»Ponarejanje in filologija sta skupaj padali in rasli, pa naj je bilo to v renesansi ali v helenistični Aleksandriji. Včasih so bili ravno ponarejevalci tisti, ki so prvi postavili ali potrdili prefinjene metode kritike; včasih pa so jih filologi z njihovo pomočjo premagali. V vseh primerih je bil razvoj kritike odvisen od spodbude, ki so jo dajali ponarejevalci,« je zapisal Anthony Grafton v knjigi Ponarejevalci in kritiki, Ustvarjalnost in zavajanje v zahodni humanistiki. V oddaji smo ob konkretnih primerih osvetlili ta Graftonov drugačni pogled na zgodovino humanistike. Gosta sta zgodovinar Aleš Maver in filolog David Movrin (ponovitev).

Katere so glavne krize našega časa? Kakšni so vzroki zanje? Kako na naša življenja vplivajo številne nikoli končane vojne iz polpretekle zgodovine? Kakšno vlogo ima danes poročanje z vojnih žarišč? In zakaj so podnebne spremembe ključna fronta ne le za človeštvo? O teh in drugih vprašanjih z vojnim poročevalcem in novinarjem Boštjanom Videmškom, avtorjem knjige Mir in vojna – izvori ključnih kriz našega časa (UMco, 2024), ki živopisno, dokumentaristično in na osnovi osebnih izkušenj raziskuje ozadje dogajanj na več žariščih v zadnjih dobrih dveh desetletjih. Foto: Gregor Podlogar

Kaj so značilnosti dobrega literarnega potopisa? V čem se loči od drugih literarnih zvrsti? V čem je poseben? Ali bo tudi umetna inteligenca pisala dobre in zanimive literarne potopise? O teh in drugih vprašanjih z dr. Andrejem Blatnikom, avtorjem potopisnega romana Tao ljubezni, Agato Tomažič, avtorico potopisnih reportaž, zbranih v knjigi Zakaj potujete v take dežele, in Ervinom Hladnikom Milharčičem, avtorjem potopisa Pot na Orient.

Na pragu 20. stoletja se na Kitajskem razvije avtohtona anarhistična misel, ki prepleta kitajsko filozofsko tradicijo z evropskimi anarhističnimi idejami. A vendar so si kitajski anarhisti prizadevali najti model, ki bi ustrezal kitajski realnosti, zato so se naslanjali na obe tradiciji. Moderno kitajsko anarhistično gibanje, ki se je začelo v dveh medsebojno neodvisnih celicah zunaj Kitajske, je imelo pomembno vlogo v družbi, a po letu 1920 njihove dejavnosti niso več vplivale na razvoj revolucionarnega gibanja. Še več, kot zapiše prof. dr. Jana Rošker v delu Anarhizem na Kitajskem na pragu 20. stoletja, so bili "kitajski anarhisti takrat razdrobljeni, slabo koordinirani, predvsem pa zaradi manjkajočih povezovalnih struktur niso bili sposobni omembe vrednega sodelovanja. Poleg omenjenih organizacijskih težav so obstajali še drugi zunanji razlogi za zaton množičnega anarhističnega gibanja''. V pogovoru pretresamo, kako se je na Kitajskem sploh razvil anarhizem, kakšen je bil takrat zgodovinski okvir, kakšni so bili takrat stiki med kitajskimi in evropskimi idejami ter ali so anarhistične ideje na Kitajskem žive še danes – o teh in drugih vprašanji z omenjeno gostjo. Foto: Wikipedija

Potem ko je bila prva svetovna vojna velik del 20. stoletja pri nas odrinjena na rob, so jo zgodovinarji v zadnjih desetletjih že temeljito raziskali. Slabše raziskano je tisto, kar se je v vojni, ki je bila, kot ugotavlja zgodovinar dr. Marko Štepec v delu Življenje v zaledju soškega bojišča (Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, 2023), velika in vseobsegajoča tudi pri nas, dogajalo v zaledju. Kako je to vojno živelo in doživljalo civilno prebivalstvo, kako globoko je zaznamovala življenja navadnih ljudi in kakšne so bile posledice za posameznike ter družbo nasploh. O tem v pogovoru z avtorjem omenjene knjige. Foto: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Kakšen vpliv ima umetna inteligenca na ustvarjanje literature? Koliko so in koliko bodo pametna orodja v pomoč literarnim ustvarjalkam in ustvarjalcem? Bomo v prihodnje delili literaturo na tisto, ki jo je ustvaril človek, in na tisto, ki jo je ustvarila umetna inteligenca? Kako je tu z vprašanjem avtorstva in avtorskih pravic? Vprašanj, ki se pri tem odpirajo, je vedno več. Nekaj jih zastavljamo gostoma, ki sta pri svojem pesniškem ustvarjanju že uporabila pametna orodja pri snovanju svojih knjig. Sodelujeta Vuk Ćosić, avtor knjige Nacija – Kultura (LUD Šerpa, 2022) in Jernej Županič, avtor knjige Navade in uzance (Črna skrinjica, 2023). Foto: Gregor Podlogar

Ameriški glasbeni kritik Alex Ross (1968) v delu Drugo je hrup (2007, slovenski prevod 2014) analizira glasbo 20. stoletja in predstavlja njeno pojavnost, razmišlja o glasbenih poetikah in glasbenih estetikah, zato delo manj prostora namenja skladateljem, več pa sami glasbi. V pogovoru, ki je nastal leta 2015, kritično pretresamo ta vpogled v zanimivo glasbeno dogajanje preteklega stoletja. Z gostoma se med drugim sprašujemo, kakšen je bil v omenjenem stoletju odnos politike do glasbe, kaj je zaradi udora nacizma pomenila selitev nekaterih evropskih skladateljev v Združene države Amerike in zakaj je bil po drugi svetovni vojni glasbeni festival v Darmstadtu tako pomemben. Sodelujeta prevajalec dela prof. dr. Leon Stefanija in glasbeni kritik, urednik, založnik ter sodelavec našega programa Luka Zagoričnik. Foto: iz grafične opreme Beletrinine izdaje knjige Drugo je hrup.

O nastanku vrst z delovanjem naravnega odbiranja ali ohranjanje prednostnih ras v boju za preživetje (ZRC SAZU, 2009) – to je polni naslov novega prevoda tega znamenitega dela Charlesa Darwina, ki ga je opravil Bogdan Gradišnik na osnovi prve izdaje izvirnika iz leta 1859. Gre za temeljno delo človeštva, nepogrešljivo čtivo za vse ljudi na vseh celinah, ki pa je bilo mnogokrat, predvsem v preteklosti, tudi zlorabljeno in napačno razumljeno. Neglede na zablode, povezane s tem delom, je nesporno, kar je v spremni besedi k omenjeni slovenski izdaji zapisal Matjaž Kuntner: "To delo je postalo mejnik pri razumevanju razvoja življenja na Zemlji in je nedvomno ena najvplivnejših znanstvenih knjig v zgodovini." V pogovoru, ki je nastal leta 2009 ob Darwinovi 200-letnici rojstva in 150-letnici izida O nastanku vrst, razmišljamo, kakšen je pomen tega dela za razumevanje človeka in družbe, kako je sploh prišlo do njegovega nastanka in objave ter zakaj je dobro, da se k njemu še vračamo? O teh in drugih vprašanjih s sogovorniki. Sodelujejo prof. dr. Božidar Debenjak, doc. dr. Jože Vogrinc in dr. Sašo Dolenc. Foto: Wikipedija

Letošnji dobitnik zlatnika poezije, ki ga podeljujejo v Celju na Veronikinem večeru, je Boris A. Novak (1953) – pesnik, pisatelj, prevajalec, dramatik, esejist, profesor primerjalne književnosti, literarni teoretik in še in še bi lahko naštevali. V središču njegovega dolgoletnega pesniškega ustvarjanja pa je monumentalno delo Vrata nepovrata, prvi slovenski ep v treh knjigah (1. knjiga: Zemljevidi domotožja, 2014; 2. knjiga: Čas očetov, 2015; 3. knjiga: Bivališča duš, 2017), zaobjet v dobrih 40.000 verzih. Ob podelitvi zlatnika se z Novakom pogovarjamo o začetkih njegovega pesniškega ustvarjanja, njegovem principu pisanja, da naj zven besede pomeni in pomen zveni in o njegovem omenjenem epu, avtor pa med pogovorom prebere tudi nekaj svojih pesmi. Foto: Gregor Podlogar

Znameniti švicarski psihoanalitik Carl Gustav Jung je se veliko ukvarjal tudi s arhetipi in kolektivnim nezavednim. O njegovih teorijah s tega področja se je Tomaž Gerden pogovarjal s priznanim analitskim psihologom Tinetom Papičem. foto: Wikipedia

Predstavljamo delo Samuela Becketta (1906–1989), enega vodilnih literarnih ustvarjalcev 20. stoletja. Ta irski avtor, ki je leta 1969 dobil Nobelovo nagrado za književnost, je 35 let po smrti še vedno vpliven, analiziran in izjemno zanimiv pisec, ki je v svojem pisanju preizkušal meje mogočega in eksperimentiral na način, katerega ni nihče pričakoval. Več o tem avtorju pa v pogovor, ki je nastal leta 2007. Sodelujeta prevajalca njegovega dela Tina Mahkota in Aleš Berger.

28. julija je minilo 110 let od začetka prve svetovne vojne; to je bil globalni spopad med antanto in centralnimi silami. Antanto je sestavljalo zavezništvo med Francijo, Ruskim cesarstvom in Združenim kraljestvom, centralne sile pa zavezništvo med Nemškim cesarstvom, Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo. Pozneje so se stranema pridružile še ostale države v Evropi in po svetu. K antanti so pristopile Romunija, Japonska, Italija in ZDA, k centralnim silam pa Otomansko cesarstvo in Bolgarija. Boji so potekali predvsem v Evropi in na Bližnjem vzhodu. Prva svetovna vojna je bila eden najbolj smrtonosnih spopadov v zgodovini, saj je po ocenah umrlo 9 milijonov vojakov, 23 milijonov je bilo ranjenih, med žrtvami je bilo tudi veliko civilistov. Oddajo pa posvečamo vprašanju, kako je prva svetovna vojna zaznamovala svet in ustvarjanje v njem. Pred slabim desetletjem se je Staša Grahek o tem pogovarjala z umetnostnim zgodovinarjem akademikom dr. Milčkom Komeljem in zgodovinarjem dr. Markom Štepcem.

Živimo v času, ko se vse bolj zanašamo na različne tehnologije in internet. Ameriški pisec Nicholas Carr (1959) že vrsto let razmišlja o posledicah tehnologij in interneta na človeka. V delu Plitvine (2010, slovenski prevod 2011) avtor raziskuje, kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja. Nekje med drugim zapiše: "Z vidika nevrologije drži, da postanemo tisto, kar mislimo." In še, kar se danes premalo poudarja: "Več informacij pomeni manj znanja." V pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2012, razmišljamo, kako internet oblikuje človeški um in kako spodbuja površno branje, hitro razmišljanje ter površinsko dojemanje stanja. Gost dr. Miha Kovač še izpostavi, zakaj je pomembno branje knjig in kako nas brskanje po spletu utrjuje v lastni percepciji sveta. Na fotografiji grafika iz slovenske izdaje knjige Plitvine (Cankarjeva založba, 2011), opremil in tehnično uredil Matej Nemec.

Eden od očetov sodobne psihiatrije, leta 1980 preminuli Franco Basaglia, je nedvomno revolucioniral psihiatrijo in pristop k zdravljenju duševnih bolezni ne samo v Italiji, temveč tudi širše. Deloval je med drugim v nam bližjima Gorici in Trstu. Marca letos je minilo sto let od njegovega rojstva in ob tej priložnosti so naši tržaški radijski kolegi na Radiu Trst A v kontekstu oddaje Hevreka posvetili epizodo Francu Basaglii. O pomenu njegovega mišljenja, delovanja, o zapuščini in pomenu duševnega zdravja danes se je Poljanka Doljak pogovarjala s psihologom in voditeljem radijske oddaje Caterpillar Massimom Cirrijem.

Sta literatura in šport kakorkoli povezana, kako šport živi v literarnih delih in ali je športnica oziroma športnik lahko navdih za neko literarno delo – o teh in drugih vprašanjih v pogovoru, ki je nastal leta 2013 in v katerem predstavljamo, kako sta lahko povezana literatura in šport. Gosta sta dr. Primož Repar, urednik ponatisa eseja Marjana Rožanca z naslovom Demon Iva Daneua (KUD Apokalipsa, 2013) in Esad Babačić, pesnik, publicist s področja športa ter urednik antologije slovenske poezije športa z naslovom Vsak boksar boksa svoj boks (Hiša imen, 2022). Na fotografiji Ivo Daneu, olimpijska legenda, udeleženec treh olimpijskih iger (Rim 1960, Tokio 1964, Mehika 1968); vir: Olimpijski komite Slovenije.

Zakaj je razsvetljenstvo s številnimi družbenopolitičnimi idejami, osredotočenimi na znanje, pridobljeno z razumom in na empirični osnovi, začetek in temelj moderne Evrope? Kaj je to kulturno, filozofsko in umetniško gibanje doprineslo k razumevanju človeka, znanosti, napredka in družbe? In ali se še vračati k razsvetljenskim idejam? O tem v pogovoru, ki je bil posnet leta 2010. Sodelujeta zgodovinar drr. Igor Grdina in filozof dr. Igor Pribac. Foto: Anicet Charles Gabriel Lemonnier – Večer v salonu pri gospe Geoffrin (1755); vir: Wikipedija

Nikolaj Kuzanski (1401–1464), "zadnji véliki filozof umirajočega srednjega veka", je bil tudi humanist, mistik, teolog, matematik, astronom, kardinal in diplomat, ki je močno zaznamoval svoj čas tako na področju mišljenja kot tudi na področju politike in takratne cerkve. Danes je njegovo glavno delo De docta ignorantia (1440) oziroma O učeni nevednosti, v katerem med drugim razlaga, da je univerzum brezmejen in da vsaka posamezna stvar v univerzumu že predstavlja sam univerzum, mejnik med poznim srednjim vekom in renesanso. Predstavljamo tega še danes zanimivega misleca. Gost je dr. Igor Škamperle, poznavalec njegove misli. Foto: Wikipedia

Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija

Michel De Montaigne (1533–1592), oče eseja in eden najpomembnejših filozofov francoske renesanse, je v svojem pisanju združeval priložnostne anekdote iz svojega življenja z intelektualnim vpogledom v človeško naravo. Moralist brez moraliziranja. Vpliven mislec, ki je raziskoval jaz brez da bi stavil na analize, definicije ali ideologije. Njegovi Eseji (1588) so do danes ostali eno največjih in najbolj vplivnih del evropske humanistične dediščine. Ob izidu integralne verzije slovenskega prevoda, ki je izšel z letnico 2023 pri založbi Beletrina, predstavljamo tega samosvojega misleca in njegovo monumentalno delo v treh knjigah. Sodelujeta prevajalec Branko Madžarevič in poznavalec dr. Primož Vitez. Foto: Michel de Montaigne, iz grafične opreme Beletrinine izdaje Esejev (Goran Dekleva).

Pesnik Ciril Bergles je vstopil v slovensko poezijo tiho, nevsiljivo in prepričljivo. Leta 1984 je v samozaložbi objavil pesniški zbirki na poti v tišino in vaje za svetlobo. Zbirki sta bili manj opaženi, toda vsebovali sta že vrsto prepoznavnih pesnikovih pesmi, skoraj programskih verzov, na primer Vsaka pesem je majhna molitev. V prvoomenjeni zbirki je kar nekaj pesmi, ki napovedujejo Berglesovo pesniško zbirko Ellis Island. Zbirka je izšla leta 1988 v zbirki Aleph in z njo se je pesnik predstavil širši javnosti. V naslednjih nekaj letih se je predstavil kot urednik antologije slovenskega zdomskega pesništva zadnjih štiridesetih let z naslovom To drevo na tujem raste in kot prevajalec, na primer z odmevno antologijo Sodobna španskoameriška poezija (Cankarjeva založba). Leta 1993 je v zbirki Lambda (ŠKUC) objavil pesniško zbirko Ifrikija in v njej poezijo z gejevsko tematiko. Pozneje je sledila še vrsta Berglesovih izvirnih in prevodnih knjig z gejevsko tematiko v sodelovanju z urednikom Branetom Mozetičem, hkrati pa je pisal tudi duhovno poezijo (leta 2006 je pri Družini objavil tudi pesniško zbirko Tvoja roka na mojem čelu). Toda naj je pesnik pisal o erotiki ali presežnem, je pisal s prepoznavno osebno pisavo, pogosto izpovedno, že kar neposredno, ki pa se lahko razmahne v uvid, refleksijo, ugotovitev, celo sentenco. Več o Cirilu Berglesu in njegovi poeziji ob 90. obletnici rojstva povejo literarna zgodovinarka dr. Darja Pavlič, pesnik in urednik Brane Mozetič ter pesnik in kritik Muanis Sinanović v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite. Foto: Festival Pranger/Igor Zaplatil

V nedeljo bodo na Rožniku podelili nagrado kresnik za najboljši izvirni roman preteklega leta. A v pogovoru nismo špekulirali o morebitni nagrajenki oziroma nagrajencu, temveč smo pod drobnogled vzeli same literarne nagrade. Z urednicama in literarnima kritičarkama Ano Geršak in Veroniko Šoster ter s pisateljem, urednikom in profesorjem založniških študij na ljubljanski Filozofski fakulteti Andrejem Blatnikom smo pretresali stanje slovenskih literarnih nagrad. Jih je dovolj? Kakšen je njihov učinek in vloga? Zakaj so pomembne tudi nominacije? In nenazadnje, kaj sploh nagrajujemo in kaj nam to govori o sodobnih slovenskih literarnih trendih? Foto: RTVSLO

Trajnostna načela ravnanja z okoljem se uveljavljajo tudi na področju kulture. Kako zmanjšati ogljični odtis koncertov, razstav, predstav? Kako zagotoviti čim bolj trajnostni, energetsko učinkoviti, prevoz obiskovalcev kulturnih prireditev? Kako tudi bolj ozavestiti izvajalce in občinstvo, da bolj odgovorno ravna z okoljem na kulturnih prireditvah? O bolj prijaznem odnosu do okolja v sektorju kulture razmišljajo gostje: Ines Kežman z Zavoda Motovila, Gaja Brecelj iz Slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera in Tamara Bračič Vidmar z Zavoda Bunker. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta. Foto: Pixabay

Franz Kafka, češko-avstrijski pisatelj judovskega rodu, danes, sto let po smrti, velja za enega najpomembnejših nemško pišočih pisateljev 20. stoletja. Vpliven avtor, posebnež med posebneži, ki je v zadnjih desetletjih postal tudi popkukturni fenomen. V pogovoru s filozofom prof. dr. Mladenom Dolarjem razmišljamo o razsežnostih njegovega dela. Foto: Wikipedija

Razgledali se bomo po gledališki pokrajini enotnega slovenskega kulturnega prostora današnjega trenutka. Z gostjo Alenko Hain, režiserko, koreografinjo in angažirano gledališko ustvarjalko na avstrijskem Koroškem, ter gostoma, Danijelom Malalanom, direktorjem Slovenskega stalnega gledališča Trst ter Juretom Novakom, direktorjem in umetniškim vodjo Prešernovega gledališča Kranj, bomo osvetlili tematike in njihove raznolike načine uprizarjanja, ki jih dandanes lahko gledamo na slovenskih odrih, sodelovanja ter idejne in umetniške izmenjave gledaliških umetnikov, ki sicer delujejo v sredinah različnih kulturnih in produkcijskih mikro-okolij. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: dvorana Prešernovega gledališča Kranj, pgk.si, izsek

Mednarodni glasbeni festival Druga godba, ki je vedno temeljil na novih pristopih in odkrivanju manj znanih glasbenih vsebin, že desetletja spaja globalno in lokalno, tradicijo in vpetost v sodobne glasbene tokove. Gre za enega najbolj mednarodno uveljavljenih festivalov pri nas, ki ponuja vpogled v glasbene tradicije in kulture raznih narodov. Kako pa je Druga godba spreminjala glasbeno in koncertno dogajanje pri nas, kakšna je bila njena družbena vloga in v čem je pravzaprav sploh ta njena "drugost" oziroma drugačnost – o tem v pogovoru ob njenem visokem jubileju. Sodelujejo Bogdan Benigar, Miha Zadnikar in Zoran Pistotnik. Na sliki izrez grafične podobe 40. izvedbe festivala Druga godba

Jožef Muhovič je akademski slikar in grafik, doktor filozofije, likovni teoretik, publicist in leksikograf, upokojeni univerzitetni profesor, ki je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani služboval 39 let in pol, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada. Kot veliki premišljevalec likovne umetnosti – tako po njeni strukturni plati kot tudi vplivu na družbo – je med drugim avtor Leksikona likovne teorije, ki vsebuje čez 800 gesel na skoraj 900 straneh. Že davno je namreč začutil potrebo, da, kot pravi Konfucij, poimenuje pojme. In čeprav bi se komu navzven zdelo, da je njegovo področje raziskovanja povsem formalno, prav s svojimi knjigami, članki, eseji pokaže, kako je likovna teorija v bistvu živa ter da je ni strah segati tudi zunaj racionalnega in v duhovno dimenzijo. Vedno znova se ob tem pokaže še pomen ''nevidnega'' v likovnem ustvarjanju, ki ga sicer Muhovič jasno ločuje od samo vizualnega. Citira na primer Mauricea Merleau-Pontya, ki zapiše, ''da nevidno ni protislovje vidnega, kajti vidno ima nevidno notranje ogrodje in nevidno je skriti notranji ekvivalent vidnega''. Jožef Muhovič pa ni le teoretik. Kot pravi, je na zunaj njegovo ustvarjalnost morda najlaže dokumentirati skozi intenzivno in gosto desetletje med letoma 2008 in 2018, ko so s kolegi (B. Suhy, E. Bernard, A. Jemec, H. Gvardjančič in F. Novinc) pripravili kar nekaj velikih in odmevnih slikarskih razstav doma in v tujini ter jih zaokrožili s štirimi obsežnimi monografijami. Nedavno smo si v galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana lahko ogledali razstavo njegovih del na papirju, s katerimi je pospremil poetični diptih, knjigi pesmi Milana Dekleve, in jim dal naslov O minevanju in trajanju. Eno od izhodišč za naš pogovor z njim je bila tudi njegova nova knjiga Jaz in moj svet – Skice za avtoportret, ki je izšla pri KUD Logos. Slika: izrez naslovnice knjige Jaz in moj svet – Skice za avtoportret

Dober mesec pred volitvami v evropski parlament lahko v oddaji Ars humana izveste, kako o kulturi razmišljajo parlamentarne stranke, natančneje njihove predstavnice Mija Aleš (vse življenje dejavna na področju kulture, Slovenska ljudska stranka), kustosinja Zdenka Badovinac (Levica), evropska poslanka Ljudmila Novak (Nova Slovenija) in predstavniki političnih strank bivši minister za okolje in prostor Jure Leben (Gibanje Svoboda), predsednik Sveta Socialnih demokratov za kulturo Dejan Prešiček ter evropski poslanec Milan Zver (Slovenska demokratska stranka). Z njimi se pogovarja, v živo, Marko Golja. Nikar ne zamudite.

Knjige se umikajo s polic, vedno bolj nas obkrožajo vizualne podobe. Ne le v prostočasnih dejavnostih, ampak tudi po šolah in univerzah. V ospredje stopajo vizualne ponazoritve, tako v pedagoških procesih kot v znanstvenih publikacijah. Ker moč besede peša, tudi nekateri znanstveniki in pedagogi zagovarjajo vizualno moč argumenta. Kakšno argumentacijsko moč pa ima vizualno? Kaj je sploh mogoče sporočiti z vizualnim? Gostje so: redni profesor retorike in argumentacije dr. Igor Ž. Žagar, redni profesor za estetiko dr. Lev Kreft in vizualni umetnik, strokovnjak za komuniciranje Vuk Ćosić. Foto: Pixabay

Immanuel Kant (1724–1804) je eden od osrednjih mislecev razsvetljenstva. Ta nemški filozof in oče moderne filozofije predstavlja prelomnico v zgodovini evropskega mišljenja, prelomnico, ki jo določa njegov sistem transcendentalnega idealizma. Znamenite tri Kritike – Kritika čistega uma (1781, prevod 2019), Kritika praktičnega uma (1788, prevod 1993) in Kritika razsodne moči (1790, prevod 1999) – in nekatera dela iz predkritičnega obdobja, pa tudi pozna dela, kot je na primer Spor fakultet – pri nas objavljen v knjigi z naslovom Zgodovinsko-politični spisi (2006) – , so pomembna in odmevajo še danes. In zakaj je Kant tako velik – o tem v pogovoru ob njegovem jubileju s prof. dr. Zdravkom Kobetom, profesorjem z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in prevajalcem Kantove prve Kritike. Foto: Wiki

Odkar se je v drugi polovici 19. stoletja v zahodnem svetu široko uveljavil politični sistem parlamentarne demokracije, si je vsaj v teoriji težko razlagati, zakaj bi državljani – ki imajo vsakih nekaj let priložnost svojo voljo izraziti na volitvah – na svoje predstavniško telo protestno metali granitne kocke, pred njim zažigali avtomobile ali celo poskušali zavzeti parlament, še težje pa je morda razumeti, zakaj bi poslanci v parlamentu drug z drugim obračunavali s pestmi, noži ali kar pravim strelnim orožjem. In vendar smo bili v približno 150 letih parlamentarne zgodovine priča vsemu temu. Ne samo v preteklosti - tako kot recimo na našem prostoru, kjer so bili v času prve Jugoslavije hudi fizični obračuni med poslanci tako rekoč del vsakdana, priča pa smo bili celo parlamentarnemu uboju - ampak tudi danes: samo v zadnjih nekaj letih smo nenazadnje lahko spremljali napada na kongres v Združenih državah in v Braziliji, da o pretepih, ki občasno vznikajo v sicer vsaj formalno razmeroma delujočih parlamentarnih demokracijah po svetu, sploh ne govorimo, nasilni protesti pa so, vsaj v državah, kot je denimo Francija, tako rekoč del kulture. Zakaj se torej politično nasilje vztrajno pojavlja tudi znotraj parlamentarnega sistema, ki naj bi v teoriji omogočal ravno mirno odločanje s pomočjo dogovorov med različnimi političnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev? Kakšne oblike je skozi zgodovino to nasilje privzemalo in v kakšnih okoliščinah se najpogosteje pojavlja? O pretepaških poslancih in besnih množicah bomo v tokratni oddaji Ars humana razpravljali z zgodovinarjem dr. Juretom Gašparičem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: politična karikatura iz leta 1798, ki uprizarja pretep v ameriškem kongresu, Wikipedija, javna last

V gledališču Dolby v Los Angelesu so podelili že 96. oskarje. Po napovedih je oskarje za najboljši film, režijo in še pet drugih dobil Oppenheimer, film o znanstveniku J. Robertu Oppenheimerju, ki je odigral ključno vlogo pri razvoju atomske bombe. Dobro so se odrezala Nesrečna bitja Jorgosa Lantimosa s štirimi oskarji, slavilo je tudi Interesno območje, film, umeščen v »običajno življenje nacistov« in pa japonski animirani film, Mijazakijev Fant in čaplja. Po prečuti oskarjevski noči smo pred mikrofon povabili predsednico društva slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI in Dnevnikovo publicistko Veroniko Zakonjšek, filmsko kritičarko Nevo Mužič in programskega selektorja in sodelavca Slovenske kinoteke, Matevža Jermana. Foto: Reuters

V študijskem letu 2023/2024 mineva sto let, odkar so na ljubljanski Univerzi vpeljali študij arheologije. Začetki študija arheologije v Sloveniji so povezani z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani in Filozofske fakultete leta 1919. Stoletnico študija te silno pomembne vede zaznamujemo tudi na našem programu. Gostimo dr. Predraga Novakovića, profesorja za arheološko metodologijo, teoretsko arheologijo ter arheološki teorijo in zgodovino na Oddelku za arheologijo Univerze v Ljubljani, pa tudi avtorja izčrpnega prikaza o zgodovini arheologije na Univerzi v Ljubljani. Foto: Oddelek za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete

Kam gre svet? V kakšni družbi živimo? Prihodnost je nejasna in jo bomo morali na novo izumiti. V času, ko živimo v permanentni krizi, je filozofija pred velikimi izzivi, kako misliti nastalo situacijo in družbeno-politično dogajanje tudi v luči tehnološkega napredka, vojn, pa globalnih podnebnih sprememb, izčrpavanj surovin in družbene neenakosti. O tem s filozofom prof. dr. Deanom Komelom. Foto: Gregor Podlogar

Z dr. Alojzom Ihanom o kulturni zgodovini kužnih bolezniVerjetno smo se šele ob tem, ko smo pred nekaj leti sami doživeli epidemijo večjih razsežnosti, začeli znova nekoliko bolj zavedati, da zgodovine ne oblikujejo le vojaški spopadi, družbene in ekonomske ideje, revolucije, veliki tehnološki izumi in diplomatske povezave, ampak lahko še kako velike ekonomske, demografske, družbene in politične pretrese prinesejo tudi kužne bolezni. Če so epidemije velikih razsežnosti vedno močno spreminjale naš svet, pa je res tudi, da se v načinih, kako smo se ljudje skozi zgodovino odzivali na epidemije ter kako smo jih slušali razumeti in celo osmisliti, neverjetno dobro zrcalijo miselni okviri ter stopnja znanstvenega razvoja v vsakem obdobju, tako da iste bolezni, ki smo jih nekoč videli kot božjo kazen ali pa »neravnovesje v telesnih tekočinah«, danes pripisujemo bakterijskim ali virusnim okužbam, vse to pa seveda s seboj prinese tudi povsem drugačno percepcijo in zdravljenje teh bolezni. Četudi je to zdaj neskončno bolj učinkovito kot nekdaj, pa se zdi, da se v epidemijah vse časov pojavljajo tudi elementi, ki jim kot človeška bitja ne moremo uiti z nobenim znanstvenim razvojem: v vsaki epidemiji smo od blizu soočeni z idejo lastne smrti in smrti svojih bližnjih, v vsaki epidemiji so na preizkušnji solidarnostne vezi, ki sicer držijo skupaj našo družbo, v vsaki epidemiji družbe težko lovijo krhko ravnovesje med človekovo svobodo in skupnim dobrim. O različnih vidikih nalezljivih bolezni skozi človeško zgodovino se bomo ob obsežni monografiji nemškega zdravnika in mikrobiologa Stefana Winkla z naslovom Šibe človeštva: kulturna zgodovina kužnih bolezni, ki je nedavno izšla pri založbi Beletrina, za tokratno Ars humano pogovarjali z imunologom, profesorjem na ljubljanski Medicinski fakulteti dr. Alojzom Ihanom, ki je knjigi Stefana Winkla pripisal tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Najzgodnejši pisni viri, ki omenjajo Gutewerd, postavlja to naselbino v 13. stoletje. Arheološke najdbe z Otoka pri Dobravi, ki so v veliki večini le odlomki ali deli predmetov, nakazujejo na zelo raznovrstno podobo življenja v tej naselbini. Kakšno zgodbo nam pripoveduje ta naselbina ob reki Krki, ki so jo slovenski arheologi ponovno začeli raziskovati ter jo obširneje predstavili na razstavi Nekoč je bil Gutenwerd v Narodnem muzeju Slovenije? O tem v pogovoru, v katerem sodelujejo dr. Tomaž Nabergoj, dr. Eva Menart in Katja Špec. Foto: Narodni muzej Slovenije/Tomaž Lauko

Oddajo namenjamo letošnjima prejemnikoma Prešernove nagrade za življenjsko delo – to sta baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog dr. Henrik Neubauer ter pesnica in prevajalka Erika Vouk. Predstavljamo tudi šest nagrajencev Prešernovega sklada za ustvarjalne dosežke zadnjih treh let: pesnico Miljano Cunta, mezzosopranistko Nuško Drašček, ustvarjalca stripov Cirila Horjaka, filmsko scenaristko in režiserko Saro Kern, oblikovalca vidnih sporočil Tomata Koširja in igralko Jano Zupančič. Avtorji prispevkov so Anamarija Štukelj Cusma, Irena Kodrič Cizerl, Vlado Motnikar, Alma Kužel, Marko Golja, Tina Poglajen, Žiga Bratoš in Staša Grahek. Glasbena oprema Tina Ogrin, tehnična izvedba Gašper Loborec. Redaktorica oddaje Staša Grahek.

