osnovi inaktiviranega virusa. To so najbolj spodbudni primeri cepiv v razvoju ta hip, a imajo skupen problem: vsa našteta, ki bodo po vsej verjetnosti najprej na voljo, bo treba injicirati v telo. Če hočete imunizirati sedem milijard ljudi, potrebujete sedem milijard injekcijskih igel in ljudi, ki bi jih izdelali in priskrbeli. Veliko bolje bi bilo, če bi že zdaj razmišljali o različnih načinih aplikacije cepiva. Spremljam eno od cepiv, ki ni niti v fazi ena, a ima izjemen način aplikacije. Gre za neke vrste obliž z mikroskopsko majhnimi iglicami, ki bi si ga sami nalepili in bi se s tem cepili. Pomislite, kako učinkovito bi bilo, če bi lahko tako cepivo preprosto vsakemu poslali po pošti? Moj drugi pomislek pa je, da se večina cepiv osredotoča na rog oziroma glikoproteinski izrastek pri koronavirusu, tisti izrastek, ki ga dela tako prepoznavnega. Mislim, da to ne bi smel biti edini center pozornosti in da bi se morali pri razvoju cepiva osredotočati na več tipov proteinov pri virusu. Cepivo z oslabljenim virusom se mi zdi tako boljša možnost kot razvoj cepiva samo na osnovi virusne RNK. Ko sva se nazadnje pogovarjala, se je pandemija v ZDA šele začenjala, zdaj je v hudem razmahu. V čem je vzrok, da so se stvari pri vas zapletle tako, kot so se? V našem predsedniku, ki je v tej krizi nesposoben narediti karkoli pametnega. Že od začetka zanika, da bi bila pandemija resna, in zavrača pozive, da bi morale zvezne države odrediti več testiranj in nošenje mask. Še prejšnji teden je na primer zatrjeval, da bo virus izginil, če bomo testiranja preprosto zmanjšali. Za vse krivim vlado v Washingtonu in neučinkovitost centrov za nadzor bolezni in preprečevanje njihovega širjenja, saj ne izvajajo dovolj testiranj. To nas je onesposobilo, da bi epidemijo zajezili že na začetku. Vse to me pravzaprav ne preseneča, saj se pristojne znanstvenike tu javno ignorira. Najbrž poznate nastope dr. Anthonyja Faucija, ki mu – čeprav gre za enega od vrhunskih strokovnjakov s področja javnega zdravstva – predsednik in podpredsednik vztrajno oporekata, kot da bi vedela več od njega. Kitajska z milijardo prebivalstva je imela manj kot 100 000 okužb, uspelo jim je, da so virus zajezili. Podobno sta imeli Južna Koreja in Japonska s 125 milijoni prebivalcev občutno manj okužb, saj izvajajo teste in spodbujajo nošenje mask. Pri nas v ZDA pa zdaj že dnevno zabeležimo po 50 000 novih okužb. Sam sem iz New Yorka, lokalne oblasti so naredile res veliko, da so ustavile širjenje okužb v tem delu ZDA, toda na žalost zdaj preveč hitijo pri odpiranju dejavnosti, kar nam bo prineslo nov val okužb. Edina dobra novica pri vsem skupaj je, da vsaj zdravniki poročajo o napredku pri zdravljenju hujših oblik bolezni. Naučili so se, da lahko s pridom uporabijo antikoagulacijska zdravila, življenja rešujejo z omenjenimi zdravili. Zanimivo je tudi, da so ugotovili, da imajo boljše možnosti za preživetje tisti pacienti, ki jih iz ležečega položaja na hrbtu obrnejo na trebuh … Dokler bolnišnice niso preplavljene s pacienti, situacijo še lahko obvladujemo … Zagotovo pa bomo imeli izjemno veliko okužb, o tem ni dvoma. V katerih zveznih državah pa je trenutno najhuje in zakaj prav tam? To so Florida, Teksas, Arizona in Kalifornija, z izjemo zadnje gre torej za primere zveznih držav, kjer so guvernerji naklonjeni politiki predsednika Trumpa in ga pri tem tudi posnemajo. Maska je učinkovito varovalo in ne vem, zakaj je nošenje maske za Američane takšna težava. Američani ob tem zmotno menijo, da moč virusa slabi, če se kak dan zabeleži manjše število na novo odkritih okužb. A to ni res, virus je še vedno prisoten in se tiho plazi med populacijo. Tudi če si mlad in morda ob okužbi ne razviješ hujše simptomatike, lahko okužbo preneseš na koga, ki je veliko bolj ranljiv, in to ni pošteno. Trenutno dnevno naraščanje števila okuženih v ZDA je več kot 50 000, skupno je pri vas okuženih že več kot 2 milijona 800 000 ljudi. Kakšna je po vašem prava številka okuženih? Že od začetka sem opozarjal, da je okužb več, kot vemo. To zdaj priznavata tudi Svetovna zdravstvena organizacija in ameriški Center za nadzor nad boleznimi, krajše CDC. Menim, da je okužb vsaj desetkrat več, kot kažejo uradni podatki. Težava s testiranjem je v tem, da testiramo po večini samo bolne ljudi, tudi v našem delu univerze Columbia, kjer je medicinski center, ni testiran nihče, razen če je v stiku s pacienti. Nikoli nam niso niti ponudili testiranja. Na telefonu imamo aplikacijo, v kateri potrdimo, da nismo okuženi. Preprosto pritisnemo tipko, ki zasveti zeleno, in s tem lahko komurkoli dokazujemo, da nismo bolni. To je neumnost, saj se lahko vsak zlaže. Narobe je, ker se ne testira več ljudi, a to je drago, posamezen test stane 100 ameriških dolarjev. V preteklih treh mesecih karantene bi morali delati predvsem na tem, da razvijemo cenejše in učinkovitejše teste. Spomnite se ideje s sploščenjem krivulje. Njena osnovna naloga je bila, da ublaži hitro naraščanje hujših primerov in s tem omogoči zdravstvenemu sistemu, da se prilagodi, ter nam da dovolj časa za razvoj hitrih in učinkovitih ter ugodnih testov. A tega nismo storili, svoje je naredil političen vpliv. Kateri so bili po vašem ključni mejniki, ki so vodili v razraščanje pandemije? Kdaj kronološko ni bilo več poti nazaj? Mislim, da je bilo ključno obdobje, ko je virus zapustil Kitajsko, ko so o prvih primerih poročali iz Azije, Evrope in ZDA. Kljub temu letalskih potovanj nato še precej časa niso omejili, ta pa so virus raznesla povsod. In ko se je hkrati pokazal v več delih sveta, nismo mogli storiti nič več. Pri tem je kljub temu zanimivo, da je trajalo kar nekaj časa, da je s Kitajske zašel v druge države. Ko sem januarja še predaval študentom, smo se med predavanji spraševali, zakaj se prenaša tako počasi. A bistvo je v tem, da se okužba prenaša samo s peščico okuženih ljudi. Okužen mora biti pravi človek, ki se mora znajti v pravih okoliščinah, da virus raznese po svoji okolici. To najbrž pojasni, zakaj je na začetku trajalo tako dolgo. Najbrž nakazujete na to, da je pravzaprav le manjši delež ljudi širil okužbo. Gre za tako imenovani disperzijski faktor oziroma parameter? Disperzijski parameter je zanimivo število, do katerega smo prišli v nadaljnjem razvoju pandemije. Gre za število ljudi, ki v resnici širijo okužbo. Pri SARS-CoV-2 je ta parameter okoli 0,1, kar pomeni, da 10 odstotkov okuženih povzroči okoli 80 odstotkov okužb. Virusa ne širi vsak, ki je okužen. V tem je morda razlog, zakaj je virus potreboval toliko časa, da je zapustil Kitajsko. O vzrokih za tak način širjenja še vedno nismo prepričani. Najbrž poznate izraz 'superprenašalci'? To so tisti okuženi, ki virus raztrosijo med res veliko ljudi. Pojav teh zagotovo vpliva na to, da imamo tak disperzijski parameter. Drugi razlog pa je v tem, da smo si ljudje različni in da so nekateri družabno bolj dejavni kot drugi. Ob tem je presenetljivo, da se je kar 40 odstotkov okužb v ZDA razvilo v notranjih prostorih, kot so negovalne bolnišnice, zapori, predelovalni obrati. V zaprtih prostorih, kjer se druži veliko ljudi, zrak kroži, kar je prvovrstna pot, da razširite okužbo. Zato zahajanje v restavracije in zaprte nočne klube zdaj res ni dobra ideja. Tveganje v takih prostorih je zelo visoko. Podobno je najbrž z večjimi izobraževalnimi ustanovami. Kako smotrno bo jeseni zagnati univerzitetno življenje in napolniti predavalnice? To ni ravno dobra ideja. Veliko predavateljskega osebja je starejšega, pri starejših pa je možnost za pojav težjih oblik bolezni večja. Na univerzah in fakultetah prihaja v neposreden stik veliko študentov z zelo različnih koncev, ki skupaj sedijo v zaprtih prostorih. Veliko ameriških univerz je že sprejelo odločitev, da v jeseni ne bo predavanj v predavalnicah, in to je zagotovo dobra ideja, saj cepiva zagotovo še ne bo pred novim letom. Zgodi se lahko, da predavanj ne bo niti prihodnjo pomlad. Ena izmed polemik v zvezi z virusom je dolgotrajno vztrajanje pozitivnih brisov pri osebah, ki so virus prebolele. Pri nas v Sloveniji se je pri rekorderju – pri nekem posamezniku – pozitiven bris pojavljal celo 60 dni po prenehanju znakov bolezni. Kako je mogoče, da sledove virusa odkrijejo po tako dolgem obdobju? V resnici ne gre za virus, gre za delce virusnega genskega materiala. Standardni testi PCR, ki jih uporabljamo, zaznavajo virusno nukleinsko kislino RNK. Kot vidimo tudi pri drugih virusnih okužbah, lahko pri posamezniku – tudi ko simptomi prenehajo in ko že deluje zdrav – dele virusne RNK odkrijemo tudi več tednov po prestanih znakih okužbe. Trenutno potekajo prizadevanja, da bi razvili teste, ki bi nam bolj nedvoumno potrdili, ali lahko oseba še vedno širi okužbo. Morda bi morali metodo PCR kombinirati s serološkimi testi, to bi nam zagotovo bolje osvetlilo, v kakšnem stanju je oseba. Ta zaplet predstavlja težavo, saj veliko ljudi zaradi pozitivnih rezultatov brisa ne morejo premestiti v negovalne bolnišnice, v domačo nego, prav tako so tudi pozneje kljub dobremu počutju prisiljeni ostati v karanteni, čeprav po vsej verjetnosti za druge že lep čas ne pomenijo več nevarnosti okužbe. Se strinjate z opozorilom prvega moža Svetovne zdravstvene organizacije dr. Tedrosa Adhanoma, da je najhujše šele pred nami? Da, težava je v tem, da je trenutno okuženih pravzaprav zelo malo ljudi. Na svetu je sedem milijard ljudi, okuženih pa jih ni niti pol milijarde. S stališča povečevanja števila okužb je najhujše še pred nami, nedvomno. Cepiva ne bo vsaj še leto dni in tudi ko ga bomo dobili, ga bo sprva prejelo malo ljudi. Zato – ja, soočiti se bomo morali z veliko več okužbami, bolezen bo trajala in še naprej zahtevala življenja. A mislim, da bi se temu lahko v veliki meri izognili, če bi zagotavljali redno testiranje in zahtevali redno nošenje mask. Ker pa imamo med vodilnimi v državah ljudi, ki temu ne verjamejo, je to res težava. Veliko je tudi opozoril, da pandemija še poglablja socialne razlike in da – po drugi strani – te še poganjajo njo? V ZDA, denimo, je problem tuja delovna sila, ki neprekinjeno dela že med vso pandemijo. To so slabo plačani delavci, po katerih je pandemija najbolj udarila. Med njimi je izbruhnilo opazno več okužb, pogostejši je tudi težji potek bolezni, saj imajo praviloma že predhodne zdravstvene težave in si ustrezne zdravstvene oskrbe ne morejo privoščiti. To je vseprisoten globalni problem, ljudem ni omogočena zadostna zdravstvena oskrba. Kakšno lekcijo lahko potegnemo iz tega? Zdravstveno oskrbo moramo zagotoviti vsakomur. Po mojem mnenju je to primarna naloga vsake vlade, zdravstvena oskrba ne bi smela biti stvar izbire in denarja. Vsak bi moral imeti pravico, da je je deležen. Tudi tuji delavci. Če ostanejo zdravi oni, ostanemo zdravi vsi. Nalezljive bolezni ne izbirajo na osnovi višine vaše plače. Poskrbeti moramo za vse in na koncu je to ugodnejša možnost. Poglejte količino sredstev, ki jih ZDA trenutno namenjajo za zdravljenje bolnikov s covidom. Gre za milijarde in milijarde dolarjev. Če bi za pravičnejšo zdravstveno oskrbo vseh odtegnili  samo del tega, bi to pomenilo veliko razliko. Kaj pa menite o vztrajnem pojavljanju teorije, da je virus nastal v laboratoriju? Zdi se, kot da kljub vztrajnemu pojasnjevanju znanstvene skupnosti to prepričanje še dobiva krila. Kako to? Ja, to je neverjetno. Prepričan sem bil, da smo to razložili že januarja in da smo s to predstavo s tem opravili. A nismo, kar vztraja in vztraja. Za tem je veliko razlogov. Večina ljudi ne razume, kako deluje znanost, namesto tega se raje zadovoljijo s preprostimi razlagami, ki jih je lažje razumeti. Vedeti je tudi treba, da so ljudje trenutno frustrirani in hlastno iščejo odgovor, vzrok za to svojo frustracijo, ki bi jih hitro in brez truda zadovoljil. Ob vsem skupaj pa olje na ogenj priliva še naš predsednik. Veliko ljudi mu verjame in ga posnema tudi pri zanikanju epidemije in zavračanju nošenja maske. To zame ni voditelj. Prav tako je spodrezal financiranje ameriškim neprofitnim raziskavam, ki se z iskanjem teh virusov ukvarjajo v kitajski divjini. Zakaj bi poudarjanje prav te teorije zarote spodbujali politični motivi? Mislim, da je več razlogov. Priča smo dolgoletnemu rivalstvu s Kitajsko, zlasti na področju trgovinske vojne. Trump s svojo držo naslavlja svojo volilno bazo, ki meni, da bo Amerika znova zažarela, potem ko se bo znebila vseh, ki jo ogrožajo, Kitajske na prvem mestu. Za Trumpovo zanikanje epidemije ni nobene znanstvene osnove, a ker se dobro poda v njegovo politično in ekonomsko agendo, je priročno. Ob tem pa tudi Trump sam zagotovo ne razume znanosti. Od nje neučakano pričakuje takojšnje odgovore. In ker določene odgovore v zvezi z virusom znanost še išče, po Trumpovo deluje nedorečena, negotova. V takšni situaciji se je Kitajska našla kot dober grešni kozel in voda na mlin Trumpu, da pridobi več glasov. Vam je ob laboratorijski v spominu ostala še kakšna 'zanimiva' teorija zarote, ki jo je naplavila sedanja pandemija? Mislim, da ni prav nobena teorija zarote zanimiva in da so vse napačne. Jasno kažejo na poraz prizadevanj, da bi javnost zaupala znanosti. Zelo malo imam potrpljenja z ljudmi, ki si nočejo vzeti časa za to, da bi nekaj razumeli, in ki se ne potrudijo dovolj za to. Ko sem preletel zapiske iz našega podkasta iz leta 2009, ko je po svetu razsajala ptičja gripa, se je prav tako govorilo o laboratorijskem izvoru virusa. Ob vsakem novem izbruhu nas torej premami skušnjava s to teorijo. Tudi za virus HIV se je govorilo, da je iz laboratorija, dokler nismo dokazali, da so njegov vir pravzaprav šimpanzi. Enako bo tu: dokler z gotovostjo ne dokažemo izvora virusa, bodo ljudje še naprej zaupali teorijam zarot. Še tole vprašanje: koliko več pa vemo o širjenju virusa na živali? Doslej imamo malo dokazov o okuženih živalih, ki so virus najverjetneje staknile z ljudi. Po večini gre za hišne ljubljenčke, kot so mačke in psi, pa tigre v newyorškem živalskem vrtu in tako naprej, obstajajo tudi poročila o okuženih kunah na določenih kmetijah na Danskem. Ob tem je zanimivo, da naj bi se virus prenašal med kunami in nato z njih znova nazaj na ljudi. A številke so zelo nizke, najbrž tudi zato ker ne opravljamo toliko testov na živalih. Toda okužbe živali in prenos virusa z njih nazaj na ljudi ne bi smel biti več problem, če bomo dovolj hitro dobili cepivo za ljudi. Na severni polobli se za številne začenjajo počitnice, kar utegne zaradi spodbujenih migracij poslabšati epidemiološko sliko? Na kaj naj bodo ljudje, ki se odpravljajo na počitnice, pozorni? In tudi, kako naj se že zdaj pripravimo na zahtevno jesen, ki nas čaka? Svetujem, da se cepite proti gripi, tako boste jeseni lažje izločili vsaj možnost, da bi se okužili z njo. Sam ne grem nikamor, ostajam doma, odpovedal sem vsa potovanja, dvakrat na teden prihajam na delo, pri tem se izognem stikom z ljudmi, ko pa sem zunaj, imam ves čas na sebi masko. Izogibam se restavracijam, vožnji z vlaki, izločil sem prevoze z letalom. A če razmišljate o odhodu na dopust, se vprašajte, kako nujno morate to storiti. Ali naš osebni užitek odtehta možnost, da zato staknete okužbo in okužite ranljive ljudi okoli sebe? Mislite torej nad svojimi potrebami. Od nas je odvisno, ali se bo virus širil še naprej. Ljudi bi torej pozval, da se letos vzdržijo vseh nenujnih poti, še posebej opozarjam na uporabo letal, ki so idealno okolje za širjenje virusa. A če se že zadržujete v takih prostorih, pazite, da res nosite masko. Redno si umivajte roke in kar se da zmanjšajte stike z ljudmi.

Če priznamo, ali ne, novi koronavirus je spet v prvem planu. Številke se kar ne umirijo. Po svetu se je z novim koronavirusom okužilo že več kot 10 milijonov ljudi, več kot 500.000 jih je umrlo. Imunolog prof. dr. Alojz Ihan z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani opozarja, da ni karantene ob prihodu iz balkanskih držav. Meni, da je nerazumljivo, da karantene nismo uvedli vsaj za tiste, ki delajo v domovih za starejše občane in v zdravstvenih ustanovah. Več v Ultrazvoku, ki ga je pripravil Iztok Konc. Foto: Iztok KoncPriznani imunolog vseeno miri, da smo blizu cilju, da novi koronavirus do jeseni spravimo pod nadzor; z razdaljo, maskami in razkuževanjem rokČe priznamo ali ne, novi koronavirus je spet v prvem planu. Številke se kar ne umirijo. Po svetu je za covidom 19 zbolelo že več kot 10 milijonov ljudi, več kot 500.000 jih je umrlo. Imunolog prof. dr. Alojz Ihan z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani opozarja, da ni karantene ob prihodu iz balkanskih držav. Meni, da je nerazumljivo, da karantene nismo uvedli vsaj za tiste, ki delajo v domovih za starejše občane in v zdravstvenih ustanovah. Ali lahko na podlagi podatkov in raziskav sklepamo, da postaja novi koronavirus sicer vse bolj kužen, da se hitreje širi med ljudmi, vendar pa je manj nevaren? Predvsem glede na podatke, da je pri večini novo okuženih potek bolezni blažji, z manj zapleti, celo brez znakov in simptomov? Kljub novim okužbam se število okuženih, ki potrebujejo zdravljenje v bolnišnici ali celo na intenzivnem oddelku, ni vidno povečalo. Ta teorija, za katero si vsi želimo, da bi se uresničila, za zdaj še nima podlage v dokazih. Da je v Sloveniji in tudi na Hrvaškem manj okuženih v bolnišnicah, je lahko neposredno povezano s tem, da se virus bolj širi med mladimi. Takoj, ko bo vdrl v domove za starejše, bomo dobili drugačno sliko. Virus se sam po sebi ne bo spremenil v bolj ali manj patogenega. Ker ves čas mutira, so uspešnejši tisti virusi, ki se bolj širijo in imajo večje preživetje. Ko mediji poročamo o novem koronavirusu, ljudje hitro rečejo, da povzročamo in širimo paniko. Kako torej obveščati, govoriti o covidu? Kaj bi morali poudariti? Ljudje so covida na neki način naveličani; to ni prijetna tema, povezana je s strahovi, zdaj pa smo že tudi zakorakali v za številne najlepše in najbolj pričakovano obdobje – v čas počitnic in dopustov. Kako torej najti pravo mero? Večina ljudi, ko se spomni za nazaj, čuti neko prizadetost. Pa ne samo omejevanje, tudi ekonomske posledice; marsikdo je ostal brez dela. Poudariti bi morali, kako zelo smo blizu temu, da bomo virus uspešno nadzirali. Tudi če bodo številke, kot so zdaj, bomo jeseni živeli bolj ali manj normalno življenje.

O tem, zakaj je 'biti Slovenec' veliko več, kot pa se samo roditi na tem območju, in kako je Slovenija videti z zahodne meje. Miha Kosovel je urednik revije Razpotja, ki jo izdaja Društvo humanistov Goriške, in urednik literarne revije November. Študiral je v Ljubljani, zdaj pa že nekaj let živi v Novi Gorici oziroma na Goriškem, na območju, kjer pravi, da se ves čas, tudi zdaj, dogaja zgodovina. V pogovoru razmišlja o tem, kako je koncept nacionalne države videti z obrobja Slovenije: "Mislim da je nujno, da naredimo korak naprej od koncepta nacionalne države, ne da bi izbrisali to, kar je v nacionalni državi dobro. Nacionalna država je korak naprej od ideje naroda." "Slovenstvo bi moralo biti več kot le pleme. Slovenstvo je želja ustvariti prostor blaginje skozi jezik in izobraževanje. Država Slovenija na začetku ni hotela biti zatočišče plemena Slovencev, ampak je hotela biti pot k boljšemu življenju, bolj odprti družbi." Miha Kosovel pravi, da je identiteta Slovenstva v zadnjih letih degradirala na raven plemenstva. "Biti ponosen, da si Slovenec, danes pomeni to, da si se rodil neke krvi in v nekem območju. Kar ni dovolj." Razmišlja tudi o tem, kako bi se moral praznovati dan državnosti in kako zelo železna je bila zavesa ob nastanku koronakrize na zahodni slovenski meji.

Prof. dr. Matjaž Fležar je na Kliniki Golnik zdravil bolnike s covidom. Čeprav ima že dolgoletne izkušnje z zdravljenjem najtežjih pljučnih bolnikov, ga je novi koronavirus v marsičem presenetil; večkrat v negativnem, včasih pa tudi v pozitivnem smislu. »Presenetil nas je bolnik, ki je imel veliko dejavnikov tveganja: sladkorno bolezen, prekomerno telesno težo in nočne motnje dihanja. Pri njem je hitro prišlo do komplikacij in je zato potreboval intubacijo že prvi dan po sprejemu v bolnišnico. Ta bolnik je imel najslabšo prognozo od vseh, ampak je to obdobje hitrega poslabšanja preživel!« Dr. Matjaž Fležar bo v Ultrazvoku opisal izkušnje z zdravljenjem covida-19 in svetoval, kako naj se pred okužbo varujemo v prihodnjih tednih. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: KlinikaGolnikPulmolog Matjaž Fležar o tem, da novi koronavirus ni ebola in ne ošpice. Kaj napoveduje glede drugega vala?Prof. dr. Matjaž Fležar je na Kliniki Golnik zdravil bolnike s covidom. Čeprav ima že dolgoletne izkušnje z zdravljenjem najtežjih pljučnih bolnikov, ga je novi koronavirus v marsičem presenetil; večkrat v negativnem, včasih pa tudi v pozitivnem smislu. »Presenetil nas je bolnik, ki je imel veliko dejavnikov tveganja: sladkorno bolezen, prekomerno telesno težo in nočne motnje dihanja. Pri njem je hitro prišlo do komplikacij in je zato potreboval intubacijo že prvi dan po sprejemu v bolnišnico. Ta bolnik je imel najslabšo prognozo od vseh, ampak je to obdobje hitrega poslabšanja preživel!« V obdobju od 12. marca do 15. maja so na Kliniki Golnik obravnavali 52 pacientov s covid-19. Od teh se jih je deset zdravilo na intenzivnem oddelku. Med vsemi sprejetimi bolniki je bilo dvanajst stanovalcev domov za starejše občane. Največ bolnikov s covid-19 je bilo v bolnišnici 2. in 3. aprila in sicer petnajst. Na Kliniki Golnik je za koronavirusnoboleznijo umrlo enajst bolnikov. Podatki pravijo, da velika večina okuženih z novim koronavirusom ne razvije nobenih znakov in simptomov okužbe. Pri njih poteka bolezen asimptomatsko. Le pri manjšem odstotku se obolenje zaplete do te mere, da je potrebno zdravljenje v bolnišnici. Kakšne so vaše izkušnje z zdravljenjem najtežjih bolnikov? Pri bolnikih s covidom smo opazovali tri vzorce poteka bolezni. Pri prvem vzorcu je bil bolnik samo prehlajen, malo je pokašljeval. Virus ni prodrl globoko v pljuča in ni povzročil pljučnice. Zadnje raziskave kažejo, da je ob samem stiku z virusom, ko se nalezeš, pomembno, kako globoko vdihneš virus vase. Karikirano to pomeni, če tečeš z nekom v naravi, ki ima covid, je večja verjetnost za okužbo. Kadar globoko dihaš, boš virus potegnil globlje v pljuča, kot če bi se z nekom mirno pogovarjal. Pri drugem vzorcu so bolniki zboleli za klasično pljučnico, ki se je lepo videla na rentgenski sliki pljuč. Tretji vzorec pa je bila hitro napredujoča okvara pljuč in celotnega organizma, ki je zahtevala intenzivno ukrepanje. K sreči teh bolnikov v Sloveniji ni bilo veliko, njihov delež je bil manjši kot recimo v Italiji, česar ne znamo povsem razložiti. Dejansko je bilo potreb po ventilatorjih glede na število okuženih pri nas manj, kot če bi to preračunali na italijanski model. Ljudje se vedemo, kot da smo virus premagali, čeprav podatki in opozorila zdravnikov kažejo drugačno sliko. Le redki se držijo strokovnih priporočil. Katerih previdnostnih ukrepov ne bi smeli opustiti? Česa se je treba držati? Menim, da je trenutno še vedno potrebno razkuževanje rok. To pomeni, da imaš v avtu razkužilo. Ko prideš iz trgovine, odpreš vrata in preden primeš za volan, si razkužiš roke. Šele potem se lahko odpelješ. Drugi ukrep, ki nič ne stane, je, da vzdržuješ razdaljo. Na prostem, pri navadnem govoru, je meter in pol razdalje povsem dovolj. S tema dvema ukrepoma preprečimo 90 odstotkov okužb. Največja nevarnost, ki jo vidim, so prihodi iz tujine.

Šmarje pri Jelšah je občina na stičišču Kozjanskega in Obsotelja z 10.000 prebivalci. Koronavirus je tam najsrditeje zarovaril in zahteval osemintrideset smrtnih žrtev. Kraj kljub temu ni klonil pred nepričakovanim bremenom, med sabo se je povezalo več kot sto prostovoljcev in danes, dober mesec po tem, ko so tam odkrili zadnjega pozitivnega z boleznijo covid 19, s ponosom ugotavljajo, da jim je zdravstvena preizkušnja prinesla tudi kaj pozitivnega. O sledeh, ki jih je koronavirusna kriza pustila v tem kozjansko-obsoteljskem kraju: od žalostnih zgodb v domu za starejše do iskrivih prostovoljskih iniciativ in šmarskega argoja. Eno prvih žarišč okužbe s koronavirusom je nastalo na Osnovni šoli Šmarje pri Jelšah, kjer so odlok o začasnem zaprtju s strani pristojnega ministrstva prejeli 12. marca, šolo pa so na lastno pest župana Matije Čakša zaprli že dan prej: “Na šoli je tisoč otrok, predstavljajte si kalvarijo, če bi se ministrstvo odločilo zapreti šolo ob 10. ali 11. uri dopoldne. Kako bi potem otroke varno spravili domov?” V naslednjih desetih dneh je bilo uradno potrjenih šestindvajset okužb, ob čemer so v zdravstvenem domu v kraju prejeli skoraj petsto klicev ljudi, številni so opažali katerega od simptomov koronavirusne okužbe. Toda o skupnem številu okuženih v Šmarju se lahko po besedah župana le ugiba, saj v kraju niso izvajali širokega testiranja ljudi. Svojo izkušnjo soočanja s koronavirusno okužbo je z javnostjo delila družina občanke Monike. Z virusom sta se okužila njena otroka, 11- in 13-letnik. Kot je opisala, so živeli normalno družinsko življenje s poostrenimi higienskimi ukrepi. “Stigme nismo doživljali, čeprav smo se javno izpostavili. Pri vsem skupaj je bil najbolj kočljivi del zgodbe, kako stvari razložiti otrokom.” “Ogromno smo poslušali o tem virusu, smejali smo se statistikam in mislili, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Vse skupaj se je zdelo nekako daleč. Potem pa je bilo to kar naenkrat pri nas doma. Mož, ki je zaposlen v zdravstvu, je otrokoma zelo mirno razložil, da otroci nimajo težav s prebolevanjem, da bomo spoštovali pravila in da se bomo imeli fino, ker bomo končno skupaj doma, saj moramo biti v štirinajstdnevni karanteni.” – Monika iz Šmarja pri Jelšah   Kalvarija v domu upokojencev Skupno so v Šmarju pri Jelšah potrdili 174 primerov okužb z novim koronavirusom. Občina se je s tem zavihtela na drugo mesto v Sloveniji, takoj za Ljubljano. Umrlo je 38 ljudi, skoraj vsaka tretja žrtev v Sloveniji je bila torej iz Šmarja, kjer se je epidemija najsmrtonosneje širila po domu upokojencev. Tam so prvo okužbo ugotovili 17. marca, šlo je za zaposleno, dan pozneje je bila okužba odkrita pri šestih stanovalcih. Ključen vzrok za tako bliskovito širjenje virusa po ustanovi se je po besedah direktorice Gordane Drimel zgodil na samem začetku. “Virus je v hišo vstopil, preden smo se tega zavedali. Prva zaposlena je bila brez simptomov. Postalo nam je jasno, da je verjetnost širjenja virusa zelo velika.” Od 191 stanovalcev na začetu epidemije jih je zbolelo 124, 86 jih je ozdravelo, 38 preminulo, od tega 23 v domu in 15 v bolnišnici. “Zgodilo se je zelo hitro. Čeprav smo bili pripravljeni, si niti v sanjah nismo znali predstavljati, da bo tako hudo.” “Občutek bližine, ko držiš svojca za roko, mu nekaj pripoveduješ, tega je manjkalo. Spraševal sem se, kaj si misli, ali razume to, kaj se je zgodilo, da tako dolgo ne moremo do nje.” – Jože Čakš, nekdanji dolgoletni župan in direktor knjižnice, ima v domu mamo   Po besedah predstojnice območne enote NIJZ v Celju in vodje delovne skupine za nalezljive bolezni v celjski regiji prim. Alenke Trop Skaza je bilo treba dom upokojencev v Šmarju po izbruhu okužb temeljito dezinficirati in preurediti. Zasnovali so posebne cone za bolnike s covidom 19, tvegane stike in tiste stanovalce, ki so bili brez okužbe, postavili zunanje kontejnerje za preoblačenje zaposlenih ter uredili ločena dvigala in urejanje obrokov. Trop Skaza je po pričevanjih opisala tudi nekaj trpkih zgodb iz obdobja, ko so morali dom temeljito reorganizirati: Nekatere krhke stanovalce doma so morali seliti kar v rjuhah. Selitev s posteljami ni bila mogoča, saj te niso bile prenosljive iz nadstropja v nadstropje. Da so vzpostavili sterilne razmere, so morali v nekaterih sobah potrgati tudi zavese in odstraniti osebne predmete. Dom se je tako prelevil v brezoblično cono, kar je starejšim stanovalcem, ki so navajeni na toplino doma, predstavljalo veliko breme. Kraj sta povezala solidarnost in znova odkrita šmarščina Ker je občina razvejana, okolje ruralno, okužb pa je bilo iz dneva v dan več, so potrebovali izdatno pomoč prostovoljcev. Zanje je skrbela lokalna civilna zaščita. “Akcijo smo začeli prek družbenih omrežij. Že v prvih dneh so začele deževati ponudbe, da če potrebujemo pomoč, naj jih kontaktiramo. Odzvalo se je več kot sto ljudi, dejavnih pa jih je bilo od petnajst do dvajset, odvisno glede na potrebe.” – Borut Lorger, namestnik poveljnika Civilne zaščite občine Šmarje pri Jelšah   V Šmarju se zdaj življenje vrača v normalne tirnice. Glavna prometnica skozi kraj je spet polna pločevine, trgovine, bari, frizerji so odprti, šolarji se vračajo v šolske klopi. Oddahnil si je tudi ravnatelj  osnovne šole v Šmarju Mitja Šket. Čez noč ustvariti informacijsko podporo za virtualno šolo v pretežno podeželskem okolju se je po njegovih besedah izkazalo za težak izziv. Čeprav so na šoli dobro preskrbljeni z najsodobnejšo tehnologijo, pa so razmere doma pri številnih zelo slabe. Marsikdo od učencev je potreboval dodatno tehnološko pomoč, tako je ravnatelj s svojo najožjo ekipo kar sam poskrbel, da je prišla v prave roke in nekaterim učence osebno dostavil potrebno opremo. V prihajajočih dneh bo veliko priložnosti tudi za refleksijo po prestani epidemiji. Župan Šmarja pri Jelšah Matija Čakš opozarja, da je strah tisti, ki nadvlada dejanja ljudi: “Vsak človek, ki pride v tak položaj, se odzove po svoje in pri tem je najlažje s prstom pokazati na druge.” Ob tem je opozoril na spornost obtoževanja in stigmatizacije okuženih. Kot je poudaril, tako množičen izbruh okužb v občini zagotovo ni krivda le prvookužene osebe. Zadnji meseci so sicer v Šmarje prinesli tudi pozitivne stvari in ena takšnih je posebna Facebook skupina Šmarski Argo, ki je namenjena ohranjanju in negovanju pristnega šmarskega narečja. V dobrem mesecu se je skupini pridružilo že več kot 3000 članov, predvsem pripadnikov mlajših generacij, ki raziskujejo stoletja staro šmarsko govorico, ki se je prek starejših generacij prenesla na mlajše. “Šmarščino bi definiral kot nekaj unikatnega, že znotraj same občine se razlikuje od vasi do vasi. Gre pa za precej grobo govorico, ljudje ne leporečijo, veliko besed se pove na šarf.” – Jani Čakš, Šmarčan in eden izmed soustanoviteljev skupine Šmarski Argo

Kdor koli razume znanost, ve, da bo ta za rešitev problema predlagala različne ukrepe. V Ko je vlada Južnoafriške republike zanikala znanstvena dognanja o virusu HIV, je po nekaterih ocenah umrlo več kot 300.000 ljudi. Profesor Chris French raziskuje nenavadne pojave in teorije zarote. Pandemija je idealno okolje za širjenje dezinformacij, sploh ko vlade znanstvena vprašanja politizirajo. To smo videli že pri odnosu do podnebnih sprememb. Je s koronavirusom podobno? Vlade, tudi britanska, so ponavljale, da pri ukrepih sledijo znanosti. A kdor koli razume znanost, ve, da bo imela znanost različne odgovore. V obdobju velike negotovosti, ko stvari niso pod nadzorom, ljudje želijo jasna navodila, kako ravnati. To lahko, tega ne smete. Ne zanima jih, da se v resničnem življenju učimo sproti. Znanstveniki spoznavajo virus in bolezen – med epidemijo. Ko imamo opraviti z negotovostjo v znanosti, je to odlična priložnost za teorije zarot.  Raziskave kažejo, da ljudje bolj kot politikom zaupamo znanosti. So pa tudi takšni, ki ne zaupajo niti znanosti. A vsaka naprava, ki jo uporabljajo, telefon, računalnik, avto, letalo, sloni na dognanjih znanosti, ki ji ne zaupajo. Promotorji teorij zarot pa postajajo tudi voditelji držav, celo svetovnih velesil. Je to novost? Teorije zarot obstajajo od nekdaj. Novo je to, da zaradi ljudi, kot je Donald Trump, postajajo del mainstreama. Mimogrede navrže teorijo zarote, kar pri ljudeh krepi upor proti znanosti. Trump je šolski primer nekoga, ki ne upošteva niti varnostnih navodil svojih institucij. Govori o injekcijah belila, jemlje zdravila, ki jih stroka odsvetuje.To je zelo slabo sporočilo. Če to počne predsednik, lahko najbrž tudi jaz. Tudi v Veliki Britaniji imamo politike, politika, ki je rekel, da smo imeli že “preveč strokovnjakov”. Ne vem za vas, ampak jaz bi se raje posvetoval s strokovnjakom kot z nekom, ki je problem raziskal z ogledom nekaj videoposnetkov na Youtubu.  Internet je super, razen kadar ni. BBC je objavil zgodbo človeka, ki ni verjel, da je Zemlja ploščata, dokler se o tem ni prepričal na Youtubu. Torej je internet koristen, razen kadar ni. Internet je izjemen vir informacij, je pa tudi izjemen vir dezinformacij. Ni nam še uspelo, da bi ljudi v šolah naučili, kako prepoznati zaupanja vredne dokaze. Veliko ljudi meni, da je dobro, da lahko problem raziščejo sami. Pogosto to pomeni, da na Youtubu pogledajo veliko videoposnetkov. To je v redu, še vedno pa je bolje, da se obrnete na ljudi, ki imajo ustrezno izobrazbo in prepoznajo neveljavne dokaze. Po eni strani si želimo, da bi bili ljudje kritični do avtoritet, a to ne pomeni, da morajo zavrniti prav vse. Gre za težko nalogo. Ne pomaga niti, da vlade včasih stvari dejansko prikrivajo. Kitajska nam sprva o koronavirusu ni povedala ničesar. Pozneje je bila bolj odkrita.  Ali sploh pomaga, da mediji - v oddajah, kot je ta - zavržemo teorije zarot? Velik del novinarstva se je usmeril v preverjanje izjav, vendar to hkrati pomeni, da napačne izjave najprej ponovimo. Drži. Raziskovalce je skrbel nasprotni učinek. Ko ponovite napačno trditev, da bi jo zavrgli, se zgodi, da ljudje pozabijo na drugi del, v katerem ste napačno trditev zavrgli. V spominu jim ostane le napačna trditev. A med znanstveniki, ki to raziskujemo, je prevladalo mnenje, da ta učinek le ni tako prisoten, kot smo sprva predvidevali. V veliko primerih bosta enostavno razkrivanje in pojasnjevanje napačnih trditev učinkovita.  Pogosta strategija je britje norcev iz ljudi, ki delijo teorije zarot. Kaj bi bilo boljše kot norčevanje? Kaj naj naredim, ko bom naslednjič zagledal neumnost, ki jo deli prijatelj ali prijateljica? Strinjam se, da ima lahko posmeh ravno nasproten učinek. Obstajajo pa teorije zarot, ki so tako smešne, da je težko zadržati smeh. Kaj pa vi menite o ideji, da svetu vladajo kuščarji, ki spreminjajo obliko? Tako smešna je, da se težko izognete norčevanju. Ljudje, ki vam jih bo uspelo prepričati o zmoti takšnih teorij, niso zagrizeni verniki. Mnenj teh ne boste spremenili nikoli. Z jasnimi dejstvi pa utegnete vplivati na mnenja tistih, ki so lažne govorice nekje slišali in jih zdaj zanima, ali so resnične. V nekaterih okoliščinah pa pomagata tudi satira in humor. Včasih, ko dolgočasna dejstva niso učinkovita, bi pomagalo tudi to.  Ja, teorije zarot nas zabavajo, a hitro pozabimo, da imajo tudi čisto konkretne posledice in da niso samo zanimive, ampak tudi nevarne. Ogrožajo življenja. Da, to je skrb vzbujajoče. Večina teorij zarot je neškodljivih. Nič hudega, če vaš prijatelj ne verjame, da je človek pristal na Luni. Vemo pa tudi, da kdor verjame eni teoriji zarote, bo verjel tudi drugi, čeprav sta povsem nepovezani. Obstaja torej verjetnost, da prijatelj, ki ne verjame v pristanek na Luni, prav tako ne verjame v učinkovitost cepljenja ali v to, da je človek glavni povzročitelj podnebnih sprememb. Takšna prepričanja pa so lahko nevarna. Pred leti je vlada Južnoafriške republike zavračala znanstvena dognanja o virusu HIV. Ocenjujejo, da je zaradi tega umrlo več kot 330.000 ljudi. To je le en primer. Takšna prepričanja so lahko nevarna. 

Klicni center za informacije o koronavirusu še vedno deluje, dosegljivi so vsak dan med 8.00 in 16.00, ljudje pa kličejo predvsem z vprašanji, kako bo življenje v Sloveniji organizirano po 1. juniju, ko bo epidemija preklicana. “Zdaj je čas mature. Mislim, da maturo ta hip delamo vsi. Matura o koronavirusu, zrelostni izpit. Zaupanje v odgovornost Slovencev in Slovenk pa je naslov te maturitetne naloge.” – dr. Mojca Matičič   Klicni center za informacije o koronavirusu je še vedno dosegljiv na telefonski številki 080 14 04 in od prejšnjega ponedeljka dela po skrajšanem delovnem času, od 8.00 do 16.00. Čeprav se število klicev že manjša, pa dr. Mojca Matičič ugotavlja, da je zanimanje ljudi še vedno močno, vendar bolj skoncentrirano, prejšnji teden so v enem dnevu prejeli skoraj 900 klicev. Razmere so za zdaj v Sloveniji dobre, v zadnjih petih dneh je bila potrjena samo ena okužba, šlo je za okužbo, prineseno iz tujine. Ta hip največjo grožnjo predstavljajo prav te okužbe, zato morajo vsi, ki pridejo iz tretje države, v štirinajstdnevno karanteno: “Ne smemo zaspati na lovorikah, ravno nasprotno. Glavno igro zdaj igramo mi, ljudje in zdravstveni sistem.” “Tudi po prvem juniju: fizična distanca. Fizična distanca naj postane naša rutina. Sliši se grozno, nečloveško. Pomembna je tudi higiena rok, umivanje z vodo in milom, razkuževanje, pomembno je, da se obraza ne dotikamo, če nimamo čistih rok. Maske so sekundarni ukrep po presoji posameznika in organizacije.” – Mojca Matičič   Testiranje je tisto, ki nas ta hip rešuje poleg samozaščitnega vedenja. Od prejšnjega tedna pa je v Sloveniji mogoče samoplačniško testiranje, mogoče bomo negativen test potrebovali pri prehodu meje. Test je zelo občutljiv, a test ne vidi virusa, ampak vidi njegov genski zapis, zato je najpomembnejša njegova interpretacija, če gre za aktualen in živ virus ali za nekaj, kar je sicer še prisotno, a ne povzroča več okužbe. “Cena je visoka, to je tudi vprašanje naših klicateljev. To je molekularna tehnologija, ki zahteva tehnično podporo in človeško podporo, interpretacijo kliničnega infektologa. To so testi, ki uporabljajo visoko tehnologijo, čeprav imajo cene po Sloveniji različne.”  

