Maja Kunšič iz Lutkovnega gledališča Ljubljana pogosto menja kraje in občinstva, potuje, ustvarja, igra, animira, vpija raznolike odzive gledališke publike po Evropi in drugod ...Že nekaj let nastopa v predstavi Moby Dick francosko-norveške skupine Plexus Polaire, nazadnje pa je v tej skupini z mednarodno zasedbo prevzela tudi zelo zahtevno vlogo Nore v predstavi Hiša za lutke, ki jo igra v alternaciji s priznano režiserko in lutkarico Yngvild Aspeli. S to predstavo, v kateri nastopa v angleščini, se ji obeta še veliko gostovanj, kot tudi z drugimi svaritvami, s katerimi je že večkrat posegla po nagradah. Nekatere med njimi so nastale kot njeni avtorski projekti znotraj matične lutkovne hiše. foto: Mankica Kranjec 

Niko Goršič je dolgoletni gledališki igralec, ki se je rodil v Ljubljani pod italijansko okupacijo med drugo svetovno vojno, večino kariere pa je preživel v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je od blizu spremljal, kako se je to prelevilo od čisto lokalnega teatra za otroke in mlade do mednarodno izjemno uspešnega eksperimentalnega gledališča, ki je s svojimi predstavami gostovalo po celem svetu. Če je tako kot igralec prispeval k eni najbolj uspešnih zgodb v gledališki zgodovini našega prostora, pa je tokratni gost Razkošja v glavi v življenju počel še marsikaj drugega, od režiranja gledaliških predstav, pisanja kritik in pesmi, sinhronizacij risank pa do igranja trobente in opernega petja, planinstva ter nenehnega branja in izobraževanja nasploh. Niko Goršič se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore. Foto: Slovenski filmski center

Konec osemdesetih prejšnjega stoletja je za nekdanjo državo Jugoslavijo in celoten državni aparat pomenil čas korenitih sprememb. To je bilo obdobje, ki je Sloveniji in drugim republikam prineslo samostojnost. O tem dogajanju pričajo tudi zgodovinske knjige. A čas ni tako zelo oddaljen, da ne bi številni, ki so bili takrat politiki, imeli tudi svoje izkušnje z njim. Eden izmed teh je Igor Lavš. Kako razmišlja o tistih časih in kako o sedanjih razmerah?

Docentka dr. Barbara Ivančič Kutin je Bovčanka. Vse svoje otroštvo je preživela v Zgornjem Posočju. Po končani gimnaziji v Tolminu je študirala slovenščino in sociologijo kulture na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je začela poučevati slovenščino v ljubljanski Bolnišnični šoli, konec leta 1999 pa se je s statusom mlade raziskovalke zaposlila na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU ter leta 2005 doktorirala na filozofski fakulteti v Ljubljani z disertacijo »Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem«. Raziskuje slovstveno folkloristiko, predvsem folklorne pripovedi, okoliščine in izvedbo pripovedovanja, svojevrstna lokalna pripovedna izročila in repertoarje ljudi, ki jih lokalna skupnost označuje za dobre pripovedovalce. Docentko dr. Barbaro Ivančič Kutin bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, avtor oddaje je Milan Trobič.

Volja, želja, disciplina, trdo delo, odrekanje in neizmerna moč ter predanost so vodili paraolimpijca Frančka Gorazda Tirška, da je premagal vse ovire v svojem življenju. Po treh srebrnih in eni bronasti medalji na preteklih paraolimpijskih igrah je na letošnjih v Parizu osvojil zlato medaljo v disciplini R4 – zračna puška stoje. V življenju si je vedno postavljal realne cilje, pravi, šport pa je postal njegov najboljši prijatelj, ki mu je polepšal življenje. Kar sedemkrat je bil izbran za parašportnika leta, leta 2013 je postal častni občan Gornjega Grada. Paraolimpijec Franček Gorazd Tiršek bo gost današnje oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.

Slikar in grafik Leon Zakrajšek je lani prejel visoko japonsko cesarsko odlikovanje Red vzhajajočega sonca z zlatimi in srebrnimi žarki, saj že dolga leta gradi kulturne mostove med Japonsko, Slovenijo in Hrvaško. Na Japonskem se je v 90. letih prejšnjega stoletja od tamkajšnjih svetovno znanih mojstrov tudi učil tradicionalne likovne umetnosti, predvsem grafičnih tehnik, kot je lesorez. Kljub temu, da učna doba ni trajala dolgo, se vedno znova vrača tja, v svet posebne kulture in narave, obiskovat svoje mentorje, ki so ga oblikovali tako v osebnostnem smislu, kot umetniškem. Nekateri med njimi so že odšli. V oddaji se spominja svojih prvih stikov z japonskim likovnim izročilom, strogih pravil, hierarhično zastavljenega sistema in odnosa, ki ga imajo tamkajšnji umetniki do materialov, spoznavanja umetniške tradicije, njene asketske in eterične lepote. Sicer pa je Leon Zakrajšek umetnik, ki ga biografski leksikoni uvrščajo med ustvarjalce olja na platnu, monotipije, tehnike sumi in mešanih tehnik.

Alenka Pirjevec je dolgoletna lutkovna ustvarjalka, ki je kar 40 let delovala v ljubljanskem Lutkovnem gledališču. Čeprav jo poznamo predvsem kot izvajalko in avtorico lutkovnih predstav ter izdelovalko lutk, pa pot do tega poklica ni bila tako premočrtna. Tokratna gostja Razkošja v glavi, ki se je partizanskima staršema rodila manj kot dva meseca po koncu druge svetovne vojne, je že v času šolanja pol leta živela v Parizu, še v Beograd - kjer je dokončala študij igre in honorarno igrala v Narodnem gledališču - pa jo je zasledovalo ime karizmatičnega očeta, profesorja primerjalne književnosti in literarne teorije Dušana Pirjevca, ki je sredi 60-ih let prišel v spor z jugoslovanskimi oblastmi. Šele ko v prestolnici nekdanje Jugoslavije - kljub dobrim kritikam - v gledališču ni dobila stalnega mandata, se je odločila vrniti v Ljubljano, tu pa sta se njeni ljubezni do likovnih umetnosti ter igre povsem po spletu naključij združili v lutkovnem ustvarjanju, ki je nato definiralo njeno ustvarjalno in poklicno pot. Alenka Pirjevec je o svojem življenju - v svojem izrazitem slogu, torej neposredno in s humorjem - za tokratno Razkošje v glavi pripovedovala Alji Zore.

Nina Jelen se opiše najprej kot mamo in ženo, nato kot učiteljico, ljubiteljico Harryja Potterja in vseh čarovnij, Vikingov in dobrih koncertov. Da bo učiteljica, kar nekaj časa ni bila popolnoma prepričana, a ko je prvič stopila za kateder, je vedela, da je to njeno poslanstvo. Kakšna je vloga učitelja v današnjih časih, kašen je pomen digitalnega opismenjevanja otrok, kje vidi prednosti in pomanjkljivosti našega šolskega sistema in s kakšnimi občutki gleda v novo šolsko leto – o vsem tem se je z Nino Jelen v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.

Stara mestna elektrarna v Ljubljani letos praznuje 20 - letnico prenove, ko je postala eno od osrednjih prizorišč sodobnih uprizoritvenih umetnosti pri nas. V teh dneh tam poteka že 27. Festival Mladi levi, ki je velja za enega osrednjih poletnih dogodkov na polju sodobne uprizoritvene umetnosti. Mednarodni festival Mladi levi pripravlja zavod Bunker in že vrsto let ob koncu poletja v Ljubljano pripelje najaktualnejše in perspektivne odrske ustvarjalce z vseh koncev sveta. V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali Mojco Jug, ki festival soustvarja že od samega začetka. Z njo se je pogovarjal Miha Žorž

Zgornja Savinjska dolina, Solčavsko, Robanov kot, Logarska dolina, Matkov kot - vse to in še marsikaj sestavlja malce skrivnostno, dih jemajoče območje, kjer se vrstijo izjemne naravne danosti, bogata kulturna dediščina in starosvetno izročilo. In iz teh krajev, natančneje iz Robanovega kota, prihaja Jernej Slapnik, ki je svoj poklic in življenje posvetil ohranjanju bogatega izročila solčavskih prednikov. To namreč vključuje zelo bogat in širok nabor najrazličnejših ljudi, ki nastopajo v veselih in žalostih vlogah. Pogosto se zapletejo v nepredvidljive dogodivščine, kjer nastopajo nadnaravne dobre in zle sile. Več o solčavskem izročilu in Jerneju Slapniku, ki ga predaja mlajšim rodovom, izvemo v oddaji Razkošje v glavi.

Igor Krivokapič, ki se malo spogleduje z mislijo, da je eden redkih, ki se poskuša uresničevati na način renesančnega človek, je pred kratkim napisal in izdal prvi del trilogije A - Simfonija v besedi, čeprav je doslej neumorno zlagal glasbo in igral več inštumentov, med njimi tubo in helikon, glasbilo, ki se je znašlo v Krivokapičevi posebni, izumljeni družini inštrumentov. Končuje pisanje druge knjige, ki bo še obsežnejša od prve, zato je pustil pedagoško službo na ljubljanskem konservatoriju. Sicer pa se ni nikoli omejeval, lahko bi podžgal kako revolucijo ali pa kot biolog preučeval njemu ljubi svet narave, ali morda zamešal kak genski koktajl. Ker so ga od nekdaj zanimale spektulativne umetnosti, bi to verjetno vseeno dvakrat dobro premislil, saj je njegovo zlato pravilo, da kar nočeš, da se tebi zgodi, tudi ti drugemu ne delaj. 

Katarina Stegnar je igralka in performerka, ki na slovenski uprizoritveni sceni pušča globok pečat. Med drugim sodeluje pri platformi za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti Via Negativa, je članica kolektiva Beton Ltd., od leta 2014 pa je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Za svoje delo je prejela več nagrad, leta 2016 tudi nagrado Prešernovega sklada. Je družbeno angažirana in glasno zagovarja pravice šibkejših. Za oddajo Razkošje v glavi se je s Katarino Stegnar pogovarjal Miha Žorž

Ob koncu šolskega leta si oddahnejo vsi: otroci in mladi, starši, učitelji, profesorji in ostali pedagoški delavci. Kako razmišlja o svojem poklicu, kaj je zanj odlika dobrega učitelja in kaj je bilo zanj v 44-ih letih delovne dobe v šolskem prostoru najbolj dragoceno in nepozabno? O tem pripoveduje Milan Jevnikar, profesor matematike in dolgoletni ravnatelj Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. »Nikoli ni bilo dvoma, kaj bom počel,« pravi učitelj po duši in srcu. Zato je ta konec šolskega leta za Milana Jevnikarja prav poseben.

Franco Juri je bil v življenju marsikaj: glasbenik v istrski etno zasedbi Istranova, učitelj, aktivist, novinar, eden najvidnejših karikaturistov v našem prostoru, dvakratni poslanec, veleposlanik v Španiji, diplomat na zunanjem ministrstvu, samostojni publicist, novinar, pisatelj. Človek, ki se ga poslušalci verjetno najbolje spomnijo po njegovih odmevnih satiričnih karikaturah političnega dogajanja ob razpadanju Jugoslavije in v prvih letih neodvisnosti, zdaj že 12 dvanajst let z nič manj posvečenosti vodi Pomorski muzej Sergeja Mašera v Piranu, s svojim pisanjem in karikaturami pa občasno še vedno komentira politično in družbeno dogajanje. Nekaj mesecev pred upokojitvijo smo se za tokratno Razkošje v glavi z njim pogovarjali o različnih poglavjih njegovega bogatega življenja, od odraščanja v multietničnem Kopru, mladostnega aktivizma, študija geografije in italijanščine, pa do tega, zakaj je karikatura lahko bolj neposredna in predrzna od pisanja, kako je bila videti post-tranzicijska Španija in kaj ga je vodilo ne le pri političnem aktiviranju, ampak tudi pri ostalih poljih njegovega raznolikega udejstvovanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Milan Predovič je profesor, učitelj, ki je predan svojemu poklicu. Je tudi likovni ustvarjalec, slikar in kipar, ki se ne ukvarja samo z grafiko, ampak tudi s fotografiranjem in občasno z oblikovanjem in obdelovanjem lesa. Grafike izdeluje v tehnikah visokega, globokega in ploskega tiska. Leta 2021 je prejel zlato paleto za grafično delo Motto Speedo. Pri delu je natančen in projektom posveti veliko časa. Pravi, da je včasih morda tudi preveč samokritičen. Leta 2022 je imel svojo prvo samostojno razstavo v starotrški knjižnici. Tu je predstavljal grafike v tehniki suha igla, med motivi pa je prevladovala kraška krajina. Milana Predoviča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Njena otroška želja je bila postati balerina in danes Manka Kremenšek Križman pove, da je bilo to eno najlepših obdobij v njenem življenju. A življenjska pot jo je peljala na študij mednarodne politologije, ki ga je uspešno končala, se nekaj časa ukvarjala z novinarstvom in nadaljevala pravljično – s pisanjem pravljic in kratke proze za odrasle. Od knjižnega prvenca za odrasle z naslovom Odhajanja, v katerem se je prek najpristnejšega otroškega doživljanja sveta poglabljala v območje človekove duševnosti, do zadnjega romana, ki je izšel lani - Jurij Kobal gre jutri domov, ki v ospredje postavlja vprašanje kakovosti življenja v pozni starosti, ostaja zvesta resnejšim temam. Kljub temu zase pravi, da je vesele narave in da se veseli prihajajočih toplih mesecev, ko bo njena pisateljska morska duša še bolj zaživela. S pisateljico in prevajalko Manko Kremenšek Križman se je v današnji oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.

Društvo slovenskih pisateljev je letos podelilo desetnico, nagrado za otroško in mladinsko književnost, Nataši Konc Lorenzutti za povest Jutri bom siten kot pes. Igralka, pisateljica, pesnica in pedagoginja se v svojem literarnem ustvarjanju sicer osredotoča na otroke in mlade, piše pa tudi za odrasle. Skupaj z režiserko Majo Weiss se je podpisala pod scenarij za dokumentarni film Zajeti v izviru. Slovenski otroci Lebensborna, v katerem razkrivata usodo ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno. Vprašanje identitete, torej tega, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, pa odražajo tudi njena dela za mladino, v katerih je ni strah nagovoriti aktualnih in tabu tem, s katerimi se srečujejo otroci in mladi, kot so: zasvojenost z digitalnimi napravami, smrt, ločitev staršev … Natašo Konc Lorenzutti bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Špela Šebenik.

Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, je človek idej, ki jih tudi uresničuje. Rad pomaga in poudarja, da se za vse najde rešitev. Je uspešen organizator in izzive, ki si jih postavlja, tudi uspešno premaguje. Pove, da težava ni v invalidnosti, marsikdaj je težava v naših glavah, zato je pomembno zaupanje. O njegovem življenju in o tem, kako uresničuje svoje delo, za katero pravi, da je zanj poslanstvo, boste slišali v današnji oddaji Razkošje v glavi. Igorja Miljavca je pred mikrofon povabila novinarka Petra Medved.

»Feminizem je zagovor socialne pravičnosti in nekaj, kar zadeva vsakdanje življenje vsakega in vsake izmed nas,« pravi mag. Tea Hvala, letošnja prejemnica nagrade Mesta žensk. Komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov je opravljala različne poklice, katerih skupni imenovalec so feminizem, zavzemanje za enake možnosti ter opozarjanje na socialno neenakost, prekarizacijo dela in predsodke do žensk, spolnih manjšin in priseljencev. Tea Hvala je prevajalka, urednica, kritičarka in književnica, ki piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore, na Radiu Študent je soustvarjala oddajo Sektor Ž in vodila delavnice skupinskega pisanja znanstvene fantastike Svetovi drugih. Od leta 2015 v Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizira festival Deuje babe. Skrbela je za knjižnico ter založniški in pedagoški program Mesta žensk. Je (so)avtorica številnih »zinov«, pedagoškega gradiva in knjige za otroke Skrivna bolnišnica (2017) ter urednica vodnika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk (2021).

Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.

Eden vodilnih slovenskih sinologov, ki je v mladosti prepotoval skorajda cel svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študijeZaslužni profesor dr. Mitja Saje je ekonomist in sinolog, soustanovitelj Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter naš največji poznavalec zgodovine Kitajske in kitajskega ekonomsko-političnega sistema. Čeprav je poglavitni del svoje kariere preživel v akademskem polju, pa gre za raziskovalca, ki ga nikoli ni zanimalo samo teoretsko preučevanje, ampak si je stvari vedno raje ogledal od blizu. V mladosti je tako potoval po skoraj celem svetu: od Združenih držav in Zahodne Evrope pa do Sovjetske zveze, Severne Afrike, Bližnjega Vzhoda, Indije in Japonske. Potem se je kot ekonomist zaposlil v republiškem izvršnem svetu, kjer je dodobra spoznal gospodarsko dinamiko sistema, ki bo kasneje prispevala k razpadu Jugoslavije. Vmes se je po celi seriji jezikov navdušil nad kitajščino in se tako rekoč takoj, ko se je država odprla za tujce, za nekaj let preselil tja, Kitajsko pa je od blizu spremljal tudi v nadaljnjih desetletjih, ki so prinesla neverjetno hitro liberalizacijo in razvoj kitajskega gospodarstva. Vse to in še marsikaj drugega pa od sredine 90-ih let naprej, ko je v Ljubljani zaživel Oddelek za azijske študije, predaja tudi novim generacijam sinologov ter širši slovenski javnosti. O svojem zanimivem življenju se je Mitja Saje za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore. Foto: Filozofska fakulteta

Čeprav se včasih zdi, da so partizanski boj zasenčile temne lise zgodovine, je jasno, da so se partizani in partizanke borili na pravi strani zgodovine. Vodili so jih pogum, tovarištvo in prepričanje, da je to pravičen boj. Partizanov, živih prič dogodkov, je vse manj. Imajo pa svoje naslednike, ki cenijo njihov trud in – kot je to le mogoče – ohranjajo spomin na dogodke. Tako se konec januarja številni pohodniki in drugi udeležijo spominske slovesnosti ob obletnici legendarnega igmanskega marša. Tudi letos se je slovesnosti udeležil edini še živeči borec, danes 93-letni Albin Pibernik, ki je bil v času marša star komaj enajst let. V Razkošju v glavi smo spoznali njegovo življenjsko zgodbo: kako so se z družino veliko selili, kako je spoznal Tita, kako je bilo pri - 30 stopinjah Celzija prehoditi Igman in kako je med vojno postal sirota.

Nagrajena scenaristka, režiserka dokumentarnih filmov, esejistka in dobra bralka z nami deli svoje poglede na umetnost, na razsežnosti jezika, na podobe soodbne družbe in na medčloveške odnose,V oddaji Razkošje v glavi bo svoje poglede na umetnost, razsežnosti jezika, podobe družbe, medčloveške odnose, skozi premišljanja in refleksije razgrnila scenaristka, režiserka, esejistka Helena Koder. V svojem življenju se je namreč dodobra sprehodila skozi prostore več jezikov. Tu so slovenščina, češčina, francoščina, pogosto filmski jezik, saj se je dobršen del svojega življenja posvečala televizijskemu mediju in filmu. Ne gre pozabiti niti jezika poezije in glasbe. Helena Koder priklicujue številne, tudi filozofske reference. Bere, razmišlja in spoznava - tokrat v oddaji Razkošje v glavi, v kateri bomo prisluhnili njeni pripovedi in odlomkom iz njene knjige esejev Krošnja z neznanimi sadeži.   foto: program Ars

V oddaji Razkošje v glavi bo svoje poglede na umetnost, predvsem poezijo, na razsežnosti jezika, podobe družbe, medčloveške odnose, skozi premišljanja in refleksije razgrnila scenaristka, režiserka, esejistka Helena Koder, ki se je dobršen del svojega življenja posvečala televizijskemu mediju in filmu.

»Še vedno najbolj uživam v naravi,« pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi, dr. Blanka Ravnjak. Ko je končala študij biologije in dobila službo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, se ji je izpolnila želja, da bi narava postala tudi njeno službeno okolje. Ponosna je na svoje delo v botaničnem vrtu in različne projekte, v katere je vključena. Med njimi je tudi veliko dejavnosti pri tako imenovani zeleni infrastrukturi in ozelenjevanju mest, redno sodeluje pri pisanju knjig, ob vsem naštetem pa še vedno najde čas za nabiranje rastlin za zbirko in semensko banko. V tem res uživa. Vse svoje delo in dogodke v življenju vidi kot izziv, nikoli kot problem. Njeno vodilo je, da je s pozitivnim pristopom vse lažje in da je v vsaki stvari treba poiskati nekaj dobrega. Še več pa v današnjem pogovoru – z dr. Blanko Ravnjak se je pogovarjala Tadeja Bizilj.

Irene Mislej se je malo po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, ki so tja pobegnili pred fašizmom. V obratu zgodovine se je sama čez trideset let od tam zaradi vojaške diktature izselila v takrat še jugoslovansko republiko Slovenijo, kjer je večino svojega življenja posvetila raziskovanju in razstavam naših izseljenskih umetnikov ter zgodovini izseljenstva, skoraj 18 let pa je vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki je postala znana ne le po svojih razstavah, ampak tudi po družabnih dogodkih, polnih dobrega vina in hrane. O svojem življenju - ki ga verjetno najbolj zaznamuje neuničljiva radovednost - Irene Mislej pripoveduje skoraj tako poglobljeno in napeto, kot pripoveduje mnogokrat izredno nenavadne zgodbe slovenskih izseljenih umetnikov in piscev, ki jih je tako vneto preučevala in ji ne dajo miru niti po upokojitvi. Razkošje v glavi je pripravila Alja Zore.

V teh dneh se z več oddajami na radiu spominjamo 40. obletnice zimskih olimpijskih iger, ki so od 8. do 19. februarja leta 1984 potekale v Sarajevu. Te olimpijske igre so za vedno zapisane tudi v spominu Iva Čarmana, tekača na smučeh z bogato športno kariero. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najboljši smučarski tekač takratne Jugoslavije. Pripadla mu je čast, da je na stadion Koševo na odprtje iger prinesel, bolje rečeno, prismučal olimpijsko baklo.

Zaslužni profesor dr. Marjan Svetličič je strokovnjak za mednarodne ekonomske odnose, ki ga nikakor ne zanimajo samo ekonomske in geopolitične teorije, ampak je več desetletij preživel v preučevanju zelo konkretne realnosti mednarodnih ekonomskih sodelovanj na terenu ter za to delo prepotoval celo vrsto držav Latinske Amerike, Afrike in Azije. Kot eden od ustanoviteljev Centra za sodelovanje z deželami v razvoju je od sredine 60-ih let preučeval predvsem posle jugoslovanskih podjetij z neuvrščenimi državami, pa tudi delovanje transnacionalnih podjetij nasploh, pripravil pa je tudi vrsto raziskav za pomembne mednarodne in domače institucije, med drugim celo strogo tajno študijo o tujih investicijah v Jugoslaviji z vidika varnosti za Zvezni izvršni svet. Z začetkom 90-ih let se je odločil za akademsko pot in začel učiti mednarodno ekonomijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, kjer je nekaj let opravljal tudi dolžnosti dekana, njegovo zanimanje za stik s študenti ter preučevanje premikov v vedno znova spreminjajoči se globalni ekonomiji - ki je od začetka njegove kariere doživela že kar nekaj radikalnih pretresov in sprememb - pa ne usiha niti po upokojitvi. O svojih bogatih izkušnjah se je Marjanom Svetličičem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Ajda Rooss je dramaturginja, publicistka, režiserka, lutkarica, igralka, ki z umetnostjo diha že odkar pomni in se zaveda. Na to jo poleg spominov opominjajo tudi fotografije iz otroštva, poleg tega pa je bila njena mama Duša Repinc Rooss, povezana tudi z glasbo, saj je napisala kar nekaj besedil za slovenske popevke. O vznemirljivem svetu različnih odrov, ki so zanjo zemljevid začrtanih vizij in odprta prizorišča naključnih dogodkov in premišljenih odločitev, ki jo vodijo v naravo in potovanja navznoter, se je pred časom pogovarjala z Magdo Tušar. Vabimo vas k poslušanju ponovitve oddaje Razkošje v glavi z Ajdo Rooss.

Aleš Lajovic se je rodil 1. aprila 1951 v Ljubljani. Kot pravi, je bilo menda nedeljsko dopoldne deževno, ob njegovem rojstvu pa je baje posijalo sonce. V družini je bilo šest otrok – štirje fantje in dve sestri. Oče je bil ekonomist in je hodil v službo, mama pa je imela veliko dela z otroki in gospodinjstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani za Bežigradom, nadaljeval pa v klasičnem razredu na osnovni šoli Prežihovega Voranca. Sledila je II. Gimnazija oziroma »Šubička«, kot so jo imenovali. Poleg splošnih predmetov so imeli še angleščino, francoščino in latinščino. Na gimnaziji je sodeloval tudi v pevskem zboru in francoskem dramskem krožku. Ob gimnaziji je obiskoval glasbeno šolo Franca Šturma za Bežigradom, teorijo in klavir, ter likovni krožek v Pionirskem domu. Njegova maturitetna naloga je imela naslov: Pretvorba vodne energije v mehanično pri Peltonovi turbini. Aleš Lajovic je strojnik, livar, bil je jamski potapljač, je jamar, z enim od pevskih zborov je pel v Tibetu, pred pozabo je rešil idrijsko železnico iz prve svetovne vojne, se poglobil v iskanje podatkov o avstro-ogrskem admiralu Antonu Hausu in še marsikaj drugega. Spoznali ga bomo v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Amelia Kraigher je predana umetnosti in humanizmu. Je izjemna poznavalka scenskih umetnosti, trenutno pa vse svoje moči usmerja v izdajanje vrhunskih knjig. Je odgovorna urednica mikro založbe /*cf, ki se posveča izdajanju humanistike in družboslovja, dve zbirki pa sta namenjeni tudi leposlovju. Amelia Kraihger pravi, da izdajajo knjige, ki so za ljudi pomembne. In čeprav so na knjižnih policah v knjigarnah pogosto izpostavljene slabe knjige, med katere sodijo tudi priročniki za osebno rast, Amelia Kraigher pove, da je najboljši priročnik za osebno rast dobra teoretska knjiga.

O Viki Potočnik vemo veliko. Nekdanja političarka, ki je bila v času demokratičnih sprememb gotovo eden najopaznejših obrazov, poslanka zvezne jugoslovanske skupščine, poslanka slovenskega parlamenta, županja Ljubljane, dolgoletna direktorica ljubljanskega Pionirskega doma v Ljubljani, ki je hiša ustvarjalnosti otrok in mladih, tudi v tretjem življenjskem obdobju ne počiva. Kdor jo bolje pozna, ni presenečen nad njenim likovnim in kiparskim ustvarjanjem. Pred nekaj dnevi so v Galeriji Lovrenčič v Ljubljani odprli razstavo njenih del z naslovom Izzivalke.

Marija Kos iz Ruperč pri Mariboru se je po diplomi iz agronomije zaposlila v vinarskem podjetju, ki pa je kmalu tranzicijsko ugasnilo. Danes jo redno srečujemo na osrednji mariborski tržnici, kjer prodaja svoje pridelke, nemalokrat pa tudi v pismih bralcev in na družbenih omrežjih, kjer kot aktivna državljanka opozarja na nepravilnosti, krivice in zgrešene poteze, ki praviloma zadenejo nemočne z obrobja. Z Marijo Kos se je pogovarjal Stane Kocutar.

Včasih je sanjala o arhaičnih staroselskih ljudstvih, oddaljenih in že izginulih kulturah, danes, ko jo še vedno vodi želja po reševanju ugank, se sprašuje, zakaj nismo ostali lovci in nabiralci.Lakota in obilje sta namreč nastopili šele s stalno naselitvijo ljudi, z razvojem poljedeljskih civilizacij. Ljudje si lahko predstavljamo preteklost in prihodnost, zato jo zanima tudi, kako so si ljudje nekdaj predstavljali svet. Dr. Bernarda Županek, delujoča predvsem v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane, ki raziskuje predvsem Emono, rimsko predhodnico slovenske prestolnice, pravi, da je iskanje po zgodovini, tudi pot k sebi.

Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je doslej najobsežnejše delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in zadnji med njimi: Karel Destovnik - Kajuh. Ob koncu leta, ki je bilo tudi Kajuhovo leto, v oddaji Razkošje v glavi predstavljamo Zorana Smiljanića – ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja.

Urška Fartelj – mama, žena, blogerka, kuharica, pisateljica. Svoje recepte in kulinarične domislice že več let neutrudno snema in objavlja na blogu 220 stopinj poševno, zadnja leta pa jo poleg kuhanje zaposluje tudi pisanje kuharskih knjig. O njenih spominih na otroštvo, njenem ustvarjanju receptov, bolezni, ki jo je doletela in njenem pogledom na svet se je z Urško Fartelj za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.

Likovni umetnik Arjan Pregl se je rodil leta 1973. Leta 1998 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Kraševec in profesorja Bojana Gorenca. Leta 2001 je končal magistrski študij slikarstva pod mentorstvom profesorja Bojana Gorenca, nato pa vpisal še magistrski študij grafike in ga pod mentorstvom profesorja Lojzeta Logarja končal leta 2004. Ukvarja se tudi z ilustracijo in oblikovanjem ter piše kratke zgodbe. Za oddajo Razkošje v glavi se je z Arjanom Preglom pogovarjal Miha Žorž.

Primož Cencelj je eden najuspešnejših slovenskih upraviteljev premoženja, ki ga še veliko bolj kot gole številke zanimajo zgodovina, psihologija, geografija, filozofija in politika. Je človek, ki hoče razumeti svet in potem to svoje razumevanje preizkuša v brutalni in neodpuščajoči igri finančnih trgov, predvsem z vlaganjem v obveznice. Do nedavnega je upravljal z več kot 1300 milijoni evrov premoženja slovenskih, hrvaških in madžarskih varčevalcev na Generali Investments, zdaj pa začenja voditi upravljanje v pokojninski zavarovalnici Modra, ki med drugim vključuje drugi steber pokojnin za vse javne uslužbence. O svoji življenjski poti, predvsem pa o ne ravno običajnem pogledu na svoje delo, se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore.

Zdravka Abram je pred kratkim izdala knjigo. Poimenovala jo je Radožive zgodbe. Res je: to so njene zgodbe, prigode iz življenja, ki jih je ovekovečila z vinskimi etiketami. Ob različnih pokušnjah vin je etikete odlepila od vinskih steklenic, da bi ji ostale v spomin na dogodke, in v tridesetih letih se jih je nabralo za pet fasciklov. »S tem sem vinu podaljšala življenje in ohranila spomin na druženje,« pravi danes. Zanimivo zbirateljstvo, ki izkazuje tudi svojevrstno spoštovanje do vina in vinogradnikov.

Dejan Srhoj je plesalec, koreograf in plesni pedagog. Rodil se je leta 1978. Študiral je klasični balet in v letih od 1998 do 2001 delal kot baletni solist v ljubljanski Operi in Baletu. Leta 2001 sta skupaj z Goranom Bogdanovskim odprla nevladno organizacija Fičo balet, v kateri sta se ukvarjala z umetniškim in pedagoškim delom na področju sodobnega plesa. Od leta 2021 je predsednik Društva za sodobni ples Slovenije, deluje pa tudi v okviru balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy. V oddaji Razkošje v glavi se z Dejanom Srhojem pogovarja Miha Žorž.