"Slike morajo prikazovati žive ljudi, ki dihajo in čutijo, trpijo in ljubijo. Ljudje bodo razumeli svetost, moč teh prizorov in sneli klobuk kot bi bili v cerkvi." Tako je bil prepričan Edvard Munch, avtor slavnega Krika, podobe tesnobe, ki jo poznamo skoraj vsi in se je tudi znašla skoraj vsepovsod – na majicah, magnetih, skodelicah, v karikaturah, reklamah in nanizankah. Zakaj se zdi, da je naše doživljanje tega bitja v tihem kriku, ujetega v rdečih vijugah neba, skorajda univerzalno? Tudi o tem ob 80. obletnici umetnikove smrti razmišlja Goran Milovanovič, vodja Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, slišite pa lahko tudi kako Munchov Krik doživljajo laiki in pa nekaj umetnikovih misli ter literariziran zapis o Kriku v približnem prevodu. Foto: Krik (1893), olje, tempera in pastel na kartonu, Narodna galerija Norveške; vir: wikimedia, izrez fotografije

Vsakodnevno se srečujemo z različnimi mejami, tako vidnimi kot tudi nevidnimi. Pravzaprav pa je meja nekaj, kar človeka spremlja skozi vso zgodovino. V pogovoru, ki je nastal v rednem mesečnem sodelovanju 3. programa Radia Slovenija – programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat razmišljamo, kakšen vpliv so imele meje na ljudi v slovenskem in evropskem prostoru, kako danes meje vplivajo nanje v krajih, ki so z njo neločljivo povezani, in ali se bodo v prihodnje še spreminjale. V pogovoru sodelujejo red. prof. dr. Marta Verginella, zgodovinarka, zaposlena na ljubljanski Filozofski fakulteti, izr. prof. dr. Peter Mikša, zgodovinar, zaposlen na ljubljanski Filozofski fakulteti, mag. Roman Roblek, pravnik, strokovni svetovalec pri Slovenskem informacijskem centru v Celovcu. Oddaja je del projekta, ki ga je podprl Evropski parlament. A evropski parlament ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljena v oddaji. Foto: RTV SLO

Vse odkar so postale vodilna geopolitična sila, skušamo po vsem svetu razumeti ne le zunanjo politiko, ampak tudi notranje dogajanje v Združenih državah. Če nam pri tem lahko pomagajo sociologi in politologi današnjega časa, pa je toliko bolj nenavadno, da nam odličen vpogled v notranja protislovja ameriške družbe lahko ponudi tudi pisanje pisatelja, ki se je pred več kot 100 leti v Združene države preselil iz naših krajev. V tokratni Ars humani se bomo zato Združenim državam približali prav skozi heterogeno zbirko avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj Louisa Adamiča, naslovljeno Moja Amerika: 1928-1938, ki je v dveh zvezkih nedavno izšla pri založbi Sophia. Kako je Adamič videl ameriško družbo v 30-ih letih preteklega stoletja - ko so se spričo velike ekonomske krize vse tamkajšnje rasne, razredne in politične napetosti izrisale še močneje kot prej - bomo govorili s prevajalko Moje Amerike, novinarko Kristino Božič ter piscema spremnih besed k Adamičevemu delu, asistentom na Oddelku za kulturno zgodovino Fakultete na humanistiko Univerze v Novi Gorici dr. Milanom Mrđenovićem ter literarnim zgodovinarjem Blažem Gselmanom. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Delo Endimionove sanje (2013) dr. Igorja Škamperleta obravnava področje imaginacije in nekatere simbolne oblike v zgodovini človeštva. V pogovoru z avtorjem, ki je nastal leta 2013, razmišljamo o vprašanjih, kot so kaj je simbol, kako je nastala kultura in kakšna je pot mitoloških junakov. Foto: RTV SLO

Trikraljevsko koledovanje poteka pred praznikom svetih treh kraljev, ko ljudje v kostumih svetih treh kraljev obiskujejo domove, pojejo kolednice, uprizarjajo kratke dramske prizore, voščijo za novo leto in prejemajo darove. Trikraljevski koledniki ohranjajo spomin na prihod svetih treh kraljev, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezusu. Po drugi svetovni vojni je bilo koledovanje pri nas prepovedano, zato je začelo zamirati, spet pa je oživelo konec osemdesetih let 20. stoletja, razcvet koledovanja pa je bil v devetdesetih letih, tudi z uvedbo Trikraljevske akcije. Pogovor o trikraljevskem koledovanju je nastal v sodelovanju slovenskega programa ORF Celovec, Radia Trst A in Programa Ars. V njem sodelujejo Ivan Boškin, mag. Martina Piko-Rustia, Osvald Errath in Jokej Logar. Pogovor vodil Miha Pasterk. Foto: Valvasorjeva upodobitev kolednikov v Ljubljani (1689), vir: Wikipedija

Plotinove Eneade skupaj s Platonovimi dialogi in Aristotelovimi spisi predstavljajo eno najbolj pomembnih filozofskih del antike. Ta utemeljitelj novoplatonizma iz 3. stoletja, ki je svojo modrost zasnoval predvsem na Platonovi misli, je vplival tudi na mnoge krščanske mislece. Gre za filozofa, ki je tudi s pomočjo podob mislil mistiko Enega – Eno kot sonce, absolutno v svoji presežnosti in vseprisotnosti. Plotin na podlagi teh razmišljanj razvije svoj osrednji nauk – nauk o treh hipostazah, ki vključuje Eno, Um in Dušo. Več o tem poznoantičnem filozofu in njegovi misli pa v pogovoru s filologinjo dr. Sonjo Weiss, ki je prevedla Plotinove Zbrane spise I, II in III (Slovenska matica) in o njegovi filozofija napisala tudi knjigo Zrcalo resnice (KUD Logos). Foto: Wikipedija

Potem ko so uspešno izvedli enega od največjih kulturnih dogodkov na mednarodnem odru od osamosvojitve, častno gostovanje na knjižnem sejmu v Frankfurtu, je pred našimi avtorji in avtoricami nova pomembna mednarodna priložnost: prav tako častno gostovanje na aprilskem sejmu v Bologni. Ali je prodaja slovenskih avtorskih pravic tujim založnikom še vedno neizkoriščeno področje, ki je v fazi razvoja? Ali še naprej grizemo v kolena, se približujemo razgledni točki ali že sestopamo z gore? O tem v Ars humani z literarnima agentkama Petro Kavčič (Beletrina) in Senjo Požar (Mladinska knjiga in Cankarjeva založba) ter Katjo Urbanija, razvijalko mednarodne knjižne dejavnosti na Javni agenciji za knjigo. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta.

Svetovni dan človekovih pravic obeležujemo vsako leto 10. decembra. Ustavna sodnica dr. Špelca Mežnar v pogovoru v živo z Markom Goljo pove marsikaj o človekovih pravicah in še čem, med drugim odgovori tudi na vprašanje, ali je njihov nabor dokončen ali pa se bo razvijal tudi v prihodnje. S kratkima pogovoroma sodelujeta v oddaji tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina in Metka Naglič iz Amnesty International Slovenija. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta.

Konec 70-ih let je osrednji kitajski časopis zapisal sledeče: »Zveza komunistov Jugoslavije je univerzalno resnico marksizma v Jugoslaviji udejanjila v konkretno prakso ter ustanovila in razvila socialistični sistem samoupravljanja, primeren za tamkajšnje razmere. Kitajsko ljudstvo čuti iskreno veselje in globok navdih ob vsakem dosežku revolucije in izgradnje jugoslovanskega ljudstva.« Če so v tem času tudi jugoslovansko vodstvo označevali za enotno, inteligentno in celo herojsko, pa so bile denimo dve desetletji prej njihove oznake skorajda povsem nasprotne: jugoslovanski voditelji so bili izdajalci, ki so se odrekli revoluciji, agenti imperializma, sovražniki in huligani. Te vse prej kot enoznačne jugoslovansko-kitajske odnose, ki so tekom hladne vojne večkrat zanihali iz ene skrajnosti v drugo, obravnava zbornik v angleškem jeziku z naslovom China, Yugoslavia, and Socialist Worldmaking - torej: Kitajska, Jugoslavija in socialistično ustvarjanje sveta - ki je nedavno nastal pod okriljem raziskav jugoslovanske neuvrščenosti v primerjalni perspektivi na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Prav ob tej knjigi se bomo v tokratni Ars humani spraševali, zakaj so odnosi med Jugoslavijo in Kitajsko doživljali tolikšna nihanja; kaj nam ta povedo o notranje- in zunanje-političnem razvoju obeh držav, ki sta imeli kljub radikalni razliki v moči in velikosti tudi precejšen globalni vpliv; ter kako nam ta zgodba dveh stranskih akterjev hladne vojne lahko razkrije nekatere plasti tega konflikta, ki jih ob nenehnem osredotočanju na velesile ponavadi spregledamo? V ARS humani gostimo tri zgodovinarje, ki so sodelovali pri omenjenem zborniku, akademika dr. Jožeta Pirjevca in dr. Jureta Ramšaka z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, kitajsko perspektivo pa nam bo pomagal osvetliti gost iz tujine, Zhou Yuguang, doktorski študent na Univerzi v Münchnu. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Josip Broz Tito in Hua Guofeng, izsek iz naslovnice zbornika China, Yugoslavia, and Socialist Worldmaking

V tokratni oddaji Ars humana osvetljujemo življenjsko pot in dela enega izmed pozabljenih velikanov slovenske kulturne zgodovine – evangeličanskega duhovnika Števana Küzmiča. Letos smo se nanj spomnili, ker mineva 300 let od njegovega rojstva. A ni bil samo duhovnik, ampak je bil prvi Slovenec, ki je prevedel Sveto pismo Nove zaveze iz izvirnega jezika – grščine – v prekmurščino, s tem pa vzpostavil prekmurski knjižni jezik v drugi polovici 18. stoletja. O Küzmiču premišljujeta latinistka in splošna jezikoslovka ter direktorica Zavoda Primoža Trubarja dr. Klaudija Sedar in škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji mag. Leon Novak.

Pred nedavnim je minilo okroglo stoletje od izglasovanja šolske reforme Ministra za šolstvo tedanje Kraljevine Italije, filozofa Giovannija Gentileja, ki je zapečatila usodo slovenščine kot učnega jezika v šolah takratne Julijske krajine. Izbris iz učnih načrtov jo je doletel skupno s hrvaščino oziroma z nemščino na Južnem Tirolskem, ki je si jo je Italija prav tako prisvojila kot zmagovalka v prvi svetovni vojni. Ukrep, ki je odločilno pripomogel k razvoju predvojnega protifašističnega odpora na Primorskem, nam pa služi kot vzvod za primerjalno obravnavo položaja slovenskega jezika pod nemško nacionalno ter pozneje nacistično vlado na Koroškem oziroma pod italijanskimi, nemškimi in madžarskimi zasedbenimi oblastmi na slovenskem naselitvenem območju pred in med drugo svetovno vojno. Pogovor, ki ga vodi Pavel Volk, sooblikujejo arhivistka na Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici Milena, zgodovinar Teodor Domej in direktor Slovenskega šolskega muzeja Stane Okoliš. Foto: Wikimedia; na fotografiji partizanska šola na Ljubnem.

Zakaj so človeški možgani najbolj kompleksen stroj v univerzumu? Kako ta približno kilogram in pol težak organ sploh deluje? Kakšen je pravzaprav njegov potencial in zakaj se nenehno spreminja? Ta in druga vprašanja, povezana z možgani, ki jih med drugimi v knjigi Živo omrežje (UMco, 2023) pretresa ameriški znanstvenik David Eagleman (1971), so v ospredju v pogovoru o delovanju možganov. Gost je nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Foto: Založba UMco

»V preteklosti je bil na prvem mestu človek, v prihodnosti mora biti na prvem mestu sistem.« Tako se glasi skorajda programski stavek Fredericka Winslowa Taylorja, utemeljitelja znanstvenega managementa, vede, ki je na začetku 20. stoletja sprožila široko revolucijo delovnih procesov in po eni strani močno povečala učinkovitost dela, po drugi strani pa s svojim grobim, zelo tehničnim pogledom na človeka, postala navdih za nekatere največje distopične romane preteklega stoletja. Ob njegovem delu Načela znanstvenega managementa, ki je letos izšlo pri Inštitutu Časopis za kritiko znanosti, bomo o Taylorju in njegovi dediščini govorili s prevajalci dela, ki so besedilu pripisali tudi spremne besede: filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom, znanstvenim sodelavcem Pedagoškega inštituta, komunikologom dr. Igorjem Bijukličem ter samostojnim raziskovalcem, političnim filozofom dr. Andrejem Markovićem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: fotografija enega od preizkusov, s katerimi je F. W. Taylor znanstveno raziskoval, kako najbolj učinkovito opravljati posamezna dela v tovarniških procesih

Slovensko kinoteko je septembra obiskal priznani ameriški filmski arhivist, neodvisni režiser in esejist Ross Lipman, ki je predaval o filmskem restavriranju, prikazali pa so tudi dva njegova filma. Prvi, Med dvema kinematografijama, sopostavlja dve različni filmski kulturi: klasični svetovni film in ameriško avantgardo; vsebuje tako še nikoli videno arhivsko gradivo o Stanu Brakhageu in Andreju Tarkovskem kot antologijo Lipmanovih kratkih filmov in je obenem izvirni filmski esej – ter tako presega kategorizacijo. Njegov Nefilm pa za izhodišče vzame nenavadni kratki avantgardni film, ki sta ga leta 1964 posnela Samuel Beckett in Buster Keaton. Lipman je pridobil izrezane neuporabljene prizore iz filma in še nikoli slišane zvočne posnetke produkcijskih sestankov – in nastal je eksperimentalni filmski esej o produkciji filma in njenih filozofskih implikacijah. Foto: Ross Lipman, Nefilm.

Za Evropsko unijo je značilna kulturna in jezikovna raznolikost. Jeziki, ki se uporabljajo v državah članicah, so bistveni del evropske kulturne dediščine. Zato evropske politike v svojih programih in pri delu institucij podpirajo večjezičnost. V Evropski uniji je trenutno 24 uradnih jezikov in jezikovna raznolikost ter večjezičnost sta njeni temeljni usmeritvi. Kako pa se to dejansko kaže v praksi, s kakšnimi težavami se srečujejo govorci manjšinskih jezikov in ali so ti jeziki sploh dovolj zaščiteni – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s sobivanjem jezikov v Evropski uniji, pa v pogovoru, ki je nastal v koprodukciji z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec. Sodelujejo: dr. Nataša Gliha Komac, dr. Vesna Mikolič, dr. Miha Vrbinc in dr. Daniel Wutti. Foto: Pixabay

V letih igranja na odru ljubljanske Drame je Polona Juh ustvarila veliko izjemnih vlog; v oddaji Ars humana odkrito pripoveduje o tem, kako je prišla v gledališče, kaj jo v njem še vedno navdušuje in kaj moti, kakšne vloge so ji blizu in kako ocenjuje naš odnos do umetnosti in ustvarjanja – pa tudi o tem, kako doživlja začetek prenove osrednje gledališke hiše. Foto: Polona Juh v predstavi Še vedno Alice; avtor fotografije Peter Uhan.

Nikola Tesla (1856 –1943) – ekscentrični genij in vizionar, ki je spreminjal svet, pa pionir moderne radiotehnike, telekomunikacij ter kibernetike. Njegovo ime se povezuje tudi z nekaterimi velikimi odkritji, kot sta na primer izum temeljnih komponent radia na dolge razdalje in polifazni sistem izmeničnega toka. A vendar je ob tem pomembno, da sta ga posebno dojemanje sveta in narave ter samosvoj znanstveni jezik mnogokrat vodili v preseženi prostor, v katerem med znanostjo, umetnostjo in duhovnostjo ni meja. Katera so njegova ključna odkritja, kaj je z njimi dosegel in kako na njih gledamo danes ter kakšne so bile pravzaprav njegove vizije – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s Teslo, pa v pogovoru. Gost je Tibor Hrs Pandur, prevajalec, pisec spremnih besedil in urednik njegovih knjig Problem povečevanja človeške energije (2019) in Nikola Tesla: Korespondenca z J. P. Morganom & Co.(2023). Foto: Wikipedija

Pojem odtujitve sugerira, da smo odtujeni od sveta, narave, ljudi, dela, dandanes pa vse bolj tudi od samih sebe, zaradi prekomerne uporabe sodobnih elektronskih naprav, predvsem mobilnih telefonov. Vendar je zgodovina pojma odtujitev dolga in ni, kot bi morda kdo pomislil, povezana samo z Maksovo filozofijo. Odtujitev ima namreč tudi svojo predmarksistično zgodovino, na primer izraženo že pri Rousseaujevem pojmovanju civilizacije kot procesa odtujitve od domnevnega naravnega stanja, pa pozneje tematizirano še pri Heglu in nekaterih drugih filozofih. Kakšna je torej zgodovina tega pojma, kakšno vlogo ima danes in kako ga sploh pravilno razumeti. O tem v pogovoru, v katerem sodelujeta dr. Gregor Moder in dr. Martin Hergouth. Foto: Gregor Podlogar

Kaj vse je filozofija danes, kakšen je njen položaj v družbi, medijih in izobraževanju, predvsem pa – kako in do kakšne mere je filozofija povezana z vsakdanjim življenjem? To so vprašanja, povezana s praktično filozofijo. V pogovoru, katerega izhodišče je posebna številka Časopisa za kritiko znanosti o tej temi, premišljamo, kaj ta filozofija sploh je, kako je povezana s filozofskim svetovanjem in zakaj je sploh pomembna. Sodelujeta mag. Katarina Majerhold in dr. Primož Turk. Foto: Gregor Podlogar

Ob 60-letnici Programa Ars se pogovarjamo o njegovem pomenu, načinu dela, tehnološki razširitvi, pogledamo pa tudi v njegovo prihodnost. Sodelujejo odgovorna urednica Ingrid Kovač Brus, pisatelj, pesnik in tudi radijski režiser Vinko Möderndorfer, skladatelj Milko Lazar, urednik novih medijev in socialnih omrežji Peter Frank, novinar in urednik oddaje Jezikovni pogovori Aleksander Čobec ter doc. dr. Tina Lengar Verovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil prvič objavljen v oddaji Studio ob 17-ih.

V noči z 10. na 11. september leta 1993 je skupina samoorganiziranih ljudi zasedla del vojašnice na Metelkovi ulici v Ljubljani. S tem dejanjem se je širša skupnost pod vodstvom Mreže za Metelkovo uprla rušenju zgradb in začela z realizacijo pridobivanja prostorov za že delujoče kulturne organizacije. Od takrat pa vse do danes so te organizacije pomembno sooblikovale ne le Metelkove, temveč tudi celotni družbeno-kulturni prostor. Ob 30. obletnici zasedbe Metelkove razmišljamo o njeni zgodovini in vlogi. V pogovoru sodelujejo Jasna Babič, Miha Zadnikar, Andrej Pavlišič, Neven Korda ter Brane Mozetič in Boštjan Plut z izjavama. Foto: Gregor Podlogar

Slovenci imamo po nedavno narejenih raziskavah med vsemi državami Evropske unije precej negativno mnenje o znanstvenikih in znanstvenicah oziroma o znanosti nasploh, a kot vemo, je znanost ključno zaznamovala človekovo dojemanje sveta, družbe in samega sebe, pa čeprav je bila povezana tudi z ekonomskimi interesi. V pogovoru, v katerem sodelujeta dr. Sašo Dolenc in dr. Tomaž Grušovnik, razmišljamo o nezaupanju oziroma zaupanju v znanost in njenem pomenu v zgodovini ter predstavljanju le-te v javnosti. Slika: Pogled v vesolje, ki jo je objavil Camille Flammarion v svoji knjigi Atmosfera: popularna meteorologija (1888), vir: Wikipedija

Poljski pisatelj Ryszard Kapuściński (1932–2007) v svojih literarno-reportažnih besedilih največkrat ubeseduje avtobiografska doživetja ob zgodovinskih dogodkih. Kapuściński je bil tudi kot novinar priča mnogim prelomnim dogodkom in zato se mnoga njegova literarna dela nanje tudi navezujejo. V njih je posebej zanimiv njegov odnos do Drugega. S prevajalcem dr. Nikolajem Ježem, ki je prevedel njegova dela Cesar (CZ, 1999), Ebenovina (CZ, 2003) in Potovanja s Herodotom (Modrijan, 2009), predstavljamo tega zanimivega poljskega pisatelja 20. stoletja.

John Dewey (1859 – 1952), eden od ustanoviteljev filozofske šole pragmatizma, je precej vplival na ameriško družbeno misel 20. stoletja. Njegova razmišljanja so segala na različna polja humanistike, od izobraževanja in teorije družbe do etike in estetike, veliko pozornost pa je posvečal demokraciji. V pogovoru z dr. Lenartom Škofom, ki je nastal leta 2009, predstavljamo tega pri nas manj poznanega ameriškega misleca. Foto: Wiki

Razmišljanja Nikolaja Kopernika, zbrana v delu O revolucijah nebesnih sfer (1543), danes ne veljajo za revolucionarna, čeprav je to delo v marsičem pionirsko. Kopernikova misel je bila še globoko zasidrana v tradicionalno epistemologijo, zato zgolj predstavlja naznanitev novega pogleda na vesolje in človeka v njem, ki sta ga pozneje, v 17. stoletju oblikovala Galileo Galilei in Johannes Kepler ter tudi nekateri drugi astronomi. Z dr. Matjažem Veselom predstavljamo, kako se je oblikovala nova astronomija in kako je z njo nastal moderni svet. Na sliki Nikolaj Kopernik, foto: Getty

Raziskovalci univerze Berkeley so odkrili, da so dejanske aktivnosti v možganih in nevronskih mrežah umetne inteligence, ko gre za učenje jezika, podobne. Raziskovalci so prvič odkrili podobnosti med nespremenjenimi meritvami možganske aktivnosti in signali nevronske mreže umetne inteligence. O tem, kaj pomeni to odkritje, katere so prednosti, katere pa nevarnosti umetne inteligence, smo se pogovarjali z vodjo te skupine doc. dr. Gašperjem Begušem, ki je na kalifornijski univerzi Berkeley ustanovil laboratorij za govor in računalništvo.

Miha Naglič (1952), sociolog, publicist, filozof in esejist, je pred štirimi leti izdal zapis 500 besed, ki ga je poimenoval Žirovski besednjak, v katerem je obdelal vse črke od A do Ž, vse besede pa se tako ali drugače dotikajo Žirovcev. S knjigo Mihatov besednjak (2022) pa je to dopolnil s svojo osebno izkušnjo. V zapisu novih 500 besed tako srečamo opis še vrste oseb, reči, pojmov in dogodkov, ki so tako ali drugače zaznamovali sedemdeset let njegovega življenja in dela. Gost je avtor Miha Naglič. Foto: Tina Dokl

Ralph Waldo Emerson (1803–1882) velja za prvega ameriškega filozofa in hkrati vodilnega predstavnika transcendentalizma. Samosvoj pesnik, esejist in filozof, ki bi letos maja praznoval 220. rojstni dan in ga je bral tudi Nietzsche, se je med drugim zavzemal za individualnost, svobodo, sobivanje človeka z naravo in moralno celovitost. S tem je postal ne le glasnik duha mlade ameriške nacije, temveč je tudi pomembno (so)oblikoval ameriško umetnost in kulturo. Več o Emersonu in njegovem delu pa v pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2008, s prevajalko njegovega dela Miriam Drev. Foto: Wikimedia Commons

Kulturne in ustvarjalne dejavnosti se že nekaj časa ne želi več predstavljati le kot stroška, ki bi ga morala plačevati država, ampak tudi kot naložbo in pomembno gospodarsko panogo. Čeprav so želje po sodelovanju v zadnjem obdobju večje, pa je med področji tudi meja, ki izhaja iz različnih načinov dela, želja in pričakovanj. Kako se sploh spraševati o ekonomski vrednosti kulture in umetnosti? Na čem je mogoče graditi povezovanje med kulturo in gospodarstvom? Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru z vodjo Centra za kreativnost mag. Anjo Zorko in ekonomistom prof. dr. Bogomirjem Kovačem. V oddaji so s krajšimi pogovori sodelovali tudi direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski, direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek in umetniški vodja Zavoda Kersnikova Jurij Krpan. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija – mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. Foto: BoBo

Francoski klasicist François de La Rochefoucauld (1613 – 1680) je eden največji moralistov v zgodovine evropske misli in je danes, ko mineva 410 let od njegovega rojstva, poznan predvsem po delu Maksime. Gre za zbirko kratkih besedil, izrekov, ki se gibljejo med poezijo in prozo. V njih je avtor na podlagi filozofije, ki ni osnovana ne terminih, razkrinkava slabosti človeške narave. Tako je njihova izhodiščna teza, kot je zapisal prevajalec Maksim (Mladinska knjiga, zbirka Kondor, 2007) in sogovornik Primož Vitez, to, "da človekove vrline navadno niso nič drugega kot slabosti, ki jih samoljubje prikriva ali kaže v lažni luči. Ali še huje: dobro je ponavadi le prikrito zlo. La Rochefoucauld je pesimist."