Družbeni aktivist in teoretik Franco Berardi Bifo je soustanovitelj Radia Alice, prve piratske radijske postaje v Italiji. Franco Berardi Bifo je svetovno znan marksistični in medijski teoretik, avtor številnih člankov in več deset knjig; v slovenščini sta bili pri založbi Maska izdani Kognitarci in semiokapital ter Duša na delu. Aktivist in eden najvidnejših pripadnikov avtonomističnega gibanja v Italiji v 70. letih je tudi ustanovitelj razvpite piratske postaje Radio Alice v domači Bologni. Ta je na frekvenci 100,6 Mhz delovala od februarja 1976 do marca 1977, ko jo je zaprla policija. Berardi je nato odšel v Združene države Amerike in se vključil v tamkajšnje pankovsko gibanje, po vrnitvi v Italijo pa začel preučevati možnosti demokratičnega ustroja interneta. “Ta virus seveda prinaša ogromno bolečine in žrtev, pa vendar je to edina pot iz pasti kapitalizma. Gre za učinek zla kot takega. Kjer je nevarnost, je tudi odrešitev. To je bistvo.”

Ob koncu epidemije koronavirusa v Sloveniji smo poklicali vodjo klicnega centra dr. Mojco Matičič, ki pravi, da moramo še vedno upoštevati pravila umivanja rok, nositi maske v zaprtih prostorih, da gremo zdravi med ljudi. Čeprav je epidemije koronavirusa konec, telefoni v klicnem centru za informacije o koronavirusu še kar zvonijo, pravi vodja klicnega centra dr. Mojca Matičič: “Danes smo imeli v prvi uri dela 178 klicev. Ta teden so sicer glavna vprašanja o prehajanju meje, o karanteni, športnih dejavnostih … Danes pa so vprašanja samo o novem odloku o koncu epidemije.” “Medicinski zgodovinarji govorijo o vzrokih preklica; socialni, ko strah pred boleznijo izzveni, ali pa gospodarski, ki temelji na grozeči recesiji. Kljub preklicu epidemije moramo še upoštevati pravila umivanja in razkuževanja rok, nositi maske v zaprtih prostorih, da ne gremo bolni med ljudi …”   Do tega preobrata danes ponoči je bila najbolj vroča tema tedna zagotovo vrnitev otrok v šolo, marsikdo ne razume, zakaj so šole tako posebne, čeprav so otroci daleč najmanj ogrožena populacija? “Otroci so tudi prenašalci bolezni in znanstveniki še gledajo, kaj se bo zgodilo, ko se bodo šole odprle. To bo eksperiment. Lahko rečem, da bo tudi po koncu epidemije klicni center še deloval, zdaj bomo spremljali posamezna žarišča. Virus ostaja med nami in od nas je odvisno, kako se bomo vedli naprej.”

V antifašističnem duhu smo bili vzgojeni vsepovsod. Še pri verouku. Ob enem pa smo na tiho, na kmetih, bili vzgojeni tudi v nekem antikomunističnem duhu. Pater Branko Cestnik je s svojimi – že skoraj subverzivnimi – idejami večkrat pretresa in preseneča javnost, sploh krščansko slovensko. Trenutno duhovnik na Frankolovem redno svoje ideje in zamisli objavlja na svojem blogu Brane na cesti. O trenutnem času pravi, da še vedno vlada negotovst, kot pred štirimi leti: “Zato, ker se ena paradigma izčrpuje, ta moderna paradigma, povezana s kapitalističnim razvojem. Druge paradigme pa še ni. Zato negotovost. Zaenkrat dobro razdelane alternative liberalni demokraciji povezani s kapitalizmom še ni.” “Vidimo trenutek, ko človeštvo potrebuje novo paradigmo. Novi način razmišljanja samega sebe. Močen korak naprej. Papež Frančišek je eden tistih glasov, ki zna to povedati.“   Pater Cestnik tukaj poudarja, korak k spoštovanju stvarstva, torej ekološki korak, socialni korak, večjo pravičnost: “Ne moremo imeti razvoja na račun nekoga drugega. In seveda družbeni korak, svoboda govora, demokracija. Evropa je otok demokracije. Tega se moramo zavedati.” “Vsi imamo prednike, ki so se v teh 75 letih zelo izkazali. Ne glede na svetovni nazor, ali politično usmeritev, imamo vsi za seboj neko zgodovino, ki je bila pozitivna. Trije veliki ustanovitelji Schuman, Adenauer, De Gasperi so bili katoličani. In De Gaspari je celo kandidat za blaženega. Katoliška komponenta je bila pomembna, a tu so še druge komponente, socialdemokratska, liberalna, ateistična. Vsaka lahko reče, da je prispevala k tem 75 letom.”   Izpostavlja, da Evropa ima solidarnostnega človeka. “Humus je solidaren! Tudi koronavirus je zgodba o dobrih ljudeh. Veliko dobrih ljudi je v teh časih pokazalo, da so se pripravljeni celo žrtvovati za druge. Govorim o zdravstvenih delavcih.” “Včasih pa solidarnosti ni na strukturni ravni. Ravno v teh časih se je pokazalo, da med državami ni solidarnosti. Nismo pričakovali, da lahko do česa takega še pride, ko so si države druga drugi kradle zaščitno opremo. Znova se je pokazala neka egoistična narava evropskih narodov.”   V antifašističnem duhu so bili vzgojeni vsepovsod. Še pri verouku, se spominja pater Cestnik. “Ob enem pa smo na tiho, na kmetih, bili vzgojeni tudi v nekem antikomunističnem duhu. Čeprav smo se bali o teh stvareh razmišljati naglas. Mislili smo, da je komunizem nepremagljiv. Kasneje pa se je izkazalo, da pod znamko antifašizma ni vse tako lepo, kot bi moralo biti. Stari rek pravi: vsak demokrat je antifašist, ni pa vsak antifašist demokrat. Tudi znotraj antifašizma je treba narediti diferenciacijo.” “Načeloma mislim, da človek se ne sme definirat kot “anti”. Človek mora biti za neko stvar. Če pa si že definiran kot antifašist, moraš biti definiran tudi kot antikomunist. To je potem celi demokrat.”   Bodimo za demokracijo, človekove pravice, spoštovanje drugega, solidarnost. Te vrednote bi znale povezati Slovenijo, razmišlja pater Cestnik. “Sem zelo razočaran, namesto, da bi nas koronavirus povezal, nam je poltika zagodla, da smo znova sprti.” “V koronavirusni krizi bi lahko odprli velike teme. Ekološke, socialne. Videli smo, da se da preprosto živeti. Kaj doma pridelati. Človek mora nehati divjati.”

Z antropologinjo dr. Ireno Šumi o antifašizmu in evropskih vrednotah ter zakaj moramo oditi iz 19. stoletja in zaloputniti vrata. Evropska unija je leta 2004, v letu, ko se ji je priklučila tudi Slovenija, potrdila evropsko ustavo, ki je na koncu države članice sicer niso ratificirale. V preambuli je pisalo: “da namerava Evropa, ponovno združena po bridkih izkušnjah, napredovati po poti civilizacije, napredka in blaginje v dobro vseh svojih prebivalcev”… torej po bridkih izkušnjah prve svetovne vojne, medvojnega časa, ko je vzniknil fašizem, in uničujoče druge svetovne vojne, ko sta bila uničena tako fašizem in nacizem. Antropologinja dr. Irena Šumi pravi, da mora biti poprava krivic iz časa nacizma, ena bistvenih točk evropskega programa. Poleg tega pa pravi, da nas mora skrbeti, ker ima antifašizem vedno manjšo vlogo v ideji Evropske unije. “Fašizem sam na sebi nima vrednot. Ima prazne vrednote, poveličevanje nacije, naroda, države in seveda kult osebnosti, ki je popolnoma obvezen. Mogoče se nam ta zgodovina v tem trenutku ponavlja na bolj klovnovski način, vendar ne smemo pozabiti, da je tudi del javnosti v tridesetih letih Hitlerja zaznaval kot klovna. Na misel mi pride Charlie Chaplin s svojim znamenitim filmom. Nauk bi bil, da klovnov ne smemo nikoli podcenjevati.”   Njen priljubljeni ameriški javni intelektualec, sicer novinar in avtor, Cris Hedges citira nekoga in pravi: “Proti fašizmu se ne borimo zato, da bomo zmagali, ampak zato, ker je fašizem.” Se pravi, da fašizem vedno uveljavlja oziroma kot svojo perspektivo vidi stvari, ki jih v novejši analizi vedno več avtorjev prepoznava kot patriarhalizem. Osebno nesvobodo, razliko med spoloma, podrejenost žensk in otrok, uničevanje narave in lik mačota, ki je pravzaprav zelo skrivnosten. “Zgodovina tega metaforično dolgega 19. stoletja nas prepričuje, da je tisto, kar je najbolj nevarno, biti nema priča, t.i. ‘bystander’. Tisti, ki je vedno tiho, ki nič ne reče, ker ne gre zanj ali zanjo. Aktivirati se je seveda potrebno, ampak antifašizem kot stališče temelji v veliki prepričanosti v osebno svobodo. V resnici to niti ni toliko politično stališče kot je načelno ali moralno stališče.”

Epidemiolog, esejist in veterinar David Waltner - Toews o življenju po pomladi 2020 in širjenju virusov z živali na ljudi ter tudi o temah, kaj imajo s tem prehranjevalne navade in kako se virus požvižga na meje. Ena od lekcij, ki nam jih je dal izbruh novega koronavirusa, je, kako globalno prepleteni smo. A ne le na ravni držav, ampak na ravni ekosistemov, poudarja kanadski epidemiolog, esejist in veterinar dr. David Waltner – Toews, ki bo ravno v teh dneh izdal novo knjigo o pandemijah – ta tudi že vključuje najnovejšo, ki nam jo je zakuhal koronavirus. Človek je le del zelo kompleksne naravne verige in bolj, kot se na planetu bohoti, bolj ruši ravnotežje, to pa se mu kot bumerang vrača. Ljudje zmotno mislimo, da smo ločeni od drugih bitij in ekosistemov, je prepričan Waltner – Toews, ki se kot strokovnjak posveča zoonozam, torej virusom, ki jih dobimo z živali, ter epidemiologiji bolezni, ki izvirajo iz organizmov v hrani in vodi. “Nič takega ni, kot ločena človeška družba in naravni svet. To dvoje je povezano. Urbani ekosistemi so del večjih naravnih ekosistemov in v tem oziru nam naš izobraževalni sistem ni dobro služil. Umetno razmejuje ekologijo in družboslovje. Mlade je treba poučevati o tem, kako te sfere sodelujejo. Ko pomislimo na ogrevanje naših domov, na to, od kod je naša hrana, na to, kako so zasnovana mesta … ne gre le za naše udobje, naše počutje, ampak tudi za to, kako se bo na to odzvala mikrobna populacija, kakšen odtis bo to pustilo na naravnem habitatu okoli nas. Ne gre le za izginjanje žuželk in ptic, ampak za to, kakšno spremembo porušeno ravnovesje pušča v plenilski verigi in mikrobioti, ki je povezana s členi v tej verigi. To dvoje moramo znati bolje razumeti.”   Kar ga še posebej skrbi, so stiki med boleznimi divjih živali in boleznimi, za katerimi zbolevajo domače živali in na podlagi katerih se lahko virus nato širi na ljudi. “Poglejmo Kitajsko, kjer je nedavno udaril novi koronavirus. Že od leta 2018 se spopadajo s ponavljajočimi izbruhi tako imenovane afriške prašičje mrzlice. Leta 2018 in 2019 je zaradi te bolezni na Kitajskem poginila polovica prašičev oziroma so jih preventivno usmrtili. Bolezen pa se še vedno širi med divjo populacijo prašičev. Hkrati so se pojavljali novi izbruhi ptičje gripe, ki ogroža predvsem piščance. In zdaj to postavite v kontekst novoletnih praznovanj na Kitajskem. Več sto milijonov ljudi se je združevalo, za svoje zabave so si želeli meso in tudi če bi vse druge države na svetu izvozile svoje prašiče na Kitajsko, še vedno ne bi zadovoljili tamkajšnjega povpraševanja. Prav zaradi tega je bil na tržnice, kakršna je bila tudi tista v Vuhanu, velik pritisk. Ker je že jeseni primanjkovalo prašičjega in piščančjega mesa, so prišle v poštev tržnice z drugim, torej divjim živalskim mesom, saj domače preprosto ni bilo na voljo.”   Namesto tunelskega razvijajmo periferni vid Hrana ni samo produkt, ni samo dobrina, kot so zobne ščetke, kondomi, čevlji in tovornjaki. Hrana je veliko več kot dobrina. Ima svoje mikrobiome, svoje viruse in bakterije, s svetovno trgovino si izmenjujejo tudi vse to, poudarja Waltner – Toews. Tak produkt ima lahko zelo velike posledice na človeško populacijo. Trenutno moramo razmisliti o tem, kako si bomo znali v prihodnje učinkoviteje in bolj obširno deliti informacije, in to ne le med naravoslovnimi znanstveniki, ampak bi morali biti v komunikacijo vključeni tudi družboslovci in analitiki vseh vrst. “Moj pomislek je, da imamo tunelski vid. Znanstveniki so izjemno dobri v tem, da se osredotočijo na virus specifične vrste in njegovo interakcijo z nami. Problematične pa so nove vrste virusov, ki jih še ne poznamo. In te se je pojavijo z mešanjem med različnimi virusi, ki sobivajo z različnimi vrstami. Te lahko nepričakovano preskočijo na ljudi in se začnejo na neki točki izjemno hitro spreminjati. Trenutno nam manjka širši vpogled v celotno omrežje dogodkov, ob tunelskem potrebujemo tudi periferni vid. Ta pri posamezniku omogoča, da se zaveda stvari okoli sebe in se lažje osredotoči na to, kar je pred njim. V naši situaciji potrebujemo kolektivni periferni vid, torej sodelovanje strokovnjakov, ki se spoznajo na živalske bolezni, na ekonomske zadeve in tako naprej in ki redno izmenjujo poglede. Potrebujemo ekološko-družboslovno-biološko-ekonomsko povezovanje. Skrbi me namreč, da se bomo v prihodnje preveč osredotočali le na novi koronavirus, presenetilo pa nas bo nekaj čisto drugega.”   WHO: Ameriška napoved odstopa neumestna Kako pa sam komentira odziv Svetovne zdravstvene organizacije na trenutno širjenje okužb in napovedi držav, zlasti Amerike, da je proračunsko ne bodo več podpirale? “Delal in sodeloval sem s številnimi ljudmi v tovrstnih mednarodnih organizacijah, v njih je tudi nekaj mojih študentov. Razumeti moramo, da to niso le organizacije v lasti držav, še vedno pa jih države članice omejujejo s tem, kaj lahko storijo. Niso povsem samostojne. Osebno menim, da bi lahko Svetovna zdravstvena organizacija določene ukrepe sprejela prej in bila bolj odločna, a definitivno v takih trenutkih od držav ne pričakujem, da se umaknejo, da odtegujejo svoj del proračuna, ampak da se še bolj dejavno vpletejo, da še bolj vneto razpravljajo in na mednarodni ravni še bolj živahno izmenjujejo informacije. Umik je napačen odziv. Tudi v prihodnosti nas čakajo pandemije, zato potrebujemo boljše povezovanje držav, ne pa lokalnih osamelcev. Globalne organizacije bodo vse bolj nujne. Narobe se je umakniti, tudi če je kritika utemeljena. Trenutno na Zemlji živi več kot 7 milijard ljudi, ob čemer se virusi požvižgajo na državne meje. Njihovega širjenja ne moremo zajeziti z nacionalnimi mejami.”   Kaj bo po pomladi 2020? Zaradi vse večjega pritiska brezposelnosti bodo začele države sproščati ukrepe, najbrž se bo zgodil drugi val, morda tudi tretji in tako naprej, je prepričan dr. David Waltner Toews. “Hkrati s tem bodo skušali raziskovalci v laboratorijih najti ustrezna cepiva in zdravila, ki bi učinkovala bolje. Vidim tudi, da se odpirajo razprave, kako prestrukturirati zdravstveni sistem, da se bo v tovrstnih krizah odzival učinkoviteje. Velike mednarodne organizacije bodo skušale spet vzpostaviti nadzor, kar pa po mojem mnenju ne bo delovalo in se zna bolezen pojaviti še v srditejši obliki.” “Zagotovo bo srečanje z novim koronavirusom vplivalo tudi na naše potovalne navade, nosili bomo maske, pomembna bo fizična razdalja, te spremembe bodo postale globalne. Mislim, da se bomo morali tudi naučiti živeti z boleznimi, kot je ta. Nismo več tako optimistični, kot smo bili na primer v 90. letih, ko smo bili prepričani, da bo vse le še bolje, da nas bo napredna tehnologija rešila. Zdaj smo dobili zaušnico in na nas je, da premislimo, kako lahko skupaj delujemo naprej in tudi v prihodnje s pridom ohranjamo medosebne stike.”

Pogovor z vodjo klicnega centra za informacije o koronavirusu. V klicnem centru za informacije o koronavirusu so imeli veliko dela. Čeprav je bilo med konci tedna malo zatišja, so jih ob ponedeljkih takoj ob osmih zjutraj prebivalci zasuli s klici. “Danes bomo imeli že 35-tisoči klic. Toliko klicev smo prejeli v osmih tednih in dveh dneh. Že malo matematike nam pove, da nas je klical vsak sedeminpetdeseti Slovenec.”   Ljudi poleg koronavirusa zanimajo tudi vse preostale zdravstvene teme, na primer kdaj bodo lahko opravili nekatere druge zdravstvene posege. “Zapiranje zdravstvenih ustanov je potekalo hitro, odpiranje pa bo, razumljivo, šlo bolj počasi.” Hkrati v klicnem centru opozarjajo na razne prevare. “Nenadoma se je pojavil neki hitri test krvi, ki ga ponujajo ljudem. Na vsak način moramo ljudi opozoriti na te pasti.”

Pisatelj in zavzeti bralec Borut Golob, tudi neizprosen kritik neoliberalne ideologije, je spregovoril o današnjih delavskih bojih in o vplivu pandemije na kapitalizem. Borut Golob je avtor treh romanov Smreka bukev lipa križ, Racclette in Pes je mrtev, pred izdajo pa je njegova že četrta knjiga. Delavsko okolje je spoznaval od blizu in je tudi kritik ter preučevalec neoliberalnega kapitalizma. “Med nami so ves čas prisotni konkurenca, pohlep, kdo bo boljši, bolj močan, ves čas je neko metanje polen pod noge. Ko pa se je pojavila ta pandemija, pa smo začeli uporabljati termine, kot je solidarnost. To so socialistični termini, ne kapitalistični.” Borut Golob pravi, da se kapitalizem ne bo nikoli spremenil, kajti če bi kapitalizem dejansko kaj razmišljal, ne bi v 70. letih zavrgel državo blaginje in izpeljal neoliberalno revolucijo. “Kapital ima enega samega sovražnika, in to je demokracija. Demokracija pomeni pravico za ljudi. In to stane. Zato je kapital bistveno bolj prilagojen totalitarnim ureditvam. Kitajska uči ves svet – v tridesetih letih je skoraj postala svetovna velesila. Totalitarna država!”   Kritičen je tudi do zasebnega zdravstva: “Javno zdravstvo nam rešuje življenje, ne pa zasebno! In to smo zdaj videli predvsem v Združenih državah Amerike, pa tudi v Italiji. No, predvsem v ZDA je pomanjkljivo javno zdravstvo gigantski mit – posledice pa so smrtonosne.” Ob vprašanju, ali se mu je v teh pandemičnih časih življenje kaj spremenilo, pravi, da ne: “Značajsko sem malo mizantropa, kar pomeni, da imam omejene stike. Tako, da je zame skoraj vse isto, če odmislim te omejene prehode občinskih meja.”

Z vladnim koronagovorcem o aktualni aferi izbire ponudnikov zaščitne opreme, zakaj Ivana Galeta ne vidi kot žvižgača, kako si z Janezom Janšo vse povesta in zakaj ne mara “mravljogledov”. Kdaj bodo odprli knjigarne? Zadnji aprilski petek, zgodaj popoldne. Po rekordno dolgi novinarski konferenci, na kateri je minister Zdravko Počivalšek reševal sebe in vlado iz afere “maske”, smo se srečali v parku za Cankarjevim domom. Na varni razdalji dveh mikrofonov. Na eni strani ogromen spomenik Borisu Kidriču, na drugi strani predsedniška palača, skozi vrata katere je sogovorniku navdušeno pomahal Borut Pahor. Še prej je mimovozeči kolesar spustil protivladno geslo. Jelko Kacin je veteran slovenske politike, prekaljen v različnih vlogah in funkcijah. Vajen številnih konfliktov in zavezništev. Z dolgo kilometrino evropskih idealnosti in domačih realnosti. V diplomaciji se ne vidi več. Po skoraj 30 letih je kot vladni govorec za covid 19 spet združil moči z Janezom Janšo, s katerim po pol ure govorita na štiri oči in si vse povesta. Pravi, da je v letih, ko ga ne zanimajo več delitve na leve in desne: “Lahko komuniciram z vsemi, najlažje pa s tistimi, ki imajo jasen politični profil. Vsaj vem, s kom imam opraviti.”  “Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Nenadoma se pokaže, da morda to sploh ni bila juha, ampak solata.”   Kacin zelo očitno uživa v nastopanju in samozavestno prepleta dejstva, stališča in politične agende. Zagovarja vladne ukrepe, v aferi z maskami verjame ministru Počivalšku, Ivanu Galetu ne priznava statusa žvižgača, verjame, da nam bo zaščitna oprema prišla še kako prav v prihodnjih letih. Napovedujejo, da se bodo vendarle kmalu odprle tudi knjigarne, do medijev ne kaže pretirane ljubezni, novinarjev in politikov pod njegovo komando ne bo v istih prostorih za novinarske konference. Tudi Twitter bi bilo v tako težkih razmerah zaradi pretiranega negativizma morda celo bolje zamrzniti. Pojasni, zakaj imajo vakuumsko pakirane maske Joca Pečečnika “tako rekoč neomejen rok trajanja”. “Težko je delati z ljudmi, ki se sprenevedajo in niso sposobni pogledati v oči. Imenujem jih mravljogledi. Ko ga srečaš, gleda v tla. To je kategorija ljudi, ki jih je v naši politiki kar nekaj. To mi seveda obremenjuje želodec.”   Jelko Kacin komentira omejitve gibanja med občinami, ki bi se lahko najprej razrahljale na področju Severne Primorske, Obale, Notranjske in Zasavja. Vladni koronagovorec se sprošča s kolesarjenjem znotraj meja Kranja in potrdi, da so “najlepša jutra zjutraj in ne zvečer”.    “Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Nenadoma se pokaže, da morda to sploh ni bila juha, ampak solata.”

Predsednica Transparency International Slovenija, je govorila o spornih nakupih zaščitne opreme in o tem, kako ukrepati v prihodnje. Alma Sedlar je predsednica Transparency International Slovenija, na njegovi spletni strani so po včerajšnjih razkritjih v oddaji Tarča na Televiziji Slovenija o spornih nakupih zaščitne opreme zapisali, da ta razkritja zahtevajo takojšnje ukrepanje. Kako gleda na način naročanja opreme, kot so ga včeraj opisali zaposleni na Zavodu za blagovne rezerve, torej s posredovanji in pritiski ministrov, sekretarjev in drugih politikov? “V včerajšnji oddaji Tarča smo videli vse tisto, kar se v normalni, zreli državi, v kateri so politiki navajeni sprejemati odgovornost, ne bi nikakor smelo zgoditi.”   Kako se je po njenem mnenju sploh lahko zgodil prenos odgovornost na ustanove, ki bi bile prikladen grešni kozel? Katere sistemske težave so se razkrile ob teh novih informacijah? “Zanimivo bi bilo izvedeti, kako so doslej preiskovalni organi opravljali svojo nalogo. Eno velikih tveganj je politizacija teh institucij, saj je bila ena od prednosti te vlade zamenjava vodilnih na policiji. Težko je s prstom pokazati na enega človeka ali institucijo, zatajil je celoten sistem.”   Alma Sedlar pravi, da je zdaj čas, da politiki prevzamejo odgovornost: “Denarja, ki je izgubljen, ne bomo več videli. Žal so oškodovane javne finance. In nekdo, ki izkoristi krizo, da se okoristi, da izkoristi moč, ki jo ima, je nekaj najbolj zavržnega. Sploh v takšnih razmerah, ko so v igri človeška življenja. Zavržno dejanje. To je skrajni čas, da prevzamejo odgovornost za svoje početje, ampak se bojim, da se to ne bo zgodilo.” Kako pa je z zaščito žvižgačev? Z javnim nastopom se je včeraj osebno zelo izpostavil Ivan Gale z Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve, ki je med bolniško odsotnostjo nadomeščal takratnega direktorja Antona Zakrajška. Ima Slovenija urejene prave mehanizme za zaščito žvižgačev? Kako in zakaj jih mora družba zaščititi? “Dejanje gospoda Ivana Galeta je bilo pogumno, pri Transparency International Slovenija si želimo več takšnih posameznikov, ki javno spregovorijo in razkrijejo nepravilnosti. Upam, da se je premišljeno spustil v to javno razkritje, da samega sebe ni ogrozil.”

Intervju: Direktor Reutersovega inštituta in profesor političnega komuniciranja na Univerzi v Oxfordu. Rasmus Kleis Nielsen, Reutersovo poročilo o digitalnih medijih razkriva, da ljudje vse pogosteje bežijo od novic, ker se čutijo nemočne. V času te krize pa se je ta trend obrnil, vsaj tako kažejo podatki, ki jih je zbrala EBU. To je razumljivo. Tako resne razmere vplivajo na življenja vseh, hkrati pa ogrožajo zdravje ljudi in njihove finance. Vsi bi radi razumeli, za kaj gre, kaj to pomeni zame, za moje najbližje, družino, za celotno družbo. Tako ni presenetljivo, da milijoni Evropejcev zdaj zaupajo medijem. Ne pričakujem pa, da bo ta rast trajala neskončno dolgo, tudi če bo kriza prisotna še nekaj mesecev. Če bodo novinarji poročali le o številu umrlih, o tem, kaj pravijo politiki, kaj je izjavil Donald Trump, pogosto narobe, in če ne bodo ljudem pomagali pri vsakodnevnem soočanju z novimi razmerami, potem bodo ljudje kmalu utrujeni od vseh novic in branost se bo vrnila v stare okvire. Ljudje se bodo načrtno izogibali novicam, še posebej, če čutijo, da zanje nimajo dodane vrednosti ali da vzbujajo občutek nemoči. “Če bodo novinarji poročali le o številu umrlih, o tem, kaj pravijo politiki, kaj je izjavil Donald Trump, pogosto narobe, in če ne bodo ljudem pomagali pri vsakodnevnem soočanju z novimi razmerami, potem bodo ljudje kmalu utrujeni od vseh novic in branost se bo vrnila v stare okvire. Ljudje se bodo načrtno izogibali novicam, še posebej, če čutijo, da zanje nimajo dodane vrednosti ali da vzbujajo občutek nemoči.”   Da, vloga medijev ni le obveščati, ampak tudi pomiriti. Reutersova raziskava se je osredotočila tudi na vprašanje, ali mediji pretiravamo, oziroma ali mediji ponujamo koristne napotke. Kaj od tega je bližje resnici?  Nisem strokovnjak za javno zdravje, zato ne morem soditi o ustreznosti teh sporočil. Lahko pa razložim, kako javnost medije dojema. Podatki kažejo, da vsaj v zelo zgodnji fazi pandemije velika večina ljudi medijem zaupa. Menijo, da jim pomagajo razumeti nastale razmere. V medijih najdejo uporabne informacije o tem, kako ravnati. Seveda pa je v vseh državah tudi manjšina, ki je prepričana, da mediji pretiravajo. Tukaj je nevarnost ta, da če imajo ljudje občutek, da mediji pogosto pretiravajo, potem tudi povsem resnih opozoril, ko so nujna, ne bodo jemali dovolj resno.   Načeloma pa drži, in to je dobro, da ljudje najbolj zaupajo znanosti in zdravnikom. A to velja zdaj v primeru koronavirusa. Vprašanje je, kakšno bi bilo to zaupanje, če bi spraševali o podnebnih spremembah.   V večini držav opažamo, da velika večina ljudi, ne glede na to, kdo so ali koga volijo, izkazuje visoko zaupanje v stroko. Včasih pa imamo opravka s strokovnimi mnenji, ki so kontroverzna, še posebej, ko politiki javno napadajo in dvomijo v razlage znanstvenikov in zdravstvenih ustanov.  To smo videli pri podnebnih spremembah. V nekaterih državah politiki javno dvomijo v stroko. In ljudje, ki tem politikom zaupajo, ne bodo zaupali znanosti. Bojim se, da bo s koronavirusom podobno. V nekaterih državah, najbolj očitno pa v ZDA, vodilni politiki napadajo strokovnjake in znanstvenike in podajajo lastna neutemeljena mnenja o tem, katera zdravljenja so učinkovita in kakšne so trenutne razmere. Del ljudi, ki tem politikom zaupa, bo zelo verjetno manj zaupalo znanosti. Bolj kot problem politizirate, manj bodo ljudje zaupali znanstvenikom.    Ali to velja predvsem za Združene države Amerike, da ljudje bližje desni politiki, bolj zaupajo vladam kot medijem?   Vzorec, ki ga opažamo, se razlikuje od države do države. V državah, kjer je na oblasti desnica, jim ne zaupajo na levici in nasprotno, če vlada levica, so nezaupljivi desni volivci. Še posebej pa so te razlike poudarjene v Združenih državah Amerike. Nemčija pa je zanimiva izjema. Državo vodi konzervativna kanclerka, ki je v koaliciji s sredinskimi socialnimi demokrati, a volivci desnice vladi zaupajo manj kot volivci sredine ali levice.   V Evropi, v času izrednih razmer se ljudje najpogosteje obrnejo na javne medije, a ti po svetu niso enako prisotni. Ali tudi to utegne igrati vlogo pri razumevanju pandemije? V raziskavi ste ocenjevali, kako dobro sploh so ljudje poučeni o koronavirusu.    Mediji, ki prinašajo pozitivno razliko, so tisti, ki jim zaupa veliko ljudi in ki so uspešni pri nagovarjanju občinstva, ki ne kaže posebnega zanimanja za novice in ima nižjo izobrazbo. V Evropi so javni mediji zelo pomemben primer ravno tega. A niso sami. Tudi drugod so velike časopisne hiše z veliko bralci, digitalno ponudbo, kar vse skupaj zbuja zaupanje. Najpogosteje pa so glavni viri novic prav javni mediji in skoraj zagotovo prinašajo pozitivno razliko.    Ramsus Nielsen, v vsakdanu tudi vi greste domov, spremljate novice, poslušate podkaste. Če bi bili zdaj urednik, kakšen nasvet bi dali novinarjem v tem času? Koronavirus smo začeli pokrivati z novicami iz Kitajske, nato smo šteli žrtve, morda je zdaj že nastopila faza iskanja rešitev. Kako lahko mediji še pripomorejo k reševanju krize?   Želim biti spoštljiv do dejstva, da novinarji in uredniki nagovarjajo različna občinstva. Ne želim biti tisti voznik na zadnjem sedežu, ki govori, kako naj ljudje delajo. Zdaj je čas, da vzpostavimo pravo ravnovesje: gre za novinarski instinkt iskanja resnice. Poročanje o resnici je namreč pogosto depresivno. Vemo, da na dolgi rok to povzroča beg od novic. Gre za novinarski instinkt, da vodilnih ne odvežemo odgovornosti, to je pomembno v takšnih razmerah. Pa še to: novinarji ponavadi ne pomislijo naprej na to, da lahko ljudem pomagajo pri preživljanju te krize z nasveti. A ta hip se na stotine milijonov ljudi po vsej Evropi se skuša navaditi na nove razmere, skrbeti morajo za otroke, delajo od doma, skrbi jih za službo, socialno varnost, finance. So negotovi, ne vedo, kako dolgo bo trajalo. Ni dovolj le, da gledamo pod prste odgovornim, ljudem je treba pomagati prebroditi to zelo zahtevno krizo. Tako bodo ljudje resnično prepoznali vrednost neodvisnega profesionalnega novinarstva v krizi.  

O prvi italijanski eksperimentalni terapiji bolnikov s covid 19 s krvno plazmo, o zdravljenju pacienta 1 Mattie in o izjemnem podpornem delu medicinskih sester in drugih zdravstvenih sodelavcev. Infektolog dr. Raffaele Bruno je direktor oddelka za infekcijske bolezni v bolnišnici v Pavii, kjer so pred kakšnim tednom pozdravili prvega italijanskega pacienta s koronavirusno boleznijo 19, 38-letnega Mattio iz Codogna. Bil je tako rekoč postavljen v vlogo zdravnika, ki zdravi, ne da bi točno vedel, kaj. Ob rednem zdravljenju bolnikov na njegovem oddelku je že od začetka marca vključen v prvo italijansko raziskovanje zdravljenja pacientov s covidom 19 s krvno plazmo ozdravljenih darovalcev. A to je ena od metod, ki nikakor ne bo nadomestila zdravila ali cepiva, pravi, saj je ni mogoče uporabiti za večje število bolnikov. Dr. Raffaele Bruno je še eden tistih zdravnikov v prvi vrsti, ki brez premora dela od 22. februarja. V pogovoru je poudaril izjemen pomen medicinskih sester in drugega zdravstvenega osebja, ki po njegovem mnenju resnično opravlja izjemno delo.  INTERVJU V CELOTI Dr. Raffaele Bruno, hvala, da ste si vzeli čas za pogovor za naš radio, čeprav imate veliko dela in ste vseskozi zaposleni. Pa naj vas najprej vprašam, kakšno je stanje v bolnišnici San Matteo v Pavii, v kateri delate? Tu pri nas se stanje nekoliko izboljšuje, vsaj kar zadeva nove prihode ljudi na urgenco. Zdaj smo veliko bolje organizirani in učinkoviteje upravljamo dotok novih pacientov ter jih potem razporedimo na različne oddelke. Delate v prvi vrsti, ste infektolog, tudi predstojnik oddelka za infekcijske bolezni, koliko dni ste že v službi brez premora?  Brez premora delam že od 22. februarja. Težko je, ampak opravljam takšen poklic, ki predvideva določene obremenitve v nekem strnjenem času. Mi samo opravljamo svojo dolžnost. To gre z roko v roki s poklicem; da si tam, ko te potrebujejo. In zdaj nas potrebujejo. Odpočili se bomo, ko bo čas za to. Zdaj še ni.  Koliko časa bo, po vašem, še tako? Da boste delali brez premora? Stvari se izboljšujejo, ampak je še prezgodaj za napovedi. Ne morem povedati, kdaj se bo vse to umirilo. Dr. Bruno, pred nekaj dnevi sem v italijanskih časopisih brala zgodbo, ki, verjamem, vliva veliko upanja, in sicer zgodbo Mattie, tako imenovanega pacienta 1, ki se je pri vas zdravil mesec dni. Vi ste ga zdravili, kaj lahko poveste o izkušnji?  Zdravljenja tega pacienta smo se lotili enako, kot se lotimo zdravljenja vseh drugih pacientov, ki pridejo k nam. V enaki meri kot pri drugih zdravljenjih smo vložili vse, strast, osredotočeni smo bili, da pacienta pozdravimo. Mattia je zdaj postal neki simbol, dejstvo, da lahko nekdo tako mlad, star še ne 40 let in še športnik, zboli tako hudo, nas je osupnilo. On je postal simbol upanja, da nekdo s tako hudo obliko bolezni ozdravi. Simbol upanja, pravite, tudi sami ste v zdravljenje vložili veliko upanja in tudi požrtvovalnosti, znanja. Bili ste prvi v Italiji, ki ste se spoprijeli z zdravljenjem pacienta s takrat povsem nepoznano boleznijo na evropskih tleh.  To, kar pravite, je zelo pomembno. Glede na to, da je bil to prvi pacient, smo se morali opirati na izkušnje in metode, ki so jih ubrali drugod. Poskušali smo vzpostaviti podoben način delovanja, kot so ga imeli kitajski kolegi, in to njihovo znanje združili s svojimi izkušnjami. Jaz sem infektolog in zdravim tudi paciente v kritičnih stanjih, s sodelovanjem s kolegi z intenzivne terapije smo opravili izjemno timsko delo, ki je pripeljalo ne samo do uspeha pri Mattii, temveč tudi pri številnih drugih pacientih. Koliko ste jih pozdravili pri vas? Več kot tisoč pacientov. Koliko je bilo smrti? Točnega števila vam ne morem povedati, saj ne prihajajo le z mojega oddelka, je pa tudi res, da je število umrlih težko izračunati. Naj razložim: tu ne gre za absolutno številko, ampak za stopnjo smrti. In če želimo izračunati to, moramo poznati imenovalca, ki pa ga ne pozna nihče: na primer, kako primerjamo smrti – gleda na tiste hospitalizirane ali na celotno številko okuženih v Lombardiji ali v provinci Pavia, kjer mi delujemo. Število smrti je relativno. Če vas lahko še nekaj vprašam v zvezi v Mattio, takrat – to je bilo še na začetku širjenja koronavirusne bolezni 19 – ko še nihče ni poznal simptomov, je bilo skoraj herojsko dejanje – tudi sami ste ga tako opisali – anesteziologinje v Codognu, ker je pri Mattii opravila test na koronavirus. (opomba: Mattia se je prvič pojavil na urgenci 18. februarja, ko so sumili na pljučnico, mu dali zdravilo in ga poslali domov, 19. februarja je spet prišel na urgenco že z zelo hudo obliko pljučnice, 20. 2. je anesteziologinja dr. Annalisa Malara opravila test za koronavirus) Kolegica anesteziologinja iz bolnišnice v Codognu je opravila odlično delo. Tiste dni smo že dobili opozorilo, da moramo biti pozorni na to bolezen, vendar so vsi pozornost usmerjali v tiste, ki so se vračali iz Kitajske, ne pa v paciente, ki nikoli niso bili tam. In to, da je takrat sploh pomislila, da bi lahko Mattia imel to bolezen, je bilo zelo pomembno. Ste ostali v stiku z Mattio tudi po odpustitvi iz bolnišnice? Seveda in počuti se zelo dobro. Dr. Raffaele Bruno, niste samo zdravnik, ki je z ekipo pozdravil prvega pacienta s covidom 19 v Italiji, začeli ste tudi še neki drug eksperiment v državi, in sicer zdravljenje s krvno plazmo. To ni nova terapevtska strategija, a vendar, je lahko to dodatno upanje, da bi bolezen hitreje in učinkoviteje zdravili?  Da, tako kot ste rekli, to res ni nova strategija, temelji pa na tem, da kdor zboli za koronavirusom in potem ozdravi, ustvari protitelesa. Praktično je zadeva zelo enostavna na prvi posluh – pri ozdravljenih pacientih odvzamemo kri, potem v krvi oziroma krvni plazmi pregledamo prisotnost imunoglobulinov oziroma protiteles, jih nato v laboratoriju izmerimo in vstavimo v bolnike. Pri nas ta hip vodimo nekakšen eksperiment s 43 pacienti, za zdaj še nimamo končnih rezultatov. Ta hip se kaže kot terapija, ki bi lahko bila ena od mogočih strategij zdravljenja, a moramo biti tudi realni, ne smemo vzbujati lažnega upanja, najprej moramo pridobiti znanstvene rezultate in šele nato lahko rečemo, da je nekaj učinkovito. Edino, kar lahko zdaj z gotovostjo trdim, je, da to ni rešitev težave. To je terapija, ki jo lahko uporabimo v izrednih stanjih, ni pa to strategija za obsežnejšo uporabo. To je strategija, ki bi jo veljalo obravnavati kot nekakšno pomoč, krajšo pot k ozdravitvi?  Da, preprosto gre za preveč zahteven in dolgotrajen postopek. Končna strategija je ali cepivo ali zdravilo. Koronavirus je v Italiji zdaj prisoten že več kot dva meseca, torej raziskovanje ni dolgo, kdaj ste sploh pomislili, da bi poskusili takšno zdravljenje? Pomislili smo že takoj v prvih tednih, vendar smo potem seveda morali pridobiti številna dovoljenja in zaradi vseh teh postopkov se potem vse upočasni, saj je treba spoštovati zakone. V to terapijo za zdaj še ne vlagamo prevelikih pričakovanj, najprej moramo pridobiti podatke in rezultate te eksperimentalne dobe, potem lahko podamo neko strokovno mnenje. Kako pa bi ob tem pokomentirali to, da se je virus pri že ozdravljenih ljudeh znova pojavil – da sploh niso razvili imunosti?  Tukaj plazma sicer nima nikakršne zveze, saj deluje kot protivirusno zdravilo. A skrb vzbujajoče pri vseh teh novicah, če so resnične, je, da domnevno ozdravljen bolnik zboli. To bi namreč lahko pomenilo, da naš organizem ne proizvaja zaščitnih protiteles proti koronavirusu. Veliko raziskav poteka tako na področju pregledovanja protiteles in poskusov zdravljenja s krvno plazmo kot tudi na področju iskanja zdravila in cepiva, za katero pravijo, da bi ga po najbolj optimističnih pričakovanjih dobili konec leta oziroma v začetku prihodnjega leta. Kako bomo živeli do takrat? Karantena do takrat ni realna možnost? Živeli bomo z maskami. Brez rokovanj, objemov, poljubov … Tako je. Dr. Bruno, v italijanskem časopisu Corriere della Sera sem zasledila mnenje italijanskega ministra za regionalne razmere Francesca Boccie, ki je dejal, citiram: “Prosim znanstveno skupnost, naj nam zagotovi neizpodbitne dokaze in ne tri, štiri možne opcije za vsako temo. Kdo je že imel virus, kdo lahko znova zboli? Ni odgovora. Enako velja za serološke teste. Naj bo vse jasno, sicer ni znanosti. Politiki prevzamemo odgovornost za odločitve, ampak znanstveniki nas morajo postaviti v stanje, da se lahko odločimo. Ne moremo čakati v miru na cepivo.”  Raje ne komentiram politikov. Velja, greva raje tja, kjer ste zdaj doma. Nekje ste dejali, da vam je težko ves čas delati z masko na obrazu, saj pacientom ne morete vliti upanja z nasmehom, poleg tega ste dejali, da brez medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov ne bi zmogli delati vsega tega. Oni so gonilna sila, ves čas so v zaščitnih oblačilih, neverjetno delo opravljajo? Res je, oni so tisti, ki preživijo največ časa s pacientom, oni so tisti, ki jim pacient preda svoje telo. Kot dojenček. Otrok potrebuje mamo in očeta, da ga preblečeta, nahranita, in pacienti, ki niso samozadostni, predajo svoje telo v roke teh izjemnih delavcev, ki za pacienta skrbijo, kot bi bil njihov otrok. To je ta njihova izjemna moč. Naš doprinos je pomemben, a brez njih bi bilo vse to nemogoče. Nepogrešljivi so. Kaj bi jim rekli, če bi bili pred vami zdaj, kaj jim rečete v še posebej težkih dneh? Naj ostanejo močni. Zdaj na nas zdravnike gledajo kot na nekakšne heroje, ampak gotovo nas bo po koncu te epidemije tudi kdo krivil za marsikatero stvar. Ne pričakujem ničesar, upam samo, da si bodo ljudje zapomnili naše delo, jaz sem ponosen, da pripadam tej veji profesionalcev, ki so v tem hipu pokazali izjemno moč, sočutje. Zdravili so številne in jim pomagali do ozdravitve.  To kazanje s prstom na vas se že zdaj dogaja v Italiji, nekateri odvetniki kljub pandemiji spodbujajo sorodnike umrlih za koronavirusom, naj tožijo zdravnike, češ, da niso dovolj dobro poskrbeli zanje in so zato umrli … Kot vedno: v vsaki profesiji obstajajo dobri in slabi ljudje – med slabimi odvetniki so tudi takšni, ki špekulirajo o zdajšnjem stanju. V Italiji je vedno pravi čas za polemike, to je lastno italijanski biti. Menite, da se bo po vsem tem vse še stopnjevalo? Ne vem, upam, da si bodo ljudje zapomnili, kaj smo naredili za prebivalstvo. Ko nekdo dela dobro, ni potrebe, da ga je strah česar koli in kogar koli. Verjamem, da bo iz tega časa vzklila hvaležnost. Italija se počasi, res počasi, vrača v stare tirnice, prejšnji teden ste simbolično odprli knjižnice/knjigarne. Kako kot infektolog gledate na to? Je prezgodaj? Po mojem mnenju je težko združiti tehniško-zdravniško-epidemiološki položaj s politično-ekonomskim. To ni združljivo, tehniki podajo mnenja, politiki sprejmejo odločitve. Na podlagi tistega, kar rečejo tehniki, se morajo politiki odločiti, a morajo imeti v mislih, da je zdravje pred vsem drugim. Jaz bi bil v tem hipu ostrejši, ampak nisem jaz tisti, ki odloča. Dr. Raffaelle Bruno, najdemo vas lahko tudi na družabnih omrežjih, na Twitterju imate napisano, da je normalnost privilegij in da tega ne smemo nikoli pozabiti. Ste to napisali zdaj oziroma kaj imate v mislih s tem zapisom?  To si mislim že veliko časa – normalno življenje, kot je sprehod, druženje z ljudmi, s katerimi se imaš dobro, pogovor na štiri oči – vse to je privilegij, saj se lahko v življenju hitro zgodi sprememba. Mislim, da bo to kot 11. september, v smislu, da nič več ne bo, kot je bilo, vse dokler ne bomo imeli cepiva. Prej ste rekli, da se ne bomo smeli objemati, poljubljati, človeški stiki se bodo spremenili, in to bistveno vpliva na naš način življenja. Zato trdim, da je normalnost privilegij. Kako zelo se je spremenilo vaše življenje – iz neke kolikor tolikšne normalnosti? Moje življenje se je spremenilo v samem bistvu, nimam več prostega časa, nimam več družabnega življenja, v prvem tednu izbruha virusa sem ves teden preživel v bolnišnici, sploh nisem šel domov. Zdaj pa grem domov le odspati nekaj ur.

Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja.Naravovarstvenik Anton Komat na svetovni dan Zemlje o tem, kaj naš planet meni o tem, da je v teh bizarnih časih nafta cenejša od vode“Narava ima izjemno sposobnost obnove. Če že povezujemo naravo in ta virus, dajmo se vprašati, od kod so ti bazeni virusov. To so divje živali, in če krčimo njihovo življenjsko okolje, virusi preskočijo na ljudi. Potem pa so tu še živalske farme, ki so tudi vir virusov.”

Raziskovalec EBU David Fernandez Quijada o vplivu koronavirusa na medijske navade. Zadnje Reutersovo poročilo o medijskih navadah ugotavlja, da so se ljudje začeli izogibati novicam. Poročilo EBU pa kaže ravno nasprotno. Novic je več, hkrati pa je vedno večje tudi občinstvo, in to velja tako za televizijo kot za radio in splet.  Drži. Zadnja leta smo opazili, da ljudje ne marajo novic, ker jim povzročajo nelagodje. To nas lahko skrbi, saj slabo obveščeni ljudje težko uveljavljajo svoje državljanske pravice. Za to morajo predvsem dobro obveščeni. Toda v krizi, povezani s koronavirusom, ugotavljamo, da se ljudje množično opirajo na novice. To velja za vse trge. V večini primerov to pomeni, da spremljajo novice javnih radiotelevizij, ki so izrazito informativne narave. Vsaj v Evropi so najbolj informativni prav javni mediji. Zdaj opažajo izjemno visoke deleže občinstev, in to po vsej Evropi. Ali to velja za vse, televizijo, radio in splet? Je občinstva vedno več? Vidimo, da se je večina ljudi obrnila na televizijo. Ta je postala pomemben prostor za razprave o zadnjih spremembah krize s koronavirusom. Seveda sta pridobila tudi splet in radio, saj ljudje novice iščejo povsod, največji skok pa smo opazili pri televiziji. Takih številk na večini trgov nismo videli že desetletje. Opazovali ste občinstva članic zveze EBU. Ali je v kateri izmed držav videti še posebno veliko spremembo? V resnici ne gre toliko za različne trge, razlike nastanejo zaradi različnih faz pandemije v državah. Prvo veliko povečanje občinstva smo videli v Španiji in Italiji, ki sta bili med prvimi, najbolj prizadetimi državami v Evropi. Na Švedskem, na primer, ukrepi še niso bili tako drastični in take rasti še ni bilo. Podatki niso popolnoma enotni, saj se v državah kriza ne začenja hkrati. Povečanje občinstev smo najprej opazili v Španiji in Italiji, sledilo je ukrepom, ki so jih sprejele države, predvsem prepovedi gibanja. Z zamikom se to dogaja tudi v Veliki Britaniji, ki vstopa v izrazito pandemijo. Rast občinstva je torej odvisna od okoliščin v posamezni državi. Kar mene preseneti, je izjemno naraščanje števila mladih, predvsem otrok, ki spremljajo večerne televizijske novice. Ne vem, ali ste raziskovali razloge. Morda je to le zato, ker otroci ostajajo doma, preživijo več časa s starši in tako prevzemajo tudi njihove navade?  Otroci resda niso ciljno občinstvo za informativni program, toda v raziskavah so navedeni, ker novice spremljajo skupaj s starši. Če vedno več staršev gleda večerne novice na televiziji, in vemo, da je tako, potem jih tudi otroci pogosteje spremljajo. V večini primerov je to razlog. Res je sicer tudi, da nekatere radiotelevizije pripravljajo poseben program, namenjen samo otrokom, vendar tega tokrat nismo posebej merili. Ker pa tudi te oddaje poročajo o koronavirusu, je tudi njim gledanost narastla. Povečanje mladega občinstva je nekoliko presenetljivo, mar ne?   Ne bi rekel, da je to presenečenje. Drži, da javni mediji težko nagovarjajo mlada občinstva. Vemo, da več časa posvetijo digitalnim orodjem, toda trenutne razmere so nekaj posebnega. Vsej generaciji otrok bodo ostale v spominu. In v teh res posebnih časih so se orbnili k virom, ki jim lahko zaupajo. Čeprav nekaterih storitev ne uporabljajo veliko ali pogosto, vedo, da jim v težkih časih lahko zaupajo. Pogosto slišimo, da je težko dosegati mlada občinstva, in to drži, a tudi če ne spremljajo javnih medijev, je zelo pomembno, da so ti mladim državljanom na voljo v trenutkih, ko jih najbolj potrebujejo. Se strinjam. Končajva z radiem. Jutranji radio je nekoliko izgubil, saj se ljudje ne vozijo v službo, toda večja je kriza, več ljudi posluša radio.  Razlog, zakaj naraščanje števila poslušalcev radia ni tako izrazito, je, da se ljudje ne vozijo v službo. Večina Evropejcev dela od doma. Če upoštevamo, da približno četrtina ljudi radio posluša v avtomobilu, to pomeni, da radio izgublja poslušalce, ki ne sedijo v avtomobilih. Morda poslušajo radio doma, toda tako velikega deleža ne morejo nadomestiti. Pa vendar ima za veliko ljudi radio še vedno zelo pomembno vlogo, predvsem ko gre za spremljanje novic. Morda je občinstvo manjše, a zvesti poslušalci najbolj zaupajo radiu. Digitalne platforme ne vzbujajo takega zaupanja.

Domovi za starejše, 102 imamo v Sloveniji, so zaradi koronavirusa za javnost zaprti že sedmi teden, kar povzroča stanovalkam in stanovalcem, njihovim svojcem in zaposlenim veliko stisk, ki nam bodo morda pustile neozdravljive rane. Mama Silvije Novak je že dobra tri leta stanovalka v Domu starejših občanov Ljubljana Vič Rudnik. Hčerka jo je skoraj vsak dan obiskala, z dementno mamo je preživela veliko časa. Ko pa so dom 6. marca zaradi epidemije zaprli, je bilo vsega tega konec. ”Nisem se mogla sprijazniti z dejstvom, da sem fizično ločena od nje.”   Silvija Novak je še povedala, da takrat, ko pokliče v dom, dobi osnovne informacije o mami, ki je ta hip izolirana zaradi suma na prisotnost virusa. ”Za vsako vest sem jim hvaležna,” pravi. Ocenjuje, da ne kliče prepogosto. Prepričana je, da za njeno mamo osebje v domu lepo skrbi. ”Če bi bilo kaj narobe, bi me zagotovo obvestili. Ne kličem pogosto, ker so informacije ves čas enake. Kadar sem v slabi koži, me to kar zjezi.”   Večkrat se zapelje mimo doma, da od daleč občuti mamino bližino ”Tako ji pošiljam dobre misli,” razlaga Silvija Novak. Pred dnevi pa je z dvorišča telefonirala na oddelek, prosila je, če mamo lahko pripeljejo do okna in tam posedejo, da bi jo vsaj malo videla. Ko se je povzpela po bližnjem travniku, jo je zagledala, opazila je, da so ji naredili kitke, ji mahala, jo klicala, na hitro je fotografirala okno, skozi katero se vidi obris materinega obraza. Ko je opazovala podobo svoje mame, se je nenadoma zraven nje pojavil varnostnik. ”Bil je korekten, zelo resen, rekel mi je, da so ga poklicali in mu naročili, naj mi pove, da se moram odstraniti. Malo mi je šlo na jok, ker mi to ni bilo všeč, saj nisem naredila nič slabega. Stala sem dvajset ali trideset metrov stran od stavbe, nikogar nisem ogrožala, mamino okno je bilo zaprto, nikjer ni bilo oznak, da je pristop prepovedan …”   Silvija Novak je prepričana, da bi morali v domovih tudi v obdobju, ko so zaradi epidemije zaprti, poskrbeti, da svojci vsaj vidijo stanovalce skozi okno ali na balkonu, ker to dobro vpliva na njihovo psihofizično stanje. ”Če si slabo čustveno razpoložen, lahko zboliš,” opozarja. ”Težko je sprejeti, da ne morem objeti svoje mame. Saj razumem, da tega ne smem početi, ne bi je želela ogroziti. Želim pa si, da bi me vsaj slišala. Zdaj je glas sorodnika kot dotik.”   Stanovalci pogrešajo osebne stike ”Teče že sedmi teden, odkar je dom zaprt,” pripoveduje Melita Zorec, direktorica Doma starejših občanov Ljubljana Vič Rudnik, ki je največji dom starejših v Ljubljani. V dveh enotah imajo 570 stanovalk in stanovalcev, konec leta 2019 so imeli 339 zaposlenih. Stanovalcem omogočajo stike prek videoklicev, elektronskih sporočil, berejo jim časopise, jih peljejo na svež zrak … V enoti Bokalce imajo obolele s covidom 19. ”Vseeno izvajamo individualne dejavnosti po sobah, da ljudje niso tako osamljeni. Seveda pa pogrešajo osebne stike, ki jih potrebujejo, ki so nujni. Srečujemo se s stiskami, strokovni delavci se pogovorijo s stanovalci. Če je treba, zaradi tega vzpostavijo stike s svojci.” Verjetno bodo strogi ukrepi v domovih za starejše trajali najdlje. Kako bi bilo mogoče olajšati življenje oskrbovancev in njihovih najbližjih? Melita Zorec, ki je tudi predsednica upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, napoveduje, da bo tako še mesec ali dva. Povedala je, da je v domovih velik izziv že to, da zagotavljajo, da delovni proces teče nemoteno. Ko je bil ukinjen javni prevoz, jim je na pomoč priskočila Slovenska filantropija, njeni prostovoljci zaposlene, ki potrebujejo prevoz, vozijo s svojimi avtomobili. Dodaja še, da jih je negativno presenetilo stigmatiziranje, ki ga doživljajo zaposleni in stanovalci, odkar se je v domu pojavil prvi primer okužbe s koronavirusom. ”Počutili smo se, kot da smo iz bolnišnice gobavcev na robu mesta.”   Zaposlene je bilo zelo strah, saj niso vedeli, kaj jih čaka. Virus je nepredvidljiv, položaj je negotov, razlaga Melita Zorec. Vsak dan se dobijo na kriznem sestanku, pogledajo, kaj se je zgodilo prejšnji dan, se dogovorijo, kaj je treba narediti naslednji dan. Drug drugega spodbujajo in skrbijo za medsebojno oporo. Iščejo rešitve in možnosti za varne osebne stike Zdaj, ko se čas zaprtja domov podaljšuje, razmišljamo, kako omogočiti varne stike s stanovalci, tudi tistimi, za katere test pokaže, da so pozitivni, je dejala Melita Zorec. Pristojnim so že poslali pobude in prepričana je, da bodo v kratkem našli rešitve, kako omogočiti osebne stike na varni razdalji. Zakaj imajo v domu varnostnika? ”Tretji teden po zaprtju doma, ko smo evidentirali prvi primer okužbe, smo sklenili pogodbo z varnostno službo, takrat namreč ni bilo več dovoljeno stanovalcem prinašati različnih paketov. Ker nekateri niso sprejeli novega načina delovanja, smo morali zagotoviti varnost. Stanovalcem osebje prek nabavne službe prinaša vse, kar potrebujejo, varnostnik pa je v hiši zato, da ljudi, ki se približajo domu, opozori, da so na varovanem območju, in jih vljudno prosi, naj to območje zapustijo.”   V domu skrbijo za psihosocialno pomoč, pomagajo tudi svojcem, če za to izrazijo željo, je povedala Melita Zorec, ki je prepričana, da nam bo uspelo premagati novi koronavirus. Upajmo, da se bodo svojci in stanovalci domov za starejše lahko kmalu objeli!

Dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo v Ljubljani o zdravilih za covid 19, ki so ta hip globalno najbolj pod lupo. “Pri virusih imamo to težavo, da lahko z zdravili vplivamo na genetski material svojih celic.”   Odkar nas ogroža koronavirusna bolezen 19, raziskovalci iščejo morebitna zdravila, ki bi omilila ali zajezila hujši potek bolezni. Iz globalnega rezervoarja zdravil jih je kar nekaj v kliničnih študijah, kot edino uradno registrirano pa je bilo doslej odobreno zdravilo remdesivir, ki ga pri zdravljenju huje bolnih v tej epidemiji uporabljajo tudi v ljubljanskem in mariborskem kliničnem centru. O zdravilih, ki so ta hip globalno najbolj pod lupo, in tudi o tem, kako delujejo, smo se pozanimali pri dr. Borutu Štruklju s Fakultete za farmacijo v Ljubljani. Opozoril je tudi na to, da je krepitev imunskega sistema preventivno zaželena, pri bolnikih, ki so že okuženi s covidom 19, pa jemanje dodatkov za izboljšane imunskega sistema odsvetuje. “Imunski sistem lahko okrepimo prej. Aktivacija imunskega sistema je primerna pri prvi stopnji, ko preprečujemo okužbo. V drugi stopnji, ko smo že okuženi, pa je pretirano delovanje imunskega sistema nezaželeno.”

Po štirih tednih se hitro pozabi na začetni strah. "V sprostitev ukrepov želimo iti varno, ne želimo si drugega vala epidemije, še bolj pa si ne želimo segregacije družbe," pravi dr. Mojca Matičič, vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu Klicni center za informacije o koronavirusu, ki je dosegljiv na telefonski številki 080 14 08, je od začetka delovanja sprejel več kot 28.000 klicev. Klici in vprašanja, ki se porajajo ljudem in nanje iščejo odgovore, so zelo različna, spreminjajo se iz dneva v dan, pa tudi vsak posameznik se spopada s svojimi pomisleki in dilemami, pojasnjuje dr. Mojca Matičič, vodja klicnega centra: “Nekaterim je grozno dolgčas, drugi so nepotrpežljivi, tretji imajo želje po živečem življenju. Nekaterim se zdi, da so strašno neuporabni. Ljudje pa navajajo tudi resnejše probleme, kot sta izguba prihodka, težave pri preživetju sebe in družine.” “Po štirih tednih se lahko hitro pozabi na začetni strah pred vsem neznanim. V zavesti nam ostajajo samo številke, ki jih vsak dan vidimo v informativnih oddajah. Splošni javnosti se zdi, da so te številke majhne.”

Roman Jerala je eden od najuspešnejših slovenskih raziskovalcev, tudi med pionirji sintezne biologije pri nas, ki z več plati spremlja korake znanosti pri spopadanju s pandemijo s covidom 19. Roman Jerala je vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu ter redni profesor za biokemijo in molekularno biologijo na ljubljanski univerzi. Slovenski znanstvenik, ki je odličen vir za to, da se znamo skozi nepregledno goščavo informacij prebiti dovolj kritično in kar se da ozaveščeno. Podrobno spremlja napredovanje novega cepiva in razmah raziskovalnih iniciativ, ki so v en globalni laboratorij povezale ves svet. "Ključno pri tem virusu je, da je človek kužen še pred pojavom simptomov. Znanost zdaj teče v hiperpogonu. Od 10. januarja, ko je bila objavljena sekvenca genoma virusa, se stvari odvijajo zelo hitro. Do danes je bilo na to temo objavljenih že 1700 študij."   "Zanimivo je, da se v krizi, kakršna je ta, nihče prav dosti ne spremeni, toliko bolj pa pride do izraza njegov značaj," pravi Roman Jerala. Pri tem je nekoliko razočaran nad Evropo, ki bi lahko naredila več, kot je. Lahko bi bolje organizirala solidarnostne iniciative in koordinirala raziskovanje. "Azijske države so se bolje izkazale pri reševanju krize. Evropa in najmanj v enaki meri Združene države so prezrle opozorilo in za to plačujemo veliko ceno." Bolje pa bi bilo imeti tudi več informacij in testirati večje število ljudi v populaciji, a to narekujejo zmogljivosti sistema. "Na tem področju je najbolj svetel primer Islandija, kjer so testirali vse, ki so bili pod tveganjem, ob tem pa še 10.000 prostovoljcev in 2600 naključno določenih ljudi. Med zglednimi državami bi poudaril tudi Južno Korejo."

Filozofinja Alenka Zupančič o knjigi Konec in v kakšnem kontekstu bi se v knjigi pojavila zdajšnja pandemija, o 'mednarodnosti' kapitalizma, lažeh, novi etiki, komediji in pomenu pripovedovanja šal. Z refleksijo in razmislekom gremo naprej v tej pandemiji, tokrat smo za komentar poklicali ugledno filozofinjo dr. Alenko Zupančič, ki je najprej povedala, kako bi v svoji najnovejši razpravi o ideji konca v poznem kapitalizmu z naslovom Konec obravnavala pandemijo: “Omenila bi jo v vsakem primeru. Tudi če mislimo, da je zdajšnja kriza veliko hrupa za nič, še vedno velja dejstvo, da se dogajajo velike stvari. Ta karantena bo imela dolgoročne posledice. In te razsežnosti si zaslužijo obravnavo v kontekstu konca.” “Se mi zdi, da bi se morali osredotočiti na to, ali so ukrepi v pandemiji upravičeni ali škodljivi. Obstaja pa še bolj temeljno vprašanje, in sicer, kako je sploh mogoče, da se sprejme takšne ukrepe. Če je upravičeno, še vedno ni samoumevno, da smo jih sprejeli.”   Dr. Alenka Zupančič pravi, da se bomo po pandemiji vrnili v realnost, ki zdaj nastaja. “Ni še jasna in ni še določena. Na neki točki reči, ki jih zatrjuje Giorgio Agamben, držijo, a bolj na abstraktni ravni. On v svoji argumentaciji ne vzame v zakup tega, kar se dogaja v tem hipu.” “Kapitalizem je mednaroden, da je doživel vrhunec z globalizacijo, ni naključje. Ta ekspanzija izhaja iz same logike kapitalizma, kovanja vse večjih dobičkov.”   Filozofinja Alenka Zupančič ne vidi ravno svetle prihodnosti po tej krizi: “Kaj se zgodi v velikih krizah? Ne pravim, da se zdaj dogaja, ampak pomislimo na fašizem, ki je bil notranji odgovor na kapitalizem. Ne vidim svetle prihodnosti, a pomembno je, da poskušamo preusmerjati te tektonske premike, ki se dogajajo.” “Ob pandemiji se je zgodilo nekaj spektakularnega – svet je obstal. Ne za vse, verjetno imajo nekateri v tem času še več dela, ampak v splošnem pomenu to dogajanje zamenjuje banalnost, dolgčas, ko ne vemo, kaj bi sami s sabo. Ni nekih perspektiv.”   Ob vprašanju, ali se strinja s kolegom filozofom Slavojem Žižkom, ki pravi, da bo iz tega obdobja izšla neka nova etika, Alenka Zupančič trdi, da bo to hvale vredno. “Zdaj je to težko reči. Na noben način ne bi odgovorila na etiko preprostega življenja s cinizmom. Je pa problematično, da se dogaja, da se perspektiva umirjenega življenja umešča v ozadje neke deprimacije, bolečine. V Hollywoodu so filmi v 20. letih romantizirali revščino, ker teh ljudi ni skorumpiral denar. Zavedati se moramo, da preizkušnje nikakor niso nekaj, kar nas dela bolj plemenite, ampak nas lahko tudi moralno pohabi. Vprašanje, koliko lepega lahko izide iz travmatične izkušnje.” “Ničesar na temeljni ravni ne jemljemo več kot laž. Občutek je, da nas ni več sram, če rečemo neumnost, da ‘udarimo mimo’. Se le delamo, kot da se ni nič zgodilo. Sram pa je, da sebe ne moreš ločiti od tega, kar si rekel ali naredil. In to je ključno. Nekateri pa se delajo, kot da ni nič in so brezsramni.” – Alenka Zupančič o laži, ki ne obstaja več   In za konec še … pripovedovanje šal je v teh časih nujno, pravi dr. Alenka Zupančič: “Iz zgodovine vemo, da komedija cveti v obdobju krize. Duha je težje ubiti kot kar koli drugega. Mislim, da je zdaj zelo učinkovito govoriti šale, ki izrazijo neki paradoks, problem neke stvari. In izrazijo ga na način, ki učinkuje v hipu, vsi pa to razumejo.” 

Z generalnim sekretarjem Slovenskega glasbenoinformacijskega centra Petrom Barošem smo iskali rešitve za pomoč glasbenikom in drugim vpletenim v glasbeno sfero. Slovenski glasbenoinformacijski center je na svoji spletni strani objavil projekte, s katerimi nagovarja predvsem aktualno problematiko, ki zadeva odpoved vseh javnih prireditev na področju glasbe in ki s sabo potegne kolaps celotne verige glasbene industrije in številnih poklicev, ki so v to verigo vpleteni.   “V sodelovanju z društvom Brez limita smo sprožili akcijo, ki glasbenikom in tudi drugim glasbenim delavcem omogoča, da lahko po telefonu navežejo stik s psihoterapevti in se z njimi pogovorijo o svojih razmerah. V tem hipu, ko je zadeva resnično brezizhodna in hkrati težko napovedljiva za prihodnost, se zavedamo, da so stiske posameznikov lahko zelo močne. Narediti želimo, kar je v naši moči, da se s tem spoprimemo konstruktivno.” ─ Peter Baroš    Glasbenikom in glasbenim delavcem sta brezplačno na voljo članici društva Brez Limita Helena Lenarčič in Tanja Stanković, ki ju lahko vsak teden do preklica akcije pokličete od torka do petka med 12. in 15. uro. Prvi stik z njima lahko vzpostavite tudi po elektronski pošti. Pri tem navedite, da ju kontaktirate na podlagi akcije, objavljene na spletni strani Sigica.   Helena Lenarčič: 031 359 494 ([email protected])Tanja Stanković: 041 849 291 ([email protected])    Evropski Sklad kulturne solidarnosti išče in podpira domiselne iniciative, ki med pandemijo spodbujajo solidarnost in idejo o Evropi kot o skupnem javnem prostoru. Besedilo razpisa je na voljo na spletni strani Sigica. “Z akcijo Doniraj in podpiraj smo želeli sprožiti neke vrste kampanjo, ki bi širšo javnost nagovorila k temu, da tudi sama pomaga glasbenikom oziroma komur koli iz umetniško-kreativne sfere, za katere vemo, da so danes v zelo kritičnem položaju. Hkrati pa mi vsi doma poslušamo glasbo, beremo knjige, gledamo filme … Gre za zamisel, da ne glede na to, da so medosebni stiki med nami prekinjeni, so vendarle medčloveški odnosi tisti, ki so ravno v tem hipu še kako pomembni.” ─ Peter Baroš   Z akcijo pomoči glasbenikom, samozaposlenim v kulturi,  želi Sigic po svojih zmožnostih pomagati glasbenikom v finančni stiski zaradi prepovedi in odpovedi vseh javnih dogodkov. Na tedenski ravni se v Sloveniji zvrsti tudi do sto glasbenih dogodkov, zaradi tega je škoda, ki jo trpijo glasbeniki, pa tudi drugi delavci glasbenega sektorja, izjemno velika. Več o akciji na povezavi. Poziv k izredni in trajnostni podpori za zaščito slovenskega glasbenega sektorja pa si lahko preberete (in se s podpisom tudi pridružite) na povezavi.

Kako bo epidemija koronavirusa vplivala na turistični in gostinski posel ter posledično na letošnje počitnice. Po vse številnejših izjavah zdravstvenih strokovnjakov, voditeljev držav in evropskih politikov o tem, da bi lahko bila letošnja poletna turistična sezona ogrožena, so se tako ponudniki kot potencialni turisti začeli spraševati, kako bo epidemija koronavirusa vplivala na njihov posel ali počitnice. Turizem je za Slovenijo nenazadnje ena najpomembnejših gospodarskih panog – prispeva kar 14 odstotkov bruto domačega proizvoda, nanj pa je neposredno ali posredno vezanih na tisoče služb. V zadnjem desetletju se je dogajanje v slovenskem turizmu bralo kot zgodba o uspehu. Lani je Slovenija zabeležila že šesto zaporedno rekordno turistično leto. Sedem tokrat ne bo srečna številka, letošnja sezona bo povsem drugačna. “V prvi vrsti bodo prizadeti Ljubljana in naše obmorske destinacije. Ali bi lahko domači gostje nadomestili tuje? V manjši meri že, a ne moremo govoriti o pokritju sezone. Nikakor ne,” opozarja dr. Ksenija Vodeb s Fakultete za turistične študije Portorož. “Gostinstvo lahko zaženemo najprej, potem hotelirstvo. Ponudniki bi lahko svoje redne goste dobili nazaj z zaupanjem in zagotavljanjem varnosti v v svojem objektu. Butičnost je lahko primerjalna prednost.” – dr. Ksenija Vodeb   Največ prenočitev pri nas so med tujimi turisti po vrsti ustvarili Nemci, Nizozemci, Čehi, Belgijci in Italijani, njih bo torej vsaj še nekaj mesecev težko srečati. To bi lahko pomenilo med 3500 in 5000 izgubljenih delovnih mest neposredno v turizmu, posredno pa še dodatnih 10.000 delovnih mest, ki so povezana z njim, opozarja ekonomistka dr. Ljubica Knežević Cvelbar z ljubljanske Ekonomske fakultete. “Naredila bi primerjavo z individualnimi športi, ki bodo prej sproščeni kot skupinski. Prav tako je pri turizmu: individualni turizem iz ene države v bližnjo državo bo prej sproščen kot množični.” – dr. Ljubica Knežević Cvelbar   Več kot 90 držav po svetu je zaprlo meje ali uvedlo omejitve gibanja, ki so turizem začasno zamrznile. Globoko zamrznile, bi lahko rekli, saj kljub nejasnosti glede trajanja ukrepov že lahko ugotovimo, da bo škoda po vsem svetu ogromna. Lani smo po vsem svetu zabeležili milijardo in pol prihodov turistov, ti so ustvarili desetino svetovnega bruto družbenega proizvoda in zagotovili 320 milijonov delovnih mest. Zdaj že izgubljamo milijon delovnih mest na dan, ocenjuje Svetovni potovalni svet, organizacija, ki združuje predstavnike turistične industrije. V Evropi bi lahko po njihovih ocenah izgubili 10 milijonov delovnih mest, če bodo potovanja mogoča šele jeseni, morda še več.

Ustavni pravnik dr. Andraž Teršek o tem, kaj je (in bo) koronavirus povedal o kondiciji naše demokracije, ustave in pravne države? In o nas kot aktivnih državljankah. “V hipu, ko oblast sama sebi podeli vsa večja pooblastila, je na temeljni preizkušnji demokracija. Takrat je treba oblast toliko bolj nadzirati in ji gledati pod prste.”

Bolezen, ki je vplivala na razvoj oddelkov intenzivne nege in respiratorjev, je bila otroška paraliza, ki je po svetu vse do prve polovice 20. stoletja uprizarjala grozljive prizore. V zadnjih tednih se v naših mislih pogosto znajdejo besede, kot so respirator, intenzivna nega … Zato vprašanje: kako dolgo v medicini sploh poznajo respiratorje, kako stara je intenzivna nega? In zanimivo – drug brez drugega ne gre: rojstvo intenzivne nege je namreč povezano prav z iznajdbo respiratorja. V kratkem bo 70 let, odkar respiratorji po svetu bolnikom rešujejo življenje, bolezen, ki je vplivala na razvoj oddelkov intenzivne nege in respiratorjev, pa je bila otroška paraliza, ki je po svetu vse do prve polovice uprizarjala grozljive prizore. Mož, ki je zanetil trend prvih respiratorjev, je bil danski zdravnik Bjorn Ibsen. Sogovornika v oddaji sta dr. Zvonka Zupanič Slavec, zdravnica in zgodovinarka medicine, in dr. Primož Gradišek, vodja oddelka za intenzivno terapijo v Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo v UKC Ljubljana, ki nas je popeljal v ustroj sodobnih enot za intenzivno nego. Z njim pa več tudi o tem, kako delujejo sodobni respiratorji in kakšna je razlika med intenzivno nego in intenzivno terapijo.

S kakšnimi vprašanji se ljudje obračajo na Klicni center za informacije o koronavirusu v petem tednu izrednih razmer? Klicni center za informacije o koronavirusu deluje neprestano, delal je tudi čez konce tedna in praznike, ko je bilo klicev sicer manj, a jih je že danes zato več: “Zdi se, da so s klici vsi počakali na delovni dan in danes nas spet kličejo.” “Klicni center dela neprestano. Sprejeli smo že skoraj 25.000 klicev. Med koncem tedna je bilo sicer klicev manj, a danes se zdi, da so vsi samo čakali na delovni dan in nas spet kličejo.” – dr. Mojca Matičič, vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu   Čudežnega zdravila za zdravljenje koronavirusa ni, v Sloveniji so sicer dostopna vsa eksperimentalna zdravila, a ta se pri kakšnem bolniku izkažejo za učinkovita, spet pri drugem pa ne. Na makroravni cepivo še ne obstaja, Matičičeva pa poudarja, da so bili ukrepi učinkoviti, čeprav se marsikdo z njimi ni strinjal. Opozarja, da se lahko ob prehitri sprostitvi določenih ukrepov zgodi  t. i. “rebound” fenomena in s tem do drugega vala okužb, česar se najbolj bojijo tudi v Italiji. “Sovražnik ostaja, še vedno ga ne poznamo najboljše in predvsem ne poznamo učinkovitega orožja proti njemu. Stroka ni enotnih misli, zato ni enostavno, saj se lahko učimo samo iz tistega, kar vidimo pri drugih, in iz lastnih izkušenj.”

O kakovosti modelov, ki smo jim priča v Sloveniji, smo se pozanimali pri fiziku Ivanu Kukuljanu. S širjenjem epidemije okužb z novim koronavirusom se v javnosti pojavlja tudi vse več matematičnih modelov, ki bolj ali manj različno in bolj ali manj natančno napovedujejo njeno gibanje. Največ pozornosti je pritegnila napoved dr. Andreja Trampuža, v kateri je 24. marca predvidel, da bi lahko imeli čez 14 dni, torej ravno v tem času, 1400 takih bolnikov, ki bi potrebovali intenzivno nego, kar se ni zgodilo. Vprašanja, kdaj bo karantene konec, kdaj lahko pričakujemo zadovoljivo zmanjševanje okuženih, kaj sledi zatem, si v teh dneh zastavljamo vsi in upravičeno bi lahko pričakovali, da bi nam ustrezne ustanove lahko dale vsaj približen odgovor. O kakovosti modelov, ki smo jim priča v Sloveniji, in o zaupanja vrednih spletnih mestih, na katerih lahko najdete najbolje obdelane podatke, smo se pogovarjali s fizikom Ivanom Kukuljanom. “Podatki so v trenutni situaciji ključen problem. Ta je bistveno bolj pomemben od samih modelov. Ko imamo dobre podatke, ni težko narediti dobrega modela. Mislim, da bi bila zelo velika odgovornost na strani vseh držav, da izredno natančno poročajo o vseh podatkih, ki so jih zbrale, teh podatkov je dobro imeti čim več. To bo koristilo celemu svetu. Je pa ob tem pomembna resna strokovna ekipa, da iz podatkov izlušči bistveno,” poudarja Kukuljan. Kdo je pri nas odgovoren za pripravo zaupanja vrednih modelov? Podatki so torej nujni za to, da lahko nastanejo dobri napovedni modeli. Kot so nam pojasnili na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, kjer so zadolženi za zbiranje podatkov o potrjenih primerih Covid-19 v skladu z zakonodajo, matematični modeli niso namenjeni napovedim poteka epidemije in njenega vrha za splošno javnost, temveč imajo vlogo v znanstvenih krogih za ocenjevanje potreb in učinkovitosti ukrepov. A v javnosti jih ne glede na to kroži kar nekaj, zato bi bilo dobro, da pristojne institucije prevzamejo pobudo nad njimi, meni Kukuljan. “Mislim, da bi morale tukaj ključno vlogo odigrati institucije za javno zdravstvo, ki imajo dovolj strokovnjakov.” Kot poudarja, je izdelava dobrega modela izrazito interdisciplinarna stvar, pri tem pa morajo sodelovati tako strokovnjaki z znanji matematike in modeliranja, kot tudi strokovnjaki s širokim medicinskim znanjem. Prav to po njegovem manjka modelom, ki smo jim že vse do začetka priča pri nas. Izdelujejo jih predvsem ljudje s parcialnimi znanji, ki se ne povezujejo. Spočetka modeli predvsem zastraševalni Že po nekaj dneh, ko se je v Sloveniji pojavil prvi primer okužbe s Covid-19, lahko pri nas sledimo najrazličnejšim grafom in krivuljam. Zagotovo smo ob tem kar dobro osvežili znanje eksponentne rasti, a to je bilo pomembno predvsem na začetku, pravi Kukuljan: “S temi modeli v Sloveniji smo šli čez nekaj faz: začetna je bila, ko so bili modeli vzgojne narave, napovedovali so apokaliptično situacijo, to niso bili resni matematični modeli. So pa opravili svojo nalogo v tem, da so dali vedeti, da je treba nujno in hitro ukrepati. V tem pogledu so bili koristni. Sem spada tudi model dr. Trampuža, ki je narisal tri eksponentne krivulje, kar ni noben resen matematični model.” Druga faza je po njegovo to, kar se nam dogaja zdaj. “Zdaj začenjajo resni znanstveniki s fakultet in inštitutov delati malo boljše modele, teh je zdaj kar lepa množica, so različno kakovostni. V tej fazi je treba biti s temi modeli bolj previden, ne potrebujemo le vzgojnih modelov, ki bi nas prestrašili, ampak hočemo imeti modele, ki bi nam tudi bolje povedali, kaj se bo dogajalo. Mislim, da bo temu sledila faza sinteze, v kateri bo v znanstvenih krogih stekla resna debata o tem, kateri modeli so dobri in kateri ne.” Javnost bi morala biti bolje obveščena Dobri matematični napovedni modeli bodo po mnenju Kukuljana še posebej pomembni zdaj, ko se bodo morale države odločati o sprostitvenih ukrepih: “Smo v situaciji, v kateri se kaže, da bo epidemija trajala še nekaj časa. Postavljeni smo pred dve slabi izbiri: ali ohranjamo močne ukrepe karantene in ustavljamo epidemijo, kar pa hkrati poganja gospodarstvo v izgubo, ali pa sprostimo ukrepe karantene, ob čemer se bo epidemija spet razmahnila in bo terjala nova življenja.” “Če ponazorim s prispodobo, je to nekako tako, kot da bi skušali v garažo vzvratno parkirati kombi brez vzvratnega ogledala. Če to počnemo vsak dan, lahko to naredimo po občutku, če pa to počnemo prvič, je dobro, da imamo kamero in senzorje. Upam, da bodo vlade pogumne in se ne bodo šle pogumnega 15-letnika, ki si misli, da lahko to naredi sam. Nasloniti se morajo na stroko.”   Kukuljan je ob tem opozoril na ustrezno obveščanje javnosti: “Mislim, da bi bilo v tej situaciji koristno, da bi bila javnost bolje obveščena o tem, na kakšni osnovi vlada sprejema odločitve, kakšni so scenariji, ki jih lahko od vlade pričakujemo, kako je prišla do teh scenarijev, katero taktiko zasleduje. To bo zelo pomembno, če bomo začeli sproščati ukrepe. Odločalo se bo o velikih posledicah in prav je, da tukaj obstaja družbeni konsenz.” Kot je ocenil, evropske vlade zelo različno, nekatere tudi nepremišljeno pristopajo k pripravi projekcij, kot najbolje pripravljena pa se je – vsaj glede priprave strategij – izkazala kar Evropska unija sama. Sogovornik predlaga obisk naslednjih spletnih strani: Portal Sledilnik o širjenju Covid.19 v Sloveniji Tabela s podrobnimi podatki za Slovenijo Italija natančno poroča o podatkih, med drugim tudi o spremljevalnih boleznih pri pacientih Simulator Evropske komisije Dober pregled Covid-19 literature ima Kaggle    

Fizik in filozof Sašo Dolenc ugotavlja, da se bo delovanje znanosti po pandemiji spremenilo. Za znanstvenike je to težko obdobje, saj Covida 19 še pred nekaj meseci nihče ni poznal Sašo Dolenc je komunikator znanosti 2019 in tudi sodelavec Frekvence X. Pravi, da čas karantene ni bistveno spremenil njegovega delovnega dne: "Drugače je samo to, da nas je več doma." "Zdaj smo v nekem trenutku, ko lahko neposredno spremljamo nove raziskave, jih dobivamo v branje sočasno s strokovnjaki."   Ob pandemiji koronavirusa smo ugotovili, da je mogoče ustaviti svet. Je mogoče razmišljati v smeri, da se bo delovanje znanosti spremenilo po pandemiji? "Tega še ne vemo, upam, da se bo znanost bolj odprla. Če so ideje odprte, tudi hitreje krožijo, hitreje se jih da preveriti. Lepo bi bilo, če bi se iz tega obdobja znanost kaj naučila. Da bi ta zagon, ki ga je zdaj dosegla, ostal dejaven." "Zaradi te odprtosti znanosti bomo vsi postali malce bolj skeptični, gledali bomo bolj široko, ne bomo na prvo žogo zaupali vsakomur, pa tudi če ima ta znanstveni naziv."   Sašo Dolenc pravi, da so zdaj za strokovnjake težki časi, saj tega virusa pred meseci ni nihče poznal. "Težko se je odločati, ko nimaš trdnih podatkov. Zanašaš se na občutke, tvoje odločitve pa so pomembne za veliko ljudi. Pri nas smo sprejeli prave ukrepe ob pravem času, lahko zaupamo zdravstveni stroki." In se tudi opredeli do kritik Donalda Trumpa, pa Janeza Janše, da se Svetovna zdravstvena organizacija ni pravilno odzvala ob pandemiji. "Svetovna zdravstvena organizacija se je izjemno dobro odzvala recimo pri epidemiji sarsa. Ko so dobili prvo obvestilo, da se je pojavila čudna pljučnica, so že čez nekaj dni vzpostavili povezavo med laboratoriji, začeli raziskovati in hitro prišli do ugotovitev, za kakšno bolezen gre in kako jo zdraviti."   "Zadeve so tudi ob pojavu koronavirusa začele hitro potekati. Kitajski znanstveniki so prebrali genom virusa, ga objavili, potem se je takoj začel postopek iskanja cepiva in morebitnih zdravil. Vse to je nekaj, kar koordinira Svetovna zdravstvena organizacija."

Velika mesta po vsem svetu kažejo podobe, ki jih dobesedno nismo videli še nikoli. Prazne ulice svetovnih metropol, na katerih bi se v normalnih razmerah srečalo na tisoče ljudi, pomenijo tektonski premik tudi za prihodnje življenje mest. Če so ukrepe za omejevanje gibanja mesta lahko uvedla bolj ali manj hitro, pa je že jasno, da bo ukinjanje teh ukrepov precej bolj zahtevna in dolgotrajna naloga. Kako bomo znova zagnali mesta? Kako bomo apokaliptično opustelim ulicam in vrnili živahnost? Razmišlja ameriški raziskovalec urbanih območij Steven Pedigo. Z ameriškim raziskovalcem Stevenom Pedigom o tem, kako bomo apokaliptično opustelim ulicam svetovnih mest po epidemiji vrnili živahnost “Prilagoditi bomo morali tranzit in razmišljati o novih načinih mobilnosti. V ZDA se bojim tega, da se bodo ljudje spet vrnili k uporabi avtomobilov in opustili javna prevozna sredstva. To bo priložnost za razmislek o aktivni mobilnosti, torej o kolesih in izboljšanju pločnikov.” – Steven Pedigo  

O življenju tržaških Slovencev v obdobju koronavirusa in po njem razmišlja Jernej Šček. Ko je padla železna zavesa na naši zahodni meji in pozneje še šengenska, se je slovensko-italijansko obmejno območje znova na neki način povezalo. A zdaj se je predvsem kulturno bogato življenje ob meji, še skoraj bolj pa za mejo, povsem ustavilo. O tem se pogovarjamo s profesorjem filozofije in zgodovine na Slovenskem liceju Franceta Prešerna v Trstu Jernejem Ščekom.