Ciril Klajnšček je po osnovni izobrazbi sociolog, v življenju pa se je posvečal najrazličnejšim poljem, od razvoja profesionalne rehabilitacije invalidov in dela na zavodu za družbeno planiranje do dolgoletnega svetovanja na ministrstvu za zdravje ter skrbi za varovanje in krepitev zdravja na Rdečem križu, kjer dela še danes. Poleg tega je kot mojster karateja na začetku 90-ih let postal trener prve slovenske reprezentance in v slovenski karate uvedel poseben pristop k pripravi športnikov, ki ga je povezal s svojim poznavanjem Gestalt terapije. Kot radoveden človek, ki ga je neke vrste nemir vse življenje gnal k branju najrazličnejših socioloških, filozofskih in religijskih besedil, pa je Ciril Klajnšček tudi nekdo, ki veliko premišljuje o sebi in svetu okrog sebe in o vsem tem je letos pri založbi Apokalipsa izdal knjigo esejev z naslovom Samoprehitevanje. O njegovi življenjski poti in pogledih na svet, ki jih je prinesla s seboj, je s Cirilom Klajnščkom za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore. foto: osebni arhiv CIrila Klajnščka, fotografija po njegovih besedah reprezentira dvojino, ki jo vsi nosimo v sebi – žival in človeka, naturo in kulturo, telo in dušo oziroma duha

Peter Rezman je začel objavljati poezijo v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegove prvi pesmi so nastajale 300 metrov pod zemljo, takrat, ko še ni dobro vedel, da se je s tem začela njegova pot v svet pisateljevanja. Pravi, da ne razume, zakaj mora danes imeti knjiga za sabo zgodbo, da se prodaja – saj dobra knjiga s svojo zgodbo vedno stoji sama zase. Na njegovi nočni omarici so letošnji nominiranci za kresnika, a jih prebira počasi, saj poudarja, da si moramo vzeti čas za poglobljeno branje. Pa seveda ne katerokoli branje. O tem, kakšni časi so za pisanje danes, zakaj je službo v rudniku obesil na klin, pa tudi o tem, kaj bo še nastalo izpod njegovega peresa, se je s Petrom Rezmanom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.

Koroška zemlja zna biti trda in neizprosna, a z veliko potrpljenja, truda in včasih tudi odrekanja lahko obrodi bogate sadove. Tako je tudi z njenimi prebivalci – vajeni so trdega dela, ne zanašajo se na nikogar in na svojo pokrajino gledajo z ljubeznijo in nostalgijo, če jo morajo zapustiti. O tem pojejo tudi njihove pesmi, ki imajo v narečju poseben zven in pomen. Prepeva in piše jih tudi Ivan Penec - Vanč, ki je po izobrazbi odvetnik, po srcu pa ljudski godec in pisatelj, ki je nekega dne prodal vse in se skupaj z družino preselil na propadajočo kmetijo daleč stran od Prevalj, kjer so živeli prej. Tam ga je našel tudi Jure K. Čokl.

Ajda Rooss je dramaturginja, publicistka, režiserka, lutkarica, igralka, ki z umetnostjo diha že odkar pomni in se zaveda. Na to jo poleg spominov opominjajo tudi fotografije iz otroštva, poleg tega pa je bila njena mama Duša Repinc Rooss, povezana tudi z glasbo, saj je napisala kar nekaj besedil za slovenske popevke. O vznemirljivem svetu različnih odrov, ki so zanjo zemljevid začrtanih vizij in odprta prizorišča naključnih dogodkov in premišljenih odločitev, ki jo vodijo v naravo in potovanja navznoter, je Magdi Tušar povedala …

Nika Rozman je priznana in večkrat nagrajena gledališka, filmska in televizijska igralka. Leta 2010 je diplomirala iz dramske igre in umetniške besede na AGRFT v Ljubljani. Zaposlena je bila v Mestnem gledališču Ljubljanskem in v Slovenskem narodnem gledališču Drama Maribor. V širši javnosti je najbolj prepoznana po vlogi kriminalistke Tine Lanc iz serij Jezero, Leninov park in Dolina rož. Med drugim je prejemnica Borštnikove nagrade za mlado igralko ter filmske nagrade Vesna za najboljšo stransko vlogo. Za oddajo Razkošje v glavi se je z Niko Rozman pogovarjal Miha Žorž.

Upokojeni častnik Slovenske vojske, vetran vojne za Slovenijo ter glavni praporščak Zveze veteranov vojne za Slovenijo Dominik Grmek je gost oddaje Razkošje v glavi.

Tokrat smo v oddaji Razkošje v glavi spoznali vodjo Krajinskega parka Lahinja Gregorja Šmalclja. Po izobrazbi je teolog, po duši pa širok človek, ki razume ljudi, ki bi Belo krajino varovali pred masivnim turizmom in težko industrijo, kot tudi tiste, ki bi jo z boljšimi prometnimi povezavami radi naredili gospodarsko bolj konkurenčno in perspektivno. Zaposlen je v Razvojno informacijskem centru Bela krajina, sicer pa je velik poznavalec Bele krajine in njene kulturne dediščine, ljubitelj folklore, pevec v lokalni rock zasedbi in, kot pravi sam, zapečkar. V Krajinskem parku Lahinja se je z njim pogovarjala Špela Šebenik.

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.

Ko smo otroci, imamo, kot pravi pripovedovalka in pisateljica Špela Frlic, oblečen plašč nedolžnosti, ki ga je potrebno kmalu odložiti. O tem, kakšne ljudi ima rada, kako prisluhne otrokom, malih tveganjih, neustrašnosti in drugem v oddaji Razkošje v glavi. Z letošnjo prejemnico literarne nagrade večernica se je pogovarjala Magda Tušar.

Gregor Kresal je vrhunski slovenski alpinist, po poklicu arhitekt, režiser in tudi pisatelj. Že od zgodnjega, brezskrbnega otroštva ga navdušuje šport. Do 5. razreda je v Šiški v Ljubljani obiskoval osnovno šolo Riharda Jakopiča. Takrat je imel veliko energije in se je kmalu začel ukvarjati s smučanjem in gimnastiko. Ob koncu tedna pa je s starši začel zahajati v gore. Kot nekakšno logično nadaljevanje je sledilo plezanje, alpinizem, ta pa ga je pripeljal do naziva vrhunskega športnika državnega in mednarodnega razreda, ki mu ga je za obdobje med letoma 1991 in 2007 podelil Olimpijski komite Slovenije. Od leta 1993 do 2008 se je kot član ali vodja udeležil več kot dvajsetih alpinističnih odprav v svetovna gorstva. Skupaj je opravil več kot sedemsto plezalnih vzponov, od teh več kot sto prvenstvenih. Od alpinizma ga je pot vodila v svet fotografije in filma, v katerem se njegova zgodba plete naprej. Gregor Kresal je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič

Tako kot oče je tudi Matija Malešič, ki se je rodil pred 90 leti (1933) v Svečini, doštudiral pravo in najprej v Mariboru opravljal vrsto pomembnih nalog. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje prav v času, ko se je odločalo o socialnem zavarovanju kmetov, v sila kriznem obdobju direktor tedaj Splošne bolnišnice v Mariboru. Leta 1986 je prevzel podpredsedniško mesto Skupščine občine Maribor. Po prvih svobodnih in demokratičnih volitvah je sprejel povabilo in postal podpredsednik slovenske vlade in poklicno kariero sklenil z iztekom veleposlaniškega dela v Zagrebu. Letos je dopolnil 90 let. V Razkošje v glavi ga je povabil Stane Kocutar.

Klara Drnovšek Solina, rojena leta 1998, je najmlajša članica ekipe kuratork letošnjega festivala Mladi levi. Ko je obiskovala umetniško gimnazijo, smer sodobni ples, se je prvič srečala z ustvarjanjem opisov in zapisov o videnih predstavah ter obravnavo teoretičnega vidika ustvarjalnega procesa. Študirala je južnoslovanske študije in primerjalno književnost, trenutno pa študira sociologijo kulture. Kljub mladosti je odlična poznavalka sodobnih uprizoritvenih umetnosti in izjemna sogovornica. Za oddajo Razkošje v glavi se je z njo pogovarjal Miha Žorž.

Naj postavimo zelo retorično vprašanje: kakšna je življenjska pot človeka, ki ga je potapljanje zasvojilo že v zgodnji mladosti? Odgovor je le, tak človek svoje življenje dobesedno zlije s potapljanjem, ali v morju ali v sladkih vodah. Taka je tudi pot Mateja Mihailovskega, vrhunskega jamskega potapljača iz Ljubljane, ki mu potapljanje ni samo prostočasna zabava, ampak je tudi njegov poklic. Z jamarstvom in potapljanjem se je začel ukvarjati pri 14 letih v osnovni šoli, najprej je bil jamar in potem jamski potapljač. Po končani šoli pa je svojo pot nadaljeval kot potapljač in to počne še danes. Matej Mihailovski je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.Mag. Jurka Zoroja, flavtistka, ki že od najstniških let uspešno koncertira in preigrava vsa slogovna obdobja solistične in komorne literature, pedagoginja, ki je začela poučevati že kot 15-letno dekle in zdaj vodi zasebno glasbeno šolo, galeristka, tudi likovna umetnica, med mnogimi dejavnostmi, tako umetniškimi kot humanitarnimi, raziskuje tudi dediščino svojih korenin. Po prebrskanih dokumentarnih virih ugotavlja, da se njen priimek po očetovi liniji razteza vse do bizantinskih izvorov, domnevna domovina druge različice priimka Zoroja pa je Španija, od koder so ga po svetu raznesli sefardski Judje. Umetnica, ki je doslej zbrala tudi lepo število priznanj in nagrad, je, kot je za oddajo Razkošje v glavi povedala Magdi Tušar, že od zgodnjega otroštva naprej živela v posebnem družinskem vzdušju, ki je bilo naklonjeno umetnosti, zato se je tudi sama zlahka prepustila magičnemu čaru glasbene umetnosti.

Antropologinja, ki je z družino dolgih sedem let preživela na jadrnici in postala nekakšna morska nomadkaDr. Nataša Rogelja Caf, antropologinja in raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, je pred kakimi 15 leti pustila za seboj utečen ljubljanski vsakdanjik in se z družino preselila na barko, s katero je v naslednjih sedmih letih potem objadrala vzhod Sredozemskega morja, predvsem njegove grške in turške obale. Kaj jo je pravzaprav nagnilo k tako drastični spremembi življenjskega sloga? Kako so ji na barki minevali dnevi, letni časi in leta? Ali je bilo v takem okolju težko vzgajati tri otroke? Koga vse je na svojih morskih poteh še srečala? Predvsem pa: ali se je, ko se je naposled vrnila na kopno, vrnila spremenjena, predrugačena? – Odgovore smo v pogovoru z dr. Rogelja Caf iskali v tokratnem Razkošju v glavi. foto: iz osebnega arhiva Nataše Rogelja Caf (Uroš Hočevar)

V zadnjih letih smo jo v medijih spoznali kot predstavnico svetovalnih delavcev, zagovornico kakovostnega šolstva in glas mladih. Psihologinja in pedagoginja Ajda Erjavec je več kot 10 let delala v šolski svetovalni službi, zraven pa dolgo pisala dopise odgovornim s področja izobraževanja, se vključevala v številne strokovne razprave, predlagala spremembe. Pred dvema letoma je dala protestno odpoved kot šolska svetovalna delavka, da bi opozorila na nemogoči položaj svetovalnih delavcev v šolstvu. Zdaj na gimnaziji poučuje psihologijo, v delo svetovalne službe pa ni več vpeta. Ima dovolj boja z mlini na veter? V katero smer bi morala iti šolska reforma? In zakaj je med mladimi več duševnih stisk kot nekoč? O vsem tem v oddaji Razkošje v glavi z Ajdo Erjavec.

Magistrica Tilka Jamnik je upokojena knjižničarka, komparativistka in bibliotekarka ter neustavljiva bralka; promotorka branja in literature, sploh za otroke in mladino; podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS ter nekdanja predsednica Slovenske sekcije Mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY.

Doktor Uroš Stanič je eden od pionirjev robotike in funkcionalne električne stimulacije, znanstvenik, ki se nikoli ni zadovoljil s kupom napisanih člankov in knjig, ampak so njegova dognanja tako rekoč vedno sproti prehajala ne le v prakso, ampak včasih tudi v široko uporabo. Bil je ključni človek pri razvoju funkcionalne električne stimulacije, s pomočjo katere se pacientom s hromimi udi ponovno vrača možnost gibanja, in skupaj s svojimi sodelavci na Institutu Jožefa Stefana je slovensko znanost na tem področju popeljal v sam svetovni vrh. Sodeloval je tudi pri nastanku prvega slovenskega industrijskega robota GORO 1, ki je v začetku 80-ih let sprožil pravo tekmo v robotizaciji naše industrije, predvsem njenih najbolj zahtevnih in nevarnih delovnih mest. Lahko bi torej rekli, da se je njegovo življenje gibalo med izumi, ki so omogočali rehabilitacijo hudih poškodb, in tistimi, ki so te poškodbe skušali že v sami osnovi preprečiti. O tem, kako je že v mladosti razvil svoj odnos do dela, o sodelovanju pri pomembnih znanstvenih prebojih, o položaju znanosti v socialistični Jugoslaviji, pa tudi o njegovem življenju nasploh, je z Urošem Staničem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.

Blaž Demšar je izdelovalec in popravljavec glasbil, violin, viol, kontrabasov in violončelov, nekoč so za njegov poklic uporabljali tudi malce manj poznani izraz goslar. Je tretji predstavnik generacije izdelovalcev godal, izdelovati jih je začel najprej njegov dedek okrog leta 1927, potem je to nadaljeval njegov stric in leta 2015 je vodenje goslarskega ateljeja prevzel Blaž. Ta ni samo izdelovalec, ampak glasbila tudi popravlja in restavrira. Delo z lesom ga je veselilo že od zgodnjega otroštva. Že ko je bil v vrtcu, so ga starši velikokrat peljali k babici in dedku, ki sta ga čuvala. Tam je bila dedkova in nato stričeva delavnica in Blaž je opazoval, kaj se dogaja v ateljeju. In stric mu je dal v roke tudi razne kose lesa, brusilni papir in podobno. Pozneje mu je kupil tudi modelarski komplet, s katerim je obdeloval les. Ko je dopolnil 12 let, pa ga je delo v delavnici premamilo in je prosil očeta, naj ga odpelje tja. Blaž Demšar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Magistrica Jožica Frigelj je po odločitvi strokovne komisije, učiteljev v iniciativi Učitelj sem! Učiteljica sem! in tudi javnosti postala učiteljica leta 2023. To je zadnje od številnih priznanj in nagrad, ki jih je prejela v 41 letih na svoji učiteljski poti. V štirih desetletjih se je nabralo veliko izkušenj in novih spoznanj, pravi in dodaja: »Otroci so vedno enaki, so vedoželjni, radovedni, spreminjajo se le razmere, v katerih živijo.«

Monika Skaberne je dolgoletna organizatorka koncertov in promotorka alternativne glasbe, v zadnjih desetletjih predvsem garažnega rocka, punk-rocka in delta bluesa. Na čelu založbe FV Music že od sredine 80-ih let spremlja in kroji slovensko alternativno glasbeno sceno. Organizirala je množico nastopov domačih in tujih bendov ter vrsto festivalov, nekaj let je sodelovala tudi pri programu KUD France Prešeren, ob zasedbi Avtonomnega kulturnega centra Metelkova v zgodnjih 90-ih letih pa je tam za dobro leto prevzela vodenje največje dvorane Gala hala. O tem, kako je pristala v rockovskih vodah, o vodenju ene naših največjih neodvisnih glasbenih založb, o turnejah po Ameriki, zasedbi Metelkove in srednješolskem bivanju v Amsterdamu, se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala z Aljo Zore. foto: Monika Skaberne, osebni arhiv

Ervin Hartman je zrasel v glasbeni družini, že njegov ded je kot otrok igral pri kmečki godbi na Remšniku na Kozjaku in ljubezen do glasbe se je nadgrajevala in prenašala iz roda v rod. Triindvajsetleten je prevzel Pihalni orkester KUD Pošta Maribor in ga vodil do leta 2019. Danes je še vedno aktiven v glasbeni šoli, vodi pa tudi čezmejno godbo veteranov Štajerske.

Leja Jurišič je plesalka, koreografinja in performerka. Deluje na presečišču sodobnega plesa, performativnih praks in gledališča. Kritična je do ekonomskega in političnega izkrivljanja osebnih in kolektivnih svoboščin, v svojih predstavah pa sodeluje z umetnicami in umetniki z različnih področij. Prestopa meje plesa, razbija konvencije ter na novo definira umetniški izraz. Je tudi ena izmed vodij festivala Spider, ki bo v sredini junija zavzel Plečnikovo gledališče v ljubljanskem Tivoliju. Lani je med predstavo utrpela hudo poškodbo kolena, a je vztrajna, da se vrne na odre tudi kot plesalka.

Jožica Bajc Pivec od nekdaj ceni in spoštuje naravo. »Sem človek zemlje«, pravi. Življenjske okoliščine, predvsem pa zagledanost v tisto, kar nam ponuja narava, je botrovalo zeliščarstvu, s katerim se ukvarja. Je ena od nosilk zeliščarstva kot nesnovne kulturne dediščine.Pozna učinke rastlin, dela tinkture, piše članke, pripravlja brošure o zdravilnih rastlinah, pa tudi vodi delavnice in predava, saj je znanje treba širiti, pravi.

Ko potujemo po Sloveniji, se pogosto čudimo, kako je mogoče, da smo tako močno degradirali prostor in krajino. Včasih dobimo občutek, da urbanizem v naši državi sploh ne obstaja, da se gradi stihijsko in vsevprek, z malo premišljenega načrtovanja in s še manj nadzora. Sem ter tja vznikajo nove stanovanjske soseske, tako individualnih hiš kot večstanovanjskih stavb, ki pa ne ponujajo povezanega življenja in kakovostnega javnega prostora. V tokratni oddaji Razkošje v Glavi gostimo Matevža Grando, arhitekta in publicista, svetovljana in lokalno dejavnega človeka. Človeka, ki svoje znanje o arhitekturi in urbanizmu z javnostjo deli v svojih kolumnah, z izdajanjem revije Outsider in programom obnovljene Plečnikove Trafike na Vegovi ulici v Ljubljani.

V Razkošju v glavi je z nami Ivan Zakeršnik iz Dravske doline. Sredi vojne vihre je kot vojak dveh vojska dopolnil dvajset let in zaradi doživetega nikoli več ni želel slišati ničesar o orožju. Raje je gradil hiše in čebelaril …

Glasba izraža tisto, česar ni mogoče ubesediti in kar ni mogoče zamolčati. In ta véIika dama umetnosti je vsakodnevna družica ene najbolj znanih glasbenih družin v Posavju – družine Strnad. Rudolf Strnad in Simona Rožman Strnad sta v slovenskem prostoru že odtisnila neizbrisljivo glasbeno stopinjo. Rudolf tudi kot dirigent Big banda Orkestra Slovenske vojske, soproga Simona pa je vse do lani kar 30 let vodila Mešani pevski zbor Viva Brežice. Dirigentsko palico je predala sinu Krištofu, študentu 3. letnika kompozicije Akademije za glasbo v Ljubljani, hči Veronika, ki je na Popevki 2022 navdušila s skladbo “Ljubim” in prejela nagrado za mladega obetavnega avtorja in izvajalca, pa se avgusta podaja na študij na znamenito univerzo Berklee College of Music v Bostonu. Za družino Strnad je glasba umetnost, pobliže vam jo predstavimo v najnovejši izdaji oddaje Razkošje v glavi..

Gostja tokratnega avtoportreta Razkošje v glavi je Jasna Dokl Osolnik, nekdaj uspešna tekmovalka v gimnastiki, danes pa direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto. V oddaji pojasnjuje, kako je njeno pot direktorice oblikovala njena nekdanja pot športnice; razmišlja o vztrajanju kljub na videz nemogočim preprekam; ter pripoveduje, kako je na gimnastičnih tekmovanjih lahko spoznavala svet, ko je bil ta še veliko bolj zaprt.

V oddaji Razkošje v glavi bo gost Matjaž Farič, koreograf, režiser, plesalec, umetniški vodja zavoda Flota in festivala Front@ v Murski Soboti. Že od otroških let se posveča različnim poetikam odrske umetnosti, strastno se je veliko učil in deloval prav v obdobju družbenih sprememb, ko je bil sodobni ples eden izmed najbolj prodornih izrazov v sodobni umetnosti 80. let. Takrat se je ta veja plesne komunikacije odmaknila od vplivov prejšnje evropske predvojne tradicije in od ameriških vzorov. Danes, po desetletjih, ko so mimo družbena gibanja za demokratizacijo in drugačno družbeno ureditev, pa sistemskih rešitev za boljše ustvarjalne in delovne pogoje predvsem za samozaposlene pri nas še vedno ni. Kljub temu za nastope še vedno najde veliko ustvarjalnih razlogov. Nekateri motivi ga celo večkrat nagovorijo, denimo partitura Posvetitev pomladi, ki je pred leti nastala v lutkovni priredbi. Sprehaja se od opernih in baletnih odrov do sodobnega gledališča, zanima pa ga tudi spektakel, ki ga režira za večje državne slovesnosti. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar.

Gašper Fabijan je doma iz Kranja, tam je končal osnovno šolo in gimnazijo, zdaj pa že nekaj let z družino živi v bližini Vojnika pri Celju. Tja ga je vodila ljubezen. Njegova izobraževalna pot pa je bila nekaj posebnega, kot to velja za vsakogar izmed nas. Gašper se je, ne da bi vedel zakaj, najprej vpisal na pravno fakulteto. Kot se spominja danes, se mu je to najbrž zdelo zelo posrečeno ali »kul«, kot v žargonu pravijo mladi. Seveda na pravni fakulteti ni prav zagnano študiral, ampak je bolj obiskoval predavanja. In potem se je, tudi povsem nenačrtno, odločil za arhitekturo, vmes pa je imel še različne druge zamisli, da bi študiral igralstvo ali glasbo. Ta nemir ga je spremljal tudi po vpisu in začetku predavanj na arhitekturi, vendar jo je kljub temu uspešno končal in rezultati so danes presenetljivi. Gašper Fabijan je gost v oddaji Razkošje v glavi, avtor oddaje je Milan Trobič.

Pri nevladnih organizacijah delujejo ljudje z veliko empatije, nekateri kot zaposleni, drugi kot prostovoljci ali pa oboje. To ni delo za vsakogar, ampak za tiste, ki imajo čut za sočloveka, za tiste, ki jih je življenje zaradi različnih okoliščin prikrajšalo. To je delo za tiste, ki so zagnani pri iskanju lepše prihodnosti za ranljive skupine. In to prav gotovo počne Jana Lampe, ki vodi mednarodne projekte pri Karitasu.

Suzana Tratnik je pisateljica in aktivistka. Že od srede osemdesetih je nepogrešljiv del LGBT-skupnosti. Je soustanoviteljica lezbične skupine LL v Ljubljani leta 1987 in sodelavka Festivala LGBT-filma. Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov. Suzana Tratnik je izjemna sogovornica, ki z izkušnjami in modrostjo družbi nastavlja ogledalo, s svojo literaturo pa tudi na polju umetnosti odpira pomembna vprašanja o marginaliziranih družbenih skupinah. Z večkrat nagrajeno pisateljico se je v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjal Miha Žorž.

Šestindvajsetega februarja je minilo 31 let od nezakonitega izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva Slovenije. Med njimi je bilo 5360 otrok. To je v novejši zgodovini naše države zagotovo črna lisa. Storjene so bile krivice, ki še danes niso odpravljene. Pravzaprav mnogih posledic izbrisa niti ni mogoče odpraviti. »Izbris mora biti del zgodovinskih učbenikov,« pravi danes Irfan Beširević, predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov, ki se takratnih dogodkov spominja takole:" Niso nam vzeli le stalnega bivališča. Vzeli so nam osebnost. Vzeli so nam ponos.«

Idrijčanka Metka Pavšič je igralka, pevka in animatorka. Je tudi socialna delavka in sourednica revije Rikoss. Predana je gledališču in prepevanju, ker, kot sama pravi, ji ponujata možnost, da raziskuje svoj glas in svoje telo in z njima vstopa v druge ljudi, drugačne svetove. V monodramah uprizarja ženske like. O tem, kako se vživi vanje in kako jih doživlja ter kaj ji pomeni igranje, bo pripovedovala v današnji oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.

Večkratna prvakinja v orodnem oziroma lednem plezanju, nekdanja reprezentantka v športnem plezanju, po izobrazbi biologinja z doktoratom iz biomedicine, zaposlena kot razvojna raziskovalna sodelavka na Očesni kliniki UKC Ljubljana. Vendar najprej mama in žena. Preveč za enega samega človeka? Za koga morda, vendar ne za doc. dr. Majo Šuštar Habjan, ki je poleg naštetega tudi lastnica treh psov in še marsikaj drugega. Tudi sogovornica, ki zna med vrsticami povedati veliko več kot naravnost.

Iztok Kovač ima v slovenskem sodobnem plesu prav posebno mesto. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je slovenski sodobni ples postavil v evropski kulturni prostor ter utrdil njegovo prepoznavnost v svetovnem merilu. Njegov obsežni opus obsega številne avtorske projekte in plesne filme. Iztok Kovač je velik zagovornik ustanovitve nacionalnega ansambla za sodobni ples, ki bi celotnemu polju utrl pot do večje veljave.

Zgledi vlečejo, bi lahko rekli o našem današnjem gostu Anžetu Koboli, ki prihaja iz Šalke vasi iz občine Kočevje. Zgodba pa se začne takole: njegov oče Matija je leta 1990 zaradi zaprtja poslovnega obrata v podjetju, v katerem so se ukvarjali z gozdarstvom, ostal brez službe. Preživeti le s plačo žene Slavice je bilo z dvema otrokoma zelo težko. Matiji ni uspelo najti nove zaposlitve, delo z lesom pa mu je bilo vedno zelo blizu. Po pogovoru in nasvetu mlajšega sina Anžeta, naj naredi kaj iz lesa, je sklenil, da bo postal samostojni umetnik in podjetnik. Že njegov oče je bil mojster ročnega rezbarjenja na Kočevskem in nadarjenost se je prenesla na Matijo, pa tudi na njegovega sina Anžeta. Matija je začel ročno izdelovati posode, imenovane nečke. In tako je nastalo družinsko podjetje Nečke, ki ga danes vodi njegov sin Anže Kobola, gost v oddaji razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.

Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je Marko Korenjak, bolnik z redko boleznijo, imenovano Willebrandova bolezen tip 3. Od decembra lani je Marko Korenjak predstavnik vseh organizacij bolnikov in civilne družbe, ki sodeluje z Evropsko agencijo za zdravila. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.

Nives Zalokar, ki ji že otroštvo ni prizanašalo s presenečenji in z nekaterimi nekonvencionalnimi postopanji njenih staršev ter starih staršev, katerih vraževerni svetovi so jo potiskali v temačne podobe domišljije, je v neutrudnem in ustvarjalnem iskanju izvirne avtentičnosti. Pred selitvijo v Avstralijo je bila pozorna na sodobno likovno umetnost, poleg tega pa se je posvečala tudi jogi. Pozneje, med desetletnim bivanjem v Avstraliji, ko je bila zasebno in študijsko v tesnem stiku s tamkajšnjo kulturo staroselcev, pa je odkrila univerzalne pomene, zavite v modrosti staroselcev. Ko je sobivala in sodelovala z aborigini je odkrila večplastnost medčloveških vezi in spoštovanja narave. Še vedno jo zanimajo tudi za druge duhovne prakse.

Dr. Mateja Gaber je lektorica na Oddelku za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, kjer z nemškim jezikom in kulturo spoznava predvsem študente primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine. Čeprav jo zanimajo najrazličnejše umetnostne zvrsti, stili in obdobja - od rock glasbe pa do klasičnega baleta in gledališča - že od svojega odraščanja v Prekmurju posebno naklonjenost goji do nemškega srednjega veka, še posebej do takratne viteške lirike. Če se je torej velik del svojega življenja potapljala v razkošje nekega povsem drugega časa, polnega princev in princes, pa njeno življenje močno zaznamuje tudi ljubezen do lepega in razkošja nasploh: pa naj gre za parfume in obleke, najrazličnejša umetniška dela ali pa velike pustne zabave, ki jih prireja na svojem domu in v katerih lahko - tako kot v fakultetni učilnici - vedno zasede glavno vlogo. O njenem življenju - utrinke iz katerega je nedavno popisala tudi v knjigi Svet, kot iz škatlice vzet - se je z Matejo Gaber za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Gostja oddaje Razkošje v glavi je dokorica Gaja Kos, urednica otroškega in mladinskega leposlovja, literarna kritičarka, pisateljica in prevajalka. V oddaji razkriva, v kakšni kondiciji je slovenska otroška in mladinska književnost; pretresa odgovornost urednikov, pisateljev in staršev pri vzgoji mladih bralcev; ter pojasnjuje, kako se v vlogi pisateljice prepušča drugim uredniškim rokam.

Slovenski paviljon za 18. mednarodno arhitekturno razstavo na beneškem nienalu, ki bo na ogled od 20. maja do 26. novembra letos, bo zasnovala skupina arhitektov mlajše generacije iz birojev Mertelj Vrabič Arhitekti, to so Matic Vrabič, Eva Gusel in Maša Mertelj, in Vidic Grohar Arhitekti, to sta Jure Grohar in Anja Vidic. Osrednja tema letošnjega arhitekturnega bienala, ki ga kurira britanska arhitektka, pedagoginja in piska Lesley Lokko, je Laboratorij prihodnosti. Kustosinja je odprla vprašanje nestabilnosti in polarizacije današnjega sveta, pri čemer je poudarila nujnost procesov dekolonizacije, zmanjšanja ogljičnega odtisa in skupnega delovanja. Potencial arhitekture bolj kot v stavbah, oblikah, materialih in strukturah vidi v njeni zmožnosti spreminjanja našega pogleda na svet ter v uresničevanju vizij sodobne, raznovrstne in inkluzivne družbe. Z Juretom Groharjem se je za današnjo oddajo Razkošje v glavi pogovarjal Miha Žorž

Gostja oddaje je doktorica Uršula Lipovec Čebron, predstojnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, profesorica in raziskovalka na področjih medicinske antropologije in antropologije migracij ter aktivistka, ki že desetletja daje glas marginaliziranim družbenim skupinam.