V poletnih mesecih zaživijo tudi nekateri literarni festivali, ki so sestavni del literarnega dogajanja tako pri nas kot po svetu. V pogovoru razmišljamo, kakšna sta njihova vloga in pomen, v čem se razlikujejo in zakaj so pomembni. Sodelujejo: dr. Andrej Blatnik, Urška P. Černe, dr. Aljoša Harlamov in dr. Kristina Kočan. Foto: Gregor Podlogar

Odprtje Cukrarne je bilo na umetnostnem področju v Sloveniji verjetno osrednji dogodek leta 2021. Nov prostor naj ne bi bil namenjen le predstavljanju sodobne umetnosti, temveč različnim vsebinam, ključna pa naj bi bila tudi odprtost in povezovanje. Po skoraj dveh letih se z gosti sprašujemo, kaj so Ljubljani prinesli novi prostori, kakšno politiko razstav in delovanja lahko razberemo iz delovanja Cukrarne, pa tudi drugih prizorišč sodobne umetnosti v prestolnici. Kakšne so vsebinske specifike različnih razstavišč in kdo ciljna publika? Kako odprtje novega prostora vpliva na program preostalih? Kako se Ljubljana primerja s tujino ali drugimi slovenskimi mesti ter kaj morda v programih razstav pogrešamo? O tem razmišljajo Miha Colner, kustos v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Uroš Veber, koordinator projekta Atol in Maša Žekš, kuratorka in likovna kritičarka. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija – mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. Foto: MOL/Nik Rovan

Španska zgodovina – prvo knjigo, ki so jo napisali Julio Valdeon, Joseph Perez in Santos Julia, s preprostim naslovom Zgodovina Španije o njej je v slovenskem prevodu izdala Slovenska matica (2022) – je dolga zgodba različnih kraljevin, muslimanske zasedbe, rekonkviste, iskanja skupne identitete in gradnje svetovnega imperija s kolonijami v Srednji in Južni Ameriki. In je tudi zgodba o upadu moči ter dolgih prizadevanjih za demokracijo, ki jih pretrga krvava državljanska vojna in diktatura generala Franca. Številna nasprotja, težje po večji avtonomiji, celo neodvisnosti, denimo Katalonije, pa obstajajo še danes. Več o vsem tem v pogovoru s prof. dr. Petrom Vodopivcem in doc. dr. Markom Štuhecem. Slika Streljanje upornikov (3. maj 1808) Francisca de Goye, vir: Wikipedija

Župan Ljubljane Zoran Jankovič rad poudari, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu. Je to res? Bo Ljubljana ostala najlepše mesto ali pa morda ne? O Ljubljani danes in pojutrišnjem se (v živo) z Markom Goljo pogovarjajo kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje dr. Miloš Kosec, umetnostna zgodovinarka in raziskovalka z Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani asistentka dr. Martina Malešič ter podžupan Ljubljane Rok Žnidaršič. Nikar ne zamudite.

Perverznost v vsakdanjih pogovorih povezujemo z osebnimi načini uživanja, nekateri filozofi pa v njej prepoznavajo produktivno izhodišče za spraševanje o tem, kako deluje politična moč ali kako je v neoliberalizem vgrajen perverzen moment. Več o perverziji in njenih možnih filozofskih implikacijah pa v pogovoru, v katerem sodelujejo: dr. Aleš Bunta, dr. Boštjan Nedoh in dr. Tadej Troha. Foto: Gregor Podlogar

Društvo Asociacija je začelo delovati leta 1992 kot neformalna mreža nevladnih organizacij, 30 let pozneje pa je profesionalno koordinirana sodobna zagovorniška in servisna organizacija. Več o Asociaciji in njenem delovanju ter položaju samozaposlenih v kulturi danes pa v pogovoru, v katerem sodelujejo: predsednica Asociacije Inga Remeta, generalna direktorica Direktorata za razvoj kulturnih politik na Ministrstva za kulturo Tjaša Pureber in Miha Blažič, splošni koordinator sindikata Zasuk. Pogovor je potekal v prostorih galerije SCCA na Metelkovi v Ljubljani. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija – mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. Grafika: Društvo Asociacija

V luči uspehov nekaterih slovenskih filmov, ki so nastali v koprodukciji, in nasploh živemu dogajanju okoli slovenskega filma v Avstriji in Italiji posvečamo pogovor, ki je nastal v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars Radia Slovenija. Z nami so Mateja Zorn, vodja programov pri goriškem Kinoateljeju, slovenska filmska ustvarjalka iz avstrijske Koroške Milena Olip ter tržaški filmski režiser, scenarist in profesor na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici Martin Turk. Foto: Freepik

Blišč kronanja Karla III. nas je spomnil na pomen in vlogo monarhij v sodobnem svetu, pa tudi v preteklosti. Monarhije so zdaj ustavne, monarh je vrhovni predstavnik svoje države. O vlogi monarhij, tudi vplivu Habsburžanov in Karadžordževićev, razmišljata zgodovinar in nekdanji veleposlanik v Avstriji dr. Andrej Rahten z ZRC SAZU in Univerze v Mariboru ter diplomat, veleposlanik Iztok Mirošič. Foto: Wikipedije; cesarske insignije v zakladnici, Hofburg, Dunaj

Ko je leta 1991 razpadla Sovjetska zveza, se je zdelo, da se bo ta neizmerljiv poizkus človeka preobraziti samega sebe in družbo v zgodovino zapisal predvsem po neskončnih žrtvah, ogromnih vojaških izdatkih ter v marsikaterem pogledu zgrešenih ekonomskih politikah. Vendar je sčasoma postalo jasno, da te statistike še zdaleč ne povejo vse resnice o tem, kako so sovjetski svet občutili ljudje, ki so ga dejansko živeli, in še manj o tem, kako so nanj začeli gledati po - vsaj v Rusiji - povsem neuspešnem in podivjanem prehodu v kapitalizem in demokracijo v 90-ih letih. In morda ni nenavadno, da nam tega vpogleda - ki nenazadnje ni ključen le za razumevanje zgodovine Sovjetske zveze, ampak tudi sedanjosti tega nemirnega prostora - nenazadnje ni ponudilo zgodovinopisje, ampak, sicer nekoliko neobičajna, pa vendarle: literatura. Rusko pišoča beloruska pisateljica, Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič si je namreč v svojih literarno-dokumentarnih delih zadala prav na videz nemogočo nalogo zarisati veliki sovjetski projekt z vidika bolj ali manj običajnih posameznikov, napisati kroniko sovjetskega človeka: njegovih, nazorov, občutkov, spominov vse od druge svetovne vojne pa do desetletij po njenem razpadu. O tem, kako se nam kaže ta človek in na kakšen način pisateljica sploh pristopa k njegovemu zarisovanju, bomo v tokratni Ars humani govorili ob nedavnem izidu dveh prevodov njenih del: Zadnjih prič, ki so izšle pri založbi Goga in opisujejo drugo svetovno vojno s perspektive otrok, ter Časa iz druge roke, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in v katerem so zbrana pričevanja poslednjih sovjetov v času po razpadu imperija. Pred mikrofonom gostimo prevajalko Časa iz druge roke in že pred leti izdane Černobilske molitve, rusistko in etnologinjo Veroniko Sorokin, ter rusistko in literarno kritičarko Ano Geršak, ki je uredila prevod Zadnjih prič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Z osvoboditvijo izpod jarma nacifašizma se je ovrednotil tudi eden od najbolj neposrednih izrazov ljudskega odpora – partizanska zborovska pesem. Številni pevski sestavi so v svoj repertoar uvrščali vsaj nekaj borbenih pesmi, obstoječi partizanski zbori pa so svojo ponudbo posodabljali segajoč po bogati zakladnici svetovne družbenopolitično angažirane pesmi. Vloga in pomen uporniške pesmi v današnjih časih je izhodišče pogovora, ki je nastal v rednem mesečnem sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec. Neposredni vzgib za pogovor pa izhaja iz nedavne 50-letnice neprekinjenega delovanja Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. V studiu v Trstu ga zastopa dirigentka Pia Cah. Z uporniškimi stihi se med drugim ukvarja tudi sogovornik v ljubljanskem studiu dr. Igor Saksida, urednik antologije H2SO4 – zbirka slovenske uporniške poezije. V celovškem studiu se nam pridružuje dolgoletni pevec v številnih zborih na avstrijskem in slovenskem Koroškem ter pozoren spremljevalec nekajletne izkušnje koroškega partizanskega zbora Franc Kuežnik. Pogovor vodi Pavel Volk. FOTO: Wikipedija

Pater Marko Rupnik se po petih mesecih še vedno ni javno odzval na obtožbe o spolnih zlorabah redovnic; molčijo pa tudi njegovi najbližji sodelavci. Kaj sporoča ta molk? Ali bodo obtožbe sploh kdaj v celoti pojasnjene in kako vse skupaj vpliva na status njegovih mozaikov, ki so postavljeni v več kot 200 cerkvah po vsem svetu? Gostje bodo: psihoterapevt dr. Tomaž Erzar, koordinator zavoda Dovolj je!, ki preiskuje spolne zlorabe v Katoliški cerkvi, Janez Cerar in tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Gabriel Kavčič.

Germani so bili za Rimljane eni od barbarov, a hkrati tudi najsijajnejša in najtrajnejša stvaritev političnega ter vojaškega ustroja Rimskega cesarstva. Preplet med cesarstvom in germanskimi ljudstvi zunaj rimskih meja – npr. rimski zgodovinar Tacit jih v delu Germanija opisuje več kot štirideset – je zapleten tudi z današnjega vidika. Avstrijski zgodovinar Herwig Wolfram (1934), ki v delu Rimsko cesarstvo in njegovi Germani (Studia humanitatis in Založba ZRC SAZU, 2022) temeljito raziskuje ta odnos, zapiše, da Rimsko cesarstvo izumi svoje Germane. S tem misli, da germanska ljudstva tega pojma niso poznala in da si je cesarstvo samo ustvarilo sliko o njih, saj so o njih poročali samo antični avtorji. Več o tem pa s prevajalec omenjenega dela in zgodovinarjem, doc. dr. Milanom Lovenjakom z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. FOTO: Wikipedija; prikaz bitke pri Mrzli reki na Valvasorjevem bakrorezu.

Pesnik, pisatelj in esejist Jože Snoj je v svoji zadnji knjigi z naslovom Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu tik pred smrtjo naredil obračun s samim seboj. Ob življenjskih spominih se je spraševal, ali človek izgine v nič, iz katerega je vzniknil, ali vstane v življenje, v novost življenja. Snoj je zapisal: »Ko napoči kriza poslednjih let, se – če že prej ne – v človeku zbudi ali znova obudi prvo izmed poslednjih bivanjskih vprašanj.« Snoj je knjigo dokončal manj kot dva tedna pred smrtjo. Pisal jo je v bolezni, stiski in trpljenju, ko se mu je konec zemeljskega bivanja nezadržno bližal, zato je še toliko bolj pretresljiva. In kot že kaže sam naslov knjige Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu, je ob preteklem odnosu do očeta iskal nov odnos do Boga. Gost oddaje je teolog in filozof dr. Edvard Kovač, ki se je večkrat srečeval z Jožetom Snojem, tudi v zadnjem obdobju njegovega življenja.

V Ars humani (na programu je bila v živo) o socialnem dialogu na Radioteleviziji Slovenija se z Markom Goljo pogovarjajo novinarka Multimedijskega centra RTVS in podpredsednica Sindikata novinarjev Slovenije Ana Svenšek, predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov in vodja stavkovnega odbora Helena Milinković ter predsednik Sveta delavcev Radiotelevizije Slovenija Robert Pajek. Vabila v oddajo nista sprejela vršilec dolžnosti generalnega direktorja RTVS Andrej Grah Whatmough in njegov pooblaščenec za socialni dialog Rajko Gerič, še natančneje: na vabilo nista niti odgovorila, je pa strokovna sodelavka vršilca dolžnosti generalnega direktorja Lea Udovč pisno potrdila, da je vabilo posredovala Andreju Grahu Whatmoughu. Nikar ne zamudite.

Zavrtimo uro kakšnih 500 let nazaj in si zamislimo vladarja, ki ima mogočno vojsko, goro zlata in dobro utrjeno dedno pravico do vladanja. Tak vladar bi moral po vsem sodeč vladati izjemno udobno in po mili volji razpolagati s svojo močjo. Pa vendar zgodovinar dr. Sašo Jerše v svoji najnovejši knjigi Sociodiceja predmoderne: Ustvarjanje družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku prepričljivo dokazuje, da bi se utegnil tudi takšnemu vladarju prestol majati, če ga kot legitimnega in kraljevskih časti resnično vrednega ne bodo prepoznavali njegovi podložniki. In to ne le tisti s substancialno družbeno močjo in vplivom, na primer škofje, vojvode in najbogatejši trgovci, ampak tudi tisti, ki so na družbeni hierarhični lestvici bistveno nižje. Kako in zakaj so torej vladani v tistem času pristajali na to, da jim vladajo? Kaj so pričakovali od svojih vladarjev? Kako so videli njihovo vlogo in vlogo samih sebe? Na kakšen način so si razlagali morebitne pretrese v tem burnem zgodovinskem času, ko se je trdno utrjeni družbeni smisel marsikdaj zamajal? In nenazadnje, ali nam lahko te zgodbe povedo tudi kaj o današnjem človeku in družbi? To je nekaj vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v tokratni Ars humani, ko pred mikrofonom gostimo dr. Saša Jeršeta z oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: izsek iz Velikega voza zmagoslavja Albrechta Dürerja (1518), ki prikazuje cesarja Svtega rimskega cesarstva Maksimilijana I. Habsburškega

Kakšne možnosti imamo, da na celotni družbeni ravni odpravimo neenakost spolov in izključenost žensk? Ženske so danes še vedno za enako delo plačane manj – v svetovnem povprečju za 11 % manj kot njihovi moški kolegi. Zato ukvarjanje s pravicami žensk in enakostjo spolov zgolj na mednarodni dan žensk ne rešuje problemov. Skupaj z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec ob 80-letnici Antifašistične fronte žena, danes Zveze slovenskih žena, pretresamo, kakšen je položaj in status žensk, kako je z enakopravnostjo spolov ter kakšno vlogo so imele Slovenke v preteklosti. V pogovoru, ki ga vodi Miha Pasterk, sodelujejo Daniela Topar, Vida Obid, prof. Dunja Nanut in prof. dr. Marta Verginella. Foto: UN Women

Poljsko-britanski sociolog in filozof Zygmunt Bauman (1925 – 2017) je pozornost namenjal različnim vprašanjem s področja humanistike, kot so modernost, holokavst ali potrošništvo. Kot je sam izpostavil, pa ga je zanimal predvsem odnos med moralnostjo in koristnostjo. Njegova kritična sociološka misel, ki jo je razvijal v več kot petdesetih delih, med katerimi izstopajo na primer Tekoča moderna, Postmoderna etika, Retrotopija ter Modernost in holokavst, je še vedno pronicljiva in aktualna. Ob 60. letnici Programa Ars se spominjamo enega od vrhuncev zadnjih let v oddaji Ars humana, v kateri redno predstavlja tako mislece kot tudi njihova dela. Pogovor z Zygmuntom Baumanom je nastal leta 2016 ob njegovem obisku Ljubljane, ko je predstavljal prevod knjige Postmoderna etika. Bauman je spregovoril o vlogi sociologije v sodobni družbi in se v svojem razmišljanju takrat ni izognil niti begunski krizi. Foto: Borut Krajnc (objavljeno z dovoljenjem avtorja), Zygmunt Bauman ob obisku Ljubljane leta 2011

Prva redna profesorica na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, prva dekanija te fakultete in prva, ki se je pri nas sistematično ukvarjala z zgodovino filozofije. Njeno osrednje delo Zgodovinski razvoj estetskih problemov (1928) pa je še danes vodilo za mnoge, ki se s tem ukvarjajo. Pozornost posvečamo Almi Sodnik (1896 – 1965), ki je kot filozofinja pustila neizbrisen pečat v našem prostoru, tako s poučevanjem kot tudi s pisanjem. O njenem življenju in delu govorita prof. dr. Olga Markič in Helena Koder, ki jo tudi osebno poznala.

Eno leto od začetka vojne v Ukrajini z dr. Andrejem Benedejčičem o ruskem pogledu na lastno zgodovinsko poslanstvo, na ostale slovanske države in na Zahod Ko je Vladimir Putin pred letom dni ukazal napad ruskih sil na sosednjo Ukrajino in nekaj dni pred tem priznal samostojnost Doneške in Luganske ljudske republike, so se morali zdeti zahodnemu poslušalcu nekateri deli dolgih nagovorov, s katerimi je upravičeval svojo odločitev, precej nenavadni. Če je v govoru tik pred napadom v ospredje res postavljal konflikt med Rusijo in Zahodom, v katerem naj bi bila Ukrajina samo marionetna igralka, ima namreč govor, ki ga je povedal nekdaj dni pred tem, tako rekoč formo zgodovinskega eseja, v katerem ruski predsednik pred nami podrobno razgrne svoj pogled na sosednjo slovansko državo, oziroma državo, ki - kot pravi - »ni le sosednja, ampak je neločljiv del ruske zgodovine, kulture in duhovnosti.« Čeprav je velik del zahodnih analitikov ob tem Putina razglasil za tako rekoč norega, pa je to prejkone podcenjujoče do dejstva, da ta pogled ni zrasel na zeljniku sedanjega ruskega predsednika, ampak korenini v daljši zgodovini samorazumevanja največje slovanske države. O tem, kakšen je pravzaprav pogled ruskih elit na Rusijo, na Zahod in na ostale slovanske narode, še posebej Ukrajino, pa tudi o tem, katere zgodovinske izkušnje so ta pogled oblikovale, se ob obletnici ruskega napada na Ukrajino za oddajo ARS humana pogovarjamo z državnim sekretarjem za nacionalno in mednarodno varnost ter dolgoletnim diplomatom, med drugim nekdanjim veleposlanikom v Moskvi, dr. Andrejem Benedejčičem, ki je pred dobrim letom izdal tudi knjigo z naslovom Rusija in slovanstvo: med velikodržavnostjo in vzajemnostjo. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Foto: Izsek iz ruskega plakata iz leta 1921 z napisom "Donbas je srce Rusije"

Lansko leto je bilo leto Molièra, največjega komediografa vseh časov, saj je minilo 400 let od njegovega rojstva; te dni se spominjamo, da je preminil 17. februarja pred 350. leti. Ob tej obletnici mu posvečamo oddajo Ars humana. O novi knjigi Molièrovih dram: Šola za žene, Kritika Šole za žene in Improvizacija v Versaillesu se bosta prevajalec Aleš Berger in pisec spremne besede Janez Pipan pogovarjala s Tadejo Krečič.

Literatura ima moč, da izreka neizrekljivo. Branko Šömen s knjigo Molitev za Jasenovac izreka šest zgodb smrti, ki so se zgodile v hrvaškem uničevalnem taborišču. V oddaji boste slišali nekaj teh zgodb, njihovo razlago in zgodovinski kontekst delovanja taborišča smrti Jasenovac. Gosta: avtor Branko Šömen in zgodovinar dr. Oto Luthar, ki je knjigo uredil. Odlomke iz knjige bere Renato Horvat, glasbo je izbrala Darja Hlavka Godina, za tehnično izvedbo je poskrbel Miha Klemenčič (foto: Petar Milošević/Wikipedija).

Predstavljajo se letošnji Prešernovi nagrajenci: multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in slikar Herman Gvardjančič, prejemnika nagrad za življenjsko delo; in nagrajenci Prešernovega sklada: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Alexander Gadjiev, slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar ter Arhitekturni atelje Medprostor – predstavlja ga arhitekt Rok Žnidaršič.

Konec lanskega leta, natančneje 30. 12. 2022, je minilo sto let od formalne ustanovitve Sovjetske zveze. Ta socialistična veledržava je v marsičem zaznamovala 20. stoletje. V njej je bilo do leta 1991 petnajst sovjetskih socialističnih republik, ki so z razpadom omenjenega leta postale neodvisne države. Za časa obstoja Sovjetske zveze se je v državi zgodilo tudi marsikaj slabega zaradi represivnega vodenja Josifa Visarijonoviča Stalina (1878 – 1953). O vzrokih za nastanek prve socialistične države na svetu, o njenem delovanju in o Stalinovem vzponu na oblast razmišljata gosta v oddaji Branko Soban in Miha Lampreht. Foto: Wiki Commons

Spričo spremenjenih geopolitičnih okoliščin tudi tisti, ki najbolj zaupajo v moč zahodnih držav, ne morejo več spregledovati vzpona Kitajske, ki se je po desetletjih skokovite gospodarske rasti razvila v velesilo, ki bo nedvomno ključna pri oblikovanju prihodnosti našega sveta. Toda če smo se bili zaradi te zelo materialne geopolitične resničnosti prisiljeni začeti vsaj nekoliko ukvarjati z ekonomsko, vojaško in politično razsežnostjo azijske velesile, velikokrat še vedno zelo površno razmišljamo o kitajski kulturi in filozofiji, o njihovem načinu razmišljanja in razumevanja sveta, o vseh tistih miselnih vzorcih in konceptih torej, ki navsezadnje ne pogojujejo le množice kitajskih teoretskih besedil, ampak tudi osnovne paradigme tamkajšnjega razmišljanja nasploh. Toda če je jasno, da je Kitajska ena od velesil 21. stoletja, je nedvomno skrajni čas, da se bolje seznanimo tudi s temelji njihovega mišljenja. O globoko drugačnih dojemanjih sveta, ki so oblikovala kitajsko filozofijo, bomo ob njeni nedavno izdani knjigi z naslovom Zahodna sinologija in metode kitajske filozofije v tokratni Ars humani govorili z eno od ustanoviteljic Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete in tamkajšnjo predavateljico, sinologinjo dr. Jano Rošker. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

"Naključje deluje neprestano," nekje v knjigi Naključje in jaz zapiše dr. Aleš Mendiževec. V kakšnem razmerju pa sta naključje in jaz? Zakaj sploh poskušamo krotiti tisto, česar se krotiti ne da? In ali je naključje, ki se ga največkrat odpravi kot nepomemben nesmisel, res sovražnik filozofije? O tem in drugih konceptih naključja, povezanih tudi z Althusserjevo filozofijo, razmišljamo s sogovornikoma, avtorjem omenjenega dela dr. Alešem Mendiževcem in piscem spremne besede prof. dr. Mladenom Dolarjem. Foto: Gregor Podlogar

Arhitekt, če kaj pomeni, mora biti filozof, je nekje zapisal Edvard Ravnikar (1907 – 1993), desetletja nesporna strokovna avtoriteta, človek, ki je združeval nezdružljivo in hkrati močno zaznamoval nekdanji jugoslovanski, predvsem pa slovenski javni prostor. V letu, ko obeležujemo 30. obletnico njegove smrti in ko je vlada na pobudo Ministrstva za kulturo razglasila za Ravnikarjevo leto, pozornost posvečamo temu vsestranskemu ustvarjalcu – arhitektu, urbanistu, oblikovalcu, teoretiku in dolgoletnemu profesorju na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer je predaval med letoma 1946 in 1980. V pogovoru, v katerem sodelujeta dr. Aleš Vodopivec in dr. Miloš Kosec, med drugim predstavljamo Ravnikarjeve najpomembnejše arhitekturne projekte, dotaknemo se njegovega oblikovanja in urbanizma ter opozorimo na njegove edinstvene skice. Foto: Edvard Ravnikar

Ko govorimo o Alpah, ne pomislimo takoj na kulturno dediščino tistih, ki so tam živeli pred tisočletji. Zato smo se odpravili po sledeh arheoloških ostankov življenja človeka v našem visokogorju, v Julijcih, Karavankah in v Kamniških Alpah, bolj podrobno pa v neposredni okolici Bohinja. Arheologi so vsaj pri nas visoko ležeča območja bolj temeljito začeli raziskovati pred tremi desetletji. O najstarejših sledovih življenja ljudi v visokogorju bosta pripovedovali arheologinji, Marija Ogrin iz Bohinjske Bistrice in dr. Jana Horvat z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, o pomenu te najstarejše kulturne dediščine za domačine in za turistično obogatitev pa bo spregovoril vodja občinskega Zavoda za promocijo turizma Bohinj Klemen Langus. Oddaja je bila pripravljena s finančno podporo Evropske komisije v okviru projekt Misija Mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. FOTO: Arheološka izkopavanja v okolici Bohinja VIR: Marija Ogrin, ArheoAlpe

Figuralni in arhitektonski spomeniki, spominske plošče in nagrobni spomeniki so nastali z namenom slavljenja zaslužnih posameznikov ali dogodkov. Imeli so pomembno vlogo simbola, ki pripadnike istega naroda povezuje v narodno skupnost. Spomeniki so nastali zato, da bi ohranili spomin, niso pa večni. Emocionalni naboj, ki so ga imeli ob svojem nastanku, je sčasoma zbledel. Postali so sestavni del urbane vedute in se spremenili v neme priče preteklosti. Tako je v uvodu v knjigo z naslovom Spomeniki zapisal njen avtor, dvojni doktor Damir Globočnik. Ta v knjigi obravnava trideset javnih spomenikov, ki so jih na Slovenskem postavljali od sredine 19. stoletje do konca 2. svetovne vojne. Nekaj jih lahko spoznate v pogovoru z ddr. Globočnikom na dan samostojnosti in enotnosti.

V sodelovanju s slovenskim programom ORF Celovec, Radiem Trst A in programom Ars pozornost namenjamo slovenskim tiskanim medijem v Avstriji in Italiji. Med drugim pretresamo, kakšno je stanje na področju slovenskih tiskanih medijev, v čem se njihove vsebine razlikujejo od vsebin v drugih medijih, zakaj so tiskani mediji še pomembni in kakšna je njihova prihodnost. Gosta: Janko Kulmesch in Bojan Brezigar. Foto: Gregor Podlogar

Ob koncu 19. Animateke in podelitvi evropskih filmskih nagrad, na katerih je nagrado za najboljši kratki film dobil film z naslovom Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić in sorežiserke Emilie Pigeard, oddajo namenjamo dogajanju v sodobnemu animiranemu filmu. Ko govorimo o animaciji, veliko ljudi najprej pomisli na filme, namenjene otrokom, ali pa animirane filme velikih holivudskih studiev, kot sta denimo Pixar in Disney, morda tudi na japonski studio Ghibli. Pa vendarle se na področju sodobnega animiranega filma dogaja veliko več kot to. Animirani filmi obsegajo vse od umetniških, eksperimentalnih, dokumentarnih, pripovednih; obravnavajo teme in slikajo podobe, ki jih film z živimi nastopajočimi ne more. Nekateri animatorji in animatorke ustvarjajo samo z digitalnimi orodji, drugi si radi umažejo roke in prisegajo na analogne pristope, veliko jih združuje oboje. Animacija je umetnostna zvrst, ki zahteva najbolj natančno obvladovanje filmskega medija od vseh – zakaj torej skoraj povsod po svetu ostaja na obrobju filmske umetnosti? Ali v zadnjih letih vendarle vse bolj dobiva mesto, ki ji pripada? Z gosti Igorjem Prasslom, Tino Smrekar in Leo Vučko. Foto: SFC/Urška Djukić

Umetnost je vedno imela družbeni vpliv, tudi takrat, ko si ljudje vprašanja o pomenu tega vpliva niso zastavljali. Danes pa je to vprašanje vse bolj v ospredju predvsem takrat, ko govorimo o javnem financiranju umetnosti. Tej temi se posveča tudi zbornik z naslovom Družbeni učinek v umetnosti in kulturi: Raznolika življenja nekega koncepta (Založba ZRC, 2022), ki sta ga uredila Iva Kosmos in Martin Pogačar in je izhodišče pogovora o družbenih učinkih umetnosti. V njem pretresamo, kakšen je ta učinek, kako ga merimo in kaj je pri tem problematično ter kako lahko nanj vplivamo oziroma ga ustvarjamo. Sodelujejo: dr. Iva Kosmos, raziskovalka z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, Alma R. Selimović, direktorica zavoda Bunker in dr. Rok Benčin, raziskovalec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Foto: Gregor Podlogar

Potem ko smo od Španije prevzeli častno gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, ki bo prihodnje leto, sta v javnosti še vedno negotovost in grenak priokus zaradi posledic prejšnjih menjav na čelu Javne agencije za knjigo. Pa vendar, ali prvi obrisi naše predstavitve dajejo slutiti, da se projekt premika in da gre na bolje? Kako opazno bo Satovje besed, kot je naslovljeno naše gostovanje, na tej osrednji svetovni založniški platformi? Po slovenskem knjižnem sejmu, ki je bil delno namenjen tudi pogledu v Frankfurt, bomo v oddaji razmišljali o tem, kaj je bilo storjenega in kaj lahko upamo, da se bo zgodilo prihodnje leto. Gostje: vršilka dolžnosti direktorice Javne agencije za knjigo Katja Stergar, nekdanja direktorica agencije Renata Zamida, glavni kurator častnega gostovanja dr. Miha Kovač in programska svetovalka dr. Amalija Maček.

