Moderno bojevanje se je ob aktualnih vojnah močno spremenilo, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo dodatne moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije, kako je z avtonomnim orožjem? Pod drobnogled najprej jemljemo brezpilotne letalnike oziroma drone, ki zelo spreminjajo razmere in taktike na bojiščih. Sogovorniki: dr. Ulrike Franke, Evropski svet za zunanje odnose; dr. Uroš Svete, direktor Urada vlade za informacijsko varnost; Marko Peljhan, interdisciplinarni umetnik in soustanovitelj podjetja C-Astral; Matej Meglič in Tomaž Plešec, vodilna v slovenskem proizvajalcu dronov ElevonX; Robert Verlič in Janez Nebec, poznavalca brezpilotnikov.

V tednih, ko se približujemo referendumu o novem bloku jedrske elektrarne, se v Frekvenci X sprašujemo, kako deluje jedrska elektrarna, kako s cepitvijo atomov nastaja električna energija. Obiskali smo jedrsko elektrarno v Krškem, pri tem spremljali delo v nadzorni sobi, poizvedovali, kako skladiščijo visokoradioaktivne odpadke, in preverili, kako dobro je elektrarna pripravljena na morebitne hude naravne in druge nesreče.Sogovorniki:  Andrej Kavčič, vodja za nuklearno gorivo in sredico, NEK  Peter Jan, vodja projektnih sprememb, NEK Ida Jerele Novak, odnosi z javnostmi, NEK 

Razvoj umetnih nevronskih mrež, kar je strojno učenje pripeljalo do neslutenih razsežnosti, molekule, ki imajo posebno vlogo pri uravnavanju delovanja genov in dosežki na področju raziskovanja proteinov. Znanstveniki v ozadju teh odkritij so letošnji prejemniki Nobelovih nagrad in v ospredje jih postavljamo tudi v tokratni Frekvenci X. Čemu so s svojimi odkritji tlakovali pot, kako so vplivali na razvoj znanosti in kakšna je njihova raziskovalna pot.

V današnji oddaji odkrivamo, kako lahko znanost postane zanimiva in dostopna vsakomur. Prvi gost je Petr Brož, češki planetarni znanstvenik in uspešen pisatelj, ki s svojo sproščeno komunikacijo premošča prepad med zapletenimi pojavi in javnostjo. Pogovarjali smo se še s Sašo Cecijem, hrvaškim fizikom in priljubljenim komunikatorjem znanosti, ki dokazuje, da lahko znanost ob glasbi in kozarčku najljubše pijače navduši še takšnega nepoznavalca. Ob koncu pa še v svet znanstvenega gledališča iz Bonna, kjer študentje fizike s kreativnimi predstavami po Evropi širijo ljubezen do znanosti.

Je biblična zgodba o Noetovi barki znanstveno sploh mogoča? Zakaj vrsti grozi izumrtje, če se ohrani le nekaj njenih predstavnikov? V zadnji epizodi Xkurzije na Valu 202 se podajamo v svet molekularne ekologije z raziskovalci Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki skušajo s pomočjo genetike razumeti, kako hitre spremembe v okolju vplivajo na ogroženost posameznih vrst živih bitij. Pri tem stavijo tudi na pomoč javnosti in bioinformatike. Predstavili so nam, kako na terenu zbirajo vzorce genetskega materiala, kako tega potem pripravijo in preučujejo v laboratoriju in kakšna je nadaljnja računalniška obdelava. Sogovorniki so člani skupine za molekularno ekologijo prof. dr. Elena Bužan, Aja Bončina, Urša Gerič in Luka Dunis.

Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.V predzadnjem delu Xkurzije še ne diši po jeseni, ampak po borovcih, travi, prsti, konjskem znoju, smodniku, kisu in dimu. Smo namreč na obisku v laboratoriju, v katerem ves čas brni, kjer v hladilniku najdemo kupe papirja, poleg hladilnika pa škatlo, polno starih plastičnih igrač. Po njem nas vodijo kemiki dr. Matija Strlič, dr. Tjaša Rijavec in Emma Paolin.

Xkurzija gre tokrat v laboratorij na prostem. Za geografe je namreč laboratorij kar cel svet in Jan Grilc se je z dr. Blažem Repetom odpravil na geografski izlet po Ljubljani. Opremo sta naložila kar na kolo in preučevala sestavo kamnin, vzorčila prst in odkrivala invazivne rastline. Kaj vse skrivajo ljubljanska tla? Kako je človek vplival na podobo naravnega parka in kako upravljati s tlemi v gosto poseljenem mestu?

Kaj skupnega imajo brbotanje, vonj po žveplu in železu ter zvok tekoče vode? V Xkurziji potujemo severovzhodno, natančneje med mineralne vrelce in mofete, posebne strukture naravnega izvira čistega in hladnega ogljikovega dioksida. V Ščavniški dolini v bližini Gornje Radgone obiščemo Ivanjševsko, Lokavško in Poličko slatino, s sabo vzamemo veliko glasnih in malo tišjih pripomočkov, ne pozabimo niti na milne mehurčke, ki nam pomagajo pri posebnem preizkusu. Vodička po mineralnih vrelcih in mofetah: dr. Nina Rman z oddelka za hidrogeologijo in podzemne vode na Geološkem inštitutu Slovenije. Zapiski: Xkurzija, 1. del: Na lovu za netopirji v turjaških cerkvah; Xkurzija, 2. del: Čmrlji so pri opraševanju cvetov do štirikrat hitrejši od medonosnih čebel; Xkurzija, 3. del: Meritve mišic in možganov v različnih okoljih.

Dobrodošli globoko v notranjosti človeškega telesa. V Xkurziji se namreč odpravljamo vse do naših mišic, kjer opazujemo njihovo električno aktivnost, natančneje aktivnost 639 skeletnih mišic, ekskluzivno pa prisluhnemo tudi zvoku ob njihovem krčenju. V laboratoriju za sistemsko programsko opremo na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, ki velja za enega vodilnih v svetu na tem področju, nas je pozdravil dr. Aleš Holobar, s sodelavcema Matejem Krambergerjem in Tanjo Botić. Od mišičnih krčev, ki so še predobro znani nam vsem, pa vse tja do krmiljenja bionskih rok. O vsem tem govorimo v Frekvenci X. *Laboratorij za sistemsko programsko opremo se napaja tudi iz evropskih sredstev. Eden izmed uspešnejših projektov nosi naslov Hybrid Neuro, pri njem pa poleg Univerze v Mariboru sodeluje tudi konzorcij mednarodnih partnerjev, ki so vodilni na področju nevronskih vmesnikov. V sklopu projekta bodo številni mladi raziskovalci pridobili svoje doktorate, s pomočjo teh finančnih sredstev pa na fakulteti tudi ozaveščajo publiko in druge raziskovalce s tega področja.

Kolikokrat ste o kom, ki je delaven, slišali reči: “Priden je kot čebela,” nikoli pa niste slišali: “Marljiv je kot čmrlj?” Tako je morda zato, ker v ljudskem izročilu velja, da so čmrlji leni in počasni, čebele pa hitre in delavne. A kot lahko spoznamo na tokratni XKurziji, so čmrlji nenadomestljivi in še kako pomembni opraševalci. Ali ste vedeli, da so veliko hitrejši in spretnejši kot medonosna čebela? Da so sposobni opraševati tudi v vetru, dežju in mrazu in da je danes evropska trgovina s čmrlji vredna 50 milijonov evrov? Če smo vzbudili vašo radovednost, vabljeni z nami na obisk laboratorija za čmrlje na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Naš sogovornik je poznavalec in ljubitelj čmrljev dr. Danilo Bevk.

Obiskali smo stalne prebivalce številnih cerkva po državi – netopirje. V zadnjih 20 letih so biologi pregledali več kot 1700 stavb kulturne dediščine in netopirje našli v štirih petinah vseh stavb, najpogosteje prav v cerkvah.In v dve izmed njih smo se za poletno edicijo oddaje pred kratkim odpravili z netopiroslovcem Primožem Presetnikom iz Centra za kartografijo flore in favne.

Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi sindrom prevaranta, človeško napako in učinkoviti altruizem.Zapiski: Človeška napaka Sindrom prevaranta kot konstrukt sodobne družbe Učinkoviti altruizem med racionalnostjo in čustvi Serija: Znanstveno leto na Valu, 1. del Znanstveno leto na Valu, 2. del Znanstveno leto na Valu, 3. del

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane. Zapiski: Nevarni odmerki nenevarnih snovi; Prehranski Frankenstein: Skrajno predelana hrana; Nevidni svet predorov; Meteoriti: Skrivnostna brezplačna dostava iz vesolja.

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti. Zapiski: Stoletnica elektroencefalografije: "Mi na daleč prisluškujemo možganom"; Znanost v marcu: Od ekstremofilnih gliv, anafilaksije, do fizikalne fotografije; Mentor leta dr. Roman Kuhar in pregled znanosti v maju; Plavajoča mesta? Zakaj pa ne!    

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.Zapiski: Frekvenca X pred občinstvom: Od orjakov do liliputancev Reportaža iz CERN-a: Kjer premikajo meje znanosti! Roger Penrose: O modi, veri in fantaziji v fiziki Vinska mušica - drobna junakinja, ki tlakuje pot genetiki Kaj bi Kant porekel o Chat GPT-ju in našem podnebnem ravnanju? Oceani: Pregreti modri motor planeta

Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več? Sogovornika: Andrej Hrabar, direktor urada za letalsko meteorologijo Agencije za okolje; Andrej Grebenšek, nekdanji pilot, nadzornik letalskega prometa in predavatelj na ljubljanski fakulteti za strojništvo.

Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki. Foto: Bulgarian Antarctic Institute

Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.Sogovorniki: dr. Gabrijela Kalčikova, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani, dr. Andrej Kržan, Kemijski inštitut, Jože Gregorič, Javno podjetje VOKA SNAGA, Boštjan Okorn, Zveza potrošnikov Slovenije, Damijan Šavron in Sašo Šenk iz podjetja Itos.   Zapiski: Zeleno zavajanje na plastenkah Poročilo Univerze Združenih narodov Koliko plastenk je v Sloveniji

Konec maja je čas za pregled znanstvenih vrhov meseca, ogromno se je dogajalo, predvsem v domačem znanstvenem okolju. Mladi osnovnošolci s I. osnovne šole v Celju so zmagali na tekmovanju FIRST® LEGO® League na Norveškem. Ta mesec smo tudi pri nas opazovali severni sij. V UKC Ljubljana so objavili pomembno študijo o zdravljenju bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma. Dobili smo komunikatorko znanosti, to je postala upokojena profesorica botanike in biologinje celice na Univerzi v Ljubljani dr. Marina Dermastia. Razglasili pa so tudi mentorja leta, ki je gost naše znanstvene oddaje.Sogovornik: prof. dr. Roman Kuhar, mentor leta 2023 in sociolog na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 

V soboto, 18. maja zvečer, so na nebu nad Portugalsko in Španijo opazili svetlo kroglo. Dogodek je posnela Evropska vesoljska agencija s svojimi kamerami v Cáceresu v Španiji. Potrdili so, da je šlo za kos kometa, ki je verjetno zgorel nad Atlantikom na višini okoli 60 kilometrov. Še vedno pa preučujejo njegovo velikost in pot, da bi ocenili ali obstaja možnost, da je kakšen del dosegel površje Zemlje in postal meteorit. Košček vesolja, ki pristane na Zemljinem površju, ki ga hudomušno lahko opišemo kot najcenejšo dostavo iz vesolja, s seboj med drugim prinašajo kopico informacij o zgodnjem nastajanju osončja. Podajamo se na vesoljsko detektivko magnetnih ostankov vesolja z izjemno gostoto, občudujemo zbirko meteoritov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Zakaj največ meteoritov najdejo na Antarktiki? Kako se lahko iskanja meteoritov lotite s pometanjem? Za tiste, ki vas je ob poslušanju morda prijela iskalna mrzlica, pa še ena spodbudna informacija: v primeru, da najdete meteorit, ga lahko, če zagotovite ustrezne pogoje za hrambo, obdržite.Sogovorniki: prof. dr. Tomaž Zwitter, strokovni sodelavec Frekvence X, Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani; dr. Bojan Ambrožič, geolog, Center odličnosti nanoznanosti in nanotehnologije; dr. Miha Jeršek, geolog in direktor Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Kako lahko naredim kar največ dobrega? Naj premišljeno doniram samo skrbno izbranim humanitarnim organizacijam ali naj se raje odločam čustveno in pomagam po trenutni inerciji? Pod drobnogled smo vzeli koncept učinkovitega altruizma, ki skuša pomagati na podlagi merljivih dokazov, hkrati pa je deležen tudi številnih kritik. Razpravljamo o različnih konceptih altruizma in dobrodelnosti, vlogi posameznika, države in korporacij.Sogovorniki: filozof Peter Singer, duhovni oče učinkovitega altruizma socialna psihologinja Hana Hawlina, Inštitut za kriminologijo pri PF v Ljubljani psiholog Mark Bračič, Filozofska fakulteta v Ljubljani

Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?Sogovornika: dr. Nataša Karas Kuželički, Fakulteta za farmacijo, urednica v reviji Drug Development Research dr. Andrej Ule, upokojeni profesor logike, teorije znanosti in analitične filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti   Zapiski: Vse je znano: Dias o supervodnosti zavajal in lagal Exclusive: official investigation reveals how superconductivity physicist faked blockbuster results Epilog afere superprevodnosti: Ranga Dias kršil znanstveno intergriteto Superconductivity scandal: the inside story of deception in a rising star's physics lab Poročilo preiskovalne komisije Univerze v Rochesteru Tukaj lahko najdete umaknjenje članke Primer suma poneverbe podatkov pri slovenski raziskovalki Z dovoljenjem smo uporabili insert iz intervjuja Detektivka z ostrim pogledom, ki razkriva "zločine" v znanosti, avtorica Lea Udovč, rubrika Poglobljeno na portalu N1, 24. 7. 2022. Bere Lidija Hartman. 

Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.Gostje oddaje so bili: dr. Matjaž Gregorič, evolucijski biolog, ZRC SAZU; dr. Gregor Belušič, biolog in fiziolog, Biotehniška fakulteta univerze v Ljubljani; dr. Jurij Bajc, fizik, Pedagoška fakulteta univerze v Ljubljani. Poseben gost: Brane Vižintin, Lutkovno gledališče Ljubljana. Bral je Igor Velše. Zapiski: Celotno oddajo poslušajte tukaj

V ponedeljek smo zaznamovali 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.V tokratni Frekvenci X se bomo zadržali predvsem pri dveh stebrih njegove zapuščine: kako je Kant z razlago narave znanja v pomoč znanosti in kako lahko z njegovimi razmisleki o etiki premišljujemo dileme, ki nam jih zastavlja sodobni svet. O Kantu se pogovarjamo s filozofoma Markom Štempiharjem in Tomažem Grušovnikom. Fotografija: Wannapik Vir: Ted Honderich: Oxford Companion to Philosophy Filozofija za gimnazije, 2002

Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj? Odpravimo se na epsko potovanje z arktičnimi čigrami, skrivnostnimi netopirji mračniki, veličastnimi metulji monarhi in milijoni kopitarjev v afriških savanah. Gostje: dr. Al Vrezec, Nacionalni inštitut za biologijo; Primož Presetnik, Center za kartografijo flore in favne; dr. Rudi Verovnik, biotehniška fakulteta v Ljubljani; dr. Miha Krofel, biotehniška fakulteta v Ljubljani.

“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG. Sogovorniki:- nevrolog dr. Bogdan Lorber, vodja Centra za epilepsijo odraslih na Nevrološki kliniki v Ljubljani- dipl. zdr. Ljubo Sambolić, asistent pri EEG-ju, Nevrološka klinika v Ljubljani- kognitivni nevroznanstvenik dr. Micah Murray, Univerza v Lozani

Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika. Oceani niso le nekaj modrega, kar zapolnjuje kotanje med celinami, ampak enkraten motor, ki poganja vse na tem planetu. Ampak oceani, ki so absorbirali daleč največ ogljikovega dioksida, ki smo ga proizvedli, se podobno kot kopno pregrevajo. V ta modri motor planeta se dovaja vse več toplote, to pa že kaže posledice. Kaj nam grozi, če se bodo oceani še naprej segrevali? Pojasnjujeta: fizikalni oceanograf dr. Matjaž Ličer iz Agencije za okolje in Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo dr. Helen Czerski, avtorica poljudnoznanstvene uspešnice The Blue Machine Brala sta Maja Moll in Igor Velše. 

Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.

Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.

Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.

Roger Penrose je v svoji dolgi karieri med vsemi svojimi dognanji pomembno prispeval predvsem na področju matematične fizike v teoriji splošne relativnosti, ki opisuje gravitacijo z vidika diferencialne geometrije prostora-časa. Med bolj znanimi dosežki so njegova neenakost, ki ji mora zadostiti masa celotne snovi v vesolju, teoretični proces za ekstrakcijo energije iz vrteče črne luknje, ter še nedokazana domneva, da gole singularnosti prostora-časa niso dovoljene in da morajo biti vedno skrite za horizonti, ki so enaki tistim, ki omejujejo črne luknje. Poznamo ga tudi po t.i. Penrose-Newman formalizmu, tvistorskem prostoru in po izumu izjemno uporabnih diagramov, ki omogočajo slikovno reprezentacijo in obravnavo kompliciranih geometrij, ki se pojavljajo pri črnih luknjah in v kozmologiji. Nenazadnje pa je avtor tudi t.i. Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prislužili Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. Strokovni pregled: dr. Sašo Grozdanov. Bral je: Matej Rus.

Sogovorniki: Irena Rahne Otorepec, psihiatrinja Gabrijela Simetinger, ginekologija Aleksandar Štulhoher, seksolog Urška Henigman, soavtorica projekta Prvič Rok Gumzej, sodelavec organizacije Logout

Ste vedeli, da bo na celotni progi drugega tira porabljenih za pet Eifflovih stolpov jeklenih armatur? Inženirji, gradbinci in izvajalci del pa seveda pri gradnji ne uporabljajo le kovinskih pripomočkov. Kakšna je znanost za gradnjo predorov, kako ti sploh nastanejo, kdo pri tem sodeluje in kje vse lahko strokovnjaki sploh kopljejo predore? V oddaji slišite tudi zvoke iz globin enega izmed slovenskih predorov.Sogovorniki: Drago Dvanajščak, rudarski inženir in strokovnjak za predorsko gradnjo: dr. Jakob Likar, upokojeni univerzitetni profesor geotehnologije in rudarstva; Enver Šiljić, inženir rudarstva in geotehnolog; Angelo Žigon, inženir gradbeništva in projektant.

Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah. Sogovorniki: dr. Matjaž Gregorič, Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU dr. Nataša Karas Kuželički, Katedra za klinično biokemijo, Fakulteta za farmacijo, UNI LJ dr. Mitja Saje, Filozofska fakulteta, UNI LJ dr. Steve Brusatte, Univerza v Edinburgu

Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.CERN povezuje več kot 15 000 znanstvenikov iz vsega sveta, tudi Slovence. Prav ta teden se je sicer v Sloveniji mudila strokovna skupina Cerna, ki je preverjala, ali naša država izpolnjuje ključne kriterije za polnopravno članstvo v tej ugledni mednarodni organizaciji. Kot so sporočili iz Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, naj bi slovenska zastava predvidoma zaplapolala v Cernu v začetku prihodnjega leta. Sogovorniki: Dr. Tadej Novak, Inštitut Jožef Stefan, Univerza v Novi Gorici (projekt SMASH) Dr. Andrej Gorišek, Inštitut Jožef Stefan Dr. Anja Kranjc Horvat, Science Gateway Center, CERN Dr. Michael Doser, Tovarna antimaterije, CERN Charlotte Lindberg Warakaulle, direktorica za mednarodne odnose v CERN-u Dr. Simone Campana, Podatkovni center, CERN Dr. Markus Zerleuth, Large Magnet Facility, CERN Rende Steerenberg, Kontrolni center v CERN-u Na kratko sodelujejo tudi Saša Novak, Mojca Delač, Saša Senica, Maja Čakarić, Sašo Dolenc in Goran Dekleva. Hvala Znanosti na cesti za organizacijo ekskurzije. Vodenje po CERN-u: Anja Kranjc Horvat, Andrej Gorišek in Tadej Novak. Pomoč pri posnetkih: Mojca Delač

Kaj nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence. Sogovorniki: pilot in raziskovalec varnosti Sidney Dekker, psiholog Boštjan Bajec in zdravnik Andrej Robida.

Pred evropskim dnem boja proti raku Maja Ratej poizveduje o napredku pri diagnostiki in zdravljenju raka, zastavlja pa si tudi vprašanje, kakšno liso je na tem področju pustila koronavirusna doba. V januarski beri novic na področju znanosti jo zanimajo odmevno odkritje 2500 let starih ostankov kompleksa mest v Amazoniji in novi poskusi pošiljanja plovil na Luno. Za konec pod drobnogled vzame še raziskovalni dosežek slovenskih znanstvenikov, ki je januarja odmeval tudi v mednarodnem tisku o popularni znanosti, in sicer kako iz milnega mehurčka ustvariti natančen laser. Sogovorniki: red. prof. dr. Ivan Šprajc, ahreolog; prof. dr. Vesna Zadnik, vodja epidemiologije in registra raka pri Onkološkem inštitutu; dr. Domen Ribnikar, Onkološki inštitut Ljubljana; doc. dr. Matjaž Humar, Institut Jožef Stefan.

V zadnjih nekaj letih se v spletnih časopisih pogosto znajdejo članki o mestih, ki bodo krojila našo prihodnost bivanja. Trajnostno, zeleno, obnovljivi viri energije, javni prevoz, 15-minutno mesto, individualnost bomo zamenjali za skupnost … to so pogosto napovedi velikih arhitekturnih birojev, ki snujejo tako imenovana mesta prihodnosti. Mesta, ki bodo nasledila takšna, kot jih poznamo danes.Pri Frekvenci X smo se torej podali v raziskovanje, kaj vse je mogoče graditi in kje. V New York smo poklicali arhitekta Daniela Sundlina, ki deluje pri danskem arhitekturnem biroju BIG. Tudi v sodelovanju z Združenimi narodi bodo kmalu začeli graditi prototipno mesto na vodi. Kako bo to videti in zakaj bomo tudi s takšnimi mesti v prihodnje kljubovali dvigu vodne gladine, odgovarja v aktualni epizodi. Komu bodo taka futuristična mesta, tudi v puščavi, namenjena in kakšen bo njihov (okoljski) vpliv, pa z dr. Stanislavom Lenartom z Zavoda za gradbeništvo Slovenije in dr. Špelo Hudnik z ljubljanske fakultete za arhitekturo.

V delu leta, ko na nas od vsepovsod prežijo okužbe dihal, pri Frekvenci X opazujemo simfonijo našega telesa v boju zoper njih. Še posebej nas zanimajo vročina, kašelj in kihanje, nad katerimi bdijo različni možganski dirigenti.Ob tem se sprašujemo, zakaj je naša idealna temperatura malo pod 37 stopinjami Celzija in kaj se v telesu dogaja, ko se viša. Poizvedujemo tudi, kako je mogoče, da se pri določenih zdravilih kot stranski učinek pojavi kašelj, in zakaj je nevarno zadrževati kihanje. Gostje:• Dr. Maja Bresjanac, Inštitut za patofiziologijo, Medicinska fakulteta v Ljubljani• Lana Blinc, Inštitut za patofiziologijo, Medicinska fakulteta v Ljubljani• Dr. Marko Pokorn, Pediatrična klinika, UKC Ljubljana• Pavel Kvapil, veterinar v Živalskem vrtu Ljubljana

Povprečen posameznik v industrializiranih državah s hrano letno zaužije osem kilogramov aditivov, kupi pa le dva kilograma moke. Trend prehranjevanja, ki ga narekujeta pomanjkanje časa in velika količina priročnih, za takojšnje zaužitje pripravljenih živilskih izdelkov, gre namreč v smer, ko vedno manj obrokov pripravimo sami. Pri tem zaužijemo vedno več tako imenovane ultraprocesirane hrane, med katero spadajo čips, zamrznjena lazanja, sladke žitarice, rastlinske alternative za sir in meso in podobno. Kako taka hrana vpliva na naše telo in svet okoli nas? Kako jo prepoznati?Sogovorniki: izr. prof. dr. Mojca Korošec, Oddelek za živilstvo ljubljanske Biotehniške fakultete; prof. dr. Maja Bresjanac, Inštitut za patološko fiziologijo; prof. dr. Igor Pravst, Inštitut za nutricionistiko. Zapiski: Chris van Tulleken: Ultra-Processed People; aplikacija Veš kaj ješ; Za srce: znak varovalnega živila. 

Veter, nevihte, kresovi…vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In danes bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali celotno njegovo površje, ter pogledali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.Ste vedeli, da Sončno delovanje povzroči tudi eno najlepših predstav na nebu - pojav mnogoterih imen? Severni sij, polarni sij, severne luči, aurora borealis. Za fizikalno razlago o tem, kako nastane, pa prisluhnite tokratni oddaji s številnimi gosti: Strokovni sodelavec dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, dr. Primož Kajdič, univerza Universidad Autónoma de México (UNAM), njegov blog: Sončni blog, dr. Jure Atanackov, raziskovalec na Geološkem zavodu Slovenije in ljubiteljski astronom. Foto: Jure Atanackov, 5.11.2023, iz Gomile (Dolenjska)

V zadnji letošnji Frekvenci X gostimo dva znanstvenika, profesorja, komunikatorja znanosti, strokovna in tudi življenjska sopotnika, ki sta z biologijo in tudi med seboj povezana že več kot 40 let. Od samih začetkov, ko je po študentski ekskurziji na Šrilanko izmed vseh rastlin, ki jih je videl, poznal le "palme" in jo je opisoval kot bolj hedonistične sorte, njo pa je v nove daljave in na nove poti priganjal potepuški gen, pa do tega, da sta se njuni poti polagoma prepletli in razširili. Ona je postala priznana biokemičarka, ki je pogledala v notranjost koruznega zrna in vse okoli sebe zdravila za rastlinsko slepoto, on pa se je uveljavil na področju živalskih strupov in več let bedel nad maturitetnimi izzivi v biologiji. Že dolgo poskušata znanost približati tudi množicam in jim predstaviti lepoto našega planeta. Če je ne bomo znali ceniti in ohraniti, bo v ne tako daljni prihodnosti večnost za vrsto homo sapiens postala le še končnost. Gosta Maje Ratej sta dr. Marina Dermastia in dr. Tom Turk.

