V knjigi Krizolacija - fantastična povest o izoliranih ljudeh dr. Dan Podjed opiše novo stanje sveta, v katerem živimo - krizolacijo. Zjutraj se zbudimo, pogledamo na telefon, gledamo in poslušamo vsakodnevno o vojnah, napetostih, naravnih nesrečah. Tudi zaradi tega se vse bolj zapiramo med štiri stene, ostajamo v zaprtih prostorih in seveda pred ekrani. Kako biti človek, ne v izolaciji skrbi, pač pa srečen, zadovoljen ter povezan? Zaradi življenja med štirimi stenami in pred zasloni smo navidezno povezani s skupnostjo, dejansko pa odklopljeni od stvarnosti in vse bolj osamljeni. 

Na praznik Marijinega vnebovzetja smo se poklonili spominu na Alojza Rebulo, enaindvajsetega julija 2024 je minilo sto let od njegovega rojstva. V rodnem Šempolaju so mu ta dan pripravili srčno kulturno slovesnost, septembra pa na Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti simpozij. O svojih spominih nanj in sodelovanju z verjetno po Ivanu Cankarju najvidnejšim pripovednikom našega časa, je govoril Jože Faganel, Pavle Ravnohrib pa je v oddaji med drugim interpretiral odlomek Namesto uvoda iz knjige Dve mladosti - ena ljubezen. 

Učinkovitost je vtkana v vsaka naša prizadevanja. Kako svojo kreativnost živi Aljoša Bagola, kako se je znašel v centrifugi nenehnih izboljšav in uspehov, ki so ga nezavedno obtežili tudi s potrebo po preseganju doseženega? Katere vrednote in okolje, v katerem je rasel, so ga obdržali na trdnih tleh, da mu jih veter nagrad ni spodnesel?, smo med drugim slišali v pogovoru, ki smo ga ponovili. 

Andraž Babšek je mlad avtor, njegov prvi literarni poskus je roman o Rudolfu Maistru z naslovom Junak, na anonimnem natečaju je z njim premagal izkušenejše avtorje. Izšla je njegova pesniška zbirka, ki je bila vodilo pogovora, nekaj jih je tudi prebral in povejmo še, da je pri rosnih šestnajstih letih napisal mašo, pri njeni krstni izvedbi je sodelovalo sto pevcev. 

Rado Sluga je bil gost na god apostola Jakoba, povabili smo ga tudi kot prvega prostovoljca iz Slovenije, ki so ga sprejeli v ekipo glavne romarske pisarne mednarodne Jakobove poti v Komposteli. Mnogokrat je prehodil različne dele te poti in napisal knjigi (Tinto de Verano, V objemu poti). Bil pa je tudi vpet v prve številke Farnega Ognjišča. Ima poseben čut za soljudi, kakšnega?, poslušajte v pogovoru.   

Simona Šket je aktivna ženska, radoživa in polna življenjske moči. Njena zgodba je posebna, navdihujoča. Pri štirih letih je zbolela za rakom. Ponovil se ji je med nosečnostjo, ko se je trdno zavzela za rojstvo, po porodu pa se je z boleznijo srečala še tretjič. O svoji izkušnji, o preventivi, o spremljanju bolnikov z rakom in o ozdravitvi, je napisala tri knjige, v katerih odkrito spregovori tudi o zavestnih spremembah v svojem življenju, o strahovih, pa o tem, da je za vse, kar je doživela - tudi za preizkušnje z boleznijo, hvaležna, naj se zdi še tako čudno. 

Ljupka Vrteva prihaja iz družine glasbenikov in ekonomistov. Že kot otrok je veliko ustvarjala, a je svojo domišljijo želela pretvoriti v nekaj, kar je vidno in otipljivo. Po končani srednji šoli v Makedoniji je imela eno samo željo – postati inženirka. Pot jo je vodila v Slovenijo, kjer je uspešno končala dodiplomski in magistrski študij na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Na Institutu Jožef Štefan je opravila še mednarodni izobraževalni program Evropski energetski menedžer. Njena odločitev za ta poklic je bila prava, o njej ni nikoli dvomila. K podobnim odločitvam si želi spodbuditi tudi druga dekleta. Izbrana je bila za Inženirko leta 2023. 

Eva Maurer Škofič je klovnesa, režiserka, pisateljica, pobudnica in ustanoviteljico, umetniška vodja, Društva Rdeči noski, klovnov zdravnikov. V letu 2024 obeležujejo dvajset let delovanja. Vprašali smo jo, kakšno je delo bolnišničnih klovnov in klovnes, koga vse obiskujejo, kaj počno med klovnovskimi vizitami, kakšno mesto imajo milni mehurčki in nenazadnje, kako pomembno je na stvari pogledati drugače? 

Gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine ter krajine Kultura-Natura Slovenija je maja ob sklepu dvanajstega razpisa za priznanja Naša Slovenija v letu 2024 v kategoriji zaslug posameznikov podelilo priznanje tudi Jerneju Jegliču, ki je med drugim poznan po prizadevanjih za uveljavitev Pobreške potice z nadevom iz avtohtonih starih sort hrušk. Ob prejetem priznanju smo ga povabili k pogovoru.  

V oddajo smo povabili Dejana Branca, diplomiranega zdravstvenika, ki je v Angliji opravil specializacijo iz intenzivne nege in terapije. Vrsto let živi in dela v tujini, deluje v javni bolnišnici, o tamkajšnjih primerih dobre prakse je govoril letos maja na 19-em Simpoziju Zdravstvene in babiške nege Slovenije.

V času radijskih počitnic smo v pogovoru s patrom Kristjanom Balintom, minoritom, doma iz Romunije - ki deluje v Komendi, spoznali njegovo rodno deželo. Pred skoraj tridesetimi leti je prišel v Slovenijo, po končanem študiju teologije pa ostal. Govoril je o osnovnih obrisih romunske dežele, tamkajšnjih ljudeh, njihovih navadah, zgodovini in tudi o globoki duhovni pripadnosti svetniku, ki je na koledarju ravno 13-ega junija, ko je bil pogovor v radijskem etru, sv. Antonu Padovanskemu.   

Dr. Jure Knez je vizionar, navdihujoč mentor, lastnik Katapulta, ki pomaga z neprecenljivimi napotki in usmeritvami stopajočim na podjetniško pot. Je večinski lastnik Dewesofta, dela na področju merilne tehnike, v svetu razvoja avtomobilov, avionov in raket. Pogosto ga poslovne poti vodijo v tujino, zato smo veseli, da si je vzel čas za pogovor.   

Slovenijo je konec januarja leta 2024 obiskal izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije Alex Schadenberg. Na srečanjih z ljudmi je spregovoril do kakšnih skrajnosti privede zakon o evtanaziji. Dogodki so bili še posebej pomenljivi v luči sprejemanja slovenske zakonodaje o samomoru z medicinsko pomočjo. Alex Schadenberg je navedel več primerov, ki nakazujejo, do kakšnih skrajnosti zdrsne družba, ko sprejme smrt na zahtevo. Omenil je primer vojne veteranke, paraolimpijke, ki je zaprosila za možnost dvigala v hiši. Namesto tega ji je pristojno ministrstvo ponudilo evtanazijo. »To se dogaja zato, ker obstaja samo ena jasna ločnica. In to je: ali te lahko ubijem, ali te ne smem. Ko enkrat sprejmete, da je dovoljeno ubiti drugega, ostaja le še vprašanje: kdo izvaja ubijanje in zaradi katerega razloga,« je poudaril Schadenberg. Z njim se je pogovarjala Marjana Debevec. 

V maju je svetovni dan multiple skleroze. Osveščati drugače o bolezni je namen plesno gledališke multimedijske predstave Zakaj jaz? Tadeja Polanšček je fizioterapevtka, plesalka in bolnica z multiplo sklerozo, žena in mama, tudi fizioterapevtka. Katja Vidmar je s plesalci v multimedijski predstavi odplesala (njeno) življenje s to boleznijo. Predstava z dobrodelno noto pomaga osebam z multiplo sklerozo v kraju prireditve. V oddaji je bila sogovornica tudi Renata Žohar, predsednica Društva Spoznajmo multiplo sklerozo. 

Matej Cepin in Andreja Snoj Keršmanc s Socialne akademije sta na osnovi dobljenih podatkov raziskave o razumevanju vloge civilne družbe in nevladnih organizacij, ki dobivajo negativni prizvok, opisala ozadje takšnega mišljenja. Zdi se, da imamo katoličani s tem pojmom kar nekaj »težav«. Pa je to smiselno? Ali ni civilna družba osnovna prvina demokracije? Od kod strahovi, predsodki, tudi zatiskanje oči pred dejstvom, da smo za sedanje razmere soodgovorni, in kakšne so možne rešitve?, so nekatera izhodišča družbeno odgovornega premisleka. 

Manca Košir je s svojim vsestranskim javnim delovanjem, številnimi knjižnimi deli in z zgledom - posebej močno je bilo njeno prostovoljstvo in ambasadorstvo pri Društvu Hospic, širila sporočili ljubezni in polnosti življenja. na radiu Ognjišče smo se z njo srečali zadnjič konec oktobra leta 2023, dan po zemeljskem slovesu od nje, smo pogovor ponovili.  

Darja Lovšin je avtorica že pete knjige s področja diabetične kuhinje. Poznamo jo kot urednico revij tako za srčne kot onkološke bolnike, njen tretji projekt pa je urejanje revije Dita, ki izhaja v sklopu delovanja Zavoda Diabetes, ki ga je tudi ustanovila. Diplomirala je iz mednarodnih odnosov, kar ji je dalo širino, in rada piše. Vsakdanje jedi so primerne tudi ob presnovnih težavah, oziroma ko moramo paziti na krvni sladkor, pravi. Idej, ki skoraj dnevno vznikajo, kaj smemo jesti in česa ne, je grozno veliko, mnoge samo begajo, iskreno doda. 

Dr. Žiga Zaplotnik je asistent na Katedri za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, ki dela kot raziskovalec na Evropskem centru za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF) v Bonnu, kjer se ukvarjajo z napovedjo vremena, po novem pa tudi z razvojem računalniškega modeliranja vremenskih in podnebnih vzorcev, ki bodo v prihodnje – tako vsaj upajo, poskušali odgovoriti na pogostost in intenzivnost ekstremnih vremenskih pojavov. Posledice podnebnih sprememb so že dobro vidne, vplivajo na naš vsakdan, posledično se vedno večje število ljudi zaveda obsežnosti problema. Zakaj prihaja do takšnih vremenskih odklonov in kako lahko ukrepamo s svojimi drugačnimi življenjskimi izbirami?, je bilo osrednje vprašanje pogovora.Ob Svetovnem dnevu Zemlje, ki ga obeležujemo dvaindvajsetega aprila, smo k pogovoru za poljudnejšo razlago podnebnih sprememb povabili vse bolj prepoznavnega in priznanega meteorologa, ki pri svojem profesionalnem delu združuje med drugimi tudi znanja fizike, matematike, tudi kemije, v prepletu z meteorologijo. Posledice podnebnih sprememb so že dobro vidne, vplivajo na naš vsakdan, in posledično se vedno večje število ljudi zaveda obsežnosti problema. Podnebne spremembe so eden večjih problemov, s katerim se sooča človeštvo, in je natančnost podajanja informacij s strani strokovnjakov izjemno pomembna za spodbujanje zaupanja v javnosti do omenjenega problema.«Zgodovina fizike podnebnih sprememb sega v leto 1856.»Družba je napredovala do te mere, da omogoča deležu ljudi ukvarjanje z raziskovanjem, z znanostjo, z odkrivanjem novega in razumevanjem obstoječega. Ta privilegij uživam tudi sam, poklicno se ukvarjam s področjem vremena, podnebja, napovedovanja vremena in razvoja klime, kar mi omogoča pregled nad literaturo, članki, to vsebino tako lahko predajam naprej med javnost.«Fizikalno napovedljiva dejstva o spremembi podnebja niso novost, vse se je praktično vedelo že dvajset, trideset let nazaj. Vzorce mikroplastike najdemo v sloju tal širom sveta, se bo o nas govorilo kot o plastični družbi?»Mikroplastiko najdemo tako v kopenskih kot ledeniških vzorcih, ta bo zaznamovala dobo, ki se ji reče antropocen. Lahko se bo govorilo o nas kot o plastični družbi, lahko se bo govorilo tudi o fosilni družbi, kajti odtis ogljikovega dioksida v ledenih vrtinah oziroma v kopenskem ledu - ki bo seveda obstal in prešel to naše obdobje ogrevanja, bo za vedno pričal o naših aktivnostih.!«Od kod teorije zarot?»Če se odmaknemo od študij klime in se posvetimo bolj študijam vedenjskih vzorcev ljudi, slednje kažejo, da je precej lažje sprejeti poenostavljene, prikupne razlage pojavov, kot pa znanstveno kompleksne razlage, ki terjajo ogromno predznanja, zelo dobro matematično in fizikalno pismenost, poznavanje osnovnih konceptov, s katerimi potem sploh lahko razumemo naprej omenjene posledice. Precej lažje je seveda verjeti poenostavljeni razlagi, kar je praktično princip vseh teorij zarot. Če se vrnemo na osnovne dokaze podnebnih sprememb, obstaja nekaj neizpodbitnih fizikalnih dokazov, zakaj se podnebne spremembe dogajajo in zakaj smo zanje trenutno krivi izključno ljudje.«Resnica ni vedno prijetna, včasih je znanstveno dejstvo tudi neljubo. »Naša velika prednost pred preteklimi civilizacijami, ki so (že)propadle, je v orodjih, ki nam dajejo vpogled v prihodnost, izkoristimo jo. Po drugi strani pa je seveda tudi naše znanje o klimatskih sistemih omejeno. Ne vemo vsega, zato se tudi znanstveni razvoj še dogaja. Ne vemo kakšen bo nadalni potek emisij, to je odvisno od naših družbenih pogodb, od družbenega konsenza - po kakšni poti bomo stopali, pa tudi od – se bom posul s pepelom, neznanja o našem klimatskem sistemu. To neznanje sugerira negotovost, zaradi katere moramo (hitro)zmanjšati emisije toplogrednih plinov.«Naša doba, v kateri se je razvila človeška civilizacija, je temeljila na dvanajst tisoč letih stabilne klime, zdaj smo to destabilizirali.Kaj lahko naredimo?»Ja, glavna stvar je vse napore vložiti v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, omejiti dvig povprečne globalne temperature na dva cela nič stopinj Celzija kot skrajno mero, kar bo preprečilo, da se (skoraj zagotovo) v klimatskem sistemu izognemo izvedbi množice negativnih podnebnih povratnih zank, ki bi ogrevanje oz. nadaljevanje podnebnih sprememb še podaljšalo. Napredek v resnem obravnavanju podnebnih spremembe je, tudi podpora javnosti je vse višja, ljudje se zavedamo svojega vpliva s škodljivimi posegi in načinom življenja, koliko smo pripravljeni dejavno in čim prej ukrepati, pa je drugo vprašanje. Toda, imamo dolg. Odplačevanje je lahko boleče, kajti dolgo smo emisije jemali na kredit, ki ga velik del prebivalstva, roko na srce, ne bo odplačeval, ampak ga bodo namesto nas naši zanamci. Je to pošteno? Mislim, da ne. Toda obstaja upanje in tehnološke rešitve so del tega upanja, da lahko uspemo zmanjšati emisije toplogrednih plinov, tudi brez večjih sistemskih sprememb v kakovosti bivanja. S pogostim letenjem povzročamo izjemen ogljični odtis. Emisije teh sektorjev so izredno pomembne, emisije bomo na nivoju posameznikov zmanjšali tudi s prehodom iz hrane pretežno živalskega na hrano pretežno rastlinskega izvora.Imamo sektorje, ki zahtevajo spremembe tudi na naši strani, kot so sektorji aviacije, kmetijstva in rabe tal. Letalstvo je sektor, ki se kot kaže še nekaj časa ne bo uspel okoljsko razogljičiti. Smo pripravljeni spremeniti način bivanja oziroma tipične prehranjevalne vzorce? Moj namen ni preprečevanje, ampak podajanje objektivnih informacij.«