Znanje slovenščine med Slovenci upada tako na avstrijskem Koroškem kot tudi v Furlaniji – Julijski krajini v Italiji. Ob tem pa obstaja še težava, povezana z uporabo slovenščine pri vseh njenih uporabnikih – težava izražanja stališč, čustev in drugega v maternem jeziku. Kar je danes eden ključnih problemov celotnega skupnega slovenskega kulturnega prostora, saj je jezik družbena praksa in ne samo način sporazumevanja. Kakšne so torej sporazumevalne spretnosti in kakšno vlogo ima pri tem dvojezičnost? O teh in drugih vprašanjih v pogovoru, ki ga vodi tržaški kolega Pavel Volk in ki je nastal v sodelovanju Programa Ars, Uredništva slovenskih sporedov ORF iz Celovca ter Radia Trst A. Gostje: dr. Matejka Grgič, dr. Sabina Zorčič in dr. Rajko Muršič. FOTO: TV Slovenija

V Sloveniji imamo veliko število gradov, dvorce in podobnih stavb, ki so v preteklosti doživljale takšno in drugačno usodno. Mnogi med njimi so bili uničeni pred, med in po drugi svetovni vojni, nekateri pa so vojne vihre preživeli v bolj ali manj ohranjenem stanju. Med take sodi tudi grad Borl, ki stoji na visoki skali nad dolino Drave, ob pomembni prometni žili. Grad je bil po vojni podržavljen, po delni obnovi v 50 letih je bil tam znan gostinski obrat, ki so ga leta 1980 zaprli. Od takrat naprej je grad čakal na obnovo. Ta se je koreniteje začela v letu 2016. Projekt obnove dela gradu je vodilo in še vodi Ministrstvo za kulturo, in je komplementaren s projektom ''Drava – NATURA 2000, reka za prihodnost''. Poglavitni namen projekta je inovativna in sodobna predstavitev območja Natura 2000 Drava. Glavni cilj investicije je obnova objekta kulturne dediščine državnega pomena ob sočasni interpretaciji kulturne dediščine, povezane z biotsko raznovrstnostjo. Vendar pa to ni edina vsebina, ki naj bi jo predstavili v tem gradu. Oddaja je bila pripravljena s finančno podporo Evropske komisije v okviru projekt Misija Mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. Foto: Milan Trobič

Skoraj ni regije ali kraja, ki se ga ne bi držale stereotipne oznake. To ni nujno slabo, saj prepoznavne značilnosti, ki se utrdijo v zgodbe, tudi turistične, vabijo obiskovalce. Podoba Prekmurja je recimo na neki način omejujoča v tem, da ga izrazito povezujemo s hrano, na primer s prekmursko gibanico, s polji in ravnico, pa melanholijo, če nekoliko karikiramo. Počitnice na teh koncih so prav gotovo lahko usmerjene v razvajanje telesa – v prehranjevanje, rekreacijo, obisk term. Le kdo ne pozna festivala prekmurske šunke in gibanice. Kaj pa kultura onkraj gastronomije? Kakšen potencial imata kultura in umetnost v turizmu? To smo raziskovali tokrat in za primer izbrali mesto – Mursko Soboto. "Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija – mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije." Foto: Grajski drevored v Murski Soboti, vir: Wikipedia

Indija zadnja desetletja želi postati globalna velesile. Njeni tehnološki in drugi dosežki so veliki, a hkrati se Indija ubada s starimi problemi – s problematičnimi ostalinami kastnega sistema, korupcijo, spori med hindujci in muslimani, pa tudi z onesnaževanjem okolja. Ob letošnji 75-letnici osamosvojitve se o tej veliki in zanimivi državi pogovarjamo s filozofinjo dr. Nino Petek in politologom dr. Markom Lovcem. Foto: EPA

Leta 1972 so nemški nacionalisti na avstrijskem Koroškem podrli 205 dvojezičnih krajevnih tabel. Dogodek, ki so ga poimenovali Ortstafelsturm, je pretresel skupnost koroških Slovencev in vanjo zarezal zgodovinsko rano, ki se nikoli ni zacelila. O dramatičnih dogodkih izpred 50 let, interesih, ki so vodili medel odziv matične države, in obetih za prihodnost v oddaji, ki jo pripravljamo na Radiu Slovenija v sodelovanju z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF v Celovcu. Gostje: odvetnik Marko Jarc, predsednik institucionalnega paritetnega odbora za vprašanje slovenske manjšine pri predsedstvu italijanske vlade, odvetnik Rudi Vouk, avtor knjige o dogodkih Ortstafelsturma in predsednik slovenskih pravnikov in pravnic na Koroškem, in nekdanji dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Avstrije Lojze Kos.

Antologija mladih pesnic in pesnikov z naslovom bog si ga drka na nas vsebuje poezijo najmlajše pesniške generacije. V njej se predstavljajo Lara Božak, Nejka Jevšek, Vid Karlovšek, Hannah Koselj Marušič, Urša Majcen, Hana Meško, Martin Mikolič, Nela Poberžnik, Lara Pustinek Miočić, Lenart Sušnik in Pavla Zabret. Prvotno naj bi antologija izšla pri Društvu slovenskih pisateljev, nato pa je zaradi zadržkov do naslova izšla v zbirki Črna skrinjica urednika in založnika Dejana Kobana. Dogajanje ob nastajanju knjige v kratkih izjavah osvetlijo dr. Igor Divjak (urednik spletnega portala Vrabec Anarhist), Dušan Merc (predsednik DSP) in Dejan Koban, predvsem pa je v ospredju oddaje/podkasta poezija, o kateri razmišljajo pesnice Lara Božak, Hannah Koselj Marušič, Hana Meško, Nela Poberžnik in pesnika, tudi sourednika antologije, Lenart Sušnik in Vid Karlovšek, pesnice in pesnika pa seveda tudi berejo svojo poezijo.

V tokratni ARS humani govorimo o zgodovini Združenih držav Amerike, ki ni polna predsednikov, ministrov in generalov, ampak delavcev, aktivistov in priseljencev, ki so ameriško družbo poskušali spremeniti od spodaj. Prav ta aspekt ameriške zgodovine je namreč v že kar kultnem delu z naslovom Ljudska zgodovina Združenih držav Amerike opisal zgodovinar Howard Zinn, ob letošnji 100-obletnici njegovega rojstva pa smo po zaslugi založbe Sophia to delo dobili tudi v slovenskem prevodu. Z nami v studiu je zgodovinar dr. Lev Centrih, docent in znanstveni sodelavec na oddelku za zgodovino Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in raziskovalec na inštitutu za civilizacijo in kulturo v Ljubljani, ki je Zinnovi ljudski zgodovini pripisal tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Pojem gospodarja je postavljen na začetek naše kulture. Skozi zgodovino se je kazal v vedno novih oblikah in postavljal vedno nove uganke. Kako danes misliti – predvsem skozi slovito Heglovo dialektiko gospodarja in hlapca – ta pojem v navezavi na strukture oblasti, pa v pogovoru z dr. Baro Kolenc in dr. Gregorjem Modrom. FOTO: Gregor Podlogar; Jakob Schlesinger: Portret Georga Wilhelma Friedricha Hegla (1825), Alte Nationalgalerie, Berlin.

Konjiška občina je leta 2020 začela obnavljati cerkev sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji, za katero je država zagotovila dva milijona evrov. Statični sanaciji objekta je po idejni zasnovi arhitekta Roka Žnidaršiča sledilo pokritje cerkve s premično streho, kar pa je vzbudilo kar nekaj polemik in razdvajanj. Še posebno umetnostnozgodovinska stroka in arhitekti so bili in so glede primernosti tovrstnega pokritja na različnih bregovih. Obnova Žičke kartuzije poteka že vrsto let, konservatorji pa so ob prvih zavarovalnih posegih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja sprejeli odločitev, da tako pomembne razvaline potrebujejo streho. To se je zdaj zgodilo, pomična streha bo z razgledno potjo za obiskovalce zagotovo zelo zanimiva. Tako napovedujejo vodene oglede na pomično streho za manjše skupine do največ 12 obiskovalcev in enega vodnika, ogledi pa bodo potekali ob točno določenih urah in bodo dodatno plačljivi. Sicer s tem ambiciozni načrti konjiške občine za nadaljnjo obnovo kompleksa kartuzije še niso končani, saj Zavod za varstvo kulturne dediščine izdeluje konservatorski načrt, in ko bo ta izdelan, bodo tudi znane smernice za naslednje stopnje projekta. Več o izzivih, ki jih prinaša končanje pokritja cerkve sv. Janeza Krstnika s pomično streho v Žički kartuziji, pa pogovoru, v katerem sodelujejo mag. Tjaša Kangler, vodja Turistično-informacijskega centra Slovenske Konjice, univ dipl. inž. arh. Rok Žnidaršič iz Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani in Matija Plevnik, konzervatorski svetovalec Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Celje. Foto: Milan Trobič

Hudo opustošenje, ki ga je povzročil požar na Krasu, je vzpodbudilo tudi razmišljanja o človekovih posegih v okolje. Kras so ljudje poseljevali že vse od bakrene dobe in je primer zelo občutljivega ekosistema. Ob tem pa mora človeštvo najti načine, kako trajnostno ravnati z okoljem, da bi ga čim bolj zdravega ohranili za naše zanamce. O tej in drugih temah se pogovarjamo s krajinsko arhitektko, profesorico na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Ano Kučan in dipl. ing. gozdarstva Tomažem Hrovatom z Zavoda za gozdove Republike Slovenije. Foto: BoBo

Anton Korošec je kot najvplivnejši slovenski politik prve polovice 20. stoletja – in verjetno eden najbolj pragmatičnih in spretnih politikov v naši zgodovini nasploh – izjemno močno zaznamoval slovenski in jugoslovanski politični prostor v burnem obdobju prve Jugoslavije, polne silovitih socialnih in političnih pretresov. Ob letošnji 150. obletnici njegovega rojstva se v oddaji ARS humana o Koroščevem delovanju – pa tudi o širši družbeno-ekonomski resničnosti Jugoslavije med obema svetovnima vojnama – pogovarjamo z zgodovinarko dr. Matejo Ratej, ki je o tem vplivnem politiku pri založbi Beletrina nedavno izdala knjigo z naslovom Triumfator: Anton Korošec v prvi Jugoslaviji. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Foto: Nemški zvezni arhiv

Ob aferi Smodej so se v nekaterih medijih in predvsem na družabnih omrežjih razplamtele debate o sodobni umetnosti. Ob tem skozi pogovor predstavljamo, kako je nastal pojem sodobna umetnost, kaj vse vključuje in kako se znotraj nje orientirati? O teh, pa tudi drugih vprašanjih, povezanih s sodobno umetnostjo, z raziskovalko, dr. Kajo Kraner, profesorjem Alenom Ožboltom, kustosom Tevžem Logarjem in slikarjem Arjanom Preglom. Foto: Gregor Podlogar

Simbolni pomen nazaj zasukanih stopal, "življenjski prostor" in relacija s človekom Krivopete, bajčna bitja z nazaj zasukanimi stopali, so del folklornega izročila severozahodnega dela slovenskega etničnega prostora. Kakšen je simbolni pomen nazaj zasukanih stopal, kje krivopete "živijo" in kakšna je njihova relacija s človekom, smo se med drugim pogovarjali z gostjo dr. Barbaro Ivančič Kutin, ki je izdala prvo poglobljeno folkloristično raziskavo o krivopetah pri nas: Krivopete. Divje žene z nazaj zasukanimi stopali v slovenski folklori. V ponovitvi oddaje lahko ob pogovoru slišite tudi zgodbe o krivopetah, ki jih v narečju pripoveduje Ada Tomasetig iz vasi Sarženta blizu Čedada.

Koliščarji so naseljevali Ljubljansko barje v obdobju, ki je trajalo več kot tri tisoč let: od 5000 do 1800 pred našim štetjem. Z dr. Antonom Veluščkom, antropologom in avtorjem knjige Koliščarji – o koliščarjih in koliščarski kulturi Ljubljanskega barja, predstavljamo njihovo življenje in kulturo. Vabljeni v svet koliščarjev, ki smo ga prvič predstavili leta 2011. Vir slike: Narodni muzej, predloga Anton Velušček, risba Igor Rehar.

Marijin lik je eden izmed pomensko najbolj raznovrstnih in najpogosteje upodobljenih v zgodovini umetnosti. V glasbi, pripovedništvu, slikarstvu, kiparstvu in literaturi nastopa v vlogi matere, device, kraljice angelov in tudi bojevite ženske. V zgodovinskem romanu Mareka Halterja je prikazana kot bojevito judovsko dekle, ki se močno razlikuje od podob, kakršne je ustvarila krščanska ikonografija. Njegov roman Marija je bilo izhodišče pogovora, v katerem smo orisali različne Marijine podobe, ki so nastale v krščanski kulturi, in jih primerjali z vlogo ženske v judovski tradiciji, v kateri naj bi Marija kot zgodovinska oseba tudi dejansko živela. Ob prazniku Marijinega vnebovzetja smo ponovili pogovor, ki smo ga pripravili s teologom in filozofom dr. Edvardom Kovačem.

15. avgusta bo minilo 75 let odkar je Indija po več desetletjih boja proti britanski nadvladi postala neodvisna. Do prvih teženj po osamosvojitvi je prišlo že konec 19. stoletja, največji zagon pa so te težnje dobile pod vodstvom Mahatme Gandija v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Veliki indijski voditelj, družbeni preroditelj in mislec Mahatma Gandhi je z izvajanjem nenasilnega odpora, ki zahteva resnico in neustrašnost, predrugačil politično in družbeno življenje Indije. Gandhijevo delovanje je preplet globoke religioznosti, etičnih načel in filozofskih premišljevanj, kar je predelal v sredstvo političnega boja in družbene preobrazbe, ki še danes zbuja občudovanje. Oddajo namenjamo osvetlitvi nekaterih vidikov njegovega življenja, filozofske in politične misli ter njegove zapuščine. Avtorica oddaje je Karmen Kogoj Ogris, gost pa docent doktor Nikolai Jeffs s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem.

Šport kot totalni spektakel globinsko strukturira vsakdanjik milijardam posameznikov "Fenomen športa, ki se je v Evropi pojavil konec 19. stoletja in se potem v kratkem stoletju razmahnil po vsem svetu, je ideale emancipacije, solidarnosti, in ustvarjalnosti sprevrnil v njihovo nasprotje in jih skorajda pokopal," piše francoski filozof Marc Perelman v knjigi Barbarski šport - Kritika globalne kuge, ki je izšla pri Založbi *cf.Zakaj radikalni kritik fenomena globalnega športnega spektakla in profesor za estetiko na Université Paris Ouest-Nanterre Le Défensez nasprotuje organizaciji olimpijskih iger 2024 v Parizu in kako je lahko šport, ki nas tako zabava, globalna kuga, bomo premišljevali z dr. Levom Kreftom, nekdanjim predsednikom Evropske zveze za filozofijo športa in članom Izvršnega odbora Mednarodne zveze za filozofijo športa ter nekdanjim profesorjem na Oddelku za filozofijo ljubljanski Filozofski fakulteti.

Nizozemski filozof judovskega rodu Baruch Spinoza, čigar misel tudi po skoraj štirih stoletjih predstavlja enega od temeljev zahodnoevropskega mišljenja, je najbolj poznan po svojem monumentalnem, posthumno izdanem delu Etika (1677), napisanem v latinščini, kot vsa druga njegova dela, in leta 1963 prevedenem v slovenščino. Spinoza, ki se je rodil leta 1632 v Amsterdamu, letos tako beležimo 390 let od njegovega rojstva, je izhajal iz premožne judovske družine. Oče ga je namenil za rabina, zato je študiral Talmud, srednjeveško judovsko filozofijo, pa tudi Kabalo. Pozneje je Spinoza živel odmaknjeno življenje, zato je svoja dela – med kateri je tudi Teološko-politična razprava, ki je tudi prevedena v slovenščino – napisal v podeželski tišini. Preživljal se je z brušenjem leč in zavračal ponudbe univerz za poučevanje, želel je namreč obvarovati svojo filozofsko neodvisnost. Več o tem pomembnem in zanimivem filozofu pa dr. Igor Pribac. foto: Slika Franz Wulfhagen iz leta 1664, vir: Wikimedia Common

Michel Foucault (1926 – 1984) – izstopajoči filozof druge polovice 20. stoletja, čigar misel tudi slaba štiri desetletja po njegovi smrti ostaja aktualna za naš čas. Je avtor del, kot so Arheologija vednosti, Besede in reči, Rojstvo klinike, Zgodovina seksualnosti, Nadzorovanje in kaznovanje, Neustrašni govor idr. Čeprav se Foucaulta pogosto omenja kot strukturalista, je sam to oznako odločno zavračal. Vsekakor pa je predstavnik intelektualnega vrenja v Franciji v šestdesetih letih 20. stoletja in neusmiljen kritik nekaterih velikih imen in idej iz zahodnoevropske filozofske tradicije. Središče njegovih razmišljanj je v presečišču treh velikih osi: vednost – oblast – subjekt, skozi katere vzpostavlja svojo kritiko. Več o tem francoskem mislecu pa v pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2011, razmišljal dr. Mladen Dolar, eden največjih poznavalcev njegovega dela pri nas. foto: Wikimedia Commons

Denisa Diderota bolj kot po slavni Enciklopediji pomnimo po literarno filozofskem delu Rameaujev nečak in po treh filozofsko literarnih pogovorih pod skupnim naslovom D'Alembertove sanje. Ta pisec filozofskih zgodb je sicer precej poznan tudi pri nas, saj je preveden precej zajeten del njegovega opusa, tudi v delu z naslovom To ni zgodba in druge zgodbe. V oddaji bomo pretresli Diderotovo misel in pomen njegovega dela tako znotraj literature kot tudi filozofije. Gosta sta dr. Primož Vitez in dr. Marko Uršič, oddajo je leta 2013 pripravil Gregor Podlogar. V ciklu Refleksije štirih bomo v prihodnjih dveh tednih ob sobotah ob 13:05 na programu Ars govorili še o Baruchu de Spinozi in Mahatmi Gandhiju.

Kakšna bi bila medgeneracijsko solidarna družba? Ideja medgeneracijske pravičnosti pravi, da moramo že danes z ravnanjem in odločitvami poskrbeti, da ne poslabšujemo življenjskih izhodišč prihodnjim generacijam. Nekatere od njih že živijo, a nimajo možnosti političnega odločanja in vplivanja na lastno prihodnost. Kakšna bi bila medgeneracijsko solidarna družba in kako je covid-19 že danes različne generacije prisilil, da s samoomejevanjem skrbijo druga za drugo, analiziramo z dr. Dejanom Mehom Savićem, filozofom in okoljevarstvenikom. "O prihodnjih ljudeh moramo razmišljati kot o prejemnikih naše zapuščine. Ali v pozitivnem smislu, kot je razvoj cepiv in zdravil za danes še neozdravljive bolezni, ali v negativnem smislu, kot so kupi jedrskih odpadkov, ogromne količine nerazgradljive plastike, izropani oceani in uničeni koralni grebeni. Pozivam, da začnemo razpravljati o tem, kakšno zapuščino ustvarjamo namenoma in kakšno nenamerno. Vedenje moramo premisliti in ugotoviti, ali lahko prilagodimo ravnanje tako, da bomo do prihodnjih ljudi pravičnejši. Da jim pustimo, kar jim gre. To je količino naravnih virov, ki bo omogočala miroljubno družbo blaginje," razmišlja dr. Dejan Meh Savić. foto: Pixabay/DeSa81

Richard Wagner je bil izrazit nasprotnik monarhizma, ki je verjel, da bi umetnost morala biti dostopna vsem. Genij, za katerega ustvarjanje je prepričani monarh Ludwig II. Bavarski zapravil večino svojega premoženja in mu v Bayreuthu zgradil gledališče, v katerem vstopnica za ogled predstave stane nekaj tisoč evrov. Ob izidu Izbranih spisov Umetnost in družba Richarda Wagnerja smo o življenju in delu enega osrednjih umetnikov 19. stoletja, ki dve stoletji po svojem rojstvu še vedno ponuja bogato snov za razmislek o glasbi, gledališču in družbi, govorili z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom in dr. Aldom Milohnićem, predavateljem zgodovine gledališča na AGRFT. Oddajo je leta 2015 pripravila Saška Rakef. V ponedeljek, 25. julija ob 15:50, bo na programu Ars neposredni prenos začetka Slavnostnih iger v Bayreuthu 2022 ter Wagnerjeve opere Tristan in Izolda. Vabljeni k poslušanju. V ciklu Refleksije štirih bomo v prihodnjih tednih ob sobotah ob 13:05 na programu Ars govorili še o Denisu Diderotu, Baruchu de Spinozi in Mahatmi Gandhiju. foto: Pixabay/niki_vogt

“Bistvo rasizma je v razumevanju telesno različnih skupin ljudi kot večvrednih ali manjvrednih. In če naj bi tako pač bilo po naravni, torej biološki nujnosti, potem naj bi bilo tudi povsem pravično zasužnjevanje ali vsaj vladanje nad temnopoltimi in drugimi,” je zapisal na platnico knjige “Je znanost rasistična?” (Aristej, 2019) avtorja Jonathana Marksa njen prevajalec in prof. za kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Rajko Muršič. Kako lahko sploh trdimo, da je znanost rasistična? Kdo si upa razglašati trditve, da je znanost vede ali nevede, hote ali nehote takšna? Še posebej v obdobju, v katerem vesoljski teleskop James Webb kaže, kakšen uspeh za vse človeštvo so sposobni doseči znanstveniki in znanstvenice. Ob nekritičnem sledenju znanstvenim mnenjskim voditeljem ali pa “komunikatorjem znanosti”, ki na podlagi dosežkov na enem področju podajajo sodbe o družbi nasploh, velja opozoriti, da ima znanost nekaj temnih skrivnosti. Prva taka temna skrivnost, ki je kljub sodobnim teleskopom ne opazimo, je predstava o rasi. To je skoraj hkrati s sodobno znanostjo prinesla moderna doba in se v takšni ali drugačni obliki ohranja do danes, čeprav jo biološka antropologija, kot ugotavlja tudi gost Ars humane dr. Rajko Muršič, že desetletja pošilja na smetišče zgodovine.

Društvo restavratorjev Slovenije je nagrado Mirka Šubica za življenjsko delo letos podelilo Ivanu Bogovčiču. Nagrado je prejel za izjemne dosežke na področju raziskovanja, dokumentiranja in popularizacije konservatorsko-restavratorske stroke ter konserviranja in restavriranja v času svojega delovanja pred upokojitvijo. Vodil je tudi Restavratorski atelje Bogovčič, katerega jedro delovanja je restavriranje oltarjev, fresk in stenskih slik, slik na platnu in na lesenih nosilcih ter mozaikov. Pred nekaj desetletji sta se mu pridružila sinova in starejši, Luka Bogovčič, danes vodi družinsko podjetje. Z Ivanom in Lukom Bogovčičem smo se v oddaji Ars Humana pogovarjali o posameznih primerih, ki sta jih sogovornika opisala z izjemnim strokovnim ozadjem in širokim referenčnim poljem, ki sega v umetnostno zgodovino in na področja liturgike ter o izvirnih in inovativnih pristopih k reševanju konkretnih restavratorskih problemov. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Ivan Bogovčič pri delu, vir: www.triptih.com

V času, ko so se pravljice konec sedemnajstega stoletja vzpostavile kot literarni žanr, so pomembno prispevale k vzpostavljanju in delovanju disciplinarne družbe. V devetnajstem stoletju so bile ravno pravljice tiste, ki so odločilno prispevale k utrjevanju narodne zavesti in so gradile narode in nacije. “Pravljice so danes eno od najmočnejših vzgojno-izobraževalnih orodij za otroke z vpeljavo vprašanj takšne vrste, kot se bo človek z njimi srečal v odrasli dobi, in z rešitvami, ki so plastično predstavljene s primeri, ki jih otrok razume in z identifikacijskimi točkami za otroka,” je v časopisu za humanistične in družboslovne študije Studia Historica Slovenica zapisala dr. Polona Tratnik. Pri tem je zanimivo,da pravljice niso bile od nekdaj mišljene za otroke ali pa zgolj za otroke. Znanstvena svetnica na raziskovalnem inštitutu IRIS in redna profesorica za področji filozofije in umetnosti ter dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije Nove univerze dr. Polona Tratnik je vodila raziskovalni projekt funkcije pravljic. S tem mesecem je začela voditi nov projekt z naslovom Politične funkcije ljudskih pravljic. Je avtorica osmih znanstvenih monografij. Bila je Fulbrightova raziskovalka in gostujoča profesorica na številnih univerzah doma in v tujini. foto: Janko in Metka, ilustrirala Roža Piščanec, 1963

Zemlja kot ravna plošča, nekdo nam vstavlja čipe in oddajniki za brezžična omrežja kot velike mikrovalovne pečice – to so pripovedi, ki so v zadnjem času dobre kandidatke za teorije zarot. S filozofom Tomažem Grušovnikom med drugim razgaljamo vzroke za njihov nastanek, njihovo družbeno vlogo in njihovo pojavljanje skozi zgodovino. FOTO: arhiv RTV SLO

Gori Nanos in Snežnik sta ključni topografski orientacijski točki in dajeta notranjski pokrajini pomemben pečat. Tako sta tudi njuni antični imeni, Okra za Nanos oziroma Razdrto, in Albion za Snežnik botrovali naslovu arheološke monografije s podnaslovom Notranjska med prazgodovino in antiko, ki jo je nedavno izdal Narodni muzej Slovenije. Njen avtor, muzejski arheolog dr. Boštjan Laharnar, se raziskovalno že dolgo ukvarja s prazgodovino Notranjske, torej z obdobjem železne dobe v prvem tisočletju pr.n.št do rimske zasedbe. Internetni dostop do lidarskih posnetkov celotnega ozemlja države od leta 2015 naprej je arheologom omogočil vnovičen premislek topografije in novih odkritij do takrat nevidnih ostankov arheološke krajine izpred dveh tisočletij. Zato je monografija, s tem premislekom obogatena doktorska disertacija Laharnarja, desetletje po njenem zagovoru izšla prav zdaj. Njegov kolega iz Narodnega muzeja dr. Peter Turk in izr.prof.dr. Matija Črešnar z ljubljanske FF, tudi arheologa železne dobe, z avtorjem pred mikrofonom vmeščajo vlogo tega prostora in daljnosežne kulturne razlike dediščine arheološke krajine zahodnega in vzhodnega dela Slovenije, ki so se že v tem oddaljenem času začele vzpostavljati. Na fotografiji naslovnica monografije Od Okre do Albionske gore vir: Program Ars

"Danes je že povsem razširjena ideja, da so kulturniki tisti, ki so kot pijavke prisesani na državni proračun, s čimer cuzajo davkoplačevalski denar, ki ga s trudom svojih rok in v potu svojega čela prigarajo pravi delavni ljudje. Vse bolj se širi ideja, da je pravi zaslužek mogoč samo na trgu, ki edini lahko pokaže, kdo si zasluži uspeh in kdo ne. Da je trg tisti, ki edini lahko določa kaj je vredno, da uspe in kaj si zasluži propad. Subvencije pa so tisto zlo, ki naš trdo prigarani denar kanalizira k lenuhom, ki ustvarjajo lastne blodnje," premišjuje dr. Blaž Kosovel in dodaja: "Po drugi strani pa so ZDA dežela, ki po celotnem svetu izvažajo svojo popularno kulturo, hkrati pa sploh nimajo ministrstva za kulturo. So dežela, kjer dejansko trg diktira, kaj lahko preživi in kaj ne. ZDA so hkrati tako blizu nas, a hkrati tudi nekaj tako drugačnega. Ker so nas kolonizirale s svojo popularno kulturo, imamo občutek, da vemo vse o njih. In ker je veliko ameriških produktov banalnih, ZDA onkraj političnega sistema in aktualne dnevne politike skorajda niso predmet teoretske analize v slovenskem prostoru." Evropejci se dojemamo kot del zahodnega sveta, a ravno vprašanje o ministrstvu za kulturo kaže, kako različna sta si Stari in Novi svet.  Zakaj torej Združene države Amerike nimajo ministrstva za kulturo in kako to spremeni naivno doživljanje Združenih držav Amerike in Evrope same? Blaž Kosovel je urednik revije Razpotja, kulturni delavec, član Društva humanistov Goriške in festivala Mesto knjige, turistični vodnik in avtor dokumentarne serije Goriški sprehodi. Po duši je filozof in raziskovalec, ki še posebej rad premišlja in predstavlja samoumevnosti okoli nas kot nekaj nesamoumevnega. Kot Fulbrightov štipendist je leto 2013 preživel v New Yorku, zatem doktoriral iz kulturnih študij, disertacijo pa kasneje razširil v predstavljeno knjigo, ki je tudi njegov monografski prvenec.