Thomas Dietterich je zaslužni profesor na javni univerzi v Oregonu in pionir strojnega učenja, ki na tem področju raziskuje že od leta 1977. Od nekdaj ga je zanimalo - kako se znanstveniki učijo o svetu? In v kontekstu računalnikov je to vprašanje strojnega učenja. Torej, kako se računalniki učijo o svetu?Ob pomoči strojnega učenja se že vrsto let ukvarja z opazovanjem selitve ptic, omenja velik pomen občanske znanosti, ki znanstvenikom pomaga pri raziskovanju, govoril bo tudi o umetni inteligenci in o povezavi med matematiko ter glasbo. V prostem času ga navdušuje flamenko, zase pravi, da je v vsakdanjem življenju izjemno racionalen in previden, pri flamenku pa gre le za čustva. In tako doseže ravnovesje v življenju.

"Impostor syndrome" v slovenščini najpogosteje imenujemo sindrom prevaranta, pojavlja se tudi poimenovanje sindrom vsiljivca. Gre za psihološki konstrukt, katerega značilnost so občutki dvomov o lastni sposobnosti, kompetentnosti in inteligentnosti, čeprav objektivni dosežki kažejo nasprotno. Kakšni so znaki in občutki ob tem sindromu, kako je povezan s perfekcionizmom, kaj menijo psihologi in psihiatri, v kolikšni meri gre za konstrukt novodobne družbe kapitalizma in vplivnežev.

Mesec je naokoli in znova v zadnji novembrski epizodi Frekvence X zbiramo in izberemo nekaj najodmevnejših znanstvenih raziskav preteklega meseca. Tokrat se še posebej posvečamo prvemu nacionalnemu dnevu občanske znanosti, katere ambasadorka je dr. Zarja Muršič, povzamemo pa tudi nov pridobljeni projekt ERC, ki ga je tokrat dobil dr. Lev Vidmar z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Stefan.

Vodik je najmanjša, najlažja in najbolj razširjena molekula v vesolju. A v naravi ga samega po sebi skoraj ne najdemo, pridobiti ga je treba iz vode ali fosilnih goriv, kot so plin, premog in nafta. Potem ko se že lep čas uporablja za raketno gorivo, ga zdaj spodbujajo tudi kot čisto in varno alternativo nafti in plinu za ogrevanje in prevoz. Vodik je zadnja leta postal vroča politična tema, vlade po svetu, pa tudi Evropska unija, zanj namenjajo milijarde, toda ali je ves ta hrup res upravičen? Je res najboljša podnebna rešitev? Poleg strokovnega sodelavca dr. Mateja Huša iz Kemijskega inštituta je sogovornik še: dr. Tomaž Katrašnik s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani

Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.Sogovorniki: dr. Alojz Ihan, Medicinska fakulteta UNI LJ dr. Nina Gunde Cimerman, Biotehniška fakulteta UNI LJ dr. Sara Talian Drvarič, Kemijski inštitut dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko UNI LJ dr. Tadej Troha, ZRC SAZU Sovoditelj dr. Luka Snoj, Inštitut Jožef Stefa in Fakulteta za matematiko in fiziko UNI LJ Okroglo mizo, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, je posnel tonski mojster Damjan Rostan.

Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.Sogovorniki: dr. Alojz Ihan, Medicinska fakulteta UNI LJ dr. Nina Gunde Cimerman, Biotehniška fakulteta UNI LJ dr. Sara Talian Drvarič, Kemijski inštitut dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko UNI LJ dr. Tadej Troha, ZRC SAZU Sovoditelj dr. Luka Snoj, Inštitut Jožef Stefan in Fakulteta za matematiko in fiziko, UNI LJ   Okroglo mizo, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, je posnel tonski mojster Damjan Rostan. Posnetku celotne okrogle mize lahko prisluhnete na: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/175001526

Tako je že v 16. stoletju dejal švicarski alkimist in zdravnik Paracelsus in z njegovo mislijo se v tokratni Frekvenci podajamo po poti strupov.»Veliko je stvari, ki jim ne rečemo strup, ampak lahko ubijejo človeka,« je dejal že kultni lik iz romanov Agathe Christie Hercule Poirot in z njegovo mislijo se v najnovejši Frekvenci podajamo po poti strupov. Kakšen odmerek loči strup od snovi, kako sploh ugotavljamo in iščemo strupe, so znani že vsi? Sogovornici: dr. Lucija Peterlin Mašič s Katedre za farmacevtsko kemijo Fakultete za farmacijo in dr. Tina Kosjek, raziskovalka na Odseku za znanosti o okolju Instituta Jožef Stefan.

Sinoči so lahko številni po Sloveniji opazovali žareče rdeče severno nebo, ki je bilo posledica severnega sija, sicer zelo redkega pri nas.Kot je pojasnil astrofizik Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani, so astronomi že v petek zaznali močen sončev izbruh, tako so morebiten severni sij napovedovali tudi pri nas. Pojav se je v zadnjih tednih pojavil tudi nad Veliko Britanijo, ZDA in Nemčijo. Najlepše viden je običajno jeseni in spomladi, pogostost tega pojava v srednji Evropi pa je odvisna od dejavnosti Sonca.

Dvignimo malo prahu ... okoli prahu! Ste ta teden že obrisali prah in posesali? Morda bi morali … Zagotovo pa boste, ko vam na uho zaide najnovejša Frekvenca X, ki skupaj z geologom Klemnom Teranom spoznava hišni in cestni prah ter njune skrb vzbujajoče plati. V dneh, ko se sliši svetopisemski stavek 'Prah si in v prah se povrneš', pa bomo tudi na lovu za kozmičnim prahom. Smo iz enake snovi kot zvezde, pravi sogovornik, britanski planetarni znanstvenik Matthew Genge, ki se posveča kozmičnemu prahu. Kaj vse nam sporoča ta milijardna množica delcev, ki vsako leto pristane za Zemlji?

Pregledi meseca so nazaj. Tokrat pregledujemo najopaznejša znanstvena odkritja oktobra. Nobelove nagrade smo že obdelali, v današnji oddaji se bomo posvetili Zoisovim nagradam, ki so nekakšne slovenske Nobelove nagrade. Gostimo Zoisovo nagrajenko za posebne dosežke na področju farmacevtske kemije in toksikologije dr. Lucijo Peterlin Mašič. S kolegi raziskuje nadomestke bisfenola A, spojine, ki jo uporabljajo za pridobitev plastike, BPA pa je problematičen, ker je motilec endokrinega sistema. Slišite lahko tudi nekaj drugih novic iz sveta znanosti.

Postavite na mizo skledo sadja in v hipu bodo tam. Vzamejo se tako rekoč iz nič – majhne, rjave, z velikanskimi očmi. Te drobne in za mnoge tako moteče vinske mušice, ki jih je največ prav jeseni, imajo neverjetno znanstveno pot, podpisujejo se pod kar šest Nobelovih nagrad.Že desetletja tlakujejo pot napredku v genetiki, brez njih si ne znamo predstavljati razvoja nevrobiologije. V zadnjih 100 letih je zaradi svoje genetske podobnosti s človekom in drugih prednosti postala eden od najbolj raziskanih mehanizmov na svetu. V zadnjem času pa so postale resnično pomembne pri personalizirani terapiji raka. Zakaj je mušica tako priročen modelni organizem, kako genetsko podobna si je s človekom in ali res utaplja ljubezenske težave v alkoholu? Sogovorniki: dr. Rok Kostanjšek, Katedra za zoologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani dr. Gregor Belušič, Katedra za fiziologijo, antropologijjo in etologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani dr. Thomas Kaufman, genetik in zaslužni profesor na Univerzi Bloomington v ameriški zvezni državi Indiana Marsikaj o mušici izveste na FlyBase.org, ki jo je ustanovil Thomas Kaufman.  Brali so Mateja Perpar, Igor Velše in Aleksander Golja, izbor glasbe Jernej I. Sobočan. 

Jupiter je daleč največji planet v sončnem sistemu – več kot dvakrat večji od vseh drugih planetov skupaj! Kljub neznansko lepim umetelnim progam in lisam vladajo tam sila neprijazno okolje, ledeno mrzle temperature in pošastno sevanje. In zakaj nas ta tako neprijazen svet potem tako zanima? Zakaj k njegovim štirim družicam, Galilejevim lunam, pošiljamo novo evropsko sondo? Odgovor je preprost – voda in skrito življenje. Če bi bila naša Zemlja frnikola, bi bil Jupiter velik kot košarkarska žoga. K njemu se je aprila podala tudi evropska sonda Juice. Sogovornika: dr. Michele Dougherty, astrofizičarka, vodja oddelka za fiziko na Imperial College v Londonu in sodelavka pri misiji Juice; dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani. Brala sta Mateja Perpar in Igor Velše.    ***Maja dodaja še popravek: V prispevku smo kmalu za Galilejem omenili, da potujemo 600 let naprej v prihodnost. Tu smo se malo ušteli pri računanju ali pa je letnica 1610 predolgo ostala v mislih. Pravilno je, da potujemo seveda 400 let naprej v prihodnost. 

Raziskave elektronov v atomih in molekulah, ki se odvijajo na nepredstavljivo kratkih časovnih skalah, znanstvena dognanja v ozadju mRNK cepiv, ki so pomembno zaznamovala pandemijo koronavirusa, in pa kvantne pike, polprevodniške nanostrukture, ki se jih uporablja na več različnih tehnoloških področjih. To so presežki, za katere bodo letos v Stockholmu med drugim podelili Nobelove nagrade. Kaj natanko so odkrili izpostavljeni znanstveniki, kako se te raziskave kažejo v praksi in kakšne so njihove življenjske zgodbe, analiziramo v Frekvenci X, ki si tokrat podaja roke z znanstveno redakcijo Prvega programa Radia Slovenija.Sogovorniki: - Dr. Tomaž Bratkovič, Fakulteta za farmacijo v Ljubljani - Dr. Dragan Mihailović, Inštitut Jožef Stefan - Dr. Matjaž Humar, Inštitut Jožef Stefan

Josef Ressel je bil morda eden zadnjih res širokih mislecev. Po osnovni izobrazbi gozdar, je pomemben pečat pustil na zelo različnih področjih. Tehnike in inovacij se je loteval na način Leonarda Da Vincija. Najbolj je znan po izumu ladijskega vijaka, pomembna je njegova vloga pri pogozdovanju Krasa, bil je hidrotehnični strokovnjak. V prvem obdobju industrijske revolucije se je ukvarjal z novimi materiali in tehnologijami, zlasti pa ga je pritegnilo raziskovanje možnosti tehnoloških izboljšav v prometu in energetiki. Med zanimivejše ideje lahko štejemo tudi brezsmradno stranišče in lokomobil. Deloval je na Dolenjskem, na Krasu, v Trstu in Ljubljani, kjer je umrl leta 1857. Josef Ressel je bil češko-nemških korenin, v Ljubljani ima svojo cesto in spomenik, v Šentjerneju so mu posvetili metuljček in penino, načrtujejo tudi Resslov most. Kakšna je njegova zapuščina?

Kdo je bil Jožef Stefan? Čeprav se nam zdi, da ga vsi po malem poznamo, saj je po njem poimenovan največji znanstveni inštitut v Sloveniji, pa o njem v resnici vemo zelo malo. Znano je, da je bil otrok revnih in nepismenih staršev, s svojo nadarjenostjo in osredotočenostjo pa je kmalu dokazal, da je velik učenjak, postal je tudi eden vodilnih znanstvenikov v avstrijskem cesarstvu. Fizika je bila njegovo življenje - dobesedno, veliko dni je prespal kar na inštitutu, ki ga je vodil, ker je bil tako zelo predan delu. Poročil se je šele pri 56 letih in v sreči v dvoje je užival le kakšno leto, saj je kmalu po poroki umrl zaradi možganske kapi. Kdo je bil torej ta veliki fizik, edini znanstvenik slovenskega rodu, po katerem je poimenovan tudi fizikalni Stefan-Boltzmannov zakon?

Njeno življenje ni bilo lahko. Izgubila je edinega otroka, podpirala v vojni poškodovanega moža in kariero gradila v moškem akademskem svetu ter v času najostrejše stalinizacije.Kot pravijo, naj bi prva slovenska filozofinja, dekanja in izvrstna pedagoginja Alma Sodnik osivela že pri 30. Toda nikoli ni opustila svoje strasti do filozofije in svoje predanosti poučevanju. To briljantno učenjakinjo, poliglotko in na novo odkrito vzornico mnogim generacijam študentov predstavljamo v seriji portretov pomembnih slovenskih znanstvenikov. Portret Alme Sodnik so nam pomagali spisati filozofa Olga Markič s Filozofske fakultete v Ljubljani in Bojan Žalec s Teološke fakultete v Ljubljani ter Helena Koder, ki jo z Almo Sodnik vežejo družinske vezi in ki je gostovala v oddaji Ars Humana, ki jo je marca vodil Gregor Podlogar.

Ogrevanje pred novo sezono Frekvence X začenjamo z zavojem v preteklost, k znanstvenikom, ki so se rodili ali delovali na slovenskih tleh in so splošni javnosti manj znani. Kot prvemu se bomo posvetili profesorju Milanu Vidmarju, ki je zaznamoval razvoj slovenske elektrotehnike in prva leta ljubljanske Univerze. O profesorju Vidmarju kot pionirskem elektrotehniku, vrhunskemu šahovskemu velemojstru in velikem borcu, ki je vplival na družbeni in gospodarski razvoj slovenskega ozemlja v svojem času, se je Jan Grilc pogovarjali s tremi gosti, ki jim je profesor Vidmar vsakemu po svoje zaznamoval življenjsko pot. Kdo je bil torej človek, ki je odločilno vplival na razvoj Univerze v zgodnjih letih, spoznal Nikolo Teslo in odigral legendarne partije z največjimi velemojstri šaha v svojem času? Gosti: - prof. dr. Rafael Cajhen, predavatelj, mentor in raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko - prof. dr. Maks Babuder, dolgoletni direktor Elektrotehniškega inštituta Milan Vidmar - prof. dr. Ivan Bratko, Fakulteta za računalništvo in informatiko, šahovski mojstrski kandidat

Delaš, se trudiš, da boš pred dopustom storil vse, kar moraš, končno odideš iz pisarne, ugasneš luč, odzdraviš kolegom in v glavi snuješ načrte za dopust. Pakiraš, se voziš na morje, potem pa kar naenkrat bolečine v mišicah, smrkanje, morda celo vročina. Znano? Marsikomu verjetno res. Preddopustniška Frekvenca X se torej odpravlja na teren tako imenovane bolezni prostočasja. Zakaj se zgodi, da pogosto zbolimo ravno takrat, ko naj bi se imeli fino. Torej - na dopustu. Po odgovore smo se odpravili k tistemu, ki je pravzaprav avtor besedne zveze bolezen prostočasja - to je klinični psiholog dr. Ad Vingerhoets, zdaj že upokojeni profesor z univerze Tilburg na Nizozemskem. Pri oddaji pa pomagajo še psihoterapevtka dr. Tina Bončina, endokrinologinja dr. Marija Pfeifer in imunologinja dr. Esther Sternberg iz Medicinske fakultete Tucson Univerze v Arizoni, ki se ukvarja s povezavo med možgani in našim imunskim sistemom.

Predzadnja Frekvenca X v letošnji sezoni se tik pred poletno vročino poglablja v namakalne sisteme. Prav ti so bili osnova, na kateri so med drugim zrasle antične civilizacije, od Kitajske do Egipta, hkrati pa so tudi danes marsikje osnova kmetijstva. V Grčiji, Italiji in Španiji na primer namakajo skoraj polovico kmetijskih površin, Slovenija pa le en odstotek. Kakšen je razlog, kako je z vodo in še marsikaj zanimivega, je o namakalnih sistemih izvedela Maja Ratej.Gostje oddaje: dr. Mitja Saje z Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Marina Pintar z Oddelka za agronomijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani dr. Mihael Brenčič z Oddelka za geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani

Po siloviti eksploziji in porušitvi jezu Nova Kahovka, ki je v južni Ukrajini na reki Dneper zadrževal 19 kubičnih kilometrov ali za skoraj pet Tržaških zalivov vode, so obsežni deli pokrajine še vedno poplavljeni, več deset tisoč ljudi pa razseljenih. V tokratni Frekvenci X pri strokovnjakih za visoke vodne pregrade preverjamo, kako zahteven gradbeni podvig so jezovi in katere porušitve jezov so odmevale v zgodovini. Posvetimo pa se tudi nekaterim največjim orjakom med jezovi na svetu. Gostje: dr. Andrej Kryžanowski, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo dr. Matjaž Četina, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Nina Humar, predsednica Slovenskega nacionalnega komiteja za velike pregrade

Uživanje na glasbenih koncertih ima svoje čare, občutka avtentične interakcije ne more nadomestiti nobena tehnologija. Živi glasbeni performansi nas močno pritegnejo, tako pri nastopajočih kot pri publiki sprožijo posebne občutke. Kaj se takrat dogaja v naših možganih, kako na nas vpliva učinek množice, kakšni muzikološki momenti nas prepričajo in zakaj je ubiranje “izštekanih” poti tako privlačno.Sogovornice: dr. Anka Slana Ozimič, nevroznanstvenica dr. Ana Hofman, etnomuzikologinja in antropologinja Saša Vipotnik, glasbenica in nevrologinja Adriana Barton, čelistka in novinarka

V prvi junijski Frekvenci X se oziramo v maj, ko je odmevalo rojstvo otroka, ki nosi DNK treh oseb. Pri dveh pomembnih svetovnih študijah so sodelovali tudi slovenski znanstveniki – v prvi o proteinu FUS, ki je eden od ključnih dejavnikov za nastanek frontotemporalne demence, v drugi pa o tem, da lahko ženske prekinejo hormonsko terapijo pri zdravljenju raka dojk z namenom zanositve in po porodu spet nadaljujejo z njo. Spoznamo tudi aktualnega mentorja leta, gostujoča urednica in gostja pa je tokrat dr. Saša Novak, komunikatorica znanosti 2022 in gonilno srce projekta Znanost na cesti, ki že deset let povezuje javnost z znanostjo.Poglejte še: Prvi dnevnik o Znanosti na cesti Otrok z DNK treh oseb Frontotemporalna demenca in protein FUS Zanositev po zdravljenju raka dojk

Povzetek okrogle mize na Filozofski fakulteti v Ljubljani v organizaciji Znanosti na cesti in Frekvence X. ChatGPT je kot jezikovni model že osvojil jezikovne bravure človeškega sporazumevanja in prebral nesluteno količino vsega, kar se skriva na svetovnem spletu, a strokovnjake vse bolj bega, simptom česa je brbotanje umetne inteligence v globinah. Ne gre le za vprašanja, katere poklice in dejavnosti vse bo umetna inteligenca v prihodnosti nadomestila, nadgradila, olajšala ali izpodrinila ter kako nam bo v pomoč na skoraj vseh področjih, pač pa za negotovost, česa vsega bo še sposobna, a se nam o tem danes še sanja ne. Kako bo zakoličila prihodnost in kako se bomo v novih okoliščinah znašli mi, ljudje? Kaj bo z vrednotami modrosti, učenja in intelektualnega napredka, v kakšno valuto se bo prelevilo znanje in kako se bo na to pripravil izobraževalni sistem?Gostje oddaje so: dr. Marko Robnik Šikonja (Fakulteta za računalništvo in informatiko, UL), strokovnjak na področju umetne inteligence in strojnega učenja, dr. Vida Groznik (Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, UP), raziskovalka umetne inteligence v medicini, dr. Špela Vintar (Filozofska fakulteta, UL), skrbnica študijskega programa Digitalno jezikoslovje, dr. Sebastjan Vörös (Filozofska fakulteta, UL), filozof znanosti, tehnologije in človeškega izkustva. Celoten posnetek okrogle mize

Celoten posnetek okrogle mize na Filozofski fakulteti v Ljubljani v organizaciji Znanosti na cesti in Frekvence X. Kako bo zakoličila prihodnost in kako se bomo v novih okoliščinah znašli mi, ljudje? Kaj bo z vrednotami modrosti, učenja in intelektualnega napredka, v kakšno valuto se bo prelevilo znanje in kako se bo na to pripravil izobraževalni sistem? Gostje: dr. Marko Robnik Šikonja (Fakulteta za računalništvo in informatiko, UL), strokovnjak na področju umetne inteligence in strojnega učenja, dr. Vida Groznik (Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, UP), raziskovalka umetne inteligence v medicini, dr. Špela Vintar (Filozofska fakulteta, UL), skrbnica študijskega programa Digitalno jezikoslovje, dr. Sebastjan Vörös (Filozofska fakulteta, UL), filozof znanosti, tehnologije in človeškega izkustva.

Ste vedeli, da so lahko geni zelo zgovoren vodnik po davni zgodovini? No, vsaj postali so, zdaj, ko jih zmoremo neznansko hitro in učinkovito odčitavati. V samo nekaj letih so raziskovalci na tem področju prečesali 20 000 pradavnih genomov in odkrili marsikaj presenetljivega o naši davni preteklosti.In s pomočjo genov lahko še podrobneje pišemo zgodbe velikanov preteklosti, kakršen je bil med drugim tudi Ludvig van Beethoven, pojasnjuje Johannes Krause, ki je na čelu inštituta Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo v Leipzigu. Nedavno je veliko pozornosti požel z rezultati analize dednega zapisa tega slavnega skladatelja.

Vloga mrtvih v življenju posameznikov v sodobni družbi in Povojne tranzicije v perspektivi spola – primer severovzhodnega jadranskega prostora sta dve raziskovalni temi, ki so ju izbrali pri prestižnem projektu Evropskega raziskovalnega sveta ERC. Omenjena glavna evropska organizacija s financiranjem pomaga vrhunskim znanstvenikom pri raziskovanju določene teme, ki v znanstvenem svetu še ni bila obravnavana. Za svojo originalnost sta bili nagrajeni profesorica Mirjam Mencej z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo in profesorica Marta Verginella z oddelka za zgodovino, obe delujeta na ljubljanski filozofski fakulteti. Govorita o tem, kakšen raziskovalni zagon jima je dal projekt, kaj pravzaprav raziskujeta in kako težko je pridobiti financiranje projekta ERC.

V tretjem delu serije Kmetijstvo prihodnosti se prepričamo, da krave in roboti zelo dobro sobivajo in sodelujejo. V moderni živinoreji je raba robotskih sesalnikov gnoja in molznih robotov zelo napredovala, živali se bolje počutijo, manjši pa je tudi okoljski vpliv. Glede živinoreje ostaja odprtih več vprašanj: kako močno v resnici reja živali obremenjuje okolje, kaj bi lahko dosegli s spremembo prehranjevalnih navad in ali prihodnost prinaša umetno meso? Ob koncu tudi izdelamo zrezek s 3D-tiskanjem.Gosti: dr. Blaž Germšek (Kmetijski inštitut), Simon Čretnik (kmetija Čretnik), dr. Orit Goldman (Steakholder), dr. Žiga Malek (Vrije Universiteit Amsterdam).

V drugem delu serije Kmetijstvo prihodnosti se sprašujemo, kako se spreminjajo načini pridelovanja zelenjave. Sprehodimo se po enem najmodernejših rastlinjakov v Sloveniji, kjer rast desettisočev glav solat nadzoruje umetna inteligenca in kjer so pogoji za rast natančno določeni. Razmišljamo o tem, kje je smiselno postavljati rastlinjake in kako moramo spreminjati bolj klasične postopke talne rasti, hkrati pa ugotavljamo, ali so urbane vertikalne farme le modna muha ali tehnologija prihodnosti. Poskusimo pa tudi vesoljski paradižnik. Avtorja: Jan Grilc, Neža Borkovič Gosti: dr. Blaž Germšek (Kmetijski inštitut), Niko Miholič (Panorganix), dr. Žiga Malek (Vrije Universiteit Amsterdam)

Začenjamo z novo serijo, ki smo jo poimenovali kar Kmetijstvo prihodnosti. Na področju pridelave hrane nas čaka mnogo izzivov - hitra rast svetovnega prebivalstva pomeni vse večje potrebe po hrani, hkrati pa podnebne spremembe in z njimi povezani vremenski ekstremi vse bolj otežujejo pridelavo. V seriji bomo ugotavljali, katere tehnologije in novi pristopi nam bodo pomagali pridelati dovolj hrane ter manj obremenjevati okolje. V prvem od treh delov o prsti in semenih. Gosti: dr. Blaž Germšek, dr. Barbara Pipan, dr. Žiga Malek

V marčevskem znanstvenem pregledu je v središču naše pozornosti tema, ki v negotovost postavlja številne znanstvenike. Tehnologije umetne inteligence presenečajo s svojimi zmogljivostmi. Program ChatGPT je zmožen na podlagi uporabnikovega vprašanja ali trditve avtomatsko generirati smiseln odgovor. Znanje, ki si ga je program nabral prek strojnega učenja, pretvarja v preproste odgovore, daljše tekste, eseje ali celo povzetke znanstvenih tekstov. Preverimo tudi izplen konference o vodi, ki so jo po dolgem času organizirali Združeni narodi. Spoznamo prejemnike nekaterih nagrad, ki so jih v znanosti podelili v prvem pomladnem mesecu, in rezultate, ki jih je pokazala nova analiza odpadnih voda pri nas. Na tujem pogledujemo k japonskim znanstvenikom in odkritju na asteroidu Ryugu in preverjamo, kako lahko streznimo pijane miši. Gost v studiu prof. dr. Blaž Zupan, Fakulteta za računalništvo in informatiko v Ljubljani Zapiski ChatGPT; Stefanovi dnevi in prejemniki Zlatega znaka;  Jesenkove nagrade na Biotehniški Fakulteti; nova konferenca Združenih narodov o vodi; asteroid Ryugu; koktajl za povrnitev treznosti. 

Že vrsto let smo priča spreminjanju središč mest, ki se predvsem kaže v načrtnem spreminjanju prebivalstva središč iz nižjega v višje sloje. To se načrtno dogaja v Ljubljani, temu pa se ne morejo izogniti niti obalna mesta. Tam gre predvsem za prilagajanje ponudbe izključno turistom ali pa celo, da se stanovanja v historičnih delih mest prodajajo tako imenovanim vikendašem, kar pomeni, da je poleti predvsem na obalnih predelih velika obremenitev, pozimi pa so to mesta duhov. Eno takšnih primerov je mesto Piran - na vseprisotnost turistične gentrifikacije so nas opozorili dijaki gimnazije z italijanskim učnim jezikom Antonia Seme v Portorožu, zato se je Frekvenca X tokrat odpravila na terensko debato na Obalo.Celotni okrogli mizi lahko prisluhnete tukaj.

V sodelovanju z oddajo Možgani na dlani raziskujemo zakaj in kako kletvice nastanejo, kaj se dogaja v možganih, kakšna je moč preklinjanja, zakaj je lahko tudi koristno, pa tudi kdaj so kletvice posledica bolezenskega stanja. Sogovorniki: - psiholog dr. Richard Stephens; - nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek; - jezikoslovka dr. Alenka Jelovšek.  