Arhitekt in borec za zaščito kulturne dediščine je svoje življenje preživel »v službi nejrevnejših, najbogatejših in že davno umrlih.« Arhitekt Milan Kovač je s svojo revolucionarno metodo zaščite arheološke dediščine zasnoval največji in večkrat nagrajen kitajski podzemni muzej: dva tisoč let star mavzolej cesarja Hang Yang Linga. Projektiral je zaščito več etruščanskih grobnic, egipčanske grobnice slikarja Nakhta in pevke Tawi ter nam nekoliko bližjih arheoloških ostalin, najdenih pod cerkvijo Sv. Jurija na Legnu. Še preden se je posvetil reševanju zgodovinskih ostankov domov umrlih je izdeloval je načrte za kuvajtske banke in vile tamkajšnjih bogatašev, v času naftne krize pa je pristal celo v švedskih pogajanjih za savdsko nafto. Nekaj časa je živel tudi na Šrilanki, kjer je za Unesco projektiral šole in doživel začetke družbenega vrenja, ki je kasneje pripeljalo do državljanske vojne. Ob tem je prepotoval tako rekoč ves svet ter se poglabljal ne le v lokalno arhitekturno in arheološko dediščino, ampak tudi v zgodovino in religijo vsakega prostora, ter vedno znova opozarjal na to, kako pomembno je ohraniti ostanke naše preteklosti. Svoje življenje je torej preživel, kot pravi v knjigi spominov z naslovom Utrinki arhitektove življenjske poti, »v službi nejrevnejših, najbogatejših in že davno umrlih«. Verjetno bi lahko dodali, da tudi v službi sedanjih in prihodnjih rodov. O nekaj epizodah iz njegovega raznolikega življenja se je z Milanom Kovačem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Družina dr. Marije Mojce Terčelj izvira iz Vipavske doline, iz Zapuž pri Ajdovščini. Tam je tudi preživela svoje najzgodnejše življenjsko obdobje. Njena mama pa prihaja iz Štajerske. Družina Terčelj se je pozneje preselila v Ljubljano. Dr. Marija Mojca Terčelj zato ni omejena z lokalno pripadnostjo, je Slovenka, po duši in svojem alter egu pa bolj Mehičanka kot Ljubljančanka. Študirala je na filozofski fakulteti v Ljubljani, na oddelku za etnologijo, ki je bila njen glavni predmet, drugi pa je bila filozofija. Za študij etnologije se je odločila že zelo zgodaj, ga tudi dokončala, vmes pa je veliko potovala. Ob vpisu na etnologijo si je namreč zadala cilj, da bo preučevala neevropske kulture. Najprej je želela preučevati afriške, vendar se je to pozneje spremenilo. Že kot študentka je namreč odšla na enoletno študijsko potovanje, ki ga je sama organizirala, v Peru, Bolivijo in Brazilijo. Nato se je odločila, da bo podiplomski študij nadaljevala v Latinski Ameriki, čeprav je bilo težko dobiti štipendijo. Dr. Marija Mojca Terčelj bo gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Še brez diplome je začel poučevati zgodovino na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, kamor je iz domačega Svetega Jurija ob Ščavnici še ne tako dolgo nazaj prihajal kot dijak. Že njegovi predniki so zbirali ostaline in pričevanja o preteklosti domačega okolja, sam pa je vse skupaj nadgradil in s svojim navdušenjem navdušuje tudi druge. Franc Čuš, profesor zgodovine in predsednik domačega Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine, ki mu ni težko usmerjati ekipe, ki pripravlja bogat zbornik domačega kraja ali pa na pomlad v družbi podobno mislečih in delujočih čez prometno cesto ob Blaguškem jezeru prenesti več tisoč žab. Ob vsem tem pa zahaja še v vinograd v bližnji Sovjak ali k čebelam. Pravijo, da je povsod navzoč s prepoznavno srčno predanostjo.

Ciril Horjak je slikar, ilustrator in ustvarjalec stripa. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. Mednarodno so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim Guardian, Le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.

Ciril Horjak je slikar, ilustrator in stripar. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. V mednarodnem prostoru so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim, the Guardian, le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa den Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.

Prekmurec Janez Janko Kodila izvira iz družine Kodila s Pečarovskega brega pri Murski Soboti, ki se je po drugi svetovni vojni naselila v vasi Márkišavci. In če te podatke dopolnimo še s tem, da je Janko Kodila zavetnik prekmurske šunke, znan podjetnik, vam bo jasno, kdo je naš gost. Njegova pot ni popolnoma običajna, kakršna bi veljala za družino, ki ima obrtno tradicijo razvito že tri rodove. Najprej je zašel v podjetniške vode, to mu pri tem, kar dela danes, pomeni praktično osnovo, temelj, brez katerega tudi v živilstvu oz. v kmetijstvu ne gre. Pri tem ga vodita strast in usmerjenost v razvoj, zanimajo ga nove poti, novi izdelki in predlogi. Na svoji podjetniški poti je že kmalu začel oblikovati in razvijati blagovno znamko z oznako Diši po Prekmurju, s katero je v verigo povezanih več manjših kakovostnih ponudnikov na področju turizma, kulinarike, živilstva in kmetijstva. In kakšna je bila pot Janka Kodile od Prekmurja do Malezije in Japonske? Več v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Mateja Gomboc je pisateljica, prevajalka, profesorica in avtorica učbenikov za slovenski jezik. V oddaji razgrinja, kako vanjo 'vstopi zgodba'; pojasnjuje, kako je za dobro pedagoško delo treba 'žareti'; ter ovrednoti prispevek njene družine k njenemu pisateljskem delu.

Ob koncu osnovne šole si vsakdo začrta svojo življenjsko pot oziroma se odloči, ali bo nadaljeval šolanje, študiral ali pa si bo poiskal zaposlitev. Pomembno vlogo ima pri nekaterih tudi to, kar počnejo njegovi starši. Maks Merela je tako sledil očetovim stopinjam, saj je imel njegov oče doma manjšo mizarsko delavnico, kjer se je Maks zaljubil v les. Poleg tega je oče delal v podjetju LIP Radomlje, kjer so izdelovali masivno pohištvo. Maks je po tej poti dobil tudi štipendijo in je potem nadaljeval šolanje na Srednji lesarski šoli v Ljubljani. Tam so bili tako odlična ekipa dijakov, se spominja Maks, da so se skupaj odločili, da bodo nadaljevali študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, smer lesarstvo. Ker je bil štipendist podjetja LIP Radomlje, se je po diplomi zaposlil v tem podjetju, kjer je po letu dni pripravništva pridobil status mladega raziskovalca iz gospodarstva. Po doktorskem študiju se je zaposlil na Biotehniški fakulteti. Izredni profesor dr. Maks Merela je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

»Politična imaginacija mora obstajati pri vsakem človeku. Človek mora sanjati, človek si mora želeti nečesa, se prepustiti nečemu, kar ni samo vsakdan, rutina, skrb za preživetje,« pravi dolgoletna aktivistka Aigul Hakimova, ki se je iz rodne Kirgizije v Slovenijo preselila pred dvajsetimi leti. Aigul Hakimova je že več kot dvajset let ena najbolj prepoznavnih in ognjevitih protagonistk različnih aktivističnih skupin in gibanj, ki opozarjajo na ljudi z roba slovenske družbe, pa naj gre za izbrisane, brezposelne, migrante in begunce ali pa tuje delavce, ki za minimalne zneske gradijo naše nakupovalne centre. Vendar pa je pri Kirgizijki, ki se občasno ukvarja tudi s turističnim vodenjem, vsaj tako kot družbeno angažiranje zanimiva tudi njena življenjska zgodba, ki je do tega angažiranja pripeljala in je z njim prežeta. O njenem odraščanju v sovjetski in post-sovjetski ruralni Kirgiziji, o tem, kako je iz tamkajšnje prestolnice Biškek, kjer je študirala mednarodne odnose in diplomacijo, prišla v Ljubljano in tu spoznala politično organiziranje »od spodaj«, ter o njenem pogledu na migracije in splošen družbeno-ekonomski razvoj postsocialističnega sveta, se je z Aigul Hakimovo za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

»Moje življenje se je začelo v majhnem zaselku pod vrhom Uršlje gore, imenovanem Plešivec. Tam sta nekoč pred drugo svetovno vojno stali dve graščini veleposestnika Skubica, ena je bila lovski dvorec. Med vojno je ena izmed teh zgradb pogorela, zraven nje pa je stala majhna lesena koča, v kateri so stanovali gozdni delavci. Eden izmed teh je bil tudi moj oče. Plešivca se spomnim le iz pripovedovanja staršev, ker sem bil še zelo majhen. Zanimivo je, da sem pri devetih mesecih zbolel za davico. V tistih krajih ni bilo ne cest ne elektrike, pozimi je bilo veliko snega in tako so me na sankah peljali več ur daleč v bolnišnico v Slovenj Gradcu. Tam so mi rešili življenje. V podobnem času je tudi sestrica moje poznejše žene, živeli so v Ljubljani, zbolela za davico, vendar je umrla, čeprav so bili zdravniki v mestu na dosegu.« Tako je začel pripoved o sebi Anton Lesnik, gost v oddaji Razkošje v glavi; njen avtor je Milan Trobič.

Ko je leta 1969 začel službovati kot profesor zgodovine in geografije na tedanji Srednji ekonomski šoli v Mariboru je bil manj kot desetletje starejši od svojih dijakinj in dijakov. Danes, ko jih šteje 80, je predsednik Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra v Mariboru in gost Razkošja v glavi. Profesor Aleš Arih iz Maribora. Preteklost in potovanja ga zanimata, odkar ve zase, zato odločitev za študij ni bila težka. Pedagoški poklic pa je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zamenjal za delo pri tedanjem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru. Tam in tedaj se je prvič srečal s tematiko, ki mu danes več kot le izpolnjuje čas. S člani Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra skrbi za ohranjanje spomina na čase, ki so mimo in na ljudi, ki jih že dolgo ni več. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.

Tine Schein je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Po izobrazbi je sicer arheolog, bil pa je eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to z ekipo tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.

Gost oddaje Razkošje v glavi je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Tine Schein, po izobrazbi sicer arheolog, je bil eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.

Saj je res dolgo živel v tujini, a je vseeno malce presenetljivo slišati avtorja najbolj uspešnega romana sodobne slovenske književnosti priznati: »Še danes se lažje izražam v angleščini kakor v slovenščini.« Najbolj brani, prodajno najbolj uspešni pa v mednarodnem okolju tudi največkrat prevedeni roman slovenske književnosti po drugi svetovni vojni – Čarovnikov vajenec Evalda Flisarja – pripoveduje o nezadovoljnem moškem srednjih let, ki se iz Evrope odpravi v Kašmir, da bi se visoko v tamkajšnjih gorah – pod budnim očesom modreca Joganande – soočil s samim seboj in svojimi demoni, predvsem z razbohotenim egom in krčevito potrebo po intelektualnem in materialnem obvladovanju oziroma posedovanju lastnega sveta. In čeprav imamo ob Čarovnikovem vajencu opravka z literarno izbrušenim besedilom, v katerem pač ne manjka očitno izmišljenih epizod, je vendarle obče znano, da roman precej neposredno izrašča iz avtorjeve osebne, avtobiografske izkušnje, iz vsega tistega torej, kar se mu je samemu primerilo. Ne le da Flisar sam tega nikoli ni skrival, junaka svojega romana je celo povsem eksplicitno poimenoval Evald. Toda kakšna je bila pot, ki je Flisarja iz Slovenije navsezadnje pripeljala pod vrhove Himalaje? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Evald Flisar (MMC / BoBo)

»Belo palico imam zato, da vas opozorim na svojo slepoto, in ne sebe na vašo!« »Celo v slepoti je lahko svet barvit, le pobarvati ga moraš sam.« Aforizma sta iz knjige Črna svila z raskavo obrobo – Aforizmi o slepoti, ki jo je napisal Valter Čučkovič. Ob današnjem mednarodnem dnevu bele palice smo v oddajo Razkošje v glavi povabili slepega pesnika in aforista Valterja Čučkoviča, ki se predstavlja z obširnim literarnim opusom. O njegovem življenju in ustvarjanju se je z njim pogovarjala novinarka Petra Medved.

Dr. Tamara Leskovar je doma s Hrušice pri Jesenicah, kot večina je šla študirat v Ljubljano, potem ko se je odločila za študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Po diplomi se je zaposlila v zasebnem arheološkem podjetju, kjer se je pri enem izmed projektov pokazala možnost za nadaljevanje študija. Od nekdaj so jo zanimali človeški posmrtni ostanki v arheoloških najdbah, te smeri pa v Sloveniji ni mogoče doštudirati neposredno, ampak se za to smer lahko specializirajo le biologi na Biotehniški fakulteti. Zato se je dr. Tamara Leskovar odločila, da bo znanje o človeških kosteh v arheoloških kontekstih pridobila v tujini, kjer je vpisala, študirala in zagovarjala znanstveni magisterij na priznani angleški univerzi Bradford, in potem se je kot mlada raziskovalka izpopolnjevala še v Združenih državah. Tako se je specializirala za človeško osteologijo in paleopatologijo. Dr. Tamara Leskovar je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je vsestranski pripovedovalec zgodb; glasbenik, raper, igralec in scenarist; Joseph Nzobandóra - Jose. V oddaji ob pomoči svojih izkušenj pretresa koncept identitete, razkriva pripovedno moč odra in pojasnjuje, zakaj ne sodeluje v 'rapovskih dvobojih'. Pred mikrofon ga je povabil Ambrož Kvartič.

Kipar Zoran Poznič, ki se vse bolj ukvarja z novomedijskimi praksami, načini sodelovanja med, kot se zdi, vse bolj poneumljenim človekom in skoraj pametnim strojem, razmišlja, kako denimo v transhumanem svetu humanizirati tehnologijo. Umetno inteligenco, ki je preplavila vse sisteme našega sveta, bi bilo namreč treba tako kot ljudi, ki smo se utaborili v coni udobja, uporabljati za namene večje empatije. Družbo namreč vse bolj vodijo principi manipulacije, konformistične formule in utilitarizem, človek pa postaja popredmeten. Država, celo galerijske in muzejske ustanove velikokrat ne prepoznavajo vrhunskih umetnic in umetnikov ter pomena sodobne umetnosti. V njegovem kiparskem opusu, spomnimo se le na njegovega robustnega Feniksa in posvetitev rudarjem vseh generacij v obliki ogromnega Prometeja, Zoran Poznič sam prepoznava svojo vpetost v težko temno zemljo Trbovelj. Tam je preživel svoja zgodnja leta, šel čez temo in svetlobo, se našel v gojišču mladih trboveljskih kulturnic in kulturnikov … Nekdanji minister za kulturo zdaj vodi krovno zvezo likovnih umetnikov, za njim je postavitev največjega Majskega salona do zdaj. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Razkošje v glavi.

Akademski kiipar Zoran Poznič, ki je magistriral s področja videa in novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, in se intenzivno ukvarja z novomedijskimi praksami, načini sodelovanja med, kot se zdi, vse bolj poneumljenim človekom in skoraj pametnim strojem, razmišlja, kako denimo v transhumanem svetu humanizirati tehnologijo.Umetno inteligenco, ki je preplavila vse sisteme našega sveta, bi bilo namreč treba tako kot ljudi, ki smo se utaborili v coni udobja, uporabljati za namene večje empatije. Družbo namreč vse bolj vodijo principi manipulacije, konformistične formule in kalkulativni um, človek pa postaja popredmeten. Država, celo galerijske in muzejske ustanove velikokrat ne prepoznavajo vrhunskih umetnic in umetnikov ter pomena sodobne umetnosti. V njegovem kiparskem opusu, spomnimo se le na njegovega robustnega Feniksa in posvetitev rudarjem vseh generacij v obliki ogromnega Prometeja, Zoran Poznič sam prepoznava svojo vpetost v težko temno zemljo Trbovelj. Tam je preživel svoja zgodnja leta, šel čez temo in svetlobo, se našel v gojišču mladih trboveljskih kulturnic in kulturnikov … Nekdanji minister za kulturo zdaj vodi krovno zvezo slovenskih likovnih umetnikov, ki pa ji država za tako številčno članstvo, dejavnosti in prizadevanja, primakne odločno premalo sredstev, kot bi šlo za kako manjše gasilsko društvo, je kritićen Poznič. Za njim je tudi postavitev največjega Majskega salona ZDSLU do zdaj, ki je letos nastala v sodelovanju z galerijo KIBLA PORTAL v Mariboru. Del razkošnih izkustev in spoznanj je delil tudi v pogovoru z Magdo Tušar. foto:Wikipedia

Izredna profesorica dr. Nadja Zupan Hajna, znanstvena svetnica, je diplomirala iz geologije leta 1987, 1990 končala magistrski študij in leta 2002 doktorirala iz geoloških znanosti; vse na Oddelku za geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Njena doktorska teza je bila posvečena raztapljanju apnenca, nepopolnemu raztapljanju v jamah in produkciji karbonatnih klastičnih jamskih sedimentov. Leta 1991 se je 3 mesece izpopolnjevala na McMaster University v Hamiltonu. Od leta 1987 je zaposlena kot raziskovalka na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, letos je postala tudi predsednica Mednarodne speleološke zveze. Dr. Nadja Zupan Hajna je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Dr. Jana S. Rošker je mednarodno priznana sinologinja, ki se tako raziskovalno kot predavateljsko ukvarja predvsem s kitajsko filozofijo od njenih začetkov do modernosti, prav posebej pa z vprašanji človekovega spoznanja. Vse od začetka 80-ih let, ko je prvič odšla na Kitajsko, stalno obiskuje to vzpenjajočo se velesilo in je v tesnem stiku tako z družbeno kot z akademsko resničnostjo tamkajšnjega življenja. Čeprav raziskovanje zavzema velik del njenega življenja, pa se je tokratna gostja Razkošja v glavi v slovenski prostor izjemno močno vpisala tudi drugače, in sicer kot ena od treh ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter dolgoletna predstojnica in predavateljica na tem oddelku. S priznano sinologinjo – ki jo kakšen od poslušalcev morda pozna tudi po njenem hobiju: džezovskem petju – smo za tokratno oddajo govorili njenem odraščanju v Prekmurju, študiju na Dunaju, obiskih hitro spreminjajoče se Kitajske, ustanovitvi oddelka in nenazadnje vprašanju, zakaj na Zahodu azijsko filozofijo tako pogosto spregledujemo ter v čem je tako drugačna od evropske misli. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi bo plesalec, koreograf in plesni pedagog Željko Božić. V oddaji pripoveduje o tem, da med gibanjem laže dobiva ideje, pojasnjuje vrednost uhajanja vsakršni formi in razmišlja o tem, kako se je definicija uspeha v njegovi karieri spreminjala.

Vanda Šega je svojo prvo pesniško zbirko Skrhane sanje objavila leta 1988 in zanjo prejela nagrado Jožeta Udoviča. Tako kot Jože Udovič, pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec, tudi Vanda Šega živi in ustvarja v okolju čarobnega in skrivnostnega cerkniškega jezera. Pesmi je začela pisati že v gimnaziji. Prvi zbirki so sledile še številne druge. Do zdaj je izdala 10 pesniških zbirk, zbirko kratke proze in dva romana. Zadnji - roman Polovica dvojine - je izšel pred kratkim. Ustvarjanje Vande Šege, ki je bila skoraj tri desetletja tudi naša RTV-kolegica, je tesno povezano s rahločutnim razumevanjem človeka, njegovih stisk in samoizpraševanja. Njeno delo je tako kot ona sama – polno čustev in posebne miline, ki očara in prepriča, da je prav, da si vzamemo čas drug za drugega. Kajti v sebi nosimo zgodbe in razmišljanje, ki jih lahko podelimo le med sabo.

Življenjske okoliščine človeka vodijo po različnih poteh in v različna okolja. In če ve, da so vzrok za to prave odločitve in če je zvest samemu sebi in svojim vrednotam, ni nič pretežko. Dr. Hubert Zeiler, ki se je rodil in pretežni del svojega življenja preživel v rodni Avstriji, danes nič ne okleva pri vprašanju, kje je doma. Doma je v Sloveniji. Hubert Zeiler je študiral gozdarstvo. Svojo poklicno pot je posvetil skrbi za divje živali v naravnem okolju, vplivu človeka na ta habitat in ozaveščanju, zakaj je treba skrbno čuvati biotsko pestrost. Je tudi ilustrator, slikar, avtor številnih strokovnih člankov in knjig – 15 jih je in med temi so tudi knjige za otroke. Na njegovem domu na Vrhu nad Višnjo Goro ga je obiskala Darja Groznik.

Daša Medvešček živi v Solkanu, kjer je obiskovala osnovno šolo, potem se je šolala na srednji šoli v Novi Gorici in Tolminu. Na Univerzi v Novi Gorici na Fakulteti za humanistiko je študirala slovenistiko in leta 2013 postala magistrica slovenistike, nato pa se je izobrazila še iz bibliotekarstva in postala bibliotekarka. Leta 2018 se je zaposlila v Knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, kjer dela na domoznanskem oddelku in skrbi za krajevno knjižnico v Desklah. Na domoznanskem oddelku hranijo gradivo, ki so ga izdali posamezniki in založbe in ki obravnava domoznansko tematiko, od etnografije do zgodovine in še česa. To gradivo prihaja z območja Severne Primorske, od Nove Gorice do Tolmina, Cerknega, Idrije in Ajdovščine, pa tudi zamejstva. Vendar Daša ni samo knjižničarka, je tudi vnukinja znamenitega Pavla Medveščka. Kaj to pomeni, pa v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.

Maja Kastelic, slovenska ilustratorka, se je rodila v Novem mestu. Po gimnaziji, ki jo je končala kot zlata maturantka, se je vpisala na akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Študij slikarstva je leta 2006 ob pomoči mentoric prof. Metke Krašovec in doc. dr. Nadje Zgonik končala z odliko in knjižno izdajo diplomskega dela pri Raziskovalnem inštitutu ALUO. Med letoma 2006 in 2010 se je posvečala znanstvenemu magistrskemu študiju in je na fakulteti za humanistične študije v Kopru vpisala predmet filozofija in teorije vizualne kulture. Od leta 2011 je v razvid samozaposlenih v kulturi na ministrstvu za kulturo vpisana kot slikarka, od leta 2014 pa tudi kot ilustratorka. Svoje slikarsko delo je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah, od leta 2012 pa se ukvarja z ilustratorskim delom za slovenske in tuje založnike. Prejela je vrsto pomembnih nagrad doma in na tujem. Živi in ustvarja v Trebnjem. Maja Kastelic je gostja v oddaji Razkošje v glavi; avtor je Milan Trobič.

Béla Szomi je človek mnogih strasti in zanimanj, od fizike, astronomije in šaha pa do glasbe, pesnjenja, prevajanja ter celo gobarjenja in zeliščarstva. Poslušalci našega radia ga verjetno najbolje poznajo kot vodjo glasbene skupine Kontrabant, ki že skoraj 20 let ustvarja in poustvarja etno in ljudsko glasbo, zaznamovano s Prekmurjem, kjer je Béla Szomi preživel svojo mladost, ter temu primerno polno besedil v najrazličnejših jezikih tega obmejnega področja, od prekmurskega narečja, pa do madžarščine in romskega jezika. In vendar to sploh ni osnovni poklic tokratnega gosta Razkošja v glavi. Béla Szomi je namreč že dobrih trideset let izjemno uspešen učitelj osnovnošolske fizike, njegovi učenci, ki se jim ogromno posveča tudi izven rednega pouka, pa dosegajo odlične rezultate tudi na področjih logike in astronomije. In kot da to ni dovolj, se naš gost v zadnjih letih vse intenzivneje ukvarja tudi s pisanjem pesmi in leposlovja ter prevajanjem iz madžarščine. O njegovem razgibanem in zanimivem življenju, ki ga na vsakem koraku prežemata iskrena radovednost in neverjetna energija, se je z Bélo Szomijem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Kot najstnik je sanjal, da bi imel »rock band«, da bi z njim in orkestrom nastopil na stadionu. Ali pa da bi pisal filmsko glasbo. Izpolnila se mu ni le ena, temveč kar obe želji. V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali glasbenika in skladatelja Tomaža Okrogliča Rousa, ki ga večina pozna kot klaviaturista skupine Siddharta. Sam zase pravi, da ga je toliko, da se ne more izraziti le skozi rock, tako da se je v zadnjem obdobju podpisal tudi pod glasbo v nekaj filmih, promocijskih videih in v nadaljevanki V imenu ljudstva.

Gostja tokratne oddaje Razkošje v glavi je pisateljica in visokošolska učiteljica angleščine, dr. Cvetka Sokôlov. V oddaji razkriva, kako se študij tujih jezikov danes temeljno razlikuje od študija pred desetletji; razmišlja o pomembnosti vživljanja in iskanja stika z otroštvom za pisanje mladinskih zgodb; ter pojasnjuje, zakaj nikoli ne piše v angleščini, ki jo sicer poučuje. Pred mikrofon jo je povabil Ambrož Kvartič.

Ob 31. obletnici razglasitve državnosti se bo svojega poslanskega dela v začetku 90-ih spomnila dr. Metka Mencin. "Ni mi žal – dobila sem dragoceno izkušnjo," pravi danes, ko se spominja tistega časa. A politika je le del njene poklicne poti. Metka Mencin je docentka socialne psihologije, predavateljica in raziskovalka – njeno osrednje raziskovalno zanimanje so stigmatizirane identitete, oblike diskriminacij in oblikovanje oblastnih razmerij znotraj znanosti, v psihologiji, izobraževanju, državnih politikah in vsakdanji komunikaciji. Je soavtorica več monografij ter avtorica številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov. V času tranzicije, če se vrnemo v 90-a, je bila predsednica Komisije za žensko politiko Skupščine Republike Slovenije. In njenim gorečim in neomajnim prizadevanjem v parlamentu, ki so jih spremljala prizadevanja civilne družbe in tudi drugih posameznikov in posameznic ter gibanj, gre zahvala za to, da je bil v slovensko ustavo, temeljni pravni akt, zapisan 55. člen o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Pot do tega člena pa ni bila lahka.

Primož Vitez je mož številnih talentov in precej raznolikih zanimanj: na Oddelku za romanistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti med drugim predava francoski govor pa pravopis in pravorečje; obilo tudi prevaja iz francoske književnosti 17. in 18. stoletja, prevod Voltairovih Filozofskih zgodb pa mu je pred leti prinesel prestižno Sovretovo nagrado; kot dramaturg je sodeloval pri več deset gledaliških uprizoritvah in za svoje delo prejel Smoletovo nagrado; je tudi pevec skupine Bossa de Novo, ki je nenavadno uspešno prenesla brazilsko glasbo v slovenski prostor. Pa je vsem tem Vitezovim raznorodnim dejavnostim mogoče poiskati kak skupni imenovalec? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi, ki ga je pripravil Goran Dekleva.

Roman Treven se je rodil v Ljubljani. Živi v Hotedršici v občini Logatec. Po izobrazbi je diplomirani inženir gozdarstva in obnovljivih virov. Zaposlen je v Zaposlitvenem centru Zarja 2, kjer je vodja in organizator dela za invalidne osebe. Je aktivni član v Kulturno turističnem društvu Hotedršica, kjer je trenutno predstavnik za kulturo in sovodja otroške in odrasle dramske skupine. Je pisec dramskih besedil, zbiralec ljudskega izročila v okolici Hotedršice in pisec otroških zgodbic oziroma pravljic, ki temeljijo na slovenskem ljudskem izročilu. Lani je prejel februarsko priznanje za izredne kulturne dosežke v občini Logatec. Leta 2020 je izdal svojo prvo slikanico z naslovom Barbara, kje si?, ki je bila prevedena tudi v latvijski jezik. V letu 2021 pa je v Avstriji izšla v slovenščini in nemščini, njegova tretja slikanica Lihardina gostija za pobalina. Roman Treven je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. Spodbuda za pisanje je bogato ljudsko izročiloRoman Treven se je rodil v Ljubljani. Živi v Hotedršici v občini Logatec. Po izobrazbi je diplomirani inženir gozdarstva in obnovljivih virov. Zaposlen je v Zaposlitvenem centru Zarja 2, kjer je vodja in organizator dela za invalidne ljudi. Je aktivni član v Kulturno turističnem društvu Hotedršica, kjer je trenutno predstavnik za kulturo. Je sovodja otroške in odrasle dramske skupine v KTD Hotedršica. Je pisec dramskih besedil, zbiralec ljudskega izročila v okolici Hotedršice in pisec otroških zgodbic oz. pravljic, ki temeljijo na slovenskem ljudskem izročilu. V letu 2021 je prejel februarsko priznanje za izredne kulturne dosežke v občini Logatec. Leta 2020 je bila izdana njegova prva slikanica z naslovom Barbara, kje si?, ki je bila prevedena tudi v latvijski jezik. V letu 2021 pa je v Avstriji izšla v slovenščini in nemščini, njegova tretja slikanica Lihardina gostija za pobalina. Roman Treven je gost v oddaji Razkošje v glavi. Slikanice   Vezan na izročilo Roman Treven po izobrazbi ni etnolog, jezikoslovec ali zgodovinar, pa vendar ga navdušuje prav nesnovna dediščina. Že od rane mladosti je rad poslušal stare pripovedi, ki so mu jih pripovedovali stari in prastari starši. Tako ga ljudsko izročilo že vseskozi spremlja in navdušuje.   Aktiven Roman Treven je aktiven v domačem kraju. Igra in režija Roman Treven nima nekih dodatnih hobijev, saj mu to, kar počne na kulturnem področju, prinaša veliko zadovoljstva.   Pisanje in zbiranje izročila Poleg mitoloških likov, kot so ajdovske deklice, škratje, vile, rezijanske dolgočese, in izmišljenih likov, kot so Dobrač in Budigoji, lahko v njegovih pravljicah opazimo tudi svetniške like iz ljudskih legend.   Roman Treven je takole končal pravljico Linhardina gostija za pobalina: "Kneginja Linharda je bila ponosna na Petra in Lupo. Povabila ju je k mizi in jima ponudila slastne medenjake. »Stokrat hvala,« sta se zahvalila Peter in Lupa. Linharda je pogledala goste in jih vprašala: »Bi morda še kod medenjake?« Gostje so dvignili roke in od navdušenja vriskali. Linharda, Peter in Lupa so se spogledali, se navihano nasmehnili ter začeli metati medenjake med goste. Ti so jih spretno ujeli in na tla ni padla niti drobtinica. Od takrat v Linhardini deželi lenčki-škrati, varno spijo v Dobračevi torbi. No, seveda se sem ter tja kateri zbudi. Morda spleza za vrat meni ali pa celo tebi! A tudi če se to zgodi, se spomniva čarobnih besed Dobrača: Oprosti, prosim, in hvala. Te besede imajo čudežno moč in še dandanes slabo v dobro obračajo.« Konec navedka.

Dr. Tomaž Toporišič je dramaturg, teatrolog, publicist, esejist, urednik, prevajalec, kritik in univerzitetni učitelj, ki se kot avtor in urednik pojavlja v nepreštevnem številu naslovov knjig in razprav. Najbolj se ujame z interaktivnim razmerjem drame in gledališča, tako v teoriji kot v zgodovini. Raziskovalno se podaja v 20. stoletje, saj spremlja levitve in preobrazbe medijev gledališča in literature skozi čas, vsakokratna moč kreativnih praks pa ga vedno znova očara, tudi v najbolj sveži, sodobni obliki in pojavnosti, ko družbe lebdijo v negotovosti transhumanizma, postresnice in postdemokratičnosti, gledališče pa izumlja, dokumentira, postavlja ogledala, odgovarja, se igra in vedežuje.Iz gledališkega zapeljevanja skozi ranljivosti in krize med nevarna razmerja dramatike in gledališčaDr. Tomaž Toporišič je dramaturg, teatrolog, publicist, esejist, urednik, prevajalec, kritik in univerzitetni učitelj, ki se kot avtor in urednik pojavlja v nepreštevnem številu naslovov knjig in razprav. Najbolj se ujame z interaktivnim razmerjem drame in gledališča, tako v teoriji kot v zgodovini. Raziskovalno se podaja v 20. stoletje, saj spremlja levitve in preobrazbe medijev gledališča in literature skozi čas, vsakokratna moč kreativnih praks pa ga vedno znova očara, tudi v najbolj sveži, sodobni obliki in pojavnosti, ko družbe lebdijo v negotovosti transhumanizma, postresnice in podemokratičnosti, gledališče pa izumlja, dokumentira, postavlja ogledala, odgovarja, se igra in vedežuje. Dimenzije, ki ga zanimajo, se namreč ne razpredajo le po slovenskem prostoru, njegov razgled se širi zunaj evropocentričnega miljeja, zanimata ga sovpadanje in prepletenost drugih, večkrat spregledanih kulturnih tradicij. Čeprav je v očišču Tomaža Toporišiča gledališče v navezi z literaturo, pa vedno zajema iz sovplivnosti praks v zgodovini vseh umetnosti, iz njihove vezljivosti in semiotičnosti. Pri tem je vedno v dialogu s pomembnimi teoretiki svetovnega formata. Dolgo je bil tudi sam močno neposredno vpet v ustvarjalne gledališke procese, čeprav se dramaturškemu delu in sodelovanju z izbranimi režiserji ne odreka tudi zdaj. Zdi se, da je najbolj močan pečat pustil v Slovenskem mladinskem gledališču, v katerem je v različnih vlogah in funkcijah deloval v najlepših in plodnih, inovativnih in zagnanih 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, nekaj let pa mu je ostal zvest tudi po prelomu tisočletja. Bil je med ustanovitelji in vodji festivala Exodos. Njegova bit se z gledališčem tako prekriva, da je običajno njegova zasebna oseba nekoliko zadržana v hladni senci. S Tomažem Toporišičem se je za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Magda Tušar.