Zvok izrazito vpliva na človeške možgane – na razvoj otroka, na ustvarjalno mišljenje, ima terapevtske zmogljivosti ali pa nam povzroča stres. Zvoki v našem urbanem okolju nas čakajo. Vsepovsod so. Tudi oni so ranljivi, tako kot mi. Na francoskem inštitutu Cresson, ki deluje na Fakulteti za arhitekturo v Grenoblu, med drugim raziskujejo zvok v javnem prostoru. Akustik dr. Nicolas Remy pove, da pri študijah sodelujejo arhitekti, inženirji, sociologi in filozofi. Vsa ta področja so namreč pomembna v kontekstu zvočnosti. Kako torej zagotoviti prostore pozitivnih zvočnih izkušenj? Enoznačnega odgovora ni, je pa pomembno ozaveščanje o pomenu zvoka in razvijanje občutljivosti zanj. To bi se moralo začeti že v otroštvu. Ko govorimo o pozitivnih učinkih zvoka, namreč večinoma pomislimo na glasbo, sicer pa sta pogosta tema šum, hrup. A to je, še doda Remy, ohlapna in enoznačna opredelitev. V družbi vizualno naravnanih informacij je torej pomembno, da o zvoku govorimo, ga beležimo, opisujemo, načrtujemo. Po eni strani je namreč zvok objektivno dejstvo, merljiv z napravami, po drugi strani pa občuten, subjektivno doživet, kontekstualiziran pojav. Tuje kraje smo po spletu navajeni raziskovati s fotografijami, videoposnetki, članki in potopisi, ogledujemo si zemljevide. Zvok pa nam nudi sicer bolj subtilne, na prvi pogled morda manj izrazite značilnosti prostora, vendar hkrati lahko na nek način zelo veliko pove in zahteva, da se mu skoraj meditativno posvetimo. V različne kraje po svetu nas odpelje tudi spletni projekt Cartophonies – Kartofonije. To so zvočni zemljevidi s posnetki z različnih bolj ali manj urbanih koncev sveta, ki jih raziskovalci posnamejo, opremijo s podatki o času in kraju ter opišejo. Projekt Kartofonij ima torej prav to posebnost, ki ga loči od ostalih zvočnih baz. Raziskovalec zvok pospremi s svojim opazovanjem tako akustičnih značilnosti kot tudi vzdušja in vtisa, pojasnita raziskovalca v Cressonovem laboratoriju Sylvie Laroche in Jul McOisans. Cresson vsako leto organizira mednarodni seminar in delavnice o zvoku – WinterSchool. Z udeleženci – študenti in strokovnjaki razvijajo razne zvočne projekte, ki bi jih lahko pozneje integrirali v urbano okolje. S seminarjem je povezan tudi projekt B-air, ki raziskuje vlogo zvoka v razvoju človeka – od embrionalne faze naprej – nastaja pa v sodelovanju Radia Slovenija s partnerskimi organizacijami. Foto: Jul McOisans (Klop za poslušanje in čutenje zvoka) Zakaj zvoke urbanega okolja tako pogosto razlagamo kot moteče? Morda moramo le spremeniti svoje razumevanje, svojo pozornost. Zvok izrazito vpliva na človeške možgane – na razvoj otroka, na ustvarjalno mišljenje, ima terapevtske zmogljivosti ali pa nam povzroča stres. Zvoki v našem urbanem okolju nas čakajo. Vsepovsod so. Tudi oni so ranljivi, tako kot mi. Na francoskem inštitutu Cresson, ki deluje na Fakulteti za arhitekturo v Grenoblu, med drugim raziskujejo zvok v javnem prostoru. Akustik dr. Nicolas Remy pove, da pri študijah sodelujejo arhitekti, inženirji, sociologi in filozofi. Vsa ta področja so namreč pomembna v kontekstu zvočnosti. Kako torej zagotoviti prostore pozitivnih zvočnih izkušenj? Enoznačnega odgovora ni, je pa pomembno ozaveščanje o pomenu zvoka in razvijanje občutljivosti zanj. To bi se moralo začeti že v otroštvu. Ko govorimo o pozitivnih učinkih zvoka, namreč večinoma pomislimo na glasbo, sicer pa sta pogosta tema šum, hrup. A to je, še doda Remy, ohlapna in enoznačna opredelitev. V družbi vizualno naravnanih informacij je torej pomembno, da o zvoku govorimo, ga beležimo, opisujemo, načrtujemo. Po eni strani je namreč zvok objektivno dejstvo, merljiv z napravami, po drugi strani pa občuten, subjektivno doživet, kontekstualiziran pojav. Tuje kraje smo po spletu navajeni raziskovati s fotografijami, videoposnetki, članki in potopisi, ogledujemo si zemljevide. Zvok pa nam nudi sicer bolj subtilne, na prvi pogled morda manj izrazite značilnosti prostora, vendar hkrati lahko na nek način zelo veliko pove in zahteva, da se mu skoraj meditativno posvetimo. V različne kraje po svetu nas odpelje tudi spletni projekt Cartophonies – Kartofonije. To so zvočni zemljevidi s posnetki z različnih bolj ali manj urbanih koncev sveta, ki jih raziskovalci posnamejo, opremijo s podatki o času in kraju ter opišejo. Projekt Kartofonij ima torej prav to posebnost, ki ga loči od ostalih zvočnih baz. Raziskovalec zvok pospremi s svojim opazovanjem tako akustičnih značilnosti kot tudi vzdušja in vtisa, pojasnita raziskovalca v Cressonovem laboratoriju Sylvie Laroche in Jul McOisans. Cresson vsako leto organizira mednarodni seminar in delavnice o zvoku – WinterSchool. Z udeleženci – študenti in strokovnjaki razvijajo razne zvočne projekte, ki bi jih lahko pozneje integrirali v urbano okolje. S seminarjem je povezan tudi projekt B-air, ki raziskuje vlogo zvoka v razvoju človeka – od embrionalne faze naprej – nastaja pa v sodelovanju Radia Slovenija s partnerskimi organizacijami.

Začenja se 57. festival Borštnikovo srečanje. Ob tej priložnosti smo z gosti spregovorili o obdobju zadnjih dveh let, dveh gledaliških sezon, ki ju je močno prizadela epidemična situacija. Z gosti smo se pogovarjali o tem, kako so delali v negotovih in spreminjajočih se razmerah v Lutkovnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in kako je delovalo društvo Pekinpah, o tem, kako so z ustvarjalnim mišljenjem in izvirnimi rešitvami presegali omejitve ter kako se to obdobje, po besedah selektorice 57. Borštnikovega srečanja, odraža na vsebinski in kakovostni ravni slovenske gledališke pokrajine. Vabimo vas k poslušanju! na snemanju oddaje, od leve proti desni: Žiga Predan, Nika Leskovšek, Petra Tanko, Danijel Malalan, Uroš Korenčan foto: Radio SlovenijaKako ustvarjati kolektivno umetnost v času, ko srečevanja niso dovoljena?Danes se začenja 57. festival Borštnikovo srečanje. Ob tej priložnosti smo z gosti spregovorili o obdobju zadnjih dveh let, dveh gledaliških sezon, ki ju je močno prizadela epidemična situacija. Z gosti smo se pogovarjali o tem, kako so delali v negotovih in spreminjajočih se razmerah v Lutkovnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in kako je delovalo društvo Pekinpah, o tem, kako so z ustvarjalnim mišljenjem in izvirnimi rešitvami presegali omejitve ter kako se to obdobje, po besedah selektorice 57. Borštnikovega srečanja, odraža na vsebinski in kakovostni ravni slovenske gledališke pokrajine. Vabimo vas k poslušanju!

Oddajo Ars humana z naslovom O pritiskih na novinarje in urednike Radiotelevizije Slovenija pripravlja Marko Golja in ugotavlja, da še nikoli ni bilo toliko zadržkov do sodelovanja v oddaji v živo. In ti zadržki so razlog več za oddajo. Oddajo Ars humana z naslovom O pritiskih na novinarje in urednike Radiotelevizije Slovenija pripravlja Marko Golja in ugotavlja, da še nikoli ni bilo toliko zadržkov do sodelovanja v oddaji v živo. In ti zadržki so razlog več za oddajo.

Skupaj z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec razmišljamo, zakaj je izraz zamejska književnost neprimeren in zastarel, kakšne so skupne značilnosti slovenskih avtoric in avtorjev iz Italije in kakšne so skupne značilnosti slovenskih avtoric in avtorjev iz Avstrije, razgrnemo pa tudi, kaj v kontekstu sodobne literature predstavlja dvojna identiteta, kje so meje slovenske literature in kakšna je podoba slovenske literature v Italiji in Avstriji. O teh temah s prof. dr. Silvijo Borovnik iz Maribora, dr. Miranom Košuto iz Trsta in mag. Dominikom Sriencom iz Celovca."Ta literatura se spreminja, ni več samo slovenska in niti ni samo koroška, je večjezična, nadregionalna in s tem tudi ni več vezana na državne meje."Skupaj z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec razmišljamo, zakaj je izraz zamejska književnost neprimeren in zastarel, kakšne so skupne značilnosti slovenskih avtoric in avtorjev iz Italije in kakšne so skupne značilnosti slovenskih avtoric in avtorjev iz Avstrije, razgrnemo pa tudi, kaj v kontekstu sodobne literature predstavlja dvojna identiteta, kje so meje slovenske literature in kakšna je podoba slovenske literature v Italiji in Avstriji. O teh temah s prof. dr. Silvijo Borovnik iz Maribora, dr. Miranom Košuto iz Trsta in mag. Dominikom Sriencom iz Celovca.

Podnebna kriza, vojne in njihovi begunci, vzpenjanje skrajne denice v Evropi in po svetu, ameriško vrhovno sodišče premišljuje o prepovedi pravice do splava, življenje postaja vse dražje... Kaj vse je šlo zadnjih deset let po zlu, da se je svet približal točki vrelišča? Zakaj zgodovina za napovedovanje prihodnosti nima smisla in kako naj sploh poimenujemo silnice dogajanja, ki iz leta v leto vse bolj razosebljajo ljudi? "Občost je nekaj popolnoma drugega kot velika množina, pravi Hegel. In ko vsak čvekne, kar si misli, dobimo veliko množino. To ni razmišljanje, to ni logičen korak naprej, to je evrovizijsko glasovanje publike," pravi dr. Božidar Debenjak o prepirih na družabnih omrežjih in Muskovem nakupu Twitterja. O trenutku sodobnosti, ki jo seveda vedno razlagamo za nazaj, 87-letni filozof premišljuje s panoramskim pogledom na ideje in miselni tok 20. stoletja, a skrbno in natančno sledi trenutnemu dogajanju. Ali je mogoče, da spremljamo dokončen spopad idej, ki so poganjale 20. stoletje in velik poraz razsvetljenskih idej? "Prišli smo v situacijo, v kateri mediji molčijo o določenih stvareh ... O katerih koli. Med pandemijo smo imeli priložnost videti, kako enoumni smo bili. O čem se ni smelo govoriti. Iste stvari, denimo, so bile v vseh medijih, določenih, o katerih bi morali govoriti, pa ni bilo," premišljuje dr. Debenjak in dodaja: "Na levici je na podoben način razpadel intelektualni prostor. Razne 'korektnosti', s katerimi se cenzurira vsako besedo, so grozota." foto: Arhiv RTV SLO/Iz dokumentarnega filma Dr. Božidar Debenjak, filozof v filmu pod mostovi Ali je mogoče, da spremljamo dokončen spopad idej, ki so zaznamovale 20. stoletje? Podnebna kriza, vojne in njihovi begunci, vzpenjanje skrajne desnice v Evropi in po svetu, ameriško vrhovno sodišče premišljuje o prepovedi pravice do splava, življenje postaja vse dražje ... Kaj vse je šlo zadnjih deset let po zlu, da se je svet približal točki vrelišča? Zakaj zgodovina za napovedovanje prihodnosti nima smisla in kako naj sploh poimenujemo silnice dogajanja, ki iz leta v leto vse bolj razosebljajo ljudi? "Občost je nekaj popolnoma drugega kot velika množina, pravi Hegel. In ko vsak čvekne, kar si misli, dobimo veliko množino. To ni razmišljanje, to ni logičen korak naprej, to je evrovizijsko glasovanje publike," pravi dr. Božidar Debenjak o prepirih na družabnih omrežjih in Muskovem nakupu Twitterja. O trenutku sodobnosti, ki jo seveda vedno razlagamo za nazaj, 87-letni filozof premišljuje s panoramskim pogledom na ideje in miselni tok 20. stoletja, a skrbno in natančno sledi trenutnemu dogajanju. Ali je mogoče, da spremljamo dokončen spopad idej, ki so poganjale 20. stoletje, in velik poraz razsvetljenskih idej? "Prišli smo v situacijo, v kateri mediji molčijo o določenih stvareh ... O katerih koli. Med pandemijo smo imeli priložnost videti, kako enoumni smo bili. O čem se ni smelo govoriti. Iste stvari, denimo, so bile v vseh medijih, določenih, o katerih bi morali govoriti, pa ni bilo," premišljuje dr. Debenjak in dodaja: "Na levici je na podoben način razpadel intelektualni prostor. Razne 'korektnosti', s katerimi se cenzurira vsako besedo, so grozota." Božidar Debenjak je pred filozofskim udejstvovanjem najprej diplomiral iz biologije. Potem je bil večkrat predstojnik oddelka za filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, predsednik Slovenskega filozofskega društva in član upravnega odbora jugoslovanskega združenja za filozofijo. Leta 1990 je začel predavati socialno filozofijo in filozofijo zgodovine ter bil mentor pri doktoratih Slavoja Žižka, Mladena Dolarja in Rastka Močnika.  Njegova bibliografija obsega prispevke v revijah in zbornikih, izdal je tudi več knjig, kot so Friedrich Engels – Zgodovina in odtujitev (1970), V alternativi: Marksistične študije (1974) in Vstop v marksistično filozofijo. Uredniško in prevajalsko je sodeloval pri prevajanju in izdajanju Marxovih del v slovenskem jeziku ter prevedel Heglovo Fenomenologijo duha in Um v zgodovini. Med letoma 1961 in 2001 je bil zaposlen na Filozofski fakulteti. Z ženo Doris in sinom Primožem je po upokojitvi prevedel Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske, za kar jim je predsednik republike leta 2014 podelil red za zasluge.

V trenutkih, ko se začnejo politiki sklicevati na antropologe, pri njih iskati navdih in vplivni blogerji Hararija obtožujejo sodelovanja v globalni ideološki zaroti, je morda čas za miselni premor. Žanr makrozgodovinopisja je namreč v polnem zagonu. Če kdaj, danes človeštvo poskuša razumeti, od kod prihaja in kam bo zašlo? Poskusi, v celoti ubesediti skrivnostno zgodovino človeštva, niso novi. Z razvojem tehnologije in znanosti postajajo zgodbe o nas popolne in totalne. Pripovedujejo jih denimo Yuval Noah Harari, ki je pri nas najbolj znan po delih Sapiens - Kratka zgodovina človeštva, 21. nasvetov za 21. stoletje, Homo deus: kratka zgodovina prihodnosti, Jared Diamond s knjigami Propad civilizacij, Puške, bacili in jeklo in seveda številni drugi. Pod trenutno najbolj zanimivo in razvpito razpravo, ki še ni prevedena v slovenski jezik, sta se podpisala pokojni David Graeber in David Wengrow. Knjigo The Dawn of Everything: A New History of Humanity, torej Svitanje oz. zora vsega: nova zgodovina človeštva, sta pisala kar deset let. Če so naše informacije točne, se za prevod zanimata dve slovenski založbi. O relevantnosti, znanstveni vrednosti in natančnosti totalnih zgodb premišljujeta prof. za kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Rajko Muršič in antropolog dr. Dan Podjed z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani.Kakšno zvezo z realnostjo imajo zgodbe o zgodovini človeštva, kot jih pripovedujejo Yuval Noah Harari, David Graeber in David Wengrow?V trenutkih, ko se začnejo politiki sklicevati na antropologe, pri njih iskati navdih in vplivni slovenski blogerji Hararija obtožujejo sodelovanja v globalni ideološki zaroti, je morda čas za miselni premor. Žanr makrozgodovinopisja je namreč v polnem zagonu. Če kdaj, danes človeštvo poskuša razumeti, od kod prihaja in kam bo zašlo? Poskusi, v celoti ubesediti skrivnostno zgodovino človeštva, niso novi. Z razvojem tehnologije in znanosti postajajo zgodbe o nas popolne in totalne. Pripovedujejo jih denimo Yuval Noah Harari, ki je pri nas najbolj znan po delih Sapiens - Kratka zgodovina človeštva, 21. nasvetov za 21. stoletje, Homo deus: kratka zgodovina prihodnosti, Jared Diamond s knjigami Propad civilizacij, Puške, bacili in jeklo in seveda številni drugi. Pod trenutno najbolj zanimivo in razvpito razpravo, ki še ni prevedena v slovenski jezik, sta se podpisala pokojni David Graeber in David Wengrow. Knjigo The Dawn of Everything: A New History of Humanity, torej Svitanje oz. zora vsega: nova zgodovina človeštva, sta pisala kar deset let. Če so naše informacije točne, se za prevod zanimata dve slovenski založbi. O relevantnosti, znanstveni vrednosti in natančnosti totalnih zgodb premišljujeta prof. za kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Rajko Muršič in antropolog dr. Dan Podjed z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani.

Druga svetovna vojna je imela usodne posledice za mnoge koroške Slovence. Aprila leta 1942 so jih nacistične enote začele prisilno izseljevati. Tega leta je bilo tako iz avstrijske Koroške v nemška nacistična taborišča pregnanih 227 slovenskih družin. V sodelovanju s slovenskim programom ORF Celovec in Radiem Trst A se spominjamo tega pretresljivega zgodovinskega dogodka, ki je zaznamoval usodo mnogih Slovencev. Pogovor vodi celovška kolegica Daniela Topar, v njem pa sodelujejo: iz Celovca umetnik in arhitekt Karl Vouk in zgodovinar Valentin Sima, iz Ljubljane Ivica Žnidaršič, predsednica Društva izgnancev Slovenije, in iz Trsta zgodovinar Aleksej Kalc."Ta germanizacija za časa pregona leta 1942 je bila mišljena tako, da je treba na območju Koroške naseliti Nemce."Druga svetovna vojna je imela usodne posledice za mnoge koroške Slovence. Aprila leta 1942 so jih nacistične enote začele prisilno izseljevati. Tega leta je bilo tako iz avstrijske Koroške v nemška nacistična taborišča pregnanih 227 slovenskih družin. V sodelovanju s slovenskim programom ORF Celovec in Radiem Trst A se spominjamo tega pretresljivega zgodovinskega dogodka, ki je zaznamoval usodo mnogih Slovencev. Pogovor vodi celovška kolegica Daniela Topar, v njem pa sodelujejo: iz Celovca umetnik in arhitekt Karl Vouk in zgodovinar Valentin Sima, iz Ljubljane Ivica Žnidaršič, predsednica Društva izgnancev Slovenije, in iz Trsta zgodovinar Aleksej Kalc.

Vprašanje mnogih svetov, ki zadeva prav jedro filozofije, pa tudi nekatere vzhodnjaške religijske prakse, je povezano z različnimi razmišljanji, ki se lahko dotikajo na primer časa ali svobodne volje, pa tudi vzdrževanja različnosti, kjer – kar je dandanes še posebej aktualno – ne gre samo za toleranco, temveč za aktivno sprejemanje drugačnosti. O pomenu mnogih svetov razmišljata dr. Marko Uršič in dr. Olga Markič."Med enim in mnogim obstaja zapleten odnos, a hkrati je to jedro filozofije, ki ima močan in velik pomen tudi za naša življenja; to ni samo teoretičen disput, ampak je to stvar naših razmišljanj in dejanj."Vprašanje mnogih svetov, ki zadeva prav jedro filozofije, pa tudi nekatere vzhodnjaške religijske prakse, je povezano z različnimi razmišljanji, ki se lahko dotikajo na primer časa ali svobodne volje, pa tudi vzdrževanja različnosti, kjer – kar je dandanes še posebej aktualno – ne gre samo za toleranco, temveč za aktivno sprejemanje drugačnosti. O pomenu mnogih svetov razmišljata dr. Marko Uršič in dr. Olga Markič.

Kaj sploh je svobodna improvizirana glasba? Kako se je razvijala? Kdo so njeni ustvarjalci in ustvarjalke? Pretresamo samosvojo glasbeno skupnost, ki ima lastno infrastrukturo, prek katere vstopa v kulturno-umetniški prostor, v institucije, medije, kulturne politike in njene mehanizme vrednotenja, nagrajevanja ter podpiranja. O improvizirani glasbi in njeni skupnosti z Nino Dragičević, Luko Zagoričnikom in Ičom Vidmarjem. Foto: Gregor Podlogar"Improvizacija si kot ideja želi, da se od nečesa, kar je naučeno, pa tudi priučeno, oddalji. In se mora vsakič, ko pride do točke, ko se zdi, da je naučena ali priučena, razsuti."Kaj sploh je svobodna improvizirana glasba? Kako se je razvijala? Kdo so njeni ustvarjalci in ustvarjalke? Pretresamo samosvojo glasbeno skupnost, ki ima lastno infrastrukturo, prek katere vstopa v kulturno-umetniški prostor, v institucije, medije, kulturne politike in njene mehanizme vrednotenja, nagrajevanja ter podpiranja. O improvizirani glasbi in njeni skupnosti z Nino Dragičević, Luko Zagoričnikom in Ičom Vidmarjem.

Skupaj z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec pretresamo, kaj danes pomeni biti ženska in ustvarjalka, kakšni so pri tem izzivi in kako je sploh ženska ustvarjalnost sprejeta – v iskanju teh odgovorov sodelujejo: iz Ljubljane Tanja Tuma, iz Trsta Vilma Purič in iz Celovca Julija Schellander-Obid. Foto: Pixabay"Ženske se lotevamo vseh tem. Moški se lotevajo vseh tem. In to je bistvo ustvarjanja – da nimamo meja."Skupaj z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec pretresamo, kaj danes pomeni biti ženska in ustvarjalka, kakšni so pri tem izzivi in kako je sploh ženska ustvarjalnost sprejeta – v iskanju teh odgovorov sodelujejo: iz Ljubljane Tanja Tuma, iz Trsta Vilma Purič in iz Celovca Julija Schellander-Obid. Pogovor vodi Pavel Volk.

Katera in kakšna društva, zavodi in institucije delujejo na Metelkovi 6 v Ljubljani? Zakaj so pomembni za slovensko družbo? Kaj pomeni za njihov obstoj in delovanje poziv Ministrstva za kulturo, naj sporazumno zapustijo stavbo? Kako potekajo tožbe? Ali gre za maščevanje Vlade Republike Slovenije nad zavodi in institucijami, ki so lahko kritični do njenih potez? To je samo nekaj vprašanj, na katera bodo odgovorili metelkovci Katarina Bervar Sternad (direktorica Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja), Alja Lobnik (direktorica zavoda Maska), Brane Mozetič (Center za slovensko književnost in Škuc), dr. Iztok Šori (direktor Mirovnega inštituta), morda tudi Eva Rohrman (zavod Forum Ljubljana) in odvetnik Dino Bauk, med udeleženci oddaje pa ne bo dr. Vaska Simonitija. Tudi tokrat, že četrtič ali petič, minister za kulturo ni sprejel povabila Marka Golje v oddajo Ars humana v živo. Nikar ne zamudite.O poteh in stranpoteh slovenske kultureKatera in kakšna društva, zavodi in institucije delujejo na Metelkovi 6 v Ljubljani? Zakaj so pomembni za slovensko družbo? Kaj pomeni za njihov obstoj in delovanje poziv Ministrstva za kulturo, naj sporazumno zapustijo stavbo? Kako potekajo tožbe? Ali gre za maščevanje Vlade Republike Slovenije nad zavodi in institucijami, ki so lahko kritični do njenih potez? To je samo nekaj vprašanj, na katera bodo odgovorili metelkovci Katarina Bervar Sternad (direktorica Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja), Alja Lobnik (direktorica zavoda Maska), Brane Mozetič (Center za slovensko književnost in Škuc), dr. Iztok Šori (direktor Mirovnega inštituta), morda tudi Eva Rohrman (zavod Forum Ljubljana) in odvetnik Dino Bauk, med udeleženci oddaje pa ne bo dr. Vaska Simonitija. Tudi tokrat, že četrtič ali petič, minister za kulturo ni sprejel povabila Marka Golje v oddajo Ars humana v živo. Nikar ne zamudite.

Ob svetovnem dnevu poezije pretresamo, v kakšni kondiciji je danes poezija pri nas, ali ima kakšne skupne značilnosti, kaj je zanjo značilno in kako se odziva na družbenopolitične spremembe. O tem z Natašo Velikonja, Varjo Balžalorsky Antić, Petrom Semoličem in Muanisom Sinanovićem. Foto: Gregor Podlogar"Poezija ne more reševati sveta, je pa poezija del življenja, del stvarnosti kot take."Ob svetovnem dnevu poezije pretresamo, v kakšni kondiciji je danes poezija, kaj je zanjo značilno in kako se odziva na družbenopolitične spremembe. O tem z Natašo Velikonja, Varjo Balžalorsky Antić, Petrom Semoličem in Muanisom Sinanovićem.

Z ledeniki je enako kot s severnimi medvedi in drugimi karizmatičnimi vstami ali pojavi. Nekaj časa so ikona, potem jih ne opazimo več - ali pa nočemo. Za človeštvo predstavljajo velik problem. Veliko večji, kot sta vojna v Ukrajini in vprašanje uvoza energentov. Prihodnost človeštva je skoraj povsem odvisna od tega, kdaj bo taljenje doseglo točko brez povratka. Pri tem je tragično, da lahko rešimo velike tehnološke in družbene izzive, a to ne bo imelo smisla, ker bo podnebna kriza do takrat popolnoma spremenila svet. O tem, zakaj je sploh še smiselno opozarjati na podnebje in ledenike v svetu vojne in uničenja, premišljuje direktor organizacije Project Pressure Klaus Thymann. Zadnje razmere na pomembnih ledenikih po svetu opisuje klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije Republike Slovenije za okolje. Spremembe severnoatlantskega toka zaradi taljenja Grenlandije za Evropo namreč ne pomenijo dobrih novic. foto: Simon Norfolk in Klaus ThymannPodnebna kriza se je umaknila vojnim in gospodarskim temam, a še vedno trajaLedeniki se talijo hitreje kot kadar koli v zadnjih 5000 letih. Od vode z ledenikov in gora je odvisna milijarda in pol ljudi. Ob vsaki otoplitvi se pridelek zmanjša za deset odstotkov. Srhljivih dejstev je še veliko več. Mednarodna razstava v Galeriji Jakopič v Ljubljani z naslovom Taljenje. Podobe podnebnih sprememb, ki je nastala v sodelovanju z organizacijo Project Pressure, skozi dela sedemnajstih umetnikov in umetnic razkriva globalno razsežnost problema taljenja ledenikov s podobami pojavi iz več kot tridesetih držav in ozemelj ter poudarja, kako podnebna kriza vpliva na celoten planet. "Skrajen primer podnebnih sprememb na ledenikih je tudi Triglavski ledenik. V dobrih sto letih je ostala tisočinka njegove mase. Po svetu ledeniki v zadnjih tridesetih letih izgubijo pol metra ledu na leto. V zadnjih letih, leta 2018 in 2019, je to povprečje en meter." – Gregor Vertačnik Z ledeniki je enako kot s severnimi medvedi in drugimi karizmatičnimi vstami ali pojavi. Nekaj časa so ikona, potem jih ne opazimo več ali pa nočemo. Za človeštvo predstavljajo velik problem. Veliko večji, kot sta vojna v Ukrajini in vprašanje uvoza energentov. Prihodnost človeštva je skoraj povsem odvisna od tega, kdaj bo taljenje doseglo točko brez vrnitve. Pri tem je tragično, da lahko rešimo velike tehnološke in družbene izzive, a to ne bo imelo smisla, ker bo podnebna kriza do takrat popolnoma predrugačila svet. "Lani se je talilna sezona na Grenlandiji začela pozno, potem pa je sredi avgusta na najvišje ležeči meteorološki postaji, približno 3200 metrov nad morsko gladino, prvič v zgodovini meritev deževalo. Tam je sicer poleti povprečna temperatura minus deset ali minus petnajst stopinj Celzija." – Gregor Vertačnik O tem, zakaj je sploh še smiselno opozarjati na podnebje in ledenike v svetu vojne in uničenja, premišljuje direktor organizacije Project Pressure in kurator razstave Klaus Thymann. Najnovejše razmere na pomembnih ledenikih po svetu opisuje klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije Republike Slovenije za okolje. Spremembe severnoatlantskega toka zaradi taljenja ledu namreč za Evropo ne pomenijo dobrih novic. "Zakaj nam je mar? Ljudje živimo na planetu Zemlja in če smo se odločili, da želimo prihodnjim generacijam zapustiti planet, na katerem bo mogoče živeti, potem preprosto moramo skrbeti zanj. Če mislite, da ena generacija lahko onesnaži vse, kar obstaja, in razstreli planet, potem je to drugačna zgodba. Če pa mislite, da moramo imeti v mislih še nerojene rodove, potem pač moramo skrbeti. Skrb v tem primeru pomeni ukrepanje! Vemo, da obstaja problem in nemoralno je, da nič ne storimo, medtem ko vemo, da imamo problem. Ni pomembno, kdo je levi ali desni, kdo ima prav ali ne. Vprašanje je samo to, kaj je primerno storiti? Primerno se je spopasti s podnebno krizo z vsemi silami." – Klaus Thymann.

V Ukrajini zdaj divja vojna zaradi odločitve ruskega vodstva, da v to državo pošlje vojsko. Ukrajina ima dolgo, večkrat tudi tragično zgodovino od Kijevske Rusije v 9. stoletju do danes. Prebivalci te, po verski pripadnosti večinoma pravoslavne, dežele so se dolgo borili za emancipacijo svojega jezika in kulture v ruskem imperiju. O zgodovini Ukrajine kulture govori predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Katoliškem institutu dr. Simon Malmenvall. Vir foto: PixabayDolg boj za emancipacijo jezika in obstojaV Ukrajini zdaj divja vojna zaradi odločitve ruskega vodstva, da v to državo pošlje vojsko. Ukrajina ima dolgo, večkrat tudi tragično zgodovino od Kijevske Rusije v 9. stoletju do danes. Prebivalci te, po verski pripadnosti večinoma pravoslavne, dežele so se dolgo borili za emancipacijo svojega jezika in kulture v ruskem imperiju. O zgodovini Ukrajine kulture govori  predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Katoliškem institutu dr. Simon Malmenvall.