Hitro se "prilepijo" na naše možgane in že kot otrokom nam dajo vedeti, da preklinjanje res ni lepo! Psovke, zmerljivke in kletvice vseh vrst imajo močno vlogo v družbi, lahko izražajo različna emotivna stanja in seveda lahko globoko ranijo in prizadanejo. Nam lahko kletvice tudi pomagajo? Kakšen je njihov analgetski učinek, zakaj nosijo v sebi takšno moč in kaj se z možgani dogaja takrat, ko preklinjamo, ne da bi želeli? V posluh ponujamo prav posebno epizodo oddaje Možgani na dlani, ki sta jo ob Tednu možganov pripravila Luka Hvalc (Val202) in Mojca Delač (Prvi). Frekvenca X in Možgani na dlani družno o besedah, ki niso samo odraz dandanašnje družbe. Je bilo v Trubarjevih časih kaj drugače? Preverimo!

Globalno segrevanje povzroči, da človeka pred mikroorganizmi ne ščiti več telesna temperatura. To izkoristijo glive iz rodu cordyceps. Človeka okužijo, nad njim prevzamejo nadzor in ga spremenijo v krvoločnega zombija, ki okužbo širi z grizenjem. To je osnovna zgodba videoigre in zdaj televizijske serije The Last of us oziroma Zadnji med nami. Tudi v resnici se ozračje segreva in nekatere glive se vročini res uspešno prilagajajo. Pa je v prihodnosti zato ogroženo tudi človeštvo? Se moramo gliv bati? Frekvenca X se podaja v zapletena kraljestva gliv. Sogovorniki:  prof. dr. Nina Gunde-Cimerman, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, znanstvena svetnica SAZU dr. Asiya Gusa, Univerza Duke dr. Rebecca A Drummond, Univerza v Birminghamu dr. William Beckerson, Univerza v Utrechtu Zapiski:  Znanstveni članek o glivah v pomivalnem stroju Candida auris in podnebne spremembe Glive in reakcije na toplotni stres Zombi mravlje

Februar je na znanstvenem področju prinesel kar nekaj novih prebojev in zanimivih znanstvenih tem. V pregledu najkrajšega meseca se v Frekvenci X sprašujemo o prvih znanstvenih dognanjih, do katerih smo prišli po pol leta opazovanja vesolja z vesoljskim teleskopom James Webb, o povečani aktivnosti Sonca, nepričakovano javno izpostavljenih vremenskih balonih in rekordno majhnem obsegu antarktičnega ledu. Ob pregledu ostalih novic pa se sprašujemo tudi, kako je možno, da so polarni sij lahko februarja opazovali tudi v Franciji? Gosti: dr. Tomaž Zwitter,FMF, Gregor Vertačnik, ARSO, Luka Ravnik, ARSO, dr. Maja Čemažar, Onkološki inštitut.

Najbrž ga ni, ki ga ne bi posnetki iz popotresne Turčije pustili brezbrižnega, še bolj tesnobno nam je najbrž ob misli, skozi kaj morajo preživeli po potresu zdaj, ko so cele regije praktično v razsulu. Ko narava pokaže svojo moč, se šele zavemo, kako šibki smo. Temu sledi vprašanje, ali smo res storili vse, da se pred najhujšimi posledicami zavarujemo? V Turčiji je odgovor jasen: ne. In enak bi bil, če bi si podobno vprašanje zastavili v Sloveniji. Kaj pomeni, da te strese magnituda 7,8 in kaj bi rušilen potres povzročil pri nas? Kako strogi so potresni standardi za potresno projektiranje pri nas in v Evropi? V Sloveniji je bilo v minulih letih opravljenih tudi več študij potresne ogroženosti za potrebe Civilne zaščite s skupnim imenom POTROG. Njihove ugotovitve so javno dostopne tudi na spletu. Tam lahko najdete oceno potresne ogroženosti posamezne lokacije kjerkoli v državi, natančne ocene za nekatere izbrane stavbe in aplikacijo, s pomočjo katere lahko izračunate oceno potresne ogroženosti za svoj dom oziroma katerokoli stavbo v državi, za katero imate vsaj osnovne gradbene podatke. Gosta: Jure Atanackov, geolog, Geološki zavod Slovenije; Matjaž Dolšek, profesor potresnega inženirstva na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo.

V znamenju kulturnega praznika raziskujemo, če lahko med poezijo in znanostjo narišemo vzporednice. Na prvi pogled se zdi, da ne. Poezija govori o občutkih, znanost pa so trdna dejstva. A vendar skupaj, z ramo ob rami, delujeta vse od antike pa do danes, ko računalniško generirane pesmi piše gospa umetna inteligenca. Kako se je preplet obeh ved spreminjal skozi čas, kaj so bile teme, ki jih je poezija o znanosti in z znanostjo najpogosteje tematizirala? Gosti: prof. dr. Marko Uršič, filozof in pisatelj doc. dr. Igor Žunkovič, Oddelek za primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Miha Kos, direktor Hiše eksperimentov Andrej Detela, znanstvenik, raziskovalec, filozof in pesnik Jure Karas, diplomirani komparativist in filozof

Kaj skupnega imajo nemški filozof in radijski mislec Walter Benjamin ter hrvaška scenaristka Pavlica Bajsić Brazzoduro in njena hči? Brskanju med zvočnimi spomini v odmevu serije Frekvence X dodamo še zvočni sprehod nekje blizu francosko-španske meje. Izvedeli boste tudi, zakaj je katalonsko obmorsko mestece Portbou z le 1077 prebivalci pomemben del radijske zgodovine. *Prispevek je del projekta B-Air.   

Znanstveniki že desetletja neuspešno iščejo zdravilo zoper Alzheimerjevo bolezen. Vse do januarja letos, ko so odobrili prvo zdravilo, ki - sodeč po kliničnih študijah - upočasni napredovanje te bolezni. Kako deluje novo zdravilo, ki bi morda lahko prineslo drobno za spopadanje s to boleznijo, in zakaj pravi vzrok Alzheimerjeve bolezni po vseh letih raziskav še vedno ni znan? Gosta oddaje sta dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik Katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti in dolgoletni predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja v ljubljanskem UKC, in Lana Blinc, zdravnica, doktorska študentka nevroznanosti, sourednica na portalu zdravaglava.si in asistentka na Inštitutu za patofiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani.

V svetu okoli nas je pravi vrvež: na vseh mogočih zvočnih frekvencah, elektromagnetnih silnicah, barvnih spektrih, vibracijskih ritmih, kemičnih pošiljkah …   Zvoke raziskujemo tudi v okviru mednarodnega projekta B-Air. V 3. delu serije zvok ima svojo moč, Na babilonski stolp narave se tokrat povzpne Maja Ratej, ki skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem raziskuje, na kakšen način komunicira vse živo okoli nas. *Prispevek je del projekta B-Air. Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.

Sprehodimo se po odkritjih in dosežkih v znanosti v iztekajočem se mesecu, Frekvenca X ponuja raznoliko bero aktualnih raziskav - od jedrske fuzije, do masnega spektrometra, od plastike v morju do sezone okužb z respiratornimi virusi. Novinarjema Maji Stepančič in Luki Hvalcu se je v studiu pridružila gostujoča urednica oddaje, virologinja Katarina Prosenc Trilar. Ostali gosti oddaje: dr. Luka Snoj, vodja raziskovalnega reaktorja Triga na Brinju pri Ljubljani; dr. Damjan Osredkar, predstojnik kliničnega oddelka za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani; dr. Ivan Šprajc arheolog z ZRC SAZU; dr. Tina Kosjek, Inštitut Jožef Stefan.

V prvem delu aktualne serije Frekvence X smo potovali vase, v svoje spomine, svoje notranje vesolje zvokov. Tokrat pa raziščemo vse tisto, kar nismo mi - paleto svetov, ki zvenijo, tudi če jih ne slišimo. O spreminjanju zvočnih ekosistemov bosta razmišljala: dr. Tomi Trilar, vodja kustodiata za nevretenčarje in skrbnik slovenskega arhiva živalskih zvokov, Boštjan Perovšek, glasbenik, skladatelj in oblikovalec zvočnih prostorov.

Po navdihu projekta Večer zvokov finskega nacionalnega radia v dvodelni seriji raziskujemo zvočni spomin. V današnjem pretežno vizualnem svetu namreč pogosto pozabimo na moč, ki jo ima zvok pri prebujanju spominov, celo pri dementnih osebah. Pogled na spremembe zvočnih krajin bodo z nami delili ljudje, ki jim zvok pomeni veliko - od glasbenikov, ki zvočne posnetke s terena vključujejo v svoje kompozicije, do skrbnikov muzejskih zvočnih arhivov, v mešanico bomo dodali tudi nekaj spominov naših poslušalcev na zvoke, ki jih danes ni več mogoče slišati. Gosti 1. dela serije: Heikki Uimonen, filozof, etnomuzikolog in nekdanji profesor na glasbeni akademiji v Helsinkih Irena Marušič, kustosinja v Tehniškem muzeju Slovenije Mateja Fi, antropologinja, pedagoginja in pevka Boštjan Perovšek, glasbenik, skladatelj in oblikovalec zvočnih prostorov Adriana Barton, čelistka, novinarka in avtorica knjige Wired for Music Poslušalka Saša Cecić Erpič ter poslušalca Kristjan Rovšek in Andraž Vrhovec.  Zapiski Sounds of Changes   

Didier Queloz je profesor fizike na Univerzi v Cambridgeu in na ženevski univerzi. Leta 2019 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko za "odkritje eksoplaneta, ki kroži okoli soncu podobne zvezde". V intervjuju za Val 202 se je spomnil časov sredi 90. let, ko je odkritju o najdenem planetu verjel le on sam. Danes pa – kako povedno – v tej veji fizike deluje več tisoč raziskovalcev, obeta celo, da preseže samo mater astrofiziko. 56-letni Švicar je jasen in neizprosno odkrit o neumnosti razpredanj o potovanju na oddaljene svetove, saj moramo najprej poskrbeti za naš planet. Da je Zemlja edini dom, ki ga imamo, in da smo bili ustvarjeni zanj in na njem, pa tudi o tem, da je Elon Musk norec.

Tudi v Frekvenci bomo primaknili piko letošnjemu letu, a revizije se ne lotevamo sami, ampak ob pomoči nekaterih letošnjih Zoisovih in Puhovih nagrajencev. Tako boste lahko slišali, kakšni raziskovalni uspehi so njim prinesli to prestižno nacionalno priznanje v znanosti in kaj je po njihovem zaznamovalo globalno znanstveno leto. Pregled je ob njihovi pomoči pripravila Maja Ratej. Gostje: Dr. Lenart Škof, Znanstveno-raziskovalno središče Koper Dr. Blaž Likozar, Kemijski inštitut Dr. Rok Žitko, Inštitut Jožef Stefan Dr. Matej Praprotnik, Kemijski inštitut Dr. Blaž Zupan, Fakulteta za računalništvo in informatiko Dr. Tea Lanišnik Rižner, Medicinska fakulteta UL Dr. Ester Heath, Inštitut Jožef Stefan Dr. Maja Ravnikar, Nacionalni inštitut za biologijo

Osemmilijardti človek se je letos rodil v Dominikanski republiki, sedemmilijardti leta 2011 v Bangladešu, danes 23-letni Sarajevčan Adnan Mević je bil leta 1999 šestmilijardti človek na svetu, leta 1986 pa so za petmilijardtega Zemljana proglasili v Zagrebu rojenega Mateja Gasparja. Različne institucije poskušajo čim natančneje izračunati dan, ko naj bi število prebivalcev sveta doseglo okroglo mejo, a to so le ocene, ki se med seboj razlikujejo. Novembra je svetovno prebivalstvo prestopilo nov mejnik, od sredine meseca je populacija na planetu presegla osem milijard. V Frekvenci X bomo trenutne številke uporabili za pogled naprej: od tega, da bo Afrika podvojila število prebivalcev in bo do leta 2100 vsak tretji Zemljan prihajal iz Podsaharske Afrike, do tega, da se bo število starejših od 60 let do konca stoletja podvojilo, tistih, starejših od 80 let, pa povečalo za sedemkrat. Kakšen scenarij bo demografija pletla v prihodnje?

Prilagajanje na podnebne spremembe, skrb za zdravo okolje in kakovost javnih storitev ter učinkovito spopadanje z epidemijo so cilji, glede katerih bi morala vsaka zrela skupnost najti soglasje. Toda stanje javne razprave je tudi na teh področjih zelo polarizirano in daleč od konstruktivne izmenjave argumentov in iskanja soglasja. Zakaj je družba tako ideološka polarizirana in zakaj je to škodljivo? Kakšna je odgovornost medijev in resnična moč družabnih omrežij? Kdaj je lahko polarizacija tudi koristna? Sogovorniki: novinar in proučevalec polarizacije Kurt Strand, politolog in sociolog Luca Versteegen in filozof Sašo Dolenc.

November je prinesel podnebno konferenco COP, na kateri je veliko pomembnih tem ostalo v ozadju, vseeno pa smo videli tudi določene premike. Začeli smo razmišljati o tem, kako bi ukinili prestopne sekunde, Nasa je proti Luni poslala najmočnejšo raketo doslej, število Zemljanov je doseglo osem milijard, v Sloveniji pa smo pridobili projekt na razpisu Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) za raziskovalce, ki začenjajo svojo samostojno raziskovalno kariero. Pregledamo najbolj izstopajočo ponudbo znanstvenega čtiva na knjižnih sejmih, ob tednu Univerze v Ljubljani pa poudarimo najnovejše raziskovalne dosežke. Gosti oddaje: Aljoša Slameršak, klimatolog in okoljski ekonomist, Dr. Zala Lenarčič, IJS, Rado Lapuh, Urad za meroslovje, Dr. Matevž Dular, Fakulteta za strojništvo UL, Aljaž Ciber, Konzorcij

Napovedovanje tridimenzionalnih oblik proteinov je pomembno za načrtovanje novih zdravil, poznavanje življenjskih procesov in bolezni. Če se je na tem področju napredek dogajal počasi, pa v zadnjih štirih letih strukturna biologija doživlja ponovni razcvet. Pojavila se je namreč umetna inteligenca, ki je napovedala oblike 200 milijonov proteinov. To se še ni zgodilo. Alpha Fold 2 je revolucionarni algoritem, brez katerega si raziskovalci ne predstavljajo več svojega dela. Eksperimentalno določevanje strukture je namreč zelo zahtevno in drago opravilo, Alpha Fold 2 pa lahko iz zaporedja aminokislin napove oziroma ugane 3D strukturo proteina. Kaj so nevronske mreže in kaj imajo skupnega z človeškimi nevroni, kako deluje umetna inteligenca in zakaj je tako pomembna pri raziskovanju na področju proteinov, pa v sklepni epizodi serije Proteini, gradniki življenja.

Proteini so gradniki našega življenja, zaradi njih lahko dihamo, mislimo, hodimo … V prvi epizodi serije smo odkrivali, zakaj je sploh pomembno, da poznamo njihovo tridimenzionalno obliko. S tem znanjem lahko namreč bolje razumemo procese življenja, imamo vpogled v številne bolezni, hkrati pa je to podlaga za načrtovanje novih zdravil. V drugi epizodi tridelne serije Proteini, gradniki življenja se spoznamo z načinom za določanje tridimenzionalne oblike molekul - s krioelektronsko mikroskopijo. Obiščemo tudi laboratorij na Kemijskem inštitutu, kjer stoji edini tak mikroskop v Sloveniji in pokličemo Nobelovega nagrajenca Joachima Franka, ki je leta 2017 prejel tretjino nagrade za razvoj na področju krioelektronske mikroskopije. Pa še to: na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje so nam natisnili model 3D-proteina, več o njegovi obliki pove prof. Metod Frlic, predstojnik oddelka za kiparstvo.

Nova miniserija Frekvence X se bo tokrat podala v skrivnostni svet proteinov. Čeprav to zveni enostavno, bomo v prihodnjih epizodah naše znanstvene oddaje poskušali zaplavati v nekoliko bolj zahtevne vode preučevanja proteinov. Pa ne tistih, ki jih uživamo, temveč takšnih, lahko jim rečemo kar molekularni stroji, ki nam omogočajo življenje. Tistih, ki so že v našem telesu. Če poenostavimo, so proteini nekakšni mali delavci, precej manjši od celic. So encimi, ki omogočajo kemijske reakcije, recimo prebavo hrane. Hemoglobin v rdečih krvnih celicah prenaša kisik po telesu. Proteini so gradniki našega življenja. V prvi epizodi se tako spoznavamo z njihovo tridimenzionalno obliko in s tem, zakaj je poznavanje te oblike pomembno v znanosti, sploh na področju poznavanja bolezni in načrtovanja novih zdravil. Sprehodimo se skozi nobelovce, ki so gradili to piramido znanja o proteinih, in ugotavljamo, kakšni so začetki napovedovanja oblik proteinov ob pomoči računalnikov.

Stroju je uspelo tisto, česar človek ni zmogel. S pomočjo umetne inteligence AlphaFold2 so pred dvema letoma napovedali tridimenzionalno obliko 200 milijonov proteinov. Prej smo jih poznali približno 170 tisoč. V novi seriji Frekvence X se bomo spraševali, zakaj sploh je pomembno poznati oblike proteinov, kaj znanstvenikom ena oblika proteina pove o njegovih lastnostih, kaj sploh so proteini? Zanimali nas bodo tisti molekularni stroji, ki nam omogočajo, da živimo. Proteini v našem telesu. Pridružite se nam naslednje tri četrtke, naročite se na podkast, da česa ne zamudite.

"Skrajni čas je, da se vprašamo, ali nam je všeč trenutna družbena ureditev." Pravi soavtor uspešnice Pričetek vsega: Nova zgodovina človeštva. Arheolog David Wengrow poudarja, da si je ljudem zelo težko zamisliti, da bi se znova igrali z "glino človeške družbe". Tako kot so se igrali naši pradavni predniki. V knjigi Pričetek vsega: Nova zgodovina človeštva skupaj z antropologom Davidom Greaberjem želita prikazati drugačno podobo razvoja človeške družbe. Arheolog David Wengrow v pogovoru za Frekvenco X govori tudi o tem, zakaj to ni knjiga o izvoru neenakosti in zakaj bi morali bolj poslušati staroselske kritike. Vse te ideje pa v kontekst postavi slovenski antropolog dr. Dan Podjed. Daljši intervju s profesorjem Davidom Wengrowom v pisni obliki lahko preberete tukaj.

So imeli neandertalci družinsko življenje, kako je strašna kuga vplivala na sodobne avtoimune bolezni pri ljudeh in ali je res, da nekoč popolnih sončnih mrkov na Zemlji sploh ni bilo mogoče videti? V Frekvenci X smo se poglobili v oktobrske znanstvene objave in spremljamo sveže novice v znanosti. Vrsto zanimivosti v povezavi z vesoljem bo komentirala astrofizičarka dr. Dunja Fabjan, gostujoča urednica pa bo profesorica farmacije Nataša Karas Kuželički, ki na Facebooku objavlja na forumu Science Mamas'. Ravno pravi odmerek aktualnega v znanosti pa začinimo še s poezijo!

Morda se spomnite, aprila 2019 smo si lahko črno luknjo prvič ogledali na fotografiji. Podoba črnega kroga z ognjenim obročem je tedaj osupnila znanstvenike in laike. Raziskovalci so leta delali na tem, da so povezovali desetine teleskopov po svetu in naposled z njihovo pomočjo ustvarili podobo še nikoli videnega. Eden od pobudnikov projekta Event Horizon Telescope in takratni predsednik znanstvenega sveta pri njem Nemec Heino Falcke je minuli teden obiskal Slovenijo, saj so mu na Univerzi v Novi Gorici podelili častni doktorat. Za tokratno Frekvenco X smo se z njim pogovarjali o tem, zakaj so črne luknje takšno astronomsko čudo, ali nam bo kdaj uspelo pogledati v njihovo notranjost in ali je v znanosti tudi kaj prostora za vero.

V Frekvenci X obračamo pogled proti tehnologijam, s katerimi naj bi izvedli zeleni prehod in razogljičenje družb. Veliko govorimo o zelenem prehodu, trajnostni družbi in ogljični nevtralnosti. Poenostavljeno si predstavljamo, da bi morali le odpraviti presežne izpuste CO2 in energijo pridobivati brez njih. A kaj vse to v resnici zahteva? Smo res na poti proti čudežni tehnološki rešitvi, ki bo odpravila okoljsko krizo? Avtorja: Jan Grilc in dr. Matej Huš Gosti: - Aljoša Slameršak, ekonomist in okoljevarstvenik, Universitat Autonoma Barcelona, Policy Lab - mag. Mojca Dolinar, ARSO - dr. Birgit Bednar-Friedl, IPCC

Prvi teden v oktobru je tradicionalno v znamenju Nobelovih nagrad. V ponedeljek so v Stockholmu razglasili nagrajence za medicino, v torek za fiziko in včeraj za kemijo. Podrobno predstavimo letošnje nagrade in nagrajence. Danes bodo razglasili še Nobelovo nagrado za književnost, v petek nagrado za mir, prihodnji ponedeljek pa še za ekonomijo. Podelitve bodo 10. decembra v Stockholmu. V živo v studiu dosežke analiziramo skupaj s slovenskimi znanstveniki.

Kdo neki so radiovedni? So to ljudje, ki so preveč radovedni, morda tisti, ki se spoznajo na radie, ali pa taki, ki vse odgovore poiščejo na radiu? Vse to. Radiovedni so doslej zagrizli v že več kot 150 izzivov, ki so jih poslali poslušalci, in tudi v novo sezono stopajo razposajeni, polni navdušenja in idej. V celotni ekipni zasedbi vas pozdravijo v terminu starejše raziskovalne sestre Frekvence X v živo s studia in terena. Rabutali bodo nove poslušalske izzive, eksperimentirali s plini, sledili štorkljam, poslušali šum školjk in delili nagrade.

2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje: ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. V tretji epizodi predstavljamo Marišo Gasparini, ki se je po magisteriju iz farmacije v Sloveniji odločila še za študij medicine na Kraljevem kolidžu v Londonu. Skoraj naključno je bila prisotna pri izdelavi tridimenzionalnih modelov src, kar jo je spodbudilo k specializaciji na otroški kardiologiji, s posebnim zanimanjem za kardiomiopatijo pri otrocih. Trenutno je specializantka na pediatričnem oddelku univerzitetne bolnišnice Lewisham v Londonu. Vidim rojstvo otrok in rojstvo starševstva. Je pa tudi težko. Če gre kaj narobe, se staršem v trenutku podre svet. Pri tem mora vsak uporabiti neko tankočutnost. Ogromen del zdravstva je psihologija. Danes nam je to vsem jasno in pravilno je, da se na to pomisli. Mariša Gasparini

2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. Tako v drugi epizodi spoznamo Ajdo Lotrič, podiplomsko študentko ladijske arhitekture in arktične tehnologije na Univerzi Aalto na Finskem. Na sever jo je peljala ljubezen do mrazu in Arktike, ladijsko inženirstvo pa je začela študirati, ker jo je zanj navdušil dedek.

2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. V prvi epizodi je z nami Eva Turk, ki je vse študijsko obdobje preživela v tujini, skoraj 25 let, zadnjih 5 let deluje kot izredna profesorica na Univerzi Jugovzhodne Norveške in raziskovalka na Univerzi v Oslu. Osredotočena je na polje javnega zdravstvenega sistema, opolnomočenja pacientov in vpeljevanje digitalizacije v polje zdravstva.

Frekvenca X tokrat pogleduje k najmlajšim, ki prav danes začenjajo novo šolsko leto. Marsikdo reče, da šola ubije radovednost, nas pa zanima ravno nasprotno: kako pri mladih danes spodbujati radovednost in veselje do znanosti? Podali smo se med knjige, v muzej, celo na predstavo … in izvedeli marsikaj zanimivega. Zame je znanost neke vrste način razmišljanja, model, kako svet deluje, metoda za reševanje problemov. Ko rečem, da je treba otroke navduševati za znanost, ne mislim na akademsko znanost v člankih, ampak na način razmišljanja, kako se rešuje probleme. Reševanje problemov je vedno koristna lastnost. Mlajši ko si, lažje se učiš. dr. Ajasja Ljubetič, znanstveni sodelavec na Kemijskem inštitutu Obstajajo normativi, priporočila, koliko naj bi imeli v zbirkah odstotek poučnih knjig – 60 odstotkov poučnih proti 40 odstotkov leposlovja, a mi ga zdaleč ne dosegamo. Leta 1994 je bilo 35 odstotkov, potem pa so šli na 20 odstotkov, tistega leta nismo imeli niti ene domače zlate hruške … Letos imamo dobro bero, ampak ti odstotki so zelo nizki. Darja Lavrenčič Vrabec, vodja Pionirske Že nekaj časa so izjemno priljubljene razne enciklopedije, ki določene teme predstavljajo skrčeno, so pa naslovi zelo podobni. Mene pa zanimajo ti najbolj temeljni pojmi, ki jih uporabljamo ves čas. Tako je tudi nastala knjiga 50 abstraktnih izumov, v katerih sem želela takšne pojme razložiti čim bolj preprosto. Tina Bilban, pisateljica otroške poučne literature Preden pošljem knjigo v tisk, rad preizkusim ilustracije na ciljnem bralstvu. Najbolj me je strah, da ne bi bil razumljen, da bi usekal mimo, da me ne bi razumeli, kaj hočem povedati. Ilustrator je tisti, ki omehča vsebino. Ivan Mitrevski, ilustrator, stripar Ne smeš biti dolgočasen, ne smeš siliti, treba je pustiti, da sami razmišljajo, da skozi ustvarjalnost prihajajo do spoznanj. Staša Tome, zaposlena v Prirodoslovnem muzeju, doktorica bioloških znanosti Otrok je po svoji primarni funkciji znanstvenik, raziskuje ves čas od trenutka, ko je prišel na svet, pozneje pa ta trenutek samo pada … ni jih treba posebej navduševati za znanosti, treba jim je omogočiti raziskovanje, da si privoščijo stvari, ki si jih otroci doma več ne upajo ali ne smejo privoščiti. Miha Golob, gledališki režiser, ki dela veliko predstav za otroke Oddaja vsebuje tudi namige za dobre knjige in načine preživljanja časa z otroki, zato je zaželeno, da jim skupaj z mladimi radovednimi glavami prisluhnete predvsem starši, stari starši, skrbniki, vzgojitelji in učitelji.

20. julija mineva natanko 200 let od rojstva češkega meniha Gregorja Mendla, ki slovi kot oče genetike. Obletnica rojstva tega učenjaka, ki se je v zgodovino vpisal s križanjem graha, je lahko priložnost za to, da se na kratko ozremo na pot, ki jo je v teh dveh stoletjih prehodila genetika, in preletimo temeljne izzive, pred katerimi je danes. Maja Ratej se je o tem pogovarjala z genetikom dr. Alešem Mavrom s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana. Začela sta s komentarjem dela Gregorja Mendla. Kaj je bil ta njegov revolucionarni uvid, zaradi katerega mu pravimo oče genetike?