Pisatelj in fizik Paolo Giordano je spregovoril o vzniku impro matematikov, ki “napovedujejo” potek epidemije, o ponovnem zaupanju v stroko ter o militarističnem diskurzu, ki se ga v času koronavirusa poslužuje politika. Paolo Giordano je po izobrazbi doktor fizike, a pravi, da je bilo to njegovo prejšnje življenje, že nekaj let je predvsem pisatelj. Številni ga verjetno poznajo po njegovi uspešnici Samotnost praštevil, ki mu je leta 2008 prinesla tudi prestižni knjižni nagradi strega in campiello, napisal je tudi roman o vojni v Afganistanu Človeško telo, v tem času – pred mesecem dni – pa je spisal aktualen esej o življenju v času koronavirusa – V času epidemije. Petdnevni zapis začne zato, da bi pregnal zle slutnje in negotovost ob soočanju s krizo. In delno tudi zato, da bi se vrnil k matematiki, ki jo je zaradi pisanja in drugih obveznosti nekoliko zanemaril. Z Majo Stepančič je govoril o ljubezni do številk, o tem, da opaža vznik improviziranih matematikov, ki “napovedujejo” potek epidemije, o ponovnem zaupanju v znanstvenike in zdravnike, ki se v tem času kažejo ne samo kot nepogrešljiv del našega zdravstva, ampak tudi kot preudarni retoriki ter o militarističnem diskurzu, ki se ga v času koronavirusa tako zelo radi poslužujejo politiki … in ki lahko z nami ostane tudi po koncu epidemije. PREVOD CELOTNEGA INTERVJUJA Paolo Giordano, dober dan. Trenutno ste v karanteni, v Rimu, kjer živite in ustvarjate. Kakšno je zdaj to večno mesto, neskončno osamljeno te dni? Tako je, da Rima ne vidim veliko, veliko dni sploh ne grem od doma. In še ko grem, navadno stopim le do bližnje trgovine, v kateri kupim živila. In nazadnje, ko sem se sprehajal po ulicah mesta, to je bilo skoraj pred mesecem, me je preveval zelo nenavaden občutek. Gledal sem izpraznjeno mesto, tudi pri koloseju, kjer se navadno tare ljudi, je bilo tiho in prazno. Na neki način bi moralo to poudariti to neskončno lepoto Rima, ki ga velikokrat dušijo turisti. A če sem iskren, nisem tako zelo užival v tej lepoti. Pogrešal sem ljudi. V času, ko smo zaprti v domovih, ste se vi odločili, da boste ta čas izkoristili produktivno – napisali ste knjigo V času epidemije, ki jo lahko beremo kot nekakšen dnevniški zapis v času koronavirusa, opisujete namreč svoje dojemanje krize od 29. februarja do 4. marca. Kaj točno vas je navdihnilo za pisanje – je bil to neki moment, impulz, trenutek refleksije, ki ste jo hoteli prenesti na papir? V resnici sem začel pisati iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da je v tistem trenutku vladala velika zmeda. V Italiji je bilo sicer že nekaj dni jasno, da so se začele širiti okužbe, novice, ki smo jih prejemali, pa so bile protislovne. Sprva so govorili o sezonski gripi, naši politiki so ustvarjali selfije in ljudem sporočali, naj pridejo v Italijo, češ, da je vse v redu. Meni pa je bilo jasno, da zamujamo dragocene, a izgubljene dneve, kar bomo drago plačali prihodnje dni. Takrat sem začutil neki impulz, da bi razložil, kar sem razbral iz teh dogodkov, in hkrati da bi prispeval neki simboličen smisel socialnemu distanciranju. Drugi razlog pa je bil ta, da sem v enem besedilu združil serijo refleksij in študij, ki sem jih opravil v preteklih letih. Pomembno se mi je zdelo, da opredelim neke koncepte, ki zadevajo povezavo te krize z drugimi vidiki našega življenja in da vsega tega po koncu krize ne bomo pozabili. Verjamete, da se bo v nas kaj spremenilo, ali se vam zdi, da bomo mogoče nekoliko previdnejši, uvidevnejši nekaj mesecev, potem pa bo vse tako kot prej? Ne, svet bo drugačen, ker ta kriza ne bo trajala en mesec, ampak veliko več časa. Mogoče bo vrh zdravstvene krize trajal še en mesec, a tej bo potem sledila še gospodarska kriza. Zagotovo se bomo znašli v novi normalnosti, ki se bo bistveno razlikovala od te, ki smo jo poznali doslej, saj virus ne bo izginil z danes na jutri, najti bomo morali načine, kako sobivati z njim. Spremeniti bomo morali navade, kar pa ne pomeni, da bomo iz te krize prišli boljši ljudje. Nikakor ne bomo boljši, če ne bomo o tem začeli razmišljati že danes, tudi o sestavi naše civilizacije – to je priložnost za razmislek. O tem pišete tudi v knjigi V času epidemije, da je ravno ta kriza priložnost, da spoznamo svoj značaj, tudi svoje znanje v času epidemije. Da se spuščamo v debate, tudi konflikte s sorodniki, prijatelji, tistimi, ki pravijo, da je virus nastal v laboratoriju. Informacija je ključ, izobraziti se moramo. Individualna plat se mi tukaj ne zdi najzanimivejša, spoznavamo pa vrste svojih stikov, ki pa so zelo pomembni. Omenili ste informiranost, ta je ključna. Mi nismo samo vektorji tega virusa, ampak smo tudi prenašalci vseh lažnih informacij, ki krožijo. Pogosto so te zelo netočne, zlahka se širijo lažne novice – kar je v tem času še toliko bolj problematično, saj še dodatno zmedejo ljudi in nas vodijo do neprimernih ravnanj. Še nekaj me je zanimalo – kako smo sposobni sodelovati med posameznimi državami. Odziv določenih držav na širjenje virusa je bil porazen. Vsaka je ravnala tako, kot da se ji epidemija ne more zgoditi. Italijani smo bili prvi pri tem, sledile so nam druge države. Ni nam uspelo najti nekega načina, ko bi se s skupnimi močmi borili. Žal je zdaj veliko bolj opazno tudi to, da smo leta dopuščali, da se med nami naselijo določeni nacionalizmi, populizmi so se krepili, zavzemali so vse več našega prostora. Dovolili smo, da se je razširila določena vrsta populizma, ker je to politikom prinašalo dodatne volilne točke. Zdaj pa za to plačujemo račun, saj nas prav ti nacionalizmi brzdajo pri sprejemanju pravih kolektivnih odločitev. O tem je treba govoriti. So pa verjetno ti populizmi zdaj dobili še boljši teren v tej epidemiji, da so se še bolj razširili? Populizmi najdejo v vsaki priložnosti dober teren, ampak ja, dobili bodo še več zagona, če bomo to dopuščali. Moramo se dobro informirati, jasno nam mora biti, kaj je res in kaj ne. Seveda ne obstaja neki poseben ustrezen nacionalni pristop, ki bi lahko na pravi način preprečil to širitev populizmov v prihodnosti. Govoriva o populizmih, ki so se zažrli v marsikateri sistem, ampak po drugi strani se zdi ravno ta čas epidemije tisti pravi čas, ko se spet vzpostavlja zaupanje v stroko, v zdravnike …?  Upam. Mislim, da je to čas, ko iščemo glas kompetentnih ljudi, ki smo jih morda nekaj časa zanemarjali. Nikoli prej nismo poslušali, slišali toliko znanstvenikov po televiziji ali brali njihovih člankov v časopisih kot v zadnjem času. Njim zaupamo. Jasno je tudi, da čakamo to cepivo, upam, da si bomo ta čas vsi zapomnili, kako je bilo. Zapomniti pa si moramo tudi način govora znanosti. Gre za premišljen, razsoden način, ko znajo znanstveniki na kakšno vprašanje odgovoriti preprosto z: ne vem. Znajo reči, da nimajo še odgovora na določeno vprašanje, da potrebujejo še dodatne analize, da je treba biti previden pri napovedovanju. Navajeni smo bili zelo hipne, hitre, samozavestne komunikacije s kratkimi stavki. Znanost nam zdaj sporoča, da ni vedno enostavnega odgovora na zapletene probleme.  Znanost prihaja v naše domove, kar se zdi dobro. Kako pa bi pokomentirali to navezo politika-znanost. Opažate, da politiki poslušajo znanstvenike – virologe, epidemiologe, imunologe – ali delajo bolj po svoje? Politiki v tem trenutku pozorno poslušajo, težava je, ker nimajo vseh odgovorov. Vsak znanstvenik se ukvarja s svojo disciplino, politiki pa morajo povezati različna področja – podatke, zdravstvo, gospodarstvo – to ni enostavna naloga. Preden se nam je zgodila ta kriza, je bila politika, ki smo ji bili priče, zelo neposlušna. Nizka raven poslušnosti politike je po mojem mnenju ogromna težava – politika pogosto na koncu govori le o sebi, kot bi šlo za neki hrup iz ozadja, ki pogosto zanemari vsebino in dolgoročne rešitve. Tu pa morajo poslušati, saj ne gre le za njih, ampak so prizadevanja kolektivna. V vaši knjigi V času epidemije mi je bil zelo všeč del, v katerem ste napisali, da kljub karanteni, ko smo res vsak na svoji strani, vsak zase v stanovanju ali hiši, znamo biti skupnost. Skrbeti moramo zase, vendar tudi za vse ostale. To na neki način kaže, da znamo biti človeški, tudi če se velikokrat ne zdi tako? Mene je to zelo pozitivno presenetilo, priznam, da nisem pričakoval take ravni sodelovanja, solidarnosti. Tega, da bomo vsi pripravljeni žrtvovati nekaj svojega, da bi zaščitili nekaj kolektivnega, abstraktnega, kot je naš zdravstveni sistem, kot so šibkejši v družbi. Včasih se predstavljamo kot individualisti, ampak zdaj smo dokazali, da se znamo potruditi za skupnost. Knjigo V času epidemije ste začeli pisati 29. februarja, takrat ste tudi zapisali, da bo ob branju te knjige svet že popolnoma drugačen, spremenile se bodo številke, epidemija ne bo več samo italijanski problem, ampak svetovni. V Sloveniji je knjiga izšla 29. marca, midva se pogovarjava 6. aprila. Kako se je spremenil svet v vaših očeh v tem mesecu? Ko sem začel pisati, je bilo vse še zelo abstraktno, kriza se je kazala “le” skozi številke. V tem času, v tem mesecu so se pokazale težave, tako imenovane izredne razmere v bolnišnicah, pri ljudeh. Čutili smo, vsak dan bolj, da se nam epidemija vse bolj približuje, v smislu, da zdaj že skoraj vsi poznamo nekoga, ki je bil na takšen ali drugačen način vpleten v to krizo. To vse spremeni, od abstrakcije smo prešli k čisto resnemu stanju, tudi kar zadeva spremembo našega življenja, že en mesec smo zaprti v domovih. Zdaj s svojim delovanjem delujemo v dobro skupnosti in narave, a smo zaradi preteklih dejanj sami krivi, da se je virus razširil. Uničujemo živalske habitate, živali so prisiljene živeti v bližini mest in industrijskih obratov, uničujemo gozdove … potem je tu še globalizacija, ki nam omogoča potovanje po vsem svetu in tako tudi hitro potovanje mikrobom in virusom. Čeprav poskušamo mi postavljati zakone na Zemlji, nam narava vselej pokaže, kdo je tu gospodar. Jo bomo poslej bolj spoštovali? Po mojem je narobe, da razmišljamo o tem kot o nekem vidiku naše osebne dobrote, plemenitosti, naše namere, da postanemo boljši. Ne moremo pričakovati, da bodo ljudje kar postali boljši, to se ne dogaja. Lahko se zavzemamo za neke kolektivne rešitve, ampak ne moremo samo pričakovati, da bomo postali odgovornejši. Razmišljati moramo, kako bi lahko več energije, resursov, pozornosti preusmerili v to, da bi zmanjšali vpliv na okolje. Nekaj se že dogaja, ampak moramo biti še učinkovitejši, hitrejši, kot smo bili do zdaj. Paolo Giordano, študirali ste fiziko, vendar pravite, da gre pri tem za neki drug čas vašega življenja. Pa vendar … Ali so vas zasrbeli prsti, da bi pripravili kakšen izračun poteka epidemije – te dni spremljamo ogromno estimacij, tudi netočnih … ampak očitno bi vsakdo rad pristavil svoj košček, svoj izračun k tej epidemiji. Ste se začeli ukvarjati z matematiko epidemije? Recimo, da sledim vsem tem projekcijam, analizam podatkov, sam si pa ne upam tega početi. V resnici je v tem zadnjem mesecu vzniknilo nekaj improviziranih matematikov, vsi so se spravili k risanju krivulj in napovedovanju, kako se bo vse nadaljevalo. Ampak s temi podatki ne moremo manipulirati, treba je razmišljati o številnih spremenljivkah, gre za zapleteno področje, s katerim se ukvarjajo ljudje, ki to študirajo več let. Jaz raje poskušam razumeti, kaj mi sporočajo ti raziskovalci. Res je treba biti zelo pazljiv, saj se lahko hitro zgodi, da dobimo rezultate, ki dajejo lažno upanje ali ustvarjajo paniko. Matematika je v tem primeru zelo občutljivo, vplivno orodje, upravljati jo mora nekdo, ki resnično ve, o čem govori. V Italiji in še v kakšni drugi državi je bil potek bolezni eksponenten, hitro se je razširila med populacijo, razmere so se v veliko primerih zdele brezizhodne (in se včasih še zdijo). Pred kratkim sem govorila z zdravnikom iz Brescie, ki je s cmokom v grlu razlagal, da je zdravstveni sistem pred kolapsom. Vi pišete, da virus ni pameten, da tudi ne gre za nič posebnega, da je to predvidljivo v naravi, ampak kaj ga dela tako močnega?  Težava je, da smo vsi dovzetni za ta virus, vsi se lahko okužimo, saj je virus nov, nas pa je veliko. Veliko se družimo, veliko se gibamo in to je podlaga za zelo hitro širjenje. Eksponentna rast je lastna naravi epidemij, to je tudi eden od razlogov, da sem začel pisati knjigo nekoliko tudi z matematičnega vidika, ker če razumemo to dejstvo, nas je potem malce manj strah. Nismo v nekem režimu nečesa nenadzorovanega in nepričakovanega, znašli smo se v nečem, kar se dogaja v naravi in zdaj imamo tudi sredstva, da se lahko temu nekako upremo. V nekaterih predelih države je stvar ušla izpod nadzora, na primer v severni Italiji – težava je, ker se tam dogaja zaplet za zapletom. Imaš prepolne bolnišnice, bolne zdravnike in medicinske sestre, težave se seštevajo. To je bilo res izredno stanje, ki nas je verjetno tudi česa naučilo, zato upam, da bomo zdaj hitreje reševali nastalo stanje.  Italijanska virologinja Ilaria Capua, ki na univerzi na Floridi vodi Center zdravstvene odličnosti, je za radio Rai 2 dejala, da smo se v tem stoletju srečali z dvema epidemijama, v 20. stoletju s štirimi. Danes smo veliko bolj pripravljeni, znanost je izjemno napredovala. Ustavili bomo to epidemijo, ker imamo dober zdravstveni sistem, ker imamo že določena dostopna zdravljenja, ker bomo verjetno dobili cepivo, kaj pa se bo zgodilo v revnejših državah, v Afriki – vi ste že bili tam. Nismo odgovorni samo za starejše, šibkejše, ampak celo človeštvo … To bo katastrofa in to nas vodi k že prej omenjenemu sodelovanju. Ne moremo si preprosto zakrivati oči in se delati, da nas to ne zadeva. To nas zadeva, iz tega bi moralo vzkliti zavedanje, da je zdravstvo – še pred gospodarstvom – svetovni problem, pri čemer vsaka zdravstvena kriza v katerem koli delčku sveta zadeva tudi nas. Nesprejemljivo bo, kaj bo ta virus povzročil v Afriki. In to bo pomenilo nevarnost tudi za nas v prihodnosti, ker bodo določeni deli sveta postali zbiralniki epidemije. Vse skupaj torej še enkrat nakazuje na to, da ni nacionalnega načina spoprijemanja s krizo, neki slovenski ali italijanski položaj, ampak je svetovna kriza. Pa saj nam sploh ni treba iti tako daleč – v Afriko, dovolj je že, če gremo v kakšnega od begunskih taborišč, ki so po Evropi. Migranti, zbrani na kupu – kaj se bo zgodilo v tistih taboriščih, ko bo udaril virus? Lahko si domišljamo, da nismo odgovorni za to in da ne zmoremo ničesar storiti v tem primeru, ampak ni res. Niste bili samo v Afriki, dvakrat ste za namen pisanja knjige Človeško telo o vojni v medčloveških odnosih potovali tudi v Afganistan. Vem, da ni prav in pošteno delati takšnih primerjav, ampak pogosto v teh dneh poslušamo militaristično retoriko politikov, vsi govorijo v vojaškem žargonu, na primer: smo v vojni z nevidnim sovražnikom, boriti se moramo z vsemi orožji, ki so na voljo … zakaj se vsi prestavljajo v neko vojno območje – nismo v vojni … To ni čudna primerjava in reči moram, da te dni veliko razmišljam o tej izkušnji iz Afganistana. Meni ta retorika ni všeč, ta rekurz k vojni, vojni metaforiki. Gre za pomanjkanje domišljije, iščemo bližnjice k besedam, idejam, za katere mislimo, da jih poznamo. Ne zdi se mi spoštljivo do tistih, ki so vojno doživeli ali jo še vedno živijo. Tu gre sicer za veliko zdravstveno krizo, v kateri bi lahko umrlo enako število ljudi kot v neki vojni, ampak to zahteva svoj sistem opredeljevanja. Veliko razmišljam o Afganistanu, saj sem takrat začutil, kako je bilo človeštvo izpostavljeno nevarnosti. Kot tudi v tem primeru, tudi zdaj smo v nevarnosti, naša tako pozitivna kot negativna dejanja so veliko bolj izpostavljena. Ni pa mi všeč ta militarističen diskurz tudi zato, ker s seboj prinaša različne prizore – nasilja in avtoritarizma. To je realno tveganje, ljudje so prestrašeni in tako dovzetnejši za iskanje nekih avtoritarnih voditeljev, to je zdajšnje tveganje v svetu. Tega ne smemo dopustiti, saj bo to ostalo z nami dlje kot virus. To že izkoriščajo vlade … Poglejte Madžarsko, to se že dogaja. Kako torej sploh najti kakšen smisel v tej epidemiji, če se včasih zdi vse tako črno, kako se na novo izprašati o našem obstoju na Zemlji? Prepričati se moramo, da je to usoda vseh nas, v kateri smo vsi skupaj. Nihče ne bo sam iskal rešitve, ne smemo se prepustiti obupu. Človeška vrsta ima izjemno sposobnost prilagajanja novim stanjem, poleg tega pa smo tudi v najboljšem mogočem obdobju, ko se moramo spopadati z epidemijo. Nismo v času španske gripe ali kuge, ko so ljudje preprosto umrli za neko boleznijo. Imamo zdravila, imamo tehnologijo in zdaj je bolj kot kadar koli najboljša priložnost, da uporabimo vse to pridobljeno znanje in tehnologijo, ki ju imamo na voljo. 

Boštjan Videmšek je kultni vojni poročevalec. O pandemiji, Trumpu, plodnih tleh za populizem in želji po bolj povezani Evropi.    

Alenka Knez je inženirka strojništva in upokojena učiteljica, ki na portalu SOS šola pomaga otrokom prvega triletja s težavami pri matematiki. “Dobro je, da starši končno vidijo obseg in globino učne snovi. Starši imamo v mislih le svojo šolo in videli bomo, da je snov postala preobsežna in pretežka.”   Od začetne zmede v času prilagojenega dela je za učence in profesorje, predvsem pa tudi za starše, učenje na daljavo nekako steklo. Šole se sicer vsaka po svoje borijo po najboljših močeh, uporabljajo različne komunikacijske kanale, marsikdo od učencev pa seveda še vedno nima ustrezne opreme in pogojev za takšno delo. Ne samo, da so starši v veliki meri prevzeli pedagoško delo in razlago nove šolske snovi, skrbeti je treba tudi za ponavljanje in utrjevanje, ki bo za znanje in uspešno napredovanje v prihodnosti ključno. S kakšnimi posledicami se v učnem procesu utegnemo spopadati že prihodnje šolsko leto in kako lahko starši doma že zdaj naredijo korak v pravo smer? Za razmislek o tem je Boris Žgajnar poklical Alenko Knez, inženirko strojništva in upokojeno učiteljico strokovnih predmetov na trboveljski srednji tehniški šoli ter ustanoviteljico portala SOS šola. “Učenje doma vzame trikrat toliko časa, kot če bi snov otroci jemali v šoli. Zakaj nekdo ne določi, da bi se učni načrti temu prilagodili.”

Kaj te dni najbolj bega državljane v povezavi s koronavirusom? Klicni center je dosegljiv vsak dan med 8.00 in 20.00, tudi med vikendi in prazniki na ☎️ 080 1404. Najočitnejša simptoma okužbe s koronavirusom sta povišana telesna temperatura in suh kašelj, bolniki pa v zadnjem času omenjajo tudi bruhanje in drisko. Bolniki, ki imajo tudi ta pridružena znaka, imajo navadno težji potek bolezni, pojasnjuje dr. Mojca Matičič, infektologinja in vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu: “Precej bolnikov pa navaja tudi slabši voh in okus. To so navajali tudi bolniki, ki so zboleli za špansko gripo, gre pa za vpliv virusa na osrednje živčevje.” Past brezsimptomatsko okuženih je v tem, da je koncentracija virusa v sluznožrelnih kanalih enaka kot pri tistih, ki imajo simptome, le da ne kašljajo in kihajo ter tako virusa ne pršijo okoli, če pa so v tesnem stiku s človekom, lahko tudi ti prenesejo okužbo. “Ljudje delujejo samozaščitniško in ne vedo, na koga naj se obrnejo, da prijavijo nekoga, ki krši karanteno ali izolacijo. Vsak, ki danes iz tujine pride v Slovenijo, mora v 14-dnevno karanteno, če jo krši, sledi upravni postopek oz. določena kazen.”   Telefonske številke brezplačne psihološke podpore, medicinske pomoči in druge koristne informacije v času epidemije. 

Evropska agencija za okolje je potrdila pozitiven vpliv ugašanja javnega življenja na okolje. Ponekod se je znatno zmanjšala koncentracija dušikovega dioksida in trdnih delcev PM 2,5 v zraku. “Podnebna kriza in koronavirus zahtevata mednarodno sodelovanje,” pravi raziskovalka Kristin Aunan s Centra za mednarodne podnebne raziskave (CICERO) v Oslu. Pravi, da se je kakovost zraka ponekod po svetu zaradi zmanjšane gospodarske dejavnosti izboljšala. “Vedno poudarjam, da koronavirus, ta pandemija, nikakor ni dobrodošel ali zdravju koristen. Še naprej si moramo prizadevati, da bomo zmanjšali onesnaževanje z drugimi vzvodi. Skrbi me, da bodo ukrepi, ki jih zdaj sprejemamo za oživitev gospodarstva, delovali v nasprotju s strategijami za ublažitev globalnega segrevanja. Ta hip je gospodarska rast najpomembnejša.”   Onesnaženost se je v nekaterih delih Kitajske v preteklih tednih zmanjšala za 20 oziroma 30 odstotkov. Podobno so opazili pri Evropski agenciji za okolje. V Barceloni so povprečne koncentracije dušikovega dioksida v primerjavi s podatki iz leta 2019 v istem tednu upadle za 55 odstotkov, v Madridu za 41, v Bergamu pa za 47 odstotkov. “Prvi korak je, da opustimo fosilna goriva. To je jedro problema. Segrevanje in onesnaževanje je globalno in tudi tukaj so nekatere starostne skupine in populacije bolj ranljive.”

Pesnica in pisateljica Katja Perat živi v Združenih državah v mestu St. Louis. Opisuje ameriško življenje, zdravstveni sistem in politiko v času epidemije. Katja Perat je pisateljica, ki zdaj živi in dela v St. Louisu v Misuriju: “Mi besedo ukaz doživljamo drugače kot Američani. Tu je ukaz, da moramo ostati doma, a ljudje se ne vedejo, kot da je to nujno. Več stvari je tudi odprtih, tudi lokali. Če pogledaš skozi okno, življenje teče dalje nespremenjeno.” Katja Perat pravi, da sicer tudi policija v St. Louisu terorizira, tudi ko ni treba, a zdaj za čuda ne. “V republikanskih državah guvernerji težje sprejemajo odločitve, ki bi vodile k ostrejšim ukrepom, saj obstaja nevarnost, da bi se ljudem ‘utrgalo’. Te novice, da se je v Združenih državah povečal nakup orožja, so resnične. Ljudje so jezni, da se jim dogaja nekaj, nad čimer nimajo nadzora.”   V Združenih državah so začelo z zamudo testirati okužene za koronavirusom: “Takoj ko so novinarji začeli postavljati vprašanja o zdravljenju, okrevanju, je Donald Trump rekel, da so testi zastonj. A to nič ne pomaga, če potem zdravljenje stane več tisoč dolarjev.” Katja Perat še doda, da Trump brez težav spreminja resničnost. Še pred mesecem dejal, da bo ta kriza minila čez nekaj dni, ljudje pa se na vsako izrečeno stvar odzovejo pritrdilno. Kako pa je z njenim pogledom na prihodnost? Vsi sicer govorimo, da se bo svet spremenil po epidemiji koronavirusa, a Katja Perat ni optimistična, da na bolje. “Glede na to, kaj se dogaja, predvsem v Evropi, imam občutek, da bo kapitalizem kot tak ostal. Le pridružil se mu bo še nadzor, ko bodo vlade nadzorovale, kje si bil, kam si šel …”

Antropolog dr. Dan Podjed tudi o tem, zakaj ga jezi kult amaterizma. Miha Šalehar in antropolog dr. Dan Podjed sta razmišljala o tem, kako se družba in posamezniki odzivajo v danem položaju. Tako dr. Podjeda včasih omejuje to, da mora biti zaprt v prostoru: “Včasih si kot antropolog želim, da bi se spremenil v muho in opazoval ljudi v zaprtih prostorih.” Priznava, da je tudi sam padel v manijo nakupovanja toaletnega papirja in kupil dva paketa: “Imamo kolektivno očiščevalno akcijo.” Zanimivo pa se mu zdi, da so ljudje pri nas podobno zagrabili tudi glede kvasa. “Kvas oziroma kruh ima pri nas neki čist značaj.”

Epidemiološka študija v kraju Vo’ Euganeo v italijanski Benečiji je pokazala, da je veliko število okuženih s koronavirusom asimptomatičnih, v istem trenutku pa so ti posamezniki odličen vir prenosa okužb naprej. Epidemiološka študija v kraju Vo’ Euganeo v italijanski Benečiji je pokazala, da je lahko veliko število okuženih z novim koronavirusom asimptomatičnih, v istem hipu pa so lahko ti isti posamezniki odličen vir prenosa okužb. Čeprav se v večini držav odločajo testirati le tiste, ki kažejo simptome (testiranje vseh je seveda nerealno in nemogoče), a dr. Sergio Romagnani, klinični imunolog in zaslužni profesor Univerze v Firencah, pravi, da je ključno sistematično testiranje, torej testiranje tistih, ki so v nenehnem stiku s številnimi ljudmi. To so: zdravstveni delavci, blagajničarji, policisti, redarji, vozniki javnega prometa, taksisti itn. Kako nas lahko primer kraja Vo’ spodbudi k učinkovitejšemu boju proti koronavirusu in kako pomembna je izolacija asimptomatičnih v pogovoru z dr. Sergiom Romagnanijem.  PREVOD CELOTNEGA INTERVJUJA Dober dan, dr. Sergio Romagnani, klinični imunolog in zaslužni profesor Univerze v Firencah. Vsi govorimo po večini o italijanskem primeru Lombardije, kakšno pa je stanje z epidemijo novega koronavirusa v Toskani?  V Toskani ni tako hudo, število okuženih in umrlih za koronavirusom je veliko nižje od števila v Lombardiji. Če to postavim v številke, imamo kakšnih tri tisoč okuženih na tri milijone prebivalcev, smrti je približno 300. Ja, Massimo Galli, zdravnik v milanski bolnišnici Sacco, je dejal, da je sicer celotna Lombardija ena sama bolnišnica. Da so dnevi, ko se število okuženih zmanjša, potem udarijo dnevi, ko se število spet poveča in je vzrok za nov val potrtosti – je to značilnost epidemij, to spreminjanje?  V Italiji je pri tem šlo za poseben primer. Še pred prvim poznanim primerom okužbe Italijana sta bila v Rimu na infekcijski kliniki Spallanzani hospitalizirana dva Kitajca, ki sta pripotovala iz Vuhana in sta se v Rimu počutila slabo. Več kot en mesec sta bila v bolnišnici tudi v zelo slabem stanju, imela dihalno insuficienco, ki se je zdela smrtna, a sta zdaj pozdravljena. Ne vemo, ali je bil to prvi primer pri nas, se je pa dejanski prvi italijanski primer zgodil v lombardijskem mestu Codogno. Šlo je za nesrečen primer – ta človek je z vročino odšel na urgenco bolnišnice, kjer so mu dali zdravila za zbijanje vročine in ga poslali domov. Takrat še niso pomislili na koronavirus, saj v Italiji še nismo imeli primera. Z gospodom ni bilo nič bolje, zato se je vrnil na urgenco. Že ob prvem obisku je okužil zdravstvene delavce, ki so bili v stiku z njim, ko se je vrnil drugič, je okužil še dodatno osebje. Tu je šlo za moškega, starega 38 let, bolezen je prosto prenašal naokoli, saj je bil dejaven, igral je nogomet, tekel, šlo je za vitalnega človeka, ki pa je končal na intenzivni negi. Ozdravel je pred nekaj dnevi, po enem mesecu.  To je bil tako imenovani pacient 1? Da, pacient 1. Iz slišanega lahko sklepate, da se je infekcija razširila po celotni okolici Codogna, v kakšnih deset krajev, ki so zelo povezani. Zato so se potem odločili, da zaprejo ta del, to je bila tako imenovana prva rdeča cona. No, potem se je kakšen primer pojavil tudi v kraju Vo’ v Benečiji. Okuženi so se pojavljali, kdaj so pristojni sprejeli odločitev, da se Vo’ zapre in da se testira vse prebivalce? Takoj po prvih primerih so kraj Vo’ zaprli. V Lombardiji so se sicer odločili, da bodo sledili smernicam Svetovne zdravstvene organizacije in italijanske vlade ter testirali le tiste, ki so kazali simptome okužbe z novim koronavirusom. V celoti pa so pozabili asimptomatične ljudi, ki so tudi sami prenašalci virusa. Sploh mladi med 20. in 30. letom pogosto nimajo nikakršnih simptomov, jih je pa veliko okuženih. Virus se je tako nemoteno širil. Po drugi strani pa so v kraju Vo’, ki so ga po pojavu prvih okuženih zaprli za zunanje obiskovalce, opravili test pri vseh prebivalcih, približno 3500 jih je. In kaj so ugotovili? Dobili so velik odstotek mladih, asimptomatičnih ljudi, ki so bili pozitivni na testu. Izolirali so vse pozitivne in širjenje virusa se je v mestu končalo v desetih do petnajstih dneh. Tako se je rodil Model Vo’. Model Vo’ zveni zelo dobro, vendar tudi nekoliko utopično, nikakor ni mogoče pričakovati, da bi tako pregledovali prebivalce po vseh krajih v Italiji, ki ima 60 milijonov prebivalcev. Ti rezultati iz kraja Vo’ so zelo podobni tistim iz Južne Koreje. Zakaj? Tudi tam imajo veliko število okuženih posameznikov, ampak oni so poiskali vse stike z okuženimi in tudi izolirali pozitivne asimptomatične posameznike. Tam so izračunali, da je 55 odstotkov asimptomatičnih odgovornih za 80 odstotkov vseh obolelih za koronavirusom. To študijo so potrdili še iz kitajske raziskovalne skupine, žal pa je bila študija objavljena šele pred tednom, čeprav bi bilo dobro, da bi Svetovna zdravstvena organizacija te podatke imela že januarja. Tako bi se lahko izognili celotni evropski pandemiji. Kje se je zalomilo v Italiji? Prvi je bil že prej omenjeni primer prenosa okužbe, drugi – ključni primer pa se je zgodil na območju Bergama, tudi tam v manjšem mestu – Alzano Lombardo, pacient je prav tako šel na urgenco in okužil vse tam, tudi zdravnike. No, ključna je bila nogometna tekma Atalante in Valencie, ki so jo odigrali v Milanu, ampak vsi iz Bergama so šli na tekmo, na stadion, tam bili skupaj 90 minut, dogajalo se je izjemno hitro širjenje bolezni. In na tej točki se je Lombardija že znašla v dramatičnem položaju, odstotek obolelih je bil visok, testirajo pa še vedno le tiste, ki imajo simptome in ki gredo v bolnišnico. V Lombardiji pravijo, da imajo kakšnih 30 tisoč obolelih, govori pa se, da jih je že kakšnih 200, 300 tisoč. Po uradnih podatkih je polovica vseh primerov v Italiji v Lombardiji.  Ja, a jih je gotovo veliko več. Ampak … V Benečiji se je po tej študiji v kraju Vo’ predsednik pokrajine Luca Zaia odločil, da ne bo sledil navodilom Svetovne zdravstvene organizacije in vlade, ki sta na začetku storili nekaj strateških napak – zaukazali sta, naj testiramo samo tiste s simptomi, potem sta dejali, da ni treba nositi mask, no, zdaj jih nosimo, pa tudi proizvajamo v Italiji … Luca Zaia pa se je na lastno odgovornost odločil, da bo opravil čim več testiranj. Ne celotne populacije pokrajine, to ni realno, ampak vseh tistih, ki so dnevno ogroženi, da se okužijo. To so: zdravniki, zdravstveni tehniki, medicinske sestre, policisti, redarji, blagajničarke v trgovinah, taksisti, vozniki javnega prevoza itn. Torej obstaja velik odstotek populacije, ki se lahko prav dobro počuti, a je okužena. V Benečiji pozorno spremljajo te skupine ljudi, izbrali so drugačno strategijo od državne, tej strategiji poskušamo slediti tudi v Toskani. Ampak žal nimamo sredstev, ker je to študijo v Benečiji financiral tamkajšnji podjetnik. Tako so lahko nakupili naprave, povečali so število zdravstvenega osebja. Že 25. februarja sem opozoril, da moramo v Toskani okrepiti intenzivne terapije, razložil se tudi pomen testiranja in nošenja mask. Malce so mi prisluhnili, tako v Toskani naredimo od tri do štiri tisoč testov na dan, pri čemer poskušajo testirati tudi tiste kategorije ljudi, ki so najbolj na udaru. Koliko pa jih dnevno opravijo v Benečiji, koliko v Lombardiji? V Benečiji jih opravijo od 10 do 12 tisoč na dan, v Lombardiji pa jih opravljajo samo tistim s simptomi, ki pridejo v bolnišnico. Mislim pa, da so zdaj že začeli delati tudi teste zdravnikom, medicinskim sestram … Teste je treba izvajati pri vseh zaposlenih v bolnišnici, in to ne samo enkrat? V Italiji je zaradi koronavirusa do 1. aprila umrlo 66 zdravnikov. Absolutno, saj so oni potem glavni vir okužb. In to je treba delati na vseh oddelkih, tudi na tistih, na katere ne gredo oboleli za koronavirusom. V bolnišnici so tudi oddelki za nefrologijo, kardiologijo, gastroenterologijo … in pomislite, kaj se zgodi, če na te oddelke pride okužen zdravnik in okuži ves oddelek. Zdravnike moramo izjemno dobro zaščititi, z masko FFP3, moramo jih testirati, redno, vsaj enkrat na teden. A kako nam bo uspelo, če nimamo strategije, kako bomo testirali tudi tiste, ki se počutijo dobro, da bomo vedeli, s kom so bili v stiku in ali je bil ta kdo od zbolelih. V Južni Koreji s telefonskimi aplikacijami sledijo premikom pozitivnih pacientov in tako preverjajo stike in testirajo vse te ljudi. To je njihova strategija. Južna Koreja, za katero je najprej kazalo, da bo postala druga najbolj okužena država na svetu, je zdaj v optimalnem položaju. Izolacija je torej ključna, testiranje tudi … to dokazuje tudi ponovljen test pri prebivalcih kraja Vo’ Euganeo, po dveh tednih od prvega testiranja je stopnja okuženosti padla iz skoraj treh odstotkov na 0,4-odstotka. Ob prvem testiranju so odkrili 89 okuženih, 45 odstotkov jih je bilo asimptomatičnih, vsi so bili takoj poslani v karanteno, ob drugem testiranju so odkrili še šest novih okuženih, vsi so bili sostanovalci okuženega. Zaradi tovrstnega testiranja zdaj že več kot dva tedna v kraju Vo’ niso zaznali novih okužb, kar služi kot primer dobre prakse množičnega testiranja, ki pa bo seveda ostal le kot model.   Ključ je torej v tem, da sledimo okuženim, da odkrijemo tiste okužene, ki so brez simptomov. Kako pa je s samim virusom, je že kaj jasno, kako je, če ga preboliš? Še vedno ne vemo, ali s tem, da koronavirus preboliš, postaneš imun za vse življenje ali gre le za krajšo imunost. Ko se nam zgodi pandemija, se veliko ljudi okuži, številni se pozdravijo, številni žal tudi umrejo. Tisti, ki ozdravijo, načeloma razvijejo neko določeno imunost, protitelesa proti virusu, ki ščitijo telo proti novi infekciji. Dobro veste, da cepiva delujejo po podobnem principu – neaktiviran virus ali njegov antigen vbrizgamo v telo, ustvarijo se protitelesa in ko pride pravi virus, se znajde pred ustrezno pripravljeno obrambo. Obstajajo virusi, kot je virus ošpic – ko jih enkrat preboliš, si imun za vse življenje. So pa tudi takšne virusne bolezni, pri katerih smo odporni le določeno obdobje, denimo eno leto, potem smo lahko spet dovzetni za okužbo. In pri tem virusu tega še ne vemo.  Med prvimi laboratoriji v svetu, ki so izolirali virus, je bil tudi tisti z infekcijske klinike Spallanzani, na kateri so zdravili dva prej omenjena kitajska turista. Prof. Romagnani, virusa še ne poznamo dokončno. Bi se lahko zgodilo, da bi v tem času raziskav še dodatno mutiral? To je virus RNK, kar pomeni, da je molekula RNK zelo podobna tistim, ki jih proizvaja človeška celica. In takšni ter podobni virusi so lahko podvrženi mutacijam, saj so manj stabilni od virusov v obliki zaporedja nukleinske kisline DNK. Tu gre za virus, ki ima lahko majhne mutacije, do teh ugotovitev je prišel dr. Crisanti. Za zdaj gre še za nespremenjen virus, njegove lastnosti so od začetka enake. Bi pa po mnenju dr. Crisantija lahko bile te male mutacije, če nekoliko spremenjen virus na še okuženo osebo prenese sekundarni, terciarni darovalec, vzrok za poslabšanje bolezni, saj se mora imunski sistem spopasti z nečim nekoliko drugačnim. To je za zdaj le hipoteza, nimamo še znanstvenih dokazov za to. Če greva še malo k primeru Vo’, zaradi katerega sem vas pravzaprav poklicala – tam so se odločili za sistematično testiranje? Tam redno testirajo največje mogoče število ljudi, pri tistih, ki so zaradi narave dela vsak dan v stiku s številnimi ljudmi. Denimo blagajničarka v trgovini – tudi če so vrste, če so zarisane črte razdalje, se blagajničarka dnevno sreča z več sto ljudmi. Številne nosijo maske, so zaščitene, ampak razumete, nekdo, ki je kot jaz – doma z ženo – je nedotakljiv. Kaj pa vozniki, taksisti, policisti, zaposleni v domovih za starejše? Tu imamo primere domov za starejše, v katerih so umrli skoraj vsi stanovalci – tudi v Toskani imamo dom, v katerem so vsi varovanci zboleli, saj so bile negovalke okužene. Vemo, da je treba biti tam še previdnejši, saj so v domovih za starejše ljudje že z določenimi boleznimi. Tudi pri nas je bilo največ smrtnih primerov v domovih za ostarele. To je povezano s tem, da se tam res vsi družijo, tako da je prenos virusa enostaven in ker gre tudi za ljudi, ki imajo pridružene bolezni. Obstajajo ključne okoliščine, ki pospešijo potek in nevarnost okužbe. To so: čezmerna teža, ki je tudi vzrok za diabetes, ishemične bolezni srca, ledvična insuficienca. Starejši imajo še druge bolezni, številni, ki so umrli, so imeli že prej kakšno bolezen, a vendar bi bili brez koronavirusa danes še živi, zato se krivda smrti pripisuje virusu. V Italiji se je tudi pojavila študija, v kateri so prišli do ugotovitev, da je “le” 0,8 odstotka posameznikov umrlo samo za posledicami koronavirusa, takšnih, ki pred virusom niso imeli nikakršne bolezni, torej so bili popolnoma zdravi. Ja, domneva se, da je odstotek umrlih samo za koronavirusom veliko manjši od dejanskega odstotka smrtnosti, ki je zelo visok. Morate vedeti, da je v Lombardiji smrtnost višja od 10 odstotkov, mislim, da je 13-odstotna. A tako visoka je zato, ker se jo primerja z odkritimi okuženimi ljudmi. V Benečiji je številka precej nižja – 3,7-odstotna. Tam je odstotek smrti izračunan na podlagi testiranih ljudi, ki je veliko večji kot drugod. Torej, rekla sva, da je sistematično testiranje ključno, tudi če pogledava številke, ki ste jih navrgli v enem od preteklih intervjujev – in sicer, da za enega človeka intenzivna terapija, ki traja 20 dni, stane 60 tisoč evrov. To je enako, kot bi opravili 2000 testov, saj vsak stane 30 evrov.   Če je na intenzivni terapiji hospitaliziranih veliko ljudi in poznamo ceno za posameznika, pridemo takoj do visokih številk. Izračun je preprost, če bi delali več testov, morda ne bi bilo treba hospitalizirati številnih ljudi in posledično ne bi bilo toliko smrti.  Prej ste omenili, kako Južna Koreja spremlja svoje okužene prebivalce, obstaja tudi aplikacija, v katero lahko vsakdo dnevno vpisuje svoje počutje. Imate kaj podobnega tudi v Italiji? O tem zdaj razmišljajo tudi pri nas, ne vem pa, ali se bo kaj premaknilo. V Južni Koreji imajo izjemno tehnologijo, zato jim je vse to hitro uspelo. Ne vem, kako bo to uspelo Italiji, ideja pa ostaja, da to storimo. Pa tudi posamezniki morajo biti zelo disciplinirani, da vsak dan denimo vnašajo podatke o svojem počutju, spoštujejo navodila vlade. To je ključno, ampak obstaja veliko ljudi, ki gredo iz stanovanj in imajo za to pripravljene vse mogoče izgovore. Najprej smo imeli pri nas možnost kazenske ovadbe, a smo to spremenili, zdaj dobijo vsi, ki jih najdejo zunaj s certifikatom, ki ne ustreza resnici, visoko kazen. Na certifikat mora posameznik zapisati, zakaj je zunaj, obstaja nekaj dovoljenih razlogov, ampak še vedno je veliko tistih, ki si izmišljujejo in gredo iz stanovanja zaradi drugih razlogov. Tudi v Franciji imajo nekaj podobnega – gredo lahko le v službo, na rekreacijo, po živila in k zdravniku. Zdaj so še dodatno prepovedali gibanje, od doma so lahko oddaljeni le en kilometer. Kaj pa Združene države, spremljate tudi tamkajšnje dogajanje? Videl sem, da so prehiteli Kitajsko v številu okuženih, da so prvi v svetu. Mi smo dobri tretji. (Opomba: snemano 27. 3.) Zdi se, da bodo razmere v Združenih državah še bolj tragične kot v Italiji. Pa tudi na Švedskem, pred kratkim sem imel intervju z novinarko švedske televizije. Dejala mi je, da na začetku tam niso želeli narediti ničesar. So se vedli kot britanski premier, ki je še pred kratkim trdil, da počakajmo, da se vzpostavi čredna imunost – kdor preživi, preživi, kdor umre, umre. Tako delajo na Švedskem, ne testirajo, ni prepovedi, ljudje gredo, kamor hočejo. Prof. Romagnani, kako kot strokovnjak gledate na ves razvoj epidemije, kako si bo svet opomogel po vsem tem? To je odvisno od številnih dejavnikov. Odvisno je od tega, koliko časa bo trajal ta prvi val okužb, odvisno je od tega, ali se bo sploh ustavilo širjenje virusa in se potem spet pojavilo v letu 2021. Takrat bomo morda že imeli cepivo in vprašanje je, ali bo to spodbujalo telesno obrambo. To je še vprašanje, saj veste, da pri HIV-u še po 40 letih nimamo cepiva, saj protitelesa niso sposobna zagotoviti obrambe pred virusom HIV.  Veliko je torej še negotovosti, v odgovoru ste omenili prvi val, nas čaka po prvem drugi?  To je največje vprašanje! Jaz sem prebolel azijsko gripo, ki je bila nekakšna zapuščina španske gripe iz leta 1918. Zbolel sem leta 1956 in to je bila najhujša bolezen v mojem življenju, saj me je oslabila za kakšnih 10, 12 dni, kot zdaj te bolnike za koronavirusom. Bil sem res šibek, ampak bil sem tudi mlad. Je pa res, da od takrat nisem imel več gripe, nisem se cepil, očitno sem razvil močno, trajno imunost. Če se nam zdaj s koronavirusom zgodi enako, ne bo težav, ampak za koronaviruse še ne vemo čisto točno, kako se vedejo, saj so drugačni od virusov gripe. Nekateri pravijo, da bo morda s prihodom poletja in višjih temperatur bolje. So pa tudi tisti, ki pravijo, da se ne bo spremenilo nič. In da bo bolezen še naprej tu. To so samo hipoteze, ki jih ne moremo potrditi brez dokazov, predčasno. Kaj mislite, koliko časa bomo še zaprti? Verjamem, da tudi po preklicu karantene ne bomo lahkomiselno potovali, se družili, strah bo verjetno ostal še dolgo časa …   Zagotovo. Dokler ne dosežemo vrha okužbe, ne moremo prav veliko povedati. V Vuhanu zdaj ni več novih okužb s koronavirusom, okuženi prihajajo od zunaj – zaprli so vse mejne prehode, ljudi izolirajo ob vstopu in tako so odkrili pozitivne. Znotraj Vuhana pa ni več okužb. Temu mestu je uspelo, ampak koliko časa so za to potrebovali? Menda je bil prvi primer okužbe s koronavirusom, ki so ga zamolčali, 21. novembra lani, epidemija je izbruhnila januarja, to je bil vrh, februarja se je število primerov zmanjševalo, zdaj je tega konec. Torej – če gledamo po tem modelu, bomo v Evropi zaprti v hišah do junija, julija? Najverjetneje bo to res držalo.  