Znanstveno monografijo o zgodovini Narodnega doma v Trstu, ki je hkrati zgodovina tržaških in primorskih Slovencev in Slovenk ter širše, sta napisala dr. Gorazd Bajc, redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, in dr. Borut Klabjan, znanstveni svetnik na Inštitutu za zgodovinske študije na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Njuna monografija ima vrsto odlik: med drugim vsebuje natančno analizo poteka požiga Narodnega doma 13. julija 1920, prikaz načrtnega italijanskega nacionalističnega nasilja nad drugimi slovenskimi in hrvaškimi ustanovami, poglobljeno in berljivo pa predstavlja tudi zgodovinski in kulturni kontekst Narodnega doma v stoletnem obdobju. Več o monografiji (objavljeni pri Cankarjevi založbi) povesta soavtorja znanstvene monografije v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.Narodni dom v Trstu 1920–2020 je zgovoren podnaslov znanstvene monografije; napisala sta jo dr. Borut Klabjan in dr. Gorazd Bajc.Znanstveno monografijo o zgodovini Narodnega doma v Trstu, ki je hkrati zgodovina tržaških in primorskih Slovencev in Slovenk ter širše, sta napisala dr. Gorazd Bajc, redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, in dr. Borut Klabjan, znanstveni svetnik na Inštitutu za zgodovinske študije na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Njuna monografija ima vrsto odlik: med drugim vsebuje natančno analizo poteka požiga Narodnega doma 13. julija 1920, prikaz načrtnega italijanskega nacionalističnega nasilja nad drugimi slovenskimi in hrvaškimi ustanovami, poglobljeno in berljivo pa predstavlja tudi zgodovinski in kulturni kontekst Narodnega doma v stoletnem obdobju. Več o monografiji (objavljeni pri Cankarjevi založbi) povesta soavtorja znanstvene monografije v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Rokopisi in rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila, univerzitetna skripta in prav izvirne slovarje. Ta fragmente nam s svojim raziskovanjem odkriva prof. ddr. Nataša Golob, ki se je konec leta 2021 podpisala pod drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo, tokrat z NUK-om. Foto: Nataša Golob predstavlja enega od rokopisov, avtorica fotografije: Iza Pevec"Rokopisi in vse, kar je z njimi povezano, so naša kašča spomina, ki jo moramo odpreti." (N. Golob)Rokopisi in rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila, univerzitetna skripta in prav izvirne slovarje. Ta fragmente nam s svojim raziskovanjem odkriva prof. ddr. Nataša Golob, ki se je konec leta 2021 podpisala pod drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo, tokrat z NUK-om

Zavod Bunker, Mesto žensk – Društvo za promocijo žensk v kulturi, Društvo Gledališče Glej že leta razvijajo in izvajajo kulturno-umetnostne programe s področja sodobne umetnosti v osnovnih in srednjih šolah. Kakšne so njihove izkušnje, katere programe izvajajo, kakšen je odziv šol in o izzivih v prihodnosti na tem področju v Ars humani premišljujejo: vodja projektov kulturno-umetnostne vzgoje in direktorica zavoda Bunker Alma Selimović, koordinatorica programov kulturno-umetnostne vzgoje pri nevladni organizaciji Mesto žensk – Društvo za promocijo žensk v kulturi Tea Hvala, vodja projektov in producentka pri Društvu Gledališče Glej Anja Pirnat, režiserka Lea Kukovičič, profesorica likovne umetnosti in umetnostne zgodovine na Gimnaziji Poljane v Ljubljani in strokovna svetovalka na zavodu za šolstvo za omenjeni področji Nina Ostan ter profesorica likovne vzgoje na Osnovni šoli Prežihov Voranc Ljubljana Alenka Ložar Borko.Prisotnost sodobne umetnosti v šolah je predvsem odvisna od interesa učiteljev za to področje umetniškega ustvarjanjaZavod Bunker, Mesto žensk – Društvo za promocijo žensk v kulturi, Društvo Gledališče Glej že leta razvijajo in izvajajo kulturno-umetnostne programe s področja sodobne umetnosti v osnovnih in srednjih šolah. Kakšne so njihove izkušnje, katere programe izvajajo, kakšen je odziv šol in o izzivih v prihodnosti na tem področju v Ars humani premišljujejo: vodja projektov kulturno-umetnostne vzgoje in direktorica zavoda Bunker Alma Selimović, koordinatorica programov kulturno-umetnostne vzgoje pri nevladni organizaciji Mesto žensk – Društvo za promocijo žensk v kulturi Tea Hvala, vodja projektov in producentka pri Društvu Gledališče Glej Anja Pirnat, režiserka Lea Kukovičič, profesorica likovne umetnosti in umetnostne zgodovine na Gimnaziji Poljane v Ljubljani in strokovna svetovalka na zavodu za šolstvo za omenjeni področji Nina Ostan ter profesorica likovne vzgoje na Osnovni šoli Prežihov Voranc Ljubljana Alenka Ložar Borko.

V katere pore družbe vse lahko prodirata umetnost in kultura? Kako in katere vrednote ozaveščata? Kako nas osmišljata in nam dajeta misliti? Nekaj je zagotovo – ne nastajata sami. Našo kulturno zakladnico bogatijo številni ustvarjalci, umetniki, znanstveniki. Leto je naokoli in prišel je čas za počastitev Prešernovih lavreatov. Za življenjsko delo nagrado prejmeta filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Tako zborovska kot operna glasba sta letos res stopili na piedestal. Nagrado Prešernovega sklada za vrhunske dosežke, predstavljene v zadnjih treh letih, prejmeta sopranistka Andreja Zakonjšek Krt ter skladatelj in dirigent Damijan Močnik. Na gledaliških odrih je z več premiernimi vlogami blestela na danskem rojena dramska igralka Jette Ostan Vejrup. Področje vizualne umetnosti sta zaznamovala akademski slikar Dušan Kirbiš, ki ob sliki posega še po medijih skulpture, instalacije in fotografije, ter režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež – zadnje čase odmeva njen film Steakhouse. Anji Štefan pa je z nagrado Prešernovega sklada izkazana čast za literarno ustvarjalnost, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica. Kajetan Gantar, Damijan Močnik, Jette Ostan Vejrup, Andreja Zakonjšek Krt, Mirko Cuderman, Špela Čadež, Anja Štefan, Dušan Kirbiš, foto: TV Slovenija, Wikipedia, Bobo, SNG Maribor, Bobo, osebni arhiv Špele Čadež, Bobo, Galerija mesta PtujPrešernova nagrajenca ter nagrajenke in nagrajenci Prešernovega sklada o svojem delu, življenju in družbiV katere pore družbe vse lahko prodirata umetnost in kultura? Kako in katere vrednote ozaveščata? Kako nas osmišljata in nam dajeta misliti? Nekaj je zagotovo – ne nastajata sami. Našo kulturno zakladnico bogatijo številni ustvarjalci, umetniki, znanstveniki. Leto je naokoli in prišel je čas za počastitev Prešernovih lavreatov. Za življenjsko delo nagrado prejmeta filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Tako zborovska kot operna glasba sta letos res stopili na piedestal. Nagrado Prešernovega sklada za vrhunske dosežke, predstavljene v zadnjih treh letih, prejmeta sopranistka Andreja Zakonjšek Krt  ter skladatelj in dirigent Damijan Močnik. Na gledaliških odrih je z več premiernimi vlogami blestela na danskem rojena dramska igralka Jette Ostan Vejrup. Področje vizualne umetnosti sta zaznamovala akademski slikar Dušan Kirbiš, ki ob sliki posega še po medijih skulpture, instalacije in fotografije, ter režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež – zadnje čase odmeva njen film Steakhouse. Anji Štefan pa je z nagrado Prešernovega sklada izkazana čast za literarno ustvarjalnost, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica.

Soavtorja knjige Slovenski razkol in slovenska sprava (s finančno podporo SAZU jo je izdala založba Ciceron) dr. Spomenka Hribar in akademik Tine Hribar se s slovensko spravo ukvarjata že skoraj štirideset let. Kaj je sprava? Zakaj je pomembna? Ali je stvar preteklosti ali prihodnosti? Ali je slovenski razkol v letih druge svetovne vojne prvi razkol v zgodovini slovenskega naroda? Je vsaj zadnji? Nikar ne zamudite intervjuja (v živo) Marka Golje z dr. Spomenko Hribar in akademikom Tinetom Hribarjem. Sprava je mogoča med ljudmi kot ljudmi, ne med ljudmi kot vlogamiDr. Spomenka Hribar in akademik Tine Hribar se s slovensko spravo ukvarjata že skoraj štirideset let. V knjigi z naslovom Slovenski razkol in slovenska sprava (izdala jo je založba Ciceron) med drugim odgovorita na vprašanja Kaj je sprava? Zakaj je pomembna? Ali je stvar preteklosti ali prihodnosti? Ali je slovenski razkol v letih druge svetovne vojne prvi razkol v zgodovini slovenskega naroda? Je vsaj zadnji? Nikar ne zamudite intervjuja (bil je v živo) Marka Golje z dr. Spomenko Hribar in akademikom Tinetom Hribarjem.

Ludwig Wittgenstein (1889 – 1951) je, kot ga imenujejo v anglosaksonskem svetu, kralj filozofov (philosopher-king) in eden od očetov filozofije jezika. Dunajčan, ki je za časa življenja izdal le Logično-filozofski traktat (1921 – 1922), kratko veledelo, v katerem raziskuje odnos med jezikom in stvarnostjo in ki se uvršča ob bok največjim filozofskim stvaritvam zahodnoevropskega sveta. Leta 1951 je posthumno izšlo še drugo njegovo veliko delo Filozofske raziskave, sklepno poglavje njegovih premišljevanj o, kot je sam zapisal v predgovoru, razumevanju, stavku, logiki, stanju zavesti itd. Njegov vpliv na mnoge filozofe in umetnike, predvsem literate, je bil izjemno velik in še traja. In zakaj se je k Wittgensteinu vredno vračati, o tem z dr. Andrejem Uletom in dr. Tomažem Grušovnikom. foto: TPR"Naslov ni Wittgensteinov. Naslov je dal založnik. Wittgensteinov naslov je bil Der Satz, Stavek. In pravi naslov tega dela je – Stavek."Ludwig Wittgenstein (1889 – 1951) je, kot ga imenujejo v anglosaksonskem svetu, kralj filozofov (philosopher-king) in eden od očetov filozofije jezika. Dunajčan, ki je za časa življenja izdal le Logično filozofski traktat (1921/1922), kratko veledelo, v katerem raziskuje odnos med jezikom in stvarnostjo in ki se uvršča ob bok največjim filozofskim stvaritvam zahodnoevropskega sveta. Leta 1951 je posthumno izšlo še drugo njegovo veliko delo Filozofske raziskave, sklepno poglavje njegovih premišljevanj o, kot je sam zapisal v predgovoru, razumevanju, stavku, logiki, stanju zavesti itd. Njegov vpliv na mnoge filozofe in umetnike, predvsem literate, je bil izjemno velik in še traja. In zakaj se je k Wittgensteinu vredno vračati, o tem z dr. Andrejem Uletom in dr. Tomažem Grušovnikom.

V skupni oddaji Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in III. programa Radia Slovenija – programa ARS pretresamo, kako danes poteka glasbeno izobraževanje pri nas in v zamejstvu, kakšni so pristopi, kaj je pri tem pomembno in kakšni so izzivi tega izobraževanja danes? V pogovoru sodelujejo: iz Ljubljane Nina Prešiček, iz Trsta Tomaž Simčič in iz Celovca Dominik Hudl. Foto: pixabay"Lepota je nekaj, kar rabimo vsi."V skupni oddaji Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in III. programa Radia Slovenija – programa ARS pretresamo, kako danes poteka glasbeno izobraževanje pri nas in v zamejstvu, kakšni so pristopi, kaj je pri tem pomembno in kakšni so izzivi tega izobraževanja danes? V pogovoru sodelujejo: iz Ljubljane Nina Prešiček, iz Trsta Tomaž Simčič in iz Celovca Dominik Hudl.

Na Irskem rojeni britanski slikar Francis Bacon – letos obeležujemo 30. obletnico njegove smrti – poleg Pabla Picassa velja za enega največjih figuralikov 20. stoletja. Baconove figure – človeška figura je osrednja tema njegovega slikarstva – mnogokrat izhajajo iz abstrakcije in ustvarjajo grozljivo ter tesnobno ozračje. Bacon je izhajal iz klasičnega slikarstva in še danes je impresivna njegova obsedenost s študijami Velazquezovega portreta papeža Inocenca X. iz 17. stoletja. A hkrati – to je še posebej pomembno – je Bacon slikal iz globokega občutenja življenja in zavedanja smrti. Tako mu je uspelo ustvariti edinstven in prepoznaven slog slikanja, ki se izmika klasifikacijam. Več o njegovem delu pa dr. Jure Mikuž in dr. Nataša Smolič. Pogovor je bi prvič objavljen leta 2005.Francis Bacon: "Hrepenimo po novih podobah in po novih načinih ustvarjanja resničnosti."Na Irskem rojeni britanski slikar Francis Bacon – letos obeležujemo 30. obletnico njegove smrti – poleg Pabla Picassa velja za enega največjih figuralikov 20. stoletja. Baconove figure – človeška figura je osrednja tema njegovega slikarstva – mnogokrat izhajajo iz abstrakcije in ustvarjajo grozljivo ter tesnobno ozračje. Bacon je izhajal iz klasičnega slikarstva in še danes je impresivna njegova obsedenost s študijami Velazquezovega portreta papeža Inocenca X. iz 17. stoletja. A hkrati – to je še posebej pomembno – je Bacon slikal iz globokega občutenja življenja in zavedanja smrti. Tako mu je uspelo ustvariti edinstven in prepoznaven slog slikanja, ki se izmika klasifikacijam. Več o njegovem življenju in delu pa dr. Juret Mikuž in dr. Nataša Smolič. Pogovor z njima je bil prvič objavljen leta 2005.

"Spomnim se, da sem leta 1966, ko sem v Le Thoru obiskoval seminar o Heraklitu, Heideggra vprašal, ali je bral Kafko. Odgovoril mi je, da je od tistega malo, kar je prebral, nanj največji vtis naredila zgodba Der Bau, 'Zgradba'. Neimenovana žival (krt, lisica ali človeško bitje), glavni lik zgodbe, se obsesivno ukvarja z gradnjo nezavzetnega brloga, ki se polagoma razodeva kot past brez izhoda. Ali se ni zgodilo natančno tako v političnem prostoru nacionalnih držav Zahoda? Pokazalo se je, da so se hiše ('domovine'), ki so jih gradili za 'narode', ki bodo morali v njih prebivati, nazadnje pokazale le kot smrtne pasti." Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel filozofe deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer. Znanstveni sodelavec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in recenzent knjige dr. Boštjan Nedoh pojasnjuje, da danes zmotno zoperstavljamo družbeno delovanje na eni in mišljenje povsem na drugi strani. Predpostavljamo, da se moramo v urgentnih razmerah odpovedati mišljenju: "Agambenov poudarek je nasproten. Tudi, ko delujemo, ne smemo nehati misliti, pravi italijanski filozof." Kaj pomeni, da delo Moč misli demonstira mišljenje v čisti obliki, bo pojasnil tudi recenzent dr. Peter Klepec, raziskovalec in izredni profesor na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU.Giorgio Agamben: Moč misli"Spomnim se, da sem leta 1966, ko sem v Le Thoru obiskoval seminar o Heraklitu, Heideggra vprašal, ali je bral Kafko. Odgovoril mi je, da je od tistega malo, kar je prebral, nanj največji vtis naredila zgodba Der Bau, 'Zgradba'. Neimenovana žival (krt, lisica ali človeško bitje), glavni lik zgodbe, se obsesivno ukvarja z gradnjo nezavzetnega brloga, ki se polagoma razodeva kot past brez izhoda. Ali se ni zgodilo natančno tako v političnem prostoru nacionalnih držav Zahoda? Pokazalo se je, da so se hiše ('domovine'), ki so jih gradili za 'narode', ki bodo morali v njih prebivati, nazadnje pokazale le kot smrtne pasti." Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel filozofe  deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer. Znanstveni sodelavec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in recenzent knjige dr. Boštjan Nedoh pojasnjuje, da danes zmotno zoperstavljamo družbeno delovanje na eni in mišljenje povsem na drugi strani. Predpostavljamo, da se moramo v urgentnih razmerah odpovedati mišljenju: "Agambenov poudarek je nasproten. Tudi, ko delujemo, ne smemo nehati misliti, pravi italijanski filozof." Kaj pomeni, da delo Moč misli demonstira mišljenje v čisti obliki, bo pojasnil tudi recenzent dr. Peter Klepec, raziskovalec in izredni profesor na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU.

Pozornost posvečamo poosamosvojitveni poezij, torej poezij, ki je nastajala med letoma 1991 in 2021. Pretresali bomo, katere pesnice in kateri pesniki so vstopili v slovenski literarni prostor v zadnjih treh desetletjih, kako so ga spremenili, kaj je značilno za slovensko pesniško ustvarjanje v tem obdobju in po čem ga bo pomnila literarna zgodovina v prihodnje. O tem z gosti: dr. Ireno Novak Popov, dr. Darjo Pavlič in dr. Alenom Širco. Na fotografiji knjigi iz zbirke Aleph. Zbirka Aleph Centra za slovensko književnost ima pomembno vlogo pri izdajanju pesniških knjig zadnja tri desetletja. V tej zbirki so leta 1991 izšle tako Sutre Uroša Zupana kot leta 2021 Samoumevno Natalije Milovanović – avtorja in avtorice, od katerih vsak od njiju določa en časovni pol tridesetletnega pesniškega dogajanja v Sloveniji, dva nagrajena prvenca, dve poetiki, ki vsaka na svoj način odslikavata osebno pesniško zgodbo, hkrati pa tudi čas, v katerem sta nastali."Danes je ženska poezija v razcvetu. In upam si trditi, da je boljša, kot tista, ki jo pišejo avtorji."Pozornost posvečamo poosamosvojitveni poezij, torej poezij, ki je nastajala med letoma 1991 in 2021. Pretresamo, katere pesnice in kateri pesniki so vstopili v slovenski literarni prostor v zadnjih treh desetletjih, kako so ga spremenili, kaj je značilno za slovensko pesniško ustvarjanje v tem obdobju in po čem ga bo pomnila literarna zgodovina v prihodnje. O tem z gosti: dr. Ireno Novak Popov, dr. Darjo Pavlič in dr. Alenom Širco.  

Sedem odstotkov vseh zaposlenih v Sloveniji je zaposlenih v kreativni ekonomiji. Če namreč slabim petim odstotkom, ki jih zastopajo kreativni poklici, prištejemo še podporne poklice, govorimo o skoraj 52.000 ljudeh. Deset in pol odstotkov vseh organizacijskih enot pri nas zavzema kulturni in kreativni sektor. Lani so v Centru za kreativnost, ki deluje pod okriljem Muzeja za arhitekturo, objavili najobsežnejšo statistično analizo kulturnega in kreativnega sektorja od leta 2008 do 2017. Kaj je, poleg kulture, tako imenovana kreativa? Arhitektura, oglaševanje, oblikovanje in vizualne umetnosti, kulturna dediščina, arhivska in knjižnična dejavnost, knjiga, kulturno-umetnostna vzgoja, glasba, uprizoritvene in intermedijske umetnosti, mediji, programska oprema, film in avdiovizualne dejavnosti. Razmerje med kulturno in kreativno produkcijo, vlogo ustvarjalnosti v družbi in ugotovitve raziskave bodo analizirale urednica publikacije Kulturni imperativ - Razsežnost in potencial kulturnega in kreativnega sektorja v Sloveniji, izredna profesorica na ljubljanski akademiji za oblikovanje in direktorica Inštituta za oblikovanje dr. Barbara Predan, umetnica in oblikovalka Tamara Lašič Jurkovič iz oblikovalskega studia Ljudje. Za nekaj izjav smo prosili tudi dr. Niko Murovec iz Inštituta za ekonomska raziskovanja. foto: Center za kreativnostKKS ustvari več prihodkov kot kemična industrija ali proizvodnja računalnikov, elektronskih in optičnih izdelkov"Zakaj si ne upate na trg, da vas zvagamo?... Sam se z lahkoto preživljam na trgu, vi pa stalno jokate za denar. Predvsem zato, ker ste leni in nesposobni. Mene država rabi, vi ste pa samo strošek." – komentar uporabnika na članek Četrta akcija za kulturo: ministrstvo kot oder, protestniki kot občinstvo, MMC RTV SLO 16. junija 2020 * Sedem odstotkov vseh zaposlenih v Sloveniji je zaposlenih v kreativni ekonomiji. Če namreč slabim petim odstotkom, ki jih zastopajo kreativni poklici, prištejemo še podporne poklice, govorimo o skoraj 52.000 ljudeh. Deset in pol odstotkov vseh organizacijskih enot pri nas zavzema kulturni in kreativni sektor. Lani so v Centru za kreativnost, ki deluje pod pokroviteljstvom Muzeja za arhitekturo, objavili najobsežnejšo statistično analizo kulturnega in kreativnega sektorja od leta 2008 do 2017. Kaj je, poleg kulture, tako imenovana kreativa? Arhitektura, oglaševanje, oblikovanje in vizualne umetnosti, kulturna dediščina, arhivska in knjižnična dejavnost, knjiga, kulturno-umetnostna vzgoja, glasba, uprizoritvene in intermedijske umetnosti, mediji, programska oprema, film in avdiovizualne dejavnosti. V letu 2020 je pri nas izšla najobsežnejša statistična analiza kulturnega in kreativnega sektorja, ki je razkrila velik pomen in še večji potencial področja. Zgornja trditev je samo ena od izjav o slovenski kulturi, ki ste jo lahko (med številnimi drugimi) poleti srečevali na družabnih omrežjih ali digitalnih panojih po mestih v okviru kampanje Kulturno-kreativni imperativ, s katero so opozarjali na zmotna prepričanja o kulturno-kreativnem sektorju.  Do katere mere lahko enačinimo kulturne in kreativne poklice? Kako primerjati poklic režiserja, pisatelja in ustvarjalca računalniških iger ter oglaševalca? Kaj za državo pomenijo kulturni in kreativni ustvarjalci? Razmerje med kulturno in kreativno produkcijo, vlogo ustvarjalnosti v družbi in ugotovitve raziskave bodo analizirale: dr. Barbara Predan, izr. prof. na ALUO in urednica publikacije Kulturno-kreativni imperativ, oblikovalka Tamara Lašič Jurković iz studia Ljudje in dr. Nika Murovec iz Ekonomskega inštituta za razskovanja. Avdiovizualna industrija (AVI) je ena izmed kreativnih industrij z velikim potencialom. Izsledki Statistične analize kulturnega in kreativnega sektorja 2008–2017 (KKS) so pokazali, da med podjetji, ki delujejo na področju KKS, panoga video in film predstavlja slabih šest odstotkov podjetij, pri čemer je v letu 2017 ustvarila dobrih sedem odstotkov vseh prihodkov na domačem ter približno šest odstotkov skupnega prihodka na tujih trgih vseh podjetij KKS v Sloveniji. Naj spomnimo, da so k temu največ prispevale panoge programska oprema in igre (42 %), knjige in tisk (28 %) ter oglaševanje (15 %). *Primerjava deleža prihodkov, ustvarjenih v kulturnem in kreativnem sektorju, s prihodki v drugih panogah pokaže, da KKS ustvari več prihodkov kot kemična industrija ali proizvodnja računalnikov, elektronskih in optičnih izdelkov.

Irska pisateljica Sally Rooney je pri tridesetih že izdala tri odlično sprejete romane, od katerih so enega pri BBC in Hulu celo priredili v televizijsko serijo. Navdušenje kritikov in bralcev je tolikšno, da nekateri govorijo o "kultu" Sally Rooney, drugi jo imajo za prvo veliko milenijsko pisateljico. Bolj cinični bralci in kritiki pravijo, da je njena proza postala cenjena znamka, neke vrste statusni simbol med mladimi intelektualci in intelektualkami; celo, da naj bi šlo za književnost "poze". V oddaji gostujejo Andreja Udovč, urednica pri založbi Sanje, Lara Paukovič, pisateljica in publicistka, ter Maja Šučur, literarna kritičarka in kulturna novinarka.Avtorica romanov Pogovori s prijatelji, Normalni ljudje in Beautiful World, Where Are YouIrska pisateljica Sally Rooney je pri tridesetih že izdala tri odlično sprejete romane, od katerih so enega pri BBC in Hulu celo priredili v televizijsko serijo. Navdušenje kritikov in bralcev je tolikšno, da nekateri govorijo o "kultu" Sally Rooney, drugi jo imajo za prvo veliko milenijsko pisateljico. Bolj cinični bralci in kritiki pravijo, da je njena proza postala cenjena znamka, neke vrste statusni simbol med mladimi intelektualci in intelektualkami; celo, da naj bi šlo za književnost "poze". V oddaji gostujejo Andreja Udovč, urednica pri založbi Sanje, Lara Paukovič, pisateljica in publicistka, ter Maja Šučur, literarna kritičarka in kulturna novinarka.

Ostanki poznorimskih zapor nedvomno sodijo med najpomembnejšo kulturno dediščino v Sloveniji. V modernem zgodovinopisju sistem rimskih zapornih zidov označujemo s terminom Claustra Alpium Iuliarum. Če skušamo prevesti v slovenščino: zapore Julijskih Alp. Te so poznorimski zaporni sistem, sestavljen iz več odsekov kamnitih zidov, stolpov, trdnjav in utrdb. Danes poznamo več kot 30 kilometrov arheoloških ostankov zapornih zidov z več kot 100 stolpi. Čas nastanka sega ne prej kot v drugo polovico 3. stoletja, ko je bil Rimski imperij na pragu zatona in so ga pestile državljanske vojne in vdori ljudstev. Zaporni sistem je deloval ne dlje kot do začetka 5. stoletja. Njegov namen je bil nadzor glavnih prehodov v antično Italijo. O tem, kakšen izziv so te zapore za današnji čas, pa z Juretom Kusetičem iz Narodnega muzeja Slovenije. Na fotografiji: rekonstrukcije trdnjave Hrušice iz leta 1863, original hrani arhiv Narodnega muzeja Slovenije; foto: Narodni muzej Slovenije.Ostanki poznorimskih zapor nedvomno sodijo med najpomembnejšo kulturno dediščino v Sloveniji Večina poslušalcev je že slišala za Hadrijanov zid v Angliji ali pa renski in donavski limes v srednji in jugovzhodni Evropi. Popotniki z vsega sveta obiskujejo mogočne utrdbene linije na skrajnih mejah nekdaj največjega imperija na svetu, rimskega cesarstva, ki so tudi rdeča nit znanstvenih sodelovanj, seminarjev in simpozijev dežel, skozi katere se vijejo. Številni pa ne poznajo drugačnega sistema utrjenih zapor, ki je nastal znotraj rimskega imperija, na skrajni severovzhodni strateški meji rimskodobne Italije. Odseki zapornih zidov se vrstijo od današnje Reke na Hrvaškem, po ozemlju današnje zahodne Slovenije proti severu in vse do Posočja. Po vseh merilih ostanki poznorimskih zapor nedvomno sodijo med najpomembnejšo kulturno dediščino v Sloveniji. V modernem zgodovinopisju sistem označujemo s terminom claustra Alpium Iuliarum. Če skušamo prevesti v slovenščino, zapore Julijskih Alp. O tem, kakšen izziv so te zapore za današnji čas, pa v oddaji Ars humana, z gostom Juretom Kusetičem, arheologom, kustosem v Narodnem muzeju Slovenije.   Avtor oddaje je Milan Trobič. Sogovornik Zapore Claustra Alpium Iuliarum je poznorimski zaporni sistem, sestavljen iz več odsekov kamnitih zidov, stolpov, trdnjav in utrdb. Danes poznamo več kot 30 kilometrov arheoloških ostankov zapornih zidov z več kot 100 stolpi. Čas nastanka sega ne prej kot v drugo polovico tretjega stoletja, ko je bil rimski imperij na pragu zatona in so ga pestili državljanske vojne in vdori ljudstev. Zaporni sistem je deloval ne dlje kot do začetka petega stoletja. Njegov namen je bil nadzor glavnih prehodov v antično Italijo. Postavitev posameznih zapor je bila takšna, da se je čim bolje vpenjala v naravno izoblikovanost terena in tako dobro izkoristila njegov obrambni potencial. Strokovnjaki sklepajo, da je sistem nastal kot odgovor na številne vojaške vdore sosednjih ljudstev prek zunanjih meja rimskega cesarstva, ki so ogrozili že samo srce imperija, mesto Rim. Z njim so utrdili notranjost države, ki je bila sicer povsem nebranjena. Zapore so dosegle svoj vrhunec v četrtem stoletju, to je stoletju državljanskih vojn. Tako je bil sistem uporabljen le za boje med cesarji in uzurpatorji. Po Teodozijevi končni razdelitvi imperija na Vzhodni in Zahodni del je sistem claustra Alpium Iuliarum izgubil svoj pomen in bil opuščen.     Iz zgodovinskih virov lahko razberemo, da so ljudje ruševine zapornih zidov poznali skozi celoten srednji in novi vek. Prve sistematične raziskave so se začele že sredi 19. stoletja, največji razmah pa so dosegle na pobudo Jaroslava Šašla v 50., 60. in 70. letih 20. stoletja. Kljub novejšim raziskavam številna znanstvena vprašanja ostajajo odprta: Ali je sistem kdaj deloval v celoti? Kakšen je bil kronološki razvoj zapornih linij? Ali so bili zaporni zidovi del širše globinske obrambe med Panonskim svetom in Alpami ali so delovali samostojno? Kako številčna bi lahko bila nastanjena vojska in ali bi lahko ustavila sovražne napade? Kakšne so bile logistična ureditev, strategija in taktika? Upoštevati moramo namreč tudi možnost, da sistem nikoli ni opravljal svoje funkcije.     Claustra Alpium Iuliarum je prvovrsten spomenik arheološke dediščine v Sloveniji. Zato je ideja o pridružitvi zapornega sistema rimskemu limesu na seznam Unescove nepremične kulturne dediščine povsem na mestu. Posvetiti mu je treba tudi pozornost z vidika zaščite, prezentacije in promocije. Zaporni sistem je bil tako predmet obravnave v večjih evropskih projektih. Glavni cilji projektov so bili izdelava strategije upravljanja kot celote, uskladitev meddržavnih konservatorskih stališč Slovenije in Hrvaške, ukrepi zaščite posamičnih zapor, izdelava promocijskega načrta in predstavitev kulturne dediščine širši javnosti. Te vključuje predvsem arheološke poti, parke, razstave, publikacije, spletno stran, aplikacijo, dokumentarni film, programe vodstev, predavanj in izobraževanj za širšo javnost in deležnike. S sintezo dosežkov se je vzpostavila destinacija kulturnega in zelenega turizma claustra Alpium Iuliarum, hkrati pa povečala prepoznavnost spomenika. Ustanovljen je bil konzorcij Claustra, ki združuje različne interesne skupine vzdolž celotnega sistema: občine, turistične organizacije, manjša in srednja podjetja, kreativni sektor, društva in zavode. Prvič je s tem omogočeno usklajeno in učinkovito sodelovanje vseh deležnikov na celotnem območju sistema claustra Alpium Iuliarum. In prav to je temelj za učinkovito zaščito, promocijo, trženje in raziskovanje zapornega sistema v prihodnosti. Fotozgodba          

Kako govori literatura skozi film? Vezi med literaturo in filmom obstajajo od nastanka kinematografije dalje. A vendar – literatura pripada besedilu, film pa podobam. Pretresamo, kako se je literatura selila v filme, kakšno je danes njeno filmsko življenje in katere so dobre filmske adaptacije? V pogovoru sodelujejo Veronika Šoster, Aljoša Harlamov in Igor Harb.Aljoša Harlamov: "Gre vedno za konkretizacijo abstraktnega jezika." Kako govori literatura skozi film? Vezi med literaturo in filmom obstajajo od nastanka kinematografije dalje. A vendar – literatura pripada besedilu, film pa podobam. Pretresamo, kako se je literatura selila v filme, kakšno je danes njeno filmsko življenje in katere so dobre filmske adaptacije? V pogovoru sodelujejo Veronika Šoster, Aljoša Harlamov in Igor Harb.