Pred natanko desetletjem so iz raziskovalnega središča CERN v bližini Ženeve sporočili, da so se dokopali do enega največjih prebojev v fiziki sodobnega časa. Odkriti Higgsov bozon je bil edini še manjkajoči košček standardnega modela fizike osnovnih delcev. Veliki hadronski trkalnik, gigantska naprava dolžine ljubljanske obvoznice, je po skoraj štirih letih delovanja upravičil pričakovanja in potrdil, kar so fiziki predvidevali skoraj pet desetletij. Zamisel o tako imenovanem Higgsovem polju se je leta 1964 porodila britanskemu fiziku Petru Higgsu. Sprva obrobna teorija je z leti prerastla v ključen steber pri razlagi strukture vesolja, a manjkala je eksperimentalna potrditev. To smo dobili julija 2012, leto dni pozneje pa je sledila še Nobelova nagrada pionirjema Petru Higgsu in Francoisu Englertu. Kako je ideja prerastla v odkritje, kakšno okno v novo fiziko je prinesla in kaj bi lahko prinesla prihodnost, v svoji čisto sveže izdani knjigi opisuje britanski fizik Frank Close, sicer avtor številnih poljudnoznanstvenih uspešnic, tudi profesor teoretične fizike na Univerzi v Oxfordu. Ta konec tedna smo se z njim pogovarjali ob pomoči platforme Zoom.

Danes je 23. junij, na ta dan je v koledarju kresna noč in po ljudskem verovanju naj bi bilo prav tedaj mogoče razumeti govorico živali, ob pogoju, da ti v čevelj pade praprotno seme. A da bi slišali živalsko govorico, ne potrebujemo ne kresne noči ne praprotnega semena, ampak le malo znanosti in domišljije. V svetu okoli nas je pravi vrvež – na vseh mogočih zvočnih frekvencah, v elektromagnetnih silnicah, barvnih spektrih, vibracijskih ritmih, kemičnih pošiljkah … Ste za to, da splezamo na babilonski stolp vsega živega? To epizodo sta pripravila Maja Ratej in strokovni sodelavec dr. Matjaž Gregorič. Sogovorniki: - Urša Fležar, Biotehniška fakulteta - Gordana Glavan, Biotehniška fakulteta - Ines Mandič Mulec, Biotehniška fakulteta - Jernej Polajnar, Nacionalni inštitut za biologijo - Barbara Zakšek, Center za kartografijo flore in favne - biologinja in operna pevka Petra Vrh Vrezec

Vesolje, telekomunikacije, genetika, medicina, podnebna znanost. Kateri so največji preboji, ki so zaznamovali ta znanstvena področja? Analiziramo največje mejnike na področju znanosti v zadnjih 50 letih.Vesolje, telekomunikacije, genetika, medicina, podnebna znanost. Kateri so največji preboji, ki so zaznamovali ta znanstvena področja? Analiziramo največje mejnike na področju znanosti v zadnjega pol stoletjaZnanost je v preteklih desetletjih izjemno napredovala. Ob 50-letnici Vala 202 smo pod drobnogled vzeli ključne preboje, ki so se na različnih poljudno-znanstvenih področjih zgodili od leta 1972 naprej, ko je začel oddajati Val 202. Sogovorniki: Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj (Biotehniška fakulteta v Ljubljani), podnebje Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec (Medicinska fakulteta v Ljubljani), medicina Prof. dr. Radovan Komel (upokojeni profesor genetike), genetika Prof. dr. Boštjan Batagelj (Fakulteta za elektrotehniko v Ljubljani), telekomunikacije Prof. dr. Tomaž Zwitter (Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani), vesolje  

Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih. V pričakovanju 50-letnice Vala 202, ki smo jo ta četrtek pospremili z iskanjem prebojev v znanosti v zadnjih 50 letih, so nam pomagali tudi mladi raziskovalci, ki so kot komentatorji v programu nizali svoje poglede na to, kako se je znanost spreminjala tekom desetletij in kaj jih je osebno najbolj zaznamovalo. Našemu vabilu so se odzvali Klara Nagode, ki se na Institutu Jožefa Stefana ukvarja z uporabo izotopov v urbani hidrologiji, Jan Žagar, specializant radioterapije z onkologijo na Onkološkem inštitutu, kjer se ukvarja z zdravljenjem raka z ionizirajočim obsevanjem, Rok Novak z Odseka za znanosti o okolju na Institutu Jožefa Stefana, kjer raziskuje izpostavljenost posameznika urbanim stresorjem, kot sta hrup in onesnažen zrak, Nina Reščič z Odseka za inteligentne sisteme na Institutu Jožefa Stefana in Uroš Luin iz Laboratorija za raziskave materiala na Univerzi v Novi Gorici, kjer se ukvarja s shranjevanjem energije v trdni snovi.  

Fizik svetovnega slovesa Carlo Rovelli o fiziki in filozofiji časa: "Čas kot tak v resnici ne obstaja. Čas je prostor, ki ga odpirata naš spomin in pričakovanje". Še dva tedna in Val bo dopolnil 50 let. Leta, desetletja in stoletja … so drobne postojanke, ki jih nizamo v času, toda kaj je pravzaprav res ta – čas? Čas nam je tako znan in tako oseben, v njem se počutimo kot ribe v vodi in vendar so stvari bolj zapletene. Naša intuitivna ideja o času je napačna, poudarja Carlo Rovelli, teoretični fizik svetovnega slovesa in med drugim avtor svetovne uspešnice Sedem kratkih lekcij iz fizike, ki v intervjuju čas dobesedno sesuje in ga nato znova sestavi. "Čas lahko označimo za iluzijo. A ne v smislu, da je napačen. Čas v našem vsakdanjem življenju se ne spremeni,ker bolje razumemo, kako čas deluje. Tudi ko smo odkrili, da Sonce ne kroži okoli Zemlje, to ni spremenilo dejstva, da je vsako jutro vzšlo in vsak večer zašlo." V briljantni analizi nam Rovelli približa čas skozi načela teorije relativnosti, kvantne mehanike in termodinamike in naposled prikliče na pomoč tudi nevrologijo in psihologijo. Z njim smo se pogovarjali s pomočjo platforme Zoom, v javnem intervjuju pa so mu vprašanja zastavljali tudi poslušalci.

Frekvenca X se je v času praznovanja 50-letnice Vala 202 podala tudi med šolarje in kot vreče zlata med njimi delila šolske, profesorske, življenjske in raziskovalne izkušnje naših strokovnjakov. Prijetno, sicer hladno jutro je namreč na OŠ Brinje v Grosupljem zaznamoval pogovor z imenitnimi gosti, ki so se z veseljem pomešali med mladino. Dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel so osnovnošolcem prinesli in tudi prenesli svojo strast do raziskovanja, do eksperimentiranja in tudi reševanja ugank.

Frekvenca X se je pomešala med osnovnošolce - svoje raziskovalne, šolske, življenjske izkušnje so z mladimi radovedneži delili dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel. Frekvenca X se je v času praznovanja 50-letnice Vala 202 podala tudi med šolarje in kot vreče zlata med njimi delila šolske, profesorske, življenjske in raziskovalne izkušnje naših strokovnjakov. Prijetno, sicer hladno jutro je namreč na OŠ Brinje v Grosupljem zaznamoval pogovor z imenitnimi gosti, ki so se z veseljem pomešali med mladino. Dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel so osnovnošolcem prinesli in tudi prenesli svojo strast do raziskovanja, do eksperimentiranja in tudi reševanja ugank. Celoten pogovor na Osnovni šoli Brinje pa lahko poslušate TUKAJ.

Kako se je znanost delala pred 50. leti? Na Inštitutu Jožef Stefan in Kemijskem inštitutu smo obiskali laboratorije in tedaj aktivne raziskovalce ter preverili, kako se je znanost obnašala na terenu Biotehniške fakultete. Znanost je v zadnjih 50. letih naredila velik korak naprej. Novosti ni prinašala le pozameznim vedam in disciplinam, v tem času je raziskovala tudi sebi v prid. Zdaj ima v primerjavi z včasih na voljo zmogljivejše tehnike za analizo podatkov, bolj izpopolnjeno opremo za izvajanje opazovanj in poskusov ter veliko večjo širino in globino znanstvenega znanja. S kakšno opremo so znanstveniki in raziskovalci razpolagali pred tem, pa se le malokdo spomni. Zato smo na Inštitutu Jožef Stefan in Kemijskem inštitutu obiskali laboratorije in tedaj aktivna raziskovalca, dr. Sašo Novak, znanstvenico, koordinatorko projekta Znanost na cesti in sodelavko Odseka za nanostrukturne materiale na IJS, ter dr. Jureta Zupana, fizika in kemika, specialista za računalniške metode v kemiji na KI, ter na terenu z biologom dr. Tomom Turkom preverili, kako se je znanost delala pred petimi desetletji.

V Frekvenci X še zadnji, 3. del serije o zajemanju in shranjevanju ogljika, torej o sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja. Izpusti ogljika, ki so eden izmed krivcev za globalni dvig temperatur, bi namesto v ozračju lahko pristali nekaj tisoč metrov pod zemeljskim površjem. Taki projekti ne le da so možni, ampak že potekajo. V zadnjem delu zato z gosti serije razmišljamo, kako zasnovati projekte zajemanja in shranjevanja ogljika, kakšna je vloga države in zasebnih podjetij, s čim moramo začeti v Sloveniji in kakšne etične dileme spremljajo prihod novih tehnologij. "Projekt v naši sežigalnici bi pokazal, kako lahko razogljičimo ravnanje z odpadki, hkrati pa ustvaril bolj krožno gospodarstvo in nas odmaknil od smetišč. S tem bi izpolnili dva pomembna cilja - torej krožnost in zmanjšanje izpustov." - Markus Hole, Fortum Oslo Varme "Na začetku industrija potrebuje državno podporo, da je tveganje ob vstopu v projekt za podjetje manjše. A namen države je, da ob večanju obsega in vse višji ceni ogljikovih kuponov to postane "normalen posel" in potreb po državni pomoči bo vse manj." - Roy Vardheim, Gassnova "Ključni moment, ki stvari premakne naprej, je politična oziroma ljudska volja. Ljudje se bomo morali odločiti, da ceno pravično porazdelimo, denimo prek ogljičnega davka, a sredstva za zajem ogljika bo treba nekje najti." - dr. Blaž Likozar, Kemijski inštitut "Za naftno industrijo je shranjevanje ogljika dobra priložnost, ker imamo znanje, da to lahko naredimo. Imamo tudi tehniko, opremo, platforme in take projekte že izvajamo." - Eva Avbelj, inženirka v naftnem podjetju v Stavangerju "Mislim, da moramo vse tehnologije, ki so nam na voljo, izkoristiti in izboljševati. V dveh desetletjih bomo zmogljivosti shranjevanja na svetu za nekajkrat povečali." - dr. Miloš Markič, Geološki zavod "Ne bi bilo resno kar izključiti orodja, ki ima tak potencial za širšo uporabo. Tudi če bi si vsak dan prizadevali za nove sončne elektrarne, obnovljive baterije, prihranke porabe energije, sta zajemanje in shranjevanje ogljika še vedno nujnost." - okoljevarstvenik Frederick Hauge, vodja organizacije Bellona Prvi del serije najdete tukaj, drugega pa tukaj.

V Frekvenci X nadaljujemo serijo oddaj o zajemanju in shranjevanju ogljika, sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja. Toplogredni plini, ki jih v ozračje spušča človeštvo, v veliki meri nastajajo tudi v cementarnah, jeklarnah ali denimo sežigalnicah odpadkov, torej industrijah, ki jih človeštvo ne more na hitro opustiti. Rešitev se kaže v zajemanju ogljika, ki bi ga potem shranili globoko pod zemljo v naravne rezervoarje. Kako? Tokrat se od zajemanja premikamo k naslednji stopnji procesa, shranjevanju ogljika nekaj tisoč metrov pod zemeljskim površjem. Pot nas vodi na zahod Norveške, v tamkajšnje izpraznjene naravne naftne rezervoarje. "V naftni industriji se podjetja vedno bolj osredotočajo na plin, hkrati širijo portfolio z vetrnicami in sončno energijo. Uvajajo pa tudi procese zajema in shranjevanja ogljika, ki ga injecirajo nazaj v rezervoarje." - Eva Avbelj, inženirka v naftnem podjetju v Stavangerju "Namen je predvsem prikazati, da je zajemanje in shranjevanje ogljika izvedljivo, hkrati pa nam velikost rezervoarjev omogoča, da povabimo druge evropske onesnaževalce k izkoriščenju shranjevalne možnosti." - Roy Vardheim, direktor norveškega državnega podjetja Gassnova "Predpogoj za shranjevanje ogljika je, da gre za zaprto geološko strukturo. To preverjamo s seizmičnimi metodami in vrtinami. Začetno stanje moramo dobro poznati, da lahko med vtiskanjem CO2 sledimo, če prihaja do deformacij." - dr. Miloš Markič, Geološki zavod Slovenije "Postopki shranjevanja oglika temeljijo na tem, da se ogljik globoko pod zemljo pretvori, mineralizira, lahko bi rekli, da okameni. Gre za dolg proces, ki traja desetletja in stoletja." - dr. Blaž Likozar, Kemijski inštitut Prvi del serije najdete tukaj, tretjega pa tukaj.

V 1. delu serije Frekvence X o zajemanju in shranjevanju ogljika se odpravljamo v sežigalnico odpadkov, ki ima rešitev za svoje ogljične izpuste. Izpusti ogljikovega dioksida so tisti krivec, na katerega kažemo s prstom ob omembi segrevanja ozračja. Če hoče človeštvo segrevanje omejiti, mora izpuste seveda zmanjšati. Pri tem bodo ključni obnovljivi viri energije, a hkrati izpusti CO2 nastajajo tudi v nekaterih industrijah, ki jih kot družba ne moremo kar tako opustiti, recimo v cementarnah, jeklarstvu, sežigalnicah odpadkov … Pot v bolj zeleno prihodnost se za take onesnaževalce kaže v tehnologijah zajema in shranjevanja ogljika. V seriji Frekvence X razmišljamo o možnostih zajemanja ogljičnih izpustov, transportu izpustov z ladjami in cevovodi ter shranjevanju nekaj tisoč metrov pod zemeljskim površjem, v izpraznjenih naravnih rezevoarjih nafte in plina. Odpravljamo se na Norveško, v kateri te na prvi pogled futuristične tehnologije že delujejo tudi v praksi, in z domačimi znanstveniki iščemo priložnosti za rabo v Sloveniji. V prvem delu se osredotočamo na tehnologije zajema ogljika tam, kjer ga v ozračje spuščamo največ. "V sežigalnico odpadkov želimo vgraditi napravo za zajemanje ogljika. S tem bi lahko zajeli CO2, ki nastaja med sežiganjem. Namesto da bi ga spustili v ozračje, ga nameravamo uskladiščiti od dva do tri kilometre pod dnom Severnega morja." - Markus Hole, Fortum Oslo Varme "Rezultati poskusnega zajemanja ogljika so bili zelo dobri, pokazali so, da so bili izpusti zelo nizki in v okviru varnostnih omejitev, poraba aminov pa je bila prav tako zelo nizka. V bistvu je bila celo nižja od pričakovane. To je pomembno." - Marius Tednes, Fortum Oslo Varme "Za zajem ogljika je pomembno, da imamo na voljo veliko presežnih virov obnovljive energije. Smiseln je tam, kjer imamo velik vir izpustov z visokimi koncentracijami ogljika." - dr. Blaž Likozar, Kemijski inštitut

Na mineralnih gnojilih sloni slaba polovica prebivalstva na svetu, vse skupaj pa se je začelo s postopkom čudno zvenečega imena, pod katerega se podpisujeta Nobelovca Fritz Haber in Carl Bosch. Kaj atraktivnega pa lahko človek pove o – gnojilih? A ne boste verjeli – tudi gnojila so lahko zanimiva. Če pretresemo demografske podatke, lahko vidimo, da se je prav s pojavom mineralnih gnojil krivulja rasti človeške populacije opazneje zavihtela navzgor. Kot boste lahko slišali v oddaji, na mineralnih gnojilih sloni slaba polovica prebivalstva na svetu, vse skupaj pa se je začelo s postopkom, pod katerega se podpisujeta Nobelovca Fritz Haber in Carl Bosch. Gnojila, ki so zaradi trenutne rusko-ukrajinske krize precej vroča mednarodna tema, predstavljata Maja Ratej in strokovni sodelavec dr. Matej Huš. Haber-Boschev postopek je eden izmed pomembnejših izumov, ki jih je ponudila kemija 20. stoletja, poudarja dr. Blaž Likozar s Kemijskega inštituta. "Je osnova za vsa industrijska gnojila, na njih pa sloni sodobna kmetijska proizvodnja. Pretekli načini proizvodnje amonijaka niso bili trohico toliko učinkoviti, Haber-Boschev postopek je v desetletjih predstavljal gradnik sodobne družbe, kot jo poznamo." Po ocenah naj bi se število ljudi, ki jih lahko preskrbi polje v velikosti hektarja, povečalo z 1,9 leta 1908 na 4,3 leta 2008, in to prav zaradi intenzivnejše uporabe mineralnih gnojil. Ob koncu 20 stoletja je bilo od sintetičnih mineralnih gnojil na Zemlji odvisnih 40 odstotkov svetovne populacije, največji delež jih sloni prav na dušičnih gnojilih. Leta 2008 je dušik, pridobljen s pomočjo Haber-Boschevega postopka, omogočal življenje polovici prebivalstva na Zemlji, je tedaj, ob stoletnici postopka, poročala revija Nature. Izum z začetka 20. stoletja, ki je tako preobrazil človeštvo, pa je s seboj prinesel tudi težavo. 80 odstotkov amonijaka, ki ga pridobimo s Haber-Boschevim postopkom, porabijo za proizvodnjo gnojil. Težava pa je v slabem izkoristku, saj se velik delež gnojil izgubi v okolju, s tem pa gre v prazno tudi velika količina vložene energije. Približno odstotek letno proizvedene energije poženemo v zrak zaradi slabega izkoristka gnojil. Še večjo težavo predstavlja mineralni dušik, ki pobegne v podtalnico, onesnažuje morja, površinske vode in tako naprej. V primerjavi s predindustrijskim obdobjem se je vsebnost dušikovih spojin v zraku popeterila. "S tem tehnološkim prebojem, sintezo dušika, se je pojavila težava onesnaženosti podtalnice, obremenjenost z monokulturami. Tega nikakor ne bi želel umakniti iz fokusa razprav, kakšno razvojno pot bi bilo dobro globalno ubrati za razvoj kmetijstva. Dušična gnojila in tovrstna tehnologija so omogočili prehranjenost, zelo močno pa se moramo zavedati posledic in omogočiti, da da se izboljša učinkovitost rabe virov." - dr. Aleš Kuhar, Biotehniška fakulteta Da zraste hrana, torej še zdaleč ni dovolj zgolj sonce. Zemeljski plin, fosilna goriva in energenti so zelo pomembni tudi pri proizvodnji hrane. Samo za proizvodnjo amonijaka se letno porabi dva odstotka vse proizvedene energije. Pa bi šlo tudi brez? Bomo brez fosilnih goriv lačni? Da in ne. Trenutni proizvodni postopki so res prilagojeni zemeljskemu plinu, a z zadostnimi viri energije, tudi obnovljivimi, bi šlo brez.

Kako je vojna v Ukrajini vplivala na raziskovanje vesolja, o odkritju najbolj oddaljene zvezde doslej, kako deluje vesoljski teleskop James Webb, o ERC projektu in o tem, kaj prinaša mesec maj. V vesolju se marsikaj dogaja. Stvari, za katere zaenkrat niti še ne vemo in ne poznamo, in tiste stvari, ki pomenijo velike spremembe na Zemlji, ko vanje pogleda človeško oko. V znanju, pa tudi kje drugje. A da o tem ne bomo le ugibali, poslušajmo, kaj prinašajo najnovejše astronovice, ki jih na enem mesto zbrala tokratna Frekvenca X. Gosta sta bila prof. dr. Tomaž Zwitter in astrofizičarka dr. Maruša Bradač.

Kaj so ključna vprašanja, ki bi jih bilo treba zastaviti prihodnjim oblikovalcem politik v Sloveniji v zvezi z znanostjo pri nas? Znanost redko zaide pod predvolilne žaromete. Tudi po precej intenzivnem koronskem obdobju, v katerem je odigrala pomembno vlogo, so tokratni volilni programi precej predvidljivi z vizijami glede sistemske ureditve področja znanosti pri nas. V tokratni Frekvenci X z gosti analiziramo, kaj so ključna vprašanja, ki bi jih bilo treba zastaviti prihodnjim oblikovalcem politik v Sloveniji v zvezi z znanostjo pri nas, in se odzivamo na aktualne pereče teme, med njimi na ustanavljanje novih znanstvenih raziskovalnih zavodov, izvajanje nove zakonodaje za področje znanosti in nenazadnje tudi na to, kakšna je slovenska znanost izšla iz težavne koronske dobe. "Obstajajo kritične točke znotraj znanosti. Eno je, da znanost počisti znotraj sebe. Po drugi strani se razpoke opazijo tudi od zunaj, ker sami nismo dovolj poenoteni. To so določeni odločevalci pripravljeni izkoristiti in na tak način najdejo svojo alternativno resnico, ki ni resnica." – Rok Novak V studio smo povabili direktorico Nacionalnega inštituta za biologijo prof. Majo Ravnikar in direktorja Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. Ota Lutharja in se na inštitutu Jožefa Stefana pogovarjali z raziskovalcema Janjo Vidmar in Rokom Novakom.

Kako uspešno bi se različice s hitrejšo prenosljivostjo ali izogibanjem imunski zaščiti ali kombinaciji obojega, lahko razširile po populaciji? Pogovor z dr. Mary Bushman s harvardske šole za javno zdravje. Decembra leta 2021 je v znanstveni reviji Cell izšel članek, ki opisuje različne hipotetične situacije, kako uspešno bi se različice s hitrejšo prenosljivostjo ali izogibanjem imunski zaščiti ali kombinaciji obojega lahko razširile po populaciji. V tistem času se je med nami ravno dobro začel širiti omikron in raziskava je opisala njegove lastnosti. Kaj nam lahko takšni modeli povedo in kaj se iz njih lahko naučimo, se bosta v Frekvenci X skupaj z avtorico tega članka doktorico Mary Bushman spraševala Jan Grilc in Zarja Muršič. "Sedaj ima večina populacij po svetu neko stopnjo imunosti in zaščite. Ta je rezultat cepljenja ali predhodne okužbe oziroma kombinacije obojega. V preteklosti v pandemiji ni bilo tako visoke imunosti v populaciji. Izogibanje imunski zaščiti tako za različice ni nujno pomenilo prednosti. To je lahko eden izmed razlogov da se različica beta ni širše razširila. Verjetno pa so bili tudi drugi razlogi. A sedaj pa je ravno to, da smo imeli več imunosti v populaciji, verjetno bil razlog, da je imel omikron tako veliko prednost. Verjetno je malo bolj prenosljiv kot delta, a hkrati ima tudi visoko stopnjo izogibanja imunskemu odzivu. To je sedaj velika prednost, saj je stopnja imunsoti populacij po svetu razmeroma visoka. To je drugače, kot je bilo v začetku pandemije." Dinamika epidemije ni linearna, kar pomeni, da to, kar se zgodi na ravni populacije, ni nujno enako tistemu, kar zaznavamo na ravni posameznih oseb. V članku raziskovalna skupina omeni primer, da ko pride do 30 % padca zaščite po cepljenju, se to ne prevede neposredno v 30 % manj preprečenih okužb. Podobno velja za prenosljivost, če dobimo različico 50 %, ki povzroči 50 % več sekundarnih okužb od vsakega primera okužb, to ne pomeni, da bo prišlo do enakega povečanja vseh okužb v populaciji. "Prenosljivost je dober primer za razmišljanje o tem. Predstavljaj si, da imamo nekaj različic, ki bi okužile 75 % populacije, potem pa dobimo različico, ki je dvakrat bolj prenosljiva kot prva. V modelih jo bi opisali, kot da se bo širila dvakrat hitreje. Amak saj veš, če bi bilo 75 % populacije okužene že s prvo različico, tudi, če nova različica okuži 100 % ljudi to ni dvakrat toliko. Torej dvakrat bolj prenosljiva ralzičica ne pomeno, da se bo dvakrat toliko ljudi okužilo. Podobno velja pri različicah, ki se izogibajo imunskemu odzivu, različica beta je to pokazala zelo dobro. Podatki so kazali, da je bila dobra pri okuževanju že imunsko zaščitenih oseb s cepljenjem ali predhodno okužbo. A gledano celostno, se ni razširila povsod. Relativno malo ljudi, ji je bilo verjetno izpostavljenih. Upad zaščite ni bil neposredno povezan z večjo verjetnostjo, da bi se nekdo okužil. V osnovi lahko merimo in spremljamo lastnosti novih različic, ampak, da razumemo njihovo vedenje znotraj populacije je, dobro, da uporabimo modele." "Nikoli ne reci nikoli. Ta virus nas je že presenetil. Naredil je ogromne evolucijske korake. Jaz mislim, da je zelo malo verjetno, da bi ponovno videli, tako hude valove, kot smo jih na začetku. Tudi če imunost malo upade v populaciji, tako se začne ponovno vzpostavljati in to ustavi širjenje različic. Ko se različica širi, se širi tudi zaščita. In če se pojavi različica, ki se izogiba imunskemu odzivu, nekaj zaščite ostaja in zaščiteni ljudje imajo ponavadi veliko bolj blage okužbe." Od lastnosti populacije in virusne različice je odvisno, katere lastnosti bodo v danem trenutku virusu prinesle določene prednosti. Kako se bo pandemija razvijala pa je odvisno predvsem od dolgotrajnosti naše imunske zaščite, spreminjanja virusa in do kakšnih interakcij prihaja med virusom in ljudmi ter tudi drugimi živalskimi vrstami. V prihodnosti se bodo še naprej pojavljale nove različice, podobno kot se to dogaja tudi pri ostalih koronavirusih, ki že krožijo med nami.

Tri mlade znanstvenice predstavljajo svoje raziskovalne izzive, konkretne projekte, komentirajo razmere na področju znanosti v Sloveniji in svetu. Kje se vidijo v prihodnosti? Strojnica in fizičarka Katja Klinar, kemijska tehnologinja Tina Kegl in biologinja Eva Turk so tri mlade znanstvenice in raziskovalke, letošnje štipendistke programa “Za ženske v znanosti”. Predstavljajo nam svoje raziskovalne izzive, konkretne projekte, razmišljajo o vlogi žensk v naravoslovno-tehničnih smereh, komentirajo razmere na področju znanosti v Sloveniji in svetu. Kje se vidijo v prihodnosti?