V molitvenem tednu za duhovne poklice smo se pogovarjali z laikom, tudi družinskim očetom, redovnico in duhovnikom, kako živeti svojo pot poklicanosti kljub pritiskom in nenaklonjenosti družbe ter sveta, kako si ostati zvest in živeti nauk? Ozadje pogovora je bilo tudi srečanje družin ljubljanske nadškofije na Brezjah, ki se je odvilo na pobudo in povabilo nadškofa Stanislava Zoreta. Pogovarjali smo se s. Ano Šuštar, frančiškanko Marijino misijonarko, Luko Mavričem, tajnikom Urada za družino pri ljubljanski nadškofiji in Bernardom Rožmanom, duhovnikom trenutno kar štirih župnij. Spregovorili so tudi iz svojih izkušenj o lepotah srečevanja, skupnosti in vere. 

Janja Urankar Berčon, sociologinja - nekdanja direktorica Zavoda STIK Laško, je izdala Afirmacije za otroke, posebne kartice s sporočili in ilustracijami. Predstavljajo pomembno orodje za izboljšanje samopodobe in notranje moči najmlajših, ki je nastalo na podlagi njenih dragocenih izkušenj, pridobljenih na delavnicah z otroki iz vrtca in šole. Projekt je tudi družbeno odgovoren. 

Domen Lorenz je violinist, stalni član orkestra SNG Opera in balet Ljubljana, prejemnik številnih prvih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, pred več leti tudi prejemnik študentske nagrade Prešernovega sklada, ki se je igranja na violino začel učiti pri rosnih petih letih. Po končani ljubljanski Akademiji za glasbo se je izobraževal tudi na Dunaju. Sodeloval je v več sestavih, ne samo klasičnih, zanimajo ga različni glasbeni žanri in projekti. V sproščenem, poljudnem pogovoru smo se dotaknili družinske glasbene tradicije, izzivov iz življenja profesionalnega violinista, discipline in vse večje konkurence, utrinkov iz zaodrja in njegovih načrtov. Ob sklepu pogovora pa slišali tudi krajšo skladbo v njegovi izvedbi. 

Obstaja približno osem tisoč različnih redkih bolezni, večina je genetskega izvora in v petinsedemdesetih odstotkih se izrazijo v otroštvu. Ob dnevu redkih bolezni, ki ga obeležujemo 29. februarja, je zaživel nov program neonatalnega presejalnega testiranja. Pogovarjali smo se s prof. dr. Tadejem Battelinom, pediatrom in predstojnikom Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Iz nekaj kapelj krvi, vzetih iz pete ali drobne vene novorojenčka, bodo pravočasno odkrivali še enkrat več bolezni kot so jih do sedaj, jih pravočasno začeli zdraviti in jih ozdravili - oziroma lahko preprečili njihov razvoj, s tem pa številnim otrokom omogočili kakovostno življenje. 

Na Andragoškem centru so začeli z novim projektom krepitve in osveščanja vseživljenjskega učenja. To je pomemben del osebnega kot kariernega delovanja, znanje in veščine pridobivamo vse življenje. S tem ohranjamo bistrejši um, smo bolj prilagodljivi in odpornejši v hitro spreminjajočem se svetu. Z razvojem spretnosti posameznik tvorno gradi tudi družbeni napredek. O teh in še mnogih drugih pozitivnostih vseživljenjskega učenja smo govorili z mag. Zvonko Pangerc Pahernik, vodjo Promocijskega in informacijskega središča na Andragoškem centru RS ter mag. Urško Bittner Pipan, vodjo omenjenega projekta na Andragoškem centru RS.    

Lojze Wieser je slovenski narodni delavec in založnik iz Celovca. Vodil je najprej založbo Drava, zadnjih več kot trideset let pa vodi svojo Založbo Wieser. Za življenjsko delo na področju založništva za leto 2022 je prejel Schwentnerjevo nagrado. S svojim založniškim delom predstavlja most med slovensko, avstrijsko in nemško literaturo. Je tudi tenkočuten avtor, zagovornik miru in stališča, da sta jezik in kultura neodtujljivi človekovi pravici ter podlagi za medsebojno razumevanje. Prodoren slovenski narodni delavec je tudi avtor najboljše kuharske knjige na svetu s področja gastronomije “Svatba okusov - poroka Alp in Jadrana.” Zanimajo ga okusi našega širšega kulturnega prostora. Večkrat nagrajeni avtor knjig in dokumentarnih filmov pravi, da so tudi jedi poetičen izraz kulture, saj so se ljudje v preteklosti, včasih kljub hudemu pomanjkanju, znašli in zmogli ustvariti vrhunsko gastronomijo. Kako kultura izoblikuje človeka, je ena od osnovnih niti pogovora z njim. 

David Cigoj je avtor knjig o razvoju zavesti, v obdobju dveh mesecev je bil v kar sedemnajstih državah. Pred kratkim je obiskal tudi vzhodni muslimanski svet. Pogovarjali smo se o njegovem odkrivanju družb in kultur, predvsem pa o veri, in da ljudje dejansko napredujemo, čeprav se včasih zdi, da ne. 

Digitalizacija omogoča, da imamo skoraj vse na dosegu rok - ali tipkovnice, s tem smo postali tudi sami ranljivejši. Zagotavljanje varnosti, ne samo preiskovanje nepridipravov in kaznivih ravnanj, je osnovno delo Bernarde Škrabar Damnjanović, direktorice detektivsko varnostne agencije, ki je doktorska študentka, ljubiteljska slikarka, igralka in knjižni molj, zanima jo psihologija, želi razumeti čustva ljudi. V Sloveniji je le približno sto licenciranih detektivov. Kako Bernarda usklajuje zasebno in poklicno, profesionalno karierno življenje, nas je zanimalo v pogovoru in od kod njena pozitivnost.

Mag. Martin Lisec iz Slovenskega društva za logoterapijo je v pogovoru opisal vsebino devetega mednarodnega logo-terapevtskega simpozija. Kljub prizadevanjem tolikih ljudi za dobro, za mir, sožitje, varnost in sodelovanje, kljub tolikokrat izrečenim besedam, da se moramo učiti iz zgodovine, da ne bomo ponavljali napak in krutosti preteklih generacij, se zdi, kot bi se krogi časa vrteli v prazno. Naš svet se sooča s številnimi težkimi situacijami: vojne, vremenske ujme, podnebna grožnja, gospodarska, politična in finančna negotovost, številne konfliktne situacije, pohod kulture smrti, teptanje človekovih pravic, migracijski tokovi in medkulturne napetosti … Svetovne razmere se zrcalijo tudi v stiskah, ki jih doživljamo posamezniki.Porajajo se občutki negotovosti, odpirajo se vprašanja smisla in smiselnosti vztrajanja v dobrem ter prizadevanj za lepo, iskreno, pošteno in plemenito ravnanje. Če kdaj, potem v teh časih zagotovo velja trditev Viktorja Frankla: »Družba ni zdrava, je pa ozdravljiva,« misel, ki je tudi rdeča nit vseh simpozijev, ki jih vsako leto pripravlja Društvo Logos. Simpozij je torej povabilo k premagovanju malodušja in črnogledosti ter spodbuda k zavzemanju smiselnih stališč do vsega, kar prinaša življenje, še posebej do vsega, na kar kot posamezniki nimamo neposrednega vpliva.

Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno? »Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«Umetnostni jezik in bogastvo besednega zaklada»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«Slovenščina in njena usoda»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.

Nejc Lavrenčič je pianist, koncertno in pedagoško deluje na področju klavirske in komorne igre ter interpretacije samospeva. Po srednji mariborski glasbeni in baletni šoli je magistriral iz klavirja in komorne igre na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Zavzema se za družbeno odgovornost umetnika in umetnosti, v pogovoru smo izpostavili tudi sodelovanje pri posebnem projektu s kralji ulice. 

Mag. Marija Mojca Pungerčar je kostumografinja, akademska slikarka, magistrica likovnih umetnosti in urednica. Svojo poklicno pot je začela kot modna oblikovalka, med drugim je v tekstilni industriji oblikovala ženska oblačila, z odločitvijo za nadaljnji študij se je v sklopu akademske izmenjave izpopolnjevala na Dunaju. Po nekaj letih dela kot svobodna umetnica se je odločila še za magistrski študij v Združenih državah Amerike, kjer je dve leti študirala tako imenovane nove žanre.  

Ljudje potrebujemo vez z drugimi, stiki nas osmišljajo. Zato je razhod lahko za mnoge zelo boleč in nekatere zlomi. Ste pravkar s težkim srcem odšli iz zveze, ali pa ste morali sprejeti odhod partnerja, ste že dolgo ločeni, a imate občutek, da še ne morete zadihati? Se vam zdi, da ne boste nikoli več zaživeli polno in radostno? Pogovarjali smo se z Jano Lavtižar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki tudi iz svojih izkušenj pomaga posameznikom iz malodušja, da znova poiščejo smisel in nove priložnosti, tudi za življenje v dvoje. 

Dr. Aleksander Zadel, specialist klinične psihologije, je v pogovoru z nami iskal poti boljšega sobivanja in razumevanja sebe. Deluje v sklopu Inštituta CAR v Kopru. Dela, kar govori, to dokaže vsakič tudi v naših radijskih srečanjih, s svojim prodornim razmišljanjem. Kup odličnih izhodišč smo slišali tudi tokrat, dragocenih za novo enoletno obdobje. Govorili smo o zmotah sekiranja, ki je kar nekakšen nacionalni šport, o odgovornem življenju, kako lahko odvržemo, kar nas na poti osebne rasti ovira in zakaj popolnost ni Božji dar? 

Po čokoladi je zadišalo v prvi letošnji oddaji, ko smo spoznali Luča Žganka, ki je v kuhinji na svojem velenjskem domu začel iz prvih mešanic čokolade izdelovati butične pralineje, ki so kmalu  postale tudi del protokolarnih daril.

Ob posebnem popoldnevu, v poslednjih dneh starega leta, ko so prihajali romarji v Ljubljano, na Evropsko srečanje mladih z brati iz Taizeja, smo v studio povabili br. Jeremyja, ki je po rodu Francoz in že več let v tezejski skupnosti skrbi za čebele in ovce ter seveda, kar je njihova prvobitna naloga, sprejem romarjev. 

Dr. Simona Gerenčer je diplomirala na Visoki šoli za socialno delo. Leta 2015 je doktorirala s temo Družbeni položaj ljudi z gluhoslepoto v Sloveniji in na Madžarskem. Na Fakulteti za socialno delo sodeluje kot asistentka, je višja svetovalka na področju socialnega varstva, začetnica strokovnega dela in znanstvenega raziskovanja z ljudmi z gluhoslepoto v slovenskem prostoru. Kot soustanoviteljica Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN, kjer je zaposlena kot generalna sekretarka in strokovna vodja, skupaj z ljudmi z gluhoslepoto in strokovno ekipo razvija jezik gluhoslepih in številne načine sporazumevanja. Je tolmačica za slovenski znakovni jezik in jezik gluhoslepih. Je tudi soustanoviteljica Združenja tolmačev gluhoslepim Slovenije TAKTIL, avtorica številnih člankov in knjig s področja gluhoslepote. Bila je vključena v strokovno skupino Ustavne komisije Državnega zbora Republike Slovenije za vpis znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v Ustavo Republike Slovenije. Lani je prejela priznanje jabolko navdiha.