Dr. Mojca Matičič, vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu ☎️ 080 14 04. Odločitve, ali starostnika iz doma odpeljati v domačo oskrbo, ne sprejemajte brez posveta z zdravnikom. Vse več je osamljenosti in psihičnih težav, objavljamo telefonske številke za pomoč.   Kot pediatrična medicina ni le medicina za pomanjšane odrasle, tudi starostnikov ne moremo zdraviti enako kot mlade, in sicer zdrave ljudi. Gre za posebno vejo medicine, geriatrijo, ki se ukvarja z izboljšanjem funkcionalnega stanja in zdravljenjem starejše populacije. “Po 50. ali 60. letu starosti namreč imunski odziv začne pešati (strokovni izraz za to je imunosenescenca – staranje imunskega odziva). Če so temu stanju pridružene še kronične bolezni, kot so visok tlak, bolezni srca in ožilja, sladkorna bolezen, kronične pljučne bolezni, je jasno, da bo odziv na okužbo drugačen. Že v časih brez korone na infekcijski kliniki sprejemamo veliko starostnikov z okužbami in po vsaki taki težji preboleli okužbi, npr. pljučnici ali gripi, opažamo, kako lahko tudi trajno odvzame stopničko na stopnji vitalnosti in biološke sposobnosti, kar seveda vpliva na človekovi samostojnost in kakovosti življenja. Nekateri niso več pokretni, nekateri imajo mentalne težave, nekateri potrebujejo stalno dodajanje kisika. Okužba je lahko za takega človeka res zelo nevarna,” pojasnjuje infektologinja dr. Mojca Matičič. In če temu dodamo še novi virus? Star imunski sistem in novi virus “Edina večja raziskava prihaja iz Kitajske, tam so pregledali 44.000 okuženih. Povprečna smrtnost med njimi je bila 3,5-odstotna. Med vsemi okuženimi je bilo 12 odstotkov starejših od 70 let. Med starejšimi od 80 let je bila umrljivost 15-odstotna, v starosti med 70 in 80 let pa osemodstotna. To je jasen dokaz, da so starejši bistveno ranljivejši za okužbo s koronavirusom. Podatki iz Slovenije so podobni, do včeraj je bilo med okuženimi 16 odstotkov starostnikov iz domov za starejše občane. Zato je narejen akcijski načrt za starostnike, ne samo za tiste v domovih,” pojasnjuje dr. Mojca Matičič, infektologinja in vodja klicnega centra za informacije o koronavirusu. Številni, ki imajo svoje bližnje v teh domovih, so zato v dvomih, ali bi jih morda začasno vzeli v domačo oskrbo? “To je zelo težko vprašanje, ki zahteva zelo individualne odločitve. Starejši so navajeni na neko okolje, ki je zanje zelo pomembno. Vsaka sprememba okolja je zanje lahko velik stres, ta pa vpliva tudi na njihov imunski sistem. Zato mora najprej vsak posameznik res dobro premisliti, ali je starostnika sposoben prevzeti na dom in zanj skrbeti? Domačnost in ljubezen vsekakor da, kaj pa zelo pomembno zdravstveno oskrbo? To so zelo težke odločitve! Pred njimi je zato nujen pogovor z zdravnikom, ki starostnika pozna, da najprej skupaj preučite možnosti in ocenite, ali je preselitev v domačo oskrbo za starostnika res ustrezna.” Ob tem je pomembno tudi obvestilo pristojnega ministrstva, da starostnikov, ki jih bodo svojci odpeljali v domačo oskrbo, praviloma v dom ne bodo mogli vrniti pred koncem epidemije. Kar je prav tako pomemben vidik razmisleka o tem, kaj bi preselitev domov pomenila za vse vpletene. Tesnobo lahko lajšajo pogovori in telefonska psihološka podpora V klicnem centru za informacije o koronavirusu, ki deluje na številki 080 14 04, opažajo, da ljudje upoštevajo varnostne ukrepe, se pa povečujejo duševne stiske, vse več je klicev, pri katerih ljudje bolj potrebujejo pomiritev in ne toliko informacije: zato opozarjajo, da je socialni stik, ne glede na to, prek katere aplikacije ali naprave poteka, v tem času neizmerno pomemben. Najslabše je, da se zapremo vase, da tesnobo prevajamo v razdražljivost, celo agresivnost. Zato je zelo pomembno, da se pogovarjamo in da vsak dan pri sebi naredimo plan dejavnosti, ki se ga držimo in ki daje dnevom neki smiseln ritem. Vsem, ki jih huda tesnoba že duši in paralizira, svetujejo, naj poiščejo pomoč. Ta je tudi v času številnih omejitev vseskozi dosegljiva. Več kot 40 zdravstvenih domov namreč omogoča brezplačne svetovalne linije za psihološko svetovanje, podporo pa ponujajo številne nevladne organizacije. Vse telefonske številke in povezave so zbrane tukaj.

Kaj zares pomeni, da moramo za zdrav imunski sistem bolj paziti na prehrano in se več gibati? V obojem je ključ, s katerim lahko našo imunsko uro prevrtimo nazaj. Splošno znano je, da lahko začne imunski sistem z leti pešati, manj znano pa je, da imamo ob naši siceršnji starosti tudi imunsko starost. Obe pa sta si lahko precej različni. Nekdo jih ima na primer 40, imunsko pa je star šele 25, nekdo drug z isto letnico rojstva pa je lahko imunsko že 60-letnik. Kako je to mogoče, zakaj se naša imunska ura vrsti različno hitro in ali je res tudi to, da imajo nekateri ljudje že prirojeno boljši imunski sistem? Marsikaj v zvezi s tem nam bo pojasnil sistemski imunolog Shai Shen-Orr z izraelskega inštituta za tehnologijo Technion. Naš imunski sistem je izjemno zamotan, pravzaprav po zapletenosti dosega drugo mesto v našem telesu, takoj za možgani. V njegovem okrilju deluje več sto različnih tipov celic in signalnih molekul, ki jih nadzira več kot osem tisoč genov. V zadnjih letih raziskovalci začenjajo ugotavljati, da se naš imunski sistem s starostjo rutinsko spreminja v skladu z neko vnaprej določeno potjo, po kateri potujemo od mladih let, v oddaji pojasni Shen-Orr. "To, da smo si v imunskem odzivu tako različni, preprosto pomeni, da po tej cesti potujemo različno hitro. V naši raziskavi je sodelovalo 135 ljudi v dveh starostnih skupinah; od 20 do 31 let in od 60 do 96. let. Sledili smo  jim devet let in podrobno spremljali spremembe v njihovem imunskem sistemu. Ugotovili smo, da se vsi pomikajo po isti poti, le z različno hitrostjo. Ko doženemo pot, lahko natančno napovemo imunski odziv pri posamezniku, na tak način je mogoče napovedati tudi dočakano življenjsko starost posameznika."   Na to, da skozi življenje hitimo z različno imunsko hitrostjo, vpliva več dejavnikov. Med najpomembnejšimi so okolje, geni in slabe razvade. Od pretirano surovega do preblagega okolja Shai Shen-Orr je s sodelavci primerjal otroke, ki so živeli v Bangladešu, in njihove vrstnike, ki so odraščali v Kaliforniji. Ugotovili so, da rek, kar te ne ubije, te naredi močnejšega, ne drži povsem. "Zaključki študije so pokazali, da imajo otroci iz držav v razvoju imunski sistem bolj podoben imunskemu sistemu odraslih v razvitih državah, kot pa otrok v teh državah. Imajo torej precej postaran imunski sistem." Preveč agresivno okolje torej terja svoj davek, nič bolje pa ni, če se skušamo obdati s pretirano sterilnim okoljem. "To je povezano s porastom avtoimunih bolezni v  razvitem svetu, o čemer govori higienska hipoteza oz. predpostavko, da morda živimo v preveč čistem okolju," odgovarja Shen-Orr. "Primerjajmo to z možgani. Vemo, da moramo otroke po rojstvu izpostaviti različnim stimulacijam. Na tak način se jim razvijejo nevronske povezave … podobno je z imunskim sistemom. Ko se otrok rodi, se mora njegov imunski sistem začeti učiti, kar v zelo čistem okolju ni mogoče. Tak sistem se začne posledično pretirano odzivati na dogodke, na katere se v običajnih razmerah ne bi smel. V državah v razvoju v Afriki so pri ljudeh, ki se iz dežele preselijo v mesta, opazili  zmanjšanje infekcijskih bolezni in hkratno povečanje avtoimunih bolezni." Našo imunsko uro lahko zavrtimo nazaj Z leti začenja naš imunski sistem pešati. Po večini o glavni razmejitveni starosti med imunskim sistemom v dobri formi in tistim, ki se začenja krhati, govorimo okrog 60. leta, pojasnjuje Shen-Orr. Pri tem se poraja vprašanja, ali je mogoče naše imunsko staranje omiliti, upočasniti, nemara celo obrniti? Po mnenju imunologov lahko to storimo na več načinov, ključni pri tem pa so gibanje, ustrezna prehrana in opustitev slabih navad. Zakaj gibanje? Britanska imunologinja Janet Lord je v nedavni študiji preučevala imunski sistem 125 rekreativnih kolesarjev, starih od 55 do 79 let. Večina od njih je dolge kolesarske izzive premagovala že desetletja. V primerjavi z vrstniki so bili vitkejši, v boljši formi in močnejši. Ob tem pa so pri njih zaznali tolikšno količino imunsko pomembnih T-celic, kot jih imajo običajno veliko mlajši ljudje. Raziskovalci ob tem dodajajo, da bi lahko bile degenerativne spremembe v našem imunskem sistemu tudi posledica pretirano sedečega življenjskega sloga. Po priporočilih naj bi vsak posameznik za zdrav imunski sistem dnevno naredil približno 10 tisoč korakov, ob upoštevanju, da mu to omogoča njegovo zdravstveno stanje. Ustrezna prehrana Slabo prehranjevanje nas imunsko postara. Pri tem igrajo ključno vlogo mikroorganizmi v našem črevesju. Stremeti moramo k temu, da vzdržujemo njihovo raznolikost s čim bolj polnovredno hrano in ustreznimi probiotiki. Mikrobi v našem telesu namreč ne pomenijo le ščita pred tujki, ampak na neki  način tudi programirajo naš imunski sistem. Starejši ljudje in tisti posamezniki, ki se spopadajo z boleznimi, ki jih spodbujajo različna vnetja, od revmatoidnega artritisa, astme, alergije in sladkorne bolezni, naj bi imeli manj raznolik mikrobiom. "Črevesje je drugi najbolj izpostavljen organ, takoj za kožo. Zato vseskozi komunicira z imunskim sistemom, medtem ko spreminja svojo vsebino, imunski sistem pa na podlagi tega prilagaja svojo sestavo. Posledično sprememba mikrobioma povzroči, da lahko postane imunski sistem bolj ali manj razdražen. Ena od nedavnih študij je med drugim pokazala, da lahko sprememba mikrobioma spremeni učinkovitost zdravil oz. terapij za zdravljenje rakavih obolenj," opozarja Shen-Orr. Druga od metod za zaviranje imunskega staranja pa je zmanjšan vnos kalorij, znova ob predpostavki, da govorimo o zdravih posameznikih. Kot pravi Shen-Orr, "diete, ki posnemajo post, po eni strani zmanjšajo raven vnetnih procesov v telesu, po drugi strani pa med postom telo izpostavimo stresu. Zaženejo se evolucijski prilagoditveni mehanizmi stradanja, ki dajejo prednost obnavljanju namesto rasti in razmnoževanju. Ko smo raziskovali navado izmenjavanja posta in prehranjevanja pri ljudeh, smo opazili, da se telo ob tem bolje obnavlja in ustvarja nove imunske celice. Zaleže že znano razmerje 16 proti 8; da smo torej v dnevu 16 ur brez hrane in da se prehranjujemo le v preostanku 8 ur na dan. Rezultati se pokažejo, če to počnemo že enkrat na teden." Slabe razvade Kot kažejo raziskave, imajo kadilci v primerjavi z ljudmi svoje starosti, ki ne kadijo, starejši imunski sistem. Tudi uživanje alkohola ima svoje slabosti. Raziskovalci so pri rednih uživalcih alkohola ugotovili šibkejši odziv makrofagov, torej tistih vojščakov v imunskem sistemu, ki najprej napadejo vsiljivca. Obsežno uživanje alkohola zmanjša tudi število limfocitov, torej celic specialnih imunskih enot. Posledično se boste vsake viroze, če vas že obišče, težje znebili.

Z Juretom Leskovcem o tem, kako bi lahko sodobna tehnologija občutno zajezila širjenje pandemije. Glede varnosti in varovanja zasebnosti gre po njegovem v teh primerih iskati srednjo pot. “Američani veliko raje stvari vzamejo v svoje roke, kot da iniciativo prepustijo vladi. Amerika res nima javnega zdravstva, hkrati pa je veliko lokalnih iniciativ, vsaka bolnišnica se skuša znajti. Veliko bolnišnic deluje v okviru univerz. Na Stanfordu izvajajo teste za koronavirus.”   V Sloveniji se mudi tudi Jure Leskovec, profesor računalništva na Univerzi Stanford, ki na področju umetne inteligence in strojnega učenja dosega svetovno slavo. V pogovoru z njim več o tem, kako sam doživlja spopadanje ameriške družbe z nastalimi razmerami, pa o vzporednicah med računalniškimi in biološkimi virusi ter o tem, kakšno spodbudo in tudi prostor za moralni razmislek lahko nastali položaj pomeni za masovno zbiranje podatkov. To po Leskovčevo vsekakor bo usmeritev, ki bo zaznamovala prihodnost, a vprašanje, kako daleč in za kakšno ceno. “V mislih je treba imeti dobro ravnotežje med anonimnostjo in dobrobitjo teh podatkov.”

Matjaž Gruden, Svet Evrope, o tem, kje je meja med izrednimi ukrepi v izrednih razmerah in pretiranimi ukrepi z izgovorom izrednih razmer. Iz Strassbourga v Franciji se je oglasil direktor za demokratično participacijo pri Svetu Evrope Matjaž Gruden. Demokratičnost procesov v danih razmerah ne sme biti vprašljivo, vseeno pa Gruden pojasnjuje, da: “V tako izjemnih okoliščinah morajo države omejiti določene pravice, vendar morajo biti te omejitve sprejete pod točno določenimi pogoji.” Slednji so: nujnost in proporcionalnost. To so kriteriji, s katerim se potem ocenjuje vsaka situacija. Novinarji ves čas opozarjamo, da je treba biti pozoren na to, kar počne oblast, v takšnih razmerah pa še bolj, a kljub temu se vedno znova nekateri – tisti bolj kritični znajdejo na tnalu. V okviru Sveta Evrope deluje platforma, ki ma zelo veliko vlogo pri zagotavljanju novinarskih svoboščin. “Kritična mnenja so zelo pomembna, ker so del procesa, ki nam omogoča, da na demokratičen način sprejemamo odločitve.” Matjaž Gruden je bil tudi nedeljski gost. Že takrat je govoril o solidarnosti in pomembnosti demokratičnih procesov. Takrat je poudarjal, da spoštuje in razume ter tudi deli zahtevo ljudi po varnosti. To vključuje tudi varnost na mejah in kontrolo nad ljudmi, ki prihajajo v državo. “To s čimer imam težave je pa teza, ki je postala zelo razširjena ne zgolj v enem bolj ekstremnem delu političnega spektra, da je to varnost mogoče doseči zgolj na škodo in račun naše solidarnosti, humanosti, spoštovanja svojih lastnih predpisov in mednarodnih obveznosti. S tem se pa ne strinjam in mislim, da je to tisto, kar je pripeljalo do tega, da glede migracij ne rešujemo ničesar. To vprašanje služi zgolj političnim, politikanskim razmeram, ki v končni fazi slabijo ne samo svobodo, ampak tudi delovanje demokracije.“ Priporočamo celoten intervju.

Ime meseca marca je Andrej Šter, vodja Konzularnega sektorja na Ministrstvu za zunanje zadeve, ki s sodelavci uspešno vodi obsežno akcijo vračanja Slovenk in Slovencev v domovino. O največji repatriaciji v zgodovini države ažurno in korektno obvešča javnost, z dodatnimi nasveti in profesionalnim pristopom pa miri vse vpletene. Andrej Šter je eden izmed mnogih ljudi, ki se v zadnjih tednih uspešno trudijo reševati težave s koronavirusom, hkrati pa je tudi simboličen glas in zgled učinkovitega in hkrati človeškega spopadanja z epidemijo. "Da se toliko hvale in dobrih mnenj zdere nad eno glavo, je popolnoma nezasluženo," pogovor začenja Andrej Šter, ime meseca marca. Poudarja, da za vsemi uspešnimi akcijami stoji velika ekipa, ki se še vedno trudi in v domovino pomaga Slovencem iz vseh koncev sveta. "Če bi odkrili čisto novo državo, bi tam zagotovo bilo nekaj Slovencev, ki bi bili v velikih stiskah. Tako je pravilo. Imeli smo fanta, ki je bil na koncu Ognjene zemlje, pa gledališčnico, ki je na Lofotih delala v eksperimentalni gledališki skupini." Slovenska vlada za datum, ko bo konec organiziranega vračanja Slovencev domov, navaja 6. april, Šter pa se nagiba k temu, da bo treba tudi po tem datumu še komu pomagati, a upa, da bodo do takrat pomagali vsem velikim skupinam, ki še čakajo na vrnitev v domovino. Danes so na Portugalsko poslali letalo, ki bo v Slovenijo pripeljalo po večini študente, ki so tam študirali. Organizirajo skupinski prevoz Skandinavcev in baltskih državljanov iz Slovenije v Helsinke, tudi na poti domov pa letalo ne bo prazno, saj bodo naložili Slovence iz Švedske, Latvije, Litve, Finske, Norveške in Danske. Tja gre štirideset, v Slovenijo pa petdeset ljudi. Kot največji organizacijski zalogaj pa poudarja vračanje Slovencev iz Londona: "To so ljudje, ki so imeli tam službo, imajo tam mogoče družino, so tam študirali ali bili raziskovalci. Vsak od njih je moral temeljito razmisliti in se odločiti, ali gre ali ostane. Po večini so se odločili, da gredo, mi pa jim skušamo omogočiti prevoz, ki jih bo pripeljal natanko na Brnik." "Danes sem gledal stara sporočila. Kako naivni smo bili, kako naivno smo spremljali dogajanje na Kitajskem. Rekli smo si, tam nekdo kašlja in kiha, ampak to ni nič takega. Ko so šest naših državljanov zadržali na ladji za križarjenje Diamond Princess, smo začeli položaj obravnavati bolj resno. Potem pa je šlo, kot bi se peljal po naletu na skakalnici."   Izkušnje, ki jih doživlja v tem času, so vseh vrst. "Nekatere so takšne, da jih želiš čim prej pozabiti, druge takšne, da si po celem dnevu zelo napornih pogovorov rečeš, madona, pa se je vendarle izplačalo, temu smo pa res pomagali." Kot najbolj negativno presenečenje pa poudarja postavljanje vprašanj, kdo bo državljanom vrnil denar, ki so ga porabili za svojo pot v domovino. "Ko človek napiše tisti seštevek v višini 516,94 evra, s tem ovrednoti svoje življenje. Gre za to, da se ljudje zdaj spravljajo na varno. Letalska podjetja so zelo dvignila cene svojih storitev, ampak marsikdo je vesel, če sploh lahko sede na kakšno letalo." Omenja tudi diskrepanco, kako si stanje na terenu predstavljajo na ministrstvu in kakšno je realno stanje. Starši si želijo, da bi otroci vsaj v tem obdobju sedeli skupaj z njimi na kavču in hočejo, da se vrnejo v domovino, otrokom pa je še vedno dovolj, da se dvakrat tedensko slišijo po Skypu. "Dajmo razumeti, da če ne bomo ravnali pametno, nam lahko spodleti na celi črti in bomo imeli podobno stanje, kot je v Italiji in Španiji. Še je čas, da vsak pri sebi razmisli, kje se lahko še spametuje, omeji svojo komunikacijo in se bolj ko ne poveže s svojimi prijatelji po internetu, ne pa da se obiskujejo in imajo konkreten stik."   Andrej Šter avta ne vozi, v normalnih časih se na delo vozi z vlakom. Zdaj pa je njegov prevoz v službo in domov Jelko Kacin, ki živi malo naprej od njega. Dodaja, da vožnjo včasih izkoristita tudi za iskanje rešitev za primere, s katerimi se ukvarjajo na Konzularnem sektorju. "Spati je razvada. Tako izgubiš cel kup časa v življenju, pravijo, da eno tretjino. In jaz zdaj malo prinašam notri, da ne spim. Potem se bom pa tudi enkrat naspal."     Obrazložitev izbora Imena meseca marca  Andrej Šter, vodja Konzularnega sektorja na Ministrstvu za zunanje zadeve, ki v času epidemije novega koronavirusa s sodelavci uspešno vodi obsežno akcijo vračanja Slovenk in Slovencev v domovino. O največji repatriaciji v zgodovini države ažurno in korektno obvešča javnost, z dodatnimi nasveti in profesionalnim pristopom pa miri vse vpletene. Andrej Šter je eden izmed številnih ljudi, ki se v zadnjih tednih uspešno trudijo reševati težave s koronavirusom, hkrati pa je tudi simboličen glas in zgled učinkovitega in hkrati človeškega spopadanja z epidemijo. Javno življenje pri nas in po svetu je skoraj popolnoma zamrlo. Ker tako rekoč ni kulturnega, športnega, gospodarskega in znanstvenega dogajanja, smo presodili, da predlaganje kandidatov za ime tedna ne bi imelo pravega smisla. Posameznikov, ki v tem času naredijo korak dlje, stopajo iz povprečja in dosegajo več, pa je še vedno veliko. Številne, ki na različnih ravneh in področjih izstopajo in vlagajo izjemne napore za zajezitev epidemije, nenehno spremljamo in se z njimi v programu tudi pogovarjamo. Zato v zdajšnjih okoliščinah do umiritve razmer ime meseca izbiramo v uredništvu Vala 202.  

Krizno obdobje predstavlja tudi veliko tveganje za korpucijo, saj se morajo zaradi zaostrenih razmer odločitve sprejemati hitro, nadzorni mehanizmi pa temu pogosto ne sledijo. Živimo v izolaciji, komunikacija je omejena, pomembne odločitve se sprejemajo hitro, drugače kot prej, pogosto brez ustreznega nadzora. Čas koronavirusa skriva veliko korupcijskih tveganj in možnosti zlorab, ”vojni dobičkarji” imajo že polne roke dela … ”Čas epidemije koronavirusa predstavlja veliko tveganje za korupcijo, predvsem pa je ta še posebej povezana z zdravstvenim sistemom in javnim naročanjem.”   To je povedala dr. Alma Sedlar, mednarodna strokovnjakinja na področju preprečevanja korupcije, predsednica društva Transparency International Slovenija in nekdanja namestnica predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, ko smo jo poklicali v Mjanmar, kjer dela že nekaj časa. ”Prva prioriteta vsake vlade v takih razmerah je, da naredi vse za varnost in zdravje ljudi, kar pa ne sme biti izgovor za pretirano krčenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin in za ukrepe na področju zmanjševanja transparentnosti, ko gre za javni denar.”   Nadzor je v krizi morda celo pomembnejši kot v mirnem času, poudarja sogovornica, ki ima pri tem v mislih državne organe, civilno družbo in medije. ”Obstaja namreč nevarnost, da bi se koruptivne prakse, ki bi se vzpostavile v tem času, ko se je treba hitro odzvati, ohranile tudi takrat, ko bo epidemije konec, zato je vloga nadzornih ustanov, civilne družbe in medijev tako ključna, ne bi se jih smelo omejevati, saj morajo gledati pod prste odločevalcem, politikom in oblastnikom.”   Poudarja še vlogo žvižgačev v času koronavirusa, sploh v zdravstvu, v katerem je ogromno korupcijskih tveganj, ključnega pomena pa je, da je poskrbljeno za njihovo zaščito. V Transparency International Slovenija so pred dnevi pozvali Upravo za javna plačila (UJP), naj nemudoma spremeni odločitev, da do preklica ne bo omogočala objave ažuriranih podatkov o transakcijah v breme registriranih zavezancev v skladu z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja. Te podatke povzema tudi Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) za aplikacijo Erar. Tako se podatki v aplikaciji Erar od 17. marca nekaj dni niso posodabljali. Alma Sedlar razlaga, da so ljudje izražali veliko zaskrbljenost in da jih je, sodeč po odzivih, odločitev o neobjavljanju razjezila. ”Omejevanje dostopa do informacij ne pripomore k zaupanju v politiko, če ni zaupanja v vlado, ni zaupanja v njene ukrepe, zato lahko rečemo, da transparentnost v takšnih položajih rešuje življenja.”   KPK na svoji spletni strani sporoča, da so podatki v aplikaciji Erar spet posodobljeni. Dr. Alma Sedlar je poudarila, da je v občutljivem obdobju, v katerem živimo, transparentnost na področju preprečevanja korupcije zelo učinkovito zdravilo. ”V procese odločanja, ki so izvedeni ad hoc, bi bilo treba vključiti predstavnike nadzornih organov, to so KPK, računsko sodišče, FURS, policija, ki bi lahko s svojim znanjem pripomogli k blažitvi tveganj.”   Alma Sedlar ugotavlja, da bi bilo treba razmisliti o bolj strukturiranih protokolih za nakupe v kriznih položajih. ”V vsaki novi krizi odločevalci improvizirajo in to je odlična priložnost za vse tako imenovane vojne dobičkarje.”   Kako je ta hip v Mjanmaru, v Jangonu, kjer dr. Alma Sedlar živi in dela? ”Ta država ima srečo v nesreči, ker je bila tako dolgo in je še vedno izolirana. Še pred kratkim sem se šalila, da nas je tudi koronavirus obšel. A ni dolgo trajalo, pa so bili že odkriti prvi primeri, ki so prišli s potniki iz drugih držav. Presenetilo me je, kako so ljudje disciplinirani, še pred dnevi so se vedli kot običajno, potem ko jih je vlada prosila, naj bodo doma, so zdaj ulice skoraj prazne.”   Dr. Alma Sedlar je v pogovoru povedala, da svoje delo opravlja od doma. Pred dvema tednoma bi se še lahko vrnila v Slovenijo, a je ocenila, da človek ne more pobegniti pred virusom, ker so razmere povsod podobne. ”Prej ali slej se bo življenje vrnilo v ustaljene tirnice, vprašanje, s kakšnimi posledicami za človeštvo. Kljub vsej tej negotovosti pa je pomembno, da smo pripravljeni na čas po virusu, zato ne bi bilo prav, da koruptivnežem, zaslužkarjem, diktatorjem itd. pustimo, da izkoristijo krizo za svoje namene. Mi želimo normalno živeti naprej, kar se dogaja zdaj, pa ima lahko usodne posledice, če ne bomo pozorni.”   Ob tem dr. Alma Sedlar opozarja na nevarnosti, ki prežijo na nas v času koronavirusa, od vdiranja v našo zasebnost, korupcije do krčenja svoboščin in omejevanja svobode medijev. ”Vsega tega ne smemo dopustiti, če želimo še kdaj živeti v kolikor toliko normalni družbi.”

Prvo cepivo proti novemu koronavirusu pričakujemo že julija, nas z optimistično napovedjo opogumlja prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo. Hitro širjenje novega koronavirusa in naraščanje števila hudo bolnih zaposluje številne strokovnjake: farmacevte, zdravnike, virologe, raziskovalce. Z nekaterimi smo govorili za oddajo Intelekta. S tem, kako napreduje iskanje učinkovitega cepiva in zdravila, se ukvarja sintezni biolog prof. dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta. Kaj že vemo o virusu, bo pojasnila virologinja prof. dr. Maja Ravnikar z Nacionalnega inštituta za biologijo. V oddaji bosta sodelovala tudi infektologa prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani in prof. dr. Andrej Trampuž s klinike Charite v Berlinu, ki oba zdravita najtežje bolnike okužene z novim koronavirusom. Kako nam bo v boju proti COVID-19 v pomoč farmacevtska stroka, pa bo povedal prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo. Oddajo Intelekta je pripravil Iztok Konc. Foto: Ri_Ya/ PixabayIskanje zdravila in cepiva. Strokovnjaki: na dolgi rok bomo virus najbolje obvladali z učinkovitim cepivomPrvo cepivo proti novemu koronavirusu pričakujemo že julija, nas z optimistično napovedjo opogumlja prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo. Hitro širjenje novega koronavirusa in naraščanje števila hudo bolnih zaposluje številne strokovnjake: farmacevte, zdravnike, virologe, raziskovalce. Z nekaterimi smo govorili za oddajo Intelekta. S tem, kako napreduje iskanje učinkovitega cepiva in zdravila, se ukvarja sintezni biolog prof. dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta. Kaj že vemo o virusu, bo pojasnila virologinja prof. dr. Maja Ravnikar z Nacionalnega inštituta za biologijo. V oddaji bosta sodelovala tudi infektologa prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani in prof. dr. Andrej Trampuž s klinike Charite v Berlinu. Kako nam bo v boju proti COVID-19 v pomoč farmacevtska stroka, pa bo povedal prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo. S cepivom bomo cepili celotno človeško populacijo - od dojenčkov do starih ljudi - zato bo moralo biti absolutno varno. Roman Jerala Novi koronavirus je že mutiral in tudi še bo. Vsi virusi se hitro spreminjajo, hitro se tudi razmnožujejo. Sprememb je še posebej veliko, ko virus preskoči z ene vrste na drugo. Maja Ravnikar V prvi fazi okužbe pomagata dve stari zdravili, ki delujeta proti malariji. Preprečita nastajanje encima, ki ga virus potrebuje, zato predvidevamo, da bodo simptomi okužbe blažji. - Borut Štrukelj Več raziskovalnih skupin je dokazalo, da je proti novemu koronavirusu učinkovito cepivo, ki so ga razvili za SARS. Andrej Trampuž Smo v obdobju epidemije, ki je kritično za nadaljevanje epidemije. Janez Tomažič   Število okuženih in obolelih za novim koronavirusom se v Sloveniji povečuje. Podatki in krivulje, s katerimi strokovnjaki spremljajo število primerov, kažejo, da se stanje še nekaj časa ne bo umirilo. Zato je zdaj pomembno, da širjenje virusa čim bolj upočasnimo. Na dolgi rok bomo virus lahko najbolje obvladali z učinkovitim cepivom. Ker pa ne cepiva in tudi ne zdravila proti okužbi z novim koronavirusom še ni, skušajo tudi zdravniki v Sloveniji najtežjim bolnikom pomagati z nekaterimi že znanimi zdravili. Med njimi so tista za malarijo, ebolo, revmatoidni artritis, sars in hiv.

Kako v času epidemije koronavirusa delujejo urgence in kako se je spremenila dinamika delovanja zdravstvenih domov? Pojasnjuje Primož Velikonja, vodja urgence v Zdravstvenem domu Kočevje Zdravstveni dom Kočevje so zaprli že teden dni pred uradnimi navodili države. Do nadaljnjega so odpovedali vse preventivne preglede, ustanovili interni štab, za vse obiskovalce pa imajo enotno vstopno točko, kjer paciente pregledata dva medicinska tehnika. Če pacient kaže sum na okužbo s koronavirusom, ga pošljejo v posebno ambulanto za covid 19. Administracija še naprej teče nemoteno, urejajo jo medicinske sestre, ki so pacientom v času delovnega časa ambulant na voljo po telefonu in e-pošti, administracijo glede bolniških odsotnosti pa ureja tudi zdravnica, ki dela od doma. “Dnevno vzamemo od 10 do 15 brisov, ki jih naš voznik odpelje na mikrobiološki inštitut, zvečer dobimo rezultate.” – Primož Velikonja, vodja urgence Zdravstvenega doma Kočevje in ime leta 2018   Obisk urgence se je v času epidemije zmanjšal kar za osemdeset odstotkov: “Obisk urgence se je zelo zmanjšal, zdaj imamo v povprečju 13 pacientov, pred tem pa od 50 do 60 na dan,” pojasnjuje Velikonja. “To je pomembna in velika lekcija za vse nas, predvsem v smislu organizacije dela in pravočasnega ukrepanja.”

Vsi študenti ne uživajo v 'hotelu mama'. Kako (pre)živijo? Študentski domovi, fakultete in avtobusi so zaprli svoja vrata, za marsikoga se je zaprl tudi dotok denarja. Študenti opozarjajo, da so v nezavidljivem in negotovem položaju, tako v bivanjskem, finančnem kot študijskem oziru: “Nihče ne vpraša, kako se počutimo, kako to doživljamo. Ker je samoumevno, mi smo mladi, mi moramo to vreči čez levo ramo in iti naprej.” Nekateri so zaradi ukrepov pri zajezitvi koronavirusa čez noč ostali brez študentske sobe ali študentskega dela. Šestindvajsetletna študentka opozarja, da so rizična skupina zlasti tisti, ki se preživljajo sami, brez pomoči staršev. “Ta virus je s seboj prinesel veliko virusov. Veliko nestrpnosti. Koga je treba eliminirati, kdo je tisti, ki nam odžira stvari. To smo študenti, kot po navadi. Včasih si ljudje ne znajo predstavljati, kako je, ko živiš iz rok v usta. In srečen si, če delaš več, ker veš, da boš plačal zneske na položnicah, kupil hlače, dal v sklad za počitnice. Odvisno, iz kakšne družine izhajaš, tudi doma pride prav pomoč. Imaš brata, sestro …”   Dvaindvajsetletna študentka mikrobiologije pripoveduje, da so študenti v stiski. “Ko nekdo jasno in glasno to tudi pove, se zgodi učinek domin. Bi bila pa vesela, če bi se na fakulteti na spletnih predavanjih o tem pogovorili ali organizirali spletno druženje. Starši živijo v finančni negotovosti, mi pa poleg tega ne vemo, kako bomo nadaljevali svoje izobraževanje.” Tea Jarc, predsednica sindikata Mladi plus, pojasnjuje, da je v kriznih razmerah največkrat spregledana prav mlada generacija. “Moramo se zavedati, da so tudi oni ustvarjali gospodarsko rast, da so študenti tisti, ki držijo pokonci veliko sektorjev: gostinstvo, turizem, trgovino. Ne smemo jih spregledati.”    Na sindikatu Mladi plus so vladi in pristojnim organom predlagali, naj tistim, ki se bodo izkazali za upravičene, dodelijo finančno pomoč v višini 80 odstotkov minimalne plače. Svoj predlog pa so na vlado naslovili tudi pri Študentski organizaciji Slovenije. Predlagajo, da se za dijake in študente izračuna povprečni mesečni bruto prihodek v zadnjih 12 mesecih. Na podlagi tega izračuna pa se dijakom in študentom nameni mesečno nadomestilo za izpad dohodkov v enaki višini, kot to velja za zaposlene po pogodbi o zaposlitvi, to je 80 odstotkov povprečnega mesečnega prihodka v zadnjih 12 mesecih.

Kakšne so razmere v največjem migrantskem centru na Lezbosu in kako so na otoku pripravljeni na morebitno širjenje virusa. Že od leta 2015 je tistih na grških otokih, ki so le nekaj kilometrov oddaljeni od Turčije, v migrantskih centrih na tisoče ljudi. Želeli so priti do celinske Evrope, a to ni bilo mogoče, zato so nekateri ostali ujeti v namestitvenih centrih tudi po več let. Zdaj se jim bliža nova nevarnost – ob že tako slabih življenjskih razmerah jim grozi še izbruh koronavirusa, zato smo poklicali v Grčijo, da se pozanimamo, kakšne so trenutno razmere v največjem migrantskem centru na Lezbosu in kako so na otoku pripravljeni na morebitno širjenje virusa. Razmere opisuje grški novinar televizijske mreže Euronews Apostolos Staikos. “V centru so zabojniki, v katerih spi po 10 ali 15 migrantov. Izolacija je v centrih na grških otokih nemogoča. Če bomo tam odkrili le en primer, bo to katastrofa, saj bi lahko samo en človek okužil 200 drugih ljudi v enem dnevu.”

Pogovor z dr. Mojco Matičič, vodjo Klicnega centra za informacije o koronavirusu, ki ga dobite na telefonski številki 080 14 04. Najnovejše informacije uradnih virov o razvoju epidemije. “V koordinaciji klicnega centra in veleposlaništva smo dobili zdravilo. Včeraj ob 12.00 smo dobili zeleno luč in Slovenija je med tistimi, ki dobi japonsko zdravilo.” – dr. Mojca Matičič   Osemnajstega marca je izšel članek, ki je pokazal, da je pri 340 bolnikih zdravilo favipiravir za covid 19 učinkovito, izboljšalo je spremembe na pljučih in skrajšalo kužnost za osem dni. Ob pomoči prijateljskih povezav, skupaj s koordinacijo veleposlaništva na Japonskem in po spletu naključij, smo v Sloveniji včeraj ob 12.00 dobili obvestilo, da je Slovenija izbrana in tako prva država na svetu poleg Japonske, ki bo prejela to zdravilo. Zdravilo ni namenjeno za zdravljenje najhujših oblik bolezni, ampak za stopnjo, ko lahko najhujše še preprečimo. “Favipiravir je zdravilo, ki ga imajo Japonci že od leta 2014 za zdravljenje gripe. Zadrževali so ga pri sebi, ko je prišla epidemija covida 19, so ga uporabili in izkazalo se je za učinkovito.”   V Sloveniji smo tudi sicer v svetovnem vrhu, kar zadeva uporabo najprimernejših zdravil, na voljo je skoraj vse, kar se po doktrini uporablja v boju zoper virus. Ampak pomembno se je zavedati, da čudežnega zdravila ni, zdravila lahko le izboljšajo potek bolezni. “Smrtnost covida 19 je 35-krat večja, kot je smrtnost pri gripi. Ne želite si zboleti, želite si ostati zdravi, zato je treba upoštevati stroko. Odločitve so dobre, morda bodo po koncu epidemije drugačne, v tem hipu pa so najboljše.”  

Pater Karel Gržan o samoti, pandemiji strahu, virusu in globalni ekonomiji. “Če človek živi v samoti, se te na neki notranji način duh časa še posebej dotakne. Doživljam neko stisko in nelagodje. Številni me pokličejo in se pogovorimo. Zelo pomembno je, da človek ne zapade le v temačnost počutja in da tudi svetli,” pravi pater Karel Gržan, duhovnik in doktor literarnih ved. “V tej pandemiji strahu se zlahka dogajajo manipulacije. Skušnjava manipulatorjev je v tej stiski velika. V tem strahu ponujajo rešitve, ki so rešitve za njih, ne za nas.“   Virus kaže, kako smo ljudje krhki, pravi pater. Kaže nam tudi, kako moramo biti pozorni in spoštljivi do vsega, kar nas obdaja. Ta spoštljivost se nam bo vračala. To dobro kaže tudi okoljevarstvena problematika. “V vsej tej krizi moramo poglabljati človečnost. Da smo pozorni na skušnjave. Širiti je treba pozitivno misel. Privoščiti si je treba tisto, kar nam daje moč.”

Andrej Šter je vodja konzularne službe Ministrstva za zunanje zadeve, ki se z ekipami trudi, da bi vsem Slovencem iz tujine zagotovil varno vrnitev domov. Na Ministrstvu za zunanje zadeve intenzivno pripravljajo načrte in urejajo vse stike s slovenskimi državljani, ki bi se radi vrnili v domovino. Slovenska predstavništva v tujini so zato izjemno obremenjena, vse več je tudi takšnih, ki so prvotno idejo o ostanku v tujini zamenjali z željo po vrnitvi domov. Oglasil se nam je Andrej Šter, vodja konzularne službe zunanjega ministrstva, ki ocenjuje, da je do zdaj že približno 400 ljudi prišlo s prevozi, ki so jih organizirali na ministrstvu. Vsaj trikrat toliko jih je prišlo v svoji režiji. Tudi tem je bilo treba pomagati, ko so, recimo, pristali kje blizu, a v tujini.

Svet še nikoli ni bil tako globalen, kot je ta hip, to nenazadnje dokazuje tudi pandemija. Kot opaža naš sogovornik, se takšni izbruhi dogajajo na približno deset let, a le pri tem najnovejšem so padle vse geografske meje. V San Francisco smo poklicali profesorja doktorja Matijo Peterlina. Na Univerzi Kalifornije UCSF poučuje interno medicino, mikrobiologijo in imunologijo. “Leta 2002 smo imeli sars, v glavnem na Kitajskem in v nekaterih drugih deželah. Leta 2010 pa je bil izbruh virusa mers v Savdski Arabiji, Jordaniji in na Bližnjem vzhodu. Zdi se, da se podobna epidemije pojavi vsakih deset let, povzročitelj pa je koronavirus. Pri tem, torej SARS-CoV-2, je problem predvsem ta, da se je tako hitro razmnožil po vsem svetu. Pri sarsu je bilo širjenje omejeno, virus je prišel iz mesta v Hongkong, okužil manj ljudi, novi virus pa se je razširil po vsem svetu. To je povezano tudi s časom počitnic, veliko ljudi potuje. Virus se zelo dobro veže na človeške receptorje in je čudovito prilagojen temu, da okuži ljudi.” Boris Matija Peterlin je bil leta 2010 tudi nedeljski gost. V pogovoru pripoveduje o očetu, dr. Antonu Peterlinu, ki je ustanovil inštitut Jožefa Stefana. Pozneje je družino znanstvena pot vodila v Nemčijo in Združene države Amerike.

Četrtkov Svetovalni servis namenjamo razumevanju novega koronavirusa, o katerem se na spletu in na družbenih omrežjih širi nemalo neresnic, polresnic in nepreverjenih informacij. Kako deluje in kako se razvija? Zakaj se tako dobro prenaša, koliko pomagajo maske in razkužila, kako mu uspe pretentati naš imunski sistem, ali se prenaša tudi po zraku, koliko pomaga dezinfekcija ulic in ali lahko znova zbolimo? Na ta in druga vprašanja bo odgovarjal izr. prof. dr. Miroslav Petrovec, predstojnik Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Prof. dr. Miroslav Petrovec z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, strokovnjak za koronaviruseČetrtkov Svetovalni servis namenjamo razumevanju novega koronavirusa, o katerem se na spletu in na družbenih omrežjih širi nemalo neresnic, polresnic in nepreverjenih informacij. Kakšen je in kako deluje? Kako se razvija, zakaj se tako dobro prenaša, v kolikšni meri pomagajo maske in razkužila, kako mu uspe pretentati naš imunski sistem, ali se prenaša tudi po zraku, v kolikšni meri pomaga dezinfekcija ulic in ali lahko znova zbolimo? Na ta in druga vprašanja bo odgovarjal izr. prof. dr. Miroslav Petrovec, predstojnik Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.