Vsak posameznik je sposoben zlih dejanj, če ga k temu spodbujajo okoliščine. “Vojni se je treba upreti, vojna je prostor smrti, v katerem starši pokopljejo svoje otroke, možje pa se ubijajo, ne da bi se kdaj spoznali. V vojni močnejši odločajo, šibkejši pa umirajo,” je pred nekaj dnevi v molitvi za Ukrajino dejal papež Frančišek. Sporočilo pa je verjetno namenjeno v vse kraje, v katerih divjajo vojne. Verjetno je številnim jasno, da je doživetje oboroženega spopada grozljivo, a hkrati nikakor ne razumemo, kako vojno dojemajo tisti, ki v njej sodelujejo. Kako se na boje odzivajo tisti, ki jih doživljajo, zakaj se nekdo odloči, da bo napadel drugega? V tokratni Frekvenci X smo skupaj s strokovnjaki ugotavljali razloge, zakaj obstaja želja po napadu, kakšne so lastnosti napadalca, kakšne lastnosti branilca. Kako se odzvati na vojno, kakšne posledice ta pusti? Vprašali smo se tudi, kako je lahko nekdo, ki sicer nikoli ne bi izvajal nasilja, zaradi prepričanja, da dela dobro, pripravljen ubijati. Sogovorniki: vojaški psiholog Gregor Jazbec doktorska asistentka sociokulturne psihologije v Švici Hana Hawlina profesor jezikoslovja in zgodovine v Kijevu Andrij Kononenko Jarina Arjeva iz Kijeva, ki se je z možem Svitoslavom Fursinom poročila na isti dan invazije na Ukrajino, drugi dan pa sta se oba pridružila teritorialni obrambi

Intervju s statistikom Davidom Spiegelhalterjem z Univerze v Cambridgeu. V času pandemije smo spoznali, kako izjemno pomembna je dobra komunikacija z ljudmi in razumevanje podatkov. O predstavljanju in razumevanju podatkov ter graditvi zaupanja vredne komunikacije se je naša strokovna sodelavka Zarja Muršič pogovarjala s profesorjem Davidom Spiegelhalterjem z Winton centra za komunikacijo tveganj in dokazov na Univerzi v Cambridgeu, avtorjem knjige The Art of Statistics in številnih znanstvenih in poljudnih prispevkov o statistiki. "Nič ni hujšega kot trditi, da nekaj vemo in kasneje odkrijemo, da to ne drži. Zakaj bi zaupali nekomu, ki to počne? Imeti moramo nekaj skromnosti in moramo biti odkriti. A obenem moramo biti tudi odločni, ko nekaj vemo. Tudi, če ne vemo vsega, to ne pomeni, da ne vemo ničesar. Odločno moramo povedati, kaj vemo." - David Spiegelhalter

Kako se sinhronizirajo naši možgani z možgani drugih? Kako in kdaj smo usklajeni? Ljudje se sinhroniziramo na različne načine, ko vstopamo v interakcijo drug z drugim. Ujeti korak in plesni ritem, zrcaliti držo in geste, izmojstriti ročne in poklicne spretnosti, uskladiti življenjske cikle in intimno življenje … To so veliki individualni izzivi že za posameznikovo telo in možgane, kaj šele za dve ali celo več oseb. Kako se torej sinhronizirajo naši možgani z možgani drugih, kakšni procesi potekajo v človeškem telesu? V Tednu možganov raziskujemo v skupni epizodi oddaj Možgani na dlani in Frekvenca X. "Odločnost Ukrajincev v zadnjih tednih kaže na neverjetno sinhronizacijo. To se zgodi, ko vsi delujemo za isti cilj." Nevrolog prof. Zvezdan Pirtošek Sogovorniki: nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek nevroznanstvenik in psiholog prof. dr. Uri Hasson prof. dr. Gregor Geršak, Fakulteta za elektrotehniko UL umetnostne plavalke kluba Katalina ? Kako se sinhronizirajo naši možgani z možgani drugih? Kako in kdaj smo usklajeni? Na treningu smo obiskali tudi sinhrone plavalke ... ????‍♂️ ? Skupna epizoda oddaj @mozganinadlani in @FrekvencaX ob Tednu Možganov #zdajsevrti pic.twitter.com/uwy9VQPW7L — Val 202 (@Val202) March 17, 2022    

Kako ta fenomen raziskujejo pri nas in katera mesta v soseščini so nam lahko za urbanistični zgled? Mesta imajo specifično klimo, ki je zaradi pozidave in aktivnosti prebivalcev precej drugačna od okoliške. Strnjena območja visokih gradenj in malo zelenja so idealna za nastanek toplotnega otoka, pojava, zaradi katerega je lahko temperatura občasno tudi za deset stopinj višja kot v okolici. "To, da so mesta toplejša, je rezultat več okoliščin. Uporabljamo gradbeni material z visoko toplotno kapaciteto, nimamo zelenja, odprtih površin, ki bi lahko z izsuševanjem, izhlapevanjem zmanjševala to temperaturno razliko. Pomembna pa je tudi lega mesta. Če je mesto v kotlini, in slovenska mesta so vsa v kotlinah, se temu pridružijo še reliefni vzroki. Ker je zelo malo vetra, mesta ne more prevetriti. Ne smemo pozabiti pa tudi na antropogeno produkcijo toplote." – Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja Geografskih značilnosti mest za zdaj ne moremo spreminjati, lahko pa učinke urbanega, toplotnega otoka omilimo s premišljenim načrtovanjem: "Pravilo, kako zmanjšati toplotni otok, je – nizke stavbe, široke ulice. Ekonomski interes pa narekuje ravno nasprotno. Pomembna je tudi izbira materialov, na primer izbira barve. Glavnina ogrevanja se zgodi ravno podnevi." "Prva stvar je zavedanje, da problem imamo. Ljudje poleti vročino podcenjujejo, zdi se jim normalna. Ne pozabimo, da prihajajo tudi podnebne spremembe, ki bodo ta problem še bolj poglobile. To ne le škoduje starejšim, kroničnim bolnikom, zmanjšuje se tudi produktivnost drugih ljudi."

O pomembnosti zavedanja prispevkov žensk in deklet v astronomiji z astrofizičarko dr. Dunjo Fabjan in astrofizičarko ter profesorico na novogoriški univerzi dr. Andrejo Gomboc. Tisti, ki Frekvenco X na Valu 202 pridno spremljate, veste, da nas vsak četrtek (in to že 12 let) rada popelje med najvznemirljivejša vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se najrazličnejši znanstveniki in znanstvenice, raziskovalci in raziskovalke ter strokovnjaki in strokovnjakinje ta hip spopadajo v svojih glavah in laboratorijih. To bomo storili tudi tokrat, le da bo znanost danes samo v rokah deklet in žensk. To mislimo v posrednem, pa tudi neposrednem pomenu besede. Enajstega februarja je namreč mednarodni dan deklet in žensk v znanosti, ravno s tem dnem pa se začne tudi mesec, namenjen ženskam in dekletom v astronomiji. In ker se ta mesec počasi končuje, smo izmenjali nekaj besed o pomembnosti zavedanja o prispevkih žensk v znanosti z astrofizičarko dr. Dunjo Fabjan s fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani ter astrofizičarko in profesorico na novogoriški univerzi dr. Andrejo Gomboc. "Ženske v zgodovini niso imele enakih možnosti, da bi pridobile izobrazbo ali pa sodelovale pri raziskavah. To je posledica patriarhalne družbe, takratne in zdajšnje. Ne verjamem, da so se vsi moški vmes počutili ogroženi zaradi teh sposobnih žensk in so jih zato načrtno izpustili iz zgodovine. Šlo je za bolj splošno razpoloženje, ki ima tudi danes dvojna merila." – prof. dr. Andreja Gomboc "Odprti moramo biti do raznovrstnosti. Cilj tega je, da presežemo stereotipe. Pri tem pa je pomembno, da se zavedamo, da je raznovrstnost tista, ki nas bogati." – dr. Dunja Fabjan

Inženirji Peter Brajak, Saša Divjak, Andrej Kovačič in Slavko Rožič se spominjajo zlatih časov slovenske informacijsko-tehnološke industrije. Kako vidijo današnji razvoj? Podjetje Iskra Delta je bilo v osemdesetih let prejšnjega stoletja v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb, tik pred osamosvojitvijo propadli. "Sanjali smo o programskih rešitvah za bolezni, antigravitacijskih čevljih, samovozečih avtomobilih." Kakšna je tehnološka in znanstvena dediščina podjetja? Ob premieri dokumentarnega filma Iskre v času so naši gostje štirje inženirji nekdanjega slovenskega informacijsko-tehnološkega giganta: Peter Brajak, Saša Divjak, Andrej Kovačič in Slavko Rožič. ?️ Na kavi z inženirji Iskre Delte. Njihovi tehnološki, raziskovalni in drugi spomini na legendarno računalniško podjetje kmalu na @Val202. Tudi o hipijevsko-geekovski start-up kulturi iz "Vile Čira-Čara" na ljubljanskih Prulah. pic.twitter.com/LlNC476ufd — Luka Hvalc (@vahlc) February 17, 2022   Priporočamo tudi: Frekvenca X: Skrivnost vzpona in zatona Iskre Delte Frekvenca X: Zakaj je v resnici propadla Iskra Delta Kulturnice: Režiser Jurij Gruden o dokumentarcu "Iskre v času" Zgodbe: Iskra Delta šele po 31 letih v stečaju

Četrta epizoda serije je potrkala na vrata psihološke ambulante. Kako stres vpliva - če vpliva - na uspešnost postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo, kako obvladovati (partnerske) odnose, kaj so odrezavi odgovori. V sklepnem delu serije Frekvence X o oploditvi z biomedicinsko pomočjo bomo govorili o družbenem pogledu na oploditev z biomedicinsko pomočjo, se vprašali, kaj sploh je družina, v psihološki ambulanti se bomo pogovarjali o stiskah, skozi katere gredo pari, ki ne morejo zanositi po naravni poti, in tudi o tem, zakaj vprašanje Kdaj bosta pa vidva imela otroka? nikakor ni primerno. SOGOVORNICE: klinična psihologinja Vislava Globevnik Velikonja, Ginekološka klinika UKC LJ reproduktivna psihologinja Alice Domar, Univerza v Harvardu in Bostonska klinika za neplodnost sociologinja družin Alenka Švab, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani

Tretja epizoda serije gre tja, kjer se ustvari novo življenje. Kakšni so postopki, skozi katere gre par, kako zelo detektivsko je delo embriologov, v kakšni knjižnici genetskih bolezni se znajdejo klinični genetiki. V Sloveniji gre skozi postopek zunajtelesne oploditve približno 3000 parov, če računamo, da je uspešnost od 25- do 30-odstotna, se torej rodi približno tisoč otrok. In če vemo, da se je leta 2020 v Sloveniji rodilo približno 19.000 otrok, pomeni, da se pet odstotkov otrok v Sloveniji rodi s postopkom zunajtelesne oploditve. V prejšnji oddaji smo lahko slišali, kakšni so bili začetki te tehnologije in kako hitro se je uveljavila ter da je danes tako rekoč sprejeta v družbi kot nekaj, kar parom pomaga do zanositve, če ne gre po naravni poti. Danes pa gremo prav tja, kjer se vse dogaja. Kako se vse začne v ginekološki ambulanti, kakšen je vrstni red diagnostike, skozi katero mora par, kako zelo detektivsko je delo embriologov, v kakšni knjižnici genetskih bolezni se znajdejo klinični genetiki. SOGOVORNIKI: embriolog Borut Kovačič, UKC Maribor specialistka ginekologije Eda Vrtačnik Bokal, UKC Ljubljana specialistka klinične genetike Marija Volk, UKC Ljubljana

Druga epizoda serije se podaja v preteklost postopka zunjatelesne oploditve. Kdaj so se rojevale revolucionarne ideje ter koliko vztrajnosti in vere v svoje znanje je bilo potrebnih, da se je tehnologija uveljavila. Oploditev z biomedicinsko pomočjo je do prve polovice 20. stoletja zvenela še kot znanstvena fantastika, ki se lahko pojavi le v žanrski literaturi, a kmalu se je izkazalo, da znotraj znanosti obstajajo temelji, ki bi lahko tehnologijo prenesli v stvarnost. Dolga stoletja, če ne celo tisočletja se je človek spraševal, kako premagati neplodnost, a šele dovolj razvita znanost je omogočila razvoj. V drugi epizodi serije o oploditvi z biomedicinsko pomočjo se bomo torej vrnili v preteklost, na začetek vsega. Spoznali bomo, kje in kdaj so se rojevale tovrstne revolucionarne ideje, koliko vztrajnosti je bilo potrebne in tudi trme, da se je tehnologija uveljavila in obdržala. Ne bomo spregledali niti začetkov pri nas. SOGOVORNIKI: zgodovinarka medicine dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Mike Macnamee, direktor prve klinike za zdravljenje neplodnosti na svetu Bourn Hall ginekolog in porodničar dr. Veljko Vlaisavljević

Začenjamo novo štiridelno serijo o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. V prvi epizodi spoznamo osebno zgodbo Tjaše Džafić, ki je ob pomoči te tehnologije lani prvič postala mama. Osem milijonov otrok se je od leta 1978 do danes rodilo ob pomoči znanosti. Čeprav je na začetku oploditev z biomedicinsko pomočjo zvenela kot nekaj, kar se lahko pojavlja v znanstvenofantastični literaturi, se je po dolgih letih študij in vztrajnosti izkazala za realno možnost in danes velja za eno ključnih pomoči parom, ki ne morejo zanositi po naravni poti. V štirih tednih bomo tako poskušali začrtati začetne ideje in končne realne prakse, sprehodili se bomo po laboratoriju embriologov, spraševali se bomo, kako je družina opredeljena v današnji skupnosti. V prvi epizodi pa spoznamo zgodbo Tjaše Džafić, ki je s postopkom oploditve z biomedicinsko pomočjo lani prvič postala mama. Kako se spoprijeti z diagnozo neplodnost, kdaj poiskati pomoč, kako stresen je postopek za partnerski odnos in kako je, ko je tvoj trud po dolgih letih končno poplačan. Pred poslušanjem pa še opozorilo: tole, kar sledi, je ena osebna zgodba, ki nikakor ne povzema vsega, kar doživljajo drugi pari. Vsaka pot je edinstvena, drugačna, vredna.

Preden zakorakamo še v eno leto, polno znanja, pobrskajmo po našem radiovednem koledarju in poglejmo, kaj novega smo spoznali in dognali v preteklem letu. Vsak izmed nas je bil že kdaj radoveden. Radiovedni pa so to prav vsak teden. In tako je že kar dve leti. Za to se lahko zahvalimo vam, poslušalci in poslušalke, saj ob vaših iskrivih, dobro premišljenih in včasih na prvi pogled skoraj nemogočih vprašanjih in ugankah bolje spoznavamo svet okoli sebe in vsak teden postavljamo na znanstveno preizkušnjo svoje možgane. Ali bolje rečeno, možgane naših strokovnjakov. S čim vse pa smo jih izzvali prejšnje leto? Izbrali smo nekaj še posebej zanimivih vprašanj. Za začetek prevohajmo mesec januar. Ali to raje prepustimo pticam? To vprašanje nas je namreč mučilo že v začetku leta. Vedeli smo, da imajo ptice zelo dobro razvit vid in odlično slišijo, nismo pa bili prepričani, ali te tudi vohajo. Zatem smo se podali na pravo radiovedno forenzično preiskavo. Analizirali smo kraj zločina, zbirali dokaze in intervjuvali vse vpletene. Najbolj pa nas je zanimalo: Kateri DNK pokaže forenzična analiza pri morilcu, ki s transfuzijo prejme kri darovalca? Ja, ugotovili smo, da nam storilec nikakor ne more uiti. Kot nam ni ušlo tudi vaše naslednje radiovedno vprašanje … Zakaj je voda prozorna, sneg pa bele barve? Danes imamo res skoraj sto milijard razlogov za radovednost. Oziroma vsaj tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Tega seveda ne bomo počeli, bomo pa vseeno pobrskali po nevroznanosti in pogledali, kako smo naše strokovnjake izzvali z vprašanjem, ki ima opravka z našimi "večjezičnimi" možgani. Kako delujejo naši možgani, ko govorimo tuje jezike? Zagotovo so vam ob vsem tem poslušanju že zrasla vaša ušesa. Pa ne le zaradi radovednosti. Ta nam baje rastejo že celo življenje. Ne verjamete? Pa poslušajte. Na svet smo pogledali tudi z obrnjene perspektive. Medtem ko imajo žirafe dovolj le nekaj minut spanja na dan, mladiči delfina in kita prvi mesec sploh ne spijo, druge živali pa večino svojega življenja preživijo zazibane v spanec. Ampak živali med seboj ne razlikujemo samo po dolžini spanja, temveč tudi po načinu. Nekatere spijo stoje ali na eni nogi, druge z odprtimi očmi, lahko pa tudi z glavo navzdol. Zakaj netopirji spijo z glavo navzdol? Za konec smo spregovorili še o temi, ki se tiče vseh nas Zemljanov. Kaj poganja vrtenje naše Zemlje? Ugotovili smo zakaj je temu tako, pa tudi, da se bo Zemlja vrtela še kar nekaj časa. Morda ne tako dolgo kot Zemlja, a tudi mi se bomo še naprej vrteli na radijskih valovih Vala 202. Spremljajte Radiovedne tudi v letu 2022, ko bomo skupaj upihnili že 3. svečko, mi pa si bomo še naprej prizadevali odgovarjati na vsak vaš zakaj, čemu in kako. Vabimo vas, da prisluhnete tudi ostalim epizodam, ki jih lahko najdete po zavihkom Radiovedni.

Dosegli smo nove mejnike v vesolju, bolje poznamo posledice podnebne krize, dobivamo nova cepiva za različne bolezni ... V letu 2021 je človeštvo na številnih področjih doseglo neslutene preboje in napredke – veliko število misij v vesolje je postavilo nove mejnike raziskovanja, nova cepiva odpirajo možnosti za zdravljenje bolezni, ki že dolgo pestijo ljudi po vsem svetu, preučili smo nove posledice okoljske krize … Pri pregledu leta sodelujejo trije gosti, s svojim odličnim vpogledom v dogajanje so zaokrožili izbor tem, ki jih je izpostavilo leto 2021. Dr. Zarja Muršič bo prispevala pregled dogajanja na področju epidemije in cepiv, dr. Tomaž Zwitter prispeva izbor največjih dogodkov v povezavi z vesoljem, svoj izbor pa doda Lea Udovč, večkrat nagrajena znanstvena novinarka, ki ustvarja vsebine za rubriko Poglobljeno na portalu N1. Ustvarjalci Frekvence X pogledamo tudi proti prihajajočemu letu! "Poročilo, ki predstavlja nekakšen povzetek stanja našega planeta, je bilo najbolj ostro in alarmantno doslej. Prvič so zapisali, da je za ogrevanje ozračja, oceanov in kopnega odgovoren človek. In da so razmere kritične in da bodo te še neprimerno hujše, če se ne bomo odzvali takoj. Najpomembnejše sporočilo poročila pa je, da je pot, po kateri bomo šli, in kako hude bodo zares te posledice, še vedno v naših rokah." – Lea Udovč, večkrat nagrajena znanstvena novinarka "Zagotovo smo se naučili, da rek 'cepivo ni vse, cepljenje je tisto, ki šteje' drži. Druga stvar je, da smo se v tem letu pobližje spoznali z evolucijo virusov, in sicer z nastankom novih različic, ki smo jih zelo hitro zaznali in potem preučili. Pozabili smo na vedenjske znanosti, ki bi na neki način lahko spodbudile višje zanimanje za cepljenje." –  dr. Zarja Muršič "Najbolj vznemirljivo je to, da prvič nabiramo vzorce iz vesolja. Ti bodo prišli v zemeljske laboratorije z vsemi zmogljivostmi, ki jih imamo samo na Zemlji. Stvari se premikajo." – prof. dr. Tomaž Zwitter

... čaka te nekaj lepega!

Slovenski raziskovalec se v Londonu ukvarja z molekularnimi mehanizmi, ki so pomembni za človekov razvoj. Njegov inštitut ima višji letni proračun kot celotna slovenska znanost. Dr. Miha Modic je najprej študiral pravo, po treh letih je presedlal na biotehnologijo. Študiral in raziskoval je v Cambridgeu in Muenchnu, zdaj že nekaj let dela na Inštitutu Francisa Cricka v Londonu. Angažiran je v skupini slovenskega molekularnega biologa dr. Jerneja Uleta, ukvarja se predvsem z vprašanjem molekularnih mehanizmov, ki so pomembni za človekov razvoj. "V okviru naših raziskav vidimo, kako je premik samo enega izmed 20 tisoč proteinov lahko odločilen zato, ali se naše življenje nadaljuje ali pa pride do velikih težav, ki lahko vodijo celo v smrt." Podrobno tudi o raziskovalnem delu, pogojih za znanost v različnih državah, življenju in delu v Veliki Britaniji, aktualnih znanstvenih in družbenih izzivih: "Znanost raste eksponentno. Napačen je pristop, da samo skušamo slediti znanosti, narediti je treba nekaj, kar bo v prihodnjih desetih letih pomenilo korak naprej."

O prelomnosti teleskopa Jamesa Webba s slovensko astrofizičarko Marušo Bradač. Letošnji božič bo za marsikatero astronomko in astronoma nekaj posebnega. Med darili upajo tudi na dobre novice o izstrelitvi vesoljskega teleskopa Jamesa Webba, na katerega so čakali več kot desetletje, zanj pa porabili kar 10 milijard dolarjev. Tega naj bi po zadnjih Nasinih napovedih v vesolje izstrelili to leto 22. decembra iz Francoske Gvajane s pomočjo rakete Ariane 5. "Prvič bomo lahko posneli ne samo fotografije, ampak tudi spektre v vesolju z infrardečo tehnologijo. Za tiste poslušalce, ki si težje predstavljajo, kaj je to spekter. Recimo s pomočjo fotografije lahko vidimo galaksijo, planete, lahko posnamemo slike. S pomočjo spektrov pa lahko preučimo, iz česa so ti sestavljeni. Tako bomo na primer pri planetih izven našega Osončja spremljali, s česa so njihove atmosfere in tako sklepali, ali je možnost življenja na teh planetih. Sama se ukvarjam z galaksijami. Pri le teh bomo lahko izmerili njihovo sestavo in se naučili, kako so te galaksije nastale in s tem tudi zaključili oziroma ugotovili, kako je nastala naša galaksija in to nam bo prineslo ogromno novih spoznanj. Trenutne raziskave, ki jih delamo s Hubblom, nam dajejo tiste prve rezultate, ki kažejo na to, da imamo zelo nepopoln pogled v to zgodnje vesolje. Ubistvu ne vemo natančno, kako so te prve galaksije nastale, predvsem kdaj so začele tvoriti prve zvezde in prav zaradi tega se resnično veselimo Webbovega teleskopa, kajti dal nam bo odgovore na to, kako so prve zvezde začele svetiti in kako so se prve galaskije razvile." - dr. Maruša Bradač Ta projekt bo Maruša Bradač spremljala kar iz Slovenije, kamor se po 22. letih življenja v tujini tudi vrača. Pravi, da navdušenja ne more skriti: "Ta teleskop doživljam že več let, tako da vsakič, ko ga pogledaš, vsakič, ko se zgodi kaj novega, je to, kot da dobiš novo igračo, in pričakovanja tukaj so res neverjetna. Gre za teleskop, s katerim se ukvarjam že dolgo časa, velik del moje kariere je posvečen temu teleskopu. Tako da je to res nekaj, kar me obdaja z velikim veseljem."  Znanstveniki si od teleskopa obetajo veliko. Med drugim pričakujejo, da bo podal odgovore na temeljna vprašanja v astronomiji. "Naučili se bomo, od kje material, iz katerega smo mi in naša Zemlja. Se pravi vse, kar je od železa naprej, ni nastalo običajno z spajanjem v zvezdah, ampak pravzaprav v zelo eksotičnih okoljih, in o teh stvareh se bomo lahko prvič zares poučili." - profesor Tomaž Zwitter

Hrup ne moti le kopenskih sesalcev, ampak tudi morske. Delfini in kiti so zelo občutljivi na zvoke gliserjev, ladij, sonarjev, podvodnih gradbenih del. Zvok se pod morsko gladino širi veliko hitreje kot po zraku, pretirani zvočni dražljaji negativno vplivajo na ustaljene komunikacijske poti morskih živali, njihovo prehranjevanje, celo na paritev in selitvene cikle. Na Lošinju biologi v okviru mednarodnega projekta Soundscape izvajajo podvodne meritve hrupa in analizirajo njegov vpliv na delfine, morske želve in druge živali. Z raziskovalno ekipo smo se odpravili na morje. Kakšne so ugotovitve in kako lahko preprečimo zvočno onesnaževanje morja? Sogovorniki: Grgur Plesnić, znanstveni direktor inštituta Plavi Svijet Marko Radulović, biolog Viljem Mantunović, prostovoljec Povezave: Možgani na dlani: Možgani imajo z glasbo veliko dela B-AIR zvočenja: Nevropsihologija glasbe in gibanja ob glasbi O projektu B-AIR na Radiu Slovenija in o aktualnih ciklih oddaj o zvoku  

Zvočni šok se lahko razvije v zvočno travmo, ki zahteva zelo kompleksno terapevtsko zdravljenje. Zelo močne so potresne in vojne zvočne izkušnje. Kako na nas vplivajo poki petard in druge nepričakovane detonacije? V življenju doživimo različne zvoke, ki nas lahko tudi zelo zaznamujejo. Še posebej to velja za zvoke vojne ali potresa. Zvočni šok se lahko razvije v zvočno travmo, ki zahteva zelo kompleksno terapevtsko zdravljenje. V Zagrebu smo se pogovarjali o zvočnih posledicah potresa, v Sarajevu pa se spominjali vojnih dni. Kako na nas vplivajo poki petard in druge nepričakovane detonacije? Sogovorniki: psihiatrinja dr. Arijana Turčin nevrologinja dr. Sandra Morović tonski tehnik Radia Slovenija Vojko Frelih sarajevski glasbenik Enes Zlatar arhitektka Lejla Odobašić Novo specialistka medicine dela dr. Metoda Dodič Fikfak Povezave: Možgani na dlani: Od binarnih tonov do senzorne terapije z zvokom B-AIR zvočenja: Nevropsihologija glasbe in gibanja v glasbi O projektu B-AIR na Radiu Slovenija in o aktualnih ciklih oddaj o zvoku  