Mag. Nada Irgolič je strokovnjakinja na področju farmacije, specialistka iz oblikovanja zdravil, bila je direktorica Inštituta za transfuzijsko medicino v Ljubljani in dolgoletna direktorica njihovega oddelka za proizvodnjo raztopin. Bila je prva direktorica Urada RS za zdravila, še vedno pa je dejavna članica komisije za medicinsko etiko. Za svoje delo je Nada Irgolič prejela številna priznanja. Več kot šestdeset let je poročena s priznanim pevcem Rafkom Irgoličem. Poljudno smo se pogovarjali o zdravilih, poznavanju javnosti ozadja njihovega razvoja in tudi o odgovornem ravnanju z zdravili.  

Dr. Marko Pavliha je mednarodno priznani pravni strokovnjak, esejist in redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet, deloval je v gospodarstvu in politiki.  Občasno njegovim premislekom lahko prisluhnemo v Komentarju tedna na Radiu Ognjišče. Ob izidu njegove zadnje knjige z naslovom Svetilnik, Padci in pobiranja poetičnega pravnika, smo v poljudnem pogovoru vstopili v nekoliko drugačna ozadja njegovih življenjskih izkušenj in poti duhovnih ter družbenih iskanj in spoznanj.

Natalija Hormuth je profesorica latinščine in francoščine, svetovalka za celostno življenje in zdravje, coaching za vodenje z vrednotami, coaching za zavestno uporabo svojega glasu in solo pevka. V Slovenijo se je Natalija skupaj z družino vrnila v želji po večjem stiku z naravo. Rojena je v Nemčiji, pred leti pa se je odločila za drugačno pot in se vselila v hišo svojih staršev, na Štajersko. V Nemčiji je bila profesorica v gimnaziji, sodelovala je tudi pri tamkajšnjem razvoju šolskega koncepta, z vrnitvijo v Slovenijo pa ob vseh omenjenih dejavnostih na domači kmetiji pomaga ljudem, kjer sta z možem na holističen način združila glasbo ter stik z naravo in konjem. Z možem veliko koncertirata, on je pisanist in dirigent, nastopata po cerkvah, kulturnih domovih, tudi po gradovih, skratka na veliko odrih in ob različnih prireditvah. Večinoma klasično in sakralno glasbo. O Natalijinem delu lahko več preberete tudi v reviji Vzgoja, članek o celostnem poučevanju in modelu TCI. Če vas zanimata seminarja, ki ju pripravlja Natalija Hormuth, o smernicah Ruth Cohn ter o celostnem in zavestnem spremljanju otrok »Uspešno vodenje pouka« in »Uspešna komunikacija s starši v težjih situacijah«, ki sta uvrščena tudi v katalog Katis, dobite več informacij na povezavi: [email protected] www.dkps.s 

Široki in ustvarjalno bogati so svetovi Lidije Šket Kamenšek, profesorice razrednega pouka, strokovne delavke na področju vzgoje in izobraževanja, magistrice znanosti s področja socialne pedagogike. Zanimajo jo vedenjske posebnosti otrok in mladostnikov ter načini pomoči. Tudi pravljice so predmet njenega znanstvenega raziskovanja. Intenzivno se ukvarja s težavami pozornosti, impulzivnostjo in hiperaktivnostjo, z otroki, mladostniki in odraslimi z ADHD. Napisala je priročnik ADHD – Ampak Danes Hočem Drugače, ki je izšel pri Mohorjevi založbi v Celju. Skoraj četrt stoletja se je Lidija spraševala in iskala odgovore za svoj nemir, svoje svetove, ki jih je nosila v sebi, nerazumevanje okolice. Morala se je prilagoditi, da je določene stvari sploh lahko izvedla, kar je bilo zelo težko. »Ko izvemo, kdo smo in zakaj smo takšni, je to tolikšno olajšanje, ko končno lahko odložimo strahove in skrbi. Odgovori, ki jih dobimo, nas pomirijo, hkrati pa dobimo tudi priložnost za raziskovanje talentov, ki jih nosimo v sebi.« Zanjo je bilo to veliko olajšanje.

Mihaela Kavčič je glasbena terapevtka IK, predavateljica, profesorica razrednega pouka. Kot glasbenica sodeluje v različnih pevskih sestavih (pevka, vodja, zborovodkinja, organistka), vodi Center za glasbeno terapijo Ad libitum. Glasba ji je bila položena v zibelko, velik vzor ji je bila babica, ki se je sama naučila zaigrati nekaj akordov na kitaro in pogosto zraven tudi zapela, na sploh se je pri njih doma veliko pelo, pripoveduje Mihaela, z babico sta si bili tudi zaradi ljubezni do glasbe in petja zelo blizu. Mihaela poudarja pomembnost izobraževanja o glasbeni terapiji, saj je še vedno veliko nejasnosti in zmotnih predstav o tem, kaj naj bi glasbena terapija bila in komu je namenjena. Njene izkušnje pri delu z ljudmi z demenco, z otroki s posebnimi potrebami in tudi z mladimi bolniki na onkološkem oddelku pediatrične klinike, potrjujejo pomen glasbene terapije pri prepoznavanju in obravnavanju čustvenih stisk in vzpostavljanju odnosa z drugimi. Glasbena terapija prinaša sprostitev in odpira duha. Znanstveno je dokazano, da glasba neposredno vpliva na možgane, zlasti na centre za spomin in čustvovanje. Izvajanje glasbene terapije omogoča izražanje čustev in stisk skozi glasbo, kar pomaga pri komunikaciji in povezovanju.

Z dr. Janekom Muskom, psihologom in upokojenim profesorjem, smo se pogovarjali o vplivu sodobne tehnologije na naše življenje. Digitalna doba predstavlja velik izziv tudi vzgoji in izobraževanju. Govornik poudarja pomen sožitja z umetno inteligenco, ne smemo pa ji prepustiti prevlade. Izpostavlja pomanjkanje možnosti za psihoterapijo pri slehernem, tako mladih kot starejših, in pomembnost samopomoči ter spoznavanja samega sebe, kar je bil ob sklepu pogovora tudi njegov glavni nasvet. Ne moremo reševati svojih problemov, če najprej sebe ne s-poznamo.   

Zanikanje bolečin ali trenutkov, ki niso prijetni in jih odklanjamo, onemogočajo rast osebnosti. Nazadujemo, pravi dr. Stanko Gerjolj. Pogovarjali smo se, zakaj se v družbi sprašujemo o pravici odvzema umiranja?, je evtanazija res pravica umirajočih, ali je to le nezmožnost soočanja s smrtjo? Morda težke nepriljubljene vsebine, ki smo se jih dotikali s pozitivno noto. Smrt je neizogiben del življenja, prva je v drugem. 

Zanikanje bolečin ali trenutkov, ki niso prijetni in jih odklanjamo, onemogočajo rast osebnosti. Nazadujemo, pravi dr. Stanko Gerjolj. Pogovarjali smo se, zakaj se v družbi sprašujemo o pravici odvzema umiranja?, je evtanazija res pravica umirajočih, ali je to le nezmožnost soočanja s smrtjo? Morda težke nepriljubljene vsebine, ki smo se jih dotikali s pozitivno noto. Smrt je neizogiben del življenja, prva je v drugem. 

Manca Košir je ambasadorka preventivne in zagovorniške akcije “Rad imam življenje”, s katero želijo spodbuditi razmišljanje, da ima vsako življenje svojo edinstveno in neprecenljivo vrednost ne glede na starost, bolezen in različne omejitve. Z zbranimi srčnimi zgodbami spodbujajo k odkrivanju bogastva odnosov, priznavanje enakih pravic, vrednosti in dostojanstva vsakega posameznika, ne glede na njegovo zdravstveno stanje ali starost.

Manca Košir je ambasadorka preventivne in zagovorniške akcije “Rad imam življenje”, s katero želijo spodbuditi razmišljanje, da ima vsako življenje svojo edinstveno in neprecenljivo vrednost ne glede na starost, bolezen in različne omejitve. Z zbranimi srčnimi zgodbami spodbujajo k odkrivanju bogastva odnosov, priznavanje enakih pravic, vrednosti in dostojanstva vsakega posameznika, ne glede na njegovo zdravstveno stanje ali starost.

Matic Vizjak: “Več preizkušen kot doživiš, a še vedno nadaljuješ, bolj te dolgoročno življenje nagradi. V to močno verjamem.” Z Maticem smo se prvič srečali na sejmu v Gornji Radgoni, pred leti, ko je prejel naziv Inovativni kmet. To je bilo zanj kot močan katapult, pravi in dodaja, naziv pride in gre, na nas pa je, kako potem gradimo naprej. Maticu očitno uspeva, poslovna pot ga je peljala tudi čez lužo, kjer je za več inovativnih novih proizvodov prejel nagrade. Zato smo ga znova povabili v studio in ga povprašali o nadaljevanju zgodbe s čiliji. “Moraš znati tudi svojo miselnost dobro nastaviti, ko se začneš pogovarjati s temi ljudmi, ker te drugače nihče ne bo resno jemal.”Matic ni odraščal v podjetniškem okolju, vsega se je moral naučiti sam.»Zgodaj sem si želel v podjetništvo, nisem vedel, kaj točno bi počel, a odločenost v meni je bila zelo živa. Zato sem takoj po srednji šoli odšel v tujino, delal sem najprej dve leti na tovorni ladji, ki me je močno utdilo, dalo usnjeno kožo. To je gotovo najtežja izkušnja v mojem življenju, a tudi najboljša. Takrat še ni bilo takšnih povezav kot so danes, imel sem le stacionarni telefon, ko sem stopil na trdna tla, bili pa so impulzi strašansko dragi, zato sem poklical domov le dvakrat. Domačih v celotnem obdobju nisem videl. Pozneje sem šel v Avstralijo, začel kot natakar, ker sem se hitro učil in sem bil pri delu zavzet, so me kmalu prestavili v kuhinjo, kjer sem postal šef.«Trend je bilo treba šele ustvariti»Starši me finančno niso mogli podpreti, nikoli pa mi niso nasprotovali v idejah, pa če so bile te še tako nelogične in posebne. Ko vstopamo na poslovno pot, potrebujemo veliko spodbud. Potrebujemo pogum, vero vase in v ljudi, ki nas obkrožajo. Ljudje takrat še niso bili vajeni pikantne hrane, zato je bilo treba trend ustvariti, se pravi, sem šel proti vsej logiki. Imel sem le majhno skupino podpornikov, ki so me spodbujali, naj naredim prvi festival pikantne hrane v Sloveniji. Šel sem gol in bos v to zgodbo.«Zakaj čiliji?»Ljubezen do čilijev mi je nehote predal oče. Ko sem bil majhen se spominjam, je oče vedno govoril: »Jej česen, čebulo, feferon, pa boš vedno zdrav.« Sprva sem kakšno sadiko feferona vzgojil doma, zares pa sem se začel spoznavati s čiliji ko sem potoval po svetu z ladjo. Začel sem pobirati semena, jih prinesel domov in začel gojiti. Ker je bilo pridelka eno leto precej, sva jih z očetom predelala v pikantne omake, večino podarila in marsikdo se je potem navdušen vrnil ter vprašal, če imava še kaj tega, da bi kupil. Tako se je potem začelo počasi razvijati naprej. Že od nekdaj je moj vzdevek Čili frik in ta blagovna znamka je ostala. Življenje ne baranta, ni ruleta, življenje je vedno na naši strani, če le verjamemo v to.Čili vino in CHILLINo »Za to vino smo leta 2018 na ocenjevanju v New Yorku dobili zlato medaljo, zato sem začel iskati možnosti izvoza. Ves svet gre iz steklovine v aluminij zaradi cenejše reciklaže, tudi logistika je konkurenčnejša, zato smo tudi mi vino začeli polniti v pločevinki. Ljudje danes želijo pijače brez sladkorja, brez umetnih sladil in dodatkov, zato smo naredili pijačo »čilino špric« z dvema aromama baziliko in goznimi jagodami. Tudi za to smo na ocenjevanju lansko leto v New Yorku prejeli srebrno in zlato medaljo.«Iz Pirana do Triglava»Že v osnovni šoli so me vpisali v planinski krožek. Dvajset let nazaj sem bil že prvič na vrhu. Vsako leto si kdo želi, da bi šli. Ker sem bil na vrhu že tolikokrat sem pristal, da grem znova le, če bo pot drugačna, kakršno pa ni opravil še nihče, oziroma vsaj ne prav veliko. Pet dni smo hodili ob hudi vročini, imeli smo veliko težav tudi zaradi žuljev, bolečih nog, zaradi trdega koraka po segretem asfaltu, debelih četrt milijona korakov vsega skupaj. Vendar smo uspeli.Matic je gornik in potapljač. »To smo posebni ljudje«, pravi. »Tako kot delaš eno stvar, delaš vse. Motivacijo najdemo v sebi, danes opažam posebej pri mladih fantih neko rezerviranost, skoraj prestrašenost ali neodločenost. Dekleta na drugi strani pa so pogumnejša in bolj drzna v idejah. Mladi so danes ves čas v »destrakciji«, okrog njih je toliko motečih elementov. Osemdeset odstotkov ljudi v Ameriki, kar me je močno presenetilo, zjutraj najprej kar storijo vzamejo telefon v roke in pregledajo kaj je novega, preverjajo, če je kakšna objava. Kaj ustvarja tolikšno željo, čeprav vemo in vidimo, kako nas to trga od ostalih in so med nami tudi v partnerskih, družinskih odnosih globoke vrzeli? Ne vem, kam to vodi. Izzivov se ne bojim, ne bom rekel, da se jih veselim, jih pa znam sprejeti, se iz njih nekaj naučiti, da se naslednjič odzovem drugače, boljše.«