Ali mladi obvladajo uporabo knjižnega jezika, kakšno vlogo imajo pri tem družabna omrežja in druga spletna mesta, je uporaba knjižnega jezika lahko zanimiva? Vprašanja, ki si jih zastavljajo strokovnjaki, niso nova, so pa pomembna. Ti na njih odgovarjajo tudi s pripomočki, ki približajo jezik mladim; in eden teh je portal Franček. Na sledi nastanka in delovanja tega spletnega portala v skupni oddaji RAI-Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in III. programa Radia Slovenija pretresamo, kako na celovit, zanimiv in tehten način približati slovenski jezik mladim. Pogovor vodi Pavel Volk, v njem pa sodelujejo dr. Kozma Ahačič, dr. Maja Melinc in dr. Miha Vrbinc.Dr. Kozma Ahačič: "Navadili smo se, da se stalno pritožujemo nad slovenščino, in zlasti v zamejstvu je to postal problem."Ali mladi obvladajo uporabo knjižnega jezika, kakšno vlogo imajo pri tem družabna omrežja in druga spletna mesta, je uporaba knjižnega jezika lahko zanimiva? Vprašanja, ki si jih zastavljajo strokovnjaki, niso nova, so pa pomembna. Ti na njih odgovarjajo tudi s pripomočki, ki približajo jezik mladim; in eden teh je portal Franček. Na sledi nastanka in delovanja tega spletnega portala v skupni oddaji RAI-Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in III. programa Radia Slovenija pretresamo, kako na celovit, zanimiv in tehten način približati slovenski jezik mladim. Pogovor vodi Pavel Volk, v njem pa sodelujejo dr. Kozma Ahačič, dr. Maja Melinc in dr. Miha Vrbinc.

Kako je nastal, deloval in propadel Hitlerjev imperij? Zakaj je ta nacistični ustroj popeljal cel svet v največjo vojno katastrofo v zgodovini človeštva? Kot nekje zapiše britanski zgodovinar Mark Mazower (1958) v izjemno obširnem delu z naslovom Hitlerjev imperij: »Nacisti so verjeli, da jim je namenjeno vzpostaviti imperij, ki jih bo povzdignil v svetovno velesilo.« Kakšne so bile posledice in kako se te kažejo še danes – o vsem tem s prevajalcem tega dela Matejem Venierjem. Mark Mazower: "V nasprotju z vojno v letih 1914-18 je bila to vojna proti civilistom in potekala je prvenstveno v deželah, ki naj bi jih zaobsegel nemški Lebensraum."Kako je nastal, deloval in propadel Hitlerjev imperij? Zakaj je ta nacistični ustroj popeljal cel svet v največjo vojno katastrofo v zgodovini človeštva? Kot nekje zapiše britanski zgodovinar Mark Mazower (1958) v izjemno obširnem delu z naslovom Hitlerjev imperij: "Nacisti so verjeli, da jim je namenjeno vzpostaviti imperij, ki jih bo povzdignil v svetovno velesilo." Kakšne so bile posledice in kako se te kažejo še danes – o vsem tem s prevajalcem tega dela Matejem Venierjem.

V zgodovini slovenske umetnosti ima Hinko Smrekar posebno mesto – tako zaradi svojega obsežnega kot raznovrstnega in prepoznavnega opusa. Čeprav sam ni sprejemal oznake karikaturist, je ob bil tem še slikar, protostripar, ilustrator, družbeni kritik, oblikovalec priznanj in kart za tarok, kipar in še marsikaj. Več o samosvojem umetniku pa v tokratni oddaji Ars humana. V njej so sodelovali umetnostni zgodovinar in avtor monografije o Smrekarju ddr. Damir Globočnik, risar stripov in ilustrator Ciril Horjak, tudi doktorski študent interdisciplinarnega študija likovne vede, ki si je za temo svoje disertacije izbral dela Hinka Smrekarja, ter pisatelj in likovni publicist Vladimir P. Štefanec. Z njimi se je v živo pogovarjal Marko Golja. Vabljeni k poslušanju.Predstavljamo umetnika, ki si še kako zasluži našo pozornostV zgodovini slovenske umetnosti ima Hinko Smrekar posebno mesto – tako zaradi svojega obsežnega kot raznovrstnega in prepoznavnega opusa. Čeprav sam ni sprejemal oznake karikaturist, je ob bil tem še slikar, protostripar, ilustrator, družbeni kritik, oblikovalec priznanj in kart za tarok, kipar in še marsikaj. Več o samosvojem umetniku pa v tokratni oddaji Ars humana. V njej bodo sodelovali umetnostni zgodovinar in avtor monografije o Smrekarju ddr. Damir Globočnik, risar stripov in ilustrator Ciril Horjak, tudi doktorski študent interdisciplinarnega študija likovne vede, ki si je za temo svoje disertacije izbral dela Hinka Smrekarja, ter pisatelj in likovni publicist Vladimir P. Štefanec. Z njimi se bo v živo pogovarjal Marko Golja.

Kako se soočiti s smrtjo in žalovanjem ob izgubi bližnje osebe? To je eno ključnih vprašanj, s katerim se v Dnevniku žalovanja sooča francoski teoretik Roland Barthes (1915 – 1980). S prevajalko Suzano Koncut pretresamo to nenavadno, fragmentarno delo, ki je hkrati intimen in filozofski razmislek o žalovanju, in predstavimo Barthesa, enega najzanimivejših mislecev 20. stoletja. Vir foto: youtubeDelo Dnevnik žalovanja je prej hipoteza knjige, kot pa dokončna knjigaKako se soočiti s smrtjo in žalovanjem ob izgubi bližnje osebe? To je eno ključnih vprašanj, s katerim se v Dnevniku žalovanja sooča francoski teoretik Roland Barthes (1915 – 1980). S prevajalko Suzano Koncut pretresamo to nenavadno, fragmentarno delo, ki je hkrati intimen in filozofski razmislek o žalovanju, in predstavimo Barthesa, enega najzanimivejših mislecev 20. stoletja.  

Več sto tisoč ljudi po svetu je umrlo zaradi covida-19, a še vedno številni ljudje zanikajo njegovo razsežnost. Znanstveniki so kot odgovor na pandemijo razvili cepiva, tudi že prva poskusna zdravila. Del javnosti pa jim ne zaupa. Kje so razlogi za nezaupanje v znanost, kako naj ta gradi svojo kredibilnost v javnosti in komunicira z njo, kaj lahko stori na tem področju šola? To so vprašanja, o katerih so premišljevali v skupni mesečni oddaji programa Ars Radia Slovenija, Slovenskega sporeda ORF iz Celovca in Radia Trst A. Gostje: dr. Rado Fonda, raziskovalec pri družbi za javnomnenjske raziskave SWG, Hanzi Pogelschek, ravnatelj dvojezične Zvezne trgovske akademije, in dr. Sašo Dolenc, fizik, filozof in komunikator znanosti. Vir fotografije: pixabay.comZnanost med kladivom in nakovalom v pandemijiVeč sto tisoč ljudi po svetu je umrlo zaradi covida-19, a še vedno številni ljudje zanikajo njegovo razsežnost. Znanstveniki so kot odgovor na pandemijo razvili cepiva, tudi že prva poskusna zdravila. Del javnosti pa jim ne zaupa. Kje so razlogi za nezaupanje v znanost, kako naj ta gradi svojo kredibilnost v javnosti in komunicira z njo, kaj lahko stori na tem področju šola? To so vprašanja, o katerih so premišljevali v skupni mesečni oddaji programa Ars Radia Slovenija, Slovenskega sporeda ORF iz Celovca in Radia Trst A. Gostje: dr. Rado Fonda, raziskovalec pri družbi za javnomnenjske raziskave SWG, Hanzi Pogelschek, ravnatelj dvojezične Zvezne trgovske akademije, in dr. Sašo Dolenc, fizik, filozof in komunikator znanosti.

V Narodnem muzeju Slovenije so v okviru serije Viri: Gradivo za materialno kulturo Slovencev izdali monografijo Oklepi. Njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. Serija Viri je začela izhajati leta 1994. V njej so predstavljeni rezultati raziskav s področja materialne kulture v različnih zgodovinskih obdobjih v Sloveniji. Njen namen je ovrednotiti materialne ostanke iz preteklosti in določiti njihov pomen kot zgodovinskega vira v primerjavi s pisnimi viri. V seriji predstavljajo materialne zbirke, ki jih hrani Narodni muzej Slovenije, osredotočajo pa se tudi na posamezne vidike materialne kulture Slovencev. Med zbirkami, ki jih hranijo v Narodnem muzeju Slovenije, je tudi zbirka orožja in bojne opreme, ki sodi med osrednje, v javnosti najbolj znane sklope gradiva v omenjenem muzeju. Glede na število eksponatov, njihovo raznovrstnost in zgodovinsko vrednost je zbirka več kot 3500 predmetov gotovo najpomembnejša zaključena celota svoje vrste v Sloveniji. In prav na tej zbirki temelji tudi obširna monografija Oklepi. Avtor je Milan Trobič. Vir fotografije: osebni arhivOklepi, čelade in ščiti so sicer številčno najmanjši, a izjemno pomemben del zbirk Narodnega muzeja SlovenijeV Narodnem muzeju Slovenije so v okviru serije Viri: Gradivo za materialno kulturo Slovencev izdali monografijo Oklepi. Njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. Serija Viri je začela izhajati leta 1994. V njej so predstavljeni rezultati raziskav s področja materialne kulture v različnih zgodovinskih obdobjih v Sloveniji. Njen namen je ovrednotiti materialne ostanke iz preteklosti in določiti njihov pomen kot zgodovinskega vira v primerjavi s pisnimi viri. V seriji predstavljajo materialne zbirke, ki jih hrani Narodni muzej Slovenije, osredotočajo pa se tudi na posamezne vidike materialne kulture Slovencev. Med zbirkami, ki jih hranijo v Narodnem muzeju Slovenije, je tudi zbirka orožja in bojne opreme, ki sodi med osrednje, v javnosti najbolj znane sklope gradiva v omenjenem muzeju. Glede na število eksponatov, njihovo raznovrstnost in zgodovinsko vrednost je zbirka več kot 3500 predmetov gotovo najpomembnejša zaključena celota svoje vrste v Sloveniji. In prav na tej zbirki temelji tudi obširna monografija Oklepi. Več o vsebini knjige pa v  oddaji Ars humana. Avtor monografije Oklepi je dr. Tomaž Lazar muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije, ki je k sodelovanju povabil tudi druge strokovnjake. Dr. Lazar podrobneje obravnava osebno zaščitno opremo; oklepe in čelade, ki so sicer številčno najmanjši, a izjemno pomemben del zbirke Narodnega muzeja Slovenije. Prikaz vojaškozgodovinskega razvoja slovenskih dežel bralcu približa življenje v prehodnem prostoru v času, iz katerega izvira večina obravnavanih eksponatov, od visokega srednjega veka do konca 17. stoletja. Drugi vsebinski sklop obravnava razvoj zaščitne opreme in okleparske tehnologije v obravnavanem obdobju, v zadnjem delu pa so predstavljena ključna nova spoznanja arheometalurških analiz izbranih primerkov verižnih in ploščnih oklepov iz muzejske zbirke.  

''Ljudje smo si veliko bolj sorodni z določenimi živalmi, kot so si določene živali sorodne med sabo'' Na eni strani imamo eno vrsto, človeka, na drugi strani pa 7,77 milijona živalskih vrst. To na Zemlji ustvarja radikalno nesimetrijo znotraj vsega živega. Kako to nesimetrijo danes razumeti skozi perspektivo etike živali, kakšen je pomen terminologije, ko govorimo o etiki živali in kako vpliva strah pred smrtjo na določitev pozicije človeka v vsem živem? O tem v pogovoru, ki sta ga pripravili Saška Rakef in Pia Brezavšček ter je nastal v procesu snemanja radijske igre Glas šakala. Uredil ga je Gregor Podlogar, gost pa je bil filozof dr. Tomaž Grušovnik. Foto: PixabayFilozof dr. Tomaž Grušovnik o etiki živaliNa eni strani imamo eno vrsto, človeka, na drugi strani pa 7,77 milijona živalskih vrst. To na Zemlji ustvarja radikalno nesimetrijo znotraj vsega živega. Kako to nesimetrijo danes razumeti skozi perspektivo etike živali, kakšen je pomen terminologije, ko govorimo o etiki živali in kako vpliva strah pred smrtjo na določitev pozicije človeka v vsem živem? O tem v pogovoru, ki sta ga pripravili Saška Rakef in Pia Brezavšček ter je nastal v procesu snemanja radijske igre Glas šakala. Uredil ga je Gregor Podlogar, gost pa je bil filozof dr. Tomaž Grušovnik.

V sklepnem delu letošnje edicije Nacionalnega meseca skupnega branja je v tokratno oddajo, ki jo je pripravil Klemen Markovčič, umestili predavanje dr. Ane Vogrinčič Čepič pod naslovom Zapeljevanje v branje: o pogovarjanju, poučevanju in novodobnih bralnih formatih. Predavanje je kot plenarno vpeljalo strokovni posvet pod naslovom Zapeljevanej v branje ali Kako branje živi na spletu, ki je 8. septembra potekalo v Cankarjevem domu v Ljubljani. Docentka Ana Vogrinčič Čepič je diplomirala na Filozofski fakulteti (Primerjalna književnost in literarna teorija) in na Fakulteti za družbene vede (Novinarstvo) Univerze v Ljubljani; doktorirala pa na Fakulteti za podiplomski humanistični študij (Antropologija vsakdanjega življenja). Predavateljica z obilo samorefleksije izhaja iz svojih izkušenj, tako iz tistih, ki jih ima kot raziskovalka, kot tistih, ki jih je pridobila kot predavateljica, pa tudi čisto zasebno, kot bralka. Osredotoča se na uvide in spoznanja, ki zadevajo predvsem oblike zapeljevanja in osvajanja knjig. Gre torej za predavanje izkustvenega in ne teoretičnega tipa. Kot viri za predavanja pa so ji služili t. i. bralni intervjuju, tako individualni, kot skupinski, izkušnje iz predavalnic in dela s študenti, nekaj pa tudi fokusni pogovori z osnovnošolci. Skratka, tokrat razmisleki o pomenu branja v širokem kotu.Predavanje dr. Ane Vogrinčič ČepičV sklepnem delu letošnje edicije Nacionalnega meseca skupnega branja je v tokratno oddajo, ki jo je pripravil Klemen Markovčič, umestili predavanje dr. Ane Vogrinčič Čepič pod naslovom Zapeljevanje v branje: o pogovarjanju, poučevanju in novodobnih bralnih formatih. Predavanje je kot plenarno vpeljalo strokovni posvet pod naslovom Zapeljevanje v branje ali Kako branje živi na spletu, ki je 8. septembra potekalo v Cankarjevem domu v Ljubljani. Doc. dr. Ana Vogrinčič Čepič je diplomirala na Filozofski fakulteti (Primerjalna književnost in literarna teorija) in na Fakulteti za družbene vede (Novinarstvo) Univerze v Ljubljani; doktorirala pa na Fakulteti za podiplomski humanistični študij (Antropologija vsakdanjega življenja). Predavateljica z obilo samorefleksije izhaja iz svojih izkušenj, tako iz tistih, ki jih ima kot raziskovalka, kot tistih, ki jih je pridobila kot predavateljica, pa tudi čisto zasebno, kot bralka. Osredotoča se na uvide in spoznanja, ki zadevajo predvsem oblike zapeljevanja in osvajanja knjig. Gre torej za predavanje izkustvenega in ne teoretičnega tipa. Kot viri za predavanja pa so ji služili t. i. bralni intervjuju, tako individualni, kot skupinski, izkušnje iz predavalnic in dela s študenti, nekaj pa tudi fokusni pogovori z osnovnošolci. Skratka, tokrat razmisleki o pomenu branja v širokem kotu.

Glasbeni pedagogi ugotavljajo, da je zaradi pouka na daljavo zelo upadla pevska kondicija učencev, opažajo tudi izjemen upad zanimanja za petje v šolskih zborih. Po najbolj črnem scenariju bi v desetih letih ostali brez ljubiteljskih pevskih zborov za odrasle. Zato strokovnjaki z Zavoda za šolstvo učiteljem svetujejo, naj mladi pri vsaki uri glasbe pojejo, enako tudi v glasbenih šolah. Te naj mlade usmerjajo tudi v komorno in orkestrsko igro. Kako je epidemija vplivala na dejavnost glasbenih šol, kakšna je glasbena kondicija mladih glasbenikov in baletnikov, kako je z vpisom v glasbene šole v teh negotovih časih? Na ta vprašanja bomo odgovarjali v oddaji Ars humana. Gostje v oddaji so: -\travnateljica glasbene šole Slovenska Bistrica in predsednica Zveze slovenskih glasbenih šol Radmila Bikić Magdić, -\travnateljica Glasbene šole Franca Šturma Magdalena Međeral, -\travnateljica Konservatorija za glasbo in balet Maribor Helena Meško, -\travnateljica zasebne glasbene šole Glasbeni atelje Tartini Vildana Repše, -\tvišja svetovalka za glasbeno umetnost na Zavodu za šolstvo dr. Inge Breznik. Glasbeno šolstvo v primežu epidemijeGlasbeni pedagogi ugotavljajo, da je zaradi pouka na daljavo zelo upadla pevska kondicija učencev, opažajo tudi izjemen upad zanimanja za petje v šolskih zborih. Po najbolj črnem scenariju bi v desetih letih ostali brez ljubiteljskih pevskih zborov za odrasle. Zato strokovnjaki z Zavoda za šolstvo učiteljem svetujejo, naj mladi pri vsaki uri glasbe pojejo, enako tudi v glasbenih šolah. Te naj mlade usmerjajo tudi v komorno in orkestrsko igro. Kako je epidemija vplivala na dejavnost glasbenih šol, kakšna je glasbena kondicija mladih glasbenikov in baletnikov, kako je z vpisom v glasbene šole v teh negotovih časih? Na ta vprašanja bomo odgovarjali v oddaji Ars humana. Gostje v oddaji so: ravnateljica glasbene šole Slovenska Bistrica in predsednica Zveze slovenskih glasbenih šol Radmila Bikić Magdić, ravnateljica Glasbene šole Franca Šturma Magdalena Međeral, ravnateljica Konservatorija za glasbo in balet Maribor Helena Meško, ravnateljica zasebne glasbene šole Glasbeni atelje Tartini Vildana Repše, višja svetovalka za glasbeno umetnost na Zavodu za šolstvo Inge Breznik.

Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je edini visokošolski oddelek v Sloveniji, ki tako s pedagoškim kot z znanstvenoraziskovalnim delom usposablja strokovnjakinje in strokovnjake za primerjalno raziskovanje načinov življenja vsakršnih človeških skupnosti – torej etnologinje in etnologe. Ob osemdesetletnici njegove ustanovitve njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost v pogovoru predstavljajo njegovi pedagoški in znanstvenoraziskovalni sodelavci. Gostje oddaje: asistentka Veronika Zavratnik, prof. dr. Mirjam Mencej, prof. dr. Jaka Repič in prof. dr. Rajko Muršič. Oddajo pa je pripravil Ambrož Kvartič. Ob 80-letnici Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF ULOddelek za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je edini visokošolski oddelek v Sloveniji, ki tako s pedagoškim kot z znanstvenoraziskovalnim delom usposablja strokovnjakinje in strokovnjake za primerjalno raziskovanje načinov življenja vsakršnih človeških skupnosti – torej etnologinje in etnologe. Ob osemdesetletnici njegove ustanovitve njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost v pogovoru predstavljajo njegovi pedagoški in znanstvenoraziskovalni sodelavci. Gostje oddaje: asistentka Veronika Zavratnik, prof. dr. Mirjam Mencej, prof. dr. Jaka Repič in prof. dr. Rajko Muršič. Oddajo pa je pripravil Ambrož Kvartič.

Literarnemu delu festivala Fabula, ki je potekal maja in junija, je septembra sledil sklop Fabula v teoriji, ki vsako leto na novo izprašuje novo relevantno družbeno temo. Letošnji teoretski program festivala je bil osredotočen na vprašanje "Prihodnost = Privilegij?" in je prinesel dva raznovrstna dogodka "Razpadle države, razgrajene skupnosti?" in "Misliti skupnost prihodnosti?", stikajoč se v relaciji preteklega izkustva, kaj vodi in kaj prinese razpad neke skupnosti, ter širšega premisleka, v kakšnih skupnostih si želimo živeti v prihodnje. "Pred koncem svojih dni sem doživel še zadnje obdobje, namreč Putinovo Rusijo. Sprva sem mislil, da bo ta prometejevski mladi junak kaj spremenil. Seveda ni bil prometejevski junak, temveč stierlitzovski, kagebejevski in stasijevski človek, ki je znova spravil na oblast glavno jedro nekdanje sovjetske moči. Izkušnja, na katero nisem bil pripravljen in zaradi katere ne bi smeli verjeti strokovnjakom, je bil Krimski polotok. Vedno sem zaupal v veliko Rusijo, ki ima veliko talentov in je sposobna z improvizacijo premagovati kaos in odpravljati krize. Nisem bil pripravljen na to, da se bo zgodila bliskovita vojna v obliki aneksije Krima in doneckizacije Ukrajine. Od takrat imam velike težave. Vrnil sem tudi Puškinovo nagrado, ki mi jo je podelil Putin. Od takrat sem več v Ukrajini in opazujem dogajanje kot v Rusiji, in to je vredno obžalovanja." – dr. Karl Schlögel V soboto, 4. septembra, je v Cankarjevem domu potekala razprava Razpadle države, razgrajene skupnosti?, na kateri sta sodelovala dr. Karl Schlögel, nemški filozof, sociolog, zgodovinar in avtor knjige Vonj imperijev, ki je letos izšla pri Beletrini, ter slovenski zgodovinar dr. Jože Pirjevec. V Ars humani smo izbrali nekaj poudarkov iz pogovora, v katerem sta predstavila svoj pogled na razgradnjo skupnosti ter na trideseto obletnico razpada dveh federacij, ki sta zaznamovali politično, družbeno in kulturno zgodovino 20. stoletja: Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. "Nisem ljubil značk. Ampak ko se je Slovenija osamosvojila, sem na svoj avto dal slovensko zastavo s Triglavom. Tako sem bil navdušen. In prepričan, da bomo vzleteli kot avion z letališča. Žal se to ni zgodilo. Tega pa res nisem pričakoval. Trenutka, v katerem živimo, resnično nisem pričakoval. Zelo me žalosti, zelo me vznemirja. Naše elite so nas v nekem smislu izdale. Ne mislim samo današnjih, ampak elite zadnjih 30 let. Kar pa mi vzbuja določen pogum in upanje, je vzpon civilne družbe v Sloveniji." – dr. Jože Pirjevec Sklop "Misliti skupnost prihodnosti?" bo predstavljen v oddaji Razgledi in razmisleki. foto: Pixabay/cmccarthy2001Razpadle države, razgrajene skupnosti? Fabula v teoriji, dr. Karl Schlögel in dr. Jože Pirjevec o razpadu Sovjetske zveze in JugoslavijeLiterarnemu delu festivala Fabula, ki je potekal maja in junija, je septembra sledil sklop Fabula v teoriji, ki vsako leto na novo izprašuje novo relevantno družbeno temo. Letošnji teoretski program festivala je bil osredotočen na vprašanje "Prihodnost = Privilegij?" in je prinesel dva raznovrstna dogodka "Razpadle države, razgrajene skupnosti?" in "Misliti skupnost prihodnosti?", stikajoč se v relaciji preteklega izkustva, kaj vodi in kaj prinese razpad neke skupnosti, ter širšega premisleka, v kakšnih skupnostih si želimo živeti v prihodnje. "Pred koncem svojih dni sem doživel še zadnje obdobje, namreč Putinovo Rusijo. Sprva sem mislil, da bo ta prometejevski mladi junak kaj spremenil. Seveda ni bil prometejevski junak, temveč stierlitzovski, kagebejevski in stasijevski človek, ki je znova spravil na oblast glavno jedro nekdanje sovjetske moči. Izkušnja, na katero nisem bil pripravljen in zaradi katere ne bi smeli verjeti strokovnjakom, je bil Krimski polotok. Vedno sem zaupal v veliko Rusijo, ki ima veliko talentov in je sposobna z improvizacijo premagovati kaos in odpravljati krize. Nisem bil pripravljen na to, da se bo zgodila bliskovita vojna v obliki aneksije Krima in doneckizacije Ukrajine. Od takrat imam velike težave. Vrnil sem tudi Puškinovo nagrado, ki mi jo je podelil Putin. Od takrat sem več v Ukrajini in opazujem dogajanje kot v Rusiji, in to je vredno obžalovanja ... Verjeli smo, da bo po letu 1989 srečen konec. To smo vsi verjeli. Da se lahko zgodijo nepredvidljive stvari, smo spoznali šele zdaj." – dr. Karl Schlögel V soboto, 4. septembra, je v Cankarjevem domu potekala razprava Razpadle države, razgrajene skupnosti?, na kateri sta sodelovala dr. Karl Schlögel, nemški filozof, sociolog, zgodovinar in avtor knjige Vonj imperijev, ki je letos izšla pri Beletrini, ter slovenski zgodovinar dr. Jože Pirjevec. V Ars humani smo izbrali nekaj poudarkov iz pogovora, v katerem sta predstavila svoj pogled na razgradnjo skupnosti ter na trideseto obletnico razpada dveh federacij, ki sta zaznamovali politično, družbeno in kulturno zgodovino 20. stoletja: Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. "Nisem ljubil značk. Ampak ko se je Slovenija osamosvojila, sem na svoj avto dal slovensko zastavo s Triglavom. Tako sem bil navdušen. In prepričan, da bomo vzleteli kot avion z letališča. Žal se to ni zgodilo. Tega pa res nisem pričakoval. Trenutka, v katerem živimo, resnično nisem pričakoval. Zelo me žalosti, zelo me vznemirja. Naše elite so nas v nekem smislu izdale. Ne mislim samo današnjih, ampak elite zadnjih 30 let. Kar pa mi vzbuja določen pogum in upanje, je vzpon civilne družbe v Sloveniji." – dr. Jože Pirjevec Sklop "Misliti skupnost prihodnosti?" bo predstavljen v eni od prihodnjih oddaj Razgledi in razmisleki.