Na gradbišču preverjamo hrup, s stanovalci in strokovnjaki raziskujemo najbolj moteče zvoke, ki spremljajo gradbena dela. Kako se zaščititi? Slovenija je veliko gradbišče, samo v Ljubljani se trenutno po nekaterih ocenah gradi več tisoč stanovanj. Gradbena dela spremljajo tudi številni zvoki, predvsem hrup z različnimi frekvencami in močjo. Na enem izmed gradbišč smo preverili, kateri zvoki so najbolj moteči za delavce in kako so zaščiteni. Na kakovost življenja v soseskah vplivajo tako veliki konstrukcijski projekti kot zaključna dela, prenove v stanovanjih in hišah … Kateri je najglasnejši in kateri za zdravje najnevarnejši zvok? Kako je v Sloveniji z zvočno ekologijo in zvočnim monitoringom? Kako zmanjšati zvočna bremena? Sogovorniki: specialistka medicine dela dr. Metoda Dodič Fikfak doktorska študentka arhitekture Mailys Toussaint nevrologinja dr. Sandra Morović delovodja Zoran Stepić Povezave: Možgani na dlani in serija v Omrežjih zvoka: Glasba, ples in Parkinsonova bolezen B-AIR zvočenja: prof. Peter Vuust, predstojnik Centra za glasbo v možganih O projektu B-AIR na Radiu Slovenija in o aktualnih ciklih oddaj o zvoku  

Kateri zvoki in zakaj nas najbolj motijo, kakšne so prijetnejše zvočne vibracije, kaj se dogaja v naših možganih? V prvem delu serije o zvokih se sprehajamo po slišnih krajinah mest. Od hrupa do užitka. Od kakofonije do zvočnega balzama. Kateri zvoki in zakaj nas najbolj motijo, kakšne so prijetnejše zvočne vibracije, kako si ustvarjamo svoje lastne zvočne podobe. Kaj se dogaja v naših možganih, kako lahko imajo zvoki in glasba terapevtske učinke, kdaj je hrup lahko škodljiv za naše zdravje. "Oglašanje ptic nas ne moti, drvenje avtomobilov pač. Veliko lažje se navadimo na hrup, ki je ritmičen in stalen, šokira pa nas nenaden in nepričakovan hrup." Sogovorniki: nevrologinja dr. Sandra Morović skladatelj in zvočni umetnik dr. Colin Black psihiatrinja dr. Arijana Turčin antropologinja dr. Pina Sadar Povezave: Možgani na dlani in serija "V omrežjih zvokov" Projekt B-Air na Radiu Slovenija Podkast Sound Matters    

Dr. Carole Mundell, nekdanja znanstvena svetovalka britanske vlade, o pridobivanju zaupanja javnosti v znanost, pomembnosti raznovrstnosti v znanosti in javnem predstavljanju negotovosti. V Združenem kraljestvu imajo večdesetletno tradicijo znanstvenih svetovalnih skupin, ki sodelujejo v vladi. Vsako ministrstvo ima tako glavno znanstveno svetovalko ali svetovalca. Glavni znanstveni svetovalec celotni vladi je trenutno Sir Patrick Vallance, ki je zadnji slabi dve leti krmaril med znanstvenimi izsledki ob pomoči znanstvene svetovalne skupine za nujne primere (SAGE) in vladnimi ukrepi ter odločitvami. Kakšna je vloga znanstvene svetovalke britanski vladi? Kako pridobiti zaupanje javnosti v znanost? Kako pomembna je raznovrstnost v znanosti in kako javno predstavljati negotovost?  Na povabilo Britanske ambasade v Ljubljani smo se pogovarjali z nekdanjo odposlanko za znanost na zunanjem ministrstvu vlade Združenega kraljestva, profesorico astrofizike Carole Mundell, ki meni, "da smo bili ljudje od nekdaj raziskovalci, želimo si premikati meje našega znanja, vedno si zastavljamo vprašanje zakaj." Profesorica Mundell je vlogo glavne znanstvene svetovalke na britanskem zunanjem ministrstvu opravljala med letoma 2018 in 2020. Od januarja 2021 do prejšnjega meseca pa je bila posebna odposlanka za znanost britanskega ministrstva za zunanje zadeve. Njena vloga je bila koordinacija predstavnic in predstavnikov britanske znanosti po vsem svetu. "Velikokrat me vprašajo, kaj dela astrofizičarka v pisarni zunanjega ministrstva. Mislim, da to kaže, kako pomembno je, da so znanstvenice in inovatorke vključene v celoten ekosistem." Pri nas ne poznamo tovrstnega mehanizma znanstvenih svetovalcev, kot ga poznajo v Združenem kraljestvu. Na Otoku so to v večini raziskovalke in raziskovalci, ki so le delno zaposleni v vladi kot javni uslužbenke in uslužbenci. Njihova vloga pa nikakor ni lobistična.  "Mislim, da imajo znanstvene svetovalke izjemno pomembno vlogo prevajanja znanosti. Pogoj je, da znanstvena svetovalka prihaja iz znanosti, da razume znanstveno metodo, da razume, kako izpodbijati predpostavke. Razumeti mora, kako predstavljati in združevati dokaze in podatke. Mi svetujemo našim ministrom, ministricam in svetujemo skupinam, ki pripravljajo ustrezne politike. Pri tem skrbimo, da so v osrčju oblikovanja politik najboljši znanstveni dokazi. Našim ministrom ne govorimo, kaj naj naredijo; oni se odločijo, ampak sprejemati morajo najboljše odločitve, ki temeljijo na dokazih." Med pandemijo in naravnimi katastrofami imajo lahko znanstvenice in znanstveniki ključne svetovalne vloge. Poslanci so velikokrat preveč zaposleni, dnevno pa morajo sprejeti veliko različnih političnih odločitev. Dobro odločitev je lažje zagotoviti, če imajo na voljo recimo povzetke znanstvenih podatkov in dokazov, ki dajejo zelo zanesljive informacije. Imajo tudi sistem popravkov, za katere je odgovorna komisija za znanost in tehnologijo.   "To je zelo pomembno: izberejo si lahko kogar koli izmed nas in nas vprašajo o našem delu in delu, ki ga opravljamo. To je prav in korektno. Pomeni, da imamo sistem, ki podpira demokracijo. Ves čas se preverja, ali je naš znanstveni in tehnološki sistem varen in zanesljiv, da torej res pripravljamo prave stvari za vlado in predlagamo prave rešitve." Če primerjamo stanje v Sloveniji, je po slabih dveh letih komunikacija, ne glede na to, ali prihaja od strokovne skupine ali od vladnih predstavnikov, zmedena. Strokovno skupino predstavlja le peščica ljudi z zelo podobnih znanstvenih področij.  "Pomembna je interdisciplinarnost. /.../ Ves čas z visoko hitrostjo iščemo odgovore. Za naše ekipe je pomembno, da ne sedimo v eni sobi in domnevamo, kakšna je fizika virusov, če v resnici potrebujemo socialno psihologijo, ki prepoznava, kje med ljudmi se širijo virusi. Če preveč govorimo o virusu na en sam način, to na primer ne bo vodilo v razumevanje virusa kot nečesa družbenega, kot dela življenja, povezanega z načinom življenja ljudi." Tudi v Združenem kraljestvu se je med pandemijo pripetilo veliko napak. V tem trenutku je v javnosti veliko trenj glede povsem sproščenega življenja, ko se ljudje vedejo, kot da virusa več ni, čeprav nekateri opozarjajo na povišan pritisk na bolnišnice. Vseeno so znanstveni svetovalci in svetovalke spretno vodili predstavljanje negotovosti razvoja epidemije na Otoku. "Mislim, da je govoriti o negotovosti zelo pomembno. Največja ovira zaupanju je dati ljudem vedeti, da si prepričan. Bolje je, če rečemo, da česa še ne vemo oziroma da to vemo in tega še ne, ampak da bomo to in to naredili, da to izvemo. Potem pojasnimo, zakaj vemo in s kako velikim zaupanjem to vemo, ampak to počnemo, ker je pomembno, da odkrijemo pravi odgovor." Avtorici: Zarja Muršič in Neža Borkovič Brali: Maja Stepančič in Barbara Zupan

Luka Ločniškar je več kot štiri leta je živel na Danskem, kjer je magistriral iz iger, dve leti in pol pa je delal na Microsoftu. V tujino je odšel, ker je opazil, da doma stagnira in da se mora spraviti iz cone udobja. Pravi, da Danska odlično poskrbi za svoje študente, domači namreč prejmejo določeno višino štipendije, tuji pa, če delajo vsaj deset ur na teden. To je spodbuda, da se čim prej osamosvojijo. Všeč mu je danska sproščenost na fakulteti in to, da se Danci nikoli ne primerjajo z drugimi, ampak rinejo svojo pot. Tudi z magisterijem iz iger so bili eni prvih, ki so ga uvedli, doda Luka Ločniškar. Torej, kako in zakaj študirati igre, kjer je industrija v prihodkih presegla hollywoodsko in glasbeno industrijo, kakšno je delo na Microsoftu in zakaj se je po več kot štirih letih vrnil domov v Slovenijo?

Strupi so pogosto navdih za zdravila. Luka se je sprehajal po plaži, ko ga je nekaj zbodlo v nogo. Bil je morski bič. Noga je izjemno otekla, bolečine so bile neznosne in moral je v bolnišnico. Poškodbe morskih bičev so lahko usodne, a ta zgodba ima srečen konec. Evolucija je organizme opremila s strupi, da se branijo in lovijo svoj plen. Neko pleme na Madagaskarju si je v sodnih procesih pomagalo z zvarkom strupa iz rastlin. Obtoženim so povedali, da bodo nedolžni preživeli, krivi pa umrli. Začuda so nedolžni res preživeli in krivi res umrli. Kako je to mogoče? O strupih vemo dovolj, da lahko pojasnimo še tako nenavadno zgodbo.

Kaj pomenijo zvoki našega telesa? Za uporabo pralnega stroja, računalnika ali avtomobila dobimo navodila, za človeško telo pa ne. A vemo, da je prava mojstrovina. Sestavlja ga nešteto atomov, ki se povezujejo v molekule, te potem v celice, in prav vsaka ve, kaj je njena naloga. In čeprav notranjosti z očmi ne vidimo, pa jo lahko velikokrat slišimo. Na primer takrat, ko odštevamo minute do kosila, ko smo v tihem prostoru ali na kakšnem pomembnem sestanku in nas izda obrok fižola, zelja, ali cvetače, in celo takrat, ko po obilni večerji rigamo kot oslički. Ampak ali ste se kdaj vprašali, kako ti zvoki sploh nastanejo in kaj v resnici za naše telo pomenijo? Z odgovori so nam pomagali otorinolaringologinja Tanja Soklič Košak s klinike ORL v ljubljanskem kliničnem centru, gastroenterolog Darko Siuka in Matej Drobnič, profesor za ortopedijo na Medicinski fakulteti in specialist ortopedske kirurgije na Ortopedski kliniki v Ljubljani.

V teh dneh Švedska kraljeva akademija znanosti podeljuje Nobelove nagrade za prelomna odkritja. Do zdaj so razglasili nagrajence za medicino, fiziko in kemijo. Prvi teden v oktobru je že dolga leta v znamenju znanosti in največjih dosežkov človeštva. V teh dneh namreč podeljujejo vsakoletne Nobelove nagrade za prelomna odkritja, ki so spremenila naše doživljanje sveta, razumevanje njegovega delovanja in v nekaterih primerih tudi tok zgodovine. Razglasitve nagrad so za znanstveno skupnost eden od najbolj napetih trenutkov v letu. Obdaja jih avra skrivnostnosti in pričakovanja, saj vnaprej niso znani niti nominiranci za posamezna področja, komisije, ki odločajo o nagradah, pa so zaprisežene k varovanju teh podatkov. V prvi epizodi Frekvence X sodelujejo dr. Maja Bresjanac, dr. Gregor Skok in dr. Martin Gazvoda. Švedska kraljeva akademija znanosti je do zdaj v tem tednu razglasila nagrajence za medicino, fiziko in kemijo, nagrajencev je kar sedem. Kot je v navadi, se teden podelitve začne s podelitvijo nagrade na področju medicine. In letos se ta nagrada sliši zelo razumljivo. Vsi namreč razumemo, kakšen je občutek, ko se spečemo ob robu pečice ali ko se s kladivom udarimo po mezincu. Nagrajenca sta odkrila tisti manjkajoči člen v našem znanju, ki pojasnjuje, kako občutek vroče skodelice za kavo naše telo prevede v električni signal, ki po živčevju potuje v možgane in nam omogoči, da zavpijemo od bolečine. "Njuna odkritja so vezana na začetek kaskade dogodkov, ki privedejo do tega, da se ljudje lahko zavemo dotika škodljive visoke temperature, mraza ali pa takšnih dražljajev, kot jih povezujemo s pekočimi paprikami. Gre torej za vrzel v znanju, ki govori o tem, kako lahko dražljaji iz našega zunanjega ali notranjega okolja izzovejo spremembo električne napetosti na celicah." – dr. Maja Bresjanac Na presenečenje vseh so letošnjo Nobelovo nagrado za fiziko podelili v dveh na prvi pogled dokaj nepovezanih delih. Nagrada za fiziko je bila prvič v zgodovini izrecno podeljena za področje podnebja. Za prvega sta zaslužna na Japonskem rojeni Američan Syukuro Manabe in Nemec Klaus Hasselmann, ki sta s svojim življenjskim delom postavila temelj našega znanja o zemeljskem podnebju in o tem, kako nanj vpliva človeštvo. "Nagrada je gotovo splošno priznanje raziskovalnemu področju meteorologije in daje težo temu, da so dognanja znanstveno potrjena in veljavna. Nam, ki se ukvarjamo s tem področjem, to daje še dodaten zagon za nadaljnje delo. Upanje pa je tudi, da bo v javnosti prišlo do razumevanja in da bomo ljudje ukrepali ter se prilagodili spremembam, ki prihajajo." – dr. Gregor Skok Nekatere molekule so naravne, nekatere pa je ustvaril človek. In letošnja Nobelova nagrada za kemijo je bila podeljena za razvoj novega orodja za ustvarjanje organskih molekul. Raziskovalca dr. Davida MacMillana in dr. Benjamina Lista so nagradili za razvoj asimetrične organokatalize, s katero lahko pospešimo nastajanje molekul. "Mi si moramo predstavljati, da so organske molekule v bistvu tridimenzionalne oblike. Že od sredine prejšnjega stoletja znamo postavljati vezi točno definirano v prostoru. Mogoče si to najlažje predstavljamo z zrcalnimi slikami dveh spojin. Onadva sta razvila metodo, s katero lahko dostopamo točno do ene od teh dveh oblik." – dr. Martin Gazvoda

V naslednjih letih bo BepiColombo mimolet okrog Merkurja ponovil še petkrat, preden se bo 5. decembra 2025 utiril v njegovo orbito. Misija bo podala nove odgovore na to, kako je Merkur nastal in kakšna je njegova sestava. Merkur je med najmanj raziskanimi manjšimi planeti v našem Osončju, do danes sta se z raziskovanjem tega Soncu najbližjega planeta ukvarjali dve misiji, v teku pa je tretja - BepiColombo, ki se je začela leta 2018. Danes ponoči oziroma jutri zgodaj zjutraj na 101. rojstni dan italijanskega matematika in inženirja Giuseppeja Colomba, po katerem je misija tudi dobila ime, bosta satelita misije prvič poletela mimo Merkurja, kjer se mu bosta na neki točki približala na vsega 200 kilometrov. Misija, ki se bo zaključila 5. decembra 2025, ko se bosta satelila utirila v Merkurjevo orbito, nam bo podala nove odgovore na to, kako je Merkur nastal, se razvijal ter kakšna je njegova notranja sestava. Več v pogovoru z astrofizičarko in docentko na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani dr. Dunjo Fabjan. Merkur je zelo neugoden planet tudi za pristanek sond, nima magnetnega polja, je zelo pust, temperatura na njem pa se zelo hitro spreminja, razpon je od 70 stopinj Celzija do 400 stopinj Celzija.  

Teja Rebernik je doktorska študentka jezika in kognicije na univerzi v Groningenu na Nizozemskem. Zanima jo raziskovanje težav motorike govora in predvsem, kako bolniki s parkinsonovo boleznijo načrtujejo svoj govor. Pravi, da je pri govoru tako, da moraš vedeti, kaj boš rekel, kateri zvok boš izgovoril. Vse to urejajo procesi v možganih, ker pa parkinsonova bolezen vpliva na možgane, posledično na neki točki vpliva tudi na govor: "Ni težava le, da bolniki nečesa ne znajo izgovoriti, ampak tudi to, kako načrtujejo zvok ali sekvenco zvokov," pravi Teja Rebernik. Pri raziskovanju si pomaga s posebno napravo - elektromagnetično artukulografijo oziroma EMO, kjer na jezik, čeljust ali ustnice postavi senzorje in s pomočjo elektomagnetičnega polja snema, kako se ti artikulatorji govora premikajo. Teja pravi, da se je za tovrsten študij odločila tudi na podlagi osebne izkušnje, saj je imel njen dedek parkinsonovo bolezen, težave pri govoru je tako opazovala od blizu. Prisluhnite pogovoru, kjer pove tudi, zakaj se je njena fotografija znašla na mobilnem laboratoriju njihove fakultete.

IG Nobelove nagrade bi lahko označili za bolj svojeglavo mlajšo sestro resnejših Nobelovih nagrad, saj podeljevalci pravijo, da se pri IG Nobelovih nagradah najprej nasmeješ, potem pa zamisliš. Letošnja, že 31. bera IG Nobelovcev je ravno tako veličastna kot vse prejšnje, nam pa je uspelo celo dobiti dva nagrajenca. Pavlo Blavatskyy je prejel nagrado za ekonomijo, in sicer za ugotovitev  povezave med politiki s čezmerno težo in korupcijo v državi. Alessandro Corbetta in Federico Toschi pa sta na področju fizike dobila nagrado za načrtovanje modela, ki predvideva premikanje pešcev na železniški postaji. Oglasila sta se nam tudi dva lanska zmagovalca, Nienke Vulink dela kot psihiatrinja na Akademskem medicinskem centru v Amsterdamu na Nizozemskem. Z ekipo raziskovalcev so začeli raziskovati mizofonijo, ekstremen odziv na zvoke, ki jih proizvajajo ljudje. Za to raziskavo je lani dobila IG Nobelovo nagrado za medicino. Za konec pa še poljub - Christopher Watkins je bil nagrajen za ugotavljanje povezave med nacionalno dohodkovno neenakostjo in pogostostjo poljubljanja na usta. 

V septembru gostimo posameznike, ki študirajo (ali so študirali) v tujini. Druga je dr. Teja Klančič, ki je doktorirala na Univerzi v Calgaryju na temo preprečevanja debelosti, ki je povezana z jemanjem antibiotikov. Dr. Teja Klančič je več kot deset let preživela v tujini. Najprej je prostovoljila v Gani v Afriki, kjer je tudi odkrila željo po tem, da bi študirala v tujini. Po dveh letih študija farmacije v Sloveniji se je odpravila na dodiplomski študij na Škotsko, med študijem je ob pomoči slovenske štipendije, ki si jo je prihranila, odpotovala na prakso v Houston v Teksas, kjer je opravljala raziskave na sedežu Nase. Tam je delala s podiplomskimi študenti in tako ugotovila, da bo vpisala doktorat, ko bo čas za to. Vmes je magisterij opravila v Münchnu v Nemčiji, kjer je izgubila nekaj raziskovalnega entuziazma, a ga je znova našla na doktorskem študiju v Calgaryju v Kanadi. Takrat se ji je poleg študija pripetilo še veliko zanimivih reči, denimo ta, da je kot velika oboževalka košarke obiskala eno od prvih tekem Luke Dončića pri Dallas Mavericksih v Teksasu, varnostnik pa ju je potem z možem povabil v slačilnico, kjer sta "dala petke" igralcem. Po desetih letih se je Teja Klančič leta 2019 vrnila nazaj v Slovenijo, kjer je zdaj zaposlena v večjem farmacevtskem podjetju. Kako jo je oblikovala dolgoletna izkušnja v tujini, zakaj je svojim dodiplomskim študentom v Calgaryju spekla kremne rezine in zakaj je pomembno, da doktorski študenti obiskujejo mednarodne konference, kjer je sama spoznala Martina J. Blaserja, ki raziskuje področje, iz katerega je doktorirala.   Teja Klančič v laboratorijuFoto: Teja Klančič   Severni sijFoto: Teja Klančič   Dallas MavericksFoto: Teja Klančič

V septembru gostimo posameznike, ki študirajo (ali so študirali) v tujini. Prvi je Nejc Geržinič, doktorski študent načrtovanja omrežij za javni prevoz na Tehniški univerzi v Delftu na Nizozemskem. Javni promet ga je zanimal že od malih nog, spominja se potovanj z babico, ko sta ubrala pot na morje z vlakom. Iz kock je rad sestavljal vlakovne kompozicije, v spletne zemljevide pa vrisoval železniške proge, zato je bila odločitev za študij tehnologije prometa na Fakulteti za pomorstvo in promet logična posledica. Ko tudi sam podiplomski študij v tujini. V Delftu na Nizozemskem zdaj živi, dela in študira že pet let in veliko razmišlja, katere prakse in ureditve na Nizozemskem velja vpeljati v slovenski prostor. Izpostavlja, zakaj bi bilo za zmanjševanje izpustov in prometa dobro uveljaviti platformo mobilnost kot storitev, zakaj je treba biti kreativen pri razmišljanju o javnem prevozu na Nizozemskem, kjer veliko ljudi dnevno kolesari ter zakaj si je vredno zapomniti citat nekdanjega župana Bogote Enriqueja Penjalose: "Razvita država ni tista, v kateri revni vozijo avte. Ampak tista, v kateri bogati uporabljajo javni prevoz." “S pojavom pametnih telefonov se je razvil koncept mobilnost kot storitev, kjer je glavna ideja, da se združi vse ponudnike deljenih storitev na eni platformi. Z eno naročnino - tako kot za telefon - imamo denimo na voljo pet izposoj koles na mesec, deset izposoj električnih skuterjev, pet izposoj električnega avtomobila ... vse to za neko določeno ceno. Tu se lahko vključi tudi javni prevoz, ki je viden kot neko okostje sistema, tako bi imeli neko neomejeno vozovnico za javni prevoz. In pa taksi prevoze. To je precej dobra alternativa lastništvu [avtomobila].”

Merkur je med najmanj raziskanimi manjšimi planeti v našem Osončju, do danes sta se z raziskovanjem tega Soncu najbližjega planeta ukvarjali dve misiji, v teku pa je tretja - BepiColombo, ki se je začela leta 2018. Danes ponoči oziroma jutri zgodaj zjutraj na 101. rojstni dan italijanskega matematika in inženirja Giuseppeja Colomba, po katerem je misija tudi dobila ime, bosta satelita misije prvič poletela mimo Merkurja, kjer se mu bosta na neki točki približala na vsega 200 kilometrov. Misija, ki se bo zaključila 5. decembra 2025, ko se bosta satelila utirila v Merkurjevo orbito, nam bo podala nove odgovore na to, kako je Merkur nastal, se razvijal ter kakšna je njegova notranja sestava. Več v pogovoru z astrofizičarko in docentko na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani dr. Dunjo Fabjan.

Perzeidi prihitijo v Zemljino atmosfero s približno 60 km/s, utrinek sveti 0,3 sekunde in ko zrno prahu vstopi v atmosfero, se lahko temperatura v bližini segreje tudi za več tisoč stopinj Celzija. Lahko bi jih poimenovali hitri in drzni, saj v Zemljino atmosfero prihitijo s približno 60 km/s, lahko bi jih, z nekaj domišljije, celo označili za peščeni vihar, saj jih je večina velika kot peščeno zrno, a mi jim pravimo kar meteorski dež ali roj Perzeidov. Letos je bilo opazovanje še posebej veličastno, saj je bilo osvetljenih le 13 odstotkov Lune, ta pa je zašla po 22.00, kar je idealno, saj se takrat ravno stemni nebo, pove mladi raziskovalec Rok Vogrinčič z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. O astrofotografiji je govoril astronom Matic Smrekar, vodja društva zlahkoto.si. Fotografija: Matic Smrekar

Po evropskih državah se širi različica delta, ki je še bolj prenosljiva kot alfa. Kako dvigniti zavest o izredni pomembnosti cepljenja in spodbuditi ljudi, da se odločijo za cepljenje. Analiziramo potek epidemije v zadnjih šestih mesecih. Od začetka cepljenja do odkritja novih različic. O visoki učinkovitosti cepiv in hkratni zaskrbljenosti zaradi novih različic. Po evropskih državah se širi različica delta, ki je še bolj prenosljiva kot alfa. Kako dvigniti zavest o izredni pomembnosti cepljenja in spodbuditi ljudi, da se odločijo za cepljenje.