Matic Vizjak: “Več preizkušen kot doživiš, a še vedno nadaljuješ, bolj te dolgoročno življenje nagradi. V to močno verjamem.” Z Maticem smo se prvič srečali na sejmu v Gornji Radgoni, pred leti, ko je prejel naziv Inovativni kmet. To je bilo zanj kot močan katapult, pravi in dodaja, naziv pride in gre, na nas pa je, kako potem gradimo naprej. Maticu očitno uspeva, poslovna pot ga je peljala tudi čez lužo, kjer je za več inovativnih novih proizvodov prejel nagrade. Zato smo ga znova povabili v studio in ga povprašali o nadaljevanju zgodbe s čiliji. “Moraš znati tudi svojo miselnost dobro nastaviti, ko se začneš pogovarjati s temi ljudmi, ker te drugače nihče ne bo resno jemal.”Matic ni odraščal v podjetniškem okolju, vsega se je moral naučiti sam.»Zgodaj sem si želel v podjetništvo, nisem vedel, kaj točno bi počel, a odločenost v meni je bila zelo živa. Zato sem takoj po srednji šoli odšel v tujino, delal sem najprej dve leti na tovorni ladji, ki me je močno utdilo, dalo usnjeno kožo. To je gotovo najtežja izkušnja v mojem življenju, a tudi najboljša. Takrat še ni bilo takšnih povezav kot so danes, imel sem le stacionarni telefon, ko sem stopil na trdna tla, bili pa so impulzi strašansko dragi, zato sem poklical domov le dvakrat. Domačih v celotnem obdobju nisem videl. Pozneje sem šel v Avstralijo, začel kot natakar, ker sem se hitro učil in sem bil pri delu zavzet, so me kmalu prestavili v kuhinjo, kjer sem postal šef.«Trend je bilo treba šele ustvariti»Starši me finančno niso mogli podpreti, nikoli pa mi niso nasprotovali v idejah, pa če so bile te še tako nelogične in posebne. Ko vstopamo na poslovno pot, potrebujemo veliko spodbud. Potrebujemo pogum, vero vase in v ljudi, ki nas obkrožajo. Ljudje takrat še niso bili vajeni pikantne hrane, zato je bilo treba trend ustvariti, se pravi, sem šel proti vsej logiki. Imel sem le majhno skupino podpornikov, ki so me spodbujali, naj naredim prvi festival pikantne hrane v Sloveniji. Šel sem gol in bos v to zgodbo.«Zakaj čiliji?»Ljubezen do čilijev mi je nehote predal oče. Ko sem bil majhen se spominjam, je oče vedno govoril: »Jej česen, čebulo, feferon, pa boš vedno zdrav.« Sprva sem kakšno sadiko feferona vzgojil doma, zares pa sem se začel spoznavati s čiliji ko sem potoval po svetu z ladjo. Začel sem pobirati semena, jih prinesel domov in začel gojiti. Ker je bilo pridelka eno leto precej, sva jih z očetom predelala v pikantne omake, večino podarila in marsikdo se je potem navdušen vrnil ter vprašal, če imava še kaj tega, da bi kupil. Tako se je potem začelo počasi razvijati naprej. Že od nekdaj je moj vzdevek Čili frik in ta blagovna znamka je ostala. Življenje ne baranta, ni ruleta, življenje je vedno na naši strani, če le verjamemo v to.Čili vino in CHILLINo »Za to vino smo leta 2018 na ocenjevanju v New Yorku dobili zlato medaljo, zato sem začel iskati možnosti izvoza. Ves svet gre iz steklovine v aluminij zaradi cenejše reciklaže, tudi logistika je konkurenčnejša, zato smo tudi mi vino začeli polniti v pločevinki. Ljudje danes želijo pijače brez sladkorja, brez umetnih sladil in dodatkov, zato smo naredili pijačo »čilino špric« z dvema aromama baziliko in goznimi jagodami. Tudi za to smo na ocenjevanju lansko leto v New Yorku prejeli srebrno in zlato medaljo.«Iz Pirana do Triglava»Že v osnovni šoli so me vpisali v planinski krožek. Dvajset let nazaj sem bil že prvič na vrhu. Vsako leto si kdo želi, da bi šli. Ker sem bil na vrhu že tolikokrat sem pristal, da grem znova le, če bo pot drugačna, kakršno pa ni opravil še nihče, oziroma vsaj ne prav veliko. Pet dni smo hodili ob hudi vročini, imeli smo veliko težav tudi zaradi žuljev, bolečih nog, zaradi trdega koraka po segretem asfaltu, debelih četrt milijona korakov vsega skupaj. Vendar smo uspeli.Matic je gornik in potapljač. »To smo posebni ljudje«, pravi. »Tako kot delaš eno stvar, delaš vse. Motivacijo najdemo v sebi, danes opažam posebej pri mladih fantih neko rezerviranost, skoraj prestrašenost ali neodločenost. Dekleta na drugi strani pa so pogumnejša in bolj drzna v idejah. Mladi so danes ves čas v »destrakciji«, okrog njih je toliko motečih elementov. Osemdeset odstotkov ljudi v Ameriki, kar me je močno presenetilo, zjutraj najprej kar storijo vzamejo telefon v roke in pregledajo kaj je novega, preverjajo, če je kakšna objava. Kaj ustvarja tolikšno željo, čeprav vemo in vidimo, kako nas to trga od ostalih in so med nami tudi v partnerskih, družinskih odnosih globoke vrzeli? Ne vem, kam to vodi. Izzivov se ne bojim, ne bom rekel, da se jih veselim, jih pa znam sprejeti, se iz njih nekaj naučiti, da se naslednjič odzovem drugače, boljše.«

Namen akcije »Rad imam življenje!«, ki bo v letu 2023 izpeljana prvič, je z različnimi aktivnostmi spodbujati pozitiven pogled na življenje v starosti, ob bolezni in različnih omejitvah, ozaveščati širšo javnost o potrebah starejših, bolnih, onemoglih in njihovih svojcev, spodbujati laično in strokovno pomoč ter predlagati nove sistemske rešitve na področju dolgotrajne in paliativne oskrbe ter podpore svojcem. Akcijo so predstavili Peter Tomažič iz Slovenske karitas, Renata J. Roban iz Slovenskega društva Hospic, Dane Kastelic iz Zveze paraplegikov, dr. Maja Ebert Moltara iz Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe – SZPHO ter ambasadorka Manca Košir, publicistka, kolumnistka in spremljevalka umirajočih ter tudi sam preizkušena v bolezni.  

Namen akcije »Rad imam življenje!«, ki bo v letu 2023 izpeljana prvič, je z različnimi aktivnostmi spodbujati pozitiven pogled na življenje v starosti, ob bolezni in različnih omejitvah, ozaveščati širšo javnost o potrebah starejših, bolnih, onemoglih in njihovih svojcev, spodbujati laično in strokovno pomoč ter predlagati nove sistemske rešitve na področju dolgotrajne in paliativne oskrbe ter podpore svojcem. Akcijo so predstavili Peter Tomažič iz Slovenske karitas, Renata J. Roban iz Slovenskega društva Hospic, Dane Kastelic iz Zveze paraplegikov, dr. Maja Ebert Moltara iz Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe – SZPHO ter ambasadorka Manca Košir, publicistka, kolumnistka in spremljevalka umirajočih ter tudi sam preizkušena v bolezni.  

Alojzija Pangeršič je pričevalka življenja. V sklopu Tedna za življenje smo jo povabili k pogovoru, saj je kljub številnim preizkušnjam ohranila radost in vedoželjnost. Prezgodnji slovesi, boleče izgube, teža bolezni, bližina odhajanja vseskozi spremljajo njeno pot in njenih ljubljenih, a to je ni strlo, ampak še bolj opogumilo. Neguje bližino, vpeta je v številna druženja, socialna vključenost je namreč med ključnimi dejavniki za ohranjanje vere v življenje in ohranjanje smisla.  

Alojzija Pangeršič je pričevalka življenja. V sklopu Tedna za življenje smo jo povabili k pogovoru, saj je kljub številnim preizkušnjam ohranila radost in vedoželjnost. Prezgodnji slovesi, boleče izgube, teža bolezni, bližina odhajanja vseskozi spremljajo njeno pot in njenih ljubljenih, a to je ni strlo, ampak še bolj opogumilo. Neguje bližino, vpeta je v številna druženja, socialna vključenost je namreč med ključnimi dejavniki za ohranjanje vere v življenje in ohranjanje smisla.  

Postajamo prehitri, se ob tem spregledamo, ob prehitrem tempu spolzijo mimo nas številne drobne pozornosti in lepote življenja, slej ali prej izgubimo tudi sebe? Z Majo Dekleva Lapajne, režiserko in Gregorjem Kamnikarjem, plesalcem in vsestranskim umetnikom, smo pletli pogovor ob mednarodnem projektu Vzdolž poti, v katerem se dvanajst umetnikov vsak na svoj način loteva teme upočasnitve. 

Postajamo prehitri, se ob tem spregledamo, ob prehitrem tempu spolzijo mimo nas številne drobne pozornosti in lepote življenja, slej ali prej izgubimo tudi sebe? Z Majo Dekleva Lapajne, režiserko in Gregorjem Kamnikarjem, plesalcem in vsestranskim umetnikom, smo pletli pogovor ob mednarodnem projektu Vzdolž poti, v katerem se dvanajst umetnikov vsak na svoj način loteva teme upočasnitve. 

Blaž Kernel je trenutno kaplan v Tolminu, ki je imel na Stični mladih delavnico Jona: prerok v krizi identitete, prav slednje je bila osrednja vsebina festivalskega dogajanja. Kako se Bogu uspe dotakniti upornih src, kaj Bog preko Svetega pisma sporoča za življenje, in še marsikaj smo se pogovarjali z mladim duhovnikom, ki ostaja zvest svoji identiteti. 

Blaž Kernel je trenutno kaplan v Tolminu, ki je imel na Stični mladih delavnico Jona: prerok v krizi identitete, prav slednje je bila osrednja vsebina festivalskega dogajanja. Kako se Bogu uspe dotakniti upornih src, kaj Bog preko Svetega pisma sporoča za življenje, in še marsikaj smo se pogovarjali z mladim duhovnikom, ki ostaja zvest svoji identiteti. 

Peter Čemažar je kaplan v Zavodu sv. Stanislava in učitelj predmeta Vera in kultura, pri katerem dijake spodbuja k pozitivnejši drži do življenja. Ob njegovem novomašniškem geslu in ob prazniku Povišanja sv. križa smo razmišljali o spodbudah, ko so izzivi in križi pretežki, kako se dvigniti, da zlomljeni ne omagamo. 

Peter Čemažar je kaplan v Zavodu sv. Stanislava in učitelj predmeta Vera in kultura, pri katerem dijake spodbuja k pozitivnejši drži do življenja. Ob njegovem novomašniškem geslu in ob prazniku Povišanja sv. križa smo razmišljali o spodbudah, ko so izzivi in križi pretežki, kako se dvigniti, da zlomljeni ne omagamo. 

Ob začetku šolskega in katehetskega leta smo k pogovoru povabili večkrat nagrajenega, zelo dejavnega vsestranskega pedagoga, profesorja in dolgoletnega ravnatelja, mag. Albina Vrabiča. Je v pokoju, še vedno pa ostaja aktiven in številni ga nagovarjajo k pisanju življenjskega učbenika o tem, kaj je dobra šola, kakšen je njen namen ter zakaj so pomembni odnosi, pa tudi kako v mladih vzbudimo zanimanje za rast in razvoj lastnih talentov, da iz šole izstopijo bolj samozavestni kot so bili pred vstopom vanjo. 

Ob začetku šolskega in katehetskega leta smo k pogovoru povabili večkrat nagrajenega, zelo dejavnega vsestranskega pedagoga, profesorja in dolgoletnega ravnatelja, mag. Albina Vrabiča. Je v pokoju, še vedno pa ostaja aktiven in številni ga nagovarjajo k pisanju življenjskega učbenika o tem, kaj je dobra šola, kakšen je njen namen ter zakaj so pomembni odnosi, pa tudi kako v mladih vzbudimo zanimanje za rast in razvoj lastnih talentov, da iz šole izstopijo bolj samozavestni kot so bili pred vstopom vanjo. 

Pred malim šmarnom smo ob tradicionalnem kolesarskem romanju Od Marije k Marije, v letu 2023 po Beli krajini, k pogovoru povabili županjo Semiča, ki so ji krajani izrekli zaupanje že četrtič zapored, mag. Polono Kambič. Je otrok številne kmečke družine in tudi sama je, kljub nemalo obveznostim, z družino živi in dela na manjši kmetiji, ohranila tesno povezanost z rodno zemljo. Prizadeva si, da imajo doma vsak dan sveže pečeni kruh in hrano iz lastnega vrta. Pogovarjali smo se o že narejenem v kraju, o sodelovanju z ostalima dvema občinama Bele krajine, tudi o priložnostih in viziji za naprej. 