Jože Kastelic je bil 40 let zaposlen in na koncu tudi vodil Intertrade, eno od petih velikih podjetij za mednarodno trgovino v nekdanji Jugoslaviji, ki je bilo leta 1952 ustanovljeno, da bi skozi čezmejno poslovanje pridobilo devizna sredstva, ki jih je država nujno potrebovala za uvoz izdelkov z zahoda. Čeprav je podjetje s sedežem v Ljubljani delovalo po vsem svetu in imelo na svojem vrhuncu več kot 1200 zaposlenih ter vrsto podružnic v tujini, pa je bil Kastelic večino svoje kariere zadolžen predvsem za trgovanje z državami v razvoju, kjer je skrbel za pospeševanje blagovne menjave, prenos tehnologij ter razvoj industrijskih podjetij. Pri tem pa je seveda v različne afriške, bližnje in daljnovzhodne ter južnoameriške države tudi redno potoval in v nekaterih celo prebival. V 60-ih in 70-ih je tako skupno osem let preživel v Egiptu, od koder je pokrival tudi druge dele Severne Afrike in Bližnji Vzhod, v 80-ih pa je šest let delal v Indiji kot direktor Intertradovega podjetja Yugo Intraco, ki je imelo tam tolikšen vpliv, da je v resnici delovalo kar kot neke vrste neformalno jugoslovansko veleposlaništvo. O njegovem izredno zanimivem življenju, tesno sprepletenem z zgodbo podjetja Intertrade in širšim kontekstom jugoslovanskega trgovinskega povezovanja s tretjim svetom, ki ga je močno vzpodbudilo tudi takratno Gibanje neuvrščenih, je z Jožetom Kastelicem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.»Ne razumem, kako danes ljudje na vse gledajo samo skozi denar,« pravi ekonomist, ki je v okviru podjetja Intertrade skrbel za trgovanje Jugoslavije z državami v razvoju ter pri tem dolga leta bival v Indiji in EgiptuJože Kastelic je bil 40 let zaposlen in na koncu tudi vodil Intertrade, eno od petih velikih podjetij za mednarodno trgovino v nekdanji Jugoslaviji, ki je bilo leta 1952 ustanovljeno, da bi skozi čezmejno poslovanje pridobilo devizna sredstva, ki jih je država nujno potrebovala za uvoz izdelkov z zahoda. Čeprav je podjetje s sedežem v Ljubljani delovalo po vsem svetu in imelo na svojem vrhuncu več kot 1200 zaposlenih ter vrsto podružnic v tujini, pa je bil Kastelic večino svoje kariere zadolžen predvsem za trgovanje z državami v razvoju, kjer je skrbel za pospeševanje blagovne menjave, prenos tehnologij ter razvoj industrijskih podjetij. Pri tem pa je seveda v različne afriške, bližnje in daljnovzhodne ter južnoameriške države tudi redno potoval in v nekaterih celo prebival. V 60-ih in 70-ih je tako skupno osem let preživel v Egiptu, od koder je pokrival tudi druge dele Severne Afrike in Bližnji Vzhod, v 80-ih pa je šest let delal v Indiji kot direktor Intertradovega podjetja Yugo Intraco, ki je imelo tam tolikšen vpliv, da je v resnici delovalo kar kot neke vrste neformalno jugoslovansko veleposlaništvo. O njegovem izredno zanimivem življenju, tesno sprepletenem z zgodbo podjetja Intertrade in širšim kontekstom jugoslovanskega trgovinskega povezovanja s tretjim svetom, ki ga je močno vzpodbudilo tudi takratno Gibanje neuvrščenih, je z Jožetom Kastelicem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.

Naša tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi je Manja Žugman, profesorica slovenščine, ki znanje predaja najranljivejšim otrokom – tistim v bolnišnici. Po dolgih letih poučevanja je lani, ko so praznovali 70-letnico delovanja, postala vodja Bolnišnične šole OŠ Ledina. Čeprav ji zato zmanjkuje časa za hobije, še vedno ostaja zvesta svoji drugi ljubezni – pisanju kritik in pesmi – ter ohranja naklonjenost mladim in veselje do poučevanja."Vedno sem čutila naklonjenost do mladih in veliko željo po prenašanju znanja in izkušenj"Naša tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi je Manja Žugman, profesorica slovenščine, ki znanje predaja najbolj ranljivih otrokom – tistim v bolnišnici. Po dolgih letih poučevanja je lani postala vodja Bolnišnične šole OŠ Ledine, ki v tem šolskem letu praznuje 70. obletnico delovanja. Čeprav ji zaradi tega zmanjkuje časa za hobije, še vedno ostaja zvesta svojim drugim ljubeznim - pisanju kritik in pesmi - ter ohranja naklonjenost do mladih in veselje do poučevanja.

Verjetno ni slovenskega knjižničarja, bibliotekarja, založnika in podpornika knjižnic, ki bi ne poznal Darje Lavrenčič Vrabec in njenega prispevka k slovenski mladinski književnosti in knjižničarstvu. Danes zaposlena v Mestni knjižnici Ljubljana kot vodja Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo ter vrsto let tudi kot vodja Oddelka za otroke in mladino Knjižnice Otona Župančiča sodeluje pri številnih projektih tako znotraj knjižnice kot tudi v povezavi z drugimi institucijami. Ob obsežni bibliografiji in dolgem seznamu izvedenih predavanj jo odlikujejo izjemne osebnostne lastnosti in strokovne sposobnosti, zaradi katerih jo vabijo v mnoge odbore, komisije in žirije, v sodobnem jeziku pa jo tako lahko poimenujemo kar legenda mladinske književnosti in knjižničarstva. O njenem delu in ljubezni do branja in knjig več v tokratni oddaji Razkošje v glavi, v kateri se je z mag. Darjo Lavrenčič Vrabec pogovarjala Tadeja Bizilj."Hodite po svetu s široko odprtimi očmi, bodite radovedni, tisto, česar ne veste pa preverite v knjigah, ki so zakladnica znanja, idej in informacij."Verjetno ni slovenskega knjižničarja, bibliotekarja, založnika in podpornika knjižnic, ki bi ne poznal Darje Lavrenčič Vrabec in njenega doprinosa k slovenski mladinski književnosti in knjižničarstvu. Danes zaposlena v Mestni knjižnici Ljubljana kot vodja Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo ter vrsto let tudi kot vodja Oddelka za otroke in mladino Knjižnice Otona Župančiča sodeluje pri številnih projektih tako znotraj knjižnice kot tudi v povezavi z drugimi institucijami. Ob obsežni bibliografiji in dolgem seznamu izvedenih predavanj jo odlikujejo izjemne osebnostne lastnosti in strokovne sposobnosti, zaradi katerih jo vabijo v mnoge odbore, komisije in žirije, v sodobnem jeziku pa jo tako lahko poimenujemo kar legenda mladinske književnosti in knjižničarstva. O njenem delu in ljubezni do branja in knjig več v tokratni oddaji Razkošje v glavi, v kateri se je z mag. Darjo Lavrenčič Vrabec pogovarjala Tadeja Bizilj.

Darija Cvikl pravi, da jo opredeljuje predvsem veselje do dela z ljudmi in radovednost. Živi v Celju in skupaj z možem sta ponosna Celjana, doda z nasmehom. Svojo energijo posveča predvsem družini, je mati dveh fantov. Matija in Luka sta študenta, eden na arhitekturi, drugi na področju kineziologije. Darija je vesela, da sta uspešna na poteh, ki sta si ju izbrala. Sicer pa je Darija Cvikl univerzitetna diplomirana ekonomistka, predavateljica na Višji šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu in že od leta 2015 si prizadeva za institucionalizacijo gozdnega turizma v Sloveniji. Je prva, ki se je znanstveno lotila opredelitve gozda kot turistične destinacije in utemeljitve modela turistične privlačnosti gozda. To je tudi tema njene doktorske naloge na programu Inovativni turizem na Fakulteti za turizem in šport Univerze na Primorskem. Darija Cvikl je gostja oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.Gozd je naše največje bogastvo in naravni turistični kapital, v njem se skriva panacea, čudežno zdravilo za vse bolezni na svetuDarija Cvikl je univ. dipl. ekonomistka. Od leta 1993 do 2013 je bila zaposlena v gospodarskem sektorju (kot direktorica veleprodajnega programa, vodja marketinga in koordinatorica veleprodaje na zunanjih trgih). Od leta 2014 se ukvarja z gozdnim turizmom, trenutno končuje doktorski študij na programu Inovativni turizem, UP, FTŠ Turistica ter predava na VSŠ Bled. Prizadeva si za inovativno turistično rabo nelesnih gozdnih produktov in socio – kulturnih vrednot gozda. Na temo gozdnega turizma je od leta 2015 objavila nekaj strokovnih in znanstvenih prispevkov. Osebno je zavezana promoviranju in uresničevanju gozdnega turizma na vseh ravneh: institucionalni, gospodarski in družbeni. Gozdni turizem vidi kot komplementarno in koristno dopolnitev k trajnostnemu, večnamenskemu in interdisciplinarnemu krožnemu biogospodarstvu. Darija Cvikl je gostja oddaje Razkošje v glavi. Darija Cvikl pravi, da jo opredeljujeta predvsem veselje do dela z ljudmi in radovednost. Živi v Celju in skupaj z možem sta ponosna Celjana, doda z nasmehom. Svojo energijo posveča predvsem družini, je mati dveh fantov. Matija in Luka sta študenta, eden na arhitekturi, drugi na področju kineziologije. Darija je vesela, da sta uspela na poteh, ki sta si ju izbrala. Sicer pa je Darija Cvikl, kot rečeno, predavateljica na Višji šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu in že od leta 2015 si prizadeva za institucionalizacijo gozdnega turizma v Sloveniji. Je prva, ki se je znanstveno lotila opredelitve gozda kot turistične destinacije in utemeljitve modela turistične privlačnosti gozda. To je tudi tema njene doktorske naloge na programu Inovativni turizem na Fakulteti za turizem in šport Univerze na Primorskem. Mentorica Darija Cvikl je mentorica številnih diplomskih nalog na temo obvladovanja in upravljanja komunikacije z gosti, multikulturnosti, gozdnega turizma, uporabi neurolingvističnih veščin pri izvajanju vodstvenih nalog, zadovoljstva zaposlenih timskega dela, obvladovanja stresa na delovnem mestu. Študentje 2. letnika Višje šole za gostinstvo, velnes in turizem Bled so pod mentorstvom predavateljice Darije Cvikl izvedli usposabljanje gostinskega osebja regionalnih hotelirjev in gostincev za delo z gosti s posebnimi potrebami. Projekt je z donacijo podprla tudi Občina Tržič. Gozd Osnovno izhodišče pri raziskovanju vseh novih oblik doživljanja gozda je Dariji Cvikl spoštovanje ekosistemskega principa in trajnostnega pristopa z namenom ohranjanja biotske raznovrstnosti, hkrati z opredelitvijo poslovnega prihodkovnega modela iz navedenih gozdnih dejavnosti za turistični namen na eni strani in za javno dobro na drugi. Do zdaj je opravila tri pomembne raziskave na to temo: 1. Izvedla je interdisciplinarno celovito znanstveno opredelitev nabora turističnih atributov gozda. Te je pridobila na podlagi konsenza devetih strok (svetovno) priznanih znanstvenih delavcev in strokovnjakov s področja gozdarstva, lesarstva, ekonomije, mikologije, športa in rekreacije, turizma, gostinstva, medicine, psihologije. Na teh osnovah je prva na svetu podala celovito definicijo gozdnega turizma.   2. Opredelila je tudi dejavnike turistične privlačnosti gozda in na tej podlagi opredelila tiste segmente turistov, ki predstavljajo tržne niše za prihodnji razvoj trajnostnega gozdnega turizma v krožnem biogospodarstvu – raziskava je bila izvedena na turistih iz 26 držav. 3. Izvedla je segmentacijo gozdnih turistov in oblikovala razviti model splošne turistične privlačnosti gozda. Izvedla je prvo interdisciplinarno raziskavo v Sloveniji (verjetno celo tudi v Evropi, svetu) o blagodejnih in zdravilnih učinkih gozdne terapije na turista na destinaciji Kranjska Gora. Na podlagi odličnih rezultatov te raziskave jo je k sodelovanju povabil g. dr. Steve Taylor, direktor vodilnega partnerja University of the Highlands and Islands in predstavnik strokovnega konzorcija, ki se je oblikoval v okviru evropskega projekta HORIZON-CL6-2022-COMMUNITIES-02-two-stage (resilient, inclusive, healthy and green rural, coastal and urban communities). Na mednarodnem združenju za certificiranje terapevtskih gozdov ISFT so Darijo Cvikl imenovali za guvernerko Slovenije. Povezovanje Za Darijo Cvikl je pomembno povezovanje, timsko delo. Slikarka Leta 2007 so med drugim takole zapisali: "Poleg univerzitetnega študija ekonomije, ki ga je končala v Mariboru leta 1993, je svoje znanje izpopolnjevala tudi v umetnosti. Najprej prek Djemala Djokovića, akademskega slikarja, ki jo od leta 1998 spoznava s skrivnostmi kolorita, in potem prek občasno konstruktivne kritike Darinke Pavletič Lorenčak, prek katere skuša sprejeti zakonitosti akvarelov. Leta 2003 čuti potrebo po novih spoznanjih, zato se pridruži šoli akademskega slikarja Štefana Marflaka."        

Dediščino razumemo vsak po svoje. Za nekatere pa ta beseda ni samo pojem, ampak tudi konkretno izhodišče ali navdih za stvari, ki jih počnejo. Tako je dediščina navdihnila tudi Katarino Karlovšek, ki se ukvarja s številnimi stvarmi, med drugim tudi s slovenskim ornamentom. Tega pa je odkrival, raziskoval in poustvarjal njen ded, znameniti Jože Karlovšek, ki je ustvaril tako obsežen opus, da bi se z njim lahko ukvarjale tri generacije raziskovalcev. Danes bi Jožeta Karlovška lahko brez zadržkov imenovali multidisciplinarni umetnik, in to je po njem podedovala tudi njegova vnukinja Katarina Karlovšek. Ona ne zajema samo iz bogate zakladnice slovenskega ornamenta, ampak se ukvarja še z marsičim. Na primer z organizacijo kompleksnih mednarodnih prireditev in dogodkov, med katere sodijo evropska prvenstva v različnih športih in snemanje tujih filmskih ekip v Sloveniji. Katarina Karlovšek je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.Podjetnica, ki se ukvarja s kompleksnimi mednarodnimi organizacijskimi projekti in tudi s slovenskim ornamentomDediščino razumemo vsak po svoje. Nekaterim pa ta beseda ni samo neki pojem, ampak tudi konkretno izhodišče ali navdih za stvari, ki jih počnejo. Tako je dediščina navdihnila tudi Katarino Karlovšek, ki se poleg številnih drugih stvari ukvarja tudi s slovenskim ornamentom. Tega pa je odkrival, raziskoval in poustvarjal njen ded, znameniti Jože Karlovšek, ki je ustvaril tako obsežen opus, da bi se z njim lahko ukvarjale tri generacije raziskovalcev. Jože Karlovšekfoto: www.wikipedia.si Razstava Na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) v Ljubljani z naslovom Ljudska umetnost med domom in svetom, je med drugih predstavljen tudi bogat opus Jožeta Karlovška ter kolekcija, razstava bo na ogled do konca letošnjega leta. Danes bi Jožeta Karlovška lahko brez zadržkov imenovali multidisciplinarni umetnik in to je po njem podedovala tudi njegova vnukinja Katarina Karlovšek. Ona pa ne črpa samo iz bogate zakladnice slovenskega ornamenta, ampak se ukvarja še s številnimi drugimi rečmi. Indija Katarina Karlovšek se ukvarja tudi z organizacijo kompleksnih mednarodnih prireditev in dogodkov, med katere sodijo evropska prvenstva v različnih športih in tudi snemanja tujih filmskih ekip v Sloveniji. Po njeni zaslugi so indijski filmski producenti  "odkrili Slovenijo".         Tisočere zgodbe Glasba Dobrodelnost Dediščina Katarino Karlovšek navdušujeta izjemna zapuščina njenega deda Jožeta Karlovška in njegova izjemna ustvarjalna energija. Rojen je bil leta 1900 v Šmarjeti na Dolenjskem, večji del življenja pa je preživel v Domžalah, kjer si je ustvaril dom in družino. Kako obsežena je paleta slovenskih ornamentov Jožeta Karlovška, pove podatek, da so ti ornamenti našli pot, kot radi rečemo, na kozarce, steklenice, srebrnike in nenazadnje na mašne plašče za Marijino svetišče na Brezjah.   Vedno aktivna Šport Poslovni svet Temelji Katarina Karlovšek črpa svojo moč iz svoje družine.    

Gostja oddaje Razkošje v glavi je klasična filologinja ter prevajalka iz stare in nove grščine Jelena Isak Kres.Klasična filologinja ter prevajalka iz stare in nove grščineGostja oddaje Razkošje v glavi je klasična filologinja ter prevajalka iz stare in nove grščine, Jelena Isak Kres. V oddaji razkriva, kako starogrške in rimske zgodbe nagovarjajo sodobnega človeka, pojasnjuje, kako zahteven proces je prevajanje tako starih besedil, in pripoveduje o tem, kako živi skupnost navdušencev nad antiko v Sloveniji. Grščina je preprosto en lep jezik - zdi se mi, da se v njem čuti vse to njihovo morje, vsi ti njihovi otoki. Stara antična besedila niso zgodbe, ki bi bile povedane kar tako. Nastajale so in se brusile skozi tisočletja in nam še danes nastavljajo ogledalo. Odkrivanje pomenov vseh drobcev v starih besedillih je danes nemogoče. Pri njih smo zato pred veliko uganko oziroma skrivnostjo - pred neko romantično razvalino, obraslo z bršljanom in travo, ki jo raziskuješ in si poskušaš predstavljati, kaj je bilo nekoč.

Vojna v Ukrajini je v beg pognala več milijonov ljudi, predvsem ženske in otroke. V medijih spremljamo ponujanje pomoči ljudi, ki so jih pričakali na meji. Tudi v državah, v katerih najdejo zatočišče, je veliko pripravljenosti pomagati v stiski. Vendar ta pomoč ni vedno le iskrena. Ranljivost lahko vodi tudi v trgovino z ljudmi, ki ima veliko obrazov oziroma zgodb. Katjuša Popovič je soustanoviteljica Društva Ključ, ki deluje od leta 2001. Kar 19 let je bila tudi njegova predsednica. Zgodbe žrtev trgovine z ljudmi je začela spremljati že kot kriminalistka.V Društvu Ključ že 21to leto pomaga žrtvam trgovine z ljudmiVojna v Ukrajini je v beg pognala več milijonov ljudi, predvsem ženske in otroke. V medijih spremljamo ponujanje pomoči ljudi, ki so jih pričakali na meji. Tudi v državah, v katerih najdejo zatočišče, je veliko pripravljenosti pomagati v stiski. Vendar ta pomoč ni vedno le iskrena. Ranljivost lahko vodi tudi v trgovino z ljudmi, ki ima veliko obrazov oziroma zgodb. Katjuša Popovič je soustanoviteljica Društva Ključ, ki deluje od leta 2001. Kar 19 let je bila tudi njegova predsednica. Zgodbe žrtev trgovine z ljudmi je začela spremljati že kot kriminalistka.  

Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je pevec, učitelj, igralec, sihronizator ter radijski in odrski moderator Marjan Bunič. V oddaji razkriva, kje in kako se vzpostavljajo povezave med javno nastopajočimi in njihovimi publikami, pripoveduje zgodbe iz popularno-glasbenih in glasbeno-gledaliških zaodrij, ter pojasnjuje, kako se trema z leti izkušenj spremeni. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.Gojitelj pesmi in jezikaGost tokratne oddaje Razkošje v glavi je pevec, učitelj, igralec, sihronizator ter radijski in odrski moderator Marjan Bunič. V oddaji razkriva, kje in kako se vzpostavljajo povezave med javno nastopajočimi in njihovimi publikami, pripoveduje zgodbe iz popularno-glasbenih in glasbeno-gledaliških zaodrij, ter pojasnjuje, kako se trema z leti izkušenj spremeni. Kdaj pa kdaj se vprašam, koliko ljudi se je moje delo dotaknilo in predvsem na kakšen način se jih je - je v njih sprožilo kaj dobrega? Je kaj premaknilo? Ali pa jih je pustilo hladne? In najslabše je, če jih je pustilo hladne. Med različnimi govornimi situacijami ne spreminjam jezika, pač pa prilagajam vsebino. Če sem na primer voditelj na neki veselici, poskrbim, da je vsebina bolj zabavna, zbadljiva - ob tema pa nikakor ne siromašim jezika. Tu in tam sem na oder stopil tudi kot solist, vendar sem ob vsem prepihu in nervozi raje ostal v ozdaju. Iskreno mi je bilo to precej lepše. Ne pravim pa, da lažje - tisti, ki to poznajo, vedo, da mora spremljevalni vokal opraviti hudo delo.

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.Njena zbliževanja filozofije in znanosti v besedni umetnostiMožnosti genskega spreminjanja nekaterim ljudem budijo upe, da bo mogoče pozdraviti njihove neozdravljive bolezni, popraviti, nadomestiti, zakrpati pomanjkljivosti in duševne luknje, oljašati življenje in narediti ljudi bolj srečne. Vendar smo do takšnih znanstvenih revolucij navadno zadržani, čeprav znanja in tehnologije, ki bi jih omogočile, že imamo. Veliko je etičnih vprašanj, ki opozarjajo na možne zlorabe, odrekanja odgovornosti pri ljudeh, ki bi uporabljali nedavno odkrita orodja, na razne selekcije, privilegiranosti in na deprivilegiranosti, številne možne napake in na pomanjkljiv družbeni nadzor. O takšnih in drugačnih rečeh se sprašuje dr. Tina Bilban, ki se o teh dilemah sprašuje kot pisateljica in filozofinja, čeprav njena dejavnost v polju literature zavzema veliko širši prostor, omeniti pa velja tudi, da je bila kot podoktorska raziskovalka s področja filozofije nekaj časa zaposlena na dunajskem Inštitutu za kvantno optiko in informacijo. Njena bibliografija zajema filozofske in fizikalne teorije časa ter njihovo aplikacijo na sodobno literaturo. Doslej je za odraslo bralno občinstvo napisala zbirko kratkih zgodb Interferenca, bolj odmeven pa je bil roman Hvala za škarje, v katerem se močno poglablja v odnose med družbo, filozofijo in genetiko. Čeprav je delno zaposlena na Inštitutu Nove revije, kot samostojna kulturna delavka piše tudi knjige za odraščajoče bralce. Med drugim jo zelo zaposluje delo predsednice slovenske sekcije IBBY, je tudi članica strokovnega odbora Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig. Literaturo pojmuje tudi kot most razumevanja med različnimi ljudmi, različnih kulturnih okolji in kot vez med mladimi in starejšimi.  

Medijska psihologinja mag. Martina Peštaj je prag Televizije Slovenija prvič prestopila pred četrt stoletja, zadnjih šest let pa je urednica Otroškega in mladinskega programa. V oddaji Razkošje v glavi razkriva, kako pridobiva odzive najmlajših gledalcev, pripoveduje, kako je slovenska medijska produkcija za otroke in mladostnike vpeta v mednarodno dogajanje, in pojasnjuje, zakaj bo ustrezna vsebina v ustreznem trenutku otroka vedno navdušila. Urednica uredništva otroških in mladinskih oddaj na Televiziji SlovenijaMedijska psihologinja, mag. Martina Peštaj, je prag Televizije Slovenija prvič prestopila pred četrt stoletja, zadnjih šest let pa vodi uredništvo otroških in mladinskih oddaj. V oddaji Razkošje v glavi razkriva, kako pridobiva odzive najmlajših gledalcev, pripoveduje, kako je slovenska medijska produkcija za otroke in mladostnike vpeta v mednarodno dogajanje, in pojasnjuje, zakaj bo ustrezna vsebina v ustreznem trenutku otroka vedno navdušila. Moj mlajši sin na vprašanje: "Kaj pa delajo tvoji starši?" mirno odgovori, da njegova mama gleda risanke. Ob sobotah dopoldne pogosto sedim doma ter gledam eno oddajo za drugo. Ko je te sobote konec, pa si vedno znova rečem: "Resnično dobro delamo!" In sem zares ponosna urednica. Naš program ne dela niti za vodstvo, niti za politiko, pač pa izključno za otroke in mlade – njim smo odgovorni in njim smo predani.

Ljudje smo zelo različni in prav je tako. Nekateri smo bolj ali manj odprti, spet drugi o sebi ne povedo veliko in se raje predstavijo s svojim delom, projekti in načrti. Ena takih je tudi Karla Kofol, ki veliko raje govori o svojem zanimivem delu kot o sebi. Karla Kofol je etnologinja, kustosinja v Tolminskem muzeju. Prihaja s Šentviške planote, to je svet, ki se dviga med dvema rekama, med dolino reke Bače in dolino reke Idrijce. Doma je iz manjše vasice z okrog 70 hišami z imenom Pečine. Pri njej doma so imeli gostilno, ki jo je vodila mama, oče pa je bil voznik. Karla Kofol pravi, da je bila to povsem povprečna delavsko-kmečka družina, saj je Šentviška planota še vedno izrazito kmetijsko področje. Karla je tudi zelo vpeta v vsakdanje življene skupnosti bodisi v mestu ali na vasi. Ker je zelo radovedna in jo zanima veliko stvari, povezanih tako z etnologijo kot tudi širše, ji izzivov nikoli ne zmanjka. Karla Kofol je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. Etnologinja, ki jo zanima veliko stvari, povezanih tako z etnologijo kot tudi širše, zato ji izzivov nikoli ne zmanjkaLjudje smo zelo različni in prav je tako. Nekateri smo bolj ali manj odprti, spet drugi o sebi ne povedo veliko in se raje predstavijo s svojim delom, projekti in načrti. Ena takih je tudi Karla Kofol, ki veliko raje govori o svojem zanimivem delu kot o sebi. Karla Kofol je etnologinja, kustosinja v Tolminskem muzeju. Prihaja s Šentviške planote, to je svet, ki se dviga med dvema rekama, med dolino reke Bače in dolino reke Idrijce. Doma je iz manjše vasice z okrog 70 hišami z imenom Pečine. Pri njej doma so imeli gostilno, ki jo je vodila mama, oče pa je bil voznik. Karla Kofol pravi, da je bila to povsem povprečna delavsko-kmečka družina, saj je Šentviška planota še vedno izrazito kmetijsko področje. Karla je tudi zelo vpeta v vsakdanje življene skupnosti ali v mestu ali na vasi. Ker je zelo radovedna in jo zanima veliko stvari, povezanih tako z etnologijo kot tudi širše, ji izzivov nikoli ne zmanjka. Karla Kofol je gostja v oddaji Razkošje v glavi. Karla Kofol se je z etnologijo srečala šele po koncu srednje šole. Takrat so sodelavci Goriškega muzeja poleti raziskovali na Šentviški planoti in ob koncu pripravili manjšo razstavo – in takrat se je Karla prvič srečala z etnologijo in izvedela, kaj to pravzaprav je. Sicer jo je zgodovina vedno bolj ali manj zanimala, vendar pa ne politična zgodovina, letnice, vladarji in pomembne bitke. Njo je zanimal predvsem način življenja ljudi v preteklosti in razmere, v katerih so odraščali njeni predniki. Tako je odkrila etnologijo, ki se loteva prav tem, ki so zanimale tudi njo. Vpisala se je na študij etnologije, in ker je prej končala srednjo vzgojiteljsko šolo, je morala najprej opraviti diferencialne in sprejemne izpite. Delo Karla Kofol je dobila tudi etnološko, stanovsko Murkovo priznanje za razstavo – Človek in vojna. To pa ni povsem etnološka tema. Karla Kofol poleg muzejskega dela seveda opravlja še vrsto drugih zadev, od priprav razstav, pisanja uvodnikov, nagovorov do predavanj, pedagoških delavnic in še česa. Karla Kofol rada potuje. Zanima pa jo tudi fotografija.

Učiteljstvo je najlepši poklic na svetu, ljudsko izročilo pa največja dota za prihodnost, je prepričana Dušica Kunaver. In pogovor z našo gostjo je res pravo razkošje, saj se v njem razkrivajo njena ljubezen do ljudskih pripovedk, legend in pesmi, njeno spoštovanje maternega jezika, poklicanost učiteljskega poklica in razumevanje otrok. Dušice Kunaver se ne da nasloviti le z enim nazivom ali opisom. Je upokojena profesorica angleščine in ruščine, zbirateljica in zapisovalka ljudskega izročila, avtorica skoraj 150 knjig in pedagoških priročnikov, hči Andreja Zlobca, jugoslovanskega oficirja in zapisovalca spominov, žena zdaj že pokojnega vrhunskega alpinista in strojnika Aleša Kunaverja, domoljubka, pripovedovalka, ženska, mati in babica sedmim vnukom, Ljubljančanka, čeprav ima posebno mesto v njenem srcu Kras … Kaj od vsega tega bi sama postavila na prvo mesto, izveste v oddaji Razkošje v glavi.V pokoju marljiva zbirateljica slovenskega ljudskega izročila, prej pa profesorica angleščine, ki je verjela, da je učiteljstvo najlepši poklic na svetu Učiteljstvo je najlepši poklic na svetu, ljudsko izročilo pa največja dota za prihodnost, je prepričana Dušica Kunaver. In pogovor z našo gostjo je res pravo razkošje, saj se v njem razkrivajo njena ljubezen do ljudskih pripovedk, legend in pesmi, njeno spoštovanje maternega jezika, poklicanost učiteljskega poklica in razumevanje otrok. Dušice Kunaver se ne da nasloviti le z enim nazivom ali opisom. Je upokojena profesorica angleščine in ruščine, zbirateljica in zapisovalka ljudskega izročila, avtorica skoraj 150 knjig in pedagoških priročnikov, hči Andreja Zlobca, jugoslovanskega oficirja in zapisovalca spominov, žena zdaj že pokojnega vrhunskega alpinista in strojnika Aleša Kunaverja, domoljubka, pripovedovalka, ženska, mati in babica sedmim vnukom, Ljubljančanka, čeprav ima posebno mesto v njenem srcu Kras … Kaj od vsega tega bi sama postavila na prvo mesto, izveste v oddaji Razkošje v glavi.