Kako Rusi gledajo na nas in mi na Ruse? Kakšen je vpliv ruske kulture na evropsko, in obratno? Kaj je v tem kontekstu s pravoslavjem? Kako sta prepletena slovanstvo in slovenstvo? Kaj bo z nami Slovenci v prihodnje? To so le nekatera vprašanja, na katera je odgovoril filozof, akademik doktor Tine Hribar, ki je nedavno izdal knjigo z naslovom Rusko vprašanje: Rusija – Slovenija – Evropa 1821 – 2021.»Evropski nihilizem je postal globalen, a ta nihilizem, to obvladovanje narave, se da tudi spremeniti, in sicer preko svetovnega etosa.«Kako Rusi gledajo na nas in mi na Ruse? Kakšen je vpliv ruske kulture na evropsko, in obratno? Kaj je v tem kontekstu s pravoslavjem? Kako sta prepletena slovanstvo in slovenstvo? Kaj bo z nami Slovenci v prihodnje? To so le nekatera vprašanja, na katera odgovarja filozof, akademik doktor Tine Hribar, ki je nedavno izdal knjigo z naslovom Rusko vprašanje: Rusija – Slovenija – Evropa 1821 – 2021.

Literarni zgodovinar, teoretik, urednik, esejist, prevajalec in še marsikaj dr. Tomo Virk je pred kratkim objavil zbirko tehtnih študij z zgovornim naslovom Literatura in etika. V knjigi, objavljeni v zbirki Prišleki pri LUD Literatura, poglobljeno analizira literarna dela iz zelo dolgega časovnega razpona – med drugim Homerjeva epa, Heziodovi pesnitvi, atiško tragedijo, Voltairjevega Kandida, Brate Karamazove Dostojevskega, iz 20. stoletja pa (tudi) romane Ljubljena Tony Morrison, Bralec Bernharda Schlinka in Človeški madež Philipa Rotha. Avtor med drugim ugotavlja, kako se je etična tematika pojavila najprej v literarnih delih, predvsem pa, da literatura lahko senzibilizira bralko in bralca, ko se srečata z drugim, drugo, drugostjo in drugačnostjo v literarnih delih, skratka, da lahko literarna dela omogočajo podoživeti, občutiti in razumeti nekaj, kar je lahko zunaj bralkinega in bralčevega vsakdanjega horizonta. Več o zbirki in njeni tematiki bo avtor povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite. Dr. Tomo Virk o svoji monografiji in vznemirljivi tematikiLiterarni zgodovinar, teoretik, urednik, esejist, prevajalec in še marsikaj dr. Tomo Virk je pred kratkim objavil zbirko tehtnih študij z zgovornim naslovom Literatura in etika. V knjigi, objavljeni v zbirki Prišleki pri LUD Literatura, poglobljeno analizira literarna dela iz zelo dolgega časovnega razpona – med drugim Homerjeva epa, Heziodovi pesnitvi, atiško tragedijo, Voltairjevega Kandida, Brate Karamazove Dostojevskega, iz 20. stoletja pa (med drugim) romane Ljubljena Tony Morrison, Bralec Bernharda Schlinka in Človeški madež Philipa Rotha. Avtor med drugim ugotavlja, kako se je etična tematika pojavila najprej v literarnih delih, predvsem pa, da literatura lahko senzibilizira bralko in bralca, ko se srečata z drugim, drugo, drugostjo in drugačnostjo v literarnih delih. Več o zbirki in njeni tematiki bo avtor povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Britanec Mark Fisher (1968–2017), avtor znamenitega bloga k-punk, ki je med drugim številnim mladim pomagal misliti, kaj neki proizvod popularne kulture pove o nas, ni bil del akademskih krogov, ni bil del intelektualcev, ki so sodili o vsem, bil je kibernetski mislec, ki je svoja razmišljanja o sodobni kulturi in družbi največkrat podajal v digitalnem (medijskem) prostoru. Z nanašanjem na različne reference mu je uspelo ustvariti poseben, teoretsko-publicističen način pisanja, primeren spletu in duhu časa. Mark Fisher, ki je najbolj znan po delu Kapitalistični realizem (zdaj ga lahko beremo v slovenščini), je vplival na številne pisce (tudi pri nas), izzval marsikatero debato oziroma polemiko ter nakazal možnost delovanja in udejstvovanja intelektualca v 21. stoletju. Gosta: Gregor Moder in Muanis Sinanović. Foto: Flickr / Tomislav Medak"Posledica ujetosti v matrico zabavne industrije je trzava, vznemirljiva interpasivnost, nezmožna koncentracije ali fokusa."Britanec Mark Fisher (1968 – 2017), avtor znamenitega bloga k-punk, ki je med drugim mnogim pomagal misliti, kaj nek produkt popularne kulture pove o nas, ni bil del akademskih krogov, ni bil del intelektualcev, ki so sodili o vsem, bil je kibernetni mislec, ki je svoja razmišljanja o sodobni kulturi in družbi največkrat podajal v digitalnem (medijskem) prostoru. Z nanašanjem na različne reference mu je uspelo ustvariti poseben, teoretsko-publicističen način pisanja, primeren spletu in duhu časa. Mark Fisher, ki je najbolj poznan po delu Kapitalistični realizem in ki ga zdaj lahko beremo v slovenščini, je vplival na mnoge pisce (tudi pri nas), izzval marsikatero debato oziroma polemiko ter nakazal možnost delovanja in udejstvovanja intelektualca v 21. stoletju. Gosta: Gregor Moder, urednik slovenske izdaje, in Muanis Sinanović, pisec spremne besede.

Esej z naslovom Krošnja z neznanimi sadeži je napisala Helena Koder, scenaristka in režiserka, lahko pa dodamo tudi: esejistka, saj je bil ta esej leta 2019 izbran na natečaju revije Literatura, leto pozneje je bila Helena Koder med finalisti za najboljši esej revije Sodobnost. V besedilu se avtorica posveča predvsem poeziji Petra Kolška, pesnika in urednika, ki je umrl leta 2019 in bi letos dopolnil 70. let. Helena Koder sledi vijugam razmisleka o minevanju, poeziji, si postavlja vprašanja in nanje odgovarja, tudi s pomočjo velikih mislecev književnosti in filozofije dokler se ne skuša dotakniti bistvenega. Dodati moramo še opombo o doktorju Borisu Furlanu, omenjenem v eseju: Dr. Boris Furlan se je rodil v Trstu. V času gimnazijskega študija se je učil angleščine pri Jamesu Joyceu, ki je takrat živel v Trstu. Po študiju prava v Parizu, na Dunaju, v Bologni in Zagrebu je zaradi fašističnega preganjanja pobegnil v Ljubljano, kjer se je uveljavil v pravni stroki in kot pomemben slovenski intelektualec. Ob okupaciji je bil obsojen na smrt in s pomočjo britanske obveščevalne službe evakuiran v London, kjer je delal pri jugoslovanski vladi v izgnanstvu. Od leta 1944 je aktivno podpiral partizansko gibanje. Po vojni je postal dekan Pravne fakultete v Ljubljani, a je ohranil kritično distanco do komunističnih oblasti. Obtožen vohunstva, je bil na montiranem Nagodetovem procesu obsojen najprej na smrt, nato na 20 let zapora s prisilnim delom. Zaradi zdravstvenih težav so ga po štirih letih izpustili, umaknil se je v Radovljico, kjer je bil deležen javnega linča, ki so ga izvedli mladinski aktivisti po vodstvom tajne policije. Dogodek ga je strl. Zaradi srčnega popuščanja je nekaj let kasneje umrl. Oddajo Ars humana je uredila Tadeja Krečič, odlomke iz književnih del je bral Gregor Čušin, glasbo je izbrala Darja Hlavka Godina, režija: Ana Krauthaker. foto: Pixabay/SmimbipiHelena Koder o poeziji Petra Kolška, pesnika in urednika, ki bi letos dopolnil 70. letEsej z naslovom Krošnja z neznanimi sadeži je napisala Helena Koder, scenaristka in režiserka, lahko pa dodamo tudi: esejistka, saj je bil ta esej leta 2019 izbran na natečaju revije Literatura, leto pozneje je bila Helena Koder med finalisti za najboljši esej revije Sodobnost. V besedilu se avtorica posveča predvsem poeziji Petra Kolška, pesnika in urednika, ki je umrl leta 2019 in bi letos dopolnil 70. let. Helena Koder sledi vijugam razmisleka o minevanju, poeziji, si postavlja vprašanja in nanje odgovarja, tudi s pomočjo velikih mislecev književnosti in filozofije dokler se ne skuša dotakniti bistvenega. Dodati moramo še opombo o doktorju Borisu Furlanu, omenjenem v eseju: Dr. Boris Furlan se je rodil v Trstu. V času gimnazijskega študija se je učil angleščine pri Jamesu Joyceu, ki je takrat živel v Trstu. Po študiju prava v Parizu, na Dunaju, v Bologni in Zagrebu je zaradi fašističnega preganjanja pobegnil v Ljubljano, kjer se je uveljavil v pravni stroki in kot pomemben slovenski intelektualec. Ob okupaciji je bil obsojen na smrt in s pomočjo britanske obveščevalne službe evakuiran v London, kjer je delal pri jugoslovanski vladi v izgnanstvu. Od leta 1944 je aktivno podpiral partizansko gibanje. Po vojni je postal dekan Pravne fakultete v Ljubljani, a je ohranil kritično distanco do komunističnih oblasti. Obtožen vohunstva, je bil na montiranem Nagodetovem procesu obsojen najprej na smrt, nato na 20 let zapora s prisilnim delom. Zaradi zdravstvenih težav so ga po štirih letih izpustili, umaknil se je v Radovljico, kjer je bil deležen javnega linča, ki so ga izvedli mladinski aktivisti po vodstvom tajne policije. Dogodek ga je strl. Zaradi srčnega popuščanja je nekaj let kasneje umrl. Oddajo Ars humana je uredila Tadeja Krečič, odlomke iz književnih del je bral Gregor Čušin, glasbo je izbrala Darja Hlavka Godina, režija: Ana Krauthaker.

Unesco je prejšnji teden na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisal izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani. Nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic in Trnovski most, Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda, arheološki park pri Rimskem zidu, Plečnikove Žale ter cerkvi sv. Mihaela v Črni vasi in sv. Frančiška Asiškega v Šiški so odslej na seznamu svetovne in naravne kulturne dediščine. Bežen pogled na Unescov seznam razkrije, da je na njem 1154 enot, od katerih so jih 3 v zadnjih 12 letih umaknili, 897 enot zaseda kulturni del seznama, 218 naravna čudesa, 39 enot pa spada tako v kulturo kot naravo. Unescov seznam sicer vsebuje znamenitosti v 167 državah. Kaj torej vpis pomeni za Slovenijo, Plečnikovo zapuščino in blagovno znamko ter ljudi, ki živijo s Plečnikom? Ali se bo v prihodnjih letih zaradi vpisa spremenil tudi odnos Slovencev do Plečnikovih del in arhitekture nasploh? Gostje v studiu so: Mateja Kavčič, strokovnjakinja za stavbno dediščino, restavriranje in konservatorstvo z Zavoda za varstvo arhitekturne dediščine, Janez Koželj, podžupan Mestne občine Ljubljana, Tomaž Štoka, vodja projekta vpisa Plečnikovih del na Unescov seznam iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Mirko Simončič, župnik v cerkvi sv. Mihaela na Ljubljanskem barju.Izbrana Plečnikova dela odslej na seznamu svetovne in naravne kulturne dediščineUnesco je prejšnji teden na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisal izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani. Nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic in Trnovski most, Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda, arheološki park pri Rimskem zidu, Plečnikove Žale ter cerkvi sv. Mihaela v Črni vasi in sv. Frančiška Asiškega v Šiški so odslej na seznamu svetovne in naravne kulturne dediščine. Bežen pogled na Unescov seznam razkrije, da je na njem 1154 enot, od katerih so jih 3 v zadnjih 12 letih umaknili, 897 enot zaseda kulturni del seznama, 218 naravna čudesa, 39 enot pa spada tako v kulturo kot naravo. Unescov seznam sicer vsebuje znamenitosti v 167 državah. Kaj torej vpis pomeni za Slovenijo, Plečnikovo zapuščino in blagovno znamko ter ljudi, ki živijo s Plečnikom? Ali se bo v prihodnjih letih zaradi vpisa spremenil tudi odnos Slovencev do Plečnikovih del in arhitekture nasploh? Gostje v studiu so: Mateja Kavčič, strokovnjakinja za stavbno dediščino, restavriranje in konservatorstvo z Zavoda za varstvo arhitekturne dediščine, Janez Koželj, podžupan Mestne občine Ljubljana, Tomaž Štoka, koordinator projekta vpisa Plečnikovih del na Unescov seznam iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Mirko Simončič, župnik v cerkvi sv. Mihaela na Ljubljanskem barju.

Tisti, ki ste se v tem odgovoru prepoznali, ste vaše mnenje posredovali na [email protected]. Zanimalo nas je, katere Arsove vsebine so vam najljubše, česa nikoli ne zamudite in kaj bi spremenili? Vaša mnenja smo vključili v oddajo, v kateri je bila gostja odgovorna urednica programa Ars Ingrid Kovač Brus. Oddajo je vodila Lidija Hartman.Odgovorna urednica Ingrid Kovač Brus odgovarja na vprašanja poslušalcev.Če ste se v tem odgovoru prepoznali, vas vabimo, da svoje mnenje do konca tedna napišete na [email protected]. Zanima nas, katere Arsove vsebine so vam najljubše, česa nikoli ne zamudite in kaj bi spremenili? Vaša mnenja bomo vključili v oddajo, v kateri je gostja odgovorna urednica programa Ars Ingrid Kovač Brus. Oddajo vodi Lidija Hartman.

17. julija se v Ljubljani začenja eden izmed največjih mednarodnih zborovskih festivalov, Europa Cantat festival. Na njem bodo sodelovali pevci, skladatelji, zborovodje, instrumentalisti in zborovski založniki, v šestih dneh pa se bo za vse zborovske navdušence zvrstilo veliko koncertov, posebnih projektov in delavnic. Več o pomenu in programu festivala v oddaji pripovedujeta programska vodja festivala Mihela Jagodic, ki je tudi članica odbora Evropske zborovske zveze in skladatelj in zborovodja Damiján Močnik, podpredsednik glasbene komisije festivala Europa Cantat.Mihela Jagodic in Damijan Močnik o pomenu in programu festivala17. julija se v Ljubljani začenja eden izmed največjih mednarodnih zborovskih festivalov, Europa Cantat festival. Zaradi zdravstvene situacije v svetu je bila organizacija dogodka zelo zahtevna, tudi program je precej spremenjen in skrajšan, pa vendar, Ljubljana bo šest dni dihala z zborovskimi pevci, slovenska ustvarjalnost se bo predstavila na svetovnem odru, spoznali bomo tudi nekatere tuje zasedbe in ustvarjalce, ki sodijo v sam vrh zborovskega sveta. Več o pomenu in programu festivala v oddaji pripovedujeta programska vodja festivala Mihela Jagodic, ki je tudi članica odbora Evropske zborovske zveze in skladatelj in zborovodja Damiján Močnik, podpredsednik glasbene komisije festivala Europa Cantat.

Kulturolog in filmski zgodovinar dr. Peter Stanković je leta 2013 objavil Zgodovino slovenskega celovečernega igranega filma s podnaslovom Slovenski klasični film (1931-1988) letos pa drugo knjigo s podnaslovom Preporod slovenskega filma (1988-2004). Osemdeseta leta dvajsetega stoletja namreč soglasno veljajo za slaba leta slovenskega filma: kritiki so bili do njega še kako kritični, ogled v kinodvoranah pa je upadel do zares skromnih številk. Leto 1988 je tako morda res leto, ki napoveduje spremembe (in ni arbitrarno). Tistega leta je Damjan Kozole predstavil svoj drugi celovečerec Remington in napovedal nastop mlajše generacije filmarjev, predvsem pa drugačno senzibilnost. Prelomen film je bil zagotovo Babica gre na jug Vincija Vogua Anžlovarja, tej uspešnici pa je sledila še vrsta gledljivih in slogovno izvirnih filmov, med njimi velja omeniti vsaj Ekspres, ekspres Igorja Šterka. Več o fenomenu poosamosvojitvenega slovenskega filma, o njegovih avtorjih, temah in pripovednih prijemih je dr. Stanković povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo. Nikar ne zamudite. Foto: Marko GoljaPeter Stanković o poosamosvojitvenem filmuKulturolog in filmski zgodovinar dr. Peter Stanković je leta 2013 objavil Zgodovino slovenskega celovečernega igranega filma s podnaslovom Slovenski klasični film (1931-1988), letos pa drugo knjigo s podnaslovom Preporod slovenskega filma (1988-2004). Osemdeseta leta dvajsetega stoletja namreč soglasno veljajo za slaba leta slovenskega filma: kritiki so bili do njega še kako kritični, ogled v kinodvoranah pa je upadel do zares skromnih številk. Leto 1988 je tako morda res leto, ki napoveduje spremembe (in ni arbitrarno). Tistega leta je Damjan Kozole predstavil svoj drugi celovečerec Remington in napovedal nastop mlajše generacije filmarjev, predvsem pa drugačno senzibilnost. Prelomen film je bil zagotovo Babica gre na jug Vincija Vogua Anžlovarja, tej uspešnici pa je sledila še vrsta gledljivih in slogovno izvirnih filmov, med njimi velja omeniti vsaj Ekspres, ekspres Igorja Šterka. Več o fenomenu poosamosvojitvenega slovenskega filma, o njegovih avtorjih, temah in pripovednih prijemih je dr. Stanković povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Vprašanja, ki si jih ob 30. rojstnem dnevu Slovenije zastavljamo v oddaji: Kje smo, kam gremo, in kam bi morali iti? Naša družba je izjemno pisana, razlikujemo se po starosti, spolu, narodnosti, veri, prepričanjih, a vendar se včasih zdi, da o prihodnosti pri nas in po svetu odločajo zgolj beli moški nad 50 let. Izjeme so silno redke. Zato v oddaji o prihodnosti sprašujemo tiste, ki so v naši državi večinoma popolnoma spregledani – mlade odrasle. Področja, ki so pomembna za prihodnost naše družbe in države, so tako številna, da je v tej oddaji nemogoče nasloviti vsa. Avtorica oddaje Karmen Kogoj Ogris je identificirala tri po njenem mnenju ključna področja, ki prinašajo neznanske izzive, a hkrati lahko sprožajo pozitivne spremembe: to so okolje in trajnostni razvoj, duševno zdravje ter enakopravna in vključujoča družba. Kasneje je premislek naplavil še veliko, heterogeno področje umetnosti. Zato sta nastala dva ločena pogovora. V prvem delu oddaje boste slišali pogovor s tremi mladimi strokovnjakinjami Uršo Leban, Niko Kovač in Niko Tavčar, ki je nastal v radijskem studiu. Nekaj dni pozneje pa se je avtorica oddaje v zavetju ljubljanske Drame pogovarjala še z mladim dramskim igralcem Benjaminom Krnetićem. Oba pogovora dajeta vpogled v svet, ki bi ga moral po mnenju avtorice poznati vsak, ki danes, v tem trenutku, kroji jutrišnjo prihodnost. foto: Pixabay/GraehawkOkolje in trajnostni razvoj, duševno zdravje ter enakopravna in vključujoča družba neznanski izzivi, a hkrati sprožajo pozitivne spremembeVprašanja, ki si jih ob 30. rojstnem dnevu Slovenije zastavljamo v oddaji: Kje smo, kam gremo, in kam bi morali iti? Naša družba je izjemno pisana, razlikujemo se po starosti, spolu, narodnosti, veri, prepričanjih, a vendar se včasih zdi, da o prihodnosti pri nas in po svetu odločajo zgolj beli moški nad 50 let. Izjeme so silno redke. Zato v oddaji o prihodnosti sprašujemo tiste, ki so v naši državi večinoma popolnoma spregledani – mlade odrasle. Področja, ki so pomembna za prihodnost naše družbe in države, so tako številna, da je v tej oddaji nemogoče nasloviti vsa. Avtorica oddaje Karmen Kogoj Ogris je identificirala tri po njenem mnenju ključna področja, ki prinašajo neznanske izzive, a hkrati lahko sprožajo pozitivne spremembe: to so okolje in trajnostni razvoj, duševno zdravje ter enakopravna in vključujoča družba. Kasneje je premislek naplavil še veliko, heterogeno področje umetnosti. Zato sta nastala dva ločena pogovora. V prvem delu oddaje boste slišali pogovor s tremi mladimi strokovnjakinjami Uršo Leban, Niko Kovač in Niko Tavčar, ki je nastal v radijskem studiu. Nekaj dni pozneje pa se je avtorica oddaje v zavetju ljubljanske Drame pogovarjala še z mladim dramskim igralcem Benjaminom Krnetićem. Oba pogovora dajeta vpogled v svet, ki bi ga moral po mnenju avtorice poznati vsak, ki danes, v tem trenutku, kroji jutrišnjo prihodnost.

Trideset let samostojnosti Slovenije obeležuje tudi monumentalna izdaja Cankarjeve založbe Temelji slovenstva. Napisali so jo dr. Peter Štih, dr. Luka Vidmar, dr. Jernej Kosi in dr. Aleš Gabrič. Prvič v slovenski zgodovini smo lahko priča lastni zgodbi od naselitve Slovanov v 6. stoletju do vstopa Slovenije in Slovencev v Evropsko unijo. Temelji slovenstva se opirajo na dokumente in dokaze neprecenljive dediščine, nekateri so širši javnosti predstavljeni prvič. Slovenci smo tako lahko ponosni na več pojavov, ki jim ni para v evropski zgodovini. Takšno je denimo ustoličevanje vojvod na Gosposvetskem polju, a Temelji slovenstva prinašajo tudi veliko drugih skritih in neznanih podrobnosti slovenske zgodovine. Narod, ki je kljuboval številnim mračnim silnicam in obdobjem zgodovine, ima danes lastno državo, manjšini, jezik in kulturo.Monumentalna izdaja ob obletnici samostojnosti bo dragocen vir v desetletjih, ki sledijo.Trideset let samostojnosti Slovenije zaznamuje tudi monumentalna izdaja Cankarjeve založbe Temelji slovenstva. Napisali so jo dr. Peter Štih, dr. Luka Vidmar, dr. Jernej Kosi in dr. Aleš Gabrič. Prvič v slovenski zgodovini smo lahko priča lastni zgodbi od naselitve Slovanov v 6. stoletju do vstopa Slovenije in Slovencev v Evropsko unijo.  Temelji slovenstva se opirajo na dokumente in dokaze neprecenljive dediščine, nekateri so širši javnosti predstavljeni prvič. Slovenci smo tako lahko ponosni na več pojavov, ki jim ni para v evropski zgodovini. Takšno je denimo ustoličevanje vojvod na Gosposvetskem polju, a Temelji slovenstva prinašajo tudi veliko drugih skritih in neznanih podrobnosti slovenske zgodovine. Narod, ki je kljuboval številnim mračnim silnicam in obdobjem zgodovine, ima danes lastno državo, manjšini, jezik in kulturo.

Srečal sem dijaka, ki je govoril, da bi učiteljico poslal na Goli otok, ker mu je dala slabo oceno. Ko sem ga vprašal, ali si predstavlja, kaj je Goli otok, mi je odgovoril, da je to nekakšen otok, kamor se je pošiljalo slabe ljudi. Nekateri politiki in del javnosti pa vidijo v Golem otoku celo rešitev za korupcijo, kar kaže na popolno nedelovanje pravosodnega sistema na Hrvaškem, je povedal hrvaški zgodovinar Martin Previšić. Kako se spominjamo političnega taborišča Goli otok in zakaj ga ne smemo pozabiti? Odgovorom na ti vprašanji se posvečata nedavno izdani deli: pri Mladinski knjigi je izšel prevod obsežne monografije Zgodovina Golega otoka zgodovinarja Martina Previšića, pri Inštitutu Nove revije pa zbornik Goli otok po sedemdesetih letih. Gosta oddaje sta avtor monografije Martin Previšić ter etnolog in kulturni antropolog Božidar Jezernik, eden izmed avtorjev prispevkov v omenjenem zborniku, avtor študij o življenju v koncentracijskih taboriščih, med drugim tudi knjige Goli otok – Titov gulag.Zakaj nismo opravili širše refleksije o Golem otoku? Čeprav nekdanje politično taborišče Goli otok letno obišče nekaj tisoč ljudi, v mednarodnem prostoru pa obstaja veliko zanimanje za njegovo raziskovanje, hrvaška oblast ne kaže interesa, da bi ga uredila v spominski park in ga, navsezadnje, tudi ustrezno vključila v svojo turistično ponudbo. Razlog je predvsem v pomanjkanju volje obeh političnih strani, za kateri se zgodovina začenja z letom 1991, poudarjata hrvaški zgodovinar Martin Previšić in kulturni antropolog Božidar Jezernik. Posledica nezanimanja za globljo refleksijo je, da si del hrvaške javnosti, med njimi tudi otroci, še vedno predstavlja Goli otok kot prostor, kamor se je pošiljalo slabe ljudi. Srečal sem dijaka, ki je govoril, da bi učiteljico poslal na Goli otok, ker mu je dala slabo oceno. Ko sem ga vprašal, ali si predstavlja, kaj je Goli otok, mi je odgovoril, da je to nekakšen otok, kamor se je pošiljalo slabe ljudi. Nekateri politiki in del javnosti pa vidijo v Golem otoku celo rešitev za korupcijo, kar kaže na popolno nedelovanje pravosodnega sistema na Hrvaškem, je povedal Previšić. Resnica je bila obratna. Nekateri zaporniki niso nikoli izvedeli, zakaj so bili zaprti. Med njimi je bil tudi Jože Jurančič, ki ga Jezernik označuje za največjega heroja v slovenski zgodovini. Jože Jurančič je bil organizator komunistične celice in osvobodilne fronte v italijanskem koncentracijskem taborišču na Rabu. Pri vodenju 2000 taboriščnikov je razorožil vse italijanske vojake in njihovo vodstvo na otoku, ob tem pa ni bil ubit noben italijanski vojak ali oficir. Največji paradoks njegove življenske zgodbe pa je, da je pozneje kot taboriščnik Golega otoka, na Rabu gradil spomenik temu lastnemu podvigu. Kako se spominjamo Golega otoka in zakaj ga ne smemo pozabiti? Odgovorom na ti vprašanji se posvečata nedavno izdani deli: pri Mladinski knjigi je izšel prevod obsežne monografije Zgodovina Golega otoka zgodovinarja Martina Previšića, pri Inštitutu Nove revije pa zbornik Goli otok po sedemdesetih letih. Gosta oddaje sta avtor monografije Martin Previšić ter etnolog in kulturni antropolog Božidar Jezernik, eden izmed avtorjev prispevkov v omenjenem zborniku, avtor študij o življenju v koncentracijskih taboriščih, med drugim tudi knjige Goli otok – Titov gulag.

Septembra leta 1944 so nad Ljubljano sestrelili britansko vojaško letalo spitfire. Pilot Peter J. Clark je preživel. 75 let pozneje je arheološka ekipa pod vodstvom predstojnika Oddelka za arheologijo FF Univerze v Ljubljani dr. Andreja Gasparija izkopala ostanke letala, ki so zdaj v Parku vojaške zgodovine v Pivki. O tem podvigu in o letalu spitfire je pred kratkim izšel tudi zbornik z naslovom »Jekleni pozdravi iz zraka«. V oddaji bosta, poleg dr. Gasparija, sodelovala tudi direktor Parka vojaške zgodovine mag. Janko Boštjančič in pilot ter lastnik letalske šole Sašo Knez.Zaradi celovitega in več področnega znanstvenega pristopa ima monografija kot prva tovrstna publikacija pri nas veliko znanstveno težo.Septembra leta 1944 so nad Ljubljano sestrelili britansko vojaško letalo spitfire. Pilot Peter J. Clark je preživel. 75 let pozneje je arheološka ekipa pod vodstvom predstojnika Oddelka za arheologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Andreja Gasparija izkopala ostanke letala, ki so zdaj v Parku vojaške zgodovine v Pivki. O arheološkem podvigu in o letalu spitfire je pred kratkim izšel tudi zbornik z naslovom Jekleni pozdravi iz zraka. V oddaji bosta, poleg dr. Gasparija, sodelovala tudi direktor Parka vojaške zgodovine mag. Janko Boštjančič in pilot ter lastnik letalske šole Sašo Knez.

V majski skupni oddaji programa Ars, slovenskega sporeda ORF iz Celovca in Radia Trst A gostimo mednarodno najbolj citiranega slovenskega družbenega geografa Milana Bufona, ki je trenutno znanstveni svetnik Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru. Z urednikom Pavlom Volkom sta se v tržaškem studiu pogovarjala o njegovi najnovejši monografiji Ethnos in topos: družbene spremembe in narodnostna podoba slovenskih krajev na Tržaškem od leta 1910 do leta 2015, ki je izšla pod okriljem založbe Annales in Slovenske Matice. Oddajo je pripravil Pavel Volk.Skupna mesečna oddaja programa ARS Radia Slovenija, slovenskega sporeda ORF iz Celovca in Radia Trst AV majski skupni oddaji gostimo mednarodno najbolj citiranega slovenskega družbenega geografa Milana Bufona, ki je trenutno znanstveni svetnik Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru. Z urednikom Pavlom Volkom sta se v tržaškem studiu pogovarjala o njegovi najnovejši monografiji Ethnos in topos: družbene spremembe in narodnostna podoba slovenskih krajev na Tržaškem od leta 1910 do leta 2015, ki je izšla pod okriljem založbe Annales in Slovenske Matice.