Pred malim šmarnom smo ob tradicionalnem kolesarskem romanju Od Marije k Marije, v letu 2023 po Beli krajini, k pogovoru povabili županjo Semiča, ki so ji krajani izrekli zaupanje že četrtič zapored, mag. Polono Kambič. Je otrok številne kmečke družine in tudi sama je, kljub nemalo obveznostim, z družino živi in dela na manjši kmetiji, ohranila tesno povezanost z rodno zemljo. Prizadeva si, da imajo doma vsak dan sveže pečeni kruh in hrano iz lastnega vrta. Pogovarjali smo se o že narejenem v kraju, o sodelovanju z ostalima dvema občinama Bele krajine, tudi o priložnostih in viziji za naprej. 

z Doc. dr. Saško Roškar, psihologinjo in raziskovalko, dela na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, smo govorili o njenem videnju in področjih raziskovanja duševnega zdravja. Smo družba lažnih nasmeškov in mnogih drugih zaigranih srečnih trenutkov. Naučiti se moramo znova, da je v redu, tudi če kdaj nismo v redu. 

z Doc. dr. Saško Roškar, psihologinjo in raziskovalko, dela na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, smo govorili o njenem videnju in področjih raziskovanja duševnega zdravja. Smo družba lažnih nasmeškov in mnogih drugih zaigranih srečnih trenutkov. Naučiti se moramo znova, da je v redu, tudi če kdaj nismo v redu. 

Skupnost, v kateri ljudje sodelujejo in se povezujejo, je varno in navdihujoče okolje. Društva, krožki, skupne aktivnosti ljudi povezujejo. Primer dobre prakse je tudi Folklorna skupina Grof Blagaj, v kateri pleše več zakonskih parov iz lokalnega okolja, v svojih nastopih poustvarja dediščino in vključuje tudi krajevne običaje. V studiu sta več povedali Anita Kobe in Malči Božnar.  

Skupnost, v kateri ljudje sodelujejo in se povezujejo, je varno in navdihujoče okolje. Društva, krožki, skupne aktivnosti ljudi povezujejo. Primer dobre prakse je tudi Folklorna skupina Grof Blagaj, v kateri pleše več zakonskih parov iz lokalnega okolja, v svojih nastopih poustvarja dediščino in vključuje tudi krajevne običaje. V studiu sta več povedali Anita Kobe in Malči Božnar.  

Knjiga Tokrat bo drugače je prvenec Saše Kveder, matere, ki se že poldrugo desetletje bori s sinovo odvisnostjo. Resnična in pretresljiva zgodba, ki odstira vso bedo zasvojencev z drogami, je obenem neskončno optimistična in navdihujoča. Avtorica se je pogumno in odločno soočila s podoživljanjem težkega obdobja v njenem  življenju, za katerega pa se zaveda, da še ni končano. Knjiga je opomnik, da droge v naši družbi oz. v njeni senci obstajajo. Roman je realističen portret uničujočih posledic uživanja drog tako za mladostnike kot za njihove svojce. Odpira problematiko, kateri se v zadnjem času v javnosti posveča premalo pozornosti. Vendar gre za pomembno družbeno vprašanje, ki zadeva veliko slovenskih družin. Tudi zato se je Saša Kveder odločila, da svojo in sinovo zgodbo  predstavi javnosti, jo opozori ter seznani s trpljenjem odvisnika in družinsko tragedijo. Obenem upa, da bo njena izkušnja pomagala še komu, ki se morda v podobnih okoliščinah počuti nemočnega in osamljenega. 

Knjiga Tokrat bo drugače je prvenec Saše Kveder, matere, ki se že poldrugo desetletje bori s sinovo odvisnostjo. Resnična in pretresljiva zgodba, ki odstira vso bedo zasvojencev z drogami, je obenem neskončno optimistična in navdihujoča. Avtorica se je pogumno in odločno soočila s podoživljanjem težkega obdobja v njenem  življenju, za katerega pa se zaveda, da še ni končano. Knjiga je opomnik, da droge v naši družbi oz. v njeni senci obstajajo. Roman je realističen portret uničujočih posledic uživanja drog tako za mladostnike kot za njihove svojce. Odpira problematiko, kateri se v zadnjem času v javnosti posveča premalo pozornosti. Vendar gre za pomembno družbeno vprašanje, ki zadeva veliko slovenskih družin. Tudi zato se je Saša Kveder odločila, da svojo in sinovo zgodbo  predstavi javnosti, jo opozori ter seznani s trpljenjem odvisnika in družinsko tragedijo. Obenem upa, da bo njena izkušnja pomagala še komu, ki se morda v podobnih okoliščinah počuti nemočnega in osamljenega. 

Dr. Eva Škobalj je avtorica knjige Odpuščanje: ptica, ki ljubi tiha srca, piše nadaljevanje, toda druga knjiga bo drugačna. Iskreno je v pogovoru spregovorila o svojih iskanjih, o odkrivanju vere in Boga. 

Dr. Eva Škobalj je avtorica knjige Odpuščanje: ptica, ki ljubi tiha srca, piše nadaljevanje, toda druga knjiga bo drugačna. Iskreno je v pogovoru spregovorila o svojih iskanjih, o odkrivanju vere in Boga. 

V sklopu Tedna katoliškega šolstva smo v nizu rubrik in oddaj tudi v četrtkovi popoldanski pogovorni oddaji spoznali mag. Tineta Beca, profesorja glasbene umetnosti, skladatelja, pevca, zborovodjo, pianista, očeta in moža. Njegov pedagoški pristop je zelo kreativen, številne mlade uspešno zna navdušiti za glasbo, za odprt odnos do različnih zvrsti in predvsem za spoznavanje različnega, za razumevanje duha časa, v katerem določena glasba nastaja.in kakšna so njena sporočila. Pogovor z njim je bil tudi v spodbudo k sodelovanju pri dobrodelni akciji, za darovanje v šolski sklad, v pomoč dijakom iz socialno šibkejših družin.

V sklopu Tedna katoliškega šolstva smo v nizu rubrik in oddaj tudi v četrtkovi popoldanski pogovorni oddaji spoznali mag. Tineta Beca, profesorja glasbene umetnosti, skladatelja, pevca, zborovodjo, pianista, očeta in moža. Njegov pedagoški pristop je zelo kreativen, številne mlade uspešno zna navdušiti za glasbo, za odprt odnos do različnih zvrsti in predvsem za spoznavanje različnega, za razumevanje duha časa, v katerem določena glasba nastaja.in kakšna so njena sporočila. Pogovor z njim je bil tudi v spodbudo k sodelovanju pri dobrodelni akciji, za darovanje v šolski sklad, v pomoč dijakom iz socialno šibkejših družin.

Marca praznujemo starševstvo. Maruša Tomšič je babico, ki je v pogovoru opisala ozadje svojega lepega, a odgovornega dela. Ima svoja ljubkovalna imena za komaj rojene, bolj okroglih lic so knetkoti, ostali pa rozinčniki. Marsikaj se je spremenilo v porodnih sobah, ostaja pa, ob prihodu na svet sleherne deklice ali dečka, radost ter svetost rojstva. Hvaležni smo ji, ker si je vzela čas kljub utrujenosti, saj je po delu - iz porodnišnice- prišla naravnost na radio. 

Marca praznujemo starševstvo. Maruša Tomšič je babico, ki je v pogovoru opisala ozadje svojega lepega, a odgovornega dela. Ima svoja ljubkovalna imena za komaj rojene, bolj okroglih lic so knetkoti, ostali pa rozinčniki. Marsikaj se je spremenilo v porodnih sobah, ostaja pa, ob prihodu na svet sleherne deklice ali dečka, radost ter svetost rojstva. Hvaležni smo ji, ker si je vzela čas kljub utrujenosti, saj je po delu - iz porodnišnice- prišla naravnost na radio. 

Suzana Anžur je ena od dveh poklicnih gasilk v Sloveniji. Deluje v Gasilski brigadi v Ljubljani. Več kot trideset let je predana temu delu. V prostem času pa s svojim kužkom sodeluje v projektu pomoči pri branju in učenju. Tudi zaradi svojega dela s športom ohranja kondicijo. Vrednote, kot so solidarnost, poštenost, sodelovanje, srčnost, so nepogrešljive pri delu gasilcev, pravi in te prežemajo tudi njeno delo ter življenje sploh. Suzana je med nominiranimi za Slovenko leta. 

Suzana Anžur je ena od dveh poklicnih gasilk v Sloveniji. Deluje v Gasilski brigadi v Ljubljani. Več kot trideset let je predana temu delu. V prostem času pa s svojim kužkom sodeluje v projektu pomoči pri branju in učenju. Tudi zaradi svojega dela s športom ohranja kondicijo. Vrednote, kot so solidarnost, poštenost, sodelovanje, srčnost, so nepogrešljive pri delu gasilcev, pravi in te prežemajo tudi njeno delo ter življenje sploh. Suzana je med nominiranimi za Slovenko leta. 

Inženirka leta 2022 je Rosana Kolar, diplomirana inženirka strojništva in letalska mehaničarka v podjetju Adria Tehnika. Izbor inženirka leta v ospredje postavlja osebo, ki je s svojim delom in osebnostjo zgled in navdih mlajšim generacijam deklet, da se bodo lažje odločala za perspektivne inženirske poklice. 

Inženirka leta 2022 je Rosana Kolar, diplomirana inženirka strojništva in letalska mehaničarka v podjetju Adria Tehnika. Izbor inženirka leta v ospredje postavlja osebo, ki je s svojim delom in osebnostjo zgled in navdih mlajšim generacijam deklet, da se bodo lažje odločala za perspektivne inženirske poklice. 

Postni čas s seboj vedno prinese tudi vprašanje, zakaj potrebujemo poglobitev, umik vase? Je duhovnost moških drugačna kot pri ženskah? Kako osebnostna rast bogati, tudi okolico, ne samo posameznika, ki se želi razvijati v najboljšo podobo sebe? Ob tem, pa še o glasbi in ostalih lepotah ter dejavnostih življenja, smo se pogovarjali s p. Damjanom Ristićem in Matejem Šokličem. 

Postni čas s seboj vedno prinese tudi vprašanje, zakaj potrebujemo poglobitev, umik vase? Je duhovnost moških drugačna kot pri ženskah? Kako osebnostna rast bogati, tudi okolico, ne samo posameznika, ki se želi razvijati v najboljšo podobo sebe? Ob tem, pa še o glasbi in ostalih lepotah ter dejavnostih življenja, smo se pogovarjali s p. Damjanom Ristićem in Matejem Šokličem. 

O možganih še vedno ne vemo veliko, znanost pozna le osnovne principe delovanja. Z možgani je povezanih kar nekaj stereotipov ali mitov. V pogovoru bomo iskali resnico v njih ali jih ovrgli, z doc. dr. Blažem Koritnikom, dr. med., specialistom nevrologom, predstojnikom Inštituta za klinično nevrofiziologijo, Centra za živčno mišične bolezni na Nevrološki kliniki, UKC Ljubljana.   

O možganih še vedno ne vemo veliko, znanost pozna le osnovne principe delovanja. Z možgani je povezanih kar nekaj stereotipov ali mitov. V pogovoru bomo iskali resnico v njih ali jih ovrgli, z doc. dr. Blažem Koritnikom, dr. med., specialistom nevrologom, predstojnikom Inštituta za klinično nevrofiziologijo, Centra za živčno mišične bolezni na Nevrološki kliniki, UKC Ljubljana.   

V tednu kulturnega praznika smo na pogovor povabili Jureta Torija, harmonikarja in komponista. Njegove melodije dišijo po zemlji, poeziji in plesu, hrepenijo po soncu. S svojim avtorskim pečatom z zvokom riše zgodbe. 

V tednu kulturnega praznika smo na pogovor povabili Jureta Torija, harmonikarja in komponista. Njegove melodije dišijo po zemlji, poeziji in plesu, hrepenijo po soncu. S svojim avtorskim pečatom z zvokom riše zgodbe. 

Potepuški okruški so s krilato želvo, za najboljši literarni potopis pri nas leta 2022, nagrajeni drobni klateški spomini, javno-zasebni potepuški dnevnik, v katerih Irena Cerar deli doživetja svojega sedemletnega raziskovanja slovenskih zamejskih pokrajin. Z Ireno smo se pogovarjali, kako pomembne so zgodbe, povedke in pravljice, s katerimi povezujemo kraje, vasi, pokrajine, gore, kamorkoli nas poti že zanesejo. Doživetje ostane globlje. Narava ni (samo) športni poligon, pravi. Celostno (in odgovorno) spoznavanje okolja in tam živečih ljudi, njihovih zanimanj in dejavnosti, je močno kulturno doživetje. To ostane, ne pa, koliko korakov smo naredili, koliko višinske razlike premagali in podobno, kar žal vse bolj prodira v ospredje zanimanj ob obiskovanju poti in vrhov.   