Toneta Škrjanca poznamo po prizemljeni, izrazito neizumetničeni poeziji, polni vsakdanjih vtisov in prizorov, ki pa vendarle vedno znova dajejo občutek, da – pa čeprav le posredno in nevsiljivo – nagovarjajo zelo temeljna človeška vprašanja. Čeprav je Škrjanec danes med najbolj uveljavljenimi slovenskimi pesniki in je prevajan v več tujih jezikov, priznanje pa je konec koncev dobil tudi s kar nekaj pomembnimi pesniškimi nagradami, pa nikakor ne gre za enega tistih piscev, ki so že v mladosti izdajali prve zbirke in so tako v svojih kot v tujih očeh celotno življenje preživeli kot »pesniki«. In to ne le zato, ker je Tone Škrjanec svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Blues zamaha izdal šele pri 44-ih letih, pred tem pa dolgo opravljal zaposlitve, ki pravzaprav niso imele nobene povezave s poezijo, ampak tudi zato, ker še danes nikakor ne ustreza stereotipu romantičnega umetnika ter po svoji drži prej daje vtis ležernega obstranca, ki nevsiljivo in distancirano motri svet okoli sebe. O nekaterih postajah njegovega življenja – od odraščanja v ljubljanski Šiški in potovanj na bližnji vzhod, pa do novinarskega dela v Litostroju, programskega vodenja ljubljanskega KUD-a France Prešeren in izdaje prve pesniške zbirke – se je s Tonetom Škrjancem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore. Foto: DK»S poezijo zabeležiš samega sebe. Samega sebe v svetu, v tistem trenutku.«Toneta Škrjanca poznamo po prizemljeni, izrazito neizumetničeni poeziji, polni vsakdanjih vtisov in prizorov, ki pa vendarle vedno znova dajejo občutek, da – pa čeprav le posredno in nevsiljivo – nagovarjajo zelo temeljna človeška vprašanja. Čeprav je Škrjanec danes med najbolj uveljavljenimi slovenskimi pesniki in je prevajan v več tujih jezikov, priznanje pa je konec koncev dobil tudi s kar nekaj pomembnimi pesniškimi nagradami, pa nikakor ne gre za enega tistih piscev, ki so že v mladosti izdajali prve zbirke in so tako v svojih kot v tujih očeh celotno življenje preživeli kot »pesniki«. In to ne le zato, ker je Tone Škrjanec svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Blues zamaha izdal šele pri 44-ih letih, pred tem pa dolgo opravljal zaposlitve, ki pravzaprav niso imele nobene povezave s poezijo, ampak tudi zato, ker še danes nikakor ne ustreza stereotipu romantičnega umetnika ter po svoji drži prej daje vtis ležernega obstranca, ki nevsiljivo in distancirano motri svet okoli sebe. O nekaterih postajah njegovega življenja – od odraščanja v ljubljanski Šiški in potovanj na bližnji vzhod, pa do novinarskega dela v Litostroju, programskega vodenja ljubljanskega KUD-a France Prešeren in izdaje prve pesniške zbirke – se je s Tonetom Škrjancem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Fotografija je lahko dokument preteklosti. Lahko nas opominja, spodbuja k razmisleku, lahko odstira tisto, česar ne vidimo ali ne želimo videti. Prav zadnje je značilno za Meto Krese, fotografinjo in novinarko, ki fotoreportaže objavlja v slovenskih in tujih časopisih in revijah. Za sabo ima nekaj samostojnih razstav, sodelovala pa je tudi na več skupinskih razstavah. Svobodnjakinja, ki je dvakrat dobila štipendijo Pulitzerjevega centra za krizno poročanje, je dobitnica evropske novinarske nagrade leta 2011, leta 2006 pa je prejela nagrado za izstopajoče dosežke Društva novinarjev Slovenije. "Vedno na strani zatiranih - to je moje vodilo!"Fotografija je lahko dokument preteklosti. Lahko nas opominja, spodbuja k razmisleku, lahko odstira tisto, česar ne vidimo ali ne želimo videti. Prav zadnje je značilno za Meto Krese, fotografinjo in novinarko, ki fotoreportaže objavlja v slovenskih in tujih časopisih in revijah. Za sabo ima nekaj samostojnih razstav, sodelovala pa je tudi na več skupinskih razstavah. Svobodnjakinja, ki je dvakrat dobila štipendijo Pulitzerjevega centra za krizno poročanje, je dobitnica evropske novinarske nagrade leta 2011, leta 2006 pa je prejela nagrado za izstopajoče dosežke Društva novinarjev Slovenije.

Dr. Andrej Ule je filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. Če gre po eni strani za discipliniranega misleca, ki se ukvarja z najbolj metodološko strogimi področji filozofije, pa razmišljanje in pisanje Andreja Uleta segata še mnogo širše. Filozof, ki je izdal celo vrsto knjig in člankov o logiki, spoznavni teoriji, filozofiji jezika ter teoriji znanosti in ki je najprej misli celo, da bo postal matematik, namreč po drugi strani že od mladosti bere azijska filozofska in religijska besedila ter pravi celo, da je za tistega, ki v sebi nima že izvorno čuta za duha, bolje, da se sploh ne loti nečesa takega, kot je skoraj matematično natančna analitična filozofija. Če je Ule že s tem verjetno eden naših najširše razgledanih in najbolj vsestransko radovednih filozofov, pa gre hkrati za človeka, ki ga že od zgodnje mladosti, ko je bil udeležen v študentskih gibanjih, močno zaposlujejo tudi družbena vprašanja, predvsem vloga znanosti in znanstvenega dela v družbenih procesih. O njegovi življenjski in filozofski poti se je z Andrejem Uletom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.»Kdor nima v sebi že izvorno čuta za duha, bolje, da se ne loti nečesa takega, kot je analitična filozofija: ker bo čisto osušel,« pravi filozof, ki ga zanima vse od logike pa do azijskih filozofij in družbene teorijeDr. Andrej Ule je filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. Če gre po eni strani za discipliniranega misleca, ki se ukvarja z najbolj metodološko strogimi področji filozofije, pa razmišljanje in pisanje Andreja Uleta segata še mnogo širše. Filozof, ki je izdal celo vrsto knjig in člankov o logiki, spoznavni teoriji, filozofiji jezika ter teoriji znanosti in ki je najprej misli celo, da bo postal matematik, namreč po drugi strani že od mladosti bere azijska filozofska in religijska besedila ter pravi celo, da je za tistega, ki v sebi nima že izvorno čuta za duha, bolje, da se sploh ne loti nečesa takega, kot je skoraj matematično natančna analitična filozofija. Če je Ule že s tem verjetno eden naših najširše razgledanih in najbolj vsestransko radovednih filozofov, pa gre hkrati za človeka, ki ga že od zgodnje mladosti, ko je bil udeležen v študentskih gibanjih, močno zaposlujejo tudi družbena vprašanja, predvsem vloga znanosti in znanstvenega dela v družbenih procesih. O njegovi življenjski in filozofski poti se je z Andrejem Uletom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Dr. Simona Kostanjšek Brglez je otroštvo preživela v Studenícah in Poljčanah, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje je nadaljevala na III. gimnaziji v Mariboru. Ves čas pa je bila povezana z umetnostjo. Že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini. V okviru Kulturno umetniškega društva Janko Živko Poljčane je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.Umetnostna zgodovinarka s številnimi interesi, ki pravi, da je raziskovanje način življenjaDr. Simona Kostanjšek Brglez je otroštvo preživela v Studenicah in Poljčanah, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje ja nadaljevala na III. gimnaziji v Mariboru. Vseskozi pa je bila povezana z umetnostjo, že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini pri Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane pa je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Zakaj jo ravno umetnost tako navdušuje, pravzaprav ne ve, jo pa to navdušenje spremlja že od otroštva. Dolgo sta si v njenem življenju podajali roke likovna in literarna umetnost. Ko se je v srednji šoli odločala, kam naprej, se je odločala med slovenskim jezikom s književnostjo in likovno umetnostjo. Najprej je izbrala prvo in kmalu ugotovila, da jo zelo vleče k drugi. Med študijem je nato spoznala, da jo bolj kot ustvarjanje zanima raziskovanje umetnosti. Pri tem je odločilno vlogo odigrala umetnostna zgodovinarka prof. dr. Marjeta Ciglenečki, ki je predavala s takim žarom, da je Simono Kostanjšek Brglez popolnoma navdušila in tako usmerila njeno nadaljnjo študijsko in raziskovalno pot. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Ustvarjalnost Literarna umetnost Od nekdaj je rada pisala, zlasti pesnila. Za svoje pesmi oziroma pesniško zbirko Na poti se rodi pesem je leta 2004 prejela Prešernovo nagrado III. gimnazije Maribor. Bila je prva vodja recitacijske sekcije KUD Janko Živko Poljčane, nastopala je na različnih prireditvah in jih tudi povezovala. Likovna umetnost Odkar pomni, ustvarja. Kot osnovnošolka je z risbami opremila knjižice za smučarski in plavalni tečaj, pripravljala razstave slik in risb, izdelovala voščilnice, pozneje je sodelovala tudi pri snovanju in postavljanju scen za različne prireditve KUD Janko Živko Poljčane, nato pa se je v študijskih letih posvečala predvsem slikanju. Dramska umetnost Ljubiteljsko gledališče je njen dolgoletni hobi. Že v osnovni šoli je bila dejavna v dramskem krožku, nato je bila članica dramske skupine III. gimnazije v Mariboru in dramske sekcije pri Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane. Leta 2020 so se člani dramske sekcije KUD-a po večletnem premoru spet zbrali in na oder postavili aktualizirano zgodbo o Pepelki, ki govori o vplivu in posledicah sodobne tehnologije. Raziskovanje Dr. Simona Kostanjšek Brglez seveda ne preučuje samo baročne cerkvene umetnosti. Zanimiv je naslov njene doktorske disertacije: Antična mitologija v likovni umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem. Predavanja Ob raziskovanju si prizadeva tudi za promocijo kulturne dediščine, o kateri redno predava, saj verjame, da jo bodo ljudje, ko jo bodo spoznali, tudi cenili. Terensko delo in odkritja V veliko zadovoljstvo ji je terensko delo, ki ji omogoča neposreden stik s kulturno dediščino, poleg tega pa je največ odkritij povezanih ravno s terenskim delom, saj se vedno najde kakšno presenečenje. Slovenska Bistrica Dr. Simona Kostanjšek Brglez je raziskovalka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, kjer je zaposlena pri projektu Umetnost za turizem. Zadnja tri leta se raziskovalno posveča zlasti arhitekturi, kiparstvu in slikarstvu v Slovenski Bistrici in okolici, sicer pa se ukvarja z baročno cerkveno umetnostjo, pa tudi s profano ikonografijo in moderno umetnostjo. Slovenska Bistrica je zanimivo mesto, ki je širše manj znano, pa vendar se ponaša z zelo zanimivo dediščino. Mostovi Dr. Simona Kostanjšek Brglez pa se ne posveča samo arhivskemu delu, preučevanju različnih arhitekturnih, kiparskih in slikarskih spomenikov, nastalih v različnih obdobjih. Prestopa tudi reko, ki deli dva bregova: gospodarstvo in znanost. Oziroma v njenem primeru umetnost in turizem. Tu uspešno sodeluje s projektnim partnerjem, turistično agencijo Sajko turizem. Sad tega sodelovanja so tudi štirje novi itinerariji, ki temeljijo na kulturni dediščini. Sicer pa se kot raziskovalka povezuje tudi z drugimi akterji na področju turizma in sodeluje v raznih delavnicah na temo oblikovanja turističnih proizvodov. Turistični proizvodi, ki so jih uspešno zastavili in umestili v program turistične agencije Sajko turizem, so Jernejeva pot in Slovenska Bistrica, Kulturni in naravni biseri Pohorja, Haloz in Dravinjske doline, Utrip srednjeveških trgov in Po poti plemstva na slovenjebistriškem.   Potovanja Hribi, gore Kinologija

Gostja današnje oddaje Razkošje v glavi bo muzejska svetnica v Narodnem muzeju Slovenije in docentka na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, dvojna doktorica znanosti umetnostne zgodovine in heritologije Mateja Kos Zabel. Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo. Je avtorica številnih razstav, člankov in knjig ter raziskovalka, ki v svoje delo vključuje naravoslovne metode pri preučevanju muzejskih predmetov. Opravlja tudi ekspertno delo in je vodja evropskega projekta Kreativno podjetništvo v keramičnih regijah – razvijanje, izobraževanje, vzpodbujanje. Doc. dr. Matejo Kos Zabel je pred mikrofon povabila Petra Medved. Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo.Gostja današnje oddaje Razkošje v glavi bo muzejska svetnica v Narodnem muzeju Slovenije in docentka na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, dvojna doktorica znanosti umetnostne zgodovine in heritologije Mateja Kos Zabel. Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo. Je avtorica številnih razstav, člankov in knjig ter raziskovalka, ki v svoje delo vključuje naravoslovne metode pri preučevanju muzejskih predmetov. Opravlja tudi ekspertno delo in je vodja evropskega projekta Kreativno podjetništvo v keramičnih regijah – razvijanje, izobraževanje, vzpodbujanje.

Saša Mächtig je nesporna legenda slovenskega industrijskega oblikovanja. Pa ne le zato, ker je bil pobudnik oziroma utemeljitelj te študijske smeri na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ali ker mu je uspelo že takoj po osamosvojitvi, septembra leta 1991, v Ljubljani organizirati svetovni kongres industrijskega oblikovanja, s čimer je Slovenijo, ki si je takrat šele prizadevala pridobiti mednarodno priznanje, pomagal postaviti na zemljevid in jo globalni javnosti predstaviti kot optimistično, izrazito v prihodnost zazrto državo. Ne, Mächtig je legenda preprosto zato, ker smo Slovenci z njim, z njegovim delom v kar najtesnejšem, vsakodnevnem stiku preživeli leta in desetletja. Mächtig je namreč oblikoval telefonske govorilnice, koše za smeti in avtobusna postajališča, ki smo jih množično uporabljali od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. In, seveda, oblikoval je K67, tisti nepozabni rdeči kiosk, ob katerem smo se potem redno ustavljali, da bi kupili časopise, avtobusne žetone in vžigalnike pa tudi ocvrt krompirček ali sladoled, medtem ko so, sedeč v njem, varnostniki pazili na parkirišča, policisti nadzirali promet, športni novinarji pa komentirali nogometne tekme. Bili so, skratka, časi, ko je bil Mächtigov K67 povsod, na ulici slehernega slovenskega oziroma jugoslovanskega mesta. No, ti časi so slej ko prej mimo, a tu in tam kakšnega kje le še ugledamo – enega tudi v New Yorku, kjer ga je slovita MoMA, nemara najuglednejši muzej sodobne umetnosti na svetu, uvrstila v svojo stalno zbirko globalnih dizajnerskih presežkov 20. stoletja. Še več; skozi zgodbo o idejni zasnovi, izdelavi in mednarodnem uspehu njegovega K67 lahko razberemo veliko tudi o Mächtigu osebno – pri kakšnih ineteltualnih tradicijah se pravzaprav napaja, kako vidi poslanstvo arhitekta in oblikovalca, kako razume razmerje med funkcionalnim in lepim. O vsem tem in še čem je Saša Mächtig razmišljal v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Saše Mächtiga"Industrijski oblikovalci nismo obrtniki. Od nas ljudje – uporabniki in investitorji – pričakujejo dobro rešeno nalogo, ki pa ni le funkcionalna, zaželena ali izvedljiva, ampak je tudi nova in premakne razvoj naprej."Saša Mächtig je nesporna legenda slovenskega industrijskega oblikovanja. Pa ne le zato, ker je bil pobudnik oziroma utemeljitelj te študijske smeri na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ali ker mu je uspelo že takoj po osamosvojitvi, septembra leta 1991, v Ljubljani organizirati svetovni kongres industrijskega oblikovanja, s čimer je Slovenijo, ki si je takrat šele prizadevala pridobiti mednarodno priznanje, pomagal postaviti na zemljevid in jo globalni javnosti predstaviti kot optimistično, izrazito v prihodnost zazrto državo. Ne, Mächtig je legenda preprosto zato, ker smo Slovenci z njim, z njegovim delom v kar najtesnejšem, vsakodnevnem stiku preživeli leta in desetletja. Mächtig je namreč oblikoval telefonske govorilnice, koše za smeti in avtobusna postajališča, ki smo jih množično uporabljali od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. In, seveda, oblikoval je K67, tisti nepozabni rdeči kiosk, ob katerem smo se potem redno ustavljali, da bi kupili časopise, avtobusne žetone in vžigalnike pa tudi ocvrt krompirček ali sladoled, medtem ko so, sedeč v njem, varnostniki pazili na parkirišča, policisti nadzirali promet, športni novinarji pa celo komentirali nogometne tekme. Bili so, skratka, časi, ko je bil Mächtigov K67 povsod, na ulici slehernega slovenskega oziroma jugoslovanskega mesta. No, ti časi so slej ko prej mimo, a tu in tam kakšnega kje le še ugledamo – enega tudi v New Yorku, kjer ga je slovita MoMA, nemara najuglednejši muzej sodobne umetnosti na svetu, uvrstila v svojo stalno zbirko globalnih dizajnerskih presežkov 20. stoletja. Še več; skozi zgodbo o idejni zasnovi, izdelavi in mednarodnem uspehu njegovega K67 lahko razberemo veliko tudi o Mächtigu osebno – pri kakšnih ineteltualnih tradicijah se pravzaprav napaja, kako vidi poslanstvo arhitekta in oblikovalca, kako razume razmerje med funkcionalnim in lepim. O vsem tem in še čem Saša Mächtig razmišlja v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem.          

Bralci dobre literature, tako starejši kot mlajši, dobro poznajo Sebastijana Preglja. Po izobrazbi je zgodovinar, pisateljska žilica pa ga spremlja vse od osnovnošolskih dni. Začel je s kratko prozo, nadaljeval z romani za odrasle in se nato z veliko odgovornosti lotil tudi pisanja za mlajše bralce. Nagrade in nominacije zanje mu niso tuje, a pravi, da so le dobra spodbuda, nikakor ne razlog za pisanje. O pisateljevanju, njegovem najljubšem kotičku za ustvarjanje, o tem, kako je, ko piše dve knjigi hkrati, pa tudi o tem, da si navadno v začetku leta naredi načrt, do kdaj bi rad kakšno pisanje končal, in se ga potem skuša držati, se je s Sebastijanom Pregljem za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj."Za bralne navade naših otrok smo odgovorni starši in ne šola, mi smo tisti, ki jim moramo dati dober zgled," pravi diplomirani zgodovinar in pisatelj.Bralci dobre literature, tako starejši kot mlajši, dobro poznajo Sebastijana Preglja. Po izobrazbi je zgodovinar, pisateljska žilica pa ga spremlja vse od osnovnošolskih dni. Začel je s kratko prozo, nadaljeval z romani za odrasle in se nato z veliko odgovornosti lotil tudi pisanja za mlajše bralce. Nagrade in nominacije zanje mu niso tuje, a pravi, da so le dobra spodbuda, vsekakor pa ne razlog za pisanje. O pisateljevanju, njegovem najljubšem kotičku za ustvarjanje, o tem, kako je, ko piše dve knjigi hkrati, pa tudi o tem, da si navadno v začetku leta naredi načrt, do kdaj bi rad kakšno pisanje končal, in se ga potem skuša držati, se je s Sebastijanom Pregljem za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.

Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, vse to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.Zagovornica vseživljenjskega učenja, "nepoboljšljiva" prostovoljkaZačnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl, to so: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Ko ti kdo reče, da ima v življenju ne samo eno, ampak veliko sreč, to vzbudi zanimanje, kako je to mogoče, ko pa ljudje po večini tarnamo nad življenjskimi okoliščinami, v katerih smo se znašli. Da ima veliko sreč, pove Marija Imperl, ki pravi, da to pomeni, da se je znala vedno nekako "znajti" in iz tega izluščiti tisto najboljše, to deliti z drugimi in pri tem se je počutila odlično. Otroštvo Marija Imperl je odraščala na podeželju, doma so imeli kmetijo, žago, mlin in kovačnico. Vedno so veliko delali, k njim so prihajali zelo različni ljudje.   "Vesela sem, da sem odraščala na podeželju. Že od malih nog sem povezana z naravo in z ljudmi, ki so prihajali v moje življenje. Imela sem srečo, da sem vedno znova srečevala zanimive in zelo različne ljudi, od katerih sem se učila odnosov in povezanosti z naravo in vsemi dobrinami, ki jih ponuja ljudem. Še danes slišim zvoke potoka, ki je pritekal na našo žago in v mlin, ko obiščem kakšno kovačijo me obide občutek topline in domačnosti. Odraščala sem med otroki, ki so prihajali k nam na domačijo, in srkala modrosti in znanja starejših klenih ljudi. Od tu najbrž izvira tudi moja ljubezen do narave in sočloveka, ki se kaže v paradigmi vseživljenjskega učenja in medgeneracijskega povezovanja. Zame so v življenju najpomembnejši odnosi: odnos do sebe, do drugih in do narave." (vir: Posavski Obzornik) Družina Marija Imperl si je zgodaj ustvarila družino. Zaposlitev Marija Imperl se je najprej zaposlila v Tovarni papirja Radeče, kjer je opravljala vrsto odgovornih nalog. Pozneje pa se je usmerila v kulturo, turizem, rekreacijo, kar nima povsem neposredne povezave z ekonomijo, čeprav je vse skupaj zelo prepleteno. Javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah. "Za največji dosežek v času vodenja KTRC si štejem, da smo se povezali zelo različni soustvarjalci življenja v kraju in širše. Sodelovali smo s številnimi društvi in organizacijami v kraju, bili sooblikovalci razvoja v regiji Posavje in se močno povezali z Zavodom za gozdove Slovenije in Andragoškim centrom Slovenije. Ustvarili smo veliko uspešnih zgodb, ki so vse temeljile na zavedanju, da moramo vsak po svojih močeh prispevati k skupnemu napredku in razvoju." (vir: Posavski Obzornik) Projekt Savus Zaradi nje so Radeče postajale prepoznaven kraj. K temu je veliko pripomogel Turistično rekreacijski center Savus, ki ga je najprej dobesedno začrtala v pravljici, kmalu pa tudi uresničila. Savus je ime antičnega božanstva, ki živi v reki in čuva splavarje, zato so na reki Savi seveda najprej oživili splav. "Ni šlo samo za vožnjo s splavom po Savi, ampak je Savus postal simbol sodelovanja v lokalnem okolju. Arhitekt za izdelavo projekta je bil domačin, splav so gradili domači splavarji, program na splavu še danes izvajajo domačini, na njem plešejo folkloristi iz domačega folklornega društva. Les so darovali naši lastniki gozdov. Ko smo organizirali dneve splavarjenja na Savi, smo povabili vse, ki so sodelovali, in bili smo kot eno. Vsa dolina je dihala s tem praznikom, ker so ljudje v njem videli svoj prispevek in so se čutili povezane," je spregovorila o povezovanju kot rdeči niti svojega udejstvovanja. (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/) Hiša Magolnik Daleč od hrupnih odmevov sodobnega življenja v Hiši na Magolniku ob pomoči različnih delavnic razvijajo sodobne oblike izobraževanja in gojijo principe vseživljenjskega učenja. Na voljo so dve predavalnici, kuhinja z jedilnico in urejenimi sanitarijami, za hišo pa je lesen privzdignjen prireditveni prostor. Kot nam je povedal Marija Imperl: "Hišo, ki je bila v zelo slabem stanju, je odkupila občina. Tako smo združili moči: KTRC, številni domačini prostovoljci ter društva in nastala je ta čudovita hiša. V njej je center vseživljenjskega učenja. Tu potekajo številni delavnice, predavanja, planinski pohodi, otroški tabori, naravoslovni dnevi, joga, meditacije in še marsikaj."   Odpiranje v svet Zaposlitev v velikem kolektivu v Tovarni papirja Radeče, kjer je imela stike s številnimi ljudmi različnih poklicev in iz različnih držav, ji je dala nek širši pogled onstran lokalnih meja. Kot direktorica KTRC Radeče pa je to usmeritev še razširila in poglobila. Študijski krožki Leta 2013 je prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja odraslih, Marija Imperl: "Priznanje, ki mi ga je podelila nacionalna institucija za izobraževanje odraslih, pomeni mojo prepoznano aktivnost pri uveljavljanju in razvoju različnih oblik neformalnega izobraževanja odraslih in pri promociji vseživljenjskega učenja kot prispevek za razvoj učeče se skupnosti. Sodelovala sem pri oblikovanju letnih načrtov za izobraževanje odraslih in predstavljala naše dosežke na mednarodnih konferencah in v programih Grundtvig in Erasmus+. Posebno mesto in vlogo pa so odigrali ŠK, v katere so se vključevali domačini, ki so jih sprejeli za svoje in v njih aktivno sodelovali." (vir: Posavski Obzornik) Oglarska dežela Povezovanje ljudi je za Marijo Imperl zelo pomembno, še posebno če imajo ti povsem različne interese in usmeritve. To ji pomeni izziv in ji ni težko. Potovanja Marija Imperl je združila svojo željo po potovanju z odpiranjem lokalne skupnosti in njenih predstavnikov v svet. Tako so na njeno pobudo številni predstavnice in predstavniki društev, skupin in drugih obiskali številne države in se seznanili z zanimivimi projekti in izkušnjami v teh okoljih. Gore in hribi Marija Imperl je navdušena pohodnica, rada ima naravo, gozd, in seveda hribe in gore. Izobraževanje, predavanja, prostovoljstvo in še in še Zanjo je prostovoljstvo odlična zgodba. Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih je zagotovo več tisoč. "To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in tam spi, dokler ne ozavestiš, da je v naravi človeka sobivanje, sopomoč, sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš in si rečeš: 'Dobro smo to naredili!'." Nekoč so bili prostovoljci nujni sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to poimenovali delo na črno, se med pripovedovanjem kar malo razjezi. Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, "saj ni naravne nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori ali so poplave, potres ali kaj drugega". (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)

Dr. elektrotehnike Jožico Rejec najbolje poznamo kot nekdanjo direktorico Domela, enega neuspešnejših in najbolj razvojno usmerjenih slovenskih podjetij, ki danes zaposluje že več kot 1200 ljudi, njihovi elektromotorji pa poganjajo najrazličnejše izdelke po vsem svetu. Podjetje s sedežem v Železnikih je v skoraj 12 letih, ko ga je vodila Jožica Rejec – kljub vrsti kriz, od poplav pa do gospodarske recesije – močno razširilo svoje področje delovanja, nenehno višalo produktivnost ter podvojilo število kvalificiranih delovnih mest. Vendar pa tisto, kar našo gostjo dela resnično posebno, niso le izjemno uspešni rezultati Domela – za katere je dobila tudi vrsto priznanj in nagrad – ampak predvsem svojstven način dela, ki je do teh uspehov pripeljal. Jožica Rejec je namreč v podjetje poleg stremljenja po nenehni inovativnosti in razvoju vnesla tudi solidarnost, medsebojno spoštovanje, povezanost ter prostor za odprt pogovor in sodelovanje vseh zaposlenih. O njenem odnosu do vodenja, pa tudi o njenem siceršnjem življenju – od zelo zgodnjega zanimanja za tehnično področje, ki jo je pripeljalo do dela v razvojnem oddelku takratne Iskre, pa do upokojitve, ki ji zdaj omogoča, da se posveča tudi številnim drugim dejavnostim, kot sta denimo učenje francoščine in igranje klavirja – se je z Jožico Rejec za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.»Prepričana sem, da vsak človek lahko največ prispeva, če je sprejet v ekipi,« pravi dr. elektrotehnike in nekdanja direktorica podjetja DomelDr. elektrotehnike Jožico Rejec najbolje poznamo kot nekdanjo direktorico Domela, enega neuspešnejših in najbolj razvojno usmerjenih slovenskih podjetij, ki danes zaposluje že več kot 1200 ljudi, njihovi elektromotorji pa poganjajo najrazličnejše izdelke po vsem svetu. Podjetje s sedežem v Železnikih je v skoraj 12 letih, ko ga je vodila Jožica Rejec – kljub vrsti kriz, od poplav pa do gospodarske recesije – močno razširilo svoje področje delovanja, nenehno višalo produktivnost ter podvojilo število kvalificiranih delovnih mest. Vendar pa tisto, kar našo gostjo dela resnično posebno, niso le izjemno uspešni rezultati Domela – za katere je dobila tudi vrsto priznanj in nagrad – ampak predvsem svojstven način dela, ki je do teh uspehov pripeljal. Jožica Rejec je namreč v podjetje poleg stremljenja po nenehni inovativnosti in razvoju vnesla tudi solidarnost, medsebojno spoštovanje, povezanost ter prostor za odprt pogovor in sodelovanje vseh zaposlenih. O njenem odnosu do vodenja, pa tudi o njenem siceršnjem življenju – od zelo zgodnjega zanimanja za tehnično področje, ki jo je pripeljalo do dela v razvojnem oddelku takratne Iskre, pa do upokojitve, ki ji zdaj omogoča, da se posveča tudi številnim drugim dejavnostim, kot sta denimo učenje francoščine in igranje klavirja – se je z Jožico Rejec za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, raziskovalka kulture rojevanja, svetovalka ženskam v duševnih stiskah v nosečnosti in po porodu, predavateljica, snovalka in vodja programov ter avtorica številnih znanstvenih in strokovnih besedil, ljubiteljica narave, mati in pesnica.Raziskovalka kulture rojstva, svetovalka ženskam v obporodnih duševnih stiskahDr. Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, raziskovalka kulture rojevanja, svetovalka ženskam v duševnih stiskah v nosečnosti in po porodu; je predavateljica, snovalka in vodja programov ter avtorica številnih znanstvenih in strokovnih besedil; je ljubiteljica narave, mati in pesnica. V oddaji razmišlja o raznorodni naravi dela, pojasnjuje, kakšen je pomen porodnih babic za celotno človeško družbo, in razkriva, kako se skozi oči znanstvenice in svetovalke spominja svoje izkušnje poroda. Nujno je, da je ženska v središču porodne skrbi. Ona je tista, ki rojeva. In to, da rojeva, nikakor ne pomeni, da naj svoje pravice do avtonomnosti pusti pred vrati porodnišnice.