Evoluciji in naravni selekciji smo zmešali štrene s tem, da danes večina naših potomcev preživi do starosti, ko lahko predajo naprej svoj genetski material. Raziskujemo drzno misel: osnovna človeška anatomija in naši vedenjski vzorci so kar nekako obstali pred nekaj deset tisoč leti. Vse to pa daje vtis, da smo ljudje iz procesov naravne selekcije izstopili. "Evolucija in naravna selekcija sta v svojem bistvu genetika plus čas. In vse metode za njuno opazovanje se torej vrtijo okrog opazovanja genetskih različic – naj gre za koristne ali škodljive – ki se pojavljajo pogosteje, kot bi se, če bi bile zgolj naključne," razloži dr. Mark Thomas, profesor evolucijske genetike na University College v Londonu. "Osnovni učinek naravne selekcije je to, da poveča pogostost določenih genetskih različic skozi čas; in sicer z večjo hitrostjo, kot bi to pričakovali, če bi bilo na delu golo naključje. In to je v osnovi tudi način, kako naravno selekcijo merimo." Kako to, da se v našem DNA sploh pojavijo spremembe? Razlog zanje so mutacije. Genetski zapis človeške vrste obsega 3,2 milijardi baznih parov. Na generacijo se pojavi približno 30 mutacij, a ta številka je zanemarljiva. V daljšem časovnem obdobju se zgodijo spremembe v človeških spolnih celicah, nikakor pa ne v telesnih celicah. Mutacije so v resnici gonilo variabilnosti in sprememb, kar je edina stalnica. Tisto, kar nam je v zadnjih letih dala molekularna genetika je, dejstvo, da za dramatične spremembe ne potrebujemo nekega novega seta genov. Da se lahko zgodi sprememba, torej potrebujemo le manjšo spremembo v zaporedju človeških črk. Torej – Ali smo ljudje zaradi svojih tehnologije in kulture dejansko izstopili iz procesov naravne selekcije? Dr. Petra Golja, profesorica anatomije in evolucije človeka na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, se s tem nikakor ne strinja. "Procesi, ki so poganjali evolucijo nekoč, so povsem isti kot tisti, ki poganjajo evolucijo danes. Nikakor ni nobenega razloga, zakaj bi ljudje izstopili iz tega procesa. Pomenilo bi, da smo zaustavili proces mutiranja našega dednega materiala. Do tega ni prišlo in do tega ne bo prišlo." "Zamisel o tem, da se je evolucija za nas ustavila, je prisotna že 20 ali 30 let. Celo nekateri moji kolegi na mojem oddelku so to trditev zagovarjali. Zdi se mi, da so to utemeljevali s tem, da danes velika večina otrok preživi do odraslosti, medtem ko je v preteklosti odraslost doživel le manjši delež vseh otrok. Smrtnost otrok je bila v preteklosti izjemno visoka. Njihov argument je torej bil, da spremembe, ki omogočajo preživetje otrok do odraslosti, in so bile vedno glavno gonilo naravne selekcije, danes nimajo več posebne teže. Vendar ta argument pozablja, da je oblik naravne selekcije še veliko veliko več." – dr. Mark Thomas Eden izmed primerov naravne selekcije je laktozna toleranca. V zadnjih osem ali deset tisoč letih so ljudje v zelo različnih skupnostih po vsem svetu razvili sposobnost presnavljanja mlečnega sladkorja, tudi v odraslosti. Pred deset tisoč leti tega ni zmogel noben odrasel človek. In tega ne zmore niti noben drug sesalec. Pri ljudeh pa danes tretjina odraslih zmore presnavljati mlečni sladkor. Znanstveniki ocenjujejo, da je vsako generacijo v odraslost preživelo pet odstotkov več ljudi s sposobnostjo presnove laktoze kot tistih brez nje. V čem pa se danes resnično razlikujemo od naših prednikov? "Tisto, kar nas danes razlikuje od naših prednikov, je zunanji izgled. Nekoč je bila povprečna višina mladih odraslih moških 168 cm. Če pogledamo današnjo telesno višino, je okoli 180 cm. To je ogromna sprememba, ki se je zgodila v obdobju enega stoletja. V našem genetskem kodu se pravzaprav ni zgodilo nič, kar bi vplivalo na ta zunanji izgled." – dr. Petra Golja  

Frekvenca X tokrat razmišlja o športu – o pravičnem športu, kjer imajo vsi tekmovalci enake pogoje. Doping je še vedno eden tistih problemov športa, v zvezi s katerim povprečni športni navdušenci pomislijo predvsem na kolesarstvo. Pa je tak vtis upravičen? O dopingu in njegovem preprečevanju se pogovarjamo z dr. Lovrom Žiberno, farmakologom, nekdanjim kolesarjem in uradnikom za nadzor dopinga na kolesarskih dirkah. Zakaj je sloves kolesarstva kot športa z največ dopinga sporen, kako testiramo in odkrivamo doping, je vloga znanosti glede dopinga pravzaprav protislovna? Razmišljamo tudi o tem, zakaj je doping v športu družbeno nesprejemljiv, na drugih področjih družbenega življanja pa (še) ne. Katera glasbena dela so nastala pod vplivom dopinga, kako vsakodnevno uporabljajo doping v Silicijevi dolini in na kateri točki v karieri doping najpogosteje uporabljajo akademiki? "Športnik odgovarja za vsako prisotnost dopinških snovi, ni potrebno, da športniku dokažemo naklep, krivdo ali pa zavestno uporabo teh snovi." Vsi dopinški testi morajo biti validirani, kar pomeni, da mora biti izvedeno precejšnje število ponovitev, da ne pride do lažno ponovljivih rezultatov. V testirno skupino so vključeni vrhunski športniki. Njihovi treningi potekajo strogo načrtovano.  "Vsak dan morajo sporočiti svojo lokacijo: kje spijo, kje trenirajo, kdaj potujejo, kdaj bodo tekmovali. Za vsak dan morajo navesti tudi eno uro, ko se morajo ob sporočeni uri gibati na določeni lokaciji. Če želimo športnika testirati in ni na lokaciji, ki jo je navedel, je to prvi opomin. Po treh opominih v pol leta sledi disciplinski postopek." Prepovedane snovi in postopke na seznam uvrsti strokovni konzorcij 12 strokovnjakov Svetovne antidopinške organizacije, ki se sestanejo in pregledajo, ali so se pojavile kakšne snovi, ki vsebujejo vsaj dva od treh kriterijev. Prvi kriterij je, da snov dokazano vpliva na izboljšanje telesnih zmogljivosti. Drugi kriterij je, da uporaba snovi predstavlja dejansko ali potencialno grožnjo za zdravje športnika, da ima toksikološke učinke. Tretji kriterij pa je, da so bila z uporabo teh snovi kršena olimpijska načela.   

Kaj želimo doseči s cepljenjem proti covid in drugim nalezljivim boleznim, kaj je kolektivna imunost in kako določimo njen prag za določeno nalezljivo bolezen? Zakaj cepiti tudi otroke in mladostnike? Epidemija koronavirusne bolezni v zadnjih tednih pri nas upada, zdi se, da je pred nami prijetno poletje. A koronavirus se še vedno širi med nami, strokovna skupnost opozarja, da moramo jesen pričakati z zadostnim številom precepljene populacije. Na ramenih znanstvenih dosežkov so nam na voljo visoko učinkovita cepiva, ki poleg zaščite pred simptomatsko boleznijo, zmanjšujejo tudi prenos virusa v populaciji. Kaj želimo doseči s cepljenjem proti covid in drugim nalezljivim boleznim, kaj je kolektivna imunost in kako določimo njen prag za določeno nalezljivo bolezen? Zakaj cepiti tudi otroke in mladostnike? Sogovornika: Prof. dr. Alenka Kraigher, epidemiologinja, dolgoletna vodja Centra za nalezljive bolezni pri NIJZ Prof. dr. Janez Žibert, matematik, avtor epidemiološkega modela

Slovenski znanstvenik je v ZDA prejel Gruberjevo nagrado s področja kozmologije, z izkušnjami in metodami svojega osnovnega znanstvenega področja med drugim razlaga tudi potek pandemije koronavirusa. Dr. Uroš Seljak je pred kratkim prejel Gruberjevo nagrado s področja kozmologije, ki jo podeljuje ameriška univerza Yale. V intervjuju pojasni, kako se je vroče vesolje 379 tisoč let po nastanku dovolj ohladilo, da je postalo prozorno. Takratno svetlobo tudi zdaj, to je skoraj 14 milijard let pozneje, opazimo kot mikrovalovno sevanje ozadja. V utemeljitvi nagrade Gruberjeve fundacije so zapisali, da je dr. Seljak leta 1997 pokazal, kako iz opazovanj tega sevanja izluščiti starost in sestavo vesolja, pa tudi, kaj je ta svetloba doživela na poti do nas. Njegovi dosežki so pomembna motivacija za iskanje polarizacije v sevanju ozadja. Dr. Uroš Seljak je eden najbolj citiranih slovenskih znanstvenikov in predavatelj na univerzi Berkeley v ZDA. Dr. Uroš Seljak je leta 2019 prejel tudi nagrado za znanstveno fotografijo vesolja. foto: Uroš Seljak S pomočjo kozmoloških podatkov, uporabo statističnih metod in izkušnjami, je mogoče razumeti tudi druga znanstvena področja. Raziskovalna skupina dr. Uroša Seljaka med drugim tako analizira tudi potek pandemije koronavirusa, veliko izzivov vidijo tudi na področju podnebnih sprememb.  

Posel sestavljanja baterij je trd, napredek pa se meri v odstotkih. Kaj se dogaja na področju razvoja zmogljivejših baterij. Ko se simbol za baterijo v telefonu obarva rdeče, to pomeni znak za alarm. Vsi vemo, da se s starostjo telefona to dogaja vse pogosteje. Na tak znak smo vse bolj pozorni tudi v električnih avtomobilih, kjer baterije predstavljajo največji del cene in teže avtomobila. Če v naših družbah pridobivajo vse večji pomen, kaj se torej dogaja na področju razvoja zmogljivejših baterij? "Razvoj baterijskih sistemov gre v smeri uporabe elementov, ki so na voljo v zemeljski skorji in ki nam omogočajo multifunkcionalnost - se pravi, da lahko materiali opravljajo več funkcij, ne le prenos naboja. Magnezij je enakomerno prisoten v zemeljski skorji - včasih se pošalim, da ga je že samo v donatu dovolj, da bi poganjal celo Evropo." - dr. Robert Dominko, Kemijski inštitut Posel sestavljanja baterij je trd, napredek pa se meri v odstotkih. V katere smeri bo šel razvoj baterijskih sistemov, kako bodo vplivali na naše ravnanje z okoljem in kako bo ogrodje naprave ali vozila postalo - baterija? "Strukturne baterije so dovolj trdne, da bi lahko postale del karoserije ali ohišja avtomobila. Take baterije niso več le slepi potnik, ampak aktivni element avtomobila. Tako njihova teža ni več težava." - dr. Matej Huš Si torej že lahko zamislimo letalo, ki ga bo poganjala elektrika, ali telefone, ki bodo debeli le kot kreditna kartica? "Predstavljajte si, da bi bi ogrodje telefona izdelali iz strukturne baterije. Tak telefon bi bil debel le toliko kot kreditna kartica. Pridobili bi torej tudi pri prostornini, ne le pri teži. Verjamem, da bi jih v prenosnih računalnikih in pametnih telefonih uporabili že v nekaj letih, če bi imeli industrijo, ki bi jih proizvajala." - dr. Leif Asp, Univerza Chalmers Gosti: dr. Matej Huš, dr. Robert Dominko (Kemijski inštitut), dr. Leif Asp (Univerza Chalmers, Švedska)

Gradbeništvo v Evropi porablja polovico vseh ekstrahiranih materialov in samo proizvaja več kot 30 odstotkov vseh odpadkov- V sklepnem delu nove serije Frekvence X bomo sklenili surovinske tokove, reciklirali odpadne materiale in ustvarili take, ki jih lahko vedno znova uporabimo. Ali pa bomo samo preverili, kakšne so zdajšnje razmere, in pogledali na okoljski kompas. "Krožno gospodarstvo presega okvire debat o gospodinjskih odpadkih in sežigalnicah. Malo znano dejstvo je, da imamo v Sloveniji veliko podjetij, ki izdelujejo primarne materiale, kot so jeklo, aluminij, steklo, različni gradbeni materiali in papir. Ta industrija ima ta hip zelo velik okoljski odtis prek porabe surovin, energentov in emisij." – Andrej Gnezda, Umanotera Ostali gosti oddaje: Tomaž Rodič, Center odličnosti Vesolje-SI, Jure Berk, inovator in podjetnik, Boris Azinović, Zavod za gradbeništvo Slovenije, Alenka Mauko Pranić, vodja oddelka za materiale na ZAG in  prof. dr. Igor Drstvenšek, Fakulteta za strojništvo Maribor.

V drugem delu nove serije Frekvence X z novimi tehnologijami natisnemo kolenski vsadek, oblečemo pametni jopič, sestavimo najlažje kolo na svetu in naš planet obkrožimo s hitrostjo 27.000 kilometrov na uro. Materiali nas ne obdajajo le na vsakem koraku, ob njihovi pomoči lahko korake tudi spreminjamo. Preoblikovanje, rezanje in odrezavanje so klasične proizvodne tehnologije, ki jih vsi poznamo. V zadnjih 35 letih pa so neverjeten vzpon doživele dodajalne tehnologije, še bolj natančno tista, ki ji danes radi rečemo kar 3D-tisk. "Pojavljajo se nove tehnologije, kjer bomo funkcionalne dele iz prašnatih materialov sestavili v funkcionalne celote šele v vesolju. Odprtih je veliko možnosti, ki jih za zdaj nismo izkoristili niti na Zemlji." – prof. dr. Tomaž Rodič, Center odličnosti Vesolje-SI Gosti oddaje: prof. Igor Drstvenšek, Fakulteta za strojništvo Maribor,  Jure Berk, Berk Composites, prof. dr. Igor Mekjavič, Institut Jožef Stefan (IJS) in Tomaž Rodič, direktor centra odličnosti Vesolje-SI.

Kako razumeti virusno evolucijo, zakaj je pomembno spremljanje novih različic in kaj vse to pomeni za prihodnost pandemije? Če kupimo več tisoč loterijskih srečk, imamo večjo verjetnost, da se med njimi skriva dobitek. Podobno velja za viruse, večkrat ko se replicirajo, večja je verjetnost, da po naključju pridobijo mutacije. Nekatere izmed njih so lahko biološko pomembne in za virus v nekem trenutku tudi koristne. Lahko mu omogočajo hitrejše širjenje, morda pogosteje ponovno okužijo tiste, ki so se s starejšo različico že srečali. Kako razumeti virusno evolucijo, zakaj je pomembno spremljanje novih različic in kaj vse to pomeni za prihodnost pandemije? Sogovorniki: Dr. Denis Kutnjak, Nacionalni inštitut za biologijo Mag. Katarina Prosenc Trilar, Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano Zoran Simonović, Nacionalni inštitut za javno zdravje

Rdeča nit nove serije oddaj Frekvence X so materiali. V prvem delu smo se ob pomoči strokovnjakov z Zavoda za gradbeništvo Slovenije lotili tistih, ki sestavljajo infrastrukturo človeških civilizacij. Obdajajo nas na vsakem koraku. Že veke jih oblikujemo v oblačila, orodja in umetnine. Omogočajo odkrivanja novih svetov, na našem pa se iz odpadkov čedalje bolj uspešno spreminjajo v nove proizvode. "Prve gradbene materiale je narekovalo okolje – nekje je bil na voljo kamen, drugje les in glina. Morali so biti lokalno dostopni in enostavni za uporabo brez kakšnega orodja ali obdelave. Pozneje se je z razvojem tehnologije obdelave gradbenih materialov pojavil obdelan les, obdelan kamen, pozneje opeka in predhodniki današnjih malt in betonov." – dr. Aljoša Šajna, vodja laboratorija za beton Zavoda za gradbeništvo Slovenije Osnovne zahteve pri gradbenih materialih so jasne: biti mora funkcionalen. Ustrezna pa mora biti tudi specifična teža, meja plastičnosti, prožnost, trdota, zlomna trdnost, odpornost proti mehanski in termični utrujenosti, abrazivni obrabi, oksidaciji in koroziji. Kompatibilen mora biti z drugimi materiali, zanesljiv in enostaven za oblikovanje ali vgradnjo. Seveda igrata pomembno vlogo tudi cena in ekološka sprejemljivost. Zahtev res ni malo, a pri nečem, kar bo svojo funkcijo opravljalo sto ali več let, ni kaj dosti prostora za improvizacijo.      

Fosilni ostanki trobčarjev na slovenskih tleh- Trobčarji, znanstveno proboscidi, so red sesalcev, prepoznavnih po trobcu, dolgem mišičastem organu iz zraslih nosu in zgornje ustnice, močno podaljšanih sekalcih, ter po tem, da je večina njihovih vrst v evolucijski zgodovini dosegla precejšnjo velikost. Od geološke dobe miocena naprej je šlo za zelo uspešno in razvejano skupino s številnimi rodovi in vrstami. Od teh danes živijo le še tri – afriški gozdni in afriški savanski ter azijski slon. Njihova zgodba je zgodba neprestanega prilagajanja, evolucijskih vzponov in padcev; vse do konca zadnje velike poledenitve, ko so izumrli številni predstavniki tega nekdaj mogočnega reda sesalcev. Za njimi so po skoraj vsem svetu ostali številni fosilni ostanki, ki pričajo o njihovih neverjetnih adaptacijskih rešitvah ter o okoljih, katerih ključni sestavni del so bili. "Najstarejši ostanki v Sloveniji so starejši od 20 milijonov let, to je bila odkrita spodnja čeljustnica prodinoterija. Spodnjo čeljust je imel podaljšano z okli, ki so šrtleli navzdol. Druge vrste slonov so imele okle obrnjene navzgor." – mag. Matija Križnar, geolog in paleontolog ter višji kustos v Prirodoslovnem muzeju Slovenije   Shema evolucijskega razvoja trobčarjev, Prirodoslovni muzej Slovenije.Foto: Prirodoslovni muzej Slovenije   Mastodonov zob, Prirodoslovni muzej Slovenije.Foto: Prirodoslovni muzej Slovenije   Izkopavanje fosilnih ostankov anankusa leta 1969, Škale pri Velenju.Foto: Arhiv Muzeja Velenje   Del okostja anankusa med izkopavanjem leta 1969, Škale pri Velenju. Foto: Arhiv Muzeja Velenje   Mamutov zob, kopija, Prirodoslovni muzej Slovenije. Foto: Prirodoslovni muzej Slovenije   Okostje mamuta, izkopanega v Nevljah pri Kamniku, Prirodoslovni muzej Slovenije.Foto: Prirodoslovni muzej Slovenije  

Možgani so dih jemajoč organ, v katerega se zaljubiš in v katerega nikoli ne zarežeš brez strahospoštovanja. Odstranjevanje tumorja budnemu pacientu pa je eden najzahtevnejših postopkov v kirurgiji. Kraniotomija je operacija možganov v pacientovem budnem stanju, pri kateri kirurg odstrani del lobanje. Uroš Andrlon je mlad bolnik z možganskim tumorjem, ki je svojo izkušnjo operacije v budnem stanju tudi javno objavil in za to operacijo, ki jo na UKC Maribor izvajajo že deset let, sprožil zanimanje javnosti. Operacija možganov, najzapletenejšega, kompleksnega in hkrati sila ranljivega organa človeškega telesa, je filigransko delo za spretne in izurjene roke nevrokirurgov. Dva milimetra pomenita razliko, ali bo človek sploh še lahko uporabljal roko, nogo ali nasmeh, z napačnim koščkom bi lahko izrezali bolnikovo sposobnost za prepoznavanje obrazov, z uničenjem centra za govor bi mu lahko uničili tudi sposobnost načrtovanja. Tudi izrazit vonj parfuma osebja med operacijo lahko bolnika trajno zaznamuje. Za operacijo v budnem stanju pa ni primeren kdor koli. Pomembni sta dve stvari, opozori nevrokirurg doc. dr. Janez Ravnik, predstojnik Oddelka za nevrokirurgijo UKC MB. "Pacient mora biti sposoben sodelovanja med operacijo, da ni pretirano anksiozen ali depresiven. To presodimo mi in klinični psiholog. Tumor mora biti lokacijsko tak, da imamo občutek, da bomo z operacijo v budnem stanju pridobili varnost. Tipično so to tumorji, ki so blizu centrov za govor, kajti govora ne moremo spremljati na drug način, kot da je pacient buden." Na začetku so bili pacienti budni večji del operacije, praksa pa je pokazala, da je zanje najbolje, če so budni v drugi fazi operacije. "Najpomembnejša stvar pri operaciji v budnem stanju je, da nam pacient stoodstotno zaupa in sledi navodilom," pojasni Ninna Kozorog, nevrologinja ter inženirka računalništva in informatike.  "Če testiramo govor, poskušamo ne samo naštevati abecede in številk, ampak se pogovorimo o temah, ki so pacientu ljube in jih obvlada. Verjamem, da je v tem času treba vzdrževati tudi pacientovo pozornost in če dve uri govoriš samo abecedo, ti pade pozornost. Včasih bi nam to lahko zabrisalo klinično sliko." Kraniotomija v budnem stanju, med katerim se pacient pogovarja z osebjem, pa ne bi bila mogoča brez tehnične podpore nevromonitoringa. In edina ženska in le ena od treh nevrologov, ki v Sloveniji imajo ta znanja, je prav nevrologinja Ninna Kozorog.   S pomočjo nevronavigacije prikazana natančna lokacija tumorja anonimnega bolnikaFoto: Oddelek za nevrokirurgijo UKC Maribor   Pacient pred operacijo zaužije snov, ki se skoncentrira v malignih celicah. Ko kirurg na mikroskopu prižge modro luč, se maligne celice prikažejo v fluorescentno roza barvi, tako jih je bistveno lažje opaziti in varno ter kar se da obsežno odstraniti.Foto: Uroš Andrlon   Pripomočki za operacijo možganskih tumorjev pri bolnikih v budnem stanjuFoto: Uroš Andrlon   Odstranjevanje možganskega tumorjaFoto: Uroš Andrlon   Zbujanje bolnika med operacijoFoto: Oddelek za nevrokirurgijo UKC Maribor   Šivi po operacijiFoto: Oddelek za nevrokirurgijo UKC Maribor   Primer monitoriranja spodnjih možganskih živcev pri tumorju ponotocerebelarnega kota, vključno z obraznim živcem, ki je najpomembnejši pri zapiranju oči, asimetriji obraza, tvorbi grimas / nasmehaFoto: Oddelek za nevrokirurgijo UKC Maribor   MR slika bolnika, ki je imel maligen primarni možganski tumor, ki se je nahajal povsem blizu področja za razumevanje govora. Tega bolnika so operirali v budnem stanju in je okreval brez nevroloških posledic. Trenutno slikovna diagnostika z magnetno resonanco omogoča izredno natančnost pri prikazu tumorja, ki presega pol milimetra.Foto: Oddelek za nevrokirurgijo UKC Maribor

Kar 99 odstotkov vseh podatkov se prenaša po optičnih vlaknih, ki skoraj nezavarovana ležijo tudi nekaj tisoč metrov pod vodo. Zdi se, da podatki do naših elektronskih naprav priletijo predvsem po zraku. A brezžične povezave so le zadnji, zelo kratek del njihove poti. Podatki se med državami in celinami skoraj v celoti pretakajo po kablih. Hrbtenica celotnega svetovnega interneta so majhni, kot vrtna cev za zalivanje vrta široki kabli, ki ležijo na dnu svetovnih oceanov. Kar 99 odstotkov vseh podatkov se prenaša po optičnih vlaknih, ki skoraj nezavarovana ležijo tudi nekaj tisoč metrov pod vodo. A kako ranljiva je ta infrastruktura, ki je omogočila globalizacijo modernih gospodarstev? Kako občutljiva je na fizične in prisluškovalne grožnje, lahko kakšen dogodek ogrozi delovanje celotnega sistema? Kako sploh položiti nekaj tisoč kilometrov dolg kabel? V Frekvenci X sledimo potem podatkov po morskem dnu. "Danes imamo več kot milijon kilometrov podmorskih kablov. To je tehnologija, ki je omogočila globalizacijo interneta, drugače bi bil internet skupek lokalnih omrežij. Po kablih se pretaka 99% vsega globalnega podatkovnega prometa." Gosti: dr. Matej Huš (Kemijski inštitut), dr. Boštjan Batagelj (Fakulteta za elektrotehniko UL), Simon Webster (ISCPC).

Na kakšnih preizkušnjah so naši možgani in zakaj smo utrujeni od številnih virtualnih interakcij? Kakšna je vloga umetne inteligence in kje lahko nadgradi človeško? Digitalni odnosi so že pred pandemijo postali neizpodbiten del našega sveta, v zadnjem letu pa smo vanje dobili še dodaten uvid. Za marsikoga so postali temeljni stik in okno v odnose. Šola, služba, družabno življenje, celo rekreacija … so se preselili na splet. Tam se informacije pretakajo brez fizičnih omejitev in razdalj, a v digitalnem svetu nihče ni otok, tudi če bi si to želel. Živost, naš hibridni odnos s seboj, s teboj, s svetom … se spreminja. Na kakšnih preizkušnjah so naši možgani in zakaj smo utrujeni od številnih virtualnih interakcij? Kakšna je vloga umetne inteligence in kje lahko nadgradi človeško? Nevroznanstvenik Jurij Dreo pravi, da je človek v digitalnem svetu še manj otok kot v fizičnem, ko govorimo o odnosih: "V digitalnem svetu se informacije pretakajo brez fizičnih omejitev in razdalj. Če v fizičnem svetu neka razdalja še lahko pomeni otočno izolacijo, v digitalnem svetu to ne velja. V digitalnem svetu nihče ni otok." "Če bomo imeli umetno inteligenco, ki se bo obnašala kot človek, jo bomo tudi sprejeli kot druge ljudi." Robotičarka Maša Jazbec je z ekipo v Zasavju razvila Evo, prvo robotsko občanko Trbovelj. Navkljub profesionalnem ukvarjanju z virtualnim svetom in umetno inteligenco, izjemno pogreša osebne stike: "Pomemben je pogled v oči, pa čuti, vonj in zvok, ko se nekam odpravimo, kar je ključno za empatijo. Tega smo oropani, predvsem izgubljajo mladi." "Življenje je v pandemiji postalo zelo hibridno. Na pol smo avatarji. Če nisi v virtualnem svetu, te praktično ni." Človek ni otok je bilo geslo tudi letošnjega tedna možganov. S seboj, s teboj, s svetom vstopamo v različne odnose. Kaj pa se pri tem dogaja v naših možganih? V skupni tridelni seriji oddaj Frekvenca X in Možgani na dlani na Radiu Slovenija raziskujemo, kako doživljamo sebe in druge, kako na odnose vplivajo maske, kaj se dogaja, ko vanje posežejo ekstremne razmere in kaj smo se v tem letu naučili o odnosih v digitalnem svetu. 

Kako in zakaj se odzivamo v ekstremnih razmerah? Kakšni mehanizmi se sprožajo v možganih? Kako je s stresom in kaj v odnose prinese adrenalin? Odnosi so kompleksni in večplastni že sami po sebi, zahtevne, ekstremne razmere pa lahko sprožijo tudi ekstremne odzive, zato je obvladovanje odnosov s seboj, s teboj, s svetom še veliko težje in pomembnejše. Kako in zakaj se odzivamo v ekstremnih razmerah? Kakšni mehanizmi se sprožajo v možganih? Kako je s stresom in kaj v odnose prinese adrenalin? Dr. Jurij Gorjanc je zdravnik, alpinist in gorski reševalec: "Največkrat se zgodi, da smo v helikopterski posadki razporejeni po dva spredaj in trije zadaj. Dva plus tri je pet. So pa bile situacije, ko je bilo dva plus tri sedem. Takrat si ljudje tako zelo zaupajo. Tudi v najbolj mejnih in meglenih razmerah nam uspe rešiti ponesrečenca, ko se zdi to nemogoče. Nasprotno pa so tudi situacije, ko je dva plus tri tri, to je takrat, ko ni zaupanja. Nujno je sprejeti svojo vlogo in v enaki meri privoščiti drugim."  "Zaupati drug drugemu, zaupati sebi in pustiti drugim, da ti zaupajo." Nevrolog prof. Zvezdan Pirtošek izpostavlja ravnovesje starejšega in novejšega dela možganov, amigdale in prefrontalnega korteksa. "Včasih je čas za paniko in prav je, da se amigdala aktivira, včasih pa je dobro uporabiti tudi prefronalni korteks. Tudi zaradi njega bomo premagali virus." "Dostikrat rečemo, da se ne smemo bati stresa, ampak stres mora biti kratkotrajen, če traja dlje časa, to ni dobro." Človek ni otok je geslo tudi letošnjega tedna možganov. S seboj, s teboj, s svetom vstopamo v različne odnose. Kaj pa se pri tem dogaja v naših možganih? V skupni tridelni seriji oddaj Frekvenca X in Možgani na dlani na Radiu Slovenija raziskujemo, kako doživljamo sebe in druge, kako na odnose vplivajo maske, kaj se dogaja, ko vanje posežejo ekstremne razmere in kaj smo se v tem letu naučili o odnosih v digitalnem svetu. 