Potepuški okruški so s krilato želvo, za najboljši literarni potopis pri nas leta 2022, nagrajeni drobni klateški spomini, javno-zasebni potepuški dnevnik, v katerih Irena Cerar deli doživetja svojega sedemletnega raziskovanja slovenskih zamejskih pokrajin. Z Ireno smo se pogovarjali, kako pomembne so zgodbe, povedke in pravljice, s katerimi povezujemo kraje, vasi, pokrajine, gore, kamorkoli nas poti že zanesejo. Doživetje ostane globlje. Narava ni (samo) športni poligon, pravi. Celostno (in odgovorno) spoznavanje okolja in tam živečih ljudi, njihovih zanimanj in dejavnosti, je močno kulturno doživetje. To ostane, ne pa, koliko korakov smo naredili, koliko višinske razlike premagali in podobno, kar žal vse bolj prodira v ospredje zanimanj ob obiskovanju poti in vrhov.   

Na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani je možen vpis v nov študijski program Človek in medosebni odnosi. Med predavatelji bo tudi dr. Andrej Šegula, ki bo predaval o Vzgoji za odnose. Dr. Šegula je prežet z mislimi sv. Frančiška Asiškega, saj jim je posvetil študij in so bile tudi spodbudno vodilo tokratnih premislekov v pogovoru z njim. Ne gre obupavati nad sodobnimi iskanji in stranpotmi, pravi dr. Šegula in doda, dokler smo tu, delajmo najboljše.   

Na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani je možen vpis v nov študijski program Človek in medosebni odnosi. Med predavatelji bo tudi dr. Andrej Šegula, ki bo predaval o Vzgoji za odnose. Dr. Šegula je prežet z mislimi sv. Frančiška Asiškega, saj jim je posvetil študij in so bile tudi spodbudno vodilo tokratnih premislekov v pogovoru z njim. Ne gre obupavati nad sodobnimi iskanji in stranpotmi, pravi dr. Šegula in doda, dokler smo tu, delajmo najboljše.   

Znanstvena dognanja so ovrgla zmotno mnenje, da se možgani starajo. Se, če z njimi ne delamo. Če smo aktivni in vse do zadnjega diha učeči, pa svoj um razvijamo. Lahko bi rekli, da postajamo pametnejši. Zakaj se učiti, tudi v starosti, kako nas učenja uči uveljavljeni izobraževalni sistem?, ter številne druge poudarke in odgovore smo slišali v pogovoru s prof. dr. Ano Krajnc, pedagoginjo, andragoginjo, med drugim predsednico Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. 

Znanstvena dognanja so ovrgla zmotno mnenje, da se možgani starajo. Se, če z njimi ne delamo. Če smo aktivni in vse do zadnjega diha učeči, pa svoj um razvijamo. Lahko bi rekli, da postajamo pametnejši. Zakaj se učiti, tudi v starosti, kako nas učenja uči uveljavljeni izobraževalni sistem?, ter številne druge poudarke in odgovore smo slišali v pogovoru s prof. dr. Ano Krajnc, pedagoginjo, andragoginjo, med drugim predsednico Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. 

Denis Malačič je človek, ki v naši družbi išče pozitivne, spodbudne zgodbe. Takšno pa piše tudi sam, trenutno je televizijski voditelj in novinar, človek nalezljivega iskrenega nasmeha, ki je večkrat prehodil znameniti Camino, Jakobovo pot. Izoblikovala ga je v človeka vrednot, kakršen je, tudi preizkušnja z boleznijo. 

Denis Malačič je človek, ki v naši družbi išče pozitivne, spodbudne zgodbe. Takšno pa piše tudi sam, trenutno je televizijski voditelj in novinar, človek nalezljivega iskrenega nasmeha, ki je večkrat prehodil znameniti Camino, Jakobovo pot. Izoblikovala ga je v človeka vrednot, kakršen je, tudi preizkušnja z boleznijo. 

Dr. Lia Katarina Kompan Erzar je v pogovoru opisala nekaj ključnih misli ob vstopu v novo leto, o željah slehernega, da bi se zapleti prejšnjih let končno razrešili, o tem ali nas ideali bolj ovirajo kot spodbujajo, pa tudi o odnosu do vidnejših osebnosti, ker smo v božičnem času pa tudi o vnašanju duha v vse, kar smo in kar delamo. 

Dr. Lia Katarina Kompan Erzar je v pogovoru opisala nekaj ključnih misli ob vstopu v novo leto, o željah slehernega, da bi se zapleti prejšnjih let končno razrešili, o tem ali nas ideali bolj ovirajo kot spodbujajo, pa tudi o odnosu do vidnejših osebnosti, ker smo v božičnem času pa tudi o vnašanju duha v vse, kar smo in kar delamo. 

S predsednikom uprave Elektro Ljubljana Aleksandrom Zupančičem smo govorili o spremembah na področju energije. Je eno od najbolj perečih tem zadnjega obdobja in morda bo še nekaj naslednjih let, ko se odvija tako imenovani zeleni trajnostni prehod. 

S predsednikom uprave Elektro Ljubljana Aleksandrom Zupančičem smo govorili o spremembah na področju energije. Je eno od najbolj perečih tem zadnjega obdobja in morda bo še nekaj naslednjih let, ko se odvija tako imenovani zeleni trajnostni prehod. 

Prof. dr. Janeza Bogataja, avtorja knjige o praznikih, ki jih obeležujemo v Sloveniji, navadah in jedeh za obloženo mizo, z naslovom Praznična omizja, smo gostili tik pred prazniki v spodbudo vsebinske poglobitve naših druženj ob praznični mizi. “Praznikov ne praznujemo le zaradi hrane, ampak nam praznična miza v tem odtujenem svetu omogoča številna druženja, pogovore, srečanja. Jemo zato, da živimo, a ne živimo, da bi le jedli ! Hrana je eden najbolj temeljnih povezovalcev ljudi”, pravi dr. Bogataj. 

Prof. dr. Janeza Bogataja, avtorja knjige o praznikih, ki jih obeležujemo v Sloveniji, navadah in jedeh za obloženo mizo, z naslovom Praznična omizja, smo gostili tik pred prazniki v spodbudo vsebinske poglobitve naših druženj ob praznični mizi. “Praznikov ne praznujemo le zaradi hrane, ampak nam praznična miza v tem odtujenem svetu omogoča številna druženja, pogovore, srečanja. Jemo zato, da živimo, a ne živimo, da bi le jedli ! Hrana je eden najbolj temeljnih povezovalcev ljudi”, pravi dr. Bogataj. 

Tilen Travnik je diplomirani tehnolog živilstva, poznavalec konceptov agilnega vodenja in vitkega podjetništva, inovator, človek vizije, razvoja. Pogovarjali smo se o njegovih zanimanjih in izkušnjah, izpostavili pa inovatorsko zgodbo v iskanju drugačnih prehranskih navad, o razvoju rastlinskih nadomestkov mesnin. Je vpet v razvijannje blagovne znamke Juicy Marbles. 

Tilen Travnik je diplomirani tehnolog živilstva, poznavalec konceptov agilnega vodenja in vitkega podjetništva, inovator, človek vizije, razvoja. Pogovarjali smo se o njegovih zanimanjih in izkušnjah, izpostavili pa inovatorsko zgodbo v iskanju drugačnih prehranskih navad, o razvoju rastlinskih nadomestkov mesnin. Je vpet v razvijannje blagovne znamke Juicy Marbles. 

Mag. Ana Petrič je direktorica DEOS Centra Notranje Gorice. Je vzor humanosti, človekoljubja, pred dvema letoma prejemnica priznanja Jabolko navdiha. Je pobudnica številnih projektov za kakovostnejše, prijetnejše sobivanje starejših in življenje sploh. Majhne pozornosti za veliko veselja je le eden izmed trenutno aktualnih projektov. Pogovarjali smo se o starosti, predsodkih, lepoti življenja s starejšimi, o odnosih, o vrednoti družine in praznikov.  

Mag. Ana Petrič je direktorica DEOS Centra Notranje Gorice. Je vzor humanosti, človekoljubja, pred dvema letoma prejemnica priznanja Jabolko navdiha. Je pobudnica številnih projektov za kakovostnejše, prijetnejše sobivanje starejših in življenje sploh. Majhne pozornosti za veliko veselja je le eden izmed trenutno aktualnih projektov. Pogovarjali smo se o starosti, predsodkih, lepoti življenja s starejšimi, o odnosih, o vrednoti družine in praznikov.  

Zadovoljstva in smisla ne odkrivamo v lastnih samopotrditvah, ampak vedno v nalogi. V odnosu do drugega, do družbe in nenazadnje seveda do sebe. Življenje je poslanstvo. Mnogi so alergični na pogovore o stiskah, o težkih življenjskih dogodkih. Prepričani so, da bi se morali pogovarjati le o dobrih zgodbah, o veselih trenutkih ter biti nasploh bolj pozitivni. To drži, je v pogovoru za Radio Ognjišče dejal mag. Martin Lisec, direktor Inštituta Stopinje, kjer želijo širiti veselje do življenja. Toda, doda, pomembno je živeti veselje tudi v trenutkih, ko mogoče ni zunanjih ali notranjih razlogov za to, da bi to veselje čutili. Srečevanje z ranljivostjo nas dela bolj prizemljene, bolj empatične in v nas lahko spodbuja odgovornost do življenja.Ljudje vse bolj izgubljamo smisel, od kod to in še bolj žalostno je dejstvo, da smisel izgublja vse več mladih?»Oprijemki v življenju, ki ohranjajo smisel, so lahko naša notranja drža, trdnost, naša vera, kar nam je podarjeno in kar razvijamo. Pomembni oprijemki so tudi lepa doživetja, dobri odnosi, naš socialni krog in vse kar nam je v življenju v spodbudo. Ničesar nimamo v zakupu, vse nam je pravzaprav podarjeno. Z vsem lepim, kar doživljamo iz dneva v dan, je treba ravnati spoštljivo, ponižno in odgovorno. Nismo gospodarji življenja in prav srečevanje z robom, z ranljivostjo nas vedno znova opominja na to.Hoja za smislom»Vprašanje smisla je nekaj, kar vsakega izmed nas spremlja skozi vse življenje. V določenih obdobjih se tega zavedamo bolj, drugič manj. Zagotovo pa se zavemo, kako pomembno je, da imamo nek notranji kompas, nek notranji napetostni lok, v trenutkih soočanja s stiskami življenja, ki pa nikomur niso prihranjene. Skušajmo razvijati zdravo notranjo razdaljo do vsega kar se nam dogaja, da se vnaprej razpoložimo za zahtevne razmere, ki jih bo življenje zagotovo še prineslo, kar nekaj jih je že, in pa hkrati, da tudi v lepih trenutkih, ki jih je prav tako ogromno, čutimo hvaležnost. Nič ni samoumevno. Dar je vse. Smisel doživimo kot stranski učinek uresničenja prepoznane, smiselne naloge v našem življenju.«Kljubovalna moč duha»Prav ta nas dela velike, če damo ponižno priznanje veličini življenja in vsem njegovim obrazom. Velikokrat prav v ciljih prepoznamo smisel svojega življenja. V logoterapiji pravimo, da smisel udejanjamo z uresničevanjem vrednot. Ljudje kot duhovna bitja prepoznavamo vrednote na ustvarjalnem in doživljajskem področju, razvijamo vrednote stališč in na vseh teh si zastavljamo tudi cilje. Če življenje napolnjujemo s pozitivnimi vsebinami, nam to daje moč in občutek, da je naše življenje smiselno.«

Zadovoljstva in smisla ne odkrivamo v lastnih samopotrditvah, ampak vedno v nalogi. V odnosu do drugega, do družbe in nenazadnje seveda do sebe. Življenje je poslanstvo. Mnogi so alergični na pogovore o stiskah, o težkih življenjskih dogodkih. Prepričani so, da bi se morali pogovarjati le o dobrih zgodbah, o veselih trenutkih ter biti nasploh bolj pozitivni. To drži, je v pogovoru za Radio Ognjišče dejal mag. Martin Lisec, direktor Inštituta Stopinje, kjer želijo širiti veselje do življenja. Toda, doda, pomembno je živeti veselje tudi v trenutkih, ko mogoče ni zunanjih ali notranjih razlogov za to, da bi to veselje čutili. Srečevanje z ranljivostjo nas dela bolj prizemljene, bolj empatične in v nas lahko spodbuja odgovornost do življenja.Ljudje vse bolj izgubljamo smisel, od kod to in še bolj žalostno je dejstvo, da smisel izgublja vse več mladih?»Oprijemki v življenju, ki ohranjajo smisel, so lahko naša notranja drža, trdnost, naša vera, kar nam je podarjeno in kar razvijamo. Pomembni oprijemki so tudi lepa doživetja, dobri odnosi, naš socialni krog in vse kar nam je v življenju v spodbudo. Ničesar nimamo v zakupu, vse nam je pravzaprav podarjeno. Z vsem lepim, kar doživljamo iz dneva v dan, je treba ravnati spoštljivo, ponižno in odgovorno. Nismo gospodarji življenja in prav srečevanje z robom, z ranljivostjo nas vedno znova opominja na to.Hoja za smislom»Vprašanje smisla je nekaj, kar vsakega izmed nas spremlja skozi vse življenje. V določenih obdobjih se tega zavedamo bolj, drugič manj. Zagotovo pa se zavemo, kako pomembno je, da imamo nek notranji kompas, nek notranji napetostni lok, v trenutkih soočanja s stiskami življenja, ki pa nikomur niso prihranjene. Skušajmo razvijati zdravo notranjo razdaljo do vsega kar se nam dogaja, da se vnaprej razpoložimo za zahtevne razmere, ki jih bo življenje zagotovo še prineslo, kar nekaj jih je že, in pa hkrati, da tudi v lepih trenutkih, ki jih je prav tako ogromno, čutimo hvaležnost. Nič ni samoumevno. Dar je vse. Smisel doživimo kot stranski učinek uresničenja prepoznane, smiselne naloge v našem življenju.«Kljubovalna moč duha»Prav ta nas dela velike, če damo ponižno priznanje veličini življenja in vsem njegovim obrazom. Velikokrat prav v ciljih prepoznamo smisel svojega življenja. V logoterapiji pravimo, da smisel udejanjamo z uresničevanjem vrednot. Ljudje kot duhovna bitja prepoznavamo vrednote na ustvarjalnem in doživljajskem področju, razvijamo vrednote stališč in na vseh teh si zastavljamo tudi cilje. Če življenje napolnjujemo s pozitivnimi vsebinami, nam to daje moč in občutek, da je naše življenje smiselno.«

November je mesec osveščanja o boleznih moških, posebej o bolezni rak. Med najpogostejšimi sta rak prostate in mod. Trije moški so pred šestimi leti ustanovili društvo OnkoMan, da bi pomagali skrhati moško lupino. Saj moškega, pravijo, najbolje opiše beseda rak, na zunaj trda lupina, znotraj mehka vsebina. Da bi bili možje bolj ljubeči in odprti, da bi spregovorili, da bi se zavedali svoje odgovornosti in napak, ter kakovostno in zdravo živeli. Pogovarjali smo se s predsednikom Matejem Pečovnikom. 