Marcel Štefančič o koronavirusu, kapitalizmu, Italiji in naši prihodnosti. “Od tega, kar se dogaja zdaj, je odvisna naša prihodnost. Stvari, ki so bile prej nemogoče, zdaj postajajo mogoče. Treba je biti kritičen in vztrajati pri demokraciji.” Miha Šalehar je poklical Marcela Štefančiča in ga vprašal, kaj se na svetu dogaja v zakulisju, medtem ko je na glavnem odru koronavirus. “Janša ni imel druge izbire. Takšne rekordne intervencije delajo vse države. Evropska unija se tokrat ni odločila za varčevanje. Zakaj takšnih ukrepov ni bilo pri prejšnji krizi? Očitno so protesti zalegli.”  

Hrvaški filozof Srećko Horvat o potresu v Zagrebu, krizi koronavirusa ter o tem, kaj je v tem trenutku subverzivno dejanje. Hrvaško je poleg epidemije koronavirusa prizadel še potres. Hrvaški filozof Srećko Horvat pravi, da so se pojavile nestabilne razmere, ki jih nihče ni pričakoval. Čeprav se mogoče komu zdi, da živimo v času apokalipse, Horvat pojasnjuje, da apokalipsa ni konec sveta, ampak je lahko tudi odkritje. “Kar se zdaj dogaja s svetovno pandemijo koronavirusa, je odkritje, v smislu: zdaj padajo maske. Padajo maske populističnih vodij, ki so se na začetku virusu smejali in ga poimenovali kitajski virus, zdaj pa uvajajo izredne razmere. V tem smislu ne mislim, da je ta virus konec sveta, čeprav je videti apokaliptično. Ravno nasprotno, ta kriza odpira veliko prostora za neki drugačen svet po koronavirusu. Za svet po apokalipsi.” O trenutnih razmerah po potresu v Zagrebu ter o povezavi s epidemijo koronavirusa smo se pogovarjali z našo dopisnico Tanjo Borčič Bernard   Horvat se ekspertno ukvarja s pojmi subverzivnosti, radikalnosti ter tudi ljubezni. V danem trenutku je subverzivno na novo izprašati koncept – socialnega distanciranja: “Vsi nam govorijo, da je nujna telesna prekinitev stikov. Ne razumite me narobe, zelo resno jemljem ta virus, tudi sam sem v izolaciji že več kot 10 dni, zelo dobro vem, kaj pomeni socialno distanciranje. Mislim, da ta pojem napeljuje na napačno pot. Zato ker moramo zdaj ohranjati odnose brez stikov, po drugi strani pa potrebujemo več medsebojnega sodelovanja kot kadar koli prej.” “Dejstvo, da delamo vse, tudi v samoizolaciji, da upočasnimo širjenje virusa, ne pomeni, da ne smemo biti v istem času kritični. Tu je ključna – ljubezen. Ne neka naivna ljubezen, ampak določena vrsta solidarnosti, ki se znova rojeva.“   Priznava, da v teh razmerah potrebujemo nadzor. Ker če se ljudje vedejo neodgovorno, morajo za to obstajati sankcije: “Problem pa je v tem, ker so na oblasti ljudje, ki bodo to vzeli kot opravičilo, da uvedejo razmere, ki bi lahko ostale tudi po tem, ko se kriza umiri.” “V tej krizi se je humor vrnil na velika vrata. Skozi humor se kažeta tudi subverzivnost in možnost, da se izvlečemo iz mračnih časov. Realnost postaja surrealna. Dogaja se to, kar si nismo mogli zamisliti niti v najslabših znanstvenofantastičnih filmih.“

Prvi prototipi slovenskih respiratorjev so “zadihali”! Dr. Jernej Pintar, direktor Tehnološkega parka v Ljubljani, pravi, da je Slovenija na tem področju tako povezana, “kot da se spet osamosvaja. Res je lepo.” Nemogoče je povedati, kdaj bi lahko bila ta naprava uporabljena v praksi. “Zdaj ni časa za rigidno strukturo: ne vemo, ali bomo imeli čez dva tedna nekaj, kar bomo lahko dali bolnikom. Želim si, da bi imeli, želim pa si tudi, da tega ne bi bilo treba nikoli uporabiti.” “Respirator je zahtevna naprava, prilagoditi jo je treba na kapaciteto pljuč. Zakaj smo šli naprej? Ker so nam zdravniki rekli, da če se bo zgodilo pomanjkanje, ne bodo imeli izbire med certificiranimi respiratorji, ampak bomo morali izbrati med respiratorjem ali smrtjo bolnika.”   Dr. Jernej Pintar pravi, da je nemogoče povedati, kdaj bi lahko bila ta naprava uporabljena v praksi. “Zdaj ni časa za rigidno strukturo: ne vemo, ali bomo imeli čez dva tedna nekaj, kar bomo lahko dali bolnikom. Želim si, da bi imeli, želim pa si tudi, da tega ne bi bilo treba nikoli uporabiti.”

Dr. Paolo Terragnoli je zdravnik v prvi vrsti, spregovoril je o težkih trenutkih na intenzivni negi, zakaj je zdravstveni sistem v Lombardiji pred kolapsom in kaj moramo storiti, da se nam ne zgodi italijanski scenarij. Mesec dni je od tega, ko se je Italija srečala s prvim primerom okužbe s koronavirusom, 23. marca je bilo teh 63.927, od tega je 6077 umrlih, 7432 jih je ozdravelo. Italija je po številu mrtvih že v četrtek presegla Kitajsko, stanje je še posebej kritično v deželi Lombardija, kjer je kar polovica vseh okuženih, stanje pa se tudi še ne umirja. Dr. Paolo Terragnoli, zdravnik v prvi vrsti, torej tisti, ki neposredno dela z bolniki, pravi, da je koronavirus sovražnik, proti kateremu (še) nimamo orožja, ki v številnih primerih ostaja neznanka, ter doda, da če se bo število okuženih še tako hitro stopnjevalo, bo zdravstveni sistem v Lombardiji, ki sicer velja za enega najboljših v Italiji in Evropi, kolapsiral.  PREVOD INTERVJUJA Dober dan, dr. Paolo Terragnoli. Najprej me zanima, kako ste, verjetno izmučeni po vseh teh dneh dela? Ja, vsi smo precej utrujeni. Znašli smo se v zelo težkem obdobju. Vam popolnoma verjamem, vsak dan berem novice o tem, kaj se dogaja v Italiji, kaj se prav zdaj dogaja tudi v Španiji, kjer se takoj za Italijo spopadajo z ogromnimi težavami, ljudje celo ležijo po tleh, saj nimajo dovolj postelj. V Španiji je stanje dramatično, enako je tudi pri nas, smo na koncu z močmi, nimamo več prostora v bolnišnicah. Poskušamo se boriti na vse mogoče načine. Zaposlen sem v zasebni bolnišnici, ki pa se je že od prvega dne angažirala in poskusila po najboljših močeh. Bolnišnico smo popolnoma obrnili na glavo, jo preobrazili v tako imenovano bolnišnico Covid. Pri nas se ukvarjamo s srčno kirurgijo, ortopedijo, nevrokirurgijo … vsi ti oddelki zdaj ne obstajajo, povsod imamo samo paciente s koronavirusom. V normalnih okoliščinah imamo na intenzivni negi 16 postelj, še šest na intenzivni negi srčne kirurgije, zdaj so povečali kapacitete in imamo v bolnišnici 60 postelj na intenzivni negi – vse zasedajo bolniki s koronavirusno boleznijo 19. Če se ne motim, je bila vaša bolnišnica ena prvih, ki se je začela spopadati s to krizo, s koronavirusom. V Lombardiji, da. Borimo se že od 23. februarja. Kakšno je stanje na vašem oddelku? Ravno sem se vrnil iz službe, zdaj smo imeli samo na mojem oddelku (opomba: Urgentni oddelek) 50 pacientov, od teh jih je 25 na respiratorjih. Zdaj nam že primanjkuje respiratorjev, tukaj gre za težke paciente. Borimo se proti nevidnemu, a zelo trdovratnemu sovražniku. Za takšen boj je treba biti pripravljen in če ima Slovenija to srečo, da je ta epidemija še ni zelo močno prizadela, predlagam, da se dobro pripravi za naprej. Naj izprazni bolnišnice, da bo imela na voljo postelje za zbolele za koronavirusom, pripraviti mora oddelke intenzivne nege, zagotoviti si mora dodatne rezerve kisika, brez tega ne bo mogla zdraviti teh pacientov, in imeti mora na voljo respiratorje. Kako je s količino teh naprav v Italiji, je res, da morate določati turnuse, kdo bo kdaj dobil respirator, ker jih nimate dovolj? Srečujemo se s pomanjkanjem respiratorjev, preučujemo vse možnosti, poskušamo se znajti s tistim, kar imamo na voljo. Uporabljamo tudi respiratorje, ki jih navadno uporabljamo v operacijskih sobah. Ključno je, da imamo na voljo veliko število respiratorjev, s katerimi lahko opravljamo invazivne in neinvazivne ventilacije – to je bistveno, če želimo pomagati tem pacientom. To so takšne vrste pacienti, ki lahko zelo hitro podležejo bolezni, če ne dobijo takšne oskrbe. Kako se odločate, kdo bo imel prednost pri prejemu kisika, če je premalo respiratorjev? Tu ne gre za vprašanje, kdo bo prej na respiratorju. Vodilo je, da poskušamo vsem zagotoviti čim bolj enake pogoje in se še dodatno potruditi pri tistih, ki imajo več možnosti za preživetje. Slišim, da ste pretreseni … To ni pretresenost, to je spoznanje, da se borimo z grozljivim sovražnikom in to počnemo v zelo posebnih okoliščinah. Sploh ne moremo biti v podporo družinam. Ko sorodniki pripeljejo svoje bližnje v bolnišnico, se pogosto zgodi, da jih nikoli več ne vidijo. Ne morejo jim stati ob strani v trenutku, ko vemo, da ne bodo preživeli. To je res izjemna težava. Ljubljana mi je res pri srcu, saj je v Ljubljani veliko let delal moj oče. Bil je eden od direktorjev pri Fiatu, delal je za Avtotehno v Ljubljani, živel je na Kersnikovi ulici 10. Ljubljane se spominjam z veliko ljubezni in je ne bi rad videl v stanju, v kakršnem sta zdaj Brescia in celotna Lombardija. To je bojišče. Zakaj je po vašem Italija oziroma Lombardija tako nemočna proti virusu (na dan pogovora, 22. 3.), pri vas je vseh pozitivnih 53.578, od tega mrtvih 4825. Lombardija ima enega najboljših zdravstvenih sistemov v Italiji, v Evropi? Zato, ker je Lombardija gospodarsko srce Italije. Tu je stičišče vsega na svetovni ravni. Zagotovo je imelo tudi to vpliv na razvoj okužbe v epidemijo. Imeti moraš pogum, da že takoj na začetku prepoveš vsakršno dejavnost in vsakršen stik. Včasih ekonomske zadeve prevladajo, ampak ne bi smelo biti tako. Gledati moramo z druge perspektive, res je, da bomo plačali visoko ceno z gospodarskega vidika, ampak samo prepovedi dejavnosti, družabnih stikov, druženj in podobno nam lahko pomagajo premagati to epidemijo. Kakšen je vaš komentar na še pred tednom javno namero britanskega premierja Borisa Johnsona (in nekaterih drugih politikov), da bi bilo najbolje, da se populacija okuži in tako postane odporna proti virusu? To je čista norost. Norost. To, da bi želeli na takšen način doseči čredno imunost, pomeni, da bi za to plačali zelo visoko ceno, če to merimo v človeških življenjih. Torej to ni mogoče. Treba je izolirati tiste, ki so okuženi, saj je ena večjih težav te epidemije tudi to, da so nekateri pacienti asimptomatični ali imajo blage simptome in tako širijo virus, ne da bi se tega zavedali. V preteklih dneh je v italijanskih časopisih pisalo, da številne bolnišnice ne pregledujejo vseh, da ne testirajo vseh. Zakaj je pomembno, da so vsi testirani, tudi tisti brez simptomov? V Lombardiji se trudimo, da testiramo največ, kolikor lahko. Na državni ravni pa potekajo tudi debate o tem, kako izvajati testiranja v populaciji. Kitajska, ki je bila prva prizadeta, mora biti zgled vsem: zaradi testiranj in nadzora stikov testiranca ter posledično tudi testiranje njih. Tako omogoči izolacijo določenega števila ljudi, ki bi, če ne bi bili izolirani, virus širili naprej. Dr. Paolo Terragnoli, prejle sva govorila o tem, da je Lombardija najbolj prizadeta pokrajina v Italiji, ima več kot 25 tisoč zbolelih, torej polovico vseh v Italiji. Povečevanju števila novih primerov ni videti konca. Se vam zdi, da drvite v točko brez vrnitve? Je zdravstveni sistem pred kolapsom? Kako poteka graditev novih intenzivnih terapij? Tu gre za res izjemen trud, da bi v najhitrejšem možnem času zgradili čim več dodatnih enot intenzivnih terapij. V Lombardiji se je skoraj potrojilo število intenzivnih terapij, trud za graditev novih se nadaljuje. V naši bolnišnici smo, ponavljam, imeli 16 postelj na intenzivni negi, zdaj jih je več kot 60. Vendar je ob tem pomembno, da imamo na voljo tudi dovolj respiratorjev in zdravstvenega osebja, da bodo intenzivne terapije sploh lahko delovale. Kdor ima to srečo, da se lahko pripravi, naj se pripravi tako, da že zdaj zagotovi dovoljšnje število postelj na intenzivni negi. Lombardijski zdravstveni sistem je napreden in eden najzmogljivejših na svetovni ravni, a na svetu ni zdravstvenega sistema, ki je sposoben zdržati takšen val bolnikov. Delamo vse, kar zmoremo, ampak smo že zelo blizu kolapsa. Upam, da vsem še strožjim ukrepom, ki jih je zdaj sprejela vlada, uspe zadržati, ustaviti okužbe, kot se je to zgodilo na Kitajskem. Koliko dni brez prostega dne ste že v službi? Brez enega prostega dne delam od 23. februarja. Domov pridem za kakšno uro, popoldne. In potem grem spet v službo. Kako pa ravnate doma? Se izogibate družine, ste izolirani? Moja družina sva trenutno jaz in moja žena, otroci so se odselili. Z ženo zdaj živiva ločeni življenji, ko pridem domov, se držim stran od nje. Spiva v ločenih spalnicah, uporabljava ločeni stranišči. Zaskrbljenost vseh nas, ki delamo v prvi vrsti, neposredno s pacienti, da bi prinesli domov sovražnika, je velika. Takšna epidemija nima predhodnikov, zdravniki se česa takega ne spominjate. Nihče tega ni predvidel – kakšna je bila pravzaprav ta novost, s katero ste se morali v zadnjem mesecu tako hitro spoprijeti? Kako je bilo v bolnišnici, v kateri delate? Spopadli smo se z nečim neznanim, ki ima zelo visoko stopnjo kužnosti. Paciente prizadene tako, da vodi v intersticijsko pljučnico (opomba: pri kateri se vnetna tekočina nabira v medceličnem prostoru pljuč). Bolezen se kaže na različne načine: so tisti, ki imajo blage simptome, in so tisti, ki imajo težko obliko dihalne insuficience, ki jo povzroči grozljivo vnetje pljuč – to potem onemogoča preživetje. Na začetku smo jo poznali kot bolezen, ki prizadene starejšo populacijo z drugimi pridruženimi boleznimi, zdaj pa se stanje spreminja, starost težje obolelih se niža. Vse pogosteje se srečujemo s pacienti, starimi 50, 60 let, ki jih je bolezen močno prizadela. Torej vidite, da je za nas to čisto nekaj novega, iz dneva v dan se učimo, za zdaj ne obstajajo točno določene terapije, preizkušamo različne terapevtske strategije in upam, da se bo katera izkazala za učinkovito. Vsakodnevno se tako že mesec dni srečujete s težkimi pacienti, zbolelimi za koronavirusom, kateri trenutki vam ostanejo v spominu, da o njih razmišljate, tudi ko prestopite domači prag? Pacienti, ki jim rečemo, da jih moramo priključiti na respirator in jih preseliti na intenzivno nego, kjer je možnost preživetja tam nekje 50-, 60-odstotna. Ti pacienti pred sprejemom pokličejo domov, da pozdravijo domače, preden se opravijo na pot, za katero ne vedo, ali z nje obstaja vrnitev. Grozljivo je o tem poslušati, vi pa se vsak dan s tem tudi spoprijemate. Veliko spoštovanja gojimo do vseh vas, ki se trudite, ki delate dneve in noči, ki ste v prvi liniji, da bi pomagali. Trudimo se, vsak dan znova. Srečali ste se z vsem mogočim, kaj bi dejali slovenskim kolegom, kaj naj storijo, da ne bodo priče takšnim prizorom? Kje je Italija storila največjo napako, ki je ne smemo ponoviti v Sloveniji? Imeti morate dovoljšnjo količino zaščitnih sredstev za varnost posameznika, brezpogojno zaščititi vse “operativce”, tako da ostane število okuženih zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev na najnižji ravni. Od prvega trenutka ločiti vse, ki so okuženi, od tistih, ki prihajajo v bolnišnico zaradi drugih zadev. Prebivalci pa se zaprite v hišo, izogibajte se stikom in zmanjšajte možnost okužbe na najnižjo mogočo raven. Nikoli prej – sva rekla – se še nismo srečali s čim podobnim, na začetku je bil za vse šok, potem spopad z virusom, zdaj smo v bitki, skupaj bomo lahko dosegli konec – pa ga vidimo? Gre za pandemijo, ki je v zgodovini še nismo imeli, hitrost širjenja je izjemna, mislim, da je prišel čas, ko moramo pozabiti na vsa možna razhajanja: politična, ideološka, verska. Človeštvo se mora združiti in se skupaj boriti v tej vojni, le tako bomo lahko prišli iz tega kot zmagovalci. In ko bo vsega konec, bo čas za refleksijo, kaj se je sploh zgodilo in kaj nas je to naučilo? Mislim, da se bomo – ko bomo premagali bolezen – znašli v drugačnem svetu. Od nas pa bo odvisno, ali bo ta svet boljši. Dr. Paolo Terragnoli, hvala vam za čas, ki ste si ga vzeli, za pogovor, za vse vaše besede, želim vam vse dobro, da bo čim prej vsega konec in se bomo lahko čim prej objeli. Tisočkrat hvala, objem vsem vam in srečno!

Platformo Coronavirus Watch so vzpostavili naši raziskovalci prvega Mednarodnega raziskovalnega centra za umetno inteligenco. Tudi na Institutu Jožef Stefan so se priključil organizacijam, ki spremljajo in skrbijo za ozaveščanje o širjenju novega koronavirusa. Prvi Mednarodni raziskovalni center za umetno inteligenco pod pokroviteljstvom Unesca (IRCAI) je že vzpostavil orodje, ki v realnem času sledi objavam o virusu, posodablja pa tudi podatke o širjenju virusa po svetu. Coronavirus Watch je prva slovenska aplikacija znotraj novega centra UNESCO AI na inštitutu. Več nam je povedal Marko Grobelnik, raziskovalec v laboratoriju za umetno inteligenco na inštitutu Jožefa Stefana ter digitalni glasnik Slovenije o novostih v razvoju umetne inteligence.

Psihologinja na OŠ Martina Konšaka v Mariboru.

Učiteljica slovenščine na OŠ Frana Malgaja v Šentjurju spregovori o učenju na daljavo, smernicah, ki jih ni, ter kaj je razlika pri učenju od doma in učenju na daljavo. Bojana Potočnik je učiteljica slovenščine na OŠ Frana Malgaja v Šentjurju, zdaj na daljavo poučuje 93 učencev, pri tem pravi, da sta ključni povratna informacija učitelja in organiziranost: “Želela sem jih imeti več na kupu, da ko bo eden postavil vprašanje, bom lahko odgovorila petim.” Številni so se tako znašli pred dilemo, kako sploh poučevati na daljavo, pa z vprašanjem, ali imajo vsi sploh dostop do interneta, ali imajo doma naprave, s katerimi bodo lahko sodelovali pri pouku. “Nimamo podatka o dostopnosti, kar pa zadeva naprave, so nekatere šole dobavile računalnike. Učitelji in ljudje so pripravljeni pomagati, jaz sem svoje učence preusmerila na delo na pametnih telefonih, ker vem, da jih ima večina.”   Bojana Potočnik pravi, da so bili učitelji vrženi v nenavaden položaj brez enotnih smernic. “Upam, da bo šolsko ministrstvo po koncu epidemije ravnalo pametno, da ne bo vneslo še dodatnega nezaupanja v šolski sistem.” Bojana Potočnik je še povedala, da v teh dneh pogosto joče: “Zdi se mi, da se te, ko si mati, vse še bolj dotakne. Solze mi stopijo v oči zaradi odzivov otrok, staršev, solzne oči sem imela ob včerajšnjih prizorih Zagreba. Zdi se mi, da smo v teh dneh vsi bolj čustveni.”   Nina Babič je psihologinja na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, ki pravi, da na njihovi šoli ne želijo obremenjevati staršev, da bi ti bili vpeti v učni proces, zato otroke spodbujajo k samostojnemu učenju na daljavo. “Poskušamo spodbujati učence, naj naloge rešujejo sami. Učitelji ne pričakujemo, da bodo starši postali učitelji na domu, obrnili smo se tudi na učence, spodbujamo jim, naj si med seboj pomagajo. Kar je v bistvu tudi smisel medsebojne pomoči.”

Tokrat tudi o tem, kdo naj nosi masko in zakaj je njena (nepravilna) uporaba lahko celo nevarna. Dr. Mojca Matičič, vodja klicnega centra za informacije o koronavirusu, po štirinajstih dneh delovanja strne nekaj izkušenj in pravi, da je vodilo centra predvsem to, da so rama, na katero se lahko klicatelji naslonijo s svojimi težavami. “Štirinajst dni že delujemo in v tem času smo prejeli 12.255 klicev – to je skoraj toliko, kot je bilo testiranj. Povprečno je klicev 875 na dan, vsak 160. Slovenec je že poklical v center.”   “Starostne razvrstitve klicateljev nimamo, saj so anonimni in želimo, da tako tudi ostane. Je pa res, da so vprašanja velikokrat povezana s starostjo,” pravi dr. Matičičeva in se dotakne še teme o nošenju mask. “Maske so vroča in skrb vzbujajoča tema. Problemov je veliko, pojavljajo se težave zaradi pomanjkanja mask, po navodilih Svetovne zdravstvene organizacije naj maske uporablja zdrav človek, ki skrbi za bolnega, in bolan človek, da zaščiti druge. Učinkovite so le, če jih uporabljamo pravilno in s higieno rok.”

Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl tudi v kriznih časih z intelektualno ostrino spremlja in analizira dogajanje. Kaj koronavirus prinaša v našo družbo, kaj pomeni za možnost izbire, kako se bo spremenil svet in zakaj ostati optimističen. Kako je s tesnobo, vsakdanjimi odnosi, kakšna prihodnost nas čaka.

Znova smo poklicali uglednega virologa Vincenta Racaniella. Še vedno poudarja, da panika ni potrebna, virus pa bi morali resno jemati že januarja. Prepričan je tudi, da se iz nastalega položaja ne bomo nič naučili. Ob razmahu trenutne epidemije smo se znova obrnili na priznanega ameriškega virologa, profesorja Vincenta Racaniella z newyorške univerze Columbia in popularizatorja virologije. Z njim smo se prvič slišali pred tedni, ko je bila epidemija še  ‘varno’ na Kitajskem. Že tedaj je opozoril, da bi jo morali jemati resno, da pa ni razloga za paniko. To mu nekateri zdaj tudi očitajo, a sam meni drugače: “Vesel sem, da sem to rekel. In veste kaj, veliko svetovnih voditeljev tega ni vzelo resno. Virus bi morali resno vzeti že januarja in se oborožiti z vso potrebno medicinsko in higiensko opremo ter preverjati kapacitete naših bolnišnic. To, kar delamo zdaj, bi morali storiti že januarja. Že tedaj bi se morali lotiti razvoja testnih orodij in jih nato čim širše distribuirati. Okužbe so Kitajsko zagotovo zapustile že januarja, česar se še dolgo zatem nismo zavedali, saj nismo izvajali nikakršnih testov. Zaradi zapoznelih testov imamo zdaj toliko primerov. A še vedno trdim: brez panike. Ni razloga za paniko. Ja, še naprej se bo poročalo o smrtnih žrtvah, po večini bodo huje zbolevali ljudje, ki so starejši od 65 let in s pridruženimi zdravstvenimi težavami. Pomembno je, da bolnišnice zanje primerno poskrbijo. Težava pa je prav v tem, ker razpoložljivih kapacitet ni dovolj. Zato se trudimo zmanjšati število okužb, zato ljudem zapovedujemo, naj ostanejo doma. A še vedno verjamem, da je zelo pomembno, da ne zapademo v paniko in da delamo točno to, kar nam svetujejo strokovnjaki.” V zadnjih tednih smo lahko spremljali hitre zasuke v političnem odzivu držav pri rokovanju s prežečo grožnjo koronavirusa. Od tega, da so nekatere potencialno nevarnost virusa jemale z nejevero in brezbrižnostjo, jo izkoriščale za možnost političnega obračunavanja, do tega, da so zamujale z odzivom. Slišati je bilo celo stališča, da moramo virusu preprosto pustiti prosto pot in da se bomo kot populacija sčasoma prekužili. Tako je spočetka govorila tudi nemška kanclerka Angela Merkel, sprva je bilo to stališče tudi v britanski vladi. “Mislim, da je bila to katastrofalna ideja. Če bi me vprašali, bi jim odvrnil, naj tega nikar ne počnejo. Ta model predvideva zelo veliko resno bolnih, ob čemer nimamo bolnišničnih kapacitet zanje. Ni razloga, da bi moralo za okužb z novim koronvirusom umreti veliko ljudi, a za to potrebujemo zmogljive bolnišnice s primernim osebjem. Kdorkoli je sprejel takšno odločitev, ni poslušal strokovnjakov za javno zdravje.”   Z virusi in posledičnimi izbruhi okužb se ukvarjate že več kot 40 let. V čem je posebnost tokratne epidemije? “Ta epidemija ni podobna nobeni do zdaj, ker je tudi svet povsem drugačen. Na njem je več ljudi kot kadarkoli, bolj smo mobilni in tudi bolj povezani. Zlasti z digitalnega vidika, saj se govorice neverjetno hitro širijo, ljudi je strah brez razloga. Zadnjič sem premišljeval o preteklih izbruhih … Izbruh ebole v zahodni Afriki pred nekaj leti je bil hud, a je bil zvečine omejen le na to regijo, čeprav smo ga živčno pričakovali tudi drugod po svetu. Leta 2009 smo imeli pandemijo gripe, ki pa ni bila pretirano skrb vzbujajoča, čeprav je samo v Združenih državah zaradi nje umrlo 12 000 ljudi, pričakovali pa smo še veliko hujše. Pred tem je bil res velik izbruh, ki se ga spominjam, pandemija gripe leta 1968. Tedaj je v Združenih državah zaradi tega umrlo 120 000 ljudi. To bi znalo biti primerljivo s tem, s čimer zdaj v Ameriki grozi Covid-19. A leta 1968 je bil svet neprimerno manj povezan, novice smo dobivali le iz tradicionalnih medijev, kot so televizija, radio in časopisi. Skoraj ni bilo lažnih novic in s tem tudi veliko manj panike.  A če gremo še bolj nazaj, v leto 1918, ko je španska gripa samo v Združenih državah zahtevala 700 000 življenj. Tedaj veliko ljudi ni niti vedelo za to, novice so se širile veliko počasneje. Danes so povsem drugačni časi, predvsem zaradi načina življenja in napredka, ki smo si ga z leti ustvarili ljudje. Virus je dobil zalet tudi zaradi nas.”  Kakšen bo zdaj razvoj dogodkov? Kako se bo odvijala bitka Covid:človek? “Na žalost se bo situacija poslabševala še nekaj prihodnjih tednov. Število okužb se bo stopnjevalo na dnevni in tedenski ravni. Številni danes še vedno ne vedo, da so okuženi, v roku nekaj tednov pa lahko razvijejo hujšo obliko okužbe. A predvidoma v dveh mesecih, nekje do konca maja lahko pričakujemo začetek zmanjševanja okuženih na svetovni ravni. K temu bi lahko po eni strani pripomogla večja imunost med populacijo, pa tudi toplejše vreme. Pri veliko respiratornih virusih je namreč njihov prenos precej otežen pri višji temperaturi zraka in višji zračni vlagi. Seveda gre za nov tip virusa, ne vemo še, kako se bo obnašal, a za zdaj upamo, da bo vreme odigralo svojo vlogo. Obetavno je tudi, da raziskovalci testirajo nekaj antivirusnih in drugih zdravilnih učinkovin, te bi lahko morda kmalu začeli uporabljati. Zelo intenzivna so tudi prizadevanja na področju cepiva, a mislim, da to ne bo na voljo pred začetkom prihodnjega leta.” Zakaj je priprava ustreznega cepiva tako dolgotrajna? “Razvoj cepiva je dolgotrajen proces iz več razlogov. K sreči so zdaj na voljo številne tehnologije, ki lahko to pospešijo, še vedno pa bo trajalo vsaj še nekaj časa. V Združenih državah že preizkušajo eno od oblik cepiva, ki temelji na RNK zapisu novega koronavirusa. Poglejmo časovnico: Predpostavimo, da imamo danes kandidata za cepivo. Da se lahko podamo v fazo testiranj na človeku, moramo imeti nekaj predkliničnih podatkov o tem, ali bi lahko delovalo in na kakšen način bi lahko ogrozilo človeka. Ko to imamo, nas čaka varnostno preverjanje, gre za prvo fazo kliničnih testiranj, v kateri je udeleženih približno 40 ljudi, ki prejmejo od enega do dva odmerka predvidenega cepiva, nato pa jih opazujemo najmanj mesec dni, v normalnih razmerah eno leto. A prvi mesec je ključen. Če testiranci to fazo dobro prestanejo, lahko napredujemo v naslednjo. Pri razvoju cepiva proti novemu koronavirusu smo zdaj v prvi fazi, rezultati naj bi bili na voljo do konca aprila. V naslednji fazi je v raziskavi udeleženih veliko več ljudi, ki jih razdelimo v dve skupini, eni prejmejo cepivo, drugim je odmerjen le placebo. Nato jih spremljamo v njihovem vsakdanjem življenju in po nekaj mesecih preverimo, kako jim kaže z okužbo, kdo je okužen in kdo ne, koga je cepivo obvarovalo in koga ne. Pri tem je pomembno omeniti, da gre za dvojno slepa testiranja, pri katerih ne zdravnik ne testiranec ne vesta, kaj je testirani prejel. Ta faza lahko traja kar nekaj mesecev, v našem primeru bi se lahko začela junija in sklenila sredi jeseni.” “Cepivo torej ne bo na voljo pred prihodnjim letom.”   Najbrž je dodatna oteževala okoliščina tudi masovna produkcija cepiva? Najbrž bo po njem povpraševalo več milijonov ljudi … “To je dobro vprašanje. Predstavljajmo si, da bi to cepivo delovalo. Za zdaj na njem dela zelo majhno podjetje s severovzhoda Amerike. Nimajo dovolj zmogljivosti, da bi s cepivom založili ves svet. Pri tem bodo potrebovali zelo kooperativne partnerje, nujna bo tudi povezava na nacionalni ravni, države ga bodo morale proizvajati lokalno. Ne rečem, da ni mogoče, bo pa vsekakor izziv. A kjer je volja, je tudi pot. Človeštvo vedno najde pot do nečesa, k čemur stremi. Ljudje se morajo predvsem zavedati, da si znanost in medicina trenutno res prizadevata čim prej najti karseda učinkovito rešitev. Naša skrb je dobrobit človeštva, zato ohranjajte vero vanju.” Prej ste omenili, to da bi lahko pri zajezitvi širjenja pripomoglo bolj toplo vreme. Pa to res drži? Virus se dobro počuti tudi naju južni polobli, kjer se izteka poletje … “Veliko virusov je sezonskih in izzovejo vrhunec izbruha bolezni v določenem delu leta. Kot primer vzemimo gripo, ki se na območjih z zmernim podnebjem pojavlja pozimi. Koronavirusi so prav tako sezonski, tudi ti se po večini pojavljajo pozimi. A s tem ne trdim, da se okužbe z njimi ne morejo pojaviti poleti. Na naši geografski širini imamo prehlade vse leto, res pa je, da poleti ne gre za množične izbruhe. Tudi za novi koronavirus upamo, da bo te vrste. Sezonska pogojenost pri virusih je odvisna od vlage in temperature zraka zunaj. Bolj vroče vreme onesposobi virus. Poleti je tudi vlažnost zraka višja, zato kapljice, ki jih izdihamo, absorbirajo več vode iz ozračja in tako hitreje padejo na tla. S tem nimajo možnosti, da bi dosegle druge ljudi okoli nas. A poglejmo virus gripe: sezonski značaj ima v zmernih geografskih širinah, nenavadno pri tem pa je, da sezonski značaj vzdržuje tudi v tropskih predelih, kjer je toplo in vlažno vse leto. Tega še vedno ne razumemo povsem. Dodatno aktualni izbruh pandemije zapletejo opažanja, da se okužbe pojavljajo v zelo vročih predelih, kot pravite. V Avstraliji je trenutno poletje, vroče je tudi v Južni Ameriki in na Bližnjem vzhodu.” Kaj se torej dogaja? Bo to virus, ki ne bo imel sezonskega značaja? “Opravka imamo z virusom, ki je naletel na populacijo brez kakršnekoli imunosti nanj. In ta okoliščina pretehta vse sezonske dejavnike. Kolektivna imunost se bo sčasoma povečevala, to pa bi lahko v kombinaciji z naraščajočo temperaturo zraka in večjo relativno zračno vlažnostjo vplivalo na zmanjšanje okužb.”   Kako si sami razlagate poročila s Kitajske, da so se nekateri ljudje z novim koronavirusom znova okužili, kljub temu da naj bi okužbo že preboleli? “Tradicionalno menimo, da po okužbi razvijemo imunost in da se s patogenim virusom, ki nam je povzročil okužbo, ne moremo več okužiti. Če pa se že, so znaki okužbe zelo blagi. V zvezi s poročili o novih okužbah na Kitajskem nimam točnih podatkov. Kot vidim, gre po večini za časopisna poročila. Lahko da so imeli nekateri od teh ljudi že spočetka napačno diagnozo, možno je tudi, da so ozdravitev razglasili prehitro. A če pogledamo izkušnje z virusom Mers na Bližnjem vzhodu, vidimo, da imajo ljudje po okužbi izjemno dober imunski odziv, ki traja približno leto dni, potem pa zvodeni. Lahko se znova okužiš, a so simptomi zelo blagi. Morda se to dogaja tudi pri tem virusu, a je za kakršnekoli resne sklepe še prezgodaj.” Torej se da s koronavirusi okužiti večkrat? Je v tem razlog, da tolikokrat prebolevamo prehlade? So za temi prehladi eno in isti krivci? “Naj vam ponudim zgodovinsko perspektivo … Ljudje smo dozdajšnje koronaviruse, ki nam vsako sezono povzročajo prehlade, z živali dobili pred približno od 100 do 800 leti. Morda so ob prvem preskoku na človeka povzročili podoben izbruh, kot to zdaj počne novi koronavirus. A pred 800 leti za to ni vedel nihče, ni bilo tovrstnih novic. Toda sčasoma, ko se populacija imunizira, tudi starejši ljudje ob tovrstni okužbi razvijejo zelo blage simptome. Zanimivi so predvsem otroci, ki se okužijo in nimajo svoje lastne zgodovine okužb. Vemo, da poteka okužba s Covid-19 pri njih v precej lažji obliki.” “Ta virus bi lahko sčasoma postal podoben ostalim štirim koronavirusom, s katerimi živimo in s katerimi se sicer v največji meri okužijo že otroci. Ti v otroštvu ne pokažejo pretiranih simptomov, a že v otroških letih razvijejo določeno raven imunosti, kar jih potem na stara leta obvaruje pred drastičnimi imunskimi odzivi.”   Predstavljajva si hipotetično starejšo osebo, ki je vse življenje živela stran od patogenov v našem okolju. Ki torej imunosti nanje ni začela razvijati že v otroštvu. Bi taka oseba tudi pri stiku z virusom, ki povzroča le mimobežen prehlad, razvila resnejše simptome, kakršne opažamo pri novem koronavirusu? “Ja, to je mogoče. Če bi imeli nekoga, ki ni bil nikoli okužen, bi lahko razvil resnejše odzive na sicer vsakdanje viruse, ki krožijo okrog nas. Nekaj podobnega so skupnosti ljudi, ki živijo v odročnih predelih. Ko so Evropejci kolonizirali Novi svet, so s seboj prinesli tudi viruse, na katere nihče od domačinov ni bil odporen. Črne koze in ošpice so jim povzročile pravo razdejanje. Z globalizacijo je sicer takih skupnosti v svetu vse manj.” Kje v naši zgodovini so tako človeka udarile prve zoonoze, bolezni, ki smo jih dobili z živali? “To je dobro vprašanje. Vsi koronavirusi, s katerimi živimo, so prišli z netopirjev, pri nekaterih je bil vmes še vmesni gostitelj. Lahko da se je to zgodilo v Aziji oziroma, ožje, na Kitajskem, kjer živi veliko vrst netopirjev in so ljudje pogosteje prihajali v stik z njimi. Lahko bi se zgodilo v Afriki, kjer je prav tako veliko vrst netopirjev. A sam bi stavil na Kitajsko.” Ob vsakem večjem izbruhu pridejo na plan tudi poročila o tako imenovanih superprenašalcih. Koliko je resnice v tem, da med nami krožijo ljudje, ki hitreje in učinkoviteje okužijo druge? “Po definiciji je superprenašalec nekdo, ki lahko okuži veliko ljudi. Če povprečen oboleli posameznik okuži od dva do tri ljudi, jih lahko superprenašalec nekajkrat toliko. Med tem izbruhom so dokumentirali nekaj takšnih ljudi. Spomnim se na primer osebe, ki se je samo sprehodila skozi čakalnico na urgenci nekje na Kitajskem. V prostoru je preživela 15 sekund in okužila prav toliko ljudi. O superprenašalcih še vedno vemo zelo malo, ker jih je malo in jih je težko preučevati. Ena od teorij pravi, da proizvajajo veliko večje količine virusa kot drugi ljudje, druga teorija pa pravi, da proizvajajo izjemno majhne kapljice, ki se lahko po zraku širijo veliko bolj učinkovito. To so le ugibanja, ki pa imajo v sebi nekaj logike. Vsekakor so superprenašalci pomemben člen, ker se lahko prav z njimi zaženejo masovni izbruhi okužb.” Na svojem blogu ste objavili več znanstvenih poročil o tem, da ta virus ne bi mogel nastati na umeten način. Zakaj ne? “To zlahka ugotovite že, če pogledate zaporedje v njegovem genomu in ga primerjate z drugimi virusi. Vidite tudi, da je virus briljantno oblikovan in dizajniran, kaj takega bi si bilo zelo težko izmisliti. Pomemben argument proti laboratorijski tezi je tudi, da so v jami nedaleč od žarišč tokratne pandemije v mestu Vuhan pri netopirju odkrili virus, ki je bil zelo podoben virusu Covid-19. Med njima je sicer tudi nekaj razlik, kar neizpodbitno kaže na to, da so se te spremembe zgodile s selekcijo v naravi. Nemogoče je, da bi jih poustvaril človek in da bi virus ob tem ostal tako uspešen pri razmnoževanju pri ljudeh. Povsem prepričan sem, da ta virus ne bi mogel nastati v laboratoriju. Virus je ustvarila narava, ki je tudi najboljša selekcijska sila.”   Pa obstaja tudi obratna pot? Da bi torej zdaj virus preskočil s človeka na neko žival, s katero sobivamo, in si v njej ustvaril bazen za razmnoževanje? “Absolutno. Za zdaj o tem še ni poročil. Ko virus okuži celice, se poveže z receptorjem na njenem površju. Pri virusu Cvi-19 govorimo o receptorju ACE2. Številne živali imajo enak tip receptorja, a z nekaj razlikami. ACE2 pri glodavcih se z novim virusom ne more povezati, pri nekaterih drugih živalih pa je to mogoče. Povsem mogoče je, da s tem ko postajamo kužni mi, širimo okužbo tudi na živali, ki živijo v naši bližini, od psov, mačk, ptic in drugih netopirjev. Tam se bo skrival naprej. Pomembno pa je tudi to, da imajo živali svoje koronaviruse, ti virusi se lahko med sabo rekombinirajo, ustvarjajo nove vrste koronavirusov, ki bodo povzročali nove izbruhe v prihodnje. Zdaj se vsi usmerjamo le na ljudi, a pozorni bi morali biti tudi na živali.” POSLUŠAJTE TUDI PRVI POGOVOR Z VINCENTOM RACANIELLOM.   Ste trenutno tudi sami vpeti v raziskave novega koronavirusa? “Da.” Na kakšen način, kaj raziskujete? “Kot veste, se virus širi z izdihanim zrakom, mogoče pa je, da bi se lahko prenašal tudi z našimi iztrebki. Za zdaj kot ozdravljene označijo tiste posameznike, ki imajo negativen bris, vzet v njihovem respiratornem sistemu. Kako pa je z nadaljnjo navzočnostjo virusa v njihovih iztrebkih? Prepričati bi se morali tudi o tem. V našem laboratoriju na Univerzi Columbia sodelujemo z več bolnišnicami in hkrati preverjamo stanje respiratornih in fekalnih testov pri pacientih.” Pa bi lahko nastale razmere dale kakšen nov zalet virologiji? “Virologija kot disciplina ni posebno stara veda, razvijati se je začela okoli leta 1900. Vse odtlej vemo za viruse, za to, da lahko povzročajo resne bolezni. V 60. in 70. smo se začeli resneje zavedati, da lahko ljudje dobimo nove viruse tudi z živali. Skrb vzbuja predvsem to, da se vse od takrat še vedno nismo zavedli resnosti tega fenomena.” “V zadnjih sto letih smo šli skozi kar nekaj izbruhov virusnih okužb – od nipe, ebole, korone … vse to so živalski virusi, v tem je torej jasna grožnja. Na tem področju bi morali vlagati več pozornosti in ker nismo, smo se znašli v situaciji, v kakršni smo zdaj. Upam, da bo trenutna kriza spodbodla več sredstev in večji fokus za to znanstveno disciplino. A ljudje imamo zelo slab spomin. Ko bo vsega tega konec, se bo življenje vrnilo v ustaljene tirnice. In takšne situacije se bodo v prihodnje še ponavljale, podobno bomo izkušali znova in znova. Ne verjamem, da se bomo iz nastalega položaja kaj naučili”.   Kako je sicer trenutno pri vas v New Yorku? Mesto in celotna zvezna država sta postala eno od največjih žarišč okužb v Ameriki. “Trenutno v New Yorku zunaj skoraj ni ljudi, promet se je zelo razredčil. Ko se vozim okoli, na cestah skoraj ni avtomobilov. Zaprti so tudi lokali in restavracije. Ko na cesti srečaš ljudi, ki gredo v službo, se opazi, kako se vsi izogibajo drug drugega. Čuden občutek, ob katerem se zamisliš, da to ne more biti normalen svet. Večino časa se ignoriramo, zdaj pa se zdi, kot da se skušamo na silo izogibati drug drugemu. Mesto je tiho, univerza je zaprta, po večini sem doma z družino. Mislim, da bomo v takem stanju vsaj dva meseca. Upam, da bodo ljudje to zmogli.” Pa vi, vas osebno kaj skrbi, da bi se okužili? “Ne bojim se. Imam 67 let, a nimam zdravstvenih težav, počutim se zdravega. Prav tako menim, da se lahko okužbi izognem z ustrezno higieno, izogibam se javnemu prometu in druženju na javnih mestih. In tudi če se okužim, mislim, da bom ozdravel. Bolj me skrbi za druge ljudi, ki lahko zaradi pridruženih zdravstvenih težav resno zbolijo. Sicer pa bi lahko ta čas, ko smo doma v karanteni, izkoristili tudi za boljše poznavanje virusov. Tako bi se jih tudi manj bali.” Opažate, da virus zaradi strahu precenjujemo? “Tudi, pa tudi podcenjujemo, ko v povsem vsakdanjih situacijah pozabljamo na pazljivost.” Na primer? “Opozoril bi predvsem na previdnost pri nakupih hrane, lahko se okužite. Pred vami je namreč lahko nek izdelek držala okužena oseba, zato poskrbite, da si umijete roke, ko pridete domov, in da očistite vse, kar prinesete iz trgovine. Najtežje je s tistimi produkti, ki jih ne morete toplotno obdelati, kakršna je, denimo, solata. Rekel bi, da ravnajte z vsem kot s potencialnim virom okužbe. Zadnjič sem šel po gorivo za avtomobil in trgovec mi je plačilno kartico vrnil z golimi rokami. Tudi v takih situacijah bodite pozorni. Nikoli se ne dotikajte obraza, dokler si ne umijete rok. Na vsakem koraku bodite previdni, ne izgubite pozornosti, vsaj nekaj prihodnjih tednov oziroma mesecev. To je res pomembno.”