Kako nošnja zaščitnih mask vpliva na odnose med ljudmi, kako so se spremenili naši mehanizmi spoznavanja in prepoznavanja? So se naši možgani privadili mask, se jih bodo tudi odvadili? S seboj, s teboj, s svetom vstopamo v različne odnose. Ti v času pandemije doživljajo preizkušnje vseh vrst. Je res vse drugače? Kako se na to odzivajo naši možgani? Zaznavanje obrazov je imenitna lastnost, ki se je evolucijsko razvijala s človeštvom in ji je namenjen tudi poseben del naših nevronskih omrežij. Kaj pa se zgodi, ko obraze kar naenkrat zakrivajo – maske? Kako njihova nošnja vpliva na odnose med ljudmi, kako so se spremenili naši mehanizmi spoznavanja in prepoznavanja? So se naši možgani privadili mask, se jih bodo tudi odvadili? Kaj pa otroci, starostniki in ranljive skupine? Osrednja gosta prve epizode sta psiholog dr. Erez Freud in nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Sodelujeta tudi psihiatra in psihoterapevta prof. dr. Borut Škodlar in Breda Jelen Sobočan. V oddajo so vključeni prispevki s kreativnega multimedijskega natečaja na temo odnosov. "V zadnjih tridesetih letih nam je veliko več škode naredila splošna družbena anksioznost, kot pa to, da moramo leto ali dve nositi maske.” Človek ni otok je geslo tudi letošnjega tedna možganov. S seboj, s teboj, s svetom vstopamo v različne odnose. Kaj pa se pri tem dogaja v naših možganih? V skupni tridelni seriji oddaj Frekvenca X in Možgani na dlani na Radiu Slovenija raziskujemo, kako doživljamo sebe in druge, kako na odnose vplivajo maske, kaj se dogaja, ko vanje posežejo ekstremne razmere in kaj smo se v tem letu naučili o odnosih v digitalnem svetu. 

Prof. Lewis Dartnell, avtor knjige Izvori, astrobiolog in komunikator znanosti o tem, kako je naš planet oblikoval človeško zgodovino. Ko razmišljamo o človekovi evoluciji, skoraj vedno naletimo na vprašanje, kaj je bilo tisto, kar nas je gnalo k temu, da smo se razvili v tako inteligentna in prilagodljiva bitja. Odgovor, ki se v zadnjih letih vse bolj potrjuje, namiguje na to, da so naši predniki, ki so živeli v vzhodnem delu Afrike, izkusili čisto posebno kombinacijo različnih planetarnih dejavnikov. Če se ti časovno in prostorsko ne bi tako dobro prepletli, nas danes morda ne bi bilo tu. Prof. Lewis Dartnell, avtor knjige Izvori, astrobiolog in komunikator znanosti, pokaže na mogočen vpliv planeta na našo civilizacijo. "Smo otroci tektonskih premikov. Pri tem igra največjo vlogo tektonsko dogajanje na vzhodu Afrike, a tudi ko smo se razpasli po svetu, je dinamična tektonika marsikje ustvarila idealne razmere za to, da smo se ustalili prav na določenih mestih, tam zagnali kmetijstvo in začeli razvijati prve civilizacije." Milankovićevi cikli Dartnell določeno vlogo pripisuje tudi Milankovićevim ciklom, ki so javnosti manj poznani. Podnebje na planetu namreč prehaja skozi različne stopnje, glede na to, kako je nagnjena zemeljska os, vpliva tudi oblika orbite, po kateri Zemlja potuje okoli Sonca. "To se dogaja v ciklih in prav Milankovićevim ciklom pripisujemo, da so sprožili podnebno nestabilnost na območju vzhodne Afrike, to pa je pozneje vodilo v pospešeno evolucijo človečnjakov. Določali so tudi utrip ledenih dob v zadnjih dveh ali treh milijonih let. Imajo torej dolgoročen vpliv na podnebje na našem planetu. Celoten razvoj naše civilizacije, vsa kultura, vsi imperiji … vse to pa se je zgodilo v zelo kratkem obdobju po koncu zadnje ledene dobe." Geološko zanimivo obdobje, ki je igralo pomembno vlogo pri našem poznejšem nastanku, je tudi zelo kratka doba pred 55 milijoni let. Dinozavri so izumrli približno deset milijonov let prej, zdaj pa se je Zemlja nenadoma sunkovito zelo zagrela. Imenuje se paleocensko-eocenski termalni maksimum. "S preučevanjem tega obdobja lahko vidimo, kako bi se planet lahko odzval na naraščajoče temperature, kakšni bi lahko bili najhujši scenariji. Toda po drugi strani je zanimivo, da se je prav v omenjenem obdobju zelo iznenada pojavilo kar nekaj živalskih vrst, ki so bile s stališča našega razvoja izjemno pomembne. To so sodo- in lihoprsti kopitarji in pa primati, red, ki mu pripadamo tudi mi. Paleocensko-eocenski termalni maksimum je s tega stališča tako rekoč pripravil oder za svet, v katerem živimo danes. V njem so se pojavile vrste, ki so med človeško evolucijo veliko prispevale k našemu razvoju." Vpliv geologije na nekatere povsem družboslovne pojave "Res je zanimivo, kako ima lahko geologija vpliv celo na politične rezultate, na naslove v časopisih. V knjigi primerjam politični in geološki zemljevid Velike Britanije. In opaziti je zelo veliko ujemanje med območji, kjer večina ljudi voli za laburiste, in geološkimi območji, na katerih se raztezajo po 300 milijonov let stare geološke formacije, kjer so se v državi razvili najpomembnejši industrijski centri." Glavno raziskovalno področje Lewisa Dartnella je astrobiologija, ki se mu skupaj s svojimi doktorskimi študenti posveča na londonski univerzi Westminster. Namenjeno je ugotavljanju in iskanju metod za dokazovanje življenja na drugih planetih, tudi širjenju našega razumevanja življenja kot takega, evolucije in biologije sploh. "Mislim, da so možnosti, da življenje tam zunaj odkrijemo še za mojega življenja, zelo dobre. Najbolj vznemirljivo je, da imamo prav zdaj prvič v zgodovini preučevanja vesolja možnost, da življenje tam zunaj tudi dokažemo. Na Mars potujejo ali bodo potovali neverjetno dobro razviti in dodelani roboti, ki bodo v delčkih prsti iskali kakršne koli kemijske ali biološke znake življenja. Področje prevevata veliko vznemirjenje in optimizem v zvezi z nekaterimi največjimi vprašanji, ki si jih kot človeštvo zastavljamo že dolgo." Se je življenje na Zemlji začelo več kot enkrat? Vsi organizmi, ki smo jih na Zemlji odkrili in popisali doslej, so nekako povezani med sabo, vsi izviramo iz istega praprednika. "Vznik življenja se ni zgodil samo enkrat, ampak večkrat na več krajih, to je precej verjetneje. In mogoče je, da je katera izmed teh praoblik življenja prav tako preživela do danes, morda se razvija in ohranja prav v okoljih, kjer naša oblika življenja ni sposobna preživetja, morda kje globoko v oceanih, visoko v atmosferi. To je hipoteza o nekakšni senčni ali temni biosferi na našem planetu, ki izvira iz drugačnega prednika od našega."   Prof. Lewis Dartnell foto: lewisdartnell.com

Nedavno je Nasini misiji Fermi LAT uspelo odkriti izbruh te nevtronske zvezde v bližnji galaksiji. Vesolje je danes polno zvezd in galaksij. A včasih ni bilo tako. V daljni preteklosti je bilo vesolje temno. Preden so za nas skrivnostni prostor začele polniti prve svetleče plinaste krogle, je v vesolju obstajalo le nekaj lažjih kemijskih elementov. Ko pa se je to obdobje, ki mu pravimo temni vek, končalo, odtlej v vesolju "prešteti zvezde na nebu" pomeni kar precej težko nalogo. Vse zvezde, ki jih s prostim očesom vidimo, so članice naše Galaksije. S teleskopi, ki ujamejo več svetlobe kot človeško oko, pa jih lahko zaznamo bistveno več. "Zvezde so seveda zelo, zelo različno stare. Za zemeljske razmere bi človek preprosto rekel stare, namreč vzemimo za primer naše Sonce, ki ima ta hip dobrih 4,6 milijarde let. Podobna je tudi starost naše Zemlje in drugih planetov okrog Sonca. Zdaj 4,6 milijarde let se sliši veliko in tudi je. To je približno tretjina starosti vesolja. Se pravi, nekatere zvezde so maksimalno skoraj trikrat starejše od Sonca, nekatere so pa prave mladenke, stare morda samo deset ali pet milijonov let. Verjamem, da se je marsikateri poslušalec ob tem nasmehnil, ampak tako to je. Razlike so velike. Nekatere zvezde so starejše, nekatere mlajše, vse pa za zemeljske razmere živijo dolgo. Od takrat, ko zvezda nastane, ko se zgosti z nezvezdnega prostora, pa do takrat, ko počrpa svoje jedrsko gorivo, mine od nekaj milijonov pa do veliko več kot deset milijard let." – Tomaž Zwitter Kako zvezda konča svojo življenjsko pot? Na konec zvezdine življenjske poti vplivajo njena masa, kemijska sestava in morebitne spremljevalke zvezde v tesnih dvozvezdjih. Znanstveniki imajo danes opravka tudi z drugačnim koncem zvezd, ki so veliko bolj masivni kot konci zvezd tipa Sonce. Ta tip zvezd ima lahko tudi do 20-krat ali celo 40-krat več snovi, kot pa jo ima na primer naša najbližja zvezda. Govorimo o vrsti nevtronske zvezde, ki ji pravimo magnetarji. "Te zvezde imajo veliko krajša življenja predvsem na veliki nogi in predvsem hitro porabijo svoje gorivo. Rezultat je, da njihovo ovojnico na koncu zopet odnese. Takrat pravimo, da ima eksplozijo supernove. Nenadoma ta snov, ki je bila v ovojnici pride ven in stvar zasveti tako kot morda cela galaksija. Po tem se sredica zopet skrči v nekaj drobnega. Drobnega, a v bistvu deset kilometrov velikega." – Tomaž Zwitter Analiziranje oblike signala zaznanega izbruha O fizični zgradbi magnetarjev še ni veliko znanega, saj noben ne leži tako zelo blizu Zemlje. Z gotovostjo pa si znanstveniki upajo trditi, da ima ta vrsta nevtronske zvezde izjemno močna magnetna polja. Ko ta magnetna polja razpadejo oziroma se uničijo, se zgodijo močni svetli bliski, ki jih na Zemljinem površju redko opazimo. Takšen blisk je 15. aprila lani opazila Gabrijela Zaharijaš, izredna profesorica v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. Skupaj z znanstveniki iz kolaboracije Fermi LAT jim je uspelo analizirati tudi obliko signala zaznanega izbruha. Po njihovi zaslugi tako zdaj vemo, da je visokoenergijska svetloba prišla iz supermagnetiziranega zvezdnega ostanka, imenovanega magnetar. "Uporabili smo satelit Fermi-LAT. Z njim opazujemo žarke gama. To je vrsta svetlobe, ki je ne vidimo s svojimi očmi, saj ima milijardokrat večjo energijo od vidne svetlobe. Po navadi magnetar ne oddaja take svetlobe, mi pa smo imeli srečo, da smo ga zalotili ob močnem izbruhu. Ta nastane, ko pride do preurejanja magnetarjevih polj, pri tem pa se v zelo kratkem času sprosti veliko energije. Dogodek 15. aprila lani so zaznali številni sateliti, povezani v Medplanetarno mrežo." – Gabrijela Zaharijaš   Prof. dr. Gabrijela Zaharijaš, sodelavka Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Goric in znanstvena koordinatorka znotraj Fermi LATFoto: osebni arhiv

Tokratno Frekvenco X bi lahko naslovili Fotografski vodnik po galaksiji ali pa kar Astrofotografija za telebane, prvi del. Skupaj se bomo učili o tem, kako potovati po vesolju kar z domačega balkona ali s strehe. Svoje iznajdljive in predvsem zelo cenovno dostopne astrofotografske rešitve bo z nami delil angleški astrofizik Rory Griffin.Rory Griffin, angleški astrofizik, o tem, kako potovati po vesolju kar z domačega balkona ali s strehe "Na živce mi gredo oblaki, dež, svetlobno onesnaženje in nedelujoča oprema. Je pa res, da se včasih, ampak res včasih, vse poklopi in ujamem prizor, ki ga pred mano ni videl še nihče. Fotoni, ki so potovali na desetine milijonov let, dosežejo moj teleskop in veselje je neizmerno. A opozarjam, da se to zgodi zelo redko. Verjetno je potrebna tudi prava mera mazohizma, ki jo sam očitno imam." – Astrobiscuit Če vas to ni odvrnilo, potem srečno! Potrebujete še tople rokavice, termovko planinskega čaja in takšno glasbeno spremljavo. Mlečna cesta, posneta z mobilnim telefonom.Foto: Rory Griffin RozetaFoto: Rory Griffin

Italijanski fizik in eden od najbolje prodajanih avtorjev na svetu Carlo Rovelli ponuja nov most med teorijo relativosti in kvantno mehaniko.Italijanski fizik in eden od najbolje prodajanih znanstvenih piscev na svetu Carlo Rovelli ponuja nov most med teorijo relativosti in kvantno mehaniko Čas takoj po novem letu je morda pravšnji za globok vdih na točki, s katere motrimo svet, in premislek, ali ne obstaja še kakšna druga, drznejša, nemara bolj nora in zato toliko bolj privlačna ideja sveta, v katerem živimo. Italijanski fizik Carlo Rovelli to počne že vse življenje. Je eden od najbolj prodornih mislecev sodobnega časa, ki je s svojo drobceno knjižico Sedem kratkih lekcij iz fizike navdušil svet. Od leta 2014, ko je knjižica izšla, so prodali že več kot milijon izvodov v 41 jezikih. Imamo jo tudi v slovenščini, v prevodu Alojza Kodreta (Založništvo DMFA). Pokojni profesor fizike Janez Strnad jo je pred smrtjo priporočil “kot najboljše delo po Feynmannovih knjigah“. To, da jo bo bralo večmilijonsko občinstvo, ni pričakoval niti v sanjah. Najlepša med teorijami Obsežne in hermetične teorije postnewtonovske fizike mu je uspelo skrčiti v jedrnato, elegantno in poetično razlago na pičlih 60 straneh, ki jo lahko razume vsakdo. Zakoni fizike se berejo kot zgodbe o lepoti, začenši s tisto najlepšo, Einsteinovo teorijo relativnosti. “Ljudje, ki jo preučujejo, so popolnoma fascinirani nad njo. Einsteinova teorija relativnosti skuša Newtonovo teorijo o gravitaciji nadgraditi s spektakularno idejo, da je gravitacija posledica dejstva, da se prostor in čas gubata in ukrivljata.” V celem napoveduje teorija barvit in osupljiv svet, v katerem eksplodirajo vesolja, kjer se prostor ugrezne v luknje brez izhoda, kjer se čas upočasni, ko se spustimo na planet, in kjer se brezmejne širjave medzvezdnega prostora gubajo in valujejo kot morska gladina. (prevod A. Kodre) “Na Einsteinovo presenečenje se je ta teorija obnesla izjemno dobro. Ob tem pa je odprla horizont idej, ki so se za tisti čas zdele res nore … Od črnih lukenj, gravitacijskih valov, širjenja vesolja, do velikega poka. Miniti je moralo namreč še stoletje, da jih je znanost res potrdila.” Poglavje za tem posveča kvantni mehaniki. Fiziki si še danes belijo glavo, kako združiti ta dva velika stebra – Einsteinovo teorijo relativnosti in kvantno mehaniko … Zakaj je ti dve teoriji tako težko ali celo nemogoče povezati? “Ne mislim, da je nemogoče, res pa je težko. Povezati ju, je pravzaprav moje delo, za to sem plačan. Že celotno svojo kariero se ukvarjam s tem, da najdem primerno kombinacijo teh dveh teorij. Težava je v tem, ker imamo zelo okrnjeno predstavo o dejanski realnosti, vidimo le bežen del nje. Ne vidimo atomov, ne vidimo ukrivljanja prostora. Vse te nove koncepte je zelo težko ponotranjiti, podobno kot je bilo v antiki zelo težko zapopasti idejo, da je Zemlja okrogla in da na njej ljudje lahko živijo z glavo navzdol. Nove teorije sprejemamo počasi, znanost je pač počasen proces.” Črne luknje – nov kamen iz Rosette V začetku svoje raziskovalne poti je zavrnil bolj uveljavljene pristope k poenotenju fizike, kot je na primer teorija strun, in se usmeril k drugi vznemirljivi ideji sodobne fizike, ki se nagiba v prid poskusu razumevanja kvantne narave gravitacije. Kvantni svet, ki ga proučuje, je milijardo bilijonov krat manjši od najmanjšega atomskega jedra. “Z zankovno kvantno gravitacijo se – poleg več sto drugih raziskovalcev – ukvarjam, ker v njej vidim most med teorijo relativnosti, kvantno mehaniko in termodinamiko. Narava je koherentna, težiti moramo k temu, da razumemo to njeno koherentnost. Ta teorija, v katero polagam svoje upe, je kot neke vrste kamen iz Rosette, na podlagi katerega so lahko končno razvozlali hieroglife. Narava se nam odstira skozi drobne namige, s pomočjo katerih bi lahko dešifrirali kvantno gravitacijo. Eden od teh namigov so črne luknje. Te bi lahko bile naš kamen iz Rosette.” Dokaze, ki so potrebni, da dokažemo teorijo kvantne gravitacije zanke, bomo našli s proučevanjem belih lukenj, ki se pojavijo, ko črna luknja umre, meni.  Opustil svet in prostor, kot ga poznamo Kot pravi Rovelli, ni smiselno govoriti o času, kot ga razumemo, ali celo o stvareh. Svet je sestavljen iz mreže medsebojno povezanih dogodkov, »poljubov ne kamnov«, kot se izrazi, ki so povezani z zankami. “Naše splošno razumevanje časa in prostora je le predpostavka, približek … ki nas ne bo pripeljal do dejanskega ustroja narave. Prostor je pravzaprav samo način, da upovemo razmerje med stvarmi. In podobno je s časom. Rečemo, da čas teče sam od sebe. A v resnici je čas le pripomoček, da stvari, dogodke postavljamo v neko razmerje, sosledje. Ljudje se oprijemljemo šibkega, enostavnejšega načina zapopadanja časa in prostora. Kaj kot bi svet raje razumeli kot nekaj, kar se odvija, kot proces, ki sam po sebi oblikuje čas in prostor?” Svet, ki ga opisuje teorija, je še bolj odmaknjen od tistega, ki ga poznamo. Ni več prostora, ki bi vseboval svet, in ni več časa, po katerem bi se vrstili dogodki. Obstajajo samo elementarni procesi, v katerih kvanti prostora in časa neprenehoma součinkujejo med seboj. Iluzija prostora in časa je samo neostra slika vrvenja teh elementarnih procesov, podobno kot je mirno in čisto gorsko jezero v resnici divji ples nepreštevnih drobcenih molekul. (prevod A. Kodre) Hipi, upornik, popotnik Rovelli je sicer za dokončanje dodiplomskega študija potreboval sedem let. V tem obdobju je veliko časa posvetil družbenim in političnim protestom, potovanjem, to, da ga je pritegnilo hipijevsko gibanje, je po njegovem mnenju morda najbolj koristen čas njegovega življenja. Kaj ga je naučil ta mladostniški upor? Imamo le eno življenje, dobro ga je polno živeti in poskusiti čim več stvari. Vse to, kar ste našteli, mi je v mladosti pomagalo, da sem zgradil samozavest, da sem se ogromno naučil o svetu, prišel v stik z vse vrste teorijami, idejami in življenjskimi slogi. Odprlo mi je um. Ob tem, da je teoretični fizik se ga drži sloves nenasitnega bralca, erudita. Zakaj tako prisega na knjige? “Živimo v civilizaciji, ki je vse svoje znanje skrila ne v internet, ampak v knjige. Ni dovolj, da se premikamo med spletnimi stranmi. Če hočete res razumeti, morate prebrati veliko knjig. Šele kombinacija pridobljenih informacij nam pomaga bolje razumeti svet in morda postati tudi boljši človek. Bolj kot smo odprtega duha, bolje je za vse.” Mislim, da bi bilo dobro, če bi vsak od nas nekje v življenju sprevidel, da je nujno izpodbijati status quo, meni. Sam je sprevidel, da je lažje in bolj smiselno izpodbijati Einsteinovo razumevanje časa kot da bi si polomil zobe kot politični protestnik. Najboljši upor od vseh pa je po njegovo radovednost in te nam želi v novem letu. V naravi nam je, da ljubimo in smo iskreni. In da hočemo vedeti več, se učiti in učiti. Naša vednost o svetu venomer raste. Na njenih mejah se največ naučimo, tam je naša želja po znanju najbolj vroča. To je v najdrobnejših delitvah prostora, v nastanku vesolja, v naravi časa, v pojavu črnih lukenj, v delovanju našega lastnega miselnega ustroja. Tu, v stiku med tem, kar vemo, in med oceanom neznanega, sta skrivnost in lepota najsijajnejši: tako zelo, da nam zastaja dih. (prevod A. Kodre)  

V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode? Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje. Zemlja je preblizu V oblaku kamenja in prahu, iz katerega je pred 4,5 milijardami let nastala Zemlja, je bilo zagotovo precej ledu. V oddaljenih kotičkih Osončja v prahu, ki se ni sprijel v planete ali Sonce, ta led najdemo še danes. Toda ko je Zemlja nastala, je bila tako vroča, da bi se vsa prosta voda uparila in bi jo Sončev veter odpihnil. Zemlja bi bila morala biti suha kot poper – kot so danes njeni sorodniki Merkur, Venera in Mars. Pa ni, prav dobro namočena je. Voda ni vodi enaka Kako sploh lahko ugotovimo, od kod je voda? Voda ni vodi enaka. Tudi popolnoma čista voda ima svoj podpis, ki ga znanstveniki imenujejo izotopsko razmerje. Obstajata dve vrsti vodika – navaden vodik in devterij, ki ju oba najdemo v vodi. Zato imamo lahko in težko vodo. Razmerje med njima pove, od kod je voda. Na Zemlji je to razmerje 6500:1 v prid lahki vodi, drugod pa drugačno. Razlaga 1: vodo so prinesli kometi Če se je med burnim nastankom Zemlja res posušila, so jo v poznejših milijoni let postopoma prinesli kometi in asteroidi, ki so padali na njo. Še danes na Zemljo vsako leto iz vesolja prileti 30-100.000 ton vesoljskih smeti, v mladosti pa je bilo Osončje še občutno bolj polno prahu. Zato bi bilo mogoče, da so vodo prinesli meteoriti in kometi. "Kometi naj bi prispevali približno odstotek trenutne vode na površju Zemlje, asteroidi in meteoriti bi lahko prispevali desetino vode, ostalo pa prihaja iz notranjosti našega planeta. Takšno je moje mnenje." – dr. Kathrin Altwegg Podpis vode v kometih, torej izotopsko razmerje med težko in lahko vodo, je občutno drugačno od tistega na Zemlji. Evropska vesoljska agencija je leta 2014 pristala na kometu Čurjumov-Gerasimenko, kar je bil prvi pristanek na kateremkoli kometu v zgodovini. Misija, ki se je končala septembra lani, je pokazala, da je razmerje med težko in lahko vodo v kometih trikrat večje od Zemeljskega. To razmerje so doslej izmerili na enajstih kometih in samo na enem je bilo približno podobno Zemeljskemu. Razlaga 2: vodo so prinesli meteoriti Meteoriti imajo sicer veliko manj vode kakor kometi, a če jih je bilo dovolj, bi teoretično lahko poskrbeli za modrino na našem planetu. Toda vsi meteoriti vsebujejo nekaj plina ksenona, ki bi ga skupaj z vodo zanesli na Zemljo. Ksenon je v Zemljinem ozračju, a ga je 10-krat premalo, da bi lahko bili meteoriti vir vode. Problem manjkajočega ksenona še ni razrešen – bodisi meteoriti niso zanesli večjih količin vode na zemljo bodisi se je ksenon nekam izgubil. Nove raziskave kažejo, da je verjetno razlog drugi. Razlaga 3: voda je bila ves čas tu Če voda ni prišla na Zemljo pozneje, potem se je morala med vročo mladostjo nekako skriti na Zemlji. Dr. Wendy Panero z Univerze Ohio State je odkrila, da bi mineral ringwoodit lahko predstavljal to skrivališče. Voda, ki je bila prisotna ob nastanku Zemlje, bi se lahko absorbirala v ringwoodit globoko pod površjem. Tam bi bila varna tudi pred visokimi temperaturami. Ko je mineral ringwoodit počasi plaval proti površju, je shranjena voda začela napolnjevati oceane. "Izračuni kažejo, da gre za od ena do dvakrat toliko vode, kot je je na površju." - dr. Wendy Panero Da to niso le teorije, je pokazalo odkritje velikanskih podzemnih rezervoarjev vode v kamninah, ki so jih našli v Braziliji. Na globini 410-660 km so našli velikanska polja ringwoodita, ki vsebujejo dva odstotka vode. To se sliši malo, a ker gre za ogromne prostornine, je vode tu ogromno – več kot na celotnem površju. Podobne rezervoarje so odkrili tudi v Severni Ameriki in so, kot kaže, prisotni še drugod. Merili so, kako se potresni valovi premikajo skozi Zemljo, in iz rezultatov sklepali, da je 700 kilometrov pod površjem veliko namočenega ringwoodita. Od kod je torej voda Pravilne so seveda vse tri razlage – nekaj vode je na Zemlji obstalo od samega nastanka, nekaj so jo prinesli kometi, nekaj pa asteroidi. Vprašanje pa je, kateri prispevek je največji. Trenutno kaže, da je za današnjo vodnatost zadostovala voda, ki je bila na Zemlji že od samega nastanka. Kljub visokim temperaturam in negostoljubnemu površju se je uspela skriti v različne minerale in globoko pod površjem preživeti do današnjih hladnejših dni. In to so fantastične novice. Tudi za iskanje nezemljskega življenja. Če je voda od samega začetka ostala na Zemlji, je podobno zelo verjetno še na številnih drugih planetih. Morda je suh Merkur izjema in ne pravilo. In morda se je vsaj na enem vlažnem planetu kakšna organska molekula začela spontano podvojevati … Ko vam bo torej naslednjič na obraz padla kakšna snežinka, se spomnite, da je veliko njenih molekul preživelo milijarde let vročine globoko pod površjem, medtem ko so jih nekaj prinesli kometi iz oddaljenih predelov Osončja. V oddaji smo obiskali tudi Prirodoslovni muzej v Ljubljani, kjer nam je zbirko mineralov, ki imajo takšne strukturne značilnosti, o katerih je govorila Wendy Panero, razkazal dr. Miha Jeršek.