November je mesec osveščanja o boleznih moških, posebej o bolezni rak. Med najpogostejšimi sta rak prostate in mod. Trije moški so pred šestimi leti ustanovili društvo OnkoMan, da bi pomagali skrhati moško lupino. Saj moškega, pravijo, najbolje opiše beseda rak, na zunaj trda lupina, znotraj mehka vsebina. Da bi bili možje bolj ljubeči in odprti, da bi spregovorili, da bi se zavedali svoje odgovornosti in napak, ter kakovostno in zdravo živeli. Pogovarjali smo se s predsednikom Matejem Pečovnikom. 

Marko Ušeničnik je glasbenik, zborovodja, v osnovni šoli poučuje glasbeni pouk, ob prostih urah in dneh, predvsem ob koncih tedna, pa se z družino odpelje na Dolenjsko, kjer so se pred več leti odločili za oživitev kmetije PrJavorčan. Odločili so se za ekološko kmetovanje in na njivah pridelajo žita, iz katerih so želeli razviti posebno zgodbo. Po letih preizkusov, učenja in izobraževanja, tudi na tujem, so razvili kakovostne testenine z blagovno znamko Tok dobr. Pogovarjali smo se o odnosu in ljubezni do rodne zemlje, o samooskrbi, vzgoji za delo na domači zemlji, o odnosu do hrane in kako v ljudeh vzbuditi vnovično zanimanje za ohranjanje kmetij in z njimi krajinske kulture ter načina življenja po vrednotah, ki so nas in nas oblikujejo ter nam dale identiteto.   

Marko Ušeničnik je glasbenik, zborovodja, v osnovni šoli poučuje glasbeni pouk, ob prostih urah in dneh, predvsem ob koncih tedna, pa se z družino odpelje na Dolenjsko, kjer so se pred več leti odločili za oživitev kmetije PrJavorčan. Odločili so se za ekološko kmetovanje in na njivah pridelajo žita, iz katerih so želeli razviti posebno zgodbo. Po letih preizkusov, učenja in izobraževanja, tudi na tujem, so razvili kakovostne testenine z blagovno znamko Tok dobr. Pogovarjali smo se o odnosu in ljubezni do rodne zemlje, o samooskrbi, vzgoji za delo na domači zemlji, o odnosu do hrane in kako v ljudeh vzbuditi vnovično zanimanje za ohranjanje kmetij in z njimi krajinske kulture ter načina življenja po vrednotah, ki so nas in nas oblikujejo ter nam dale identiteto.   

Ob izidu zadnje knjige dr. Mihe Mazzinija z naslovom Osebno smo se v oddaji dotaknili nekaterih vidnejših nacionalnih lastnosti, ki se očitno vlečejo skozi več rodov. Zakaj je dobro obiskati psihoterapevta, kako je s sodobnimi duhovnimi praksami, ki ob močni veri in ponavljanju določenih ritualov, tudi misli in besed, obljubljajo skoraj vse, zakaj nas zavede sodobna družba, ki je grehe sveta obesila za vrat posamezniku in še marsikaj v precej osebnem pogovoru. Priporočamo, poslušanje intervjuja in seveda branje knjige.  

Ob izidu zadnje knjige dr. Mihe Mazzinija z naslovom Osebno smo se v oddaji dotaknili nekaterih vidnejših nacionalnih lastnosti, ki se očitno vlečejo skozi več rodov. Zakaj je dobro obiskati psihoterapevta, kako je s sodobnimi duhovnimi praksami, ki ob močni veri in ponavljanju določenih ritualov, tudi misli in besed, obljubljajo skoraj vse, zakaj nas zavede sodobna družba, ki je grehe sveta obesila za vrat posamezniku in še marsikaj v precej osebnem pogovoru. Priporočamo, poslušanje intervjuja in seveda branje knjige.  

P. dr. Silvo Šinkovec je župnik pri sv. Jakobu v Ljubljani, tudi direktor Inštituta Franca Pedička, v sklopu obeh vlog ob pomoči številnih sodelavcev in ljudi dobre volje oblikuje različne programe za opolnomočenje človeka v vseh vidikih življenja. Ob prazniku Vseh svetih in Spominu vernih rajnih smo govorili o kulturi poslavljanja. Nadaljevali pogovor o čustvih, o razločevanju poklicanosti in kako razvijati narodno pripadnost, naklonjenost domovini.     

Na Rakovniku so redna “Srečanja z Bogom”, več let jih vodi salezijanec, delegat za poklicno pastoralo, Klemen Balažič. Ali lahko sploh kdo reče, zdaj pa znam ljubiti? Vedno smo učenci ljubezni. Pred leti je tako začel razmišljati, kaj lahko še ponudi študentom in mladim v poklicih, jih spodbudi k dejavnejši veri in k poglobitvi odnosa z Bogom. Površinsko življenje mnogim ne zadostuje »Zame je vedno izziv, največje vprašanje, kako doseči tudi tiste, ki se za duhovno življenje posebej ne zanimajo? Osebno se jih trudim povabiti, opazujem ljudi in ob pogovoru ter navezavi osebnega stika jih povabim tudi na srečanja.« Teološke kreposti, vera, upanje in ljubezen, nas povezujejo. Prinašajo lepe in dobre sadove. Namen srečanj? »Je prav to, da si enkrat na mesec vzamemo nekaj časa, kot spodbudo za osebno delo, ni veliko je ravno dovolj pogosto za možnost duhovne rasti. Bog je naš prijatelj, v tem smislu želim z besedo in pristopom, ne na plehki način, predstaviti predvsem to, da nam je Bog blizu in hrepeni po nas. V odnosu z njim ni najbolj pomembno, kar mi želimo, ampak je še bolj pomembno to, da se odpremo Bogu, ki hrepeni po nas, se nam želi približati in je žejen naše ljubezni.«Smo kot dvoživke »Čutimo hrepenenje po večji povezanosti z Bogom, po drugi strani pa si ne upamo zapustiti gotovosti tega sveta, privilegijev, ki nam jih ponuja. Smo kot hibridi, po eni strani hrepenimo, da bi bili tesni Jezusovi učenci, po drugi strani pa ne želimo izgubiti vsega, kar nam ponuja družba, v kateri živimo. Ta dva svetova sta si v nasprotju. In, seveda, čutimo to razdvojenost, razcepljenost. Treba pa se je odločiti, ali bomo sledili logiki tega sveta ali pa se bomo oklenili Jezusove Božje logike? Tukaj smo mnogokrat v razcepu.«  “Smo sol, a je treba paziti, da ne presolimo duhovne hrane. Pomembna je uravnoteženost. Mera, dodajati po malo, kar je težko, ker v zadnjih časih življenje pada v skrajnosti.” Živimo pod pristiski»Pritisk je danes velik, pričakovanja staršev, šole, družbe, sovrstnikov, pričakovanja do sebe so tudi mnogokrat velika, skratka nikoli ni dovolj. Mnogo je pritiskov. V pogovoru, tudi katehezah, ki jih pripravljam, zato hočem dati težo predvsem naslednjemu sporočilu, da je Jezus prišel prav zato, da nas razbremeni. Z nami vleče jarem, nismo sami v tem. Ne zavedamo se, da v poslanstvu, ki ga opravljamo v družbi, tudi v Cerkvi, ni zgolj naše breme. Jezus nam je na razpolaga, da ga vlečemo skupaj, tovor, ki nam ga nalaga življenje. Tudi sebe redno osveščam v tem, kot duhovnik namreč mnogokrat tudi doživljam stisko in si domišljam, da sem v tem trpljenju sam, toda preko molitve, odnosa z Bogom, pa prepoznam, da to ni res.« Graditi skupnost je krščanstvo»Mladim povem o svojih izkušnjah, s tem jim pomagam, da lahko zaupajo Bogu, mu preložijo bremena in da v tem niso sami. Prepoznam veliko potrebo po ustanavljanju majhnih skupin, v katerih se o tem pogovarjajo, se že s tem razbremenijo, že samo zato, ker vidijo, da imamo vsi bremena, ob izmenjavi medsebojnih izkušenj prepoznajo, da v tem niso nič posebnega, da imamo podobne skrbi in bremena skoraj vsi.« “Iščemo upanje, v svojih življenjih in v današnji družbi. Za upanje je treba imeti ogromno vere. Bodimo upanje za ta svet. Bodimo sol. Tudi kristjani lahko hitro pademo v preizkušnjah. Z upanjem je zelo povezana potrpežljivost, vztrajati, čeprav še ne vidimo rezultatov. Uspehi so mnogokrat vidni morda šele po naši smrti.”Odločitve»Vidim, da bi mnogi svoje odločitve radi preložili, nekam v prihodnost. Ne gre samo za to, vedeti moramo tudi, o čem vse se je v življenju treba odločati, kaj razločevati? V naših zgodbah je polno nepovezanega, živimo raztreseno, razdrobljeno, od določenih stvari pa se je treba tudi ločiti za svobodnejšo pot naprej. Mnogi rečejo, ko prelagajo odločitev, da čakajo na znamenje? Mladi se izredno bojijo porazov in zmot. Če doživimo poraz, vemo, da smo hodili nekaj časa po poti, ki ni prava in se obrnemo ter nadaljujemo po drugi. Dokler pa sedimo in čakamo pa, ja ne moremo se zmotiti, toda obenem tudi stojimo na mestu. Pojdimo na pot, sprejmimo svojo krhkost, tudi to, da smo zmotljivi in da nam včasih preprosto ne gre. Samo premaknimo se, pojdimo iz mrtve točke, pojdimo skupaj na pot. Mlade moramo izvabiti iz pasivnosti.«  

Jaka Mihelač je temeljno pevsko izobrazbo prejel na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri prof. Editi Garčević Koželj in študij nadaljeval na Akademiji za glasbo pri prof. Matjažu Robavsu. Sodeloval je z dirigenti, kot so Daniel Barenboim, Zubin Mehta, Antonio Pappano, Massimo Zanetti, Alexander Soddy in Thomas Guggeis. Prejel je številne nagrade na državnih in mednarodnih tekmovanjih, dejaven je tudi na koncertnem področju. Ob njegovem gostovanju v ljubljanski operi, pri predstavi Ariadna na Naksosu, smo ga povabili k pogovoru. 

David Cigoj je doktorski kandidat, sociolog in avtor že druge knjige “Razvoj zavesti”. Delal je v novinarstvu in osemnajst let kot mednarodni turistični vodnik, vedno so ga zanimale lastnosti družb in kulturne razlike, posebej na stičišču slovanskega, germanskega in romanskega sveta. Je človek, ki veliko potuje in zato v odnosih z ljudmi drugih narodnosti, z delčkom možganov neprestano analizira njihovo obnašanje. S tem počasi nabira izkušnje in znanje. Vas zanima, kakšen značaj imamo Slovenci in na katerih področjih bi lahko bolj napredovali ter kako?, prijazno povabljeni k poslušanju pogovora. 

Viljem Gogala, magister sociologije in pravnik z uspešno (celo mednarodno) kariero, nekdanji novinar dnevnika Delo, nenadoma zapusti vse in se odpravi na pot. Sam, peš in brez denarja, v nahrbtniku pa ima le rezervne hlače, majico in spodnje perilo. Prehodi vse stare romarske poti v Evropi in obišče tudi Jeruzalem. Odlomek iz knjige: Pomirjajoč zven njegove piščali me je uspaval. Ob njenih, oddaljujočih se zvokih, sem se preselil nazaj v svet sanj.Ko sem se zjutraj zbudil, sem na oltarju našel Sveto pismo, si ga odprl in si prebral odlomek o Jakobu:In Jakob se je zbudil iz spanja in rekel: Resnično, Gospod je na tem kraju in jaz tega nisem vedel. Poln strahu je dejal: Kako častitljiv je ta kraj! To ni nič drugega kot hiša Božja in to so vrata nebeška!

V oddaji smo predstavili letošnjo “Noč raziskovalk in raziskovalcev”, predvsem pa projekt “Noč ima svojo moč”, katerega cilj je zasnovati skupek aktivnosti, ki bodo izvedene v okviru “Evropske noči raziskovalcev”.