Od ukvarjanja z grafičnim oblikovanjem in fotografiranja obleganega Sarajeva do selitve v Slovenijo in pletenja makrameja, ki je pristal celo na čevljih znanega pevca Dina Merlina Danko Petronijević se je rodil leta 1954 v Sarajevu. Tam se je že zelo zgodaj začel ukvarjati s fotografijo in grafičnim oblikovanjem, kasneje pa je kot asistent na sarajevski akademiji likovnih umetnosti svoje znanje in navdušenje nad tem poklicem prenašal tudi na študente. Učenje fotografije, ki sicer zaznamuje tudi njegovo nadaljnjo poklicno pot, pa je leta 1992 prekinila vojna. Danko Petronijević je kljub srbskemu poreklu ostal v obleganem Sarajevu in s fotografskim objektivom beležil tamkajšnje vojno dogajanje za vlado BiH, njegova žena Ida Velikanje Petronijević pa je delala kot montažerka na sarajevski televiziji. Ko sta po pol leta dobila možnost za azil, sta se v skrbi za svoja otroka vendarle odločila oditi in prišla v Slovenijo, kjer živita še danes. Če sta tudi po selitvi nadaljevala delo fotografa in filmske montažerke, pa par hkrati že vseskozi spremlja tudi stara umetnost makrameja: izdelovanja najrazličnejših izdelkov s pomočjo vozlanja vrvi. K dejavnosti, od katere sta nekaj let živela že v Sarajevu, sta se vrnila kmalu po selitvi v Slovenijo, ponovno pa sta jo začela obujati ob upokojitvi pred nekaj leti, ko sta pod znamko Madidah s svojimi makramejem opremila celo razkošen hotel blizu Splita in čevlje znanega pevca Dina Merlina, hkrati pa sta v tej v meditativni dejavnosti vozlanja našla tudi notranji mir, ki jima ga njuna življenjska pot velikokrat ni omogočala. Z Dankom Petronijevićem se je o njegovem življenju - ki ga je po eni strani zaznamovala tragičnost vojne ob razpadu Jugoslavije, po drugi strani pa trmasta vztrajnost ter strast do fotografiranja in oblikovanja – za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Jerneja Jezernik se že več kot 20 let ukvarja z raziskovanjem življenja in dela Alme M. Karlin. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja ter raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu. "Zavedam se, da vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje njenih objavljenih in neobjavljenih del nikoli ne bo dalo popolne slike življenja in dela Alme Karlin""Kadar koli si rečem, Alma, zdaj pa je dovolj, čas je, da se najini poti ločita, se mi razkrije ali me navdihne nekaj, kar me znova potegne v njeno zgodbo, mi da možnost, da nanjo pogledam še z drugega vidika. Zavedam se, da vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje njenih objavljenih in neobjavljenih del nikoli ne bo dalo popolne slike življenja in dela Alme Karlin, kot je nekoč res bila. Lahko pa pomaga bolje razumeti eno najzanimivejših žensk, kar jih je živelo na Slovenskem. Vedno znova tudi ugotavljam, da Almina dediščina deluje po čisto posebnem ključu. Vsakdo, ki to želi, se lahko tudi po sto letih odpravi na fizično ali duhovno potovanje z njo, zase izlušči kakšno modrost ali pa mu je v navdih, kar – presenetljivo – velja za vse generacije ustvarjalcev in ustvarjalk." Tako pravi Jerneja Jezernik, ki jo bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Alma Karlin je namreč že več kot 20 let njena sopotnica skozi življenje in središče njenega raziskovalnega, pisateljskega, prevajalskega in uredniškega dela. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja, raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu. "V Rokopisnem oddelku NUK-a pravijo, da je rokopisno gradivo, vezano na Almo Karlin, med najbolj izposojanimi gradivi. Ker je po svoji vsebini tako raznovrstno, ga preučujejo in uporabljajo ustvarjalci, prevajalci, raziskovalci, vse od germanistov, ki pogosto prihajajo tudi iz tujine, recimo Nemčije, Avstrije, Rusije, Slovaške in tako naprej, pa do etnologov, antropologov, ljudi, ki se ukvarjajo z zgodovino feminizma, teozofov, glasbenikov in tako naprej. V NUK-u je neobjavljenega gradiva še zelo veliko, zlasti Alminih del z duhovno vsebino, ki so precej zahtevna in obširna in kar kličejo po izidu kot neke vrste duhovna hrana za danes bolj ali manj duhovno izpraznjene čase. Prav tako je precej neobjavljenega gradiva tudi v Staatsbibliothek zu Berlin, Berlinski državni knjižnici, pri popisu in raziskovanju katerega sem sodelovala in iz njega črpala gradivo za knjigo Magične zgodbe starega Egipta. Na podlagi neobjavljenega gradiva sem poskrbela za izdajo treh Alminih del v nemškem izvirniku, in sicer njene avtobiografije z izvirnim naslovom Ein Mensch wird; njenega besedila Ferne Frau, Daljna ženska, ki govori o letih 1937 in 1938, ko je Alma pri sebi v Celju skrivala protinacističnega ubežnika Bonsacka; in pa še čisto svežih partizanskih zapisov Dann geh ich in den grünen Wald – Meine Reise zu den Partisanen, Potlej pa grem v zeleni gozd – moje potovanje k partizanom, ki so pred nedavnim izšli pri celovški založbi Drava. Prve odzive na to knjigo lahko strnem z besedami: "Klobuk dol pred tako žensko, ki se je tako pogumno uprla nacizmu in komunizmu. Zanimivo je tudi, da se od takrat, ko se Alma s svojimi deli znova uveljavlja na nemško govorečem območju, pojavlja tudi veliko gradiva iz zasebnih fondov. Po kakšnem ključu, še ne vem, pomembno pa je, da ljudje čutijo za svojo moralno in kulturno obvezo, da rokopise izročijo ali posameznikom, ki jim zaupajo, ali pa institucijam, ki bodo gradivo ohranile tudi za zanamce. Ob dogajanju v zadnjem času pa imam občutek, da nas bo tudi v prihodnje presenetilo in obogatilo še marsikaj iz Almine zapuščine."

Dr. Simoni Gerenčer se zdi najpomembnejše, da vedno stremi k temu, da dela dobro in v korist skupnosti. Je soustanoviteljica in strokovni vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Bila je prva pri nas, ki je začela strokovno pomagati ljudem z gluhoslepoto ter sistematično razvijati jezik gluhoslepih. V letu 2015 je bila prejemnica nagrade za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Gre za posebno obliko družbenega priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva, ki ji ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dr. Simona Gerenčer bo o svojem življenju in delu govorila v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved. Prva pri nas, ki je strokovno pristopila k ljudem z gluhoslepoto in sistematično začela razvijati jezik gluhoslepih. Dr. Simoni Gerenčer se zdi najpomembnejše, da vedno stremi k temu, da dela dobro in v korist skupnosti. Je soustanoviteljica in strokovni vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Bila je prva pri nas, ki je začela strokovno pomagati ljudem z gluhoslepoto ter sistematično razvijati jezik gluhoslepih. V letu 2015 je bila prejemnica nagrade za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Gre za posebno obliko družbenega priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva, ki ji ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dr. Simona Gerenčer bo o svojem življenju in delu govorila v oddaji Razkošje v glavi.

Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih inštitucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi njen avtor je Milan Trobič."Konjiček, ki ga lahko najbolj uresničujem, je branje," pravi dr. Urška PereničDr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati  je več let predavala na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih institucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi. Otroštvo Z medvedkom, Urška Perenič: "Na fotografiji z medvedkom sem stara eno leto, posneta je bila decembra 1983." Otroštvo, Urška Perenič: "Na tej fotografiji pa sem stara skorajda tri leta in pol, posneta je bila namreč 1. maja 1986. Na njej recitiram, bržda eno od tistih iz knjigice Pojte, pojte drobne ptice, ki sem jo še mlajša kot na sliki znala na izust." Pot Dr. Urška Perenič je slovenska literarna zgodovinarka in teoretičarka, univerzitetna profesorica, strokovnjakinja za empirično literarno vedo in sistemsko teorijo literature. Ta mogoče zapleten naziv pomeni, da se raziskovalno ukvarja z literaturo, ki jo razume kot družbeni sistem, to se pravi, da je ne zanimajo samo besedila, ampak tudi vse dejavnosti, ki so povezane z literaturo. Poenostavljeno rečeno, zanimajo jo tisti, ki se z literaturo ukvarjajo, od ustvarjalca do bralca. Naša gostja tudi s ponosom pove, da prihaja s Prema. Med domom in svetom Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama. Dr. Urška Perenič je bila znanstvena sodelavka pri mednarodnih raziskovalnih projektih Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška in Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe ter domačih raziskovalnih projektih Prostor slovenske literarne kulture, Nacionalni pesniki in kulturni svetniki ter Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju pod vodstvom ZRC SAZU. Kongresi   Galway: Urška Perenič ob priložnosti kongresa v Galwayu, na katerem ji je družbo delala tudi družina. Na fotografiji pa ji družbo delata Oscar Wilde in estonski pisatelj Eduard Vilde (broneni skulpturi). Beatin dnevnik Dr. Urška Perenič je tudi avtorica zelo zanimive in odmevne faksimilirane znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega dnevniškega romana Luize Pesjakove Beatin dnevnik. Beatin dnevnik: Urška Perenič med predstavitvijo znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega družinskega romana Beatin dnevnik Luize Pesjakove (1828–1898) in s podobo ljube pisateljice v rokah na rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kamor sploh rada in veliko zahaja za študijske namene.   Predavateljica, mentorica, lektorica Nedavno ji je Študentski svet Filozofske fakultete podelil priznanje za nadpovprečno pedagoško delo, ob prejetju katerega je spomnila na zamisel velikega Alexandra von Humboldta, ki jo goji tudi sama, in pravi, da mora univerzitetnega profesorja odlikovati predvsem samostojno znanstvenoraziskovalno delo.   Popotovanje: Na tradicionalnem slovenističnem Popotovanju iz Litije do Čateža v družbi študentov in kolegov. Urška Perenič je druga z leve strani, ob njej stoji kolega dr. Aleksander Bjelčevič, v prvi vrsti je hrvaški slovenist prof. dr. Zvonko Kovač z zagrebške Filozofske fakultete. Od leta 1958, sto let po izidu potopisa, je pohode za študente slavistike in slovenistike vodil profesor Anton Slodnjak, za njim Matjaž Kmecl, ki je leta 1987 uradno odprl markirano pot. Odtlej slovenisti organizirajo svoj pohod ločeno, na četrtek pred 11. novembrom ali po njem.   Literarna skupina: Urška Perenič v vlogi vodje literarne skupine, ki jo sestavljajo tuji študentje in profesorji slovenistike in slavistike ter prevajalci, na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture v organizaciji Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Seminar: Urška Perenič v vlogi lektorice. Simpoziji Simpozij: Na simpoziju v spomin pesnika Vilija Steguja pred skorajšnjim odhodom na prvi porodniški dopust in v častitljivi družbi prof. dr. Edvarda Kovača (desno), teologa in filozofa Petra Kovačiča Peršina ter esejista, prevajalca in urednika Petra Pavla Bratine. Stiki Obisk: Urška Perenič z literarnim zgodovinarjem, akademikom prof. dr. Francem Zadravcem (1925–2016), ob še enem od njegovih petkovih obiskov, ki so bili polni vedrine in veselja, v kabinetu 218 v drugem nadstropju Filozofske fakultete, kjer je bil nekoč tudi profesorjev delovni prostor. Slovenski klasiki Dr. Urška Perenič se zelo rada udeležuje strokovnih srečanj in dogodkov ob pomembnih obletnicah slovenskih pisateljev, kar se pogosto povezuje prav z njeno lokalno oz. pokrajinsko pripadnostjo. Ob tem jo prav tako pogosto poprosijo za izjave. Kot izredna profesorica za slovensko književnost, ki se v svojih predavanjih osredotoča tako na literarnoteoretske kot literarnozgodovinske vidike slovenske književnosti, tako predvsem navdušeno raziskuje v literarnih arhivih, piše, objavlja in skrbi za promocijo stroke v medijih. Občuduje zlasti književnost 19. stoletja. Če bi ji bilo dano živeti še enkrat in bi lahko izbirala, potem bi si izbrala prav 19. stoletje. Zakojca: Pred domačijo Franceta Bevka v Zakojci v visokem poletu 2020, kjer je Urška Perenič nastopila kot slavnostna govornica ob dnevu odprtih vrat Bevkove domačije.   Povezanost Dr. Urška Perenič je po strokovni in lahko bi rekli osebni plati "povezana" s slovenskimi pisateljicami in pisatelji. Je avtorica znanstvene monografije o prvem pomembnejšem slovenskem pripovedniku Josipu Jurčiču. Soavtorica Dr. Urška Perenič je avtorica številnih znanstvenih razprav, znanstvene monografije in visokošolskega učbenika s področja empirične literarne vede, soavtorica znanstvenokritične izdaje pisemske korespondence tržaškega pisatelja Borisa Pahorja.   Obisk pri Borisu Pahorju: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor, ki jih na sliki štejeta 27 in 96, na delovnem srečanju v Baru Luxa na Proseku za namen priprave knjige Sončna ura: Pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996). Podpisovanje: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor ob podpisovanju knjige Sončna ura v dvorani Slovenske matice v Ljubljani. Strokovna srečanja Medialnost: Urška Perenič v Modri sobi Filozofske fakultete v Ljubljani v predkoronskih časih vodi konferenco Medialnost in literatura, ki jo je organizirala pod pokroviteljstvom Slovenskega društva za primerjalno književnost in v sodelovanju s Slavističnim društvom Slovenije. Na fotografiji se prek Skypa pogovarja s prof. dr. Klemensom Gruberjem z Inštituta za gledališče, film in medijsko znanost Univerze na Dunaju, ki se konference ni mogel udeležiti v živo, saj si je poškodoval nogo. Angola   Angola, Urška Perenič: "Iz misijona pri don Boscovih sestrah v Angoli (Luanda, Cacuaco), kamor sem se odpravila s skupino prostovoljcev poleti 2007." Angola, Urška Perenič: "Na fotografiji sem s skupino fantov, ki v misijonskem središču obiskujejo šolo, v času popoldanskih aktivnosti v barvah držav sveta krasimo morske školjke, nabrane na bližnji obali." Konjički Kakšne želje ima dr. Urška Perenič? "Med nenavadnimi željami, ki bi jih rada nekoč uresničila, so kuharski tečaj iz priprave indijske hrane (sicer rada kuham), tečaj golfa in parfumeristike (preveč za eno življenje?). Ne bi se spet branila niti potovanja na Vzhod, izmed velikih mest pa me je doslej daleč najbolj navdušila verjetno ena najbolj nenavadnih držav na svetu, Singapur, ob kateri marsikdo najprej pomisli na razno razne predpise, zame pa je to čudovita dežela orhidej in tropskega cvetja, visokih stolpnic (brez vsakega negativnega prizvoka), zelo urejena in obenem izjemno pisana dežela nadvse prijaznih ljudi."  

Dr. Božidar Flajšman zadnja štiri leta dela kot asistent na oddelku za Zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete, kjer raziskuje življenje ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Čeprav se tej temi posveča zelo zavzeto, pa je to le zadnji v vrsti poklicev, ki jih je opravljal v preteklih desetletjih. Belokranjec, doktor likovne pedagogike in nekdanji profesor likovne umetnosti, ki ga še danes fascinira vse od zgodovine vizualnih nagovorov do zbiranja in interpretacije starih razglednic, je namreč v 80-ih letih intenzivno sodeloval pri razkrivanju posledic ene največjih ekoloških katastrof tistega časa, onesnaženosti reke Krupe. Kasneje je skupaj z Dušanom Plutom ustanovil stranko Zeleni Slovenije in postal njen prvi generalni sekretar, po njenem razpadu se je kot strokovni sodelavec v državnem zboru še leta ukvarjal z ekologijo in se med drugim boril proti privatizaciji lova, v Sloveniji pa je organiziral tudi letovanje skupine otrok, ki jih je prizadela černobilska nesreča. Poleg tega že od sodelovanja pri reviji Razmerja v 80-ih letih snema pogovore z ljudmi, ki so tako ali drugače prisostvovali najrazličnejšim dogodkom v naši zgodovini. No, to znanje mu nedvomno pride prav tudi zdaj, ko se zgodovinskemu raziskovanju vpliva okupacijskih meja posveča prav skozi prvoosebna pričevanja in spomine ljudi. O njegovem raznolikem življenju, od mladostnih potovanj na Bližnji vzhod, zanimanja za likovno umetnost, začetkov ekološkega aktiviranja pa do današnjih zgodovinskih raziskovanj, se je z Božidarjem Flajšmanom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore. Na preseku ekologije, politike, likovne umetnosti in zgodovine Dr. Božidar Flajšman zadnja štiri leta dela kot asistent na oddelku za Zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete, kjer raziskuje življenje ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Čeprav se tej temi posveča zelo zavzeto, pa je to le zadnji v vrsti poklicev, ki jih je opravljal v preteklih desetletjih. Belokranjec, doktor likovne pedagogike in nekdanji profesor likovne umetnosti, ki ga še danes fascinira vse od zgodovine vizualnih nagovorov do zbiranja in interpretacije starih razglednic, je namreč v 80-ih letih intenzivno sodeloval pri razkrivanju posledic ene največjih ekoloških katastrof tistega časa, onesnaženosti reke Krupe. Kasneje je skupaj z Dušanom Plutom ustanovil stranko Zeleni Slovenije in postal njen prvi generalni sekretar, po njenem razpadu se je kot strokovni sodelavec v državnem zboru še leta ukvarjal z ekologijo in se med drugim boril proti privatizaciji lova, v Sloveniji pa je organiziral tudi letovanje skupine otrok, ki jih je prizadela černobilska nesreča. Poleg tega že od sodelovanja pri reviji Razmerja v 80-ih letih snema pogovore z ljudmi, ki so tako ali drugače prisostvovali najrazličnejšim dogodkom v naši zgodovini. No, to znanje mu nedvomno pride prav tudi zdaj, ko se zgodovinskemu raziskovanju vpliva okupacijskih meja posveča prav skozi prvoosebna pričevanja in spomine. O njegovem raznolikem življenju, od mladostnih potovanj na Bližnji vzhod, zanimanja za likovno umetnost, začetkov ekološkega aktiviranja pa do današnjih zgodovinskih raziskovanj, se je z Božidarjem Flajšmanom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

V Grčiji je Slovenka, v Sloveniji pa Grkinja, pravi upokojena igralka, ki že desetletja prevaja. Začelo se je s prevodi iz francoščine, nato pa je začela prevajati dela slovenskih pisateljev. V grščino je prevedla tudi Zdravljico. Pri tem se je trudila tudi za to, da je obdržala rimo. Zadnje delo, ki ga je prevedla, je roman In ljubezen tudi Draga Jančarja. Najtežje pri prevodih je najti pravi slog, pravi. "Mislim, da mi tudi pri delih Draga Jančarja to lepo uspeva." Lojzka Avajanos del leta preživi v Atenah, del pa v Višnji Gori v hiši svojih prednikov. V Sloveniji uživa v naravi, kar močno pogreša v Atenah. Povsod, tako v Atenah kot v Višnji Gori, pa je obkrožena z literaturo, ki je brezčasna, ki bogati in boža človeško dušo. Tudi njeno. Prek njenih prevodov v grščini zaživela številna slovenska literarna delaV Grčiji je Slovenka, v Sloveniji pa Grkinja, pravi upokojena igralka, ki že desetletja prevaja. Začelo se je s prevodi iz francoščine, nato pa je začela prevajati  dela slovenskih pisateljev. V grščino je prevedla tudi Zdravljico. Pri tem se je trudila tudi za to, da je obdržala rimo. Zadnje delo, ki ga je prevedla, je roman In ljubezen tudi Draga Jančarja.  Najtežje pri prevodih je najti pravi slog, pravi. "Mislim, da mi tudi pri delih Draga Jančarja to lepo uspeva."  Lojzka Avajanos del leta preživi v Atenah, del pa v Višnji Gori v hiši svojih prednikov. V Sloveniji uživa v naravi, kar močno pogreša v Atenah. Povsod, tako v Atenah kot v Višnji Gori, pa je obkrožena z literaturo, ki je brezčasna, ki bogati in boža človeško dušo.

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v soju medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovega življenja. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.Filozof in teolog, ki je postal okoljevarstvenik in borec proti tajnim sporazumomSlovenski podnebni cilji so prenizki, pa še teh ne upoštevamo, opozarja Andrej Gnezda iz Slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera.  Želel si je pridobiti široko izobrazbo, zato je študiral filozofijo in teologijo, brez ambicij, da bi bil posvečen v duhovnika. Narava ima posebno mesto v njegovem življenju že od otroštva, zato so ga že med študijem začela vznemirjati okoljska vprašanja. Pred leti ga je slovenska javnost spoznala na čelu koalicije proti tajnim sporazumom, prislužil si je opis: nevladnik, ki se je odločil biti bitko z »brezsramnim delom korporativnega sveta«. Zakaj bi EU morala izstopiti iz energetske listine in kaj pomeni zelena proračunska reforma? Bo podnebni vrh v Glasgowu dal oprijemljiv napredek ali se bo iztekel v »zeleno prevaro«?

Napoved Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30-imi leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko. Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na Inštitutu Jožef Štefan, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. Od računalništva do fotografije, teka, kolesarjenja do projekta StareslikeMiloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30 leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko. Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na inštitutu Jožefa Štefana, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Od podjetnika do ... Podjetje, v katerem je delal tudi Miloš Toni, se je ukvarjalo z računalniškim opismenjevanjem in skupaj s sodelavci je bil pionir pri opozarjanju, da je treba z računalništvom seznaniti tudi vse tiste, ki jim to področje ni osnovna izobrazba ali vsakodnevna služba. Miloš Toni je počel različne stvari, marsikaj ga je zanimalo in navduševalo in pri 68 letih so se nekatere stvari izkristalizirale. Zelo rad je v naravi. Kolesarjenje Miloš Toni je tudi tekel, takole je povedal v enem od intervjujev: "Pretekel sem šest maratonov: dva na Dunaju, dva v Trstu in po enkrat v Barceloni in Berlinu. Na ljubljanskem smo tekli na 21 km. Tekel sem med leti 1998 in 2008, nato sem prenehal zaradi težav s tetivo, kolesaril pa sem še vedno lahko.." In kolesarjenje je Miloša Tonija zelo prevzelo. Fotoaparat Miloša Tonija je spremljal in ga še vedno povsod spremlja fotografski aparat. Ta ga je zanimal že v osnovni šoli. Miloš Toni piše: "Zadnjič sem pregledal svojo zbirko 500.000 obdelanih fotografij in ugotovil sem, da sem prisoten na presenetljivem številu. V Trumpovi stolpnici imajo ogromna ogledala. To je bilo veliko in tako ravno, da me je prav zamikalo, da bi fotografiral tisto, kar je bilo v njem videti. A kaj, ko mi je pred objektiv kar naprej skakal neki tip v bundi in s fotoaparatom." "V najinem ribniku ni ena, ampak sta dve žabici. Tudi fotografiranje žabic doma na vrtu je lahko razburljivo." "Najino tridnevno kolesarjenje sva končala. V bistvu sva od doma kolesarila dva dneva, tretji dan pa sva v glavnem preživela na vožnji z vlakom iz Brežic domov. V prejšnih letih sva imela z vlakom nekaj slabih izkušenj. Enkrat nama celo ni uspelo na vlak s kolesoma, da sva morala domov odkolesariti. Letos pa je bilo vse lepo, celo zelo lepo. Že prvič so nama v Novem mestu dali kartice, ki nama omogočajo brezplačen prevoz z vlakom. V bistvu sva kolesi letos peljala z vlakom štirikrat, ne da bi imela s tem kakršne koli težave. Nasprotno, skoraj z vsemi sprevodniki smo zabavno poklepetali. Kombinacija kolesarjenja in vrnitve z vlakom domov se mi zdi prav idealna."   Ob zgornji sliki je Miloš Toni zapisal: "Le redko naredim kakšen avtoportret. Menda jih lahko preštejem na prste ene roke. Ampak stranišča pa fotografiram bolj pogosto. Med svojimi potovanji sem naletel na različna in žal mi je, da tega nisem počel še, ko smo dopuste preživljali v jugovzhodni Aziji. Tam je bilo kaj videti. V Oslu pa so bila prav vsa stranišča v kavarnah in restavracijah prostorna, da bi pri nas lahko v vsakem naredil celo stanovanje. To na sliki je bilo v kleti najinega hotela poleg zajtrkovalnice. Všeč so mi bili številni odsevi in zelen odtenek, ki je nastal od številnih prehodov svetlobe skozi steklo. Za takšno fotografijo je potrebno nekaj spretnosti. Poiskal sem pravo višino in pazil, da fotoaparat ni bil nagnjen po nobeni od osi." Stareslike V dvanajstih letih, odkar obstaja spletna stran Stareslike, je bilo približno 4300 dni in približno toliko prispevkov so tudi objavili. Osnova za tak prispevek je stara fotografija, o kateri napišejo vse, kar vedo, pove Miloš Toni. Miloš Toni je zapisal: "Čas gre hitro, prehito. Če se kdo, se tega zavedamo sodelavci skupine Stareslike. Nazadnje smo se v živo srečali, ko smo proslavili deset let od prve objave. Od takrat vsako jutro objavimo vsaj en prispevek na strani https//stareslike.cerknica.org. Na ta način smo ohranili veliko izročila, ki bi drugače šlo v pozabo." Projekt Stareslike ima izjemen odziv na Notranjskem, vsak dan spletno stran obiščejo iz vsaj od 300 do 400 osebnih računalnikov, to pomeni od 1300 do 1500 obiskov strani. Miloš Toni: "Ponosni smo na ta uspeh. Dobro se zavedamo, da le skupaj lahko ustvarimo tako obširen zapis o naših krajih. Povrhu vsega se še dobro razumemo in se znamo tudi poveseliti. Od začetka smo organizirani tako, da se srečamo le enkrat ali dvakrat na leto, zadnje čase pa zaradi korone še to ne. " Predavanja in tečaji Miloš Toni tudi predava, kot zanimivost pove, da vodi en fotografski tečaj že enajst let. Miloš Toni: "Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali TV Slovenija. Pokukali smo v veliko prostorov in se seznanili z nekaj od neskončnega števila opravil, ki tam potekajo. Več kot triurno vodenje je bilo pisano prav nam na kožo. Bolj podrobno smo pogledali ravno tisto, kar nas je najbolj zanimalo. Vodil nas je veteran, ki je celo svoje poklicno življenje preživel v tem okolju, zato so bili razlage in vodenje temu primerne. Še enkrat – nepozabno."   Trenutki zase Zbrali smo nekaj fotografij in utrinkov iz dnevnika, ki ga vodi Miloš Toni na spletu. Takole je zapisal: "Zadnjič sva sedela na terasi in med pogovorom sem nenadoma ugotovil, da je na najinem vrtu sedem kotičkov, kjer si občasno vzameva trenutek in se ustaviva. Seveda sva na nekaterih bolj pogosto, na drugih pa le sem in tja. Preveč jih je, da bi vsakega obiskala prav vsak dan. "Prvi je prišel kotiček v kotu vrta. Miza s štirimi stoli je postavljena pod javor. V drugi polovici popoldneva jo pokrije še senca sosedove hiše. Tako je tu tudi poleti prijetno in kot nalašč za poletno popoldansko kavo." "Temu kotičku na najinem vrtu je ime dala že pred desetletji moja mama. Imenovala ga je “ognes” (izg. wagnes), kakor so nekdaj v naših krajih rekli nadstrešku. Kotiček uporabljamo kar pogosto. V vročini imava tukaj kosilo, tu posedimo z obiski, primeren je za klepet, pa tudi za branje časopisa. Mirno je, sonce se ne blešči, v vročini je hladno, uporaben pa je tudi v dežju. Električne razsvetljave tu ni. Če se klepet zavleče v večer, si svetimo s svečami." "Tu pa se ustaviva bolj poredko. Usedeva se za kakšen trenutek in se razgledava po vrtu. Je pa ta kotiček primeren za kakšen telefonski pogovor. Moj telefon znotraj bolj slabo lovi, na tej klopci pa je sprejem neprimerno boljši." "Včeraj sva pod roštiljem letos prvič zakurila. Zunaj je bilo prijetno toplo. V majici brez rokavov sem bil na terasi do sončnega zahoda – februarja. Šele takrat sva se spomnila, da bi bilo to dobro dokumentirati tudi s fotografijo. Verjetno se bo kmalu precej ohladilo. Nič zato, sezona se je začela. Mraz jo bo prekinil le za kakšen dan, teden." "Takšnega brancina se razveselim, če ga lahko kupim, prava trofeja. Kako bi bil ponosen šele, če bi ga ujel sam. Namenjen je za najin žar. Dovolj ga bo za štiri. Tolikšno ribo speči v enem kosu na žaru ni hec. Na največjem najinem krožniku gleda čez rob na obeh straneh. Še nekaj centimetrov, da bi bil daljši, pa bi ga moral peči po diagonali žara." "Takole sem se zjutraj zazrl v nič kaj obetaven dan. Danes bo dež, nikamor ne bova mogla. Uh! Tisti ptič na šipi je nalepljen. Preprečil naj bi, da se kakšen živ ptič ne zaleti v bleščečo šipo." "Med božičem in novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj edino ogrevalo. Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo." Projekti Miloš Toni ima še en projekt in sicer z naslovom obeležja. Domači pa ga prepričujejo še, da naj se loti zapisovanja svojih spominov. Za konec Miloš Toni je ob koncu strnil svoje razmišljanje: "Že enajst let vodim Fotodnevnik z naslovom Ena na dan (http://1toni.wordpress.com). Vsak dan objavim po eno svojo fotografijo, kar me drži v gibanju in v stiku s fotografijo. Vsak dan se mi ne ljubi še postelje postlati, eno fotografijo pa mi je v teh enajstih letih uspelo objaviti  prav vsak dan. Veliko spominov in podrobnosti iz tega časa je že izpuhtelo. Iz objavljenih in ostalih fotografij pa vidim, da je bilo v času, ki ga pokriva fotodnevnik, veliko dogodivščin, aktivnosti, idej, projektov, izletov in potovanj, pa tudi vloženega truda. Da vse skupaj traja že kar nekaj časa, je razvidno tudi iz različnih okvirjev očal, ki jih nosim na fotografijah, še bolj pa se je v tem času spremenila barva mojih las."

V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič. Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonilV  Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi  usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi. V osnovni šoli je bil Luka Bogovčič zagovornik pravic sošolcev. Vedno se je zavzemal in se še vedno zavzema za šibke. Tako ljudi kot živali. Prepričan je, da so prebogati ljudje del težav in ne rešitev naše družbe in planeta. Zgledi Pogosto slišimo, da zgledi vlečejo, in ko Luko Bogovčiča vprašaš, ali ga je v restavratorske vode popeljal vpliv njegovega očeta akademskega slikarja in restavratorja Ivana Bogovčiča, je njegov odgovor pritrdilen. Vpliv je vsekakor bil. Pot v restavratorske vode pa mu je nekako krojila usoda. Slikarstvo ga je spremljalo ves čas in zato si je zelo želel nadaljevati študij na akademiji, to pa mu po spletu okoliščin ni uspelo. Zato se je posvetil restavratorstvu, ki je pestro in vključuje tako slikarstvo kot kiparstvo. Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil. Ta vztrajnost, volja ali trma verjetno izvirajo iz kraških korenin. S Krasa, natančneje iz vasi Kopriva je njegova pranona Justina po mamini strani. Na Kras gre kolesarit in hodit, da si napolni baterije. Nanos, Kokoška, Vremščica, Slavnik so na njegovem seznamu večkrat na leto. Luka je kot študent sodeloval na zahtevnih  restavratorskih terenskih akcijah, ki jih je vodil njegov oče Ivan Bogovčič. Šlo je za posege na freskah na Visokem pod Kureščkom in za antične mozaike v Izoli. Delo je bilo zahtevno, pa vendar ga to ni odvrnilo, da tudi sam ne bi postal restavrator. Jadranje Jadranje in jadrnice, Luka Bogovčič. Jadrnice je občudoval, odkar se spomni, pravzaprav vse, kar se navezuje na morje. Obožuje Kornate, za katere meni, da so kot potopljen Kras. S svojo jadrnico Olivo pluje po Jadranu, z morjeplovcem Miranom Tepešem je jadral po Jadranu, Grčiji in od Sydneyja do Hobarta na Tasmaniji. K zgornji sliki: jadrnica Skokica je Luko in ekipo, skupaj s svojim lastnikom Miranom Tepešem, ki je bil z njo takrat že tretjič okoli sveta, varno pripeljala v Hobart na Tasmaniji. Potovanja in potepanja Luka Bogovčič  je bil vedno nemiren, strasten in vedoželjen. Glavo si je resno poškodoval že v zgodnjem otroštvu, ko je preizkušal, koliko časa se da voziti kolo miže. Plezal je na drevesa, škarpe, po zidovih. Poškodbe komolcev in kolen so bile stalnica, a pot je šla dalje in življenje je postajalo pestrejše in zanimivejše. In traja še danes. Na Fidžiju ga je v vodi napadla strupenjača, pasasta morska kača ali krait, a se je ugrizu izognil. Pravi, da se na vse vedno pripravi, da pa brez avantur ni pravega življenja. K zgornji sliki: Luka je na Novi Zelandiji ustavil štoparju, za katerega se je izkazalo, da ima dekle v Ljubljani. K zgornji sliki: kava na Fidžiju je tako močna, da omrtviči ustnice in  možgane. Glede fidžijske kave še to;  to kavo imenujejo tako kot mi "kava", je pa to obredna pijača, ki jo tam pijejo vsak večer pozno v noč skupaj s turisti in je narejena iz posušenih in zmletih korenin rastline yaqona.   Fotografiranje Luka Bogovčič se ukvarja tudi s fotografiranjem, to je za njegov osnovni poklic nujno, vendar pa je to tudi njegov konjiček. Kamor koli gre, ima s seboj fotoaparat ali telefon, s katerim ujame trenutke, ki jih zazna kot lepe, zanimive. Z vsakega potovanja prinese kup fotografij. Precej je potoval po Evropi, pred nekaj leti pa si je vzel čas tudi za Avstralijo, Tasmanijo, Novo Zelandijo in Fidži. Na Fidžiju je spoznal Slovenca Žareta, s katerim sta v njegovi koči v džungli spletla pristno prijateljstvo, ki pa ga je pretrgala nenadna Žaretova smrt. K zgornji sliki: Žare je leta živel v svoji koči v džungli, z Lukom sta postala in ostala prijatelja, Žare je umrl pred dvema letoma. Škofja Loka Luka Bogovčič ima svoj atelje v Škofji Loki, kjer je najel prostore v nekdanji gostilni Prajerca na Spodnjem trgu. Po njegovih besedah gre za častitljivo staro hišo, v kateri naj bi bila nekoč, glede na ime, pivovarna. Ime Prajerica naj bi bila popačenka nemške besede Brauerei, kar pomeni pivovarna. Tudi tu ima Luka svoje načrte. Počasi pripravlja prostor za domače varjenje piva. Škofja Loka je staro in lepo mesto. Ljudje so nanj zelo navezani, kar se zelo čuti v vsakodnevnih pogovorih. Luka tam živi s partnerko Tanjo in otrokoma Drejcem in Danajo, družbo pa jim dela weimaranka Delta, s katero se Luka med tekom sprošča po zeleni škofjeloški okolici.  