Ker se pogosto omenja, da moramo pri stikih z ljudmi upoštevati socialno distanco, Matjaž Hanžek opozarja, da je treba pravilno razumeti in uporabljati izraze, ki označujejo družbene in fizične razdalje med ljudmi. “Vseeno mu je, ali si pek ali kapitalist. Vseeno mu je, ali si bogatun ali delavec. Zanima ga le, kakšna je razdalja v metrih med enim in drugim.” Tako je o virusu na družabnem omrežju Facebook napisal Matjaž Hanžek, sociolog, pesnik, nekdanji poslanec in varuh človekovih pravic, Ime leta 2006 Vala 202 … Ker se pogosto omenja, da moramo pri stikih z ljudmi upoštevati socialno distanco, Matjaž Hanžek opozarja, da je treba pravilno razumeti in uporabljati izraze, ki označujejo družbene in fizične razdalje med ljudmi. “Socialna distanca je v sociologiji natančno opredeljena, nanaša pa se na razlike med skupinami ljudi, med revnimi in bogatimi, moškimi in ženskami, tujci in domačini, bolnimi in zdravimi … Na to virus ne reagira. Imeti moramo fizično distanco, ne pa socialne.”   Matjaž Hanžek je razlago popestril s svojo zgodbo, ki jo živi v teh dneh. Povedal je, da se je samoizoliral na lepem, odmaknjenem prostoru sredi gozda, kjer pripravlja grede za sajenje in drva za zimo, ptički pa mu s petjem vračajo, ker jim je pozimi dajal hrano. Tu in tam pridejo mimo posamični sprehajalci ali družine, ki se ustavijo na kolovozu, da z Matjažem Hanžkom malo pokramljajo o tem in onem. Med njimi je 50 metrov fizične razdalje, socialno pa so si veliko bližji kot so si bili, saj se prej ti ljudje niso sprehajali in se torej tudi pogovarjali niso z njim. ”Zdaj je družbena bližina zelo pomembna,” pravi Matjaž Hanžek, ki v tem času pripisuje velik pomen vsem povezavam, ki omogočajo stike in zmanjšujejo socialno distanco med nami, celo družabnim omrežjem, čeprav si še vedno zaslužijo tudi kritiko zaradi vsega slabega, kar razširjajo.

Za širši pogled na trende v političnem prostoru smo poklicali političnega analitika in zgodovinarja Luko Lisjaka Gabrijelčiča, urednika revije Razpotja. Ker naš sogovornik živi in dela v Budimpešti, ga je Jan Grilc vprašal tudi, kakšne so v teh dneh tamkajšnje razmere. Luka Lisjak Gabrijelčič živi in dela v Budimpešti, zato pojasnjuje, kakšno je stanje pri naših vzhodnih sosedih: “Na Madžarskem stvari zaostajajo za preostalo Evropo. Vlada je sprejela ukrepe v milejši obliki, zdi pa se, da ljudje še ne razumejo teže položaja. Ljudje se ne držijo varnostne razdalje, družijo se v skupinah.” Dolgo so vztrajali, da je to virus tujcev in da se Madžari z njim ne bodo okužili, če se ne bodo družili s tujci, vendar se je izkazalo, da to ni tako, tudi na Nizozemskem so dolgo vztrajali, da ni razloga, da bi se odpovedali svobodi združevanja.

Brane Gruban, strokovnjak za komunikacijski menedžment, opozarja na napake, iz katerih bi se morali kaj naučiti. ”Pri komuniciranju se vrstijo napake in nedoslednosti, ki bi lahko imele usodne posledice,” pravi Brane Gruban, ki izpostavlja prvo zakonitost kriznega komuniciranja: ”To je  hermetična centralizacija uradnih informacij, ki morajo biti verodostojne, pravočasne in proaktivne. V teh dneh je veliko informacij iz uradnih virov zavajajočih. Ljudje so zmedeni.” Kako na javnost deluje zastraševanje? ”Strašenje ima le kratkoročni učinek, dolgoročno se ne obnese.”   Kaj pa izrazoslovje, kako pomembno je, kakšne besede uporabljajo uradni govorci? V zadnjih dneh slišimo veliko vojaških izrazov … ”Vojaško izrazoslovje, ki se uporablja, ne more pozitivno delovati na ljudi, kvečjemu stopnjuje prestrašenost. Ponavljanje terminologije iz leta 1991 je popolnoma neprimerno.”   Je po spodrsljajih v komuniciranju o zaščitnih maskah, plačah ministrov in državnih sekretarjev, po neusklajenih in neustreznih izjavah ter interpretacijah ukrepov še čas za popravni izpit? ”Iz napak bi se morali kaj naučiti, če se bodo ponavljale, bo to le stopnjevalo psihozo, ljudje bodo negotovi in nezaupljivi,” opozarja Brane Gruban, ki ga skrbi odsotnost komunikacijske stroke in pomanjkanje komunikacijskih znanj in veščin. Dodaja še, da imajo v kriznih razmerah velik pomen tudi strokovne in politične avtoritete: ”Avtoritete, ki bi jih danes tako zelo potrebovali, smo pri nas zapravili in razvrednotili.”

Zahtevni časi terjajo zahtevne premisleke. Ekskluzivni pogovor z enim najpomembnejših filozofov na svetu. Nemogoče stvari so postale vsakdanja realnost. Zdi se kot da smo v vojni s to razliko da nismo in s tem, da je sovražnik neviden in malodane banalen. Dr. Slavoj Žižek o trenutnih razmerah v Sloveniji in svetu. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe. Who else, with the exception of disgusting speculators, is now thinking about where to spend their summer? Slavoj Žižek, hello. Thank you for the invitation. I also wish you all the best. Interestingly enough, this time, I don’t mean that as an empty formality, like when you meet a nasty acquaintance in the street and curse and say why didn’t I see him a minute earlier so I could walk to the other side of the street, and then wish him all the best anyway. This time I really mean it. Thank you. Things are serious. Schools are closed, the army is mobilized, borders are closed, public transport is suspended, so is public life. A kiss has become subversive again. Impossible things have become commonplace. It’s as if we’re at war, except that we’re not. The enemy is invisible, almost banal. We can wash it. This standpoint is very interesting, I’ve written about it before. It’s interesting how literature already knew this. It all reminds me of the classic novel by Herbert George Wells, War of the Worlds. In the novel, aliens, superior intelligent beings, invade Earth and we keep losing. What destroys them? A simple bacteria. Currently, it looks as if we are the aliens and viruses, life in its most elemental form, are getting their revenge. At a Wikipedia level, I looked at what viruses actually are. Interestingly, biologists are not at all unanimous on whether they are living things or just some chemical processes. This is something just so stupidly elemental. They are photocopiers and they use us to make photocopies. Something so absolutely stupid. At the same time, it reminds me of philosophy. An almost prevalent trend in today’s so-called cognitive sciences, which seek to explain the human mind based on Darwin, is that the human mind is a kind of virus for us, as it is for animals. Like animals, we are stupid, subdued by instincts and merely exist. And what does spirit mean? Spirit means that certain ideas occupy you the way viruses do. Ideas can be noble, they can be evil and exploit us, but they can also destroy us. The situation is very strange. Viruses are the lowest form, but at the same time, our spirituality is a virus in a relatively balanced biology. Isn’t falling in love some kind of virus, too? It all crashes down on you, the balance of life. It can destroy you. I do not believe that anything can be learned from tragedy, but at least this wisdom will perhaps remain, how unbalanced our lives are, how fragile everything is. There is no great enemy, there are just coincidences. I’m deliberately exaggerating. A Chinese man decided to intentionally eat a bat, but I wouldn’t want to blame the Chinese, this is just an example. This whole thing is nothing new. A few weeks ago, my wife and I watched a series of interviews with scientists who kept saying that this would happen. The question was not whether it would happen, but when it would happen. I know that after a battle everyone is a general, but still one wonders how we didn’t know how to prepare for this. Conspiracy theories predicted this would happen. But now, not even conspiracy theories are possible, even though Trump insists on saying it’s a “Chinese virus” … It’s interesting how the extreme populist Trump right and the extreme radical left meet exactly in this social interpretation. Trump had to give up now, but only a week ago he was calling the virus a “Chinese-Democratic conspiracy”. Trump said Democrats would rather see millions of Americans die, just as long as he wouldn’t be re-elected. There are people on the left, like a good friend of mine, who I value as a philosopher, Giorgio Agamben, who said that the coronavirus was a slightly more severe flu and is a total exaggeration, that the authorities want to use emergencies to solidify themselves and cause panic among people… …and Agamben still insists on this. He has rhetorically improved a little. His point is how easily, in the name of simple survival, we are willing to give up values such as free movement and social life. I define myself as an atheist Christian, if anything. That is, an atheist who tries to read the message of Christianity, atheistically. We need to learn something here from the moment in the New Testament of the Holy Bible, when Mary Magdalene sees the risen Jesus Christ a few days after his death, tries to touch him, and then Jesus replies in Latin, noli me tangere, “do not touch me.” How to read this? And yet it’s exactly what we’re saying to each other now! The message of Christ is very beautiful here, ‘’Do not be obsessed with me, do not touch me like a miracle.’’ Christ says that wherever love is between his two disciples, he will stay there, it’s where he lives. Love is that which is in the space in between … Love is not love towards God. When love is authentic, there is a divine spark within us. But the paradox has become even sharper, because you now express your love towards fellow humans by not touching them. At least for most people. Avoiding others has become a sign of respect towards others. Agamben is short-sighted here, when he says that we’re ready to give up everything and that we see danger in our fellow humans. That’s not true, we go deeper than that. I see myself as a danger to others. At this moment, I myself am in self-isolation, because I’m an extremely vulnerable person. I therefore see my sons only from a distance, via phone. They don’t want to see me because they’re much younger and realize that they might already be carrying the virus, and perhaps are only experiencing it by feeling a bit weak or having a cold, just like the vast majority of people. Research tells us that a great number of people are not even aware that they’re carrying the virus. So, they’re afraid that they might pass it on to me. It’s a difficult trial and not as simple as Agamben says. But we’re still able to look. I still believe in the classic idea that the eyes are the windows to the human soul. You see someone you love, or maybe even a stranger, and you can’t touch him, but you exchange deep glances. Despite the distance, there’s a spiritual closeness in these looks, a closeness that could hardly be greater. Indeed, our love towards fellow humans is being put to the test. But still, isn’t this period also an opportunity for taking pleasure in the acquisition of power, and, in a way, even for suspending democracy? There is no doubt that horrible things are happening. From speculators, war profiteering, to attempts to hold on to power, like what Benjamin Netanyahu is attempting in Israel. But who isn’t playing political games? Trump did, Putin is, and we can see it in both local and international arenas. But at the same time, governments are also going though extraordinary trials. A government might keep babbling on about how it’s prepared, but now it actually has to show it, without any excuses. A government has to become worthy of our trust. Something is clear. People mocked me, saying that I’m an ideological war profiteer, that I use misfortune for my own promotion, because I wrote that it was not only about this virus, but about other viruses as well. I read a report from a biologist about how many viruses there are among animals which we know nothing about. Do you realize that forty percent of the yearly potato crop in the world is destroyed by viruses? Now, my idea was that we should reinvent a new kind of communism, of course not the Soviet type, that would be suicidal – and everyone ridiculed the idea. But look at what Trump is actually doing right now. The state has to take direct control over the economy. What pays off in the market is not important anymore. Companies, which have the capacity, will have to produce ventilators, masks, etc. The logic of economics will have to shift away from the category of profits for a certain period of time. Discussions about what to do if shares fall seem obscene to me. We will have to reorganize. Here I agree with Agamben and Naomi Klein and her thesis on so-called “disaster” capitalism. Capitalism will know how to take advantage of everything. It will help the big companies and nationalism will explode. It will be a horrible ordeal. As I wrote in one of my last articles, I’m not worried about direct public disorder, but my concern is that our everyday ethics will change and that we will agree to things that we ethically took for granted until now. For example, an old ethical rule in war is that after the battle, we must first take care of the seriously wounded, although this is not rational from the standpoint of optimal survival. From a biological perspective, the brutally rational thing to do would be to first take care of the lightly wounded, who you’re sure you can save, and not the seriously wounded, who will die in any case. But it’s a principle that even the army respects. And now, we‘re seeing signs that this is not being respected anymore. If you pass a certain threshold, like age or stage of illness, or if you’re in a higher-risk group, then the clear message is: we’re sorry, but stay at home and die in peace. That’s in fact survival of the fittest. That worries me. At some level, we might regress to the logic of primitive societies. At some level, we’re not experiencing anything new, but from the standpoint of biology, in the sense of natural survival logic, there is something positive happening. A percentage of those who are weak and a burden to our health and pension systems will die. If there is still anything spiritual left in us, such a scenario should be terrifying. Slavoj Žižek: "Who else, except disgusting speculators, is now thinking about where to spend the summer. Now you should help those you love." pic.twitter.com/GcIQkvJA9q — Val 202 (@Val202) April 2, 2020   It seems like nature sent us to our rooms because we were not behaving. The air is cleaner, the Chinese can see blue skies, dolphins have returned to Venice and Trieste. There will also be less silent deaths caused by our polluting the environment. When we talked about climate change, we said we couldn’t change anything, but now we see that life can change. I absolutely agree. A German friend, a journalist, sent me a simple thought. He explained how his everyday life has changed, and it almost brought me to tears. You don’t think about holidays or profit anymore. You have your family, your home, you are still able to get basic food. You try to calm your family and show your love. You are isolated, you work from home all day because you know that somehow it makes sense, because it helps. This is actually some kind of new ethics, but we’ve paid a horrible price for it. There is almost something beautiful and heroic in these ethics. Who else, with the exception of disgusting speculators, is now thinking about where to spend their summer? In peace and quiet, without losing your nerves, you should now help those you love and work for the common good. That said, we have repeatedly mentioned Fredric Jameson’s quote that it is easier to imagine the end of the world than the end of capitalism. It is stubborn, no? Even after the previous crisis, it was said – “this is an opportunity for a new social order,” but everything just went back to how it was. The last crisis was much milder, although yes, I know, for a couple of days there was panic that everything would collapse. Here, I would like to summarize the thoughts of Alenka Zupančič, who phrased this better than me. I almost feel like her commentator. She said that all the time, even when we talked about economics, we talked about the coming catastrophe. Now we’re here. Not only are impossible things happening in the sense of how our daily lives are changing, but now it’s almost cynical to tell someone, cheer up, go to a pub, go out on a walk with friends. And not only that but we are already doing impossible things. When people tell me I go on and on about communism, I tell them, look, Trump — and I mean this with all the criticism of what he did wrong — Trump has said the government needs to take over the economy to provide emergency medical supplies. Right now, we know where the problems are: masks, respirators, other medical equipment and so on and so on. You can’t play marketing games here; you just have to mobilize forces. Capitalism is already behaving as if it’s in socialism and is seeking the help of the state. Yes, but the problem is, and I think that it was Mitt Romney, a failed Republican, who said that in a crisis, we are all socialists. But, at the same time the response of the left was, yes, during the 2008 financial crisis, the state behaved like a socialist one, but more socialist towards the rich, as in we now have to save the banks. I hope that we will not stay at this level – socialism for the rich, the great societies, and so on. This is the news that hurts me the most. For example, my friends in New York tell me, and this is horrifying, that until a week ago, and perhaps not anymore, private jet rental companies were doing business like never before. There are a bunch of extremely isolated small resorts in the Rocky Mountains, or on small islands in the Bahamas that are otherwise inaccessible, where the rich elites have enough supplies to last them half a year, sometimes even a year. These Cold War shelters, abandoned bunkers in the western U.S., have been reactivated, and the rich have safely retreated to them. I find this extremely disgusting. Absolutely. So, during this war on the virus, a class war is also underway. What about Europe? Vučić said that there is no European fairytale, there is no European solidarity, if it ever existed at all. We’ve already seen this during the migrant crisis. What will happen to Europe now I don’t know. Even the protective masks – individual countries are saving themselves, are keeping equipment for themselves. What’s happening with Europe? This is the biggest scandal. I still had some hope that, despite its flaws, Europe would show at least some minimal solidarity to itself, to its inner core. But now, even this is obviously breaking down and I think it’s a catastrophe. For example, the Germans and others should, in their own interest, unconditionally help Italy as much as they can. That’s not a matter of debate. This is key. We need to think realistically. If this grim scenario really does happen, that the majority of the population have to go through the infection and a certain percent of people will die, well then common sense tells you that you need to, as soon as possible, learn how to test this group that is, according to data, immune to the virus for at least a certain period of time. It’s not yet clear for how long they’re immune, but if you’ve overcome the infection, it seems that you are immune for at least a month or two, I don’t know exactly. These people will be extremely valuable as they could be mobilized without any risk to themselves to help those who need to be isolated. In this regard, I’m still an old leftist. Whenever I hear “live safely, stay home all day, do not have contact with strangers, if you get a delivery of food or a package, the deliveryman must leave it at the door and you can pick it up only then.” That’s all good, but for me to be able to more or less live like this, a bunch of things still have to work. Shops, the food industry, hospitals, certain goods. So this is not a solution. Sometimes we read it as, let’s all isolate ourselves. No, we cannot all isolate ourselves. Things must be functioning in order for us to be able to isolate ourselves. And now it’s clear that there were many lies in the past. I hope listeners remember that a month ago, the media began to spread the opinion that masks were not important and that they do more harm than good. That’s what experts said at the time. Yes, but my medical sources at home and abroad say it was a bluff to prevent panic because they didn’t have enough masks. Of course, masks do not offer complete protection. I have read very serious English opinions which say that even the most primitive masks offer at least 80% protection, so you are four-fifths less at risk. And I think to myself, what is this society we live in where we are so proud of our productivity and yet don’t know how to make simple masks. They should be everywhere. At least the masks. That’s a priority for me now: masks, then testing equipment, and of course not to mention the real horror, respirators and ventilators. This has been proven to work. I read about one of the 11 Italian cities, which were the first to be isolated. I forget its name, but back when they had enough equipment to do this they simply said in a communist, military way: test everyone and isolate the sick. And now they have no infections. But in a way we will now see what it really means to have a public health system. Absolutely. Absolutely. There may still be private entities, but they must be subject to visible public control. Because what’s happening now in England, since they can’t test enough people, and we’re talking about England here, is that there is a whole black market in place where you can get immediately tested for around £100 or £200. This is something that is not at all affordable for ordinary people. In this regard, Slovenians are not among the worst. And yet, speaking not as a philosopher but in part as an anthropologist, do we realize that this most mundane way of living will change us? The outside, the fresh air, society and so on. A lot of people’s most basic response to this is “this cannot be true.” My son alerted me to CNN’s footage of spring break in Florida. Up until two days ago, when these things were already banned, the beaches were full. I watched clips from San Francisco, the Golden Gate bridge and its surroundings, there were lots of people waking in the parks, groups of people drinking, someone playing the guitar, people singing. We’re simply not ready yet to seriously think about how our world will change. How careful we have to be regarding health. Economically speaking, it will be a different world and let’s not forget mentally. Can you imagine a family in a small apartment, one grandparent, two parents and two children? What will they do all day? Slavoj, even better. What about two people who wanted to get a divorce and are now together. Well here there is some hope that this will sober them up. Not in the sense that they discover that they love each other, but in the sense that their lives are on the line here, let’s find a modus vivendi. However, it is also possible that there will be an explosion. I also worry about this aspect. It’s easy being in isolation for a week or two. But, as it seems, all these fairy tales, and this made me laugh, I hope listeners remember that two, three weeks ago we were told that schools will be closed until the end of March … these are imaginary dates. This situation will probably last. And even if it gets a little better, there is always a chance of another wave. Most people think that we will go back to normal. That this will last a while, but that then everything will be as it was. With great difficulty, we will need to build a different kind of normal. We can only hope that it will not be a mix of enhanced capitalism and brutal vitalism. Mankind has already gone through this. Everyone knows how Boccaccio came to be, what it was like during the Middle Ages during the Plague. The rich withdrew themselves to their isolated estates. That is exactly what they are doing today. A friend of mine from Montenegro explained to me years ago, that in the 17th century, when old men or old women became weak or feeble, a loaf of bread was placed on their heads so that it would hurt less when they got hit with an axe. Because they were an obstacle. It worries me that this combination of capitalism and extreme barbarism might return. There is a lot of concern and anxiety. Looking at it rationally, this is still an epidemic. According to the most pessimistic predictions, three to four percent of people will die, but this is still a huge number. And this assumes the virus will not mutate for the worse. What matters is what the world will be like after that. Either we seize the opportunity, or it will be like Hegel used to say: the only thing we learn from history is that we can’t learn anything from history. In difficult trials people do not become wise, as the saying goes. Difficult trials bring out the best in many people and the worst in many people. This is what my wife recently experienced. She went to the supermarket Mercator, where she found a bunch of plastic gloves. A woman pushed her away and quickly grabbed the gloves. A friend told me about incidents where someone coming to the store would cough in your face with great pleasure. This is the logic of “it doesn’t matter, so why not?” And the fights over toilet paper, which is totally incomprehensible. I have no good explanation for that. The Americans accumulate weapons and the French condoms. What is it with the toilet paper? I wonder how the Americans will cope with this isolation. They have a libertarian tradition, where any state interference, e.g. vaccinations, which has also started in our country, is seen as something the state uses as a pretext to take control over their lives. They do not have as much community spirit in America as we do. A community can cause a state of emergency simply by deciding they’ve had enough and want their freedom and independence. Therefore, even more than in Europe, they will need an army, not only to maintain order in distribution chains, but also to be ready at hospitals. And just to maintain order. What matters is what tomorrow’s world will be like and what we will be like. Alenka Zupančič said that two formulations are dangerous. One is that “we all have to be together, that there is no politics, there will be politics later, now we all have to be together.” It’s not that simple. With these solidarity measures it will be decided which basic policies will prevail later, i.e. solidarity or heartless survival. Another thing that I want to warn people about is not to accept the logic of our guilt while the media emphasizes that each of us is responsible. This is true, but at the same time the state, the authorities, international solidarity, are all being tested. Don’t blame us poor individuals. Also the media will have to watch the state. Especially this, because the state now has an incredible amount of new powers. On one hand this is necessary in the given situation. As I wrote about China, I don’t know how much you can manipulate statistics, but China has succeeded. Nevertheless, I would love for a Chinese Julian Assange to emerge, who would tell us from the inside what happened. At this moment, Assanges are more important than ever.

Nujno je, da vzdržujemo čim manjše število ljudi, ki potrebujejo intenzivno nego, pojasnjuje prof. dr. Tatjana Avšič Županc z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo. Svetovna zdravstvena organizacija še vedno poudarja, da je eden od bistvenih ukrepov za preprečevanje širjenja epidemije koronavirusa testiranje prebivalcev. Slovenija še vedno sodi v vrh držav po številu izvedenih testiranj, na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo te dni delajo po 16 ur na dan, testirajo veliko zdravstvenega osebja in zaposlenih v domovih za ostarele. Kot je povedala prof. Tatjana Avšič-Županc z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, na inštitutu izvedejo približno 600 testiranj na dan. Od tega je od tretjina do polovica takih testov, ki jih rutinsko izvedejo pri zdravstvenem in skrbstvenem osebju v bolnišnicah in domovih za ostarele, pomemben delež predstavljajo tudi večkrat ponovljeni testi pri tistih bolnikih, okuženih z novo obliko koronavirusa, ki jih zadržijo v bolnišnici. “Na inštitutu večkrat testiramo samo bolnike, ki so zdravljeni na Infekcijski kliniki v Ljubljani, da ugotovimo, kdaj v času prebolevanja virusa postanejo negativni.”   Nihče si ni predstavljal tako množičnega širjenja Vzrok za tolikšno razsežnost epidemije v Italiji je po njenem mnenju v več dejavnikih: od tega, da je imela Italija neposredno letalsko povezavo s Kitajsko, s čimer so lahko potencialne okužbe več tednov neposredno vstopale v državo, pa do sloga življenja, saj se Italijani radi družijo, objemajo in poljubljajo. Pomemben razlog je tudi v demografski podobi naše zahodne sosede, saj je po besedah Avšič-Župančeve po številu starajočega se prebivalstva v samem svetovnem vrhu. Število okužb se bo po njenih besedah še naprej povečevalo tako v Evropi kot v obeh Amerikah, kaj se dogaja v tretjem svetu, pa po njenem sploh še ne vemo. “V Afriki stvari verjetno sploh nimajo pod nadzorom. Število bolnikov v Evropi in v Amerikah pa narašča veliko bolj strmo kot pred tedni na Kitajskem.” “S takšno pandemijo se v zadnjem stoletju nismo spopadali, zato nobena od držav ni mogla biti pripravljena nanjo. Čeprav je tehnologija napredovala, je tudi tehnologija poleg globalizacije eden izmed krivcev za širjenje virusa. Ta trenutek so zdravstveni sistemi in nasploh pripravljenost držav po svetu na izjemno veliki preizkušnji. Nihče si ni predstavljal tako množičnega širjenja.”   Znova je poudarila nujnost tega, da karseda zajezimo naraščanje števila hujših oblik okužb za Covid-19. Njihovo število moramo zmanjšati na minimum. O stanju splošne prekuženosti oziroma doseženi imunosti v družbi pa bomo govorili, ko bo epidemija mimo, doda. Tudi sama polaga upanje v to, da bomo ob prizadevanjih za čim manjše število huje bolnih, delovanju že poznanih protivirusnih in ostalih zdravilnih učinkovin in čimprejšnji iznajdbi ustreznega cepiva, čim bolje prebrodili nastalo krizo.  

Miha Mazzini o tem, kaj pozitivnega ste v šestih dneh samoizolacije opazili pri Slovencih? Kakšne vedenjske spremembe? So mutirale tudi naše lastnosti? “Imamo skupnega sovražnika. Videli smo, da se na oblast ne moremo zanesti. Poglej te maske in transport. Ko ljudje to vidijo, si rečejo, ‘jaz se moram samoorganizirati’,” pravi Miha Mazzini in dodaja, da bolj ko je narod egalitaren, bolje deluje v krizah: “Mi prav super delujemo.” “Pri nas sta se največ kupovala moka in olje. To je že arhetipsko. Ljudje na Facebooku sprašujejo, kako se speče kruh? Kupili so zaloge. Zdaj pa je treba to porabiti.”

Dr. David Stopar, profesor mikrobiologije na ljubljanski Biotehniški fakulteti in raziskovalec, ki se ukvarja s preučevanjem strukture in funkcije biofilmov. Znanstveniki in raziskovalci intenzivno raziskujejo in spoznavajo nove lastnosti novega koronavirusa ter njegove vplive na naše zdravje. Kot vemo, novi koronavirus gostuje v naših pljučih. Ko zapušča svojega gostitelja, se obda z membrano naših celic, kar seveda pomeni, da nas zna dobro pretentati – ob predstavitvi oziroma vnovičnem vstopu se namreč predstavi z našo lastno membrano. Za nekaj odgovorov o tem, kaj že vemo o novem koronavirusu, kako blizu cepivu smo in kako se mu lahko z dobro higieno postavimo po robu, smo poklicali dr. Davida Stoparja, profesorja mikrobiologije na ljubljanski Biotehniški fakulteti in raziskovalca, ki se ukvarja s preučevanjem strukture in funkcije biofilmov. Objavljamo zapis intervjuja: Profesor David Stopar, kaj za zdaj že lahko rečemo o novem koronavirusu? Gre za virus RNK, mar ne, in to dokaj velik? “Ja, drži, to je virus RNK, kar v znanstvenih krogih pomeni, da imamo opravka z virusom, ki se relativno hitro spreminja. Ta lastnost mu omogoča veliko rekombinacij, pri čemer se lahko različni deli njegovega genetskega materiala med seboj kombinirajo in s tem spreminjajo lastnosti virusa. Ta zato tudi relativno hitro mutira. Poznamo že kar nekaj molekularnih podrobnosti o novem virusu, tudi to, da gre za relativno velik virus. Načeloma je njegova strategija ta, da uporablja mimikrijo in da izkorišča našo ranljivost. To pomeni, da se na neki način prikrije. Ko zapušča svojega gostitelja, se obda z membrano. To ni katera koli membrana, ampak membrana naših celic. In ko se naslednjič predstavi svojemu gostitelju, se predstavi z našo membrano in tako pretenta naš organizem.” Ustaviva se za hip pri tem, kako tak virus vstopi v naše celice. Zakaj ga celica sprejme v svojo notranjost, kako mu uspe priti čez barikade našega imunskega sistema? “Virus izkorišča pomanjkljivosti v našem molekularnem ustroju. Ta virus se veže na točno določene receptorje na naših celicah in ti receptorji služijo določenim namenom. Receptor, na katerega se veže novi koronavirus, uporabljamo za uravnavanje krvnega tlaka, deluje tudi protivnetno, skratka gre za receptor, ki se mu ne moremo kar zlepa odreči. Potem ko se virus veže na tak receptor, pride do encimske reakcije oziroma cepljenja virusnega proteina, pri čemer mu pomagamo s svojimi proteazami in na tak način omogočimo virusu, da vstopi v naše celice. Ko steče tovrstna kaskada molekularnih dogodkov, nastopi fuzija membrane virusa z našo membrano, skratka fuzija dveh identičnih membran. In to je znova nekaj, kar običajno počnejo naše celice. Virus torej izkorišča procese, ki v naših celicah potekajo običajno. Ko pa je enkrat znotraj celice, zelo hitro prevzame nadzor nad njo.” Kako to, da pravijo, da bi mu toplejše temperature zunaj lahko škodovale, po drugi strani pa mu čisto dobro dene naša telesna temperatura? “To se na prvi pogled res zdi paradoksalno. Virus se lahko razmnožuje v naših celicah, torej pri temperaturi okrog 37 stopinj Celzija, in ta mu očitno zelo dobro dene. Res pa je, da je naše telo tudi okolje, v katerem je skoraj stoodstotna zračna vlaga. Ko tak virus, ki nas sili v kašljanje, izkašljamo skupaj z večjo količino manjših kapljic, te kapljice vstopijo v okolje, v katerem je temperatura lahko visoka, relativna zračna vlaga pa je občutno manjša. In v takem okolju začne voda iz zračnih kapljic izhlapevati, vsebina take kapljice se začne koncentrirati, običajno se zmanjša tudi pH vrednost in kapljice postanejo bolj kisle. To pa ni najugodneje za zunanjo membransko ovojnico virusa, zato začne ta razpadati, kar vodi v onesposobitev virusa. Glavna razlika je torej v kombinaciji temperature in vlage, ki ni enaka zunaj in znotraj našega telesa.”   Zakaj je ta virus tako infektiven? Zakaj se tako dobro prenaša? “Ta virus zelo draži naša dihala, eden od zelo značilnih simptomov tega je kašelj. Ob tem izkašljamo veliko količino kapljic, ki lahko neposredno prehajajo v novega gostitelja. Neposreden prenos je najhitrejši možen in tudi najučinkovitejši način prenosa. Ob tem je pomembna tudi ravno pravšnja smrtnost, gledano s stališča virusa. Če bi bil bolj nevaren, bi se tudi simptomi pojavili prej. Verjetno bi se taki ljudje hitreje izločili in bi bil prenos bistveno zmanjšan. Če bi bil virus bolj virulenten, bi si prav tako uničil veliko število gostiteljev, najti mora torej ravno pravo mero virulentnosti. Kot za vse viruse tudi za tega velja, da se želi čim hitreje razmnožiti in razširiti. Za pandemijo je ubral pot, ki mu to optimalno omogoča.” Virus se širi kapljično. V suhem zraku lahko te kapljice predvidoma hitro izhlapijo (preden padejo na tla), v zraku pa ostane sto nanometrov velik virus, tako kot dim.  Je mogoče, da se v realnih primerih virus širi kot aerosol, kar problematiko širjenja še poveča? “Delno je to res. Virus nekaj časa ostaja v okolju in načeloma je okolje tisto, ki ga sčasoma onesposobi zaradi sprememb v temperaturi, vlažnosti in izpostavljenosti UV-žarkom. Kljub temu lahko rečemo, da je virus v okolju zagotovo nekaj ur, še bolj verjetno nekaj dni. To pomeni, da je tako širjenje virusa mogoče.” Skrb za higieno je ključna. Zelo priročno je milo. Sami poudarjate, da struktura virusa vpliva na higieno. Kaj to pomeni pri tem virusu? Kaj najbolj zaleže? “Če pogledamo njegovo sestavo, je najznačilnejša struktura tega virusa njegova ovojnica s ‘špicami’, ki štrlijo navzven in tvorijo njegovo korono. Tovrstna membrana je za virus njegova velika prednost pri neposrednem prenosu, hkrati pa je to lahko njegova šibka točka. Če namreč membrano razgradimo, virus nima možnosti, da bi okužil svojega gostitelja.” “Naša skrb za higieno je pri tem ključna. Na voljo imamo več možnosti. Najbolj uporabna je zagotovo milo, detergenti v njem raztapljajo membransko ovojnico virusa. Obstaja tudi veliko razkužil, ki imajo podoben učinek. Seveda pa je treba biti tudi previden – pretirana uporaba tovrstnih sredstev lahko povzroča določene težave na koži, npr. preobčutljivostne reakcije, draženje kože, srbenje.”   Kako je z maskami? Kako dobra zaščita so? Je mogoče doma narediti dobro zaščitno masko? “O maskah je v zadnjem obdobju res veliko govora. Zavedati se moramo, da je virus pasiven delec, sam se ne more premikati v okolju, ampak za to potrebuje tok zraka ali difuzijo, ki mu omogoča potovanje. Vsaka ovira, ki jo postavimo na tej poti, je lahko koristna in bi lahko zmanjšala prenos virusa. Pri maskah je težava v njihovi poroznosti, v tem, kakšna je porazdelitev por v njih. Po raziskavah večina mask ne ponuja stoodstotne zaščite, tiste, ki zagotavljajo popolno zaščito, pa so precej neudobne za uporabo. Na vprašanje, ali bi se dalo tako zaščitno masko narediti tudi doma, bi bil odgovor načeloma da, vendar tu ne bi pričakovali popolne zaščite.” Kaj pa klimatske naprave v prostorih, v katerih se giblje veliko ljudi? Kako je z zadrževanjem v letalih oziroma podobnih manjših prostorih? “To je velika težava. Ko imamo virus enkrat v okolju, ne razpade takoj, ampak je lahko kar nekaj časa v obtoku. Manjši ko je prostor, večja je verjetnost, da ga z gibanjem zraka širimo po prostoru. Pri klimatskih napravah je odvisno, v katerem letnem času smo, ali jih torej uporabljamo za hlajenje ali ogrevanje prostorov. Z njihovo uporabo namreč ne spreminjamo samo temperature, ampak tudi vlažnost zraka.” Priprava cepiva je tek na dolge proge. Ko sekamo ovinke, tudi tvegamo. Kako pa to, da imamo opravka z virusom RNK, vpliva na uspešnost razvoja cepiva? Če gre za hitro spreminjajoči se virus, to najbrž pomeni težavo za pripravo cepiva? “Sposobnost virusa, da se hitro spreminja, predstavlja težavo pri vsaki pripravi cepiva. Cepiva so na splošno zelo specifična in delujejo le na neko točno določeno molekulo. Če se ta molekula spremeni, lahko takšna sprememba popolnoma izniči vrednost cepiva. Če imamo kombinacijo hitrih sprememb virusa na eni strani in počasno izdelavo cepiva na drugi, je to lahko zelo neugodno.” Priprava cepiva proti novemu koronavirusu ta hip s sabo prinaša vrsto vprašajev. Kaj menite o koraku Združenih držav Amerike, da naj bi cepivo že preizkušali na ljudeh? “Tu je vrsta vprašanj. Najprej nas zanima, ali bo tako cepivo učinkovito, naslednje vprašanje je, ali bo varno. Vprašanje je tudi, ali bo dostopno širšemu sloju prebivalcev, in seveda, kaj bo z uporabo takega cepiva. Načeloma imamo z uporabo cepiv vsaj v zahodnem svetu kar težave.” ” Poraja se torej veliko tveganj in hitenje pri izdelavi cepiv je lahko težava. To, kar zdaj počnejo v Združenih državah, je poskus v smeri, da bi cepivo dobili  čim hitreje. Še vedno pa tega – po zagotovilih vodilnih v tem podjetju – realno ni pričakovati pred decembrom. Kar je pa zelo oddaljen datum.”   Zakaj razvoj cepiva kljub hitri proceduri (brez testiranja na živalih) traja tako dolgo? “Ravno zaradi dilem, ki sem jih prej poudaril. Za učinkovitost in varnost takega cepiva je potrebno relativno dolgo testiranje. Izdelava cepiva je zelo zahtevno početje. Pri tem je veliko znanosti, nekaj pa je tudi umetnosti. Izdelati cepivo, ki bo ponudilo zaščito, ob hkratnem vzbujanju želenega imunskega odgovora, je na neki način igranje z ognjem. Stvar nam lahko hitro uide izpod nadzora. Zaradi tega je potrebno dolgotrajno testiranje. Zadeva je načeloma kar draga, tako da si majhna podjetja težko privoščijo dovolj kapitala. Razvoj takega cepiva lahko tako traja vsaj kakšno leto, običajno pa več.” Kako dolgo traja, da se cepivo naredi v zadostnih količinah? Že samo v razvitem svetu bo treba cepiti ogromno ljudi … “Težava dolgotrajnega razvoja in distribucije cepiva je v tem, da so se veliki farmacevtski igralci na tem področju izločili. K temu je v veliki meri verjetno pripomogla tudi družbeno razpoloženje, ki ni najbolj naklonjeno cepljenju, to pa zmanjšuje dobiček takih velikih igralcev. Tako smo zdaj v položaju, ko cepivo razvijajo manjša podjetja, pri tem pa je vprašljivo, ali imajo dovolj kapitala, da bi cepivo proizvedla v ustrezni količini in ga tudi distribuirala. Vsekakor pa se pogovarjamo o rešitvi, ki bo prišla relativno pozno. To ni rešitev, ki bo ustavila trenutno krizo, ampak gre za dolgoročno reševanje problema.” Kako se bo virus vedel v prihodnje? Če bo močno mutiral, kaj to pomeni za cepivo? “Dolgoročno bi pričakovali, da se bo skušal virus ohranjati, tako kot se poskuša ohranjati vsako živo bitje oziroma vsak virus na tem planetu. Načeloma bo zaradi vse večje imunosti populacije njegovo preživetje odvisno predvsem od njegovih sprememb. Ko bomo cepivo dobili, je zelo verjetno, da ga bo treba nadgraditi. Tako da ta rešitev ni dokončna, temveč jo bo treba vedno znova izboljševati.” Zakaj ljudje, ki so že preboleli okužbo z virusom, lahko znova zbolijo? “Načeloma za istim virusom ne zbolimo znova, če pa se virus spremeni, je to popolnoma nova igra.” Do zdaj znanost na področju virologije ni bila najbolje financirana. Lahko v prihodnje pričakujemo drugačne smernice? Epidemija, kakršna je ta, najbrž ne bo zadnja? “Zagotovo. To ni prvi tovrstni primer, zelo verjetno tudi ne bo zadnji. Če pogledamo v zgodovino, ugotovimo, da nikoli do zdaj ni bilo na planetu toliko tako velikih živali, kot je trenutno ljudi. Kar pomeni, da je tudi več možnih kontaktov med mikrobi v okolju in ljudmi. Če k temu dodamo še to, da vsaj v nekaterih delih tega planeta vlada veliko pomanjkanje hrane, kar sili ljudi v neobičajne prehranjevalne navade, potem je lahko ta kontakt še pogostejši. Načeloma gre na začetku za majhna žarišča, kot smo videli tudi v tem primeru, ki pa lahko hitro prerastejo v epidemije. Ali celo v pandemije.” “Virusi so genetski elementi, ki so vedno izrabljali napake oziroma nedoslednosti v našem organizmu. Ljudje nismo popolni, virusi pa nam to zelo lepo kažejo. Novi koronavirus zelo izkorišča našo socialno naravo, potrebo po stikih. Ta virus izrablja tudi to, da se radi masovno zbiramo, kar je zanj zelo priročno. Tudi to, da se hitro premikamo z enega konca planeta na drugega, je za tak virus nekakšen nepričakovani bonus. Gre torej za razvoj na eni in drugi strani, na strani virusa in na strani gostitelja, gre za koevolucijsko sobivanje. Ko naredimo en korak mi, ga mora tudi virus, da ostajamo v nekakšnem dinamičnem ravnotežju.”   In nas hkrati opozarja, kako ranljivi smo, čeprav se tega ne zavedamo? “Nedvomno. Mogoče nas je hiter razvoj družbe in znanosti nekoliko zapeljal in nam dal lažno upanje, da smo neranljivi.” Naročite se na poseben podkast Vala 202 o koronavirusu Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov, nova spoznanja. Pogovori, ki nov virus postavljajo v družbeni in globalni kontekst. V vseh aplikacijah za podkaste. V iskalnik vpišite: Koronavirus podkast.

Dr. Katarina Habe razlaga, kako glasba vpliva na ljudi v času (samo)izolacije. Pravi, da zdaj opravlja izvorno, evolucijsko funkcijo uravnavanja čustev, povezovanja ljudi in zdravljenja. Glasba nam je v uteho, z njo preganjamo virus samote. O tem govorimo z glasbenico, profesorico in doktorico psihologije Katarino Habe. Pravi, da ima tudi žalostna glasba pozitivne učinke, kar se je pokazalo predvsem pri ženskah. “Pogosto predstavlja katarzičen moment. Ob njej se zjočemo, očistimo. Moški pa večinoma uporabljajo glasbo kot preusmeritveni dražljaj, da se zamotijo, da jim ni treba razmišljati.”  “Besedila nosijo pomembno motivacijsko vrednost. Beseda je vibracija in vsaka vibracija odzvanja v človeku. Besedilo lahko pripomore k temu, da glasba dobi še večjo moč. Heal The World zdaj slišimo v različnih izvedbah.”    Dr. Katarina Habe razlaga tudi o zvočni terapiji, glasbi za meditacijo in pomembni vlogi radia.

Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja.Veronika Podgoršek o tem, kako se privaditi dejstvu, da smo bili pred enim tednom odsotni starši, zdaj pa imamo za sitne partnerje, tečne najstnike in zatežene smrkavce ves čas na svetu?“Zdaj si prisiljen biti doma. V dobrih partnerskih odnosih ostane lepo naprej. So pa partnerski odnosi na preizkušnji. Vsi,” pravi dr. Veronika Podgoršek in svetuje, naj doma vpeljemo nekakšen sistem: “Da se vstaja ob uri, da se otroci šolajo, čas za delo od doma. Potrebujemo pa tudi čas zase. Če je možnost, da je vsak lahko kakšno uro sam, je dobro.” “Kjer so bili odnosi že prej slabi, so zdaj tri možnosti. Lahko se rešijo, lahko gre na slabše, lahko pa se zgodi, da gre par narazen.”

Boštjan Benedičič je pred leti zbolel za aplastično anemijo, pred dvema letoma preživel pljučno embolijo, tako mu danes deluje 20 odstotkov pljuč, zato se izjemno boji novega koronavirusa. Blaž Murn je 36-letnik, ki je pred 3 leti prebolel raka, zato je že dobrih deset dni samo izoliran. Čeprav sam še zmeraj čuti nekaj posledic zdravljenja, ne sodi med posebej ogrožene. Je pa zaradi svojih izkušenj na to, kako je upoštevanje ukrepov proti širitvi virusa pomembno, pred dnevi s svojim zapisom na FB opozoril vse tiste, ki ukrepe jemljejo zlahka. Ali pa jih povsem ignorirajo. V posnetku lahko slišite njegovo zgodbo.   Tukaj pa objavljamo zapis Boštjana Benedičiča: Že leta 2005 so mi na splošnem pregledu krvi odkrili neka odstopanja, ki so se pozneje izkazala za bolezen, imenovano aplastična anemija (telo ne proizvaja vseh treh vrst krvničk, ki so potrebna za zaščito pred virusi, za prenos kisika po telesu in pred krvavitvami). Več kot deset let različnih poskusov zdravljenj in tedenske transfuzije krvi so bili stalnica, dokler se ni bolezen še poslabšala. Edina možnost, da bi se rešil iz primeža te bolezni, je bila presaditev kostnega mozga (zelo tvegan postopek z možnostjo velikih zapletov in celo smrt). Ker mi ni preostalo drugega, sem moral privoliti tudi v to. Brezplačna telefonska številka Onkološkega Inštituta Ljubljana, na kateri lahko onkološki bolniki in svojci vsak dan od ponedeljka do petka od 8.30 do 15. ure dobijo informacije glede delovanja Onkološkega inštituta: 080 29 00. Vsem drugim je za vprašanja na voljo brezplačna telefonska številka Državnega klicnega centra za informacije o koronavirusu – 080 14 04 vsak dan med 8. in 20. uro.   Nihče od bližnjih sorodnikov ni bil primeren darovalec, zato so sprožili iskanje in na mojo srečo zelo hitro našli primernega nesorodnega darovalca (vse je anonimno, tako da jaz ne vem niti, od kod je, niti katerega spola, sicer pa sploh ni pomembno, rešil mi je življenje). Nesorodna presaditev kostnega mozga je bila opravljena aprila 2017. Z nekaj zapleti sem postopek dokaj dobro prestal, je pa treba poudariti, da si tiste dni popolnoma brez zaščite, ker je imunski sistem uničen in že najmanjši virus te lahko spravi pod zemljo. Po 25 dneh sem zapustil UKC Ljubljana. Drugega znamenja kot to, da sem ostal brez las in da sem imel masko na obrazu, niti ni bilo videti, da sem prestal PKMC. Potem pa tedenske kontrole in vse je potekalo gladko do približno 180. dneva. Potem pa sem nenadoma težko dihal, kašljal, slabo sem se počutil in podobno. Takoj sem se odpravil na pregled in zadržali so me šest tednov, ugotovili so GVHD pljuč (nove celice so napadle moje telo, in sicer kožo, oči, prebavni trakt in najhuje pljuča). Z močnimi kortikosteroidi so napade omilili, vendar so posledice ostale za vedno. Spirometrija je preiskava, s katero določijo pljučno funkcijo. Vsak, ki je že kdaj pihal na zdravniškem pregledu v neko cev, ve, kaj to je. No, normalne vrednosti so nekje štirje litri v sekundi, moje vrednosti pa so manj kot liter, kar v odstotkih pomeni, da mi deluje približno 20 odstotkov pljuč. Na vse to sem čez pol leta dobil strdek v pljučih (pljučna embolija) v taki razsežnosti, da sem bil že skoraj odpisan. Sama sreča je bila, da sem bil ravno na pregledu v UKC Ljubljana, ko se je pojavilo težko dihanje, bil sem tako rekoč že pri zdravnikih pred vrati. Sledili so 27 dni kome, okužba dihal, sepsa, odpoved ledvic, notranje krvavitve, a vse to sem preživel. Nato sem skoraj 40 dni okreval še na hematološkem oddelku in ko so me spravili k sebi, da sem lahko vsaj roke premikal, sem bil premeščen v rehabilitacijski center Soča, kjer so mi pomagali spet shoditi. Pomagali so mi, da sem se sam prehranjeval in opravljal osnovne stvari, kot sta tuširanje in obisk WC-ja, pa čeprav vse z invalidskim vozičkom. Po 110 dneh sem zapustil tudi Sočo in se z berglami odpravil domov. Zakaj sem potreboval rehabilitacijo – ker sem med komo dobival tako močna zdravila, da mi je dobesedno požrlo vse mišice – s svojih 69 kg sem prišel na 45 kg, in ko sem se zbudil, sem lahko premikal samo oči, vse ostalo je bilo hromo. Telovadba in okrevanje trajata še danes, pljuča mi delujejo 20-odstotno, in ko poslušam, kakšno težko dihanje povzroča koronavirusna bolezen 19, lahko povem, da je to moje vsakodnevno normalno stanje in niti predstavljam si ne, kaj bi pomenilo zame, če se okužim z virusom, ki razsaja.   Vedno razmišljam pozitivno, drugače tudi zgoraj napisanega ne bi preživel, vendar če moja pljuča z 20-odstotnim delovanjem dobijo okužbo s koronavirusno boleznijo 19, mislim, da so to moje zadnje napisane besede na tem planetu. Če ostanete doma, tako kot danes narekujejo tako rekoč vsi, bo okuženih okoli mene manj, kot bi jih bilo sicer, in veliko manj možnosti je, da okužba doleti tudi mene. Z družino sem doma, vendar je treba iti vsaj enkrat na teden po kruh in druge reči v trgovino, in če bo vse okrog okuženo z virusom zaradi neupoštevanja stroke, je veliko možnosti, da prek čevljev, obleke, embalaže od hrane pride virus tudi v moj dom. In če boste preostali zdravi mislili, da se vam ne more zgoditi nič, pomislite na nas, ki smo v bistvu na meji, ali preživimo ta obdobje ali pa nam boste lahko prišli prižgat samo še svečko. Epidemijo bo večina ljudi preživela in vse se bo postavilo nazaj v podoben ritem, kot je bil še pred mesecem, jaz pa bom s težkim dihanjem in kašljem živel do konca svojih dni in upam, da bo teh še kar nekaj … ZATO OSTANITE DOMA, KOT NAREKUJE STROKA. *Zapis je osebna izpoved Boštjana Benedičiča

Dilema za novinarje je velika. Država se je zaradi virusa ustavila. Ljudi zanima, kaj je z virusom, a hkrati je treba povedati, da virus ni vse. V času kriz je treba odgovornim še posebej gledati pod prste. Eden izmed poklicev, ki je v času epidemije tudi na udaru, je tudi novinarski. Prvič zaradi epidemije same, drugič pa tudi zaradi ohromljenega javnega življenja, kar pomeni, da so tudi kakšni dostopi onemogočeni. Primož Cirman, novinar spletne strani necenzurirano.si, opozarja na to, da se na družabnih omrežjih ustvarja veliko lažnih novic. V tem pogledu smo novinarji pomemben filter. “Upam, da bo stroka ohranila pomembno vlogo. Vsi smo infektologi, a glavna mora biti stroka. Srčno upam, da se v strokovnih organizacijah ne bodo dogajale kadrovske menjave.”   “Slovenija mora delovati kot država in ne platforma za politične opcije,” poudarja in poziva k temu, da državljani in državljanke poslušamo predvsem strokovnjake.  

Vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu pravi, da so vprašanja, ki jih dobivajo, zelo različna in dodaja, da “dobijo tudi nenavadna vprašanja. Niso pa panična. Ljudje pač naletijo na dileme in takrat nas pokličejo”.  Pohvalila je še stroko, ki se “zelo hitro odziva. Naš klicni center posreduje le preverjene informacije”. “Ljudje se zavedajo, da se morajo samozaščititi, da morajo pomagati. Tudi kličejo in vprašajo, kje lahko pomagajo. So pa seveda izjeme. Ljudje, ki niso strpni do obolelih. Ni jih dosti, a takšnih izjem ne bi smelo biti.”

Kako produktivno preživeti delovni dan v izolaciji? Odgovarjajo programer, profesionalni igralec videoiger in prevajalec, ki vedno delajo doma. Damjan Zorc, prevajalec, Dino Hajderović, youtuber in profesionalni igralec videoiger in Simon Belak, programer vsaj osem ur dnevno preživijo v samoizolaciji, v domači pisarni. Prisegajo na rutino in ostajajo optimistični: “Kravata ni priporočljiva, a je mogoče res lažje, če niste vajeni takega dela, da se oblečete, kot če bi šli v službo.”

Ob začetku širjenja koronavirusa v Sloveniji in možnih scenarijih, ki jih to lahko prinese, smo večkrat slišali o težavah, ki jih bodo razmere prinesle gospodarstvu. Kmalu je bil sprejet tudi interventni ukrep delnega povračila nadomestila plače, ki je zajel delavce, ki delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi in so kot takšni v odvisnem položaju do delodajalca. Ta pa je izvzel samozaposlene.

Andrej P. Škraba je ljubiteljski matematik in avtor priljubljene spletne učilnice Astra.si, na kateri je brezplačno na voljo več kot 2600 video razlag pa tudi približno 100 ur različnih matematičnih izzivov, od tistih lažjih za začetek osnovne šole pa tudi težjih izzivov za srednješolce. Andrej P. Škraba je ljubiteljski matematik in avtor priljubljene spletne učilnice Astra.si, na kateri je brezplačno na voljo več kot 2600 video razlag pa tudi približno 100 ur različnih matematičnih izzivov, od tistih lažjih za začetek osnovne šole pa tudi težjih izzivov za srednješolce. “Obisk na spletni učilnici se je že povečal.”   Spletna stran je v dobrih petih letih delovanja nabrala že več kot 10 milijonov klikov. Kar nam je pojasnil že v pogovoru, ko je postal ime tedna. “Matematika je lepa in ko sem hodil v osnovno in srednjo šolo, nam ni bila predstavljena kot taka. Proti koncu študija na Ekonomski fakulteti sem zagnal spletno stran, kjer razlagam matematiko, ker sem želel učenje te vede narediti bolj prijetno in prijazno.”   Tudi odrasli in starši se pogosto poslužijo matematičnih razlag na spletni strani. Najbolj priljubljena pa je med dijaki: “Ker imajo mladi danes vedno pri sebi pametne telefone, pogosto prejmem fotografije iz učilnic, kjer se moji videi predvajajo direktno na platnu.”

Matjaž Turel, specialist pulmolog s Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergije, vodja internističnega dela programa presaditev pljuč v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. “Pomagate nam lahko tako, da upoštevate navodila. Da ostanete doma. Če že hodite na sprehode, se držite v družinskem krogu, pazite na druge,” pravi dr. Matjaž Turel, specialist pulmolog s Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergije, vodja internističnega dela programa presaditve pljuč v ljubljanskem kliničnem centru. Pravi, da so bolj ogroženi moški in kadilci, pljučni bolniki pa morajo biti v ekstremni samoizolaciji. Virusi imajo sicer to značilnost, da prizadenejo tudi zdrave ljudi, potek bolezni pa je pri vsakem bolniku drugačen. “Opiramo se na izkušnje kitajskih in italijanskih kolegov. Virus pri kakšnih 80 odstotkov obolelih ne povzroča hudih zapletov, pri 20 odstotkih pa jih. Pet odstotkov bolnih pristane na intenzivni negi, za polovico teh se slabo konča.”   Kljub danim razmeram sicer dodaja, da je optimizem vedno prisoten: “Po vsem svetu iščejo rešitve za ta virus. Trenutno imamo premalo podatkov, zato upoštevajmo samoizolacijo.” Pulmolog dr. Matjaž Turel je tudi zdravnik olimpijske reprezentance, ki pravi, da je vsem športnikom zdaj pridobivanje odličij drugotnega pomena. “Rad bi poudaril, da so vsi, ki še imajo možnost za medaljo, globuse, postavili svoje zdravje in zdravje državljanov na prvo mesto. Zanemarili so dejstvo, da niso mogli tekmovati za boljše uspehe. Ta športna družina dobro sodeluje in razume stvari prek meja tekmovalnosti.” In kako v času koronavirusa ostati v dobri telesni pripravljenosti: “Treba je ohranjati psihofizično kondicijo, tudi doma lahko delamo sklece, počepe, na spletu so tudi vodene vadbe. To delamo doma, tako ohranjamo tisto, kar je potrebno v takih časih.” Naročite se na poseben podkast Vala 202 o koronavirusu Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja. V vseh aplikacijah za podkaste.

Prof. Roman Jerala je prepričan, da je znanost tista, ki lahko dolgoročno edina ponudi rešitev za soočanje s posledicami okužb. Znanstveniki pregledujejo že znana zdravila in iščejo rešitve za cepivo. Znanost je tista, ki lahko dolgoročno edina ponudi rešitev za soočanje s posledicami okužb, kakršna je ta s koronavirusom, je prepričan uveljavljen slovenski znanstvenik, sintezni biolog prof. dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta v Ljubljani. To se je po njegovih besedah pokazalo tudi pri veliko drugih nalezljivih boleznih, s katerimi se je v preteklosti spopadalo človeštvo. Žal pa to ne gre čez noč, poudarja, niti ne v nekaj mesecih. Znanost se je obrnila rekordno hitro »Pri tem izbruhu me je navdušila hitrost odziva,« preteklo nekajtedensko dogajanje povzame Jerala. »Kitajski znanstveniki so genom virusa določili zelo hitro in dali podatke zatem tudi na voljo vsem drugim. Zelo hitro so se pojavile prve raziskave. Presenetilo me je, kako hitro so ob pomoči krioelektronske mikroskopije določili strukturo virusa in njegovega roga, prek katerega se veže na tarčne celice. Zelo hitro so identificirali receptor na človeških celicah, na katerega se virus veže, pospešeno so določili tudi strukturo proteaze tega virusa. Tako že potekajo raziskave novih inhibitorjev te proteaze … Govorimo o vsega nekaj tednih raziskav, kar se mi zdi skoraj neverjetno. Ljudje za temi raziskavami so delali dan in noč.«   Kot primer je navedel britanski sinhrotron Diamond Light Source, kjer so v zelo kratkem času posneli 1400 kristalov kompleksa proteaze s potencialnimi inhibitorji, kar je po njegovem »strahovito veliko«. Celoten sinhrotron so namenili le za to, da bi čim prej našli inhibitor, ki bo primeren za boj proti temu virusu. Zdravilo iščejo na več frontah Medtem ko se v Sloveniji in tudi širše po Evropi spopadamo z naraščajočimi težavami zaradi vse več okužb, se skušajo znanstveniki globalno dokopati do rešitev, kako bi virus zajezili z morebitnimi že obstoječimi zdravili, pa bo treba na cepivo, ki bo vsekakor najučinkovitejša dolgoročna rešitev, na žalost še nekaj časa počakati. »Znanstveniki in zdravniki preverjajo že znana zdravila, ki bi jih lahko uporabili. Izkazalo se je namreč, da bi nekatera lahko delovala. Na Kitajskem, pa tudi drugod, nekatera že uspešno preizkušajo. Govorim predvsem o zdravilih, ki poskrbijo za to, da pacient preživi, na ta način, da zmanjšajo vnetje. Učinkujejo lahko tudi protivirusna zdravila, recimo ritonavir, ki se uporablja proti okužbam z virusom HIV, za katerega prvi rezultati kažejo, da deluje, ter kamostat, ki zavira človeško proteazo – ta je nujna, da virus pride v celico. Za obstoječe zaviralce proteaz virusa HIV je malo verjetno, da bi delovali, več možnosti imajo tiste učinkovine, ki zavirajo virusne polimeraze.« Tudi cepiva proti sarsu bi lahko bila po njegovih besedah vsaj delno učinkovita, čeprav sta si virusa podobna v približno 80 odstotkih, v nekaj ključnih lastnostih pa se razlikujeta. »Drugačne so na primer aminokisline, pri katerih se virusni protein cepi s proteazo, in aminokisline, s katerimi se novi koronavirus virus veže na receptor na človeških celicah. Znanstveniki so ugotovili, da se veže s približno 10-krat močnejšo afiniteto, kot je to značilno za virus sars, kar je vsaj eden od razlogov, da se tako hitro širi. Razlog, da je bolj infektiven, pa je tudi v tem, ker okuži celice v žrelu. Kot so ugotovili, je v slini okuženega človeka in s tem v aerosolih ob kašljanju kar 1000-krat več virusnih celcev kot pri sarsu.« V raziskavah na Kitajskem se je dobro izkazal tudi klorokin, sicer zdravilo proti malariji. »Sami smo pred nekaj leti prav na tem področju raziskovali mehanizem delovanja tega zdravila za zdravljenje avtoimunskih obolenj. Prav v tem je namreč eden od ključnih razlogov, da imunsko oslabljeni pacienti umrejo zaradi okužbe. Njihov imunski sistem sproži premočan odziv. Nekateri menijo, da klorokin uspešno zavira razmnoževanje koronavirusa, sam pa menim, da je njegov najkoristnejši učinek v tem, da zavira aktivacijo posebnih receptorjev, ki jih sproži virusna RNK.« Jerala ob tem zavrača ugibanja, da bi lahko raziskave pri zdravljenju posledic zaradi novega koronavirusa potekale tudi v smeri učinkov cinka. »Ta je po mojem mnenju premalo specifičen, saj je cink pomemben za vrsto življenjskih procesov,« poudarja, »nanj ne bi stavil«. Bo morda pomagalo zdravilo proti revmatoidnemu artritisu? Zadnje dni se kot zelo učinkovito kaže tudi zdravilo, ki ga uporabljajo proti revmatoidnemu artritisu. »Kot učinkovito se kaže tudi biološko zdravilo tocilizumab. To zdravilo deluje kot zaviralec receptorja interlevkina 6, ta pa je povezan z enim od sistemov v človeškem telesu, ki povzroča hude simptome. Podjetje, ki proizvaja to zdravilo, ga je zdaj za raziskave in morebitno zdravljenje doniralo v precejšnjih količinah. Najbrž pa ne bo dostopen v dovolj velikih količinah za število pacientov po najslabšem scenariju« Jerala je tudi previden do ugibanj, da bi virus s poletno sezono lahko izginil. »Stvari se dogajajo, znanstvena skupnost se je angažirala v največji meri. Mislim, da se moramo pripraviti na naslednjo sezono, tudi če virus čez poletje usahne. Bojim se namreč, da ni nujno, da se bo epidemija polegla kot pri gripi. Na južni polobli, v Avstraliji, kjer so zdaj temperature podobne poletnim pri nas, prav tako opažajo rast okužb. Do naslednje sezone bi lahko imeli v orožarni nekaj zdravil, s katerimi bi se lahko uspešno borili, pripraviti pa se moramo tudi na to, da bomo imeli v prihodnje opraviti z novimi virusi podobnega tipa.«   Poziv k učinkovitejšemu sodelovanju na svetovni ravni Roman Jerala je ob tem znanstvenike v Sloveniji in po svetu pozval k tvornejšemu povezovanju in temu, naj izkoristijo potencial vseh raziskovalcev, ki so se pripravljeni angažirati in svoj čas posvetiti temu. Tudi v njihovem laboratoriju na Kemijskem inštitutu v Ljubljani so določili raziskave zdravil za to bolezen kot prvo prioriteto in veliko sodelavcev se je javilo za sodelovanje v teh projektih, tako da te raziskave že tečejo, tudi ko je inštitut zaprt. S sodelavci iz Nemčije in Danske so pred nekaj tedni dobili odobren projekt Virofight za razvoj inovativne nevtralizacije virusov, ki so ga prijavili že lansko jesen. Zdaj pa so se odločili, da ga preusmerijo v ta virus. Upa, da pri raziskavah ne bo prevelikih ovir zaradi pretrgane dobave reagentov, kar se sicer že dogaja. Pomoč s svojo ekspertizo in inštrumenti so s Kemijskega inštituta ponudili tudi kolegom na Medicinski fakulteti, ki so najbolj obremenjeni. Predlaga tudi večjo angažiranost raziskovalnih agencij in fundacij, kot je to že opaziti ponekod na tujem: »Vse več agencij za raziskovalno dejavnost razpisuje urgentne projekte za raziskave novega koronavirusa. Evropska komisija je za to že podelila 10 milijonov evrov in odobrila 17 projektov, konec meseca bo rok za nov razpis za področje inovativne medicine v bistveno višji višini. Nove projekte za to področje sta razpisali tudi švicarska znanstvena fundacija in fundacija Billa Gatesa. Pred nekaj dnevi smo se pogovarjali s predstavniki Ministrstva za obrambo in identificirali raziskave v tej smeri kot pomembne za nacionalno varnost.«   Predlaga tudi, da bi se raziskovalcem, ki se usmerijo v to področje, omogočilo neke vrste sobotno leto, da torej zamrznejo svoje siceršnje projekte za nekaj časa in se preusmerijo na področje aktualnih raziskav novega koronavirusa. »To še posebej velja za področje ved o življenju, pa tudi za druge, npr. za informatiko, pri čemer imam v mislih raziskave s področja modeliranja družbe in epidemije ter raziskave tehnologij, s katerimi bi lahko bolje sledili okuženim ljudem in izboljšali ukrepe za zamejitev epidemije, ki so bili ključni za uspešnost azijskih držav pri omejitvi epidemije.« Dodatno bi se lahko organizirali na področju centralnih repozitorijev za reagente in njihovo testiranje na relevantih modelih: »Predlagal sem, da bi se organiziral neke vrste centralni repozitorij za reagente na tem področju, podoben tistemu za reagente za virus HIV. Kolega v Švici se je, denimo, ponudil, da pripravi virusne proteine za razvoj testa za prisotnost protiteles in z drugimi raziskovalci deli te proteine.« Previdnost pri pripravi cepiva. Nekatera protitelesa proti sarsu so imela celo nasprotne učinke Jerala v pogovoru omeni, da bi lahko do priprave zadostne količine učinkovitega cepiva za svetovno populacijo preteklo še leto, tudi leto in pol, in se ob tem sklicuje na uradne vire. »Sam upam, da bi šlo lahko hitreje, saj gre za izredne razmere, ko bi morali mobilizirati vse potenciale. A ta hip lahko računamo predvsem na že obstoječa zdravila. Ugotoviti moramo, katera med njimi bi lahko bila uspešna, in se potruditi, da najdemo nekaj, kar bo ustavilo ta virus in prihodnje generacije podobnih.« Pri uporabi že obstoječega cepiva za sars velja biti po njegovem pazljiv, saj lahko nekatera protitelesa, ki nastanejo ob cepljenju, celo pospešijo virusno infekcijo. »Raziskovalci morajo biti zelo pazljivi, da ne bi povzročili še večje škode kot sicer.«   Po njegovih besedah raziskave na področju novega cepiva, prikrojenega prav novemu koronavirusu, potekajo na več ravneh. »Precej cepiv je že v prvih stopnjah kliničnega testiranja. Strategija gre po več poteh: od inaktiviranega virusa, do proteinskih podenot, dostave z adenovirusom, pa do tega, da uporabimo različne nanodelce, DNK in RNK cepivo … V vseh teh smereh že potekajo študije. Še vedno pa ni niti jasno, kakšen je najboljši živalski model. Za zdaj so se kot dobri izkazali dihurji, opice so se pokazale kot nekoliko slabše. Zelo pazljivi moramo biti pri tem, da z imunizacijo ne tvegamo še dodatnega povečanja občutljivosti človeka. To zahteva zelo natančno testiranje na vseh stopnjah. Težava pa bo tudi v produkciji zadostne količine cepiv za celotno človeško populacijo, pri čemer lahko računamo, da bo vsaka država najprej poskrbela za svoje državljane, podobno kot se zdaj dogaja z respiratorji in zaščitno opremo. To vzame čas.« Zdajšnje razmere odpirajo pot za več zaupanja in podpiranja znanosti Tak dogodek se po mnenju Jerale zgodi enkrat na stoletje, »morda se bomo po njem bolj zavedali, da smo vsi na istem planetu, da smo isti ljudje, da je naša družba zelo krhka in da potrebujemo več sodelovanja«. Morda bo iz tega zraslo več empatije in solidarnosti, doda in izrazi upanje, da bo vse skupaj vodilo v večjo podporo znanosti. »Ne le pri financiranju, ampak tudi v zaupanju znanosti, in to dolgoročno. Potrebujemo več pogleda naprej. Svetovne epidemije so grožnja, pripraviti moramo orodja za hiter odziv na prihodnje grožnje.«

Kakšno je stanje v Šmarju pri Jelšah? Poklicali smo Petra Čakša, ki tam živi, sicer pa je asistent za področje medijskih komunikacij na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. “Občinske službe igrajo pri nas dobro vlogo in ažurno obveščajo. Vsi smo situacijo vzeli zelo resno. Ceste so bolj prazne. Župnik je mašo prenašal po Facebooku.” – Peter Čakš   V Šmarju pri Jelšah je, kot kaže, eno izmed žarišč okužb s koronavirusom v Sloveniji, čeprav natančno število okuženih ni znano. Župan Matija Čakš je včeraj povedal, da je testiranje opravilo 130 ljudi, koliko je okuženih, ne vedo natančno, saj jim celjska izpostava Nacionalnega inštituta za javno zdravje podatkov ne daje. Po uradnih podatkih je teh 26, sam meni, da jih je več kot 50. Svoje domneve župan opira na informacije staršev, ki se med seboj obveščajo o stanju otrok. “Če je svetovalni ukrep samoizolacija, je to treba upoštevati. Ves kraj komunicira po družabnih omrežjih. Imamo tudi dva lokalna portala, ki dobro obveščata. Imamo preverjene informacije.”

V Švici imajo 1140 okuženih s koronavirusom, a po besedah socialne psihologinje Hane Hawlina na začudenje številnih do včeraj niso sprejeli še nobenih drastičnih ukrepov. “Odzivi na razmere po svetu so zelo različni, a hkrati vidimo, da se v takih krizah hitro oblikujejo nove družbene norme. Recimo osebna higiena, ko pride do socialnega nadzorovanja, ko gledaš, če si tvoj kolega dovolj dolgo in temeljito umiva roke. Bolj problematično pri spremembah družbenih norm pa je to, da je lahko vsak človek videti kot sovražnik – kot potencialni prenašalec virusa – in vidimo porast ksenofobije in rasizma. Japonski kolega je deležen opazk, kolegica iz Italije pa v javnosti zadržano govori v italijanščini.”   V petek popoldne je švicarska vlada objavila sveženj ukrepov, ki obsegajo preglede na mejah, zaprtje šol in prepoved javnih dogodkov za več kot sto ljudi, napovedali pa so tudi skoraj deset milijard evrov pomoči za gospodarstvo. Pred to napovedjo so nemoteno potekala tudi predavanja na fakultetah in histerije ni bilo, pravi Hana Hawlina, raziskovalka na švicarski univerzi v Neuchatelu.  “Kaže, da se bolj kolektivistično usmerjene družbe bolje odzivajo, recimo Singapur ali Tajvan. Bolj so vajene odzivov na katastrofe.”

Koronavirus je okužil tudi svetovna gospodarstva, simptomi so predvsem panika vlagateljev na finančnih trgih in negotovost glede prihodnjega razvoja dogodkov. Po “črnem ponedeljku”, ko so finančni trgi zabeležili največje padce od finančne krize leta 2008, se trend padanja nadaljuje, hkrati pa se vlade po vsem svetu odzivajo z različnimi ukrepi za pomoč podjetjem in zaposlenim. Z dr. Markom Pahorjem z Ekonomske fakultete v Ljubljani razmišljamo, kdaj bodo evropska gospodarstva zašla v recesijo, kako se bo odrazila delno pretrgana dobavna veriga, katerim nevarnostim je izpostavljeno slovensko izvozno naravnano gospodarstvo in kako bo učinkoval milijardo evrov vreden paket pomoči gospodarstvu, ki ga je napovedala slovenska vlada.

Vse bolj številne okužbe z novim koronavirusom pri nas vzbujajo številna vprašanja, med drugim tudi, kako okužba poteka, kako se prenaša in kdo so najpogostejši nosilci. Po nekaj odgovorov smo se napotili v Laboratorij za celično imunologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani k vodji oddelka dr. Alojzu Ihanu. Ihan med drugim poudarja, da so številke v državi precej višje od tistih uradnih. Z njim pa več tudi o posebnostih novega koronavirusa, simptomatiki in tem, zakaj tako hudo napade starejše. Novi koronavirus je po besedah dr. Alojza Ihana poseben po tem, da poteka v dveh fazah. “V prvi fazi napade celice zgornjih dihal, zelo podobno kot ostali štirje koronavirusi, ki nam vsako leto prinašajo prehladne bolezni.” Kot pojasni, se v zgornjih dihalih razmnoži, zaradi povzročanja vnetja ob tem nas sili na kašelj, s čimer si virus pripravi pot na drugega človeka in si s tem zagotavlja preživetje. “Posebnost novega koronavirusa pa je, da pri nekaterih ljudeh zaide globlje v dihala do pljučnih mešičkov, to je druga faza bolezni.” Po Ihanovih besedah se okužba začne s prvo fazo, nato se zdi, kot da se bolezen umirja, “zatem pa naenkrat sledita težko dihanje in vročina”. To je druga faza, ko se proti virusu, ki pride v pljučne mešičke, telo odzove z zelo močnim vnetjem in s posebno tekočino, ki se sproži ob vnetjih, zalije pljuča. “Če je razsoj tega virusa v pljučnih mešičkih velik, potem je velik del pljuč zalit, kar povzroča težave z dihanjem.” Okužbo z novim koronavirusom je po njegovih besedah težko ločiti od preostalih sezonskih obolenj. “Potrdimo jo lahko le z laboratorijskimi testi. V Italiji so imeli to smolo, da je vrh sezonske gripe sovpadal s pojavom prvih primerov okužb z novim koronavirusom. To je tudi razlog, da se je pri njih ta novi virus tako razpasel. Od začetka so bili premalo pozorni in epidemioloških ukrepov niso zastavili tako, kot jih lahko izvajamo mi, ki smo na srečo že zunaj sezone gripe.” Kot domneva, bomo imeli pri nas precej manj težav s prepoznavanjem okužb s kitajskim prišlekom. A če ponovimo osnovno simptomatiko? Kako se okužba kaže? “Pri novem koronavirusu se pojavita težko dihanje in vročina, izcedek iz nosu, ki je značilen za že znane koronavirusne okužbe pri nas, pa je manj pogost.” Bolezen se kaže tudi s kašljem, ki pa “ni tako produktiven, je bolj suh, zlasti v drugi fazi, ko človek kašlja že zaradi draženja spodnjih delov pljuč”. Na udaru so starejši, kronično bolni in kadilci Bolezen s hujšim potekom je značilna predvsem za starejšo populacijo in kronične bolnike. Razlog, da virus zaide v spodnja dihala, je v oslabljenem sluzničnem imunskem odzivu. “Za uspešen sluznični odziv so pomembne dobro hidrirana sluznica in zdrave migetalčne celice, ki sluz neprestano usmerjajo navzgor. Pri mlajših ljudeh je ta proces učinkovitejši kot pri starejših, zato starejši tudi pogosteje obolijo za pljučnico.” Ta sistem pa je lahko oslabljen tudi pri kadilcih, v čemer se skriva vzrok za to, da je v Aziji hujši obliki okužbe podleglo več moških kot žensk. “Ko kadimo, si migetalčne celice pospešeno uničujemo. “Cepiva ni, terapija za tiste bolnike, pri katerih bolezen napreduje v pljučnico, je zelo neizdelana. Verjetno bo čez čas jasno, zakaj je virus v pljučnih mešičkih tako zelo škodljiv in bomo morda iz arzenala že poznanih zdravil našli taka, ki bodo to v veliki meri preprečila. Ampak za zdaj je virus nov, izkušenj z zdravljenjem te pljučnice ni in zato je najbolj priročna pot ta, da smo drug od drugega oddaljeni toliko, da ima virus težko delo pri prehajanju s človeka na človeka.”   Kadilci imajo zelo slabo celiarno dvigalko, zato so tudi veliko bolj izpostavljeni pljučnim zapletom po virusnih okužbah.” Ko se postavi vprašanje, zakaj je v Aziji huje obolelo več moških, je odgovor prav v tem. “V Aziji so v veliki meri kadilci moški.” Ihan ob tem dodaja: “V študijah primerov na Kitajskem so tudi opazili, da imajo precej hujši potek bolezni ljudje z visokim krvnim tlakom in sladkorno boleznijo. Tem boleznim je namreč pridružena okvara številnih tkiv, zlasti žil. Sluznični imunski odziv je zelo odvisen od prežiljenosti, ki omogoča, da celice iz žil preidejo v sluznico. To je tudi razlog, da se pri starejših ljudeh in kroničnih bolnikih virus nenavadno pogosto spusti do pljučnih mešičkov, ko pa enkrat pride do tja, nastane zelo težka oblika bolezni, ki zahteva intenzivno zdravljenje.” Edina rešitev za zdaj socialna osamitev Proti virusu nismo odporni, telo zanj nima protiteles, ker je virus nov. “Ker nihče nima protiteles, se virus širi zelo eksplozivno. Običajni virusi, kot so prehladni, ne morejo skočiti na vsakega človeka. Veliko nas namreč ima protitelesa, kar virusom tudi v večjih množicah onemogoča, da bi se lahko hitro širili.” Novi koronavirus pa je naletel na populacijo, pri kateri nihče nima protiteles proti njemu, zato je najučinkovitejši boj proti njemu socialna osamitev, poudarja Ihan in za ustreznega označi takšen korak na Kitajskem. “Ljudi so razmaknili, da virus ne bi mogel potovati s človeka na človeka.” Socialna izolacija je po njegovem edina možnost, da zajezimo širjenje okužbe. “Cepiva ni, terapija za tiste bolnike, pri katerih bolezen napreduje v pljučnico, je zelo neizdelana. Verjetno bo čez čas jasno, zakaj je virus v pljučnih mešičkih tako zelo škodljiv in bomo morda iz arzenala že poznanih zdravil našli taka, ki bodo to v veliki meri preprečila. Ampak za zdaj je virus nov, izkušenj z zdravljenjem te pljučnice ni in zato je najbolj priročna pot ta, da smo drug od drugega oddaljeni toliko, da ima virus težko delo pri prehajanju s človeka na človeka.” Poseben v tem, da ‘napada’ celice spodnjega dela pljuč Da se virusi lahko pritrdijo na celico, uporabijo katerega od receptorjev pri celici. Novi koronavirus, konkretno, se prek beljakovine S veže na molekule ACE2, ki pa so zelo pogoste na površini celic v spodnjem delu pljuč. “Z draženjem tega receptorja virus povzroči, da ga celica povleče navznoter. Virus namreč lahko preživi le znotraj celice, ki jo izkoristi za svoje razmnoževanje. Veliko virusov uporablja tudi strategijo, da tisti receptor, ki ga virus vzdraži, povzroča tudi vnetje. Prehladni virusi delajo to zato, da spodbujajo kašelj.” “Ne smemo se pustiti začarati s številkami z novinarskih konferenc, to so le tisti okuženi, ki so zaradi posebne pozornosti pretestirani. V resnici je okuženih od petkrat do desetkrat več. Če ne vzdržujemo distance z drugimi ljudmi, ne prispevamo k zajezitvi okužbe.”   Idealno prilagojeni virusi, kot so štirje tipi koronavirusov, s katerimi živimo že dalj časa, so našli ravnovesje, da nas ne prizadenejo preveč, ampak le parazitirajo na nas in se selijo med nami, razlaga Ihan. Taki virusi nas ravno prav vzdražijo, da kašljamo, ob tem pa ne razvijemo hudih oblik bolezni, kot je pljučnica, kar je značilno za viruse, ki pridejo na nas z živali in nanje nismo prilagojeni. “Virus, ki naj bi dolgoročno obstal v odnosu z nami, se mora znati utišati, postati mora manj razbijaški. Lep primer je bil sars leta 2003. Tak virus močno prizadene ljudi v neki omejeni epidemiji, a ker je prizadetih toliko ljudi, ne postane naš trajni partner, ampak mora podleči eden ali drugi.” Virus sicer neprestano mutira. Kot pri vsakem virusu se lahko tudi pri tem sproti opaža načine, na katere se spreminja. “Da se virus obdrži, se mora programirano ves čas spreminjati. Že zdaj lahko rečemo, da gre za ogromno različic tega virusa, ob čemer nas zanimajo predvsem tiste, ki so medsebojno tako drugačne, da narekujejo različno diagnostiko. Taka tipa pa sta za zdaj dva.” Sicer pa so virusi po Ihanovo kot nekakšne Rubikove kocke, ki se neprestano po malem spreminjajo, saj je to njihov evolucijski adut. Ključna napaka se je zgodila med zimskimi počitnicami Kot pojasnjuje Ihan, epidemiologi in imunologi ta hip po vsej Evropi komunicirajo med sabo o tem, kakšno strategijo ubrati pri množičnem testiranju. “V prvi fazi epidemije smo skušali virus ujeti, iskali smo vsakega okuženega in skušali z njim razčistiti pot okužbe. Do zdaj smo torej testiranja v veliki meri izvajali v epidemiološke namene, da smo lahko dobili sliko prihoda novega virusa. V drugi fazi nas epidemiologija ne bo več zanimala, tistemu, ki bo zbolel in bo imel ustrezen opis bolezni, bo popolnoma mogoče pripisati okužbo z novim virusom, testirali bomo le še težje bolnike, ki bodo potrebovali bolnišnično zdravljenje, tisti z milejšimi znaki pa bodo ostali doma po podobnem protokolu kot pri gripi.” Kot zelo pomembno je Ihan poudaril tudi testiranje na najobčutljivejših točkah, zlasti tistih ljudi, ki so zaposleni v zdravstvenem sistemu. “Te ljudi se izplača testirati vsak dan, da bi preprečili prenos okužbe na bolnike.” “Nikoli ne moremo biti povsem prepričani, da nismo tudi sami okuženi. S tem ko upoštevamo higienska pravila in pravila razdalje do drugega človeka, tudi preprečujemo, da bi okužili nekoga, ki ga res ne bi želeli.”   Kot pripomni, je hipna okužba Slovencev v veliki meri posledica zimskih počitnic. “Če gledamo nazaj, bi se moral minister v prvem tednu zimskih počitnic oglasiti in sporočiti, da je v Italiji okužba, ter zabičati tistim, ki so se vračali s počitnic v Italiji, naj ostanejo 14 dni doma; tistim, ki so nameravali na počitnice teden dni pozneje, pa to odsvetovati. To, kar zdaj spremljamo, so pozitivni testi italijanskih počitnic. A to so samo laboratorijski pozitivni testi, to je prva faza okužbe. Ostali, ki se testirajo in ki še nimajo znakov bolezni, so v glavnem iz poklicev, ki morajo še posebej skrbeti za to, da so zdravi. Zato nastaja napačen vtis, da samo zdravniki smučajo. Zdravniki so samo tisti, ki so se testirali. Iz izkušenj vemo, da bomo tiste, ki se niso testirali, začeli odkrivati naslednji teden, ko se bo pojavila druga faza bolezni, kar pomeni, da niso samo zdravniki med nami, ki širijo okužbo, ampak je še vsaj petkrat ali desetkrat več drugih, ki se niso testirali. To pa se bo pokazalo v prihodnjih tednih.” V resnici je okuženih od petkrat do desetkrat več ljudi Kot Alojz Ihan še sklene, “je virus je tukaj med nami. Ne smemo se pustiti začarati s številkami z novinarskih konferenc, to so le tisti okuženi, ki so zaradi posebne pozornosti pretestirani. V resnici je okuženih od petkrat do desetkrat več. Če ne vzdržujemo distance z drugimi ljudmi, ne prispevamo k zajezitvi okužbe. Nikoli ne moremo biti povsem prepričani, da nismo tudi sami okuženi. S tem ko upoštevamo higienska pravila in pravila razdalje do drugega človeka, tudi preprečujemo, da bi okužili nekoga, ki ga res ne bi želeli. Recimo nekega našega svojca, ki je starejši ali ima kronično bolezen. S tem bomo mogli živeti kar nekaj časa in upam, da bomo država, ki bo to epidemijo uspešno zavrla”. Naročite se na poseben podkast Vala 202 o koronavirusu Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja. V vseh aplikacijah za podkaste.

Dr. Andrej Bauer: Ob podobnem trendu rasti in brez upoštevanja strogih ukrepov bi lahko čez tri tedne imeli čez 80 tisoč okuženih. Število obolelih za novim koronavirusom v Sloveniji kaže, da se okuženost ljudi širi z eksponentno rastjo, število okuženih se podvoji na dva dneva, to pa moramo jemati resno. Kot pravi profesor na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Andrej Bauer, bi lahko imeli pri podobnem trendu rasti in brez upoštevanja strogih ukrepov čez tri tedne čez 80 tisoč okuženih, zato je izjemno pomembno, da se držimo strogih ukrepov in kar se da zmanjšamo število interakcij. “Če bi z ukrepi lahko zmanjšali osnovo eksponentne rasti za 20 odstotkov, bi imeli čez tri tedne 5000 obolelih. Brez ukrepov bo to število 80 000. To pa so številke, ki pomenijo razliko med tem, ali se začne družbeni sistem rušiti oziroma še lahko deluje.”

Strokovnjaki opozarjajo, naj se starostniki ne izpostavljajo nevarnosti in naj jih ne ogrožajo tudi drugi, četudi jim želijo pomagati. Dosedanji podatki o koronavirusu kažejo, da so daleč najbolj ogrožena skupina ljudi starostniki, še posebej tisti s pridruženimi kroničnimi boleznimi. Zato strokovnjaki še posebej opozarjajo, naj se ne izpostavljajo nevarnosti in naj jih ne ogrožajo tudi drugi, četudi jim želijo pomagati. Prostovoljci mariborskega humanitarnega društva Humanitarček so bili včeraj obveščeni, da so nekateri stanje strahu in negotovosti že izrabili kot priložnost za zlorabo: “Na terenu so se začeli pojavljati “prostovoljci”, ki poskušajo paniko starostnikov zlorabiti. Ponujajo plačila položnic, odhod v trgovino in nakup zdravil.“ “Nikoli ne vemo, kdo ta oseba je. Odsvetujemo sodelovanje z nekom “novim”. To, da si kljuko podajajo različni prostovoljci, ni na mestu.”   Dr. Ninna Kozorog opozarja, da glede na to, da so vse nenujne zdravstvene storitve odpovedane: “Starostnikom in njihovim svojcem predlagamo, naj se posvetujejo z zdravnikom. Sanitetni reševalni prevozi normalno delujejo, tudi patronaže.” “Poglejmo po svojem bloku, soseski. Pokličimo starejše in na ta način ohranjajmo socialni stik. Vprašajmo, kaj potrebujejo iz trgovine, in jim to pustimo na pragu.”