V Via positivi smo govorili o protonski terapiji pri zdravljenju raka. Vsako zdravljenje, ki je dobra alternativa za obolele, je pomemben korak naprej in prav je, da je javnost o tem obveščena. Z Onkološkega inštituta Ljubljana je prišel dr. Primož Strojan.

Učitelj na kolesu, kot se ga je prijel vzdevek ali učitelj z YouTuba, Simon Purger, na šoli v Polhovem Gradcu uči zgodovino, geografijo, državljansko vzgojo in etiko. V času epidemije in zaprtja šol je s kolesom obvozil pot in na njej pozdravljal svoje učence, snemal filme z dodatnimi razlagami šolske snovi ter bil za svoje delo nominiran za Global Teacher Prize. Pogovor z njim smo prvič objavili konec maja 2022, sredi septembra 2022, ob začetku novega šolskega in katehetskega leta, pa v spodbudo njegovim šolskim kolegom, ponovili.  

Ob Tednu vzgoje smo k pogovoru povabili ravnateljici Osnovnih šol Prule in Pirniče, Majo Mehle in Damijano Božič Močnik. Govorili smo o njunem načinu vodenja učiteljskega zbora, o spodbudah in viziji ter kako jima pri izzivih in zahtevnosti dela pomaga osebna vera? Živita kar sporoča letošnje geslo V vzgoji hodimo skupaj. 

Tony Margeta, ki se je rodil in odraščal v Göteborgu, slovenskima staršema, je svojo glasbeno kariero začel v Gosskörju v göteborški katedrali kot 7-letnik. Študiral je dirigiranje med drugim pri Matsu Nilssonu in Matsu Paulssonu, sodeloval tudi z Ericom Ericsonom. Zaključil je tudi izobraževanje za zborovskega pedagoga na Univerzi za glasbo v Göteborgu. V preteklih letih je bil dirigent več zborov, kot sta Chalmers Damkör, mešani pevski zbor univerze v Göteborgu (zdaj Göteborgs Akademiska Kammarkör) in komorni zbor Vox Magna v Göteborgu. V Sloveniji je poleti vodil tedenski tabor s Slovenskim otroškim zborom. 

V Begunjah na Gorenjskem se je na Avsenikovi domačiji, v gostilni, odvil že šesti Festival Avsenik. Glasbeno pot več generacij Avsenikov razmeroma dobro poznamo, manj pa morda njihova življenjska vodila, odločitve in kako jim uspeva zgledno ohranjati povezanost ter medsebojno spoštovanje. Prav o slednjem je največ tekla beseda v tem pogovoru, bolj osebno z Gregorjem Avsenikom.  

Andrej Pešec je po izobrazbi univ. dipl. politolog mednarodnih odnosov, predavatelj, svetovalec in trener ter strokovni sodelavec preko dvestodvajsetih Zavodov, podjetij, knjižnic in šol po Sloveniji ter na tujem. Od leta 2012 se od najboljših svetovnih psihologov, pedagogov in strokovnjakov z različnih področij intenzivno uči znanosti o odnosih. Vodil je že preko dva tisoč dvesto predavanj, seminarjev in webinarjev.

Pri Socialni akademiji so razvili in ga sproti dopolnjujejo portal razgledan.si, z ambicijo postati najpomembnejši portal s področja državljanske pismenosti in domovinske vzgoje v Sloveniji, slovesno so ga otvorili na dan državnosti, 25. junija 2022. V začetni fazi je na portalu 16 lekcij, nadgrajevali pa jih bodo tudi z novimi naslovi. Načrtujejo širitev portala z video vsebinami, spletnimi kvizi, gradivi za starše in učitelje ter še s čim. Želite ostati na tekočem z novimi vsebinami? Prijavite se v obvestilnik portala in obveščali vas bomo na vaš e-naslov! Predstavil ga je Matej Cepin.  

Znanje vsekakor niso samo podatki in široko vedenje, ampak je vrednota, delati dobro za vse, ne samo zase. Vizija, ki smo jo v slovenskem šolstvu izgubili izpred oči v zadnjih tridesetih letih in bi morala biti bistveno bolj prisotna med nami, je naslednja: Pravo maturitetno spričevalo vsakega mladostnika je vrednota odgovornosti, pravi mag. Gregor Deleja, ravnatelj Gimnazije Celje-Center. Odgovornost je zrelostno spričevalo, je ponovil v pogovoru. NJihova šola se ponaša s številnimi galsbenimi zasedbami različnih zvrsti, v vrstah njihovih dijakov so tudi člani zasedbe 𝐋𝐚𝐬𝐭 𝐏𝐢𝐳𝐳𝐚 𝐒𝐥𝐢𝐜𝐞 ali LPS banda, zmagovalne skupine EME 2022. 

Profesionalni košarkar Anže Kos je služboval v številnih državah Evrope, začel pa v Združenih državah Amerike, kjer je ob študiju razvijal tudi športno pot. Ob treningih je vse bolj spoznaval pomen osebne rasti. Vendarle nismo samo telo, pravi. Izkušnje so mu potrdile, da je s pravim duhom, ki poveže ekipo, moč dosegati večje zadovoljstvo in doseči tudi globlji smisel vrhunskega športa. 

Dr. Noah Charney je ameriški pisatelj, profesor umetnostne zgodovine in kolumnist, ki je doktoriral na temo arhitekture Jožeta Plečnika. Piše za največje v svetu medijev, Guardian, Observer, Washington Post, za radio BBC je sodeloval v dokumentarni oddaji o kraji kitajskih biserov in še bi lahko naštevali. Je zelo plodovit in uspešen avtor, tako strokovnih kot poljudnejših knjig. Roman “Tat umetnin” je preveden v kar štirinajst jezikov.    

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., je specializirana za zgodovino medicine, od leta 1987 dela na Inštitutu za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in ga od leta 1992 tudi vodi. Je redna univerzitetna profesorica zgodovine medicine in dentalne medicine ter priznana in predana pedagoginja. Ob številnih njenih delih je s številnimi sodelavci pripravila obsežno monumentalno delo v štirih knjigah “Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem”.  

»Kulinarika je umetnost. Ko se začne odvijati miselni tok v glavi, ga ne morem zaustaviti, tako močna je kreativnost«, je v pogovoru za Radio Ognjišče dejal Luka Novak, zmagovalec kulinaričnega televizijskega šova MasterChef 2022. Pogovarjali smo se o njegovi izbiri, zakaj prav kuhanje?, o tem, kakšen je njegov vsakodnevni ritem, o njegovih vizijah in projektih, tudi o življenjski drži in stališčih.   

Dr. Miha Kos je doktor fizike, direktor Hiše eksperimentov, centra opolnomočenja družbe z radovednostjo, ustvarjalnostjo, kritičnim razmišljanjem in aktivnim reševanjem problemov, ki ga nekateri imenujejo tudi center znanosti. NJihova vizija je “Živeti in sodelovati v zdravi demokraciji - družbi z bistveno večino kritično razmišljajočih s sposobonostjo reševanja problemov.” 

Anita Šumer, ki je s svojo prvo knjigo o peki kruha z drožmi sprožila val drožomanije in opozorila nase ves svet, ter tako za prvo kot drugo knjigo “Slana in sladka drožomanija” prejela nagrado za najboljšo knjigo o kruhu na svetu, je letos junija za svojo knjigo Umetnost krašenja kruha prejela prestižno nagrado Best of the Best Gourmand World Cookbook 2021. Podelitev nagrad, ki veljajo za oskarje na področju kuharskih knjig, je bila v mestu Umeå na Švedskem, knjiga Anite Šumer pa si je prvo mesto prislužila v konkurenci kar 1558 knjig iz več kot 200 držav. Anitina tretja knjiga, ki vsebuje vrsto tehnik za krašenje kruha in trikov pri peki, je bila nominirana v kar petih kategorijah, kar je izjemen uspeh in odlična promocija slovenske kulinarike. 

Sonja Pungertnik je ravnateljica Ignacijevega doma duhovnosti, voditeljica Šole odnosov in odpuščanja, duhovna spremljevalka, s katero smo se pogovarjali o odnosih, ki so ena najlepših, pa tudi najtežjih dimenzij naših življenj. Kadar se v njih dobro počutimo, so vir sreče, žal pa smo prav v odnosih mnogokrat ranjeni. Takšne rane zmoremo pozdraviti le z odpuščanjem. Kako pa se naučimo odpuščati, in ali s tem zanikamo del sebe, kdaj je uspešno, da lahko naprej živimo svobodneje?, je le nekaj izhodišč pogovora. 

Dr. Gregor Dolinar, matematik, od leta 2017 dekan Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, vodja laboratorija za uporabno matematiko in statistiko, ki je gostoval na več tujih univerzah, član več komisij in odborov, tudi Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Vpet je v organizacijo mednarodne matematične olimpijade, predan športnik, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije in še bi lahko naštevali. Glavnina pogovora z njim se je vrtela okoli pomena poklicev s področja elektrotehnike, ki jih v družbi primanjkuje, so pa nujna za razvoj. 

Sašo Šketa je kulinarični vplivnež, ki ustvarja nove ali posodablja uveljavljene, tudi tradicionalne recepte. V kulinaričnem studiu vsako leto s širšo ekipo posname približno stopetdeset videov o pripravi raznolikih jedi, ki jih gleda množica po vsem svetu.  Preko družbenih omrežij ga poznamo po okusnih in enostavnih jedeh. Več kot desetletje jih beleži na spletu presno.si. Leta 2021 je po predhodnih treh drobnejših kulinaričnih knjižicah lansko leto istočasno izdal dve obširnejši kuharski knjigi Repa in krompir ter Dobra hitra hrana.   

Simon Purger je učitelj zgodovine, geografije, državljanske vzgoje in etike v Polhovem Gradcu. V času zaprtja šol, med karanteno, je do učencev iz svojega razreda, le v hiter pozdrav, kar prikolesaril. Toliko, da so se za trenutek uzrli. V več pogledih je svojevrsten, posebne so njegove individualne govorilne ure, saj svoje učence želi bolje spoznati, tudi njihova razmišljanja. Začel je s snemanjem kratkih video vsebin o zgodovinski snovi v pomoč pri učenju ter jih objavljati na YouTube kanalu, s katerimi je dosegel velik odmev, tudi med učenci drugih slovenskih šol. Na radijski intervju je prav tako prikolesaril. -:)  

Na pogovor smo, v želji po spoznavanju in medsebojni podpori različnih medijev, povabili ustvarjalca odmevnih podcastov Aideja in Dialog, v slednjem sodelujeta še Jani Pravdič in Andrej Škraba, Klemena Selakoviča. 

Družina je temelj vsega. Marsikaj v življenju mi je bilo prizanešeno ravno zato, ker izhajam iz družine polne ljubezni, varnosti, spoštovanja in podpore, je v pogovoru za Via positivo dejala dr. Katarina Habe, psihologinja in glasbenica, in dodala: Številnim to žal ni dano. Zato si v izgradnji globoke prepletenosti, ne samo v lepih tudi v težkih stvareh, dovolimo vse to podeliti, v želji po skupni rasti.

“To so tiste pesmi, ki niso dobre, ki so pisane ali z nekim moralističnim impulzom, ali hočejo pokazati kaj nekdo zna, so pisane iz egoističnega impulza, te pesmi ne pridejo do ljudi. Ko pa je zadaj tisto nekaj, kjer se čuti naša neskončna majhnost, pa so to teksti, ki bistveno lažje potujejo in tudi ostajajo v nekih drugih časih.” Aleš Šteger, pesnik, pisatelj, urednik, pobudnik številnih kulturnih in knjižnih dogodkov, eden najbolj prevajanih sodobnih slovenskih besednih ustvarjalcev, prejemnik Pretnarjeve nagrade 2021 in častnega naslova “ambasador slovenske književnosti in jezika”, je v pogovoru opisal svoja razbiranja družbe, bralnih navad, izzivov časa, ki se odpira pred nami, po kar dveh zaporednih “kataklizmah”, za kateri pa nimamo razvitega obrambnega mehanizma. Ali nas lahko “reši” umetnost? 

Vsako leto opravimo vsaj kakšno izobraževanje na še ne poznanih področjih. Življenje prinese na pot stvari, ki si jih nikoli nismo predstavljali, da bodo del naše poti. Pomebno je imeti svoje cilje, jim slediti. So nekaj, kar v času in prostoru določa naše življenje, toda važno je ostati tudi odprt za novo. To je polje našega razvoja in rasti. Mag. Martin Lisec, psihoterapevt, logoterapevt, direktor Inštituta Stopinje in predsednik Društva Logos.  

Mag. Barbara Hánuš je profesorica slovenščine, pedagoginja in knjižničarka, ki je devet let poučevala slovenščino tudi v Banjaluki. Je avtorica knjig in učbenikov za otroke, s knjigo Kavni krog pa nagovarja starejše. Zgodbe je pisala z mislijo, da branje prav v vseh obdobjih lahko obogati naše življenje.

Mateja je doštudirala veterino, po dokončanem študiju veterine in podiplomskega študija na Inštitutu za patofiziologijo na Medicinski fakulteti ter delu v farmacevtski in parafarmacevtski industriji je čutila, da se je učenje šele začelo – zanima jo vse v povezavi z ohranjanjem in povrnitvijo zdravja. Je mati in žena, z vse glasnejšo željo po ustvarjanju glasbe in do sedaj je ustvarila dve skladbi. Posnela je tudi video. 

Smej se, je geslo preventivne postne akcije Slovenske karitas, ki jo že tradicionalno pripravlja v sodelovanju s številnimi organizacijami, letos sta ambasadorja stand up komika Uroš Kuzman in Aleš Novak.