Polona Lovšin je ženska, ki izžareva toliko energije, da ji je težko verjeti, da pridejo dnevi, ko ni tako. Svoje sledilce na družbenih omrežjih razvaja z miniaturnimi risbicami in komentarji, v katerih nastopata ona in njen psiček. Razvaja tudi otroke in odrasle – s čudovitimi risbami v otroških knjigah, ki iz zgodb naredijo pravljice. Riše povsod, kjer je dovolj prostora – te prilagodljivosti jo je naučilo življenje, ki z njo ni bilo zmeraj prijazno, saj je morala sama z dvema otrokoma prebroditi nekaj zelo težkih življenjskih preizkušenj. Kljub vsemu ni nikoli izgubila optimizma in strasti do svojega dela. In seveda grozljivk, v katerih najde veliko estetike in je v bistvu sploh ne strašijo. Njen pogled je sestavljen iz detajlov, ki sestavljajo slike, ki se močno razlikujejo od tistega, kar vidi večina. Kaj vse ujame in kaj se skriva za njenim pogledom, je skušal v oddaji Razkošje v glavi ugotoviti Jure K. Čokl. Risarka, ki riše kot slikarka, obožuje grozljivke in kot svoj podpis rada nariše svojega psa.Polona Lovšin je oseba, ki izžareva toliko energije, da ji je težko verjeti, da pridejo dnevi, ko ni tako. Svoje sledilce na družbenih omrežjih razvaja z miniaturnimi risbicami in komentarji, v katerih nastopata ona in njen psiček. Razvaja tudi otroke in odrasle - s čudovitimi risbami v otroških knjigah, ki iz zgodb naredijo pravljice. Riše povsod, kjer je dovolj prostora - te prilagodljivosti jo je naučilo življenje, ki z njo ni bilo zmeraj prijazno, saj je morala sama z dvema otrokoma prebroditi nekaj zelo težkih življenjskih preizkušenj. Kljub vsemu ni nikoli izgubila optimizma in strasti do svojega dela. In seveda grozljivk, v katerih najde ogromno estetike in je v bistvu sploh ne strašijo. Njen pogled je sestavljen iz detajlov, ki sestavljajo slike, ki se močno razlikujejo od tistega, kar vidi večina. Kaj vse ujame in kaj se skriva za njenim pogledom, je skušal v oddaji Razkošje v glavi ugotoviti Jure K. Čokl.

Rajka Lotriča se večina naših poslušalcev verjetno spominja kot člana nekdanje jugoslovanske nordijske reprezentance – bil je udeleženec olimpijskih iger leta 1988 v Calgaryju, istega leta je na stari Bloudkovi velikanki dosegel tudi drugo mesto na tekmi svetovnega pokala. Ob koncu športne kariere se je vrnil tja, kamor ga je vleklo vse življenje – v gore, ki jim je posvetil življenje. Kot gorski reševalec letalec in inštruktor, alpinist in turni smučar, zaposlen v Slovenski vojski, s katero je odletel na pomoč tudi v Bosno v času velikih poplav pred nekaj leti. Med drugim tudi nekdanjega inštruktorja alpinistične šole v Nepalu je tik pred odhodom v pokoj pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.Skakalec, ki je vse življenje reševal življenjaRajka Lotriča se večina naših poslušalcev verjetno spominja kot člana nekdanje jugoslovanske nordijske reprezentance - bil je udeleženec olimpijskih iger leta 1988 v Calgaryju, istega leta je na stari Bloudkovi velikanki dosegel tudi drugo mesto na tekmi svetovnega pokala. Ob koncu športne kariere se je vrnil tja, kamor ga je vleklo vse življenje - v gore, ki jim je posvetil življenje. Kot gorski reševalec - letalec in inštruktor, alpinist in turni smučar, zaposlen v slovenski vojski, s katero je odletel na pomoč tudi v Bosno v času velikih poplav pred nekaj leti. Med drugim tudi nekdanjega inštruktorja alpinistične šole v Nepalu je tik pred odhodom v pokoj pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.

Muanis Sinanović, literarni umetnik in premišljevalec, pesni medtem ko hodi, in ustvarja obliko čudenja, saj je v te vrste premikanju nekaj zelo skrivnostnega in preprostega, um in telo namreč z njo prihajata, kot pravi, v nekakšno sinhroniciteto. Njegove pesmi v slovenskem jeziku, zbrane v štirih zbirkah, so bile prevedene v več jezikov, za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjiženega sejma, za Krhke karavane pa letos kritiško sito. Izdal je tudi balkanofuturistični roman Anastrofa. V oddajo Razskošje v glavi je Muanisa Sinanovića povabila Magda Tušar: S poezijo je mogoče dostopati do skritih kotičkov jezika in zavesti, ne da bi pri tem uporabljali drogo Muanis Sinanović je pesnik, prozaist, esejist, kritik in urednik ter premišljevalec o več vidikih današnjega sveta, ki ga zaznamujejo krepitev neenakosti po vsem svetu, različni sodobni miti … Zanimajo ga nastajanje in oblikovanje različnih skupinskih identitet, kulturni, tudi literarni boji med tradicijo in modernostjo …Medtem ko hodi, rad pesni in ustvarja obliko čudenja, saj je v te vrste premikanju nekaj zelo skrivnostnega in preprostega, um in telo namreč z njo prihajata, kot pravi, v nekakšno sinhroniciteto. Njegove pesmi v slovenskem jeziku, zbrane v štirih zbirkah, so bile prevedene v več jezikov, za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjiženega sejma, za Krhke karavane pa letos kritiško sito. Izdal je tudi balkanofuturistični roman Anastrofa.  

Marija Lah pravi, da je njena največja reklama dež. Če ste prepričani, da se dežnika, ki ni več brezhiben, ne splača popravljati, pa se boste ob obisku popravljalnice dežnikov na Trubarjevi cesti v Ljubljani, ki jo vodi, prepričali, da ni tako. Obrt je Marija Lah prevzela od očeta Mateja Barbaliča. Pa ne gre le za obrt. Gre za prepričanje, da se lahko upiramo cenenosti in komercializaciji. Da je tudi popolnoma neuporaben dežnik mogoče reciklirati. Gre tudi za prepričanje, da ima tudi dežnik lahko zgodbo. Se Marija Lah spominja svojega prvega dežnika? Sledi oddaja Razkošje v glavi in odgovor na to vprašanje. Po izobrazbi vzgojiteljica, že trideset let pa popravlja dežnikeKo človek stopi v popravljalnico dežnikov na Trubarjevi cesti 13 v Ljubljani, začuti duha časa. Spoštovanje do starega. Do obrti, ki se upira komercialnosti in cenenosti. Do Marije Lah, ki ji ni prav nič nerodno, da se prostor, v katerega vstopamo, ni prav nič spremenil vse od leta 1966. Z veseljem pripoveduje o svojem očetu, Mateju Barbaliču, ki jo je popeljal v ta svet finomehanike in šiviljstva.  Vprašanje, ali se splača popravljati dežnike, ima zanjo jasen in hiter odgovor: Seveda! In ne samo zanjo. Dežnike v popravilo prejema celo po pošti iz tujine.  

Drage poslušalke, dragi poslušalci, Verjetno bi režiser, pisatelj, pesnik in esejist Vinko Möderndorfer še sam, takole »na pamet«, težko naštel številne nagrade, ki jih je v svojem 42-letnem ustvarjalnem opusu dobil. Sicer pa lahko, kot pravi, svoje spomine na odraščanje in dozorevanje v Celju zaokroži v en sam stavek: »Film, literatura, poezija in gledališče – to je bila moja mladost.« Radiofonski portret Vinka Möderndorferja je za oddajo Razkošje v glavi pripravil Dušan Berne.Režiser, pisatelj, pesnik in esejist.»Izogibam se temu, da bi se nekomu, po prvem stisku rok naduto predstavil: ''Jaz sem pa umetnik.'' Kajti o tem naj sodijo drugi in končno to presodi predvsem čas. Vse, kar želim, je, da gledalcu, bralcu in poslušalcu čim boljše povem neko zgodbo. Pripovedovalec zgodb sem, pravzaprav.« Tako razmišlja režiser, pisatelj, pesnik in esejist Vinko Möderndorfer, ki ga je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.

Režiser, scenarist, kolumnist in pisatelj s tremi kresniki, ki sam zase pravi, da le pripoveduje zgodbe na različne načine."Moje knjige so poskus iskanja odgovorov, poskušam se prebiti do nečesa. Ne do neke temeljne resnice, do končnega odgovora – to ni cilj mojih knjig. Ampak vsaj nekako približati se nekemu odgovoru," pravi Goran Vojnović, ki sta ga močno zaznamovala razpad Jugoslavije in vojna na Balkanu. In prav z njima so povezane teme, s katerimi se v svojih delih ukvarja: občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, zmožnost izvršiti vojne in druge zločine, iskanje lastne identitete, pripadnosti, ljubezni, teža bremena podedovanih družinskih zgodb in bolečin.Režiser, scenarist, kolumnist in pisatelj s tremi kresniki, ki sam zase pravi, da le pripoveduje zgodbe na različne načine"Moje knjige so poskus iskanja odgovorov, poskušam se prebiti do nečesa. Ne do neke temeljne resnice, do končnega odgovora – to ni cilj mojih knjig. Ampak vsaj nekako približati se nekemu odgovoru," pravi Goran Vojnović, ki sta ga močno zaznamovala razpad Jugoslavije in vojna na Balkanu. In prav z njima so povezane teme, s katerimi se v svojih delih ukvarja: občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, zmožnost izvršiti vojne in druge zločine, iskanje lastne identitete, pripadnosti, ljubezni, teža bremena podedovanih družinskih zgodb in bolečin. Čeprav nobeno njegovo delo ni avtobiografsko, se njegova lastna zgodba in izkušnje zrcalijo v zgodbah njegovih likov in del, prav tako v njih odseva temeljna srž Gorana Vojnovića kot avtorja in človeka: razumeti človeka. In skupaj z njim svet okoli sebe. Prek stanovanja družine Vojnović v Fužinah je pred vojno in v boljši svet prebežalo veliko njihovih sorodnikov in prijateljev, vojno na Balkanu je zato avtor doživljal skozi intimne in tragične zgodbe ljudi, ki so bežali, ki so izgubili vse, ki so iskali svoje sorodnike ... "Zato me je povleklo v to družinsko sfero. Prek nje razumevam svet. Je pa tudi res, da je družina nekaj, kar mi je znano, ker pri marsičem drugem sem izgubljen. Že zdavnaj sem si rekel, da želim pisati o tem, kar poznam. Zaradi fužinskega ozadja, kjer si imel vstop v številna različna stanovanja in si lahko opazoval, kako različne družine delujejo in kaj se z njimi dogaja, si mogoče nekje domišljam, da družino vsaj približno razumem: kako deluje, kako razpade, kako se obdrži."  Goran Vojnović je avtor štirih romanov, ki jih prevajajo v številne tuje jezike in postavljajo na gledališke odre, režiser treh celovečernih filmov in enega, še ne predvajanega dokumentarnega filma o prvakih Slovencih na evropskem košarkarskem prvenstvu. Je tudi scenarist, kolumnist pri časopisu Dnevnik, prejemnik treh kresnikov za najboljši roman leta (za romane Čefurji raus, Jugoslavija, moja dežela in Figa) in številnih drugih domačih in tujih nagrad. Med znane in brane ga je izstrelil že njegov prvenec Čefurji raus, ki je izšel leta 2008 in kmalu postal ena najbolj branih knjig v Sloveniji. Takrat so širni Sloveniji – ne le tistim, ki so tam živeli ali imeli od tam prijatelje in znance, postale znane tudi Fužine. Fužine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerih je odraščal Goran Vojnović. Rodil se je torej v Ljubljani, v takratni Jugoslaviji, mesec dni po Titovi smrti, staršem, ki so prišli iz drugih republik takratne države – mama iz Hrvaške, oče iz Bosne. Motivi, ki jih zasledimo v njegovih literarnih delih – iskanje lastne identitete, občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, ujetost v lastne družinske odnose – torej v določeni meri odslikavajo njegova lastna občutja in izpraševanja narodnostne identitete v obdobju najstništva. A če sta njegova romana Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela romana, ki sta morala nastati, ker je stvari, ki so ga težile, moral dati iz sebe, pa je Figa roman, ki najbolj odslikava njegov svet. "Ne glede na to, da je Figa zelo fiktivna, pa vseeno najbolj ujame moj svet – ki niso samo Fužine in čefurji, čeprav sem odraščal tam; ki ni samo razpad Jugoslavije; in daleč od tega, da bi bil moj svet svet vojnih zločinov. Tu se mi je zdelo, da sem poskusil ustvariti neko ogrodje svojega sveta."   

Arheologinjo dr. Manco Vinazza je preteklost zanimala že od zgodnje mladosti. Ključno odločitev je sprejela po končani gimnaziji v Novi Gorici, ko se je vpisala na študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Arheologija sama jo je zelo prevzela in nekako postala njen način življenja. Po uspešno končanem študiju je opravljala različne zaposlitve, ki so bile vedno povezane z osnovno izobrazbo. Delati je začela v zasebnem sektorju, ko je uspešno vodila svoje podjetje Arheoacta, s. p., vedno pa si je želela delovati znotraj ustanove, zato je ves čas svoje znanje izpopolnjevala, pripravljala različne strokovne prispevke in predavanja. V letu 2013 je tako v okviru projekta ENTRANS dobila zaposlitev v raziskovalnem projektu na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. S tem se ji je odprla možnost, da razvija svoje raziskovalne ambicije, kot na primer sodelovanja na raziskovalnih arheoloških izkopavanjih, pisanje znanstvenih in strokovnih člankov, urednikovanje revij in zbornikov. Obenem je dobila priložnost tudi za delo s študenti na našem Oddelku za arheologijo. Dr. Manca Vinazza je gostja v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.Arheologinja od "petka do svetka"Arheologinjo dr. Manco Vinazza je preteklost zanimala že od zgodnje mladosti. Ključno odločitev je sprejela po končani gimnaziji v Novi Gorici, ko se je vpisala na študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Arheologija sama jo je zelo prevzela in nekako postala njen način življenja. Po uspešno končanem študiju je opravljala različne zaposlitve, ki so bile vedno povezane z osnovno izobrazbo. Delati je začela v zasebnem sektorju, ko je uspešno vodila svoje podjetje Arheoacta, s. p., vedno pa si je želela delovati znotraj ustanove, zato je ves čas svoje znanje izpopolnjevala, pripravljala različne strokovne prispevke in predavanja. V letu 2013 je tako v okviru projekta ENTRANS dobila zaposlitev v raziskovalnem projektu na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. S tem se ji je odprla možnost, da razvija svoje raziskovalne ambicije, kot na primer sodelovanja na raziskovalnih arheoloških izkopavanjih, pisanje znanstvenih in strokovnih člankov, urednikovanje revij in zbornikov. Obenem je dobila priložnost tudi dela s študenti na našem Oddelku za arheologijo. Dr. Manca Vinazza je gostja v oddaji Razkošje v glavi. Dr. Manca Vinazza se veliko ukvarja tudi z eksperimentalno arheologijo, ki pomaga pri razumevanju posameznih procesov izdelave in končni interpretaciji. Njeno področje raziskovanja je arheološka keramika iz bronaste in železne dobe, ki jo preučuje predvsem z vidika keramične operacijske sekvence, kar skuša vključiti v tipološke in kronološke študije. Pri arheoloških izkopavanjih seveda le redko naletijo na povsem ohranjene posode, prevladujejo predvsem posamezni kosi keramike, ki jo morajo raziskovalci seveda dobro očistiti, potem pa se začne dolgotrajno in zamudno delo sestavljanja v posamezne posode in tipološka kronološka umestitev v prostor in čas. Dr. Manca Vinazza je od 2018 zaposlena na asistentskem delovnem mestu na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer poučuje Arheološko metodologijo in Arheološko keramologijo.   Dr. Manca Vinazza je pred  kratkim uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo na temo prazgodovinskega lončarstva. Julija je končala terenske raziskave s študenti na Krasu. Sedaj se posveča predvsem delu v Materialno analitskem laboratoriju na Oddelku za arheologijo, kjer analizira arheološko keramiko. Ko govorimo o arheologiji mnogi takoj pomislijo na bajeslovne zaklade, avanturistične podvige pa tudi na tisto znano krilatico, ki arheologe imenuje slabšalno – žličkarji. To velja še posebno v naših krajih, kjer ljudje krivijo arheologe, da ti s svojimi raziskavami otežujejo novogradnje in razvoj in jih še dodatno podražijo. Žal se kritiki ne zavedajo pomena arheologije, njene vloge in pomena in zlasti tega, da študij te vede nikakor ni ljubiteljsko obiskovanje »enajste šole pod mostom«. Bodoči arheolog, arheologinja mora imeti predvsem veliko ljubezni, trdno voljo in veselja za ta vse prej kot enostaven študij. Take izkušnje ima tudi dr. Manca Vinazza.    

V današnji oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali prof. dr. Borisa Kryštufka, ki pravi, da je v življenju imel privilegij, da je lahko sledil lastni intuiciji in se posvetil raziskovanju sesalcev. Je muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Njegovo delo temelji na preučevanju muzejskih prirodoslovnih zbirk. V muzeju skrbi za zbirko sesalcev, ki je največja te vrste v jugovzhodni Evropi. Opisal je tudi štiri nove vrste sesalcev. Je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih del in član nadzornega odbora na projektu Atlas evropskih sesalcev. Lani decembra je prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. Prof. dr. Borisa Kryštufka je pred mikrofon povabila Petra Medved.Muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja SlovenijeV oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali prof. dr. Borisa Kryštufka, ki pravi, da je v življenju imel privilegij, da je lahko sledil lastni intuiciji in se posvetil raziskovanju sesalcev. Je muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Njegovo delo temelji na preučevanju muzejskih prirodoslovnih zbirk. V muzeju skrbi za zbirko sesalcev, ki je največja te vrste v jugovzhodni Evropi. Opisal je tudi štiri nove vrste sesalcev. Je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih del in član nadzornega odbora na projektu Atlas evropskih sesalcev. Lani decembra je prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev.

Zvone Dragan ima za sabo dolgoletno politično in diplomatsko kariero, med katero je prisostvoval najrazličnejšim pomembnim zgodovinskih dogodkom druge polovice 20. stoletja. Že zelo mlad je postal podpredsednik za gospodarstvo v slovenskem izvršnem svetu oz. vladi, šest let zatem pa je isto mesto zasedel še v zveznem izvršnem svetu, kjer je bil zadolžen za ekonomski sistem in razvojno politiko celotne Jugoslavije. S tega položaja je med drugim vodil sklepanje resnično obsežnih poslov jugoslovanskih podjetij z Irakom v okviru neuvrščenih držav in se redno srečeval z iraškim političnim vrhom, vključno s Sadamom Huseinom. V začetku 80-ih let, ko je Jugoslavija zašla v hudo dolžniško krizo, je bil na čelu pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom, ki je bil po eni strani ključen za to, da je lahko država reprogramirala svoje dolgove, hkrati pa jo je prisilil v vrsto nepriljubljenih ukrepov za omejevanje porabe, kot so bili na primer bencinski boni. Sredi 80-ih let se je po hudi bolezni popolnoma umaknil iz politike ter začel diplomatsko kariero. Še kot jugoslovanski veleposlanik je bil štiri leta v Pekingu, kjer je bil priča odpiranju kitajskega gospodarstva in tržnim reformam Deng Xiaopinga, nato pa je sodeloval pri vzpostavljanju diplomacije na novo osamosvojene Slovenije in bil med drugim naš prvi veleposlanik v Pragi. Z Zvonetom Draganom se je o njegovih bogatih izkušnjah, ki jih je pred nekaj leti opisal tudi v knjigi Od politike do diplomacije, za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.Od vodenja pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom v času jugoslovanske dolžniške krize in sklepanja poslov z neuvrščenimi, do veleposlaniškega dela v Pekingu in PragiZvone Dragan ima za sabo dolgoletno politično in diplomatsko kariero, med katero je prisostvoval najrazličnejšim pomembnim zgodovinskim dogodkom druge polovice 20. stoletja. Že zelo mlad je postal podpredsednik za gospodarstvo v slovenskem izvršnem svetu oz. vladi, šest let zatem pa je isto mesto zasedel še v zveznem izvršnem svetu, kjer je bil zadolžen za ekonomski sistem in razvojno politiko celotne Jugoslavije. S tega položaja je med drugim vodil sklepanje resnično obsežnih poslov jugoslovanskih podjetij z Irakom v okviru neuvrščenih držav in se redno srečeval z iraškim političnim vrhom, vključno s Sadamom Huseinom. V začetku 80-ih let, ko je Jugoslavija zašla v hudo dolžniško krizo, je bil na čelu pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom, ki je bil po eni strani ključen za to, da je lahko država reprogramirala svoje dolgove, hkrati pa jo je prisilil v vrsto nepriljubljenih ukrepov za omejevanje porabe, kot so bili na primer bencinski boni. Sredi 80-ih let se je po hudi bolezni popolnoma umaknil iz politike ter začel diplomatsko kariero. Še kot jugoslovanski veleposlanik je bil štiri leta v Pekingu, kjer je bil priča odpiranju kitajskega gospodarstva in tržnim reformam Deng Xiaopinga, nato pa je sodeloval pri vzpostavljanju diplomacije na novo osamosvojene Slovenije in bil med drugim naš prvi veleposlanik v Pragi. Z Zvonetom Draganom se je o njegovih bogatih izkušnjah, ki jih je pred nekaj leti opisal tudi v knjigi Od politike do diplomacije, za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Življenje pogosto ubira nenavadna pota. Pedagoginjo dr. Leo Plut Pregelj je pripeljalo v Washington, kjer živi od leta 1982. Čeprav si je za predmet svojega raziskovanja izbrala redko področje poslušanja v pedagoškem procesu, se je namesto s svojo ožjo specializacijo pretežno ukvarjala z drugimi temami. Tako je med drugim sodelovala v veliki raziskavi vzrokov neuspešnosti nekaterih ameriških šol. Več kot dve desetletji je ameriške diplomate, ki so bili napoteni v Slovenijo, učila slovenščino. Slovenija, njena kultura, zgodovina in jezik so bili kljub veliki slovenski skupnosti, ki je ameriški politiki, zgodovini in znanosti dala kar nekaj vidnih osebnosti, v Združenih državah Amerike neznanka. Zlasti v času oblikovanja slovenske samostojnosti pred 30 leti. Ameriški Slovenci so takrat z nizom dobro organiziranih dejavnosti pritiskali na Belo hišo in State department, naj Združene države priznajo samostojno Slovenijo, po drugi strani pa so skušali prepričati odločevalce, naj Amerika na Balkan ne pošilja orožja. Pomembno vlogo je takrat odigral slovenski krog v Washingtonu in znotraj njega prav zakonca Pregelj. Vladimir Pregelj (1927–2019) je bil namreč v političnem življenju ameriškega glavnega mesta znana osebnost, kot strokovnjak za mednarodno trgovino in visoki uslužbenec Kongresne knjižnice, predvsem pa kot starešina velike porote v procesu ustavne obtožbe predsednika Richarda Nixona. Kar je bilo sprva predmet znanstvenega zanimanja, je postalo intimna življenjska izkušnja dr. Lee Plut Pregelj. Ko je dala družini prednost pred kariero in razpršila svoje delovanje zunaj družinskega kroga, se je znašla pred preizkušnjami, ki jih pred človeka postavljajo novo okolje, razlike v načinih razmišljanja, svetovnih nazorih, nezaupanje ... Tenkočutni in pozorni poslušalec se z njimi lažje spoprijema: "Jaz dejansko verjamem, da lahko ljudje z različnimi pogledi na svet sobivajo in da je za to sobivanje potrebno poslušanje drugega in spoštovanje. Imela sem srečo, da sem lahko zelo srečno živela s človekom z nekaterimi drugimi svetovnimi nazori.""Rada se ozrem na teh 42 let, ki sva jih preživela z mojim možem. Mislim, da so bila ustvarjalna. In da sem zaradi njih boljši človek."Življenje pogosto ubira nenavadna pota. Pedagoginjo dr. Leo Plut Pregelj je pripeljalo v Washington, kjer živi od leta 1982. Čeprav si je za predmet svojega raziskovanja izbrala redko področje poslušanja v pedagoškem procesu, se je namesto s svojo ožjo specializacijo pretežno ukvarjala z drugimi temami. Tako je med drugim sodelovala v veliki raziskavi vzrokov neuspešnosti nekaterih ameriških šol. Več kot dve desetletji je ameriške diplomate, ki so bilo napoteni v Slovenijo, učila slovenščine. Slovenija, njena kultura, zgodovina in jezik, so bili kljub veliki slovenski skupnosti, ki je ameriški politiki, zgodovini in znanosti dala kar nekaj vidnih osebnosti, v Združenih državah Amerike neznanka. Zlasti v času oblikovanja slovenske samostojnosti pred 30. leti. Ameriški Slovenci so takrat z nizom dobro organiziranih dejavnosti pritiskali na Belo hišo in State department, naj ZDA priznajo samostojno Slovenijo, po drugi strani pa so skušali prepričati odločevalce, naj Amerika na Balkan ne pošilja orožja. Pomembno vlogo je takrat odigral slovenski krog v Washingtonu in znotraj njega prav zakonca Pregelj. Vladimir Pregelj (1927 – 2019) je bil namreč v političnem življenju ameriškega glavnega mesta znana osebnost, kot strokovnjak za mednarodno trgovino in visoki uslužbenec Kongresne knjižnice, predvsem pa kot starešina velike porote v procesu ustavne obtožbe predsednika Richarda Nixona. Kar je bilo sprva predmet znanstvenega zanimanja, je postalo intimna življenjska izkušnja dr. Lee Plut Pregelj. Ko je dala družini prednost pred kariero in razpršila svoje delovanje zunaj družinskega kroga, se je znašla pred preizkušnjami, ki jih pred človeka postavljajo novo okolje, razlike v načinih razmišljanja, svetovnih nazorih, nezaupanje ... Tenkočutni in pozorni poslušalec se z njimi lažje spoprijema: »Jaz dejansko verjamem, da lahko ljudje z različnimi pogledi na svet sobivajo, in da je za to sobivanje potrebno poslušanje drugega in spoštovanje. Imela sem srečo, da sem lahko zelo srečno živela s človekom z nekaterimi drugimi svetovnimi nazori.«

Po poklicu učiteljica, sicer pa pisateljica in pripovedovalka Darinka Kobal, je avtorica vrste knjig za otroke, ki jih objavlja, odkar je leta 1996 izšla njena čisto prva knjižica. Ker se je morala zaradi poškodbe upokojiti in ker je neizmerno ljubila šolski smeh in pogrešala otroško govorico, je poiskala nove poti do šolskih klopi. Začela je počasi in plašno, korak za korakom. Po več kot osemnajstih letih zdaj ve, da tisoč dobrih besed ne odtehta ene same izkušnje. Otroke skozi svoje zgodbe in pravljice nevsiljivo opozarja na neprevidnosti in trenutke nepremišljenosti na cesti s kolesom, z rolkami, med igro … Pa o neprevidnostih v gozdu, živalskem vrtu ali vse pogosteje med psi in drugimi živalmi v okolici. "Pravijo, da so moje pravljice za male in velike, ker nosijo sporočila o življenju, iz življenja, za življenje," pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi. Z Darinko Kobal, ki piše tudi scenarije, vodi radijske oddaje in svoje pravljice pripoveduje po slovenskih knjižnicah, vrtcih in šolah in je tudi članica Društva pisateljev Slovenije, članica Društva staršev za boljšo šolo ter ena od ustanoviteljic Odbora ljubljanskih učiteljev, se je pogovarjala novinarka Tadeja Bizilj.Samosvoja srčna upornica z razlogomPo poklicu učiteljica, sicer pa pisateljica in pripovedovalka Darinka Kobal, je avtorica vrste knjig za otroke, ki jih objavlja, odkar je leta 1996 izšla njena čisto prva knjižica. Ker se je morala zaradi poškodbe upokojiti in ker je neizmerno ljubila šolski smeh in pogrešala otroško govorico, je poiskala nove poti do šolskih klopi. Začela je počasi in plašno, korak za korakom. Po več letih zdaj ve, da tisoč dobrih besed ne odtehta ene same izkušnje. Otroke skozi svoje zgodbe in pravljice nevsiljivo opozarja na neprevidnosti in trenutke nepremišljenosti na cesti s kolesom, z rolkami, med igro … pa o neprevidnostih v gozdu, živalskem vrtu ali vse pogosteje med psi in drugimi živalmi v okolici. "Pravijo, da so moje pravljice za male in velike, ker nosijo sporočila o življenju, iz življenja, za življenje." Z Darinko Kobal, ki piše tudi scenarije, vodi radijske oddaje in svoje pravljice pripoveduje po slovenskih knjižnicah, vrtcih in šolah in je tudi članica Društva pisateljev Slovenije, članica Društva staršev za boljšo šolo ter ena od ustanoviteljic Odbora ljubljanskih učiteljev, se je pogovarjala novinarka Tadeja Bizilj.

Jana Kolarič je pesnica, pisateljica, dramatičarka in vse ostalo, kar zahteva igriv um in spretno sestavljanje besed. Že več kot štirideset let piše za otroke in odrasle, za knjižne police in odre, ter za literarni užitek in družbenokritični premislek."Prenos čustev samo s pomočjo besed je čarovnija"Jana Kolarič je pesnica, pisateljica, dramatičarka in vse ostalo, kar zahteva igriv um in spretno povezovanje besed. Že več kot štirideset let piše za otroke in odrasle, za knjižne police in odre, ter za literarni užitek in družbenokritični premislek. V oddaji razmišlja, kaj slovenski literarni besedni ustvarjalnosti doprinesejo literarni natečaji, pojasnjuje, zakaj je sonet zanjo najboljša pesniška oblika za družbeno kritiko, in razkriva, kaj doživlja, ko na odru gleda uprizoritev svojega dramskega dela. Tako 'usekanih' ljudi, kot so literarni ustvarjalci, ni veliko. Nekako so porazdeljeni med prebivalstvo in 'navadni' ljudje jih imajo za malo prifrknjene, češ tale sploh ne zna iti na normalen sprehod, kar nekaj bluzi. Ampak to je dejansko res - jaz na primer sprehajam svojega psa, moje misli pa so čisto drugje.

Nemiren duh ter zagledanost v znanost in raziskovanje. Tako bi lahko opisali upokojenega profesorja Fakultete za elektrotehniko. Njegovo poklicno, pedagoško in raziskovalno področje dela je telekomunikacija. Napisal je tudi več učbenikov. Aprila je dopolnil 90 let, a njegova misel in neustavljiva želja po odkrivanju novega zapolnita vsak kotiček njegovega življenja. Zdaj ga najbolj zanimajo pojavi v vesolju. O tem piše knjigo, ki pa še ni končana, saj jo skoraj vsak dan dopolni s čim novim – z novim spoznanjem."Šele zdaj lahko počnem to, kar želim!" Nemiren duh ter zagledanost v znanost in raziskovanje. Tako bi lahko opisali upokojenega profesorja Fakultete za elektrotehniko.  Njegovo poklicno, pedagoško  in raziskovalno področje dela je telekomunikacija. Napisal je tudi več učbenikov. Aprila je dopolnil 90 let,  a njegova misel in neustavljiva želja po odkrivanju novega zapolnita vsak kotiček njegovega življenja. Trenutno ga najbolj zanimajo pojavi v vesolju. O tem piše knjigo, ki pa še ni končana, saj jo skoraj vsak dan dopolni s čim novim -  z novim spoznanjem. 

Mož in oče. Poklicni gasilec s Centra za zaščito in reševanje v Domžalah. Šampion kickboksa, ki ima v lasti celo vrsto pasov prvakov in ga je osebno želel spoznati Arnold Schwarzenegger. Predvsem pa miren, prijazen in skromen človek, ki po besedah njegovega kondicijskega trenerja Anžeta Mačka izžareva disciplino in predanost vsaki stvari, ki se je loti. Trener in vodja Kluba borilnih veščin Domžale in zgled mladim - tudi tistim s posebnimi potrebami. Pri različnih vrstah vadbe sodeluje tudi z nekaterimi slovenskimi reprezentanti v košarki in drugimi znanimi športniki. Vse to in še kaj je Marjan Bolhar, s katerim se je Jure K. Čokl na njegovo veliko srečo v oddaji Razkošje v glavi znašel pred mikrofonom in ne v ringu.Poklicni gasilec, ki je prvak v kickboxu in ga je želel osebno spoznati Arnold Schwarzenegger.Mož in oče. Poklicni gasilec s Centra za zaščito in reševanje v Domžalah. Šampion kickboksa, ki ima v lasti celo vrsto pasov prvakov in ga je osebno želel spoznati Arnold Schwarzenegger. Predvsem pa miren, prijazen in skromen človek, ki po besedah njegovega kondicijskega trenerja Anžeta Mačka izžareva disciplino in predanost vsaki stvari, ki se je loti. Trener in vodja Kluba borilnih veščin Domžale in zgled mladim - tudi tistim s posebnimi potrebami. Pri različnih vrstah vadbe sodeluje tudi z nekaterimi slovenskimi reprezentanti v košarki in drugimi znanimi športniki. Vse to in še kaj je Marjan Bolhar, s katerim se je Jure K. Čokl na njegovo veliko srečo v oddaji Razkošje v glavi znašel pred mikrofonom in ne v ringu. Foto: Marjan Bolhar

Boris Grabrijan se je rodil doma na kmetiji dedka Nikolaja Peteha v Velikih Selih pri Adlešičih v Beli krajini. S starši in dvema sestrama je otroštvo preživel v Črnomlju v bloku. Vendar pa so se ves čas vračali na kmetijo pomagat pri kmečkih opravilih. Boris je bil tako navdušen nad delom na kmetiji, da je skoraj vse počitnice preživel tam. Najraje se je ukvarjal s konji in tudi drugo živino, ki jo je vsak dan vodil na pašo. Vendar je življenje prineslo nove poti in izzive in tako je končal pedagoško gimnazijo, se vpisal na biotehniško fakulteto-višješolski študij živinoreje in postal kmetijski inženir živinorejske smeri. Ob tem je bil tudi inovator. Del njegove poti pa je bil tudi na področju politike. Precej se je angažiral pri ustanovitvi Zveze slovenske kmečke mladine in Slovenske kmečke zveze. Bil je kot vodja kabineta ministra za kmetijstvo Cirila Smerkolja leta 1996. Svojo kariero je nato nadaljeval na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije in se od tam zaradi razhajanj v pogledih vrnil v Belo krajino. Tu pa je bil izbran za direktorja Krajinskega parka Kolpa. Boris Grabrijan je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.Belokranjec od glave do petaBoris Grabrijan se je rodil doma na kmetiji dedka Nikolaja Peteha v Velikih selih pri Adlešičih v Beli krajini. S starši in dvema sestrama je svoje otroštvo preživel v Črnomlju v bloku. Vendar pa so se ves čas vračali na kmetijo pomagat pri kmečkih opravilih. Boris je bil tako navdušen nad delom na kmetiji, da je skoraj vse počitnice preživel tam. Najraje se je ukvarjal s konji in tudi drugo živino, ki jo je vsak dan vodil na pašo. Vendar je življenje prineslo nove poti in izzive in tako je končal pedagoško gimnazijo, se vpisal na biotehniško fakulteto, višješolski študij živinoreje, in postal kmetijski inženir živinorejske smeri. Ob tem je deloval tudi kot inovator. Del njegove poti pa je bila tudi  politika. Precej se je angažiral pri ustanovitvi Zveze slovenske kmečke mladine in Slovenske kmečke zveze. Deloval je kot vodja kabineta ministra za kmetijstvo Cirila Smrkolja, in sicer leta 1996. Svojo kariero je nato nadaljeval na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije in se od tam zaradi razhajanj v pogledih vrnil v Belo krajino. Tu pa je bil izbran za direktorja Krajinskega parka Kolpa. Boris Grabrijan je gost v oddaji Razkošje v glavi. Poti Življenje Borisa Grabrijana niti za hip ni dolgočasno, deluje na tako širokem področju, da je to težko opisati v nekaj stavkih. Rdeča nit vsega njegovega delovanja pa je skrb za naravno in kulturno dediščino, ki je v Beli krajini še razmeroma dobro ohranjena. Boris Grabrijan pravi zase, da je preprost kmečki fant, ki je bil rojen v Velikih selih pri Adlešičih v Beli krajini. Osnovno in srednjo šolo je končal v Črnomlju, svojo pot je nadaljeval na biotehniški fakulteti v Ljubljani. Boris Grabrijan: "Leta 1999 sem bil na povabilo italijanske organizacije kmetov CIA član delegacije v Strasbourgu na srečanju italijanskih poslancev z Romanom Prodijem, predsednikom Komisije EU, nekaj dni po njegovem imenovanju. Kot edini Neitalijan sem imel priložnost nagovoriti celotno italijansko parlamentarno skupino." Ob zgornji sliki je Boris Grabrijan zapisal: "Leta 1999 sem sodeloval na mirnem protestu italijanskih kmetov v Strasbourgu in pred parlamentom z nagovorom podprl protestnike. Sledilo je srečanje z nekaterimi poslanci: Javierjem Solano, Roccom Buttiglionejem, Mitjo Volčičem (zamejski Slovenec, italijanski EU-poslanec) ... Ko so me želeli predstaviti Silviu Berlusconiju, je ta odklonil rokovanje z mano. Poslanec Antonio Di Pietro (tožilec v aferi "čiste roke") pa me je po tem incidentu povabil na kosilo, na tipično "Pizzo napolitano".   V muzeju v Bistri 1998 leta v vlogi gostitelja komisarja za kmetijstvo Franza Fischlerja in predstavnikov evropskega kmetijstva. Poleg muzejskih zbirk so si gostje na sprejemu ogledali tudi prikaz domačih obrti in folklore KUD Božo Račič Adlešiči. Promocija Boris Grabrijan: "Dvajset let smo entuziasti v Zvezi društev rejcev drobnice Slovenije organizirali državno tekmovanje v striženju ovc. Leta 1997 sem postal državni prvak, pozneje pa sem zaradi hude nesreče prireditev vodil in povezoval ter komentiral. Zdaj teh za obiskovalce zelo zanimivih prireditev že več let ne organizira nihče." Dediščina Lan, 2018foto: Šimen Zupanič Boris Grabrijan in Tončka Jankovič, 2018foto: Šimen Zupanič Park Krajinski park Kolpa nima samo naravne, ampak tudi kulturno dediščino. Tu najdemo celo vrsto zanimivih kulturnih spomenikov, stavb in izjemno veliko tako imenovane premične, snovne dediščine. Boris Grabrijan pa se zagnano posveča tudi odkrivanju bolj ali manj znanih Belokranjk in Belokranjcev, ki so pomembni ne samo za svoje lokalno okolje, ampak tudi širše. Predavanja Ljubezen Boris Grabrijan je "zaljubljen" v delo na kmetiji, kar se je pokazalo že v otroštvu, saj je večino počitnic preživel na kmetiji svojega dedka. Še več. Ko je delal kot študent v PTT in Komunali Črnomelj, je del dohodka namenil za nakup prvih treh ovc in s tem obudil opuščeno ovčerejo na omenjeni kmetiji.

Goran Lisica, bolj znan pod nadimkom Fox, je lastnik in direktor Dallas Records, ene prvih neodvisnih slovenskih glasbenih založb, ki je s svojim sestrskim podjetjem Mars Music prisotna na celotnem področju nekdanje Jugoslavije in je v preteklih tridesetih letih izdala albume številnih znanih izvajalcev, od skupin, kot sta Laibach in Let 3, pa do Gibonnija, Helene Blagne, Gorana Bregoviča in Severine. Poleg tega so bili dolga leta zastopnik založbe EMI Records, pod okrilje katere so sodili največji svetovni izvajalci, kot so Pink Floydi, Beatli in Nick Cave, ukvarjajo pa se tudi s ščitenjem avtorskih pravic, promocijo izvajalcev v regiji in organizacijo koncertov. O tem, kako je od mladostne navdušenosti nad punkom in novim valom ter menedžeriranja reške skupine Paraf prišel do ustanovitve ene največjih največjih glasbenih založb na Balkanu, kako ne le zavoljo svojega dela, ampak tudi v prostem času njegovo življenje ves čas zaznamuje glasba, in to vse od klasičnih klavirskih skladb do sodobnega techna, pa tudi o nekaterih njegovih manj pričakovanih hobijih, kot so intenzivno ukvarjanje s športom, branje strokovne literature o kozmologiji in zelo organizirano zbiranje in razpečevanje vicev, se je z Goranom Lisico – Foxom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.»V primerjavi z nekom, ki je študiral podjetništvo, mi nismo imeli pojma. Kar smo se naučili, smo se priučili sproti – tako kot partizani,« se začetkov spominja prvi mož glasbene založbe DallasGoran Lisica, bolj znan pod nadimkom Fox, je lastnik in direktor Dallas Records, ene prvih neodvisnih slovenskih glasbenih založb, ki je s svojim sestrskim podjetjem Mars Music prisotna na celotnem področju nekdanje Jugoslavije in je v preteklih tridesetih letih izdala albume številnih znanih izvajalcev, od skupin, kot sta Laibach in Let 3, pa do Gibonnija, Helene Blagne, Gorana Bregoviča in Severine. Poleg tega so bili dolga leta zastopnik založbe EMI Records, pod okrilje katere so sodili največji svetovni izvajalci, kot so Pink Floydi, Beatli in Nick Cave, ukvarjajo pa se tudi s ščitenjem avtorskih pravic, promocijo izvajalcev v regiji in organizacijo koncertov. O tem, kako je od mladostne navdušenosti nad punkom in novim valom ter menedžeriranja reške skupine Paraf prišel do ustanovitve ene največjih največjih glasbenih založb na Balkanu, kako ne le zavoljo svojega dela, ampak tudi v prostem času njegovo življenje ves čas zaznamuje glasba, in to vse od klasičnih klavirskih skladb do sodobnega techna, pa tudi o nekaterih njegovih manj pričakovanih hobijih, kot so intenzivno ukvarjanje s športom, branje strokovne literature o kozmologiji in zelo organizirano zbiranje in razpečevanje vicev, se je z Goranom Lisico – Foxom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Ko se je pred približno poldrugim desetletjem upokojil, je bil Milan Horvat namestnik generalnega direktorja slovenske policije, njegova poklicna kariera pa se je začela v Murski Soboti, kjer je prvič oblekel uniformo miličnika. Že od osnovnošolskih klopi mu je šlo učenje zelo dobro od rok, zato je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik. Pred in med vojno za Slovenijo je v Pomurju deloval kot načelnik uniformiranih policistov in tako najprej operativno vodil že priprave, potem pa tudi oborožene spopade policije z jugoslovansko armado za mejne prehode v tem delu države. V oddajo Razkošje v glavi ga je ob tridesetletnici osamosvojitve povabil Dušan Berne.Policist na braniku domovineKo se je pred približno poldrugim desetletjem upokojil, je bil Milan Horvat namestnik generalnega direktorja slovenske policije, njegova poklicna kariera pa se je začela v Murski Soboti, kjer je prvič oblekel uniformo miličnika. Že od osnovnošolskih klopi mu je šlo učenje zelo dobro od rok, zato je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik. Pred in med vojno za Slovenijo je v Pomurju deloval kot načelnik uniformiranih policistov in tako najprej operativno vodil že priprave, potem pa tudi oborožene spopade policije z jugoslovansko armado za mejne prehode v tem delu države. V oddajo Razkošje v glavi ga je ob tridesetletnici osamosvojitve povabil Dušan Berne.

Dr. Aleš Musar je kot diplomant kemije in magister naravoslovno-tehniške informatike leta 1991 začel poklicno pot kot asistent pri profesorici in znanstvenici Aleksandri Kornhauser, ki jo poleg svoje žene Nataše šteje za vzornico na svoji življenjski poti. Po uspešnem študiju in doktoratu na britanski šoli za upravljanje Univerze v Lancastru leta 2000 se je nato podal v finančne vode in se pridružil skupini Aktiva. Leta 2003 je s partnerjema ustanovil skupino S. T. Hammer, kjer je sodeloval pri upravljanju turističnih in trgovskih podjetij ter podjetij v kovinski, kemični in živilski industriji. Njihova skupna pot se je končala leta 2016, prav v času, ko odkril propadajočo podeželsko vilo v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, imenovano tudi Ruska dača. Od takrat se posveča njeni celoviti prenovi in oživitvi. Dr. Aleš Musar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič."Prekletstvo tega, da si iz hobija naredil svojo glavno dejavnost, je v tem, da ostaja malo časa za dodatne hobije," meni dr. Aleš Musar.Dr. Aleš Musar je kot diplomant kemije in magister naravoslovno-tehniške informatike leta 1991 začel poklicno pot kot asistent pri profesorici in znanstvenici dr. Aleksandri Kornhauser Frazer, ki jo poleg svoje žene Nataše šteje za vzornico na svoji življenjski poti. Po uspešnem študiju in doktoratu na britanski šoli za upravljanje Univerze v Lancastru leta 2000 se je nato podal v finančne vode in se pridružil skupini Aktiva. Leta 2003 je s partnerjema ustanovil skupino S. T. Hammer, kjer je sodeloval pri upravljanju turističnih in trgovskih podjetij ter podjetij v kovinski, kemični in živilski industriji. Njihova skupna pot se je končala leta 2016, prav v času, ko je odkril propadajočo podeželsko vilo v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, imenovano tudi Ruska dača. Od takrat se posveča njeni celoviti prenovi in oživitvi. Dr. Aleš Musar je gost v oddaji Razkošje v glavi. Poti Življenjske poti posameznikov so enkratne in posebne, kot je poseben vsakdo med nami. Nekomu so sojenice in rojenice namenile tako, drugemu drugačno usodo in zato lahko med seboj primerjamo le delčke svojih življenj z delčki življenj drugih. Študij Po desetih letih dela na Univerzi, ko je končal doktorski študij  in pridobil naziv docent, pa se je zgodil preobrat, dr. Aleš Musar se je namreč odločil, da take kariere ne bo nadaljeval še naslednjih 30 let. Študij mu je dal širino in kot asistent dr. Aleksandre Korenhauser Frazer je sodeloval v mednarodnih projektih.   Vodenje Dr. Aleš Musar je navdušen popotnik, med študijem pa je bil tudi turistični vodič in je opravil izobraževanje v okviru potovalne agencije Kompas. Vzorniki Vzornici dr. Aleša Musarja sta njegova žena dr. Nataša Pirc Musar in dr. Aleksandra Kornhauser Frazer. Dr. Aleksandra Korenhauser Frazerfoto: Alenka Sivka Navdušeni popotnik Dr. Aleš Musar je navdušen popotnik, to navdušenje pa deli z njim tudi njegova družina. Obrat Vsakdo doživi tudi tak in drugačen obrat, ki ne preseneti samo drugih, ampak tudi nas same. Tako zanimivo pot ima tudi dr. Aleš Musar, ki je iz znanstvenih vod nadaljeval svojo kariero v finančnem sektorju in se potem začel ukvarjati s prenovo kulturnega spomenika.     Ruska dača Ruska dača v Zgornjih Gameljnah je pravzaprav vila, urejena v tako imenovanem ruskem slogu. Ob prenovljeni zunanjosti je svojo podobo dobila tudi skrbno opremljena notranjost vile, ki je na voljo za vodene oglede, pa tudi številne kulturne, kulinarične, poslovne in zasebne dogodke. Dr. Aleš Musar. Nastopi v  letu 2020 Trenutki in zgodbe Raziskovanje usode družine Petrič je prineslo zanimive podatke o usodi Franca Petriča, pove dr. Aleš Musar. Zakladnica Dr. Aleš Musar dojema Rusko dačo kot škatlico z dragulji. Ti dragulji pa so drobne zgodbe, ki jih lahko uvrstimo v prostor in čas, in predmeti, ki jih zbira in odkupuje in ki dodatno osvetlijo usode ljudi in njihovo življenje v času izpred sto in več let. Priznanje Prvič, odkar Slovensko društvo konservatorjev podeljuje Steletovo priznanje, je to šlo to v roke investitorju. Dr. Aleš Musar z ekipo strokovnjakinj in strokovnjakov, z odlično konservatorko Damjano Pediček Terseglav in restavratorjem Jožefom Drešarjem iz podjetja GNOM, ki je izvajalo dela, priznanje prejema za celovito prenovo vile Ruska dača v Zgornjih Gameljnah. Premisleki Dr. Aleš Musar je s svojo ženo dr. Natašo Pirc Musar tudi, kot rečemo, družbeno dejaven, saj sta napisala pobudo ob začetku epidemije covida-19. V pobudi se zavzemata tudi za uvedbo temeljnega dohodka. Parfoto: Rok Mlinar/Obrazi    

Miha Rus je jezikoslovec, slovenist, prevajalec, pesnik, rodoslovec, gasilec, bodoči bibliotekar, pevec in oče v 12-članski družini. Pesmi je pisal že v osnovni šoli, večino pa spesnil v času služenja vojaškega roka v istrski prestolnici Pulj. Med študijem slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti se je posvečal malce drugačnim besedam: njihovemu izvoru, ustroju in povezanosti. Kot rodoslovec pa raziskovanje svoje rodbine Rusovih povezuje tudi z genetskim rodoslovjem. Kljub pomanjkanju časa ima pred sabo veliko izzivov in neizpolnjenih želja. Zdi se, da nenehno išče načine, da še dodatno obogati svoje razkošje v glavi.Slovenist, ki nenehno išče načine, da dodatno obogati razkošje v glaviMiha Rus je jezikoslovec, slovenist, prevajalec, pesnik, rodoslovec, gasilec, bodoči bibliotekar, pevec in oče v 12-članski družini. Pesmi je pisal že v osnovni šoli, večino pa spesnil v času služenja vojaškega roka v istrski prestolnici Pulj. Med študijem slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti se je posvečal malce drugačnim besedam: njihovemu izvoru, ustroju in povezanosti. Kot rodoslovec pa raziskovanje svoje rodbine Rusovih povezuje z tudi z genetskim rodoslovjem. Kljub pomanjkanju časa ima pred sabo veliko izzivov in neizpolnjenih želja. Zdi se, da nenehno išče načine, da še dodatno obogati svoje razkošje v glavi. Pravijo, da je njegov zaščitni znak nalezljiv nasmeh. Marsikdo pa tudi z zanimanjem prebere njegovo avtobiografsko knjižno izdajo Slovo od Loga. "17. septembra leta 1988 je bila sobota. Za slovo sem si zavrtel še pesem »Ti si sav moj bol« s plošče skupine Ekaterina Velika in »Like a hurricane« skupine Mission. Poslovil sem se od Loga, od matere, ki ni mogla skrivati solz, brat Matjaž pa me je v belem amiju odpeljal na vlak v Ljubljano. Na poti do Ljubljane mi je povedal še par praktičnih napotkov, kako preživeti prve dni v vojski. S seboj sem imel okusne sendviče s slanino in knjižico o velikem Beethovnu Slovenskega knjižnega zavoda. V kupeju je bil vojak z desetarskim činom, ki sem ga imel, nevedni skorajšnji vojaček, za ne vem kakšnega visokega oficirja. Prometnik je dvignil loparček, zapiskal in kompozicija je odpeljala proti Borovnici, Logatcu, Postojni in Divači, od tam pa naprej čez vrsto istrskih vasi vse do starodavne Pule, pet dolgih ur. To je bilo moje prvo slovo od Loga. S seboj sem odnesel dušo, polno strahu, in privid dolgih črnih las, ki se je zrcalil v smaragdni Soči. Na stanici u Puli se je pod večer nad menoj razprlo sivooljčno oblačno nebo."

Alenka Černelič Krošelj, profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, je od leta 2014 direktorica Posavskega muzeja Brežice. V letih od 2010 do 2014 je bila zaposlena v Kulturnem domu Krško na delovnem mestu kustosinje in pozneje tudi vodje enot Mestni muzej Krško, Galerija Krško in Grad Rajhenburg, prej pa na občini Krško kot višja svetovalka za kulturo, mladino in tehnično kulturo. Opravila je tudi državni izpit iz javne uprave. Službovala je v osnovni šoli Brežice in Valvasorjevem raziskovalnem centru Krško. Leta 2013 je pridobila strokovni naziv višja kustodinja, leta 2018 pa muzejska svetovalka ter predavateljica za področje etnologije na Univerzi v Mariboru. Pripravlja, izvaja in vodi raznovrstne projekte, tako muzejske kot aplikativne, kot kustosinja, likovna kritičarka in predavateljica na področju kulturne dediščine in turizma pa sodeluje z različnimi organizacijami, avtorji in galerijami. Kot članica organizacijskih in programskih odborov sooblikuje znanstvene in strokovne posvete. Alenka Černelič Krošelj je gostja v oddaji Razkošje v glavi, avtor je Milan Trobič.Etnologinja z dušo in srcemAlenka Černelič Krošelj, profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetno diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, je od leta 2014 direktorica Posavskega muzeja Brežice. V letih od 2010 do 2014 je bila zaposlena v Kulturnem domu Krško na delovnem mestu kustosinje in pozneje tudi vodje enot Mestni muzej Krško, Galerija Krško in Grad Rajhenburg, prej pa na občini Krško kot višja svetovalka za kulturo, mladino in tehnično kulturo. Opravila je tudi državni izpit iz javne uprave. Službovala je v osnovni šoli Brežice in v Valvasorjevem raziskovalnem centru Krško. Leta 2013 je pridobila strokovni naziv višja kustodinja, leta 2018 pa muzejska svetovalka ter predavateljica za področje etnologije na Univerzi v Mariboru. Pripravlja, izvaja in vodi raznovrstne projekte, tako muzejske kot aplikativne, kot kustosinja, likovna kritičarka in predavateljica na področju kulturne dediščine in turizma pa sodeluje z različnimi organizacijami, avtorji in galerijami. Kot članica organizacijskih in programskih odborov sooblikuje znanstvene in strokovne posvete. Alenka Černelič Krošelj je gostja v oddaji Razkošje v glavi. Alenka Černelič Krošelj deluje v različnih stanovskih in drugih društvih v mednarodnem, državnem in lokalnem okolju; tako je na primer predsednica Slovenskega etnološkega društva, podpredsednica odbora ICOM Slovenija in podpredsednica predsedstva Skupnosti muzejev Slovenije. Od oktobra 2019 je predsednica alianse ICOM SEE (Mednarodni muzejski svet JV Evrope). Je tudi predsednica strokovnega sveta Slovenskega etnografskega muzeja v drugem mandatu, predsednica sveta Pokrajinskega muzeja Kočevje in članica upravnega odbora LAS Posavje. Ob njenem prihodu na čelo Posavskega muzeja Brežice je bila to mirna ustanova s številnimi dobrimi strokovnjaki, ki so imeli prav malo priložnosti, da bi vse to, kar znajo, tudi predstavljali. In ker je prišla iz dinamičnega okolja, v katerem je sodelovala pri številnih projektih, ki se niso posvečali le strokovnosti, ampak tudi predstavljanju in promociji njihovega dela, ali jih vodila, je bilo prav to tudi prvi korak na njenem novem delovnem mestu direktorice. Študij v večjih mestih je vedno svojevrsten izziv, saj številni, ki prihajajo sem študirat iz bolj oddaljenih krajev, po koncu študija najraje ostanejo kar v velikih središčih. Služb v manjših krajih ni na pretek in če hoče kdo študirati  humanistične znanosti, je možnosti še toliko manj. Alenka Černelič Krošelj se ni odločila, da gre po opisani poti in po študiju ostane v Ljubljani, zakaj, izveste v oddaji.   Alenka Černelič Krošelj je izredno dinamična in dejavna, saj deluje na najrazličnejših področjih: je predsednica posavske podružnice Slovenskega protestantskega društva Primoža Trubarja, članica Društva za oživitev mesta Brežice, članica Društva 1824. Alenka Černelič Krošelj je polna idej in je vedno v ustvarjalnem gibanju, to pomeni, da ima veliko načrtov tako znotraj Posavskega muzeja, ki ga vodi, kot tudi za povečanje prepoznavnosti Posavja na področju kulture v najširšem pomenu besede.

»Ko sem bil mlajši, mi je bilo v družbi dolga leta nerodno povedati, da sem obrtnik, pa tudi stavek, da sem umetnik, mi je šel težko z jezika. Ampak zdaj, po približno treh desetletjih dela in iskanj, se s tem ne obremenjujem več. Pomembno je, da z nakitom, ki se rodi v mojem dialogu s kovinami, osrečujem svoje stranke in da lahko potem kupci mojih unikatnih izdelkov širijo to srečo naprej.« Huberto Široka bo gost v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravil Dušan Berne.Oblikovalec nakita in umetnik»Ko sem bil mlajši, mi je bilo v družbi dolga leta nerodno povedati, da sem obrtnik, pa tudi stavek, da sem umetnik, mi je šel težko z jezika. Ampak zdaj, po približno treh desetletjih dela in iskanj, se s tem ne obremenjujem več. Pomembno je, da z nakitom, ki se rodi v mojem dialogu s kovinami, osrečujem svoje stranke in da lahko potem kupci mojih unikatnih izdelkov širijo to srečo naprej,« pravi izdelovalec nakita Huberto Široka. Tudi v otroštvu ni bilo vse lahko. Rodil se je v zakonu Francozinje in Slovenca in nekaj let obiskoval osnovno šolo v Parizu. Ko se je družina leta 1963 preselila v očetovo hišo na Bledu, pa je na svoji koži dobesedno občutil stigmo »tujca«, saj so ga sošolci med odmori celo pretepali. A šola ga je kasneje usmerila tudi k umetnosti- v svet likovnosti ga je namreč na šoli za gradbeništvo popeljal profesor Zmago Modic. Zaradi dedkove bolezni naj bi samo začasno prevzel vodenje njegove zlatarske delavnice, a to »začasno« vodenje delavnice traja zdaj že več kot trideset let.

Dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej je Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in diplomatsko-politično kariero. Že pri 16 letih je postal Delov dopisnik iz Južne Amerike, ki je bila v tistem času polna levičarskih gverilskih političnih gibanj ter desničarskih vojaških udarov in diktatur. Ustanovil je mednarodno podjetje Tecnowatt, ki je zaposlilo več tisoč ljudi in osvetlilo znameniti kip Kristusa v Riu de Janeiru, pa tudi ulice kar nekaj svetovnih prestolnic. Odigral je pomembno vlogo pri širjenju Nove Ljubljanske banke v Južni Ameriki, bil je predsednik gospodarske zbornice druge največje brazilske zvezne države in je bržkone edini človek, ki je dvakrat zavrnil prošnjo takratnega brazilskega predsednika Fernanda Cardosa, naj postane minister v njegovi vladi. Pri njegovem delovanju ga sicer vseskozi vodi prepričanje, da podjetništvo ne sme biti usmerjeno le v slepo kopičenje denarja, ampak mora služiti skupnemu dobremu. Je torej človek raznolikih življenj in zanimanj, spričo česar morda niti ni presenetljivo, da so v Braziliji o njem napisali knjigo s pomenljivim naslovom Uganka Šalej. Kljub vsem tem uspehom v Južni Ameriki pa Šalej nikoli ni izgubil navezanosti na svojo domovino in si tako diplomatsko kot v poslovnem polju že desetletja prizadeva za boljše slovensko-brazilske odnose. O njegovi življenjski poti, od otroštva v povojni Sloveniji, kjer so ga močno zaznamovali predvsem izjemno solidarni medsebojni odnosi, do njegove neverjetne kariere na drugem koncu sveta, se je s Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in politično karieroDr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej je Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in diplomatsko-politično kariero. Že pri 16 letih je postal Delov dopisnik iz Južne Amerike, ki je bila v tistem času polna levičarskih gverilskih političnih gibanj ter desničarskih vojaških udarov in diktatur. Ustanovil je mednarodno podjetje Tecnowatt, ki je zaposlilo več tisoč ljudi in osvetlilo znameniti kip Kristusa v Riu de Janeiru, pa tudi ulice kar nekaj svetovnih prestolnic. Odigral je pomembno vlogo pri širjenju Nove Ljubljanske banke v Južni Ameriki, bil je predsednik gospodarske zbornice druge največje brazilske zvezne države in je bržkone edini človek, ki je dvakrat zavrnil prošnjo takratnega brazilskega predsednika Fernanda Cardosa, naj postane minister v njegovi vladi. Pri njegovem delovanju ga sicer vseskozi vodi prepričanje, da podjetništvo ne sme biti usmerjeno le v slepo kopičenje denarja, ampak mora služiti skupnemu dobremu. Je torej človek raznolikih življenj in zanimanj, spričo česar morda niti ni presenetljivo, da so v Braziliji o njem napisali knjigo s pomenljivim naslovom Uganka Šalej. Kljub vsem tem uspehom v Južni Ameriki pa Šalej nikoli ni izgubil navezanosti na svojo domovino in si tako diplomatsko kot v poslovnem polju že desetletja prizadeva za boljše slovensko-brazilske odnose. O njegovi življenjski poti, od otroštva v povojni Sloveniji, kjer so ga močno zaznamovali predvsem izjemno solidarni medsebojni odnosi, do njegove neverjetne kariere na drugem koncu sveta, se je s Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.